št. 33.
Nedelja 13. avgusta
1936
Gustav Strniša:
Harmonikar Binček
Deček se ne naveliča iskati. Vedno hodi okoli jame in opreza. V vsako razpoko vtakne roko in skuša skozi. Naposled prileze na polico, a kaj ko mora takoj nazaj, da se javi svojemu mrkemu čuvaju. Nato se spet požene na njo in jo ogleduje ter opazi v bližini na drugi strani strmo komaj vidno stezo. Ko se drugič vrne iz brloga," se požene takoj na stezo, ter prispe po nji do nizkega predora po katerem t'. če voda. Spomni se. da bi ga Drsa tu ne dobil tako hitro. Morda bi se dalo tod pobegniti, mu vznikne misel in napije se hladne studenčnice, nakar hiti ob viru dalje Utrujen je in bled ko pride globlje in globlje.
Hipoma obstane. Svoje harmonike nima pri sebi. Takoj se obrne in zleti na moč nazaj.
Kuhar že stoji pred jamo. Ko ga zagleda, se zareže in se vrne v brlog.
Deček je zelo upehan. Vleže se na mah, se nekoliko odahne in povžije kos pečenega janca, ki mu ga Drsa ponudi.
Spet se napoti iz votline.
Kuhar ga ne gleda ker pristavlja juho, a čuje ga in že zarenči:
»Ne vem zakaj danes samo okoli laziš? Glej, da se čez deset minut spet vrnešl Menda ne iščeš kakega izhoda iz te zagate?«
Binček ne odgovori. Ko vstopi iz votline, vidi da se je jelo mračiti. Premisli si in obsedi mirno pred vhodom.
Razbojnikov še ni od nobene strani. Mladi godec se zadolgočasi, vzame harmoniko in prične igrati. Počasi svi-ra dolgo žalostno pesem, da se stari Drsa kar ujezi:
»Zaigraj veselo in poskočno, sicer te osmodim s šibo, da boš kar zavri-skall Kaj bi bil človek cmerav in meh-
kužno ginjen! Žalosti je že itak več ko preveč na svetu!«
Binček ga pogleda s svojimi odkritosrčnimi očmi, pokima in že se oglasi vesela pesem.
Tolovaji se vračajo z ropa. Ko za-čujejo poskočnico, jih objame razposajenost Kakor paglavci prično poskakovati in kar priplešejo s svojim plenom v jamo. Harmonika jih razvedri, da se otresejo črnih misli, da pozabijo svoje strahotno življenje in se trenutno brezskrbno počutijo, saj jim sicer večkrat plešejo v spominu sence mrtvih, ki so jih umorili.
Med zvokom harmonike privlečejo naropano blago k ognju, ga pregledujejo, preštevajo denar in čakajo, da ga Teleban razdeli.
Naposled prično piti.
Binček spet igra. Dobro je večerjal in obraz mu zardeva zdravja, čeprav je potreben počitka. Pijače se spet ni dotaknil Ne mara je in roparji ga ne silijo, saj si ga sami radi privoščijo in preje ga jim zmanjka preden ga je preveč za njihova žejna grla.
Kako je vse živahno!
Glavar prisede k Binčku in se mu prične laskati, kar dečku ne ugaja. Kar zboji se kosmatega Telebana in nekaj hudega sluti, a sam ne ve kaj. Pa mu tolovaj zaupa:
»Jutri imamo daljšo pot. Vrnemo se šele čez nekaj dni. Potem te vzamem s seboj Skozi visoko okno boš zlezel in nam odprl vežna vrata neke hiše, ki so vedno zaprta samo z debelim zapahom Sami smo že poskušali, pa nismo dovolj vitki, smo pač že prestari t Ti pa le slušai in dobro ti bo! Privaditi se moraš, da boš nam enak. junak od nete do vrha! Ha. ha. ha!«
Rinček «e smeje in kima. sai n*1 sme pokazati strahu, ne nejevolje. Oči se
»ejejo, a srce krvavi, ko mu glavar pripoveduje.
»I kje bomo pa vlomili? vpraša naposled deček.
»Pri starem Škrgi.«
In mladi godec se spomni na bogatega skopuha, ki ima hišo na samoti. Tudi on ga pozna, saj je njegovega očeta naviral in mu posojal denar na visoke obresti, da se ga je le tegobo-rna otresel. Zaskoči ga misel, da bi razbojnikom pomagal in se maščeval nad Škrgo, saj mu trenutno skoraj privošči nesrečo. Kmalu pa se otrese takih misli ko se spomni kako so tolovaji divji, kako ubijajo in uganjajo grozodejstva.
Roparji to noč še posebno pijejo. Privlekli so s seboj dva soda vina, ki ga zdaj žlampajo kakor za stavo ter se pogovarjajo take stvari, ki jih deček ne razume, se mu smejejo in ga sujejo v bok
Šele proti jutru zaspe drug za drugim. Vsi so pijani, še kuhar si ga je privoščil čez mero, čeprav je bil sicer dokaj zmeren. Zaspal je poleg Binčka. ki je ostal buden, čeprav so mu silile veke skupaj, da se je komaj premagoval.
Ko tolovaji globoko spe, se godec počasi dvigne, vzame harmoniko in se napoti iz votline. Pozdravi ga mesečina. ki obseva strmo steno, katero deček že dobro pozna.
Srečno prileze že dokaj daleč. Na vzhodu se že dani. Ozre se v nebo in trenutno pozabi na svojo tovarišico, ki tisti hip žalostno zacvili.
»Izdala si me! vzdihne mladec, ki se tako prestraši, da pade skoraj vznak. Divje stisne zobe in prisluhne. Vse ostane tiho. Razbojniki niso začuli glasu harmonike, ki je zadonela.
Binček je kmalu pri studencu in že leze ob strugi, kjer mora naposled po vseh štirih dalje.
Počasi dospe do druge stene, kjer razočaran obstane. Mar je bil njegov trud zaman? Dvigne se po nji in vidi kako ozek pas mesečine nekje prodira skozi široko razpoko. Dotiplje se do nje, se nekoliko dvigne in prispe na nizko polico. Ko se spusti po nji, začuden zagleda pod seboj ravno polj sko pot. Tedaj opazi, da ima noge raz-praskane in krvave, a vesel je in ra~
I dostno hiti po poljski stezi ter zgine v grmovju.
Še in še misli na divjega Telebana, ki mu je ušel. Da, dokler je moral roparjem igrati na harmoniko, je že bilo! Da bi pa sam postal tolovaj, tisto pa nikoli ne! Bil je pripravljen na vse in bi bil raje umrl, kakor postal njim enak!
Tisti dan predrami skopuha Škrgo zveneči klic dečka, ki stoji pred hišo ter mu bled in utrujen pripoveduje, kaj so sklenili tolovaji.
»Čigav si vendar? poizveduje starec.
Ko mu Binček pove, kdo je, se popraska za ušesom in ginjenje mu zašije v očeh, ki pa se takoj skrije. Nekaj časa cinca in mrmra, naposled fia smehljaje potreplja po rami:
»Pojdiva v hišo, fantič moj!«
Zdaj mu mora Binček povedati podrobno vse od kraja.
Starec kima, rurgodi obraz in se smeje:
»Čakaj! Zdaj se boš najprvo najedel in pošteno naspal. Potem pa.pojdeva
v	mesto. Tolovajev danes še ne bo!«
Harmonikarček je zadovoljen. Ko
se nasiti, se vleže in takoj zaspi kakor ubit, saj ni vso noč zatisnil očesa. Tako silno truden je bil, vendar se je-od-dahnil šele tedaj ko je povedal starcu kakšna nevarnost mu preti in ga tu d sam posvaril , naj pazi ker so tolovaji strašni ljudje.
Škrga pa hodi sam po hiši in mrmra ter se pogovarja sam s seboj kakor je njegova stara navada. Večkrat se usta
vi	pred spečim Binčkom, ga.prijazne pogleda in zadovoljno pokima:
»Da. da zavozil sem svoje življenje Skopost mi je postala dražja kot vst drugo! Prepozno sem spoznal, da me nihče ne mara. ker sem ljudi stiska! za denar, ki so mi ga dolgovali.
Zdaj bo drugače! Kako je ta deček dober, čeprav me pozna in ve, da sem njegovega očeta pestil kar sem ga mogel Prav ta-le bo moj naslednik in nobeden drugi ne! Sorodniki že tako samo čakajo na moj denar, a ne mara me ne nihče! Ta mi je rešil življenje in zapustim mu vse kar imam!«
Škrga prebudi Binčka šele pod večer, ga opozori, da je že dolgo spal in-da ju čaka naprežen voz.
DALJE PRIHODNJIČ.
Danilo Gormšek:
Dalmafinec krosnjari
Poceni, poceni prodajam vam krošnjo, poceni, poceni, sezite kar v mošnjo! Doma naša skala nam kruha ni dala, zdaj hodim po sveti, da morem živeti. Poceni, poceni, sezite kar v mošnjo. Doma dela žena, a njiva peščena ne bo ji rodila, ne dece hranila... Poceni, poceni prodajam vam krošnjo. Ko vso jo prodal bom, domov jo uibral bom, dal deci, dal ženi bom kruh zažaljeni. Poceni, poceni prodajami vam krošnjo, poceni, poceni — sezite kar v mošnjo!
In a. SSokanova:
Zgodba o sreči
V kmetski bajti, v hribih nekae, je rodila mati sina. Ko ji je usahnilo mleko v prsih, ga je hranila s koruznim kruhom in svojo ljubeznijo in sin je rasel hitro, ko vitka jagnjed v bregu in ko je dvajsetič vzcvetela črešnja pred bajto, je nenadoma vprašal mater: »Mati, povejte, kaj je sreča?« Mati se je nasmehnila in ga z žuljavo roko pogladila po roki- Po laseh ga ni mogla več, ker jo je že zdavnaj prerasel. Rekla je:
»Kaj je sreča vprašuješ? Zame si sreča ti. Za drugačno srečo ne vem.«
Sin je zmajal z glavo. Nemir mu je gorel v očeh
»Sreča mora bitj nekaj čudovito lepega. sladko opojnega, nekaj, česar ne more razodeti najslajša beseda. Tu pri nas v hribih je ni- Sreča mora biti tam daleč, kjer se obzorje stika z zemljo, tam, kjer so mesta, velika, hrumeča. Mati, jaz pojdem iskat srečo!«
žena je zadrhtela in sklonila glavo in zašepetala je tiho, da jo je komaj oul:
»Le pojdi, sinilo majU
Še nižje je siklanILa. glavo, da ne U videl soifcz v njenih očeh. Kajti sin pojde iskat svojo srečo, tega mu mati ne srn« in ne more braniti-
Ko sofae se je lesketala. roe», na trati pred bajto, jagnjed v bregja je drhteia in materino srce je krvavelo, ko je od-hajaL Toda jofeaia m. Bila je mirna, udarna- Ko ga, je posiednjč objela, m je želela:
»Poišči si srečo. feo moj. n^pgpl^
najčudovitejšo srečo, M Jo ima. svet**
Gledata je za njim, dokler ga ni sinja dalja skrila v svojih koprenah. Potem pa je odšla v bajto in se razihtela-
Sin je pa romal po belih cesta.li, širokih, cesarskih, ob katerih so se belffi kilometrski kamni, po ozkih blatnih poteh in časih tudi po poljskih kolovozih.
Konično je dospel v mesto.
»Kaj je sreča?« je vprašal prvega človeka, kj ga je srečal.
»Sreča je, če imaš službo,« je odvrnil možak.
Fant je začel iskati službo. Ves mesec je iskal, končno jo je dobil. Postal je vajenec v trgovini Razvažal je blag« strankam na. dom. Prejemal je zaušnice od pomočnikov, toda sreča ni bila to-Pisal je materi: Dobil sem službo, a sre. če še nisem našel.
Nekoč je vprašal tovariša v trgovini, kaj je sreča, in oni je dejal, da sm, ča-, če postane vajenec pomočnic
Potem je štel dneve, tedne in mesece, | kdaj postane pomočnik. Čas se je iztekel, postal je pomočnik. Nič več ni vozil blagu po mestu in prejemal zaušnic. Ves dan je bil v trgovini in stregel kupcem-Plačo je dobival, da je plačeval stanovanje in hrano in še mu je ostalo, da je pošiljal materi in šel ob nedeljah v gledališče. Toda ali je bila to sreča? Ne, kvečjemu zadovoljstvo-	'
Spet je vprašal tovariša v trgovini, kajj je sreča in ta mu je odvrnil, da je sreča, če postane samostojen trgovec.
Začel je varčevati in nalagati denar v hranilnico- Ko je prihranil dovolj, je odprl trgovino. Imel je svoje pomočnike in vajence, bil je samostojen, a srečen ne.
»Le kaj je sreča?« se je vpraševal obupno, a odgovoriti si ni vedel.
Nekoč je srečal na cesti dekletce, majceno im drobceno. Stisnil ji je v roke srebrnik in jo vprašal, kaj je sreča-Otrok je molčal in ga gledal začudeno. Ponovil je vprašanje in dekletce mu je odvrnilo smeje:
»Moja sreča je moja mamica!« Obstal je ko prikovan Dekletce je odbežalo. On pa ni videl ničesar. Njegove misli so romale po domačih holmih in obvisele na bajti, kjer sameva njegova mati.
Mati — mamica — sreča! Kako preprosto je vse to, vendar se on tega ni mogel domisliti
Še isti dan se je odpravil na pot. Vse v mestu je prodal- In ko je spet hodil po belih cestah, širokih cesarskih, ob
katerih so se belili kilometrski 'kamni, Pa po blatnih poteh in poljskih kolovozih mu je bilo pri srcu toplo in tako čudovito lahko, kot nekoč davno, takrat, ko je pod domačo črešnjo sanjal svojo brezskrbno, lepo mladost.
Končno je priromal domov, na zeleni grič, kjer ga je pred bajto čakala mati-Sključena je bila že in stara, toda v očeh ji je gorela mladost- Z razprostrtimi rokami ji je pohitel v objem.
»Mati, mamica, končno sem našel srečo!«
»Kje jo imaš?« so vpraševale njene žareče oči jn šepetale od sreče brezmoč. ne ustne.
Sin pa jo je dvignil z močnimi rokami, kot da je majceno, nebogljeno dekletce, potem pa jo je stisnil k sebi močno in ji zašepetal na uho:
»Mamica, ti sama si sreča, najlepša najčudovitejša sreča, ki mi jo more dati svet!«
Slavo štine:
Budnica
Ko sonce, kralj dneva že davno bedi in ogenj zlat seva z njegovih oči — lenuhasti Franček, naš mali zaspanček prav sladlko še spi...
In žarki vsi zlafti, dvorjani krilati ga sončni hitijo budit:
»Le vstani, hoj, Franček, ti mali zaspanček — da z zlatom boš čistim umit!
Glej silnih peroti! — že sonce na poti je k tebi; prinaša dari, ' a jih le marljivim deli ... Zdaj Franček se sgane in hitro vstane — da sonca darove dobi...
Kako se je umazana Katrica naučila snage
Dobrosrčen star gospod je bil vzel k sebi nečakinjo, da bi mu opravljala hišna dela. A Katrica — tako je bilo deklici ime — je zanemarjala svoje dolžnosti. Kmalu je bila hišica od kleti do podstrešja vsa zanemarjena. Po kotih je ležal prah; tal ni nihče pomival, na stopnicah se je kopičila nesnaga. Stari gospod je pogosto prosil nečakinjo, naj vendar že pospravi hišo. Toda nečakinja je imela zmerom kakšen iz-
govor. Ker se je staremu možu sirota smilila, je potrpel. Ko pa že krožniki in sklede niso bile več čiste, je nekega dne poklical Katrico k sebi in resno dejal:
»Davi sem videl na stopnicah veliko podgano!«
»Kaj? Podgana je v hiši?« je zavpila Katrica. »Niti minute ne ostanem več tu!«
»Miruj!« je rekel stari gospod in si pogladil belo brado. »Podgana ni lev. Podgana ljubi samo kraje, M so zelo nesnažni Čim bolj nesnažna je hiša, tem bolje se počuti grda žival. In razen tega — kam pa pojdeš, če greš odtod? K teti Mani?«
»Bu!« je vzkliknila Katrica iin se stresla. »Pri tej bi morala ves dan pomivati in pometati! To pa že ni zame!«
»Nu, vidiš!« je rekel striček. »Poizkusiva torej, ali ne bi mogla pregnati podgane!«
»Kaj pa, če me ugrizne?« je vpra" šala Katrica.
»Stal bom pri tebi s samokresom!« se je zasmejal stric. »A prvo je, Katrica, da pospraviš nesnago, M leži po hiši!«
In Katrica je šla in prinesla vroče vode, novo cunjo in ščet. Z gorečo vnemo je najprej pospravila svojo sobico. Ko je minila ura. se je vsa svetila od snage. Nato je prišla na vrsto sbričfeo" va soba. Tu se je Katrica zelo bala, ker je v kotu prasketalo. A saj je stal striček z nabitim samokresom tik nje, pripravljen, da pri priči ustreli podgano, ko bi se pokazala. Po sobi se je lotila ostalih prostorov in nazadnje še kleti. Tu se je Katrica posebno bala podgane. »Ali se upaš tudi tu ustreliti podgano?« je boječe vprašala sbrička.
»Nu,« je minil ta, »saj laihiko stopim po lovca, da pride s puško!« Ko je pa Katrica videla nesnago, ki je kar v kupih ležala po kleti, je brž privolila, da ostane striček sam pri njej. Čez dve uri je bila klet pospravljena; s tal bi bila. lahko jedla, tako čisita so bila. In zgoraj pod streho je si jato solnce v snažne, pospravljene kote. »Tako!« je nazadnje rekel striček in spet obesil samokres na steno. »Zdaj, mislim, se pri naju ne bo izlepa več pokazala podgana!«
»Le zakaj so te grde zveri na svetu?« je rekla Katrica — na tihem je bila pa vesela, ker je bik* vse tako lepo in snažno, tudi krožniki in lonci.
»Mislim, da tudi podgane časih koristijo človeku!« je odvrnil striček. Nato je skril obraz za knjigo, in se namuznil. V resnici namreč sploh m videl podgane! A zdaj je Katrica zmerom pazila na red in snago. S podganami ni hotrfa imeti več opravka.
Dva in dvajset ključev
(Dogodek iz šole.)
»Torej vsak naj nariše, kar je zjutraj videl na cesti, ko je šel v šolo ...« je rekel gospod Zagoda. Medtem ko so se dečki z žarečimi lici sklanjali nad svojimi risbami, je gospod Zagoda počasi korakal med klopmi in opazoval učence.
Zdajci pa potrka nekdo na vrata. Šolski sluga stopi v razred in reče:
»Oprostite, gospod Zagoda, gospod ravnatelj vas nujno prosi, da hi takoj prišli v konferenčno sobo.«
Gospod Zagoda pogleda na uro in meni:
»Dobro. Takoj pridem. Čez tri minute bo že zvonilo. Vrhovnik, ti boš skrbel za to, da bodo risanke in svinčniki lepo zloženi v omari, kakor hitro pozvoni. Potem zakleni omarice in mi prinesi vseh dva in dvajset ključev v konferenčno sobo. Če me ne bo tam, jih položi na mojo mizo.«
Vrhovnik je bil zelo ponosen, da je smel odvzeti učitelju skrb, in je veselo zaklical: »Da, gospod učitelj!«
Komaj so se zaprla vrata za gospodom Zagodo, so začeli dečki kramljati. in šele ko je zvonec zazvonil, so se spomnili, da morajo najprej končati risbe. Hitro so se spravili na delo in kmalu so jeli drug za drugim oddajati risanke in svinčnike v omarice. Vrhovnik je slonel ob katedru in gledal skozi okno na dvorišče. Tam so se dečki igrali z žogo in veselo vriskali. »Oh, da bi že vsi končali, da bi se tudi jaz lahko igral na dvorišču!« je mislil sam pri sebi in priganjal zamudnike. Naposled ni več strpel.
»Močnik!« je rekel s hlastnim glasom, »na dvorišče pojdem in teh sedemnajst ključev vzamem s seboj. Prinesi mi še ostalih pet ključev, ko vsi končate.« In že,je zdirjal po stopnicah na dvorišče.
Kmalu je zazvonilo.' Odmor je bil končan. »Moj Rog Močnik mi ni prinesel ključev!« se je zgrozil Vrhovnik. Zdirjal je v razred, a Močnika ni bilo tam Neki deček mu je rekel: »Močnik te je iskal!«
Vrhovnik je segel v žep, da bi oddal gospodu Zagodi vsaj sedemnajst ključev, to'da — o groza* — bt!o jih je še
osem. Bržkone jih je bil mecT igranjem in letanjem izgubil.
Gospod Milavec, učitelj računstva, je pravkar stopil v razred Vrhovnik je z obupnim obrazom hitel mimo njega in zajecljal: »Na dvorišču sem nekaj pozabil...«
Preiskal je vsak košček na dvorišču, toda ključev ni bilo nikjer... Vrhovnik se je ves onemogel vrnil v razred. Na vse načine se je trdil, da bi dal Močniku kako znamenje, a ta je malomarno sedel na svojem prostoru in se ni zmenil zanj. Bila je mučna ura, in Vrhovniku se je zdelo, da je ni ne konca ne kraja. Naposled ga je pa še gospod Milavec poklical in vprašal: »Če podari oče tebi in tvojima dvema bratoma 20 jabolk, ti pa dobiš dve jabolki več kakor tvoja brata, koliko jih ima potem vsak izmed rvas?«
Vrhovnik, ki je ves čas mislil samo na ključe je vzdihnil:
»Dva in dvajset, in zdaj jih je samo še osem.« Seveda mu je dal učitelj dvojko.
Ko jc bila ura vendar že končana, je planil Vrhovnik k Močniku »Kje je ostalih pet ključev?« Močnik se je začudil:
»Dal sem ti jih v žep, ko si se na dvorišču igral. Ali se ne spominjaš? Slonel si ob drevesu in rekel sem ti: 'Tu imaš ostalih pet ključev!'«
Zdaj je bila mera nesreče polna. S povešeno glavo in s solznimi očmi se je napotil v konferenčno sobo. In glej, na mizi gospoda Zagode je ležalo štirinajst ključev. Drugi učenci so jih bili pobrali na dvorišču, in ker je imel vsak ključ ploščico z razrednikovim imenom, so jih oddali gospodu Zago-di.
Kaj sta govorila gospod Zagoda in Vrhovnik, ni razred nikoli zvedel-.
Ob zaključku prihodnje risarske ure je gospod Zagoda glasno velel:
»Vrhovnik, ti boš skrbel, da bodo risanke in svinčniki lepo zloženi v omaricah. In potem mi prinesi vseh dva in dvajset ključev v konferenčno sobo.«
Vrhovnik je zardel do ušes. »Da, gospod učitelj,« je rekel s ponižnim glasom.
Kaj menite, ali je imel gospod Zagoda prav, da je spet naložil skrb za ključe Vrhovniku? Mislite, da je Vrhovnik še enkrat izgubil ključe?
Jutrovčki pišejo
Naša družinlca.
Naš kanarček se je poročil in ves vesel zapel.
Je ženka godrnava, se kregala nad n.im, to pa ne gre kar tako. o ti potepin. ■A mož se razjezi. 10 v gnezdu napodi, je ženka v silnem strahu, jajček izpusti. A zdao složno vodita do sob; fanta dva, ki komaj skačeta in veselo čivkata.
Edlea Dimnik, uč. ID. r. os. šol. v Ljubljani.
Nebo
'. Ko angel gospodov zvom vse nebo zažari. Zvezdice se prižigajo nazadn.le še luna pokuka na zemlo. " V mali voz se vsede in se odpelje. Zvezdice gledajo za njo in se ji priklanjajo. Luna jih gleda Se jam smehlja in v pozdrave še jiim mahtja A ko pridejo v soinčni grad. ~ solnce pokuka, luna mora spat. Tudi zvezdice vsahnejo, lune ni
ker solnce na nebu se b'ešči
Breda Vrečer. uč. lil. razr. v Radovljici
Dragi stric Matic! Tvoj nateoai me e zelo razveselil in trdno upam da bom to pot tudi jaz dobil nagrado O-iisa" hočem, kako preživl.am počitnice Mi mita me je poslala za stirina is-* dm k teti na oddih Tu je zelo lepo Gotovo si bil tudi Ti kedai na našem leperr Pohorju. Gozdovi so zeleni in ves dan uživam solnce. svež zrak in prijetno kopane. Kadar nam ie vreme nemilo pa berem »Mlado Jutro« in druge mladinske knjige. Zelo rada berem zgodbo o Mihcu Klapouhcu Upam, da mi boš posla' lepo knjigo za nagrado. Lepo Te pozdravlja
Marica Vajda, uč. IV. razr. v Mariboru
Dragi stric Matic! Alkohol je .največja sovražnik človeštva. Kakor hitro postane družinski oče pijanec grozi vsei družini beda. Pijanec nima srca za nikogar. Zmerom misli le na svojo »žsjo-< in hitro
zapravi ves denar, ki gazasluži. Žena in otroci pa morajo trpetii pomanjkanje. Kdor je vdan p'ijaoi počasi, vendar neizbežno propade. Duševne moči mu pešajo. kinalu ne more več razsodno misliti. strast do alkohola ga tako prevzame, da ni več vreden član človeške družbe. Konec pijanca pa ie zmerom strašen. Od alkohola se začneoo razkrajati razni or-dani in alkoholik mora trpeti hude bolečine. preden ga reši smrt nevrednega življenja. Mi mladi Slovenci se moramo trdno okleniti načela, da ne maramo alkohola. Iz naše generacije nai zraste zdrav in močan rod.
Mirko Kovačevič, dijak HI. razr. gimn, v Ljubljani
Nekaj o vojni. Stara molitev pravi: ->Bog nas reši kuge. lakote in vojne!« Najstrašnejše od tega je gotovo vojna. Koliko nedolžnih ljudi je moralo umreti v voini. Več mili onov mož ie obežalo v zadnjem velikem svetovnem klanju. Vojna je najhuiše zlo. Vsi narodi bi moral^ stremeti za mirom kakor Francrja in Švica. Mir pomeni za državo in za vse ljudi blagostanje. V mirni dobi po-svečao ljud' lahko vse svoiiie moči in sposobnosti dobremu, med te mko tirja vo nn od njih le zlo. Koliko mater ie ihte'o ko je bila v Rvropi vcvna: koliko mater ie obupavalo. ko je bila zadnja voma v Abesiniji Dost' žena ie ostalo brez mož dosti otrok je izgubilo očeta, k- im ga n>'h5e nu more več vrniti in nadomest ti Ko se botlo vsi narodi liu-h'l- kakor bratje in spoštovali drug drugega tedai šele «e bo začelo za zemljank KaUšp in lepše živčen:e.
Vladko llrh, dijak gimn. v Mariboru

yi.-.,t - • j- .
T£*
Matrica:
Gospod Brklež
Kadar mislim na prijatelje, se vedno spominim tudi gospoda Brkleža.
Stanuje na vzhodni strani mesta, na tistem vogalu, kjer se prične potem »slepa« ulica.
Tega gospoda vsako jutro zbudi kokoš, ki s kljunom potrka na njegova vrata.
V zahvalo ji gospod prav rad privošči dobro zrno, ki je prava slaščica za kurji zelo drek.
Kadar ni zrnja pri hiši, tedaj pa gospod Brklež že najde kaj (Lugega, da nasiti svoj', zvesto budilko.
Ako vzamete iz vsakega stavka pra^o besedo, dobite znan pregovor.
Rešitev križanke „Mak"
Vodoravno: 1. N.N.; 3. srt; 6. prestol; 7 le; 8. Eva; 9. ir; 10. ba; 11. peš; 12. koledar; 16. lopar.
Navpično: 1. n.r.; 2. ne; 3. steber; 4.. rovaš; 5. tla; 6. perilo; 7. li; 11- par; 13. ol; 14. ep; 15. da.
Koliko je trgovec izgubil
(Rešitev: Izgubil je devetdeset dinarjev in lastno ceno za popravilo dežnika)
Rešitev Zlogovnka
Domovina mili kraj
Danilo Gorinšek:
Racakljun
Giga gaga racakljun, kužek je zares grdun račk preganja jato kakor blisk čez trato.
To drvenja je, strahu, kužek jim ne da miru: »Saj za vas skrbim le, račke past podim le!«
»Nič skrbeti treba ni!« kužku jata račlk veli, kaj ti mar za našo toliko je pašo?«
Poskočile so v vodo, •uižek obstoji pred njo: res — od muh ni voda plava le prismoda.
Giga gaga racakljun, račka roga se: »Grdun, vodil si nam brigo, 'daj dobil si — figo!«
Križanka „Beli lokvanj"
Vodoravno: 1. skrajni v morje segajoč del celine; 3. kosovska cvetica; 6. stremljenje k napredku; 7. jugosloven-ski praznik; 11. borilni meč.
Navpično: 1. žitarica; 2. označba kraja; 3. azijsko božanstvo; 4. obrambna naprava; 5. preperelo železo; 8. globina v tekoči vodi; 9. osebni zaimek; 10. akademski naslov.