Štev. 7.               V Ljubljani, 1. malega srpana 1915.              Leto XVI.
Deveta kraljična.
Oj, daleč drži pač stezica mi ta, čez tisoč potokov,  čez tisoč gora.
Če stopil nocoj na stezico bi vam, prišel na deveto gorico bi vam.
Tam stopil v deveti prebeli bi grad, šel kralja devetega bi obiskat.
A žalostno kralj se deveti drži,
solza  so   mu   grenkih   vse   polne   oči.
Umrla   mu   hčerka,   kraljična   krasna, kot zvezdica mila kraljična bila.
Oči ji zaprla hudobna je smrt
in   s  sabo  odvedla  v  nebeški  jo  vrt.
Jokale   po   logu  tam   ptičke  so vse, in rože po polju vse rosne bil6.
In   ptičke  so  prišle   kraljično  kropit, ko   zvezdic  na  zemljo pogledal je svit.
Stesale   so   krstico   lepo  tako, v njo so položile kraljično mlad6.
Ponesle so krstico v tihi tja gaj,
kjer  grob jim izkopal   sam lepi je maj.
Tri   dni   so  tam   pele,   tri  svetle  noči, da rožam so tekle solz6 iz oči.
Oj, rožice grobek zasule so ves,
pa zvezdic deset je nanj padlo z nebes . . .
—• *146   ~—
Pač  lep je  ta  grobek,   tako  je   krasan, da  lepšega  beli   ne  najde vam   dan.
A vendar nobeno ne vzre ga oko — ej, ptičke ga stražijo vsekdar zvest6.
Stezica ta k njemu nas vede samo — kdo hoče zdaj z mano, prijateljčki, kdo?
Jos.   Vandot