Izhnlo mesečno.
Hooomesfo, p innacrlu 1925. Poštnino piočona v $oiov!nl.
Republikanske Novice
Leto II.
List Kmečke Republik. Stranke v Sloveniji.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Murn, kmet In posestnik, Kandlja Novomesto.	Štev. 2.
Republikanci no Kranjskem.
Naša skrinjica je
S
Kmečke republikanske stranke za Slovenijo.
Kmetje — delavci — vclilci, ako nočete, da Vas bodo še nadalje tlačili razni krvosesi, volite našo stranko, katera je tudi Vaša.
Februarja pokažite, da necele več biti tlačani mogočnih kapitalističnih strank in raznih kapitalistov, katerim ni za spas kmeta, temveč le za njegov žep.
8. februarja 1925
vrzite v skrinjico »6« svojo krogljico — to je Vaš spas.
Nosilec liste je Josip Murn, posestnik tn kmet v Kandiji, Novomesto.
Na boj za zmago — za staro pravdo. Živela
KMETSKO - REPUBLIKANSKA STRANKA!
Naši kandidati so:
I.
Nosilec liste: Josip Murn, posestnik, Kandija št. 59 pri Novem mestu.
II.
Srezki kandidatje:
za volilni srez Črnomelj : kandidat: Janez Panjan, posestnik, čudno selo št. 8 pri Črnomlju;
namestnik:	Jakob Ivanetič ml. Met-
lika št. 180.
za volilni srez Kamnik: kandidat: Feliks Ponikvar, posestnik, Cegelnica št. 3 pri Žužemberku.
namestnik: Martin Poreber, posestnik, Vabčevas št. 39 pri Semiču.
za volilni srez Kočevje: kandidat: Franc Šercelj, posestnik Kot št. 8 pri Semiču.
namestnik: Anton Kužnik, posestnik, •Trebnje št. 13.
za volilni okraj Kranj:
kandidat: Anton Slabodnik, posestnik. Metlika št. 36.
namestnik: Josip Kresal, posestnik, Kal št. 19 pri Dobrniču.
za volilni srez: Krško: kandidat: Valentin Mlakar, strojnik, Toplice št. 124, Zagorje ob Savi.
namestnik: Josip Kužnik, posestnika sin, Trebnje št. 13 pri Semiču.
za volilni srez Ljubljana okolica: kandidat:	Franc Šercelj, posestnik
Koš št. 8 pri Semiču.
namestnik: Anton Kužnik, posestnik, Trebnje št. 13.
za volilni okraj Litija: kandidat: Valentin Mlakar ml., strojnik, Toplice št. 124, Zagorje ob Savi.
namestnik: Josip Kužnik, posestnika sin, Trebnje št. 13.
za volilni srez Novomesto: kandidat: Janez Panjan, posestnik, Čudno selo št. 13 pri Črnomlju.
namestnik: Jakob Ivanetič ml. nosest-nik, Metlika št. 180.
za volini srez Radovljica: kandidat Anton Slobodnik, posestnik, Metlika št. 36.
namestnik: Josip Kresal, posestnik, Kal št. 19 pri Dobrniču.
Republikanski s las.
Ker je »Slovenski republikanec« ali bivši »Avtonomist« list popolnoma v rokah gospoda Prepeluha, bivšega socialdemokrata, prijatelja in somišljenika Antona Kristana, ki hoče mogočno, kmečko repuhlikaeko gibanje v Sloveniji izrabiti v zadovoljitev svojih osebnih ambicij, (slično, kakor je to napravil gospod Novačan, ki je hodil v avdijenco na dvor, ter potem, ko je dobil državno službo, pustil na cedilu republikanske kmete in stranko), — se je pokazala potreba, da imamo mi kmetje sami svoj list, ki bo zastopal predvsem naše kmečke koristi, interese vseh delovnih slojev.
Prepelphovo republikanstvo pa ni nobeno kmečko gibanje, ker ni zraslo iz kmetov, temveč ga je začela malomeščanska, napol študirana gospoda, ki je celih 5 let molče odobravala nasilno politiko raznih režimov in bila najzvestejše orodje, da celo sluga centralističnih režimov Prepeluh sam je bil v eni izmed Kristanovih Žerjavovih vlad poverjenik, nosi torej odgovornost za to vlado. Ko so ga pa kapitalisti, potem pa še delavci Pustili vsled njegove nesposobnosti na cedilu, se je ponujal najprej klerikalcem ter hvalil njihovo politiko. Ker ga niso marali, se Je ponudil g. Radiču, ki ga ni poznal.
Njegovo pisarenje in delovanje nima prav^ nobenega značaja in pomena za /vtnecko in delavno ljudstvo. Povdarjanie narodnjaške fraze, po zgledu starih liberalcev pa nič ne koristi kmetom in delavcem. Slovenski kmetje in delavci, ki ima-' mo od vseh jugoslovanskih narodov najbolj razvit jezik in literaturo, največ šol, m ki znamo skoraj vsi pisati in brati, se prav nič ne bojimo za svoje Slovenstvo. Tega nam ne more nihče več vzeti. V Jugoslaviji pa živijo razven Slovencev tudi druge narodnosti. Mi kot prava kmečka stranka moramo braniti interese vseh kmetov in delavcev in to predvsem gospodarske interese.
Zato bo naš list zastopal v nasprotju z gosposko malomestno politiko Prepeluhi0) resnične gospodarske in politične interese kmetov in vsega delavnega ljudstva .	*
Naše kmečke zadruge, hranilnice, posojilnice, kmetijsko družbo, razna druga kmetijska društva bomo skušali osvoboditi iz objema bank in špekulantov, ki so nekatere osvojili, ne da bi kmetje to spoznali.
Davčni politiki bom posvetili posebno veliko pažnjo. Davčni vijak tako pritiska na naše kmete in obrtnike, da bo potrebno mnogo dela, da se ta vijak vsaj toliko odvije, da bo kmet lahko dihal.
Zavedamo se, da mi sami ne moremo vsega doseči, zato bomo znali poiskati zaveznikov pri kmečkih organizacijah. Podpirali bomo vsakogar, ki se iskreno bori za kmečke koristi. Ako bo to delala »kmečka zveza« ali »kmečko - delavska zveza« mi ne bomo ljubosumni, kot je Prepeluhova gospoda, temveč bomo vsako, stanovsko kmečko in delavsko organizacijo podpirali, ako se ona bori za resnične koristi kmeta ali delavca.
Naš politični boj bomo osredotočili za »Staro pravdo«, to je, da dobimo »Slovenski deželni zbor« na podlagi splošne, proporcijonalne enake volilne pravice za moške in ženske. To je minimum našega političnega programa. Republika — znači javna zadeva. Kmečka politika more biti republikanska, to je javna zadeva, ker kmetje tvorijo 80% prebivalstva. Mi kmetje, ki živimo na polju, v vaseh, moramo zahtevati, da se vse zadeve države vodijo javno, a ne za kulisami, za zeleno mizo, kakor je bil Prepeluh in njegov prijatelj Kristan navajen delati. Zato smo ipi kmetje po duhu pravi republikanci, a ne samo na jeziku, kakor Prepeluh in Kristan, ki ni še nikoli javno povedal, kaj je govoril v svojih avdijencah na dvoru. Mi kmetje smo tudi v srcu za človečnost, to je za združenje kmečkega in delovnega ljudstva vseh narodov.
Agrarnemu _ _ vprašanju, katero ni rešeno v Sloveniji, bomo posvečali našo največjo pažnjo. Mi se bomo borili zato, da izvojujemo agrani zakon, po katerem naj se razdele vsa grajšeinska in cerkvena veleposestva med revne kmete, a velika gozdna posestva kneza Auersperga in druge fevdalne gospode naj se podržavijo in revnim kmetom naj s e dovoli pobiranje nastilja in suhih drv.
Izseljeniškemu vprašanju ter brezpo-slici bomo istotako posvetili naše energije. Izseljeniški zakon, zakon o brezposelnosti, zakon proti oderuštvu, špekulaciji in korupciji, naj zameni zloglasni zakon o redu, ki se zlorablja pri preganjanju kmetov in delavcev.
Za kršenje deželne, okrajne in občinske samouprave naj se uvedejo potom zakona naj strožje kazni.
Vse te velike gospodarske in politične naloge ne more rešiti samo slovensko ljudstvo. Zato je potrebno, da se slovensko ljudstvo strne s hrvaškim, organiziranim kmetijskim ljudstvom, pa tudi s kmeti in delavci pravoslavne vere, v kolikor so se otresli duhovnega vpliva belgrajske kamarile in gospode.
Zavedamo se, da kmetu, delavnemu ljudstvu ne bo nobena gospoda v mestih nikdar pomagala. Gospoda ima korist od
tega, da kmeta odira in guli duhovno In materijelno. Zato pa je naša poglavitna naloga:	organizirajmo se v našo kmečko
republikansko stranko, v katero pa ne sprejmemo nobenega gospoda in advokata, najmanj pa Prepeluha ali celo Kristana.	__________________________
Naše vseučilišče.
Dr. Mirko Kosič, profesor na ljubljanskem vseučilišču, rojen Srb, je priobčil v belgrajskem listu »Politika« dne 17. decembra 1. 1924. članek, ki se glasi v dobesednem prevodu tako:
»Novejši dogodki na vseučilišču v Zagrebu in v zvezi ž njimi tudi dogodki xia ostalih vseučiliščih obračajo nase pozornost vseh, ki iskreno žele dobro naši državi in" ki hočejo sijajno bodočnost naše »Nacije« (naroda), na eno slabo, toda zelo važno stran naših priprav za našo narodno in kulturno veličino.
Kakor vso kaže, so . mislili takoj po ujedinjenju, da je glavna stvar, če imamu kolikor mogoče veliko vseučilišč in fakultet, ki bodo znale v vsakem slučaju znatno pospešiti potrebni proces duševnega uje-dinjevanja in vzporejanja kulturnih sil v smeri enega skupnega velikega cilja. Nar čez noč so ustanovili vseučilišče v Ljubljani, pravniško fakulteto v Subotici m modrovslovsko fakulteto v Skopju, p o rumene fakultete na starih vseučiliščih v Zagrebu in v Belgradu pa so dopolnili. Nove ustanove so očividno ustanavljali iz nacionalnih nagibov. Njihovo organizacijo so naravnost forsirali in pri tem so morali mnogo popuščati pri zahtevah v znanstveni Evropi najvišji znanstveni zavodi.
Odprli so nove zavode in ustvarili nove okvire za duševno delo, pri tem pa se niso dovolj brigali za najvažnejšo stvar: da bi bilo to delo usmerjeno v en sam pravec, v stvarjanje skupne nacionalne kulture. Zagrebško vseučilišče je obdržalo svoj stari štatut in staro ureditev, kakor je odgovarjala načelom vseučiliške politike v nedemokratični, nenarodni, in birokratski državi. Slovenci, sicer prilagodljivi, roda kratkovidni kot vedno, so prevzeli bel-grajski, srbski zakon o vseučilišču, ki jamči (vseučilišču) avtonomijo, ker je velikega pomena zlasti pri imenovanju novih profesorjev", toda pridržali so stari avstrijski in naučni in izpitni sistem na fakultetah, tako da imamo na ljubljanskem vseučilišču nevarno kombinacijo demokratičnega in nacionalnega okvira z birokratskim duhom pouka. Če dodamo še to, da o naučne stolice na podlagi avtonomije, ta poklic (za profesorje) in ki so tesno zrastli z birokratskim postopanjem ali s klerikalnim razumevanjem vseh življenjskih vprašanj posameznika in človeške družbe, je jasno povedana nevarnost, ki izvira iz mešanja srbskega zakona o vseučiliščih z avstrijskimi uredbami.
Tako imamo sedaj v državi tri vseučilišča po treh sistemih: srbsko vseučilišče, ki je jedinstveno in iskreno, — zagrebško, ki je pod nadzorstvom ministra in ljubljansko z avstrijskim jedrom pod zaščito svobodoumnega srbskega zakona. Pozabiti pa ne smemo na to, da »tuji« naučni načrt in »tuji« duh ni prazna fraza, ker obstoje temeljne razlike v tem, kako tolmačijo humuni stične znanosti Francozi, Angleži in Nemci in kako so jih tolmačili v Avstriji: povsod vodimo drugačno razumevanje z ozirom na narodno-vzgojne silose. Tudi oblika sodelovanja med profesorji in slušatelji se bistveno razlikuje ro tem, če smo v demokratični in nacionalni, ali ra v Hrokratirni in ranram državi pasivni okolici. Če je bil kdo dober državni pravdnik, voiaški avditor ali pa upravni uradnik v iako birokrahčni državi kakor je bila Avstrija, s tem še ni usposobljen, da bi uvajal mlade ljudi v znanost.
Tekom šestih M skupnega državnega življenja bi bili že lahko napravili to, kar je neobhodno potrebno, da bi bili namreč izdelali skupno podlago za vzgojo duševnih delavcev, uradnikov, učiteljev in tvorcev naše bodočnosti. Naša vseučilišča je treba poenotiti. Ni dovolj, da jih veže Is isti zakonski okvir in isti organizacijski princip, ampak voditi jih mora en duh in en cilj. To je potrebno toliko bolj, ker se zadnjih šest vedno bolj oddaljujemo drug od dragega tudi v znanstvenem delovanju. Vsak, kdor le hoče, lahko danes ugotovi, da rabijo v Zagrebu in v Ljubljani vedno manj v cirilici tiskanih knjig iz Belgrada. Slovenci »fabricirajo« nov znanstveni jezik in ž njim svojo posebno »kakvutakvu« znanstveno književnost. V par letih bodo imeli vse, od patološke anatomije živcev do mednarodnega prava. To pa ni samo negospodarsko, da se tiskajo dela, od katerih se ne proda niti po 100 izvodov (kdo plačuje primanjkljaj, kdo?), ampak to je tudi najsigurnejša pot za lasten kulturni pravec: Slovenci bodo s pomočjo ljubljanskega vseučilišča še naprej gojili ostanke tega, kar so »svojčas na Dunaju« nekoliko obvchali, mi pa bomo sledili ciljem, ki jih postavlja velika svetovna kultura zapada. Kdor nekoliko globlje premisli vse razloge za otvoritev ljubljanskega vseučilišča in vse posledice, bo razumel, da je to Mia usodna napaka z našega srbskega i jugoslovanskega i nacionalnega vidika. Ljubljana bi bila morala dobiti veliko tehnično šolo. in sicer eno za celo državo, na kateri bi študiralo 2—3 tisoč srbskih, hrvaških in slovenskih tehnikov in število profesorjev iz vseh treh plemen bi bilo sorazmerno. Potom nam ne bi mogli reči, da »se tokaj srbščina samo tolerira«, a tudi lderi-ppU-rorn Pe na tehniki ne bi ugnezdil. Ta najvišji naučni zavod bi postal stanulišče za staranje vseh treh plemen, dorim je današnje ljubljansko vseučilišče trdnjava avstrijskega in rimsko - cerkvenega duha, kar se tnkai imenuje »slovenska narodna individualnost«.
če hi vtprlfilA r>ri nas močna roka. ki bi imela pred očmi trajne narodne cilje, in ki bi se ne ozirala na dva ali tri mandate in vritie. ki kmalu mine. notem bi se dala ta usodna napaka popraviti takrat, ko nov t’Mošni zakon za vseučilišča. Na vsak način pa ie treba nanraviti saj to, kar ie zahteval Lujo Vojnovič fne-/nene veličina or>. ur.) V svojem članku, nanPanem rb 50 letnici zagrebškega vse-rču;?nq (»Misan«. 16. novembra 1924): »Djiaki in profesorji nai se izmenjavajo, pa ne samo za dva ali tri dni. ampak za četa polletia. in to ne dva ali trim, amnak rPh 20 do 30 isfočacno na veabem vseučilišču. Tako bi se dali razbiti obroči plemenskih -»individualnosti« in ustvariti skupen naučni zbor nred katerim bi izginile domišliave »veličine« v provinci. Dobro bi bilo. da bj noši. Rtasti r0 voini improviziran; »nčemaki« občutili potrebo, da neprestano zasledujem razvoj znano°ti, ne pa da skoparilo z ostanki, ki so že stari nad 30 let. S tem postopanjem združeni stroški bi bili sramotno nizki v primeri s koristjo, ki bi jo donašal ta sistem. Koliko bo samo žandariev in detektivov manj treba v državi, če bo mladina vzeoiena v edinstvenem duhu naprednih idealov.«
Eden izmed prvih zakonov, ki jih bo moral skleniti novi parlament, bo moral bih srlošni zakon za vseučilišča. Načrt zani jn za posamezne fakultetne zadeve ie že kaplan. PntroPnn bi bilo da se o teh načrtih na vseučiliščih in v ia'mo°ti stvarno jn podrobno pprazvovorbur). Treba ho biti zelo onrezen. da se ne bo na novem
O1"!rini Š'ril ptarj duh. A vtovfv—»iic, vsenol.
lišč ie zelo lena reč. niena praktična vrednost pa ie odvisna od tega. kakšne ljudi varuje. So pa še višja načela: dobrobit
države in »Nacije« (naroda). Glavno je, da se določi stvarno merilo merilo za izbiro ljudi, ki naj jamčijo s svojo znanstveno izobrazbo in s svojo nacijonalno preteklostjo, da se jim lahko zaupa duševno in moralno vzgajanje mladine, ki naj zgradi našo veliko nacijonalno kulturo. Nosilci kulturnih teženj, ki so našemu nacija-nalneniu idealu nasprotne, ne smejo vzgajati mladine. Pri tej izbiri bi se bilo seveda treba ozirati le na kulturno in znanstveno višino, ne pa na resnično ali izmišljeno strankarsko pripadnost.
Dobro se zavedam, da bi bilo tako čiščenje jako težavno in zavedam se tudi ideoloških izgovorov proti mojemu stališču, toda tako kakor gre ne sme iti dalje. Kdor se je davil v tuji in zlobni atmosferi duševnih ostankov nekdanje Avstrije, ki sedaj pod varstvom — oj, tako ugodnega — srbskega vseučiliškega zakona še naprej živi v duhu bivših gospodarjev, ta bo razumel, da je treba temu napraviti konec. Kdor je gledal, kako se zastruplja mladina s tem, da se zadošča njeni plemenski zavesti in da prezira vse, kar ni po receptu nekdanje avstrijske »kulture« in rimske »morale«, ta bo pomagal najti izhod iz tega nevzdržnega stanja. To je ena najvažnejših vprašanj naše nacionalne politike in zato je treba nastopiti premišljeno in odločno.«
Zaradi tega članka pa se ne razburjajmo. Stavki g. Kostića morejo biti le pojav slabe vzgoje (v Avstriji Kinderstube) ali pa slabih duševnih lastnosti. Na ljubljanski univerzi sede v profesorskem zboru severni in južni Jugoslovani. Severnim Jugoslovanom naj bo v uteho, da je slabo vzgojen ali pa slabih duševnih lastnosti eden niih, ki je južni Jugoslovan. Opus te naj vsako razpravo o tem, ki bi zanesla v svet znanje o tej zadevi in naj pokažejo svoio višino s tem, da prezro umazane tvorbo ob njihovi mizi sedečega »enfant terrible«.
DOPIS.
Zagorje ob Savi. C. kr. »Slovenski Republikanec« g. Prepeluh je dne 16. januarja 1925 prinesel z napisom »Politični prevaranti« sledeče o meni. Na Murnovi kandidatni listi se nahaja tudi Valentin Mlakar, strojnik v Zagorju ob Savi, ki je bil leta 1920 komunistični poslanec, pri zadnjih volitvah 1. 1923 pa je bil kandidat srbske radikalne (Pašičeve) stranke. Lansko leto se je ponujal nam pa smo ga odklonili zlasti ker so to zagorski rudarji izrečno zahtevali, sedaj je Murnov kandidat.
Ni ravno moja navada, da bi različnim političnim pustolovcem odgovarjal, ali vest mi ne dopušča, da bi pravočasno ne opozoril slovenske kmete in delavce na te vrste ljudi, ki se zbirajo okoli »Slov. Republikanca«. Imam pa navado govoriti in pisati čisto resnico in se tudi podpišem, in se ne skrivam kakor zajec v goščavo, jaz stojim na stališču, da poštenje in resnica nekaj velja.
V gori omenjenih »Politični prevaranti« stoji, da sem bil I. 1920 komunistični poslanec. Cenjeni republikanci in či-tatelji, ali veste kaj to pomeni. Nič drugega, ti cesarski republikanci kažejo policiji s prstom, vidite, primite jih, razpustite jim stranko, vzemite jim skrinjice. Tako je in nič drugače. Nalje pišejo ti gg. okoli »Slov. Rep.«, da sem 1. 1923 kandidiral na Pašičevi listi, dasiravno vsak otrok ve, da sem kandidiral ra lish »Soci-jalistična stranka delavnega ljudstva«. G. Makuc ie bil nosilec liste iaz pa kandidat za litijski okraj in Lovro Klemenčič je bil moj namestnik.
Cenjeni čitatelji naj sami prevdarijo s kakimi političnimi Republikanci imamo
opraviti, ti c. kr. republikanci so zmožni prihodnjič o meni pisati, da sem že katerega oropal ali celo ubil. Ti ljudje so zmožni za ubogi mandatek napisati naj-grše stvari. Zato svarim vse slovenske republikance, naj ne nasedajo takim ljudem.
Dalje pišejo, da so me lansko leto odklonili in da so to izrečno zahtevali rudarji. Poglejmo kaj je na tem resnice, kar dokažem vsak trenutek črno na belem. Dne 1. oktobra 1924 sem dobil pismeno povabilo iz Ljubljane, naj se udeležim shoda, ki bi se imel vršiti dne 5. oktobra 1924 na Lokah pri Zagorju pri g. Vidergarju. A shod je bil prepovedan in zato je bil samo sestanek, na vabila. Šel sem na sestanek, a ko sem prišel v sobo gospoda Vidergerja so bili prisotni štirje in sicer gg. Albin Prepeluh, radikal Ivanuša, mlinar; Vidergar, kmet in en rudar, ki je bil že vse, njegov sin je pa eden največjih razdiralcev prcltarskih vrst. In ti so sklenili, da ne smem prisostvovati sestanku. Torej, kje so bili tisti rudarji, torej navedite njih imena. Torej z lažjo si hočete g. Prepeluh pridobiti mandata, drugače si ga ne morete, ej to je žalostno.
Ker se pa gospodje okoli »Slov. Rep.« sklicujejo na radarje, torej rudarji in drugi delavci pozor in prečitajte dobro naslednje vrstice.
Dne 30. oktobra 1924 sem prejel pismo g. Prepeluha, v katerem je med drugim tudi povedano. (Še to moram vam odkrito povedati, da naša stranka je kmečka, delavci so seveda dobrodošli.) Torej rudarji in delavci, kadar so gospodje iz Ljubljane kandidati 8. februarja ste vsi »dobrodošli«, dajte krogljice g. ministru. V časopisu »Slov. Rep.c so pisali, da so me odklonili, v pismu z dne 30. oktobra 1924 so mi pisali naj delam in agitiram za nje, kar sem seveda odločno odklonil, ker za pokvarjeno frakarijo ne delam. Stojim na stališču, da delovno ljudstvo naj voli svoje ljudi, frakarji pa frakarje.
Kmetje in delavci! Ne dajte se varati raznim Prepeluhovcem, ki so kaj lepo vedrili pod c. kr. Avstrijsko marelo, Gosp. Prepeluhu pa povem, da sem bil pregnan pod Avstrijo 7 let z mojo družino vred, ta-korekoč iz Slovenije za vselej, ker sem se boril za revno ljudstvo in sem na prste stopal vašim najboljšim prijateljem, ji so bili vse preje, kakor pa »republikanci«. Tudi še sedaj v »svobodni« Jugoslaviji sem bil že večkrat zaprt po nedolžnem, odkar sem prišel po prevratu nazaj v domovino, sem vedno preganjan. Torej dovolite mi, da sem tudi toliko republikanca, kakor vi gospod, ki uživate tako rekoč ministrsko pokojnino.
Pisali ste gospodom okoli »Slov. Rep.«, da sem 1. 1923 kandidiral na »Paši-čevi listi«. To je nesramna laž. Naj zvedo kmetje in delavci, kakšen človek kandidira na vaši listi na Štajerskem, ki je vaš najboljši prijatelj in je član glavnega odbora vaše stranke. Čujte in strmite! Kmetje in delavci! Oni človek se piše Ivan Ivanuša. je že star Pašičev pristaš, več let radikal, in ima v radikalni stranki za Slovenijo centralno številko 2075. (In ta človek ustanavlja republikanske organizacije.) Ako bo treba se bo dokazalo. Torej kaj pomeni to, ako ie radikalni zaupnik v republikanski stranki, to menda ni treba razlagati. Vprašam g. Prepeluha, ali mu ni vse to znano? Ali ie to mogoče edini slučaj? Pojdite pojdite, vsi tja kamor spadate m ne iščite mandatov med poštenim republikanskim ljudstvom.
Še nekak skoro bi pozabil. Dne 21. decembra 1924 se je vršil prvi volili shod g. Prepeluha. Od tega shoda piše »TV'!avcko kmetski list« z dne 1. januarja 1925. št. 1 tako-Ie: Politični žongler Prepeluh v Sreviriu. Čohal dokazal Prepeluhu, da je Judež, itd. V tem dopisu stoji
tudi zapisano, da je Čohal rekel Prepeluhu. Pa ti? Ti si pošiljal 1. 1920 v Trbovlje telegrame, koga naj se aretira! Še zdaj imam enega doma. Ti si jih podpisal. Ker sem bil tudi jaz 1. 1920 s 14. mojimi prijatelji aretiran in bili dalje časa zaprti, sem tudi jaz slišal o nekih telegramih. Prosil bi g. Prepeluha naj mi da o tem kako pojasnilo, me zelo zanima, kajti mene se je aretiranega teplo in nekega mojega sotrpina še celo davilo.
Torej g. Prepeluh, na dan z besedo, če ne bodem primoran prositi za pojasnilo g. Čobala.
Torej kmetje in delavci, bodite previdni na dan 8. februarja in ne nasedajte raznim plačanim agentom in raznim ljubljanskim frakarskim republikancem, ki so bolj radikalni in monarhistični, kakor Pa-šič sam.
Mlakar Valentin, ml. bivši narodni poslanec.
Nasvetnfca vodilica.
U imenu prava Bog nam pomaga in častna svoboda pozdravljena je sloga.
Slovenija naša zemljo mati mila radost si sinova svobodna nam bila.
Na oltaru vidno prosvečene svobode veselo nam pjevano je nestalo izrode.
Napred dajmo umno na bielome papiru da potuje sodjelno v sakom gospodam.
Opći program veli bratje tako dajmo da se sviet veseli 8 svime se saznajmo.
Slovenija z dmženo mati svima mila srce nam ti pošteno svietu svietla bila,
Sastavio Jure Bošnjak, kmet v Radoviči dne 2. svečja 1924.
POLITIČNE VESTI.
Svojo »republikansko« listo je vložil g.Prepeluh za Kranjsko in Štajersko. Čudimo se temu, da gospodin Prepeluh kandidira, kot trdi on: kot Radičev zastopnik a proti samemu g. Radiču. Namreč g. Radič ima svojo listo za Štajersko in kandidira on tam sam. Iz teh okolnosti je razvidno, da mora biti g. Prepeluh lep zastopnik g. Radiča.
Gospod Prepeluh se je veselil in sedaj se mu tresejo Mače. Ko je g. Prepeluh zvedel, da so zaprli voditelje hrvaške republikanske stranke, se je silno razveselil, ko pa je bil obveščen, da je sodišče izpustilo iz zapora nekaj voditeljev se je silno prestrašil in se mu še sedaj tresejo hlače. Doslej je namreč upal, da hrvaški republikanci ne bodo mogli slovenskim volil-cem povedati, da nimajo z g. Prepeluhom nič opraviti češ, saj so zaprti. Gospod Prepeluh se bo kmalu prepričal, da ima laž kratke noge in da se z slepomišenjem ne pride do korita, h kateremu tak gospod kot je g. Prepeli?h ne spada.
Kdo vse kandidira na republikanski listi g. Prepeluha. Na republikanski listi g. Prepeluha kandidirajo ljudje, ki jih
prav nobena organizacija slovenskih republikancev ne pozna. Te gospode, kakor tudi samega sebe je postavil g. Prepeluh sam v upanju, da bodo hrvaški poslanci zaprti in da ne bodo mogli slovenskim vu-lilcem povedati resnice o njem in njegovih kandidatih. Med kandidati na listi g. Pre^ peluha so tudi taki ljudje, ki so bili že pristaši vseh dosedanjih strank v Sloveniji a povsodi izbaceni kot koritarji. Toraj tana je lista g. Prepeluha. Gliha vkup štriha.
Razni pustolovci. Po Belokrajini, v okraju Novomesto in Kočevju se vozijo na shode razni pustolovci kapitalistične stranke v kočijah in avtomobilih, plačani od kapitalistov. Te vrste ljudje obljubujejo volilcem če bode zmaga na n jihovi s tram, da bodo po krčmah pekli koštrune in drugo. Mi republikanci se pa vozimo v navadnih priprostih vozovih v pleteniku (košu), zato pa republikanec zmagal boš in če bode naša zmaga, ne bomo pekli samo koštrune temveč tudi prašiče.
Politični prevarane!. Dne 11. t. m. se vršil volilni shod od neke politične stranke, ki jo vodi Albin Prepeluh, upokojeni uradnik iz Ljubljane. Shod je bil slabo obiskan, par mož, kateri niso poznali pre-veranta. Shod je otvoril okrajni kandidat Petar Horvat iz kota pri Sinjem vrhu, kateri pa se vedno zaletuje, enkrat na ievo, enkrat na desno, okolu raznih stranic, samo, da bi prišel do korita. Istotaki je tudi gospodin Albin Prepeluh, katerega so že vse stranke odklonile in letos se je urinil k neki kapitalistični republikanski stranki ter hodi od vasi do vasi samo, da bi prevaral ljudi. Ima tudi še nekaj dtugih kandidatov na svoji strani, ki so bili bivši uradniki. Ali ne bi bilo to za nas sramotno, da bi mi podpirali kapitalistične stranke. Mi kot pravi republikanci, kmetje in delavci imamo že organizirano od leta 1923 stranko, ki se imenuje Kmečka republikanska stranka za Slovenijo. Edino ta je prava, naša republikanska stranka in hočemo se zvezati čimpreje bo mogoče z našimi brati Hrvati in srbskimi posestniki, da bomo lahko v ogromni večini zastopali naš zmučeni kmečki delavski narod. Kako bo človek, kakor je g. Prepeluh mogel zastopati kmečki in delavski narod, kateri še ni bil nikdar delavski ali kmečki delavec in taki sigurno ne ve, kaj ie kmečki delavski stan, ako sam ni okusil grenkobo njega. Nas kmetov je 80 % na nas visi država, mi smo tisti stebri države in kakor kaže* smo ravno sedaj največji sužnji mi in težko nam bode izmolzenim še nadalje prenašati temelje naše države, ako se nam breme ne zmanjša. Kdo je bil v vojnem času na bojišču; kmet in delavec, gospoda se je pa skrivala po kavarnah in drugih takih luknjah ter živela dobro na nase stroške. Hočemo imeti pravico, da zamore-mo zastopati samega sebe v državi, zato hočemo mi izvoliti sebi svoje poslance, uradniki in drugi naj si pa izvolijo kogar oni hočejo. 8. februarja pa pokažimo svojo moč ter vrzimo krogljice vse v 6 skrinjico.
Zakaj takšno odiranje z davščinami? Tole berite in premislite: Amerikanci s» izdelali statistiko o vojnih oboroževanjih v Evropi in na podlagi teh številk imenujejo Evropejce tepce. In imajo popolnoma prav. Največja militaristična država v Evropi so danes Francozi. Oni se še vedno boje Nemcev, ker 1. 1919 niso imeli pameti in so diktirali »mir«, ki ni mir, pak večna vojna nevarnost
0 republikanskih kandidatih v Slovenili R.P poročali relatori listi, da jih je postavil Radič. To ni res. »Obzor«, ki je F a'hči- ze-o nasproten IM, piše, da IHo postavljeni republikanski kandidati v Sloveniji sporazumno med HRSS in KRS ker sta obe organizaciji federativno zvezani med K. R, St.
Proti pačenju slovenskega jezika! Kakor hitro so dobili pri nas vladno moć v svoje roke razni »Jugoslaveni«, so začeli ti ljudje delati s* svojim maternim jezikom tako kot svinja z mehom. Njihovo načelo in njihov namen je bil, da nas kolikor mogoče hitro posrbijo. Zato so začeli pisati nove šolske knjige, samo ne v slovenščini. Največ je v naših sedanjih šolskih knjigah seveda srbskih izrazov, ki jih pri nas živ krst ne razume. Nič manj kakor v šolskih knjigah so začeli mrcvariti slovenščino tudi v raznih uradih, najbolj pa v »jugoslavenskem« časopisu. Stare »okrajne glavarje« so čez noč pometali na cesto, na njihova mesta pa so posadili nove »srezke poglavarje«, čeprav pri nas živ krst ne ve, kaj je »srez«! iz starih slovenskih »okrožij« so napravili neke »oblasti«, čeprav pomeni v slovenščini »oblast« vse kaj drugega kakor v srbščini. »Jugcslavenski« časopisi pa ničesar več ne »razumejo«, ampak oni samo še »shva-čajo«, ljudje ne hodijo več v sprevodih«, ampak v »povorkah«, tudi ne nosijo več »srajc«, ampak samo še »košulje« itd. Poznejši zgodovinarji, ki bodo pisali slovensko zgodovino od 1. 1918 do 1. 1924., bodo dali tej dobi po vsi pravici naslov »Zgodovina petclizništva slovenske inteligence«.
V globini svoie duše je velikanska večina našega ljudstva republikanskega mišljenja. Čudno pa je, da se velika večina teh republikancev ne upa tega povedati. To pa je prazen strah; to je posledica napačne vzgoje v pokorščini. Če si pošten človek, Imej tudi na jeziku to, kar nosiš v srcu! Drugače pa se pojdi solit! In sram bodi vsakega slovenskega republikanca, ki ni naročen na naš list, ki nikoli ne najde prilike, da bi poslal o priliki kakšen sold za naš tiskovni sklad. Kdor ima srce na pravem mestu, naj gre med znance — republikance in jim reče:	Če ste
možje, dajte za dobro stvar! Republikanec še nikjer nikoli na svetu ni bil bojazljivec, ampak vedno samozavesten mož! Babe pa radi prepuščamo — našim starim in idejno trhlim strankam!
Volilne priprave v Južni Srbiji. Iz |užne Srbije poročajo belgrajski srbski listi naravnost neverjetne stvari o volilnih pripravah vladnih strank. Tako poroča bivši minister notranjih zadev g. Nastas Petrovič v nekem listu, da sklicujejo ta-mošnji okrajni glavarji ugledne prebivalce k sebi v urad, kjer jim groze, da jim bo vlada dala požgati vse njihove vasi, če ne bodo pri politvah zmagali vladni kandidati. Dalje poročajo srbski listi, da se bodo morali dosluženi vojaki vrniti en teden pred volitvami zopet k svojim polkom, da bo armada pripravljena. Drugi zopet poročajo, da bodo vladni organi vse, ki so osumljeni, da so opozicij on alci, na dan volitev zaprli, da ne bodo mogli na volišča. — Take volitve so nekdaj »delali« v Galiciji in na Ogrskem. Znameniti angleški učenjak in publicist Seton Watson je neke take »madžarske volitve« tudi popisal, in njegova knjižica o madžarskih volitvah je zbudila takrat po vsem kulturnem svetu velikansko senzacijo in opravičeno ogorčenje. Kakor na Ogrskem, so volili tudi na Hrvaškem. Tudi tam so ponarejali volilne listke, ljudi zapirali in sploh uganjali nasilja najgrše sorte. V madžarsko politično volilno šolo so hodili pa tudi Pri bičević in vsi beograjski gospodje. Zato ni nič čudnega, če Pribičević, ki še nikjer drugod po svetu ni bil kakor po Hrvaškem in Madžarskem, drugih volitev ne pozna, kakor one zloglasne madžarske. Za belgrajsko vlado pa bi bilo danes krvavo potrebno, če bi se v volilni dobi pripeljal Seton Watson v Jugoslavijo, zlasti v južno Srbijo, cfa bi videl na svoje oči, kako se pri nas voli, in da bi tudi
»srbske« volitve tako resnično popisal kakor je nekdaj mažarske.
Republikanstvo in boljševizem. V kraljevini SHS imamo več republikanskih organizacij. Mi imamo republikance v Srbiji. Med srbskimi republikanci najdemo celo vrsto najboljših belgrajskih vseučili-ških profesorjev, kakor so Slobodan Jovanovič, Jaša Prodanovič in. še mnogo drugih. — Na Hrvaškem imamo hrvaško kmečko republikansko stranko pod vodstvom Radičevim. — V Sloveniji imamo Seljačko republikansko stranko. Med srbskimi republikanci in med hrvaškimi ter slovenskimi pa je velika razlika. Srbski republikanci so sicer za republiko, ob enem pa zagovarjajo državno in narodno edinstvo, t. j., nadvlado Srbov nad vsemi drugimi narodi v Jugoslaviji. Hrvaški in slovenski republikanci pa hočemo federativno ureditev države, ki bi omogočala tudi Hrvatom in Slovencem prost razvoj in samostojno ter neodvisno.parodno življenje. Federativne preureditve države pa se vsi Srbi, tudi republikanci, boje kot vrag križa, kajti če bi bila država preurejena v federativnem smislu, torej kot zvezna država, ne bi mogli več v Belgradu gospodariti z našim davčnim denarjem kot svinja z mehom. Zato- se sovraštvo belgraj-ske vlade ne obrača proti srbskim republikancem, ki so glede državne ureditve ravno istih misli’ kot Pašič, ampak samo proti hrvaškim republikancem. Ker pa se obrača sovraštvo vlade samo proti hrvaškim republikancem, proti srbskim pa ne, je jasno, da vlada pri zatiranju hrvaškega republikanstva ne misli toliko na zatiranje republikanstva, ampak na zatiranje Hrvatov in hrvaškega naroda. Če bi se Hrvatje obvezali, da bodo Belgrajčanom na vekov veke valili denar in denar in zopet denar, bi Srbom hrvaško republi-kanslvo ne bilo prav nič na poti, kajti tako samogoltnih in samo po denarju pohlepnih ljudi kot so belgrajski cincarski porodi carji, nikjer na svetu ni več. Ker pa pp~ meni »republika« za Hrvate in Slovence v prvi vrsti gospodarsko osamosvojitev, je razumljivo, zakaj se Srbi republikanstva boje le na Hrvaškem in v Sloveniji, v Srbiji pa ne? Iz tega vzroka tudi srbskih republikancev ne proglašajo za »boljše-vike«, pač pa proglašajo in bodo proglašali za »boljševike« ne samo republikance Hrvate in Slovence, ampak sploh vse Hrvate in Slovence, ki se branijo metati svoj davčni denar kar tja v en dan v večno prazno in nenasitno belgrajsko žrelo! To in samo to je pravi vzrok preganjanja republikancev na Hrvaškem! Gospodom v Belgradu se ne gre prav nič »za kralja«, ampak za cekine, kakor ie to vedno pri vseh skopuhih in oderuhih.
Grdobija. Slovenski vladinovski listi so ta teden poročali, da bo vlada duhovnikom zvišala njihove beraške plače in da bo dobival ljubljanski škof kar celih 7000 dinarjev na mesec, torej toliko, kolikor zasluži vsak količkaj sposoben agent. Ob enem pa so slovenski vladinovci v zvezi s tem poročilom duhovnikom namigovali, naj se poslej lepo pokore- slavni vladi, ki tako očetovsko zanje skrbi! Če bi bili slovenski vladinovci rekli, da je država storila samo svojo dolžnost, da je sklenila duhovnike za njihovo delo tudi primerno plačati, bi bilo to v redu. Kdor pa. namiguje, da se mora človek, ki ni.prejel nobene milosti, ampak samo svojo pravico, temu ali onemu še s tem hvaležnega izkazati, da mu preda svoje prepričanje, tak človek zagreši prvovrstno svinjarijo! Kar pišejo slovenski režimovski listi v najnovejšem času, presega že vse meje! Javen škandal in očitna sramota za vse Slovence pa je, da sploh še morejo izhajati v Sloveniji listi, ki pišejo tako, kakor piše n. pr. zloglasni »Slovenski Narod«.
Prav je povedal. Med Nemci slovi kot eden najboljših poznavalcev političnih razmer v Jugoslaviji bivši nemški državni poslanec Herman Wendel, Ta mož je objavil pretekli teden v listu »Prager Pres-se«, ki je glasilo češkega ministrstva za vnanje zadeve, o razmerah v Jugoslaviji članek, kjer čisto pravilno pravi, da si stojita v Jugoslaviji nasproti dve politični skupini, centralistična Pašić-Pribičevićeva skupina na eni strani, ki hoče nadvlado Srbov, na drugi strani pa federalistična skupina Hrvatov, Slovencev, Bosancev jji. Boj med obema skupinama je jako hud, kar je naravno. V tem boju pa se hoče vlada posluževati proti Hrvatom in Slovencem tudi nasilnih sredstev. Pred takimi metodami pa Wendel belgrajsko vlado svari, ker je že danes očitno, da mora v političnem boju biti premagan vsak, kdor se poslužuje nasilja. — Vprašanje pa je, če bo hotela belgrajska vlada pametni nasvet nemškega parlamentarca tudi uva-ževati.
Lumparija. V Belgradu se nobenega vraga tako ne boje kako republikanskega gibanja po vsi državi. Posebno se boje tega gibanja na Hrvaškem in zato poskušajo uporabiti vsa sredstva, da bi republikansko gibanje na Hrvaškem zatrli, Radiča pa zaprli ali efelo obesili. Najprej so poskušali njegovo enotno stranko razbiti in so nekaj ljudi bogato plačali, da bi ustanavljali konkurenčne stranke. Ta namera pa se je očividno ponesrečila.
Nova doba.
Kdor pozna natančnejše naše slovenske razmere mu pade zlasti dvoje v oči: prvič mala in nizka stopnja politične izobrazbe Slovencev v obče in drugič mala zavest lastne narodnosti. To sta nas Slovencev dva naglavna greha. To zlo rodi vedno nova zla, zato ga je treba odpravili.
Iz naše organizacije: Razni elementi, prejšnji Avstrijci in sedajni kapitalisti to uradniki trdijo, da nismo zreli za republiko. Mi pa pobiramo z drevesa samo zrelo sadje in ako ni še popolnoma dozorelo, naj zgnije zeleno na drevesu. Ako mi do-sedaj še nismo zreli za republiko, kako je mogla biti zrela država Švica, katera je že čez 600 let republika. Ali niso bili državljani Švice pred 600 leti na isti izobrazbi kakor smo bili tudi mi pred 600 leti.
RAZNE ZANIMIVOSTI.
Koliko so imeli vladarji plače pred svetovno vojno v eni minuti? Ruski car 405 K, avstrijski cesar 275 K, nemški cesar 108 K, italijanski kralj 88 K, angleški kralj 75 K, španski kralj 72 K, švedski kralj 48 K, bavarski kralj 46 K, norveški kralj 46 K, belgijski kralj 24 K, saški kralj 24 K, danski kralj 18 K, predsednik francoske republike 9 K, predsednik Združenih držav ameriških 2 K, predsednik švicarske republike 12 vinarjev.
Zdravo in bolno meso spoznaš: Medlo rdeče meso je od malokrvne živali torej ni zdravo. Temnordeče meso priča, da ni bila žival zaklana, temveč da ie poginila. Mast pri zdravi živali je bela in trda, pri bolni rumenobela in mehka, vodena. — Zdravo meso je pri dotiku trdo in ne zmoči prsta skoro nič, nasprotno je pri bolnem. Zdravo meso nima skoro nič duha. Zdravo meso se malo vkuha.
Razširjajte naše glasilo I Pridobivajte somišljenike
Tiska Makso Hrovatin, Ljubljana.