Du_.ovš6ina in učiteljstvo. Maribor, dne 14. avgusta. Nihče ne more tajiti, da stoje vodilni krogi »Zaveze avstrijskih jugoslovanskih uCiteljskih društev* vsaj v odločno liberalnem, ako že ne v jungovskem taboru. Kljubu temu se nahaja v «Zavezi» še tudi mnogo učiteljev, ki sicer nočeio nikakor veljati za liberalce, še manj pa za jungovce, a da bi se pogumno postavili na katoliško stran, to jim brani strah pred klerikalizmom. To se je pokazalo tudi na zadnjem zborovanju «Zaveze» v Mariboru. Ko je vsiljeval vodja ljubljanskih liberalcev, dr. Tavčar učiteljem svoje liberalstvo, začelo se je mrmranje. Ko pa je gospod Strmšek v svojem govoru omenjal učiteljskega delovanja v verskem duhu in v slogi z duhovništvom, čulo se je med dobro-mislečim navzočim učiteljstvom' ploskanje. A ko je koj v drugem stavku na to omenjal, da nočejo sloge z duhovništvom, kakor si jo misli klerikalizem, začelo se je vseobčno viharno ploskanje, kojega je uprizorilo vse zbrano učiteljstvo. Strah pred klerikalizmom je torej, kar brani mnogim gospodom učiteljem pokazati jasno svojo katoliško barvo. Ker smo opazili med takimi učitelji ravno mnogo Štajarcev, gotovo ni neumestno, ako se oglasi k temu poglavju naS list kot glasilo vernega slovenskega ljudstva na Spodnjem Štajarskem. Ne maramo razlagati po svoje besede klerikalizma, ampak vzeti hočemo besedo v pomenu, kojega so ji pripisovali učiteljski govorniki na zadnjem zborovanju «Zaveze» t Mariboru. Klerikalizem, tako se je razlagalo, je ona struja katoliške politike, ki hoče z ozirom na učiteljstvo, da bi bili učitelji hlapci, sužnji duhovnikov, sploh ljudje, s katerimi lahko duhovnik dela, kar hoče. Mi kar tukaj izjavljamo, da smo tudi mi največji nasprotniki takega klerikalizma. In vemo, da tudi cerkev obsoja taki klerikalizem, in da so tudi duhovniki nasprotniki takega klerikalizma. Cerkev je bila, je in bo vedno nasprotnica klerikalizma v tem pomenu. Mogoče pa je, naj govorimo odkrito, da se tu ali tam pregreši kak duhovnik proti duhu in naukom katoliške cerkve, in da ravna na— sproti učitelju, kakor bi bil učitelj v njegovi službi. Toda na pregrehi pojedincev ni kriva cerkev in ni kriv duhovniški stan v svoji celoti, ampak za to je odgovoren le pojedinec. Saj se tudi to dejstvo ne more utajiti, da se nahajajo i učitelji, ki se vedejo sovražno in netaktno proti duhovništvu, vendar edino vsled tega še nihče ne bo celega učiteljskega stanu proglasil sovražaikom duhovniškega stanu. Da cerkev ne želi, da bi učitelji bili hlapci duhovnikov, o tem pač nihče ne dvomi. Da pa tudi duhovništvo ne želi kaj tacega, naj navedemo dokaze. Stanovsko glasilo slovenske duhovščine je v Mariboru izhajajoči »Voditej v bogoslovnih vedah>. Ta list piše v letošnjem letniku drugi številki: «Duhovnik mora biti v svojem občevanju nasproti učiteljem vedno ljubezniv.* In na drugem mestu v isti številki istega letnika: «V osebnem občevanju mora duhovrr': smtitrati učitelja kot ravnopravnega souda človeške družbe in kol ravnopravnega sodržavljana. Ni samo nemodro in nelepo, ampak tudi nepravično, ako bi se hotel duhovnik v zasebnem občevanju kazati kaj več, kakor pa učitelj.» — Ali niso to dovolj iasne besede? Tako je pisalo glasilo slovenske duhovščine, in nihče ni ugovarjal taki pisavi. Ali je morda v teh besedah kaj govora, da morajo duhovniki smatrati učitelje svojim hlapcem ? Ne, ampak priznava se popolna enakopravnost. Kdor torej pravi, da hočejo duhovniki imeti učitelje za sužnje, ta ie lažnik, ta je obrekovalec duhovniškega stanu, ki hoče prepir med dvema tako važnima stanovoma, kakor sta duhovniški in učiteljski stan. Kakor smo rekli, tnogoče Je, da je kje kak netakten duhovnik, toda to ni program stanu, ampak k večjemu kakega posameznika. Klerikalizma, struje v katoliSki politiki, ki bi hotela zatreti osebno učiteljsko svobodo, torej ni, in oni, ki govorijo in pišejo o takem klerikalizmu, so ali nevedneži ali zlobneži, ki hočejo razdvojiti duhovniški in učiteljski stan. Dobromisleči spodnje-štajerski učitelji torej naj bodo brez strahu, kajti klerikalizma, kakor jim ga slikajo vodilni krogi okoli «Zaveze», takega klerikalizma ni. Pridobiti Vas hočejo s takimi frazami le v svoj liberalni oziroma jungovski tabor. Naj pomisliio naši spodnještajerski učitelji, ki so dobrega duha, Se tudi to. Dočim zahtevajo «Zavezini» prvaki, da se ne sme učiteljstvu od duhovništva skriviti niti las, pa piSejo y cZavezinem» glasilu »Učit. Tovarišu* naisovražnejše članke proti duhovništvu. Posebno se odlikuiejo v tem «Zmesi» pornografskega gsp. učitelja Rešetarja, in pa članki Karola (Dragotina) Svobode. Katoliški listi niti o jungovcih ne piSejo tako srdito, kakor Učiteljski Tovariš o duhovnistvu sploh. To je jasen dokaz, da voditelji «Za- veze» nočejo samo boja proti takozvanemu klerikalizmu, ampak sploh boja proti celemu duhovnistvu, in s tem posredno tudi proti veri. Njih program je, da se vesoljno slovensko učiteljstvo pritira v jungovski ali vsaj Iiberalni tabor. Na zadnjem zborovanju *Zaveze> v Mariboru smo videli, da še je mnogo spodnještajarskih učiteljev in učiteljic dobrega duha. K njim smo govorili danes kakor prijatelj k prijatelju. Katoliški politični krogi hočejo živeti v miru in slogi z našim slovenskim učiteljstvom, kajti mir in sloga sta nam v sedanjih bojih za naš narodni obstanek najnujnejSa potreba. V ime dobre slovenske stvari torej prosimo naše učitelistvo, naj se ne da po nekaterih tovariših, posebno po tovariših iz Kranjskega, zvabiti v liberalni in jungovski tabor, kajti klerikalizma, kakor ga slikajo ti gospodje, naše duhovništvo ne pozna in noče poznati. Duhovnik in učitelj naj delujeta skupno za verske in narodne blaginje naSega vrlega slovenskega Ijudstva!