CETRT STOLETJA REPUBLIKE SLOVENIJE- izzivi, dileme, pricakovanja 25 LET SAMOSTOJNOSTI REPUBLIKA SLOVENIJA CETRT STOLETJA REPUBLIKE SLOVENIJE- izzivi, dileme, pricakovanja Urednika: Jure Gašparic in Mojca Šorn Ljubljana 2016 5 KAZALO )ure Gašparic in Mojca Šom: Uvodne misli.......................................................................... 7 Janez Šumrada: Mednarodno priznanje Republike Slovenije - pregled nekaterih kljucnih vprašanj................................................................................................9 Janez Štebe: Legitimnost mednarodnega pridruževanja države Slovenije: primer izkorišcanja arhiva družboslovnih podatkov...........................................................17 Jure Gašparic: Pisati politicno zgodovino Republike Slovenije............................................27 Simona Kustec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modela države: ocena slovenske parlamentarne demokracije ob njeni petindvajsetletnici..................... 39 Zdenko Cepic: Pred tem: nastajanje slovenske državnosti pred samostojno državo.......53 Aleksander Lorencic: Proucevanje gospodarske tranzicije - izzivi, zagate in rezultati....65 Damijan Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve....................71 Tomaž Pavlin: »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev« (osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme)....................................................................85 Vesna Gotovina: Arhivsko gradivo državnih organov o procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije..................................................................................................... 97 Kaja Širok: Predmet in spomin: pogled na muzejske zbiralne politike in pridobivanje historicnega gradiva zadnjega cetrtletja........................................................................... 109 Andrej Pancur in Mojca Šorn: Digitalni pristop k parlamentarni zgodovini: uporaba gradiva Državnega zbora v digitalni humanistiki.................................................115 Bojan Godeša: Namesto sprave kulturni boj....................................................................127 6 Jurij Hadalin: Nezaželena dedišcina? Historiografski diskurz o (drugi) Jugoslaviji..........137 Janez Markeš: Se zgodovina ponavlja kot farsa?.............................................................145 Jurij Perovšek: Kaj reci? - ob petindvajsetletnici osamosvojitve.....................................153 Imensko kazalo..................................................................................................................163 O avtorjih............................................................................................................................ 169 UVODNE MISLI Cetrt stoletja Republike Slovenije (1991-2016) je za mnoge relativen pojem. Nekaterim se obletnica ne zdi nic posebnega, drugi je zaradi številnih zavoženih poti v tem casu sploh ne bi slavili, tretji bi spomin na 25 let od nastanka države posebej skrbno pocastili. Ravno tako relativna je za zgodovinarje in slovensko zgodovinopisje; po eni strani leto 2016 ne predstavlja nikakršnega posebnega mejnika v zgodovini, po drugi pa 25 let obstoja slovenske države gotovo pomeni spodbudo za aktivnejši raziskovalni spopad s tem obdobjem. Razlogov za to - poleg že omenjenega jubilejnega - je vec. V tem casu se je podoba Slovenije, njene družbe in nas samih docela spremenila. Procesi, ki so se zaceli konec osemdesetih let 20. stoletja, so pustili globoko in temeljito zarezo. Izgrajeval se je nov politicni in gospodarski sistem, lastninilo in denacionaliziralo se je premoženje, dogajale so se prej nepojmljive afere, spreminjala se je vloga Cerkve in civilne družbe, spreminjali so se odnos do držav naslednic Jugoslavije, odnos do preteklosti, do druge svetovne vojne in do osamosvojitve ... spreminjale so se navade. Nekoc so na evropskem vzhodu tajne službe zrle v življenja ljudi (kot je cudovito prikazano v filmu Das Leben der Anderen), danes se prostovoljno razgaljamo sami na Facebooku in Twitterju. Spreminjal se je jezik, tudi politicni jezik, nastajali in izginjali so najrazlicnejši izrazi: nacionalni interes, razumnik, tajkun, kadrovski cunami... Pomlad ni le letni cas v tej državi niti ne politicno prepricanje, je bolj državljanska drža, življenjski in svetovni nazor. To je obenem cas, ki zajema tretjino povojne dobe in je daljši od casa (mirnodobnega) obstoja prve jugoslovanske države (slednjo pa prizadevno proucujemo vec kot pol stoletja in imamo pred sabo še veliko izzivov). V tem obdobju je bilo po podatkih statisticnega urada rojenih vec kot pol milijona otrok, cetrtina prebivalstva države. To je naš cas, ki je še kako zrel za zgodovinopisno 8 obravnavo, ki je dogodkovno in problemsko nadvse poln in klice po sistematicni analizi. Toda to je hkrati cas, ki je še živ in prisoten. Dilem, povezanih z izzivom raziskovanja zgodovine Republike Slovenije, ld so lastne zgolj tej problematiki, tako zagotovo ne manjka. Zaradi vsega omenjenega smo se na Inštitutu za novejšo zgodovino odlocili organizirati posvet, na katerem smo detektirali in pobliže opredelili problematiko raziskovanja samostojne Slovenije. Temeljni cilj posveta, ki je potekal 15. in 16. junija letos na Inštitutu za novejšo zgodovino, ni bil pretenciozen, nihce ni imel namena napisati »velike zgodovinske resnice« o Sloveniji, usmerjen je bil v vzpostavitev metodološko, znanstveno in problemsko ustrezne osnove za nadaljnje raziskave. Na posvetu je sodelovalo 16 strokovnjakov za razlicna podrocja (diplomatsko zgodovino, politicno zgodovino in politicne vede, gospodarsko zgodovino, arhivistiko, muzeologijo, digitalno humanistiko, filozofijo itn.), pri cemer smo upoštevali, da mej med vedami pri proucevanju sodobnosti skorajda ni vec, obstajajo le skupni izzivi, ki se jih velja lotiti. Vsak od avtorjev je skušal s svojega vidika osvetliti cetrtstoletno problematiko in njihovi razširjeni prispevki sestavljajo pricujoco knjigo. V njej je zajetih precej razlicnih vidikov, kljub temu pa ni mogoce trditi, da prav vsi. Izdelek je bržkone sam po sebi ilustracija hitrega in razburkanega casa, kjer vsak vidi svoje prioritete. Konec leta 1990, ko se je spreminjala politicna podoba evropskega vzhoda, je nemški politolog Klaus von Beyme dejal, da je zlom realnega socializma pravzaprav metodološko »crni petek družboslovja«. Kolegom je ocital, da raziskujejo in raziskujejo države, družbe in odnose, a ne vidijo, kaj se jim dogaja pred ocmi, in ne zmorejo napovedati nicesar. To je tedaj držalo, padec berlinskega zidu je bil popolno presenecenje, ne le za družboslovce, tudi zgodovinarje (ceprav se slednji v glavnem zares ukvarjamo le s preteklostjo). Tudi v tej knjigi ni tocnih napovedi, kam gre Republika Slovenija. Drznemo pa si reci, da vsebuje nekaj vprašanj, poti do njih in odgovorov o naši bližnji preteklosti. Tako lahko državo vidimo bolje in drugace. Vse je namrec stvar perspektive. Predsednik nemškega Bundestaga Norbert Lammert je pred casom na vprašanje, ali je nemški politicni sistem glede na aktualno dogajanje v krizi, odgovoril z znano krilatico, da ima nemški avtoklub ADAC vec clanov kot vse nemške stranke skupaj. Kako bi tudi lahko bilo drugace. Jure Gasparic in Mojca Šom Janez Šumrada MEDNARODNO PRIZNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE - PREGLED NEKATERIH KLJUCNIH VPRAŠANJ Izvlecek Razprava povzema in deloma problematizira nekatera vprašanja, povezana s politiko najpomembnejših držav na mednarodni sceni - Ruske federacije, ZDA, Velike Britanije, Francije in Nemcije - glede priznanja neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (1991-1992). Kljucne besede Republika Slovenija, mednarodno priznanje Zahvaliti se želim veleposlaniku zasl. prof. dr. Antonu Beblerju, ld je besedilo prebral in mi dal nekaj koristnih sugestij. Doc. dr. Rok Zupancic mi je posredoval v branje svojo še neobjavljeno razpravo o politiki ZDA do jugoslovanske krize in glede priznanja Slovenije, zatem pa ljubeznivo poskrbel, da sem lahko uporabil tudi njeno objavo. Razprava ne odraža nujno stališc resorja, pri katerem je avtor zaposlen. 10 Po Konvenciji iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav (Montevideo Convention on the Rights and Duties of States, 1933)1 državo definirajo štiri temeljne •znacilnosti: stalno prebivalstvo, ozemlje, vlada in »sposobnost vzpostaviti odnose z drugimi državami« (capacity to enter into relations with the other states, cl. 1). Ceprav navedena konvencija, ki je eden od mednarodnopravnih temeljev sodobnih meddržavnih odnosov, v isti sapi zatrjuje, da je »politicni obstoj države neodvisen od priznanja s strani drugih držav« (The political existence of the state is independent of recognition by the other states, cl. 3), si je težko predstavljati novonastalo državo, ki si ne bi aktivno prizadevala za priznanje drugih držav, in mednarodnega priznanja ne bi imela za prioriteto svoje zunanje politike. Mednarodno priznanje namrec podeljuje državi status subjekta mednarodnih odnosov, kar je temeljna zunanjepoliticna znacilnost suverenosti. Mednarodno priznanje samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je bilo seveda tudi popolna prioriteta zunanje politike v casu pred in neposredno po nastanku slovenske države. Politicno je to prioriteto z vso težo podpiral izid plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti 23. decembra 1990, na katerem se je 88,5 odstotka volilnih upravicencev oziroma 95 odstotkov vseh udeležencev izreklo za samostojno slovensko državo. Diplomatsko prizadevanje za udejanjenje opisane zunanjepoliticne prioritete je bilo pravzaprav jedro »skrivnosti države«, kot je intenzivni proces poeticno poimenoval prvi slovenski zunanji minister.2 Prva priznanja slovenske neodvisnosti in samostojnosti so v skladu z nacelom reciprocnosti prišla od novih držav, ki so se osamosvajale istocasno z Republiko Slovenijo in so bile bodisi v enakem (Hrvaška, 26. junij 1991) ali pa podobnem mednarodnem položaju (bivše sovjetske republike Litva, Latvija, Estonija, Gruzija, Ukrajina in Belorusija, ld so se vzajemno priznale s Slovenijo v casu od julija do septembra 1991). Mocan obojestranski interes je bil pri tem temeljen za naglo medsebojno priznanje. Ne gre spregledati tudi stopnjevanega diplomatskega pritiska Zvezne republike Nemcije, v prvi vrsti naslovljenega na partnerice v tedanji Evropski skupnosti; nemška zvezna vlada je po daljšem obdobju prepricevanja drugih clanic ES dne 19. decembra 1991 namrec uradno napovedala, da bo 15. januarja 1992 priznala neodvisno in samostojno slovensko državo; pri tem sta se ji pridružili nordijski državi Švedska in Islandija. S tem je Nemcija omahujoce evropske partnerice pravzaprav postavila pred (napovedano) izvršeno dejstvo. Listo 1 Konvencija iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav je med drugim objavljena na http://www. jus.uio.no/english/services/library/treaties/oi/i-02/rights-duties-states.xml. Prim. Petric, Zunanja politika, str. 184. 2 Rupel, Skrivnost države. Šumrada: Mednarodno priznanje republike Slovenije - pregled nekaterih kljucnih vprašanj 11 bi lahko nadaljevali z Vatikanom (13. januar 1992), ki je zelo odmevno priznal Slovenijo v obliki nekakšnega uvoda v 15. januarja objavljeno priznanje celotne Evropske skupnosti. Do avgusta 1992 je Slovenijo sicer priznalo 92 držav, nas pa v pricujocem besedilu vendarle zanima samo politika kljucnih mednarodnih akterjev. Kot bomo videli, je vecina na mednarodnem diplomatskem odru pomembnih držav zagovarjala t. i. pragmaticno oziroma realisticno politiko ohranjanja stabilnosti in ravnotežja sil, torej status quo, namrec ohranitev jugoslovanske federacije. Gre za politiko, ki se ni hotela, želela, mogla ... prilagajati nagli radikalizaciji krize v Jugoslaviji in se je prav zato, ker je mocno zaostajala za spreminjajoco se politicno realnostjo, hitro prelevila v svoje popolno nasprotje, namrec v utopicno, preživelo vztrajanje pri priznavanju jugoslovanske federacije, tudi ko je ta že postala fikcija, in odklanjanju mednarodnega priznanja njenih naslednic. Od velikih igralcev na mednarodni diplomatski sceni je imela drugacno, v resnici pragmaticno politiko, politiko izhajanja iz spremenjenih dejstev in njihovega priznavanja, samo ena država. Ni bilo nakljucje, da je bila to država iz geografske bližine Slovenije in da je med vsemi velikimi najbolje poznala vzroke in mogoce scenarije razpleta jugoslovanske krize, obenem pa je realisticno ocenjevala priložnosti, ki jih je ta odpirala. Danes je mogoce reci, da je nastanek samostojne Slovenije v marsicem nasledek velikih družbenih procesov, ki so konec osemdesetih in v zacetku devetdesetih let zamajali srednje- in vzhodnoevropski prostor pod sovjetsko dominacijo, kakršen se je oblikoval po drugi svetovni vojni, in ga zatem v temeljih preoblikovali. Potekali so v znamenju terminalne krize realnega socializma in naglega razvoja demokraticnih politicnih gibanj v realsocialisticnih državah. Brez padca berlinskega zidu (1989) in združitve Nemcije (1990), konca hladne vojne in bipolarne ureditve sveta, propada Varšavskega paleta in sovjetske dominacije nad srednjo in vzhodno Evropo, posledicno pa tudi razkroja same Sovjetske zveze (1991), se ne bi mogla pojaviti, razviti politicna gibanja za samostojnost in neodvisnost pri Estoncih, Latvijcih in Litvancih ob Baltiku oziroma jim ne bi uspelo, in ne bi bilo mirne razdružitve dotedanje ceškoslovaške federacije v samostojni državi Ceško in Slovaško. Okno priložnosti za vsa gibanja za neodvisnost in samostojnost v srednji in vzhodni Evropi, tudi za tisti, ki sta se razmahnili v Sloveniji in na Hrvaškem ob socasnem poglabljanju in radikalizaciji jugoslovanske krize, se je lahko odprlo tako na široko tudi zaradi poloma politike perestrojke in glasnosti zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbacova in 12 posledicno zaradi dramaticnega upadanja mednarodnega vpliva ter nato zatona Sovjetske zveze, ki je do zadnjega zagovarjala ohranitev Jugoslavije. Uradna Moskva, katere temeljno zunanjepoliticno vodilo je bil status quo, torej ozemeljska nedotakljivost in celovitost jugoslovanske federacije, je nato v casu predsednika Ruske federacije Borisa Jelcina in njegovega zunanjega ministra Andreja Kozireva zacela spreminjati svoje stališce do jugoslovanskega problema. Nedavno objavljena raziskava Andreja Stoparja, ki je deloma zasnovana na raziskovalcem že dostopnih sovjetskih/ruskih diplomatskih virih, nazorno opisuje njuno politiko preloma s tradicionalno podporo Moskve Beogradu oziroma Srbiji, ki je, kot se je Kozirevu postfestum povsem nedvoumno zapisalo v casopisu Izvestja junija 1992, nastala v glavnem iz bojazni, da se bo Ruska federacija z izrazito prosrbsko držo osamila na Balkanu, v KEVS (predhodnici sedanje OVSE) in OZN. Kljucna faza preobrata v ruski zunanji politiki je bila v formalni pragmaticni prilagoditvi dejanskemu stanju in priznanju slovenske neodvisnosti 14. februarja 1992, ko je že postajalo jasno, da bodo novo državo po Evropski skupnosti kmalu priznale tudi ZDA. 30. maja 1992 sta sledila glasovanje Rusije v Varnostnem svetu OZN v podporo mednarodnim sankcijam proti Beogradu in izjava o »krepitvi tradicionalnih vezi prijateljskega sodelovanja z jugoslovanskimi narodi«. Moskva si je obenem celo zaželela biti »garant miru, svobode in neodvisnosti (...) suverenih držav, ki so nastale na ozemlju bivše Jugoslavije«.3 Slovenski javnosti je dobro znano, da so se ZDA, zmagovalke v hladnovojni blokovski konfrontaciji, dolgo opredeljevale kot garant statusa quo v Jugoslaviji, eo ipso torej proti samostojnosti in neodvisnosti njenih republik. Pri takšni politiki so vztrajale dobesedno do zadnjega, še v casu znamenitega delovnega obiska ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja 21. junija 1991 v Beogradu, ko se je loceno sestal z vsemi poglavitnimi akterji jugoslovanske krize, njegov neposredni politicni cilj pa je bil prepreciti proglasitev neodvisnosti Slovenije in Hrvaške nekaj dni zatem. ZDA so bile sicer prve, ki so se jasno zavedale bistveno zmanjšane geostrateške vloge Jugoslavije ob koncu hladne vojne, je pa v njihovem interesu ostajala ohranitev gospodarsko in družbeno preurejene in demokratizirane Jugoslavije, ne njena fragmentacija oziroma »balkanizacija« po etnicnih nacelih. Politicno so pri tem najvec stavile na predsednika tedanje zvezne vlade Anteja Markovica in ga podpirale pri izvajanju njegovega reformnega programa, ne da bi povsem realno ocenjevale njegov dejanski vpliv in politicno moc. Deloma so se ZDA tudi prevec zanašale na Evropsko skupnost in precenjevale 3 Stopar, New Relations, zlasti str. 711-713. Šumrada: Mednarodno priznanje republike Slovenije - pregled nekaterih kljucnih vprašanj 13 njeno realno možnost za upravljanje z jugoslovansko krizo, ki se je v praksi pokazala za protislovno in šibko.4 V svoji odlicni, pravkar objavljeni razpravi, ki deloma temelji na analizi primarnih virov, deloma pa na intervjujih s predstavniki ameriške administracije in Kongresa iz obdobja 1990-1992, je Rok Zupancic oblikoval naslednjo kronologijo ameriške politike do Jugoslavije oziroma do samostojnosti in neodvisnosti Slovenije: 1. Obdobje preprecevanja razpada SFRJ in zavracanja samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (od zacetka 1990. let do 25. junija 1991); 2. Obdobje prepricevanja mednarodne skupnosti o nujnosti nepriznanja samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (25. junij 1991-15. januar 1992); 3. Obdobje obžalovanja, priznanja neuspeha in iskanja izhodne strategije, ki je trajalo od priznanja ES do 7. aprila 1992, ko so ZDA priznale samostojno in neodvisno Slovenijo.5 Za izhodišce razmišljanja o odnosu Velike Britanije in Francije do samostojnosti in neodvisnosti jugoslovanskih republik jemljem na prvi pogled šokanten, anahronisticen ocitek britanskega zunanjega ministra, konservativca Douglasa Hurda (1989-1995) slovenskemu ministru za znanost in tehnologijo, da Slovenci s svojo neodvisno državo nastopajo kot rušitelji versajskega sistema,6 in - spet na prvi pogled nic manj šokantno - uradno izjavo predsednika Francoske republike Frangoisa Mitterranda prvemu slovenskemu veleposlaniku ob slovesni predaji akreditivov v Elizejski palaci 6. oktobra 1993, da si bodocnost Slovenije predstavlja »v okviru tretje Jugoslavije«, kar je mocno odmevalo v socasnih slovenskih medijih. Kljuc za razumevanje takšnih stališc seveda ni (zgolj) vprašanje (ne)obstoja Jugoslavije, temvec gre za globlji in širši odnos do radikalne preureditve dotedanjega razmerja sil v celotnem prostoru geografske Evrope, ki so jo povzrocili konec hladne vojne, propad vzhodnega bloka ter nemška združitev. V adut geostrateških sprememb v Evropi, združitev obeh Nemcij, sta Britanija Margaret Thatcher in Mitterrandova Francija privoljevali z vidnim odporom in velikim zavlacevanjem, nista pa se mu mogli odkrito zoperstaviti. Zavedali sta se namrec, da prihaja cas, ko bo združena Nemcija v Evropski skupnosti in širše uveljavila svojo »naravno prednost« (H. J. Morgenthau),7 namrec centralno geografsko lego, število prebivalstva in gospodarsko moc, ter naglo postala najpomembnejša clanica ES. Mitterrand sam se je o vprašanjih potencialnega zatona »francosko-nemške 4 Zimmermann, The Last Ambassador. Zimmermann, Origins of a Catastrophe. 5 Zupancic, Preprecevanje, prepricevanje, obžalovanje, zlasti str. 318 sl. 6 Pricevanje prof. dr. Andreja Umeka. 7 Morgenthau, Politika med narodi, str. 655. lokomotive« kot gibala ES, upada mednarodnega pomena svoje države in vzpona moci združene Nemcije razpisal v znameniti knjigi O Nemciji, o Franciji (1996), ki je nastala v casu med koncem njegovega drugega predsedniškega mandata in smrtjo ter je v marsicem njegov politicni testament. Ne more biti nakljucje, da sta preureditev razmerja sil v Evropi s poudarkom na dogajanju v srednji Evropi in na jugovzhodu istocasno tematizirala vodilna francoska geostrateška strokovnjaka devetdesetih let, Gabriel Wackermann in Georges Prévélakis.8 Vsi trije so razhod Ceškoslovaške in krvavo jugoslovansko dramo z velikim nezaupanjem sprejemali tudi zato, ker sta padli dve vecnacionalni državi versajskega sistema, ki naj bi med drugim funkcionalno zadrževali in blažili širjenje vpliva najmocnejše države srednje Evrope, obenem pa so vsi trije tudi svarili, da utegnejo nove države v srednji in jugovzhodni Evropi postati »mehki trebuh« prihodnjih nemških pritiskov. Kot je znano, se je francoska zadržanost do slovenske države zacela krhati šele po koncu Mitterrandove dobe, podobno je bilo tudi v britanskem primeru, ceprav sta obe državi, skupaj z ostalimi clanicami tedanje Evropske skupnosti, privolili v nemške argumente in 15. januarja 1992 priznali neodvisnost obeh dotedanjih severnih jugoslovanskih republik. V luci pravkar povedanega bo treba vprašanje »simpatij« in »razumevanja« Nemcije za politicni gibanji za neodvisnost severozahodnih jugoslovanskih republik ter zatem Kohlovo in Genscher jevo dejansko odlocujoco diplomatskopoliticno podporo tem prizadevanjem zaceti raziskovati nekoliko širše, ne zgolj in samo z vidika slovenskih interesov in zunanjepoliticnih dejanj. Poleg uspehov slovenske diplomacije neposredno ob njenem rojstvu, ki so bili nedvomno veliki, bo treba natancneje preucevati za nas bistveni problem realnih interesov združene nemške države glede neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. Prvi koraki pri tem preucevanju so že bili narejeni.9 8 Wackermann, La Nouvelle Europe centrale. Prévélakis, Les Balkans. 9 Ramet in Coffin, Germany Foreign Policy. Šumrada: Mednarodno priznanje republike Slovenije - pregled nekaterih kljucnih vprašanj 15 Viri in literatura Mitterrand, Francois. De l'Allemagne, de la France. Paris: Le Grand livre du mois, 1996. Montevideo Convention on the Rights and Duties of States - The Faculty of Law. Dostopno na: http://www.jus.uio.no/english/services/library/treaties/01/1-02/rights-duties- states.xml (12. 7. 2016). Morgenthau, Hans J. Politika med narodi. Borba za moc in mir. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995. Petric, Ernest. Zunanja politika. Osnove teorije in praksa. Ljubljana: CEP, ZRC SAZU, 2010. Prévélakis, Georges. Les Balkans. Cultures et géopolitique. Paris: Nathan 1994. Ramet, Sabrina in Letty Coffin. German Foreign Policy toward the Yugoslav Successor States, 1991-1999. Problems of Post-Communism, 48, January-February 2001, št. 1, str. 48-64. Rupel, Dimitrij. Skrivnost države. Ljubljana: Delo, Slovenske novice, 1992. Stopar, Andrej. New Relations in the Crumbling Times: Emerging Slovenia's Independence in Russian Diplomatic Sources (1990-1992). Studia Historica Slovenica. Casopis za humanisticne in družboslovne študije. Humanities and Social Studies Review, 15, 2015, št. 3, str. 709-749. Wackermann, Gabriel. La Nouvelle Europe centrale. Paris: Ellipses, 1997. Zimmermann, Warren. Origins of a Catastrophe: Yugoslavia and its Destroyers. America's Last Ambassador Tells What Happened and Why. New York: Times Books, 1996. Zimmermann, Warren. The Last Ambassador. A Memoir of the Collapse of Yugoslavia. Foreign Affairs, 74, March-April 1995, št. 2, str. 2-20. Zupancic, Rok. Preprecevanje, prepricevanje, obžalovanje: ZDA, razpad SFRJ in diplomatsko (ne)priznanje neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (1990- 1992). Teorija in praksa, 53, 2016, št. 2, str. 312-344. Janez Štebe LEGITIMNOST MEDNARODNEGA PRIDRUŽEVANJA DRŽAVE SLOVENIJE: PRIMER IZKORIŠCANJA ARHIVA DRUŽBOSLOVNIH PODATKOV Izvlecek V prispevku predstavljamo nekaj možnosti uporabe podatkov, ki so na voljo v Arhivu družboslovnih podatkov (ADP) in pri z njim povezanih ponudnikih, za analizo problematike mednarodnega povezovanja Slovenije. Osvetljujemo razlicne pojmovne vidike podpore, ki se zrcalijo v spremenljivkah, kot sta zaupanje ustanovam in zadovoljstvo z njihovim delovanjem. Poudarili smo razlicne možnosti problemsko usmerjenega iskanja, pregledovanja in analize podatkov. Zakljucili smo z ugotovitvijo o velikem potencialu podatkov za uporabo pri poucevanju in za razlicne interdisciplinarno zasnovane raziskave preteklosti in sodobnosti. Kljucne besede politicna podpora, mednarodne ustanove, EU, OZN, NATO, informacijska pismenost, družboslovni podatki, sekundama analiza 18 Uvod Država Slovenija se je v obdobju od osamosvojitve pridružila trem osrednjim mednarodnim ustanovam - OZN, EU in NATO. Clanstvo v OZN so državljani posredno podprli s plebiscitom leta 1990, pridružitev EU in NATO pa s podporo na referendumu. Za razumevanje ozadja tovrstnih odlocitev si lahko pomagamo s podatki socasnih anketnih raziskav, ki so na voljo za podrobne analize. V prispevku bomo predstavili nekaj možnosti, kako bi lahko podatke, ki so na voljo v Arhivu družboslovnih podatkov (ADP) in pri z njim povezanih podatkovnih arhivskih ponudnikih, uporabili za dodatno osvetlitev problematike mednarodnega povezovanja Slovenije z vidika oblikovanja podpore javnosti. Razlicna aktualna dogajanja, kot sta britanska odlocitev o izstopu iz EU ali pa vclanitev Crne Gore v NATO, nam nakazujejo široko polje mogocih razlag in položajev, v katerih deli javnosti in razlicna interesna ozadja pripeljejo do dostikrat usodnih odlocitev. Zaradi tega je razumevanje tovrstnih ozadij in njihovega gibanja v casu lahko koristno za premislek o tem, kako naj se mednarodne ustanove in razlicni nacionalni akterji obnašajo in kakšne cilje naj si zastavijo v svojih ravnanjih. Predstavitev problema Podpora politicnim ustanovam se, kot je zastavljeno znotraj uveljavljenega pristopa teorij o demokraticnem politicnem sistemu, zagotavlja skozi moralno in instrumentalno podlago.10 Prva izraža prepricanje, da ustanove dolgorocno predstavljajo pravicno ureditev in so torej skladne z demokraticnimi vrednotami, kar jim zagotavlja legitimnost. Druga je povezana z njihovim delovanjem, odzivnostjo na pobude in s tem, ali prinašajo rezultate, ki se od njih pricakujejo, skratka z ucinkovitostjo. Na podlagi navedene konceptualizacije politicne podpore lahko nanizamo ves spekter razlicnih vrst odnosa do razlicnih posameznih objektov politicne podpore. Vprašanje vrst politicne podpore kot izraženega odnosa do objekta je pomembno kot izhodišce za pojasnjevanje njihovega ozadja, kar je obicajno eden od ciljev analize podatkov. Odnose lahko v eni skrajnosti karakteriziramo v skozi politicno delovanje izraženo naklonjenost, Id se kot mnenje izraža v referendumski odlocitvi.11 Ta, formalizi 10 Lipset, Political man. 11 Prim. Szczerbiak in Taggart (ur.), EU Enlargement and Referendums. Štebe: Legitimnost mednarodnega pridruževanja države Slovenije 19 rana kot volja vecine v okviru pravil politicnega delovanja, predstavlja konsenzualno sprejet nacin demokraticnega sprejemanja odlocitev. V anketnih podatkih lahko na podlagi odgovorov posameznika sledimo napovedim delovanja (kako nameravaš glasovati na referendumu), hipoteticnemu delovanju (kako bi glasoval, ce bi referendum bil) ali pa porocilu o preteklem delovanju (kako si glasoval).12 Lahko analiziramo tudi uradne podatke referenduma, denimo v povezavi s prostorskimi znacilnostmi volilnih enot.13 Ali pa podatke, zbrane na izhodu z volišc (t. i. exit pool). Referendumske odlocitve lahko izhajajo iz globoko zasidranih vrednot in na njih utemeljeni emocionalni naklonjenosti, lahko pa izvirajo iz hladne preracunljivosti glede koristi, ki si jih obetamo, se pravi, da se v njih izražata vidik legitimnosti in ucinkovitosti. Zanimivo je lahko ravno to, kaj pri kom prevlada v dolocenem trenutku.14 Odnos do razlicnih politicnih objektov, naj gre za znane osebnosti iz politicnega življenja, politicne stranke, nacionalne ustanove, kot so sodišca, vlada, parlament, pa tudi nadnacionalne ustanove, kot so OZN, NATO in EU, ce v njem prevladujejo moralna prepricanja, opredeljujemo in merimo skozi zaupanje. To obicajno izraža neko dalj trajajoco in precej stabilno naklonjenost, ki predstavlja kapital v smislu ohranjanja legitimnosti ustanov, tudi ko te obcasno ne izpolnjujejo pricakovanj. Govorimo lahko tudi o postopni eroziji zaupanja, ce se pomanjkljivosti tudi na dolgi rok ne odpravljajo in ni videti odziva in odgovornega delovanja. Nasprotno pa vidik ucinkovitosti delovanja ustanov, ce se pogovarjamo o anketnih podatkih iz splošne populacije, obicajno merimo s pomocjo ocen zadovoljstva posameznikov z delovanjem posameznih ustanov in akterjev. Odprte možnosti nadaljnjih analiz podatkov Podatki, ki so na voljo v ADP, so vecinoma nastali v okviru akademskih projektov, ki so se po možnosti zakljucili z objavami zakljuckov. Vendar možnosti za analize, ki jih ponujajo podatki, s tem še zdalec niso izcrpane. Tu lahko nakažemo dva prevladujoca pristopa, s katerima - in z njuno kombinacijo - se odpira neomejeno veliko razlicnih mogocih analiz. Izhodišce predstavlja opisni pristop, ki uporablja logiko primerjave za prikaz stanja na dolocenem podrocju. Lahko primerjamo razširjenost zaupanja in zado 12 Central Archive, Central and Eastern Eurobarometer 1990-1997. 13 Prim. Repolusk, Geografska analiza volitev leta 1990. 14 Gl. npr. analizo podatkov CEEB : Štebe, Support for the European union from a comparative perspective. 20 voljstva ter napovedi referendumske odlocitve v casu in med državami. Zanima nas širok spekter razlicnih vrst odnosa do razlicnih objektov, vkljucno s tem, koliko so posamezniki informirani in ah sploh poznajo posamezne organizacije. Dostop do podatkov iz razlicnih obdobij omogoca tovrstne primerjave. Ah je položaj v Sloveniji v dolocenem obdobju kaj posebnega v primerjavi z drugimi državami? Ce nas denimo zanima odnos do NATO, kako se v njem odražajo kulturne in geopoliticne danosti, ce primerjamo države, kot so Poljska, Slovenija, Srbija in Crna gora? Nekatere raziskave, ki so bile tematsko povezane z volitvami in ostalimi aktualnimi temami, vsebujejo tudi vprašanja o odnosu do NATO; ocitno gre za eno od tem, o katerih so se vodile razprave.15 Drugi pristop, ki mu pravimo pojasnjevalni pristop, se ukvarja z vprašanji kot so: kdo so zmagovalci in kdo poraženci pridruževanja; cigav projekt je to bil; kako ocenjujejo posledice, ce razlikujemo elite, razlicne generacije, locujemo glede na ideološko in politicno usmerjenost... Kombinacija obeh pristopov vodi v zahtevno »vecnivojsko« analizo, kjer nas zanima, kateri dejavniki so v ozadju politicne podpore in kako se njihovo delovanje spreminja, npr. v zvezi z EU, kakšna so bila pricakovanja v razlicnih obdobjih, pred, po osamosvojitvi, v casu pridružitvenih pogajanj in pa v casu polnega clanstva. Po eni strani se spreminja samo delovanje ustanov, gredo skozi institucionalno preobražanje, nosilci funkcij se menjajo, politike prinašajo razlicne rezultate. Po drugi strani se spreminja perspektiva, skozi katero se oblikuje odnos, govorimo o fluidnih in mešanih družbenih identitetah,16 glokalizmu, spreminjanju ideoloških usmerjenosti in vrednot, npr. odnosa do NATO v povezavi z odnosom do kapitalizma, prislovicnega antiamerikanizma Slovencev. Ah pa je pomembnejša perspektiva skozi vrednote varnosti, mednarodnega vpliva in antimilitarizma? Primer »podatkovnega novinarstva« predstavlja še drugacno, v aktualnost usmerjeno in s podatki obogateno analizo medijskega dogajanja. Aktualni referendum o izstopu iz EU predstavlja poligon za razlicne tovrstne analize, pri katerih je poudarek ravno na izkorišcanju razlicnih možnosti obstojecih razpoložljivih podatkov.17 15 Npr. Markowski et al., Polish National Election Study 2001. Bacevic, Jugoslovansko javno mnenje, 1995. 16 Mlinar in Štebe, Odpiranje v svet v zavesti Slovencev in Slovenk. 17 Simpson, Making Sense of Brexit, http://blog.ukdataservice.ac.uk/making-sense-of-brexit-the-datayou- need-to-analyse/. Za pojasnjevalno usmerjeno poglobljeno analizo gl. npr. Simpson in Loveless, Another chance?. Štebe: Legitimnost mednarodnega pridruževanja države Slovenije 21 Primer iskanja podatkov Pri iskanju podatkov za dolocen namen si lahko pomagamo s spletnim katalogom.18 Podatki razlicnih raziskav, ki so na voljo, so dokumentirani v elektronski obliki. Poleg samega opisa raziskave in njene metodologije so anketni podatki opisani tudi na ravni posameznih spremenljivk v datoteki. Najbolj podrobno raven opisa spremenljivk predstavlja polno besedilo vprašanja in pripadajocih mogocih odgovorov, kakor se je pojavilo v vprašalniku. Lahko si pomagamo tudi s povzetkom in predmetnimi oznakami, ki pa so manj podrobne. Ce imamo jasno predstavo o temi, ki nas zanima, kot denimo v našem primeru, ko želimo izvedeti, kakšne podatke imamo na voljo za analizo odnosa do mednarodnih ustanov, lahko tako išcemo z možnostjo »zahtevnega iskanja«, kjer nam seznam zadetkov izlušci, pri katerih spremenljivkah se v besedilu vprašanja pojavljajo posamezne besede in njihove kombinacije (Slika i). Slikal: Možnost naprednega iskanja znotraj kataloga ADR Zadetki iskanja predstavljajo niz opisov raziskav, v katerih se pojavlja ena ali vec spremenljivk z ujemajocim besedilom. Spremenljivke si lahko ogledamo v polnem opisu metapodatkov, in ce po vsebini ustrezajo našim analiticnim potrebam, si jih lahko oznacimo kot kandidate za nadaljnje analize (primer Slika 2). 18 Katalog Arhiva družboslovnih podatkov Nesstar, http://nesstar2.adp.fdv.uni-lj.si/webview/. 22 Slika 2: Rezultat iskanja, seznam zadetkov spremenljivk v posameznih raziskavah. Metodološki razmislek pri izboru podatkov Pri izboru spremenljivk smo pozorni na dostopne metapodatkovne opise. Pri opisnem pristopu nas zanimata casovna in prostorska (geografska) razsežnost pojava; npr. Politbarometer kaže mikrodinamiko v mesecnih pregledih. Vendar je primerljivost podatkov odvisna od metode zbiranja. Politbarometrska raziskava je bila izvedena telefonsko na vzorcu polnoletnih prebivalcev, ki so imeli stacionarni telefonski prikljucek. Ti podatki lahko zaradi nacina izvedbe odstopajo od podatkov ankete Slovensko javno mnenje, ki se izvaja z osebnim obiskom anketarja na domu anketiranca. Odvisno od oblike vprašanja (besedila, položaja v vprašalniku, konteksta raziskave ipd.) lahko pricakujemo nekoliko drugacne odgovore, zato je priporocljivo preveriti tovrstne podrobnosti. Na Grafu i so predstavljeni opisni rezultati treh verzij lestvic odgovorov: o - »sploh ne zaupam« do io »povsem zaupam«, i »sploh Štebe: Legitimnost mednarodnega pridruževanja države Slovenije 23 nic ne zaupam« do 4 »v celoti zaupam« ter vprašanje o zaupanju z odgovori 1 »veliko« do »sploh ga ni«. Lestvice imajo razlicno število mogocih stopenj, nekatere se zacnejo z negativno oceno, druge s pozitivno, ena od lestvic ima sredino, drugi dve samo pozitivni in negativni pol. Obicajno tovrstne podrobnosti vplivajo na dane odgovore, kar se vidi iz razlicnih deležev podpore v socasno izvedenih anketah (seštete so ocene pozitivnega zaupanja). 70 % 60% 50% 00% 30% . A . 20% 10% 0% 1991 1993 1995 1997 1999 2001 2003 2005 2007 2009 2011 2013 2015 EU/Povsem za/10 EU/v celoti/ó A EU/veliko/1 Za pojasnjevalni pristop je pri izboru podatkov pomembno upoštevati, katere ostale spremenljivke so na voljo za namen analize. Denimo primer analize mednarodnih podatkov, ki se ukvarja z vprašanjem, od cesa je odvisno pogosto ujemanje med zaupanjem in podporo na ravni EU in nacionalni ravni, ki je v okviru vecnivojskega odnosa do oblasti lahko odvisno od konstelacij v posameznih državah. Na mikroravni anketnih podatkov poleg odvisne spremenljivke zaupanje v EU parlament uporablja spremenljivke: zaupanje v nacionalni parlament, bližina vladajoci stranki, zadovoljstvo z delovanjem javne uprave, posplošeno zaupanje, zanimanje za politiko, ideološka usmerjenost itd.19 Poleg vsebine podatkov sta pomembni njihova urejenost in dostopnost. Podatki, ki so podrobno dokumentirani, ki so harmonizirani med razlicnimi državami ali obdobji in ki so takoj dostopni, bodo prej pritegnili zanimanje za 19 Munoz et al., Institutional trust and multilevel government. nadaljnje raziskave. Zanimivost analiz se zacne, ko uporabnik podatkov zacne iskati povezanosti (korelacije) med razlicnimi spremenljivkami. Za laicne uporabnike je pri tem lahko pomembna možnost preprostih sprotnih analiz prek spletnega vmesnika, kot kaže primer preproste analize povezanosti med spolom in zaupanjem v EU20 (Slika 3). Slika 3: Primer analize povezanosti med spremenljivkami na portalu ADP. Razprava in zakljucek Razlicnih dostopnih podatkov in z njimi povezane literature je zelo veliko, vec, kot jih lahko obdela posameznik. Z dostopom do podatkov se odpirajo možnosti preverjanja in dopolnjevanja ugotovitev drugih, pri tem pa je pomembno dokumentiranje metodoloških znacilnosti in dosledno navajanje uporabljenih podatkov, postopkov predelave podatkov, nacina predstavitve itd. Seznanjanje z delom s podatki je lahko tudi spodbuda za oblikovanje državljanske znanosti, delo s podatki se lahko vkljuci kot pripomocek pri poucevanju. Navsezadnje na ta nacin ne populariziramo samo znanosti, pac pa lahko spodbudimo tudi kriticno razmišljanje in osvešceno državljansko držo. Z dostopom do raznovrstnih podatkov, kot so »veliki podatki«, podatki digitalne humanistike, kot so digitalizirana arhivska gradiva, jezikovni korpusi, 20 Hafner - Fink et al., Slovensko javno mnenje 2012/1. Štebe: Legitimnost mednarodnega pridruževanja države Slovenije 25 vkljucno z družbenimi mediji, socasni in pretekli uradni podatki - npr. podrobni referendumski podatki, prepisi sej parlamenta ipd., lahko še obogatijo in razširijo možnosti njihove izrabe. S tem se odpirajo tudi nove možnosti sodelovanja razlicnih infrastrukturnih enot, kot so D ARI AH, pri kateri sodeluje SIstory, CESSDA z ADP, ESS, in možnosti meddisciplinsko zasnovanih raziskovalnih projektov. Viri in Literatura Bacevic, Ljiljana. Jugoslovansko javno mnenje 2995. GESIS Data Archive, Cologne, 1997. Datafile Version 1.0.0, doi:io.4232/i.29io Central Archive for Empirical Social Research. Central and Eastern Eurobarometer lggo-iggp: Trends CEEB1-8. European Commission [Principal investigator]. GESIS Data Archive, Cologne, 1997. ZA3648 Datafile Version 1.0.0, doiuo.4232/1.3648. Hafner - Fink, Mitja, Janez Štebe, Brina Malnar, Samo Uhan in Slavko Kurdija. Slovensko javno mnenje 2012/1: Raziskava o nacionalni in mednarodni varnosti, Mednarodna raziskava o družini in spreminjanju spolnih vlog IV, Primeijalna raziskava volilnih sistemov CSES V. in Longitudinalni program SJM 2012 [datoteka podatkov]. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava], 2012. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2013. ADP - IDNo: SJM121. Katalog Arhiva družboslovnih podatkov Nesstar: Nesstar ADP. Dostopno na: http:// nesstar2.adp.fdv.uni-lj.si/webview/ (5. 7. 2016). Lipset, Seymour Martin. Political man: the social bases of politics. Garden City (N. Y): Doubleday, 1963. Markowski, Radoslaw, Stanislaw Gebethner, Miroslawa Grabowska, Pawel Grzelak, Krysztof Jasiewicz, Lena Kolarska-Bobinska, Krzysztof Korzeniowski, Jacek Wasilewski, Wlodzimierz Wesolowski in Edmund Wnuk-Lipinski. Polish National Election Study 2001 (PGSW). GESIS Data Archive, Cologne, 2006. ZA4335 Data file Version 1.0.0, doiuo.4232/1.4335 Mlinar, Zdravko in Janez Štebe. Odpiranje v svet v zavesti Slovencev in Slovenk: mobilnost in identifikacija v prostoru tokov. V: Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi, knj. 2: Globalizacija bogati in/ali ogroža?. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2012, str. 147-178. 26 Munoz, Jordi, Mariano Torcal in Eduard Bonet. Institutional trust and multilevel government in the European Union: Congruence or compensation?. European Union Politics oo(o), 1-24, 2011, doi: 10.1177/1465116511419250. Repolusk, Peter. Geografska analiza volitev leta 1990. Geographica Slovenica, 23,1992, str. 209-221. Simpson, Kathryn in Matthew Loveless. Another chance? Concerns about inequality, support for the European Union and further European integration. Journal of European Public Policy, 16 June 2016, str. 1-21, doi: 10.1080/13501763.2016.1170872. Simpson, Kathryn. Making Sense of Brexit - the data you need to analyse; Data Impact Blog. Dostopno na: http://blog.ukdataservice.ac.uk/making-sense-of-brexit-the-datayou- need-to-analyse/ (5. 7. 2016). Szczerbiak, Aleks in Paul Taggart (ur.). EU Enlargement and Referendums. New York: Routledge, 2005. Štebe, Janez. Support for the European union from a comparative perspective: stability and change in the period of transition. Central European political science review, II, št. 3, 2001, str. 92-111. Jure Gasparic PISATI POLITICNO ZGODOVINO REPUBLIKE SLOVENIJE Izvlecek Avtor v prispevku obravnava problematiko raziskovanja in pisanja politicne zgodovine Republike Slovenije po letu 1991. Po uvodni ugotovitvi, da ljudje od vsega zacetka niso zaupali politikom in strankam, zastavi vprašanje, kako so ti ves cas ravnali, kako so se razvijale politicne institucije, kako so se prilagajale svetu in casu, ki se je v dvajsetih letih spremenil. Najprej predstavi številne dileme in metodološke posebnosti problematike (problem historicne distance, smiselnost pocetja, neobvladljivost in specificnost virov), nato pa oriše mogoce pristope in nacine spopadanja z izzivom. V drugem delu prispevka povzame ugotovitve lastnega raziskovanja tega obdobja (o polarizaciji, personalizaciji, medializaciji in informalizaciji politike), jih vpenja v širši evropski okvir in poleg tega zariše še izziv za prihodnje raziskovanje. Kljucne besede: politicna zgodovina, 1991-2016, Slovenija, politicne stranke 28 »Zdaj nastaja nov politicni spekter...« Poskus pisanja besedila o razvoju slovenske politike v zadnjega cetrt stoletja je za zgodovinarja poseben izziv in svojevrstna pustolovšcina. Najbolje jo je ilustrirati s pogledom nekam na zacetek in nekam na konec obdobja - skrajnosti v zgodovinopisju namrec pomagajo pravilno umestiti in interpretirati procese. Pojdimo najprej v leto 1993, v tedaj mladi Državni zbor, ki ga je tisto jesen sredi jedke proracunske razprave obiskal ceški predsednik Vaclav Havel, »državljan Havel«. Nekdanji disident, dramatik in politicni esejist je v skladu s svojo politicno mislijo o »antipoliticni politiki«31 v kratkem govoru nagovoril slovenske poslance. Priljubljeni Havel je simboliziral romanticno, »žametno« podobo tranzicije, ki pa je bila v svojem bistvu na Ceškem in tudi v Sloveniji precej bolj groba. »Ena izmed stvari, ki nas prav gotovo povezuje, je tudi ta, da tako vi kot tudi mi gradimo parlamentarno demokracijo,« je povedal Havel. »Zdaj nastaja nov politicni spekter, novi politicni subjekti, ki išcejo svojo lastno identiteto in svoje mesto ... Ta dramaticna, zanimiva in vzburlj iva situacij a pa v sebi skriva vrsto nevarnosti, na katere bi morali biti posebej pozorni. Ena izmed talcih nevarnosti je po mojem mnenju ta, da se lahko zgodi, da bi stranke v našem prostoru imele predimenzionirano vlogo ... Kot da ne bi bile stranke tiste, ld bi morale služiti državi, ampak naj bi bila država tista, ld naj bi služila strankam ... Jaz si srcno želim, da bi se tako vaš kot tudi naš parlament obvaroval vseh teh nevarnosti, ki na nas v tej težki fazi prežijo.«33 Kakor opozarjajo zadnje raziskave ceških kolegov, se po Havlovem mnenju ceški parlament »ni obvaroval« nevarnosti. Havel kot predsednik ga je neprestano kritiziral, ceš da je obotavljiv in pocasen in da skrbi le za strankarske koristi, in pri tem žel široko odobravanje ceškega prebivalstva.33 A Havlu niso pritegnili le njegovi sodržavljani, marvec tudi prebivalci Slovenije. Že v casu oblikovanja slovenskega politicnega sistema, ko je bilo v državi veliko optimizma, ljudje niso zaupali politicnim institucijam, strankam in politikom.34 V naslednjih letih je Slovenija postala absolutni prvak v skoraj vseh statisticnih kategorijah, s katerimi so v Bruslju primerjali države evropskega vzhoda, uveljavila se je krilatica o zgodbi o uspehu, a stališce o politiki in strankah se ni spremenilo. Nasprotno, ce se pomaknemo na konec »naše dobe«, v leto 2013, lahko ugotovimo, da so ljudje svoje mnenje le še utrdili. 21 22 23 24 21 Suk, Od nezmožnosti politiky k politice jako urnem možndho, str. 16-51. 22 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. n. 1993. 23 Gjuricova, Anti-politics and anti-parliamentarism. 24 Toš (ur.), Vrednote v prehodu VIII, str. 302. Gasparic: Pisati politicno zgodovino Republike Slovenije 29 Leta 2013 se je nezadovoljstvo zaradi gospodarske krize bolj in bolj poglabljalo in vse konkretneje usmerjalo proti politicnim elitam.25 Splošno negodovanje, razocaranje, užaljenost in nezaupanje zaradi - po prepricanju ljudi - neustreznega odzivanja države je scasoma preraslo v neposredne proteste. Pojavljala so se gesla o zgrešenosti politicnega sistema, vrstili pozivi k uvajanju neposredne demokracije ... Politika je spet zelo ocitno postala podobna najstarejši obrti, kar je eden od protestnikov brutalno neposredno izrazil v sicer vulgarnem, a politicno izjemno sporocilnem transparentu: »Fukat al pa dnar nazaj!« Zacetek in konec »naše dobe« sta tako na prvi pogled problemsko zelo povezana. Vzrocno-posledicni odnos je videti tako: pred cetrt stoletja smo zaceli graditi politicni sistem, a od vsega zacetka ugotavljali, da ne deluje najbolje in da mu ne gre zaupati. Na koncu naše dobe smo to pokazali s protesti. Interpretacija je enostavna, a ji manjka važen del - politika sama. Kako so ves cas ravnali politiki, kako so se razvijale politicne institucije, kako so se prilagajale svetu in casu, ki se je v dvajsetih letih spremenil? Ocitno povsem drugace od pricakovanj ljudi. So mar politiki torej neracionalna bitja? So neracionalna bitja volivci, ki ves cas volijo domnevno neprimerne politike? Le kako pojasniti in opisati politiko v sodobnem svetu? Vaclav Havel je nekoc dejal: »Živimo v postmodernem svetu, v katerem je vse mogoce in nic gotovo.«26 Obdobje po hladni vojni je po mnenju marsikaterega zgodovinarja nejasno in kaoticno, »unlesbar«,27 s politiko pa ni nic drugace. Kljub številnim podobnostim iz politicne zgodovine starejših obdobij je podajanje v njeno drobovje zares prava pustolovšcina, ki že na zacetku odpira nekaj pomembnih metodoloških vprašanj, a hkrati ponuja nekaj vnaprejšnjih odgovorov. 0 posebnosti teme in dilemah Prvi odgovor, ki ga je pogosto mogoce zaslediti v medijih in delu strokovne javnosti, je ta, da je raziskovanje slovenske politike po letu 1991 že zanimiva in relevantna tema, a o njej ni mogoce napisati nicesar zares novega, vsaj nic takega, kar ne bi sprotni kronisti in premišljevalci dogajanja že zapisali.28 Ta zgodovina bi 25 Oris leta 2013 temelji na mojem besedilu o šestem mandatu Državnega zbora. Gl. Gasparic, Slovenski parlament. 26 Cit. po Rödder, 21.0. Eine kurze Geschichte, str. n. 27 Prav tam. 28 Ob izidu biografije nekdanjega predsednika Milana Kucana je novinar casnika Delo ravno tako opozoril na to dilemo, ko je vprašal avtorja Boža Repeta: »Nekaj kolegom sem omenil, da berem vašo knjigo. Vsi so mi zastavili isto vprašanje: ,Je v njej kaj novega?' V pomenu, ali prinaša razkritje, ki bo ovrglo doslej veljavne interpretacije ...« - Grah, Vem za pricakovanja. 30 torej bila smiselna le, ce bi raziskovalcu prišla pod roke zanesljiva dokumentacija o kaki neznani ali nepojasnjeni politicni aferi iz zadnjega cetrt stoletja. Drugi vnaprejšnji odgovor, ki je pravzaprav že dilema, zadeva vprašanje obce smiselnosti raziskovanja procesov, ki še niso zaldjuceni oziroma vsaj ne vemo, da bi bili zakljuceni. Cetrt stoletja slovenske države je pac doba vecplastne tranzicije, ki v vseh svojih podobah in valovih še ni zakljucena, hkrati so jo soustvarjale elite, ki so še zmeraj vsaj deloma javno aktivne (in procese seveda razlagajo po svoje). Cas naj bi bil za pogled zgodovinarja torej še premlad. Nekaj, kar je danes videti zelo pomembno in bi zgodovinarji postavili v ospredje zanimanja in raziskovanja, je lahko cez cas videti povsem nepomembno (in obratno).29 3Z0godovina sedanjosti, kakor jo je poimenoval George Kennan, naj torej ne bi bila zares mogoca. S casovno komponento je povezana naslednja dilema, ki pa je že tudi izziv. Kako kot zgodovinar sploh metodološko ustrezno raziskovati nedavno politiko in fenomen politicnega? Gradivo, ki je na voljo, je namrec brezbrežno v vseh ozirih - po kolicini in po problemski in znanstveni širini. Poleg enormne kolicine gradiva, ki ga proizvedejo mediji, je mogoce zbirati tudi ustne vire udeležencev politicnega dogajanja in uporabljati množico gradiva, ki ga sproti proizvede in objavi država oziroma njene institucije. To je po eni strani bolj raznovrstno, kakor denimo gradivo iz obdobja prve jugoslovanske države, hkrati pa tudi obsežnejše in bolj celovito (neodbrano, v celoti ohranjeno). Zlasti avdiovizualno gradivo, ki najbolj vpliva na dojemanje sveta današnjih generacij, predstavlja poseben izziv in v precejšnji meri problematizira stoletno historiografsko pravilo: Quod non est in actis non est in mundo Ob tem danes nastaja velika kolicina internetnih in drugih digitalnih vsebin - tviti, objave na Facebooku, SMS-sporocila ... Že nekaj odmevnih javnih zgodb je sprožila ravno objava tovrstnih medijev, toda temu navkljub jih sistematicno nihce ne arhivira. Zgodovinar najsodobnejšega obdobja ima obenem na voljo številne študije, analize in tudi grobe podatke drugih ved, ki se ukvarjajo s sodobnostjo. (Ne)obvladljivost gradiva na eni strani je tesno povezana z njegovo raziskovalno uporabnostjo na drugi. Kakopak je za raziskovalca uporabno vsako gradivo, vprašanje je le, kaj in kako raziskuje, toda gradivo za najnovejšo dobo je v veliki meri prepojeno s predsodkom, da predstavlja le povrhnjico dogajanja - v skladu s prej omenjenim odgovorom oziroma prepricanjem, da o »svoji« dobi že vse vemo, cesar pa ne vemo, je skrito in bo ostalo skrito. 29 Rödder, 21.0. Eine kurze Geschichte, str. 13. 30 O izzivih, ki jih za raziskovalca sodobnosti predstavljajo avdiovizualni mediji. Gl. Lindenberger, Vergangenes Hören und Sehen, str. 72-85. Gašparic: Pisati politicno zgodovino Republike Slovenije 31 O pristopih k temi in dilemam Izzivov in dilem je nedvomno precej, vprašanje je, kako temu streci. Prva dilema (bolj predsodek) za raziskovalca, ki pravi, da o tem casu ni mogoce napisati nicesar novega, je še najlažje obvladljiva. Pri vsakršnem resnem in metodološko osmišljenem raziskovanju namrec že teoreticno ne moremo vedeti, do kakšnih interpretativnih ugotovitev bomo prišli, vsakršno vnaprejšnje ocenjevanje se lahko izkaže za zgrešeno. Ravno tako so vprašanja, ki smo si jih zastavili vceraj, morda cisto drugacna in nebistvena v primerjavi z vprašanji, ki nas zanimajo danes. Še nedolgo nazaj je bilo pomembno, kateri politik je bil clan ZKS, danes nas že zanimajo druge reci. Tovrstno prevpraševanje je ne nazadnje bistvo in obca znacilnost zgodovinopisja, ki zadeva vsa historicna obdobja. Sedanjost, okolje, v katerem živimo, zmerom diktira raziskovalna vprašanja. Financna kriza iz leta 2008 je v Nemciji sprožila obcutno povecano zanimanje za gospodarsko zgodovino nasploh.31 Druga dilema, ki pravi, da je sodobni cas za zgodovinarja premlad, saj je za resno raziskovanje potrebna zgodovinska distanca, je do neke mere upravicena. Gotovo je enostavneje raziskovati oddaljen in zakljucen proces kakor današnji, na videz kaoticni cas. Stvari je lažje interpretirati, ce vidimo celoto, zacetek in konec. Toda prednost, ki jo predstavlja distanca, v sebi skriva nemajhno past - vedenje o koncu. Ce poznamo zakljucek nekega procesa, smo izpostavljeni nevarnosti, da mu bomo prilagodili vso interpretacijo dogajanja. Znanemu koncu (posledici) bomo iskali logicne vzroke v ravnanjih ljudi in pri tem pozabili, da se v zgodovini stvari dogajajo tudi takrat, ko jih nihce ne nacrtuje.32 Zgodovinar sedanjosti konca ne pozna, zato relacija med namenom in domnevnim rezultatom ne more ogroziti njegove analize.33 A po drugi strani se je treba tudi zavedati, da lahko ima zgodovina sedanjosti precej neposredne ucinke na oblikovanje samopodobe države in državljanov, saj proucuje casovno bližnjo dobo in torej nagovarja spomin živecih oziroma njihovih neposrednih prednikov. Zgodovina sedanjosti razlaga »naš cas«, zato posamez- 31 Bösch in Danyel, Die Zeitgeschichtsforschung und ihre Methoden, str. 9-21, tukaj str. 13. Rödder, 21.0. Eine kurze Geschichte, str. 13. 32 Zgodovinar idej in konceptov Quentin Skinner to napako imenuje »myth of prolepsis«. Eden od raziskovalcev procesa razpada Jugoslavije Dejan Jovic opozarja na pogostost te napake pri razlaganju konca SFRJ. - Jovic, Razlozi za raspad socijalisticke Jugoslavije, str. 91-157, tu zlasti str. 142-152. 33 Nemški zgodovinar Andreas Wirsching, avtor izjemne knjige o zgodovini Evrope v našem casu, ravno talco pravi, da je prednost raziskovanja sedanjosti »erzwungene Verzicht auf jegliche Teleologie«. Zgodovinar namrec ni izpostavljen nevarnosti teleološkega iskanja smisla in cilja zgodovine. - Wirsching, Der Preis der Freiheit, str. 14-15. 32 nikom ni vseeno, kako je ta zapisan (To sicer ni le problem zgodovine sedanjosti, marvec vse sodobne zgodovine - pri nas v vecji meri zadeva zgodovinarje druge svetovne voj ne. ). Zgodovinopis j e lahko pripomore h graditvi »ustrezne« samopodobe, kakor se je zgodilo v Nemciji po drugi svetovni vojni, ko se je izoblikoval mit o »Erfolgsgeschichte«, in tudi v Veliki Britaniji, kjer so cas dolgo oznacevali kot »postwar consensus«.34 Nagovarjanje živih sodobnikov je tako za zgodovinarja posebna past, vendar nedvomno lažje obvladljiva kakor kolicina in raznovrstnost gradiva. Ce so zgodovinarji še pred nekaj desetletji ugotavljali, da zgodovina najnovejših obdobij ni mogoca, saj v vseh arhivih naceloma velja tridesetletna zapora dostopa do gradiva, je položaj danes ravno nasproten. Virov je ogromno, predvsem pa so ti v mnogih ozirih drugacni kakor denimo viri za proucevanje zgodovine prve Jugoslavije. V obeh primerih lahko dogodkovno plat politike gradimo na casopisju, v obeh primerih si deloma lahko pomagamo z ohranjenimi dokumenti (zanimivo se zdi, da zgodovinar nima na voljo ne celovitih arhivov predvojnih politicnih strank ne arhivov današnjih strank),35 v obeh primerih lahko posežemo po politicni memoaristiki36 in dobesednih zapisih parlamentarnih sej, vec podobnosti pa ni najti. Seveda se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je za politicnega zgodovinarja drugacnost virov ovira pri raziskovanju. To naceloma ne bi smela biti ovira, gotovo pa je svojevrsten izziv. Najprej se je treba zavedati, da ima vsako obdobje svoje vire z njimi lastnimi znacilnostmi. Gradivo o terezijanskih reformah iz 18. stoletja se seveda razlikuje od gradiva za zgodovino partije po letu 1945, to pa je spet drugacno od gradiva o politiki naše dobe. Danes je svet drugacen, posameznik deluje in dela v skladu z nekimi drugimi smernicami. Nekdaj je bilo veliko zapisnikov, pogosto so v arhivih še osebne beležke, pisma ... danes tega gradiva za zgodovinarje naceloma ni, imamo pa na voljo televizijo, internet, žive udeležence dogajanja ... Vire, ki na prvi pogled delujejo manj zanesljivo od arhivskega dokumenta, ceprav so lahko veliko bolj povedni. To še posebej velja za ustne vire, ocividce, ki so nekoc veljali za »sovražnike zgodovinarja«,37 v resnici pa lahko precej obogatijo razpo- 34 Britanska historiografija je povojni »konsenz« oznacila za mit. - Metzler, Zeitgeschichte. 35 Zaenkrat je v Arhivu Republike Slovenije le gradivo treh strank - socialistov, zelenih in LDS. Med temi je bila LDS najbolj vplivna in tudi najdlje doslej je sodelovala v vladah (SI AS 366, Socialisticna stranka Slovenije (1990-1993), SI AS 2117, Zeleni Slovenije (1990-1993), SI AS 2111 Liberalna demokracija Slovenije (1976-2011)). 36 Spominskih zapisov politikov naše dobe sicer ne manjka, a se ti bodisi osredinj ajo na cas osamosvajanja bodisi predstavljajo zgolj zbir razmišljanj in zapisov o nekem casu (kar je sicer tudi nadvse zanimivo in raziskovalno uporabno). Le malo je sistematicnih in kronološko urejenih besedil o konkretnem politicnem dogajanju (gl. npr. Hvalica, Zadnja replika. Ribicic, Siva tipka 074. Potrc, Klic k razumu). To besedno zvezo je skoval Wolfgang Kraushaar, ko je problematiziral nemško zgodovinopisje o gibanju 1968. - Metzler, Zeitgeschichte. Gašparic: Pisati politicno zgodovino Republike Slovenije 33 ložljivi historiografski material, ce pricevanja le ustrezno zbiramo in metodološko obdelamo.38 Vse vire naše dobe - klasicne, znane že iz preteklih dob, in novejše (digitalne) - lahko temeljito analiziramo in pretehtamo le ob pritegnitvi dveh nacinov pristopa - z interdisciplinarnostjo in s pomocjo orodij, ki jih danes ponuja digitalna humanistika. Slednja omogoca postavljanje novih raziskovalnih vprašanj in obdelavo izjemnih kolicin gradiva, interdisciplinarnost pa bolj celovit in usmerjen pristop. Raziskovanje sodobnosti se namrec bolj in bolj osredotoca na teme in probleme, pri cemer padajo meje med posameznimi disciplinami.39 In kako je naposled s predsodkom, da gradivo, ki je na voljo, ne odstira vseh skrivnosti? Podobno kot nekoc. Tudi v habsburški monarhiji in v prvi Jugoslaviji so bili prepricani, da so se politicne odlocitve sprejemale za vrati zakajenih kabinetov in kavarn, o cemer pricajo (vcasih medsebojno razlicni) zapiski politicnih akterjev. Ekskurz o gradivu naše dobe bi lahko na nacelni ravni bil še veliko daljši od pravkar zapisanega, vseh konkretnih problemov niti ni mogoce predvideti. Na tem mestu bi zato poudaril le še enega, s katerim sem se soocil sam in je bil tesno povezan s kolicino gradiva in gostoto politicnega dogajanja. Ce ima raziskovalec ambicijo vsaj približno celostno orisati neko politicno dobo, mu masa gradiva v zacetnih fazah narekuje deskriptiven pristop. Želja po obvladovanju in zajetju vsega tako sama po sebi krni metodološko kreativnost.4“ Ce pa ima raziskovalec na voljo le malo gradiva, je prisiljen poseci po drugacnih pristopih in je obenem lahko bolj drzen pri postavljanju tez. Ugotovitve in izzivi Ob vseh dilemah in metodoloških izzivih sem pri svojem raziskovanju doslej napravil prvi korak v pustolovšcino in pripravil kratek deskriptiven oris politicne zgodovine samostojne Slovenije, na katerega podlagi je že mogoce zastavljati nova vprašanja, a hkrati tvegati s prvimi ugotovitvami.41 Kaj lahko sklepamo o politicni zgodovini zadnjega cetrt stoletja? 38 Gl. Cepic et al., Prikrita modra mreža. 39 Tako pri nas že v praksi sodelujemo (oz. smo sodelovali) politologi, pravniki, jezikoslovci, antropologi in zgodovinarji. — Gl. npr. program konference Parliaments and Methodology: Anthropological, Discourse- Oriented and Digital Approaches to Parliamentary History. 40 Bösch in Danyel, Die Zeitgeschichtsforschung und ihre Methoden, str. 9-10. 41 Osnovno dogodkovno nit z glavnimi poglavji postosamosvojitvenega razvoja sem zacrtal v knjigi o zgodovini slovenskega parlamenta. Gl. Gašparic, Državni zbor 1992-2012. Najprej se gotovo potrjuje uvodna ugotovitev, da je naša doba zelo dinamicna, dogodkovno gosta in »neberljiva«. Navkljub relativni politicni stabilnosti vlad (v primerjavi z denimo Ceško) je bil strankarski prostor nestabilen in spreminjajoc, v neprekinjenem prestrukturiranju. Njegova najvecja konstanta je bila polarizacija - delitev politicnih akterjev na slovensko levico in desnico. Poleg tega lahko slovenskemu razvoju pripišemo tudi nekatere od znacilnosti, ki so jih zaznali v širšem evropskem prostoru - personalizacijo politike, medializacijo in informatizacijo.42 Poglejmo najprej fenomen levo-desne polarizacije. Od kod izvira, na cem temelji njegova percepcija? Vsaj deloma je bila (in je) locnica odnos strank do preteklosti, zlasti do druge svetovne vojne in povojnega socialisticnega obdobja. Pri tem nekatere stranke Jugoslavijo in njeno družbo dojemajo izrazito binarno. Njihov interpretativni vzorec je totalitarno-zgodovinski in preteklost reducira zgolj na dobro in zlo.43 Odnos do preteklosti lahko povežemo z vprašanji kontinuitete in diskontinuitete v zgodovinskem razvoju. Navkljub razlicnim prepricanjem posameznih strank lahko v razvoju po 1990 in 1991 opazimo veliko elementov kontinuitete s prejšnjo dobo ter tudi velike prelome in preskoke, kar je znacilno za vso vzhodno srednjo Evropo.44 Opazimo lahko še, da stranke s poudarjenim zanimanjem za zgodovino in opredeljevanjem o njej pogosto vnašajo dodatno zmedo v politicni prostor oziroma prispevajo k mitizaciji preteklosti. Primerov je veliko. Tako sta se denimo v zadnjih petindvajsetih letih dve stranki z razlicnih polov sklicevali na dedišcino socialdemokratske stranke iz Avstrije, ustanovljene leta 1896. Predsednik SLS je dejal, kako je ponosen, da je naslednik Antona Korošca, na Korošcevo stranko se je nato sklicevala še ena stranka ... Naslednja znacilnost slovenske politike, ki je lastna tudi evropski politiki naše dobe, je personalizacija politike. Ta sicer ni novum, saj imamo v povojni Evropi vec primerov izrazitih politicnih person (npr. Charles de Gaulle, Willy Brandt), a te so bile zmerom poosebljenje konkretnih vsebin in stališc. Po letu 1990 pa opazimo, da prihajajo v Evropi v ospredje politicne osebnosti per se, pogosto brez vsebine (tudi stranko lahko formirajo ad hoc).45 Slovenija ni pri tem nikakršna izjema, zdi se, da je le redko katera stranka tako trdoživa, da bi brez vecjih pretresov preživela menjavo osrednjega liderja, v katerega so uprti žarometi. Slednji fenomen je 42 Wirsching, Der Preis der Freiheit, str. 308-318. 43 Gl. Pullmann, Konec experimentu, str. 15-16. 44 Gasparic, O samoumevnosti uvajanja parlamentarne demokracije. 45 Wirsching, Der Preis der Freiheit, str. 313-315. Gasparic: Pisati politicno zgodovino Republike Slovenije 35 seveda tesno povezan z medializacijo politike, ravno tako širšo vseevropsko znacilnostjo/6 Medtem ko so bili leta 1992 velika novost kampanj jumbo plakati, danes politicno dogajanje poteka na najrazlicnejših medijskih platformah. Parlament je sicer še vedno osrednje prizorišce politicne debate, a mu vse bolj konkurirajo drugi formati. Poleg tega se zdi, da je parlament v bistvu predvsem in zgolj to - prizorišce debate, in ne prostor, kjer se oblikuje politika. Resne politicne odlocitve se po mnenju ljudi sprejemajo dalec stran od oci javnosti, kar pomeni, da je politika informatizirana. Tudi to ni nic novega, poudarili smo že, da so tudi v stari Jugoslaviji in stari Avstriji bila pogosta prepricanja, da se politika kuje za tesno zaprtimi vrati, pogosto ob odsotnosti parlamenta (edina razlika je ta, da so nekoc bili kabineti in kavarne zakajeni, danes najbrž ne vec), a tam so frustrirani poslanci naposled pokazali svojo nejevoljo z divjimi obstrukcijami (v naši dobi pa so poslanci preprosto preobremenjeni).4476 4 8 49 Ob teh ugotovitvah se povezava med uvodnim Havlovim opozorilom in silnimi protipoliticnimi demonstracijami morda zdi razumljivejša. Nihce (ali skoraj nihce) ni želel nacrtno spodjedati zaupanja v parlamentarno demokracijo, do tega je pac prišlo zaradi omenjenih znacilnosti politike. Vzrocno-posledicne zveze ni, kar pa spet sproža nova vprašanja, ki so deloma uprta v prihodnost. Eno prvih se glasi: Je napocil cas konca velikih in zakoreninjenih strank s tradicionalnimi volilnimi bazami? To se ne zdi nemogoce. V zahodnoevropskih državah so volilci leta 2005 v veliki raziskavi javnega mnenja odgovarjali, da so stranke nujne, a zavracali tezo, da naj bi obstojece stranke zares skrbele za ljudi/8 Kakšna je torej alternativa? V parlamentarni demokraciji vendar samo politicna stranka, ki pa bo v prihodnje precej drugacna od stranke izpred cetrt stoletja. Eden od raziskovalnih izzivov je tako gotovo podrobno proucevanje strankarsko-politicne dinamike - ne le navzven, po možnosti tudi znotraj strank. Osvetlitev strankarske dinamike bo koncno omogocila boljši vpogled v decision making process. Interdisciplinarno sodelovanje pri tem ne sme izostati, saj je problematika vecplastna, odgovori pa ne nujno racionalni. Politika namrec ni šahovska partija, kakor je domiselno zapisal nemški zgodovinar Gerhard A. Ritter/9 Nihce ni prisiljen v potezo, ko jo nasprotnik naredi. Politiki so pogosto izgubljeni, pogosto ne naredijo nicesar, pogosto ravnajo neracionalno, konkretni rezultati so mnogokrat neodvisni od njihovih ravnanj. A 46 Prav tam, str. 312. 47 Prav tam, str. 311. 48 Prav tam, str. 347. 49 Ritter, Der Umbruch von 1989/91, str. 23. 36 ko napoci pravi trenutek, ga nekateri znajo in zmorejo izkoristiti (in nato svoje ravnanje seveda predstavijo kot rezultat strateškega premisleka).50 Faktor casa, kontekst, tako še naprej ostaja bistven element analize, brez katerega ne moremo zares razumeti politike. Viri in literatura Bösch, Frank in Jürgen Danyel. Die Zeitgeschichtsforschung und ihre Methoden. V: Bösch, Frank in Jürgen Danyel (ur.J. Zeitgeschichte - Konzepte und Methoden. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2012, str. 9-21. Cepic, Zdenko, Filip Cucek, Jure Gasparic, Damijan Guštin, Božo Repe in Uroš Svete. Prikrita modra mreža: organi za notranje zadeve Republike Slovenije v projektu MSNZ leta 1990. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Zveza policijskih veteranskih društev Sever, 2010. Dokumentacijsko-knjižnicni oddelek Državnega zbora Republike Slovenije, Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. n. 1993. Dostopno na: http://www. dz-rs.si (30. 5. 2016). Fischer, Joschka. Rdece-zelena leta. Prelomni dogodki od vojne na Kosovu do 11. septembra. Ljubljana: Didakta, 2011. Gašparic, Jure. Državni zbor 1992-2012. O slovenskem parlamentarizmu. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Gašparic, Jure. O samoumevnosti uvajanja parlamentarne demokracije v vzhodni Evropi po letu 1989. Referat na simpoziju Regionalni vidiki tranzicije. Nova Gorica, 15.10. 2015. Gašparic, Jure. Slovenski parlament: politicno-zgodovinski pregled od zacetka prvega do konca šestega mandata (1992-2014) - Elektronska izdaja 1.0. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Dostopno na: http://www.sistory.si/SISTORY:ID:2695o (29. 6.2016). Gjuricova, Adéla. Anti-politics and anti-parliamentarism. Vaclav Havel and the Czechoslovak parliament in the 1990s. Referat na konferenci European Information and Research Network on Parliamentary History. Parlamentarismuskritik und Antiparlamentarismus in Europa. Berlin, 7. in 8. maj 2015. 50 To je v svojih spominih prostodušno priznal bivši nemški vicekancler in zunanji minister Joschka Fischer, ko je pisal o tem, da brez financnega škandala stranke CDU nikdar ne bi bilo rdece-zelene koalicije, nastale leta 1998: »Sreca in nakljucje sodita zraven politike kot zrak za dihanje. Marsikaj, kar je pozneje prikazano kot sijajen racun ali dobro premišljena strategija ali pa je od akterjev pozneje vse prepogosto za to razglašeno, v resnici dolguje zahvalo nakljucju ali kar sreci in manj domnevnemu geniju nosilcev dogajanja.« - Fischer, Rdece-zelena leta, str. 271. Gasparic: Pisati politicno zgodovino Republike Slovenije 37 Grah, Matija. Vem za pricakovanja, da bom odkril skrivnosti murgelske kleti. Delo, 30.10. 2015. Hvalica, Ivo. Zadnja replika. Ljubljana: Promag, 2002. Jovic, Dejan. Razlozi za raspad socijalisticke Jugoslavije: kriticka analiza postojecih interpretacija. Rec, 62, junij 2001, št. 8, str. 91-157. Lindenberger, Thomas. Vergangenes Hören und Sehen. Zeitgeschichte und ihre Herausforderung durch die audiovisuellen Medien. Zeithistorische Forschungen/ Studies in Contemporary History, Online-Ausgabe, 1, 2004, zv. 1, str. 72-85. Dostopno na: http://www.zeithistorische-forschungen.de/i-2004/id=4586 (8. 6. 2016). Metzler, Gabriele. Zeitgeschichte: Begriff - Disziplin - Problem, Version: 1.0. Docupedia-Zeitgeschichte, 7. 4. 2014. Dostopno na: https://docupedia.de/zg/Zeitgeschichte (1. 6. 2016). Parliaments and Methodology: Anthropological, Discourse-Oriented and Digital Approaches to Parliamentary History. Helsinki and Jyväskylä, Finland 12-14 June 2OI4- Dostopno na: https://www.jyu.fi/en/congress/parliaments-and-methodology/program/EuParl_ Programme.pdf (i. 6. 2016). Potrc, Miran. Klic k razumu: spomini. Ljubljana: Modrijan, 2014. Pullmann, Michal. Konec experiments Pěestavba a pad komunismu v Ceskoslovensku. Praha: Scriptorium, 2011. Ribicic, Ciril. Siva tipka 074. Ljubljana: Enotnost, 1995. Ritter, Gerhard A. Der Umbruch von ig8g/gi und die Geschichtswissenschaft. Bayerische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Klasse. Sitzungsberichte, 1995, zv- 5> München: C. H. Beck Verlag, 1995. Rödder, Andreas. 21.0. Eine kurze Geschichte der Gegenwart. München: C. H. Beck, 2016. Suk, Jiri. Od nezmožnosti politiky k politice jako umčnf mozného: Paradohni život obcana Vaclava Havla v letech 1969-1992. V: Gjuricova, Adéla in Michal Kopecek, (ur.). Kapitoly z déjin ceške demokraciepo roce ig8g. Praha, Litomyšl: Paseka, 2008, str. 16-51. Toš, Niko (ur.). Vrednote v prehodu VIII. Slovenija v srednje in vzhodnoevropskih primerjavah iggi-2011. Ljubljana, Wien: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, IDV-CJMMK - Edition Echoraum, 2014. Wirsching, Andreas. Der Preis der Freiheit. Geschichte Europas in unserer Zeit. München: C. H. Beck, 2012. Simona Kustec Lipicer OD STRANKOKRACIJE DO NOVEGA RAZVOJNEGA MODELA DRŽAVE: OCENA SLOVENSKE PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE OB NJENI PETINDVAJSETLETNICI Izvlecek Avtorica v prispevku kronološko opisuje in ocenjuje politicne razmere parlamentarne demokracije od prvih parlamentarnih volitev po osamosvojitvi države leta 1992 dalje. Osrednji predmet analize predstavljata parlamentarno in vladno vedenje politicnih strank. S pomocjo analize statisticnih podatkov ter drugih sekundarnih virov, predvsem strokovnih in medijskih zapisov, avtorica prikazuje vzorce dosedanjih politicnih praks in jih popisuje z vidika sprememb, ki jih vnašajo v delovanje parlamentarne demokracije. Zaldjucuje, da je slovenska parlamentarna demokracija od zacetnega prvega desetletja, ko je njena podoba bila precej predvidljiva in usmerjena k razvoju, v obdobju zadnjih treh volilnih ciklusov postala vse bolj spreminjajoca se in ujeta v notranjih strankarskih interesih in konfliktih, ki jih vnaša na raven delovanja celotne države. Avtorica izhod iz zacaranega kroga - po vzoru zacetnega obdobja parlamentarne demokracije - vidi v osredotocenosti strank na zunanje okolje in s tem posledicno vzpostavitvi novega razvojnega modela države ter sposobnosti upravljanja notranjih nesoglasij. Kljucne besede Državni zbor Republike Slovenije, demokracija, volivci, vlada, spremembe, razvojni model Mesto politicnih strank v parlamentarni demokraciji V evropskih demokracijah so politicne stranke eksistencialni predpogoj za delovanje parlamentarne arene in s tem posledicno tudi t. i. parlamentarnestrankarske demokracije.31 Politicne stranke predstavljajo jedro moderne politike in so kljucni institut, ki z vsakokratnimi volilnimi rezultati povezuje voljo ljudi z aktualno sestavo oblasti. Politicne stranke delujejo kot vmesnik, kot povezovalni clen med državljani in institucijami države. Z uveljavitvijo splošne in svobodne volilne pravice so se dokoncno uveljavile in postale ne le nepogrešljive za obstoj demokraticne družbe, ampak tudi temeljni dejavnik njenega spreminjanja.5521 Teoretiki demokracije vlogi in pomenu politicnih stranic pri spreminjajocih se vzorcih demokraticnih praks do sedaj sicer niso namenjali osrednje pozornosti. To je mogoce prepoznavati skozi študije spreminjajoce se narave in odnosa ljudi do države ter demokracije, ld se v razvitih zahodnih demokracijah že desetletja, pri nas pa izrazito v zadnjem obdobju, kažejo v padanju volilne udeležbe in zaupanja v politicne institucije, a se vloga politicnih stranic pri tem le redko neposredno izpostavlja.53 Politicne stranke z vidika širšega sistemskega dojemanja demokracije delujejo in so pojavne na dveh ravneh: i. ravni zunanjega okolja delovanja, kar vkljucuje njihov odnos do širših ideoloških, razvojnih in tudi vsakodnevnih problemskih 51 Ware, Citiziens, Parties and the state. 52 Katz, Party in Democratic Theory, str. 44. 53 Gallagher et al., Representative Government in Western Europe, str. 259-260. Dalton et al., Political parties and democratic linkage. Kustec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modela države vsebin; 2. ravni notranje strankarske dinamike, kar se kaže skozi nacin njihovega internega dojemanja politicnih procesov in prostora ter s tem posledicno tudi ustreznih materialnih, kadrovskih, intelektualnih in operativnih resursov, ki jih namenjajo zanje.54 Za razumevanje preteklega in tudi nadaljnjega razvoja demokracije mora zato eno od osrednjih vprašanj biti povezano z naravo in obsegom sprememb, ld ga s svojim delovanjem in odnosom do t. i. zunanjega in notranjega okolja na ravni (1) volivci, (2) parlament in (3) vlada vnašajo politicne stranice, še posebej parlamentarne.55 Glede na omenjene poudarke bo zato osrednji namen v nadaljevanju tega prispevka opisati prerez dosedanjega petindvajsetletnega strankarskega delovanja v posameznem volilnem obdobju skozi pojavnost strank v parlamentu in vladi ter lastnosti zunanjega in notranjega problemskega okolja, v katerem delujejo. Slovenska izkušnja kot primer: širši politicni kontekst parlamentarne demokracije od osamosvojitve leta 1991 do danes Od osamosvojitve države leta 1991 do danes je bilo izvedenih sedem volitev v Državni zbor Republike Slovenije (prve leta 1992), ta pa je izvolil deset vlad.56 Osnovni volilni kazalniki57 kažejo, da je na posameznih dosedanjih volitvah v povprecju nastopilo 20 strank. Najmanj (17) strank je na volitvah sicer nastopilo leta 2008 ter 2014, najvec (26) pa na prvih volitvah leta 1992. Kljub navedenemu med dvema zaporednima volitvama vecjih odmikov v številu tekmujocih strank ne beležimo. Stabilno je tudi število novoizvoljenih oziroma ponovno izvoljenih strank ter neizvoljenih. V obeh primerih sta na vsakih volitvah v povprecju na novo izvoljeni dve stranki, prav toliko pä jih za ponovno izvolitev ni uspešnih. S tem je povezan tudi podatek o volilni nestanovitnosti oziroma spremembah volilne podpore glede 54 Mair in van Biezen, Party membership in twenty European democracies. Mair, Party System Change, str. 69-72. Krouwel, Party models. Blomgren in Rozenberg (ur.), Parliamentary Roles in Modem Legislatures. 55 Gl. op. 53 in Pedersen, Changing Patterns of Electoral Volatility in European Party Systems. 56 Omeniti velja še volitve leta 1990 kot predhodnice prvih poosamosvojitvenih volitev v Državni zbor leta 1990. Na volitvah leta 1990 se je volilo po 80 clanov v vsakega od treh skupšcinskih domov, in sicer v Družbenopoliticni zbor, Zbor združenega dela in Zbor obcin. Na podlagi rezultata volitev v Družbenopoliticni zbor je bila sestavljena vlada, ki jo je v obdobju 1990-1992 najprej vodila koalicija Demos, nato pa tik pred prvimi državnozborskimi volitvami (maja 1992 do konca januarja 1993) zaradi nesoglasij koalicije Demos še leva liberalna stranka LDS. 57 Zbrani statisticni podatki in analiza podrobneje v Kustec Lipicer in Henjak, Changing Dynamics of Democratic Parliamentary Arena in Slovenia. na pretekle volitve (volatility}, ki pokaže, da je ta od volitev 2004 dalje neposredno povezana z volilnim uspehom novih strank. S programskega vidika se kaže, da si stranke pri poudarjanju kljucnih vsebinskih podrocij skozi cas postajajo vse bolj sorodne in da ni mogoce zaznati povezave med obsegom in vsebinami volilnih programskih stališc ter volilnim uspehom strank oziroma je ta kvecjemu obratno sorazmerna. To z drugimi besedami pomeni, da predvsem v zadnjih dveh volilnih obdobjih stranke z najmanjšimi programi dosegajo najboljše volilne rezultate.58 V povprecju vladno koalicijo sestavljajo štiri stranke, ki so programsko prej sorodne kot raznolike, levosredinske in manj centralizirano vodene. Znotraj enega vladnega mandata se v povprecju zgodita dve menjavi koalicijskih partnerjev, ki sta bodisi povezani z izstopom partneric bodisi zamenjavo predsednika vlade. Edina izjema od opisanega je koalicija v mandatu 2004-2008, ki je kot edina v dosedanji zgodovini v zacetni sestavi dokoncala celotno mandatno volilno obdobje.59 V takšnih razmerah se od leta 1992 dalje bistveno zmanjšuje stopnja zaupanja ljudi v vlado, državni zbor in še prav posebej v politicne stranke, ki je v zadnjem desetletju v primeru slednjih dveh padla pod pet odstotkov.6“ Navkljub tem podatkom je volilna udeležba v povprecju nekaj višja kot 70-odstotna, najvišja na prvih volitvah, po letu 2004 pa je padla pod omenjeno povprecje in na zadnjih volitvah leta 2014 ravno dobro presegla 50 odstotkov. Volilna udeležba je z vidika temeljnih kriterijev demokraticnosti še sprejemljiva, vendar pa podatki iz zadnjih obdobij opozarjajo tudi na viden upad legitimnosti volilne participacije. Mandat 1992-1996 Prve volitve v Državni zbor RS, ki so potekale leta 1992, je zaznamovalo zgodnje obdobje demokracije. Politicne stranke so se skupaj s parlamentom in vlado kot temeljnima stebroma demokracije zacele izgrajevati na podlagi ustavnih norm, notranjih vizij delovanja ter temeljne politicne vizije tedanjega razvojnega modela izgradnje demokraticne države in tržnega sistema.61 6N2otranji strankarski konflikti so bili sicer opazni in so rezultirali v dokoncnem (ra) združevanju politicnih strank, kar je bilo sicer vecinsko povezano z dokoncnim zakljuckom internih demokraticnih procesov novih družbenih gibanj.63 58 Prav tam, op. 7. 59 Zajc et al., Od volilnih programov do koalicijskih pogodb. 60 Toš (ur.), Vrednote v prehodu VIII. 61 Lorencic Prelom s starim in zacetek novega Gašparic, Slovenski parlament. Prunk in Deželan (ur.), Dvajset let slovenske države. 62 Fink - Hafner, Nova družbena gibanja. Kustec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modela države Kot edina, a velika tema mandata, ki svojega dokoncnega epiloga ni doživela vse do današnjih dni, se je marca 1994 razkrila t. i. afera Depala vas. Ta afera je imela neposreden ucinek na notranjo nestabilnost vladne koalicije, ki jo je sestavljala stranka LDS z levega politicnega pola, saj je bil zaradi nje odstavljen tedanji minister za obrambo, njegova, na politicnem polu desno pozicionirana stranka SDSS pa je posledicno izstopila iz vladne koalicije. Leta 1994 je iz vlade izstopil tudi tedanji zunanji minister iz kvote druge, prav tako na politicnem polu desno pozicionirane partnerice SKD, a mu njegova stranka ni sledila in je ostala v koaliciji. V zacetku leta 1996, dobrega pol leta pred rednimi volitvami, je iz koalicije izstopila še druga od štirih koalicijskih partneric, tokrat socialdemokratsko levo usmerjena stranka ZLSD.5’ Mandat 1996-2000 Drugi mandat Državnega zbora zaznamuje oblikovanje vladne koalicije iste stranke LDS in predsednika vlade Janeza Drnovška kot v prvem mandatu, a z dvema drugima politicnima strankama, od katerih ena, nova sredinska stranka upokojencev Desus, v prejšnjem mandatu še ni bila niti formirana, druga, desnosredinska stranka SLS pa je bila v opoziciji. Koalicija je ob nenehnih koalicijskih sporih zdržala do dobrega pol leta pred naslednjimi volitvami, ko je Državni zbor na predlog predsednika vlade prvic v zgodovini glasoval o zaupnici vlade in je ni izglasoval.54 Namesto sklica predcasnih volitev je za obdobje pol leta vlado nato prevzel mandatar Andrej Bajuk iz takrat že združene nekdanje koalicijske desne stranke SLS in opozicijske SKD (SLS+SKD), ki se ji je v desni koaliciji pridružila še stranka SDS. Poleg opisane notranjekoalicijske in tudi siceršnje parlamentarne strankarske turbulence sta omenjeni drugi parlamentarni mandat še vedno zaznamovala nadaljnje izgrajevanje tržno-ekonomskega modela in zacetek procesov vkljucevanja države v mednarodne povezave. Po aferi Depala vas so se nadaljevale t. i. osamosvojitvene politicne afere (Vic Holmec), zlasti v obdobju polletnega delovanja desne vlade pa so se v politicnem prostoru javno zacele izpostavljati tudi prve kadrovske afere.55 63 64 65 63 Pecauer, Skoraj vsak mandat se konca s krizo. 64 Zaradi združevanja koalicijske stranke SLS z opozicijsko SKD so vsi ministri SLS, kar je bila skoraj polovica vlade, izstopili iz vlade, predsednik vlade pa je imenovanje novih ministrov vezal na zaupnico novi vladi, ki pa ni bila izglasovana. 65 Eden od osrednjih ljudi vladaj oce koalicij ske stranke je postal predsednik uprave Telekoma, nezakonito je bil odstavljen direktor DURS in vec kot sto državnih uradnikov. O tem vec v STA, Arhiv novic. Mandat 2000-2004 Tretje državnozborske volitve je z veliko vecino ponovno dobila levo pozicionirana stranka LDS, katere predsednik Janez Drnovšek je še tretjic sestavil vladno koalicijo. V tedanji, po lastnostih t. i. veliki heterogeni koaliciji66 je v zacetku mandata sodelovalo vseh pet strank, s katerimi je mandatar že sodeloval pri vodenju prejšnjih dveh vlad.67 Potem ko je bil predsednik vlade Drnovšek leta 2002 izvoljen za predsednika republike, je predsednik vlade z isto koalicijo postal njegov nekdanji strankarski kolega68 in hkrati novi predsednik vladajoce stranke Tone Rop. Slabo leto pred novimi parlamentarnimi volitvami je v koaliciji ponovno prišlo do nesoglasij, ki so imela za posledico izstop ministrov desne SLS. V tem mandatu je bilo prepoznavno tudi aktivno opozicijsko delovanje, v okviru katerega sta vodilni opozicijski desni stranki SDS in NS169 predlagali glasovanje o zaupnici vlade, ki pa ga je vlada ustavila s predstavitvijo porocila o razvoju Slovenije 2000-2004.70 Tudi v tem mandatu so notranje politicno dogajanje zaznamovale afere, med njimi najbolj odmevna afera Udba.net leta 200371 in predvolilni ocitki o politicnih kadrovanjih.72 Nasprotno, z negativnim notranjim strankarskim pojavljanjem, pa je to obdobje z vidika zunanjih dejavnikov zaznamovalo formalno clanstvo države v EU in Natu. To je skupaj s spodbudnimi gospodarskimi, posledicno pa tudi socialnimi kazalniki73 kazalo na uspešno realizacijo pred dobrim desetletjem zastavljenega tistega dela razvojnega modela države, ki se je nanašal na ekonomsko in mednarodno utrjevanje ter stabilizacijo. Zaradi vedno bolj številnih notranjih politicnih afer, Iti so dobivale prepoznavnost strankarskih konfliktov, ter zaradi že vidno zaznavnega padanja zaupanja v temeljne politicne institucije in volilno udeležbo pa so procesi utrjevanja demokraticnih politicnih institucij že zaznavano, ceprav še ne usodno, zaostajali. 66 Krašovec in Cabada, Kako smo si razlicni. 67 Edina stranka, s katero je že koalicijsko sodeloval v preteklosti, a je ni povabil v aktualno veliko koalicijo, je bila SDS. Koalicijo je sestavljala tudi SLS, povzrociteljica vladne krize pred koncem prejšnjega mandata. 68 Janez Drnovšek je namrec z izvolitvijo za predsednika republike zamrznil clanstvo v stranki, leta 2006 pa je iz nje tudi izstopil. 69 Stranka NSi je takoj po volitvah 2000 in notranjih strankarskih nesoglasjih nastala z izstopom dela clanov in poslancev idejno sicer pred volitvami hitro nastale združene stranke SLS+SKD. Po nastanku NSi se je nato stranka SLS+SKD ponovno preimenovala v SLS. 70 O tem podrobneje v Arhiv glavnih novic. 71 Žerdin, Udba.net, http://www.mladina.si/6i653/i8-04-2oo3-udba_net/?utm_source=dnevnik%2Fi8- 04-2003-udba_net%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink. 72 O tem vec v STA, Arhiv 2000-2004. 73 Lorencic, Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004), http://www.sistory.si/SISTORY:ID:8988. «ustec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modela države 45 Mandat 2OO4-2OO8 Po cetrtih državnozborskih volitvah je mandat za sestavo vlade prvic prevzela desnosredinska vladna koalicija, v kateri so poleg vodilne in na volitvah zmagovalne stranke SDS vlado sestavljale še desni NSi in SLS ter stranka Desus, ki spada v sredino politicnega prostora. Vse stranke so že imele predhodne koalicijske izkušnje. Zaradi zaostrenih notranjih koalicijskih odnosov, ld so se ponovno pojavili dobrega pol leta pred razpisom naslednjih volitev in sta jih pri svojem (so)delovanju poudarjali SLS in Desus, je predsednik vlade Janez Janša vložil zahtevo za glasovanje o zaupnici vlade, ld jo je vlada prestala in tako kot edina v dosedanji vladni in parlamentarni zgodovini države zdržala v isti koalicijski sestavi do konca rednega mandata. Država je v casu tega mandata uspešno dokoncala proces integracije in uveljavitve v mednarodnem prostoru, s tem, ko je prevzela evropsko valuto evro, predsednikovala Svetu EU in vstopila v t. i. mejna pravila schengenskega obmocja.74 Zacetni razvojni model seje tako v gospodarskem, socialnem in tudi mednarodnem segmentu uspešno zakljucil,75 7k6ar pa nasprotno ni bilo mogoce potrditi v primeru utrditve struktur demokraticne države in oblasti. Mandat so namrec zaznamovale številne notranje in tudi mednarodno odmevne afere, od urejanja problematike Romov, do kršitev pravic t. i. izbrisanim, zacetka afere Patria in afere Piranski zaliv ter številnih kadrovskih menjav, ki se jim je ocitalo strankarske povezave.7® Kljub temu da so bile dobro desetletje in pol po osamosvojitvi države vzpostavljene vse demokraticne institucije, so njihovo dokoncno konsolidacijo in kredibilnost stalno majali številne notranje afere, konflikti, kadrovske menjave in s tem logicno povezane institucionalne nestabilnosti, ki so imele ves cas isti imenovalec - parlamentarne in še prav posebej vladajoce vladne politicne stranke. Mandat 2008-2011 Pete državnozborske volitve je zaznamoval tesen volilni rezultat, ki je mandat za sestavo vlade ponovno dodelil koaliciji z levega politicnega pola, v kateri so koalicijo poleg volilne socialdemokratske stranke S D, ki je vodenje vlade prevzela prvic, sestavljale še komaj izvoljena stranka LDS, novoustanovljena, ceprav vecinsko iz kapitala stare LDS vzpostavljena stranka Zares in stalna koalicijska 74 O tem podrobneje v Arhiv glavnih novic. 75 Gl. op. 73. 76 O tem vec v STA, Arhiv novic. partnerica Desus. Navkljub programski sorodnosti in še obvladljivemu številu koalicijskih partneric je bilo omenjeno obdobje vse od zacetka dalje izpostavljeno neprekinjenim notranjepoliticnim in koalicijskim nemirom in aferam na eni strani ter na drugi strani vplivom svetovne financne in gospodarske krize, na katero se je država odzvala s pretiranim zadolževanjem in obremenitvijo nacionalnega proracuna.77 V zacetku leta 2009 so koalicijske partnerice zahtevale izredni sklic vrha koalicije zaradi zacetnih kadrovskih potez predsednika vlade Boruta Pahorja. Leta 2010 je sledil val odstopov na ministrskih in drugih najvišjih uradniških mestih, v okviru katerih je bila zamenjana skoraj tretjina ministrov. Odpovedi so se nadaljevale tudi leta 2011, ko je iz vladne ekipe odstopil minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter predsednik Zaresa. Opozicija je v tem casu aktivno vlagala interpelacije in nasprotovala vsem reformnim predlogom vlade. Poleg teh kadrovskih so mandat zaznamovale številne notranjepoliticne afere, od neuspele sanacije bancnega sistema do gradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj, stecajev nekoc uspešnih podjetij, med njimi Vegrad, Istrabenz, Mura, vladnega letala Falcon, afere z bulmastifi, afere Ultra, najema prostorov Nacionalnega preiskovalnega urada, afere Dimic. Med mandatom je bilo razpisanih šest referendumov, in sicer o arbitraži, reformni referendumi o malem delu, pokojninski reformi in referendum o zakonu o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno pa tudi referendum o RTV-prispevku ter arhivih?8 Z vidika mednarodne dejavnosti države je mandat zaznamoval sporazum premierov Slovenije in Hrvaške novembra 2009, po katerem sta se državi dogovorili, da bosta še odprta konfliktna obmejna vprašanja rešili s pomocjo mednarodne arbitraže. Sicer pa je pojavnost vrha slovenske politike v mednarodnem prostoru pri vseh ostalih vsebinah vidno usahnila, v imenu države so v politicnih odlocevalskih procesih pogosto sodelovali javni uslužbenci ali pa država v njih sploh ni bila zastopana.79 Vse navedene razmere so se dobro leto pred razpisom novih rednih volitev odrazile najprej z izstopom Desusa, nekaj mesecev kasneje pa še stranke Zares iz koalicije. Na predlog predsednika vlade je bila v Državnem zboru podana zahteva za glasovanje o zaupnici vlade, ki ni bila izglasovana, zato je predsednik republike za jesen leta 2011 sklical prve predcasne volitve. 77 Noc, Kazalniki zadolženosti Slovenije. 78 Kustec Lipicer in Toš, Analiza volilnega vedenja. 79 Lajh in Petak (ur.), EU Public Policies Seen from a National Perspective. Kustec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modela države Mandat 2011-2014 Volilni rezultati jeseni 2011 so prinesli velik preobrat v parlamentarnem politicnem prostoru in predvsem šok za dotedanje uveljavljene politicne stranke, kar je imelo neposreden ucinek tudi na kasnejšo zmožnost sestavljanja koalicije in vodenje vlade. Politicne stranke navkljub realnim obetom o možnosti predcasnih državnozborskih volitev niso bile ne financno ne organizacijsko tako zadovoljivo pripravljene kot pri preteklih rednih volitvah v Državni zbor. S strankarskega zornega kota je bila ena od kljucnih novosti predvolilnega, volilnega in nato nadalje tudi povolilnega obdobja vloga dveh, tik pred volitvami na novo ustanovljenih politicnih strank - leve Pozitivne Slovenije (PS) in desnosredinske Državljanske liste (DL).8° Obe stranki sta personalizirali njuni vodji, politicno prepoznavni figuri - Zoran Jankovic, drugic izvoljeni župan glavnega mesta Ljubljana (PS), in Gregor Virant - eden od do tedaj najvidnejših clanov SDS in minister za javno upravo v vladi 2004-2008 (DL). Obe, tik pred volitvami na novo izvoljeni politicni stranki, sta skupaj prejeli kar 41 odstotkov vseh poslanskih sedežev. Parlamentarnega praga prvic po letu 1992 nista prestopili prvih dvanajst let vodilna vladna stranka v državi LDS, ki je na volitvah prejela 1,48 odstotka glasov, in SNS, edina nacionalna stranka v državi, ki je na teh volitvah prejela 1,80 odstotka glasov. Parlamentarnega praga ni prestopila tudi stranka Zares, ki je bila vanj sicer izvoljena takoj po svoji ustanovitvi pred državnozborskimi volitvami leta 2008. Ponovno pa se je po triletnem premoru med letoma 2008 in 2011 v Državni zbor prebila stranka NSi. Po zacetnem neuspehu sestave vlade je na volitvah sicer zmagovalna, a politicno neizkušena stranka PS mandat za oblikovanje vladne koalicije prepustila drugi najuspešnejši, desni stranki SDS. SDS je s sicer relativno sorodno, a veliko petclansko koalicijo še skupaj z novoizvoljeno DL ter starimi koalicijskimi partnerji z desnice SLS, NSi in sredinsko Desus sestavila vlado kratkega mandata. Predsedniku vlade Janezu Janši je bilo od samega zacetka dalje ocitano politicno kadrovanje,8’ temu je kmalu sledilo še porocilo Komisije za preprecevanje * * 80 Oktobra 2011 je bilo kot poskus alternative strankarskemu sistemu ustanovljeno tudi Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije (TRS). Iz politicnega krila gibanja se je oblikovala Stranka za trajnostni razvoj Slovenije, ld se je udeležila državnozborskih volitev 2011, a ldjub zacetnim dobrim javnomnenjskim prognozam ni presegla volilnega praga za vstop v DZ, z dobrim odstotkom osvojenih glasov pa je dosegla primerljiv volilni rezultat kot stari, nekoc uspešni stranki SNS in LDS ter pol višji rezultat kot nekdanja parlamentarna koalicijska stranka Zares. Clani TRS so bili pretežno prepoznavne osebnosti iz javnega življenja in vrednotno levo orientirani intelektualci. 81 Kadrovski blitzkrieg, http://www.mladina.si/1og35o/kadrovski-blitzkrieg. korupcije o premoženjskem stanju predsednika vlade in tudi predsednika najvecje parlamentarne stranke PS,82 zaradi katerega sta se oba omenjena morala umakniti z vodilnih mest, prvi po neizglasovani zaupnici v Državnem zboru z mesta predsednika vlade, drugi pa zacasno kot predsednik stranke PS. Vodenje PS je po teh zapletih zacasno in ,kot izhod v sili' prevzela Alenka Bratušek, ki je po neizglasovani zaupnici vladi SDS postala mandatarka in meseca marca 2013 skupaj z levo socialdemokratsko S D in koalicijskima partnericama iz prejšnje vlade DL ter Desus prevzela vodenje devete slovenske vlade. Zgolj eno leto kasneje je zaradi notranjih strankarskih nesoglasij v PS in s tem posledicno ponovnega uspeha ustanovnega predsednika stranke PS na volilnem kongresu predsednica vlade prvic v zgodovini slovenskega parlamentarizma sama odstopila s položaja, predsednik republike pa je že drugic zapored sklical predcasne volitve.83 Kljub naporom, ki so bili v casu enoletnega mandata vlade izkazani pri reševanju gospodarske in financne krize ter poskusih vrnitve države v mednarodni prostor, tudi vladi v tem mandatu - ne prva in ne druga - nista zmogli uspešnega soocanja z notranjimi politicnimi pritiski, razkoli in ambicijami. V vladnem mandatu PS je šel notranji strankarski konflikt na racun delovanja države do tocke velikega razkola najvecje poslanske skupine PS na dva dela, vezave zaupnice nadaljnjega delovanja vlade z izvolitvijo predsednice vlade za predsednico stranke in na koncu mandata še z njeno samokandidaturo za evropsko komisarko.84 Mandat 2014 Sedme parlamentarne volitve, ki so bile hkrati tudi druge predcasne zapored, so, sklicane v casu zacetka poletnih pocitnic, z vidika volilnega rezultata ponudile podobno sliko in vzorec parlamentarnega prostora kot predhodne volitve. Obstojece stranke na volitve niso bile pripravljene ne programsko, ne kadrovsko in tudi ne financno, najuspešnejša politicna stranka pa je ponovno postala pred volitvami na novo vzpostavljena stranka z v javnosti prepoznavnim in spoštovanim likom ustavnega pravnika Mira Cerarja, ki je s svojo Stranko Mira Cerarja, v zacetku leta 2015 preimenovano v Stranko modernega centra (SMC), zasedel 40 odstotkov parlamentarnega prostora. V parlamentarno areno sta poleg sredinske SMC vstopili še dve, tudi tokrat na politicnem spektru levo pozicionirani novi 82 KPK, Odlocitve in mnenja komisije. STA, Arhiv novic. 83 STA, Arhiv novic. 84 Prav tam. Kiistec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modeta države stranki, in sicer Združena levica ter na meji uspešnega prestopa volilnega praga še novoustanovljena stranka ZaAB nekdanje predsednice vlade. Iz parlamentarne arene so glede na pretekle volitve izpadle tri stranke, obe na preteklih volitvah uspešni novi stranki, clanici vladne koalicije in desna SLS, zgodovinsko najstarejša, do teh volitev po rezultatih vedno uspešna parlamentarna stranka, pogosta in praviloma konfliktna clanica vec preteklih vladnih koalicij. Sestavo in dosedanje delo aktualne majhne in programsko relativno homogene levosredinske vlade SMC, Desusa in SD zaenkrat podobno kot v preteklih dveh mandatih zaznamuje mnogo notranjih strankarskih obtožb na racun neizkušenosti vodenja in kadrovanja najvecje nove stranke, koalicijskih zapletov in napetosti ter opozicijskih aktivnosti.85 Vodilna SMC in njen mandatar Miro Cerar brez strankarske preteklosti in izkušenj vodi vlado skupaj z izkušenima partnerjema, ki sta v preteklih mandatih pomembno sooblikovala in tudi spreminjala vladni in parlamentarni prostor. V casu dosedanjega delovanja je vlada sicer stabilizirala javnofinancne razmere v državi, predvsem nadzor nad dovoljenim proracunskim primanjkljajem, postavila okvire za upravljanje z državnim premoženjem in s tem na neki nacin zacrtala meje nadaljnjih privatizacijskih procesov, dala vecji poudarek varstvu in upravljanju z naravnimi viri in dobrim ter se ponovno aktivneje pojavila v mednarodni skupnosti, posebej s sodelovanjem pri upravljanju s t. i. migrantsko oziroma begunsko krizo.86 Zakljucek Slovenska parlamentarna demokracija, ceprav stara šele petindvajset let, je stopala in še vedno stopa po nemirnih poteh, ki pa skozi cas kljub vsemu kažejo prepoznavne vzorce. Te je možno razdeliti na dve obdobji: i.) obdobje uresnicevanja prvega razvojnega modela države in umešcanja v zunanje okolje (1992-2007) in 2.) obdobje notranjih politicnih in strankarskih kriz ter iskanje novega razvojnega modela države (2007-). Prvo razvojno obdobje države zaznamujejo jasna in prepoznavna programska vizija, usmerjenost v zunanje okolje in zmožnost obvladovanja ter upravljanja z notranjimi politicnimi napetostmi, kar se izkaže za kljuc uspeha. V nasprotju z navedenim pa drugo, še vedno trajajoce obdobje, zaznamuje prevlada politicnih 85 Prav tam. 86 Arhiv glavnih novic. STA, Arhiv novic. 50 strank na ravni celotnega sistema države (t. i. strankokracija).8" Stranke izkazujejo težnje po obvladovanju (pod)sistemov, ki niso in ne smejo biti odvisni od strankarske politike, vpletene so v veliko vecino vseh afer in kadrovskih zapletov v državi, zaradi cesar svoje funkcije nadzornika in mediatorja problemov v demokraciji ne opravljajo odgovorno. Stranke povzrocajo težave in jih s svojim odnosom ter delom do sedaj niso bile zmožne obvladovati ne znotraj lastnih vrst in tudi ne na ravni koalicij sirih partnerstev. V tem smislu še prav posebej izstopa pomembnost ustreznih znanj in vešcin odgovornega ter transparentnega politicnega vodenja in upravljanja, hkrati pa tudi prepoznavanja in obvladovanja nacrtnih strankarskih kalkulacij med clanicami koalicije, ki so se do sedaj kazale skozi notranje pritiske na vodilno stranko ter premišljene scenarije izstopanja iz partnerstev tik pred naslednjimi volitvami. Razlik med levo in desno pozicioniranimi strankami ter koalicijami pri opisanih vzorcih ni mogoce prepoznati, celo vec, neuspešnost vseh dosedanjih vladnih koalicij gre povezovati z razmerji med koalicijskimi partnerji in ne z uspešnim delovanjem opozicije oziroma njenim prevzemom oblasti. Vse to so volivci, sodec po volilnih rezultatih, prepoznali in na naslednjih volitvah tudi kaznovali. V prvem obdobju so to storili s ponovnim, vedno vecjim zaupanjem vodilni stranici, ki je omenjene koalicijske nemire in lastna strankarska razmerja uspešno obvladovala ter hkrati pri svojem delu dosledno zasledovala dane programske razvojne cilje. V drugem obdobju pa so na zacetku najprej z najvec glasovi podprli staro etablirano stranko, lei je v prejšnjem mandatu bila vodilna opozicijska sila, a je z nadaljevanjem preteklih vzorcev in tudi nezmožnostjo refleksije svojega poslanstva v demokraticnem politicnem prostoru in notranjega samoocišcenja to zaupanje volivcev izgubila. Zato so na zadnjih dveh volitvah uspele tik pred njimi novoustanovljene, politicno neizkušene, a zato od starih praks strankokratskega vodenja države ,ciste' stranke. Z zornega kota volivcev je tako temeljno naravo slovenske parlamentarne demokracije možno oceniti kot še vedno sprejemljivo zdravo, a z jasnim opozorilom na nevarnosti tveganj. Delež glasov, ki jih volivci namenijo strankam, dejansko izvoljenim v parlament, je ves cas visok, civilnodružbene pobude zlasti v sedanjem obdobju se vzpostavljajo, volivci pa jim dajejo možnost za politicno aktivacijo in izvoljivost. Javnomnenjski rezultati kažejo izjemno nizko in z vidika volilne udeležbe vse bolj padajoce zaupanje volivcev, kar politicne stranke kot temeljni steber parlamentarne demokracije vse bolj opozarja na njihovo osrednje poslanstvo in funkcije v demokraticnih procesih med volivci, zakonodajno ter izvršno vejo oblasti. 87 Krouwel, Party models. Mair, Party System Change. Kustec Lipicer: Od strankokracije do novega razvojnega modela države 51 Viri in literatura Arhiv glavnih novic; Vlada Republike Slovenije, 2016. Dostopno na: http://www.vlada. si/medijsko_sredisce/glavne_novice/ (5. 7. 2016). Blomgren, Magnus in Oliver Rozenberg (ur.). Parliamentary Roles in Modem Legislatures. London: Routledge, 2012. Dalton, Russell J., David M. Farrell in Ian McAllister. Political parties and democratic linkage: How parties organize democracy. Oxford: Oxford University Press, 2011. Fink - Hafner, Danica. Nova družbena gibanja - subjekti politicne inovacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1992. Gallagher, Michael, Michael Laver in Peter Mair. Representative Government in Western Europe. New York: McGraw-Hill, 2005. Gasparic, Jure. Slovenski parlament: politicno-zgodovinski pregled od zacetka prvega do konca šestega mandata (1992-2014) - Elektronska izdaja 1.0. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Dostopno na: http://www.sistory.si/SISTORY:ID:2695o (29. 6. 2016). Kadrovski blitzkrieg- Mladina.si, 2012. Dostopno na: http://www.mladina.si/109350/ kadrovski-blitzkrieg/ (30. 6. 2016). Katz, Richard S. Party in Democratic Theory. V: Katz, Richard S. in Daniel Crotty (ur.). Handbook of Party Politics. London: Sage, 2006, str. 34-47. KPK- Odlocitve in mnenja komisije I Komisija za preprecevanje korupcije, 2012. Dostopno na: https://www.kpk-rs.si/sl/nadzor-in-preiskave/odlocitve-in-mnenja-komisije (20. 6. 2016). Krašovec, Alenka in Ladislav Cabada L. Kako smo si razlicni: znacilnosti vladnih koalicij v Sloveniji, Ceški republiki in na Slovaškem. Teorija in praksa, 50,2013, št. (5/6), str. 717-735. Krouwel, Andre. Party Models. V: Katz, Richard S. in Daniel Crotty (ur.). Handbook of Party Politics. London: Sage, 2006, str. 249-270. Kustec Lipicer, Simona in Andrija Henjak. Changing dynamics of democratic parliamentary arena in Slovenia: voters, parties, elections. Prispevki za novejšo zgodovino, 55, 2015, št. 3, str. 84-104. Kustec Lipicer, Simona in Niko Toš. Analiza volilnega vedenja in izbir na prvih predcasnih volitvah v Državni zbor. Teorija in praksa, 50, št. 3-4, (maj-avg. 2013), str. 503-529, 685. Lajh, Damjan in Zdravko Petak (ur.). EU Public Policies Seen from a National Perspective: Slovenia and Croatia in the European Union. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2015. 52 Lorencic, Aleksander. Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004). Zgodovina Slovenije - Sistory. Dostopno na: http://www.sistory.si/SISTORY:ID:8988 (21. 7. 2016). Lorencic, Aleksander. Prelom s starim in zacetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Mair, Peter in Ingrid van Biezen. Partymembership in twenty European democracies, 1980-2000. Party Politics, 2011, št. 7, str, 5-21. Mair, Peter. Party System Change. V: Katz, Richard S. in Daniel Crotty (ur.). Handbook of Party Politics. London: Sage, 2006, str. 63-75. Noc, Boštjan. Kazalniki zadolženosti Slovenije. Prispevek, pripravljen za Statisticne dneve, 20T1. Dostopno na: http://www.stat.si/StatisticniDnevi/Docs/Radenci20n/ Noc-Kazalniki_zadolzenosti-prispevek.pdf (20. 5. 2016). Pecauer, Marko. Skoraj vsak mandat se konca s krizo. Delo, 19. 9. 2008. Dostopno na: https://rn.del0.si/clanek/174052 (22. 5. 2016). Pedersen, Mogens. Changing Patterns of Electoral Volatility in European Party Systems, 1948-1977: explorations and explanations. V: Daalder, Hans in Peter Mair (ur.). Western European Party Systems: Continuity and Change. Beverly Hills, CA: Sage, 1983, str. 29-66. Prunk, Janko in Tomaž Deželan (ur.). Dvajset let slovenske države. Maribor: Aristej; Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za politološke raziskave, 2012. STA - Slovenska tiskovna agencija. Arhiv novic, 2016. Dostopno na: http://sta.si (30. 6. 2016). Toš, Niko (ur.). Vrednote v prehodu VIII. Slovenija v srednje in vzhodnoevropskih primeijavah 1991-2011. Ljubljana, Wien: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, IDV-CJMMK - Edition Echoraum, 2014. Ware, Alan. Citizens, parties, and the state: a reappraisal. Princeton, N. J.: Princeton University Press, 1988. Zajc, Drago, Samo Kropivnik in Simona Kustec Lipicer. Odvolilnihprogramov do koalicijskih pogodb: analiza politicne kongruence. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2012. Žerdin, Ali H. Udba.net. Udba.net / MLADINA.si. Dostopno na: http://www.mladina. si/61653/18-04-2 003-udba_.net/?utm_source=dnevnik%2Fi8-04-20 03-udba_ net%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink (21. 7. 2016). Zdenko Cepic PRED TEM: NASTAJANJE SLOVENSKE DRŽAVNOSTI PRED SAMOSTOJNO DRŽAVO Izvlecek Avtor v clanku esejisticno obravnava vprašanje nastajanja slovenske države v »kratkem« 20. stoletju kot predhodnice samostojne in neodvisne Republike Slovenije. To dejanje, razumljeno kot razdružitev, je imelo pravno pa tudi politicno izhodišce v samoodlocbi kot nacelu, na katerem je bila ustvarjena jugoslovanska država in na osnovi katerega je Republika Slovenija z njo pretrgala državnopravne vezi. Pregledno predstavi trikratno izvedbo samoodlocbe kot nacina vstopa Slovencev v okvir jugoslovanske države (19x8,1943/45) oziroma izstopa iz nje (1990/91). Vsaka od samoodlocb je imela drugega nosilca, so pa po namenu in svoji vsebini med seboj vzrocno povezane, saj je bila vsaka predhodna pogoj za uspešnost naslednje. Zlasti brez druge, na kateri je temeljila t. i. druga Jugoslavija (1943/45—1991), ne bi bilo tretje, s katero je bila leta 1991 ustanovljena samostojna in neodvisna slovenska država. Kljucne besede Slovenija, osamosvojitev, samoodlocba, ustava, Jugoslavija 54 Republika Slovenija je kot »samostojna in neodvisna država« nastala 25. junija 1991, ko je Skupšcina Republike Slovenije sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. V »preambuli« tega pravnega akta, ld je pomenil in pomeni (!) »rojstni list« Republike Slovenije, slovensko »deklaracijo neodvisnosti«, je bilo povedano, da je bilo pri tem med drugimi razlogi za takšno dolocitev slovenskega parlamenta upoštevano dejstvo »da je bila Republika Slovenija država že po doslej veljavni ustavni ureditvi in je le del svojih suverenih pravic uresnicevala v Socialisticni federativni republiki Jugoslaviji«.88 Povedano je bilo, da je bila Slovenija v jugoslovanskem okviru država, ki je imela svoje suverene pravice, in da je del teh prenesla na zvezno državo. Iz tega, kar je bilo zapisano v uvodu v Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, jasno izhaja, da se slovenska državnost ni zacela s 25. junijem 1991, ampak da je takrat že obstojeca država Slovenija postala samostojna in neodvisna od Jugoslavije in da je Republika Slovenija prevzela »vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ«. Ne glede na to, kdo ne verjame v razvoj ali pa v dialektiko (ni je treba nepotrebno enaciti z dialekticnim materializmom), je treba vedeti, da je nekaj bilo že pred tem slovenskim »velikim pokom«, pred osamosvojitvijo. Da je Slovenija že bila država, da je tisto, kar se je dogajalo v vsem obdobju druge Jugoslavije, vplivalo, pogojevalo domala vse glede nastanka samostojne in neodvisne slovenske države. Naj se sliši še tako »bogokletno«, nastanek samostojne slovenske države ni le posledica dogajanja v letih pred njenim nastankom, torej tistega dogajanja in celotnega politicnega ter družbenega procesa, ki ga je mogoce oznaciti za demokratizacijo, v kateri je bilo dejavnikov te vec in niso bili vsi iz t. i. opozicije (glede tega, kdaj je ta nastala kot organiziran dejavnik, je mogoce vprašanje, na katero bi »opozicionalci« odgovorili razlicno). Slovenska država, Republika Slovenija, je nastajala vse »kratko« 20. stoletje. Za njo je bila slabega pol stoletja dolga pot državnosti, pred njo pa še nekaj desetletij poti do državnosti. Dejansko je bila pot do samostojne slovenske države dolga za celo t. i. kratko, Hobsbawmovo 20. stoletje, ki ga je na eni strani omejeval konec prve svetovne vojne, na drugi pa padec berlinskega zida, kar se casovno povsem ujema s casom jugoslovanske države. »Jugoslovansko obdobje« slovenske zgodovine je dalo možnost za korak v državno samostojnost. Samostojna in neodvisna, od Jugoslavije osamosvojena država Slovenija ni nastala iz nic. Iz nic lahko namrec nastane le nic, zato se je treba zavedati, da 88 UL RS, 1-3,25. 6.1991. Cepic: Pred tem: nastajanje slovenske državnosti pred samostojno državo 55 ima slovenska državnost svojo zgodovino, svoje zgodovinske izkušnje, svoje t. i. družbene in politicne nosilce. Samostojna Republika Slovenija ni izraz revolucije, ampak evolucije njenega postopnega nastanka. »Nacionalna revolucija«, ce je ta razumljena v smislu ameriške osvobodilne vojne za neodvisnost od Velike Britanije, se je namrec zgodila pol stoletja prej. Pot do države je namrec bila tesno povezana z dosego narodove emancipacije, s pridobitvijo enakopravnega položaja z drugimi narodi v Jugoslaviji, po tem, ko je slovenski narod iz naroda za sebe postal narod iz sebe tudi za druge narode. To pa se je zgodilo v casu druge svetovne vojne, v njenih okolišcinah, ko je tekel tudi boj za to, da se staro ne vrne. Slovenija kot država je nastala v vojni, z vojaško dejavnostjo tistih, ki so se odlocili za narodnoosvobodilni boj proti okupatorjem (prvenstveno proti njim, ko pa so se tem za ohranitev svojega politicnega položaja pridružili tudi rojaki, pa tudi proti njim). Nastanek slovenske državnosti je povezan z osvobodilnim bojem v casu druge svetovne vojne. Glede vojne, ki jo imenujemo desetdnevna ali osamosvojitvena, pa velja povedati, da se Slovenija od Jugoslavije ni osamosvojila z vojno, vojsko in vojaškimi dejavnostmi, kar je sicer casovno sovpadalo z osamosvojitvijo, s pretrganjem ustavnopravnih vezi z jugoslovansko državo. Vojna ali vojaške dejavnosti, ki so sledile slovenski osamosvojitvi, so bile posledica tega, da je Republika Slovenija »izstopila« iz jugoslovanske države. To je želela jugoslovanska oblast prepreciti, pri cemer je za naloge, ki bi jih sicer morala opraviti policija, uporabila vojsko, da bi preprecila prevzemanje nadzora nad t. i. zunanjimi mejami Republike Slovenije, ker je te meje dojemala kot meje jugoslovanske države. Vojna ni bila vzrok za osamosvojitev, ampak njena posledica. Osamosvojitev je povzrocila reakcijo bistvenega dejavnika države, od katere se je Republika Slovenija odlepila, odtrgala ali odcepila, tj. jugoslovanske vojske, ki je temeljno vplivala na jugoslovansko državo od njenega nastanka, konca leta 1918 dalje. Pred Republiko Slovenijo je bila Republika Slovenija kot država v okviru federativne jugoslovanske države. S tem imenom, v njem ni bilo opredelitve politicnega sistema, država je imela le oznako oblike vladavine, je nastopala sorazmerno kratek cas. Takšno ime je 8. marca 1990 dobila z ustavnim amandmajem na ustavo, sprejeto februarja 1974, ki ga je izglasovala še slovenska skupšcina, izvoljena leta 1986, torej samoupravljavska, delegatska, socialisticna skupšcina.89 S tem amandmajem k slovenski ustavi, ki je sicer spremenil ime države, je bila Republika Slovenija v skladu z amandmajem s konca septembra 89 UL RS, 8-402,16. 3.1990. 56 1989 opredeljena kot »država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije«. To pa je bilo glede države zapisano že tudi v ustavi Socialisticne republike Slovenije, sprejeti 28. februarja 1974. V tej ustavi je bila Slovenija jasno imenovana država, medtem ko je bila v prejšnji ustavi, sprejeti 9. aprila 1963, opredeljena kot »državna socialisticna demokraticna skupnost«90 V prvi ustavi Slovenije, takrat imenovane Ljudska republika Slovenija, pa je bila ta opredeljena kot »ljudska država republikanske oblike«. Vsekakor je Slovenija v vsem obdobju druge Jugoslavije ustavno imela status države. Glede tega je bil pomemben tudi razlog zanj, namrec sklicevanje na pravico do samoodlocbe. To nacelo oziroma ta pravica, katere sestavni del je tudi pravica do odcepitve in združitve z drugimi narodi, je bila tudi ustavna kategorija vseh slovenskih (tudi jugoslovanskih) ustav, ki so veljale v casu druge Jugoslavije. Resda je bila ta temeljna pravica, na osnovi katere je sploh nastala druga, t. i. avnojska Jugoslavija, v nasprotju s prvo slovensko ustavo (bila je sploh prva v vsem zgodovinskem razvoju slovenskega naroda), ko je bila zapisana jasno, v nadaljnjih ustavah pa »skrita« v temeljnih nacelih. Samoodlocba je bila v drugi Jugoslaviji ustavna kategorija. V prvi ustavi s konca januarja 1946 je bila ta pravica sicer najbolj jasno zapisana, in to kar v prvem clenu, namrec da je Federativna ljudska republika Jugoslavija nastala »na osnovi pravice do samoodlocbe, vkljucno s pravico do odcepitve«.91 Pravica do samoodlocbe kot izhodišce za nastanek federativne Jugoslavije je bila v vsem obdobju te države razumljena razlicno, zlasti glede njene »trajnosti«. Ali je to trajna pravica ali je le pravica za »eno uporabo«, torej za združitev. »Sporno« za tiste, ki so zagovarjali »omejeno uporabnost« pravice do samoodlocbe, najvec jih je bilo iz Srbije, je bilo dejstvo, da je nerazdružljivi del samoodlocbe tudi pravica do odcepitve in združitve z drugimi narodi. To je bilo zanje motece od vsega zacetka druge jugoslovanske države, od nastajanja njene prve ustave ob koncu leta 1945 in na zacetku leta 1946. Takrat je prišlo celo do spora glede tega, ali se bo pravica do samoodlocbe, vkljucujoc pravico do odcepitve, v ustavi sploh omenila.92 Prevladalo je stališce glavnega zagovornika samoodlocbe kot trajne pravice Edvarda Kardelja in samoodlocba je v jugoslovanskih ustavah dobila »trajno« pravico kot bistveno izhodišce oziroma pogoj za oblikovanje druge Jugoslavije. »Spornost« pravice do samoodlocbe se je nato sicer pojavljala ob vsaki krizi jugoslovanske federacije, saj je bila ta pravica do odcepitve kot nerazdružljivi sestavni del pravice do samoodlocbe go UL SFRJ, 14-209,10. 4. 1063. gi UL FLRJ, Ustava FLRJ 1945,10-73, Z94S. 92 Gabric, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji, str. 404-410, 426-433. Cepic: Pred tem: nastajanje slovenske državnosti pred samostojno državo 57 »trajno« sporna in nesprejemljiva za srbske politike. To se je pokazalo tudi ob zadnji krizi glede federativnosti Jugoslavije v osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je ponovno pokazalo nasprotje, ki je sicer bilo stalnica druge Jugoslavije v zvezi z razumevanjem njene federativnosti, namrec vprašanje in uporaba centralizma na eni strani, na drugi pa razumevanje federativnosti z vecanjem vloge in položaja držav, ki so tvorile federativno organizirano državo. V vsem politicnem dogajanju ob koncu slovenskega jugoslovanskega obdobja, ob koncu druge polovice osemdesetih let, ko je bilo vprašanje demokratizacije jugoslovanske države za Slovence tesno povezano z vprašanjem osamosvojitve, njenega nacina in tempa, je bilo eno kljucnih vprašanj tudi vprašanje glede samoodlocbe. Ta je bila namrec kljuc osamosvajanja in osamosvojitve Republike Slovenije. Dvajseto stoletje, ki ga radi oznacujemo kot stoletje vojn, svetovnih vojn, je bilo v slovenski zgodovini tudi stoletje slovenske državnosti. Ta pa je v veliki meri povezana - vzrocno-posledicno - z vojnami, konkretno z obema svetovnima vojnama. Države izginjajo in nastajajo v vojnah, zaradi vojn. Slovenska državnost, kakršna je že bila v 20. stoletju, je nastala z vojno. Natancneje zaradi vojne. Druge svetovne vojne. Nastanek samostojne in neodvisne države pa je tudi povezan z vojno ali vsaj z vojaško dejavnostjo. Pri tem pa je bila vojna ali vojaško dogajanje, ki je sledilo osamosvojitvi Slovenije, posledica že izvedene osamosvojitve. Pri tem, kako so vojne vplivale na slovensko državnost, kot se je ta kazala v 20. stoletju, kako so jo omogocale, ne gre toliko za vojaško dogajanje, ampak za politicne razsežnosti vojn, saj jih te vedno vsebujejo. Med politicnimi kategorijami, za katere je mogoce reci, da sodijo med posledice vojn, konkretno prve svetovne vojne, je samoodlocba. Takšna, kot jo poznamo danes in se nanjo radi sklicujemo, je bila posledica politicnega dogajanja v prvi svetovni vojni, posledica razpadanja države, v kateri smo Slovenci takrat bili. Gre za znane tocke, ki jih je v zacetku leta 1918 predstavil (v govoru pred ameriškim kongresom) predsednik ZDA Woodrow Wilson. Za Slovence in druge narode, ki so živeli v avstro-ogrski monarhiji, je bila pomembna deseta tocka, ki je govorila o polni svobodi za avtonomni razvoj narodov v Avstro-Ogrski.93 Vojna je tako dala možnost samoodlocbi. To smo Slovenci v »kratkem« 20. stoletju uporabili trikrat. Dvakrat je bila povezana z vojno, s prvo in drugo svetovno 93 »Ljudem v Avstro-Ogrski, katerih mesto med narodi želimo videti zašciteno in zagotovljeno, je treba priznati prosto priložnost samostojnega razvoja.« = The people of Austria-Hungary, whose place among the nations we wish to see safeguarded and assured, should be accorded the freest opportunity to autonomous development. Gl. Fourtheen Founts, https://en.wikipedia.0rg/wik./F0urteen_P0ints. vojno, tretjic pa je kot osnova za osamosvojitev od Jugoslavije povzrocila vojaško dejavnost njene vojske in obrambno dejavnost slovenske vojske in policije. Vse samoodlocbe so bile povezane z jugoslovansko državo. Prvi dve sta bili odlocitvi za Jugoslavijo, za vstop Slovencev v skupno državo z drugimi južnoslovanskimi narodi, tretja pa za izstop iz nje ter za samostojno in neodvisno slovensko državo. Skratka, gre za državnopravne prelome, ki so bili izvedeni na osnovi pravice do samoodlocbe v treh obdobjih: 1918, 1943/45 in 1990/1991. Vse tri samoodlocbe so imele sticne tocke - v smislu povezanosti, vzrocnosti in sosledja. Tretje samoodlocbe ne bi bilo brez druge in te ne brez prve. V vsakem casu je bila samoodlocba uporabljena z drugim politicnim nosilcem, tistim, ki je takrat predstavljal ljudstvo in narod. To pa ne pomeni, da se lahko zaradi politicnih in ideoloških naklonjenosti do nekoga v nekem casu katero dejanje samoodlocbe izpusti ali celo odklanja, kot da ga ni bilo. Samoodlocbo je mogoce razumeti kot samoodlocbo ljudstva, kar je pravzaprav njen izvorni pomen. Je zagotovilo za demokraticnost odlocanja o politicni ureditvi (demokracija: avtokracija), obliki vladavine (republika : monarhija). Pri tej samoodlocbi, v kateri je poudarek na ljudstvu, gre za izražanje njegovih demokraticnih teženj v politicnem in vsem družbenem dogajanju, medtem ko gre pri samoodlocbi naroda za odlocitve glede državnega okvira, v katerem želi ta biti, oziroma glede tega, s kom želi živeti v skupni državi. Gre za suverenost naroda med drugimi narodi. Ta samoodlocba je bila tista, ki je oblikovala slovensko državno pripadnost v »kratkem« 20. stoletju in je bila osnova za dosego samostojne državnosti. Plebiscit o samostojni Sloveniji, ki je bil izveden decembra 1990 in je kot izraz volje volivcev v Sloveniji (torej ljudstva) pomenil legitimiteto za osamosvojitev, tj. za razdružitev, je imel (na glasovnici) jasno vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Ljudstvo je odlocilo glede svoje državnosti oziroma svoje države, v kateri želijo Slovenci živeti. Nihce ni spraševal o ureditvi te države. Samoumevno je namrec bilo, da bodo tovrstne spremembe v skladu s pogledi oblasti, da bodo sprejete po parlamentarnem postopku in da bodo takšne, kot jih želi parlamentarna vecina. Samoodlocba, kot jo razumemo in sprejemamo kot nacin ustvarjanja narodove suverenosti in samostojnosti, je bila sredstvo za oblikovanje držav, v katerih smo Slovenci živeli, in države, v kateri živimo zdaj. Na osnovi samoodlocbe, njenega nacela in tudi prakse smo Slovenci dosegli svojo državnost. Prvi ucinek samoodlocbe smo izkusili ob koncu in po koncu prve svetovne vojne. Prva samoodlocba Slovencev v 20. stoletju je bila povezana z vstopom v Cepic: Pred tem: nastajanje slovenske državnosti pred samostojno državo 59 državo z drugima takrat priznanima južnoslovanskima narodoma, od katerih je eden imel svojo državo. Ta samoodlocba, vprašanje je, ali je šlo za samoodlocbo ljudstva ali samoodlocbo naroda, je bila osnova za nastanek Države SHS kot jugoslovanske paradržave in nastanek Kraljevine SHS. Nosilka samoodlocbe je bila stranka slovenskega politicnega katolicizma - SLS - kot najmocnejša politicna stranka na Slovenskem. Ta je s svojo politiko in odlocitvijo glede vstopa v jugoslovansko državo, pogoji so ji bili sicer dani skoraj po nacelu vzemi ali pusti, »popeljala« Slovence v »obljubljeno deželo«. Vsaj tako so si predstavljali, da jim bo združitev ali pridružitev prinesla predvsem pozitivne stvari. Koliko se je to uresnicilo, je drugo vprašanje. Ceprav so že pogoji vstopa v jugoslovansko državo kazali, kako so to razumeli Srbi, njihova politika, ki je postavila pogoje združitve in od teh ni odstopala, je bila odlocitev za Jugoslavijo jasna in tudi nujna. Takšne so bile namrec zgodovinske okolišcine. Manevrskega prostora za kaj drugega kot za »zedinitev« pod pogoji, kakršni so bili dani, ni bilo veliko. Do samoodlocbe je prišlo po koncu prve svetovne vojne leta 1918. Slovenci s(m)o postali Jugoslovani. Po narodnosti in državljanstvu. Šlo je za nastanek in oblikovanje jugoslovanske države, v kateri so Slovenci živeli brez svoje državnosti. Dejansko, formalnopravno, tudi brez svoje narodne samobitnosti in suverenosti. Zase so bili Slovenci sicer narod, za druge, glede na ustavno ureditev, pa ne. Bili so le pleme t. i. troedinega jugoslovanskega naroda. Ne glede na to pa je bila prva jugoslovanska država bistven pogoj za drugo jugoslovansko državo, nastalo na drugacnih osnovah, z drugacno samoodlocbo po vsebini in praksi. Na prvo Jugoslavijo se danes zaradi njene politicne ureditve, ki je imela osnovo v parlamentarni demokraciji (kako se je ta odvijala in zlorabljala, je drugo vprašanje) in v kateri je bil v veljavi kapitalizem, gleda pozitivno (za kar je razlog ideološki in ne stvaren, zgodovinski) in tudi kot na dobrodošel vzorec za slovensko »sedanjost«. Politicne in gospodarske osnove te jugoslovanske države, v kateri smo Slovenci v prvem njenem imenu prispevali tudi svoje narodno ime, nismo pa se mogli razviti zaradi ustavnega centralizma in unitarizma, naj bi bile namrec enake. Demokraticne. Vprašati pa se je mogoce, koliko je bilo v tej državi prave demokracije (formalna je bila). Glede na drugo Jugoslavijo, v kateri je bil monisticen politicni sistem, oblast so imeli komunisti, naj bi bila v tovrstnem razmišljanju glede demokraticnosti prva jugoslovanska država ldjub dejstvu, da v njej Slovenci niso bili niti narod, kaj šele, da bi uspeli doseci kakršnokoli stopnjo državnosti, pozitivna zgodovinska izkušnja, medtem ko druga jugoslovanska država zaradi svojega politicnega sistema naj to ne bi bila. Ceprav je ta druga Jugoslavija dala Slovencem možnost državnosti, države, kar so 60 lahko izkoristili za oblikovanje samostojne in neodvisne države. Glede slovenske državnosti ima druga Jugoslavija nedvomno vecji pomen kot »demokraticna« prva Jugoslavija. Prva samoodlocba pa brez druge, tj. dejstva druge Jugoslavije, ni imela neposrednega vpliva na tretjo, tj. na osamosvojitev od Jugoslavije. Vmes je bilo namrec obdobje druge Jugoslavije, ki je bila glede oblike vladavine, politicne ureditve in organizacije države povsem razlicna od prve. Do slovenskega naroda je bila bolj prijazna, saj so Slovenci bili priznani kot narod in so dobili svojo državo. Druga Jugoslavija je nastala na jasnem razumevanju in upoštevanju samoodlocbe naroda kot nacela, ki vsebuje tudi pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi. Iz tega nacela, na osnovi katerega je nastala druga Jugoslavija in bila federativno organizirana, je zato izhajala tretja samoodlocba Slovencev v 20. stoletju, tista, ki je pomenila razdružitev od jugoslovanske države ter nastanek samostojne in neodvisne slovenske države. Nacelo nastanka druge Jugoslavije in njena organiziranost, ustavna pravica do samoodlocbe, sta bila namrec pogoja, ki sta omogocila osamosvojitev Republike Slovenije. To je upoštevala tudi Badinterjeva komisija, ki je za potrebe mirovne konference o Jugoslaviji razsodila, da je Jugoslavija razpadla in da pri tem ni šlo za odcepitev Slovenije od nje, ampak za razdružitev na osnovi samoodlocbe kot jugoslovanske ustavne kategorije. Pogoj te razdružitve pa je bila predhodna združitev v t. i. novo, avnojsko Jugoslavijo, torej nastanek te države in zlasti nacin njenega nastanka, natancneje obnovitve. Druga Jugoslavija, avnojska, je nastala na osnovi upoštevanja samoodlocbe. Proces nastajanja slovenske državnosti v okviru politicnih dejavnosti slovenskega osvobodilnega gibanja je dejansko potekal od jeseni 1941, ko je bil vzpostavljen Slovenski narodnoosvobodilni odbor kot oblastni organ, pa do imenovanja Narodne vlade Slovenije 5. maja 1945. V vsem tem procesu oblikovanja slovenske države je bil poudarek na oblasti. Na državni oblasti! Osvobodilno gibanje je na osnovi nacela pravice do samoodlocbe naroda, pogoj za to je bilo priznavanje narodov, ki so živeli v Jugoslaviji, vzpostavilo jugoslovansko državo kot federativno. Dejansko so narodi na temelju samoodlocbe naroda vstopili v državno tvorbo, ki so jo tvorili oziroma so jo tvorile njihove države. Samoodlocba naroda, njegova možnost oziroma pravica, da se odloci za državni okvir, v katerem bo živel, in za organizacijo države, pa je vsebovala tudi pravico do odlocitve za izstop iz te države. To je pravica do odcepitve. Na osnovi takšnega razumevanja samoodlocbe naroda je bila vzpostavljena in je delovala druga jugoslovanska država. Razumevanje in interpretacija samoodlocbe, ki je pomagala vzpostaviti drugo Jugoslavijo, sta bila Cepic: Pred tem: nastajanje slovenske državnosti pred samostojno državo 61 sicer stalni vir sporov pravne in politicne narave. Do nesoglasij je prihajalo zlasti zaradi t. i. konzumiranja oziroma porabljenja pravice do samoodlocbe. To naj bi bilo po mnenju nekaterih, vecinoma iz Srbije, mogoce uveljaviti le enkrat, po njihovem mnenju je bila uporabljena pri nastanku druge Jugoslavije kot federativno organizirane države. To vprašanje je postalo stalnica politicnega življenja, saj se je pojavljalo ob vsaki krizi odnosov med narodi in njihovimi državami v Jugoslaviji. Te pa so bile precej pogoste. Slovenska država je nastala v državi, ki je zaradi razlicnih pogledov nanjo, na njeno ureditev, natancneje na organizacijo, in tudi zaradi hotenj po prevladi enega naroda nad drugimi po petinštiridesetih letih svojega obstoja doživela zlom. Eden kljucnih razlogov za to je bil v vracanju pogledov nanjo na njen zacetek. Šlo je za vrnitev v cas »zedinitve«, ki so ga nekateri razumeli kot širitev Srbije, ne pa nastanek nove države. Vracanje v preteklost, sklicevanje nanjo ter pravice in zasluge iz minulih casov so se pokazali za slabo politicno potezo, ki je temeljila na nerazumevanju ali le svojem razumevanju nastanka in obstoja jugoslovanske države. Pri nasprotnikih takšnih pogledov je to vzbudilo odzive, ki so se kazali v uveljavitvi pravice do samoodlocbe in pravici do odcepitve. Na osnovi te je prišlo do tretje samoodlocbe Slovencev. Ta pa je bila naperjena proti Jugoslaviji, bila je odlocitev za Slovenijo kot samostojno državo. Zanikanje pomena druge samoodlocbe Slovencev je zato strokovno (zgodovinopisno, pravno) neresno. Zlasti pa to velja glede politicnega stališca. Namen druge samoodlocbe, ki je oblikovala drugo Jugoslavijo, je bil enak kot namen prve, s katero je jugoslovanska država sploh nastala. Oblikovati jugoslovansko državo, v kateri bodo imeli Slovenci svoje mesto, svojo vlogo in veljavo. Obstajala pa je razlika glede tega med prvo in drugo Jugoslavijo. Drugacna je bila organizacija države, kar je bila posledica upoštevanja pravice do samoodlocbe, drugi pa so bili tudi njeni t. i. politicni nosilci, ki so dolocali obliko vladavine in predvsem politicni ter z njim povezani gospodarski sistem. Nosilci druge samoodlocbe zdaj politicno in ideološko ne odgovarjajo, saj je šlo v prvi vrsti za komuniste, kar pa ne sme pomeniti, da je treba njihov prispevek k oblikovanju slovenske državnosti, kakršno so vzpostavili v casu druge svetovne vojne in ki je bila osnova oziroma kar pogoj za možnost tretje samoodlocbe, zamolcati. Dejstvo, da je za drugo slovensko samoodlocbo v 20. stoletju stala organizacija odpora slovenskega naroda proti okupatorjem in da je ta samoodlocba glede samoodlocbe naroda temeljila na pogledih komunistov glede reševanja t. i. nacionalnega vprašanja z vzpostavitvijo enakovrednosti in enakopravnosti narodov v jugoslovanski državi, 62 ne more zmanjšati pomena same samoodlocbe in njenega rezultata. Ta pa je bil izražen v jugoslovanski državi, organizirani na federativnem nacelu. Da pa je bilo to mogoce, je bilo treba pred tem doseci vzpostavitev slovenske državnosti. V casu druge svetovne vojne je v okviru politicnega delovanja osvobodilnega gibanja slovenski narod to dosegel. Dejansko je šlo pri tem za prvi izraz slovenske državnosti, slovenske države v vsem zgodovinskem razvoju slovenskega naroda in prostora, na katerem ta živi. V sosledju slovenskih samoodlocb, ki so na koncu pripeljale do samostojne in neodvisne države Slovenije, so pomembne vse tri. Ene ne bi bilo brez druge. Zacetek je pogojeval konec. Nedvomno pa so bili z drugo samoodlocbo, tisto iz casa druge svetovne vojne, ustvarjeni pogoji za tretjo. Tisto, s katero je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Viri in literatura Cepic, Zdenko. Slovenija, Moja država: država in državnost v mislih in dejanjih slovenske politike: (dejstva in mnenja). V: Ferenc, Mitja, Jurij Hadalin in Blaž Babic (ur.). Osamosvojitev iggi: država in demokracija na Slovenskem v zgodovinskih razsežnostih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, str. 5-36. Ferenc, Tone. Oblikovanje slovenske (federalne) države 1941-1944. V: Grafenauer, Bogo, Ferdo Gestrin, Janko Pleterski, Sergij Vilfan in Darja Flere. Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do n. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 213-223. Fourtheen Pounts - Wikipedia, the free encyclopedia. Dostopno na: https://en.wikipedia. org/wiki/Fourtheen_Pounts (4. 7. 2016). Gabric, Aleš. Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju = The national question in Yugoslavia in the immediate postwar period. V: Jugoslavija v hladni vojni = Yugoslavia in the cold war. Zbornik z Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, Ljubljana, 8.-9. maja 2000 = The collection of papers at the Scientific Conference Yugoslavia in the Cold War, Ljubljana, 8-9 May 2000. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Toronto: University = Ljubljana: Institute for Contemporary History; Toronto: University, 2004, str. 403-424, 425-448. Godeša, Bojan. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Jovic, Dejan. Jugoslavija - država koja je odumrla: uspon, kriza ipad Cetvrte Jugoslavije: (ěgy^.-iggo.). Zagreb: Prometej; Beograd: Samizdat B92, 2003. Cepic: Pred tem: nastajanje slovenske državnosti pred samostojno državo 63 Luša, Stefano. Razkroj oblasti: slovenski komunisti in demokratizacija države. Ljubljana: Modrijan, 2012. Milosavljevic, Olivera. Jugoslavija kao zabluda. Srpska strana rata: trauma i katarza u istorijskompamcenju, 1. Beograd: Samizdat B92, 2002, str. 87-116. Perovšek, Jurij. Samoodlocba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje ig20-ig4i. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Petranovic, Branko in Momcilo Zecevic. Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost. Beograd: Prosveta, 1987. Pleterski, Janko. Država dveh domovin: historiografski premislek. Prispevki za novejšo zgodovino, 53, 2013, št. 2, str. 161-173. Pleterski, Janko. Nacije, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: Komunist, Državna založba Slovenije, 1986. Ramet, P. Sabrina. Trt Jugoslavije - izgradnja države i izazov legitimacije igi8.~2oo^. Zagreb: Golden marketing - Tehnicka knjiga, 2009. Repe, Božo. Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2002. Repe, Božo. Milan Kucan, prvi predsednik. Ljubljana: Modrijan, 2015. Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. 2. del. - Slovenci in federacija. Viri 18. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003. Režek, Mateja. Med resnicnostjo in iluzijo. Ljubljana: Modrijan 2005. Self-determination - Wikipedia, the free encyclopedia. Dostopno na: https://en. Wikipedia.org/wiki/Self-determination (4. 7. 2016). Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Snuderl, Makso. Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1949. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije. Beograd: Službeni list FLRJ, 1946. Uradni list Ljudske republike Slovenije. Ljubljana: Službeni list, 1947. Uradni list Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1990,1991. Uradni list Socialisticne federativne republike Jugoslavije. Beograd: Službeni list SFRJ, Uradni list Socialisticne republike Slovenije. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list SRS, 1963,1974. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2002. Vodušek Staric, Jerca. Prevzem oblasti 1944-1946. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Zasedanje Ustavotvorne skupštine: 29 novembar 1945 -1 februar 1946: stenografske beleške. Beograd: Izdanje Prezidijuma Narodne skupštine, 1946. Aleksander Lorencic PROUCEVANJE GOSPODARSKE TRANZICIJE - IZZIVI, ZAGATE IN REZULTATI Izvlecek V pricujocem prispevku avtor predstavi izzive, zagate in spoznanja, s katerimi se je soocal pri raziskavi in proucevanju slovenske gospodarske tranzicije. Cilj raziskave, ki velja za .pionirsko' na podrocju zgodovinopisja, je bil analiticno interpretirati proces gospodarske tranzicije in poudariti njene temeljne posebnosti, zakonitosti, nosilce ter rezultate. Rezultat raziskovanja je znanstvena monografija in številni znanstveni ter strokovni clanki s podrocja gospodarske tranzicije. Kljucne besede Slovenija, osamosvojitev, gospodarstvo, tranzicija 66 V zgodovinopisju poznamo le malo tako jasnih in casovno natancno zamejenih prelomnic, kot jo v slovenski zgodovini predstavlja leto 1991. Z razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti smo Slovenci lastno usodo prvic popolnoma prevzeli v svoje roke, zato si to obdobje, kar zadeva raziskave znotraj zgodovinopisja, vsekakor zasluži posebno pozornost. Kljub za zgodovinopisje kratkemu obdobju dveh desetletij in procesom, med katerimi še danes niso vsi zakljuceni, je to obdobje, ki ga je treba z metodo zgodovinopisja sistematicno raziskovati.94 Proucevanje omenjenega obdobja, ko moramo zaradi tako imenovane historicne distance racunati na vec dejavnikov, ki vplivajo na znanstveno raziskovanje in predstavljanje dogajanja, od vprašanja virov, dokumentacije do vpliva politike, v marsikateri državi ni vec novost. Pomenu in vlogi gospodarske zgodovine kot poddiscipline oziroma specificne zvrsti znotraj historicne znanosti se ne namenja veliko pozornosti. Tudi sicer je bilo gospodarsko zgodovinopisje dolga desetletja na obrobju zanimanja strokovne javnosti. V devetdesetih letih 20. stoletja je prišlo do prestrukturiranja gospodarskega zgodovinopisja, kar je sovpadalo z nastopom mlajših raziskovalcev. Pravzaprav sta se samo z gospodarsko zgodovino sistematicno in aktivno ukvarjala le dva raziskovalca, Žarko Lazarevic in Jože Princic, oba sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino.95 Ravno Inštitut za novejšo zgodovino je bil tisti, ki se je odlocil, da se zacne sistematicno ukvarjati tudi z obdobjem po letu 1990 in je s tem namenom zaposlil dva mlada raziskovalca. Rezultat te odlocitve je med drugim znanstvena monografija Prelom s starim in zacetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004), ki predstavlja pomemben prispevek za slovensko gospodarsko zgodovinopisje.96 Pisati o slovenski gospodarski tranziciji kot zgodovinar je bilo vse prej kot lahko delo, a mi je predstavljalo velik izziv. Strinjam se z Ivanom T. Berendom, ki je leta 2009 v predgovoru svoje knjige zapisal, da je o dogodkih iz sedanjosti oziroma o »nedokoncani sedanjosti« pisati tako, kot da bi »streljal na premikajoco se tarco«.97 Dejstvo je, da vsak, ki prebira casopisje ali gleda dnevno-informativne oddaje, ve, da smo bili zadnja leta tako rekoc vsak dan »bombardirani« s številnimi informacijami, ki so se tako ali drugace navezovale na gospodarsko tranzicijo oziroma njene posledice. Poleg tega je na trgu ogromno literature in clankov, poljudnih, strokovnih in znanstvenih, ki celostno ali po posameznih problemih 94 Lorencic, Slovensko gospodarstvo med tranzicijo in globalno krizo, str. 311-312. 95 Lazarevic, Identitetne zadrege slovenskega ekonomskega zgodovinopisja, str. 38. 96 Lorencic, Prelom s starim in zacetek novega. 97 Berend, From the Soviet Bloc to the European Union, str. 14. Lorencic: Proucevanje gospodarske tranzicije - izzivi, zagate in rezultati 67 obravnavajo proces gospodarske tranzicije. Priznati moram, da si je bilo v tej množici podatkov, ki so si pogosto nasprotujoci (tudi ekonomska stroka je v mnenjih pogosto deljena), zelo težko ustvariti relevantno, celostno podobo o tako kompleksnem procesu, kot je gospodarska tranzicija. Kar zadeva metodološke prijeme, drži, da zaradi zakonskih omejitev glede dostopa do arhivskega gradiva raziskava in spoznanja v pretežni meri ne temeljijo na klasicnih zgodovinskih (arhivskih) virih, a je jasno, da je bilo glede na dosedanje raziskovalne izkušnje, kar zadeva cas po osamosvojitvi Slovenije, klasicno metodo proucevanja zgodovinopisja treba nadgraditi še z novimi metodološkimi prijemi. Eden izmed razlogov je tudi razmah informacijske in komunikacijske revolucije po letu 1990, s cimer je do najrazlicnejših virov mogoce dostopati hitreje (npr. digitalizacija najrazlicnejših dokumentov), hkrati pa je omenjena revolucija sprožila nastanek novih gospodarskih panog. Drugi razlog tici v dejstvu, da so bili po letu 1991 svoje gradivo arhivom v dolocenem roku po zakonu dolžni predati le državni organi in institucije, katerih dokumentacija pa je bolj ali manj dostopna že danes. Poleg tega je znano, da je bilo mnogo gradiva unicenega ali iz malomarnosti ali zavestno; npr. gradivo številnih podjetij. Zanimiv je tudi podatek, ki ga je navedla arhivistica iz Pokrajinskega arhiva Maribor, Gordana Šovegeš, ko se je spraševala, kje se nahaja dokumentarno gradivo prekmurskih podjetij, ki so v devetdesetih letih šla v stecaj. Poizvedovanje pri razlicnih stecajnih upraviteljih in bivših direktorjih podjetij arhivistici ni prineslo novih informacij, »ne vemo« pa je bil najveckrat slišan odgovor. Tudi za zakone se odgovorni niso zmenili. »Kam bi pa le prišli, ce bi upoštevali vse zakone in pravilnike!« je arhivistici odgovoril neki direktor. Pri tem se moramo zavedati, da prekmurski primer vsekakor ni edini in da je, kot je leta 2003 zapisala arhivistica Šovegeš, »splošno znano, kako množicno unicujejo gradivo nekdanjih podjetij v družbeni lastnini še danes«.98 Podobno se je godilo s partijskim gradivom oziroma gradivom CK ZKS. Številni obcinski komiteji (18, natancno) niso predali svojega gradiva. Kot je zapisala Darinka Drnovšek iz Arhiva Republike Slovenije, so nekateri »dokumentacijo enostavno unicili v strahu, da bi v novih politicnih razmerah te arhive kdo izkoristil«, spet drugi so vse skupaj nekam odložili (v kleti ali na podstrešja) in »nova vodstva niso želela imeti opravka s tem«.99 Arhivisti bodo po povedanem imeli veliko in težko delo, da bi arhivsko gradivo iz casa tranzicijskih sprememb v cim bolj zadovoljivi obliki koncalo v arhivih - vsaj vecji del tistega, kar ni bilo uniceno. Ker je problem tranzicije izrazito multidisciplinaren, je bil tudi metodološki pristop izrazito interdisciplinaren. Kot 98 Šoevegeš, Arhivsko gradivo prekmurskih podjetij, str. 59-61. 99 Drnovšek, Partijsko gradivo v casu tranzicije, str. 67-70. 68 zgodovinar sem dal prednost ustaljeni metodi zgodovinske stroke, se pravi, da sem na podlagi podrobnega proucevanja vseh mogocih in razpoložljivih virov, predvsem pa ob njihovi kriticni analizi, skušal ugotoviti, soociti in potrditi cim vec materialnih dej štev zadevnega procesa. Upoštevane so bile ekonomske, politološke, sociološke, pravne in antropološke konceptualizacije vsebinskih, teoreticnih in metodoloških osnov proucevanja tranzicije. Monografija se dotika vseh temeljnih procesov gospodarske tranzicije. S posameznimi problemi in procesi tega obdobja se je sicer do zdaj že ukvarjala predvsem ekonomska stroka, vendar ne tako, kot je problem gospodarske tranzicije predstavljen v tem delu. Monografija je, kot receno, pisana v skladu s pravili zgodovinske stroke, pri cemer gre za celovit prikaz problema gospodarske tranzicije. To pomeni, da so vkljuceni vsi relevantni vidiki, saj lahko le tako dejansko pricakujemo celovito in verodostojno rekonstrukcijo kompleksnosti gospodarske tranzicije. Kar zadeva sklepe in rezultate raziskave, ki zadevajo moje proucevanje gospodarske tranzicije, bodisi v posameznih prispevkih bodisi v monografiji Prelom s starim in zacetek novega, je dejstvo, da bi z današnje perspektive in z novimi spoznanji kaj zapisal drugace, a ravno to je bistvo raziskovanja in zgodovinopisja kot takega; gre za živ proces, ki obstojeca spoznanja znova in znova nadgrajuje ob novih. Pri razumevanju gospodarske tranzicije se mi zdi bistveno, da raziskovalec razume proces in ga postavi v širši kontekst. Ce vzamemo za primer izhodišce oziroma vzroke za družbenopoliticne in gospodarske spremembe, se moramo zavedati, da je bil to, gledano v širši perspektivi, cas razpada Sovjetske zveze, razpada bipolarne delitve sveta in izpetosti socializma. Znotraj Jugoslavije pa so politicna, mednacionalna, kulturna in gospodarska nesoglasja pripeljala do želenega cilja - osamosvojitve Slovenije in prehoda v kapitalisticni sistem. Pri raziskavi gospodarske tranzicije mi je kot raziskovalcu danes jasno tudi dejstvo, da gre tudi v primeru kapitalizma za vzrocno-posledicen proces in da se Slovenija nikakor ne more izogniti zunanjim vplivom, od katerih je ne nazadnje odvisna. Gospodarske krize so sestavni del gospodarskega življenja, obe krizi, s katerima se je Slovenija soocala v zadnjih 25 letih - tranzicijska in aktualna, sicer nimata istih vzrokov za nastanek, so pa njune posledice za prebivalstvo podobne - stecaji številnih podjetij, brezposelnost, težave bank itd. Kriza, ki je privrela na plan leta 2008, je tretja velika kriza v zadnjem stoletju in pol. Ce primerjamo krizo, ki je v dežele s slovenskim prebivalstvom udarila po zlomu dunajske borze leta 1873, krizo, ki je bila posledica borznega zloma na Wall Streetu leta 1929, in aktualno, je dejstvo, da imajo vse svoj izvor v financnem sektorju, saj so posledica financnih, kreditnih in investicijskih špekulacij, vse pa so izbruhnile po Lorencic: Proucevanje gospodarske tranzicije - izzivi, zagate in rezultati 69 casu izrazito pozitivnih financnih in gospodarskih trendov. Glavna razlika med tranzicijsko in svetovno financno in gospodarsko krizo je bila v tem, da je imela tranzicijska regionalne, zadnja pa globalne razsežnosti. Slovenija je leta 1991 vstopila v svet kapitalizma, ki je prav tako doživljal dolocene spremembe, ki so ne nazadnje privedle do izbruha zadnje velike krize. Ce pogledamo dogajanje v širši perspektivi, ugotovimo, da je v polju kapitalizma zlasti po izbruhu naftne krize leta 1973 prišlo do velikega premika v miselnosti in do prepricanja, da vloga države in intervencionizem nista kljucna oziroma pomembna za gospodarstvo. Zgodil se je neoliberalizem, ekonomskopoliticna paradigma, ki zagovarja cim manjšo vlogo države v gospodarstvu. Ekonomist Davorin Kracun meni, da je ta dobil uradno politicno podporo z nastopom predsednika Reagana v ZDA in svoj vrh dosegel konec osemdesetih let minulega stoletja s tako imenovanim washingtonskim konsenzom, ki je predstavljal recept za tranzicijske države.100 »Neoliberalisticna ekonomskopoliticna paradigma je bila v teh pogojih dokaj uspešna, tudi zato, ker je sovpadala z razpadom vzhodnega bloka in s širitvijo svetovnega trga na nekoc neosvojljive trdnjave Rusije in Kitajske«, meni Kracun. Poleg tega pa sta po njegovem mnenju informacijska in komunikacijska revolucija odprli možnosti za povsem nove gospodarske panoge.101 Podobnega mnenja je tudi Ivan T. Berend, primerjalni zgodovinar srednje in vzhodne Evrope, ki meni, da se je kapitalizem spremenil in od sedemdesetih let preteklega stoletja vsekakor ni vec isti. »Razvite evropske države so se deindustrializirale, industrija je izgubila svoj pomen, v najrazvitejših zahodnih državah samo še 18 odstotkov aktivnega prebivalstva dela v industriji. Financni sektor z bankami, financnimi institucijami, zavarovalnicami in nepremicninskim sektorjem raste šestkrat hitreje kot realna ekonomija in njegova sredstva so trikrat, štirikrat vecja od celotnega bruto domacega produkta Evropske unije. Govorim o deindustrializiranem, pretirano financno obvladovanem gospodarstvu, ki je bilo zelo krhko, dovzetno za financno paniko, ki se je zgodila. Od leta 1980 naprej je bil celoten sistem dereguliran: vsa regulativa, ki je bila uvedena v tridesetih letih in po drugi svetovni vojni z brettonwoodskim sporazumom, z lekcijami velike depresije vred, je bila eliminirana. Neoliberalizem je bil preprican, da je rešil probleme kriz, da jih ne bo vec. Vodilni ekonomisti chicaške šole so vladam svetovali, da prisilnega jopica regulacije ne potrebujemo vec«, meni Berend.102 Pred 25 leti se v Sloveniji nismo zavedali, kaj bo prehod v kapitalizem v celoti prinesel. Tudi kapitalizem se je v tem obdobju v dolocenih 100 Ploj Ratajc in Coki, Intervju z Davorinom Kracunom, str. 3-5. 101 Prav tam, str. 3. 102 Vidmajer, Intervju z Ivanom T. Berendom, http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zgodovinarivan- t-berend-krizo-je-povzrocila-perifema-mentaliteta.html. 70 pogledih spremenil. Prevladuje financni kapitalizem, ki še toliko bolj vpliva na socialne razlike in tekmovalnost. 25 let samostojnosti je relativno kratka doba in zdi se, da šele po toliko letih samostojne države spoznavamo negativne plati kapitalisticnega sistema, od katerega smo ob osamosvojitvi toliko pricakovali. To se danes izrazito kaže kot nemoc in brezup ljudi. Pogosto je slišati, da smo v Sloveniji v ustavo zapisali, da uvajamo tržno gospodarstvo, zašli pa smo v kruto kapitalisticno gospodarstvo. Zaradi romanticnih predstav je toliko težje sprejeti dejstvo, da se Slovenija leta 1991 ni samo osamosvojila, temvec je prešla tudi v kapitalisticni sistem z vsemi pozitivnimi in tudi negativnimi lastnostmi, o katerih danes vsakodnevno poslušamo.103 Viri in Literatura Berend, T. Ivan. From the Soviet Bloc to the European Union. The Economic and Social Transformation of Central and Eastern Europe since 1973. New York: Cambridge University Press, Cambridge, 2009. Lazarevic, Žarko in Aleksander Lorencic (ur.). Podobe modernizacije. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Lorencic, Aleksander. Prelom s starim in zacetek novega. Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Lorencic, Aleksander. Slovensko gospodarstvo med tranzicijo in globalno krizo (1990-2010). V: Mihelic, Darja (ur.). Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine. Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 311-325. Lorencic, Aleksander in Lojze Javornik. Slovenci imamo miticen odnos do vsake državne tvorbe: Zgodovinar Aleksander Lorencic o cudnosti cudenja liberalnemu kapitalizmu, slepega prevzemanja ideologije od starejših generacij in o slovenskem zaostajanju zaradi neenotnosti o temeljnih ekonomskih nalogah in odnosu do tujih naložb. Finance, priloga Manager: revija za podjetne, št. 24,17. 6. 2016, str. 16-19. Mravlja, Mija in Andrej Nared (ur.). Arhivi in arhivsko gradivo v casu tranzicijskih sprememb/Infoarh. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003. Ploj Ratajc, Sonja in Vanessa Coki. Intervju z Davorinom Kracunom. V soboto/Vecer, 28. 7. 2012, str. 3-5. Vidmajer, Saša. Intervju z Ivanom T. Berendom. Delo: Sobotna priloga. Dostopno na: http://www.delo.si/zgodbe/sobomapriloga/zgodovinar-ivan-t-berend-krizo-je-povzrocilaperiferna- mentaliteta.html (25. 3. 2012). 103 Svoje videnje razvoja v 25 letih samostojne države sem na kratko strnil tudi v intervjuju za casnik Finance. Lorencic in Javornik, Slovenci imamo miticen odnos do vsake državne tvorbe, str. 16-19. Damijan Guštin VARNOST IN OBRAMBA REPUBLIKE SLOVENIJE: DILEME IN REŠITVE Izvlecek Leta 1991 komaj vzpostavljen obrambni sistem novonastale Republike Slovenije se je oblikoval pod vplivom vojne in varnostne nestabilnosti južnega sosedstva, saj je tam še pet let divjala vojna. Slovenija je kot neodvisna država razvijala svoj nacionalnovarnostni sistem v okolju oborožene nevtralnosti, a z željo, da se pridruži Natu. Teritorialno obrambo je razvila v redno vojsko in jo leta 1994 preimenovala v Slovensko vojsko. V procesu vkljucevanja v Nato od 2000 do 2004 je opustila naborniški sistem, Slovensko vojsko preuredila v poklicno vojsko, sestavljeno iz okoli 7600 poklicnih vojakov, podcastnikov in castnikov ter prostovoljno rezervo kot dopolnilom. Leta 2005 se je zacela transformacija Slovenske vojske, ki pa jo je financna in gospodarska kriza od leta 2009 dalje zavrla in mocno zreducirala, vojsko pa potisnila v stagnacijo, ki je v zadnjih letih dosegla rob neoperativnosti. Kljucne besede varnost, obramba, TO RS, Slovenska vojska, nacionalnovarnostni sistem RS 72 Republika Slovenija je bila že drugi dan svojega življenja kot neodvisna država, 26. junija 1991, prisiljena v obrambo z oboroženo silo, ce je hotela obraniti neodvisnost. Oboroženi spopad s silami JLA je bil omejen, nizkointenziven in kratkotrajen. Prekinitev ognja 2. julija 1991, ki je koncala oboroženi spopad, je prešla v institucionalno premirje pod nadzorom Evropske skupnosti, kar je privedlo v koncanje vojne, po sklepu Predsedstva SFRJ o (zacasnem) umiku JLA iz Slovenije 18. julija 1991 pa je za slovensko državo de facto bilo doseženo vse tisto, kar je bilo razglašeno s temeljno ustavno listino 25. junija 1991.104 Oktobra 1991, ko se je iz Slovenije umaknil »zadnji vojak« JLA, je bila Slovenija neodvisna, suverena država, a mednarodno še povecini nepriznana in še vedno mocno varnostno ogrožena, hkrati pa je bil njen sistem nacionalne varnosti razvit toliko, kot je bilo mogoce v omejenih razmerah osamosvajanja. Tako so okolišcine nastajanja države vsaj v prvem petletju po proglasitvi neodvisnosti mocno dolocile vlogo in pomen varnosti ter obrambe države. Vendar pa do potrebe po obrambi z oboroženo silo ni vec prišlo in nadaljnji razvoj obrambno-varnostnega sistema Slovenije je potekal v mirnodobnih razmerah. Smer in vsebina tega razvoja pa je, grobo vzeto, rezultat soucinkovanja notranjih politicno-družbenih razmer in ciljev ter tistih v mednarodnem okolju, na obmocju razpadle Jugoslavije in v Evropi. Svoj ucinek je imelo tudi dejstvo, da je Slovenija z osamosvojitvijo brez dvoma postala majhna država, po obicajnih kvantitativnih kriterijih in po tem, da je spoznavala, da lahko svojo varnost zagotavlja le z naslonitvijo na druge države in mednarodne organizacije in institucije.105 Prvenstveno pa zaznavamo dva dolga in obsežna razvojna procesa: obrambno-vamostni sistem Slovenije je bilo treba dokoncati in oblikovati glede na novo dejstvo neodvisne države; prevladujoca želja slovenske državne elite, da Slovenija preide pod dežnik kolektivne obrambe, ki jo je predstavljala edina še delujoca vojaška zveza, Severnoatlanski pakt, pa ji je dolocila poglavitno smer. Med tem procesom pa so se vojske pod vplivom velikih sprememb v svojih nalogah temeljito spremenile; nekateri govorijo kar o revoluciji v vojaških stvareh. Vojske so se prilagodile spremenjenim varnostnim grožnjam, postale so manjše, fleksibilne, poklicne vojske. General Alojz Steiner, tudi sam pomemben akter v razvojnih procesih Slovenske vojske, je razvoj vojaškega obrambnega sistema Slovenije oznacil kot razpetost med tranzicijo in transformacijo, pripravo na vstop države v kolektivno 104 Repe, Jutri je nov dan. Kladnik (ur.), Vojaška obramba Slovenije. Kladnik, Slovenska vojska v službi domovine, str. 26-32. 105 Gl. S. Kranjc, Clanstvo v NATO, str. 9. Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve 73 vojaško zvezo in pretvorbo njenih oboroženih sil v zavezništvu priliceni obliki.106 107 108 109 Podana definicij a transformacij e pa je preozka. In še vec, nujnejša in pomembnejša je bila transformacija, in to dvojna, transformacija TO RS v državno vojsko, kar organizacijsko še ni bila, in transformacija v moderno mednarodno primerljivo vojsko, ki je bila posledica transformacijskih procesov v širšem okolju, ki sta se jim Teritorialna obramba RS in pozneje Slovenska vojska morali prilagajati, zlasti seveda od tedaj, ko je Slovenija izrazila resen namen, da vstopi v kolektivno obrambo Nata. Tranzicijski procesi pa tudi niso obšli varnostnega in vojaškega podsistema, bili so poglavitna komponenta vsaj prvega desetletja njenega razvoja. Zgodovinopisnim raziskavam bodo poleg vrste objavljenih virov, ki so raziskovalcu dosegljivi že sedaj (npr. Morsova letna porocila, strateški dokumenti in zakonodajni akti, casopisje), v veliko pomoc raziskovalni rezultati in dosežki obramboslovja in vojaških ved. Raziskovalci Obramboslovnega raziskovalnega centra, številni diplomanti študija obramboslovja in tudi vojaške strukture so izdelali pomembne in vsebinsko izcrpne študije o posameznih tekocih procesih v razvoju obrambnega sistema, ki jih bodo raziskovalci morali upoštevati v historiografski analizi tudi po tem, ko jim bo omogocen dostop do primarnega gradiva, nastalega v obrambnem sistemu. Raziskovanje delovanja in stanja vojske, popolnjevanja, vojaškega šolanja in usposabljanja, še drugih vidikov in trendov, javne podobe, odnosov med civilnim prebivalstvom in vojsko, študij, ki so bile izdelane v podporo nekaterim socasnim procesom v slovenskem obrambnem sistemu, je dalo pomembne rezultate. Naj zacnem s casovno prvim, zbornikom, ki je v letih 1990 in 1991 spremljal tedaj politicno vroco javno razpravo o Sloveniji brez vojske,1“7 omeniti je treba tudi material, ki je nastal ob vkljucevanju Slovenije v Nato in uvajanju poklicne vojske,1“8 pa zadnjo študijo generala Šteinerja o tranziciji in transformaciji slovenskega obrambnega sistema, katere težišce je na prikazu zadnjih desetih let njegovega razvoja.1“9 Vec raziskovalcev je poskusilo sinteticno zajeti tudi daljša obdobja razvoja obrambnega sistema, TO RS in Slovenske vojske.11“ Gradivo je pisano kot politološka in sociološka znanstvena in strokovna literatura ter le sekundarno posega v zgodovinopisje, tako da jo je treba brati z razumevanjem tega namena. 106 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 20-21. 107 Grizold et al. (ur.), Demilitarizacija Slovenije in nacionalna varnost. 108 Malešic et at, Obvezniška ali poklicna vojska?. 109 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo. no Jelušic, Slovenska nacionalna varnost, str. 138-150. Prebilic, Von der Staatsgründung bis zur EU- und NATO-Mitgliedschaft, str. 19-32. Grizold, Slovenija v spremenjenem varnostnem okolju, str. 95-145. I. Povojni razvoj obrambnega sistema Republike Slovenije se je nadaljeval jeseni 1991. Varnostna ogroženost države je ostala velika, saj je v neposredni bližini na Hrvaškem divjala vojna, vsaj do januarja 1992 neposredno v bližini južne slovenske meje. Za slovensko varnostno politiko je bilo zelo neugodno dejstvo, da je bila Republika Hrvaška v vojni z JLA in prebivalstvom srbske narodnosti šibkejši nasprotnik in hkrati partner (zaveznik), ki je 26. junija 1991 dokoncno izgubil zaupanje slovenske državne elite. Kar nekaj casa je kazalo, da bodo sile Jugoslovanske armade spet lahko na južni meji države. V zavarovanje južne meje je tako razporedila del svojih oboroženih sil. Tudi zato je v pogojih embarga na dobave orožja, ki je veljal za ves bivši jugoslovanski prostor, Slovenija zacela vojaško pomagati Hrvaški in nato tudi Bosni, kar pa se je kmalu po premirju sprevrglo v trgovino, v kateri so bili državni organi neposredno prodajalec, (pre) prodaj alee in obcasno tudi posrednik na sivem trgu nabavljenega vojaškega materiala, ne le tistega iz vojnega plena oziroma zalog JLA in Teritorialne obrambe.111 V notranjem razvoju varnostnih in vojaških struktur je bilo to obdobje dogradnje varnostnega in obrambnega sistema, ki se je zacel ustvarjati že pred formalno osamosvojitvijo države 25. junija 1991.112 1T1e3d a1n1j4i razvoj oboroženih sil RS je Stainer oznacil za »obdobje zanosa«.“3 Jeseni 1991 je Slovenija brez velike dileme, lei je spomladi 1991 pretresala snovalce obrambnega sistema, uzakonila obrambo z oboroženimi silami; alternativni mirovniški koncept zagotavljanja varnosti brez vojske, ki je bil predmet zaostritve na politicnem polju, je bil opušcen.“4 Organiziranost TO RS, ki je ldjub pobudam o preimenovanju v Slovensko vojsko ohranila dotedanje ime, je temeljila na konceptu oborožene nevtralnosti države, hkrati pa so v javnosti bile navzoce pobude za vkljucitev v Nato kot garant neodvisnosti. Vojska slovenske države je bila v bistvu še vedno teritorialna, je pa, kolikor je lahko v pogojih embarga in z omejenimi financnimi viri, razvijala zvrsti, ki so ji manjkale - oklepne enote, letalstvo. Sistem SLO in DS je bil (po tiho) opušcen. Vojska je temeljila na splošni vojaški obveznosti, državljani obvezniki pa so dobili možnost ugovora vesti in s tem služenja vojske v nevojaških oblikah. Šestmesecno usposabljanje je bilo dualno, v centrih za usposabljanje in nato v m Sure, Prevarana Slovenija. Sure in Zgaga, V imenu države, knj. 1 in 2. 112 Zakon o obrambi in zašciti je bil sprejet 29.3.1991, zakon o vojaški dolžnosti 6.4.1991, tudi simbolicni prvi kontingent obveznikov je bil vpoklican na služenje že pred osamosvojitvijo 15. 5 1991. Gl. Kladnik (ur.), Vojaška obramba Slovenije, str. 87. Grizold, Nekatera izhodišca za nacionalno varnostni koncept. 113 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 53. 114 Gl. Grizold, Obrambni sistem republike Slovenije. Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve 75 mirnodobnih enotah. Strokovno okrepitev so predstavljali oficirji in podoficirji iz vrst JLA. Med 1893 zaposlenimi v TO ob koncu leta 1991 je bilo 1278 prestopnikov iz JLA.“5 Drugi cilj sta bila povecanje profesionalnega jedra vojske in vzpostavitev profesionalne vojaške enote, brigade Moris. Vojna sestava TO RS je štela 77.000 pripadnikov, le 5 odstotkov pa je bilo redne mirnodobne sestave.“6 Formacija je bila sprva še enaka tisti vojni, torej sedem pokrajinskih štabov in 27 njim podrejenih obmocnih štabov. Predsedstvo RS je 3. februarja 1992 sprejelo Splošni nacrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja v TO RS, ki ga je predložil RSTO. Po tem nacrtu naj bi imela TO RS 45.000 pripadnikov, od teh naj bi jih bilo 18.000 v manevrskem delu, in sicer v specialni brigadi, raketni in helikopterski brigadi, sedmih pehotnih brigadah, štirih oklepno-mehaniziranih bataljonih, protioklepnem divizionu ter topniškem divizionu za podporo. V poklicni sestavi naj bi bilo 1350 castnikov, 1550 podcastnikov in 1700 vojakov. Specialna brigada naj bi bila v celoti profesionalizirana.“7 Politicne stranke so bile v oboroženih silah prepovedane, poklicnim pripadnikom - to so bili predvsem castniki in podcastniki - pa prepovedano clanstvo v njih in delovanje v uniformi. To pa ne pomeni, da v delovanju obrambnega sistema politike ni bilo cutiti. Vojska je dobila civilni nadzor po vzoru zahodnoevropskih držav, kar je pomenilo predvsem nadzorno vlogo parlamenta. Vojska, ki je zmagala v vojni 1991, je dosegla veliko stopnjo javnega zaupanja, državni organi pa so tudi nacrtno gradili njeno ugodno javno podobo. Državljani so vojsko svoje države dojemali kot pomemben in neproblematicen del državne strukture in izražali nadpovprecno stopnjo zaupanja vanjo.“8 II. Leta od 1993 do 1995 so bila leta normativnega prizadevanja, da se TO RS pretvori v klasicno državno vojsko, ki bo samostojno branila slovensko suverenost, ceprav se je državna elita hkrati že poskušala približati Natu in se postopoma vkljuciti vanj. Resolucija o izhodišcih zasnove nacionalne varnosti RS je bila * * * * 115 M. Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca, str. 408. 116 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 53. Grizold navaja 87.000 pripadnikov vojne sestave in 3000 zaposlenih vojaških oseb. 117 Pomembnejši utrinki iz zgodovine Slovenske vojske, http://www.slovenskavojska.si/fileadmin/slovenska_ voj ska/pdf/ sporocila/2 olet_zgod.pdf. 118 Repnik, Odnos civilne družbe do Slovenske vojske. 76 sprejeta decembra 1993.119 Slovenska vojska je bila opredeljena kot obrambna sila RS, namenjena odvracanju morebitnega napada na RS in pripravam ter izvajanju vojaške obrambe ob zunanji agresiji ali drugih nasilnih posegih tujih oboroženih sil zoper RS. Poudarila je, da je »(z)a Republiko Slovenijo kot sestavni del nove mednarodne, stvarnosti in kot državo v neposredni bližini balkanskega, kriznega obmocja (...) zagotavljanje nacionalne varnosti primarnega pomena«.120 Opredelila je tri poglavitne oblike ogrožanja Slovenije: zunanji vojaški napad, notranje ogrožanje vkljucno s poskusom nasilne spremembe družbenega reda in ogrožanje okolja. Za vojaško obrambo v primeru napada od zunaj je bila zadolžena Slovenska vojska, za civilno pa civilna obramba. Varnost naj bi zagotavljal varnostni sistem, katerega poglavitni deli so bili Ministrstvo za notranje zadeve in obvešcevalnovarnostni službi. Za reševanje pred ogrožanji iz okolja pa je bil predviden sistem zašcite in reševanja.121 Z dopolnilom resolucije v januarju 1994 je bila vkljucitev RS v Nato opredeljena za pomemben cilj nacionalne obrambe.122 Vstop v Nato, torej prehod v kolektivno obrambo, je bil kot cilj države prvic postavljen leto prej in ga je potrdil tudi Državni zbor. 30. marca 1994 je Slovenija vstopila v pripravljalni Natov program Partnerstvo za mir. Istega leta je bil pripravljen prvi Individualni partnerski program, v katerem so bili postavljeni politicni cilji Slovenije in navedene vojaške ter druge zmogljivosti, ki jih lahko Slovenija da na voljo Natu.123 Za to obdobje je znacilna najvecja notranja napetost med ministrstvoma za notranje zadeve in obrambo, s sumi o pripravljanju vojaškega udara in odstavitvijo ministra za obrambo marca 1994.124 Nov zakon o obrambi je bil sprejet 20. decembra 1994, po vec kot letu diskusij in usklajevanj.12’ Z njim se je Teritorialna obramba preimenovala v Slovensko vojsko. Pomembna razlika se je zgodila pri usposabljanju nabornikov. Uveden je bil enovit sistem usposabljanja v ucnih centrih. S tem je Slovenska vojska lahko povecala število mirnodobnih enot. Prvic se je zacelo nacrtovati dodatna sredstva, namenjena za oborožitev, s t. i. temeljnimi razvojnimi programi so tudi nacrtno opredelili nabavo potrebnega orožja in opreme. Avgusta 1995 je Hrvaška z vojaško zmago v operaciji Nevihta stabilizirala južno sosedstvo in s tem mocno zmanjšala varnostno ogroženost Slovenije.126 119 ul RS, št. 71/1993,30.12.1993. 120 Prav tam, tocka n. 121 Prav tam. 122 UL RS, št. 2/1994. 123 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 78. 124 Prim. Janša, Okopi. 125 Prim. Repe, Milan Kucan, str. 404-406. 126 Pirjevec, Jugoslovanske vojne. Žunec, Operacije Bljesak i Oluja, str. 93-110. Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve 77 III. Strategije za vstop Slovenije v institucionalno evropsko oziroma evroatlantsko okolje, Evropsko unijo in Nato so v drugi polovici desetletja dolocale smer in oblike razvoja nacionalno-varnostnega sistema. Nato je bil kot oblegana nevesta, vsa vzhodna Evropa se je hotela vkljuciti vanj; države so od njega pricakovale, ne le Slovenija, pac pa vecina bivših clanic Varšavskega pakta, kolektivno varnost in s tem rešitev vseh svojih varnostnih problemov, doktrinarnih, razvojnih in strukturnih. Toda med slovenskim prebivalstvom je v nasprotju s politicno elito koncept oborožene nevtralnosti še dolgo imel veliko podporo. V letu 1996 je bila v t. i. individualnem dialogu pripravljena vldjucitev Slovenske vojske v proces nacrtovanja in ocenjevanja, ki je narekoval reformiranje obrambnega sistema in reorganizacijo vojske. Posebna pozornost je bila namenjena vprašanju povezljivosti.127 Ena od posledic tega procesa je bil tudi zacetek slovenskega sodelovanja v vojaških operacijah za doseganje miru na kriznih žarišcih. Prvi tak poseg se je zacel leta 1997, z dvema pripadnikoma v Albaniji.128 Prošnja Slovenije za vstop je bila na madridskem letnem zasedanju Nata leta 1997 zavrnjena.129 V13s0e naslednje obdobje pa je bilo pod vtisom podaljšanja procesa vkljucitve v Nato. Ker je bila zavrnitev obrazložena s premajhnimi reformami Slovenske vojske, se je država lotila tudi vrste vojaških prilagoditev. Leta 1998 je izdelala Nacionalno strategijo Slovenije za vstop v Nato. Ucinek vstopa je opredelila takole: »Clanstvo Republike Slovenije v Natu bo okrepilo varnost Republike Slovenije in prispevalo k njenemu dolgorocnemu razvoju.«1?0 V pristopnem procesu je dosegla ali je morala izvesti vrsto strukturnih reform vojske in obrambnega sistema sploh. Glavna izhodišca reform so bila zajeta v Strategiji vojaške obrambe Republike Slovenije, ki so jo izdelali v letu 1998. Strategija je predvidela drugacno clenitev oboroženih sil v sile za hitro posredovanje, glavne obrambne sile in pomožne obrambne sile. Predvidena je bila tudi povecana stalna sestava, popolnjena s profesionalci. Pomemben vidik je bilo povezovanje z zavezniškimi silami. Slovenija je istega leta, 1998, prvic in prva od držav kandidatk gostila vojaško vajo Cooperative Adventure Exchange-g8. 127 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 78. Š. Kranjc, Clanstvo v NATO, str. 29-30. 128 Juvan, Mirovne operacije. Grošelj, Slovenija v svetu mirovnih operacij, str. 124-140. 129 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 83. 130 Nacionalna strategija RS, str. 2. 78 Nato je leta 1999 sprejel Akcijski nacrt za clanstvo, ki je vkljuceval tudi Slovenijo.131 Na tej podlagi je Slovenija izdelovala, zacenši z letom 2000, letni nacionalni program za dosego clanstva. Nacionalni programi so zajemali politicnoekonomske zadeve, obrambno-vojaške zadeve, varnostne zadeve, pravne in financne zadeve, kar pomeni, da je bilo reformno poseganje, namenjeno pristopu v vojaško zvezo, zelo kompleksno, ne zgolj na podrocju obrambe. Reformiranje je potekalo v dialogu s strukturami Nata. Štiriletno obdobje do vkljucitve, s štirimi letnimi nacionalnimi programi, je bilo glavno obdobje prilagoditve Slovenske vojske.132 Februarja 2000 je bil sprejet še Splošni dolgorocni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske (SDPRO SV), ki je natancneje opredelil organizacijske in tehnicne vidike opremljanja Slovenske vojske za desetletno obdobje.133 V zacetku novega tisocletja je zacel slabiti varnostni in obrambni imperativ Slovenije. Konflikt v bivši jugoslovanski okolici se je polegel, s hrvaško zmago v operaciji Nevihta in daytonskim sporazumom o Bosni in Hercegovini se je zahodnobalkanski prostor umiril, v JV Evropi je konfliktno obmocje ostalo le Kosovo. Obramba je bila funkcija, ki ni imela oprijemljivega cilja, in varnostna ogrožanja so bila minimalna. Posledica tega sta bili opušcanje skrbi za obrambo in zmanjšanje pomena varnosti in obrambe. Ta sprememba okolišcin je sovpadla z modernizacij skimi procesi v okviru Nata, ki so potekali že vse od konca hladne vojne. Najpomembnejši vidik je bila sprememba varnostnih groženj iz vojaških v nevojaške in zato transformacija oboroženih sil iz množicnih vojsk v profesionalne vojske manjših dimenzij. Za nove varnostne grožnje je bila množicna vojska državljanov neprimerna in skoraj vse države v Natu so prešle na poklicne vojske. Slovenija je od leta 2000 do koncnega sprejetja v Nato leta 2004 izvedla drugi ciklus prilagajanja zahodnim armadam. Prilagajanje je zajelo tri pomembna podrocja: - prilagoditev organizacije sil, locitev med premakljivimi in nepremakljivimi silami; - locitev operativne ravni poveljevanja od strateške (poveljstvo sil na Vrhniki, generalštab v Ljubljani); - opustitev naborniškega sistema in uvedba poklicne vojske. Leta 2002 je Slovenija koncno dobila povabilo k pristopnim pogajanjem za clanstvo v Natu. S tem so se zacele hitre spremembe: zmanjšanje rezervne sestave na manj kot 50 odstotkov prejšnjega sestava, odpravljanje naborniškega sistema, ki je bilo izvedeno 2003, eno leto pred predvidenim rokom, in uvajanje poklicne 131 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 83. 132 Slovenija in NATO. 133 UL RS, št. 32/2000,1483,13. 4. 2000. Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve 79 vojske, snovanje sil, ki bi sodelovale v zavezniškem kontingentu. Delež izdatkov za obrambo se je po desetletju upada spet približal dvema odstotkoma BDP. Vzporedno s spremembami je referendum o vstopu v Nato s 66,08 odstotka glasovalcev za vstop dal politicno-državni eliti dovolj veliko podporo za sklepne poteze vkljucevanja. Slovenija je 29. marca 2004 z ratifikacijo pristopnega sporazuma postala clanica Nata.1’4 Seveda pa to prilagajanje ni zadevalo le politicno-vojaških dokumentov, pac pa se je odražalo v pogostih reformah. Hitro in stalno spreminjanje slovenske vojske pa je imelo nanjo tudi negativne vplive, saj so razlicni reformni ukrepi delovali tudi v neželenih smereh. Spremembe enot, predvsem pa poveljstev, vcasih tudi niso bile izpeljana do konca, bodisi zaradi materialnih omejitev ali hitro spreminjajocih se razmer. Poklicna sestava je imela prevec castnikov in podcastnikov in premalo vojakov, zato so zaposlovali predvsem slednje. Postopoma je rasla k ciljni številki 8000 pripadnikov Slovenske vojske. Konec leta 2001 jih je tako bilo 5043, konec leta 2005 pa 7316. Število vojakov se je v istem obdobju povecalo s 707 na 2918. Težave so tudi v statusu javnih uslužbencev, saj ta za poklicnega vojaka ni najprimernejša rešitev. Dopolnitev - prostovoljna pogodbena rezerva - je po prvem zagonu, ko je imela okoli 1400 pripadnikov, stagnirala. Rezervo je leta 2005 dopolnjevalo 7917 vojaških obveznikov. Vojaški rok je bilo mogoce služiti prostovoljno, veljalo je za oba spola, in nekaj stotin prostovoljcev letno je to priložnost izkoristilo.113534 Ena najbolj vidnih oblik delovanja Slovenske vojske je bilo njeno sodelovanje v »operacijah kriznega odzivanja«, torej v misijah na kriznih žarišcih. Od prvega sodelovanja leta 1997 se je to samo povecevalo, v okviru OZN, Evropske unije in Nata, tako da je to postala stalnica nadaljnjega delovanja. Leta 2005 so pripadniki Slovenske vojske sodelovali v šestih takih operacijah; najbolj številcne so bile v Bosni, na Kosovu in v Afganistanu.136 IV. Obdobje od vkljucno leta 2005 dalje pisci oznacujejo kot obdobje integracije v kolektivno varnost. Slovenija je za obdobje 2005-2010 izdelala srednjerocni obrambni program, v katerem je Mors dolocil vse funkcije, ki so bile nujne za cim vecjo integracijo v Natovo strukturo in doktrino. To je pomenilo tudi nadaljnje 134 Slovenija in NATO. 135 Letno porocilo MORS za leto 2005, str. 15-16, 31. 136 Prav tam, str. 16-18. 80 preoblikovanje Slovenske vojske. Uvedli so »operativne cikle«, s katerimi so za vsako od enot Slovenske vojske dolocili razvojni nacrt, ki je vkljuceval popolnjevanje, usposabljanje, opremljanje, stroške in nacrt uporabe enote v mednarodnih operacijah. Delež premestljivih sil, ki bi lahko sodelovale v Natovih operacijah, je znašal 7,7 odstotka?37 Proces integracije je bil tesno povezan s tehnološko posodobitvijo in povecano udarno mocjo Slovenske vojske. Kljub temu pa je organ Nata 10. februarja 2010 sprejel Zavezniško resolucijo o ugotovljeni skladnosti na podrocjih vclanitve in integracije, s cimer je bil uradno koncan postopek integracije Slovenije v Nato?38 Slovenija je zacetemu obdobju transformacije 7. decembra 2010 sledila s sprejemom Resolucije o splošnem dolgorocnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025, ki je zacrtala proces transformacije Slovenske vojske?39 V. Tehnološki vidik integracije pa je krizni udar v letih 2009-2015 mocno zavrl, saj se je proracun za obrambo zmanjšal za okoli 40 odstotkov, z okoli 500 milijonov evrov (2010) na 300 milijonov evrov, s cimer je bila prizadeta predvsem tehnološka dimenzija njene integracije. Proracun za obrambo dosega le še 60 odstotkov predkriznega (0,91 odstotka BDP)?4° Krizno obdobje z zmanjšanjem financnih virov in politicno nestabilnostjo je uspavalo tudi ostale transformacijske reforme. Tehnološka posodobitev se je ustavila, z afero ob nakupu osemkolesnih oklepnikov proizvajalca Patria, ki so bili namesto tankov namenjeni za hrbtenico slovenske vojske, pa je Slovenska vojska ostala brez udarne sile in ni zmožna vzpostaviti enot v velikosti in opremljenosti, za kateri se je zavezala Natu. Hkrati se je varnostna situacija širše evropske regije mocno spremenila. Prvic po koncu jugoslovanske krize je prišlo do varnostnih in celo vojaških ogrožanj v neposredni bližini, v Ukrajini, do vojne v Libiji in Siriji, kar je sprožilo begunsko krizo. Posledicno so se v javnosti ponovno pojavila vprašanja o strateški vlogi obrambnih sil Slovenije. Slovenska vojska se je sama dvakrat zaporedoma, leta 2015 in 2016, ocenila za nezadostno pripravljeno za primeren odziv na ogrožanja. Pojavili so se radikalni predlogi združitve vseh represivnih sil v policijsko-vojaško formacijo, umik iz Natovih struktur, zadnji v javnosti navzoci predlogi pa so usmerjeni k 137 Prav tam, str. 9,14. 138 Steiner, Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, str. 76. 139 Prav tam, str. 98-101. 140 Prebilic in Guštin, Crisis and the military system, str. 247-255. Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve 81 obnovitvi Teritorialne obrambe, vzpostavitvi prostovoljne nacionalne garde in celo ponovni uvedbi naborniškega sistema.141 Nic od naštetega še ni zgodovina. Viri in literatura Grizold, Anton, Ljubica Jelušic in Tomo Korošec (ur.). Demilitarizacija Slovenije in nacionalna varnost: zbornik. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1991. Grizold, Anton. Nekatera izhodišca za nacionalno varnostni koncept Slovenije kot mednarodnega subjekta v okviru konfederacije ali zunaj nje. V: Za konfederalno Slovenijo: zbornik razprav. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1990, str. 68-73. Grizold, Anton. Obrambni sistem republike Slovenije: stanje in perspektive nadaljnjega razvoja. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, december 1991, str. 161-181. Grizold, Anton. Slovenija v spremenjenem varnostnem okolju: k razvoju obrambnozašcitnega sistema: izzivi in spodbude. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005. Grošelj, Klemen. Slovenija v svetu mirovnih operacij. Ljubljana: Založba FDV, 2007. Jancic, Peter. SDS: Vojsko na mejo in ustanoviti nacionalno gardo. Dostopno na: http:// www.delo.si/novice/politika/sds-vojsko-na-mejo-in-ustanoviti-nacionalno-gardo. html. (29. 6. 2016). Janša, Janez. Okopi: pot slovenske države 1991-1994. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. Jelušic, Ljubica. Slovenska nacionalna varnost v desetletju samostojnosti. V: Zajc, Drago (ur.). Slovenska država ob deseti obletnici. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2001, str. 138-150. Juvan, Jelena. Mirovne operacije kot sredstvo zagotavljanja nacionalne varnosti'? Obramboslovni raziskovalni center UL FDV. Dostopno na: http://www.fw.um.si/ DV2oio/zbomik/nacionalna_varnost/juvan_doc.pdf. (2. 7. 2016). Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije 1990-1991. Ljubljana: Defensor, 2011. Kladnik, Tomaž. Slovenska vojska v službi domovine. Ljubljana: Defensor, 2006. Kranjc, Marijan. Slovenska vojaška inteligenca. Grosuplje: Grafts Trade, 2005. Kranjc, Špela. Clanstvo v NATO: študija primerov Slovenije in Estonije: diplomsko delo. Ljubljana: [Š. Kranjc], 2009. Letno porocilo Ministrstva za obrambo za leto 2005. Ljubljana, 2006. Dostopno na: 141 Podbregar, Takšne vojske ne potrebujemo. Jancic, SDS. 82 http://www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/pageuploads/pdf/ministrstvo/letno_ porocilo_2005.pdf. (5- 5- 2oi6). Letno porocilo Ministrstva za obrambo za leto 2006. Ljubljana, 2007. Dostopno na: http://www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/pageuploads/pdf/ministrstvo/LP_ MO_2oo6.pdf. (5. 5. 2016). Letno porocilo Ministrstva za obrambo za leto 2013. Ljubljana, 2014. Dostopno na: http:// www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/pageuploads/pdf/ministrstvo/LP_MO_2013. pdf. (5. 5. 2016). Letno porocilo Ministrstva za obrambo za leto 2014. Ljubljana, 2015. Dostopno na: http://www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/pageuploads/pdf/javne_objave/2015/ LP_MO_2o14.pdf (5. 5. 2016). Malešic, Marjan, Ljubica Jelušic, Damijan Guštin, Igor Kotnik - Dvojmoc, Vinko Vegic, Iztok Prezelj, Vladimir Prebilic, Uroš Svete in Erik Kopac. Obvezniška ali poklicna vojska?: (študija primera Slovenije). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Obramboslovni raziskovalni center, 2001. Nacionalna strategija Republike Slovenije za vstop v Nato. Ljubljana, 1998. Dostopno na: http://nato.gov.si/slo/dokumenti/nacionalna-strategija.pdf (4. 6. 2016). Pirjevec, Jože. Jugoslovanske vojne: iggi-2001. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003. Podbregar, Iztok. Takšne vojske ne potrebujemo. Intervju (Borut Mekina). MLADINA, si. Dostopno na: http://www.mladina.si/142946/dr-iztok-podbregar-taksne-vojskene- potrebujemo/ (29. 6. 2016). Pomembnejši utrinki iz zgodovine Slovenske vojske od prevzema popolne suverenosti nad slovenskim ozemljem do danes - 20 let ponosni nase in v ponos Sloveniji. Dostopno na: http : //www. slovenskavoj ska. si/fileadmin/slovenska_voj ska/pdf/sporocila/ 2 olet_ zgod.pdf (7. 6. 2016). Prebilic, Vladimir in Damijan Guštin. Crisis and the military system, military system in crisis: Yugoslavia - Slovenia: the 1930s, 1980s, and the present time. V: Raugh, Harold E. (ur.). Past through present: thoughts on military history at the strategic, operational, and tactical levels of war. Wien: Heeresgeschichtliches Museum, 2013, str. 237-257- Prebilic, Vladimir. Von der Staatsgründung bis zur EU- und NATO-Mitgliedschaft: permanente Reformierung der slowenischen Streitkräfte?. V: Jaun, Rudolf in Michael Olsansky (ur.). Strategische Wende - Technologische Wende: die Transformation der Staitkräfte am Übergang zum 21. Jahrhundert. Zürich: Militärakademie an der ETH, 2008, str. 19-32. Repe, Božo. Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2008. Guštin: Varnost in obramba Republike Slovenije: dileme in rešitve 83 Repe, Božo. Milan Kucan, prvi predsednik. Ljubljana: Modrijan, 2015. Repnik, Tomaž. Odnos civilne družbe do Slovenske vojske v obdobju 1991-2006: diplomsko delo. Ljubljana 2006. Resolucija o splošnem dolgorocnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025. Ljubljana, 2011. Dostopno na: http://www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/ pageuploads/pdf/ministrstvo/ReDPROSV25_slo_en.pdf (2. 6. 2016). Slovenija in NATO: kronologija slovenskega vkljucevanja v NATO. Kronologija vclanjevanja. Dostopno na: http://nato.gov.si/slo/slovenija-nato/kronologija/ (25. 6. 2016). Steiner, Alojz. Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo. Ljubljana: Slovenska vojska, Center vojaških šol, 2015. Sure, Matej in Blaž Zgaga. V imenu države: trilogija: knj. 1: Odprodaja. Ljubljana: Sanje, 2011. Sure, Matej in Blaž Zgaga. V imenu države: trilogija: knj. 2: Preprodaja. Ljubljana: Sanje, 2011. Sure, Matej. Prevarana Slovenija: domoljubje, zapisano z niclami. Ljubljana: Sanje, 2016. Uradni list Republike Slovenije, 1993, 1994, 2000. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Žunec, Ozren. Operacije Bljesak i Oluja. V: Magaš, Branka in Ivo Zanic (ur.). Rat u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini: 1991-1995. Zagreb: Jesenski i Turk; Sarajevo: Dani, 1999, str. 93-110. Tomaž Pavlin »ŠPORTNA ZGODBA, STKANA IZ DEJAVNOSTI TISOCEV« (OSAMOSVOJITEV IN ŠPORT, TRANZICIJA IN DILEME) Izvlecek Šport, organizacijsko utemeljen na društvenem organiziranju, se je v novejši zgodovini vpel v slovensko družbo. Pojmovno se je po drugi svetovni vojni uveljavil izraz telesna kultura, šport je bil podrejen pojem. Konec osemdesetih let 20. stoletja so nastopile prve spremembe, pojmovne in organizacijske, z razglasitvijo samostojnosti pa nadaljnje in vstop v mednarodni prostor. Prispevek odstira kljucne trenutke predosamosvojitve in prve korake v pripravo športne samostojnosti s svojim nacionalnim olimpijskim komitejem ter nato junijsko osamosvojitev in odmev v športu, vkljucno z domoljubnim aktom slovenskih športnikov. Na drugi strani so se s politicnimi in ekonomskimi spremembami v zadnjem desetletju 20. stoletja odprla vprašanja športne tranzicije in razmerja javno - društveno, ki klicejo po zgodovinskih analizah in sintezi. Kljucne besede šport, osamosvojitev, Slovenija, Olimpijski komite Slovenije 86 Ob okrogli dvajsetletnici delovanja krovne slovenske športne organizacije je tedanji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ) dr. Janez Kocijancic v uvodni »oceni« slovenskega športa, ne da bi se izognil tudi zgodovinskemu razvojnemu loku, v zakljucku med drugim poudaril, da sta »dve desetletji razvoja (...) sorazmerno dolgo obdobje, saj tudi v vsakdanjem življenju dvajset let pomeni vec kot polnoletnost. To velja tudi za slovenski šport, ki z zaupanjem zre v svojo prihodnost. Slovenski šport je kolektivni projekt, stkan iz dejavnosti tisocev. Zato lahko trdimo, da je slovenski šport veliko prispeval k uveljavitvi naše države in njene samobitnosti.«142 Obenem je poudaril še dejstvo, da slovenski šport v svojo »državo ni,vstopil' brez zelo solidne osnove in tradicije, ldjub temu pa lahko mirno zapišem, da je svoj pravi razcvet doživel v obdobju samostojne Slovenije«,143 kar ponazarjajo medalje z olimpijskih in drugih panožnih tekmovanj, ki prelamljajo stereotipno smucarsko identiteto in stereotipno podobo Slovenca kot individualnega športnika, z izjemo hokeja na ledu. Naj samo bežno poudarimo uvrstitve nogometašev na evropsko (2000) in svetovno prvenstvo (2002, 2010) ali pa hokejistov na olimpijske igre v Sociju (2014), srebrno medaljo rokometašev na evropskem prvenstvu v Ljubljani 2004, najnovejšo srebrno medaljo odbojkašev na evropskem prvenstvu 2015 ter cetrto mesto košarkarjev na svetovnem prvenstvu 2009. Prav tako so del teh uspehov posamezni klubski uspehi na evropski klubski ravni. Dejstvo je, da šport je in je bil dobro razvit in priljubljen del prostocasnega življenja Slovencev, naj gre za tekmovalni ali rekreativni del. Po ocenah naj bi se s športom stalno ali obcasno ukvarjala vec kot polovica prebivalstva razlicnih starosti in spolov, kar nas visoko uvršca tudi v evropskem merilu. Zelena pokrajina in mesta, ki lahko kompenzirajo manko infrastrukture, in pa »entuziazem« ali zanos, ki vpliva na rekreativno, amatersko, volontersko ali profesionalno udejstvovanje in ki je dejavnost v zgodovini povezal z narodnim vprašanjem in narodno identiteto. S tem se odpira tudi vprašanje priznanja in vrednotenja športne narodotvomosti in državotvornosti, kajti proracunsko financiranje je bilo sredi devetdesetih let po odstotnem deležu (0,16 odstotka) na repu med evropskimi državami, na drugi strani pa so bili slovenski športniki, paradoksalno, premosorazmerni v tekmovalnih dosežkih. Kako si to razložiti, in to še ob dejstvu, da je financiranje znotraj športnega proracuna narašcalo za nedruštveni ali javni šport, ter zakaj tako? Tranzicija? Danes smo v petindvajsetem letu samostojnosti. Ob kopici novih športnih dogodkov in dosežkov smo tudi pred zgodovinopisnim izzivom analize celotne 142 Kocijancic, Uvodne misli, nepaginirano. 143 Prav tam. Pavlin: »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev« (osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme) 87 športne poti, kajti citirani zbornik je bil v prvi vrsti zbornik ali poljuden oris delovanja slovenske krovne športne institucije. Ko recemo celotne, to pomeni ne le javne in civilne oziroma društvene poti, pac pa se beseda nanaša tudi na vsa športna podpodrocja ali podsisteme. In ko poudarjamo društveni del športa, se postavi tudi vprašanje, v kakšni meri lahko govorimo o tranziciji, kajti slovenski šport, ce se opremo na njegovo organizacijsko bazo in strukturo, ima dolgo tradicijo in kontinuiteto še iz avstro-ogrsldh casov. Pri tem izhajamo iz njegove organizacijske osnove, to je iz društev in povezovanja teh v narodne in nacionalne (državne) zveze ter koncno mednarodne, ki pa so že povezane z državnim okvirom. Resda so menjave državnih okvirov in politicnih sistemov lahko vplivale na društveno delovanje in se tranzicija odrazi v (politicno motiviranih) preimenovanjih in oblikovanju razmerja država/ regija - republika/obcina in društva/zveze ter prepletenosti nekaterih društvenih struktur s politicnimi tabori. Sicer pa so npr. ravno v poosamosvojitvenem obdobju marsikatera društva praznovala svoje stoletnice in morda je bila v tem pogledu »tranzicija« tudi iskanje pozabljenega spomina obdobja. Osamosvojitvena predzgodovina V naši zgodbi imamo na eni strani politicni proces druge polovice osemdesetih let in jugoslovansko razhajanje z osamosvojitvijo ter nato razdružitev in mednarodno vclanitev. V luci mednarodnega vclanjevanja je bila in je pozornost usmerjena na ustanavljanje samostojnega olimpijskega komiteja in njegovo priznanje ter v vecji meri na društveni in tekmovalni del športa, a prav tako je tu tudi vclanjevanje upravnih teles športa v evropske institucije, ki sovpada s politicnimi spremembami in preoblikovanjem republiškega upravnega sistema in upravnih teles. Na drugi strani pa je poosamosvojitveni cas glede na politicne in ekonomske spremembe odprl vprašanja ali tranzicijo »družbenega« v javno in zasebno ter se je tranzicija v devetdesetih odrazila organizacijsko, upravno, proracunsko, lastninsko (npr. lastništvo telovadnih domov s telovadišci in druge športne infrastrukture), zakonsko (leta 1998 sprejet Zakon o športu) in ne nazadnje terminološko ali pojmovno. Tranzicija se ni zacela 25. junija 1991, do prvih sprememb, predvsem organizacijskih, je zacelo prihajati že po letu 1989, skladno s politicnimi spremembami v republiki in preoblikovanjem republiških upravnih teles ter proracuna. Obenem je treba poudariti terminološko ,športizacijo‘ v letu 1990, kajti v socialisticni Jugoslaviji je desetletja bil krovni termin telesna kultura (v drugih republikah fizicka kultura) s podsistemi telesna vzgoja, rekreacija 88 in šport. Šport je bil skupen pojem tekmovalnih organizacij, rekreativnih, amaterskih in profesionalnih; profesionalci so bili uradno le nogometaši prve zvezne lige, sicer so bili tekmovalni sistemi utemeljeni na amaterizmu, ceprav se je profesionalizem v sedemdesetih in osemdesetih letih v razlicnih oblikah vtihotapljal tudi v druge panoge. V tem pogledu je sploh mogoce zaznati manico zgodovinskih raziskav jugoslovanskega obdobja in zlasti tako imenovanih »portoroških sklepov« sredi sedemdesetih let, ki so bili neke vrste tranzicija tedanjega športnega sistema. Sklepi so sovpadali z ustavnimi spremembami in uvedbo samoupravnih interesnih skupnosti, po katerih je potekalo financiranje dejavnosti, medtem ko so strokovna vprašanja razreševali v športnih organizacijah. Organizacijsko je bil društveni šport v republiškem merilu zaokrožen v Zvezi telesnokultumih organizacij Slovenije (ZTKOS), ki je interesno povezovala avtonomne zveze športnih panog, Partizana Slovenije in Planinske zveze Slovenije; podobno je bilo na obcinski ravni. Republiške zveze so bile povezane v centralni Zvezi telesnokultumih organizacij Jugoslavije (ali udomaceno »soflci«, Savezu organizacija fizicke kulture Jugoslavije). V sodelovanju s »sofko« ali tudi v njenem okviru je deloval Jugoslovanski olimpijski komite (JOK), clan Mednarodnega olimpijskega komiteja, ld je leta 1947 nadomestil starejši Jugoslovanski olimpijski odbor in se notranje ni clenil na republiške olimpijske odbore, pac pa je bil enovita centralna organizacija. Torej Slovenci v tem obdobju niso imeli narodne olimpijske organizacije. Prav tako je bil v okviru »soflce« poseben odbor ali komite za vrhunski šport, ld ga je ob koncu osemdesetih let vodil Slovenec Tomislav (tudi Tomo) Levovnik. Podobno kot ZTKO so bile republiške panožne zveze posameznih športov povezane v jugoslovanskih športnih zvezah; slednje so bile clanice mednarodnih, torej je bila vstopnica za mednarodna tekmovanja mednarodno priznanje in vclanitev v mednarodno zvezo, za kar pa je veljal državni (jugoslovanski) kljuc. Ce se povrnemo k terminologiji, ki nam tudi danes dostikrat poraja težave z razumevanjem sistema in podsistemov ali namena in vrednotenja celotne dejavnosti, je v letu 1990 po vec debatah, predvsem akademskih Fakultete za telesno kulturo (danes šport), prevladalo preimenovanje telesne kulture v šport, kar je za seboj potegnilo tudi preimenovanje podsistemov: telesna vzgoja športna vzgoja, rekreacija —> športna rekreacija, šport —> (kakovostni, vrhunski) šport, obenem pa je bil šport še nadrejeni pojem; v drugih republikah tega procesa ne zasledimo. 5. septembra 1990 se je temu primerno tudi ZTKOS preimenovala v Športno zvezo Slovenije (ŠZS), vendar pa se je skladno z demokratizacijo odprlo tudi vprašanje clanstva in npr. Partizan Slovenije je nadaljeval samostojno pot. Partizan Slovenije se je leta 1993 preimenoval v Športno unijo Slovenije.144 144 Šugman, Prelomno obdobje, str. 36-56. Pavlin, Ni pomembno zmagati, str. 94-99. Pavlin, Oris razvoja sokolske in partizanske organizacije, str. 17-18. Pavlin: »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev« (osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme) 89 Novi cas naj bi se v ŠZS odrazil tudi v volitvah predsednika 25. septembra 1990. Šugman, predsednik ŠZS, je pozneje poudaril, da so bile »tudi v športu opravljene volitve, pri katerih prvic po drugi svetovni vojni niso sodelovali ne državni organi in ne politicne stranke«,'4’ resda pa je bil marsikateri funkcionar ali odbornik clan ali/in politik Zveze komunistov ter pozneje njene naslednice in bi bilo treba primerjati nacine športnih volitev v daljšem obdobju. ŠZS je po volilni skupšcini v letu 1991 obravnavala aktualne razmere, težo pa je imelo »iskanje organizacijskih oblik in vsebine dela«.11446 5L evovnik je npr. že februarja 1990 pripravil predlog reorganiziranja in oblikovanja Slovenskega olimpijskega komiteja,147 debata pa je potekala ali o dvotirni organiziranosti ter loceni športni in olimpijski organizaciji ali enoviti športno-olimpijski organizaciji. Slovenski šport je bil tedaj še mocno vpet v jugoslovanskega. Februarja 1991 so na skupnem sestanku »sofke« in JOK obravnavali nadaljnje priprave in financiranje vrhunskih športnikov v okviru olimpijskega cikla Albertville-Barcelona 1992. Med drugim so tudi poudarili, da politicni dogodki v državi ne smejo vplivati na enoten nastop jugoslovanskih športnikov na velikih mednarodnih tekmovanjih, kar je hkrati pomenilo, da je bil jugoslovanski tudi koncept priprav, ki naj bi vsem jugoslovanskim športnikom omogocal »optimalne« priprave, saj je bilo do zimskih olimpijskih nastopov le še leto. V sklopu priprav bi jugoslovanski športniki leta 1991 nastopili na sredozemskih igrah (Atene) in univerzijadi (Shefield).148 ŠZS je na zacetku aprila 1991 obvestila »sofko« in JOK o nameri reorganizacije, da so se športne organizacije v Sloveniji odlocile, »da ustanovimo Olimpijski komite Slovenije in v kratkem bomo imenovali iniciativni odbor za njegovo ustanovitev, na celu katerega bo najboljši športnik Jugoslavije vseh casov - Miroslav Cerar«.14® Zaradi skrbi za ohranjanje mednarodnih nastopov slovenskih športnikov je poudarila, da je »želja, da ostane Olimpijski komite Slovenije v okviru JOK, razen ce se zgodi razdružitev Jugoslavije«.150 Temu primerno je bil sredi aprila imenovan Iniciativni odbor za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije, predsedniku MOK J. A. Samaranchu pa je bilo poslano pismo o nameri. Iniciativni odbor (predsednik Miroslav Cerar, tajnik Ivo Daneu, clani Evgen Bergant, mag. Janez Kocjancic, Milan Jerman, Janez Sterle, dr. Rajko Šugman) je 145 Šugman, Prelomno obdobje, str. 44. 146 Porocilo Predsedstva ŠZS o delu v obdobju 1990-1994. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 147 Organiziranost Slovenske športne zveze (Športne zveze Slovenije) Slovenskega olimpijskega komiteja, 25. 2.1990. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 148 Zapisnik sa sastanka komisije za vrhunski sport i olimpijske pripreme SFKJ, 26. 2, 1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 149 Dopis ŠZS ZTKOJ in JOK, 10. 4.1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 150 Prav tam. 90 junija 1991 pripravil delovni osnutek pravil Olimpijskega komiteja in jih razposlal panožnim zvezam ter jih pozval k evidentiranju kandidatov za organe,151 na drugi strani pa je po osamosvojitvi tlakoval pot za mednarodno olimpijsko potrditev in nastope slovenskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah 1992 v francoskem Albertvillu. Osamosvojitev in razdružitev Z razglasitvijo osamosvojitve 25. 6. 1991 je šport stopil v proces razhoda z jugoslovanskimi zvezami, ki pa se je z brionskim moratorijem podaljšal. Jutro po razglasitvi samostojnosti in proslavljanju nas je prebudilo z rožljanjem tankov in agresijo Jugoslovanske armade. Kar nekaj slovenskih športnikov je bilo v casu armadne agresije v reprezentancnih vrstah Jugoslavije v tujini (sredozemske igre v Atenah, evropsko prvenstvo v košarki v Rimu, svetovni pokal v kajaku in kanuju v Mezzanu). Drugi del športnikov je bil v fazi poletnih tekmovanj doma ali priprav na tekmovalno sezono, kjer je npr. hokejiste jeseni cakala novoorganizirana mednarodna klubska alpska liga najboljših italijanskih, avstrijskih in slovenskih klubov, smucarje pa kot obicajno svetovni pokal in cez dobrega pol leta zimske olimpijske igre v Albertvillu. ŠZS je že 27. junija objavila »priporocilo« o preložitvi vseh športnih tekmovanj na ozemlju Republike Slovenije in svetovala, naj slovenski športniki iz varnostnih razlogov ne sodelujejo na tekmovanjih zunaj Slovenije.152 Z mesta predsednika jugoslovanske komisije za vrhunski šport je nemudoma odstopil Tomo Levovnik in v odstopnem dopisu 28. 6. 1991 ostro poudaril, da odstopa »zaradi brutalne okupacije Slovenije in neusmiljenega pobijanja Slovencev s strani Jugoslovanske armade«.153 Levovnik je od predsedstva ŠZS obenem zahteval, da zaradi okupacije Jugoslovanske armade »nemudoma odpoklice vse športnike iz Slovenije, ki nastopajo v jugoslovanskih reprezentancah«154 in ŠZS je sredi dneva 28. 6. slovenske športnike pozvala, da naj glede na »brutalno agresijo jugoslovanske armade zapustijo jugoslovanske reprezentance in se cim prej vrnejo domov«, saj je »za slovenski narod žaljivo, da športniki Slovenije v takih razmerah nastopajo na mednarodnih tekmovanjih za barve Jugoslavije«.155 Športniki so bili pred težko odlocitvijo in vsak izmed njih se je 151 Šugman, Prelomno obdobje, str. 58-68. 152 Stališce o športnih prireditvah in nastopih slovenskih športnikov, 27. 6.1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 153 Dopis T. Levovnika JOK z dne 28. 6.1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 154 Dopis T. Levovnika ŠZS o odpoklicu športnikov z dne 28. 6. 1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 155 Poziv Športne zveze slovenskim športnikom, 28. 6.1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. Pavlin: »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev« (osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme) 91 o odpovedi nastopa in vrnitvi domov, kot je položaj na sredozemskih tekmovanjih pojasnil Rajmond Debevec za casnik Delo, »odlocal sam, s svojo odgovornostjo v skladu s svojimi moralnoetnicnimi naceli, ne razmišljujoc o posledicah, pa ceprav je vsak zase stal pred odlocitvijo, ki ga lahko velja tudi kariere. In vendar se je velika vecina odlocila, da v selekciji Jugoslavije na teh igrah ne nastopa vec.«156 Podobno je evropsko prvenstvo v košarki v Rimu zapustil Jure Zdovc, Jugoslavija pa je kasneje zaigrala v finalu in bila evropska zmagovalka. V zacetku julija 1991 so sledili prekinitev spopadov, pogajanja in osamosvojitveni moratorij brionske deklaracije. Slovenski športniki so se znašli v težkem položaju. Jugoslovanska država je bila v mednarodnem športnem prostoru nosilka mednarodnih športnih clanstev in udeleženka mednarodnih panožnih tekmovanj, pred vrati pa so bile tudi olimpijske igre 1992. Strokovni svet ŠZS je v politicno kocljivem položaju 10. julija 1991 sklical skupni sestanek s Svetom vrhunskih športnikov o normalizaciji športne dejavnosti v danih okvirih. Po sestanku je Strokovni svet ŠZS izdal »poziv slovenskim športnikom« k aktivnosti, jih moralno razbremenil in poudaril, »da je v casu dokoncnega urejanja statusa Republike Slovenije nastopanje za jugoslovanske državne reprezentance in v zveznih prvenstvenih tekmovanjih povsem legitimno in neoporecno«, saj »že krajša prekinitev vadbe, vzdrževanja športnega režima (...) lahko povzroci znaten in tudi dolgotrajen padec športne zmogljivosti«.157 Po izteku moratorija je v zacetku oktobra 1991 Slovenija nadaljevala po poti neodvisnosti in mednarodnega priznanja. ŠZS je oktobra sklicala razširjeno sejo in med drugim pozvala športne organizacije, naj sprožijo »razdružitev«158 z jugoslovanskimi športnimi zvezami in zacnejo postopke vclanitve v mednarodne športne organizacije. Postopek olimpijskega nacionalnega organiziranja in mednarodne vclanitve je vodil Iniciativni odbor. Olimpijski komite Slovenije (OKS) je bil s podpisom Slovenske olimpijske listine ustanovljen 15. oktobra 1991, na ustanovni skupšcini sredi decembra pa je bil za predsednika izvoljen Janez Kocijancic. Sredi novembra 1991 se je slovenska olimpijska delegacija v Lausanni sestala s predsednikom MOK J. A. Samaranchem in se dogovarjala o pogojih za samostojno nastopanje v Albertvillu, ki je bilo povezano z mednarodnim politicnim priznanjem Republike Slovenije. Republika Slovenija je konec leta 1991 in v zacetku leta 1992 pridobivala mednarodna priznanja in 17. januarja 1992 156 Naša odlocitev ni mogla biti drugacna. 157 SZS, Strokovni svet za vrhunski šport: Poziv slovenskim športnikom. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 158 SZS: Vsem republiškim strokovnim organizacijam, 30.10. 1991. - Zasebni arhiv, Tomo Levovnik. 92 prejela povabilo MOK na OI.159 Tako so slovenski športniki na olimpijski paradi narodov v albertvillsko olimpijsko areno prvic v zgodovini vstopili z nacionalno trobojnico. Cez pol leta je sledila Barcelona, kjer so veslaci osvojili prve medalje za samostojno Slovenijo: bronaste. A poleg olimpijskega priznanja je potekalo tudi vclanjevanje v mednarodne športne zveze, ki je zaokrožilo slovensko športno mednarodno priznanje. Dileme Leto 1991 je bilo nedvomno »zgodovinsko leto« slovenskega športa, kot poudarja porocilo predsedstva ŠZS za obdobje 1990-1994, v organizacijskem pogledu morda primerljivo z dogodki ob koncu prve svetovne vojne, s prvim slovenskim športno-teritorialnim organiziranjem, jugoslovanskim organiziranjem in vstopom v mednarodni šport, saj je bil avstro-ogrski položaj precej specificen. Vendar pa moramo ob slikanju dogodkov športne osamosvojitve opozoriti še na vzporeden proces, tranzicijo prejšnjih družbenih športnih teles v javna telesa in raztezanje javne sfere na državni in obcinski ravni, ki je pozneje sprožilo kritike o podržavljanju športa, ali, kot je poudarjal Šugman v študiji Modeli športa v svetu in podržavljanje športa (1999), »prevladovanje države nad civilno sfero športa«, ki naj bi bila »ena najbolj odbijajocih oblik poseganja države v to sfero«. Naloge bivših samoupravnih interesnih skupnosti so bile že v letu 1990 prenesene na republiške ali obcinske organe. Zakon o republiški upravi z dne 20. 6.1991 je šport v prejšnem telesnokulturnem pomenu prenesel na novooblikovano Ministrstvo za šolstvo in šport, Sektor za šport (danes direktorat). Leta 1992 je šolski minister dr. Slavko Gaber kot posvetovalno telo za pripravo mnenj, ocen in vpeljavo razlicnih predlogov ukrepov v prakso uvedel Strokovni svet za šport. Kaj kmalu je nastopil tudi proces priprave zakona o športu, ki je šel v prvo branje leta 1995 in bil deležen nemalo kritik, zlasti da sestavljalci zakona niso upoštevali civilne sfere, ceprav je bilo organiziranih kar nekaj razprav in posvetovanj. V dnevniku Delo je bil oster kritik zakona novinar in tudi športni delavec Oto Giacomelli, ki je npr. 27. maja 1996 opozoril, da je država prevzela »primat nad športom«, športni sferi pa namenila le obrobno vlogo. Ocitki so leteli na Ministrstvo za šolstvo in šport in sekretarja za šport dr. Janka Strela, v tekstu pa opozori tudi na polarizacijo, ki je bila prej strokovno-interesne narave, in ne politicne, ker »da je bilo slišati na seji IO OKS (...) samo dan pred prvim branjem predloga zakona o športu v 159 Šugman, Prelomno obdobje, str. 109. Pavlin: »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev« (osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme) 93 parlamentu, precej bolj spravljive besede o odnosih med olimpijskim odborom in upravnim organom za šport, kot še nekaj tednov poprej. Presojati brez zanesljivih podatkov je tvegano, a vendarle ni mogoce prezreti dejstva, da med razpravo o predlogu športnega zakona v parlamentu ni bil navzoc mag. Janez Kocijancic, poslanec ZLSD in hkrati predsednik OKS. Morda se je hotel izogniti morebitni politizaciji razprave, glede na nedavne provokacije Janeza Janše na njegov racun in domnevnega monopola ,rdecih' v vodstvenih organih slovenskega športa. Ce je temu bilo tako, potem je mogoce samo grenko ugotavljati, kako zlahka se da paralizirati civilno športno sfero.«l6° Zanimivo, da ravno ob petindvajsetletnici potekajo razprave ali/in usklajevanja novega zakona o športu. Tema zakona pa je raziskovalno zanimiva tudi z vidika primarnih virov, ker je bilo shranjeno gradivo OKS-ZŠZ; resda je trenutno še neurejeno, sicer pa se v športu preveckrat soocamo z zanemarljivim odnosom do dokumentacije in njene shranitve ter mankom primarnih virov. Nova vroca tema v drugi polovici devetdesetih let je bil zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije in formiranju fundacije za financiranje športnih organizacij, ki je npr. po pisanju Ota Giacomellija bil »še ena krepka zaušnica športu«, s cimer je imel v mislih društveni šport v okviru OKS-ZSZ, saj naj bi zakonski predlog »marginaliziral« njegovo vlogo, s tem pa tudi vecino »v njem povezanih slovenskih panožnih športnih zvez in vse lokalne (obcinske) športne zveze«.11661 0A dejstvo je, da vse športne organizacije niso bile clanice OKS-ZŠZ, ki je nastala leta 1994 z združitvijo OKS in ŠZS (podobni procesi so potekali tudi v Evropi). Za še popolnejšo sliko stanja športa bi morali vzeti pod drobnogled dogajanja po posameznih športnih panogah. V marsikateri so bile težave financne in upravljavske narave, nekaj klubov je celo zapadlo v rdece številke in propadlo, že v devetdesetih letih pa so vzniknile ideje o lastništvu klubov po vzoru zlasti nogometnih primerov v Angliji. En vidik novih financnih tokov je ob koncu devetdesetih let orisal Šugman v raziskavi Denar in šport (1999). Perece je bilo tudi iskanje tekmovalnih modelov, zlasti v kolektivnih športih, ki so temeljili na slovenskem prostoru (nogomet, rokomet), alpsko-panonskem (hokej, odbojka) ali bivšem jugoslovanskem (košarka). Tekmovalni modeli so se spreminjali in se še vedno, kot npr. najnovejše spremembe v rokometu. Nekoliko drugacen je položaj v individualnih športih. 160 Giacomelli, Športni sferi obrobna vloga. 161 Giacomelli, Še ena krepka zaušnica športu. Ob boku tekmovalnemu delu športa, medijsko najbolj izpostavljenem, pa so ostale razmere v rekreativnem in ,javnem' športu; slednji se je odvijal zlasti s programi ali projekti Zavoda za šport, ki ga je država ustanovila v letu 1994. Podrocje rekreacije smo omenili že v uvodu, znanstveno pa se je to podrocje spremljalo s študijami o športno-rekreativni dejavnosti Slovencev, zadnja je bila izvedena leta 2009, prve pa že v osemdesetih letih 20. stoletja. Študije so predstavile precej stabilno kontinuiteto v vadbi, pri izbiri dejavnosti pa so lahko bile tudi spremembe, kot npr. porast nogometne rekreacije v samostojni Sloveniji.162 163 Za konec naj poudarimo še en vidik sprememb. Te so potekale na obcinski ravni, na kateri je spremembam v dobrem ali slabem marsikdaj botrovala politicna ali županova volja, kar je lepo razvidno iz primera v Domžalah.1®3 Obcinske spremembe so delile splošno sliko preoblikovanja družbenega v javno-zasebno, vendar z lokalno specifiko. Ponekod so obcinske ZTKO oziroma ŠZS lahko prerasle v javne institucije (zavode) ali obcinske oddelke, dobile konkurenco v obcinskih agencijah ali celo ohranile delovanje, kot se je npr. zgodilo v Ljubljani. Vendar pa moramo biti pozorni tudi na cas sprememb, na katere je npr. vplival tudi Zakon o športu, ki je med drugim narekoval ureditev lastništva športnih objektov, ki so ga prevzemale predvsem obcine. Izjema, povezana s stereotipom o športnem tajkunu, ki pa ima tudi svojo predzgodovino in zahteva vec prostora, so telovadni domovi in telovadišca Partizanovih društev in zveze Partizan Slovenije (Športne unije Slovenije). Viri in literatura Delo 1991,1996. Giacomelli, Oto. Še ena krepka zaušnica športu. Delo, 2. 9.1996. Giacomelli, Oto. Športni sferi obrobna vloga. Državi primat nad športom. Delo, 27. 5.1996. Jarc, Domen. Razvoj športa v obcini Domžale med leti iggi-2011: diplomsko delo. Ljubljana: samozaložba, 2015. Kocijancic, Janez. Uvodne misli. V: Pavlin, Tomaž (ur.). Olimpijski komite Slovenije- Združenje športnih zvez iggi-2011: Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev. Ljubljana: OKS-ZŠZ, 2011, uvodne nepaginirane strani. 162 Petrovic et al., Športno rekreativna dejavnost v Sloveniji. 163 Jarc, Razvoj športa v obcini Domžale. Pavlin: »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisocev« (osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme) 95 Pavlin, Tomaž. Ni pomembno zmagati, pac se dobro boriti ali slovenska olimpijska pot. V: Podpecnik, Jože in Simona Porš (ur.). Sabljanje, vešcina, tradicija, šport: zbornik ob 100-letnici osvojitve srebrne olimpijske medalje Rudolfa Cvetka. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2012, str. 89-101. Pavlin, Tomaž. Oris razvoja sokolske in partizanske organizacije ter rekreacije na Slovenskem. V: Jakovljevic, Miroljub (ur.). Osnove športne rekreacije. Ljubljana: ŠUS, 2013, str. 1-18. Petrovic, Krešimir, Franci Ambrožic, Boris Sila in Mojca Doupona. Športno rekreativna dejavnost v Sloveniji ěggj: primerjalna študija 1992-1997. Ljubljana: FŠ, 1998. Šugman, Rajko. Denar in šport. V: Vest, Aleks L. in Rajko Šugman (ur.). Stanje, odnosi in vrednote v slovenskem športu. Ljubljana: OKS-ZŠZ, 1999, str. 38-44. Šugman, Rajko. Modeli športa v svetu in podržavljanje športa pri nas. V: Vest, Aleks L. in Rajko Šugman (ur.). Stanje, odnosi in vrednote v slovenskem športu. Ljubljana: OKS-ZŠZ, 1999, str. 9-21. Šugman, Rajko. Prelomno obdobje slovenskega športa 1988-1994: Prispevki za zgodovino slovenskega športa. Ljubljana: FŠ, 1999. Zasebni arhiv Tomislava Levovnika. Vesna Gotovina ARHIVSKO GRADIVO DRŽAVNIH ORGANOV O PROCESIH DEMOKRATIZACIJE IN OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE Izvlecek Vecji del arhivskega gradiva o procesih demokratizacije in osamosvajanja Republike Slovenije se še vedno hrani pri ustvarjalcih ali imetnikih arhivskega gradiva. Arhivska zakonodaja predpisuje, da se gradivo izroca najkasneje trideset let po nastanku. Zato avtorica v prispevku opozarja tudi na nekatere nevarnosti, ki ogrožajo arhivsko gradivo, še neprevzeto v pristojne arhive. Kljucne besede arhivsko gradivo, osamosvojitev Slovenije, dostopnost arhivskega gradiva, ohranjenost arhivskega gradiva 98 Uvod Med osnovne naloge Arhiva Republike Slovenije sodi tudi skrb za ohranjanje arhivskega gradiva, ki nastaja pri poslovanju najvišjih organov državne uprave, pravosodja in zakonodajne veje oblasti. Kaj je arhivsko gradivo? Arhivsko gradivo je dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za zgodovino, druge znanosti in kulturo ali trajen pomen za pravno varnost oseb; arhivsko gradivo je kulturni spomenik.164 1D6e5f 1in6i6c i1ja6 7s e1 6je8 od osamosvojitve dopolnila v delu, ld govori o »trajnem pomenu za pravno varnost oseb«. V Sloveniji javno arhivsko gradivo hranijo državni arhiv (Arhiv Republike Slovenije), regionalni arhivi (pokrajinski in zgodovinski) ter arhivi lokalnih samoupravnih skupnosti. Arhivisti, ki se ukvarjamo z vrednotenjem dokumentarnega gradiva, se na podlagi zakonsko predpisanih arhivskih nacel in meril za vrednotenje'65 ves cas sprašujemo, katere vsebine in vrste dokumentarnega gradiva, ld danes nastajajo v neizmerno velikih kolicinah, moramo ohraniti za nadaljnje rodove. Odgovornost je toliko vecja, ker živimo v prelomnem zgodovinskem obdobju in lahko na neld nacin tudi sami oblikujemo podobo casa, v katerem živimo. Tega izjemno velikega poslanstva se tudi zavedamo. Zato gradivo najpomembnejših dogodkov iz obdobja osamosvajanja in demokratizacije Slovenije nekaterih najpomembnejših organov skoraj v celoti opredeljujemo za kulturni spomenik (upoštevana je tudi ohranjenost gradiva).'66 Arhivisti, ki delajo z ustvarjalci arhivskega gradiva, morajo za vsako javnopravno osebo pripraviti »pisno strokovno navodilo za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva« in ga ob vsaki njeni reorganizaciji dopolniti. Ob vecjih reorganizacijah uprave je treba pripraviti povsem nova strokovna navodila.'67 Z uveljavitvijo Uredbe o upravnem poslovanju leta 2005 dobi dokumentarno gradivo status arhivskega gradiva že pred njegovim nastankom.'68 Arhivsko gradivo se 164 ZVDAGA, 2. clen. 165 ZVDAGA, 40. clen. Merila za vrednotenje: potrebe zgodovinopisja, drugih znanosti in kulture; potrebe oseb za trajno pravno varnost; pomembnost vsebine gradiva; specificnost dogodkov in pojavov v dolocenem casu; specificnost kraja ali obmocja; pomen javnopravne osebe; pomen avtorja; pomen gradiva z vidika kulturne raznolikosti; izvirnost dokumentov in njihovo podvajanje (doloci se gradivo, ki najpopolneje izraža vsebino); izvirnost podatkov in informacij; reprezentativni izbor - vzorci; ohranjenost in obseg nastalega gradiva; notranje in zunanje znacilnosti gradiva (jezik, umetniška vrednost, nacin zapisa); druga merila, ki jih doloci pristojni arhiv. 166 Npr. gradivo, ki ga hrani Ministrstvo za obrambo, je bilo v celoti proglašeno za arhivsko gradivo do vkljucno leta 1991. Podobno bo tudi z gradivom, nastalim pri poslovanju Predsedstva RS. 167 Ta se vedno obravnavajo komisijsko. Komisije so sestavljene iz clanov pristojnega arhiva in javnopravne osebe, za katero se potrjuje strokovno navodilo. 168 Klasifikacijski nacrti z roki hranjenja in dolocbami o arhivskem gradivu se implementirajo v informacijske sisteme za upravljanje z dokumentarnim gradivom. Gotovina: Arhivsko gradivo državnih organov o procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije 99 v arhive prevzema v izvirniku, brez tehnoloških omejitev, urejeno, popisano, v zaokroženih in kompletnih celotah ter tehnicno opremljeno. Poseben izziv za arhivsko stroko predstavlja odbiranje in prevzemanje arhivskega gradiva v digitalni obliki, ki zahteva tudi veliko vec pozornosti pri ohranjanju dostopnosti, uporabnosti, celovitosti, avtenticnosti in trajnosti kot gradivo v papirni (fizicni) obliki. Zato arhivska zakonodaja za digitalno gradivo predpisuje še dodatna strokovnotehnicna navodila za odbiranje arhivskega gradiva. Arhivski fondi in vrste arhivskega gradiva državnih organov Takoj po osamosvojitvi Slovenije smo v arhive zaceli prevzemati arhivsko gradivo takrat ukinjenih upravnih1®9 in drugih organov do leta 1990. Najpomembnejši arhivski fondi, ki pricajo o procesih demokratizacije in osamosvajanja Raziskovalci in drugi uporabniki arhivskega gradiva lahko dobijo osnovne podatke o arhivskih fondih, ki so že shranjeni v arhivih v registrih fondov in zbirk. Objavljeni so na spletnih straneh pristojnih arhivov in se ves cas dopolnjujejo. Zato so v prispevku navedeni le nekateri najpomembnejši fondi in zbirke za: Raziskovanje politicne zgodovine: - Vlada Slovenije11760 9( 1945 do 1992). Magnetogrami prve vlade so zaprti za raziskovanje. Vpogled v to gradivo lahko na predlog arhivske komisije odobri Vlada Republike Slovenije. - Skupšcina Slovenije171 (1943 do 1990). Gradivo je v celoti odprto za uporabo, razen gradiva vlog in pritožb, ki vsebuje varovane osebne podatke. - Predsedstvo Slovenije172 (1974 do 1990). Gradivo je v celoti odprto, razen gradiva prošenj in pritožb posameznikov ter podatki o pomilostitvah oseb, ki so prestajale zaporne kazni. 169 Npr.: Republiški komite za borce in vojaške invalide, gradivo samoupravnih interesnih skupnosti... 170 SI AS 223. 171 SI AS 1115. 172 SI AS 1944. 100 - Republiška volilna komisija173 (1963 do 2000). Gradivo je v celoti odprto. Obsega tudi podatke o prvih vecstrankarskih volitvah, volitvah Predsedstva RS leta 1990 in predsednika RS leta 1992. - Zbirka plebiscit 1990.174 Gradivo je v celoti odprto. Vsa dokumentacija v zvezi s plebiscitom in njegovo izvedbo je proglašena za kulturni spomenik. - Urad Vlade RS za informiranje175 (1972 do 2001). Gradivo je v celoti odprto. - Protokol RS (1945 do 1991).’76 Gradivo je v celoti odprto. - Urad Vlade RS za narodnosti177 (1974 do 2012). Gradivo vsebuje varovane osebne podatke. - Urad RS za priseljevanje in begunce178 (1957 do 2010). Gradivo vsebuje varovane osebne podatke. - Svet za varstvo clovekovih pravic in temeljnih svobošcin179 1(8109 8178 1d 1o8 21 919853) -1 84 185 186 Gradivo vsebuje varovane osebne podatke. - Komisija za odnose z verskimi skupnostmi18“ (1953 do 1991). Gradivo vsebuje varovane osebne podatke. Raziskovanje gospodarstva, kmetijstva in prometa: - Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij18’ (1993 do 2004); - Služba družbenega knjigovodstva’82 (1947 do 2002); - Ministrstvo za promet in zveze’83 (1975 do 1996); - Racunsko sodišce Republike Slovenije’84 (1987 do 2003); - Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj’85 (1994 do 2002); - Ministrstvo za finance’86 (1945 do 1993); - Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano SRS’87 (1972 do 1991); - Republiški komite za industrijo in gradbeništvo SRS’88 (1965 do 1991): 173 SI AS 142. 174 SI AS 1210. 175 SI AS 2057. 176 SI AS 2055. 177 SI AS 2046. 178 SI AS 2113. 179 SI AS 2120. 180 SI AS 1211. 181 SI AS 316. 182 SI AS 1214. 183 SI AS 2115. 184 SI AS 2053. 185 SI AS 2089. 186 SI AS 1116. 187 SI AS 1233. 188 SI AS 1265. Gotovina: Arhivsko gradivo državnih organov o procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije 101 - Sklad kmetijskih zemljišc in gozdov189 (1918 do 2014); - Direkcija RS za ceste190 (1967 do 2008). Raziskovanje kulture, šolstva in znanosti: - Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS19’ (1967 do 2004). Gradivo vsebuje varovane osebne podatke; - Javna agencija za raziskovalno dejavnost192 (1986 do 2005); - Ministrstvo za šolstvo in šport193 1(9149 8129 5do 2003). Gradivo vsebuje varovane osebne podatke. Raziskovanje obrambne politike Arhiv RS je z Ministrstvom za obrambo RS podpisal sporazum o podaljšanju roka za izrocitev arhivskega gradiva, starejšega od 30 let, za obdobje najkasneje do 31. 12. 2025. Zato to gradivo v vecji meri še ni dostopno javnosti. Pristojne službe na ministrstvu ves cas sodelujejo z arhivom, gradivo po navodilih urejajo in popisujejo za izrocitev. Urejenost dokumentarnega in arhivskega gradiva Urejenost gradiva pri ustvarjalcih in imetnikih Z nastankom nove države se je upravno poslovanje nadaljevalo po posameznih vladnih resorjih in pri poslovanju ni prišlo do vecjih sprememb, ki bi jih lahko pricakovali. Opazimo lahko samo, da so se organi v izjemno kratkem casu veckrat preimenovali?94 Arhivistom tovrstne spremembe najveckrat povzrocajo težave pri formiranju fondov?95 Kot izjemno zanimiv primer upravnega poslovanja lahko navedemo pisarniško poslovanje v Skupšcini RS. Kljub spremembi državne ureditve in prehodu iz delegatskega sistema v vecstrankarskega, lahko 189 SI AS 2133. 190 SI AS 2079. 191 SI AS 2003. 192 SI AS 2033. 193 SI AS 2026. 194 Npr.: Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo (16. maj 1990-22. junij 1990), Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo (23. junij 1990-27. junij 1991) in Ministrstvo za šolstvo in šport (28. junij 1991-14. maj 1992). 195 Arhivski fond je arhivsko gradivo, ki je nastalo med delovanjem ene pravne osebe, fizicne osebe ali družine. 102 po mandatnih obdobjih razdelimo le sejno gradivo; na cas pred in po prvih vecstrankarskih volitvah. Gradivo zakonodajnih postopkov oziroma sprejemanja zakonov pa je razvršceno po vsebini zakonov do leta 2008, ne glede na mandatno obdobje. Zaradi tega ne moremo potegniti locnice med gradivom zakonodajnih postopkov Skupšcine RS in leta 1992 ustanovljenega Državnega zbora. Podobno je tudi s poslovanjem drugih najvišjih upravnih in državnih organov. Iz že prevzetih arhivskih fondov je razvidno, da se nismo odlocili za delitve fondov na fonde pred nastankom in po nastanku Republike Slovenije. Proces razdruževanja in priznanja Slovenije ni bil neki hipen, trenuten dogodek, ki bi pri poslovanju državnih organov povzrocil velike in korenite spremembe. Najvecji in pricakovani spremembi opazimo le pri upravnem poslovanju na novih resornih podrocjih za obrambno in zunanjo politiko. Urejenost dokumentarnega in arhivskega gradiva se je ravno v obdobju procesov demokratizacije in osamosvajanja zaskrbljujoce poslabšala. Od leta 1962 dalje se je gradivo razvršcalo po vsebini na podlagi predpisanega nacrta klasifikacijskih znakov. Ta postane že konec osemdesetih in v zacetku devetdesetih let vsebinsko neustrezen, predvsem zaradi uporabe stare t. i. socialisticne terminologije (npr. družbenopoliticna organizacija, samoupravni itd.). Zato je bil uveljavljeni nacrt klasifikacijskih znakov zelo hitro opušcen, organi javne uprave pa prepušceni sami sebi in svoji inovativnosti pri pisarniškem poslovanju. Nekaj casa se v državi ni prav nihce ukvarjal s pisarniškim poslovanjem in upravljanjem z dokumentarnim gradivom. Kljub opozorilom arhivov, da takšno ravnanje povzroca veliko nevarnost za arhivsko gradivo. Nekateri državni organi so šli pri svojem poslovanju celo tako dalec, da so z uvedbo elektronskih evidenc zaceli popolnoma opušcati klasificiranje. Menili so namrec, da bo sodobna tehnologija omogocala iskanje podatkov po sami vsebini. Vendar se je to izkazalo kot povsem neustrezno. Zaradi vse vecjega razmaha elektronskega poslovanja v svetu so zaceli nastajati tudi mednarodni standardi196 za upravljanje z dokumentarnim gradivom. V Sloveniji se je enotni nacrt klasifikacijskih znakov za organe javne uprave ponovno uvedel leta 2005. Obdobje neenotnega in nekonsistentnega klasificiranja oziroma razvršcanja gradiva po vsebini je v javni upravi trajalo približno 15 let. To pomeni, da se bomo pri odbiranju in prevzemanju arhivskega gradiva v arhive srecevali z velikimi težavami. Že danes ugotavljamo, da je gradivo iz obdobja osamosvajanja pomanjkljivo ohranjeno. Na najpomembnejših državnih organih, npr. v dosjejih sejnih gradiv, ni magnetogramov, stenogramov 196 ISO 15489 - Information and dokumentation - Records management. Gotovina: Arhivsko gradivo državnih organov o procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije 103 itd. Veliko težav se bo najverjetneje pokazalo tudi pri ohranjanju zvocnih zapisov. Skoraj 15 let se ni izvajalo nadzora nad upravnim poslovanjem najvišjih državnih organov. Tudi danes se s tem ukvarjajo samo arhivi in Inšpektorat RS za kulturo in medije. V letih od 2007 do 2015 sta bila na vseh ministrstvih opravljena dva preventivna inšpekcijska pregleda ravnanja z dokumentarnim in arhivskim gradivom. Arhivska zakonodaja do leta 2006 ni predpisovala kazenskih dolocb za poškodovanje oziroma unicenje arhivskega gradiva. Te se uveljavijo šele z ZVDAGA, vendar so kazni za prekrške neizvajanja zakona zgolj simbolicne.197 Urejenost arhivskega gradiva v Arhivu RS Veliko arhivskega gradiva je bilo v preteklih desetletjih prevzetega v arhive neurejenega in nepopisanega, predvsem zaradi prevladujocega mnenja, da je vseeno bolje, ce se tudi takšno gradivo hrani na varnem, v arhivih, saj naj bi bilo pri ustvarjalcih in imetnikih zaradi neprimernega ravnanja lahko tudi uniceno. Glede na slabe izkušnje, ki smo jih imeli z gradivom predhodnikov Ministrstva za notranje zadeve in obvešcevalnih služb, so bile te odlocitve do neke mere tudi upravicene. Vendar pa zdaj to neurejeno in ne dovolj natancno popisano arhivsko gradivo za arhiviste, ki se ukvarjamo z novejšim gradivom, pomeni zelo veliko breme. Gre za izjemno velike kolicine gradiva, zato postopki strokovnega urejanja in popisovanja potekajo izjemno pocasi. Dostopnost arhivskega gradiva V Sloveniji imamo eno najbolj liberalnih politik dostopa do arhivskega gradiva, ki je že hranjeno v arhivih. Raziskovalci lahko gradivo uporabljajo brezplacno, kar je v vecini evropskih držav že prava redkost.198 S sprejetjem novele ZVDAGA199 leta 2014 se je za uporabo v celoti odprlo arhivsko gradivo, prevzeto v arhive pred konstituiranjem Skupšcine Republike Slovenije 17. maja 1990; tudi tisto, ki je bilo oznaceno s stopnjami nedostopnosti. Arhivi pri tem gradivu skrbijo samo za varovanje osebnih podatkov, ki se nanašajo na zdravstveno stanje; spolno življenje; žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke; storilce kaznivih dejanj in prekrškov, razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere j e bil voden postopek zaradi nasprotovanj a enopartij skemu režimu; versko 197 ZVDAGA, 92. clen (2000 do 5000 evrov). 198 Vsem je omogoceno tudi brezplacno digitalno fotografiranje arhivskega gradiva. 199 ZVDAGA, 65. clen. prepricanje in etnicno pripadnost. Dokumenti, ld vsebujejo naštete podatke, postanejo dostopni 75 let od nastanka dokumenta oziroma deset let po smrti posameznika, na katerega se nanašajo, ce je datum smrti znan in ce z drugimi zakoni ni doloceno drugace. Vlada Republike Slovenije lahko na podlagi predhodnega mnenja arhivske komisije upravicencem odobri dostope tudi do tega gradiva. Odnos države in njene politike do arhivov in arhivskega gradiva kot kulturnega spomenika Arhivsko gradivo o nastajanju slovenske države, v zgodovinskem obdobju, ko je slovenski narod postal nacija s svojo, tako dolgo želeno samostojno in neodvisno državo, je nacionalno bogastvo najviše kategorije in je izjemnega pomena za ohranjanje narodove identitete. Izkušnje arhivske stroke kažejo na to, da se tisti, ki so vodili to državo od njenega nastanka dalje, tega niso dovolj zavedali. Arhivi v petindvajsetih letih niso dobili niti ene nove stavbe, državni arhiv skoraj natanko tako dolgo caka na prenovo stare kasarne ob Poljanski cesti. Odnos drugih držav, ki so imele podobno usodo, do arhivov, je bistveno drugacen. Slovaška in Ceška se lahko na primer pohvalita s povsem na novo zgrajenimi arhivi, kjer lahko varno hranijo svoje narodno bogastvo. Velik zastoj pri razvoju arhivske stroke je povzrocil tudi arhivski zakon, sprejet v letu 2006. Ta je izjemno povecal obseg pristojnosti državnega arhiva na podrocju digitalnega gradiva, brez zagotovitve ustrezno usposobljenih kadrov, ki bi izvajali te naloge. Slab zakon, ki ga takrat ni pisala arhivska stroka, je nato sprožil še dva referenduma. Zato smo se kar nekaj let ukvarjali s politicnimi vprašanji, namesto da bi reševali strokovne - arhivske izzive, ki jih prinašata digitalna doba in bliskovit razvoj razlicnih novih tehnologij. Ne nazadnj e so arhivi v zadnjih petindvaj setih letih odigrali izj emno pomembno vlogo. Vkljuceni so bili v velike procese, ki so bili posledica osamosvojitve in spremembe družbene ureditve. Arhivsko gradivo, shranjeno v arhivih, je postalo izjemno pomembno za dokazovanje pravic države in posameznikov pri izvajanju zakonov o denacionalizaciji, popravi krivic žrtvam vojnega in povojnega nasilja itd. Cesar pa arhivska stroka ni znala pravilno izkoristiti, ker ji državnega arhiva ni uspelo umestiti na mesto, ki mu v Republiki Sloveniji pripada. Gotovina: Arhivsko gradivo državnih organov o procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije 105 Pogoste reorganizacije javne uprave ogrožajo arhivsko gradivo Velika nevarnost, ki ogroža arhivsko gradivo pri državnih organih, tudi tisto, ki prica o demokratizaciji in nastanku države, so zelo pogoste reorganizacije uprave. V zadnjih nekaj letih so bili posamezni državni organi ukinjeni in ponovno ustanovljeni, njihove delovne naloge so se na novo porazdelile med organi uprave, kar je posledicno pomenilo tudi selitve dokumentarnega in arhivskega gradiva z ene na drugo lokacijo. Vsaka neorganizirana selitev pomeni za gradivo izjemno veliko tveganje. To se lahko med seboj pomeša, ne ohrani se prvotna ureditev, lahko se izgubi ali celo unici. Poleg tega pa vse navedeno povzroca izjemno velike financne stroške ponovnega urejanja in popisovanja, v primerih izgube ali unicenja gradiva pa lahko sledijo tudi visoke odškodnine v posameznih postopkih, ki jih vodijo upravni organi. Arhivsko gradivo, ki nastaja v digitalni obliki, je podvrženo še vecjim tveganjem kot gradivo na klasicnih nosilcih. Slednje se še vedno lahko na novo uredi in popiše, kar ustvarjalci arhivskega gradiva pocenjajo že vrsto let pred izrocitvijo arhivskega gradiva v arhiv. Medtem ko je lahko digitalno gradivo zaradi neprimerne hrambe za vse vecne case izgubljeno v samo enem nepremišljenem trenutku, ce se z njim ne ravna ustrezno od njegovega nastanka dalje. Dosedanja praksa se je v nekaterih primerih izkazala za izjemno neprimerno. Zato bi morala vsaka na novo ustanovljena vlada ob nastanku in ob vsaki naslednji reorganizaciji natancno in nedvoumno opredeliti ravnanje z dokumentarnim in posledicno tudi z arhivskim gradivom. Predvsem pa bi morali zagotoviti ustrezne prostore za hrambo gradiva najmanj za 30 let. Morda tudi z zagotovitvijo prostorov za hrambo stalnih zbirk (arhivov), kjer bi se gradivo hranilo do izrocitve v pristojne arhive, podobno kot imajo to urejeno v Avstriji, Nemciji in nekaterih drugih državah EU. Namesto zakljucka Arhivsko gradivo že danes caka in v arhive vabi raziskovalce vseh podrocij zgodovinopisja in drugih znanosti. Vsako preucevanje sodobnega arhivskega gradiva zahteva veliko zavzetost, strokovnost in predvsem nepristranskost. Dogodke in posamezne dokumente je treba osvetliti z vsemi dostopnimi viri in z vseh pogledov, kljub le cetrtstoletni historicni distanci. Za podkrepitev navedenega na koncu prispevka navajam še analizo izjemno pomembnega dokumenta, 106 ki so ga 6. decembra 1990 v Skupšcini RS podpisale vse stranke in delegatske skupine. Istega dne so delegati z veliko vecino izglasovali tudi Zakon o plebiscitu o samostojni in neodvisni Sloveniji. Gre namrec za Sporazum politicnih strank in poslanskih skupin Skupšcine Republike Slovenije o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Stranke in poslanske skupine so se sporazumele v trinajstih tockah, ki so zapisane na treh straneh. Na zadnjo stran dokumenta so se odgovorni predstavniki strank in skupin podpisali. Ker imena in priimki podpisnikov niso bili zapisani na samem dokumentu, vseh danes - po komaj petindvajsetih letih - ne razberemo vec. Na ovoju oziroma mapi, v kateri je dokument shranjen, pa sta bila napacno zapisana ime in priimek200 enega od podpisnikov sporazuma. Zato je do odkritja napake, ki je bila pred tem že objavljena tudi v literaturi, prišlo šele ob praznovanju petindvajsete obletnice podpisa sporazuma, z naknadnim pregledovanjem televizijskih posnetkov in ustnih pricevanj podpisnikov sporazuma. Historicna distanca ni vedno nekaj negativnega, v konkretnem primeru se je izkazala za dobrodošlo, ker je lahko bila popravljena nenamerno narejena napaka. Viri in literatura SI AS 142 - Republiška volilna komisija, 1963-2000. SI AS 223 - Vlada Slovenije, 1945-1992. SI AS 316 - Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, 1993-2004. SI AS 1115 - Skupšcina Slovenije, 1943-1990. SI AS 1116 - Ministrstvo za finance, 1945-1993. SI AS 1210 - Zbirka plebiscit 1990. SI AS 1211 - Komisija za odnose z verskimi skupnostmi, 1953-1991. SI AS 1214 - Služba družbenega knjigovodstva, 1947-2002. SI AS 1233 - Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, SRS 1972-1991. SI AS 1265 - Republiški komite za industrijo in gradbeništvo SRS, 1965-1991. SI AS 1944 - Predsedstvo Slovenije, 1974-1990. SI AS 2003 - Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS, 1967-2004. SI AS 2046 - Urad Vlade RS za narodnosti, 1974-2012. 200 Pri Liberalni stranki je bilo zapisano Vitomir Gros namesto Franc Golija. Gotovina: Arhivsko gradivo državnih organov o procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije 107 SI AS 2053 - Racunsko sodišce Republike Slovenije, 1987-2003. SI AS 2055 - Protokol SR, 1945-1991. SI AS 2057 - Urad Vlade RS za informiranje, 1972-2001. SI AS 2089 - Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, 1994-2002. SI AS 2113 - Urad RS za priseljevanje in begunce, 1957-2010. SI AS 2115 - Ministrstvo za promet in zveze, 1975-1996. SI AS 2120 - Svet za varstvo clovekovih pravic in temeljnih svobošcin, 1987-1995. SI AS 2026 - Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, 1982-2003. SI AS 2033 - Javna agencija za raziskovalno dejavnost, 1986-2005. SI AS 2079 ' Direkcija RS za ceste, 1967-2008. SI AS 2133 - Sklad kmetijskih zemljišc in gozdov, 1918-2014. Uradni list RS, št. 30/06, 51/14, Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih /ZVDAGA/. Opomba: V arhivski stroki gradivo fondov citiramo kot SI AS in številka fonda ali zbirke. ARS je stara oznaka za sedanji AS. SI pomeni oznako za Slovenijo. Še nekaj primerov za citiranje fondov in zbirk drugih arhivov: npr. SI ZAC (Zgodovinski arhiv Celje), SI ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljana), SI PAK (Pokrajinski arhiv Koper). Kaja Širok PREDMET IN SPOMIN POGLED NA MUZEJSKE ZBIRALNE POLITIKE IN PRIDOBIVANJE HISTORICNEGA GRADIVA ZADNJEGA CETRTLETJA Izvlecek Avtorica obravnava preoblikovanje poslanstva in zbiralne politike muzejev po letu 1991. Posveca se reinterpretaciji tistih muzejev, ki so pred osamosvojitvijo Slovenije bili v svojem poslanstvu vezani na pripoved in pridobivanje gradiva, ki je tematiziralo zmagovito drugo svetovno vojno in življenje v socializmu. Muzej novejše zgodovine Slovenije kot naslednik Muzeja ljudske revolucije Slovenije je primer, kako so javne institucije ohranjanja spomina preoblikovale svoje poslanstvo in razširile svoje polje preucevanja ter zbiranja gradiva. Preobrat ni bil samoumeven, temvec je potreboval konsenz in politicno voljo države, da se kontinuirano delo ohranja in razvija naprej v širše zastavljenih družbenih ter politicnih tematikah. Kljucne besede stalna razstava, muzeologija, osamosvojitev Slovenije, zbiralne politike 110 V pricujocem prispevku se bom ukvarjala s poskusom analize preoblikovanja slovenskih muzejev po letu 1991 in na primeru Muzeja novejše zgodovine Slovenije razkrila pogled na problematiko zbiranja in interpretiranja historicnega gradiva. Analiza je del širše raziskave o vlogi in razumevanju obcasnih in stalnih razstav v kontekstu (re)interpretacije nacionalne zgodovine od prve vojne do danes, s posebnim poudarkom na valorizaciji zgodovine zadnjega cetrtletja. Osredotocila se bom na teme, povezane z razumevanjem politizacije muzejev in muzejsirih vsebin ter posledicno mediatizacijo spominskih naracij skozi razstave, ki tematizirajo dogodke polpretekle zgodovine. Pri tem ni nepomembno, kako so hranjeni predmeti (in zbirke) postali predmet reinterpretacij za potrebe potrjevanja novih politicnih diskurzov, ki so imeli bodisi funkcijo varovanja vrednot in pomenov narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji bodisi njihovo popolno strokovno diskreditacijo. Muzealije so postale predmet »boja spomina« in nosilke tistih interpretacij, ki utrjujejo izbrane podobe o preteklosti.201 Revizije in ustvarjanja novih dominantnih naracij202 o razumevanju nacionalne zgodovine se danes zrcalijo v predstavljenih muzealijah in pomenu, ki je tem pripisan na razstavah. V svoji definiciji muzeji opravljajo javno službo ohranjanja nacionalne kulturne dedišcine. Glede na zbiralno politiko institucije so njihove naloge evidentiranje, zbiranje, popisovanje, ohranjanje, raziskovanje in valorizacija. Opravljenemu delu se dodaja še nacrtni plan restavriranja in konserviranja, ki mora potekati v skladu z najvišjimi standardi hrambe nacionalne dedišcine. Nesporno se ta kratka opredelitev funkcije muzeja lahko razumeva zelo enolicno, a verjetno je to odvisno od dej stva, kakšna sta zbiralna politika posameznega muzej a in kontekst, v katerem je muzej nastal in se preoblikoval po letu 1991. Težko si predstavljamo, da lahko arheološka najdba v centru Ljubljane dobi toliko razlicnih interpretacij svojega pomena, kot jih je dobila prva slovenska zastava, ki je junija 1991 zaplapolala na takratnem Trgu revolucije, danes Trgu republike. Prvic, ker o zastavi in dogodku proglasitve vemo veliko vec, in drugic, ker je za razumevanje narodne enotnosti in ustvarjanje novih državnih simbolov zastava bistvenega pomena. Zato ni presenetljivo, da so v letošnjih proslavah ob petindvajsetletnici osamosvojitve ravno njeni simboli203 igrali pomembno vlogo v podajanju interpretacij in emocionalnih vrednotenj zadnjega cetrtletja. Ob priložnosti je bilo pripravljenih vec obcasnih 201 T. i. images of the past, acts of remembrance. 202 Dominant narrative, tudi »uradni spomin« (official memory), Misztal opredeljuje kot spomin v rabi politicnih elit, popravljeno in dopolnjeno nacionalno zgodovino, s katero elita oblikuje (in ohranja) želeno podobo preteklosti. Ta se izraža s spomeniki, ucbeniki, javnimi komemoracijami dogodkov. Gl. Misztal, Theories of social remembering, str. 160. 203 Simboli slovenstva, http://www.slovenija25.si/simboli-slovenstva/. Širok: Predmet in spomin in tematskih razstav na temo osamosvojitve, objavljale so se fotografije in bralce se je nagovarjalo k pisanju osebnih spominov ter pošiljanju zgodb, deljenju izkušenj in vtisov ob nastanim nove države ter obcutkov do dogodkov, ki so sledili le nekaj ur po slovesnosti.2“4 Kljub iskanju kolektivnega spomina in konsenza o dogodkih pa se javnost ni zmogla otresti obcutka, da so isti dogodki izpred cetrt stoletja v svoji historicni interpretaciji danes veliko bolj kompleksni kot takrat, ko so se vršili. Ce so pred 25 leti bili vsi enotni v izražanju volje po samostojni državi, se danes v iskanju junakov in krivcev pišejo drugacna, velikokrat diametralno nasprotna tolmacenja casa. Bitka nad prevlado spomina in interpretacije se danes selijo v politicne in medijske diskurze, ki velikokrat crpajo iz potreb sedanjega casa v poskusu interpretacij preteklega. Mesta in simboli kolektivnih spominov postanejo sporni takrat, ko je treba akt spominjanja razumeti vecplastno, kot produkt med seboj konkurencnih diskurzov. Ti dokazujejo, da kolektivni spomin ni omejen zgolj na preteklost, ld je med clani skupnosti deljena, temvec vkljucuje tudi podobe o preteklosti, ki se vzpostavljajo in ohranjajo znotraj razlicnih kulturnih praks, še posebno vezanih na komemoracij ske rituale in simbole spomina.2“5 Muzeji so kot institucije hranjenja spomina povezani z evidentiranjem in hranjenjem tiste dedišcine, ki oblikuje naracijo o podobi, ki jo narod mora poznati in spoštovati. Velik poudarek je pri tem namenjen vizualnim prezentacijam, torej razstavam in predmetom, ki so postavljeni v osrednjo vlogo pricevalcev. Bistven pomen pri razumevanju vloge po osamosvojitvi preoblikovanega Muzeja novejše zgodovine Slovenije in njegove zbiralne politike gre iskati v vsebinah nove stalne postavitve Slovenci v XX. stoletju.2“6 Ce je bila vloga Muzeja ljudske revolucije Slovenije pomembna pri ohranjanju interpretacij vladajoce ideologije do osemdesetih let, je na novo preoblikovani Muzej novejše zgodovine Slovenije svojo zbiralno politiko razširil do »vcerajšnjega dne« in s tem postal nacionalni kolektivni narator ter zbiralec vizualnega gradiva o 20. stoletju. Lahko govorimo o enotnem kolektivnem (collective'} nacionalnem spominu ali je slednjega bolje razumeti kot zbrane (collected) kolektivne spomine? Historiat postavljanja stalne razstave (in dolocenih obcasnih) nam namrec razkrije kriticne in zelo razlicne poglede na razumevanje nacionalne preteklosti ter na napore pri iskanju kolektivnega konsenza o predstavljeni naraciji. Menjave * * * 204 25 Zet, http://25let.si. 205 Misztal, Theories of social remembering, str. 13-15. 206 Preoblikovanje Muzeja ljudske revolucije v Muzej novejše zgodovine je potekalo že med obnovo maticne stavbe muzeja na zacetku devetdesetih let, uradno se je nov javni zavod ustanovil 19. 5.1944. 112 vodstva muzeja pa so se odražale v popravljanju/umikanju/postavljanju novih vsebin, ld so ustrezale tedanjim politicnim oblastem in njihovim naporom, da se polpretekla zgodovina razume v novi luci historicnega revizionizma ter enakovrednega razumevanja totalitarnih režimov pred in po drugi svetovni vojni.207 Nova stalna razstava je bila na ogled postavljena junija leta 1996, ob petletnici osamosvojitve Slovenije. Kljub konceptualno širše zastavljeni vsebini je razstava požela veliko kritik in negodovanj,2“8 predvsem v delu razstave, ki je nosil ime »Dežela delavcev in kmetov«. Leteli so ocitki, da se stroka še ni rešila prijemov starega režima in ni sposobna predstaviti kriticne interpretacije svoje polpretekle zgodovine. V zvezi s temo se je takrat oglasil tudi pisatelj Drago Jancar z besedami, da razstava »prikriva temno stran slovenske zgodovine po letu 1945 in lakira totalitarni sistem«.2“9 Kritike so leta 1998 vodile k odprtju nove obcasne razstave »Temna stran meseca«, ki jo je s sodelavci pripravil prav Drago Jancar. Razstava prikritih in zamolcanih zgodb je jasno predstavila drugo zgodbo o razvoju povojne Slovenije in komunisticnem nasilju ter, kot se je izrazil kasnejši direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ustvarila »izreden premik pri umešcanju Slovenije v evropski civilizacijski prostor«.210 Kljub pricakovanju, da se bo ob desetletnici obstoja samostojne Slovenije muzej aktivneje pripravil na obeleženje dogodka, posebne razstave v muzeju ni bilo, pred petimi leti postavljena stalna postavitev pa kljub kritiki ni doživela sprememb. Vecjo vrednost so pridobivale obcasne tematske razstave, ki so vkljucevale novo pridobljene zbirke211 in nova preucevanja kustosov v muzeju.212 Revizije stalne postavitve in obcasnih razstav so nastopile po letu 2005, ko je vlada Janeza Janše imenovala novega direktorja zavoda. V petletnem mandatnem obdobju se je temeljito prenovila ne samo sporna soba stalne postavitve o povojnem življenju, temvec tudi stalna postavitev o življenju v osemdesetih in nastanku samostojne države. Nove preureditve stalne razstave so preoblikovale dojemanje vsega povojnega obdobja, v legitimizaciji enacaja nasilja druge vojne s povojnim nasiljem in razumevanjem obdobja skozi enotno prizmo življenja v 207 Pišek, Spopad brez imena, str. 16. 208 Durjava, Muzej novejše zgodovine, str. 7. Tudi STA: SlovencivXX. stoletju, https://www.sta.si/2150g6/ slovenci-v-xx-stoletju-nova-stalna-razstava-v-cekinovem-gradu. 209 Žajdela, Dva svetova Slovenije, str. 18. 210 Dežman: Avtoiji razstave Temna stran meseca, http://siol.net/novice/slovenija/dezman-avtorji-razstavetemna- stran-meseca-so-postavili-mejnike-366797. 211 Leta 2002 je muzej otvoril razstavo »Od brezove metle do srebrnega krožnika«, ld je na ogled postavila novopridobljeno zbirko protokolarnih daril predsednika RS Milana Kucana. 212 Vecjo pozornost so pridobivali preucevanje prve svetovne vojne, teme domobranstva, izseljenstva, vracanja v domovino itd. Širok: Predmet in spomin 113 totalitarizmu do osamosvojitve Slovenije. Ob petnajstletnici samostojnosti države je muzej postavil obcasno razstavo »Enotni v zmagi - Osamosvojitev Slovenije«. Leto kasneje so razstavo z istim imenom, v širšem konceptu sodelovanja z drugimi muzeji, postavili na Ljubljanski grad. Nekaj dni po otvoritvi so razstavo zaprli in odstranili.21’ Oktobra istega leta so jo kot del stalne postavitve umestili v maticno hišo muzeja.22114 3R azstava je bila v javnosti problematizirana, predvsem razumevanje dogodkov, ki so privedli do osamosvojitve in njenega poteka, ter sami vzroki zaprtja razstave. Pri podajanju strokovnih interpretacij o kakovosti razstave se je ta povezovala z vladajoco politicno opcijo in manj s profesionalnostjo ter strokovno utemeljenim historiatom dogodkov.215 S tem se zgodba o stalni razstavi še ni zakljucila. Ob dvajsetletnici samostojnosti se je na novo oblikovala soba, ki tematizira osamosvojitev Slovenije od leta 1991 do predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije leta 2008.216 V razstavni koncept je bila vkljucena tudi zgodba o izbrisanih prebivalcih, o vstopu v EU in dosežkih na podrocjih kulture ter športa. Pregledani historiat postavljanja stalne razstave in umešcanja predmetov v naracije casa izkazuje težave skupnosti pri interpretaciji polpretekle zgodovine in jasne napore politicnih strank, da s pomocjo tolmacenja preteklosti pridobivajo javni konsenz volivcev. Pri oblikovanju stalne postavitve in preucevanju zgodovine Slovenk in Slovencev v 20. stoletju se je pozornost preveckrat namenjala politicnemu oziroma ideološkemu dojemanju razstave in manj procesu dolgorocnega oblikovanja vsebin, ki bi morale vkljucevati vse državljane. Tako so iz glavnih vsebin odpadle skupine, ki jim dominantna naracija ni podala nobene posebne vloge v razvoju države. V stalni postavitvi gre iskati kulturno in politicno vlogo žensk, zgodbe tistih, ki po koncu vojn niso bili opaženi (npr. invalidov), tistih, ki bodisi zaradi svoje provenience (priseljenci iz bivših republik Jugoslavije) bodisi stereotipnih podob (romska skupnost) niso bili sprejeti kot enakovredni državljani. Istocasno se, kljub vedno aktualni debati o naši polpretekli zgodovini, naracija o slednji še vedno poenostavlja na dvopolni sistem rdecih in crnih, herojev in sovražnikov, partizanov in domobrancev, žrtev in krvnikov ... Brez 213 O razstavi »Enotni v zmagi« je bilo veliko napisanega in glede na orientiranost medijev tudi povedanega. O zapisanem Škerl, Razstava o osamosvojitvi, str. 4. Pišek, Spopad brez imena, str. 16. Žajdela, Dva svetova Slovenije, str. 18. 214 Enotni v zmagi, http://www.rtvslo.si/lmltura/razstave/enotni-v-zmagi-nasli-novo-domovanje/152580. 215 Pišek, Spopad brez imena, str. 16. 216 Razstava vkljucuje tudi muzealije iz zbirke »Predsedovanje Slovenije Svetu EU«, ki jo je muzej dobil v dar leta 2008. Avtorica postavitve razstavne sobe je Nataša Strlic, kustosinja, zaposlena v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. kontekstualizacije obdobja in razumevanja casa v kontekstu razumevanja stoletja. O krhkosti spomina in njegovi subjektivnosti prica tudi dejstvo, da akterji sami spreminjajo svoje poglede na polpreteklo zgodovino in drugace tolmacijo dogodke, ki so jim bili sami price. Upogibanje oziroma prilagajanje akta spominjanja trenutnim potrebam, ki so velikokrat politicne narave, izkazuje željo po ohranjanju samega sebe skozi cas in potrjevanju politicne moci. Ravno (re) interpretacije osebnega spominjanja doživetega pa nam dajo vedeti, da smo pri tolmacenju naše polpretekle zgodovine podvrženi problematiki casovne distance in verodostojnosti publiciranega gradiva na temo. Viri in literatura 25 let. Zgodbe, ki jih je pisala osamosvojitev Slovenije. Dostopno na: http://25let.si (6. 6. 2016). Dežman: Avtorji razstave Temna stran meseca so postavili mejnike - siol.net (18.12.2008). Dostopno na: http://siol.net/novice/slovenija/dezman-avtorji-razstave-temna-stranmeseca- so-postavili-mejnike-366797 (7. 6. 2016). Durjava, Iztok. Muzej novejše zgodovine - njegova prihodnost. V: Urbanc, Nataša (ur.). Muzej novejše zgodovine. 1948-1998. Zbornik. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, str. 7-9- Enotni v zmagi našli novo domovanje: Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija (n. 10. 2007). Dostopno na: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/enotni-vzmagi- nasli-novo-domovanje/152580 (7. 6. 2016). Misztal, Barbara A. Theories of social remembering. Maidenhead: Open University Press, 2003. Pišek, Mojca. Spopad brez imena - 1941 ali 1991?. Dnevnik, 16.10. 2007, str. 16. Simboli slovenstva. Dostopno na: http://www.slovenija25.si/simboli-slovenstva/ (6. 6. 2016). STA: Slovenci v XX. stoletju - nova stalna razstava v Cekinovem gradu. Dostopno na: https://www.sta.si/215o96/slovenci-v-xx-stoletju-nova-stalna-razstava-v-cekinovemgradu (6. 6. 2016). Škerl, Uroš. Razstava o osamosvojitvi deli zgodovinarje, Dnevnik, n. 20. 2007, str. 4. Žajdela, Ivo. Dva svetova Slovenije, Družina, 18. 3. 2007, str. 18. Andrej Pancur in Mojca Šorn DIGITALNI PRISTOP K PARLAMENTARNI ZGODOVINI: UPORABA GRADIVA DRŽAVNEGAZBORAV DIGITALNI HUMANISTIKI Izvlecek Avtorja v prispevku opozorita na problem velikih kolicin digitalnih zgodovinskih virov, s katerim se bodo srecevali raziskovalci zgodovine Republike Slovenije. Bolj nadrobno predstavita gradivo Državnega zbora, predvsem zapisnike parlamentarnih sej. Avtorja menita, da velikih kolicin tega digitalnega gradiva zgodovinarji ne bodo mogli obdelovati samo z uporabo klasicnih zgodovinskih metod, temvec bodo morali zaceti uporabljati še metode in orodja, ki jih razvija digitalna humanistika. V nadaljevanju na primem zapisnikov sej Zbora združenega dela (1990/92) Skupšcine Republike Slovenije predstavita nekaj primerov uporabe metod digitalne humanistike: kodiranje besedil zapisnikov sej v skladu s Smernicami TEI (Text Encoding Initiative) in uporabo jezikovnih tehnologij. Kljucne besede digitalna humanistika, 1990-2016, Slovenija, parlament 116 Uvod Pokojni Roy Rosenzweig, eden od pionirjev digitalne zgodovine (Digital History), je že leta 2003 opozoril, da se bo zgodovinopisje namesto s paradigmo pomanjkanja zgodovinskih virov moralo zaceti ukvarjati s problemom (pre)obilja virov.217 Zgodovinopisje se je namrec do sedaj v glavnem srecevalo s pomanjkanjem virov, njihovo nepopolno ohranjenostjo in pogosto tudi z visokimi stroški pridobivanja dodatnih virov. Danes pa lahko zgodovinarji ucinkovito in hitro dostopamo do vedno novih digitaliziranih in digitalnih virov. Prav ta velika kolicina digitalnega gradiva je spodbudila nastanek in uveljavitev digitalne zgodovine in digitalne humanistike, ki s pomocjo digitalnih metod in orodij odgovarjata na nova raziskovalna vprašanja.218 Gradivo državnega zbora S problemom (pre)obilja zgodovinskih virov se srecujemo tudi pri proucevanju sodobne zgodovine,219 2m2d0r. tudi pri raziskovanju zgodovine Republike Slovenije po letu 1991. Eden od pomembnejših virov za proucevanje tega obdobja je gradivo Državnega zbora. Na spletni straneh Državnega zbora so tako v obliki HTMLzapisa prosto dostopni zapisniki vseh sej od leta i99o.22° Že ta vrsta gradiva zajema veliko kolicino besedila, ki se z vsakim novim dnevom delovanja Državnega zbora še dodatno poveca. Grafikon 1 tako prikazuje število zapisanih besed, ki so jih po letu 1990 spregovorili v Skupšcini in Državnem zboru Republike Slovenije. Pri tem posebej izstopa osamosvojitveno leto 1991, ko je bilo spregovorjenih kar 5,3 milijona besed. 217 Rosenzweig, Scarcity or Abundance?, str. 735-762. 218 Collins et al., ALLEA E-Humanities Working Group Report, str. 9. Elliot et al., New Old Things, str. 122. 219 Haber, Zeitgeschichte und Digital Humanities, str. 47-66. 220 Republika Slovenija, Državni zbor, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/ sejeDrzavnegaZbora/PoDatumuSeje/. Obenem so na portalu Zgodovina Slovenije - SIstory v PDF-formatu objavljeni sejni zapisniki Skupšcine Socialisticne republike Slovenije (1963-1990). Zgodovina Slovenije - SIstory, http://sistory.si/publikacije/?menu=4o8. Pancur in Šorn: Digitalni pristop k parlamentarni zgodovini 117 število besed št. besed v drugem delu leta (ob menjavi mandata) Grafikon 1: Število spregovorjenih besed v Skupšcini (1990/92) in Državnem zboru (1992-2011) Republike Slovenije; število besed v milijonih. Skupaj je samo v zapisnikih sej za leta 1990-2011 zapisanih 66,2 milijona besed. Z vsakim novim mandatom se število poveca za vec kot 10 milijonov novih besed. Obenem so na spletnih straneh Državnega zbora dostopne še seje delovnih teles, razlicne priloge in zakonodaja, ki so jo obravnavali v Državnem zboru, in ne nazadnje še Porocevalec.221 Iskano besedilo Tako obsežne kolicine besedila seveda noben raziskovalec ne more prebrati v celoti. Zato prebere samo tiste dele besedila, ki naj bi bili relevantni za njegovo raziskavo. Pri tem izbrane dele besedila skrbno prebira od besede do besede ali pa hitro lista po straneh in išce adekvatne dele besedila. Toda takšne raziskave v glavnem temeljijo na domnevah raziskovalcev, da bodo v izbranem besedilu našli to, kar išcejo. Zato raziskovalci že vnaprej dolocijo iskano besedilo in raziskovalni kontekst. Pri tem se nujno naslanjajo na svoje dosedanje bolj ali manj temeljito poznavanje raziskovalnega podrocja.222 221 Porocevalec pred letom 2006 še ni dostopen. Trenutno je v fazi digitalizacije in bo v naslednjih letih objavljen na portalu Zgodovina Slovenije - SIstory. Samo za leta 1990-1992 Porocevalec npr. obsega 5892 tiskanih strani. 222 Nanni et al., Semi-Supervised Textual Analysis, str. 73-74. 118 Takšne raziskovalne metode so v zgodovinopisju in tudi drugje v humanistiki seveda povsem sprejemljive in prinašajo dobre raziskovalne rezultate. Na ta nacin je nastalo kar nekaj dobrih raziskav, ki so uporabljale gradivo Državnega zbora.223 Zato vecina raziskovalcev v humanistiki digitalno gradivo v prvi vrsti dojema samo v smislu lažjega in hitrejšega dostopa do želenih informacij.224 V primeru gradiva Državnega zbora si pri tem lahko pomagajo z iskalnikom, pri cemer imajo možnost filtriranja rezultatov glede na iskalne module.225 Na podoben nacin lahko starejše parlamentarno gradivo raziskovalci išcejo tudi na portalu Zgodovina Slovenije - SIstory.226 Ker je gradivo Državnega zbora širši javnosti prosto dostopno za ponovno uporabo, so se v zadnjih letih organizirale iniciative, ki se zavzemajo za cim lažji dostop do gradiva Državnega zbora. Pri tem želijo v prvi vrsti povecati nadzor državljanov nad delom Državnega zbora.227 Posledicno takšni pristopi omogocajo tudi lažje delo raziskovalcem, ki npr. išcejo podatke o delu dolocenih poslancev. Toda takšni nacini iskanja podatkov imajo svoje omejitve. Ne le da mora raziskovalec vnaprej dolociti svoj iskalni niz, temvec je tudi to filtriranje rezultatov omejeno glede na: - metapodatke o besedilu: npr. datum in vrsto seje v iskalniku Državnega zbora in portala SIstory; - morebitno dodatno oznaceno strukturo besedila seje: npr. govore posameznih poslancev na spletni strani Delajo zate!. Oznacevalni jezik XML: Smernice konzorcija TEI Ce bi raziskovalec hotel ta besedila analizirati na nacin, ki ne predpostavlja vnaprej dolocenega iskalnega niza, bi morala biti struktura besedila precej bolj natancno oznacena. V ta namen so v vedno vec projektih strukturo zapisnikov sej parlamentarnih teles zaceli oznacevati z oznacevalnim jezikom XML.228 223 Prim. Gašparic, Državni zbor 7992-2012. Pesek, Osamosvojitev Slovenije. 224 Spiro, Access, Explore, Converse, str. 3. 225 Arhiv Porocevalec, Koledar dogodkov, Poslanska vprašanja in pobude, Seje, Zadeve Evropske unije, Zakoni in akti, Spletne vsebine, Gradiva DZ. 226 Filtriranje po rubrikah in letu izida digitalizirane publikacije. 227 V okviru Kiberpipe je potekal projekt Delajo zate!, s katerim so želeli delo Državnega zbora narediti bolj transparentno, http://www.delajozate.si/. Podobnim ciljem sledi tudi projekt Parlamentaria, ki je trenutno v fazi izdelave. Gl. Parlameter, https://parlameter.si/. 228 V XML-formatu so tako mdr. dostopna zasedanja britanskega parlamenta (Hansard) od leta 1803, nizozemskega od leta 1803, španskega od leta 1977, ceškega od leta 1993 in poljskega od leta 1993. Pancur in Šorn: Digitalni pristop k parlamentarni zgodovini 119 Pri oznacevanju zbirke sejnih zapiskov zasedanj Skupšcine (Socialisticne) Republike Slovenij e in Državnega zbora,229 ki j ih izvaj amo v okviru infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja na Inštitutu za novejšo zgodovino, smo se odlocili uporabiti Smernice Text Encoding Initiative (TEI).230 Smernice TEI so predvsem v digitalni humanistiki de facto standard za kodiranje tekstovnih besedil.231 Osnovna analiza zapisnikov sej Govori so oznaceni v skladu s TEI-modulom za dramska besedila (govor, govorec, didaskalija). Oznacene so še struktura zborov in vrste sej, posameznih sej, vsebinskih sklopov posameznih sej, datumov in casovnega poteka sej. Narejene so povezave na kazala vsebine in sezname govorcev. Na podlagi tako oznacenih zapisnikov sej lahko raziskovalci naredijo razlicne vrste osnovnih analiz.232 Trenutno so dokoncno oznaceni zapisniki sej Zbora združenega dela 1990/92.233 S pomocjo tega gradiva je v nadaljevanju clanka prikazanih nekaj ilustrativnih primerov uporabe v raziskovalne namene. V 13894 govorih je bilo na 54 sejah skupaj izgovorjenih 2,8 milijona besed. Na najdaljši 36. seji so v osmih dnevih skupaj govorili kar 29 ur in 3 minute, pri cemer so sejo kar enaindvajsetkrat prekinili. Na najkrajši 9. seji pa so skupaj govorili samo eno uro. Najvec so neprekinjeno govorili 460 minut, v povprecju (mediana) pa so neprekinjeno govorili uro in pol. Obogatitev analize z dodatnimi TEI-dokumenti Toda tako oznaceni TEI-dokumenti imajo tudi nekatere pomanjkljivosti, ki onemogocajo povsem natancne analize govorov. Prvotne analize govorov posameznih govornikov so bile narejene na podlagi njihovih imen in priimkov. Iste osebe, ki imajo v drugih primerih drugace zapisano svoje ime, so posledicno 229 Sejni zapiski, https://github.com/SIstory/Sejni_zapiski. Seje Državnega zbora, https://github.com/ SIstory/Seje_DZ. 230 TEI Consortium. TEI P5: Guidelines for Electronic Text Encoding and Interchange. 231 Nemška raziskovalna skupnost (Deutsche Forschungsgemeinschaft) zato npr. zahteva, da se ob digitalizaciji, ce je to le mogoce, besedilo kodira v skladu s smernicami TEI. Gl. D F G-Praxisregeln »Digitalisierung«, str. 34. 232 Prim. Gašparic, Slovenian Socialist Parliament, pogl. 5.3. 233 SlovParl, https://github.com/SIstory/SlovParl. 120 obravnavane kot razlicne osebe. Obenem se razlicne osebe z istim imenom in priimkom avtomaticno smatrajo za isto osebo. Zato sva na podlagi razlicnih zgodovinskih virov sezname poslancev, ministrov, porocevalcev in drugih govornikov ustrezno preverila in precistila. Ti podatki so zapisani v locenem TEIdokumentu. 10% 9% 81 % ZbZdruDel . DruzPolZb - 0 % . ZbObc - 0 % ¦ vlada ¦ porocevalci . neznano - 0 % Grafikon 2: Število izgovorjenih besed v Zboru združenega dela (1990/92) glede na pripadnost organizaciji (v %). S pomocjo tako povezanih podatkov lahko npr. ugotovimo izvor govornikov v Zboru združenega dela (gl. Grafikon 2). Pri tem izvemo, da so skoraj 20 odstotkov besed izrekli razlicni predstavniki vlade in drugi porocevalci k zakonom, ki so jih sprejemali v Skupšcini. Jože Zupancic (predsednik, 735.166 besed) in Bogo Rogina (podpredsednik, 114.418 besed) sta kot predsedujoca Zbora združenega dela skupaj spregovorila kar 38,3 odstotka vseh besed, ki so jih spregovorili delegati Zbora združenega dela. Izmed ostalih delegatov tega zbora so bili najbolj zgovorni Jože Arzenšek (106.000 besed), Roman Jakic (69.111 besed) in Andrej Šter (67.005). Najmanj zgovoren je bil Jože Košak, ki je v casu svojega mandata uspel izreci le 14 besed. Govore poslancev lahko seveda analiziramo tudi s stališca njihove strankarske pripadnosti (gl. Tabelo 1). Poslanci, ki so ob zacetku nastopa mandata pripadali koaliciji DEMOS, so tako spregovorili 21,5 odstotka besed, opozicijski poslanci 23,3 odstotka in številni neodvisni poslanci (skupaj s predsednikom zbora) kar polovico vseh besed. Pancur in Šorn: Digitalni pristop k parlamentarni zgodovini 121 Tabela 1: Število spregovorjenih besed glede na politicne stranke; Zbor združenega dela (1990/92) SDZ I DS govorniki 3 št. besed 30762 v % 1,4 v % SDZINDS 2 85246 3,8 SDSS 9 118899 5,4 SKD 6 86135 3,9 21,5 SKZ I SLS 8 88439 4,0 ZS 1 11901 0,5 DEMOS 1 56858 2,6 ZKS-SDP I SDP 17 231148 10,4 ZSMS I LDS 9 236388 10,6 23,3 SZS I SSS 3 49708 2,2 Neodvisni 19 1109636 50,0 50,0 SOPS I Neodvisni 1 114418 5,2 5,2 neznano 1 736 0,0 0,0 S pomocjo seznama poslancev, clanov vlade in drugih govornikov je mogoce raziskovalna vprašanja zastavljati tudi v skladu z dodatnimi spremenljivkami: ime in priimek, spol, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti, izobrazba, poklic, bivališce, clanstvo v organizacijah. Odgovore na bolj zapletena raziskovalna vprašanja omogoca tudi na novo izdelana TEI-datoteka, ki vsebuje tematsko kazalo vsebine delovanja. Pri izdelavi tega kazala sva uporabila podatke iz obstojecih vsebinskih sklopov in kazal vsebine, ki sva jih nato kodirala v skladu z novimi shemami. Najprej sva jih razvrstila v skladu s poslovnikom Državnega zbora (gl. Grafikon 3).234 234 Poslovnik Državnega zbora, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisaiidsPOSL34. 122 . Konstituiranje - 0% ¦ Organizacija in delovanje Akti in postopki ¦ Razmerja do drugih državnih organov Grafikon 3: Tematsko kazalo vsebine govorov v Zboru združenega dela (1990/92); št. besed glede na shemo Poslovnika državnega zbora. Najbolj obsežen sklop Akti in postopki sva razvrstila v skladu s tematskim kazalom pravnega reda Republike Slovenije.235 Na podlagi tako oznacenih podatkov lahko hitro ugotovimo, da je bila kar dobra petina vseh govorov namenjena zakonodaji s podrocja ustavne ureditve Republike Slovenije (gl. Tabelo 2). Tabela 2: Glavni vsebinski sklopi Aktov in postopkov glede na tematsko kazalo pravnega reda Republike Slovenije.236 št. besed v % Ustavna ureditev Republike Slovenije 497575 21,8 Zunanje zadeve in mednarodni odnosi 27417 1,2 Notranje zadeve in upravno pravo 67156 2,9 Civilno pravo 24017 1,1 Kazensko pravo 5925 0,3 Gospodarska ureditev 403880 17,7 Javne finance 482764 21,1 Gospodarske dejavnosti 165752 7,3 Negospodarske dejavnosti 550466 24,1 Okolje in prostor 43803 1,9 Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrecami 14960 0,7 235 PIS: Pravno-informacijski sistem, http://www.pisrs.si/Pis.web/ pravniRedRSDrzavniNivoKazalaTematskoKazalo. 236 Pravni red RS - Tematsko kazalo, http://www.pisrs.si/Pis.web/ pravniRedRSDrzavniNivoKazalaTematskoKazalo. Pancur in Šorn: Digitalni pristop k parlamentarni zgodovini 123 Najvec diskusije je sprožil Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, v okviru katerega se je zvrstilo 520 govorov in spregovorilo vec kot sto tisoc besed (gl. Tabelo 3). Ekspresno hitro pa so sprejeli Zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o ukinitvi vizumov, ko je bilo spregovorjenih samo 46 besed. Tabela 3: NajdaLjše razprave o posameznih vsebinskih sklopih (v okviru Aktov in postopkov) št. besed št. govorov št. cas. sklopov Zakon 0 lastninskem preoblikovanju podjetij 103870 520 14 Zakon 0 proracunu Republike Slovenije za leto 1992 97175 511 7 Zakon 0 zadrugah 61616 379 13 Zakon 0 proracunu Republike Slovenije za leto 1991 52121 314 4 Zakon 0 vojaški dolžnosti 51112 365 7 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 47801 261 13 Ustava Republike Slovenije 43004 267 18 Zakon 0 prometnem davku 37795 192 7 Zakon 0 zdravstveni dejavnosti 37238 201 7 Obogatitev analize z jezikoslovnimi tehnologijami Med zelo obsežnimi vsebinskimi sldopi so tudi Pobude, predlogi in vprašanja poslancev (102858 besed). Toda ta vsebinski sklop je tako raznolik, da samo na podlagi njegovega naslova težko sklepamo o njegovi dejanski vsebini. V ta namen si lahko pomagamo z razlicnimi programskimi rešitvami, ki temeljijo na jezikovnih tehnologijah. Tako si npr. lahko pomagamo z metodo tematskega modeliranja, s katero v besedilu išcemo vzorce uporabe besed in s tem poskušamo dolociti semanticni pomen delov besedila. Eno bolj priljubljenih orodij (tudi med zgodovinarji)237 za takšno vrsto analiz je MALLET.238 Kljub pomanjkljivim rezultatom nama je z njegovo pomocjo v sklopu Pobude, predlogi in vprašanja vseeno uspelo razbrati številne teme: carine, zdravstvo, okolje, stavke, banke ipd. 237 Graham et al., Getting Started with Topic Modeling. 238 McCallum, MALLET. Veliko bolje se je obneslo orodje, s katerim sva v besedilu iskala imenske entitete (osebe, kraje in organizacije). Za oznacevanje imenskih entitet sva uporabila Stanford NER za slovenšcino?39 Rezultati seveda niso povsem zanesljivi, saj je npr. pri osebah, kjer so najboljši rezultati, natancnost oznacevanja 85-odstotna?40 Ceprav bo treba še precej narediti na razvoju teh orodij, pa so rezultati vseeno lahko zelo uporabni. Nobeno presenecenje seveda ni, da so bile v poslanskih govorih najbolj pogosto omenjene osebe prav ostali kolegi poslanci. Bolj zanimive so omembe tistih oseb, za katere ponavadi ne pricakujemo, da bi jih poslanci lahko omenjali, zaradi cesar jih raziskovalci ne išcejo. Lep primer je omemba Windischgrätzev, katerih priimek je v besedilu celo napacno zapisan ( Windshgräeev). Zakljucek V prispevku sva na podlagi nekaj osnovnih analiz zapisnikov sej Zbora združenega dela (1990/92) poskusila pokazati, da v prihodnosti zgodovinarji vedno vecjih kolicin digitalnega gradiva ne bodo vec mogli obdelovati samo z uporabo klasicnih zgodovinskih metod, temvec bodo morali zaceti uporabljati metode in orodja, ki jih razvija digitalna humanistika. Vecina zgodovinarjev se bo pri tem še naprej zanašala na razlicna orodja, ki jih digitalni zgodovinarji razvijajo z namenom, da olajšajo delo svojim kolegom, ki se ne ukvarjajo z digitalno humanistiko. Po drugi strani pa se vedno bolj uveljavljajo tudi zgodovinarji, ki so se zaceli uciti osnov programskih jezikov?41 Samo na ta nacin je namrec mogoce iz obstojecih digitalnih virov pridobiti še dodatne kakovostne raziskovalne rezultate. Na ta nacin je bil narejen tudi vecji del analiz, ki so bile predstavljene v clanku. Hkrati pa se avtorja tega prispevka dobro zavedava, da je za kakovostne analize poleg novih znanj, ki jih prinaša digitalna humanistika, neizogibno potrebno tudi temeljito poznavanje raziskovalne domene. Zato lahko predvidimo, da bo raziskovanje zgodovine Republike Slovenije potekalo v znamenju plodnega sodelovanja strokovnjakov z razlicnih podrocij. 239 Ljubešic et al., Combining Available Datasets. 240 Prav tam, str. 48. 241 Nanni et al., Semi-Supervised Textual Analysis, str. 63-68. Graham et al., Exploring Big Historical Data. Pancur in Šorn: Digitalni pristop k parlamentarni zgodovini 125 Viri in literatura McCallum, Andrew Kachites. MALLET: A Machine Learning for Language Toolkit, 2002. Dostopno na: http://mallet.cs.umass.edu/ (29. 6. 2016). Collins, Sandra, Natalie Harrower, Dag Trygve Truslew Haug, Beat Immenhauser, Gerhard Lauer, Tito Orlandi, Laurent Romary in Eveline Wandl-Vogt. ALLEA E-Humanities Working Group Report: Going Digital: Creating Change in the Humanities, Berlin: All European Academies, 2015. Dostopno na: http://www.allea.org/Content/ Humanities/Going%2 o Digital_digital%2 oversion.pdf (29. 6. 2016). DFG-Praxisregeln »Digitalisierung«. DFG - Deutsche Forschungsgemeinschaft, Bonn, 2013. Dostopno na: http://www.dfg.de/formulare/12_151/ (29. 6. 2016). Elliot, Devon, Robert MacDougall in William J. Türkei. New Old Things: Fabrication, Physical Computing, and Experiment in Historical Practice. Canadian Journal of Communication, yj, 2012, str. 122. Dostopno na: http://www.cjc-online.ca/index.php/ journal/article/view/2506 (29. 6. 2016). Gašparic, Jure. Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Gašparic, Jure. Slovenian Socialist Parliament on the Eve of the Dissolution of the Yugoslav Federation: A feeble »ratification body« or important political decisionmaker? Prispevki za novejšo zgodovino, 55, 2015, št. 3. Dostopno na: http://ojs.inz.si/ pnz/article/view/123 (29. 6. 2016). Gašparic, Jure. Slovenski parlament: politicno-zgodovinski pregled od zacetka prvega do konca šestega mandata (1992-2014) - Elektronska izdaja 1.0. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Dostopno na: http://www.sistory.si/SISTORY:ID:26950 (29. 6. 2016). Graham, Shawn, Ian Milligan in Scott Weingart. Exploring Big Historical Data: The Historian’s Macroscope. London: Imperial College Press, 2015. Graham, Shawn, Scott Weingart in Ian Milligan. Getting Started with Topic Modeling and MALLET. Programming Historian, 2. september 2012. Dostopno na: http:// programminghistorian.org/lessons/topic-modeling-and-mallet (29. 6. 2016). Haber, Peter. Zeitgeschichte und Digital Humanities. V: Bösch, Frank in Jürgen Danyel (ur.J. Zeitgeschichte - Konzepte und Methoden. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2012, str. 47-66. Ljubešic, Nikola, Marija Stupar, Tereza Juric, Željko Agic. Combining Available Datasets for Building Named Entity Recognition Models of Croatian and Slovene. Slovenšcina 2.0,1, 20x3, št. 2, str. 35-57. 126 Nanni, Federico, Hiram Kümper in Simone Paolo Ponzetto. Semi-Supervised Textual Analysis and Historical Research Helping Each Other: Some Thoughts and Observations. International Journal of Humanities and Arts Computing, io, 2016, št. 1, str. 63-77. Pesek, Rosvita. Osamosvojitev Slovenije. Ljubljana: Nova revija, 2007. Rosenzweig, Roy. Scarcity or Abundance? Preserving the Past in a Digital Era. American Historical Review, 108, 2003, št. 3, str. 735-762. Spiro, Lisa. Access, Explore, Converse: The Impact (and Potential Impact) of the Digital Humanities on Scholarship. V: Keys for architectural history research in the digital era (»Actes de colloques«), 2014. Dostopno na: https://inha.revues.org/4925 (29. 6. 2016). TEI Consortium. TEI If: Guidelines for Electronic Text Encoding and Interchange, 2015. Dostopno na: http://www.tei-c.0rg/Guidelines/P5 (29- 6- 2016). Bojan Godeša NAMESTO SPRAVE KULTURNI BOJ Izvlecek Razprava obravnava vprašanje sprave, ki je od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja v slovenski družbi postajalo vse bolj prisotno in je vrhunec doseglo s slovesnostjo v Kocevskem rogu julija 1990. Že pred tem sta izjavi o tem vprašanju podala predsedstvo SRS in slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki pa sta se vsebinsko znatno razlikovali. Predsedstvo SRS je poudarjalo, da je smisel narodne in državljanske umiritve predvsem v vzpostavitvi »takih razmer v politicnem in javnem življenju Slovenije, ko preteklost ne bo vec obremenjevala medcloveških odnosov«, medtem ko je izjava škofovske konference poudarjala, da »edino resnica nas more osvoboditi, biti podlaga za spravo in omogociti pot k pomiritvi«. Razlicno razumevanje vprašanja sprave je v zadnjih petindvajsetih letih privedlo do tega, da se nasprotja in ideološke delitve v slovenski družbi z vsako spravno deklaracijo le še poglabljajo. Kljucne besede druga svetovna vojna, sprava, kulturni boj, zgodovinopisje, revizija 128 V Kocevskem rogu je 8. 7.1990 potekala slovesnost, ki so se je udeležili najvišji predstavniki politicnega in javnega življenja, s predsednikom predsedstva SRS vred, maševal je metropolit, nadškof dr. Alojzij Šuštar. S tem dejanjem so hoteli storiti »prvi korak k pomiritvi, ki je tako zelo pomembna za slovenski narod in njegovo državo«, ter tako prispevati »k nastajanju takih razmer v politicnem in javnem življenju Slovenije, ko preteklost ne bo vec obremenjevala medcloveških odnosov«.242 Pred tem je predsedstvo SRS 4. 3.1990 objavilo Izjavo o narodni in državljanski umiritvi, ki jo je utemeljilo z besedami, »da je v tem resnem in usodnem trenutku prehoda v pluralisticno demokraticno ureditev dolžno spregovoriti o vprašanju, ki se v javnosti obravnava kot problem .narodne sprave'«.243 Namen njene obravnave mora biti po mnenju predsedstva SR Slovenije to, da »pripomore k ustvarjanju takega vzdušja v politicnem in javnem življenju Slovenije, ko preteklost ne bo vec bremenila medcloveških odnosov danes in jutri. To je problem narodne in državljanske umiritve 45 let po koncani vojni. Državna politika mora v interesu javne blaginje biti usmerjena k odpravljanju vsake možnosti sodobnega državljanskega razkola.«244 Izjava predsedstva SRS je pomenila bistveno prelomnico v obravnavi spravnih procesov, saj je to vprašanje postavilo na raven državnih ustanov. Dotlej so pobude za spravo namrec prihajale izkljucno iz vrst civilne družbe. Iz poudarkov izjave je razvidno, da se je predsedstvo skušalo odmakniti od tedanjih prizadevanj, ki so videla spravo predvsem kot stvar naroda in del slovenskega nacionalnega vprašanja, ter preusmeriti problematiko na temo odnosa med državljani. To je bil glavni razlog, da je v izjavi pojem »narodna sprava« postavljen v narekovaje ter ga v besedilu nadomešca izraz »državljanska umiritev«. Nekaj dni kasneje je bila na seji Slovenske pokrajinske škofovske konference 13. 3-199° sprejeta Izjava o narodni spravi.245 Izjava uvodoma pozdravlja gesto predsedstva SRS kot pomemben korak k »razreševanju življenjskega vprašanja in prihodnosti slovenskega naroda«, a hkrati poudarja, da »v naši izjavi nocemo zavzemati stališca do posameznih trditev v izjavi Predsedstva. K temu naj prispeva javna razprava.«246 Nato pa je zapisano: »Umiritev je po mnenju Slovenske pokrajinske škofovske konference cilj, za katerega se Cerkev zavzema po svojih najboljših moceh in hoce iskreno sodelovati 242 Repe, Viri, str. 21. 243 Narodna umiritev, str. 1-2. 244 Prav tam. 245 Dolinar, Resnici na ljubo, str. 31-34. 246 Prav tam, str. 34. Godeša: Namesto sprave kulturni boj 129 z vsemi, ki jim je to pri srcu. Vendar umiritve ni mogoce ukazati ali izsiliti. Pot k njej je edino sprava, brez katere ne more biti trajne in resnicne pomiritve. Zato je sprava prva in najnujnejša naloga. (...) Pri spravi je treba najprej upoštevati spravo z mrtvimi in nato spravo z živimi. Druge ni brez prve. (...) Za spravo med živimi, to je edino pot do narodne umiritve, pa je po našem mnenju treba (...) Ugotoviti polno in celostno zgodovinsko resnico o vseh dogodkih od zacetka zadnje vojne do danes. Edino resnica nas more osvoboditi, biti podlaga za spravo in omogociti pot k pomiritvi. Zato je treba najprej objektivno ugotoviti in objaviti vsa dejstva, kolikor je to le mogoce, na podlagi dokumentov in pricevanj. Nerazcišcene preteklosti ni mogoce Ieratico malo pozabiti ali izbrisati, posebno zato ne, ker je bilo doslej razširjenih toliko neresnic ali sploh ni bilo mogoce ugotoviti in povedati resnice.«247 248 Tik pred spravno slovesnostjo v Kocevskem rogu je 2. 7.1990 komisija Pravicnost in mir podala izjavo Za globlje razumevanje sprave, ki jo je podpisal Anton Stres. V njej je bilo precej bolj neposredno izraženo pricakovanje rimskokatoliške cerkve na Slovenskem v zvezi z vprašanjem sprave: »Pred pogrebno slovesnostjo pobitih v Kocevskem rogu se v naši, pa tudi izseljenski javnosti, še mocno izražajo številni in vcasih zelo razlicni pogledi na tako imenovano spravo. Pri tem ne manjka nesporazumov in netocnega ocenjevanja namenov enih in drugih. Zato je primerno, da še enkrat pojasnimo namen pogrebne slovesnosti v Kocevskem rogu in kakšno zvezo naj ima to dejanje s spravo, ki bo gotovo veliko daljše dogajanje. V Kocevskem rogu ležijo pobiti ljudje, ki so jih vojni zmagovalci hoteli cisto preprosto izbrisati iz našega spomina. S pogrebno slovesnostjo jim hocemo vrniti najbolj temeljno cloveško dostojanstvo, ki ga dolgujemo mrtvim: da so prišteti med mrtve in da imajo svoj grob. (...) Vemo, da se sprava s tem ne koncuje, temvec šele zacenja. Sprave namrec ni brez cim popolnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga. Do nje bomo prihajali samo tako, da bomo presegali tudi najrazlicnejše predsodke, posebno še tiste, ki izhajajo iz naših razlicnih ideologij. (...) Zato se ne moremo strinjati s tistimi, ki menijo, naj na preteklost preprosto pozabimo. To bi pomenilo, da hocemo rano samo prekriti, ne pa ozdraviti. Še huje, to bi pomenilo, da hocemo krivice pustiti nepopravljene, kar je isto, kot da vanje privolimo. Seveda je jasno, da vseh krivic ne bo mogoce v celoti popraviti. Toda zaradi tega nam moralno ni dovoljeno, da ne bi skušali narediti vsaj tisto, kar se storiti da.«24§ S tem uradnim stališcem se je rimskokatoliška cerkev na Slovenskem pridružila spravnim prizadevanjem in se postavila v položaj glasnika interesa zamolcanih 247 Prav tam. 248 Za globlje razumevanje, str. 13. 130 žrtev ter se v odnosu do države skušala uveljaviti kot enakovreden partner in deloma tudi kot edini resnicni predstavnik slovenskega naroda oziroma vsaj kot njegova vrhovna moralna avtoriteta. Pomembno simbolno prelomnico v zaostrovanju ideoloških delitev je pomenilo obeleževanje petdesetletnice konca vojne leta 1995. Tako je bilo v izjavi Slovenske škofovske konference z naslovom Služiti resnici, pravici in spravi ugotovljeno tudi naslednje: »Druga svetovna vojna pa v spominu našega naroda ni zapisana samo kot žalostno obdobje okupacije, temvec prav tako kot obdobje velike narodove razdvojenosti in bratomorne vojne. Ta neznanska rana narodovega razdora še vedno ni zaceljena in bistvenih dejanj narodove sprave tudi po 50 letih od konca vojne še nismo zmogli. (...) Obcutek imamo, da kaže sedanja oblast premalo volje in daje premalo možnosti za raziskovanje naše polpretekle zgodovine in za popravo krivic.«249 V zvezi z vprašanjem sprave so se, zlasti v prvem obdobju, sicer pojavljale tudi razlicne civilne pobude, kot so jih predlagali npr. Združeni ob lipi sprave (Stanislav Klep) ali Nova slovenska zaveza, vendar pa je šlo pri tem bolj ali manj zgolj za variacije, ki se v temelju niso razlikovale od stališc, ki jih je vodstvo rimskokatoliške cerkve na Slovenskem zavzelo leta 1990. V skladu z neuresnicenimi cerkvenimi pricakovanji gre razumeti tudi interpretacijo slovesnosti v Kocevskem rogu julija 1990, ki jo je ob sedemdesetletnici konca vojne v pogovoru za Slovenski cas, to je mesecno prilogo Družine, podal ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik: »Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot ,spin‘ so jo vsi mogoci mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili - bolje: zmanipulirali - javno mnenje in zavest, da je šlo v Kocevskem rogu za t. i. ,spravno slovesnost', partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kucan. Takšna razlaga se je dejansko .prijela' med ljudmi, a je bila manipulacija iz preracunljivega pragmatizma. Šlo je za prevaro, ki se vlece do danes.«250 Skladno s spravnimi prizadevanji, ki so jih v cerkvenih krogih povezovali z zahtevo po razcišcenju medvojnega dogajanja, se je, vsaj v nekaterih zgodovinarskih krogih, ta težnja izrazila na zelo specificen nacin. Medtem ko je bilo za prvo obdobje znacilno prizadevanje po »uravnoteženju«,251 se je zlasti po letu 2000 249 Dolinar, Resnici na ljubo, str. 34-38. 250 Jamnik, Kdor trdi. Takšne razlage sicer v delu Vrtovec, Vlogo nadškofa Šuštarja, v tako eksplicitni obliki ni mogoce zaslediti. 251 Slabe, Narodna sprava, str. 9-60. Godeša: Namesto sprave kulturni boj 131 povsem odkrito postavila zahteva po sprejetju interpretacije, ki so jo nasprotniki partizanstva oblikovali že med vojno, nato vzdrževali v emigraciji ter s pojavom interpretativnega pluralizma presadili v domovino, kot edine verodostojne razlage medvojnega dogajanja. Skladno z nacelom, kjer je antikomunizem izenacen z demokracijo, so zagovorniki takšnih tez, ki nastopajo z geslom »zmagoslavje premaganih«, namrec prepricani, da so dokoncni moralni zmagovalci medvojnega notranjega spopada.252 253 Vendar takšno obravnavo medvojne problematike, ki v slovensko zgodovinopisje in seveda celotno slovensko družbo v interpretativnem pogledu dejansko ne prinaša nikakršnih novosti, le stežka opredelimo kot revizijo. Takšna prizadevanja so pravzaprav ravno nasprotna tistemu, kar naj bi revizija prinesla, to je novo tematiziranje in problematiziranje medvojne preteklosti. V navedenem primeru rušenja mitov, z namenom vzpostavitve novih, gre zgolj za shematska, ideološka in pristranska prizadevanja za rehabilitacijo med vojno poraženih, s kolaboracijo obremenjenih sil na Slovenskem.255 Sicer pa so bili bolj spravljivi in pretehtani poudarki, ki so bili nasprotni splošnemu kulturnobojnemu trendu, zelo redki. Naj poudarim zgolj govor tedanjega predsednika vlade Janeza Janše na Mali gori ob dnevu upora proti okupatorju aprila 2005254 in razpravo ob prenosu posmrtnih ostankov škofa Rožmana v stolnico spomladi 2013.255 ZZB NOV ima vseskozi jasno in konsistentno nacelno stališce do vprašanja sprave, pojem, ki ga vedno pišejo zgolj v navednicah. ZZB namrec uporablja termin umiritev, ki je bil uporabljen že v omenjeni Izjavi Predsedstva SRS. Predsedstvo Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije je v Izjavi ZB o vrednotah na seji 6. oktobra 2015 povzelo svoje stališce o tem vprašanju: »V cem je potemtakem razlika med UMIRITVIJO in ,spravo'? Dejstvo, da je poskus kriminalizacije partizanstva dobil naziv ,sprava', (...) govori samo za sebe. ,Sprava' poskuša z razlicnimi manipulacijami vse bolj rehabilitirati domobranstvo in ga izenaciti z odporništvom; izigravanje spoštovanja do mrtvih postaja pomemben del te strategije! Zato ,sprava' ni,predpogoj' za umiritev, ampak njeno nasprotje.«256 252 Godeša, Spremembe v vrednotenju. 253 Prav tam. 254 Govor predsednika Vlade RS Janeza Janše, http://www.sds.si/novica/govor-predsednika-vlade-rs-janezajanse- 3264. 255 Grgic, Kocljivi medvojni položaj, str. 3. Kolednik, Griesser - Pecarjeva, http://siol.net/novice/slovenija/ griesser-pecarjeva-rozman-si-je-prizadeval-da-bi-narod-s-cim-manjsimi-izgubami-prebrodilvojno- 159685. 256 Izjava Predsedstva ZZB NOB Slovenije, str. 2-3. 132 Kot temeljno znacilnost razcišcevanja medvojne preteklosti v zadnjih petindvajsetih letih lahko prizadevanja za spravo v sinteticni obliki opredelimo z ugotovitvijo, s katero je Božo Repe pred leti naslovil svojo razpravo - Sprava kot kulturni boj.257 2R5e8zultat tega pa je danes tudi povsem jasen: z vsako spravno deklaracijo se nasprotja in ideološke delitve v slovenski družbi le še poglabljajo?58 Kdo je odgovoren za tako stanje v slovenski družbi? Odgovor sicer ne more biti povsem enoznacen, glede na to, da se zdi, da takšne razmere na neki nacin pravzaprav ustrezajo mnogim na obeh straneh. Kljub temu je danes vendarle že povsem jasno, da je jedro problema vendarle predvsem v nacinu obravnave preteklosti, o kateri v slovenski družbi sicer obstajajo zelo razlikujoce se ocene. Glede na to, da je do dogodkov, povezanih s padcem berlinskega zidu, prevladovala pristranska podoba druge svetovne vojne na Slovenskem, je postalo jasno, da jo je vsekakor treba interpretativno posodobiti in spraviti v novo ravnovesje. O tem pravzaprav ne bi smelo biti nobenega dvoma. Vendar se v osnovi popolnoma legitimna zahteva po razcišcevanju preteklosti ni razvila v prevlado konstruktivnega dialoga, ki bi bil z nepristranskim, znanstveno neoporecnim pristopom usmerjen k celoviti obravnavi medvojnega dogajanja. Kmalu se je namrec zahteva »po spravi, katere pogoj je resnica«, sprevrgla v boj za interpretativno prevlado v slovenski družbi, ki ne upošteva vedno znanstvenih meril. Tako je za zagovornike »emigrantske« interpretacije oziroma, kot zatrjujejo sami, novih ideološko neobremenjenih pogledov znacilno, da delujejo zelo samozavestno, neredko tudi agresivno, predvsem pa je na njihovi strani vseskozi pobuda pri izbiri tem, ki naj bi jih bilo treba še preuciti oziroma na novo ovrednotiti. Emigrantska razlaga se je tudi v delu slovenskega zgodovinopisja dejansko uveljavila kot verodostojna interpretacija medvojnega dogajanja. Njeni zagovorniki v imenu »boja za resnico«, vse od ideološke sprostitve sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, pravzaprav v veliki meri, s selektivnim poudarjanjem nekaterih tem, v slovenski družbi narekujejo smer, po kateri je treba razumeti dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Po drugi strani se je levica po padcu berlinskega zidu povsod znašla v identitetni krizi in defenzivi, tako da se zdi, da nima vizije ter ne najde ustreznih odgovorov pri reševanju problemov, povezanih z obravnavo preteklosti, ki je v družbi dojeta kot sporna. Mnogi njeni privrženci imajo namrec znatne težave z dejstvom, da je interpretativni pluralizem tudi v slovenski družbi postal povsem legitimen. 257 Repe, Sprava kot kulturni boj, str. 93-101. 258 Godeša, Revizija in odpiranje novih obzorij, str. 440-458. Godeša: Namesto sprave kulturni boj 133 Tako je, vsaj kar se tice obravnave nerazcišcenih obdobij polpretekle zgodovine, ena temeljnih znacilnosti njenih predstavnikov izrazito obrambna drža, kjer je v interpretativnem smislu mogoce zaznati pomanjkanje inovativnih pristopov, v vsebinskem in tudi metodološkem pogledu. Vendar so v nasprotju s tovrstnimi trendi, mocno prisotnimi v slovenski družbi, najnovejše poglobitve v to problematiko, ki jih je opravil pisec teh vrstic, »emigrantsko« tezo v celoti ovrgle, in to ne le kot pristransko in crno-belo, temvec kot popolnoma neverodostojno razlago, ki nima podlage v znanstveno preverljivih dejstvih.259 Najbolj v oci bijoc primer vsiljevanja takšnih, po znanstvenih merilih historicno popolnoma neverodostojnih interpretacij, se je izrazil v zahtevi po obnovitvi procesa proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Rehabilitacija škofa Rožmana je bila namrec vseskozi temeljni cilj rimskokatoliške cerkve na Slovenskem. Vse od leta 1995 so namrec trajala prizadevanja za prekop Rožmanovih posmrtnih ostankov v domovino, ki pa so ga v cerkvenih krogih pogojevali z njegovo sodno rehabilitacijo. Takšna prizadevanja seveda ne predpostavljajo zgolj novega ovrednotenja njegove medvojne vloge, temvec, glede na simbolni pomen in njegovo pomembno vlogo v casu okupacije, tudi rehabilitacijo vsega tistega, za kar se je med vojno zavzemal. Eden kljucnih razlogov, s katerim so utemeljevali predlog za obnovitev sodnega procesa proti Rožmanu, naj bi namrec bili tudi »novi dokazi«. Ti naj bi seveda razbremenjevali obsojenega škofa. Nekateri od teh dokazov so dejansko obstajali tudi že v casu sojenja, a jih vojaško sodišce, ceprav jih je poznalo, ni hotelo upoštevati. Res pa je, da so se kasneje pojavili še drugi, novi in obremenilni dokazi. Teh pa v zgodovinski ekspertizi, sestavljeni iz dveh avtorsko samostojnih delov,260 ki je predstavljala historicno podlago predloga za obnovo kazenskega postopka v »zadevi Rožman«, avtorja nista upoštevala oziroma jih nista na ustrezen nacin umestila v tedanji historicni kontekst. Dejstvo je, da bi ti dokazi, predvsem nekateri objavljeni diplomatski in vojaški dokumenti nemškega, italijanskega in vatikanskega izvora, sodišcu, ce bi z njimi tedaj razpolagalo, znatno olajšali podajanje mnogo bolj transparentne sodbe, ki je z vidika historicne verodostojnosti ne bi bilo mogoce zavrniti niti s stališc pravnega reda in vrednot, ki vladajo v današnji slovenski družbi.261 259 Problematika ravnanja (predvsem) katoliškega tabora ob zacetku agresije sil osi na Jugoslavijo je bila obravnavana v Godeša, Cas odlocitev. 260 Dolinar in Griesser - Pecar, Rožmanov proces. 261 Godeša, O politicnem delovanju, str. 152-170. Godeša, O škofovi odgovornosti, str. 29. Godeša, Enega mita, str. 21. 134 Nemški zgodovinar in med drugim tudi pisec nekaj monografij o slovenski zgodovini Joachim Hosier je v razpravi Zgodovinsko breme Slovenije, ki jo je pripravil za potrebe nemške politike, ugotovil: »Med drugo svetovno vojno je postal nacionalizem za partizane in domobrance preživetje. Danes deluje kot ideologija sprave. Pri tem sta .nacionalna enotnost' in .kolektivna identiteta' iluziji resnicnosti, ki ju podpirajo intelektualci in politiki. Demokraticne in pluralisticne družbe ne morejo in jim tudi ni potrebno postati ,eno‘. Veliko dosežemo že z odprto in civilizirano razpravo o navzkrižju interesov.«262 Vendar takšen nacin razkrivanja medvojnega dogajanja v slovenski družbi ni prevladal. Zdi se, da je takšnemu Höslerjevemu mnenju, vsaj kar zadeva obravnavo vprašanja narodne sprave, še najbolj podobno stališce Spomenke Hribar, ki je s svojim esejem Krivda in greh sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja obravnavo sprave tudi postavila kot družbeno relevantno vprašanje.263 Hribarjeva je v Razgledih leta 1994 zagovarjala povsem drugacno mnenje o pomenu sprave, kot ga razumejo (predvsem) v cerkvenih krogih. V clanku z naslovom Sprava ni konsenz o preteklosti, temvec o prihodnosti je Hribarjeva namrec poudarila: »O malokateri stvari je toliko nesporazumov kakor glede sprave, saj prevladuje mnenje, da je sprava: 1. vezana na preteklost in naj bi .urejala' zadeve v preteklosti in 2. zadeva v vojni sprte strani, ki se morata zato .spraviti', in sicer tako, da bosta pristali na eno samo interpretacijo (Resnico) o sporu. Po takem razumevanju je logicno, da naj bi bila sprava pravzaprav politicna rehabilitacija ali celo zmaga doslej zamolcane resnice nad prejšnjo ali pa naj bi bila ,nova' resnica nekakšen konglomerat obeh. In ker je to seveda nemogoce, sledi ugotovitev, da je sprava nedosegljiv cilj, sanje, ideologija, vecni imperativ, Sizifovo delo in sploh - ,ta sprava'! In kaj ima sprava opraviti s preteklostjo? Nic! Preteklost je bila, kakršna je bila! Tu ni kaj spreminjati in revidirati. Naloga zgodovinarjev je, da jo raziskujejo in vedno znova in z novih vidikov razlagajo. Sprava pa zadeva nas, zdaj in tukaj, ker je pred nami prihodnost, je novi zacetek, konsenz o tem, da tako, kakor je bilo v preteklosti, v prihodnje ne bo, ker bi bilo to pogubno! Sprava ni brisanje razlik, marvec, nasprotno, a priori pristajanje nanje, torej razlike predpostavlja: razlicna politicna stališca, skušnje, interpretacije zgodovine in lastne vloge v njej, ideje in sanje o prihodnosti, osebne resnice, politicne interese - edina predpostavka vseh teh razlicnosti je, da ljudje, nosilci in izpovedovalci vseh teh razlik, ki so legitimne in cloveško upravicene, 262 Hosier, Sloweniens historische Bürde. 263 Hribar, Krivda in greh. Godeša: Namesto sprave kulturni boj 135 želijo, hocejo živeti v sožitju. - V tem in samo v tem pogledu je sprava tudi odnos do preteklosti, ker zavestno konca eno obdobje in zacenja drugo. Ce tega ni, ce sprave ni, se staro vlece naprej!«2®4 Viri in literatura Dolinar, France Martin in Tamara Griesser - Pecar. Rožmanov proces. Ljubljana: Družina, 1996. Dolinar, France Martin. Resnici na ljubo. Izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Ljubljana: Družina, 1998. Godeša, Bojan. Cas odlocitev. Katoliški tabor in zacetek okupacije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Godeša, Bojan. Enega mita ni mogoce zamenjati z drugim. Intervju (Ženja Leiler). Delo, zrj. 5. 2016, str. 21. Godeša, Bojan. O politicnem delovanju ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v prvih mesecih okupacije. Zgodovinski casopis, 67, 2013, 2, str. 152-170. Godeša, Bojan. O škofovi odgovornosti. Mladina, 31. 7. 2015, 31, str. 29. Godeša, Bojan. Revizija in odpiranje novih obzorij - priložnost za »drugacno« zgodovino? Zgodovinski casopis, 63, 2009, 3-4, str. 440-458. Godeša, Bojan. Spremembe v vrednotenju druge svetovne vojne na Slovenskem po padcu berlinskega zidu: predavanje na Historicnem seminaiju Znanstveno raziskovalnega inštituta SAZU v Ljubljani, 12. maj 2016. Dostopno na: https://www.youtube.com/ watch?v=ICOBISS/OPAC>COBIB.SI>iskalna zahteva Pogovori pri predsedniku republike, str. 1-3 (18. 6. 2016). Gašparic, Jure. Državni zbor 1992-2012: o slovenskem parlamentarizmu. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Grafenauer, Niko. Smo vaška srenja brez vizije in državljanske odgovornosti. Delo: Sobotna priloga, 29. n. 2011, str. 24-26. Grah, Matija, Borut Škodlar in Bojana Avguštin Avcin. Na robu obupa, na robu blaznosti: mobing, psihicno nasilje na delovnem mestu. Delo: Sobotna priloga, 10.3.2012, str. 10-11. 333 Repe, Prvi predsednik, str. 500, 581. 334 Triller, Pred shodom narodnonapredne stranke, str. 2. Perovšek: Kaj reci? - ob petindvajsetletnici osamosvojitve 161 Grobovšek, Bojan. Zakaj Slovenija ni Švica. Misteriji, 21, 2014, št. 250, str. 25-26. Grobovšek, Bojan. Zakaj Slovenija ni Švica. Tomišelj: Alpemedia, 2014. Hribar, Ivan. Uprava Jugoslavije. Slovenec, 15.10.1918, str. 2. Jancar, Drago et al. Ura evropske resnice za Slovenijo. Buenos Aires: [Svobodna Slovenija], 1997. Kermauner, Taras. Vladimir Bartol - predhodnik današnje slovenske moderne literature. V: Bartol, Vladimir. Demon in Eros: Al Araf. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974, str. 423-445. Lavric, Jože, Josip Mal in France Stelč (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939. Loncar, Dragotin. Politicno življenje Slovencev: od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta. Ljubljana: Slovenska matica, 1921. Lorencic, Aleksander. Prelom s starim in zacetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politicne zgodovine. Ljubljana: Leonova družba, 1928 Melik, Vasilij. Ivan Hribar in njegovi Spomini. V: Hribar, Ivan. Moji spomini: II del. Ljubljana: Slovenska matica, 1984, str. 619-661. MOBING. Dostopno na: http://www.mobing.si/slo/pravna_ureditev.html (29. 6. 2016). Neodvisnost. Maribor, 1936. Perovšek, Jurij. Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929. Ljubljana: Modrijan, 1996. Psihoanalitik Matjaž Lunacek: Najvecje zlo v naši družbi sta nekrivdnost in brezsramnost - siol.net. Dostopno na: http://siol.net/novice/siol/psihoanalitik-matjaz-lunaceknajvecje- zlo-v-nasi-druzbi-sta-nekrivdnost-in-brezsramnost-242309 (8. 6. 2016). Repe, Božo. Milan Kucan, prvi predsednik. Ljubljana: Modrijan, 2015. Ribicic, Mitja. Patriotizem. Uciteljski tovariš, 13.1.1927, str. 2. Slovenski narod. Ljubljana, 1918. Šalamun, Tomaž. Govor na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku 2000. V: Prešernov sklad 2000. Ljubljana: upravni odbor Prešernovega sklada, 2000, str. 3-5. Triller, Karel. Pred shodom narodnonapredne stranke. XIV. Slovenski narod, 23. 3. 1906, str. 2. Imensko kazalo 163 Imensko kazalo A Bratušek, Alenka 48 Agic, Željko 125 Brezigar, Barbara 158,160 Ambrožic, Franci 95 Broz Tito, Josip 138 Arzenšek, Jože 120 Bucik, Marko 155,160 Avanzo, Miha 138,143 Bucar, France 158,160 Avguštin Avcin, Bojana 157,160 C B Cabada, L. Ladislav 44, 51 Bacevic, Ljiljana 20, 25 Cankar, Ivan 150 Baker, James 12 Cerar, Miro 48, 49 Bartol, Vladimir 156,161 Cerar, Miroslav 89 Bebler, Anton 9 Coffin, Letty 14,15 Berend, T. Ivan 66, 69, 70 Collins, Sandra 116,125 Bergant, Evgen 89 Crotty, Daniel 51, 52 Biezen, Ingrid van 41, 52 Bilandžic, Dušan 140,143 C Blomgren, Magnus 41, 51 Cepic, Zdenko 33, 36, 62,139,140,143 Bonet, Eduard 26 Coki, Vanessa 69, 70 Bösch, Frank 31, 33, 36,125 Cucek, Filip 36 Brandt, Willy 34 D Dalton, Russell J. 40, 51 Daneu, Ivo 89 Danyel, Jürgen 31, 33, 36,125 Debevec, Rajmond 91 Devon, Elliot 125 Deželan, Tomaž 42, 52,150,152 Dežman, Jože 112,114 Dolinar, France Martin 128,130,133,135 Doupona, Mojca 95 Drnovšek, Darinka 67 Drnovšek, Janez 43, 44,150,158 Durjava, Iztok 112, 114 F Fink-Hafner, Danica 42, 51 Fischer, Joschka 36 Flajšman, Božidar 136 Flere, Darja 62 Franc Jožef 148 Friderik IL, pruski kralj 147 G Gaber, Slavko 92 Gabric, Aleš 56, 62 Gallagher, Michael 40, 51 Gašparic, Jure 29, 33, 34, 36,42, 51,118, 119,125,150,151,158-160 Gaulle, Charles de 34 Gea, boginja zemlje 149 Gebethner, Stanislaw 25 Genscher, Hans Dietrich 14 Gestirn, Ferdo 62 Giacomelli, Oto 92,-94 Gjuricova, Adéla 28, 36, 37 Godeša, Bojan 62,131-133,135 Golija, Franc 106 Gorbacov, Mihail n Goropevšek, Branko 141,143 Grabowska, Miroslawa 25 Grafenauer, Bogo 62 Grafenauer, Niko 156,157,160 Grah, Matija 29, 37,157,160 Graham, Shawn 123-125 Granda, Stane 139,143 Grgic, Jožica 131,135 Griesser-Pecar, Tamara 131,133,135,136 Grizold, Anton 73-75, 81 Grobovšek, Bojan 157,161 Gros, Vitomir 106 Grošelj, Klemen 77, 81 Grzelak, Pawel 25 Guštin, Damijan 36, 80, 82 H Haber, Peter 116,125 Hadalin, Jurij 62 Hafner - Fink, Mitja 24, 25 Harrower, Natalie 125 Haug, Dag Trygve Truslew 125 Havel, Vaclav 28, 29, 36 Hegel, Georg Wilhelm Friedrich 146,151 Henjak, Andrija 41, 51 Hosier, Joachim 134,135 Hribar, Ivan 149-152,155,161 Hribar, Spomenka 134,135,157 Hurd, Douglas 13 Hvalica, Ivo 32, 37 Imensko kazalo 165 I Immenhauser, Beat 125 J Jakic, Roman 120 Jakovljevic, Miroljub 95 Jamnik, Anton 130,136 Jancar, Drago 112,158,161 Jancic, Peter 81 Janša, Janez 45, 47, 76, 81, 93,112,131, *35 Japelj, Jurij 147 Jarc, Domen 94 Jasiewicz, Krysztof25 Jeglic, Anton Bonaventura 148-150,152 Jelušic, Ljubica 73, 81, 82 Jerman, Milan 89 Jovic, Dejan 31, 37, 62 Juric, Tereza 125 Juvan, Jelena 77, 81 K Kamusella, Tomasz 138,143 Kardelj, Edvard 56 Katz, Richard S. 40, 51, 52 Kennan, George 30 Kermauner, Taras 156,161 Kladnik, Tomaž 72, 74, 81 Kocbek, Edvard 135 Kocijancic, Janez 86, 91, 93, 94 Kohl, Helmut 14 Kolarska-Bobinska, Lena 25 Kolednik, Aleksander 131,136 Kopecek, Michal 37 Kopitar, Jernej 147 Korošec, Anton 81,151 Korzeniowski, Krzysztof 25 Košak, Jože 120 Kozirev, Andrej 12 Kracun, Davorin 69, 70 Kramer, Albert 154 Kranjc, Marijan 75, 81 Kranjc, Špela 72, 77 Krašovec, Alenka 44, 51 Krek, Janez Evangelist 150 Kropivnik, Samo 52 Krouwel, Andre 41, 50, 51 Kucan, Milan 29, 63, 76, 83, 112, 130, 158,161 Kumper, Hiram 126 Kurdija, Slavko 25 Kustec Lipicer, Simona 41, 46, 51, 52 L Lajh, Damjan 46, 51 Lauer, Gerhard 125 Laver, Michael 51 Lavric, Jože 161 Lazarevic, Žarko 66, 70 Levovnik, Tomislav (Tomo) 88-91, 95 Lindenberger, Thomas 30, 37 Linhart, Anton Tomaž 147 Lipset, Seymour Martin 18, 25 Ljubešic, Nikola 124,125 Loncar, Dragotin 158,161 Lorencic, Aleksander 42,44, 52, 66,70, 158,159 Loveless, Matthew 20, 26 Lunacek, Matjaž 156,161 166 M MacDougall, Robert 125 Mahnic, Anton 148 Mair, Peter 41, 50-52 Majar, Matija Ziljski 151 Mal, Josip 161 Malešic, Marjan 73, 83 Malnar, Brina 25 Marija Terezija 147 Markeš, Janez 146,152 Markovic, Ante 12 Markowski, Radoslaw 20, 25 Marx, Karl 146 McCallum, Andrew Kachites 123,125 Mekina, Borut 82 Melik, Vasilij 157,161 Metzler, Gabriele 32, 37 Mihelic, Darja 70 Milligan, lan 125 Misztal, Barbara A. no, ni, 114 Mitterrand, Francois 13-15 Mlinar, Zdravko 20, 25 Morgenthau, Hans J. 13,15 Mravlja, Mija 70 Munoz, Jordi 23, 26 N Nanni, Federico 117,124,126 Nared, Andrej 70 Necak, Dušan 142,143 Noc, Boštjan 46, 52 Novacic, Dejan 138,139,143,144 O Orlandi, Tito 125 Otrin, Blaž 150,152 P Pavcek, Tone 151 Pavlin, Tomaž 88, 94, 95 Pecauer, Marko 43, 52 Pedersen, Mogens 41, 52 Perovšek, Jurij 63,149,150,152,154,161 Pesek, Rosvita 118,126 Petak, Zdravko 46, 51 Petranovic, Branko 63,140,143 Petric, Ernest 10,15 Petrovic, Krešimir 94, 95 Pirjevec, Dušan 157 Pirjevec, Jože 76, 82,141,143 Pišek, Mojca 112-114 Pleterski, Janko 62, 63,140,142-144 Ploj Ratajc, Sonja 69, 70 Podbregar, Iztok 81, 82 Podpecnik, Jože 95 Ponzetto, Simone Paolo 126 Porš, Simona 95 Potrc, Miran 32, 37 Pozejdon, bog morja 149 Prebilic, Vladimir 73, 80, 82 Prévélakis, Georges 14,15 Princic, Jože 66,140,144 Prunk, Janko 42, 52,146,150,152 Pullmann, Michal 34, 37 Imensko kazalo 167 R Stres, Anton 129,136 Ramet, Sabrina 14,15, 63 Stupar, Marija 125 Rauscher, Joseph Othmar von 147,148 Suk, Jiri 28, 37 Rebula, Alojz 148 Svete, Uroš 36, 82 Repe, Božo 29, 36, 63, 72, 76, 82, 83, 128,132,136,140,142,144,158,160,161 Szczerbiak, Aleks 18, 26 Repnik, Tomaž 75, 83 Š Repolusk, Peter 19, 26 Šalamun, Tomaž 155,156,161 Režek, Mateja 63,140,144 Šifrer, Andrej 138,144 Ribicic, Ciril 32, 37 Škerl, Uroš 113,114 Ribicic, Mitja 155,161 Škodlar, Borut 157,160 Ritter, Gerhard A. 35, 37 Šovegeš, Gordana 67 Rödder, Andreas 29-31, 37 Štebe, Janez 19, 20, 25, 26 Rode, Franc 147,148,152 Štefan Lotarinški 147 Rogina, Bogo 120 Steiner, Alojz 72- 78, 80, 83 Romary, Laurent 125 Šter, Andrej 120 Rop, Tone 44 Šugman, Rajko 88-90, 92, 93, 95 Rosenzweig, Roy 116,126 Šurc, Matej 74, 83 Rozenberg, Oliver 41, 51 Rožman, Gregorij 131,133,135,136 Šuštar, Alojzij 128,130,136 Rupel, Dimitrij io, 15,135 T Tabakovic, Saša 157 S Taggart, Paul 18, 26 Samaranch, J.(uan) A.(ntoin) 89, 91 Thatcher, Margaret 13 Sila, Boris 95 Torcal, Mariano 26 Simpson, Kathryn 20, 26 Toš, Niko 28, 37, 42, 46, 51, 52 Skinner, Quentin 31 Triller, Karel 160,161 Slabe, Janja 130,136 Türk, Danilo 158 Slomšek, Anton Martin 147,148 Spiro, Lisa 118,126 Türkei, William J. 125 Stelč, France 161 U Sterle, Janez 89 Ugrešic, Dubravka 139,144 Stopar, Andrej 12,15 Uhan, Samo 25 Strel, Janko 92 Umek, Andrej 13 168 V Vest, Aleks L. 95 Vidmajer, Saša 69, 70 Vilfan Sergij 62 Vodnik, Valentin 147 Vodopivec, Peter 64,141 Vodušek Staric, Jera 64,140,144 Vrtovec, Jernej 130,136 W Wackermann, Gabriel 14,15 Wandl-Vogt, Eveline 125 Ware, Alan 40, 52 Wasilewski, Jacek 25 Weber, Max 148,152 Weingart, Scott 125 Wesolowski, Wlodzimierz 25 Wilson, Thomas Woodrow 57 Wirsching, Andreas 31, 34, 37 Wnuk-Lipinski, Edmund 25 Z Zajc, Drago 42, 52, 81 Zdovc, Jure 91 Zecevic, Momcilo 63,140,143 Zgaga, Blaž 74, 83 Zimmermann, Warren 13,15 Zois, Žiga 145,147 Zupancic, Jože 120 Zupancic, Rok 9,13,15 Ž Žajdela, Ivo 112-114 Žerdin, Ali H. 44, 52 Žunec, Ozren 76, 83 O avtorjih 169 O AVTORJIH Zdenko CEPIC je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino. Njegovo raziskovalno podrocje je politicna zgodovina Slovenije in Jugoslavije v 20. stoletju, s posebnim poudarkom na drugi svetovni vojni in na obdobju po njej, zlasti vprašanje države (državnosti) pa tudi zgodovina gospodarske politike tega obdobja. Je avtor, soavtor in urednik številnih del o tej problematiki, med zadnjimi je knjiga Slovenija v Jugoslaviji (Ljubljana, 2015). Jure GASPARIC je višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer se raziskovalno osredotoca na slovensko in jugoslovansko politicno zgodovino ter na zgodovino srednjeevropskega prostora v 19., 20. in 21. stoletju. Posebej se posveca zgodovini parlamentarizma, med drugim je clan vodstva mednarodne mreže European Information and Research Network on Parliamentary History. O zgodovini po letu 1991 je poleg ostalih del objavil knjigo Državni zbor Republike Slovenije 1992-2012. O slovenskem parlamentarizmu (2012). Bojan GODEŠA se na Inštitutu za novejšo zgodovino od leta 1987 usmerja predvsem na problematiko druge svetovne vojne. O tej temi je objavil vec knjig, nazadnje Cas odlocitev. Katoliški tabor in zacetek okupacije (2011). Bil je eden od avtorjev in urednikov monografije Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (2005) in clan slovensko-avstrijske ter slovensko-hrvaške zgodovinske komisije. 170 Vesna GOTOVINA je vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva uprave po letu 1945 v Arhivu Republike Slovenije. Ukvarja se z vrednotenjem dokumentarnega gradiva in dolocanjem arhivskega gradiva najvišjih državnih organov. Sodelovala je pri prevzemih arhivskega gradiva Predsedstva SRS, Skupšcine SRS in predhodnikov današnjih ministrstev in drugih organov. Je avtorica in soavtorica vec clankov in razstav, med drugim: Plebiscit za samostojno in neodvisno Slovenijo, Milijon 28g tisoc 36g ZA samostojno Slovenijo. Damijan GUSTIN je vojaški zgodovinar, direktor Inštituta za novejšo zgodovino. Proucuje zgodovino vojaških formacij na Slovenskem v 20. stoletju in represivne sisteme v casu druge svetovne vojne. Od leta 2000 je visokošolski ucitelj na Katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede. Je avtor vec clankov, poglavij in knjig o vojaški problematiki v 20. stoletju. Jurij HADALIN je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino. Težišce njegovih raziskav predstavljata zunanje- in notranjepoliticni okvir druge jugoslovanske države, obcasno pa zaide tudi izven teh okvirov. Leta 2011 je izdal monografijo Boj za Albanijo: Propad jugoslovanske širitve na Balkan. Ob klasicnih zgodovinopisnih raziskavah je že dlje casa vpet v polje digitalne humanistike, je eden od koordinatorjev spletnega portala Zgodovina Slovenije - SIstory in nacionalni koordinator v evropski infrastrukturi za digitalno humanistiko D ARI AH. Simona KUSTEC LIPICER je doktorica politologije, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter raziskovalka na Centru za politološke raziskave Inštituta za družbene vede v isti instituciji. V parlamentarnem mandatu 2014- je bila izvoljena za poslanko Državnega zbora Republike Slovenije. Aleksander LORENCIC je bil do konca leta 2015 kot znanstveni sodelavec zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je sodobna gospodarska zgodovina predstavljala težišce njegovega raziskovalnega dela. Maja leta 2012 je izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Prelom s starim in zacetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (iggo-2004). Trenutno je direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. O avtorjih 171 Janez MARKES, doktor znanosti s podrocja religiologije, je avtor knjige Tocka nacionalnega nesporazuma, v kateri raziskuje politicno-filozofsko zasnovo kulturno-duhovnega problema Slovencev skozi zgodovino in razvoj državnosti. Je komentator pri nacionalni casopisni hiši Delo, kjer spremlja družbeno, kulturno in politicno dogajanje. V njegovih raziskavah ga posebej zanimajo temeljni vzgibi cloveka in družbe, ki so v zgodovini pripeljali in vedno znova pripeljejo do družbenih stanj, za katera se zdi, da se vseskozi ponavljajo. Andrej PANCUR, znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino, se raziskovalno ukvarja s proucevanjem gospodarske in socialne zgodovine 19. in 20. stoletja (V pricakovanju stabilnega denarnega sistema, 2003) in zgodovine Judov (Judovska skupnost v Sloveniji na predvecer holokavsta, 2011). Od leta 2012 je clan infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja, zadolžen za tehnološki razvoj in za zbirke raziskovalnih podatkov. Tomaž PAVLIN je docent na Fakulteti za šport (Zgodovina športa). Raziskovalno se ukvarja z novejšo zgodovino telesne kulture oziroma športa, pomemben del raziskovanj je posvetil razvoju in delovanju sokolske telovadne organizacije na Slovenskem in v Jugoslaviji, del pa olimpijstvu in v sklopu tega pregledno tudi anticnim olimpijskim tekmovanjem. Prav tako je sodeloval pri nastajanju Muzeja športa, v najnovejšem casu pa tudi pri njegovem vodenju. Jurij PEROVŠEK je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer preucuje slovensko politicno zgodovino od oblikovanja modernih politicnih strank konec 19. stoletja do zacetka druge svetovne vojne na Slovenskem leta 1941. Je avtor številnih razprav in šestih znanstvenih monografij (med njimi »V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941, 2009). Od leta 1999 na inštitutu vodi raziskovalni program o slovenski idejni, politicni in kulturni zgodovini od druge polovice 19. stoletja dalje. Leta 2000 je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke na podrocju zgodovinopisja, leta 2014 pa nagrado Klio za najboljšo monografijo. 172 Kaja ŠIROK je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ukvarja se s spominskimi študijami in vizualnimi prezentacijami preteklosti. V clankih obravnava odnos do meje in spomenikov v 20. stoletju, odnos do spornih in oporekanih krajev spomina ter vlogo muzejev v razumevanju družbe. Leta 2013 je izšla njena knjiga Kalejdoskop goriške preteklosti. Zgodbe o spominu in pozabi. Mojca SORN, znanstvena sodelavka na Inštitutu za novejšo zgodovino, se raziskovalno ukvarja predvsem s proucevanjem socialne zgodovine med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno (Življenje Ljubljancanov med drugo svetovno vojno, 2007). Od leta 2009 je vodja infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja in urednica spletnega portala Zgodovina Slovenije - SIstory. Janez STEBE je predstojnik Arhiva družboslovnih podatkov, UL. Na FDV izvaja predmet Informacijski viri in sekundarni podatki in na univerzitetnem študiju statistike UL predmet Informacijski viri. Aktivno sodeluje v mednarodni organizaciji povezovanja družboslovne raziskovalne infrastrukture CESSDA. V zadnjem casu se je posvecal analizam mednarodnih primerjalnih raziskav in njihovi uporabi pri problemih odnosa do ustanov, razumevanju demokracije ipd. Janez ŠUMRADA, zgodovinar in diplomat, je veleposlanik na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije in nacionalni koordinator za zadeve OECD. Med diplomatsko kariero je bil veckrat vodja sektorja in generalni direktor v slovenskem MZZ ter veleposlanik RS v Franciji in Monaku ter stalni predstavnik RS pri UNESCO. Kot zgodovinar se raziskovalno posveca predvsem starejšim obdobjem, v prvi vrsti zacetkom slovenskega narodnega gibanja (konec 18. in zacetek 19. stoletja) ter Ilirskim provincam. Je avtor številnih razprav, monografij in izdaj virov.