Cvetko Golar / Čebelar Boštjan
Moj sosed je bil stari oče Boštjan, že siv čebelar in nadložen, v uljnjaku med panji s svetniki je spal in bil kot čebele pobožen.
Na soncu je z njimi vse dni s vato val, poslušal njih sladko je govorico, ko mrle so, je po njih žaloval, pozimi pil zlato medico.
Pogosto na vrtu se shajala sva, o mladih in starih časih kramljala, ko je na Osojah za mlinarja bil, in so dekleta okrog vasovala.
S klobukom in krivci kot fant je prišla Rožnikova Mina košata, med mehovi je v mlinu ostala vso noč, dokler ni potrkala zarja na vrata.
Vriskaje sta k materi šla na njen dom, in že o šmarnih mašah se vzela — «In bila bogata je —?» «Pa še kako! Za nohtom je doto imela.»
In s stricem medvedom je pasel nekoč o postu pred uljnjakom čebele — «Pa ni si kajon dopovedati dal, da niso še dolgo ne zrele.»
Vse kmečke svetnike je imel po vrsti na panjih lepo narejene — V puščicah in ranah njegov je patron, in Job je na gnoju, zavržen od žene.
Dva angelca orjeta njivo v Doleh,
a Izidor moli v razori —
s panjičem gre kranjskih čebel sveti Gal
naprej proti Limbarski gori.
In s krono in žezlom na tronu sedi rdeča in modra gorenjska Marija, in Adam je z Evo ob jablani, katere se črna kača ovija.
Cvetko Golar: Čebelar Boštjan
In kazal mi lepi je lovcev pogreb —
tam križ je lisica nosila,
svetili jeleni so žalostni,
in sluka je rožni venec molila.
O konjski je podkvi mi pravil povest, ki vdolbena v prag je cerkveni, o durih razsekanih hrastovih, o deklici morski na steni.
Preroško je ptico Feno poznal, ki se na Turškem je prikazala, naslikano je na končnici imel, -                in vojsko in kugo je oznanjevala.
In ko uganila sva to še in to in v goste k čebelam stopila, odkrhnil najlepši mi sat je medu, bleščeč se ko sonce in svila.
A z leti se sklonil je oče Boštjan —
«Samo čebele drže me pokoncu,
še sanja o njih se mi vsako noč —»
Z očmi jih je božal in grel se na soncu.
n
In prišel je k njemu sveti Andrej -— o čast in slava mu bodi zapeta — v poslednji je uri mu bil tolažnik in spremil v nebesa ga sveta.
In legel na pare čebelic je kralj, ko bila izpita kupa je grenka — s prtom je pražnjim pogrnjen bil, ob njem je gorela voščenka.
Razpelo kot žezlo je držal v rokah in bil svečano je resen, dišala je k njemu lipa z vasi, zvonov ga pozdravljala pesen.
In sedla je drobna čebelica nanj, v slovo ga na oko poljubila — K mrliču se zgrudil sem poln bolečin, in solza mi je curkoma lila.
552