0 počitnicah. Zopet se je približal čas ... da, tako bi moral začeti. Cas je tu, ko se utrujeni duh poživlja, krepi za bodoči napor, črpa novih moči, ki mu jih je treba v prihodnjem šolskem letu. Tako, pravim, bi moral začeti enako zaglavljen članek v normalnih razmerah. Zakaj ne tudi danes ? Prijatelj, s čim naj se ti poživlja duh, s čim krepi ? Ali morda s skrbmi za lastno in bodočnost tvojih dragih, ki bodo zopet potrebni obleke za zimo, denarja za obuvalo, knjig, stanovanja v mcstu bivajoči ? In sam : ali si s tem bistriš duha, da računaš, za koliko stotakov zabredeš v prihodnjem letu zopet globlje v doIgo?e?*Da, idealni so bili gospodje, idealni, ko so sklepali sloveči § 55., toda ob takih idealih se človek ne nasiti niti enkrat v življenju. Morda si učiteljdružinski oče o počitnicah lahko poišče gotove dni v tednu veselo družbo znancev, prijateljev, kjer se v poštenem pogovoru bistre pojmi, čistijo mnenja, krešejo dovtipi? O, ne ! Inter arma silent Musae. V vojski molče muze. Ni li naše življenje vojska, boj ? Pa še kakšen boj ! Naše življenje je, dasi ob sedanjih dohodkih pravcata krvava ironija, vendar v resnožalostni istini boj na življenje in smrt: plavaj in stradaj ali utoni v blatu bede . . . Dovolj žalostnega uvoda! Vidim v duhu nebroj, veliko večino kranjskih, a tudi učiteljev iz drugih dežel, ki si poživljajo in krepe duha za bodoči napor doma s svojo družinico brez misli na kak majhen izlet, par dni v toplice ali na letovišče. To stane! Pa se zabavajo s knjigami, pisanjem tudi. A vsakdo ve, da kakor ne stoji prazna vreča pokonci, tudi duh ne more biti v takih razmerah vedno napet. Knjige so drage, pisanje pa ni za vsakega. In slednjič: ali so to potem še počitnice, ako sem duševno popolnoma okupiran z delom ? Od katerega stanu se zahteva še kaj sličnega: počitek in preobloženost z delom. O, ironijal Kaj pa še učitelji-očetje, ki imajo po eno ali dve glavi svoje družine v mestnih šolah? Žalostna jim majka! Kdor hoče vzdrževati enega otroka v mestu, mora stradati in se dolžiti; drugače ne vzmore tega, nego da zanj prosi — berači —¦ hrane okolo boljših meščanov, kar vsekakor ne povzdiguje našega ugieda posebno visoko. Ta mladina pa hoče počitnice tudi uživati. Ali naj pošiljam hčerko, ki bo v par letib učiteljica ali poštarica, dan za dnem na gmajno peč krompir ? Sin, petošolec ali šestošolec, tudi ne more slehrni dan s kosci na polje. Ti otroci so se leto dni pošteno trudili, da so dosegli dosedanje uspehe; zanje pa zahtevajo o počitnicah tudi nekaj plačila, ki jim ga učitelj-oče nikakor ne more dati. Le"boljše situiranim je to omogočeno, a ti si svojega stališča gotovo niso podprli iz dosedanjih učiteljskih dohodkov. In koliko je takihf Sam stradara, trpim voljno in vdano, toda voljno in vdano gledati, kako mi trpi žena, deca, lastna kri, gospoda od zelenih miz, ki se sedaj hladite v dragih letoviščih in pretezate svoje ude od zabave do zabave, kaj takega zahtevajte od živali. Poizkusite! Kokoš se vam zapodi o oči, če ji trpinčite pišče; krava vas raztrga, ako vpričo nje zakoljete telička itd. Od nas, seveda, se to zahteva, ker nismo živina, marveč inteligentni ljudje, ki se od aas zahteva vedno višje se dvigujoča stopnja izobrazbe po srcu in duhu. Ali niso to azijatske razmere, ali so inorda evropske? Ne zahtevajte od nas več kot od živine . . . Kaj pa stori učitelj tam v skrajnem gorskem kotu sam zasc o počitnicah? Lahko gre na šolski vrt, sede poleg ulnjaka (če ga ima) ter premišlja, koliko let je že tega, odkar so ga pozabili bogovi. Lahko koplje krompir, okopava in pleve zelje, uničuje gosenice — no, tudi na repo se spravijo gosenice. Ob deževnih dneh in v času največje duševne depresije ureja šolsko knjižnico, piše matriko, kroniko, naroča tiskovine, zvezke in brska po domačem arhivu, da ne prezre kope odlokov, §§ in določil, ki mu jih nalaga c. kr. gosposka. Ali ni to dovoJj opravila, duhovitega dela, de se ne dolgočasi? Res, dovolj, preveč dela! Toda človek, ki nosi v prsih srce, čuti, da ima dušo in ž njo tudi človeško dostojanstvo, presoja sebe in druge, svoje in drugih razmere; duh se mu dvigne, dasi ni morda umetnik izza domačih zidiii, dvigne se rau nad križ na zvoniku vaške cerkve, in mu po* hiti tja v ono idealno višino, kjer se začenja poezija. Pa za koliko časa? Kako kratki so ti trenutki in kako rada bi se mu duša okopala v valovju nesmrtnosti, se osvežila in utrdila z novimi močmi, vžori in zgledi, toda prenaglo klonejo duhu peruti. Ne, ne! Lačen hribolazec ne obrede mnogo vrhov, ne vidi preveč planinske krasote! Orel s strtimi peruti ne bo dolgo meril hribov in dolin, v bedi živeči učitelj pa ne bo v duhu plaval mnogo po širnih tokavah večno mlade poezije. Za to skrbe, ali bolje: ne skrbe drugi. Kakšna perspektiva se nam kaže v bodočnost iz teh neveselih razmer ? Mi ne bomo mogli vztrajati dolgo časa niti telesno, kako šele duševno napredovati v blatu uboštva, skrbi, bolesti . . . PoveŠenih peruti orel nima poleta, obupan človek nima za življenje potrebne energije, postane brezčuten avtomat. Ali naj dela z veseljem in zraven strada ? Ko bi pa že stradal sam ! Kadar vidim, da mi hira žena, deca, prekolnem dan in uro, ko so mi izbrali nehvaležne, brezvestne gospodarje. Gospoda, in to je zlol Prirodni zakon zahteva za vsako silo tudi protisilo. In baš nasprotna sila, ki se poraja v zavednem učiteljstvu, ne obeta prav nič vcselega. Kako ? Ali smo slabši od živine ? Danes učiteljstvo neče biti več zaprto v zakristijo in prenapolnjene razrede svojih šol, učiteljstvo misli in se organizuje. V tem je pa, gospoda nasprotna, naš spas in vaša poguba!