BESEDA
Ciril   Zlobec
I
IN NA ZAČETKU JE BILA BESEDA.
v  temo zapisana  beseda: temna  bič v temi čakala je. da jo prižge pogled človeka . . .
Brez svetlobe lastne je zapisana v temo. brez svetlobe drugih vanjo vrača se odslužena.
II
/daj. ko najdeš že za  vsako stojnico preroka, ni več besede, ki bi  šla  pred  nami.
Z besedami  v rokah.
z besedami  podpazdnlio.
z  besedami  na   hrbtu,
z besedami  na glavi,
z  besedami,  ki  si  zataknemo jih za   klobuk.
da smo lahko vsaj  malo hoj-la-li.
z besedami v nasmehu,
z  besedami  v  pogledu,
z  besedami  v  trebuhu.
z besedami   v  priklonu,  v  siisku   roke.
z  dišečimi   besedami  v giimbnici.
,- večerno belimi besedami v sprejemno črni obleki.
z  besedami  na   rili   v  žepu  zlizanili  kavbojk.
v.  besedami  že  po  \ seli  žepih.
z besedami, besedami, besedami
krošnjarimo med sabo
in  ne najdeš  več  besede, ene same. ki bi  šla pred nami.
1102
III
Vso te imam in te ne najdem.
da bi bil. kar sem  in  moram biti.
Umiraš hkrati z rojstvom
in si prvi ali zadnji utrip  v življenju
zmerom  le nečesa drugega.
IVE TAKO! kričim v to brezodjnevno goro časa, v ta naš nedeljski hrezodnievni vikend: NE TAKO! in čntim, da je to beseda, ki je hkrati rojstvo in smrt. potem nič drugega.
In vendar vem, da je dolžnost kričati,
povedati  besedo.
ki  tudi sama je življenje.
saj ne morem  biti  vse življenje
le gol človeški glas.
Zato te iščem.
iščem  te s pomenom,
ki  je en  sani.
ediirui,
moj
in  vseh drugih.
ne le gol človeški glas.
Vso te imam, beseda, pa ne morem krikniti. Kje je moj glas, moj goli človeški glas?
IV
Nebo je težko, komaj
da je še pod  njim  prostor
za nizki  let  večernih ptic. Kje
je moj glas. moj goli
človeški  glas? Oh zazidanem
1103
izhodu iz teme.
kjer še sinoči sonce je sijalo,
se zdaj grmadijo telesca mrtvili ptic. Kje
je moj glas,
da kriknem ga nekomu,
preden ga ubije to rušeče se nebo,
da komurkoli  rečem:   Iti je moja roka,
in vidim, če mi bo prijatelj,
da porečcm mu: Veruj  v besedo,
ki ji tudi jaz verjamem,
in vidim, če bo ulegel se na sonce,
da bi zdramil se pod krošnjo,
da mu zaupam: To ni prava  pot,
in vidim, če jo bo prerasla trava,
in da ga še sam povprašam:  Kam?
in vidim, če mi bo pokazal pot.
Komu naj kritnem svoj zgubljeni glas in za njim napotim se iskat besedo? Spet od samega začetka, z  zaupljivostjo otroka.
V
»Glej rožico, kako diši,
in tvoj konjiček, lii. in lučka, glej jo!
in tule je tvoj nosek, pi-pi-pi!;
In hčerkica v naročju  se smeji
in ploska, vzklika, in ko preneham,
uri z ročicami razklepa usta.
z nohti grehe vanje, če molčim.
in joče se in prosi in se smeje:
V NJIH JE VIDELA RODITI SE BESEDO,
besedo, ki ustvarja rožo v vazi,
ki luč pod stropom ji prižge,
prilepi nosek sred obraza,
in je lepa, ker je barva rože,
in je vesela, ker prežene mrak.
in je boleča, ker te spomni, da obstajaš.
1104
A   usta sili mi z ročicami
in joče, prosi, z nohti grebe vanje.
osupla priča ustvarjanja besede.
Še jih hoče videti, loviti v dlan.
zelene,  rdeče, svetle in  vesele
in take. ki je bolečina  v njih.
Lovi jih. stiska jih med prstki.
odmetava, zamenjuje z novimi
in hkrali   tudi  sama
odpira  usteca  in z mano ustvarja
(o  njena,  moja   radost)
barvo, vonj. svetlobo, bolečino,
in jaz jo gledam in z njeno srečo si šepečem: IN NA ZAČETKU JE BILA BESEDA.
1105
TU   Sodobnost