LETO H. - STEV. lt.___________________________GORICA 7. FEBRUARJA 1945.______________CENA 1 URA »Goriški list* izide vsako sredo in soboto zjutraj. - Uprava in uredništvo v Spedizione in abbonamento postale 2* gruppo Celoletna naročnina: 104.— lire, polletna 54.— lir. Plačati v naprej. Cena Gorici, Corso Verdi 47. Tel. štev. 292 - Oglasi se zaračunavajo po ceniku Poštnina plačana v gotovini izvodu v Ljubljani: 1.50 lire. — Račun pri Cassa di Risparmio Gorica NEMŠKI PROTINAPADI NA VZHODU Srditi boji za Marienburg - Sovjeti nastopili z novimi okrepitvami - Ponesrečeni poskusi Američanov za predore na zahodu - Povečan nasprotni pritisk v Zgornji Alzaciji - Nastopi nemški podmornic Rešimo slovensko kulturo Nam Slovencem beseda kultura ni prazna fraza, za kate* ro bi skrivali morda svojo du* bovno revščino, temveč nam je zelo stvarna resnica, ki nam daje moč in čvrsto voljo za obstanek in za nadaljne življenje, kljub vsem pretreslja* jem, kakor jih v naši zgodovini še nismo doživeli, pa jib je danes ogromno. Iz viharjev časa, iz srdite burje današnjih dni, moramo rešiti predvsem dvoje: svojo narodnost in svojo kulturo. V enem naših prejšnjih uvodnikov smo točno povedali, kaj razumemo pod kulturo, namreč vse, kar je plemenitega v nas, svojo vero, svojo ljubezen do materinega jezika, do naših običajev, do vsega, kar je plemenitega, vzvišenega v nas, do vsega, kar nas dviga nad stopnjo mrtve snovi in to* pe živali. Šele kultura napravlja iz nas ljudi, šele kultura tvori iz skupka ljudi zopet višji pojem : nared. Naša narodna zgodovina ve dosti pričati o izrednem prizadevanju našega naroda, da se kulturno dvigne, da napreduje in da se uvrsti med resnično izobražene evropske narode. To prizadevanje naših slovenskih prednamcev se je v polni meri posrečilo in omika Slovencev se je mogla pred prvo svetovno vojno kosati s sleher-nim drugim narodom, pa tudi v razdobju med prvo in drugo svetovno vojno je slovenski narod znatno napredoval ter korakal s krepko voljo naprej in kvišku Žal pa delu slovenskega naroda ni bilo v tako obilni meri dano sodelovati pri tem stremljenju in ta del smo bili ravno mi, primorski Slovenci. Prav pri nas pa je bila žeja in lakota po kulturi tem večja in tem močnejša, ker se nismo mogli udejstvovati. Poldrugo leto je tega, kar je nam, primorskim Slovencem, zopet dovoljeno slovensko kulturno življenje Naleteli pa smo na mnoge nasprotnike, o čemer pričajo nešteti neljubi do-godki v Gorici sami, še boli pa na deželi, kjer lastni bratje preganjajo slovensko tiskano besedo, kjer onemogočajo dovoz poštenih knjig in preprečujejo vsak stik s slovensko kulturno centralo, to je z Ljubljano in z Gorico, ki se je že krepko uveljavila kot samozavestna podružnica. O drugih nasprotnikih, ki so proti vsemu, kar po slovenski kulturi diši, niti ne govorimo. Očitno pa gremo v še hujše viharje in ako ne bomo čvrsti, kdo ve, kako bo z našim čolničem. Z vzhoda grozi barbarstvo brez primere, doma groze mnoge nevarnosti— «boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst ?» Še je čas, da nam, brodarjem našega čolniča priskočijo na pomoč tudi tisti dosedanji omahljivci in zabavljivci, ki so dobro poldrugo leto stali ob stra ni in imeli za naše napore le omalovažujoče ali karajoče besede, če ne kaj hujšega. Pripravljeni smo na vse to pozabiti, zakaj nikdar nismo dvo» mili v njihovo narodno zavednost, pač pa smo imeli dvom v njihovo pošteno voljo. Ne zaradi nas brodarjev, ki smo Položaj na vzhodni fronti je po nemških poročilih naslednji : Boljševikom se je posreči- lo s pehoto in oklepniškimi silami prodreti do Kriškega zatoka (Frischer Haffj, nato pa so nastopile močne nemške oklepniške čele z juga i vzhoda ter zopet vzpotavi-le zvezo s Kraljevim grad-cem (Komgsbergom), potem, ko so uničile glavnino nekega sovražnega polka ter pregazile sovjetske položaje. V Letoniji (Kurlandsko) se je ponesrečil ponovni poskus sovražnika, da bi predrl skozi nemške čete vzohodno Lijepave. Pri tem so boljše-vikt izgubili 73 oklepnikov in so s tem ludi možnost, da bi nadaljevali s svojo ofenzivo. Na srednjem odseku bolj ševiki vzodtio Frankfurta ob Odri še niso v položaju, da bi pričeli z odločilno bitko, ker jim močno nemško letalsko obstreljevanje povzroča zmedo v dovozu okrepitev. Omejujejo se le na krajevne izpade. Moštvo Kuštrina nudi boljševikom trdovraten odpor. Južno Pomurjanskega in Zakodne Prusije so bili vsi boljševiški napadi zavrnjeni Garnizije v Elbingu, Schneidemuehlu, M«rienbur-gu in Flbingu so vzdržale vse sovražne napade. Na šlezijskem bojnem področju so boljševiki do- 1 vedli okrepitve iz svojih mostišč čez Odro na ozemlje med Oppelnom in Vratislavo ter pričeli s hudimi napadi pri Briegu. Posrečilo se jim je z vdornim klinom predreti do kraja Grottkau. Nemški napad s sram pa je la klin odrežal od operacijskega izhodišča in ga skoraj do malega ostanka uničil. Severno Ratiborja so nemške čete odstranile neki boljševiški pripravljeni žrtvovati vse, zaradi našega čolniča smo pripravljeni marsikaj pozabiti, vse odpustiti in jib sprejeti med se, da rešimo skozi viharje čolnič, na katerem vozimo in upajmo, da bomo tudi pripeljali v mirnejše, varnejše vode svojo slovensko narodnost, našo slovensko kulturo. Kličemo vse, ki so pripravljeni priti vsaj sedaj na skupno delo! Kdor pa sedaj omahuje in se sedaj obotavlja ali bi celo rad nas oviral pri reševanju slovenskih dobrin, za tega ni in ne bo usmiljenja ne pred narodom, ne pred našo zgodovino ! vdor, prav tako so bili zavrnjeni boljševiški vdorni poskusi med Ratiborjem in Plessom. Močni boljševiški napadi v Zahodnih Beskidih so obnemogli pred nemškim topovskim ognjem. Tudi zahodna fronta je bila v znamenju srditih bojev. Zlasti so bile ogorčene borbe v zahodnem delu pogorja Eiffel, kakor v zgornji Alzaciji, med tem, ko na drugih odsekih ni prišlo do pomembnih bojev. Severnoameriška prva in tretja armada sta poskušali z močnimi pehotnimi in o-klepniškimi silami predreti na ozemlji med mestom Mon-schau (ob belgijski meji) m med Luksemburgom. Zagrizena nemška obramba je preprečila ta vdor, vendar so se morale nekatere nemške postojanke pomakniti vzhodno in južnovzhodrio Monschaua. Pred novimi črtami so se sovražnikovi napadi ponesrečili. Posebno velike izgube ljudi in oklepnikov so imeli Amerikanci vzhodno Schlei-dena. Sedma severnoameriška armade je napadala v spodnji Alzaciji, pretežno prt Roth-bachu, prav tako tudi proti nemškim postojankam pri reki Modfr in zahodno mesta lfagenaua Te napade je nemško topništvo odbilo. Kjer pa so Amerikanci prodrli, so bi- li takoj zavrnjeni z nemškimi protinapadi, V zgornji ALaciji je okrepil sovražnik svoj pritisk na dosedanjih težiščih. Med Kol-marjem m Neu Breisachom je dovedel nove sile, s katerimi je doizkušal povečati svoje prej dosežene vdore. Med trdimi boji se je nemškim četam posrečilo razcepiti glavnino sovražnih sil, in ji onemogočiti sleherno pridobitev ozemlja. Severno Herlisheima trajajo še srditi boji, zahodno Neu*Breisacha pa je moral sovražnik opustiti svoje napade zaradi visokih izgub. Severno Mulhausna so se sovražnikom posrečili nekateri globji vdori, ki so zahtevali postopen umik nemških čet na postojanke ob severnem robu takozvanega „Non-neubrucha gozda. Ob cesti Sennheim-Ensisheim so se razvijali težki boji med oklepniki, pri katerih pa so končno prevladali nemški oddelki. fz zadnjega nemškega vo-jenga poročila posnemamo še : Na Madžarskem so bili sovražni napadi južno jezera Velence odbiti. Severno Stolnega Belega grada so nemški oddelki zavrnili sovražnika proti vzhodu. Junaška posadka Budimpešte je bila močno razbremenjena z močnim posegom nemških lovskih in bojrnh letal v te boje. Povračilno daljnometno obstreljevanje Londona se nadaljuje. U trdih bojih s sovražnim dovoznim ladjevjem so nemške podmornice potopile v angleških vodah sedem ladij s 54.400 Brt ter dva spremljevalna paru.ka Opažena je bila potopitev treh nadaijmh ladij s 13.000 Brt ter ene stražne ladj*-. Računati je z nadaljno izgubo sovražnih ladij, med katerimi je tudi en velik tovorni parnik s 20.000 Brt. Meseca januarja so Anglo-amerikanci izgubili zaradi delovanja nemških lovskih letal in obrambnega protiletalskega ognja skupno 1339 letal, povečini štirun^torniKov. Jugoslovanski ..regentski svet“ po Titovi milosti Bern. — Po poročilih lista «Liberation» se pripravlja nekakšna nova »Balkanska federacija ». Najbolj zanimivo je pri tem, da naj bi se osnovala nova država Epir, v katero bi bil vključen tudi severni grški Epir. V novo državo Mace* donijo bi bile vključene bivša jugoslovanska, bolgarska in grška Macedonija s Solunom, Romunija bi obsegala Valabijo in Moldavijo ter Sed* mograško, dalje bi Srbija dobila Bosno, v federacijo bi prišla Bolgarija brez Mace-donije in končno Albanija. Po poročilih iz Londone je regentski svet Jugoslavije sestavljen takole: general Simo-vič, dr. Šutej in inž. Dušan Sernec. Predc-ednjk jugoslovanske vlade dr. Subašič je baje odpotoval s štirimi mini* v Beograd, da bi tam sestavil novo vlado. Šubašiča spremljajo predstavniki Tita iz Londona. Tito naj bi bil imenovan za poglavarja vlade in prvo dejanje nove vlade naj bi bilo priznanje nove poljske boljše* viške vlade v Lublinu. Tako poročajo iz Berna. Iny. Mirku Simčiču v spomin! Dvoje žalosti nas druži danes, 6. februarja: pokopujemo po- gomnega junaka iz Vipave, Dušana Klemenčiča, katerega zadnja pozemeljska pot je padla točno na tisti dan, ko je skoraj pod istimi okolnostmi izdihnil na Tolminskem njegov vzornik, prvi junak med junaki, ena izmed prvih žrtev, ki jih je dala naša Goriška, naš nepozabni inž. Mirko Simčič. Ko je njegova ožja domovina, sončna Goriška, kraj njegovih staršev, klicala na pomoč, ko je zvala svoje sinove in sinove svojih sinov, se je med prvimi odzval pokojni inž. Mirko Simčič. Ali je morda vedel, da gre žrtvovat svojo mlado kri za svojo ljubljeno Goriško, ko je s tako pogumnim zanosom odhajal iz Ljubljane, stopil med prvimi v domobranske primorske vrste in se tako junaško boril, dokler ni v b^rbi izkrvavel in padel. Pred letom dni nas je njegova smrt pretresla, danes nas navdaja z občudovanjem. V Mirku Simčiču vidimo oživljenje slovenskega junaštva, brezpogojnosti, brezkom-promisarstva, zakaj Mirko je bil mož - kljub svojim mladim letom, - mož iz celega lesa, nikakršen kompromisar. Kot tak je tudi padel in danes vemo, da je njegova smrt bogato obrodila, zakaj dala nam je nešteto borcev za resnično svobodo slovenskega naroda povsod, posebno na Goriškem. Danes se ga spominjamo v Gorici, na Tolminskem, povsod po naši deželi, spominjali se ga bodo njegovi bojni tovariši, ki ga bodo počastili na pokopališču v Trstu, kjer čaka vstajenja in plačila za svoje junaštvo in svoje žrtve, mi pa še enkrat ponavljamo : Slava Mirka Simčiča med nami ne bo minila tako dolgo, dokler traja med nami vera v Boga in boj proti zlu, proti kateremu se je on boril 1 Sestanek „treh“ nekje ob Črnem morju? Kakor pročajo iz Stockolnoma, se pripravlja sestanek vseh treh poglavarjev »zavezniških držav" neznano nekje, baje v nekem mestu ob Črnem morju. Sestali naj bi se torej Roosevelt, Churchill in Stalin in kakor poročajo dopisniki iz nevtralnih držav, bi jih spremljale še bolj številne delegacije ter strokovnjaki za razna vprešanja, kakor svoj čas v Teheranu. ■ &&#*** Stran 2. sGOKISKI LIST* štev. 11 Junaška smrt domobranca Dušana Klemenčiča Borba slovenskih domobrancev na Goriškem proti mednarodnemu komunizmu in tolovajstvu je zopet zahtevala novo žrtev, tokrat enega najboljših med najboljšimi — narednika Dušana Klemenčiča, ki je bil pri tolovajskem napadu v Vipavi smrtno ranien, umrl pa je za posledicami ran v goriški vojaški bolnišnici. V soboto, dne 27. januarja je vdrla skupina kakih 45 oboroženih komunistov, ki so slučajno in po izdajstvu izvedeli za straž-no geslo, v vipavsko domobransko vojašnico ter pričeli metati ročne granate. Neki domobranec se je takoj zavedel nevarnosti položaja ter pričel streljat), nakar so se domobranci ogorčeno postavili v obrambo ter prešli v protinapad. Narednik Dušan Klemenčič je ravno naperil v srditem boju puško proti napadajočemu, tolovaju, ko je eksplodirala bomba. Klemenčič se je zgrudil težko ranjen v trebuh, v desno roko in desno nogo ter razmrcvarjen v obraz. Naši vrli domobranci so junaško odbili zahrbtni, po izdajstvu omogočeni napad. V vojašnici so obležali štirje komunisti mrtvi, zunaj vojašnice zopet štirje, precej pa jih je bilo težje ali lažje ranjenih, hitro zbežati jih je moglo komaj osemnajst. Izmed domobrancev je bilo šest ranjenih, najtežje ravno pokojni Dušan, takoj pa je padel samo domobranec Kokalj, ki je bil najbrže tisti, ki je prvi opazil sovražni napad. Kokalj je bil slovesno pokodan v Vipavi. Dušan Klemenčič je bil pre- Ljudska univerza Danes zvečer ob 6.|uri bo v prostorih Ljudske univerze predaval g.' prof. Bednaržik Rado. Predavanje nosi naslov: Kako je Goriška v srednjem veku menjavala svoje gospodarje in kaj so ji ti nudili. -Vsi Slovenci so vljudno vabljeni ! Iz Gorice Las biti in s časom hitimo tudi mi. Če pogledamo malce v preteklost naše borbe za ob- i stanek, pridemo do zaključka, da naša borba ni bila zastonj. Marsikaj se je izpremenilo. Spoznali smo, zakaj gre v tej dobi. Naša miselnost je postala jasna in začrtali smi si pot, po kateri že bodimo in bomo peljan v goriško vojaško bolniš; nico. Ako bi takoj po ranitvi bil operiran, bi morda okreval, toda med prevozom je že preveč oslabel. V bolnišnici je bil točno teden dni ter je v soboto okoli pol 8 zvečer izdihnil. Pokojni Klemenčič je bil idealen fant. Rodil se je 10. septembra 1925 v Šenčurju pri Kranju kot sin učitelja g. Alojzija, po rodu solkanskega rojaka, torej je bil pokojnik tudi sin Goriške. Bil je V sedmi šoli, ko pa se je osno-Vula slovenska domobranska vojska na Primorskem se je ves navdušen prijavil vanjo. Globoko veren se je kot dijak udeleževal gibanja v verskih mladinskih organizacijah, srčno dobrega fanta so imeli vsi tovariši radi. Na dan napada je bil pri g. dekanu pri spovedi in pri sv. obhajilu, v bolnišnici pa je bil djan v sv. olje ! ter je skupno sestrami in z duhovščino opravljal molitve.Zadnjo noč pred smrtjo je premolil z njim tudi njegov oče. Pokojnik zapušča užaloščenega očeta Alojzija - mati mu je umrla pred tremi meseci - brata domobranskega pod narednika Zorana in drugega • semenisčnika - ter dve sestri, ki živita v Ljubljani. Užaloščenim naše globoko sožalje, pokojniku naj sveti večna luč. Junaku Dušanu slava! Slovesen vojaški pogreb pokojnika je bil včeraj ob pol 4 popoldne na solkansko pokopališče, kjer je bil pokojnik položen kraj svoje stare matere, očetove mame. tudi hodili. Naš narod ie iz* previdel, da le v resnici in pravici ter medsebojnem spo« štovanju je naša rešitev. Sovraštvo ni nikdar rodilo dobrib sadov in jib tudi nikdar ne bo rodilo. IVli smo borit*.Iji za svobodo našega naroda. Da pa to svobodo v pravem in čistem smislu besede dosežemo, je potrebna globoka in zdrava miselnost. Naš narod je zdrav, poln lju= bežni do domače grude, ceni in ljubi to zemljo vzlic temu, da mu ne nudi vsega tega, kar nudijo bogatejšim narodom rodovitna polja, gozdovi, rudo-kopi itd. V potu svojega obraza dela in orje po ledinah in ko je njegov trud poln uspehov, je njegova zadovoljnost poplačana. Ko bo grozen vibar svetovne revolucije končan, bo tudi naš narod dobil to, kar je zaslučil in to je skupnost, edinost in svobodo. Kar s« mitne tČe, se ne tolažim b g ve kak ) z besedo vevolucija“. Mislim, da je be da na svetu edina stvar, ki se evolucionarno ne razvija, temveč zmedeno raste. 1 endar pa ni mogoče odlagati vprašanja uboštva do nekakšnega bodočega družabnega reda: če je potrebno revščini pomagati, moramo to začeti takoj danes! Vprašamo pa st, ali ima današnje Človeštvo za to dovolj moralne moči in sredstev f Komunizem trdi, da bi bilo v uj socialni Sodomi dovolj popolnih, pravičnih ljudi. Toda v vsakem izmed nas sodomskih prebivalcev je vendarle še nekoliko pravičnosti in verujem, da bi se z nekoliko večjim trudom in z mnogimi dokazovanji mogli sporazumeti na neko določeno stopnjo pravične družabne ureditve. Komunizem trdi, da to ni mogoče. Komunizem sploh dvomi v človečansko vrednost večine ljudi, Toda tega ne bomo dalje obravnavali. Današnja družba se ni ravno raztrgala, ko je izvedla nekakšno zaščito brezposelnih, starčkov tn bolnikov. Ne rečemo, da je to dovolj. Zame in za bedne pa je. da je družba mogla storiti vsaj toliko danes, in sicer takoj, ne da bi čakala slavni trenutek, ko naj bi se razvila zastava revolucije! Toda če verjamemo, da je vprašanja revščine naloga sedanjega časa, bi to pomenilo vsekakor, da nismo komunisti. Verjeti, da je danes bolj važen grižljaj kruha in utrinek ognja v peči, kakor pa revolucija čez 20 let, pomeni imeti, ustaljen nekomunistični temperament. (Karel Capek: r Zakaj nisem komunist“) DOPISI Sta n d rež Štandrež pri Gorici je dne 20. 1. 1945. ob petih popoldne obiskal tovariš Zločin, ki je baje prišel tam od Renč. Čemu neki je prišel? Razsodni Štandrežci sodijo, da je tovariš Zločin precej nevoščljivega značaja. Težko gleda nekam mirno življenje te vasi, kjer ljudje po večini delajo in služijo po stari navadi, zvesti iz- ' ročilom dedov: ljubo doma, : kdor ga ima. Rad bi prinesel ne-saj zmede v to mirno družinsko in vaško življenje, tako, da bi tudi Štandrežci vendarle enkrat čutili nekaj »svobode«. To je bil vzrok njegovega nezaželjenega obiska. — In ni še odnesel v begu izurjenih pet, ko se je že pojavil tovariš Strah, ki je blagohotno šepetnil terencem in redkim OFarskim simpatizerjem, naj namudoma hitijo iz vasi in naj nekaj večerov prenočijo drugje. Vsi so ubogali in okolica je gostoljubno sprejela pod svoje strehe vse štandrežke rdečkarje, da se jim ne bi moglo nič hudega zgoditi. Ajdovščina Vsak človek pri nas se danes izprašuje, kako je prišel komunizem k nam, kdo ga je prinesel in razsejal. Da si bomo bolj na jasnem, vam hočemo napisati o tej stvari nekaj pojasnil, za katere smo skoraj tri leta opazovali. Kakor je znano, se je l. 1932 ustanovila ajdovska tekstilna i tovarna in mnogo delavcev in ! delavk se je takrat preselilo v Jugoslavijo, večinoma pa v Maribor, kjer so vsi dobili zaposlitev. Živeli so precej u-dobno, pripadali pa so vedno tisti stranki, katera je bila na površju, obenem pa so gojili komunistično stranko, seveda potiho in na skrivaj. Ko so pa Nemci l. 1941 za» sedli Jugoslavijo, takrat so se začeli vračati nazaj v domače kraje, vsi prežeti a komunistično idejo. Ti ljudje, ki so se vračali v domovino, so dobili prvo pomoč na Rdečem križu v Ljubljani, toda niso dobili samo pomoč, ampak tudi funkcije in denarno pomoč za OF-arsko propagando. Prišedši domov, so začeli pripovedo-vaje grajati, kako ničvredna in publa je bila kraljevina Jugoslavija, da oni po vojni nočejo > več take države, da hočejo imeti svobodno Jugoslavijo brez kralja Petra, se ve, da so že takrat mislili na sovjetsko republiko. Pozabili pa so na u-godnosti, katere so imeli in računali eamo zahteve, kakor da bi bili pravi državljani. Kadar je klicala država pod orožje, se jih je malo od teh odzvalo pozivu, večinoma so bili sami skrivači in čakali okupatorja, da bi lažje in hitreje začeli s propayando, sedaj pa kažejo na druge, da so okupa« patorjevi hlapci. Kot prvi se je prikazal na obzorju neki Pepi Lemut, kateri je začel takoj sestavljati v Ajdovščini in Šturijab rajonske in terenske odbore. Kot druga osebnost te klibe je prišel iz Štajerskega neki Greif Marti a (partizansko ime: Princ Rudi). Ta je organiziral le ožji krog. Col Tovarišica Vidmar Pepca iz Cola se je upijanila ob tolikih prijetnostih «rdeče svobode«. Seznanila se je kaj kmalu z nekim capinom, kateremu se je mudilo k poroki. Nič kaj prijetna »hajka» hrabrih tovarišev je zmešala poželjivi načrt mlademu paru Pepca je v naglici povezala v culo poročni «gvant» in ga izročila svoji sestrični tovarišici Bernardi, da ji pomore tja do svobodne Otlice. Poroka se je vršila po OF-ar* skib paragrafih in šegah pod smreko. Ker se pa tolika slavnost ne more vršiti brez domačih prič, sta prisostvovala obredu tovarišica Bernarda in njen pes «Turko». Med raznimi pogoji, ki so jib prebrali •rdeči nevesti«, je bil tudi ta, Sirita »Goriški list" da poroka vdja le šest mesecev ; v slučaju slabega vede-nja pa samo tri mesece. Pa glej ga kleka! Pepca se je že za osmino prenajedla komunističnega raja. Najbrže ji niso šli v tek kosi volovskih in kravjih kož, katere tovariši v teh težkih časih na ognju smodijo in je baje to izvanre-dna «rdeča slaščica«. Naj bo že, kakor hoče. Tovarišica Pepca s z je vrnila domov in, kakor pravijo hudobni ljudje, v sledečem sporedu: prvi je pritekel v vas «Turko», drug ali «praefubrer» (bil je menda najbolj vesel, ker ga niso ocvrli!) Sledila mu je družica Bernarda. Bolj pod noč pa najzadna «rdeča nevesta*. Odgovorni uradnik : Dr. Milan Komar - Gorica ZAHVALA Družina Poberaj Maks se zahvaljuje vsem darovalcem cvetja in vsem, ki so spremili dragega in nepozabnega MAKSA Sv. maša zadušnica ža blagim pokojnim se bo brala v soboto 10. februarja t. 1. ob 8 uri v cerkvi sv. Štefana v Solkanu. flr. \m LomoJit: 21 Z