Menina Drago Meze Posebn o mesto goram nad Zadrečko dolino, t. j. dolino ob Dreti, gre Menini, široki in vi­ soki kraški planoti, k i se šir i od šavnic na vzhodu in Travnika n a zahodu, do Praga in Ovčjega stana na severu in planine Bibe n a jugu. S tem pa je nakazan le obseg njenega vršnega dela, saj se s strmimi pobočji spušča proti severu do Drete in s položnejšimi in bolj razčlenjenimi na jug v Motniško in Tu­ hinjsko dolino, proti zahodu pa se nadaljuje v dolgem in ozkem grebenu od Javorščka, 1343 m, Ojstrega vrha, 1204 m, in Tomanove planine, ca. 1200 m, proti Crnelcu. Mnogi imenujejo kar ves ta del »Tomanova pla­ nina«, kar pa ni točno, saj je Tomanova pla­ nina le skrajni del zahodnega nadaljevanja Menine. Menina ima, če jo primerjamo s sosednjo Dobroveljsko planoto, z n jo kaj malo sk up­ nega, pa čeprav je pokrajinsko in tektonsk o njeno nadaljevanje. Višja je, p rostranejša in na vrheh popolnoma n en aseljena. Tudi po kameninah se loči od nje, saj je skoraj v celoti sestavljena iz apnencev, in to zlasti na ovršju tako čistih (dachsteinski apnenec), da so se mogle n a njem zelo intenzivno razviti sredogorske kraške oblike: brezštevilne vr­ tače z daljšimi in položnejšimi kotanjami, kotliči in brezna. Kraška razjedenost planote je tak o močna, d a v mnogočem spominja n a Komno in je zato privlačna tudi krasologom. Vložki nepropustnih kamenin so redki, so pa zato toliko dragocenejši, ker je z njimi v zvezi studenčnica, od te so pa odvisne mnoge planine. Pa t udi če na njih ni vode, so mar­ sikje vanje izdelane umetn e plitve kotanje, v katere se steka deževnica, ki jih zapolnjuje in tako nastaja jo številni k ali, ki jim pra­ vijo domačini tudi mlakuže, iz kater ih se napaja živina. Večji vložek neprnpustnih keratofirjev na severnem pobočju nad Bočno je povzročil. da se je na njem razvil hudourniški potok Boi'­ nica, ki je zarezal globoko vrzel v sicer ma­ sivno gmoto Menine; v manjši meri je tako tudi ob Hudovincu, ki teče skozi del Malega Rovta nad Podgorškom pri Šmartnem. Vsaj malo je Dobroveljska planota podobna Menini le na zahodu s Tolstim vrhom in Krašico, toda še to bolj na videz kot v resnici. Na videz zato, ker je v tem delu najvišja (nekaj nad 1000 metrov), je pa vsa v gozdu, in vsaj danes. brez planin. ki pa dajejo Menini svojstveno lice; nekatera znamenja pa kažejo na to. da so bile tudi na Dobroveljski planoti v času. ko je cvetela živinoreja, planine, in da so j ih kasneje, vzporedno z depopu1acijo, opuščali. In tudi sicer je najvišji zahodn i del Dobro­ veljske planote manj zakrasel od Menine, to pa zato. ker je sestavljen iz apnencev, ki niso tako čisti kot oni na ovršju Menine. Menin a se visoko dviga nad Zadrečko in Tu­ hinjsko dolino. Planotasto kraško površje se širi v povprečni višini okrog 1450 m, sega pa z najvišjimi vrhovi do 1500 m in čez (najvišji je Vi vodnik J 508 m), ki se vzpenja nad pla­ noto v obliki kop. Geologi pravijo, da je ap­ neniška gmota Menine del Savinjskih Alp, kar velja seveda tudi za Dobrovlje, da je od njih ločena s široko zajedo mlajših neapne­ n iških kamenin in da je po prelomih na severni in južni strani ločena od nižjega sveta. ki so ga znižale predvsem tekoče vode, med­ tem ko je apneniška gmota Menine ostala skoraj neokrnjena. Pravijo tud i, da je zaradi pritiska s severne strani Menin a narinjena čez mlajše kamenine Tuhinjske in Motniške doline. V ledeni dobi je ledeniki verjetno n iso prekrivali, vsaj v toliki meri ne, da bi se z nje spuščali navzdol po pobočjih. Biti pa je morala zelo intenzivno zasnežena skozi vse leto. Pobočja so bila tedaj gola in tudi brez ruše, zato je bilo mehanično razpadanje ka­ menin zelo močno. Apneniški in deloma tudi keratofirski drobir se je na seve r no stran spuščal globoko navzdol po shmem pobočju v obliki melišč, kot so danes v visokih gorah, in marsikje prodrl prav do Drete, kar lahko­ vidimo ponekod še danes, posebej tam, kjer ga Dreta kasneje ni mogla odstraniti. Del dro­ birja pa so valile proti Dreti tudi tekoče vode, tako zlasti Bočnica, in v manjši meri tudi Hudovinc, k i sta nasula v dolini D1·ete obsežne v ršaje. T i so Dreto potiskali n a severno stran 57 Tipična podoba, kakr~no srečujemo na vsakem koraku na zakraseli planoti Menine. Planina se vrsti za planino, pasovnlk za pasovnikom v mehkejše kamenine; zaradi tega je dolina Drete med Bočno in Šmartnim tudi najširša. Na v ršaju Bočnice je večja vas Bočna (okrog 300 ljudi), ki je zavarovana pred pogostimi poplavami Drete, je pa na njem tudi rodo­ viten svet, zato je ves vr šaj v njivah. Vse to pa je za današnji gospodarski pomen Menine manj pomembno. Važnejše je, da je na gosto zaraščena z zelo dobr im gozdom, in pa, da se dviga med dvema gosto naseljenima doli­ nama, ki sta še danes izrazito agrarno usmer­ jeni. Ker je v njih premalo ugodnih tal za n jive, je še vedno močan poudarek na živi­ noreji, a manjši kot nekdaj, saj je danes tudi tu gozdarstvo po pomenu pred živinorejo, čeprav je tudi ta relativno še zelo močna. Toda tudi živinoreja ima v dolinah premalo tal za pridobivanje krme, zato se je morala nujno usmeriti k ekstenzivni živinoreji, ve­ zani predvsem na planinsko pašništvo. In prav Menina, zlasti višje planote in zgornji deli pobočij, je te pogoje spolnjevala v dobršni meri. Treba je bilo izkrčiti velike ploskve bogatih gozdov, s katerimi je bila Menina čez in čez zarnščena; zemlja in ruša sta dobri, v določenih legah pa je tudi voda. Potrebe po p laninskem pašništvu so bile vse nekako do 58 Foto: D. Meze 20. stoletja še mnogo večje kot danes, saj je bila takrat živinoreja najpomembnejša gospo­ darska panoga V tistih časih so bila na Me­ nini tudi cela planšarska naselja, podobno kot so še danes na sosednji Veliki planini, o ka­ terih pa danes ni več sledu. Takrat se je paslo na Menini poleg številne goveje živine tudi na stotine in stotine ovac in koz, ki jih danes ni več, zlasti ne na severni strani, ki gravitira n a Zadrečko dolino, pa tudi na južni so ovce redke, koz pa tudi tam ni več. Ovce je spo­ drinila cenena tuja volna in kasneje bombaž in umet.na vlakna, v veliki meri pa tudi na­ raščanje vrednosti lesa, zaradi katerega so prepovedali gozdno pašo in celo začeli s po· gozdovanjem redkih gozdov; prav gozdna paša po teh redkih gozdovih je bila za drob­ nico najvažnejša, saj so bili Lrebljeni pašnlki ali pasovniki, kako r jih domačini tudi ime­ nujejo, namenjeni le za govejo živino in konje. Medved, ki naj bi pregnal ovce z Menine, je resda imel nekaj vloge, nikakor pa ne toliko, kot so mu jo pripisovali. Na ovčje planine še danes spominja ime planine Ovčji stan sredi Menine. Kot drugod, tako je tudi tukaj začela živinoreja in z njo planinsko pašništvo pešati s konjunkturo lesa, z njim zvezane prepovedi gozdne paše, in z zaraščanjem planinskih p:išnikov. Na srečo pa se je Menina tem no­ vitetam krepkeje upirala in je tako še do danes ohranila relativn<> zelo močno olanin­ sko pašnišfvo. Res pa je, da danes mlečnih planin tu ni več, marveč so le take, ki vzre­ jajo junice in jalovo živino za zakol, zato so pastirji redki, za prehranjevanje teh z mlekom pa so na planinah tudi redke krave, ki dajejo mleko razen za pastirje tudi za planinsko kočo in mimoidoče turiste oziroma planince. Danes se na splošno držijo ovce le planin v skalovitem svetu in nad gozdno mejo, ker pa takih na Menini ni, jih tu ne moremo več pri­ čakovati. Redki so tudi stani za pastirje pa tudi za živino, kolikor pa jih je, so v večini zelo razkošni in prostrani, posebej tisti, ki so bili zgrajeni po vojni na zadružnih planinah. Na izletnika, ki prvič zaide na Menino, na­ p~·avijo še danes najmočnejši vtis, poleg izredne kraške razjedenosti, prav planine', ki se vrstijo druga za drugo. V os1·čju Menine med Vivodnikom (1508 m), Kurjim vrhom (1446 m), Veternikom (1447 m) in Medvedja­ kom (1484 m) je en sam planinski kompleks, sestavljen iz treh delov: Ovčji stan, Gospod­ nji stan in Savnik, ločen med seboj z redkimi zaplatami gozda. Te planine so nekdaj ime­ novali s skupnim imenom »škofovske pla­ nine«, naziv, ki izhaja iz časov, ko so imeli nekdanji fevdniki, ljubljanski škofje, med drugim v oblasti tudi Menino; tudi po odpravi fevdalizma jim je Menina ostala do leta 1945, so pa prepustili po letu 1937 vse planine brez­ plačno in brez odkupnine novoustanovljeni Pašni zadrugi v Gornjem gradu. Razen teh treh sta pomembni in še danes aktivni na Zadrečki strani planini Travnik in na Rav­ neh, medtem ko je nekdanja volovska planina Globače danes zaraščena in opuščena; tudi te tri so še spadale k škofovskim planinam. Južno stran zajemajo številne tuhinjske pla­ nine, nekdaj sTenjska last, ki pa so bile ka- 1 Mislim, da je naziv Menina planina, ki je udomačen me markacij premalo in tudi preslabo se vidijo. Tudi sicer se z njimi Menina ne more pohva­ liti. Brez podrobne karte, višinomera in kom­ pasa bi težko našel pot mimo gozdarske koče na Globačah naprej proti Črnelcu. In to ,. lepem vremenu. V megli bi gotovo krepko zašel. Več markacij, predvsem pa več kaži­ potov ne bi škodilo; predvsem ti so na raz­ jedenem kraškem svetu, kakršna je tudi Me­ nina, neobhodno potrebni in to na prostranih pasovnikih na planoti kakor tudi v širnih gozdovih na zahodu. 62 Dobršnik Stanko Klinar Spisat Stanko, da bi svoji m mladostnim tovari šem obudit spomin na Grzetičevega Joška in sebi krajšat vojaške urice. Kadar se naključi, da me lep pomladni dan najde sredi host, ko so kurice že široko r az­ prte in drenulja poskuša razpreti svojo ru­ meno krošnjo, a se za gostejšim grmovjem še skrivajo tanki otočki snega, mi vsa ta spo­ čenjajoča in klijoča narava sproži muč:1a domotožna občutja. Sončna pripeka plava nad zemljo. in topi premrlo zimsko kri, da se kot težak svinec z muko preliva po žilah. Ve­ ter se lovi skozi veje in bega križem čez plan, lahak kot razigrana, poskočna melodija, breztelesen, a tako nasilno poln nejasnih n::i­ migov. Nemir se naseli v prsi, človek bi hotel nekaj reči, vse ga tako spominja na nekaj ali nekam kliče. Toda to nerazločno noče in noče sestopiti iz svojega zastrtega veličastja, iz svoje meglene omamnosti, in nikjer ni poti, kako ga razorožiti skrivne draži. Nazadnje, nepričakovano, čisto sam od sebe, kane v sredo neznaten, a tako odrešilen do­ mislek ali spomin ... Kot drobno zrno v tež­ ko pričakujočo zemljo . . . V h ipu vsesa kore­ nine v razgreto prst in požene zeleno krošnjo, ki se strastno razraste in razbohoti do zad­ n jega kotička poprej tako pustega in praz­ nega srca ... Ležali smo v strelskih rovih, mokrih od pomladne talne vode, in zraven nas je bodlo prvo zelenje iz tal. Cakal i smo »sovražnika«. Nihče ni vedel, kje je in kdaj nas »napade«. Morda čez uro, dve, morda ga ves dan ne bo ... Sosed je začel sanjati o svojih volih in ora­ nju, o svoji ženi in t ujem človeku, ki mu seje polja. J az nimam zemlje, a hotelo se mi je o nečem razmišljati, o nečem, kar bi bilo