Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 '
Katoliiki
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo ....	» 15.000
Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
mk
Leto XXXI. - Štev. 12 (1545)
Gorica - četrtek, 22. marca 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
V skrbi za človeka
MOSKVA PRITISKA NA JUGOSLAVIJO
V preteklem tednu je bil v cerkvenem življenju najvažnejši dogodek nova enci klika Janeza Pavla II., ki je izšla v četrtek 15. marca. Naslov encikliki je »Redemptor hominis«. Odrešenik človeka, Jezus Kristus. Poročali so, da je sv. oče sestavil svojo prvo encikliko v poljščini že v novembru. Potem so jo prevedli v latinščino in v druge jezike. Njen naslov bo ostal iz latinskega prevoda »Redemptor hominis«.
Že naslov pove, kaj obravnava nova enciklika, namreč človeka v odnosu do Kristusa Odrešenika. Bližamo se letu dva tisoč, pravi sv. oče, letu, ki nas bo spomnilo, koliko časa je preteklo od učlovečenja našega Gospoda; z Jezusovim učlovečenjem je Bog stopil v človeško zgodovino in je kot človek postal v njej osebek, eden Izmed milijard, a obenem tudi Edini. Po njegovem učlovečenju je Bog hotel vrniti človeštvu tiste razsežnosti, katere je človeku namenil od začetka. Učlovečil se je Sin božji, da bi Bog v njem vse prenovil.
Janez Pavel II. se v encikliki postavi na tradicionalni nauk Cerkve, zlasti še na nauk drugega vatikanskega koncila in pa Pavla VI. Zato je v encikliki polno citatov iz raznih dekretov zadnjega koncila in iz enciklik Pavla VI. Saj je iz celotnega besedila enciklike razvidno, da sv. oče trdno stoji na stališču, da se mora novo graditi na starem. V razlagi božjega razodetja ne more biti revolucije, temveč samo evolucija, razvoj z dopolnjevanjem prejšnjega. Pri tem ne gre prezreti zbornosti cerkvenega učiteljstva, ki ga tvorijo papež s škofi In škofje s papežem.
KRISTUS NAŠ ODREŠENIK
Potem ko je dal priznanje svojemu predniku Pavlu VI. in njegovemu nauku, se papež Wojtyla loti vprašanja svoje enciklike in sicer začne z razlago skrivnosti odrešenja. Kristus je naša glava, po njem je vse in mi smo po njem. Zato pa Cerkev neprestano oznanja Kristusa, kot bi nič drugega ne znala. Kristus je odrešenik vsega stvarstva, kot se izraža sv. Pavel, »kajti stvarstvo željno pričakuje razodetja božjih sinov in upa, da se bo tudi samo rešilo iz suženjstva pokvarjenosti« (Rim 8, 19). Tu sv. oče omenja dosežke moderne tehnike, ki pa ogrožajo sam obstoj narave in zato svet res nekako »trpi in zdihuje«.
Toda Kristus je predvsem odrešenik človeka. V učlovečenju se je nekako združil slehernim človekom, ki je v polnosti razodel človeka človeku. Napravil je še več: s svojim odrešilnim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem je odkupil človeka in plačal zanj ceno svoje krvi. S tem je človeku vrnil njegovo dostojanstvo in smisel življenja, kar je človek zapravil z grehom. »Temeljna naloga Cerkve v vseh časih in zlasti v našem je, da usmerja človekov pogled, da naravnava vest in izkustvo vsega človeštva v Kristusovo skrivnost, da pomaga vsem ljudem, da jim postanejo domače globine odrešenja, ki prihaja od Kristusa. Ta skrivnost je tudi tista, ki naj jo Cerkev oznanja vsem ljudem. To je njen misijonski poklic. Ko pa oznanja Kristusa, Cerkev spoštuje svobodo In dostojanstvo vsakega posameznika. Tudi drugi govorijo o svobodi, a dostikrat to ni svoboda, kakor jo oznanja Cerkev, ki se drži Jezusovega naročila: »Spoznajte resnico in resnica vas bo osvobodila.« Svoboda je zato nujno povezana z resnico.
ODREŠENI ČLOVEK IN CERKEV
V tretjem delu enciklike sv. oče razmišlja o odrešenem človeku In njegovem položaju v današnjem svetu. Poudari, da se Cerkev prav zato, ker je Kristus odrešil
“veka, zanima za človeka takega kot je v zgodovinski resničnosti in svoji osebni ^Hkratnosti. Nič, kar se tiče človeka, ni tuje Cerkvi. To Je poudaril »udi zadnji
oncil. Zaradi tega se Cerkev zanima za *r 1 in tesnobo, ki je je prepoln sodobni človek, ko premišlja, kako se lahko proti njemu samemu obrnejo številni izumi so-
vedl,e Znanost*' Ciovek se vedno bolj za-
da mora umno ravnati z naravo in na Sam° zlorabljati v svoje egoistične mene. »Stvarnik je hotel, naj človek rav-
na z naravo kot gospodar in čuvar in ne kot izkoriščevalec in uničevalec.«
In sodobni tehnični in znanstveni napredek ali je res v večjo srečo človeku? Lahko bi bil, če bi človek tudi moralno in etično rastel kot raste njegova tehnika. Ali se je to zgodilo? se vprašuje papež. Na žalost se ni. Človek postaja suženj svoje tehnike, svojega napredka in se predaja le uživanju. »Toda človek ne sme postati suženj stvari, suženj gospodarskih sistemov, suženj proizvodnje, suženj lastnih izdelkov.« Na tem mestu papež stvarno analizira sedanje stanje človeške družbe, ki je vedno bolj podobna ubogemu Lazarju in bogatinu. Ubogi so vedno ubožnejši, bogati so vedno bogatejši. To velja tako znotraj posameznih držav, kjer imajo eni zmeraj več drugi zmeraj manj, kot tudi na splošno v svetu med bogatimi in revnimi državami. Tudi tu so eni vedno bogatejši, drugi vedno ubožnejši. Cerkev je obsojala in obsoja tako stanje. Kristjani naj si prizadevajo, da bi se tako stanje spremenilo.
ČLOVEK IN ČLOVEŠKE PRAVICE Tu se misel sv. očeta ustavi ob nadaljnjem položaju človeka danes: po dveh svetovnih vojnah, ki so prinesle toliko gorja in ponižanj človekovega dostojanstva, je Organizacija združenih narodov sprejela Listino človeških pravic. Toda so te svoboščine resnične ali so samo zapisane? Pri tem omenja, kako se na razne načine krši človekova svoboda. Nikogar ne izvzame, ne Vzhoda ne Zahoda. Ostro obsodi vsako obliko diktature. Posebej se ustavi ob verski svobodi, ki je del človekove osebnosti. Ta del enciklike zaključuje: »V moči svojega poslanstva se želim v imenu vseh vernikov sveta obrniti na vse tiste, ki na kak način vplivajo na organizacijo družbenega in javnega življenja ter jih goreče prosim, naj spoštujejo verske pravice in dejavnost Cerkve. Ne gre za noben privilegij, temveč za spoštovanje zelo preproste resnice. Uveljavljanje te pravice je eden glavnih spoznavnih znakov o resničnem napredku človeka pod katerim koli režimom, v kateri koli družbi, sistemu ali okolju.«
ČLOVEK V LUČI KRISTUSOVEGA RAZODETJA Za zaključek razvije sv. oče krščansko gledanje na človeka. Ta je poklican tudi v nadnaravno življenje božjega otroka in določen za večno srečo pri Bogu. Zato ne moremo in ne smemo ločiti teh poslednjih človekovih resničnosti od skrbi za njegov zemski napredek, srečo in blagostanje. Naj na to ne pozabijo vsi, ki imajo kako odgovornost v Cerkvi. Posebno teologi, ko razlagajo božjo resnico. Da doseže te nadnaravne cilje, Cerkev ne uči samo evangeljske resnice, temveč nudi človeku zakramente, zlasti še sv. Evharistijo in zakrament sprave. Končno naj kristjan ne pozabi: Nismo tu, da bi nam stregli, temveč da bi mi stregli drugim, kot je rekel Kristus o sebi. Papež zaključi encikliko z mislijo na Marijo, ki je mati Cerkve.
Sovjetski prst na Makedoniji - in Sloveniji?
Da uradna Bolgarija zanika obstoj makedonskega jezika in naroda, trdeč, da gre v tem primeru samo za »zahodne« Bolgare, ni nič novega. Nove pa so okoliščine, v katerih se to dogaja, saj v bistvu ne gre za Bolgarijo in njeno vlado, ampak za Sovjetsko zvezo, ki je v ozadju. Znan je namreč rek: »Če dežuje v Moskvi, nosijo dežnike tudi v Bolgariji.« S čimer hočejo tuji poročevalci opozoriti na popolno bolgarsko podrejenost Sovjetom.
Toda najočitneje se kaže protislovnost bolgarskih stališč v tem, da sta vlada in partija Bolgarije po zadnji vojni sami priznavali samostojnost in obstoj Makedoncev v lastni državi, onem delu, ki nosi naziv Pirinska Makedonija. Tu so leta 1944 pri popisu našteli nič manj kot 260.000 Makedoncev in pri popisu leta 1956 še vedno 179.000 makedonsko govorečih; zato pa so jih pri štetju 1965 »ugotovili« le še okrog 8.000. Biti daines Makedonec v Bolgariji je prepovedano.
MAKEDONSKA POMLAD
V	okviru Jugoslavije uživajo Makedonci danes popolno priznanje svojega jezika in naroda, medtem ko so jih v predvojni kraljevini imeli samo za »južne Srbe«. Da bi
država utrdila ta del svojega ozemlja, ni skoparila z naložbami, ki so mejile že na zapravljivost, npr. železarna v Skopju. Makedonci so ustanovili svojo univerzo, akademijo znanosti, televizijo. Že pred koncem vojne so postavili enotna pravila makedonskemu jeziku. In zgodovinsko preteklost svoje domovine so raztolmačili z lastnih stališč, pri čemer je bilo treba uveljaviti makedonska stališča nasproti bolgarskim, ki so se opirala na carja Samuela in njegovo državo (9. stoletje); nadalje proti srbskim razlagam, ki so dokazovale srbstvo teh predelov na osnovi pripadnosti državi carja Dušana (14. stoletje) in grškim, ki so terjala Makedonijo za Grčijo, sklicujoč se še na Aleksandra Makedonskega, pravoslavje in starodavno ohridsko škofijo.
Omenimo naj še, da je Makedonija dosegla samostojnost tudi v cerkvenem pogledu; sredi šestdesetih let se je makedonska pravoslavna Cerkev ločila od srbskega patriarhata in je danes »avtokefalna« (sa-movladajoča), kot se nazivajo pravoslavne narodne Cerkve.
Takšen je danes položaj Makedoncev in njihove narodnosti. Pri tem je treba še povedati, da svobodni zahodni svet Make-
Kai nočed i odoravliemmi inniki
V Italiji so nekatere praznike, ki so bili prej zapovedani, sedaj odpravili, to se pravi, da so za državo delovni dnevi. Delavci gredo na delo, dijaki v šolo. Kaj pa za Cerkev? Mislim pri tem zlasti na praznik sv. Jožefa ter ap. Petra in Pavla. Ali so v liturgiji še prazniki ali ne?
V liturgiji se ni nič spremenilo. Omenjeni prazniki so v liturgiji še vedno slovesni prazniki; Ceikev jih slovesno obhaja kakor prej. Zato se ponavlja vprašanje: Ali bomo te praznike slovesno obhajali tudi z verniki ali se jih bomo spominjali samo duhovniki pri molitvi brevirja? Nekateri župniki menijo, da je to slednje prav. Tako se je zgodilo, da so na praznik sv. Jožefa nekateri enostavno opustili večerno mašo, drugi niso tega praznika nič omenili, niso priporočili spomina tega svetnika, kot da bi sv. Jožef ne bil več liturgično velik praznik. Takšno postopanja se mi zdi zgrešeno iz dveh razlogov:
1.	Cerkev je suverena vedska družba, različna od države. Zato ima država svoje praznike, ki niso cerkveni, in Cerkev ima svoje praznike, ki niso državni. Tudi v tem se kaže suverenost obeh družb. Slovesni cerkveni prazniki bi se morali liturgično slovesno obhajati, četudi niso državno priznani prazniki. Saj Cerkev ni državna ustanova, da bi se morala ravnati po dr žavnih predpisih. Zato, kdor ukinjenih
zapovedanih praznikov liturgično slovesno ne obhaja, priča, da se ima za državnega uradnika. To je zelo, zelo slabo.
2.	Namen Cerkve pri češčenju svetnikov je ta, da jih posnemamo v njihovih čednostih in da se jim priporočamo za njihove priprošnje pri Bogu. »Svetniki, ki skupaj s Kristusom kraljujejo, prosijo pri Bogu za 'ljudi; zato je prav in koristno, da jih z zaupanjem kličemo na pomoč« (DB 984). Tako uči sv. Cerkev. Zaradi tega je zelo nespametno, če zavoljo državnih predpisov zanemarjamo češčenie sv. Jožefa in drugih svetnikov, ki njih prazniki niso več zapovedani prazniki.
Zato je moje mnenje, da moramo še naprej, kolikor je mogoče slovesno, obhajati godove tistih svetnikov, ki njih prazniki niso več zapovedani prazniki. Tako bomo izpričali neodvisnost Cerkve od države in bomo še naprej pospeševali češčenje svetnikov, kot je Cerkev vedno priporočala in gojila.
K. H.
•	Gverilci so v Rodeziji ubili katoliškega katehista, črnskega domačina, očeta štirih otrok Georgeja Bherebhendeja, ki je poučeval verouk na misijonski postaji Urudkvve. Bil je na postaji sam, kajti misijonarja sta se umaknila že avgusta lani.
Slovenska skupnost proti nameram preštevanja
V	torek 20. marca se je v Jamljah sestalo deželno tajništvo Slovenske skupnosti in na seji se je razprava v celoti odvijala okoli vprašanja globalne zaščite slovenske manjšine v Italiji. V tem okviru je tajništvo posebej analiziralo delovanje posebne vladne komisije za proučevanje problemov slovenske manjšine.
Po izčrpnem poročilu člana omenjene komisije prof. Albina Sirka se je seznanilo z zaskrbljujočo in vznemirjajočo težnjo večine italijanskih članov vladne komisije po številčnem ugotavljanju pripadnikov slovenske narodne manjšine kot pogoju oziroma merilu za dodelitev ustrezne stopnje zaščite na posameznih področjih, na katerih prebivajo Slovenci.
SSk v deželi Furlanljl-Julljski krajini je soglasno negativno ocenila to namero, ki je očitno naperjena proti kakršni koli obliki globalne zaščite Slovencev v tržaški,
goriški In videmski pokrajini. To diskriminacijsko stališče zgovorno potrjuje, da je protislovenska gonja določenih krogov od sredstev množičnega obveščanja do organizacij in posameznikov načrtno organizirana.
SSk zato odločno in ogorčeno odklanja vsak poskus kakršnega koli narodnega preštevanja manjšine, ker je to nezdružljivo z mednarodnimi obveznostmi glede priznavanja pravic manjšinam, proti določilom mirovne pogodbe, ustavnim načelom o zaščiti manjšin ne glede na število pripadnikov istih ter duhu in črki Osimske pogodbe in proti osnovnim etičnim načelom.
Kakor so vsi Slovenci odločno in soglasno zavrnili od vlade vsiljeno preštevanje manjšine na Koroškem, tako se moramo tudi ml danes enotno upreti takim načrtom.
Slovenska skupnost zato poziva vso slo-
vensko javnost, naj budno spremlja razvoj v zvezi z globalno zaščito in naj bo pripravljena, da nastopi z vsemi zakonitimi sredstvi za preprečitev omenjenih načrtov.
Tudi SSk kot politična stranka Slovencev v Italiji apelira na vso demokratično javnost večinskega naroda, da ne dopusti takšnih načinov izigravanja manjšine. Obenem SSk meni, da je pravica in dolžnost odgovornih dejavnikov matičnega naroda, da se v duhu Osimskih sporazumov zavzamejo za manjšino.
■	Papežev zastopnik msgr. Luigi Poggi je odpotoval na Madžarsko, kjer bo ostal deset dni. Predvideni so pogovori s predstavniki državnih oblasti in z raznimi škofi, predvsem s kardinalom Lekaiem. Kakšen je namen njegovega obiska, časopisi ne povedo. Verjetno gre za imenovanje novih škofov.
donce kot narod priznava in po več univerzah že obstajajo stolice za makedonski jezik in književnost.
MOSKVA SE POSLUŽUJE BOLGARIJE
Zato je toliko bolj očitna politična ost bolgarskih trditev o Makedoncih, ki se ponavljajo toliko pogosteje, kolikor bolj poskušajo Jugoslovani zavzeti v svetu neopredeljena dn neuvrščena stališča. Tako do Kitajske, kar je pripeljalo do obiska kitajskega voditelja Huakuofenga proti koncu lanskega leta ter jugoslovansko nasprotovanje vietnamskemu vdoru v »neuvrščeno« Kambodžo ob sovjetski podpori.
Obakrat so sovjetska poročevalska sredstva napadla jugoslovanska stališča. In končno so se znova poslabšali odnosi z Bolgarijo, spet zaradi Makedonije, na kar je opozoril sam jugoslovanski partijski tajnik Stane Dolanc, ne da bi Bolgare posebej imenoval. Pač pa je toliko bolj poudaril samostojnost jugoslovanske poti v svetovni politiki in se odločno zavzel proti vmešavanju držav in partij v zadeve drugih. Seveda je bilo vsem jasno, komu so njegove besede namenjene.
TUDI SLOVENCI SMO V IGRI
Sovjetski pritisk na Jugoslovane navdaja tudi nas zamejske Slovence s skrbjo. Naš življenjski obstoj je namreč v odločilni meri odvisen prav od stanja v Jugoslaviji, urejenih mejnih odnosov in tudi od razumevanja odgovornih dejavnikov v Ljubljani do zamejskih problemov.
V	dolgih povojnih letih je pri odgovornih v Ljubljani prevladovalo gledanje, da naj se zamejski rojaki v čim večji meri vključujejo v »napredne« tuje stranke, s čimer pa je asimilacija samo še napredovala. In to kljub temu, da so bili slovenski ljudje zlasti v PCI po sporu med Titom in Stalinom pod hudim nacionalističnim pritiskom. Otroke so morali vpisati v italijansko šolo, razpuščena so bila levičarska kulturna društva in asimilacija je zavzela tak obseg kot še nikoli v primorski zgodovini.
Po spravi med Hruščovom in Titom je prišlo tudi do sprave v slovenskem levičarskem taboru, ki se je po jugoslovanskih navodilih v celoti priključil PCI in delno PSI. Bil je pač čas Aleksandra Rankoviča, jugoslovanskega notranjega ministra, ki je stremel za pojugoslovanjenjem. Slovenci v Jugoslaviji naj bi bili skupaj z drugimi le še »Jugoslovani«. Oni v Italiji pa »Italijani« oz. v Avstriji »Avstrijci«. Tako bi pred svetom, predvsem pred Evropo Slovenci kot taki sploh ne obstajali. Do tega pa seveda ni prišlo.
Toda ostal je problem asimilacije in pripadnosti velikega števila zamejskih rojakov tujim strankam. In medtem, ko se je to vprašanje na Koroškem že skoraj izjasnilo, je v naših krajih še vedno megleno. Strnemo ga lahko v en sam bistveni stavek: kakšno stališče bo zavzela PCI do Jugoslavije ter do Slovencev v lastnih vrstah in nasplošno ob morebitnem povečanem pritisku Sovjetske zveze (tudi prek Bolgarije) na Jugoslavijo? Se bo znova povezala z Moskvo in pričela z asimilacijo svojih slovenskih članov?
Da utegnejo biti tudi nad Slovenci sovjetski prsti, smo v našem listu že opozorili, ko smo obravnavali stanje na Koroškem, kjer imajo stari in novi nacisti povsem proste roke v protislovenski gonji, medtem ko Sovjetska zveza budno spremlja pojave novonacizma v Zah. Nemčiji. Je mogoče tudi protislovenska gornja v tukajšnjem italijanskem tisku, ki skuša zamešati poosimske vode kaj več kot pa zgolj izražanje mnenj »v »pismih« bralcev? Kakršnokoli bi že lahko bilo ozadje, gotovo je le to, da bo v korist ne le Slovencem, ampak tudi Italijanom, če pride do čimprejšnjega sožitja med obema narodoma v naši deželi. Do pravega sožitja pa lahko pride le na osnovi enakopravnosti tudi slovenske strani. Vse drugo je voda na mlin tujim interesom, če ne kaj hujšega!
Upi za Cerkev na Kitajskem fJMMfm Odličen nastop beograjskih pevk
Italijanski misijonar Amelio Crotti je bil vrsto let na Kitajskem. Doživel je ustanovitev komunistične republike, bil obsojen in potem končno izgnan v Hongkong. Vrnil se je v Milan in postal ravnatelj misijonske družbe, ki jo poznamo pod imenom PIME.
Preteklo jesen se je vrnil v Hongkong. Želel je videti od blizu, kakšno je versko stanje in kskšni so upi za Cerkev na Kitajskem. Svoje vtise je popisal v reviji »Mondo e .Vlissioni«.
PISMO IZ KITAJSKE
Ko je bil v Hongkongu, ga je tamkajšnj škof Wu povabil k sebi v pisarno in mu pokazal pismo, ki ga je bil pravkar prejel. Napisali so ga kitajski duhovniki iz notranjosti Kitajske. Takole pišejo:
»Dragi m spoštovani sobratje, tu je toliko slavnih, a tudi žalostnih dogodkov, vendar o njih raje ne govorimo, vse darujemo Jezusovemu Srcu. Z velikim veseljem pa vam želimo povedati, da se mnog: vračajo in da so številna spreobrnjenja. Zares moramo zahvaliti Boga. Samo eno zares potrebujemo: vašo molitev. Vsemogočni in usmiljeni Gospod dobro pozna čas in najbolj primeren način za čudeže, da bomo Jahko rekli: Božji obraz je viden. Delajmo tako, da se materialna ločitev spremeni v občestvo, v združenje s Kristusom, ki mu bodi slava in zmaga. Podpisanih sedem vdanih sobratov v Kristusu.«
Pismo je avtentično, ker škof dobro pozna duhovnike, ki so ga pisali, kraj, kiei živijo in osebo, ki je pismo prinesla. Pred tem pismom je škof prejel že več drugih pisem, ki dokazujejo, da se obnavljajo krščanska občestva, čeprav zaenkrat bolj na skrivnem.
Vseh sedem duhovnikov je bilo pred 20 leti obsojenih na prisilno delo, ker se niso hoteli vključiti v narodno Cerkev. Pismo dokazuje, da so se razmere na Kitajskem spremenile. V Cerkev se vračajo verniki in morda tudi duhovniki, ki so svoj čas iz strahu pristali na članstvo v kitajski narodni Cerkvi. Sedaj obžalujejo svoje ravnanje, kar so takrat zaradi groženj podpisali, da ne bodo več poslušni papežu in škofom. Po dvajsetih letih pa zvemo, da so na Kitajskem duhovniki, ki niso nikdar klonili in drugi, ki se vračajo nazaj in da se utrjujejo krščanska občestva.
ZNAČILNE SPREMEMBE
Misijonar Crotti je v Hongkongu govoril z različnimi kitajskimi duhovniki in laiki, ki od blizu sledijo razvoju na Kitajskem. Od njih je zvedel, da na univerzi v Pekingu že obstaja katedra za proučevanje odnosov med socializmom in versko miselnostjo. Kitajska vlada želi poglobiti slike z Zahodom, zato čuti potrebo, da se seznani z zahodnimi duhovnimi vrednotami, predvsem s krščanstvom
V	Pekingu je v cerkvi Brezmadežne vsak dan sv. maša. šangajski škof Kung je po dvajsetih ietih ječe na svobodi in stolnico v Šangaju so spet odprli za bogoslužje. Pričakujejo, da bo tudi stolnica v Kantonu v kratkem odprta v iste namene.
Ljudje, ki prebivajo v Hongkongu, z lahkoto dobijo dovoljenje za vstop na Kitajsko in za obisk sorodnikov ali za daljša turistična potovanja. Vodiči ne vedo, kaj je katoliška Cerkev, a če vodo, da spremljajo katoličane, radi pokažejo odprte stolnice. Pride tudi do srečanj s kitajskimi katoličani, ki prosijo za sv. pismo, za rožne veince in za svete podobe. Dovoljeno je fotografiranje. Misijonar Crotti je na eni izmed fotografij spoznal nekdanji sedež svojega bogoslovja. Zvedel je, da je spremenjen v hotel.
Misijonar Crotti je potem obiskal tudi
katoliško univerzo v Tajpehu na Formozi. Tam se je razgovarjal s kitajskimi duhovniki in redovnicami. Vsi so ga potrjevali v njegovem optimizmu. Sestre dobivajo pisma od sorodnikov, ki so ostali na Kitajskem. Pisma vsebujejo navadno le domače novice, a tu pa tam se med vrsticami razbere tudi kaj drugega.
V pismu neki redovnici piše njena sestra: »Vsi smo še tvojih misli, razen nečaka.« Torej vsi so ostali verni, razen nečaka. V drugem pismu pa je rečeno: »Ne skrbi za nas, nič se nismo spremenili.« Kar pomeni, da so ostali trdni iv veri. Brez dvoma je tolažilno po 25 letih popolnega molka zvedeti take novice.
VELIKA DEJAVNOST KRISTJANOV
V	HONGKONGU
Misijonar Crotti se je med svojim obiskom v Hongkongu in na Formozi sešel s kristjani, ki so se pred leti umaknili iz Kitajske. V teh letih so narastla njihova občestva po številu in se poglobila v veri. Nobenega namena nimajo za vedno ostati izven domovine. Kakor hitro se bodo razmere na Kitajskem zboljšale in dopuščale povratek, se bodo vrnili domov ki tam pomagali pri rasti Cerkve.
Izredno delavni so kitajski kristjani v Hongkongu. Njih število je narastlo od 40.000 leta 1950 na 250.000. Razdeljeni so na 30 župnij, drugih 50 središč pa se oblikuje. Imajo 338 duhovnikov in 770 redovnic. Zelo dobro imajo organizirano katoliško šolstvo. V 310 katoliških šolah raznih smeri je 270.000 gojencev. Torej je v katoliških šolah več gojencev kot je vseh katoličanov v Hongkongu. To priča, kakšen ugled uživajo katoliške šole. Velika večina dijakov v katoliških šolah je nekatoličanov. Cerkev v Hongkongu ima veliko pomoč v ka-tehistih, ki so vsi prostovoljci.
Naravnost vzorno so katoličani v Hongkongu organizirali karitativno udejstvovanje. V bližini stolnice je 14-nadstropni nebotičnik, v katerem je sedež škofijske Karitas, ki ima v mestu in okolici še 14 podružnic. Vse azijske Cerkve se ozirajo na delo Karitas v Hongkongu in ga skušajo posnemati.
V	času od junija 1977 do junija 1978 je škofijska Karitas v Hongkongu nudila pomoč 662.000 osebam. Katoličani darujejo za pomoč potrebnim letno okoli 5 milijonov dolarjev, kar je za njihovo število izredno visoka vsota. Precej denarne pomoči prihaja od drugod, zlasti od krajevne vlade. Letni obračun znaša 40 milijard lir. Delovanje škofijske Karitas je tako obširni in podrobno izvedeno, da česa podobnega ni zmožna ne vlada ne druge ustanove.
Ni dvoma, da je vse to izvrstna priprava za delo na Kitajskem, ki potrebuje strokovnega osebja in ustanov za človekov napredek. Tudi to je eden izmed razlogov za upanje za bodočo rast Cerkve na Kitajskem.
STANKO ZORKO
Slovenska bogoslovna akademija
Skupina sedmih slovenskih teoloških profesorjev na rimskih papeških univerzah je ustanovila slovensko bogoslovno akademijo, ki jo je potrdil kardinal Garonna kot prefekt kongregacije za katoliško vzgojo, in ljubljanski metropolit. Namen te akademije je pospeševati bogoslovne znanstvene razprave in njihovo objavljanje; zbiranje in raziskovanje dokumentov v rimskih cerkvenih arhivih o slovenski Cerkvi; zbirati gmotna sredstva za objavljanje razprav in dokumentov, posebno v »Acta Slovenita«. Predsednik akademije je vsakokratni rektor papeškega slovenskega zavoda v Rimu.
B Dosedanjemu ministrskemu predsedniku Andreottiju je uspelo sestaviti novo vlado, v kateri so ministri iz vrst DC, PRI in PSDI. Nova vlada pa ne uživa podpore socialistov in komunistov, zato predvidevajo, da bo padla pri prvem glasovanju. Če se to zgodi, bo predsednik Pertini razpustil obe poslanski zbornici, čemur bi enkrat v juniju sledile volitve.
81 V četrtek 15. marca je sv. oče sprejel 30 diakonov milanske nadškofije. Sv. oče je bil vidno vesel tega obiska in je v nagovoru razložil naloge, ki jih imajo diakoni. Po Kristusovem zgledu naj bodo služabniki božjega ljudstva.
■ V opoldanskem nagovoru v nedeljo 18. marca je sv. oče Janez Pavel II. omenil 40-letnico izvolitve kardinala Pacellija za papeža. Dejal je, da ne smemo pozabiti, da je papež Pij XII. veliko pripomogel k zadnjemu koncilu s svojim naukom o Cerkvi, s prvimi bogoslužnimi reformami, s svojimi pobudami za svetopisemski študij in s svojim zanimanjem za sodobne probleme. Isti dan popoldne je sv. oče obiskal župnijo sv. Jožefa v mestni četrti Au-relio, kjer od leta 1961 delujejo oblati sv. Jožefa. To je bil njegov šesti pastoralni obisk rimskih župnij. V svojem nagovoru je poudaril pomen stanovanjskih hiš za posamezne družine. Hiše se gradijo za človeka, da utešijo njegove osnovne potrebe. Zato se ne bi smelo tega namena zamenjati z drugimi nagibi. Načelo bi moralo biti: Vsaka družina imej svojo hišo!
■ Papež Janez Pavel II. je imenoval za novega pomožnega škofa rektorja Katoliškega inštituta v Parizu Paula Pouparda, ki je v letih 1959-72 delal v francoskem oddelku vatikanskega državnega tajništva v Rimu. Nekateri menijo, da bo Poupard postal tudi naslednik kardinala Martyja na sedežu pariškega nadškofa. Marty bo letos dopolnil 75 let.
H Teroristi, dva fanta in neko dekle, so vlomili na sedež časnikarskega združenja v Bologni, prebrskali arhiv združenja, pred odhodom pa odvrgli zažigalno steklenico. Požar je v nekaj trenutkih zajel vse nadstropje. Zaradi dima se je pri tem zadušila neka 50-letna hišna pomočnica. V Turinu so rdeči brigadisti napadli Fiatovega funkcionarja in mu prestrelili obe nogi, v Padovi pa so »organizirani komunistični proletarci« pretepli prof. Guida Petterja, ki je sicer komunist, a je lani prijavil policiji skupino skrajne levice, ki je nasilno nastopala na padovanski univerzi.
■ Predsednik grške vlade Karamanlis se je konec preteklega tedna mudil v Jugoslaviji. V Splitu ga je v vili »Dalmacija« sprejel tudi Tito. Karamanlis je poudaril, da je treba vse storiti za ohranitev miru na Balkanu, s čimer se je strinjal tudi Tito. Treba je nadaljevati s prijateljstvom, razvijati sodelovanje ter odstranjati drugorazredne razlike. Vedno je treba dajati prednost pomembnim vprašanjem. Karamanlis se je iz Jugoslavije napotil še v Romunijo, kjer ga je v Bukarešti sprejel Ceausescu. V začetku aprila pa bo prišel v Grčijo na obisk bolgarski predsednik Živkov. Znano je, da je Bolgarija najbolj zvesti zaveznik Sovjetske zveze in zato dostikrat v opreki s stališči tako Jugoslavije kot Romunije.
■ Preteklo nedeljo so bile deželne volitve v Porenju-Pfalzu ter za občinski senat v Zah. Berlinu. V tem mestu je dobila največ glasov krščansko demokratska stranka, 44,2 % (leta 1975 43,9 %), socialdemokratska 42,8 (42,6), liberalna 8 (7,1). Prvič se je pojavila lista borcev za zaščito okolja. V deželi Porenje-Pfalz pa je ohranila absolutno večino glasov CDU (Christ-lich demokratische Union), čeprav je nazadovala od 53,9 % na 50,1 %, v sedežih pa od 55 na 51. Socialdemokrati so pridobili tri sedeže in jih imajo sedaj 43, liberalci pa 6 sedežev (enega več).
■ Potem ko sta tako izraelski kot egiptovski parlament odobrila dvostransko mirovno pogodbo, ki naj bi bila podpisana v Washingtonu 26. marca, je ameriški predsednik Carter poslal na Bližnji vzhod svojega posebnega svetovalca Brzezinskega, da bi prepričal vladi v Jordaniji in Saudski Arabiji, naj se ne protivita sporazumu med Egiptom in Izraelom. Vodja palestinskih gverilcev Arafat pa je zagrozil z atentati proti Sadatu ter ga opomnil, da bi se njegovo življenje znalo »v kratkem končati«.
■ Kljub težavnemu položaju kristjanov v Ugandi in politično-vojaškim napetostim v deželi se je praznovanja stoletnice katoliške Cerkve v Ugandi udeležilo 150.000 vernikov. Inozemskih zastopnikov Cerkve je bilo okoli 40. Vodil jih je kurijski kardinal Knox. Več kot polovica zunanjih gostov pa je svojo udeležbo odpovedala zaradi notranjepolitičnih nemirov in vojne s Tanzanijo.
V	Gorici obstaja že dolgo vrsto let možnost, da prisostvujemo dobrim in res zglednim zborovskim nastopom. To še posebej, v kolikor Gorica vabi na mednarodno jesensko tekmovanje veliko tujih zbo rov. Med temi je navadno lepo število odličnih in prvovrstnih ansamblov, ki dajejo ljubiteljem zborovskega petja in glasbe nasploh veliko umetniškega užitka.
Med podobne nastope sodi gotovo tudi koncert beograjskega akademskega komornega zbora Collegium musieum, ki je prejšnji torek 13. marca nastopil v gori-škem Avditoriju v okviru abonmajske koncertne sezone. Mirno lahko zatrdimo, da je bil ta koncert letos gotovo najboljši in tudi za publiko najlepši. Pri tem naj le že pri uvodu dodamo, da bi seveda pričakovali večje število ljudi, saj bi tako tudi Avditorij lepše pozdravil prijazne beograjske gostinje.
Ansambel Collegium musieum je ženski zbor, ki je že takoj v prvih skladbah pokazal na svojo visoko pripravljenost in tehnično izšolanost. Njegova dirigentka Darinka Matič-Marovič je znala iz ansambla izvabiti res velik spektrum zvočnih barv in tudi doseči ne le določene zunanje muzikalne (včasih akustične) efekte, pač pa pričarati pravo duhovno in vsebinsko, tekstom primerno interpretacijsko atmosfero.
Program koncerta je bil zelo pester in tudi primerno začrtan. Na sporedu je bilo najprej nekaj polifonskih skladb duhovne in svetne vsebine. Od teh pa je zbor iz prvotnega programa izpustil tri skladbe, tako da sta ostala le dva moteta (Lassov Hodie apparuit in da Victorie O vos om-nes), ter Pordenonova skladba Canta lo cuco. Ansambel je v teh treh kompozicijah že nakazal stopnjo svojih pevskih kvalitet, čeprav morda ni v tem slogu izvabil tistega bleska in obenem umerjene zvočne zadržanosti, ki smo jih pričakovali.
Zato pa je ženski zbor iz Beograda v resnici zablestel v drugem delu, ki je bil posvečen pravoslavni liturgični glasbi. Slišali smo več skladb duhovne vsebine od skoraj sodobnega Tajčeviča do srednjeve-
• Sv. oče Janez Pavel II. se zelo trudi, da bi se polegel spor v nizozemski Cerkvi Nizozemsko pastoralno zborovanje je namreč izglasovalo zahteve, ki so za Cerkev nesprejemljive. Dva škofa, Gijsen in Simo-nis, sta odločna zagovornika stališč urad ne Cerkve, zato veljata na Nizozemskem za konservativca in med delom vernikov nista priljubljena. Ostali škofje skušajo biti v izjavah bolj previdni, kar pa ni v korist ideološki jasnosti. Tako so se ogradili od škofa Gijsena, ki je dal nekaj ostrih izjav glede splava, homoseksualnosti in sporne dejavnosti nizozemskega pastoralnega sveta, češ da je s tem povzročil novo napetost v katoliški skupnosti na Nizozemskem. Danes je marsikje tako, da je kriv tisti, ki brani načela, ne pa listi, ki jih po svoje tolmači.
• Letos so se zahodnonemški škofje zbrali namesto kot običajno v Fuldi izjemoma v Stapelfeldu v Sev. Nemčiji. Razpravljali so o marijanskem čaščenju, o odnosih do evangeličanov in o nekaterih žgočih dušnopastirskih vprašanjih. Konference se je udeležil tudi predsednik brazilske konference škofov kardinal Aloisio Lorscheider, ki je nemškega porekla.
• Prvo nedeljo v letošnjem marcu so po španskih cerkvah posvetili pomoči španskih vernikov cerkvi v Latinski Ameriki. Medtem ko pride v Španiji na tisoč vernikov en duhovnik, je v deželah Latinske Amerike en duhovnik za 6.600 vernikov. Iz španskih škofij deluje v državah, kjer se govori kastiljski jezik 636 škofijskih duhovnikov, 6.000 redovnikov, 7.500 redovnic in 134 katoliških laikov.
• Čeprav sta kardinal Hermann Volk, nadškof v Mainzu in Rudolf Graber, škof v Regensburgu že dosegla 75 let in sta zato v smislu koncilskih navodil papežu predložila svoj odstop, jima je sv. oče po kardinalu državnem tajniku Villotu sporočil svojo željo, naj vodita svoji škofiji še nadaljnji dve leti.
Iz Slovenije
Postno pismo slovenskih škofov
Slovenski škofje so za postni čas izdali pastirsko pismo, ki govori o skrbi družin in občestev za bolne ter ostarele in daje več praktičnih navodil za delo na tem področju. Pastirsko pismo vseh jugoslovan-
skega glasbenega zapisa. Posebno izrazita je bila Liturgija sv. Janeza Zlatoustega skladatelja Mokranjca. V vseh teh skladbah smo lahko razbrali globoko vzhodno religiozno občutje, ki se v glasbenem izrazu podaja včasih v nežnih liričnih odtenkih, včasih v množični koralni molitvi, včasih v dramatičnih vzklikih. Gotovo je prav v podajanju teh kompozicij Collegium musieum dosegel višek v svoji interpretaciji. Pr; vseh teh skladbah so nastopali tudi razni solisti, med njimi celo bariton, kar je za izvedbe ženskega zbora skoraj nenavadno.
Drugi oz. tretji del sporeda koncerta beograjskih mladih pevk je obsegal v glavnem sodobne skladbe umetne vsebine. Na programu so bili skladatelji Despič, Hri-stič, Prošev, Ozgijan, Petrovič, Berdovič, Kostič in Slovenca Lajovic in Vrabec. Slednjih smo slišali Pastirčke in Uspavanko. Prav je, da je srbski ansambel vključil v repertoar tudi slovenske avtorje in tako lepo podal slovenske tekste. Izven programa je dodal — med ostalim — našo narodno Kaj ti je, deklica. Prej omenjeni srbski avtorji se večinoma poslužujejo sodobnih glasbenih in tehničnih izrazov. Nekateri sodijo v pristno avantgardo (kot npr. v skladbi Instrumentalne pesmi za 26 glasovi). Vse to pa kaže, da ima Collegium musieum za seboj izredno oblikovano in kultuvirano pevsko šolo, saj bi v nasprotnem primeru ne mogel doseči tistih umetniških rezutatov, ki jih je pokazal.
»Vsaka melodija je bitje zase, ima svoj telesen obraz, svoj živ pogled, svojo besedo in kretnjo.« Te Cankarjeve besede so gotovo veljale tudi ob koncertu beograjskih akademičark. V njih podajanju je pesem dejansko zaživela, tudi dobesedno v zvoku in kretnji. Za vse to gre gotovo prva zasluga dirigentki Darinki Matičevi, ki že od ustanovitve tako mojstrsko vodi ta ansambel in mu zna vdahniti dušo in življenje obenem z najvernejšim spoštovanjem estetskih meril.
Za zaključek: takih koncertov si gotovo še želimo!
ab
skih škofov ima pa naslov: Verujmo v enega Boga. To pismo bo objavila Družina.
Nova knjižna zbirka
Z odobrenjem slovenskih škofov bo pri »Družini« v Ljubljani začela izhajati posebna nova knjižna zbirka uradnih cerkvenih dokumentov v slovenskem prevodu. Zbirka bo obsegala papeške okrožnice, pomembne izjave in govore, dokumente rimskih kongregacij in tu in tam tudi dokumente škofovskih konferenc, ki so važni za Cerkov na Slovenskem. V zbirki pa ne bodo izhajale liturgične knjige in ne papeževi nagovori pri splošnih avdiencah. Uredniški odbor zbirke sestavljajo profesorji dr. Franc Rode, dr. Rafko Valenčič in Rafko Vodeb. Prvi zvezek, ki bo obsegal najvažnejše nagovore papeža Janeza Pavla II. v Puebli in na potovanju po Mehiki, je že v tisku.
IZ KANALSKE DOLINE
Dobre reči iz Ukev
V	Ukvah znajo napraviti veliko dobrih reči: domače maslo in sir, domače klobase, salamo, šunko, in še posebno dobro zasako. Ukovška zasaka se napravi takole:
Speh (slanina) se najprej zmelje, potem osoli in doda kuhanega česna. Vse to pustijo nekaj dni, da se sol in česen dobro prepojita z zmleto slanino. Potem dajo vse skupaj v mastb'č (dežo), vmes pa še klobase, da imajo potem tm'h (okus in duh) po zžseki. Klobase se jemlje iz mastbča po nekaj mesecih. ZAsako rabijo za namazat na kruh, pa tudi kot zabelo in zo delat friko. V zasaki so tudi številni kosci mesa, ki se je prej držalo slanine. Rečejo jim grumpe (ocvirki).
Klobase delajo 'bele in krvave. Bele so navadne kot drugod, krvave pa iz krvi bolj krvavega mesa, svinjske glave m poparjenega kruha.
Za praznike spečejo v Ukvah šartel. Cenijo še domači med, zakaj nekateri Ukljani redijo tudi čebele, Med pobirajo iz panja s ponovco in ga devajo v golido.
Reči, ki postajajo dandanes zelo cenjene in iskane, zakaj vedno težje jih je dobiti. Sii iz ukovške mlekarne, na primer, pokupijo tujci vsega sproti. Ukljani smo veseli in ponosni na svoje navade, jedila, skratka na vse posebnosti naše domače kulture. - D. Z.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Univerzitetna cerkev nekdanje katoliške univerze v šangaju. Po prihodu Maocetunga na oblast je bila spremenjena v muzej, sedaj pa st govori, da jo mislijo novi oblastniki zopet izročiti bogoslužnim namenom
18. občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete
V	ponedeljek 5. marca se je v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici vršil 18. redni občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP). Polnoštevilno so se ga udeležili zastopniki včlanjenih prosvetnih društev in organizacij.
Občni zbor je odprl predsednik dr. K. Humar, ki je imel tudi uvodno poročilo.
V	svojem poročilu se je predsednik ustavil predvsem od 20-letnem jubileju, ki ga ZSKP letos obhaja, saj je bila ustanovljena v januarju 1959. Pri tem se je spomnil pobudnika Zveze pok. prof. Mirka Fileja in prvih društev, ki so se povezala v -to zvezo: goriško prosvetno društvo, ki se je kasneje poimenovalo po prof. M. Fileju, števerjanskc društvo »F. B. Sedej« in pa društvo iz Pevme. Ta tri društva so spočetka tvorila Zvezo slovenske katoliške prosvete. Pozneje so se ustanovila še druga društva in pristopila k Zvezi: PD v Štan-drežu, v Podgori in v Doberdobu, SKAD, pevska zbora »Mirko File j« in Rupa-Peč. ZSKP je odprta vsem slovenskim prosvetnim in sličnim organizacijam, ki slonijo na krščanskih in demokratičnih načelih, je poudaril predsednik.
Nato je pregledal glavne pobude, ki jih je Zveza izpeljala v dvajsetih letih življenja, omenil sodelovanje z drugimi prosvetnimi centralami v zamejstvu in v matični domovini ter zaključil s pogledom naprej. Zlasti je poudaril največjo pobudo v tem poslovnem letu, ki bo obisk pri rojakih v ZDA. Po veliki noči bosta namreč šla v Ameriko štandreška dramska skupina in ansambel Lojzeta Hledeta iz števerjana. Gostovanje bo trajalo 14 dni na povabilo tamkajšnjih Slovencev.
Za predsednikom je prebrala svoje poročilo tajnica dr. Marilka Koršič-Cotar. Ustavila se je zlasti pri delu, ki ga je Zveza opravila v preteklem poslovnem leru. Omenila je razne pobude: sodelovanje pri Ljudskem radiu Gorica, sodelovanje pri dramski in koncertni sezoni v Gorici. Pri tem je poudarila tudi težave in pomanjkljivosti pri obeh pobudah. Nadalje je omenila 20-letnico Cecilij anke, udeležbo pri srečanju manjšin v Trstu 6. in 7. oktobra lani, praznovanje 30-letnice »Našega tednika« na Koroškem, kulturne stike z matično Slovenijo, s Koroško, Tržaško ter glasbeno šolo, ki lepo deluje v treh centrih v Gorici, Doberdobu in štandrežu ter ima blizu sto gojencev. In še to in ono, kar se je nabralo od zadnjega občnega zbora.
Blagajniško poročilo je podal Viktor Prašnik. Za njim pa so prebrali svoja poročila zastopniki včlanjenih prosvetnih društev m organizacij. Nekatera poročila so bila zelo bogata in natančna. Iz teh poročil je bilo razvidno, kako je kulturno življenje razvito zlasti v treh naših vaseh in sicer v Doberdobu, Štandrežu in Šte-verjanu. Poročilo za Doberdob je prebrala prof. Franka Ferletič. Njeno poročilo bi zaslužilo, da se ga objavi v celoti, saj natančno analizira številne kulturne ter zabavne pobude v tej kraški vasi, pobude, ki imajo svoje izhodišče prav v prosvetnem društvu »Hrast«.
Tudi v Štandrežu (poročilo je prebrala Silvana Žniderčič) se lahko postavijo s svojo dramsko dejavnostjo. Njih dramska skupina je gotovo najbolj delavna v vsem našem zamejstvu, če izvzamemo SSG, ki pa je poklicno gledališče. Toda niso delavni samo v dramatiki, tudi drugače je njih kulturno življenje pisano in zajema glasbeno področje, pevsko, narodnoobrambno, zabavno in tudi športno.
Nekaj podobnega velja za Števerjan. Anka Cernic, ki je podala podočilo, je imela kaj poročati o njih kulturni dejavnosti, ki je razgibana, mnogostranska in plodovita. K temu še najbolj prispeva dejstvo, da imajo svoje prosvetno središče v župnijskem domu. Brez tega doma bi bilo tudi njih delovanje močno prizadeto, kot je drugod, kjer nimajo svojega sedeža, npr. v Podgori in v Rupi in na Peči. V teh vaseh, zlasti v Rupi in na Peči, dobre volje ne manjka, nimajo pa primernih društvenih prostorov. Morda je prav to eden izmed razlogov, da številni pevci in pevke iz teh vasi sodelujejo pri obeh zborih v Gorici in pri ansamblu v Števerjanu.
Kar zadeva Gorico, so podali poročilo Viktor Prašnik za Goriško društvo, Ivica Koršič za SKAD, oz. Marko Bukovec za SMReKK in Franka Žgavec za pevski zbor »Lojze Bratuž«, Edi Pavletič pa je prisotne seznanil o delovanju moškega zbora “Mirko Filej«. Iz njihovih poročil je bilo razbrati, da je prosvetno življenje v raznih oblikah živo tudi v goriškem mestu in da ima svoje središče v Katoliškem domu.
Po poročilih društev je predsednik nadzornega odbora Ciril Koršič prebral poročilo tega nadzornega organa; njegovo poro-
čilo je bilo ugodno. Zato so navzoči brez težav dali razrešnico dotedanjemu odboru.
Sledile so volitve. Prisotni so še za eno leto potrdili ves dosedanji odbor s predsednikom vred. Pot v tretje desetletje Zveze slovenske katoliške prosvete so na koncu zalili s kozarcem vina in se prijateljsko pomenili o tem in onem.
Z GORIŠKEGA
Števerjan Občni zbor Kmečko-delavske zveze-Slo-venske skupnosti. Sklical ga je in vodil predsednik sekcije Hadrijan Koršič. Uvodno poročilo je podal sekcijski tajnik Marjan Terpin, ki je zlasti prikazal uspešno in plodno delovanje občinske uprave, ki je izraz (volje Slovenske skupnosti in je dosegla tako na upravnem polju kakor v izvrševanju javnih del v Števerjanu zelo lepe uspehe, kar priznavajo tudi politični nasprotniki. Brez dvoma je to zasluga v prvi vrsti župana Klanjščka, pa tudi njegovih sodelavcev in članov odbora sekcije SSk, ki so s sivojim doprinosom v teh letih opravili izredno pozitivno delo v korist vsega števerjanskega ljudstva. Sekcijski tajnik je opozoril na bližnji pokrajinsk: kongres stranke, saj je tudi od nas vseh odvisno, kakšna bo naša usoda v mejah Italije.
Župan Klanjšček je seznanil zborovalce z uspehi, težavami in problemi občinske uprave, vendar je izrazil mnenje, da lahko z veseljem gledamo v bodočnost, ko imamo v Števerjanu toliko mladine, ki je pripravljena zavihati rokave in prijeti za delo.
Da je temu tako, je bil priča občni zboi sam, saj je bila prisotna v večini mladina in novi odbor sekoije, ki so ga razširili za dva člana, sestavljajo v glavnem mladi ljudje.
Novi odbor je tako sestavljen: Mužina Mirko, Humar Mirko, Marjan Terpin, Alojz Hlede, Anka Černič, Alojz Maraž, Ivan Mužič. Člani odbora so še vsi občinski svetovalci SSk in sicer:	Stanislav
Klanjšček, Hadrijan Koršič, Alojz Mužič, Ciril Terpin, Armando Skok, Jože Prinčič, Simon Komjanc, Emil Terpin, Aleš Pintar, Boris Hladnik, Jože Simčič in Helena Knez.
Krmin-Plešivo
Cerkve pri Subidi še vedno niso začeli popravljati, dasi imajo slovenski verniki že celo zimo mašo v eni od bližnjih hiš. Letošnja zima je bila precej huda in tako so zastala tudi gradbena dela. Upati je, da bo gradbeno podjetje, k: se je obvezalo za popravilo cerkve, vsaj sedaj na pomlad začelo čimprej z obnavljanjem.
Ničesar ni mogoče več zvedeti tudi o zadevi v zvezi z mejnim prehodom Plešivo-Medana, ki naj bi postal druge stopnje, tako da bi bilo omogočeno tudi prehajanje s potnimi listi in ne le s prepustnicami. Pomisliti je namreč treba, da vse od Rožne doline do Stupice ni nobenega pomembnejšega mejnega prehoda, ki bi bil odprt tudi v večernih urah. Tako morajo Brici z obeh strani, če zamudijo zgodnjo večerno uro in se znajdejo pred zaprtim mejnim prehodom, opraviti celo pot preko Gorice in Nove Gorice, da pridejo domov. Ta omejitev izredno škodi mejnemu prometu in izletništvu ob koncu tedna.
Sedaj, ko je že določeno odprtje prehoda med Gorico in Novo Gorico neposredno v ulici sv. Gabrijela, mar ne bi istočasno, v okviru Osimskih sporazumov poskrbeli tudi za višjo stopnjo mejnega prehoda na Plcšivem, da bi sicer tako zelo odprta meja ne utesnjevala Bricev?
Uničiti Sočo za vsako ceno!
Zveza društev za varstvo okolja v Sloveniji je v začetku letošnjega marca pozvala prebivalstvo tolminske in idrijske občine, naj podpiše spomenico o obvarovanju Soče in Idrijce, ki ju hočejo uničiti z gradnjo novih elektraren Kobarid, Trebuša in Doblar 2.
Tolminska SZDL (Soc. zveza delov, ljudstva) pa je to spomenico obsodila, češ da bi moralo prizadeto prebivalstvo izraziti svoje lastno mnenje na njenih krajevnih konferencah, v podjetjih ali zborih ljudi in da je zbiranje podpisov zgolj v prid enemu interesu. Omenjani organ se zavzema namreč za kompromis, kar v bistvu pomeni le uničenje Soče.
Da domače prebivalstvo ne bo imelo koristi od elektraren, saj bodo elektriko odvajali drugam za pokrivanje dnevnih konic porabe, je že zdaj znano. In domačini se tega tudi zavedajo.
Cerkvica na Pečah — žrtev brezvestnežev
Marijina cerkvica na Pečah v slikoviti dolini Glinščice je v dneh 17. februarja in li. marca postala žrtev ogabnih napadov. Bila je sicer vedno izpostavljena posegom brezvestnih »ljubiteljev« narave in starih spomenikov, a zadnji napad je cerkvici zadal smrtni udarec. Oltar je končal v grmovju, klopi so deloma požgane, kip razbit, stene popisane z nacističnim znakom, vrata ožgana in sneta s tečajev. Slovenci obdarjeni s »pohvalnim« stavkom, lopa požgana m podrta...
Zgodovina pravi, da so cerkev Matere božje na Pečah zgradili izredni spokorniki, člani bratovščine sv. R. Telesa že v 13. stoletju. Pozneje naj bi ob njej sezidali tudi samostan, saj je bil kraj izredno privlačen za spokornike. Cerkvica je postala draga ne samo prebivalcem Brega, temveč tudi Tržačanom, ki so radi romali k Mariji na Pečah, vse do leta 1930. Takrat so romanja opustili, kajti cerkvica je začela razpadati. Tako je ostalo vse do leta 1955, ko je urad za spomeniško varstvo po prizadevanju dušnih pastirjev iz Boljunca, Doline ter ljudi iz okoliških vasi cerkvico
Ali bo sedaj kaj boljše?
Po tržaškem škofijskem zborovanju je bilo večkrat slišati to vprašanje: pri vernikih in zlasti pri tistih, ki se ne smatrajo za vnete kristjane.
Če mora biti kaj boljše, je treba kaj spremeniti, se mora kdo poboljšati. Toda: kdo naj se poboljša? Kaj radi pričakujemo, da se bodo razmere same spremenile; pričakujemo ali celo zahtevamo, naj se drugi spreobrnejo, poboljšajo. A mi sami? Ali ne velja ta klic k poboljšanju najprej nam?
Tržaško zborovanje je res dalo marsikatero pobudo za potrebne spremembe, za boljše medsebojno razumevanje; pokazalo je, da se odpornost krha; nakazalo je tudi nekatere smernice, ki se jih je treba držati, ako hočemo dospeti do zaželenih uspehov. A vse to bo premalo, če ne bomo začeli pri sebi. »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« je klic, ki prihaja tudi od tržaškega zborovanja. Pa ne samo od zborovanja.
Sedanji čas pričakuje od nas več zavzetosti za dobro stvar, več čuta soodgovornosti v Cerkvi, več pripravljenosti za delo v korist krščanske skupnosti, več ponosa v izpričevanju svoje vernosti, manj strahu pred nevarnostmi in nasprotniki, več zaupanja nauku Cerkve in njenim smernicam za življenje. Kratko rečeno: zavihajmo rokave in začnimo z novim delom, da ne bomo kot kristjani ostali v ozadju brez pravega poguma in jasnega cilja!
obnovil in jo vrnil hvaležnim vernikom. Istega dne 22. maja so blagoslovili tudi obnovljeno cerkev sv. Martina v Dolini.
V	sončnem nedeljskem popoldnevu so Brežani v veliki procesiji po strmih poteh dosegli Peče, kjer je msgr. Salvadori najprej cerkvico blagoslovil, nato pa imel sv. mašo z govorom o Mariji. Po maši so bile še litanije in blagoslov. Ob tej priložnosti so verniki prvič zapeli Slomškove litanije v obliki kitic. Ob sončnem zatonu so se ljudje vračali s Peči v dolino in govorili: »Sedaj imamo tudi mi Višarje na Tržaškem!« Tako pravi kronist v Katoliškem glasu v 20. in 21. številki leta 1955.
Marijina božjepotna cerkvica na Pečah pripada župniji Boljunec in in v boljunski cerkvi se hrani na stranskem oltarju Marijina podoba, ki so jo do nedavnega v procesiji vsako leto po veliki noči prenesli na Peče, kjer je ostala do jeseni.
Župnik iz Boljunca Marij Gerdol se je pripravljal, da bo to Marijino svetišče s pomočjo deželnih oblasti popravil, a sedaj se zdijo popravila človeško gledano skoro nemogoča. Pri Bogu pa ni nič nemogočega. Z božjo pomočjo se mora cerkvica na Pečah znova popraviti in blagosloviti in s tem dati zadoščenje Mariji za onečaščenje.
Slovenski duhovniki bi radi prav v tem času marsikaj novega in lepega naredili, a naše moči so omejene in šibke. Od nas ne more nihče pričakovati, da bomo ustvarili kaj več od tega, kar je bilo do sedaj narejeno. To dejstvo ni posebno razveseljivo, a odgovarja dejanskemu stanju. Tu bi morali nastopiti laiki, ne da nas duhovnike nadomestijo, a da storijo to, kar od katoliških laikov zahteva današnji čas.
Ali je to mogoče? Žal opažamo marsikje umikanje; morda celo strah pred tem, kaj bodo drugi rekli. In to med mladimi in med ne več mladimi. A če se ne bomo vsi zavzeli, ne bo prišlo do zboljšanja, ki ga vsi pričakujemo in vsi potrebujemo.
Dr. Lojze Škerl
Podelitev nagrade iz sklada »Dušana Černeta«
V	ponedeljek 26. marca bo v glavni dvorani Slovenske prosvete v Trstu, Donizettijeva 3 ob 20.15 slovesnost ob podelitvi nagrade iz Sklada Dušana Černeta. Letošnji nagrajenec bo pevski zbor »Planinka« iz Ukev v Kanalski dolini.
Nagrade, ki se podeljujejo ob obletnici smrti Dušana Černeta (29. marca 1975), so doslej prejeli list Dom iz Beneške Slovenije, tržaška revija Zaliv in Goriška Mohorjeva družba.
Žalosten pogled na oskrunjeno cerkev na Pečah nad Boljuncem
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST priredi revijo otroških in mladinskih zborov
Pesem mladih
ki bo v nedeljo 25. marca ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu
Širite >v Katoliški glas“
f Ljubo Toroš
V	krminski bolnišnici je 10. marca skoraj nenadoma umrl Ljubo Toroš, učitelj v pokoju. Novica o njegovi smrti je globoko pretresla vse Slovence s Krminskega, saj je bil rajnki Toroš zelo znana in splošno priljubljena osebnost.
Ljubo Toroš se je rodil pred 70 leti v Dolenjah pri Krminu. Bil je še otrok, ko se je družina zaradi izbruha prve svetovne vojne umaknila v Slovenijo. V Ljubljani je dokončal študije; postal je poklicni učitelj. V času med obema vojnama je služboval po raznih krajih Štajerske.
Med drugo svetovno vojne so ga Italijani internirali v zloglasnem taborišču v Gonarsu. Pod zavezniki je zopet nastopil učiteljsko službo in sicer najprej v Medani, potem pa na Tržaškem. Njegovo zadnje mesto je bilo v Sv. Križu. Pred petimi leti je stopil v pokoj in se dokončno naselil v Krminu.
Že iz teh bežnih podatkov je razvidno, da mu življenjska pot ni bila lahka. Kljub temu pa je naš Ljubo ostal vedno optimističnega in vedrega značaja. Njegova glavna značilnost pa je bila ljubezen do zborovskega petja. Na tem polju se je udejstvoval od mladih let. Imel je lep glas in izreden posluh. Z navdušenjem je zadnja leta sodeloval pri moškem zboru »Brda« in tudi pri cerkvenem zboru. V petih letih smo komaj opazili, da bi kdaj zmanjkal pri sv. maši.
Njegov pogreb je bil za krminske razmere prava manifestacija. Pri odprtem grobu sta spregovorila župnik Mirko Rijavec in Tone Kostnapfel v imenu tržaških učiteljev. Žalostinke pa so zapeli združeni zbori s Plešivega in Števerjana pod vodstvom Zdravka Klanjščka
Globoko sožalje izražamo vdovi Jožici, sinu Mihaelu ter ostalim sorodnikom. Počivaj v miru, dragi Ljubo!
Skupna izjava
V	soboto 17. marca sta se srečali v Padovi delegaciji Slovenskih delovnih ljudi v Italiji ter Avtonomnega deželnega južno-tirolskega sindikata nemško govorečih delavcev.
Delegaciji sta si izmenjali lastne izkušnje ter spoznanja na področju sindikalnega delovanja v okviru manjšin ter ugotovila stalno pomanjkanje volje s strani enotne sindikalne federacije CGIL-CISL-UIL po reševanju problemov delavcev obeh narodnih manjšin s tem, da čakajo postavljene zahteve po rabi materinskih jezikov ter odobritvi gospodarske politike v korist krajevnega prebivalstva še vedno na ugodni odgovor.
Delegaciji sta dalje izrazili svoje odločno nasprotovanje vsakršnim špekulacijam s strani italijanskih nacionalističnih krogov glede enakopravnosti obeh jezikov ter sta pripravljeni k takojšnjemu sodelovanju in ojačenju medsebojnih stikov.
Šport;
PRVENSTVO MOŠKE C LIGE
Bor - Olympia 3 : 0
(15:3, 15:6, 15:1)
01ympia: Antonič, Cotič M. in Š., Kuštrin, Špacapan.
Gostovanje pri tržaškem Boru je dokončno pokazalo, da je usoda 01ympie že vnaprej zapečatena, saj je nemogoče, da bi ekipa v preostalih srečanjih vsakikrat zmagala. O tekmi sami pa ni vredno veliko razpravljati, kajti že sam izid kaže, kakšna je bila slika na igrišču.
Ker se bo torej prvenstvo kmalu zaključilo, je povsem razumljivo, da je treba že sedaj misliti na prihodnjo sezono, če nočemo, da bi postalo naše udejstvovanje le prava rekreacija. V ponos 01ympie je pa prav gotovo, da že skoraj dvajset let nastopa v odbojkarskih prvenstvih in če temu dodamo, da nima na Goriškem prave alternative, je povsem jasno, kakšno posledico bi imel morebitni razpad njene pirve ekipe.
Pri tem mislim opozoriti predvsem odbor goriškega društva, saj je marsikomu znano, da se ni pred letošnjim prvenstvom dosti zanimal za razmere, ki so v ekipi. Vedelo se je namreč, da bo 01ympia nastopila v okrnjeni postavi, ker so ekipo zapustili nekateri obetajoči igralci. Tudi lahko mirne duše priznamo, da so ekipe, ki se borijo za prestop v višjo ligo, organizacijsko veliko na boljšem. Trenerski kader si moramo namreč ustvariti iz lastne srede, pomisliti je treba na naraščaj, nazadnje pa se je troba zavedati, da je zelo važno, če uspešno nastopamo v višjih prvenstvih, kajti tudi šport je pomembna komponenta narodnostnega bitja.
Prihodnjo soboto bo 01ympia igrala v telovadnici na Kornu z ekipo Sater iz Gradišča. Tekma bo ob 18.30 - F. B.
Stran 4
Srečanje v Gradežu
V soboto in nedeljo 17. in 18. marca je bilo v Gradežu, v hotelu Argentina, pod vodstvom goriškega nadškofa, ki je predsednik škofovske komisije za družbena občila, srečanje duhovnikov in laikov, ki se s tem vprašanjem bavijo. Po pozdravu škofa Cocolina je govoril nadškof iz Ra-venne Tonini o dolžnosti nas katoličanov, da se za ta vprašanja zanimamo in jih rešujemo na podlagi evangeljskega nauka ter s tem napravimo protiutež vsemu, kar je na tem polju kvarnega in podlega. Govorili so tudi mnogi laiki in iznašali razne pobude, kako naj te zadeve rešujemo. Nav zoč je bil tudi urednik našega lista, saj ima tudi »Katoliški glas« iste naloge, da naše ljudi seznanja in spodbuja k zvestobi do Cerkve in našega naroda.
Gostovanje Komedije iz Zagreba
Po daljšem premoru, ki je postal v letošnji abonmajski sezoni že običajen, smo si lahko spet ogledali gledališko predstavo. V četrtek 15. marca je bilo na sporedu v Verdiju gostovanje Komedije iz Zagreba.
Gledališča Komedija ni treba predstavljati, saj ga vsi že dobro poznamo. Večkrat smo že občudovali njegove mogočne odrske stvaritve. Tokrat so nam prikazali delo Josepha Steina »Goslač na strehi«. Igra, oziroma glasbena komedija, je povzeta po pripovedkah Solema Alejhema. »Goslač na strehi«, znani musical, je tragikomična zgodba v dveh delih o preprostih ljudeh in njihovih usodah.
Dogaja se v ruski vasi Anatevki leta 1905. Igra nam prikazuje izrez iz življenja mlekarja Tevje in njegove družine v okviru vaške okolice. V carski Rusiji se v teh letih začenjajo izgoni Zidov. To se, na žalost, zgodi tudi v Anatavki, čeprav so tu živeli Rusi in Židje v miru in v vsaj navidezni slogi. Delo se zaključi z odhodom Židov iz vasi, z njihovo razkropitvijo po svetu in iskanjem nove domovine.
Zagrebški igralci so dovršeno odigrali svoje vloge. Največ priznanja pa je žel Damir Mejovšek, ki je ustvaril prisrčen in posrečen lik mlekarja Tevje. Ta se za rešitev svojih vsakdanjih skrbi zateče po nasvet k Bogu z zelo pristnimi in domačimi dialogi. Velik del zasluge pri uspehu predstave ima režiser Vlado Stefančič, ki zmore voditi številčno tako bogat gledališki ansambel.
Mislim, da so bili številni gledalci na splošno zadovoljni s predstavo, čeprav niso vsi razumeli celotnega hrvaškega besedila. Pripomnila bi še to, da je bila igra morda nekoliko predolga. Kak posamezni prizor bi lahko črtali. Tudi glasba ni bila zmeraj čisto primerna. Mestoma je bila v primerjavi z dogajanjem na odru preveč bučna in vesela. Tu mislim predvsem na sklepni prizor, ki je navsezadnje zelo tragičen. Židje, vaščani Anatevke, ki so živeli na tej zemlji že dolgo vrsto let, jo morajo zapu-
stiti v treh dneh, ne da bi vedeli za vzrok tega sklepa.
Zdi se mi, da glasba ni več tako originalna kot je bila v delu »Jalta, Jalta« ali pa v rock-operi »Gubec-Beg«. Glasbeni motiv se večkrat ponavlja. Morda smo postali tudi mi gledalci bolj kritični. Pred tremi leti je bila glasbena komedija za nas novost, sedaj ni več. Da bi se ne »prenajedli« podobnih predstav, bi bilo prav, da bi v bodoče vodstvo SSG pripravilo gostovanje kakega drugega gledališča. - Iva K.
Deželni predsednik v Števerjanu
V ponedeljek 19. marca je obiskal Ste-varjansko občino deželni predsednik Co-melli. Povabila ga je domača občinska uprava. V občinskih uradih ga je sprejel župan Stanislav Klanjšček z odborniki Mu-žičem, Terpinom, Skokom, Koršičem in Komjancem. Prisoten je bil tudi deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka ter pokrajinski tajnik SSk Marjan Terpin.
Zupan se je gostu zahvalil za zanimanje, ki ga je kot deželni predsednik pokazal za probleme števerjanske občine s tem, da je sprejel povabilo in prišel v to briško vas. Seznanil ga je v nadaljnjem z nekaterimi važnimi problemi, s katerimi ima trenutno opravka števerjanska občinska uprava, zlasti v zvezi z dograditvijo stavbe za šolo s celodnevnim poukom.
V prostem razgovoru, ki je sledil, sta tako pokrajinski tajnik kakor deželni svetovalec dr. Štoka seznanila gosta s stališči SSk glede globalne zaščite in glede bodočnosti naše dežele v luči nekaterih akcij, ki težijo k temu, da bi našo deželo razkosali. Slovenci in v prvi vrsti Slovenska skupnost so proti vsaki razdelitvi dežele, je poudaril dr. Štoka.
Podgora
V nedeljo 11. marca je domači župnik sklical nekatere farane in jih seznanil o nujnosti nekaterih popravil v župnišču in o preureditvi mladinskega doma. Prostori tega doma, kakor so sedaj, nikakor ne odgovarjajo sodobnemu dušnopastirskemu delu. Potrebni so svetli prostori, segreti pozimi, s potrebno opremo za predavanja, za krščanski nauk šolske mladine, za razna zborovanja in tildi za pošteno zabavo. Zid za odrom je zelo poškodovan in v deževnem času pušča nanj. Streha župnišča je v zelo slabem stanju. Da ne govorimo o sami cerkvi, katere zidovi kažejo znake časa, tlak pa poškodbe še iz prve svetovne vojne. Zakristijo je treba očistiti in orgle so nujno potrebne pregloda.
Zato je g. župnik ob podpisu 13 faranov že vložil prošnjo na škofijo za uradni pregled omenjenih del in za potrebno dovoljenje. Stroški naj bi bili pokriti z denarjem župnije, ki je vložen na škofiji. Upamo, da bo škofija na to pristala tudi zaradi slovesnosti birme naših otrok, ki bo 24. junija. S temi deli in popravili bo naša fara dosegla raven drugih lepo in dostojno urejenih župnij.
Društvene smučarske tekme Jlumrnie
««
V nedeljo 18. marca je ŠZ 01ympia organizirala »dan na snegu« im istočasno smučarske tekme za člane smučarje, za družinske člane in za simpatizerje. V veleslalomu, ki je bil na Trbižu in v smučarskih tekih v Ovčji vasi so se pomerili med seboj najmlajši do najstarejših.
Kljub prijateljskemu razpoloženju nista manjkala tekmovalni duh in borbenost, kajti tekmovalci so vedeli, da jih čakajo lepa priznanja za trud in napor: medalje in pokali Cassa di Risparmio, Torrefazione Goriziana, Fotocinetex, trgovina živil Pintar, steklarna Bardusco, trgovina Andrej Košič, trgovina Terpin, Cer-Impex, SOBE-MA, trgovina Steni-Vittori, urarna Vižintin, Cej-publiciteta in zobna ambulanta Vrtovec.
Po končanih tekmah sa se udeleženci lahko okrepčali v dobro založenem baru, ki ga je na svoje stroške opremila trgovina živil Pintar-Schiff.
Nagrajevanje se je vršilo v nekem lokalu v Ovčji vasi. Dr. Vrtovec, načelnik smučarske sekcije, je poudaril družinski značaj letošnjega tekmovanja: nagrajeni ne bodo samo najboljši v posameznih kategorijah, pač pa tudi zakonski pari in družinske ekipe; zahvalil se je prof. Kranner-ju za njegovo delo in mu v priznanje podelil lep pokal; priznanje so dobili tudi sodelavci Braida, Delai, Flego in Pintar.
Veleslalom: Družinski pari: 1. zakonca Pintar, t. 88; 2. zakonca Flego, t. 86. Druži-
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ«
Dramski odsek
uprizori komedijo v dveh delih M. Barrasch in C. Moore
Cvetje hvaležno odklanjamo
Režija: Emil Aberšek
Premiera v nedeljo 25. marca ob 17. uri
v prosvetnem domu »Anton Gregorčič« v ŠTANDREŽU
Bralci pišejo
Katoliška knjigarna v Gorici brez »Zaliva«
V edini slovenski knjigarni v Gorici po kakem tednu izida ni več mogoče dobiti te zamejske revije. Izgine namreč s prodajnih pultov kar čez noč, medtem ko se marsikaj drugega, manj zanimivega, drži na policah po cele mesece. Zakaj tako?
j. m.
■
Srečanje slovenskih izseljenskih duhovnikov
V Avstriji so se zbrali na spomladno srečanje slovenski duhovniki, ki delujejo med našimi izseljenci v državah zahodne Evrope. Sešlo se je 24 duhovnikov.
OBVESTI IA
Odbor sekcije SSk - Sovodnje vabi na občni zbor sekcije, ki bo v soboto 24. marca ob 20. uri v poslopju osnovne šole v Gabrjah. Dnevni red: 1. pozdrav, 2. tajniško poročilo, 3. razno, 4. volitve novega odbora.
Društvo naravoslovcev in tehnikov priredi v nedeljo 25. marca naravoslovno ekskurzijo po Krasu. Vsi, ki jih stvar zanima, se zberejo ob 10.30 pred tržaškim sodiščem (Foro Ulpiano). Ekskurzijo bo vodila prof. Marinka Pertot. Zaželena so osebna vozila. Kosilo iz nahrbtnika.
KASTA v Trstu sklicuje svoj redni občni zbor v petek 23. marca v prvem sklicanju ob 20. uri in v drugem sklicanju ob 20.30 v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu.
Vpisovanje za romanje v svetišče La Co-rona pri Veroni se zaključi v soboto 31. marca. Sedaj se lahko vpišete samo še v knjigarni Fortunato v Trstu, v Marijani-šču na Opčinah in v župnijah, kjer je to izrecno povedano. V aprilu in maju se bo dalo vpisati le, če kdo odstopi.
Nadaljuje se vpisovanje za skupno tržaško romanje v Rim pod vodstvom škofa Bellomija, ki bo od 3. do 6. septembra.
18. dušnopastlrski tečaj bo letos v Trstu v domu duhovnih vaj »Le Beatitudini« od 31. julija zvečer do 2. avgusta opoldne.
ne: 1. R. in D. Delai; 2. Marjetica in Jože Vrtovec, 3. M. in M. Braida.
Moške kategorije: Medvedki: 1. A. Cro-be, 2. N. Delai, 3. Ivan Bresaiani. Najmlajši: 1. D. Zollia, 2. R. Grusovin, 3. E. Er-macora. Naraščajniki: 1. B. Košič, 2. K. Macuz, 3. H. Košič. Mladinci: 1. M. Braida, 2. R. Kos, 3. M. Lenhardt. Člani: 1. F. Len-hardt, 2. M. Braida, 3. M. Figar. Amaterji: 1. G. Faganel, 2. G. Tripani, 3. G. Pintar. Veterani: 1. A. Vida, 2. I. Flego, 3. Jože Vrtovec. Pionirji: 1. Martin Kranner, 2. E. Grusovin.
Zenske: 1. M. Vrtovec, 2. Boba Rinelli, 3. I.. Bardusco. Najmlajše: 1. D. Macuz, 2. S. Selva. Naraščajnice: 1. F. Pozzo, 2. R. Delai, 3. K. Cej. Mladinke: 1. M. Braida, 2. A. Pozzo, 3. M. Kouvalis. članice: M. Vit-tori, 2. B. Sinigoi. 3. N. Canziani. Dame:
1. D. Delai, 2. A. Pintar, 3. M. Flego.
Teki. Pari: 1. zakonca Gaier, 2. zakonca
Bregantini. Družine: 1. B. in N. Conzutti,
2. L. in M. Bregantini, 3. K. in V. Cej. Najmlajši (2 km): 1. S. Contin, 2, L. Bau-čer, 3. M. Mari. Naraščajniki: 1. L. Bregantini. Mladinci: 1. M. Petrachi, 2. R. Kos, 3. M. Braida. Člani (2 km): A. Vida, 2. V. Cej,
3. P. Sinigoi. Člani (4 km): 1. G. Gaier, 2. L. Bregantini. Naraščajnice (2 km): 1. D. Iurich, 2. E. Del Zotto. Naraščajnice (2 km): 1. B. Conzutti, 2. R. Delai, 3. M. Conzutti. Dame (1 km): 1. M. Flego, 2. N. Conzutti, 3. M. Bregantini. Dame (2 km): 1. A. Gaier.
DAROVI
Za katoliški tisk: Mr. Val. Z. Jelinčič, Kanada, 8.500; družina Daneu, Trst, 10.000; N. iN., Opčine, 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: sestri Vera in Nada ob četrti obletnici smrti dragega brata Dušana Černeta 50 USA dol.
Za Zavod sv. Družine: N. N. 40.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 100.000; Marijina družba 20.000; N. N. 4.000; N. N. 2.000; M. H. 20.000; N. N. 2.000; N. N. 4.000; N. N. 2.000 lir.
Namesto cvetja na grob Jožefa Čavdek iz Sovodenj daruje družina Podveršič za skavtsko četo Rupa-Peč 15.000 lir.
Za tiskovni sklad Mohorjeve družbe: Edi Gobec 30.000 lir.
N. N. iz Brd: za katoliški tisk 3.000, za Alojzijevišče 2.000, za sklad Katoliški misijoni 5.000 in za lačne in gobave 5.000 lir.
Ob drugi obletnici smrti drage mame Pavle Dobravec-širca daruje hčerka Marica za cerkev v Mavhinjah 10.000 in za lačne po svetu 6.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Fava Marija Kristina v spomin pok. staršev Ma-riuče in Pepija Podobnik 32.000; družina Škerlavaj v spomin pok. očeta Franca 10.000; družina Rebek v spomin pok. Emilije Bandelj 8.000; Meri Hrovatin v spomin pok. Rinalda 8.000; N. N. 5.000; Lojzka Škabar z družino v spomin moža in očeta Pepija 50.000; Angela Sosič-Trento ob rojstvu vnučke Lucije 10.000; družina Peter Cvelbar 10.000; družina Sosič Nada 5.000; N. N. v spomin moža in očeta Karlota 8.000; N. N. 6.000; družina Gorup v spomin pok. strica Stankota Vaclik 20.000; Evelina in Zvonko Vidau ob krstu sinčka Boruta Ivota Petra 10.000; Franc Jeza (boter) ob krstu vnučka Boruta Ivota Petra 20.000; razni 12.500 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: Lojzka Škabar z družino v spomin moža in očeta Pepija 20.000 lir.
Za zbor »M. Kogoj«, Sv. Ivan: Gracija Gerdol v spomin Ivana Požarja 20.000 lir.
Za Mladinski dom v Boljuncu: Berto in Gracija Gerdol v spomin drage Šantle Pep-ke Gerdol 50.000 lir.
Za Sv. goro: Flora Prinčič 5.000; Hilarija Devetta, Štandrež, 50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Marija Vidau (botra) ob krstu nečaka Boruta Ivota Petra 20.000; Anica Ferluga, Ferluge, 10.000; N. N. 15.000 lir.
Za gobavce: N. N., Štandrež, 50.000 lir.
Za lačne po svetu: Vicchi, Gorica, 2.000; Zora v spomin mame g. A. Lazarja 10.000 lir.
Za misijone: Rupa-Peč 150.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
LJUBLJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 25. do 31. marca 1979 Nedelja: 8.40 Revija mladinskih zborov. 9.10 Marodič: Marija. 10.25 Sezamova ulica. 20.00 Osma ofenziva. 21.05 Žive naj vsi narodi. 22.05 Športni pregled. 22.35 Nogomet: Crvena Zvezda : Hajduk.
Ponedeljek: 17.35 Katastrofe. 18.05 Gremo v gore. 18.45 Mladi za mlade. 20.00 V. Parma: Zlatorog, opera. 22.05 Palček, film.
Torek: 17.35 Bratje Zupan. 20.00 Mednarodna obzorja. 20.55 Pota Poljske. 22.30 Iz koncertnih dvoran.
Sreda: 17.45 Zgodbe o prismukih. 17.55 Vincent Van Gogh. 18.45 M. Ravel: Nočne prikazni. 20.00 Za kralja in domovino, film.
Četrtek: 17.05 Viri energetike. 18.05 Minerji. 18.45 Babičin vnuček. 20.00 V živo.
Petek: 17.25 La Fontainove basni. 17.40 Dnevi z Gumbkom. 18.10 Rock koncert. 18.50 Pes, človekov prijatelj. 20.00 Zabavno glasbena oddaja. 21.00 Šerif v New Yorku.
Sobota: 15.40 Škilasti lev. 17.10 Košarka. 18.40 Naš kraj. 18.50 Očka, dragi očka. 20.00 Rubens - nadalj. 21.00 Žehtnik. 21.50 Lovci na skalpe, film.
★
POSTNI GOVORI 1979 na radiu Trst A ob 15,35
Petek 23. marca: »Molitev s postom in miloščina je boljša kakor spravljati zaklade sveta.« - Župnik Franc Vončina.
Torek 27. marca: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videJi vaša dobra dela m slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« - Franc Pohajač SDB.
Petek 30. marca: »Duhovniki Gospodovi prosijo: Prizanesi, Gospod, prizanesi svojemu ljudstvu!« - Dr. Jože Prešeren.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Mb IMA
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 25. do 31. marca 1979 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.30 Utripi prosvetnega življenja. 11.05 Mladinski oder: »Jurij Kozjak«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Jutranji almanah. 9.30 Vroči svinec. 10.05 Koncert. 11.00 To je bilo zabava. 11.35 Radi smo jih poslušali. 12.00 Prizori iz zdravniške ambulante. 12.20 Vesela glasba. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Slovenski samospevi.
13.30 Socialna problematika. 14.10 Kulturna beležnica. 14.20 Glasbeni ping pong. 16.50 Mirko Mahnič: Slovenska dramatika med obema vojnama. 16.30 Žive pove-stice. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Čas in družba. 18.20 Klasični album.
Torek: 8.05 Zenska stran neba. 9.30 Filološki utrinki. 10.05 Oddaja za otroški vrtec. 10.15 Koncert. 11.00 A. Rebula: »Divji golob«. 11.35 Z glasbo po svetu. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Literarni utrinki. 14.20 Od prvih uspehov do danes. 15.00 Mladi izvajalci. 15.35 Postni govor. 16.00 Slovenska dramatika med obema vojnama. 16.30 Čudoviti otroški svet. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Problemi slovenskega jezika.
Sreda: 8.05 Koder teče, ondod moči. 9.30 Nekdanji avtorji. 9.40 Iz zborovske zakladnice. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Zafrkon, radijski variete. 13.15 Naši zbori. 14.10 Mladi pisci. 14.20 Kličite Trst 31065. 16.00 Slovenska dramatika med obema vojnama.
16.30 Otroci pojo. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Mesečnik«. Satirična oddaja.
Četrtek: 8.05 Jutranji almanah. 9.30 Družina v sodobni družbi. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za osnovne šole. 11.05 A. Rebula: »Divji golob«. 11.35 Iz revij in glasbenih komedij. 13.15 Slovenski zbori. 13.45 Gospodarska društva v deželi. 14.10 Danes bomo govorili o... 14.30 Glasbene oblike in izrazi. 15.35 Priročnik lahke glasbe. 16.00 Slovenska dramatika med obema vojnama.
16.30 Kje je napaka? 17.05 Mi in glasba. Petek: 8.05 Ženska stran neba. 9.30 Iz zapiskov Josipa Tavčarja. 10.05 Koncert. 10.30 Drugorazredne narodnosti v Italiji. 11.00 Oddaja za šole. 12.00 V starih časih. 12.30 Iz operet. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Primorska poje 1979. 14.10 Mladi znanstveni raziskovalci. 14.20 Gremo v kino. 15.35 Postni govor. 16.00 Slovenska dramatika med obema vojnama. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Po sledovih izumrlih živali. 18.20 Operna glasba.
Sobota: 8.05 Ridajski trim. 9.05 Kulturno pismo. 10.05 Koncert. 11.00 Z jugoslovanskimi pevci in ansambli. 11.35 Na goriškem valu. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Dva kraja v šestih slikah. 14.30 Vse lčpo, vaš Peter! 16.00 Slovenska dramatika med obema vojnama. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Moliere: »Tartuffe«. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
V torek 20. marca je v krogu svojih dragih, previdena s tolažili svete vere po kratki bolezni mirno v Gospodu zaspala naša draga mati
Marija Lazar roj. Zajc
Pogreb je bil v Idriji iz cerkve Žalostne Matere božje v četrtek 22. marca ob 16. uri. Priporočamo jo v molitev in prosimo, da bi namesto cvetja darovali v dobre namene.
Mož Peter, sin Anton, duhovnik, sinovi in hčere ter ostalo sorodstvo
Idrija - Doberdob - Jesenice, 20. marca 1979
ZAHVALA
V nedeljo 11. marca nas je po daljšem trpljenju zapustila naša draga sestra in svakinja
Marija Jelušič vd. Mersič
Vsem, ki so jo kakorkoli počastili ali jo spremljali na zadnji poti, se iskreno zahvaljujemo. Posebno se zahvaljujemo g. Antonu Resnu.
Sestre, bratje, svakinje in ostali sorodniki
Trst, 18. marca 1979