Dragan Ignjič
Zgabbe nekzgzi pereza
Dragan Ignjxc
Zgodbe nekega peresa
Dragan Ignjic
Zgodbe nekega peresa
Uredil in oblikoval
Dragan Ignjic
Izdala in založila
Samozaložba Stari trg pri Ložu, 2013
Oblika izdaje
Elektronska izdaja (pdf)
Zbirka
Kratke zgodbe 1. knjiga
Vse moje ostale knjige si lahko ogledate na spletni strani www.issuu.com/samozalozba.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-32(0.034.2)
IGNJIČ, Dragan
Zgodbe nekega peresa [Elektronski vir] / Dragan Ignjic. - El. knjiga. -Stari trg pri Ložu : samozal., 2013. - (Zbirka Kratke zgodbe ; knj. 1)
ISBN 978-961-93524-1-0 (pdf) 268355328
Vsebina
Volk in lisica..........................................................................................8
Neusmiljeni lovec...............................................................................10
Deček z vžigalicami............................................................................12
Kraljevska krona.................................................................................14
Zlato.......................................................................................................16
Vinograd...............................................................................................18
Potepuh in deček.................................................................................20
Prestrašena sova..................................................................................22
Dobra vila.............................................................................................24
Andrejeva stopinja.............................................................................26
Hrast......................................................................................................28
Čarovnica Uršula................................................................................30
/ *
Cesarjev sin..........................................................................................32
Sodba pravičnega sodnika................................................................35
Plemič iz snežniškega gradu.............................................................37
Berač Franč...........................................................................................39
Zmrznjena zemlja...............................................................................41
Ptice zobarice.......................................................................................43
Črni jelen..............................................................................................45
Tihotapec..............................................................................................47
Ščuka......................................................................................................50
Češnja....................................................................................................52
/ *
Volk in lisica
ekoč sta v naših krajih pod Snežnikom živela volk in lisica, ki sta se večkrat zadrževala v bližini naselja. Ljudje so se ju bali, ker so mislili, da sta nevarna. Nekega dne pa sta se lisica in volk skupaj odpravila v naselje in pri neki kmetiji na hribu polovila vse kokoši. Zagledal ju je star in že slaboten gospodar Samuel in brž segel po puški, ki jo je imel vedno nabito. Pričel je streljati vsepovprek. Ravno v tistem trenutku, ko je gospodar streljal na volka in lisico je mimo pritekel otrok iz sosednje hiše. Nesrečno je pritekel pred kmetijo in zadela ga je krogla gospodarjeve puške. Gospodar se za otroka ni zmenil in ga je pustil okrvavljenega ležati na tleh. Pristopila pa sta mu volk in lisica ter se pogovarjala med seboj. Deček je z roko segel po lisici in jo pobožal. Vsiljivca sta odvlekla otroka v bližnji gozd h dobri starki Ani, ki je živela tik ob robu gozda v majhni koči. Starka je otroka vzela in ga položila na svojo slamnato posteljo. Iz stare posode je vzela zdravilo in z njim pomazala rano otroku. Otrok je trdno spal zato mu je kroglo vzela iz ramena ter jo odvrgla v koš in previla rano z povojem. Svojima vdanima služabnikoma lisici Piki in volku Pisku je naročila, naj
otroka varujeta dokler se ne vrne iz vasi in ne poizveduje od kje je otrok. Otrok se je prebudil in pred seboj zagledal lisico Piko in volka Piska, ki sta ga nežno in prav ljubeznivo obliznila po obrazu. Dečku se je na ustnicah prikazal prijeten nasmešek. Končno se je iz vasi vrnila tudi starka Ana, ki pa ni uspela najti od kod je deček zato je sklenila, da ga pridrži. Zunaj se je že temnilo in gozdna družinica je legla k počitku. Ponoči pa so prišli vaščani z baklami in plamenicami ter požgali kočo stare ženice. K sreči je volk Pisk to občutil in je starko ter otroka skril v drugo skrivališče. Tudi Pisk in lisica Pika sta se uspela izmuzniti iz rok jeznih in hudobnih vaščanov. Deček je rasel in se krepil. Bil je zdrav in živahen. Tudi starka je imela z njim vedno veliko dela, a je vse v dobro dečka počela z ljubeznijo. Skupaj je družinica še dolgo živela v gozdu, čeprav so se vaščani večkrat vračali so živeli mirno in srečno do konca svojih dni.
Neusmiljeni lovec
eliko različnih živali najdeš v naših notranjskih gozdovih. Le oko moraš dobro »nabrusiti« in potrpežljivo opazovati. Že davno v preteklost je v naših krajih živel lovec, ki se je dan za dnem odpravljal v gozd in lovil divjad. Nekega jutra pa je odrinil na starem vozu v gozd pred jutranjim svitom. V gozdu si je poiskal skrivališče in potrpežljivo čakal na svoj prvi plen oziroma ulov. Mimo je priskakljala mlada srna, ki se je pasla na bližnjem travniku. Naenkrat se je tišina razlila, ptice so umolknile in zaslišal se je pok puške... Srna je obležala na tleh. Lovec je pristopil k srni jo pograbil in naložil na voz. Hodil je naprej in taval po gozdu, ki pa ga ni prav dobro poznal, saj je tu prvič lovil. Dolge ure je iskal novo žrtev in nebo se je vse bolj in bolj temnilo. Oblaki so prekrili Sonce in veter je močno pričel pihati. Sklenil je da se vrne nazaj domov. Med potjo do prve poti, kjer je bil pustil svoj voz je srečal medveda. Ta ga je posvaril: »Če ne prenehaš z lovom in preganjanjem živali se ti dobro ne bo pisalo!« Lovec pa je pograbil puško, da bi ustrelil »nadležnega« medveda, vendar jo je ta prej popihal stran. Nadaljeval je svojo pot, ko je pred seboj zagledal jeznega volka. Že je želel seči
r »
po puški, ko ga je volk napadel in raztrgal. Prišle so še ostale gozdne živali in njegovo truplo odvlekle v bližnji potok, ki je tekel skozi gozd. Tako je neusmiljenega lovca, ki je dan za dnem lovil in preganjal divje živali doletela kazen. Ljudje so se kasneje po vaseh razgovorili, da si je tako smrt zaslužil, ker ni prizanesel nikomur. Od tistega dne lovci ne lovijo več tako naglo, ampak premišljeno.
Deček z vžigalicami
aši kraji so znani po mnogih znamenitostih, ki jih lahko vidiš le v našem okolju. Daleč v preteklost pa je v naših krajih živel deček, ki je na tržnici dan za dnevom prodajal vžigalice. Bil je zelo reven in je doma imel bolno sestro in mater, ki ga je imela neizmerno rada, saj jo je deček vedno ubogal. Nekega jutra se je deček nameril, da bi odšel na tržnico, kjer bi prodajal vžigalice. Zunaj se je naredil prelep zimski dan. Pod nogami je škripal sneg in Sonce se je prikazalo za obzorjem. Deček se je oblekel v star plašč, ki mu ga je podarila njegova mati. Iz starega predalnika si je vzel kos kruha in paket vžigalic ter odšel na tržnico. Tisti dan je prodal le dvajset drobnih in za marsikoga neuporabnih vžigalic. Ljudje so vžigalice od dečka kupovali predvsem, ker so menili, da denar potrebuje za svojo družinico in hrano, ki jo je bil kupoval v bližnji trgovini. Popoldan se je deček odpravil proti domu. Pričelo pa je močno snežiti zato je deček zašel iz poti ter se izgubil v tihem, čudnem in belem gozdu. Uvidel je da ne bo prišel domov zato je sedel na kamen pod veliko zeleno smreko ter iz žepa vzel vžigalice in se igral. Naenkrat pa je vžigalica poletela v zrak in se prižgala. Deček jo
je začudeno gledal, ko mu je vžigalica namignila naj ji sledi. Deček je vstal in sledil vžigalici, ki ga je peljala na ravnost domov. Po dobrih treh urah hoje po visokem snegu je prispel do doma. Vžigalica pa je čudežno izginila. Deček je vstopil v hišo, kjer sta ga čakali mati in njegova sestrica in brž jim je pripovedoval zgodbo, ki se mu je bila med potjo proti domu pripetila z vžigalico. Mati in sestrica pa sta se čudili. Deček je sklenil, da vžigalic ne bo več prodajal na tržnici, saj je menil da imajo čudežno moč. In kakor je deček menil, tako se je tudi uresničilo, saj so se ponoči, ko je družinica legla k počitku vžigalice spremenile v zlate paličice. Veselje v družini naslednje jutro je bilo nepopisno. Deček je vžigalice prodal in nakupil hrano za družino ter potrebna zdravila za sestrico. Vžigalice so mu kmalu pošle, vendar je deček še naprej živel mirno in prijetno življenje, čeprav ni bil bogat pa je imel srečo, ki ga je spremljala tudi kasneje, ko je odrasel v pravičnega in poštenega moža.
Kraljevska krona
Ze dolgo časa v preteklost, ko so se v naših krajih menjevali kralji, cesarji in plemiči je v naši dolini, ki je v poletnem času po poljih posejana z ostrnicami živel kralj, ki je imel veliko vpliva na domačine, ki so živeli v našem kraju. Kralju je bilo ime Peter in je imel tudi dva sinova, ki pa sta bila na smrt sprta. Njun oče je menil, da zaradi starosti celotno posestvo prepiše svojim sinovoma in jima razdeli imetje, ki ga je užival. No, tukaj pa se je zapletlo. Njegov prvi sin Jože ni želel pustiti svojemu bratu Felicijanu grajskega parka in samega gradu. Želel je da bi si kraljevsko krono, ki je bila bogato okrašena z diamanti in čistim pravim zlatom delita na polovico. Temu je njun oče ostro nasprotoval, vendar ker je imel oba sinova zelo rad je na koncu popustil. Bratu Jožetu, ki je imel naziv kraljevič pa to ni bilo dovolj. Nekega dne je zbral svoje služabnike in se dogovoril, da umorijo njegovega brata Felicijana. Pozno v noč je vsakič bratova žena Esmeralda na okensko polico pristavila prižgano svečo, ki je ponazarjala, da je kraljevič Felicijan z njo v sobi, saj je večkrat prešuštvovala z grajskimi služabniki. Za tako početje pa je izvedel tudi njegov brat Jože, ki je služabnikom
naročil naj opazujejo njegovo okensko polico in nato naj ga tiho v temni noči, ko vsi na gradu spijo zvežejo in umorijo. Kakor jim je kraljevič velel so služabniki tako storili in ponoči vdrli v Felicijanovo sobo ter umorili njega in njegovo ženo Esmeraldo. Trupla pa so odvrgli v bližnji potok. Naslednje jutro se je razvedelo, kaj se je zgodilo ponoči in da so našli truplo kraljeviča Felicijana in njegove žene v bližnjem potoku. Oče se je zelo užalostil, ker je imel sina Felicijana najraje. Služabniki so pripravili pogreb, ki je bil tih in poln žalosti. Naslednji dan pa je kralj Peter svoje imetje prepisal na svojega drugega sina Jožeta. Oče je sinu želel izročiti kraljevsko krono, ki jo je bil podedoval, a se je oglasil neki služabnik, ki je rekel: »Ne, dajte mu krone! V ječo ga vrzite, saj je on naročil umor svojega brata in njegove žene!« Ko je kralj to slišal je svojega sina dal zapreti v ječo. Sin je tako zaradi svojega pohlepa ostal v ječi do smrti svojega očeta, ki je imetje prepisal na svojega vnuka Antona, ki je štel komaj sedemnajst let. Kraljevič Jože je grad moral zapustiti in oditi stran iz svoje domovine. Nikoli več se ni vrnil, grajska družina pa je živela naprej mirno življenje.
Zlato
Marsikdo med nami bi si prav gotovo želel imeti v lasti tisto žlahtno kovino, ki se imenuje zlato in je tako dragocena. No, nekaj podobnega se je daleč v preteklosti zgodilo tudi v naših krajih. Nekje v Viševku je davno tega že živel starejši kmet, ki je imel obilno pridelovalno površino na kateri je vsako leto sadil in obiral obilne poljske pridelke. Tam čez pa je stala posebna mlaka v kateri so se vedno zbirale žabe. Tudi kmet je rad zahajal tja, saj se je bil v poletnih mesecih hladil ob vodi in pod senco starega hrasta, ki je stal ob mlaki občasno tudi zaspal. Doma je imel tri otroke, žena pa mu je umrla, saj je bolehala za kolero. Gospodar svoje kmetije je vsak dan od jutra do večera delal na polju, da bi nahranil svoje tri lačne otroke in živino, ki jo je imel v hlevu. Nekega jesenskega jutra se je zgodaj zjutraj odpravil na polje, kjer je pobiral krompir. Po opravljenem delu pa se je odpravil do mlake. Med potjo do mlake si je prepeval različne pesmi in metal kamenje ob drevesa, ki so se zibala v ritmu nežnega jesenskega vetra. Kmet je prispel do mlake in se sklonil, da bi pil vodo, ki je bila kristalno čista. Že je zajel z rokami vode, ko je na dnu mlake zagledal majhne koščke zlata.
Mislil je da ima privide zato si je umil obraz, vendar je pod seboj globoko v vodi resnično videl pravo zlato. Slekel je svoj star suknjič in klobuk položil na tla ter brez razmišljanja skočil v vodo. Potopil se je in pobral skoraj tri kilograme majhnih koščkov zlata. Končno se je vrnil nazaj na površje in se oblekel ter zlato stlačil v žepe svojega starega suknjiča. Veselo in z nasmeškom na obrazu jo je kmet mahnil domov. Doma je otrokom pokazal zlato, ki ga je bil našel na dnu mlake. Veselje otrok, ki so skupaj šteli nekaj več kot devetnajst let je bilo nepopisno. Njihov oče je zlato takoj prodal v bližnji trgovini, kjer je za kilogram zlata dobil veliko denarja. Doma je sklical prijatelje in jih počastil z najboljšim vinom, ki ga je premogel. Denar pa je razdal tudi revežem. Minila so leta in kmet se je postaral. Tudi vid mu je slabel in imel je ogromne težave pri hoji zato je ležal v postelji sam v svojem domu. Vsi njegovi otroci so mu pobrali ves denar in zlato ter očeta zapustili samega. Njihov oče je kmalu umrl, otroci pa so se vrnili nazaj v svojo rojstno vas, vendar očeta niso našli. Žalost je bila nepopisna. Ljudje so se o tej zgodbi razgovorili med seboj in so zasovražili njegove otroke, ki so se do svojega ljubljenega očeta obnašali tako mačehovsko. Še kako lepo pravi pregovor: »Ni vse zlato, kar se sveti!«
Vinograd
aša dolina sicer ni poznana po vinogradništvu in trti, vendar pa se je ta zgodba pod vrhom izpod Snežnika pletla prav v tej smeri. Pod belim in košatim vrhom Snežnik je nekoč živel neki vinogradnik, ki mu je bilo ime Franc. Imel je okoli dva hektarja velik vinograd, ki ga je zvesto in z obilo ljubezni vsako pomlad obrezoval in okopaval ter v pozni jeseni obiral obilne sadove, ki jih je rodila njegova kraška trta. Nekoč pa gospodarja ni bilo doma in v vinograd so se prikradli tatovi, ki so mu porezali vse vinske trte, tako da je vinograd postal en velik nasad žalosti. Toliko se je trudil, a zaman. Vztrajnega vinogradnika pa to ni zmedlo in je jeseni vse trte populil iz kraške zemlje in še pred hudo in mrzlo zimo zasadil nov vinograd. Trta se je spomladi počasi vzpenjala v nebo in jeseni je obrodila prve sadove prelepega in žlahtnega grozdja. Gospodar je zato ob godu sv. Martina (11. novembra) na dom sklical vse svoje služabnike, ki so mu pomagali pri delu v vinogradu in jih bogato nagradil za njihovo požrtvovalnost. Med vsemi služabniki pa je bil tudi izdajalec, ki je pred letom naščuval nekatere služabnike, da gospodarju porežejo vinske trte. Izdajalcu se je srce omehčalo in
stopil je pred gospodarja ter mu padel pred noge. Prosil ga je odpuščanja in mu priznal svoje grehe, ki jih je bil storil zoper gospodarja. Gospodar Janez pa je bil milostnega srca in je velel svojim služabnikom naj izdajalca ne tožijo pri sodniku ampak naj mu izročijo del vina, ki ga je bil pridelal iz grozdja. Gospodar je rekel svojemu služabniku, ki ga je bil izdal: »Vem, da ti je žal in se kesaš svojega greha zato te ne bom tožil ampak ti bom izročil del svojega vinograda v trajno last!« Ko je te besede slišal služabnik je vstal in objel gospodarja. Veliko slavje pa se je ta dan zavleklo še dolgo v noč. Ob jedači in pijači so plesali, peli in se veselili. Gospodar pa je svojo dano obljubo izpolnil in odpustil svojemu služabniku, ki ga je bil izdal. Od tistega dne je služabnik za svoj in gospodarjev vinograd skrbel tako vdano, da je vsako leto zasadil enajst novih trt v spomin na dan, ko se je bil iskreno pokesal svojih grehov in v čast gospodarju, ki mu je odpustil izdajo.
Potepuh in deček
blačno popoldne se je nasmihalo izza Snežnika in pričakovalo se je da bo po dolgem sušnem obdobju končno padlo na to majhno kraško zemljico tudi nekaj dežja. Stari potepuh, ki se je bil na starem in razmajanem vozu pripeljal v našo dolino se je za trenutek ustavil ob Obrhu, kjer je v star in umazan kozarec zajel nekaj vode, da je pogasil žejo. Videti je bil utrujen in izmučen od vsega tega potepanja. Po krajšem počitku je konja privezal za bližnje drevo ob potoku in jo mahnil proti centru vasi. Mimoidoči ljudje so ga le začudeno gledali, saj je bil star in kosmat. Brada mu je iz obraza visela, kakor da se možakar ne bi nikoli v življenju še bril. Potepuh je nadaljeval svojo pot in se ustavil pri bližnjem kozolcu, kjer si je iz slame napravil ležišče in legel k počitku. V ustih je imel staro pipo, ki jo je vlekel pa čeprav ni bila nikoli napolnjena z tobakom. Potepuha se je polastil spanec in oblaki na nebu so se razlili po dolini ter zakrili vroče in razgreto Sonce, ki je pripekalo, kolikor močno je moglo. Naposled je po večkratnih poskusih potepuh zaspal in dež se je končno razlil po dolini. Tudi močno grmenje potepuha ni zmotilo, saj je bil že globoko v sedmih
y *
nebesih. Iz nekje pa je pod kozolec pritekel majhen deček. Bil je premočen in zbudil je potepuha, ki se je fanta prestrašil. Potepuh je fanta posedel na koleno in iz stare torbe vzel orglice ter zaigral eno domačo melodijo, saj je bil deček videti prestrašen. Končno se je deček pomiril in z potepuhom je spregovoril nekaj besed. Potepuh pa je fanta vprašal, kje je doma vendar mu je fant zatrdil, da on nima nikogar in da se potepa od hiše do hiše, kjer mu kakšna dobra gospodinja odstopi kos starega kruha. Potepuhu se je deček zasmilil in mu je dal kos kruha, ki ga je bil kupil s skromnimi denarji in rezino salame. Deček je bil nad obrokom vesel in je jedel, kakor sestradan volk. Po krajšem klepetu sta oba zaspala, ko je dež še vedno neusmiljeno padal. Naslednje jutro je potepuh vstal in odšel po svoj voz in svojega konja, ki ga je bil pustil pri potoku. Sedel je na voz ter se odpeljal do kozolca, kjer ga je čakal deček, ki ni imel svojega imena zato ga je potepuh poimenoval kar Frančišek. Tudi dečku je bilo ime všeč in sklenil je da nadaljuje svojo življenjsko pot v družbi starega potepuha. Odšla sta iz naših krajev oba vesela, da sta se spoznala. Potepuh je tako dobil družbo, prav tako pa tudi zapuščeni deček. Skupaj sta se potepala po svetu še leta in leta.
Prestrašena sova
davnih časih, ko je na območju naših krajev vladala neka cesarska družina pa se je bil pripetil tudi ta zanimiv dogodek. Na Loškem gradu, kjer so danes ostale le ruševine je živela cesarska družina Brahek, ki je bila zelo majhna. Družina je štela pet članov in sicer mamo Simono in očeta Riharda ter dva sinova in eno drobno sovo, ki jo je bil cesar Rihard dobil od prijatelja kralja iz Nemčije. Bilo pa je v pomladnih mesecih, ko je rastje in trava globoko pognala v nebo. Cesar Rihard se je odpravil na sprehod s seboj pa je vzel tudi malo sovo, ki ji je bil nadel ime Uharica, saj se je vedno pozno v noč neprestano oglašala in skovikala. Na sprehodu pa je cesar večkrat poskušal svojo žival pripraviti do tega, da bi poletela v nebo. Večkrat je poskušal, vendar je sova vedno ostala na tleh. Sklical je tudi svoje služabnike, da bi ugotovili zakaj sova ne želi leteti. Najstarejši mož in učitelj Apohrat je bil mnenja, da se sova boji leteti zaradi višine. Naposled pa je nekega dne mimo gradu prišel mlajši mladenič iz bližnje vasi. Bil je preprost in kmečkega rodu zato je moral presneto paziti, da ga niso ulovili grajski vojščaki, ki bi ga
bili nemudoma zaprli ali umorili, saj se navadni smrtniki nikoli niso
smeli približati okolici gradu. Tiho se je izmuznil čez zadnja vrata in prišel na dvorišče gradu. Po vaseh je bil namreč slišal, da ima cesar v lasti sovo, ki pa nikakor ne želi poleteti v nebo zato je sklenil, da bo s posebnim trikom spodbudil sovo, da poleti. Razgledal se je po grajskem dvorišču in zagledal na drevesu, ki je od gradu stal kakih pet metrov stran sovo Uharico. Ob drevesu pa so bile naslonjene tudi lestvi. Tiho se je splazil, da ga ne bi sova opazila in vzel orodje ter odrezal vejo na kateri je dneve in noči neprekinjeno sedela sova. Veja je padla, sova pa je razprla svoja košata krila ter poletela v nebo. To je opazil tudi cesar, ki je bil ravnokar pri kosilu. Na dvorišču pa je zagledal tudi mladeniča, ki je splezal iz lestev ter sedel na travo. Cesar je pohitel mladeniču in ga pozdravil ter se mu zahvalil za uslugo, ki mu jo je bil storil. Ker je bil cesar dober človek je mladeniču njegovo požrtvovalnost bogato poplačal. Sova Uharica pa je od tistega dne vedno letela v okolici gradu in razveseljevala cesarja, ki jo je bil opazoval s svojega gradu do konca svojih dni.
Dobra vila
Živela je pred mnogimi stoletji v naših krajih dobra vila, ki se je skrivala pod mogočnimi in zaraščenimi snežniškimi gozdovi. Vila se je občasno prikazovala tudi v okoliških vaseh. Zgodilo pa se je v mesecu maju, ko cvetijo šmarnice in ostale prelepe pomladanske cvetice, da se je vila odpravila v bližnjo vas. Tam je na polju srečala nekega kmeta, ki je obdeloval njivo. Tiho mu je pristopila in ga lepo pozdravila, a se ubogi kmečki človek ni zmenil za njeno družbo. Ker je vila videla da je kmet ne opazi je nadaljevala svojo pot naprej po vasi. Ob nekem bližnjem potoku pa je vila naletela na dečka, ki je bil padel v vodo. Vila je prihitela k dečku in mu podala svojo roko ter ga rešila gotove smrti. Deček ji je povedal, da je želel loviti ribe, vendar mu je nesrečno spodrsnilo, ko je želel ujeti svojo ribiško palico in padel je v strugo potoka. Dobra vila pa ga je pospremila domov k staršem, ki so bili |e v skrbeh za svojega otroka. Nekaj dni kasneje pa se je vila ponovno vrnila v vas vendar dečka ni našla na njegovem domu zato je povprašala vaščane, kje bi lahko bil deček kateremu je rešila življenje. Ljudje so ji povedali, da se je deček nesrečno pred nekaj dnevi utopil v bližnji strugi potoka,
ki je tekel čez vas. Vila se je zelo razžalostila in bilo ji je hudo zato je sklenila, da se v vas nikoli več ne bo vrnila. Med potjo nazaj v snežniške gozdove pa je srečala dečka, ki se je dobri vili prikazal in zahvalil, ker mu je tistega vročega in poletnega dne rešila življenje. V tistem trenutku je vila spoznala, da se je deček prikazal v obliki duha zato ga je povabila k sebi domov.
Andrejeva stopinja
na najvišjih točk, ki je naselje v naši dolini so prav gotovo Gornje Poljane, ki se dvigujejo na 1065 metrov nadmorske višine. Ljudje so na tej nadmorski višini postavili tudi cerkvico, ki je posvečena sv. Andreju. Davno v stoletja nazaj, ko so ljudje še živeli na Gornjih Poljanah pa se je zgodil nekakšen čudež. Ljudje so bili ravno blagoslovili cerkvico pa niso zaradi višine mogli pripeljati zvonov, ki so jih želeli umestiti v zvonik cerkvice. Zvon je bil silno težak in tudi konji pa čeprav jih je bilo vpregi kar trideset niso mogli vleči voza na katerem je bil naložen zvon. Ljudje so dolgo časa študirali, kako bi zvon pripeljali do cerkvice. Naposled se je Matičkov ata iz Šmarate spomnil, da bi zvon pred cerkev pripeljali kar po nekakšnem dvigalu, ki bi ga iz lesenih desk izbili in z vrvjo privezali zvon ter vrv speljali okoli drevesa. Vsem ljudem se je ta misel zdela popolnoma zgrešena in nespametna. Jurčkov ata iz Babnega Polja pa je vseeno vztrajal naprej, da bodo zvon pripeljali do cerkvice kar na vozu z vpreženimi konji. Rekel je ljudem: »Ako ne bo šlo s tridesetimi, bodemo jih pa tristo privezali na voz!« In so še enkrat vpregli živino, ki je vlekla zvon. Prvič brez uspeha in prav
tako tudi drugič! V tretje pa je voz na katerem je bil naloženi zvono začel kar sam peljati v hrib. Čeprav je bila vprežena živina so ljudje opazili, da nekdo od zadaj pri vozu pomaga živini, čeprav za vozom ni bilo nikogar.
Končno so zvon pripeljali pred cerkvico sv. Andreja na Gornjih Poljanah. Umestili so zvon v zvonik in že je oddal prvi glas v širšo okolico. Ljudje so bili presrečni! Kasneje pa se je po okoliških vaseh razgovorilo, da je voz na katerem je bil nalofen zvon pomagal poganjati kar sam zavetnik cerkvice sv. Andrej. O tem naj bi pričala tudi Andrejeva stopinja, ki so jo kasneje našli, vsaj tako še danes pripovedujejo.
Hrast
aša dolina je iz vseh strani obdana z gozdovi. Davno v preteklost pa je pri nas na Notranjskem, natančneje v Starem trgu sredi vasi rasel velik hrast, ki se je kakih pet metrov vil v širno modro nebo. Ljudje so se k hrastu večkrat zatekali, še posebej kadar je bilo poleti vroče in soparno. Nekega dne pa je neki vaščan iz Starega trga v hrastu zagledal veliko luknjo, ki je bila premera okoli en meter. Z roko je segel vanjo in iz nje dobil na roki polno zlatnikov. O tem je takoj spregovoril z ostalimi vaščani in ljudje so drli k hrastu, da bi si nabrali zlatnikov. Bilo pa je okoli tristo ljudi in vsi so odšli domov z polnimi vrečami zlatnikov in zelo bogati. Neke noči pa so se v naše kraje prikradli razbojniki. V vasi so zagledali hrast in ga ne vede, da je v njem ogromno denarja požagali. Hrast je padel in razbojniki, ki so bili storili še druga razbojniška dejanja so zbežali. Zjutraj so vaščani opazili podrti hrast. Med ljudmi se je raznesla govorica, da so hrast podrli ljudje iz drugih okoliških vasi zato se je med njimi vnel hud spor. Moral je posredovati tudi sam cesar, da je nekoliko umiril razgrete strasti. Ljudje so naposled odnehali in se vrnili domov. Doma pa so v vrečah, ki so si jih bili
napolnili z zlatniki zagledali samo oblico orehov. Zlatniki pa so čudežno izginili! S tem se je razjarjeno ljudstvo najprej uprlo cesarju, kasneje pa so se začeli spopadi med vaščani. Naposled je čez nekaj let v Starem trgu spet stal nov hrast, vendar pa zlatnikov v njem ni bilo nikoli več. Ljudje so o tem govorili še leta in leta, vendar so kasneje razbojniki tudi drugi hrast podrli in danes v Starem trgu ni več hrasta, le kakšna jablana in sliva se najde na vrtu pri kakšnem sosedu. Pa tudi zlatnikov ni.
Čarovnica Uršula
ašo posebno čarovnico Uršulo lahko vsaj enkrat letno srečamo na tradicionalnem pustnem karnevalu po ulicah Cerknice, ko se z metlo zavihti iz bližnje Slivnice ter naravnost v Butale prileti. Bilo pa je že kakih tisoč let nazaj, ko je čarovnica Uršula na bližnji Slivnici pripravljala strašen zvarek, ki je bil poln ledenih kroglic, ki ji danes pri nas rečejo toča. Te kockice pa so bile debele kakor jajce. Mati Uršula pa je omenjeni zvarek skrila v omarico ter odšla v bližnji gozd po nekaj naravnih sestavin. Pri njej pa je v tistem času stanoval tudi črn maček, ki je slišal na ime Tom. Maček je po cel dan lenaril in se vlekel po hiši stare čarovnice gor in dol. Tisti dan pa je bil maček silno radoveden, kaj je čarovnica Uršula skrila zvarek. Pričel je skakati iz stola na stol ter se povzpel na polico. S tačko je udaril po vratih in ta so se odprla. Maček je pomolil svoj črn gobček v zvarek in v tistem trenutku se je nad celo Notranjsko tako pooblačilo in Sonce se je za eno uro zatemnilo. To je opazila tudi mati Uršula zato je sklenila, da se vrne nazaj, saj je vedela, da se z vremenom nekaj čudnega dogaja. S svojo metlo je poletela proti domu. Med vožnjo z metlo pa je nastal na Slivnici strašen vihar in
y *
pričela je padati toča, ki je bila debela kakor jajce. Mati Uršula je sklenila, da se skrije pod bližnja drevesa, saj je menila da v tako hudem viharju ne more nadaljevati poti. Čez nekaj časa se je vihar umiril in Sonce je spet posijalo izpod temnih oblakov. Čarovnica Uršula se je vrnila domov in pred vrati svoje hišice zagledala mrtvega mačka Toma, ki je verjetno umrl zaradi zvarka, ki ga je bila pripravila in skrila čarovnica Uršula. Ljudje okoliških vasi so beležili ogromno škodo, še posebej na poljih in vrtovih ter sadovnjakih, saj je toča že tako ubogemu kmečkemu ljudstvu pobrala ves pridelek. Čarovnica Uršula se je tega zavedala zato je šla v dolino med ljudi. Ker čarovnice, ki je bila močne postave ni nihče poznal so jo ljudje zavrnili. Uboga in že utrujena mati Uršula jim je razložila zakaj se je zgodila huda tragedija, vendar jo ljudje niso poslušali. Takrat pa se je čarovnica Uršula razjezila in celo dolino spremenila v jezero, ljudi oz. prebivalce pa v divje gosi in ribe. Od tistega dne so čez cerkniško polje razteza svetovno znano presihajoče Cerkniško jezero. Mati Uršula iz bližnje Slivnice pa se vsako leto vrača nazaj v naše kraje ob pustnem karnevalu.
Cesarjev sin
2a našimi snežniškimi gozdovi so v davnih časih živeli plemiči in drugi višji sloji, ki so zaznamovali zgodovino ljudi izpod Snežnika s svojim delom ali kulturo. Tako je nekoč na loškem gradu živel cesar, ki mu je bilo ime Ferdinand. Bil je lep in postaven, štel pa je kakih trideset let in je bil poročen z vaškim dekletom Ano, ki je kasneje postala cesarica. Skupaj sta živela na loškem gradu, ki je danes v ruševinah. Ta loški grad pa je opisal tudi znani polihistor Janez Vajkard Valvasor.
Cesarski družini so se rodili trije otroci. Prvemu je bilo ime Fran, drugemu Matjaž in tretji je bil Danilo. Bili so močne postave, a niso nikoli bili doma marveč so se po domače rečeno klatili po okoliških vaseh. Tretji sin Danilo pa je bil edini dedič, ki je po smrti svojih staršev podedoval loški grad, vendar pa je bil zelo len. Po cele dneve je spal in le obilno jedel. Za meščane se ni nikoli zmenil in jim je vedno znova dvigoval davke in letne dajatve, da ljudje niso več zmogli pridelati hrane, kolikor jo je v dajatve zahtevala cesarska družina. Cesar Ferdinand, ki je grad in celotno posestvo že v času življenja prepisal na svojega cesarskega sina Danila, ki je štel komaj
y *
sedemnajst let ga je večkrat opozoril na njegovo vedenje in obnašanje, vendar se Danilo za njegova opozorila ni zmenil. Raje je sedel v grajskem vrtu in si prepeval ter se vlekel po posestvu. Delal ni nič!
Nekega dne pa je iz posestvi izgnal vse služabnike in tudi svoja starejša brata, ki sta se kasneje zatekla v bližnji snežniški grad. Ker se starša z njegovim obnašanjem nista strinjala sta tudi onadva zapustila grad. Tako je cesar Danilo ostal sam. Kmalu pa je spoznal, da sam ne more živeti, saj ni nihče skrbel za lepoto graščine in tudi kosila mu ni imel kdo pripraviti. Odločil se je da odide v Lož ter si poišče nevesto. Pri starih Lajnarjevih se je oglasil ter očeta Tineta in mamo Marto poprosil za roko njune hčerke Esmeralde. Starša sta privolila v zaroko in poroko ter jima podelila svoj blagoslov. Kmalu je sledila poroka in Esmeralda se je s svojim izbrancem Danilom preselila na loški grad.
Ta zakon pa ni dolgo trajal, saj sta oba bila lenuha in si nista znala urediti nobene stvari. Grajsko kaščo sta izpraznila do zadnjega zrna žita, tako da sta kmalu pričela stradati. Okoliški ljudje pa so jim pomoč zavrnili, ker sta bila pohlepna zato sta kmalu oba od lakote umrla, loški grad in celotno posestvo pa je v roke vzel zob časa in je
3
pričelo propadati. Na koncu so se starši iz snežniškega gradu vrnili na posestvo, vendar je že vse propadlo zato sta cesar in njegova žena odvzela mestu Lož vse mestne pravice ter se odselila daleč stran iz Loške doline. Brata pa sta jo mahnila v svet - vsak v svoj kraj.
Sodba pravičnega sodnika
o okoliških vaseh izpod Snežnika se je pred nekaj dolgimi stoletji nazaj klatil revež, ki je slišal na ime Tone. Ljudje ga niso marali, ker naj bi preveč pil zato so mu večkrat zaprli vrata svojih hiš. Vedno je hodil umazan in raztrgan zato ker je bil resnično pravi revež, saj ni imel svojega doma. Kadar je prišla zima in z njo hud mraz se je večkrat zavlekel v kak hlev ali skedenj. Nekoč je sosedu Rafku prav Tone zažgal cel hlev, ker je slabo ugasnil cigareto, ki jo je bil vlekel vedno prav z užitkom. Nekega deževnega in jesenskega dne pa se je Tone kot po stari navadi odpravil pred vaško cerkev, kjer je potekal tradicionalni sejem. Sprehajal se je prav tiho in počasi od stojnice do stojnice ter si ogledoval različne stvari. Pri peti stojnici se je ustavil. Gledal je in trgovec Franc ga je vprašal: »Kaj bo dobrega Tone? Boš malo domače medice?« Tone se ponudbi nikakor ni mogel upreti zato je z veseljem vzel kozarček domače medice. Vsi vaščani so Toneta imeli za pravega reveža, vendar je on vedno trdil: »Dokler bom pil, na svetu bom bil! Jaz nejsen rejvež, sen Božji otrok tega sveta!« se je šalil in smejal na svoj račun. Jeseni, ko so ljudje po poljih pobirali pridelke se je privlekel Bog ve od kod ter
Y
vsej vasi pobral krompir in vso ozimnico. Takrat so nastali upori in Toneta so odpeljali na sodišče, da bi ga v imenu ljudstva tožili. Tožilec Peter je vprašal obtoženca: »Kako ti je ime?« Tone se je popraskal po glavi ter tiho izustil: »Nejmam imena, te ljudje me kličejo Tuone!« Sodnik ga je spraševal ali obžaluje svoja dejanja, vendar Tone ni dal nobenega odgovora. Tožilec je vstal in rekel: »Obtoženemu Tonetu iz Loške doline nalagam v imenu ljudstva, da vsaka hiša mu priskrbi ozimnico ter se mu na vrhu griča Poljane hiša zgradi! Stroške in vse kar ta revež potrebuje je dolžno po tej moji odredbi kriti ljudstvo in občinska blagajna! Sodba je dokončna.« in udaril s starim kladivom po mizi. Vaščani so bili nad odredbo sodnika zgroženi, vendar so sodbo v celoti izpolnili. Tako je Tone dobil topel dom, hrano in obleko. Spremenil je svoj način življenja in prenehal piti. Še vedno pa je kadil in sicer staro pipo, ki mu jo je podaril občinski uradnik Lenart, ki je bil nastanjen v Ložu. Tone je še naprej živel mirno življenje, čeprav so kasneje ljudje pravili, da se je večkrat vrnil na stara pota.
3
Plemič iz snežniškega gradu
Ze zdavnaj je ta zgodba se pisala, mnogo let ko še mene ni bilo na ta svet. Na našem snežniškem gradu je nekoč živel bogat in premožen gospod, ki je bil plemiškega rodu. Bil je silno bogat in je imel vsega v izobilju, a je vedno želel imeti še več in več, tako da je svoje podložnike obremenjeval z visokimi davki in dajatvami. Nekega dne pa se je njegov sluga Peter, ki mu je pomagal pri vsakdanjih opravilih spomnil tudi zanimive ideje in sicer da se plemič za en mesec spremeni v tlačana oziroma podložnika. Plemič se je najprej te zamisli otepal, češ da on ni vreden opravljati takih del, a se je po nekajkratnem premisleku premislil. Prvi dan se je odpravil v bližnjo vas Kozarišče, kjer je obiskal družin Stritarjevih. Predstavil pa se jim je kakor tlačan, ki ga je poslal plemič Karel, tako mu je bilo ime v pomoč družini pri različnih kmetijskih in poljskih opravili. Družina Stritarjevih ga je vljudno in radostno sprejela k sebi, saj ni vedela da je plemič. Oče Šimon je pomagača postregel z domačim belim vinom, ki ga je hranil le za prav posebne priložnosti. Po krajšem klepetu so se odpravili na njivo po opravilih. Plemič Karel se je silno mučil pri delu, saj ni znal v rokah držati niti orodja,
kaj šele opravljati z njim. Minil je kakšen teden in plemič se ni vdal, ampak je požrtvovalno delal naprej. Vsak dan je bil poln energije za nova in nova opravila, a je bila predvsem hrana zelo slaba. Na kmetih so večinoma jedli kolerabo in polento, kar je za človeka, ki opravlja težja in fizična dela močna hrana. Kmalu je plemič klonil in uvidel, da ni več sposoben opravljati tovrstnih del zato je družino Stritarjevih zapustil z mislijo, kako se kmetje mučijo in delajo od jutra do večera. Zvečer je na gradu sklical svoje služabnike in jim velel, da takoj ukinejo vse dajatve za gradom pa je dal narediti pet njiv, ki so bile namenjene graščini. Tudi dajatve v obliki hrane je ukinil ter zato zadolžil svoje služabnike, da so dolžni vsako leto na njivah za gradom pripraviti in vzgojiti čim več hrane. Služabnik Peter pa je bil zadolžen, da vse te informacije posreduje po vaseh in tako je tudi storil. Ljudje so plemiča Karla silno vzljubili, ko so dobili ta vesela sporočila. Še sami so se hodili ponujati na grad za delo na grajskih in okoliških vrtovih. Tudi sam Karel je bil zelo vesel in zadovoljen, ko je lahko pomagal vsem ljudem, posebej tlačanom in podložnikom.
Berač Franč
Živel je v naših krajih za snežniškimi gozdovi tudi en starejši berač. Če po pravici povem je bil pri ljudeh v okoliških vaseh zelo priljubljen in je bil cenjen, tako da mu lahko rečemo tudi kar Franč, vsaj tako so ga klicali. Bil je miroljuben in je ljudem rad pomagal pri različnih opravilih. V snežniških gozdovih si je postavil majhno hiško, ki bi ji vsak človek rekel kar »podrtija«, a je bil z svojim imetjem zelo zadovoljen. Pripetilo pa se je nekega zimskega večera, kakšen dan pred božičem, ko se je Franč vračal domov. S seboj je imel baterijsko svetilko s katero si je svetil pot, vendar je zašel predaleč v gozd. Utrujen se je ulegel pod sto let star hrast in zaspal. Naslednje jutro je vstal in v hrastu zagledal kak meter veliko luknjo. Z roko je segel vanjo in naenkrat je hrast sredi zime ozelenel in na njem so zrasli zlati lističi.
Berač Franč se je razgledal in pričel čisto počasi plezati na hrast, ki je bil visok kake štiri metre v nebo, vendar ga to ni motilo, kljub nizkim zimskim temperaturam. Nabral si je polne žepe zlatih lističev, a ko je želel sestopiti iz drevesa je bil pod drevesom medved. Berač se ga prestrašil in ni želel nazaj na Zemljo, a ga je medved k
temu vzpodbudil rekoč, da je prišel v miru. Berač je prišel dol in pobožal medveda ter mu obljubil, da o tem kraju ne bo nikoli nobenemu povedal, medved pa mu je obljubil, da lahko kadarkoli pride po lističe. Berač Franč se je nato vrnil v vas in si uredil življenje po svoje. Nakupil si je hrane, se obril in uredil, velik del denarja pa je namenil tudi vaščanom, vendar o tem skritem zakladu ni nikoli nobenemu govoril. Tako si je berač uredil življenje po svoje in tudi ljudem je še vedno rad pomagal, kljub temu da je bil bogat.
Zmrznjena zemlja
P
isalo pa se je meseca julija, ko je povsod Zemlja že obrodila prve pridelke in tudi sadove na drevju. Na neki majhni kmetiji pa ni bilo nič pridelka, ker je Zemlja čudežno sredi poletja zmrznila, čeprav je bilo zunaj več kot dvajset stopinj Celzija. Mlada družina je bila tisto leto ob celoten pridelek in oče Gregor je komajda nahranil svojo družino. Nekega dne pa se je po bližnjem vrtu klatil starejši možakar, ki ga ljudje niso imeli radi, saj naj bi imel nekakšne čudežne moči. Oče Gregor in njegova žena Terezija sta se kljub nasprotovanju vaščanov odločila, da možakarja vseeno pokličeta k sebi, da bi jima odmrznil Zemljo. Mož, ki so ga ljudje klicali kar Lucifer se je temu povabilu z veseljem odzval. Večkrat je z gospodarjem kmetije odšel na njivo, kjer je čaral in prerokoval, da bi pomagal ubogemu kmetu. Vedno pa je vzel tudi ogromno denarja od kmeta, ki je bil tako že velik siromak, saj je cel dan od jutra do večera delal na polju, da bi nahranil domača lačna usta. Mož Lucifer pa je vse več in več hodil k staremu kmetu, da bi od njega pobral čim več denarja. Naposled je tudi kmet videl, da iz njegovih magičnih moči ne bo pomoči zato ga je odslovil, vendar pa se mož ni pustil. Pričela
r *
ste se prerekati v tistem trenutku pa je Lucifer vzel svojo palico in gospodarja spremenil v majhno žabo. Družina pa doma ni vedela, kje bi bil njen gospodar zato ga je celotna vas iskala. Popoldan pa je žabec Gregor, če ga smem takole imenovati odšel proti svojemu domu. Skozi okno je skočil in ko ga je zagledala njegova žena se je prestrašil. Stekla je po vile in na polje, kjer je še naprej s svojimi zlobnimi čarovnijami čaral mož Lucifer ter ga zabodla. V tistem trenutku je Zemlja odmrznila, mož Gregor pa se je spremenil nazaj v človeka. Družina je tako še naprej mirno živela in Zemlja je vsako leto obrodila obilen pridelek. Vaščani so se tega čarovnika Luciferja silno bali zato so se pred njim skrivali. Mnogi so kasneje govorili, da se je v tega človeka naselil sam hudič in sicer tistega dne, ko je ubil svoja lastna starša.
Ptice zobarice
isalo se je 16. stoletje in marljivi ter delovni ljudje, večinoma kmečkega rodu so se borili za obstanek, da so vsako leto Zemljo obdelovali za pridelke in sadove, a kraški svet, ki je bil poln kamenja ni dal kaj dosti pridelkov. Zgodilo pa se je tisto leto, ko je Zemlja in kraški svet le obrodil obilne sadove tudi nekaj nenavadnega. Nad kraje so priletele velike črne ptice z rdečimi očmi, ki so dan za dnem, kakor vojska uničevale pridelke in sadje. Ljudje so se teh ptic zelo bali in so jim postavljali zanke ter namenoma zažigali travo, da se je po celotni dolini valil velik črn in smrdljiv dim. Gorelo je povsod naokoli, vendar teh trdovratnih ptic to ni pregnalo. Še več jih je priletelo, letelo pa jih je v jatah kakih sto ali dvesto, tako da se jih niso ubogi kmečki ljudje niso mogli nikakor rešiti. Ptice so kmečki ljudje imenovali kar zobarice, ker so vse pred seboj pojedle. Tudi enega samega žitnega klasja na polju in niti ene same češnje več ni bilo na drevju. Ker ni šlo drugače so jih ljudje začeli streljati z loki in puškami, vendar teh ptic nikakor niso mogli ubiti, ker so imele zelo debelo in trdo kožo. Ptice so se umikale zvečer in vračale spet zgodaj zjutraj, da so plenile že tako
f «
nerodovitno kraško gmajno. Nekega dne pa je kmet po imenu Jernej na svoji njivi našel nenavaden črn kamen, ki je žarel, kakor žari razbeljena kovina, ki jo kovač obdeluje. Tudi prijeti je ni mogel pa čeprav se je silno trudil. Naposled je z vilami odvalil kamen in v tistem trenutku se je kraška Zemlja odprla, kmet Jernej pa je le začudeno gledal. Ptic pa tisti dan ni bilo in tudi v prihodnosti jih ni bilo več, saj so bile z nekakšno čarovnijo vezane na črni kamen. Kasneje so ta kamen vrgli pomotoma v bližnjo reko in v njej so pomrle vse ribe, žabe in druga vodna bitja. Ljudje so tisto leto v okoliških vaseh izpod Snežnika imenovali kar sodno ali prekleto leto. Na srečo pa se ptice zobarice v naše kraje niso vrnile nikoli več, tako so ljudje lahko sejali in želi vsako leto na trdih in bolj s kamenjem obdanih kraških tleh obilne pridelke.
Črni jelen
otranjski gozdovi so polni divjih živali. Pod snežniškimi gozdovi tako lahko jeseni najdemo tudi polhe, tiste majhne in sive živali, ki se prebudijo v poznem večeru po dnevi pa tiho spijo v majhnih luknjah, ki jih pri nas imenujemo polšne. Pa pustimo sedaj polhe, saj se je nekoč na našem koncu pojavila ena zelo zanimiva in nenavadna žival in sicer črni jelen. Ta jelen je bil miroljuben in se je verjeli ali ne kar sprehajal po okoliških vaseh. Nikogar ni motil, ljudje pa so mu rade volje dali jesti in piti vode. Nekega dne pa se je zgodba zapletla. Črni jelen je poln besa pritekel v vas in pričel razgrajati. Ustavil se je pri kmetiji soseda Franceta, katerega je bil hudo poškodoval, da si ta ni dolgo časa opomogel, čeprav ga je France le želel nekoliko pomiriti in mu ponuditi vode ter hrane. Svojo pot je črni jelen nadaljeval po vasi. Najprej je napadel ubogo starejšo ženo, ki je že dolgo hodila le s palico. Čeprav se je žena nekako zbežala pa je bila hudo poškodovana. Razjarjeni črni jelen pa ni odnehal zato so se v vasi zbrale starešine in sklenile, da odidejo ponoči v gozd pogledati, kaj se je zgodilo in zakaj je črni
jelen, ki je dolgo časa veljal za miroljubnega sedaj pol besa in
f
napadalen. V gozd so zvečer z plamenicami in baklami odšli Jože, Herbert in Stanko, ki so bili namenjeni do jelenovega bivališča. Ko so po tihoma prispeli so zagledali prav žalosten prizor. Nekdo je namreč črnemu jelenu ubil dva mladička zato je ta pričel napadati ljudi. Skrili so se za grmovje in čakali, ko se je okoli polnoči na kraj priplazil lovec Ernest, ki je bil iz sosednje vasi. Vsi trije so naredili krog ter se za njim priplazili do njega. Naenkrat so vsi plenili nanj ter ga zvezali in odpeljali do vasi. Tam so ga zaslišali. Zaradi tega so ga kaznovali z delom na bližnji Jožetovi kmetiji in resnici na ljubo je lovec Ernest bolj lenaril, kakor delal. Črni jelen se je čez nekaj dni spet vrnil in Stanko ter Herbert sta mu pojasnila, da je za smrt njegovih mladičev kriv lovec, ki so ga že kaznovali in ne vaščani. Črni jelen je pokimal in prijateljstvo med vaščani in črnim jelenom je spet oživelo. Tako so vaščani in črni jelen živeli v medsebojnem prijateljstvu in miru, jelen pa ni bil od tistega dne nikoli več napadalen, ampak prijazen in miroljuben.
Tihotapec
naših krajih je včasih kar cvetelo tihotapcev, ki so predvsem tihotapili sol in hrano iz bližnje Hrvaške in Italije. Že davno tega pa je pri nas živel možakar, ki so ga vsi imeli za pravega tihotapca. Ime mu je bilo Rafael in bil je močne ter silne postave. Nekega dne se je z vozom odpravljal od doma, a ga je mati lepo prosila naj ne hodi več tihotapiti stvari, predvsem je rad tihotapil obleke in tobak. Vendar Rafael ni želel poslušati nasveta svoje matere in se je odpravil na pot. S seboj je vzel tudi nekaj denarja, kakih trideset goldinarjev, ki jih je bil dolgo časa varčeval. Med potjo si je prepeval različne ljudske pesmi, ker je zelo ljubil svojo domovino. Ko je prispel na mejo je žandarjem razložil, da odhaja na obisk k svoji bolni sestri, ki naj bi živela v Trstu. Žandarji so ga spustili čez mejo in možakar je nadaljeval svojo začrtano pot. Med potjo je ustavil starejši gospe, ki je štela že kakih sedemdeset let in jo je odpeljal v Trst. Nekoliko sta klepetala in možakar je po dolgi vožnji prispel na cilj, prav tako tudi gospa, ki se je Rafaelu zahvalila in mu zaželela obilo sreče.
Rafael pa se je odpravil k bližnjemu trgovcu, da je nakupil oblek, tobaka, soli in vsega kar je potreboval. Vse nakupljene stvari je skrbno zložil v pet lesenih sodov v katerih se je včasih hranilo žganje. Kasneje je kupljene stvari vedno prodal v svoji rojstni vasi. Že se je temnilo in dan se je nagnil v noč zato je sklenil, da se bo vrnil domov zgodaj zjutraj in si je v bližnjem gozdu poiskal zavetje ter zaspal.
Ponoči pa so prišli drugi tihotapci, ki so mu sode zamenjali z polnimi sodi vina in žganja. Čisto potihoma so vse opravili, tako da lastnik Rafael ni nič slišal in tudi ko se je zjutraj ni nič posumil. Zgodaj zjutraj se je možakar odpravil na pot. Prispel je na italijansko stran in vsi karabinjerji so ga vljudno pozdravili, saj je bil stari znanec, ki je večkrat v tej smeri odhajal v bližnjo Italijo. Ko je prispel na slovensko stran pa so ga žandarji ustavili. Pretresli so mu vse tudi njegove stare in če po pravici povem že izrabljene čevlje. Kljub prepustnici ga niso spustili, da bi prečkal mejo zato je začel bežati. Eden izmed žandarjev ga je večkrat ustno poklical naj se ustavi, vendar je Rafael še vedno bežal. Za njim je šel tudi žandar na konju in ga pozival naj se ustavi. Ker se ni ustavil je nameril puško in ga ustrelil. Rafael je bil na mestu mrtev.
Kmalu je novica o Rafaelovi smrti prišla tudi v domačo vas, kjer ga je čakala mati, ki je bila zadovoljna z njim, vendar pa ni odobravala njegovega početja. Vest o Rafaelovi smrti je mati zelo pretresla. Celotna vas je žalovala, kasneje čez nekaj let pa je mati sama priznala, da je vedela da se Rafael od tistega dne, ko je odšel na pot ne bo nikoli več vrnil živ in zdrav domov.
Ščuka
P
ri nas na Notranjskem je vsem dobro svetovno znano Cerkniško jezero, katerega je opisoval že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Jezero v
poletnem času večkrat izgine, ker presahne in spet se napolni z vodo v jesenskem času ob večjemu deževju. Bilo pa je v 17. stoletju, ko je bilo jezero bogato z vsemi vrstami rib predvsem ščuk in krapov.
Nekega poletnega jutra pa se je kmet Lojze iz bližnje Dolenje vasi odpravil na jezero na ribolov. S seboj je vzel tudi komaj tri leta starega sina Simona, ki mu je delal družbo in je bil silno radoveden. Peš sta se napotila proti jezeru in si pripravljala ribiško palico. Ko sta prispela na jezero sta se vkrcala v star lesen čoln in odrinila po jezeru. Nekje na sredini jezera sta vrgla mrežo in čakala. Vmes je oče s puško streljal race in razlagal malemu Simonu o racah in ribah ter živih bitjih, ki jih najdemo na jezero. Med razlaganjem zgodb pa je čoln toniti v vodo. Simon se je prestrašil zato je oče poskušal na vso moč potegniti mrežo ven iz vode, vendar brez uspeha. Kmalu je se je čoln potopil in z njima sta utonila tako mali Simon, kakor tudi oče Lojze. Po vodi pa je v tistem času ravno plavala mati ščuka, ki je bila
5
kakih deset metrov velika in ji še danes pri nas pravijo „ščuka velikanka". Zagledala je dva človeka in ju naložila na svoj rep ter ju popeljala na površje. Na površju je z repom udarila ob vodo in utopljenca sta poletela in pristala na brežini jezera. Kmalu se je Lojze prebudil in zagledal ščuko velikanko pred tem pa se je prebudil tudi Simon. Oče se je zahvalil ščuki, ki jima je rešila življenja, Simon pa je ščuko pobožal po glavi. Od tistega dne Lojze ni nikoli več lovil rib na jezeru, ker je ščuki obljubil, da bo njihove mlajše ščuke pustil pri življenju, kakor je ščuka rešila življenje njemu in njegovemu sinu.
Oče in sin sta se nato vrnila domov in vsem pripovedovala o dogodku, ki se jima je zgodil na jezeru in ljudje, še posebej Simonova mati je bila srečna, da so ostali pri življenju.
Češnja
P
ri nas na Notranjskem je mnogo lepih in zanimivih cerkva, nekatere pa so postavljene tudi na hribu. Ena takih je cerkev sv. Križa na Križni gori. Bilo je nekje v 18. stoletju, ko je v vasi sv. Ana živel starejši gospodar, ki je bil zelo reven. Na praznik sv. Križa pa se je z svojo majhno družino odpravil na goro k sveti maši. Med potjo je zagledal cvetočo češnjo in to sredi jeseni, ko listje z drevja povsod odpada! Stopil je do češnje in jo začudeno gledal, vendar mu ni bilo nič jasno. Večkrat je hodil po tej poti, a česa takega še ni videl. O tem pa ni nikomur povedal, ker se je bal da bi jo kdo izmed vaščanov namenoma posekal.
Jesen se je poslavljala in prišla je huda zima. Tisto leto je po okoliških vaseh zapadlo dober meter in pol snega in zelo je bilo mraz. Gospodarju ali bolje rečeno kmetu pa je že v mesecu grudnu primanjkovalo drv, ker je bila zima tako huda. Okoli sv. Miklavža (6. decembra) se je odločil, da gre na Križno goro nabrati les. Med potjo je hodil in si razgledoval drevje, ko je prišel do češnje. Začuden je gledal in strmel v češnjo, ko je na njej zagledal prave zlate češnje. Blizu pa mu je prišla lisica, ki mu je rekla, da o tem ne sme govoriti
y *
nobenemu, niti svoji družini. Kmet si je nabral okoli petsto zlatih češenj, ki so vsak dan nove pognale. Odšel je srečen in zadovoljen domov. Med potjo pa ga je srečal njegov najboljši sosed in ko je zagledal zlate češnje ga je ustavil in spraševal, kje je te češnje dobil. Kmet mu ni želel povedati, a mu je pokazal kraj misleč, da se mu ne bo zgodilo nič če pokaže le kraj, kjer raste zlata češnja. Sosed jo je mahnil do češnje, kmet pa domov k družini in ko je stopil čez vhodna vrata je obnemel. Ni več mogel niti govoriti in niti slišati nobenih besed, saj je bil gluh. Domači so ga spraševali, kaj se mu je pripetilo, a niso od njega izvedeli nič. Naslednje jutro pa je vas sv. Ano pretresla žalost, da je v gozdu ob nekem drevesu zmrznil tudi bližnji sosed Janko. Bil je takoj mrtev, ko se je dotaknil češnje. Tako je češnja ostala oskrunjena in izginila je iz Križne gore, a le zaradi človeškega pohlepa in nespametnosti, kmet pa nikoli več ni mogel ne govoriti in ne slišati. O tej zgodbi se je pripovedovalo po vasi, vendar so ljudje kasneje izvedeli zakaj sta tistega usodnega dne bila oba soseda kaznovana.
5
Zanimive in predvsem humoristične zbrane zgodbe v knjigi z naslovom Zgodbe nekega peresa prinašajo bralcu zvrhan koš zanimivega in predvsem zgodovinskega branja, saj je avtor v zgodbe vključil predvsem zgodovinske tematike, ki seveda niso resnične. Avtor v omenjenih zgodbah predvsem želi predstaviti kmečkega človeka, ki se je iz stoletja v stoletje boril za obstanek z marljivim delom. Zgodbe pa se vse bolj prepletajo v avtorjevo domače okolje v dolino izpod Snežnika.
Našo posebno čarovnico Uršulo lahko vsaj enkrat letno srečamo na tradicionalnem pustnem karnevalu po ulicah Cerknice, ko se z metlo zavihti iz bližnje Slivnice ter naravnost v Butale prileti. Bilo pa je že kakih tisoč let nazaj, ko je čarovnica Uršula na bližnji Slivnici pripravljala strašen zvarek, ki je bil poln ledenih kroglic, ki ji danes pri nas rečejo toča. Te kockice pa so bile debele kakor jajce. Mati Uršula pa je omenjeni zvarek skrila v omarico ter odšla v bližnji gozd po nekaj naravnih sestavin. Pri njej pa je v tistem času stanoval tudi črn maček, ki je slišal na ime Tom. Maček je po cel dan lenaril in se vlekel po hiši stare čarovnice gor in dol.
(odlomek iz zgodbe Čarovnica Uršula)
SAMOZALOŽBA