DEDIJER NA NITKI
"Dedijer je odpotoval v tujino kot zasebnik. Lot cilj svojega potovanja je navedel predavanja o nekaterih vprašanjih mednarodnega prava. Faznih njegovih iz jav o zunanjepolitičnih in notranjih vprašanjih ni moč označiti drugače kakor za neodgovorne in koristim naše dežele škodljive. Te izjave seveda niso v nobenizvo si z gledišči jugoslovanske vlade,'1 je izjavil Branko Draškovic, predstavnik dr žavnega sekretariata za zunanje zadeve, na tiskovni konferenci v Beogradu l3.ma jö.
S tem se je ponovno zabliskal Damoklejev meč nad glavo Vladimira Dedijera, avtorjem Titovega življenjepisa, ki je padel v nemilost, ko je branil Milovana Djilasa. Čeprav se je doslej skušal obdržati na površju z medlimi opravičili,se mu vseeno ni posrečilo pridobiti toliko simpatij Titovega kroga, da bi se lahko povrnil v javno življenje. Lansko leto, ko se je vršila konferenca za mednarod= ho pravo v Dubrovniku, je Dedijer predaval o aktivni kookzietenci in zagovarjal tezo, da bi to moralo postati del mednarodnega prava. Jugoslovansko časopisje je njegovo predavanje zamolčalo in o njem so poročali samo tuji časopisi. Ko se je Ljilas ponovno znašel v zaporu zaradi svojega pisanja v The New Leader, je Dedi jer objavil odprto pismo na Tita, v katerem ga jo prosil, da Djilasu prizanese, --oda kot vemo, je Djilas bil obsojen na prisilno delo.
Začetkom maja je Dedijer odpotoval v skandinavske države, kjer je baje po= hovno nameraval predavati o mednarodnem pravu. Kot pa je razvidno iz članka, ki ga je objavila TRIBUNE, glasilo Bevanovega levega krila angleške laburistične stranke, 7»junija, se je Dedijer spustil v svojih predavanjih tudi na bolj spol zka tla. Dedijerov članek, ki ga objavljamo v prevodu, namreč predstavlja - kot zatrjuje uredništvo tednika TRIBUNE - vsebino njegovih predavanj v Skandinaviji, zaradi katerih ga je Draškovic tako naglo napadel.
Dedijerova izvajanja so nedvomno plod dvomov, ki razjedajo jugoslovansko Zvezo Komunistov. Toda z razliko od Djilasu,. Dedijer ni napravil križ čez komu= hizem, katerega naziva socializem. On še vedno varuje v komunizem, samo v takkc oiunizem, v katerem bi bili komunisti strpni napram komunistom, a dosledni mark= sisti napram vsem ostalim. Na ta način bi tudi Dedijer dobil svoje mesto v mark sistični družbi. Njega ne zanimajo državljani kot posamezniki, ampak samo :ipro= izvajalci'’', ki naj bi imeli osnovne politične svoboščine združevanja in govora. Zanima ga torej samo gospodarska stran izživljanja "proizvajalcev" in ne misli ha vse 0ne druge komponente, ki omogočajo gospodarski procvit. Skozi to prizmo tudi gleda na odnose med državo in posameznimi proizvajalci, pozablja pa,da vsi državljani niso izključno proizvajalci materijalnih dobrin, kakor tudi da vsi proizvajalci ne morejo nujno imeti enakih pogledov o načinu in organizaciji pro izvodnje. Edino marksisti želijo vsiliti vsem proizvajalcem enoten sistem,ki nuj ho -mora voditi v to, kar Dedijer obsoja - birokracijo in statizem. To je komuni stična etika, ker komunizem ne pomeni enakosti marveč diktaturo proletariata,dik taturo partije nad proletariatom. Dedijerova izvajanja so zato precej nelogična - so pa logična, ako razumemo, da jo Dedijerov poziv k strpnosti namenjen Tito= vemu krogu, ki mu drži meč nad glavo. Dajati Titu za primer Gomulko je skoro ža litev, ker je vsakomur jasno, da je Gomulki po oni strani ostala odprta samo pot, po kateri hodi, po drugi strani pa da je dobil podporo samo zato, ker mora narod izbirati med Gomulko in prosovjetskimi elementi.
Bližnja bodočnost bo pokazala, ali se Titovemu živijc-njepiscu še izplača ni hati mod dvomi in prelomom, odnosno, ali se mu bo končno le dvignil pogum in bo sprožil vprašanje "ravnotežja med državo in poedincem" v Jugoslaviji, ali pa bo hadaljeval z dosedanjo prakso plašnega izražanja dvomov in hitrih opravičil za=
_	Urednik
Vladimir Dedijer:	SL"0 R SIfIČR/' DSKOKR ::CIJA LAS LARKO
VARDO PRIVEDE DO RAS. G/ ' CILJA
(Tribune, 7*6.1957.)
Glavna tema predavanj, ki sem jih imel pred kratkim v Skandinaviji, je bil problem etike v današnjem svetu. Ta problem je ne samo akademsko vprašanje, ampak tudi najbolj kritično vprašanje naše civilizacije.
Ako se želimo premakniti z mrtve točke in ako želimo "uničiti nuklearno 0= rožje predno nas ono samo pokonča", potem moremo to storiti edino s prepriceva= njem, ne pa z vojno, edino s strpnostjo med narodi, ne pa z vzpostavljanjem vo= jaških blokov.
Sodobna tehnika je z razvojem proizvajalnih sil povezala svet v eno enoto. Niti najbolj smeli misleci preteklosti si niso mogli predstavljati, da bo dose= žen takšen napredek. Stari družbeni sistem, osnovan na izkoriščevanju, se sedaj prepleta z novim socialističnim družbenim redom.
Družbeni sistem, ki bi bil' bodisi docela kapitalističen ali docela sociali stičen, ne obstoja. Svet se približuje socialističnemu sistemu na najrazličnej= še načine. Staro izkoriščevanje pa se med tem še ni prenehalo niti v eni državi. Različne oblike statizma (*) sicer’ obstoj ajo, todi» statizem je edino predsoba socializma. ( )(pripadanja državi)
Ker se družbe se vedno poslužujejo gotovih oblik izkoriščanja, agresivnost in imperializem še nista odpravljena. To dokazujejo Guatemala, Madžarska, Alžir in Ciper. Razredni boj se še vedno bije, čeprav se v mnogih deželah ne pojavlja v obliki, ki jo je predvideval Marx. Razredni boj je šc vedno gonilna sila v zgo dovini. Sedaj je sicer bolj zapleten in se bije v novih oblikah, toda nobena dru žba se mu ne more izogniti.
Zdi se mi, da je potreba po socializmu danes večja kot kdajkoli. Življenje vsega, človeštva je na kocki. Borba proti krivicam, ki sc danes gode po svetu, je ono, za kar se izplača živeti in kar daje pomen in lepoto življenju vsakega po= sameznega človeka.
Socializem ima poleg razumske strani, ko poskuša zagotoviti skladnost med proizvodnjo in razdelitvijo materialnih dobrin, tudi svojo čustveno stran. So = cializem pomeni družbo, v kateri vlada popolna enakost med ljudmi, med možmi in ženami, in med narodi.
7	v
Izza Aten pa do danes so prevladovali razni družbeni sistemi. Čeprav je vsak izmed njih razvil svojo lastno idejo o etiki, je vseeno vsaka družba obdržala gotove etične ideje iz prejšnjih sistemov. Obdržanje teh idej kaže na stalni na predek človeštva.
Kapitalizem je nasprotoval vsem etičnim n '.čelom osnovanim na altruizmu (od rekanju). Njegova osnova je bila etika egoizma, ki je vodila Evropejce, da so z oboroženo silo vzpostavili svojo oblast v Aziji, Afriki in Ameriki. To je nato rodilo kolonializem' in imperializem.
Socializem se je pojavil kot protest proti kapitalizmu in njegovo cilje jc nožno doseči samo na osnovi altruistične etike. To je tudi razlog, zakaj lahko socializem edini reši človeštvo pred nuklearnim samomorom.
Revolucija v Rusiji 1.1917. je pomenila zame zmago altruizma nad egoizmom in.poraz družbe, katere osnova je bila neenakost in despotstvo.
Toda nova družba v Rusiji ni uspela zgraditi nek nov sistem etike, višje etike, ki je neločljivo povezan s socializmom. Moralni kapital, pridobljen z Re volucijo, je že zdavnaj zapraljen. Sedanja struj an j a v Sovjetski zvezi dokazujejo, da je za družbo nujno potreben nek etični sistem osnovan na altruizmu, ker sicir postane bodisi degenerirana bodisi trhla.
Vsak pokret, ki opusti etična načela, seje seme svojega lastnega propada. Sovjetske izkušnje v tem pogledu so klasične. Ljudje, ki se pridružijo nekemu pokretu samo zato, ker so lačni, se utegnejo odpovedati načelom, kakor hitro pri dobijo oblast in je njihove, lakota potolažena in'kokoi hitro izgubi družba mož= nost primerjati besede in dejanja svojih vladarjev ter jih nadzorovati.
Birokracija. Tej pojavi nismo priča samo v Sovjetski zvezi. Vidimo jo lah= ko tudi pri nekaterih političnih partijah delavskega razreda v raznih deželah, recimo v sindikatih v nekaterih državah, ki imajo razvito socialno skrbstvo(Wel fare State). Tudi tam ni zadostne demokratske pobude, da bi bilo mogoče prepre= čiti nagibanje k birokraciji.
Glavni problem socializma v moderni družbi je sedaj, kako rešiti vprašanje odnosov med posameznikom in državo. Z ozirom na to, da moč države postaja vse večja, je potrebno priznati, da taki faktorji obstojajo.
Proizvodna sila se bolj in bolj koncentrira in daje prednost moči države v obeh pogledih - upravnem in tehničnem. To vodi .h koncentraciji politične moči v rokah države in k pomanjkanju ravnotežja med pb-edinčem in državo, kar pripravka pot za upostavitev diktature.
Postavlja se zato pereče vprašanje totalitarizma in demokracije. Mar se to vprašanje ne postavlja enako na zahodnem kot na vzhodnem delu sveta? Vzemimo za primer, kako je prišlo do odločitve, da se sproži agresija v sueškem prekopu -in kako more sedanja družba v Franciji in Britaniji zagotoviti, da ne bo ponov= no v bodočnosti prišlo do "zloma živcev"?,.
Vprašanje odmiranja države zame ni abstraktno, ampak naloga, ki zavisi'od določenja bistvenih lastnosti demokratskih: ustanov. Ta naloga zahteva, da pride do določene povezave med proizvajalci in do njihovega polnega in enakopravnega sodelovanja pri razdelitvi narodnega ‘dohodka. Proizvajalcem bi morala biti žago tovljena nele pravica, da uporabijo dobiček, ki so ga dosegli s svojim delom v tovarni, marveč tudi pravica do sodelovanja pri državnih poslih z zagotovitvijo osnovnih političnih svoboščin zborovanja, združevanja in govora,
Ako bi sprovedli v življenje ta načela, potem bi bilo možno po mojem mišllje nju odpraviti ovire statizma in se približati družbi, ki bi bila osnovana - kot si je zamislil Marx - na "svobodni povezavi neposrednih proizvajalcev",
To pomeni, da ni demokracije brez socializma in socializma brez demokraci= je. Kjer je to načelo zanemarjeno, tam ljudje poskušajo doseči svoje cilje s si lo. Madžarska, Ciper in pred kratkim Formoza pričajo, kako nevarno lahko posta ne preziranje tega načela enakosti.
Za. rešitev problema odnosov med posamezniki in državo v deželah, ki imajo razvito socialno skrbstvo1 (Welfare State),je bilo veliko storjenega. Toda glav= na gonilna sila socializma ne prihaja zadostno do izraza na dveh področjih: v partijah in sindikatih, kjer je moč in stalno nadzorstvo voditeljev dosti preve liko. Birokracija se je utrdila. In to je gotovo eden izmed razlogov, zakaj pro grami laburističnih strank na Zahodu nimajo dovolj socialistične vsebine.
Druga posledica te pojave pa se tudi kaže v stališču zahodnih laburistič = nih pokretov napram gospodarsko nerazvitim delom sveta. Normalna dolžina živije nja, ki jo lahko človek učaka v Indiji, je 28 let, medtem ko je na Švedskem 70, To'pomeni, da imamo države s socialnim skrbstvom ('"elfare States), a da smo še, daleč od tega, da bi imeli tudi takšen ves svet.
Socializem mora.biti univerzalen, ako naj že bo socializem. Mi ne moremo graditi sveta, v katerem bodo samo usamljeni socialistični otoki. „Globoko in .ve dno globljo razliko med svetom na Zahodu in zaostalimi narodi je.treba pdpravi=
ti.	■	' ,r [■	,
'Seveda so tudi razumski razlogi, ki narekujejo,' da priznamo,,nerazvitim po= dročjem tako vlogo. Afro-Azija je glavna celina sveta, bivališče večine človeg ških bitij in področje, na katerem se bo končno odločila usoda človeštva.
Zahodno-evropski socialisti so tako zaverovani v, zadeve svojih lastnih „dežel, da še niso zaigrali zadostne vloge v oblikovanju bodočnosti teh. področij.
Pri tem bo seveda stališče napram Kitajski lahko postalo odločilno. Kitaj= ska, s svojimi šesto milijoni prebivalcev, se sedaj industrializira s pomočjo in na osnovi ruske tehnike. Zahvaljujoč delovanju "kitajske mafije" v Nashingto nu je Sovjetska Pusija dobila moralno prednost v:tem delu. sveta.
Vem, da britanski laburisti že dlje 'časa zahtevajo sprejem Kitajske v Zdru žene Narode, toda ceno za pretekle napake je- pač treba plačati. Bojim se, da je bila barka laburistične vlade v prvih letih po vojni preveč povezana na 'Vashing ton kar se tiče zunanje politike.
Izgloda, da se napake pri zavzemanju stališča napram Kitajski sedaj pona.v= Ijajo z Eisenhowerjevo doktrino. Naslonitev na feudalnc kralje mora nujno odtu= jiti obubožane mase Srednjega Vzhoda.,
In ravno na tem področju bi utegnil, biti vpliv evropskih socialistov odlo= čilen. Toda Guy Mollet jo s svojo sueško avanturo'prizade jal francoskemu socia= lističnemu pokretu več škode kot katerikoli človek v njegovi zgodovini.
Britanskim laburistom je treba čestitati k njihovemu stališču v tem pogle= du. Upajmo, da bo to pomenilo začetek nove smeri v zunanji politiki zahodnih so cialistov.
V medsebojnem prepričevanju in strpnosti leži edina rešitev problema, ki stoji pred našo civilizacijo. Vsake druga alternativa pomeni masovni samomor.
Vodstvo v današnjem svetu bo pripadlo tisti deželi, ki bo pokazala najvec= jo resnično strpnost tako v bes-.dah kot v dejanjih in tako doma kot na tujem.0= snova z:a strpnost v zunanji politiki pa je lahko samo strpnost v notranji poli= tiki.	(Konec na 8.str.)
POLITIKA "NARODNEGA ODBORA"
Tri vprašanja so se mi postavijala,ko sem bral izjavo "Narodnega odbora za Slovenijo",priobaeno v minulem Klicu Triglava pod naslovom "Ob obletnici tretjega maja".
Ta vprašanja se seveda niso nanašala na pametne besede,da je po = trebno sodelovanje jugoslovanskih beguncev,čeprav»priznam, se pri tem nisem mogel vzdržati trpkega nasmeha, da smo še pred nekaj leti morali kritizirati Narodni odbor zaradi njegovega molka.
Vprašanja so zadevala navedeno izjavo Poster Dullesa. Ker je ob = javljena izjava nekoliko vzeta iz konteksta,sem se zato vprašal,če je bilo to storjeno namerno,da bi sestavljale! iz enega ali drugega razlo ga laže opravili nič kaj lahak posel vzpodbujanja beguncev,naj vztraja jo, upajo in zaupajo v "narodne načrte",kot so bili postavljeni v tisti noči pred nekako dvanajstimi leti na Taboru. Toda ker sta podpisnika te poslanice vendar častivredna moža, sem to možnost izključil. Pravta ko sem izključil vprašanj e,da podpisnika morda nista bila obveščena o celotnem Dullesovem govoru,To bi bilo nemogoče, saj se s politiko sko= ro poklicno pečata in sedita v srcu Amerike.
Kako sta potem mogla dodati tako neodgovarjajoč komentar Dulleso vim besedam, ko sta ugotovila, da "ves svet ve, da so med podjarmljeni mi tudi narodi Jugoslavije"!? Kajti dejstvo je, da mnogo, mnogo tega sveta misli, da Jugoslavija ni med podjarmljenimi narodi, čeprav ima komunistični režim. In v tem komentarju Narodnega odbora ali v tem stališču tega sveta leži bistvo našega ocenjevanja in naših odnosov do zapadne politike.
Saj je vendar sam Dulles neposredno pred navedenimi stavki in v zvezi z njimi povedal, da misli sovjetski imperializem in ne komunizem. Takole je začel dotični del govora:"Jasno tudi pokažimo sovjetskim ob= lastnikom svoj pravi namen. Ml obsojamo in nasprotujemo njihovemu im= perializmu," In takoj za tem sledijo tisti stavki,omenjeni v sporoči lu Narodnega odbora.
Iz tega sledeč se mi zdi nerazumljiv pristavek,češ da so tudi na rodi Jugoslavije v tem sklopu. Morda bi bilo to razumljivo za vzdrževa nje begunske morale,čeprav na dolgo dobo to škodi politični vzgoji teh beguncev in ugledu take ustanove,kot je "Narodni odbor za Slovenijo".
Vprašujem se, če morda ljudje iz tega odbora ne izhajajo iz pred= postavke, da spor med Moskvo in Beogradom nikdar ni bil resničen. Öe je tako, zakaj potem toliko dopovedovanja pred dvema letoma,po Bulga = nin-Kruščevem obisku Beograda, da se je Tito vrnil v objem Moskve?Kako, če pa nikdar ni bil z njimi sprt?
Toda tako gledanje, v kolikor je sploh zares obstojalo in ni bilo spet zgolj za vzdrževanje morale, bi bilo - kot so kasneje dogodki ta= ko strašno potrdili - nestvarno. Resnično je šlo za gigantski upor,ki je v svojih posledicah končno indirektno prinesel tudi madžarsko re = volucijo. Ali kakor je zapisal lani, pred samo revolucijo, Walter Lip= pmann: "Zgodovinski pomen titoizma leži v tem, da je to upor proti iz= rahljanju komunizma kot instrumenta ruskega imperializma."
In v tej ugotovitvi moramo iskati tudi bistvo ameriškega zadrža = nja do Tita in njegove Jugoslavije. Ker je titoizem predstavljal upor, ki je hotel ločiti med komunizmom-ideologijo in Sovjetsko zvezo-impa= rialno velesilo, so se Združene države odločile podpirati Tita,"da bi ohranil svojo neodvisnost". Lani,koncem oktobra, pa je šel Dulles Še dalje: v teksaškem Dallasu je izjavil, da so Združene države pripravlje ne nuditi gospodarsko pomoč vsaki komunistični državi, ki si prizadeva, zmanjšati gospostvo Moskve. To bi pomenilo, da so Združene države voljne pomagati, ne da bi postavljale koke pogoje in ne glede na to, kakšna oblika vlade bo končno nastala v satelitskih državah. Ker je to bilo rečeno v dneh madžarske revolucije, ko je vse kazalo,da bo komu = nist Nagy sestavil koalicijsko vlado, in da se bo od komunistov vodena vlada na Poljskem obdržala na oblasti, in ker je bilo upati,da bo Ogr= ski in Poljski sledil še kdo drugi, je vendar jasno, da Združenim drža vam ni šlo v prvi vrsti za tem, da bi uničile komunistične režime v vzhodni Evropi ampak najprej,da bi oslabile sovjetski vpliv in da bi Ruse potisnile v meje Sovjetske zveze.
To pa je tudi smer sedanje ameriške zunanje politike. 3 tem niti najmanj ne rečem,da Združene države favorizirajo komunistične režime a= li pa da ne stremijo za svobodno vzhodno Evropo. Toda ker - po Mazari = nu - "politika ni izbera med dobrim inä zlom ampak le med večjim in manj šim zlom", ker je torej kombinacija možnega, stremijo Združene države v prvi vrsti za tem, da oslabijo Sovjetsko zvezo kot imperialno silo. Prepričane so,da se bi na ta način izboljšali mednarodne odnosi, da bi bilo moč doseči gotovo mero razorožitve, da bi se pričela mednarodna vprašanja reševati z običagnimi sredstvi in ne s podtalnim rovarjenjem, da bi bilo mogoče povečati trgovinsko izmenjavo in posredno zbližati oba svetova. Združene države so prepričane, da bi tako zbližanje olaj= šalo pohod idejam svobode v vzhodno Evropo in da bi posredno omogočilo razvoj k večji svobodi tamkajšnjih narodov.
Cisto mogoče je, da se s takim upapolnim predvidevanjem mnogi iz= med nas ne strinjajo, vključno seveda v prvi vrsti. "Narodni'odbor za Slovenijo". Toda iskreno se vprašajmo, koliko izmed nas je kdaj sploh Predvidevalo možnost,da bi se mogel upreti narod pod komunistično vla= dol? Kdo izmed nas si je kdaj sploh upal v sanjah predstavljati upor v Berlinu, nemire v Poznanu, prevrat v Varšavi in revolucijo v Madžarski? In vendar se je vse to zgodilo in bi tudi uspelo,če ne bi bilo sovjet= skih tankov... Videti je,da stremi Amerika prav za. tem, da onemogoči to usodno "vmešavanje v notranje zadeve" in da bi omogočila svobodoljub nim silam,ki obstojajo v vsakem narodu in vsaki deželi,da brez vmešava hja od zunaj prevrnejo nezaželjen režim in vzpostavijo vlado po volji naroda. Tu seveda niso v vprašanju meseci, pa tudi ne leta.
Zato se mi ne zdi posrečeno tako popolnoma zanikati to zapadno po litiko ali pa pred njo mižati. Ako ne bi bilo nič drugega, moramo ven= dar računati z neizprosnim dejstvom, da Zapad noče tretje svetovne voj= ne in da je zato treba poiskati drugih možnosti,da se nekako - tudi po= stopoma in na dolgo dobo - uredi vprašanje vzhodne Evrope.
Šele ko se bomo sprijaznili s to zapadno politiko in ko ji bomo korajžno pogledali v 'oči, šele tedaj bomo v stanju gledati ves razvoj v realnejši perspektivi in šele tedaj bomo mogli misliti, kako bi tudi zares lahko vplivali na zapadno politiko, Ali z drugimi' besedami: kadar bomo znali svoj problem vključiti v ameriškega, zapadnega, svetovnega, tedaj bomo lahko tudi vplivali na politiko. Tedaj šele bomo postali zanimivi. Nfa tem dejstvu pa nič ne spremeni,, če imamo tri ali deset ločenih emigrantskih odborov ali pa enega samega skupnega jugoslovanske ga, Ni‘ toliko v vprašanju skupno politično zastopstvo kot predvsem pa= metna in realna politika jugoslovanske emigracije. Danes nimamo hiti prvega niti ne drugega’,	I.Jenko
NAPAÖN1 RAÖUNI
K0t je bilo pričakovati,so nedavne volitve avstrijskega državne = ga predsednika razdelile tudi koroške Slovence na dva tabora. Tako se je Krščanska demokratska stranka dr.Tišlerja odn.Narodni svet koroških Slovencev izrekel za dr.Wolfganga Denka,kandidata Avstrijske ljud = ske stranke, dočim se je Zveza slovenskih organizacij dr.Franci j a Zwit terja izrekla za socialističnega kandidata dr.Adolfa Shaerfa.Ta razde litev ne bi bila sama po sebi čisto nič negativna; bila bi celo nekako naravna, ker so konservativne slovenske sile že itak ob državnih volit vah nagibale na stran Ljudske stranke, dočim so naprednjaki,zaradi svo je povezave s komunisti, nagibali k socialistom. Taka volilna razdeli= tev bi mogla biti pozitivna, ker bi tako v naprej preprečevala,da bi sa mogel izvoljeni kandidat kakorkoli znesti nad Slovenci,če bi se že hotel in če bi našel načina za to, ako bi bili vsi Slovenci ob glasova nju proti njemu.
Toda predpogoj nečesa takega bi moral biti bodisi dogovor obeh skupin o nenapadanju in neočitanju po izvršenih volitvah bodisi skupna predvolilna izjava,da različnost stališč na volitvah v ničemer ne zade va sloge vseh koroških Slovencev, kadar gre za obrambo ali uveljavitev slovenskih narodnih pravic.
Žal ni bilo to pot niti enega niti ne drugega. Komunisti,ki kon= trolirajo Zvezo slovenskih organizacij in obvladajo "Slovenski vest = nik", so napadli dr..Tišlerjeve krščanske demokrate, zakaj da so se iz rekli za dr.Lenka. Kljub temu, obsodbe vrednemu postopku, pa je ven = dar upati, da to ne bo motilo skupnih prizadevanj za uveljavitev av = strijske državne pogodbe,kar zadeva slovensko narodno manjšino.
Sicer pa sta se obe slovenski skupini ušteli. Lelali sta račune brez krčmarja. Tako so bili v Narodnem svetu koroških Slovencev trdno prepričani,da bo zmagal njihov favorit dr.Lenk, saj je Avstrijska ljudska stranka vendar najmočnejša v deželi in ona dejansko vodi vla= do; poleg tega ni bilo bojazni,da bi skrajni desničarji volili soci = alističnega kandidata. Podobno so računali tudi v Zvezi slovenskih organizacij in v njihovi stvarni centrali v Ljubljani so celo napove= dovali dr.Schaerfov poraz. Kakšno presenečenje torej za obe skupini, ko je dr.ähaerf le zmagal! Odločila je pač trezna presoja avstrijskega ljudstva,na katero mnogi niso računali. Mednarodna stabilnost Avstri je zavisi namreč v veliki meri od notranjepolitičnega ravnotežja,ki je izraženo že dolga leta sem v koaliciji Ljudske in Socialistične stranke,kljub tolikim razlikam med njima. To ravnotežje bi se podrlo, če bi Avstrija poleg "klerikalnega" kanclerja ing.Raaba dobila še ta= kega prezidenta. Enako bi seveda bilo,če bi bil tam socialistični kan cler in bi izvolili še socialističnega kandidata za predsednika repub like. Tako pa so volivci odločili,da je treba nadaljevati s prakso, da ima Avstrija socialističnega prezidenta ter podkanclerja na eni -rh strani ter krščansko demokratičnega kanclerja in predsednika parlamen ta na drugi s trani .
Kratkovidni Zapad
Ko že pišem o Koroški, bi omenil tudi nteko notico v koroškem slo venskem časopisju, ki se na prvi pogled ni zdela bogve kako pomembna, a ki dejansko meče slabo luč na zapadno taktiko.
Kot je bilo že poročano pred časom, so se predstavniki koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov letošnjega 14.januarja pritožili na veleposlanike štirih velesil na Lunaju zaradi zavlačevanja uresni= čitve 7.člena avstrijske državne pogodbe. Öe se ne motim, sta en ali dva veleposlanika potrdila prejem te pritožbe; vsaj to, se mj. zdi, sem bral v koroškem tisku. Nisem pa zasledil kake ves ti,kaj so zapadni veleposlaniki ukrenili pri avstrijski vladi in kako je dunajska v^La da odgovorila. Edino Sovjeti so 11.aprila obvestili vse tri manjšin= ske organizacij e,kako so reagirali na pritožbo. Sovjetsko veleposla = ništvo na Lunaju je namreč sporočilo,da je poslalo prepis pritožbe ing.Figlu,ki predseduje zadevnemu avstrijskemu odboru za manjšinska vprašanja.
In zunanji minister ing.Figi je odgovoril, - tako pravi obve = stilo Sovjetskega veleposlaništva, - da bo avstrijska vlada kmalu ukre nila potrebno v zveznem parlamentu in da bo v začetku novega šolskega leta v jeseni uveden v mešanih okrajih šolski pouk v slovenskem odn. hrvatskem jeziku. (Kot naknadno vidim iz koroškega časopisja,je mero= dajna prosvetna komisija z Lunaju izjavila v Celovcu,da bo slovenska srednja šola pričela z mešanim jezikom poučevanja v jeseni.)
Ce zapadna veleposlaništva niso prej podobno obvestila manjšin'= ske predstavnike, potem so naravno morali Sovjeti izpasti kot prven = stveni ali celo edini branilci manjšinskih pravic, čeprav so oni mor^ da prej storili potrebne korake na Lunaju in tudi več uspeli. Toda "pravica ne sme biti samo štorjena,ampak jo je treba tudi videti",pra vi znani angleški rek. In če so zapadni veleposlaniki praktično na vse pritožbe molčali, potem so pač sami mnogo pripomogli,da je tudi med Slovenci zrasel ugled Sovjetske zveze.	p
Uprava "Socialnega sklada 29.oktobra" objavlja, da je nakazala pomoč v vrednosti L 3.10.0 g.A.H.na Lunaju, in pomoč v vrednostii 3.0.0 " Slov.kat.društvu sv.Barbare" v tab.Valki(Nemčija)za najpotrebnejše tamkajšnje Slovence.
POJUTRIŠNJEM BO BOLJŠE
Vsako leto ob tem času odhaja Tito po ''naši lepi domovini'1 tolažiti in pre pričevati ljudi, da se že obrača na boljše in da bo Jugoslavija postala v krat= kem dežela, kjer se cedita med in mleko. Vsako leto je imel pripravljeno vrsto izgovorov, zakaj se ni izpolnilo, kar je obljubljal preteklo leto, in vrstonpre pričijivih dokazov", zakaj bo dovolj kruha za vse prihodnje leto. Vsako leto je imel izbran poseben predmet, katerega je obdelaval in ponavljal iz kraja v kraj, kamor je prišel, tako da je bilo skoro dovolj, da je človek slišal njegov govor fia začetku turneje, pa da je že vedel, kaj bo povedal v vseh ostalih govorih,ki si običajno ob takih prilikah sledijo kot klobasa klobasi.
Ker poteka letošnje leto v Jugoslaviji v znamenju kampanje za reorganizaci jo in povečanje kmetijske proizvodnje, je bilo pričakovati, da bo Titova turne= ja, ki se je topot začela z obiskom Makedonije, polna slavospevov o tem, kar je ^ilo baje že doseženega in pridig onim, ki so toliko zabiti, da se "še niso zna šli v novih prilikah". Pri tem seveda tovariš Tito ni pozabil niti na nas, ki mu bikakor nočemo verjeti.
"Ko govorimo o težavah,	tovariši	ih tovarišice,	se	ne bojimo omenjati jih
in govoriti o njih, marveč zmerom več	govorimo o svojih	težavah in pomanjkljivo
stih kakor o svojih uspehih.	Zanimivo	pa je, da prav	te	pomanjkljivosti, o kute
nih sami govorimo, da bi jih	vsak izmed nas videl in	de.	bi jih prej in lažje pre
magali, uporabljajo v tujini, da omalovažujejo naš notranji družbeni sistem, na so pot izgradnje socializma. Zato mislim," je rekel Tito, ko je pognal prvi agre gat vrutoške hidrocentrale v mavrovskem hidrosistemu, "da je že čas, da več go= vorimo o svojih uspehih, ki jih res žanjemo in na katere smo lahko ponosni. Mar se naša dežela, ki je bila po vojni docela opustošena, brez industrije, ni že zdaj uvrstila med razvite industrijske dežele? Kmalu pa pride čas, ko se bo pri štovala tudi med najbolj razvite industrijske dežele:" (Odobravanje in ploska= nje,- Opomba poročevalca BORBE)
Toda kako je potekala ta industrializacija, je Tito povedal kasneje v Ohri du, kjer je dejal: "Vprašanje zaostalih krajev, zlasti hribovitih področij, ste načenjali prej tu enako kakor ne. Hrv&tskem in v Sloveniji, Bosni in Orni gori in v drugih krajih, tako da je vsak zahteval, naj bi na njegovem področju zgradili tovarno, da bi lahko prek nje prišlo do določenih akoraulacij. Toda to je bila Utopija, to je bilo nemogoče, ker je moč tovarno zgraditi samo• tam, kjer so su= novine oziroma kjer so dani za. to potrebni pogoji. Razen tega, če gradimo tovar ne stihijsko, lahko nastane nekega dne huda kriza, tovarne lahko delajo druga drugi konkurenco in namesto, da bi koristile, lahko skupnosti škodujejo."
To pa ni edina stvar, ki je bila narobe. Poznano dejstvo je, da je brezgla va "industrializacija11 dežele silila ljudi iz vasi v mesto, s polja v tovarne, in da je v "industrijskih" krajih naenkrat prišlo do "viška delovne sile",ki je obremenjevala proizvodne stroške. Sedanja kampanja ima očividca cilj postaviti dosedanjo politiko na glavo in pognati brezposelne delavce nazaj na deželo."Jaz sploh nisem vedel, da je v ohridskem okraju toliko brezposelnih," je rekel Tito. "Seveda ta rezervna delovna.sila ne bo mogla najti zaposlitve tu, marveč se bo Morala napotiti v druge kraje, kjer so večje možnosti v industriji in kmetij = stvu." A da ne bi delavci mislili, da imajo kaj bodočnosti v industriji, je Ti= to namignil: "Ne smemo namreč pozabiti, da je tudi industrija podvržena raznim fcokonom, zakonom ponudbe in povpraševanja po njenih izdelkih. Že zdaj imamo to= varne, ne majhne, marveč velike in .sodobno urejene, katerih zmogljivosti ne iz= koriščamo v celoti. Seveda to škoduje našemu narodnemu gospodarstvu, ker smo in vestirali v ta podjetja ogromne vsote." Obenem je poudaril, da je konkurenca na Mednarodnem trgu velika in da zato lahko nastanejo za jugoslovanska podjetja pe riodične krize.
V Skoplju je Tito pojasnil, da zato toliko govori o kmetijstvu, ker je to zdaj v Jugoslaviji najvažnejše in ker se "mora vse orientirati v to smer". "To= variši, z vseh strani nam očitajo, da ne moremo govoriti o nekem socialističnem sistemu, ko nimamo dovolj kruha, ko je naše kmetijstvo zaostalo, ko je v tem o= žiru - kakor pravijo - slabše kakor prej, v predvojni Jugoslaviji, ker je manj kmetijskih pridelkov, kakor jih je oilo takrat. V tem je seveda tudi zlonamerna Propaganda, je p-, tudi nekaj resnice. Propaganda nič no govori o tem, koliko Irme tijskih pridelkov je trošil kmet v Jugoslaviji pred vojno in koliko jih troši zdaj, kakšen je bil standard in kakšna je bila struktura prehrane kmeta prej in kakšna je zdaj na vasi. To bi bilo trebe, prav tako povedati, kakor mi odkrito govorimo o tem, da smo hoteli prej socializirati vas po administrativni poti, s siljenjem kmetov v zadruge, čeorav oni niso vedno želeli, da se vanje vključijo.
Stran 8.
'■'LIC TRIGLAVA
- V
Štc-v. 23-5.
Takrat niso videli v njih nič ooiebno koristnega zač e, ni pa nismo imeli dovolj sredstev, ki so bila potrebna za uspešno in boljše delo. Pazen tega so se poja vila stara pojmovanja, podedovana iz preteklosti, pa privatno lastništvo,-ki ta ko močno drži dušo kmeta, - toda v tem pogledu, da bi to staro razbili, nismo storili dovolj. Zato je kmet, ker je posiloma prišel v zadrugo, preprosto sabo tiral.11
Tito je na ta način priznal, da se s kmetom ni dobro bosti in da je bilo potrebno najti novo pot. Ta pot je baje sedaj pot sodelovanja med zadrugami na eni strani in individualnimi kmeti na drugi in sicer na tako tesen način,da bo do kmetje v tem objemu končno zadavljeni. Tito ni pri tem niti toliko hinavski, da bi zamolčal končni cilj, on pravi: "Danes vidimo, da je ta pot, ki jo ubira mo zdaj, za Jugoslavijo edina pot, da socialistični način proizvodnje prodre na vas. Zadruge ponekod zelo intenzivno vežejo kmeta ekonomsko nase, v kontrahira nju in v skupnem delu z njim. Kmet ostane lastnik zemljišča, toda v bistvu, če realno gledamo, dela na zemlji, ki predstavlja pravzaprav zadružno lastnino,fei družba dobiva iz nje sredstva za življenje, ni nismo prelomili njegovih indivi dualnih pravic, omogočili pa smo, da kmet postopoma prehaja v socialistični na čin kmetijske proizvodnje, ker vidi, da je to zanj koristnejše - in nekega dne bo - ker je pravzaprav le simbolično lastnik - sam dejal: " emu bi kontrahiral, hočem biti član zadruge". Hotel bo postati član zadruge, ki ga je dvignila. Ge bo videl, da zadruga vlaga čedalje več sredstev za povečanje produkcije in za dvig življenske ravni svojih članov, ne bo hotel biti še naprej izven nje.To je socialistična pot naše vasi in letos smo na njej že dosegli prve uspehe."
Pri tem računajo komunisti predvsem na kmečko mladino, katera baje raste s čisto drugačnimi nazori kot na jih im^jo njeni starši. Za primer je Tito dal nek neimenovani kraj blizu Zagreba, kjer so baje mladinci obdelali zemljo in jo posejali s pšenico ter pridelali okrog 40 metrskih centov semenske pšenice na hektar v primeru z osmimi, ki so jih menda pridelali tamošnji kmetje. "Talcih primerov je mnogo,"je zagotovil Tito. "Tako otroci lomijo stara pojmovanja."
Vse to je lepo in Makedonci, ki so tem shodom prisostvovali, so nedvomno uživali v Titovi gostobesednosti. Toda najbolj so se morali strinjati z njogo= vo ugotovitvijo, katero sem omenil že na začetku tega poročila: "Jasno je in dostikrat govorimo, da bomo zboljšali življenski standard, da bo jutri bolje, jasno pa je tudi, da ljudje že danes pričakujejo, da bi nekoliko laže živeli." Menda! Vse drugo je po dvanajstih letih po koncu vojne, ko je imel vsakdo oti= pljiv razlog, da si zategne pas, mlatenje ideološke slame.
(ds)
KONEC DEDIJEP0VEG1 ČLANKA Z 2.STPANI:
Naj navedem en sam primer. V čem je skrivnost Gomulkinega uspeha na Polj= skem9 V tem, da se je vztrajno boril za strpnost med državami v vzhodnem s/e tu. Toda istočasno se je boril tudi za strpnost v sami Poljski.
Njegova moč loži v tej kombinaciji. Cin več strpnosti kaže v svoji lastni deželi, tem bolj jc upravičen zahtevaš ti strpnost v mednarodnih odnosih in tem večji bo njegov vpliv na svetovne zadeve.
To je praktična ilustracija teorije o socialistični etiki, ki som jo nave= del.
RAZGLEDI
"SRBI NA OKUPiZadnjič sem poročal, da bodo srbske organizacije v Kanadi in Združenih državah imele koncem junija Vsesrbski Kongres, na katerem bi usta= novili "Srbsko predstavništvo". V za =
četku maja pa se je vršila seja "Akcij skega odbora za sklicanje Vsesrbskega Kongresa", na kateri je bilo odločeno, da st bo novo telo imenovalo "Srbski na rodni odbor v svobodnem svetu". Ker pa je premalo časa, da bi se pripravil ko greš, se bo ta vršil kasneje kot pa je bilo predvideno. Datum še- ni določen.
. EMOARI DR.MAČKA,- V teku naslednjih mesecev bodo izšli Memoari dr.Mačka v angleškem jeziku. Tiskani bodo v Zdru= Ženih državah in bodo nedvomno zelo za nimivi in poučni. Povzročili pa bodo tudi živahno polemiko med emigranti.
B.SIMONIČ
KLIC TRIGLAVA izhaja vsako prvo in tre tjo soboto v mesecu. Naročnina znaša 24/- letno, 6/- četrtletno, odn. proti vrednost v drugem denarju. Naslov: BM/TRIGLAV LONDON, V.C.l.
GT. BRITAIN
KLIC TRIGLAVA izdaja SLOVENSKA PRAVDA. Njeno mišljenje predstavljajo samo oni prispevki, ki so podpisani od izvršnega odbora.