1951 SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO Z VEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO 7.—8. številka V Ljubljani, 1. oktobra 1951 LIH. letnik Vsebina Jože Rihair: Uvedimo odbiranje v vsa naša čebelarstva! .......................... 145 Tihomir R. Jevtič: Shranjevanje spra- šenih matic ................................ 148 J. K.: Iz prakse za prakso .................... 151 Anton Spendov: Več jajčk in žrk v eni celici ................................. 154 Rado Ličan: Obnožina .......................... 156 Savinjska: Nekaj o trotovcih .................. 157 Leopold Debevec: Ali veste .................... 158 W. Fyg: O pojavih med obhojo matic 161 V. R.: Prosto gradeča čebelja družina 169 Inocenc Revaj: Čebelar na počitnicah 177 Branje za novince: Drago Bitenc: V zadnje tromesečje čebelarskega leta .......................... 170 Josip Dolenc: O točenju in spravljanju medu ................................ 173 Čebelarske opazovalnice: Jože Rihar: Poročilo za maj in junij ...................................... 181 Na ovitku: Oglasi. Osmrtnice: Lenarčič Franc. Mrzel Franc. Čebelarskemu dobrotniku v spomin. Konrad Barle ................................ 183 Mali kruhek: Čmrlji bolje vidijo kakor čebele. Starost listovnega panja. Čebelje družine — varne pred gnilobo. Čebelar in znanost. Rž omamlja čebele. Kazen za čebelarja, ki muči čebele. Znak dobrih panjev. Pridnost čebel v številkah. Tehnika zdravljenja s čebeljim strupom. Poznavanje panjev .................... 185 Naia organizacija: Stane Petelin: Zavarovanje čebel .... 187 Dopisi: Čebelarska družina Sv. Križ pri Litiji. Čebelarsko društvo Trebnje. Vsiljivi čebelar ..................... 183 Poročilo o ustanovnem občnem zboru Zveze čebelarskih društev ...... 189 Delovanje izvršnega odbora ČZ .... 192 V zameno prejeti listi. List izhaja v dvojnih Številkah. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev v Ljubljani, Tyrševa cesta 21, tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca« v Ljubljani, Knafljeva ulica 5. Urejata ga in za uredništvo odgovarjata: Stane Mihelič in Vlado Rojec. Tehnični urednik: Josip Kobal. Letna naročnina za člane 200 din, za nečlane 220 din posamezna dvojna številka 40 din. V inozemstvu stane list 250 din. ČEBELNJAK za 10 AZ-panjev in 5 eksportnih panjev, nov, še nerabljen, s prostorno notranjostjo, tako da se v njem lahko namesti omara za sat-nice, miza, dva stola in primerno ležišče za prenočevanje, po ugodni ceni prodam. Izdelan je iz mecesnovega lesa, ima dvojne stene, streha je pokrita s pocinkano pločevino, postavljen pa je na betonskih podstavkih. — Ravnik Janko, Kranj, Stara cesta 21. ZAMENJAM za čebele v AŽ-pamjih ali v panjih Neisser-jevega sistema bencinski pogoriskii motor z dvema cilindroma in vodnim hladilom za osem konjskih sil. Cena po dogovoru na naslov Sever Stanko, Slamnjak, pošta Ljutomer. LJUBITELJI CVETLIC, POZOR! Prodam čebulice tulipanov raznih barv. Cena za čebulico je 3 din franco oddajna postaja. — Tomaž Novak, Mačkovec 119, p. Čakovec. KUPIM 20—30 A2-panjev s čebelami. Plačam v gotovini ali pa v blagu. V zameno dam lahko: a) kompletni električni hišni vodovod, b) kompletno hišno kopalnico, c) kompletno bencinsko »Deutz« cirkularko na kolesih za žaganje drv, č) kompletno opremljen električni kompresor za avto, d) razno orodje, kakor aparat za avtogeno varjenje, tapetniški stroj za monsko travo ali žimo. c) kompletno garnituro mesarskih strojev za izdelovanje klobas itd. Ponudbe pošljite na naslov: Novakovič Serafim, Zagreb, Petrova 17. Ing. Jože Rihar: Uvedimo odbiranje v vsa naša čebelarstva! V večini živinorejskih panog so -rejci s smotrnim odbiranjem dosegli piri živalih znatno višjo proizvodnjo. Pridelki mleka, mesa, volne, jajc in drugih živalskih proizvodov so pri odbranih živalih mnogo večji kot pri živalih, pri katerih se .ni pazilo na selekcijo. Kakor ipri govedu, ovcah, koktfših in drugih živalih je možno tudi pri čebeljih družinah zboljšati gospodarske lastnosti ter doseči višje pridelke medu im voska. V težnji, da zboljšajo lastnosti svojih čebeljih družin, so v raznih tujih deželah krenili ipo različnih poitilh. Nekateri načini, zlasti (križanje med tujimi pasmami, so se izkazali kasneje kot škodljivi. Le navedemo /naj, da se selekcijsko delo lahko razvija v treh smereh: v smeri množičnega odbiranja, v smeri individualnega aili skupinskega odbiranja in v smeri križanja. Vsi .trije načini selekcije imajo namen zboljšati dedne lastnosti in zvišati produktivnost čebel. Končni cilj odbiranja pa so rodovi, ki bodo zaželene gospodarske lastnosti zanesljivo prenašali na potomstvo. Naša prva naloga je, da obnovimo to, kar so naši predniki že izvajali. Čebelarji s kranjiči in koši so zavestno, nekateri tudi nehote vsako jesen odbirali. Za pleme so puščali tiste družine, od katerih so si obetali največ go-spodarskih koristi. Pri čebelarjenju na iroje so dajali prednost rojivim družinam, kar večini današnjih čebelarjev ne ustreza. Vendar pa so v prejšnjih stoletjih prav tako kot dandanes po večini čebelar11 i že na med. O tem govore podatki, ki pričajo, da so naši predniki pridelali znamo več medu, kot ga pridelamo 'danes. Pred približno pol stoletjem so v naših krajih začeli postopoma opuščati čebelarjenje s kranjiči in uvajati razne oblike večjih panjev, ki sef bili opremljeni s premičnim satjem. S tem je odpadla potreba, da bi 'jeseni zažveplali del družin, odpadla pa je istočasno prilika, da bi ohranili za nadaljnjo vzrejo le najboljše plemenjake. Pri današnjem načinu čebelarjenja je le malo čebelarjev, ki odbirajo. Ker imajo možnost, da z zalego in medom iz močnih družin ojačujejo slabiče, družine, ki niso nabrale zimske zaloge, družine, ki so slabo prezimile, ki kažejo morda znalke griže ali nosemavosti, družine, ki so zaostale v razvoju zaradi vremenskih neprilik itd., vzdržujejo in razmnožujejo družine s slabimi lastnostmi, hude rojivke pa dostikrat uporabljajo za obnavljanje matic. Naša naloga bodi, da v vsako čebelarstvo prodre misel O nujnosti odbiranja, s katerim najlaže povečamo pridelke. Množično odbiranje — odbiranje, ki je bilo že v navadi pri naših dedih — je med čebelarji v večini naprednih čebelarskih dežel edini način odbiranja čebeljih družin. Ta ali oni ibo morda ugovarjal, Češ pri tem načinu odbiramo lie po ženski 'liniji, gledamo le na to, da vzredimo matice od najbolljših -družin, nimamo pa niikaike kontrole po moški strani, ker se matice iparijo 's poljubnimi troti. Toda to [je samo navidezno. Ker nastane trot iz neoplojenega jajčeca, se pri njeni vsaj v prvem pokolenju uveljavljajo samo lastnosti matere, to je matice, ki je bila vzrejena iz odbrane družine. Res je, da se lahko izbrane matice prvo in morda 'tudi drugo leto- združijo z nezaželenimi troti, važno pa je, da vse izmenjane matice porajajo čiste trote, torej trote, ki imayo le lestnosti matic, nimajo pa lastnosti trotov, s katerimi so- se njihove mateire slučajno sparile. Razvidno je, da tu z odbiranjem po moški strani zakasnimo za 1 do 2 leti. V manjšem čebelarstvu prav lahko iz m cm jamo vse matice v 1—2 letih, v večjih pa v 2—3 letih in jih nadomestimo z novimi, ki izvirajo iz družin, odlikujočih se po zaželenih gospodarskih lastnostih. Kako začnemo odbirati? Čebelar mora predvsem izostriti svoy ipogled, da bo znal najti najboljše družine. Nato bo vsako leto razdelil svoje družine v dve skupini. V prvo skupino bo uvrstil le izbrane družine, v drugo pa vse ostale, slabše ocenjene družine. Običajno bo prva skupina manjša, obsegala bo ile 5—20 odstotkov vseh čebeljih družin. Družine te skupine so mu dale nadpovprečno množino medu in voska. Njih matice so rodovitne; odlikujejo se po lepi zalegi. Čebele so zdrave, enotno sive in krotke. V skupino odbranih plemenjakov bo uvrstil tudi družine, za katere ve, da rade tiho prelegajo. Znan mi je čebelar, ki je z večletnim odbiranjem dosegel, da mu ni treba več plezati za roji, da ima v čebelnjaku družine, ki že 15 let niso rojile, temveč so izmenjavale matice le s tihim preleganjem. Tiho preleganje je lastnost, ki se rada podeduje. Naš ideal so nerojive sivke, ki dajejo visoke pridelke. Ker živimo v krajih, kjer je še vedno mogoče najti čisto domačo pasmo, je naša prva naloga, da iz množice različnih rodov izberemo čim bolj zmogljive družine, ki prenašajo zaželene gospodarske lastnosti verno iz roda v rod. Iz družin te skupine bomo razmnoževali matice in v tej skupini bomo pospeševali razvoj trotov. Te družine so naši pleme n‘jaki: matičarji in trot ar ji hkrati. V drugo skupino sodiio družine, ki so dale srednje in slabše pridelke. Poudariti pa je treba, da slabičev, ki si ne morejo opomoči zaradi mraza, škodljivcev ali bolezni, v čebelnjaku sploh ne bomo trpeli. Izločiili bomo trotovce in družine, ki se razvijajo preveč enostransko, ki jim je mar samo zalega, ne oskrbijo se pa za zimo z zadostno zalogo medu. Najprej izmenjamo matice tem najslabšim, nato pa še drugim družinam s srednjimi donosi. Katere pogoje moramo izpolniti, da bo naše odbiranje uspešno? 1. Vsako čebelarstvo mora voditi zapiske. Iz njih mora biti razvidno, kako se je ta ali ona družina razvijala med letom, koliko je nabrala medu, kako je prezimila — ali je prebila zimo brez mrtvic in griže, ali je porabila čez zimo mnogo ali malo thrane. V zapiskih morajo biti podatki o poreklu in starosti matic, kakor tudi opombe o pasemski čistosti čebel, trotov in matic. Izostati ne smejo navedbe, kaj smo družini čez leto dodali, kaj odvzeli. Večino podatkov vpisujemo mimogrede, zlasti ob spomladanskem in jesenskem pregledovanju, podatke o pridelku pa po točenju. Družine, ki so čez zimo postale brezmatične, ki so zbolele ali so porabile mnogo hrane, spomladi izločimo iz skupine odbranih plemenjakov. Čim dalyk» doibo zapiski zajemajo, tem bolj so zanesljivi, tem trdnejša je njih osnova za presojanje, kako se posamezne lastnosti prenašajo na potomstvo. Zato ije treba te zapiske skrbno hraniti in jih vsako' leto dopolnjevati z novimi podatki. 2. Da bodo odbrani plemenjaki obdržali in pokazali svoje dobre lastnosti, jih moramo pravilno oskrbovati. Tudi v 'čebelarstvu velja kmečka prišlo vica, da krava pri gobcu mollze, to se pravi, da le tista žival, ki jo pravilno oskrbujemo, pokaže vse dobre lastnosti. Odbranim plemenjakom moramo ustvariti pogoje, da se nagoni, ki vodijo k nabiranju medu in izločanju voska, lahko v polni meri uveljavijo. Imeti morajo dovolj dobre krme in lepe sate, biti morajo Čez zimo primerno odeti. V odbranih družinah moramo preprečevati rojenje, jih ojačevati za glavno pašo in pravilno zazimovati. Paziti moramo tudi na to, da bodo pročelja njih panjev pravilno pobarvana in podobno. Nekaj pripomb k vzreji matic. Znano je, da odbrane družine, iz kateri^ jemljemo .rojeve matičmike ali ličinke za vzrejo v vzrejnem satniku, imenujemo matičarje. Potrebno je, da iz malega števila odbranih plemenjakov-matičarjev vzredimo matice za potrebe vsega čebelarstva, to je matice za redno obnavljanje, za izmenjavo v družinah s slabimi lastnostmi, za narejence, za rezervo itd. Matice vzrejamo v času ne-obilne paše, ko nudi narava dovolj cvetnega prahu. Manjša čebelarstva lahko zadostijo svojim potrebam že z izkoriščanjem .rojevih matičniikov. K rojenju naj prisilijo čebele z dražilnim pitanjem. Večjim čebelarstvom nujno priporočam tehniko .vzreje matic v vzrejnem satniku. Večino potrebščin za to vzrejo si lahko čebelar napravi sam. Običajno damo vzrejni satnik z eno- do eno in poldnevnimi ličinkami v drugo družino — rednika. Za rednika uporabimo enega izmed odbranih plemenjakov, ker tudi rednik vpliva na lastnosti bodočih matic in čebel. Kaj je treba vpoštevati pri vzreji trotov? Z vzrejo trotov moramo pričeti 14—16 dni prej kot z vzrejo matic, ker se troti počasneje razvijajo in postanejo ikasneje pojavi. Razvoj trotje zalege dopuščamo le v odbranih plemenjakih. V vseh drugih družinah omejujemo trotjo zalego s tem, da vdellavamo v okvire le cede samice, da menjavamo satje, da satje v gradillnih satnikih pravočasno izrezujemo. Opisani način množičnega odbiranja je dostopen vsakomur. Zlasti v -naših predelih, kjer imamo še neizkoriščeno zakladnico dobrih čebeljih rodov, obeta veliko uspehov. Vsako čebelarstvo lahko v nekaj letih izboljša gospodarske lastnosti svojih čebeljih družin. Uspeh se bo zlasti hitro pokazal, ako stoji čebelarstvo na samem, ali če odbirajo tudi sosedni čebelarji. Vendar to poslednje ni nujno potrebno. Množica naših plemenitih trotov vpliva v čedalji večji meri tudi na sosedna čebelarstva. Kljub temu bi bilo prav, da bi v množičnem, odbiranju razpravljali na sestankih čebelarskih družin in skušali celo uvesti v vse čebelnjake arondiranega področja en sam dober čebelji rod. Tihomir R. Jevtič: Shranjevanje sprašenih matic V matičn.ico zaprte mllade sprašene matice moremo v manjšem ali večjem Številu hraniti toliko časa v izrojencu, dokler se v njem .ne poleže in spraži matica, prav tako tudi v vsaki čebelji družini, ki nima sprašene matice. To so vedeli in se s tem izkustvom okoriščali že liineiburški čebelarji. »Liineburžani«, piše Jovan Zivanovič, »dajo v kateri koli slamnati panj, ki po odhodu prvca se nima matice, do petdeset matičnic z rezervnimi maticami. Čebele ise polagoma navadijo take matice krmiti in negovati. Ako kaka družina osiroti, vzamejo iz omenjenega panja kletko z matico in 'jo dodajo ibrezmatičnemu ipaniju.« V sodobnem čebelarstvu delamo drugače. V matičnice vtaknemo zrele ma-tičnike, da se v njih poležejo mlade matice. Tako ravnamo zlasti takrat, kadar oam primanjkuje plemenilnikov. Poležene matice ostanejo v matičnicah, dokler ^ — Ju» CHääffiEEö Q m c®™ (mmsrn ci i i.m ÜÜS) niso plemenilniki naseljeni s presojanimi čebelami. Da bi matičniki v kletkah ne bili ločeni od čebel in da bi bile matice takoj po poleženju deležne njih pomoči, so nekateri čebelarji gosto žienato mrežo, ki se navadno uporablja pri izdelavi matičnic, na eni strani zamenjali z matično rešetko in tako omogočili čebelam, da lahiko nemoteno zlezejo v matičnico in jo zapuste, kadar hočejo, da oskrbujejo- matični,ke in krmijo matice, ko prilezejo iz matičnikov. (Pere-Mesonev 1933, S. K. Djordjevič 1936 in P. S. Ščerbina 1947). Matičnike lahko vtaknemo v kletke z matično rešetko, še preden dozore, kakor hitro jih čebele zaipirO'. Po mnenju Pere-Mesoneva pa imaijo te kletke veliko napako. Včasih se zgodi, posebno če kletka ne ustreza čebelji pasmi, da se ena ali več mladih matic izmota skozi reže rešetke in napravijo vzrejevalcu znatno škodo. Profesor Borivoj D. Milojevič, ki je preizkušal, kako dolgo more biti matica ločena od družine, ne da bi izgubila sposobnost zaleganja, je imel daljšo dobo večje število matic v brezmatični družini in tudi v kulturi izven panja. Pokazalo se je, da more matica i v prvem i v drugem primeru še po treh, pa tudi po več mesci/h (ločenega življenja normalno leči jajčeca. V svoji dolgoletni praksi sem imel večkrat priliko ugotoviti, da normalne čebelje družine ogrevajo in krmijo »pražene matice, ako jim jih dodamo v navadnih matičinicah (z gosto žičnato mrežo). Ko sem zamenjaval stare matice z mladimi, sem dal navadno prve v kletke, te pa potem v kako tako družino, v kateri zamenjava še ni bila izvršena, da bi čebele matice ogrevale in pitale. Dostikrat sem tako hranil matice prav do jeseni — do prvih jesenskih mrazov. Kletke sem zložil v saitnik, ki sem ga nato vtaknil v medi&če. Matice sem hranil zato, da bi lahko nekatere boljše znova uporabil, če bi mi zamena v kaki družini ne uspela. Leta 1948. je bila ustanovljena v Kučajni ,pri Kucevu Čebelarska postaji za selekcijo čebel in vzrejo matic. Pri organiziranju dela na postaji je bilo treba poleg drugega rešiti tudi vprašanje, kaj naj se napravi s sproženimi maticami, ako \J~7~QSto7' za vialiČiiice 3cilz medom; cvetnim prahom in zalego. bi imela postaja več matic, kot bi jih mogla uporabiti v svojem čebelnjaku ali odposlati po prejetem nalogu. Glede ina prej navedena dejstva bi se mogla postaja okoristiti ali z rezultati izkušenj Borivoja D. Milojeviča ter v takem primeru matice začasno hraniti v neki brezmationi družini ali pa z našimi izkustvi in imeti matice zaprte v kletkah z gosto žičnato mrežo v medišču normalne družine. Ker pa je praksa pokazala, da .ni priporočljivo pustiti družine daljšo dobo brezmatične, posebno ako nenadoma preneha paša, se nam prvi način rešitve tega vprašanja ni zdeil najboljši. Odločiti pa se nismo mogli tudi za to, da bi izkoristili svoje izkušnje, ker ni bil znanstveno proučen vpliv ločenega življenja matice v normalni družini na .njeno vitalnost in zalaganje. Glede na dejstvo, ki je znano* mnogim čebelarjem, da morejo> imeti čebelje družine ob določenih pogojih po dve ali več matic, smo sklenili, da 'bomo poizkusili hraniti siprašene matice v večjem številu v kletkah, opremljenih z matično rešetko, v mediščih normalnih čebeljih družin iznad matične (Hannemanove) rešetke. Čeprav ni do tedaj tega še nihče preizkusil, smo bili vendarle prepričani, da smo na pravi poti in da matice — ako jih ‘bodo čebele oštevale, pitale in negovale — ne bodo ničesar izgubile na svoji živ\ljcai'jski in delovni sposobnosti, ker se v bistvu ti pogoji ne razlikujejo mnogo od pogojev, v katerih žive matice v času zaleganja (v drugi polovici jeseni in v prvi polovici zime). V 'ta narnein smo najprej proučili vse znane matičnice, ki iih upo.rabliajo za dodajanje in -vzrejanje matic, tar videli, da ne ustrezajo- naši zamisli. Potrebna nam 'je bila kletka, v kateri 'bi ib’lo dovoli prostora ne samo za matico, temveč tudi za čebele, ki ibi jo v matičnici pitale in -negovale. Svojo zamisel smo sporočili iprofesoriu Braniku Vilatkovicu in se poposvetovaniu z niim končno odločili za izdelavo ploščate prizmatične matičnice v velikosti 60X60X26 mm. Po načrtu naj bi imela kletka spodaj in ob straneh deščice, zg or a i pločevinasto ploščico z odprtino za matičniik (oziroma za matico, kadar jo hočemo spustiti vanjo) in ustrezajoči zapirač, na eni bočni strani goisto žičnato «mrežo z 2,5X2,5 milimetra velrlkimi petljami, na drugi pa matično rešetko s premičnim kovinskim prekrivallom. Po inašem predlogu je »Novo čebelarstvo« izdelalo večje število takih matičnic. Ko je imela (leta 1949. čebelarska postaja v Kucajni več sprašenih matic, kot jih je potrebovala v čebelniaku, smo napravili tale poizkus: V neko zelo močno družino, ki je zasedala dva nastavka Langstroth-Rootovega ipanja, smo postavili nad matične (Hannemanove) rešetke (v drugi nastavek) okvir s sedmimi matičnicami, v katerih so bile spraišene matice. Matična rešetka je bila pri vseh kletkah zaslonjena s kovinskim pirekrivallom, tako da čebele niso imele dostopa vanje in so morale pitati matice skozi lukniice goste žične mreže. Čez teden dni smo odstranili prekrivalo z matičnih rešetk. Čebele so täkoj vdrle v kletke in začele krmiti matice. Tedaj .smo dodali še deset matic v (kletkah z zaslonjenimi matičnimi rešetkami. Tri dini kasneje smo tudi s teh sneli prekrivala. Uspeh je bil isti: čebele so zllezle v matičnice in pitale matice, ki so bile v niilh. Sedaj1 smo šli še dalje. Odstranili smo matično rešetko, ki je biila med plod iščem in mediščem ter je preprečevala matici te družine dostop do matičnic z dodanimi maticami. Čebel to ni prav nič motilo. Ostale so še nadalje pri maticah v kletkah, jih negovale in pitale. Kadarkoli smo odprli panj, vedno smo našli pri dodanih maticah kakih 5 alli 6 čebel, kar priča, da se je družina stalno brigala zanje ne glede na njih število-. Ta poizkus smo ponovili v nekem beograjskem čebelnjaku s šestimi maticami in brez uporabe matične rešetke med plodiščem in mediščem. Uspeh je bil isti kot v Kučajni. Čebele so krmile in negovale matice v matičnicah. Kakor ije videti iz teh poizkusov, je postalo naše domnevanje in naše verovanje stvarnost. Siprašene matice je mogoče skozi vso sezono hraniti v normalnih družinah v velikem številu in ob zelo po voljnih pogojih. To odkritje, kakor upamo, bo imelo vetlik vpliv na čebelarsko proizvodnjo. Čebelarji bodo sedaj lahko vzredili veliko število matic v dobi rojenja, ko so za to- opravilo okoliščine najprimernejše, vzrejene matice pa (bodo lahko v nadaljnji sezoni temeljito preizkusili in v družinah obdržali čez zimo- samo najboljše. No, o tem pa se 'bomo pogovorili ob drugi priložnosti. (Prevod iz Pčelara 1951, 1—2). Opomba uredništva: Jevtičev članek je važen doprinos k perečemu vprašanju, kako je treba hraniti vzrejene .in na plemeniščih »pražene .matice do njih prodaje alii uporabe v čebelnjaku. V p'.ememilnikih jih ne kaže obdržati že zaradi 'tega, ker rabimo plemenilnike za vzrejo nadaljnjih serij matic, že bolj pa zaradi tega, ker se družinica v plemenilniku ob silni plodovitosti mlade matice hitro razmnoži in rada izroji. Kp-kor je razvidno iz slilke, predlaga Jevtič tudi poseben okviir, iki ima zgoray prostor za namestitev matičnic, spodaj pa za sat z medom, cvetnim prahom in zalego. Tak satnik uporabi:amo mi že dlje časa v naši vzreji, breiz ušesc seveda, ker naši :sa>ttniki v paniu ne viise, amipak stoje na prečnih železnih palicah. Zgornja letvica je snemljiva in jo lahko vsak čas zamenjamo s takšno, kakršna nam je pač potrebna pri vzreji. V prostoru nad satom bomo sedaj lahko namestili tudi shranjevalne matičnice, kot jih je opisal tovariš Jevtič. Da 'ih bo šlo ravno osem v. ta prostor, pa bi priporočali, da naj bodo široke le pičlih 5 cm. Tudi debelina 25 mm zadostuje. Poleg tega naj bi imela vsaka kletka na dnu iamico za voščeni lonček z medom, kot jo ima Zandrova vzrejna matičnica. Znano je namreč, da se čebele ne zavzamejo vedno za matice v kletkah in jih puste včalii od lakote poginiti. V takem primeru naj bi se matice same hranile z medom iz omenjenih lončkov. Končno naj opozorimo še na to, da previtlkih matic, tO' se pravi, takih matic, ki bi 'se mogle zmuzniti slkozi reže rešetke, ne smemo zapirati v predlagane kletke, ker bi prisilo med njimi in pravo gospodarico panja, iko bi trčile skupay, gotovo do pokolja. Kako bi .to vplivalo na druge, ki bi ostale v kletkah, pa je veliko vprašanje. J. K. Iz prakse za prakso Ni moj namen, da bi na dolgo in široko opisovali, kako pripravljamo medico. O tem je naš list priobčil že več člankov. Omenjam obširen, temeljit in strokoven opis ing. Svobode v lanskem »Čebelarju« pod naslovom »Izdelovanje medice«. Yales Josip je napisal »Kratko navodilo za kuhanje medice«, ki ga je objavil naš list 1948. leta. Valesovo navodilo je pisano iz prakse, zato je upoštevanja vredno. Svoboda in Vales medeno raztopino prekuhata ,in ohlajeno zlijeta v sod. Dodajata tudi razne dišave. Leta 19.37 je priobčil naš list v 12. številki Peternelov članek »Kako napravljam medico«. Takoj v začetku opisa pravi, da je pri napravljanju medice iskal potov, kako bi z razmeroma najmanjšim trudom dosegel dobre uspehe. Kuhanje medene raztopine se mu zdi nepotrebno. Saj tudi grozdnega in sadnega mošta ne kuhamo, ampak ga pustimo kipeti v surovem stanju. S svojim načinom pripravljanja medice 'si je prihranil veliko sitnosti, dela in stroškov. Dobil je brez kakršnih koli dodatkov medeno vino najboljšega okusa. Njegov način pripravljanja medice sem upošteval tudi jaz. Lansko leto sem bil prisiljen napraviti medico, če sem hotel ohraniti satje. Ko sem poleti točil, sem po točenju opazil, da je v satju ostala skoro polovica medu, ki se je bil strdil. Na pol iztočene sate sem vrnil čebelam, ki pa strjenega medu niso raztopile, pač pa pokrile. Točil sem znova po ajdovi paši. Pokazala se je ista slika. Ker sem imel po večini mlado satje, se mi je zdelo škoda iz njega izrezavati koščke s strjenim medom, saj. bi s tem pokvaril lepe sate. Nisem hoteli posnemati čebelarja, ki je tako postopal, kakor mi je sam pripovedovali. Da bi sate s kristilmramm medom hranil za spomladansko krmljenje, se mi tudi sni zdelo umestno, ker jih je bilo preveč. Odločil sem ,se, da bom strjeni med raztopil in iztočil. Ker nisem imel primernih posod, sem stopil k dobremu sosedu, ki ima lep vinograd, pri hiši pa veliko brajdo. Imenujem ga kar »stric«, ker ga tako kličejo sorodniki. Stric, je tudi umen kletar- Ko sem mu razložil svoje težave, je bil takoj pripravljen, da mi pomaga. V začetku oktobra, ko je pospravil svoj vinski pridelek, mi je prepustil v uporabo prostor v kleti, sod in kad. Stric mi je tudi pomagal pri nadaljnjem delu in zlasti s svojimi nasveti mnogo pripomogel h kakovosti pridelka. Najprej sem odkril sate in jih iztočil, kolikor je 'to pač bilo mogoče. Potem sva s stricem sate s strjenim medom lepo pokoncu zložila v kad. Ko je bila kad polna satov, sva jo pokrila z navzkriž položenimi deskami. Da bi voda desk ne dvignila, sva jih utrdila še s podporo, naslonjeno na strop. Medtem je teta segrela precej vode. Poudarjam, da ima stric v kleti vodnjak s kapnico. Ko sva dobila zadostno količino mlačne in mehke vode, sva je toliko nalila v kad, da je pokrila vložene sate. Naredila sva to zvečer. Ko sem stopil naslednje jutro v klet, sem v svoje začudenje opazil nad sati čez in čez peno. Ugotovil sem, da je začela raztopina kipeti. Stric je opazil moje začudenje, razrešil uganko in rekel: »Vidite! V kadi je ostalo po odstranitvi mošta dovolj glivic, ki povzročajo kipenje. Tudi zrak v kleti je z njimi nasičen. To je vzrok, da je medena raztopina začela tako hitro kipeti ali kakor pravimo pri nas ,kisati’«. Ker sva bila oba prepričana, da so s»ti dovolj namočeni, sva prav previdno odstranila podporo, jih drugega za drugim jemala iz kadi in jih sproti iztočila. V svoje zadovoljstvo sem takoj po prvem točenju opazil, da se je ves strjeni med raztopil. Sate sem iztočil prav z lahkoto. Ostali so vsi celi. Mokre sate sem zvečer dal v medišča, da so jih čebele osušile. Tako je bilo uspešno (končamo najtežje delo. Sedaj je bilo treba ugotoviti sladkobo medene raztopine. Ker nisem imel saharometra, mi je teta posodila presno .kurje jajce. Pred uporabo sem ga dobro umil. Nato sem ga spustil v raztopino. Ker se je nekoliko potopilo, sem raztopil v brenti še nekaj /kilogramov ajdovca. Raztopino sva s stricem zlila v kad in jo dobro premešala. Jajce se [je dvignilo. Pokazala se je bela lupina v velikosti dvodinarskega novca, po čemer sem sklepal, da je raztopina dovolj sladka. Razmerje je bilo 1 : 4. Vzel sem 25 kg_ medu na 100 litrov vode. S stricem sva počakala toliko časa, da se je tekočina umirila. Medtem je priplaval ves drobir na vrh. Skozi pipo, ki je bila zabita skoro pri dnu kad.i, sva s stricem točila tekočino in z njo napolnila sod skoro do vrha. Potem sva namestila kipelno veho. Delo je bilo s tem opravljeno. Kipenje medice je popolnoma prenehalo proti koncu februarja. Pustil sem, da se je tekočina umirila in učiš til a. Ko sva s stricem to ugotovila, sva medico pretočila. Na dnu soda je ostalo precej usedline, ki sva jo skrbno spravila. Sod je nato stric dolbro očistil. Pr.i čižčenjiu je opazil, da je medena tekočina med kipenjem popolnoma razjedla in razstopiila vinski kamen, ki 'se je napravil na stenah soda., ko je bilo v njem vino. S tem je bila rešena uganka, zakaj je imela pretočena medica prijeten okus po vinu. Ko se je sod dobro osušil, ga je stric zažveplal, nakar sva ga napolnila s pretočeno medico. Sod sva dobro zabila z veho. Tako stric kakor jaz sva bila s svojim delom zadovoljna, ker nama je «popolnoma uspelo. Saj nihče izmed naju še ni delal medice. Tekočina je lepe zlatorumene barve, ima dober vinski okus in prijeten vonj. Je prav dobra pijača. Kdor jo je pokusil, je bil zadovoljen z njo. Ko bo popolnoma uležana, bo gotovo še boljša. Bojim se pa, da tega ne bom dočakal, ker je utegne prehitro zmanjkati. Povzamem in ugotavljam: Dobro medico oziroma medeno vi:no lahko napravimo brez sitnega im zamudnega kuhanja. Vzeti moramo mehko vodo, to je deževnico ali kapnico. Trdo vodo je treiba prej prekuhati in ohladiti, nato dodati primerno količino medu v razmerju 1 :4. Raztopina ne potrebuje nikakih dodatkov, dišav i. dr., ker ima med že sam na sebi prijeten duh in dober okus. Pri surovem pripravljanju medice se ohranijo tudi vse zdravilne lastnosti, ki jih ima med, dočim se pri kuhanju te lastnosti uničijo.* Če boš postopal pri napravi jan ju medice po gornjem načinu, boš dobil res dobro pijačo, torej »ne plehke in zoprne brozge, ki steče po goltancu le, če zamežiš z obema očesoma«, kakor je zapisal stric Maitic v svojem članku v Slovenskem čebelarju leta 1925., stran 120. Zgoraj sem že omenil, da je ostalo na dnu soda precej usedline. Te nisem zavrgel, ampak skrbno spravil. Ker sem spravljal tudi goščo, ki se je usedala na dnu steklenic, se je vsega skupaj precej nabralo. S stricem sva nabrani gošči primešala še nekaj litrov medice in to brozgo potem prekuhala v žganje. Tudi pri tem opravilu mi je stric pomagal s svojimi skušnjami. Za žganjektiharsko pripravo mi n,i bilo treba skrbeti. Saj je bila že v kleti. Stric je pravkar končal s kuho tropin. Ker še nihče izmed naju ni kuhal žganja iz medu, sva jako previdno postopala. Predvsem je stric dobro očistil kotel- Ker se je bal, da bi se utegnila brozga pri kuhi zasmoditi, je dal na dno kotla nekaj čiste pšenične slame. Z brozgo je napolnil komaj polovico kotla. Hotel je s tem preprečiti, da bi se brozga med kuhanjem ne dvignila. V hladilnik je dal poleg vode še veliko kepo snega, ki je zapadel prejšnjo noč. Zato je voda ostala hladna, kar je nujno potrebno. Kakor hitro so pritekle iz cevi prve kapljice, je stric skrbno pazil, da se iz cevi ni kadilo. To je preprečeval z reguliranjem ognja pod kotlom. Če je bil plamen prehud, je vratca pri peči odprl in ga celo z vodo pridušil, nasprotno pa je, kadar je ogenj pojenjal, vratca priprl ali celo zaprl. Pazil je, da je bil curek vedno enakomeren in pohleven. Prav tako je skrbel, da je bila voda v hladilniku stalno Hladna. Kakor hitro se je raztopila kepa snega, jo je takoj nadomestil z drugo. Ako bi ne bilo snega, bi moral pogosto menjavati segreto vodo z mrzlo. Ko sva prekuhala brozgo, je stric znova očistil kotel, zlil vanj dobljeno tekočino in napravil »prežigo«. Tudi pri prežigamju je skrbno pazil na curek, ogenj in vodo. Ko so pritekle iz cevi prve kaplje, je žganje pokusil in ugotovil, da je zelo močno. Svetoval mi je, da spravim ta »cvet« in ga uporabim za masiranje, razkuževanje ali pa tudi namesto špirita za napravo likerja. Seveda sem upošteval njegov nasvet. Poleg »cveta« je priteklo iz kotla še nekaj litrov kristalno čiste tekočine. Ko se je ohladila, sva jo pokusila. Ugotovila sva, da je to prvovrsten »medemovec«. Stric mi je svetoval, naj ga uporabljam samo kot zdravilo. Kuhanje medenovca se je nama popolnoma posrečilo. Za zaključek članka ne morem drugega reči, kakor: Pojdi in stori tudi tii talko! Več jajčk in žrk v eni celici Spomladi som združil dve družini. Matici, ki je ostala, sem dodal nekaj čebel 'ter .nato vse skupaj stresel na dva, že izdelana sata v prašilčak. Nekaj časa je družina lepo napredovala in gradila satje. Matica je zal ega la kar dobro, le sem in tja sem opazil po dve jajčeci v eni ceilici. Nikakor si nisem mogdl razlagati tega pojava. Ker ni bilo zunaj paše, isem krmil. Čebele so čedalje manj izletavale, četudi so pri drugih p an j ib prav dobro letele. Kmailu so skoraj popolnoma prenehale izletavati. Porabile so vso zalogo in postale lene. Nekaj časa sem jih še krmil, toda ko sem videl, da vzamejo krmo samo v satju in še to ne z veseljem, sem prenehal kladiti. Zagonetni panj sem še nadalje opazoval. Zdelo se mi je, da tudi zalego, iki bi jo bilo treba pJitati, meče iz celic. Matica je kaj kmatlu prenehaila leči. Zato sem jo uničil, čebele pa dal v druge panje. To je bilo v aprilu tega leta. Ker je ibiila letošnja pomlad zelo deževna in mrzla, sem iendl prvi roj šele 29. maja. Tega sem vsadil na izdelana sata, ki sem ju imel že prej v prašilčku; v drugih sedmih okvirih so bile satnice. Matica je ikmalu začela zalegati, slika zaleganja pa je bila ista kot zgodaj spomladi v prašilčku: V satih, ki sta bila prej v prašilčku, je (bilo spet po več jajčec v eni celici. Ravno tako v drugih satih, ki so bili toliko dodelani, da je vanje matica lahko legla. Bil sem presenečen. Mučilo me je vprašanje, od kod naenkrat toliko jajčec v istih celicah. Prva in druga matica, ki sta počenjali podobne stvari, sta prej lepo zalegah. Roj je Ibil prvec in njegova matica je bila sprašena, vendar mi njena starost ni bila znana. Prvotno som mislil, da je bilo tega krivo staro satje, toda ugotovil sem, da je ibilo staro kvečjemu eno leto. Tudi celic ni primanjkovalo, ker jih je bilo še dosti nezaleženih. Roj se je nelkaj1 časa lepo razvijal, potem pa je začel vidno propadati. Ker bi rad zvedel nekaj več podrobnosti o družini, sem jo pustil, kot je bila, čeprav je potrebovala izdatno pomoč in bi jo moral združiti. Doživiljail sem vedno večja presenečenja. Najprej je bilo v celici kvečjemu dvoje jajčec, pozneje pa čedalje več. Največ sem jih naštel devet. To je bilo ob koncu junija. Še bolj pa sem sc začudil, ko sem videl, da so v neki celici položena jajčeca kar ina obnožino. Bilo jih je pet. Proti sredi julija pa ni matica več zal egal a celic tako močno. Povprečno je bilo v njih po štiri, v eni pa celo šest jajčec. Iz tega časa je naša prva slika. Potem so se pričele porajati iz jajčec Jličinke. Naštel sem tudi tri do štiri žrke v eni ceilici, seveda kvečjemu 'tri do štiri dni stare. Več kakor dveh starejših ličink v eni celici nisem videl. Pozneje je druga žrka izginila, tako da je bila povsod samo ena. Iz vsake celice je zlezla normalna čebela. Družinica je spočetka vidno naraščala, ker je bila le redka celica z enim isamim jajčecem, ploslkev na satu pa strnjeno zalezena. Jajčeca so ležala, kot je videti na sliki, vsa na dnu celic. Če jih je bilo veliko, so bila kakor polena položena navzkriž drugo čez drugo. Nekatera- so bila v parih nanizana, drugo za drugim kot dve palčki. Toda ta množina jajčec ni bila odložena v celico vsa naenkrat. Vsak dan jih je bilo v nji več. Mnogokrat sem videl v kaki celici prvi dan eno samo jajčece, naslednji dan že dve ali tri, tretji dan pa še več. Ko jih je bilo že toliko, da sem jih komaj prež cel, iker so 'bila vsa na kupu, se jih je pa menda tudi matici zdelo dovolj in jih je prenehala odlagati v to celico. Pozneje |je postal panj nekolika živahnejši, toda ker se matica le ni hotela popraviti, sem jo odstranil. Preden sem jo uničil, sem jo pustil lesti po roki. Kar naenkrat začne odpirati zadek, v odprtini zadka pa se pokaže jajčece, a se kmalu spet skrije. Čez nekaj časa se matica zlekne in iztisne dve jajčeci, ki sta obležali na moji dlani drugo na drugem kot dve štručki. Kmalu nato začne spet odpirati in zapirati zadek. Po daljšem trudu se ji posreči iztisniti iz zadka še štiri jajčeca, ki pa so bila sprijeta med seboj. S tem pa mi seveda še vedno ni bilo pojasnjeno, zakaj zalega matica po več jajčec v isto celico in zakaj jih odlaga celo na obnožino. Zrke v celicah so ležale včasih druga vrh druge, zlasti ko so bile toliko doraščene, da so zasedle po širini vso celico. Pogosto so bile po dve s konci sklenjene kot členi verige. Ko sta bili ličinki še majhni, sta ležali na dnu druga poleg druge. Ko sta rasli, sta se širili, dokler ni ena povsem izpodrinila druge. Navadno so čebele same napravile prostor eni s tem, da so drugo odstranile. Ličinke so ležale tudi ob stenah celice, čeprav so bile same v njih. V pravilno lego so prišle šele kasneje, ko so bile starejše. Razne položaje ličink kaže naša druga slika. Oglej si na njej zgornjo vrsto celic od leve proti desni! V prvi celici je ena sama normalna ličinka, v drugi celici ležita dve ličinki druga poleg druge, v tretji je majhna ličinka, v Četrti in peti pa zopet po dve ličinki, v peti oviti druga okrog druge. V ostalih celicah so ličinke različnih starosti. I Awiiii Rado Ličan: Obnožina Obnožinske grudice so včasih tako velike, da se čebela ikomaj premika. Človek se čudi, kako more s tako težkim 'tovorom na nogah vzdrževati ravnotežje med poletom proti domu. In vendar pristane z vso sigurnostjo na bradi domačega panja. V panju poišče celico v bližini zalege, vtakne vanjo zadnji nožiči, s srednjima dvema pa osmuka iz koškov prineseni cvetni prah. Takoj nato odleti zopet na bero. Ob celici jo nadomesti mlajša sestrica, ki obnožino zrahlja ter jo pri tem ovlaži z medom, da jo tako zavaruje proti razmim okvaram. Končno jo pretlači še z glavo, da bi zavzela v celici čim manj prostora. € !'■ ižsli':' . i' Nekatere rastline, kot n. pr. pravi kostanj, nudijo čebelam silno veliko cvetnega prahu. Saj ga navlečejo včasih toliko v panje, da jim prične primanjkovati celic za odlaganje medečine. Ob dobri kostanjevi letini se često zgodi, da zalijejo čebele obnožino z medom in celice nato pokrijejo z voščenimi po-krovci. Razmeroma malo obnožine da ajda, vendar le toliko, da se tik pred zimo še enkrat dvigne produktivnost matice. Obnožina je kruhek za čebelji naraščaj. Brez nje ni v panju zalege, če je v njem še toliko 'medu. Prejemajo pa jo samo starejše žrke. Mlajše krmijo do deset dni stare čebele z mlečkom, ki ga proizvajajo v svojih goltnih žlezah. Toda tudi za ipobuditev teh žlez je potreben cvetni prah. Glavna sestavina cvetnega prahu so beljakovinaste snovi, ki jih rabi telo za svojo rast in nadomestitev izrabljenih stanic. Ta telotvorna moč pa ni pri vseh beljakovinah enaka. Nelkatere so sploh neužitne. Vrednost cvetnega prahu presojamo po tem, koliko vsebuje užitnih beljakovin. Največ jih najdemo v olbnožini vrb, za malenkost manj v obnožini leske. Zato naj čebelar iposkrbi, da bo v območju čebelnjaka vedno dovolj vrb, zlasti ive in leskovih grmov. Savinjska: Nekaj o trotovcih Ko smo nekoč v družbi čebelarjev razpravljali o trotovcih, sem se samozavestno pohvalila, da v vseh dvajsetih letih, kolikor časa čebelarim, še nisem imela v svojem čebelnjaku opravka s trotovcem. Toda še tisto leto je bil moj takratni napuh docela ozdravljen. Kljub veliki pazljivosti, ki jo posvečam izrojencem, se je v nekem panju pojavila trotavost tako nepričakovano, da sem od začudenja osupnila. In kaj ne bi? Dolbi! je kakor vsak drugi panj pred izletom matice na praho sat z jajčeci. Ker pa sem bila nato štirinajst dni zdoma, se je pregled nekoliko zakasni. In to pot so mi jo čebelice pošteno zagodle. Ob povratku sem našla ma dodanem satu z jajčeci ploskoma pokrito zalego najrazličnejše starosti. Zaman sem iskala matico — ni je bilo, a tudi matičnika ni bilo niti enega. Takrat sem metala še vse trotovce v isti koš; zato mi je bil ta, ki sem ga imela pred sabo, prava uganka. Poizkusila sem ga ozdraviti po receptu, ki sem ga bila uporabila že pri dveh drugih družinah v sosedovem čebelnjaku. Čebele sem ometla v primeren zaboji sat s trotovsko zalego odstranila, na njegovo mesto pa postavila sat z jajčeci. Ometene čebele sem nato stresla kakih 50 m proč od čebelnjaka na tla. Vse je hitelo nazaj v svoj stari dom, le neznatna peščica jih je ostala zunaj. Čez mesec dni je bil pani zopet v redu. Da ni družina preveč oslabela, sem jo okrepila z zalego iz drugih panjev. Leta 1942 sem doživela drug primer trotavosti in sicer v narejencu. Imel je samo pokrito zalego, dva lepa, skoraj godna matičnika, toda v trotovskih celicah vse polno križem kražem nametanih jajčec, ki so izvirala, kakor sem sodila, od čebel trotovk. Po sprašitvi matice pa so trotovke izginile tako nenadoma, kot so se nenadoma pojavile. Ta pojav je bil takrat zame še bolj nerazumljiv kot prejšnji. Bržkone bi ostal do danes nepojasnjen, ako bi ne bilo urednikovega č'anka o »Trotavosti čebel in roienju«, ki je izšel v 7—8 št. »Slovenskega čebelarja« 1. 1948. To je dokaz, kakšne neprecenljive vrednosti je za napredek v čeibedarstvu strokovno čtivo. Ne mirne skoro leto, da bi človek ne doživel pri svojih ljubljenkah kaj novega. Če že ni novosti v domačem čebelnjaku, pa kar nenadoma naletiš nanjo v kakem drugem. Tako sem lansko leto doživela v tujem čebelnjaku nekaj prav zanimivega. Pri prvem spomladanskem pregledu najdem v nekem panju grbasto zalego, ki je očitno izvirala od čebel trotovk, v nekem drugem paniiu pa zalego matice trotovke. Matica je morala biti poležena v tistem času, ko ni bilo več trotov in je zato ostala nesprašena. Bila je namreč brez vsakega znamenja na omrsju, dočim so bile vse druge označene. Oba panja sta bila precej čebelna, oba dobro založena z medom. Ko panja ogleduiem, mi hipoma šine v glavo malo nenavadna misel. Kaj bi biilo, če bi družini združila? Kakšna vojna bo nastala in katera stranka bo prevladala? Tu ni ibilo prav nič izgubiti, a tudi ne ka> prida pridobiti, samo radovednost bi bila mešena. Z dovoljenjem lastnika družin res napravim ta poizkus. Zalego matice trotovke pomaknem na levo stran plodišča, na sredo postavim meden sat kot pregrado, na desno stran na glavne sate iz dirugeiga trotovca. Ostale sate oibeh družin prestavim v medišča. V med išče iin plodišče vržem malo zmečkanega česna, nato pa panj zaprem. Nekaj časa opa- zujem žrelo, a ne opazim nobene revolucije. Čez teden dni panj pregledam. Idi glej! Obe -družini, ena na levi, druga na desni strani brez ravsanja in kavsanja nadaljujeta svo'jo »fušarijo«! Takoj nato odvzamem matico trotovko, med tro-tovsko zalego pa potisnem sat z jajčeci iz normalnega panja. Čez 10 dni sem našla tu dva lepa matičrmka, dočim so na desni strani čebele trotovke nemoteno šarile dalje, in sicer vse dotlej, dokler ni nova matica prevzela vodstva v panju. Daisiravno so bili dani vsi pogoji za vzrejo dobre matice (lepo vreme, dovolj hrane, obilo cvetnega prahu), vendar nova gospodarica ni bila kos svojemu poslanstvu. To me ni presenetilo. Drugih trotov že takrat ni bilo, od .ubogih Spačkov, ki so se polegli v čebeljih celicah, pa ni bilo kaj boljšega pričakovati. Po dvomesečnem opazovanju sem matico odstranila. Sledila ji je sposobna in zaupanja vredna naslednica. Leopold Debevec: Ali veste . . . — da je 1. 1771, torej pred 180 leti na Dunaju izšla prva knjiga našega gorenjskega čebelarja Antona Janše Razprava o rojenju čebel v nemškem jeziku, ki je bila pozneje Še trikrat ponatisnjena (1774, 1775, 1927) in da je njen prvi in zadnji slovenski prevod izšel šele 1. 1906 v Ljubljani; — da je sto let pozneje (1871) Mohorjeva družba >v Celovcu izdala za tiste čase prav dobro čebelarsko knjižico Slovenski bučelarček, ki jo je »začetnikom bučeloreje napisal Janez Sumper, župnik in čebelar v Skočidolu na Koroškem in v rujej opisal svoj »skočidolski panj«, ki predstavlja prvi* poskus preureditve našega kranjiča na premične sate. Knjižica je dobro opravila svojo nalogo, saj je po sili prišla malone v vsako slovesko kmečko hišo; — da je bila 1. 1776 po dunajskem vzgledu in s prizadevanjem praške gospodarske družlbe ustanovljena čebelarska šola v Novem Kninu na Češkem, za katero je Janšev naslednik na dunajski čebelarski šoli Miinzberg izbral prvega učitelja. Bil je to štajerski Nemec, Janšev učenec J. Hollmann, ki niti češki ni znal. Ureditev šolskega posllopija, čebelnjaka z 20 sp an j i čebel in nabava orodja je veljala 3265 goldinarjev; od tega so 500 «gld izdali samo za 500 izvodov nemških in čeških čebelarskih knjig — Janševih- Hollmann je čebelaril v Ikranjičih po Janševi metodi, vendar neuspešno, ker se je izbrani kraj izkazal kot neugoden za čebele, a tudi čebelarjem je bil preveč od rok. Šola je imela v vseh 5 letih obstoja enega samega učenca, slaščičarja Prohazko, a še ta je posekal učitelja in sam poučeval okoliške čebel arije. Zaradi tega ni nihče žaloval, ko so 1. 1781 šolo zadrli; — da je bila istočasno kot na Češkem urejena taka šola tudi v Brnu na Moravskem, ki se je pozneje preselila v Visetin. Za učitelja je bil imenovan Janšev učenec J. Span. Toda tudi ta šola, ki je bila opremljena podobno kot tista na Češkem, ni izpolnila svoje naloge, da 'bi dvignila teoretično in praktično izobrazbo čebelarjev. Zato je bila 1. 1781 opuščena; — da je hil prvi učitelj čebelarstva na Hrvatskem Anton Gruiber, po rodu Nemec, ki ga je nastavilo 1. 1770 Kraljevsko veče za Hrvatsko, Dalmacijo in * Glej uredauäko opombo orjenjem. Matica svetla, trot temen. Pojasnijo v članku. (Po risbi W. Fyga iz Schweizerische Bienenzeitung 1951/4.) pri mnogih drugih žuželjonih samcih, je razumljivo, da je bil Zandrov izvid potrjen brez vsakega ugovora ter kot pravilen sprejet v številne čebelarske knjige in časopise, četudi sloni dejansko na pomoti. Ameriški zoolog G. H. Bishop je namreč že leta 1920 dokazal, da troti v naravnih okoliščinah sploh ne stvorijo semenskega naboja. Po njegovih raziskavah ostanejo semenice in sluz tudi pni spolno zrelih trotih v semenskih vodnicah in sluznih žlezah. Ti organi jih šele v trenutku kopulacije hipoma in z močnim pritiskam izbrizgajo skozi štrcalno cevko, ki se potegne v notranjosti izbušene spolne trobe (slika 2 B, Spk) prav do njenega konca. Ustroj semenskih vodnic in sluznih žlez je za to nalogo kakor ustvarjen, saj njih stene nimajo samo krepkih mišic, marveč je poskrbljeno tudi za to, da morejo pri izpraznjenju (ejakulaciji) najprej izbrizgati semensko gmoto in šale nato sluz, ne da bi se ti dve snovi vsaj normalno med sabo pomešali. Le tako je omogočena pravilna sprašitev matice.8 1 Nasprotna trditev Saide Is’hak Olgyja (1936), da morejo samo mladi troti popolnoma izbušitii svoje spolne trobe, je nedokazana in prav gotovo brez prave podlage. * Po Bishopu (1920) naj bi izbrizgali trotii, ki še niso dosegli spolne godnosti, med izbulujem trobe zgolj sluz ali mešanico sluzi in negibljivih scmenic. Ako se spari kaka matica s takim trotom, se zaradi tega sploh ne sprali ali samo površno. S sluzjo obdan semenski zavojček, ki ga pogosto najdemo pri razčlenjevanju omamljenih ali zamorjenih trotov v čebulici spolne trobe, ni po doibro utemeljenem Bishopovem nazoru nič drugega kakor umetna tvorba, ki nastaja zaradi nepravilnega načina seciranja.0 Bishop je dokazal, da je zorenje, ki ga mora trot opraviti v prvih osmih do dvanajstih dneh svojega življenja, zvezano z določenimi fiziološkimi lizpremembami in izpremembami v tkivu spolnih organov, a ne z domnevnim tvorjenjem semenskega naboja. Bishopove ugotovitve sta v novejšem času v celoti priznala kot pravilne K. Müller in E. Karmo (1940). Zato upamo, da jima bo sledilo tudi čebelarsko slovstvo in popravilo storjeno napako.10 Isto velja za neko drugo trditev. Iz izkušnje vemo, da zadostuje pri starejših trotih zgolj pritisk na oprsje, pa že izbušijo spolno trobo. Podoben učinek ima omamljenje z etrom ali kloroformom. Ako pa omamimo večje število trotov, se pokaže, da mnoge živalce svojo trobo samo delno izbušijo J. j/.; Različni kopulacijski položaji pri žuželkah. (Samec je povsod označen temneje. — Po Eidmanu.) A španska muha, B borov prelec, C moJjasta mušica, D človeška bolha, E komar, F Bktacus tipularins L. (Samec mi samica se med parjenjem gostita z uplenjeno manjšo žuželko.) (sl. 2 C). Izbušemje zajame približno polovico trobe in pri tem do neke mere tudi ostane. Čebulica s priklopljeno štrcalno cevko se sploh ne obrne narobe; napolni se do večje ali manjše napetosti s semenom in sluzjo in jo je potem videti kot belkast zamašek v notranjosti trobe. Pri marsikaterem trotu pa je izbušenje popolnejše. Zajame tudi čebulico in preide k prej popisanemu, skoraj eksplozivnemu načinu izbušenja cele spolne trobe; istočasno brizgne skozi odprtino, ki nastane po previhnenjiu štrcailne cevke, razredčena sperma in njej 0 Potrebna je posebna, po Bishopu Izdelana preiskovalna tehnika, če hočemo preprečiti nenaravno, sipermatofore oblikujoče sesedanje sluzastfc Ln semenske gmote v čebulici. 10 V najnovejži izdaji svoje knjige »Telesna zgradba čebele« (1946) se omejuje Zander na literarni pregled in svetuje samo to, da naj bi se vse, kar se tiče tega vprašanja, Je enkrat temeljito preverilo. sledeča sluz. To razlikujoče se ponašanje trotov, ki je brez dvoma odvisno od stopnje njih spolne zrelosti in od vsakokratnega obsega napolnitve vzdušnih vrečic v zadku z zrakom, je bilo povod razpravljanju, ali izbuši trot med ko-pulacijo svojo spolno trobo popolnoma ali samo deloma. Wolf (1876), Michaelis (1909), Shafer (1917), Bishop (1920), Snodgrass (1925), Caird (1935), kakor tudi Müller in Karmo (1940) so mnenja, da je totalno izbušenje normalno, kajti le tako naj bi bilo trotu mogoče vbrizgnki pri spolnem aiktu seme na naraven način in z močnim pritiskom v ženska spolovila. Zander (1922, 1946), Arn-hart (1936, 1938) in Saida Is’hak Olgy (1936) pa ne soglašajo z njimi. Brez vsake utemeljitve zatrjujejo, da trot med parjenjem ne izbuši spolnega organa popolnoma, temveč samo na po! in ga približno do sredine potisne v široko sevajoči sramni žep pod želom deviške matice. Pri tem obleži s sluz:o in semenom natrpana čebulica, ki ostane v notranjosti na pol izbušene trobe, pred žensko spolno odprtino (slika 2 A, Ge) in se znebi, ko poči, svoje vsebine (po Zandru »za strel pripravljenega semenskega naboja«). Pristaši te hipoteze so lorej prisiljeni predpostavljati neko bolj ali manj samovoljno poškodbo moškega spolnega organa v telesu matice, da si lahko razlože osvoboditev semena. Mislim, da ne bomo preveč grešili, ako odklonimo to nenaravno interpretacijo in se priključimo mnenju prej naštetih strokovnjakov. K temu nas sili že premislek, da narava najbrž ne bi tako smotrno izoblikovala trotove spolne trobe, če bi je ne nameravala temu primerno uporabiti. Predvsem zaradi popolnosti hočem tu opozoriti še na docela nasprotno naziranje W. Herroda-Hempsalla, ki ga je objavil v drugem zvezku leta 1937. izdanega dela »B?e-Keeping New and Olds« in ga dokaj skrbno podprl z mnog’mi slikami. Po njegovem mnenju ne more niti ena prejšnjih razlag pojasniti pojavov pri ko-pulafciji, ker se ne ozirajo na dejansko zgradbo moškega spolnega aparata. On smatra nazobčani privesek spolne trobe (slika 2 B, gA) za pravi penis (moški ud) in je prepričan, da uporablja trot ravno ta, dotlej baje preziran organ, ko prenese »spermatoforo« v telo matice. Herrod-Hemipsall se s to razlago očitno naslanja na Swammerdama (1752), kakor se zdi, pa je prezrl, da je že Swammerdam sam pomišljal, ali lično zgrajena vzmet resnično ustreza moškemu udu in tudi kot taka deluje. Tega ta privesek že zato ne zmore, ker se slepo končava in ni povezan niti s štrcalno cevko niti ne s s^ol^ma ž'ezama. Neoviran iztok semena in sluzi bi b:l brez hujših okvar sploh nemoeoč Herrod-Hempsall naj bi, kakor meni, dokazal, da ne vbrizgne trot med kopulacijo svojega semena skozi nazobčani privesek v nožnico in jajčni vodnici, temveč neposredno v semensko mošnjico deviške matice. Ta trditev, ki je v ostrem nasprotju z vsemi dosedanjimi anatomskimi dognanii, pravzaprav že zadostuje kot dokaz, da so vsa njegova tolmačenja spekulativna in nimajo nobene stvarne podlage. S tem pa razlike v naziranjih še niso izčrpane. Bralca bo'presenetilo, da si nismo edini niti v vprašanju, ali se matica v resnici med poletom opraši. Pretežna večina poznavalcev čebeljega življenja je gotovo prepričana, da se sparita matica in trot v zraku, pri čemer se more sklicevati na dolgo vrsto verodostojnih opazovanj. V čebelarski literaturi pa ne manjika tudi poročil, ki pripovedujejo o kopulaciji med sedenjem izven panja (n. pr. Klipstein 1867, Steger 1918, v. Buttel-Reepen 1920, Giordano 1936). Mogoče je oboje, kai vemo! Tu se nudi čebelarjem najlepša priložnost, da z zanesljivimi opazovanji obogatijo naše znanje. Ko bomo prodrli v to tajnost, se nam bo najbrž posrečilo najti odgovor tudi na nadaljnje, prav tako sporno vprašanje, tičoče se medsebojnega položaja obeh spolnih partnerjev pri parjenju. Ali je trot v • trenutku združitve z matico nad njo ali pod njo? V prvi polovici zadnjega stoletja je prevladovalo splošno mnenje, da deviška matica med spolnim aktom okobali trota. To se jim je zdelo samo po sebi umevno, češ da se moška spolna troba vedno usloči po izstopu navzgor in jo more trot prav zategadelj le tedaj potisniti v široko zevajoči sramni žep, kadar je pod matico (slika 4 A). V 6. sl.: Parček kačjih pastirjev med obhojo in odlaganjem jajčec. (Samec zgoraj, samica spodaj.) obratnem primeru (slika 4 B) bi moral samec svoje seme brizgniti preprosto v prazno, z izjemo seveda, če bi se plemenilni ud trota pri kopulaciji nenadoma upognil navzdol namesto navzgor, to pa se jim je zdelo že takrat malo verr jetno. Tako preusmerjenje ni samo neverjetno, temveč povsem nemogoče, ker nima spolna troba lastnih mišic; potemtakem se sploh ne more izbušiti včasih navzgor, včasih navzdol. Kolikor mi je znano, se je kot prvi uprl temu naziranju leta 1867. prof. zoologije R. Leuckart. Medtem ko se je skliceval na neko zelo dvomljivo opazovanje višjega gozdarja in čebelarja Klipsteina (1867), je skušal z dokaj ne-prepričevalnim argumentom ovreči dotedanje naziranje, kar se mu je zaradi njegovega ugleda, ki ga je užival v znanstvenem svetu, do neke mere tudi posrečilo. Po Leuokartiu je obveljalo, da je za položaj med parjenjem pri čebelah docela brez pomena, v kakšni smeri se moška spolna troba upogne. Ne smemo si namreč predstavljati, da trot, ko doseže matico, najprej spolno trobo izbuži in jo žele potem potisne v telo matice; oboje se zgodi v trenutku združitve istočasno, pri čemer se trotova troba nehote prilagodi prostorskim in gradbenim razmeram ženskih spolovil. Ta obrazložitev in Klipsteinovo opazovanje sta privedla Leuckarta do podmene, da med obhojo trot okobaii matico. Tako so se začela križam mnenja, vnel se je prepir, ki ga v čebelarskih knjigah in listih lahko zasledujemo prav do najnovejšega časa. Predaleč bi zašel, če bi hotel orisati, kalko se je razvijalo in potekalo to, često zelo živahno razpravljanje. Povem naj le toliiko, da so pri razpravljanju sodelovali čebelarji in znanstveniki, kar je vsekakor razveseljivo.11 Medtem ko so se nekateri trudili, da bi zbrali novo dokazno gradivo, so se drugi omejili na tolmačenja znanih, že prej objavljenih opazovanj. Obžalovati je, da se je to često vršilo bolj po občutku kakor na stvaren način (glej n. pr. J. Dzierzon 1892 in R. Jordan 1936), kajti taki prispevki so brez vsake vrednosti. Ne da bi se spužčal v podrobnosti, hočem tu opozoriti samo na dvoje nedopustnosti. Večkrat se je zatrjevalo, da je pri vseh parečih se živalih samec vedno aktiven, samica pa pasiven partner. Že zategadelj bi bilo treba osvojiti mnenje, da trot devišlko matico zasleduje in se pri obhoji povzpne na njen hrbet. Dokaz za to bi bila n. pr. lahko fotografija spolno združenega čebeljega para, ki jo je pred nekaj leti objavil Herrod-Hempsall v švicarskem čebelarskem listu (letnik 1936, str. 105; glej tudi najnovejšo sliko, ki jo objavlja naš list po Scottich Beeke-eperju). Pri motrenju te slike se nehote vsiljuje vtis, da je trot po obhoji zdrsnil s hrbta matice. Kljub temu je mogoče ovreči zaključke, napravljene na tej osnovi. Predvsem je treba povedati, da naletimo ravno v žuželjčnem svetu na najrazličnejše položaje med kopulacijo (5. in 6. slika). Celo pri vrstah iz najožjega sorodstva more biti medsebojna lega parečih se živali popolnoma drugačna in nikakor ni vedno samec tisti, ki mu je dodeljena aktivna vloga. Torej ima prej omenjena slika v tem pogledu kaj majhno dokazilno vrednost; na hrbtu bi namreč ležal lahko trot po smrti tudi tedaj, če bi bil med kopulacijo pod matico in bi se med umiranjem preokrenil navzdol (slika 4 A, B). Nedopustno se mi zdi nadalje primerjanje čebel s čmrlji in osami, pri katerih so razmere med parjenjem dokaj dobro znane. Gotovo se bomo v tej zvezi nanje ozirali, toda nikdar ne smemo pozabiti, da so kopulacijski organi samcev pri čmrljih in osah popolnoma drugače oblikovani kakor spolni aparat troca. Ker je položaj med parjenjem pri vseh žuželkah v prvi vrsti odvisen od ustroja moških in ženskih spolovil, moramo kljub ozkemu sorodstvu med osami, čmrlji in čebelami paziti, da ne gremo s svojimi sklepi po analogiji predaleč. Po mojem mnenju bo mogoče temu spornemu vprašanju najti zadovoljiv odgovor le na podlagi nadaljnjih vestnih opazovanj in morda tudi z eksaktno 11 Brez jamstva za popolnost navajam tu nekaj literature: A. Pollman (1869), O. J. Wolff (1876), J. DzJerzon (1892), v. Mann (1892), F. W. Vogel (1892), F. Tobisch (1909), O. Steger (1918), G. H. Bishop (1920), E. Zander (1922, 1947), E. L. Pratt (1923), H. Storch (1934), O. Pirkner (1935), J. Spiller (1935), P. Giordano (1936), R. Jordan (1936), F. Leuenberger (1936), W. Herrod - Hempsall (1937), O. Schneider - Orelli (1941), P. E. Braun (1950). anatomsko preiskavo spolno sklopljenega čebeljega para.1’ Pri previdnem raztelesenju takega parčka bi se takoj pokazalo, kateri deli moške spolne trobe vdro med parjenjem v sramni žep matice. Tudi o tem si m am reč še niismo popolnoma na jasnem. Nekateri so 'prepričani, da je to samo čebulica, drugi pa mislijo, da je to večji ali manjši del celotnega spolnega aparata. Zadnje prav gotovo ne drži; niti najmanjšega govora ne more biti o tem! Če bi se kdo samo enkrat toliko potrudil, da bi primerjali velikost izbušcnega spolnega organa trota z razsežnostmi sramnega žepa matice (slika 2 A in B), bi spoznal na prvi pogled, da tamkaj ni prostora za celotni spolni organ trota; v najugodnejšem primeru bi našel v njem prostor le kijasti konec s štrcalno odprtino. Obenem bi se zavedel, da čop kast a rožička (slika 2 B, Hö) ne moreta držati ženske spolne odprtine narazen, da torej nimata pri kopulaciji te naloge, ki so jo jima nekateri pripisovali. Pravilnejša se mi zdi domneva J. O. Wolffa (1876), po kateri naj bi trot uporabljal te očitno lepljive rožičke 'kot oprijemalne organe, s kate- 7. sl.: Matica s svatbenim znamenjem v zadku. Na levi: z zelo velikim in zasušenim znamenjem — matica sploh ni zalegala in jo je moral čebelar odstraniti. — Na desni: z normalnim znamenjem — matica je začela zalegati že čez 48 ur po sprašitvi. rimi naj bi se med parjenjem trdno zasidral na zadku samice.13 Naj bo že tako ali tako, gotovo je, da se matica po končani obhoji na kakršenkoli način osvobodi mrtvega »zaročenca« in se vrne v panj s tako imenovanim »svatbenim znamenjem«, z belkastim, zamašku podobnim koščkom neke snovi v sramnem žepu (7. iin 8. slika). Ako preiščemo pravkar sprašeno matico neposredno po njeni vrnitvi s svatbenega izleta, nam nudijo njena spolovila navadno tole sliko (1. sl. 2B): jajčniki (E) so še majhni in nerazviti; v jajčnih cevkah je že nešteto jajčnih zasnov, ki začno potem dozorevati. Obe cevasti in zelo raztegljivi jajčni vodnici (El) sta včasih bolj, včasih manj golšasto nabrekli in s semenom popolnoma nabiti; isto velja tudi za nožnico (S). V sramnem žepu (bs) najdemo svatbeno 12 Če bi se kakemu čebelarju posrečilo najti tak parček, bi ga moral po nasvetu prof. S'-hneideria - Orelliia (Schweizerische Bienenzeitung 1941, str. 580) takoj vreči v kako tako rftko&no. ki povzroči hitro smrt, s čimer bi preprečil matici ločitev od trota. Primerne kon-servirne tekočine so: čist alkohol, gorilni špirit, bencin. 11 Pri izbuženiu spolne trobe sta oba rožička spočetka obrnjena navzgor, toda kmalu uplahneta in se potem povesita, to se pravi upogneta navzdol. znamenje (Bz), to se pravi: nepravilno oblikovano, vleči ji vo ali strnjeno zdrizasto gmoto, ki tiči kakor zamašek v spolni odprtini in po vsem videzu preprečuje semenski tekočini, da bi odtekla iz matičnih spolovil. Ne ravno redko-krat je vnanji konec zamaška bolj ali manj vlaknato zategel (8. slika). Vprašanje, ali je to svatbeno znamenje, kakor se rtavadno domneva, v resnici tisti del moške spolne trobe, ki ga imenujemo čebulico, ali pa imamo tu opravka samo z zdrizasto, na zraku strjeno izločino iz trotove sluzne žleze, se mi ne zdi še dovolj pojasnjeno. Po svojih preiskavah bi sodil, da je zadnje verjetneje. Vsekakor vidimo, da trot pri obhoji ne vbrizgne semena neposredno v semensko mošnjico matice (sl. 1 B Sbl), ampak zgolj v nožnico in jajčni vodnici. To je bilo pač znano že tudi Leuckartu (1867). Prenos semena se izvrši brez dvoma pod velikim pritiskom, kajti le tako si je mogoče razlagati močno nabreklost in natrpanost ženskih spolnih izvodil. Marsikdo bo vprašal, ali pri takih okoliščinah ne grozi nevarnost, da bi semenice vdrle v oba jajčnika. To ni mogoče, ker sta jajčni vodnici deviške matice na zgornjem koncu zaprti z nežnima preponama, ki se šele po spražim, ali bol je po vedano, ti/k pred začetkom zaleganja S. sl.: Zelo povečan zadek sprasene matice. Nad svatbenim znamen:em je vidno sabljasto ukrivljeno želo. (Po fotografiji R. Burgerja iz Schweizerische Bienen-zeitimg 1951/4.) razkrojita (glej Slov. čebelar 1946, str. 189 in 1947, str. 120, 121). Iz nožnice potujejo semenice skozi semenstfko odvodnico (Sblg) v semensko mošnjico (Sbl) in jo do skrajnosti napolnijo. Množina semena, ki ga trot vbrizgne med kopu-lacijo v nožnico in jajčni vodnici svoje izvoljenke, je normalno tako velika, da najde približno samo četrtina tega prostor v semenski mošnjici. Preostanek semenske gmote in zdrizasti zamašek mora matica po napolnitvi semenske mošnjice na kakršenkoli način odstraniti, da nastane prehod za jajčeca, ki se začno sedaj razvijati v jajčnikih. To so pojavi pri naravni spraškvi matice, kolikor so nam do sedaj'znani. 2e v uvodu sem omenil, da je naše znanje na tem čebeloslovnem področju še zelo pomanjkljivo. Bralec mi bo to gotovo' rad priznal. Strin:al se bo z mano tudi v tem, da bi morali izrabiti vsako priložnost, s katero bi lahko razširili to naše revno znanje o prašenju matic. Iz Schweizerische B'enenzeitung Prevedel Vlado Rojec. Prosto gradeča čebelja družina Čebele so otroci sonca, so prebivalke toplih predelov naše zemlje. Danes so naseljene mnoge izmed njih tudi po pokrajinah, kjer je čez leto mraza več kot sonca, toda vsem je tekla prvotno zibeflka v izobilju in razkošju tropičnega sveta. Čebele so sc povzpele do zadružnega načina življenja bržkone v začetku terciara. Nekateri raziskovalci celo domnevajo, da se je izvršil pri njih ta važni življenjski preobrat že za časa kredne formacijske dobe, tako da stopajo v terciar že kot dovršena socialna bitja. Naj bo kakorkoli, eno je b.ez dvoma gotovo: Njih zgodovina je starejša od človeške! Človek se je pojavil na zemeljski pozornici mnogo kasneje in tako mu. ni bilo prisojeno, kar je bilo dano čebelam, da bi videl našo zemljo v njenem najbujnejšem razmahu. Ves terciar se je odlikoval po izredno milem podnebju, podnebju, ki je napravilo iz Evrope pravcati rastlins/ki in živalski paradfž. Tedaj so se razprostirali še visoko gori na severu obsežni gozdovi brez in topolov, lip in javorov, smrek in drugih iglavcev. Na Spitz-bergih so rastle platane, magnolije in ciprese, v Grönlandiji sta uspevali lavorika in trta, v Nemčiji in vse niže do!i pa so pošumevale ob božajočih sapicah s toplih morij, ki so se tedaj mnogo globlje zajedala v obale našega kontinenta, sagove, kokosove iin datlove palme, cime-tovci, aralije in prave akacije. Po palmovih gajih so se spreletavale kričave papige, kovinsko se lesketajoči kolibriji, živo pisani tropični metulji itd. Ob rekah so poležavali povodni konji, po planjavah so se pasle gazele in antilope, v gošči je prežal nanje mečezobi tiger. Sloni, nosorogi, tapirji, žirafe, okapije so bile dokaj pogoste živali. Od raznovrstnih opic in polopic so sc ohranili iz tiste dobe do današnjih dni samo še magoti. Njih zadnji ostanki so sc obdržali v gibraltarskih pečinah, in če bi se n« zavzela zanje angleška vojaška oblast, bi najbrž že zdavnaj zginili z evropskih tal. Zime Ln mraza tedanja Evropa mi poznala. Zato • se živalim ni bilo treba zatekati v votline in podobna skrivališča, pa tudi za bodočnost jim ni bilo treba skrbeti. Naše čebele so gradile na prostem, obešale svoje sate na veje dreves in živele ves čas v osvetljenem domu. Njihove zaloge medu so bile najbrž pičle, sa>j so lahko vedno sproti nabrale, kar so rabile zase ali za zalego. Cvetlice so medile brez p res tank a, jedilna miza je bila skozi leto Ln dan bogato pogrnjena. Spomin na ta zlati vek Evrope ni nikdar popolnoma zamrl pri čebelah. Še danes sc primeri, da se kak roj ugnezdi za stalno med vejevje drevesa, kamor se je zatekel neposredno po izrojitvi. Tako družino predstavlja tudi naša slika, ki jo posnemamo po angleškem čebelarskem časopisu »Scottish Beekeeper«. Ta atavistični nagon pa je za čebele vedno usoden. Dokler traja lepo vreme, je vse v najlepšetm redu. Toda, ko se pripode od severa mrzli vetrovi, ko zapleše v njih strupenem pišu orumenelo jesensko listje, se prične obupna borba na življenje in smrt. Dolgo ta borba, nikdar ne traja. Prva hujša slana ne popali samo cvetja po travnikih in vrtovih, temveč utrne tudi poslednjo iskro življenja v neprevidni čebelji družini. V. R. Branje za novince V ZADNJE 'JROMESEČJE ČEBELARSKEGA LETA! Minila je neugodna pomlad in šele junija in julija smo dosegli tisto, česar nismo mogli v prejšnjih mescih, namreč zdrav in množičen razvoj čebeljih družin. Samo močne družine z lanskoletnimi matioami so dobro prestale vse krize mrzlih in deževnih mescev, slabe družine pa so žal tako zaostale, da se bodo kvečjemu ob zadnji dobri beri na ajdi deloma popravile. Letos se je vsak čebelar lahko znova prepričal, da pride le tisti, ki čebela« z močnimi družinami, kolikor toliko na svoj račun.«Trije slabiči, združeni v enem panju, pomenijo v najslabših razmerah dobiček, dočim bi s posameznimi imeli le škodo im dokaj neprijetnosti. V času, ko to pišem, še ni mogoče izreži zaključne sodbe o letošnji čebelarski letini. To niti ni važno. Važmeje se mi zdi nakazati, kaj je potrebno še sedaj ukreniti za čim lepši razvoj čebeljih družin v prihodnjem letu. Neizpodbitno je namreč, da temelji ves bodoči razvoj čebeljih družin k na osnovah, ki jih postavi čebelar v zadnjem čebelarskem tromesečju od avgusta do oktobra. Na te osnove opozarjati, ne bo nikoli odveč im to je tudi glavni namen mojega članka. Zato me bom govoril o točenju medu, kuhi voska im podobnih opravilih, ki navadno sovpadajo s pripravami za pravilno zazimljemje čebeljih 'družim. Uspešno bomo ravnali v tem odločilnem tromesečju, če bomo: 1. vestno pregledali gnezda in ugotovili sposobnost matic, 2. dvignili živalmost v družinah, 3. izločili staro satovje v plodiščih, 4. poskrbeli za zadostno Ln primemo zimsko zalogo im 5. pravilno uredili prezimovalne prostore. Vesten pregled gnezd in ugotovitev sposobnosti matic. Ta pregled bo posebno letos zelo potreben, ker so nekatere družine zaradi slabega vremena v prejšnjih mescih dokaj pozno rojile. Pri pregledovanju okoliških čebelnjakov v zadnji tretjini mesca jtilija sem ugotovil tudi to, da pri nekaterih družinah rojilni I nagon še vedno ni zamrl in da ga je težko krotiti. Razen tega so bili v juliju le pogosti pojavi tihega preleganja matic. V eni izmed svojih družin preleganja nisem preprečil, kljub temu, da imam v rezervi letošnje plemenske matice. Družino opazujem že od leta 1946 in kakor vse kaže, redno prelega vsako tretje leto. Je zelo živahna in nerojiva. Kakor po navadi, sem tudi pri tej 'družini prestavil sat z matičniki v medišče, ne da bi prekril matično rešetko, in odprl zgornje žrelo, da bi se poležena matica lahko sprašila. Po spražim bom pustil obe matici nekaj časa zalegati, tik pred ajdovo pašo pa bom odstranil staro matico, a mlado prestavil v plodišče. Vestni pregledi odkrivajo že druge zanimivosti. Pomniti je, da družine, ki so bile dalje časa brezmatične ali so postale celo trotave, nimajo nobene vrednosti in jih je treba odstraniti ali pa njih nakrmljene 'čebele pridružiti drugim družinam. Vsekakor je treba stare matice, pri katerih plodnost pojema, zamenjati z letošnjimi. Po razporedu zalege lahko spoznamo in ocenimo že sedaj tudi sposobnosti letošnjih matic. Če opazimo, da njih zalega ni strnjena, temveč luknjičava, jih je treba zamenjati, kajti take matice niso za pleme. Zamenjava matic ne povzroča sedaj večjih težav. Najpreprosteje jih zamenjamo tako, da staro matico pripremo za 24 ur v matičnico, nato^a jo odstranimo in uničimo. V isti matičnici postavimo mlado matico na prejšnje mesto v panj in jo po 24 urah izpustimo. Torej le dobre matice v plodišča, da bo zdrav in številen zarod poletel z novim letom na delo! Položaj gnezda in dvig živalnosti. Ce je le količkaj dobra paša na otavi in ajdi, narava sama poskrbi za obilnejše zaleg.anje. Kjer tega ni, moramo pač zalegamje v poznem poletju pospeševati z dražilnim pitanjem. Od števila mladih čebel je namreč bolj ali mamj odvisen spomladanski razvoj 'posameznih družin. 2e večkrat sem opazil, da je kaka, jeseni sicer zelo številna družina, v prvih pomladanskih tednih nepričakovano opešala. Tega opešanja pa je bil kriv čebelar sam, ker je družino zazimii s starejšimi čebelami, ki so del svoje življenjske moči izrabile že jeseni. S tem v zvezi pa naj opozorim še na neko drugo napako. V krajih s slabo ali le zmerno pomladansko pašo točenje manjše količine medu v juniju sploh ni priporočljivo. Kdor tega ne verjame, se bo lahko kmalu sam prepričal, da se bo posledica docela izpraznjenih medišč prej ali slej pokazala v plodiščih na znatno pojemajoči zalegi — torej prav tam, kjer bo vsako družino in končno tudi čebelarja najbolj prizadelo. V takih primerih je mnogo učinkoviteje, da točenje preložimo na 'kasnejšo dobo (pred ajdovo pašo), saj je med, če ga je kaj, bolje shranjen pri čebelah kakor pri čebelarju. Po mojih izkušnjah je ob manjšem donosu 'umestneje sate znova prestaviti, kot pa točiti. S tem dosežemo nemoten in krepak nadaljnji razvoj družine z dvojno zalego: z ono, ki se bo v prestavljenem medišču polegala, ter z ono, ki bo iz dneva v dan naraščala v plodišču ter množila število mladega .naraščaja, ki si ga želimo in nam je za bodočnost potreben. Zaradi preloženega termina točenja ne dosežemo sicer pravega sortimenta medu, pri točenju pred ajdovo pašo pa nas bo prav tako, če ne še bolj, razveselila naravna mešanica pridelka, čeprav morda v nekoliko manjši količini. Uspeh se pokaže prav v močnem zaileganju skozi ves mesec julij in avgust, kar gotovo odtehta izgubo na pridelku. Saj stopajo plemenjaki dobro oskrbljeni z mladimi silami v novo čebelarsko leto. Take dokaze lepega razvoja srečavam ob pregledih čebelnjakov pri onih pametnih čebelarjih, ki kljub odvzemu medu puščajo družinam zadostne zaloge za razvoj. Pri grabežljivih čebelarjih je seveda slika popolnoma drugačna. Srednje razvite družine razganja le poletna toplota. Čebele posedajo na skoraj suhih satih, vsa zalega pa je stisnjena na ozko omejen prostor. Taki čebelarji niti najmanj ne skrbe za odločilno živalnost družin, zato premnogi na pomlad tarnajo nad »slabimi družinami«. Po ajdovi paši je treba družine pregledati še enkrat in jih zazimiti z upoštevanjem tehle okolmosti: dobra družina mora obsedati pred zazimljenjem vsaj 7 satov, kajti ob nastopajočem mrazu se čebele stisnejo v manjšo gručo in tedaj bo videti, kakor da sede na petih satih. Prav to pa kaj rado zapelje čebelarja k prečenjevaniu moči družine. Čebelar naj nadalje pazi, da bodo gnezda lepo v sredini plodišč. Zato naj po potrebi premakne sate, seveda tako, da prvotno zasnovanega gnezda, ki leži morda bolj na levi ali bolj na desni, ne bo razdiral, marveč samo premaknil v sredino. To doseže, ako prenese nekaj krajnih satov na drugo stran gnezda. Slabičev ne kaže zazimovati, ker so majhne družine v velikih panjih izpostavljene prevelikim naporom in porabijo ravno zategadelj mnogo več hrane, kakor močnejše. Če jih že nočeš družiti, jih vsaj premesti v medišče kakega močnega plemenjaka ali pa naredi iz njih pra-šilčke! Medišča končno izprazni in matične rešetke pokrij z deščicami! Vrh deščic še snop časopisnega papirja in slamnico! Slanmico med vrata in okenca vloži šele ob nastopajočem mAzu! Lepo in zdravo satovje v plodišča! Vzporedno z že omenjenimi opravili mora vsak čebelar pravočasno, to je še pred ajdovo pašo, urediti tudi satovje v prezimovalnem prostoru. Predvsem spada v tej dobi v plodišča mlajše, zdravo in brezhibno satovje, ki normalen razvoj čebel pospesu’e. Stari sati imajo majhne celice, pa so zato uporabni le še v mediščih. 2e sedaj je paziti, da ne pridejo sati s trotovino v plodišča. Tisto peščico trotov, ki naj bodo spomladi družini v veselje, Lahko vzrede čebele v gradilinem satniku, ki nam hkrati služi za pridobivanje voska. Stremeti moramo za stalnim obnavljanjem satovja. Čebelarski učbeniki priporočajo tako obnovo vsaka tri do štiri leta. Vsak čebelar naj že sedaj vse stare sate izloči iz obratovanja, v dobro zaprte omare pa naj shrani tiste, ki jih bo rabil naslednjo pomlad v plodiščih. Te naj seveda čimprej zažvepla. Izločeno satovje naj takoj izreže iz okvirov, ga postavi na sončnem prostoru na deske, da se nekoliko omehča, nato pa zgnete v kepe, da ga ne bodo napadle ličinke voščenega molja. Tako pripravljene voščine naj shrani na zavarovanem prostoru, dokler se jih ne nabere toliko, da se kuha voska izplača. Opozarjam pa, da se takih kep kaj rade lotijo miši in podgane. Zato pozor pred njimi! Zadostna zimska zaloga. Važno je, da pride z lepim satjem v plodišča tudi zadostna količina zdravega medu. Hojev med in mano je treba povsem izločiti, kostanjev med pa je tudi za prezimovanje uporaben. Vendar moramo biti, ko ocenjujemo zimsko zalogo, zlasti če prevladuje kostanjev med, zelo previdni. Včasih mislimo, da so celice polne medu, toda, če ga nekoliko odstranimo, opazimo, da je pod njim do tri četrtine obnožine, ki so jo čebele nanesle v kostanjevi paši. Če take sate namenimo za plodišča, se kaj rada pojavi griža. Temu se ne smemo čuditi. Ko so namreč varljive zaloge medu porabljene, se čebele v sili lotijo Še z medom prepojene obnožine, kar povzroči grižo. Družine, nakrmljene jeseni s čistim kostanjevim medom, pa so še vedno dobro prezimile in spomladi lepo uspevale. Za prezimovanje je seveda najboljši ajdov med ali pa sladkor. Zadostna zimska zaloga medu mora biti v panjih že jeseni. O velikosti zalog sä čebelarji niso edini, ker tudi vse zime niso enako dolge in ostre. Poudarim samo to. da vsakdo, ki odvzame jeseni čebelam preveč medu »z dobrim namenom, da bo spomladi dodajal«, že v temelju zgreši pravo pot. Kljub takemu dodajanju bodo čebele vedno »suhe«. Dober razvoj spomladi je odvisen predvsem od zadostne zimske zaloge. Zato zazimimo čebele z 12—14 kg medu, pa bomo brez skrbi in še mnogo dela nam bo prihranjenega. Če odpove paša na ajdi, moramo družinam dopolniti zalogo s pokla-danjem medu ali sladkorja. To pa bo letos skoraj izključeno, ker ni ne prvega ne drugega in bo sila narekovala združevanje. Dobri prezimovalni prostori. Pod temi je razumeti panje in čebelnjake. Panji morajo biti v redu in se morajo dobro zapirati. Vse tiste, ki kažejo razpokline, ali so bili za silo »obvezani«, izločimo, družine iz njih pa preselimo v brezhibna prezimovališča. 2e v enem izmed prejšnjih poglavij sem omenil, da spadajo za vrata tudi slamnice. Te pa vložimo čim kasneje, tako da se družina postopno privadi naraščajočemu mrazu in se čebelja gruča polagoma krči. Prav tako je treba zadelati vse odprtine in propuste v čebelnjaku. Pozimi ne sme biti v njem nobenega prepiha. Če stoji čebehrak na vetrovnem mestu, se dobro obnese koruznica, zložena poševno okrog čebelnjaka. 2rel pri panjih ni treba ožiti, pač pa jih je umestno zavarovati s primernimi zapahi, ki preprečujejo posebno mišim in rovkam dostop vanje. V čebelnjaku in okoli njega naj zavlada na zimo popoln mir. Ta bo še popolnejši, če zastremo njegovo pročelje od vrha do tal z napeto vrečevino (žakljevino), ki jo odstranimo le ob primernih izletnih dnevih. Z vrečevino omilimo vpliv sončne svetlobe, pa tudi pticam zabranimo dostop na brade pan’ev. Drago Bitenc O TOČENJU IN SPRAVLJANJU MEDU Nič novega in posebnega ne bom povedal. Če listamo po starih letnikih našeea »Čebelarja«, bomo našli razne člamtke, ki govore o točenju in spravljanju medu. Toda stare letnike »Čebelarja« dobimo le v redkih knjižnicah in pri starejših čebelarjih. Začetnikom in mlajšim čebelarjem pa so ti članki španska vas. Tudi strokovnih čebelarskih knjig ne morejo kupiti, ker so vse razprodane. Zato ne bo odveč, če napišem nekoliko besed o točenju in spravljanju medu. Temelje za uspešno čebelarjenje v naslednjem letu polagamo že v juliju in avgustu. Tedaj moramo skrbeti, da imamo pred ajdovo pašo krepke, močne družine z mladimi, največ dvoletnimi maticami. Šibke družine je najbolje združiti. Če imamo dobre matice, naredimo iz njih ,prašilčke, ki običajno izvrstno prezimijo, da imajo le zadostno zimsko zalogo. Spomladi se hitro razvijejo. Uporabimo jih za krepitev zaostalih družin, ali pa za nadomestitev matice v panju, ki je postal brezmatičen. Če jih ne uporabimo, jih lahko prestavimo v normalne panje in jim dodamo nekaj zaležen/h satov. Ostali prostor izpolnimo z medenimi in praznimi sati. Ob ugodnih razmerah se bodo razvili v lepe plemenjake. Močne čebelje družine bodo uspešno izrabile ajdovo pašo in nabrale zimsko zalogo, čeprav ne bo ves čas ugodno vreme, ko ajda cvete. Prezimile bodo dobro, spomladi pa zopet uspešno izrabile vsako pašo, četgdi morda ne bo za nabiranje dovolj izletnih dni. Močne družine z zadostno zalogo se spomladi nemoteno razvijajo, tako da je treba že v zadnji tretjini aprila plodišče širiti z nastavljanjem ali pa s smotrnim prestavljanjem. Ob koncu maja ali v začetku junija so taki panji običajno že tako polni medu, da je treba misliti na točenje. « Točenje medu ni lahko im preprosto delo, kakor si ga predstavlja laik. Težko je, morda najtežje čebelarsko opravilo. Opravljamo ga pa kljub temu z veseljem, ker vemo, da bo s tem poplačam maž trud. Na točenje se moramo dobro pripraviti. Predvsem moramo paziti, da je vse orodje snažno. Točilo dobro pritrdimo k tlom, da se ne bo pri točenju premikalo in odskakovalo, kar se zgodi, če niso vsi sati enako težki. Pripravimo si lonec s kropom, v katerega bomo pomakali nož ali vilice za odpiranje celic. Če imamo v čebelnjaku električno napeljavo, lahko sproti segrevamo vodo. S toplimi vilicami ali nožem gre odkrivanje hitreje izpod rok. Imejmo pripravljeno tudi skledo z vodo. Večkrat si moramo umiti roke. Tudi vrči ali posoda, kamor zlivamo med, morajo biti čisti, pomiti z vrelo vodo im suhi. Najprimernejši so vrči iz bele pločevine, obdani z lesenim obodom. V vrče iz 'pocinkane pločevine ne zlivajmo medu, ker kislina, ki je v medu, razjeda to pločevino. Med postane neužiten, strupen. Uporaba takih vrčev je v Švioi prepovedana. Lesena posoda ni dobra, ker med les suši, da začne puščati. Med lahko shranimo tudi v pološčeni posodi, v prstenih loncih, v kozarcih. V poslednjem čaisu so začeli izdelovati vrče iz aluminija, ki so prav dobri. Pri točenju naj bodo štiri osebe! Ena jemlje sate iz panjev, druga ometa čebele s satov, tretja jih odkriva in četrta vrti točilo. Razume se, da bodo naštete osebe dobro opravile svoje delo, če imajo že nekaj prakse. Ako je nimajo, je treba vsako poučiti, kako naj ravna pri delu. Za točenje je najprimernejši lep sončen dan, ko so vse stare čebele na paši. Ob deževnem vremenu ne toči, ker so stare čebele doma in s piki branijo svoj zaklad. Prav taiko ni za točenje primerno soparno vreme. Preden začneš točiti, moraš biti prepričan, da je med popolnoma dozorel. To spoznaš po tem, da je medeni sat zgoraj do tretjine pokrit (zalotan) s pokrovci. Nezrel med je voden in se rad pokvari — skisa se. Vodenega medu ne smemo prodajati. Prvotna sestava medu mora ostati nespremenjena. V njem sme biti čim manj tuje primesi, zlasti obnožime. Med mora ohraniti svoje setavine (fermente) nepokvarjene. Točiti smemo samo medene sate. Če opaziš v satu pokrito ali nepokrito zalego, ga ne smeš točiti. Postavi ga nazaj v medišče! Večkrat se dogodi, da se začne med v satju trditi (kristalizirati). Take sate postavimo najprej v toplo sobo, morda na toplo krušno peč. Če med še mi preveč strjen, se bo zmehčal in ga lahko iztočimo, če se med me zmehča, poskušajmo doseči to z vlago in toploto. Sate s strjenim medom odkrijemo in dobro zmočimo s toplo vodo. Nato jih obesimo, v medišče. Če se delo me posreči, to ponovimo še drugič im tretjič. V medišče dodajmo nekaj praznih satov! Čebele bodo zmehčan med prenesle. Po 5—6 dneh iztočimo polne sate, da se med znova ne strdi. Če nimamo praznih satov, zložimo sate s strjenim medom v kad, zalijmo jih s toplo vodo in pustimo čez noč, da se skristaliziram med popolnoma zmehča im raztopi. Naslednji dan sate lahko iztočimo, nato jih damo posušiti čebelam. Dobljeno raztopino pokrmimo. S krmljenjem pa moramo pohiteti, da ne začne raztopina vreti. Če ima v sebi dovolj sladkobe, lahko naredimo iz nje medico. Sate s strjenim medom lahko tudi spravimo čez zimo, jih spomladi odkrijemo, poškropimo z mlačno vodo in pokladamo čebelam. Ako tako ravnamo, ostanejo sati nepokvarjeni. Pri odvzemanju satov bodimo čim urnejši! Če obdrži med v satih toploto panja, nam točenje ne bo delalo težav. Ko pričnemo odvzemati sate, čebele pokadimo, da se umaknejo od okenca med ulice. Ker je danes tobak drag, uporabljamo za dim suho bukovo gobo, ki jo razre- žemo v štirioglate »cigare«. Potem odstranimo okence mimo in brez ropota. Prav tako razmaknemo sate. Nato potegnemo iz medišča sat za satom in ga postavimo na kozico. Ko so vsi sati iz medišča na njej, potrkamo na kozico z omelcem, da se čebele razburijo in planejo na med. Počakajmo, da se ga nasrkajo. Site čebele z lahkoto ometemo. Ko čebele srkajo med, napolnimo medišče z rezervnimi sati, če jih imamo. Ako jih nimamo, zapremo medišče. Iztočene sate porabimo za medišče naslednjega panja. V plodišču odstranimo deščico pri okencu in vložimo Stojkovičev sipalnik, ki popolnoma zapre odprtino pod okencem. Ko smo vse to naredili, primemo previdno sat s čebelami, ga postavimo na konico žeblja v sipailniku in začnemo ometati čebele. Ometamo z omelcem, z gosjo ali puranovo perutnico. Ometamo tako, da z omelcem ali s perutnico sunkovito udarjamo po čebelah, ki obsedajo sat. Niikakor jih ne smemo samo »gladiti«. Pred ometanjem lahiko tudi krepko udarimo na roko, ki drži sat. Site čebele padejo v sipalnik, kalkor da bi otresal fižol. Tako ometa jrno sat za satom! Ometene sate postavimo na drugo kozico. Ce te nimamo, pa naj jih-pomagač sproti odnaša k odkrivaču. Ta položi sat na stojalo za odkrivanje in „odstrani po krovce z možem ali z vilicami. Odkriti sati pridejo nato v točilo. Prvo stran satov moramo točiti počasi, zlasti če so sati mladi. Ako bi vneli koš prehitro, bi' teža medu na drugi strani izbušila sat in ga poškodovala. Na pol iztočeno prvo stran obrnemo in začnemo «ožiti drugo stran. Sedaj pa smemo koš vrteti že hitreje. Ko je iztočena druga stran, sat obrnemo in do kraja iztočimo še prvo stran. Pri vsem tem delu moramo paziti na snago. Ce je med gorak in tekoč, se bo rad cedil skozi cedilo v 'podstavljeno posodo. Običajno pa se cedilo kmalu zamaši s pokrovci in voščenim drobirjem, tako da se med le počasi preceja. Da delo ne zastaja, je prav, da imamo dve cedili. Eno uporabljamo, drugo pa speremo. Jaz medu ne precejam sproti, ampak ga zlivam kar v vrče. V nekaj dneh splava ves drobir na vrh, nakar ga posnamem. Navadno pa ga pustim, ker plast drobirja tesno pokrije med v posodi in ga tako rekoč konservira. Odstranim jo šele tedaj, ko med prodam ali ga potrebujem doma. Pri ometanju čebel v zgornji (tretji) vrsti čebelnjaka ne uporabljam sipalmika, ker mi strop ovira delo. Sate s čebelami ometem kakih 10 metrov pred čebelnjakom. Delo gre kar urno izpod rok. Tudi piki so redki. Zaradi nekaj pikov pa ne bom vrgel puške v koruzo. Še na nekaj moram tu opozoriti. Opazil sem, da se nekaterim čebelarjem čebele pri omentanju prav nič ne smilijo. Delajo z njimi kot »šintar« in mnogo čebel med delom raztresejo in pohodijo. Zavedajmo se, da je vsake čebele škoda! Začni točiti zjutraj, kakor hitro začno čebele izletavati na pašo. Točimo tja do 4. ali 5. ure popoldne. Potem odnehamo, ker so že stare čebele doma, ki bi nos ovirale pri delu. Opustimo točenje tudi tedaj, ko je soparno ali se pripravlja k nevihti. Delo sicer lahko nadaljujemo, bodimo pa pripravljeni na obilico pikov. Kdor ima panje z begalnico, naj zvečer pred točenjem pokrije matično rešetko. Čebele se čutijo ločene od matice in gredo čez noč sikozi begalnico v plodišče. Pri matični rešetki pa ne sme biti nikjer najmanjše reže. Podrobno o tem ne morem pisati, ker z begalnicami nimam sikušenj. Vsaj večji čebelarji so jih v svojih čebelar-stvih opustili, nekateri manjši čebelarji pa ne morejo prehvaliti, kako si z njimi olajšajo delo pri točenju. Toda to je poglavje zase, o katerem je bilo že mnogo razpravljanja v prejšnjih letnikih Slovenskega čebelarja. Po opravljenem delu osnažimo vse orodje. Točilo nagnemo, -da se med hitreje odcedi. Potem ga temeljito operemo, če le mogoče, najprej s toplo vodo, nato pa ga splaknemo še z mrzlo. Točilo posušimo na soncu. Stojalo za odkrivanje postavimo čez noč na peč ali Štedilnik, premešamo in zrahljamo pokrovce ter pustimo, da se med iz njih izcedi. V pokrovoih ostane vendar še nekaj medu. Denemo jih v pitalnike in postavimo v panje, da jih čebele poližejo in popolnoma osuše. Pokrovce stresemo lahko tudi v vrč in jih izlužimo. Tekočino pokrmimo ali jo porabimo za napravo medice. Lahko pa naredimo iz nje tudi kis. Suhe pokrovce raztopimo v vosek. Upam, da sem pri opisu upošteval vse podrobnosti. Če sem kaj izpustil, pa dodajte sami! Sedaj pa še nekaj besed o shranjevanju medu! Ni vseeno, kje in kako hranimo med. Zavedati se moramo, da je med dragoceno blago. Zato moramo paziti, da se ne pokvari. Predvsem moramo gledati, da shranimo popolnoma čist med. Omenil sem že pri točenju, kako ravnamo, da dobimo čist med. Ker obračamo prvo skrb pri točenju medu le pospešenemu delu, ga ne čistimo sproti, ampak ga zlivamo v čistilnik. Če tega nimamo, polnimo posode z neprečiščenim medom. Ako je med redek, in to je v večini primerov, splavajo pokrovci, drobir in vsa druga primes na vrh. Če je pa med gost, ga moramo segreti, da postane redek in tekoč. Segrevati ga smemo do 50 stopinj C. Jaz postavim posode z medom kar na sonce. Seveda jim odstranim lesen obod, da se hitreje segreje. Med postane kmalu redek in tekoč. Tedaj ga precedim skozi dvojno cedilo, ali ga pa pustim nedotaknjenega. Vsa primes splava ■kmalu na vrh, kjer se strdi Ln pokrije med. Zavaruje ga tako pred vlago. Če sem se namenil med prodati, posnamem »smetano« in dobim tako popolnoma čist med. Smetano pokrmim. Prečiščen med navadno pustim v večjih posodah. Lahko pa napolnimo z njim tudi kozarce. Shramba mora biti hladna, a ne mrzla, suha in brez kakršnega koli duha. V kleteh srka med vlago. Če je te preveč, med zvodeni, začne vreti in se končno skisa. Skisan med porabimo za medico ali skuhamo iz njega žganje. Tudi izvrsten kis lahko napravimo iz njega. Kozarcev ne smemo postaviti na sonce. Preden jih napolnimo z medom, jih moramo umiti z gorko vodo, nato splakniti z mrzlo in postaviti narobe, da se popolnoma posuše. Če z medom pravilno ravnamo, ga lahko ohranimo več let, pri čemer prav nič ne izgubi na svoji vrednosti. Dokazov za to imamo dovolj. Vsak .med se prej ali slej popolnoma strdi, »kristalizira, kandira. Tak med napravimo zopet tekoč, če postavimo kozarec v lonec z vodo, ki jo počasi segrevamo. Segreti pa smemo med, kakor sem že poudaril, največ do 50 stopinj C. Če ga močneje segrejemo, izgubi svojo zdravilno vrednost, ker uniči toplota važne sestavne dele (fermente). Velike posode s skristaliziranim medom postavimo v kotel za pranje. Ko se začne med tppiti ob straneh posode, ga moramo neprestano mešati s kuhalnico. Pene sproti posnemamo. Če nočemo, da nam med znova kandira, dodajmo na vlakih 10 kg medu 2 do 3 grame agarja. To priporoča profesor Schiller. Agar lahko dodamo že sveže iztočenemu medu. Preden končam, ne morem preko dejstva, da večina naših, zlasti manjših čebelarjev, proda takoj ves med do zadnje kaplje. Kadar nastopi brezpašna doba, čebele stradajo. Tedaj bega tak Čebelar okrog in išče med ali sladkor, da bi nakrmil svoje lačne čebele in jih obvaroval pogina. Zato pomnimo: Imeimo na zalogi vedno železno rezervo medu, vsaj nekaj kilogramov za vsak panj! Prodajmo rezervo šele tedaj, ko vidimo, da se medišča na novo polnijo. Josip Dolenc Inocenc Revaj: Čebelar na počitnicah Mr[ic [J.&1 [iEXiaaas. Kdor hoče lizati med, se ne sme bati pikov. Sapho, fragm. 113. Ko je bil čebelar star 17 let, je bil prepričan, da eros vlada svet. Pa si je sčasoma izbistril pogled. Preživel je vojno im dočakal osvoboditev. Takrat se je ovedel, da najmočnejše gibalo življenja le ne bo ljubezen, kje neki, ampak zavist, bleda zavist, 'ki vilada neomejeno človeškemu rodu in se poigrava z njim kakor vihar z ladjo brez krmila. Pri tem pa je čebelarja vendarle nekaj motilo. Slutil je, da bi dva tako razbrzdana gospodarja, kot sta ljubezen in zavist, kmalu pognala na kant človeško družbo, ako ne bi stala za njima še tretja sila, ki modro in preudarno uravnava njune homatije. Šele pri čebelah jo je čebelar natanko spoznal; imenuje se zavest krivde. Prosim vas, samo nekoliko pomislite! Ali hi se čebelar brez zavesti krivde sploh še lahko imenoval čebelarja? Vrne se takole pod večer od čebel, tekne ,mu cvrtje in kava, — kaj bi mu ne, saj je oboje 'iz praškov, — pa mu naenkrat pade žlica iz rok: »Ježeštana, če nisem strl matice!« Nato sledi strašna noč in šele po takšnih nočeh se čebelar priuči tistemu mirnemu in pazljivemu prijemu, s katerim brez mrličev porine sat nazaj v panj. Pa zima, ta je včasih tako huda, da se vremenoslovcem niti ne sanja. Jeseni je pobral čebelam preveč medu, češ bo že kako, naj tudi čebele vedo, da so danes hudi časi. Po novem 'letu pa se vsak dan spremeni v pekel in vice, joj, niti zavist do tistih, ki so več točili, ne prinaša čebelarjevemu srcu najmanjše utehe. Ali pa se čebelar pusti zapeljati pohlepu in pošlje svoje panje v Čeminac na akacijo ter toči potem polne kante mrtvic. Ne, kdor je vse to izkusil, ta ve, kaj je zavest krivde. Ljubezen in zavist polagoma glodata čebelarja, polagoma bi ga spravili celo na Studenec, kjer so planirali že poseben oddelek za čebelarje; pa «ga popade za vrat zavest krivde in ga prekali. Pomaga mu, da se spet postavi na noge ter najde pravo pot in mero. Prav tako ne more biti nihče vzoren zakonski 'mož in dober oče, kdor ni nikoli skočil čez ojnice. Celo za politike pravijo, da najdejo pravi odnos do delovnega ljudstva šele potem, ko ga kje temeljito polomijo. Skratka, zavest krivde je življenjski zakon, ki velja za vse, torej tudi za sindikat, ki brez tega ne bi nikoli izbral čebelarja za brezplačno letovanje pri morju. Čebelar ima v svojem razmerju do sindikata čisto vest. Redno prihaja na sestanke in med govori pridno kima. Smrčal ni pri tem še nikoli. Sindikalne nauke sprejema brez nerganja, verjame celo, da so se ljudje razvili iz opic. Saj sc jim to še preveč pozna. Ne zdi se pa čebelarju potrebno, da bi se kakor nekateri naši pisatelji poljudno znanstvenih knjig ali v poeziji celo neka pesnica ob vsaki priliki skliceval na to — med nami povedano — nekoliko neljubo sorodstvo. To je vsa njegova krivda. Zato ga boli, da ga sindikat vedno prezre. Nič ne bi rekel zaradi tiste flanele, takrat je bila huda samo žena, ni pa dobil niti električnega likalnika, čeprav je natančno razložil, da ga nujno potrebuje pri novem načinu zažičevanja satnic. Pa tudi letos bi ga sindikat prezrl, če ne bi sluga v uradu izjavil, da ga niti s parom volov ne spravijo več v Sindikalni dom, kjer je pijača od leta do leta slabša, a tudi snažilka / je jokala, da morje ni za njen revmatizem in da raje ostane doma, če si mi prislužila vsaj Dobrne. Toda sindikat ne pride nikoli v zadrego, to je njegova največja vrlina. Grdo je pogledal — vsi so povesili oči — in premeril drugega za drugim. Pa je zapičil svoj pogled v čebelarja, čel revež je, njegovim duševnim in telesnim sposobnostim bo sol dobro dela, torej naj gre. Čebelar pa ni od danes, in je takoj vedel, da je samo zavest krivde, ki lahko omehča tako trdno zgrajeno stvar, kako* je sindikat. Seveda je bilo prvo, za kar se je čebelar pozanimal, ali lahko vzame s seboj svoje čebele. Rekli so mu, da bi jih lahko šteli za svojce, za katere pa mota plačati običajno pristojbino od glave. S 15 odstotnim sindikalnim popustom bi to stalo komaj petdeset milijonov na dan. Tisti hip se je začel čebelarjev križev pot. Raje bi ostal doma, ako se ne bi bal sindikata in žene, ki je trdila, da se mora tudi ubogi čebelar včasih odpočiti od čebel. Ah, ženiske vedo, kje najteže prizadenejo človeka! Treba se je bilo vdati in se lotiti težkega in napornega opravila. Letovanje je hrvatska izposojenka, pravilno slovensko bi se moralo reči poleta-vanje. To pa se začne že doma dober -teden pred odhodom. Čebelar nima kdaj, da bi se dostojno poslovil od svojih čebel. Samo zvečer, ko se sirote prihajajo hladit na brado, se jim pridruži za urico ali dve, da jim potoži svoje težave, ki se zde nepremagljive. Letovišče ni pisarna, za letovišče potrebuješ kolikor toliko celih čevljev, najmanj dve srajci in toliko drugega. Groza obhaja čebelarja, ko začne računati, toda čebele mu prijazno šume, da tudi njim ni z rožicami postlano na tem svetu. Hočeš nočeš, se moraš zadovoljiti s tem, kar imaš in kar ti tako rekoč iz nič ustvari žena, ki se drži stare, preizkušene linije: glavno je, da si od daleč sposoben, pri tem pa pazi, da te nihče ne bo ogledoval preveč od blizu. Nič drugega ne preostan-.-čebelarju, kakor da s kislim nasmehom spremlja priprave. Kar odkrito si priznajmo, da bi bili dedci mnogo bolj ničemurni, ako bi nam ženske-pustile. Ko sede možakar na vlak, se z enim očesom še poslavlja od žene in pamžev, z drugim pa že škili, ako ni v bližini kaj brhkega. Tako mu veleva njegov moški nagon. Prihodnji hip bo pozabil na vse in žel za krilom, če treba, v Stockholm. Seveda pa to ne velja za čebelarja. Ta je obljubil večno zvestobo svojim čebelam. V čebelnjak bi še pripeljal katero, ako bi tako naneslo, ni je pa lepote, ki bi ga zvabila proč od čebel. Kakor vse drugo, morajo žene tudi to nekako slutiti, sicer ne bi. s tako lahkim srcem puščale svojih čebelarjev na pot, kadar ostanejo čebele doma. Zato pa je za čebelarja odhod toliko težji. Revež res škili, a ne po krilih, ampak po tem, koliko je treba stisniti v roko Pučnikovim sprevodnikom, da te spuste v prenapolnjeni brzovlak. Ko pa se mu navsezadnje posreči, da se z eni> nogo dovolj trdno zasidra na deskah, ki pomenijo potovanje, njegove pregnetene kosti niso več zmožne preudariti, s katerimi telesnimi deli se pritiskajo obenj sopotnice. Z najmečjimi prav gotovo ne. Čebelarjevo telo pa bi znalo prenesti še hujše neudobnosti, seveda samo pri čebelah, kajti tam bi ga krepko podpirala čebelarjeva duša. Toda čebelarjeva duša se začenja puntati. Malo ji je mar gospodarjeve revščine, prav nič se ji ne smili. Ne zmeni se za gnečo, postavi sc pred čebelarja in mu začne brusiti očitke v obraz: »Da te ni sram, takole pustiti čebele! Kaj bo, če jim paglavci zamaše žrela! Si sploh kaj pomislil na sosedino zlobo? In če začne mediti hoja? Če se potrgajo mladi sati? Res, ti si mi pravi!« Čebelarjeva duša se razburja vedno huje, zastonj jo poskuša čebelar miriti: »Poslušaj, draga, pridi lepovnazaj, samo eno vozovnico imava in eno osebno izkaznico, gorje ti, aiko pride kontrola.« Toda čebelarjeva «hiša je slepa in gluha za lepe besede, z vsakim kilometrom narašča njena jeza in niti ne misli na to, da bi nehala. Ubogi čebelar si miti ugovarjati ne upa več, njegova duša pa mu živo slika na stene vagona vse štiri jezdece čebelarske apokalipse, ki jim je ime Kuga, Lakota, Ogenj im Rop. Čebelar se poti od strahu, čebelar drgeta, zobje mu šklepečejo in skočil bi iz vlaka, če bi se mogel ganiti. Toda tudi najstrašnejše vožnje je enkrat konec. V trdi noči se čebelar izkrca in po dolgem iskanju s kovčkom na rami najde še pred dnem svoj Sindikalni dom, ki je ob tej uri seveda gluh za vse zvenenje in trkanje. Udano sede čebelar na svoj kovčak pred vrati in čaka uradnih ur, ki jih bodo odprle. Njegove misli so trudn; strahot in so se pohlevno stisnile v zimsko gručo. Tako preždi tistih nekaj ur, dokler zarja ne razgrne pred m jim širokega modrega prostranstva morja. Takrat si po man e oči in ostrmi. Pa ne, da bi ga osupnilo veličanstvo morja, niti najmanj! Takšen ogromen napajalnik se mu zdi mnogo prevelik za naše čebelnjake, čebelar ostrmi nad nesmiselnim gospodarstvom prirode in človeka, ki puščata, da to prelepo ravnino zaliva voda. Ah, ko bi bila ta modrina ogromno polje cvetoče facelije, kakšen pogled bi bil to! Nehote začne čebelar računati, koliko bi bilo medu. Po ruski cenitvi da facelija okoli tisoč kil medu na hektar. Toda že po prvih stotinah kilometrov mu začne primanjkovati ne samo kant, ampak tudi vagonov, zato začne od kraja po mnogo skromnejši nemški osnovi. Pa še vedno je medu na pretek. Čebelar čuti, da bi se splačalo čebelariti, ako mu ne bi lepih sanj grenila zavest, da nima pred seboj razkošne facelije, ampak samo nepotrebno vodo. Najbrž čutijo to tudi uslužbenci in gostje v Sindikalnem domu, sicer sc ne bi že navsezgodaj držali tako kislo im čemerno. Tako je lepo v filmu gledati letoviščarje, kako leže v zložljivih stolih med oljkami in oleandri, prebirajo časopise ter čakajo noči, da se pojdejo objemat po skalah na morskem bregu. Kaj hočemo, dolžnost filma je, da vpliva vzgojno. V resnici pa ni v Sindikalnem domu niti oljk ali oleandrov, niti ležalnih stolov in časopisov. Samo ženske so, ki ves dan tarnajo da je potiskana bombaževima že stokrat dražja, kot je bila pred vojno, im možaki, ki sploh me govore. Vse je privedla k morju želja, da se v štirinajstih dneh brezdelja odvadijo kaditi. Valjajo se po stolih, ta odpira usta kot riba na suhem, drugi jih 'drži krčevito zaprta, tretji žveči bilke, vsem pa se bere v očeh ena sama strastna želja in ta je: čik. Čebelar se še mi do kraja odrekel tobaku, ker ga nujno potrebuje pri čebelah. Kje naj revež stakne kresilno gobo, odkar so naši gozdovi tako lepo počiščeni, in kaj bi rekla AF2, če bi okoli čebelnjaka žgal taiko dragoceno surovino, kakor so cumje? Tukaj pa čuti, kako pohlepni nosovi ovohavajo njegov žep im boji se seči vamj, da jih ne bi še bolj razdražil. Prav nikogar ni med njimi, ki bi se zanimal za vzrejo matic, nikogar, ki bi bil pripravljen podebatirati, ali so umetni roji boljši od naravnih ali, kako je trotavi družini najpametneje dodati novo matico. Tako mora ostati čebelar čisto sam s svojo dušo, ki je polna nemira in očitanj. Čebelar se ji hrabro upira, češ čebele so na varnem, nič se jim me more zgoditi. Pa vendar je dan dolg kakor večnost im težak kakor mora. Duša se noče pražiti na soncu in ne utihne niti takrat, ko drži čebelar glavo pod vodo. Drugo jutro čebelar ne vzdrži več. »Pojdiva torej in si oglejva, kakšna je paša v teh krajih!« V mislih si začrta trikilometrski krog okoli Sindikalnega doma — dobršen del ga odpade na morje. ?te samo to dejstvo pomeni, da je «pasižže manj vredno. Nato pa krone na pot tako naglo, da duša, ki caplja za njim, ne pride do sape. Tako lezem preko skal; daleč naokrog ni nobenega cveta, zaman stikata okoli neznanih grmov z voščenimi listi, zaman brskata po bornem podrastu med kamenjem. Zamišljeno mlinči čebelar med prsti že čisto suhi žajbelj, tožno ogleduje žalostne ostanke materine dušice po skalah, ožganih od sonca. In pred njim se kakor filmski trak odvijajo slike mehkih košenic, po rast lih z belo in rumeno plazečo se deteljico, pašnikov z otavo, njiv z lucerno in sončnicami. Vmes so nežne mlade ploskve ajde, iki je pravkar vzkalila, zadaj pa gozd s temnimi hojami in prostrana gmajna — čebelarjev vrt. z grmi, prepreženimi od srobota, z osatom in vsemi tistimi tisoči cvetovi, katerim ne bo nikoli vedel imena. Duša molči. Da bi vsaj nekaj rekla! Laže bi bilo čebelarju. Težko je, če moraš gledati na svet s čebeljimi očmi. Ako bi bilo vsaj nekaj cvetja, ako bi zadišal odkod žepek ali rožmarin, morda bi čebelar našel moči, da bi vzdržal, toda, kako naj živi tam, kjer bi čebele poginile od gladu? Ali ste videli kdaj, kako so zvečer podrli čebelnjak in ga odpeljali? Samo staro, zgarano čebelo so pozabili, ki se ni pravočasno vrnila v panj. Zjutraj pa reva ne najde več sledu za svojim domom. Izgubljena in osamljena lazi po prostoru, kjer je nekoč stal njen grad, nato pa se stisne v kot in čaka smrti. Tako leži čebelar s klobukom na očeh med skalami, spet združen s svojo dušo v skupnem trpljenju. Pozabil je na kosilo, pozabil na to, kar ga je do sedaj stalo brezplačno letovanje, zrušila ga je ista sila, ki ga je privedla v te kraške bregove nad Sindikalni dom: strašna, neizprosna zavest krivde. A vendar je še nekaj življenjske sile v čebelarju. Še je je toliko, da počaka večera, nato pa se splazi nazaj v Sindikalni dom. Tiho pospravi svoj kovček, počaka noči in se s prvimi zvezdami poslovi kakor čebela od jalovega cveta, na katerega je pomotoma sedla. Na postaji pospravi zadnje ostanke svojega brašna in počaka nočnega vlaka. Čeprav je do kraja natlačen, si vendar z mladeniško vnemo pribori tisto ped prostora, katero je železniški kolektiv odmeril posamezniku. Bila je to krasna vožnja, najlepša v življenju, saj je pihljal veter od gora in prinašal s seboj vonjave po pravi, pristni, obraščeni zemlji. Žena je zijala in otroci so vreščali. Čebelarju pa ni ibilo do besed. Samo kovček je odložil doma in krenil k čebelam. Porajalo se je krasno jutro, ne prevlažno in ne presuho, z drobnimi zrnci rose. Pred čebelnjakom pa je bilo že vse živo. Druga preko druge So lezle čebele sko-zi žrelo in mudilo se jim je 'tako, da se niso utegnile niti ozreti. Čebelar ni kar nič ugibal, poslal je na ogledi svoj nos in ta mu je povedal, da po bližnjih njivah prijema lucerna. Val za valom je puhtel do predmestja omamni vonj, prefin in prečudovit, da bi ga mogel nos stalno dojemati. Vendar je čebelar ujel svoj veliki trenutek, dočakal je medenje! Slekel je suknjič in se zleknil na tla pred čebelnjakom. ‘Preko njega so šumele delovne množice, zaverovane v svoj posel. Čebelar je sklenil roke pod glavo in mežikal od zadovoljstva. Nobenih dvomov in težav ni bilo več v njem. Kajti čudna je skrivnost naravnih zakonov. Čebelar je prav tako eno s svojimi čebelami, kakor je predsednik s svojo zadrugo. Oba si do kraja oddahneta, kadar njuni varovanci in varovanke delajo na vso moč. Ali ni lepo ležati sproščeno v travi in skozi .napol priprte oči 'dojemati večni čar dela, ki je steklo s polno paro? Tisti hip je čebelar začutil, da so se začele njegove počitnice. ČEBELARSKE OPAZOVALNICE Poročilo za maj in junij Kot navadno so se tudi v letošnji pomladi uveljavili »ledeni možje« v času, ko je v večini predelov Slovenije začela cveteti akacija. Da je akacija letos skoro popolnoma odpovedala, pa so krivi suhi tropski vetrovi, ki so prevladovali v kritičnem ■tednu. Res je, da je slana :na Primorskem — zlasti v goriških Brdih — uničila mnogo cvetja, vendar se to ob cvetenju ni kdo ve kaj poznalo; v večini predelov slana ni vplivala na donos. Nekaj pridelka je dala zgodnejša akacija v severni Srbiji in v južni Vojvodini, nekaj pa prav pozno cvetoča akacija v Prekmurju. Naši prevaže-valc.i, ki so bili v Baranji, pripovedujejo, kako je pojav nenadne, suhe, zelenkaste megle na mah prekinil medenje. Razcveteli cvetni grozdi in popje so čez noč porjaveli, kot bi-bili osmojeni. Nekaj podobnega se je po pripovedovanju zgodilo pred 15 leti. Letošnjo pomlad označuje zakasneli razvoj rastlinstva. Okoliščine, ki so na to vplivale, smo omenili v poročilih za marec i.n april. Zaradi deževja in zakasnelega cvetenja marsikje narava v tem času ni nudila ničesar in so družine padale tik pred začetkom glavne paše. Dejstvo, da je odpovedala na Primorskem akacija in v Istri kadulja in da so se prevaževalci iz Vojvodine vračali s suhimi čebelami, ni razvidno iz majskih podatkov o donosih. Ravno nasprotno! V drugi polovici maja nastopa običajna listna mana iin medenje smreke. Medtem ko čebelarjem, ki ne prevažajo, to medenje ni moglo uiti, so n. pr. prevaževalci ostali letos brez akacijevega in kaduljincga medu, izkoristili pa niso seveda medenja, ki nastopa redno viako leto v večjem ali manjšem obsegu v vseh naših krajih. Navedimo nekaj številk o povprečnih donosih v maju in» juniju! V maju je bilo v 1. 1933—1941 povprečno 213 dkg, v letih 1946—1950 pa 671 dkg donosa. V juniju je bilo v letih 1933—1941 povprečno 500 dkg, v letih 1946—1950 pa 440 dkg, medtem ko je bilo letos le 191 dkg donosa. Zaradi tega je rezultat letošnje spomladanske bere z nekaj prav redkimi izjemami sila boren. Odpovedala je tudi hoja. Več pa naj povedo opombe opazovalcev! Virmase. Družine so bile v izačetiku maja godne za prestavljanje, a sem jim zaradi hladnega vremena in slabe paše satje samo nastavil v medišče. Prestavljal sem zadnjo desetino mesca. Ker so vso' zalogo čebele porabile za zalego, sem sredi mesca še pital. Šele zadnjo tretjino mesca so dobile toliko, da niso bile lačne. Prvi roji so bili okrog 20. maja. Bili so bolj lahki; tehtali so 1—2 kg. Sredi maja so nekateri panji izmetali vsc/trotovško zalego in podrli mationike. V juniju je bil donos enak porabi. Zaradi stalnega deževja travniške cvetlice niso medile, čeprav je bilo vse plavo od kad ul je. Kdor je maja dobro pital, je imel dosti rojev; drugače so ibili roji bolj redki. Matice so se slabo prašile; izgubilo se jih je okrog 40 odstotkov. Dražgoše. — V sredini maja izmetavajo nekateri panji zalego. Zaradi krčenja zaloge je razvoj družin zastal. Nekateri krmijo, 'ker je zimska zaloga skoraj popolnoma izčrpana. Neprevidnim so nekatere družine tudi padle. Konec maja pa so se družine zopet popravile in začele rojiti. Smreka je pričela mediti 14. junija, vendar ni bilo pravega donosa. Opazovalna postaja Nadmorska višina (v m) M a j 19 51 Junij 1 9 S 1 Donos v dkg Sred. mes. toplota Izletni dnevi Sončni sij (ur) Donos v dkg Sred. mes. toplota Izletni dnevi Sončni sij (ur) Breg—Tržič 483 60 12,2 23 85 - 30 17,2 30 160 Škofja Laka—Gabrk 395 80 14,0 23 120 495 16,0 29 202 Škofja Loka—Virmaše 361 260 14,4 30 178 30 19,1 30 267 Dražgoše 880 -80 11,6 17 88 650 16,0 23 148 Tinjan—Istra 306 •4615 16,0 27 269 695 20,0 29 335 Črni kal—Istra — — — — — — — — — Renče—N. Gorica — 210 12,5 22 225 795 20,8 30 308 Moščen. Draga 3 — — — — — — — — - Verd 290 465 11,6 22 198 721 16,0 27 241 Brest—Barje 305 150 — 21 180 50 — 24 2 0 Zerovnica 551 205 13,1 26 134 785 17,6 30 231 Livold—Kočevce 463 1060 15,0 20 198 250 20,6 24 257 Ponoviče -Litija 260 820 — 23 138 240 — 27 226 Krka 300 1165 — 26 137 —265 — 30 211 Dob pri Mirni 305 — — — — — — — — Novo mesto 180 1630 15,4 26 185 —375 19,7 29 241 Novo mesto—Grm 210 1555 16,0 24 — 350 17,3 30 — Črmošnjice — 780 — 20 — 640 29 — Dragatuš 160 750 — 20 — — 45 — 25 — Dobova 140 610 17,0 23 140 90 18,0 — 194 Št. Jurij pri Celju 2.8 990 16,0 25 168 —120 23*1 26 224 Selnica ob Dravi 324 130 12,9 26 131 690 17,6 25 213 Maribor 273 255 16,6 25 124 -310 21,7 22 203 Donačka gora 320 — 13,8 29 — — 17,6 30 — Sv. Lovrenc na D. p. 235 1645 14,8 29 173 - 5 18,9 29 230 Turski vrh 3ö6 815 12,0 28 149 - 20 1^,0 22 257 Mala Nedelja 2', 9 365 16,2 28 196 —495 18,7 28 280 Pristava—Ljutomer 190 9t>5 — 26 164 — — — — Rakičan 180 — — — — 120 23,5 — — Prosenjakovci 247 2100 14,2 27 178 140 17,6 28 252 Dol. Lendava — 870 16,0 28 140 -110 19,0 27 220 Povprečki 884 14,3 24 161 + 191 18,8 27 234 'Zcrovnica. — Letošnji maj jc bil zelo deževen. Vse sadno drevje je odcvetelo brez haska za čebele. Pnav taiko niso mogle brati :na oljni repici. V juniju so družine zelo oslabele. Zato je ibilo rojev malo, pa še ti so bili pozni. Novo mesto. — Prva in druga tretjina maja je bila za čebele skrajno neugodna. Dež, veter in hlad so ovirali vsak izlet, tako da nekatere dini niso mogle niti po vodo. Matice so prenehale zalegati. Družinam je pričelo primanjkovati hrane, ker je zimska zaloga pošla, letošnjega donosa pa še ni bilo. Družine so močno oslabele. Mana, ki se je pojavila v zadnji tretjini maja na hrastu, nam je rešila čebele. V juniju so živele družine le ob zalogi. V drugi tretjini se je pojavila mana na leski, a jo je že naslednji dan izpral dež. V zadnji tretjini je pričela prijemati hoja, a jo je že čez tri dni prav tako izpral dež. Inz. Rihar Jože OSMRTNICE t LENARČIČ FRANC 19. januarja 1. 1951 se je za vedno poslovil od nas in svojih ljubljenih čebelic svoječasni predsednik ptujske Čebelarske podružnice in njen dolgoletni član Franjo Lenarčič. Trdovratna bolezen, ki se ji je sicer dolgo upiral, ga je priklenila na bolniško posteljo, s katere ni več vstali. Zgubili simo agilnega sodelavca in predstavnika naše organizacije, ki ga bomo zelo težko pogrešali. Rojen je bil 2. julija 1879 kot sin revnih staršev iz vasice Brega pri Krškem. Do svojega 18. leta je -bil doma, kjer je obiskoval osnovno šolo. Z 18. letom je vstopil v službo pri Južni železnici v Trstu, kjer se je tudi poročil s Slovenko Brandolin Angelo. Kot zaveden Slovenec je sodeloval pri raznih društvih Bil je zato preganjan in 1. 1914 premeščen iz Trsta v Gradec, nato pa v Radgono. Tudi od tu je moral prač. Končno se je vrnil v Nabrežino in od tam v Trst. Po končani prvi svetovni vojni je moral pred fašisti skupno z ženo zbežali v Jugoslavijo. Prišel je takrat v Ptuj, kjer je nadaljeval službo pri železnici do upokojitve. Imel je veliko vesellje do čebel, saj se je bavil z njimi že od leta 1926. Nastanil se je na majhnem posestvu v Lancovi vasi, kjer se je z v:so vnemo posvečal svojim ljubljenkam, posebno pa še od leta 1931 dalje, ko je stopil v pokoj. Nekaj časa je prevažal svoje čebele tudi v Gorski Kotar. Vneto 'je sodeloval v čebelarski organizaciji, kjer je opravljal razne funkcije. Bil je tudi član upravnega odbora osrednjega društva. Pokojni Lenarčič pa ni bil znan samo kot čebelar, temveč tudi kot gospodarstvenik in zaveden narodnjak. Kot večletni član ptujskega mestnega odbora je veliko koristil slovenski stvari. Zato je moral med drugo svetovno vojno okusiti vse bridkosti izgnanstva, ko ga je okupator z družino vred izgnal v Srbijo. Iz izgnanstva se je po osvoboditvi srečno vrnil v svojo domovino in nadaljeval z delom. Vendar je bilo njegovo zdravje zaradi prestanih muk že močno razrahljano. Njegova, sicer tako močna postava, je morala končno kloniti pred neizbežnim, ko je še prej v ptujski bolnišnici zaman iskal pomoči. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. F. R. t MRZEL FRANC 10. februarja t. 1. smo pokopali najboljšega čebelarja naše Čebelarske družine Mrzela Franca, krojača iz Sv. Križa pri Litiji. Pokojni France je bil zelo dober gospodar in priden kot čebela. Umrl je nagle smrti, zadet od srčne kapi, star 64 let. Najbolj srečnega se je počutil ipri čebelah. S čebelarstvom se je ukvarjali že od mladih nog. Pokojni France je bil med prvima, ki je v našem kraju začel čebelariti v AŽ-panjilh. Kot eden izmed naj'bo.ljžili čebelarjev v našem kraju je rad razdajal svoje znanje in 'sikuišnje druigiim čebelarjem. Predaval je čebelarjem začetnikom, jim pomagal iz prvih težav in .jih vzgajal v ljubezni do čebelarstva. Mnogo bi nam znal povedati France o svojih skušnjah, a izgubili smo ga. Najbolj ga bodo pogrešali naši mladi čebelarji, iki so ga vedno, .kadar jim je predaval, tako zvesto poslušali. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Čebelarska družina sv. Križ pri Litiji ČEBELARSKEMU DOBROTNIKU V SPOMIN 11. februarja 1951 smo se poslovili od enega izmed najzaslužnejših čebelarjev Sodraške družine. Naš pokojni Janez Zajc je bil res učitelj im dobrotnik svojim tovarišem. Za vsakogar je imel odprto srce in radodarne roke. Mnogo svojega prostega časa ije žrtvoval za napredek čebelarjev, posebno pa čebelarjev začetnikov. Večkrat med tednom, vedno pa ob nedeljah smo se zbrali v njegovem čebelnjaku, ikjer nam je razkazoval svoje družine in njihovo delo iter nas opozarjal na razne posebnosti čebeljega življenja. Pokojni je sodeloval več desetletij pri čebelarskem društvu v Ribnici. Kako so ga vsi, ki so ga poznaili, ljubili, se je naijbolj pokazalo, ko smo ga spremili na zadnji pod. Njegovega pogreba ni zamudil nihče od čebelarjev, nihče od njegovih znancev in prijateljev. Čebelarska družina je zgubila z njim veliko oporo. Njegovi učenci pa se ga bodo vedno spominjali in se ravnali po njegovih navodilih. Čebelarska družina Sodražica. f KONRAD BARLE Julija mesca t. 1. je umrl v Metliki šolski nadzornik v pokoju Konrad Barle. Rodil se je leta 1875. v Podzemlju v Beli Krajini. Po dovršenem učiteljišču je najprej služboval v Robu pri Velikih Laščah, potem, pa vsa leta do upokojitve v Metliki. Bil je prvi belokranjski čebelar, ki se je oprijeli A2-ipanja. Vneto ga je priporočal in se je predvsem na njegovo pobudo naglo udomačil v belokranjskih čebelnjakih. Konradu Barletu gre hvala, da je belokranjsko čebelarstvo krenilo na napredno pot. Ustanovil in vodil je metliško čebelarsko podružnico, vodil opazovalno postajo in dolga leta skrbel za izobrazbo čebelarjev v svojem okolišu. Značajnemu možu blagega srca ohranimo svetal spomin! MALI KRUHEK Čmrlji bolje vidijo kakor čebele. Ameriški raziskovalec čebel Foks Wilson -je odstranil raznim cvetlicam cvetne lističe. Čebele so jih kljub temu obletavale, dočim čmrlji ne. Nasprot-no pa so čmrlji obletavali umetne, iz papirja narejene.cvetlice, medtem ko so se jih čebele ogibale. Obletavati so jih začele šele tedaj, ko so jih posuli s sladkorjem ali namazali z medom. Čmrlji torej bolje vidijo, čebele pa bolje vohajo. Starost listcnmega panja. Nekateri menijo, da je iznašel listovni panj Alberti, zgodovina pa nam pove, da so ga poznali že pred 140 leti. V njem je čebelaril znani Franc Huber. Tega so posnemali čebelarji v Angliji in na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji in pri nas. »Alzaški čebelar« navaja celo vrsto izumiteljev in izboljševalcev listovnega panja, ki ima mnogo privržencev, pa tudi mnogo nasprotnikov. Čebelje družine — var“ne pred gnilobo. »American Bee-Jouirnal« poroča, da je začel kmetijski znanstveni zavod v Laramie (ZDA1 pred 15 leti delati poizkuse, da bi vzredil Čebelje -družine, ki -bi bile varne in odporne proti gnilobi. Posrečilo se mu je spraviti tri rodove tako -daleč, da se niso okužili po bacilu, ki povzroča gnilobo, četudi so jiim dali 500 milijonov trosov v litru sladkorne laz-topLne. S poizkusi so tudi dognali, da je italijanska čebela bolj dovzetna za gnilobo kakor naša kranjska čebela. Čebelar in znanost. G. Dathe piše v svoji knjigi: »Ni potrebno, da pozna čebelar vse zunanje in notranje dele čebeljega trupa kakor profesor naravoslovec. Za njegove uspehe v čebelarstvu .ni odločilno, ali pozna ožilje, živčevje in stanice čebeljega telesca. To je stvar znanstvenika, ne pa praktičnega čebelarja. Skušnja nas uči, čec ali povprečno 1867 jajčec na dan. Amerikanec Nollan, ki je s fotografiranjem ugotavljal plodnost matic v neštetih družinah, je naštel na dan največ 1.379 jajčec. Po Brünnichu znaša količina dnevno odloženih jajčec v dobi najintenizivnejŠoga zale-gania, to je od srede maja do srede junija 1.300 do 1.700. Če vzamemo kot splošno merilo, da ne bomo posegli niti previsoko niti prenizko, 1.500 jaiČec na dan, bi rabila matica za 21 dni 31.500 celic ali 38,75 kv. dim satja. Ker pa gre v en naš okvir 10 kv. dm satja (40 X 25 cm), bi ji na višku njene zmogljivosti zadostovali že štirje satniki naše mere, toda ker ni sat vsaj zgoraj in zadaj nikdar do skrajnih robov zaležan, moramo računati nekako s 7 satniki. Pri devetih satnikih, kolikor jih je bilo včasih v plodišču. A2-panja, ostaneta še vedno dva za zalogo medu in obnožine. Po prestavitvi daje devet satnikov v medišču nove možnosti zaleganja in razširjanja gnezda. Sedaj izdelujemo panje na deset okvirov, torej z dvajsetimi okviri v medišču in plodišču, mere okvira pa nismo nikdar zviševali. Nasprptno! Resno premišljujemo, če bi jih ne bilo umestno nekoliko znižati. Tudi dr. Zander je racionalno Gerstungovo mero znižal od 25 na 20 cm in potrebo tega znižanja znanstveno utemeljil. Plodišča in medišča so potemtakem v naših panjih prej prevelika kot premajhna. Sicer pa mer našim satnikom nismo sami določjli, temveč jih posneli po Ger-stungu, ki je njih pravilnost eksperimentalno dokazal. AŽ-panj je izrazit panj za čebelarjenje na med, prilagojen kajpada našim pašnim razmeram. Ne bomo pa oporekali, da je mogoče v njem čebelariti tudi na roje, če bi se to ravno komu zahotelo. V. R. NAŠA ORGANIZACIJA Zavarovanje čebel 2e pred vojno so skušali čebelarji rešiti vprašanje zavarovanja čebel. Privatne zavarovalnice pa tem prizadevanjem čebelarjev zaradi pomanjkanja praktičnih izkušenj .niso bile naklonjene. Mnogo se je ugibalo, proti kakšni škodi naj bi se čebele zavarovale, kako velika naj bi bila premija, da ibo prebitek čim bolj zanesljiv, kako naj bi se likvidiralo škodo itd. Kakor z uvedbo zavarovanja živine v primeru pogina ali zasilnega zakola, tako se je tudi z zavarovanjem čebel odlašalo, dokler ni stvar popolnoma zaspala. Takoj po osvoboditvi, ko je vse vrste zavarovanja prevzel Državni zavarovalni zavod, je klic po zavarovanju živine .in čebel znova oživel. Čeprav je krilo te vrste zavarovanje v se>bi mnogo neznank, je vodstvo zavoda vendarle sklenilo, naj se vprašanje zavarovanja živine in čebel čimprej reši. Zavarovanje živine je pri nas staro pet let, zavarovanje čebel pa komaj leto dni. Po skušnjah, ki si jih je DOT. pridobil pri zavarovanju živine, je v maju 1950 uvedel zavarovanje čebel za škodo, nastalo zaradi pogina ali prisilnega uničenja čebeljih družin. V jamstvo zavarovanja je vključil tudi odškodnino za pripadajoče panje, satje i,n zalogo medu, če bi bilo t6 uničeno zaradi .nesrečnega primera ali v zvezi z ukrepi proti čebel jim .nalezljivim boleznim. Da bi problem zavarovanja čebel čim bolj strokovnjaško rešili, so se večkrat sestali k posvetovanju predstavniki DOZ iin Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani. Izhodišče posvetovanj je predstavljala želja po zavarovanju čebelarja pred posledicami šlkode, ki lahko nepričakovano nastane v njegovem čebelarstvu. Konkretno rečeno: V katerih primerih povrne zavarovalnica čebelarju škodo? Zaradi bolezni je potrebno panj z vsebino uničiti; nepridiprav lahko zapre pri panju žrelo, da se čebele zaduše. Zaduše se lahko tudi med prevoizom na pašo po železnici ali z avtomobilom. Piri prevozu se utegne poleg tega zgoditi, da se panj razbije ter uniči čebelja družina .in zaloga medu. Razburjene čebele napadejo konja, da zaradi pikov pogine. Če so Čebele zavarovane, p'ača odškodnino za kon>a DOZ itd. Gornji vzroki škode so zbrani v naglici Ko jih človek analizira, ima. občutek, da pride do take žkode le poredko. Ta občutek je prevladoval, ko smo določali, kakšen naj bo letni prispevek za zavarovanje. Letni prispevek, — ali kot ga imenujejo zavarovalnice, premija — naj bi bil zmogljiv za vsakega čebelarja. Čim nižja bi bila premija, tem laže in tem hitreje bi bilo mogoče zajeti v zavarovanje vsa čebelarstva. Veimo namreč, da množina zavarovanj z nizko premijo odtehta visoko premijo pri manjšem številu zavarovanj. Določena je bila letna premija 20 di,n ali 0.5%> od vrednosti panja z vsebino vred. Zavarovalno vrednost panja pa smo za prvo leto določili na 4000 dinarjev. Oglejmo si po enem letu, ki predstavlja sicer kratko, a kljub temu s.kušenj bogato dobo, razvoj tega zavarovanja. Doslej je svoje čebele zavarovalo okrog 20%> vseh čebelarjev v Sloveniji. Do konca julija t. 1. smo izplačali odškodnino 35 čebelarjem v skupnem znesku 112.300 din. Te številke zavračajo naše prvotno mnenje, da se škoda, krita z zavarovanjem, ne pojavlja pogosto. Različni so bili vzroki škode, ki je bi.la povrnjena. Največ nesrečnih primerov je bilo pri prevozu na pašo ali s paše. Desetim zavarovancem smo izplačilo odškodnine odklonili. Tudi zavarovanje čebel usmerja kakor pri vseh ostalih panogah zavarovanja poseben, za to prikrojen pravilnik, ki jasno določa, kdaj naj se škoda povrne. Na splošno se povrne vedno, kadar pride do uničeni zavarovanih predmetov kljub maivečji pazljivosti in strokovni sposobnosti čebelarja. Izguba matice na primer ne spada v jamstvo zavarovanja. Čebelja družina v takem primeril ne pogine, ampak samo izgubi na svoji vrednosti. Zmanjšanje gospodarske vrednosti \pa ni vključeno v zavarovanje. Čebelar bo osirotelo čebeljo družino združil z eno od ostalih, ali pa ji bo dodal novo matico. Nekateri čebelarji so v letošnjem juniju zahtevali od zavarovalnice celo odškodnino za družine, ki so jim poginile zaradi griže kot posledice neprimerne zimske zaloge (ho-jevega medu). Tudi te vrste škode ne spadajo v jamstvo zavarovania. Res je hudo, če čebelar jeseni nima dovolj primerne zimske zaloge ali sladkorja, vendar bi bilo plačevanje takih odškodnin prekršitev zdravega načela zavarovanja. Če hočemo v nekaj letih ustvariti kvalitetno in ceneno zavarovanje čebel, moramo razumeti, da temelji utruktura premije za zavarovanja na verjetnostnem računu škod, ki čebelarja zadenejo brez njegovega direktnega ali. indirektnega vpliva. DOZ kot ustanova za zavarovanje je to načelo dolžan braniti dosledno, svojim zavarovan-cem-čebelarjem pa že takoj v začetku natočiti čisto vino, da onemogoči tako vse more* bitne poznejše nesporazume. Zavarovanje čebel pa je važno za naše čebelarstvo še iz drugih razlogov. Kakor v okviru požarnega zavarovanja za gasilsko preventivno službo ali pri zavarovanju živine za veterinarsko preventivo, talko je DOZ v strukturi premije za zavarovanje čebel določil primeren del premije tudi za preventivne namene po čebelarski liniji. S tem denarjem mam bo mogoče očistiti čebelnjake raznih bolezni, saj financira preventivne pre- lede čebel za zatiranje čebeljih nalezljivih olezni že sedaj po večini DOZ. Kolike važnosti je to za ugled. na/sega čebelarstva, mi najbrž ni treba utemeljevati. Naša kranjska sivka bo pač ostala čista in zdrava, če inam bodo na razpolago finančna sredstva, s katerimi borno lahko pravočasno zav.rli degeneracijo pasme. Moč fonda za gornje namene je odvisna od moči premije. Premica pa bo močna, čim večji bo krog čebelarjev-zava-rovancev. Zdi se mi potrebno posebej poudariti, da je zavarovanje čebel stvar vseh čebelarjev in me samo tistih, ki slučajno prevažajo čebele na pašo. Temelje ustvarjamo. Razvoj te nove panoge zavarovanja bo pokazal, da smo Slovenci zreli in napredni čebelarji. Stane Petelin Dopisi ČEBELARSKA DRUŽINA SV. KRI2 PRI LITIJI Ker smo bili od pomladi zaposleni pri napeljavanju elektrovoda v našo oddaljeno dolino, nismo imeli časa, da bi obnovili svojo čebelarsko družino. Ko pa 'smo dobili električno luč, smo to takoj storili. Našemu vabilu se je odzval predsednik čebelarskega društva v Trebnjem tov. Kobal in nas 2. septembra obiskal. Predvsem nam je poročal o razvoju čebelarske organizacije, o likvidaciji Čebelarske zadruge, o ustanovitvi čebelarskih društev po posameznih okrajih in o ustanovitvi Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani. Nadalje je govoril o čebeljih nalezljivih boleznih, zlasti o 'kugi čebelje zalege, ki se je začela zadnji čas širiti po Sloveniji. Po nalogu Glavne uprave za kmetijstvo LRS bo treba pregledati vse čebelnjake v republiki. Za našo dolino bosta to storila tovariša Hostnik in Smrke. V nadaljnjem svojem govoru je tov. Kobal omenil obdavčenje čebel in vlogo, ki jo je odposlala Zveza čebelarskih društev Gospodarskemu svetu LRS. Zveza je prejela zagotovilo, da bodo v bodoče obdavčevali samo velika čebelarstva. Končno smo razpravljali še o naročitvi sladkorja za zimsko krmljenje čebel. Po tem poročilu je pristopilo k čebelarski družini 15 čebelarjev, ki so plačali določene prispevke za vpisnino, članarino in naročnino Slovenskega čebelarja. Ko je tov. Kobal pojasnil pravilnik za čebelarske družine, smo izvolili za predsednika družine tov. Franca Smrketa, za tajnika tov. Alojzija Hostnika, za gospodarja tovariša Framca Korbarja, za odbornike pa tovariše Jožefa Grčarja, Jožefa Martinčiča in Antona Vižnikarja. Pri slučajnostih je bilo sklenjeno, da bo družina priredila v zimskem času poučno predavanje, za katero bo naprosila tovariša Kobala. Ob zaključku sestanka je tov. Kobal pozval navzoče odbornike in čebelarje, naj krepko zagrabijo za delo na čebelarskem področju v korist sebi in v korist naši socialistični domovini. ČEBELARSKO DRUŠTVO TREBNJE Ker ni v okraju čebelarskih bolezenskih izvedencev, je društveni odbor priredil dne 19. avgusta v šolskem poslopju v Trebnjem tečaj, na katerem so se čebelar|T seznanili s čebeljimi boleznimi, zlasti z nalezljivimi. Tečaj je trajal tri in pol ure. Udeležilo se ga je 22 čebelarjev. Na tečaju je predaval okrajni živinozdravnik tov. Zupančič o hudi in pohlevni gnilobi čebelje zalege ter o nose-mavosti. Predsednik društva tov. Kobal je predaval o ostalih čebeljih boleznih in o živalskih škodljivcih pri čebelah. Čebelarji so pozorno sledili izvajanjem obeh predavateljev. Po končanem tečaju so čebelarji določili iz svoje srede timne in vestne čebelarje, ki bodo do konca septembra pregledali vse čebelnjake v okraju. 8. in 9. septembra so se za pregledovanje čebel in čebelnjakov določeni čebelarji znova seüli v čebelnjaku tov. Kobala v Trebnjem, kjer so prejeli natančna navodila za pregled čebelnjakov. Vsak pregledovalec je dobil predpisano tiskovino in uradno potrdilo poverjeništva za kmetijstvo y Trebnjem, da je upravičen za pregledovanje čebelnjakov. Poverjeništvo za kmetijstvo je obvestilo o tem s posebno okrožnico vse podrejene KLO. Pozvalo je čebelarje, da gredo izvedencem pri pregledovanju na roke. VSILJIVI ČEBELAR V naši vasi si je postavil čebelnjak tovariš P. I. iz R., ki je sicer član naše Čebelarske družine, spada pa v drug KLO, Moje mnenje je, da bi smel postaviti čebelnjak v tem kraju le v sporazumu z domačimi čebelarji. Ker tega ni storil, smo mu poslali po KLO odločbo, da mora do določenega roka umakniti čebele, pa se za to že zmenil ni. Storili smo to zato, ker je nas domačih čebelarjev dvanajst in še za naše čebele ni dovolj paše. Namesto da bi vsiljivi tovariš umaknil svoje čebele, pa je število čebeljih družin še povečal. Prosim vas, svetujte nam, kam naj se obrnemo za pomoč. O. R. Odgovor uredništva. Ne poznamo predpisa, ki bi določal, da ne sme čebelar postaviti čebelnjaka v kakem kraju. Upoštevati pa mora predpise stavbnega zakona, ki pravi,