Moj učitelj Jože Plečnik
Končno smo v Ljubljani dočakali razstavo o delu velikega arhitekta Jo-že Plečnika, ki je vzbudila veliko zani-manje, ko je bila na ogled v Pompido-ujevem centru v Parizu. »Plečnik spet doma!« S takimi in podobnimi naslo-vi so časniki pospremili otvoritev raz-stave v Ljubljani. O delu enega od ve-likanov naše kulturne ustvarjalnosti je bilo povedanega in napisanega že precej, manj pa poznamo njegovo živ-ljenje in utrinke iz njegove delovne vsakdanjosti. Obrnili smo se na enega od njegovih učencev, sedaj že upoko-jenega arhitekta Svatopluka Kasala in ga vprašali, kako je doživljal leta, ko je študiral pri velikem mojstru. Na podlagi nekaj vprašanj nam je nekda-nji Plečnikov učenec kar sam z vese-ljem napisal prispevek, ki ga objavlja-mo v celoti.
Predno odgovorim na vprašanje, če sem se kdaj osebno pogovaijal s Pleč-nikom in kakšna je bila tema pogovo-ra, moram najprej na kratko opisati način študija pri Plečniku. Imeli smo risalnico, v kateri je imel vsak od nas študentov risalno mizo. Tam smo pre-življali študentske dni od jutra do ve-čera. Bilo nas je vedno 20 do 25 učen-cev. Poleg naše risalnice je bil profe-sorjev kabinet, kjer je prav tako od jutra do večera neumorno delal naš dragi profesor. Imenovali smo ga »fo-ter«, seveda samo med nami.
Dvakrat dopoldne in dvakrat po-poldne je vsak dan prišel med nas. Sel je od mize od mize, se vsakemu oseb-no posvetil, korigiral in popravljal de-lo vsakega posebej, z vsakim vedno pokramljal o študentskem problemu in dal izčrpno smernico za nadaljnje delo. Imel je navado reči: »Takole bi bilo najbolje, po mojem nesmerodaj-nem mnenju«. Kmalu sem razumel da »merodajno« mnenje daje mero, »smerodajno« pa smer. Plečnik se je včasih čudno izražal.
S Plečnikom sem torej govoril ne-kako štirikrat na dan, v času študija več tisočkrat. Bil je zgovoren mož, skoraj klepetav. Ni pa maral vprašanj. Vedno je rad govoril sam. Tako sem ga nekoč, ko sem risal neko pohištvo iz borovega lesa, vprašal, kakšen les je to. Odgovoril mi je hladno in kratko: »Včasih je borovec tako bel kot mace-sen, včasih pa je macesen tako rdeč kot borovec« In pogovora je bilo konec.
Na robu modernih vplivov
Plečnik, ki je v svoji arhitekturi močno gojil dekorativne elemente, ni maral niti slišati za moderne smeri konstruktivne arhitekture brez deko-racij zlasti francoskega arhitekta Le Corbusiera in Pereta. Ta nova struja je seveda pljusknila tudi preko naših me-ja. Profesor je čutil naš nemir, ko smo se mladi začeli zanimati za te zamisli. Plečnik se je tega bal; to lahko rečem. Zelo značilne so njegove besede, ko je dejal: »Kar zna Corbusier, znam tudi
jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!« S takimi besedami nas je ponavadi miril, čeprav je zlasti zadnja leta čutil vse večji vpliv moderne arhitekture.
Živo se spominjam, kako sva obrav-navala nek dekorativni element moje študijske naloge. Plečnik mi je takrat rekel dobesedno: »Dragec, zdi se mi, da se zaman mučiva, saj boste tako ali tako Corbusier postali. Pomnite pa, da bodo ljudje kmalu spet potrebovali ne-kaj za dušo in srce«. Obrnil se je in razočaran odšel od moje mize. Bilo je to v prvem povojnem letu, ko za »dušo in srce« res še ni bilo prostora, saj smo komaj odstranili ruševine. Plečnik nam - svojim učencem - nikdar ni rekel žal besede. Nagovarjal nas je »dragec«, dekletom - študentkam, pa je običajno rekel »dragica«. Velikokrat nas je ogovoril tudi z »gospod kolega«, kar se nam je takrat zdelo sila imenit-no. Rad je z nami govoril tudi nemško, to pa zato, ker je dobro poznal sočnost nemškega izrazoslovja, saj je dolgo ži-vel na Dunaju. Rad pa je govoril tudi češko, zlasti z menoj, saj je vedel, da sem češkega rodu. Običajno mi je re-kel »milačku«, kar v češčini pomeni dragec.
Kako je bilo, če smo kot študentje pri svojem delu zagrešili napako ali storili kaj, kar mojstru ni bilo všeč?
Prav živo se spominjam, kako se mi je, pri skoraj dokončanem študijskem projektu primerilo, da sem risbo obup-no popackal s tušem. Odločil sem se, da bom zadevo skušal rešiti z britvico in radirko. Taka »reševalna akcija« je lahko trajala ves dan. Bilo je mučno delo. Bil sem tako zaverovan v praska-r\je po papirju, da nisem opazil, da ob meni stoji Plečnik in me živo opazuje. Končno pa mi je rekel: »Dragec, mit viel radieren und viel messer, wird die zeichnung immer besser«, kar pomeni približno - z obilnim radiranjem in ostrim nožem, postaja risba vedno boljša. Nasledrji dan mi je rekel: »Dra-gec, lepo vamje uspelo.bilojevredno vašega napora«.
Plečnik nas ni silil v delo, zlasti ne v površinske rešitve. Imel je navado re-či: »Vse dobro premisliti, vse pre-spati«.
Kot znano, Plečnik ni bil inženir, saj se je šolal drugače. Zato je tudi zelo težko prenašal dejstvo, da smo mi nje-govi učenci takrat postajali inženiiji. Nekoč sem ga prosil, naj mi razloži konstrukcijo lesenega stropa. Odvrnil mi je: »Gospod kolega, to ne sodi v arhitekturo; vprašajte kakega inže-niija«.
Dogodek, ki mi je ostal najbolj v spominu
Plečnika smo neizmerno spoštovali in ljubili. Ne morem tega opisati; za nas je bil skoraj nadnaravno bitje. Lahko rečem, da v svojem, ne prav kratkem življenju, nisem srečal boljše-ga človeka, nikogar doslej nisem tako globoko spoštoval, nihče doslej mi v življenju ni dal več.
Spominov je toliko, da težko rečem, kateri mi je najbolj ostal v spominu. Recimo tale:
S Plečnikom sva sedela v gostilni »Pod Skalco«. Naročil je dva kozarca belega vina in eno žemljo. Razpolovil jo je, pol za mene in pol zase ter rekel: »Tudi pri hrani moramo biti zmerni«.
Pri hrani je bil menda res zmeren, je pa veliko kadil. Kolikokrat sem od strani, ko je sedel pri moji študijski mizi, opazoval rumeno ožgane, sicer pa bele brke in brado. Kadil je vedno poceni cigarete »Ibar«. Tudi mi štu-dentje smo začeli kaditi »Ibar«, saj smo ga hoteli v vsem posnemati.
Kakšen je bil Plečnik kot človek?
Bil je izredno blag mož. Kot človek je bil asket. Na življenje je imel popol-noma samosvoje poglede. Posvetnih stvari ni cenil, saj jih preprosto ni po-treboval. Ni imel družine, niti žene. O njegovem odnosu do žensk ne vem ničesar in prepričan sem, da ni člove-ka, ki bi o tem kaj vedel, ker preDrosto ni kaj vedeti. Pred kratkim so ga na avstrijski televiziji imenovali »menih«. Menim, da je karakteristika primerna.
Imel je eno samo ljubico, ki se imenuje arhitektura. Tej ljubezni je bil predan sleherni trenutek svojega življenja.
Uporabiti obrabljene fraze, da je bil izredno moder, inteligenten in pošten je premalo. Plečnik je bil mnogo več.
Neuklonljivo je zaupal svoji afhitek-turi. Pri obravnavanju njegovega pro-jekta cerkve v Šiški, je nek mlad re-dovnik predlagal določene spremem-be. Plečnik ga je odločno zavrnil re-koč: »Kar znam, sem napravil. Poprav-Ijati ne mislim ničesar«. Vendar je po tem pogovoru zelo trpel.
Bil je izreden Slovenec. Znane so njegove besede, ko je prišlo do italijan-ske okupacije. Nekaj študentov je ne-mudoma odfiitelo k ryemu na dom z novico: »Italijani so v Ljubljani«. Pleč-nik je mirno odgovoril: »Tudi Rimljani so bili«.
Bil je globoko veren mož, vendar tega svojega prepričanja ni vsiljeval nikomur. Zlasti po vojni .se je dobro zavedal, da je prišel drugačen čas, s katerim se ni povsem strinjal. O tem z nami študenti ni govoril, vsaj z menoj ne. Bil je toleranten. Iz Plečnikovih ust po vojni nisem slišal besede tova-riš, vedno gospod. Tak je pač bil, nače-len in dosleden. Prilagajal ali hlinil se ni nikomur. To zai\j po^vojni ni bilo vedno ugodno.
Znal je biti tudi šegav in šaljiv. Naj opišem dogodek kateremu sicer nisem bil priča, zvedel pa sem zai\j od starej-ših kolegov. Nekdaryi jugoslovanski kralj Aleksander ga je ob neki prilož-nosti povabil v svojo rezidenco na Ble-du na ogled ročno izrezljanega pohi-štva, ki ga je bil dobil v dar iz Turčije.
Kralja se je tedaj obvezno nagovarjalo z »vaše veličanstvo«. Plečnik pa mu je po ogledu pohištva preprosto dejal: »Gospod kralj, grdo so vas ogoljufali«.
Za lepoto in srečo je potrebno veliko trpeti
Plečnik je bil tudi častihlepen. Mo-goče izraz ni najprimernejši. Vsekakor se je zavedal svoje veličine.
Bil je eden prvih Prešernovih nagra-jencev. Naslednji dan nam je o tem pripovedoval rekoč: »Bilo je imenitno, peljali so me z avtomobilom.« (Skoraj verjamem, da prvič v življenju).
Kot učen mož se je zavedal svoje modrosti, ki jo je znal uveljaviti včasih tudi nasilno, kajti v svojih nazorih je bil nepopustljiv. Končno, ali ne pravi kitajski pregovor: Kdor nekaj ve, in ve da nekaj ve, ta je pravi učenjak. Kot tak je znal na nas, svoje učence, preliti sijaj umetnosti, ki se ji pravi arhitektu-ra. Znal je v nas zanetiti uničujoči pla-men pohlepa po znaryu, obenem, pa nas je večkrat svaril rekoč: »Arhitek-tura, kateri ste se udinjali, je eno samo veliko trpljenje. Zavedajte se, da je po-trebno za lepoto in srečo veliko tr-peti.«
Zelo me boli, da je v teh dneh, na Plečnikovem grobu en sam svež na-gelj. - Ta je od mene.
Kar sem napisal o Plečniku, je seve-da moje osebno gledanje nanj, čeprav sem prepričan, da se bodo moji kolegi strirgali s tem, kar sem napisal in opisal!
Kaj je Plečnik v resnici bil, tega ne ve še nihče. Vsi smo še vedno njegovi
UČenCJ.                                            Svatopluk Kasal