Peter Podobar Cemerna tončka »VSTANI, TONCKA, DANES GRE-MO NA IZLET,« JE REKLA MAMA SVOJI MALI HČERKI PRVO NEDELJO PO ZACETKU ŠOLE. »ZUNAJ JE LE-PO, SONCE SIJE, PTICKI IN VSE ŽI-VALCE SE VESELE LEPEGA JUTRA!« TONCKA PA SE NI VESELILA. NEJE-VOLJNO JE SEDLA NA POSTELJO, ČEš DA-NE BO VSTALA, NAJ JI MA-MA PRINESE ZAJTRK KAR NA PO-STELJO. »VSI BOMO HKRATI ZAJTRKOVALI PRI MIZI, TONČKA. TODA NAJPREJ SE MORAš UMITI IN POCESATI. — ZDRAV CLOVEK NE ZAJTRKUJE V POSTELJI!« TONČKA PA SE JE PO SVOJI NA-VADI SE NAPREJ KUJALA, VENDAR PA NI DOBILA ZAJTRKA NA PO-STELJO. ZATO JE VSA NATAKNJE-NA VSTALA IN ČEMERNO ZRLA NA VES SVET: NA OCKO, NA MAMO, CELO NA KANARCKA. ZAJTRK JE STAL NA MIZI, KO SE JE PRIŠARALA TONčKA. KANARCEK SE JE BIL ŽE ZDAVNAJ OKOPAL IN JE PEL TER BIL OD SILE VESEL, DA JE NA SVE-TU, CEPRAV LE V TESNI KLETKI. VCASIH SO GA KAJPAK SPUSTILI IZ KLETKE, DA JE MALO LETAL PO SO-BI. TAKO MALO JE KANARČKU ZA-DOSTOVALO, DA JE BIL ŽIVLJENJA VESEL! OCKA JE BIL TUDI DOBRE VOLJE, SAJ JE BILA NEDELJA IN LEPO VRE-ME. TONCKA PA SE NI VESELILA NITI LEPEGA DNE NITI TEGA, DA JE KANARCEK PEL, DA JE BIL OCKA DOBRE VOLJE IN MAMA ZADOVOLJ-NA — KAR ČEMERNO JE GLEDALA. »POJDI, TONCKA, DA NE ZAMU-DIMO VLAKA,« JE DEJALA MAMA. TONČKA JE SLA, PA NI Z NIKOMER GOVORILA. KANARČEK JE KLICAL ZA NJO: »Fllllim TITITITITITI!« NA VLAKU JE BILO POLNO LJUDI, VSI SO BILI VESELI LEPEGA JUTRA. KO SO IZSTOPILI NA PODEŽELSKI POSTAJI, SO JO MAHNILI CEZ TRAV-NIKE IN SKOZI GOZD. ZDAJ PA ZDAJ SO ZA HIP VIDELI VEVERICO, ZAJČ-KA, DA, CELO SRNICO, AMPAK SA-MO ZA HIP. »MAMA, ZAKAJ BEŽIJO PRED NAMI?« JE VPRAŠALA TONC-KA. MAMA SE JE NASMEHNILA: »MENDA ZATO, KER SO VIDELI, DA GRE Z NAMI CEMERNA DEKLICA.« OČKA JIJE TO DRUGAČE POJASNIL. REKEL JE, DA SO ŽIVALCE PLASNE, KER NISO VAJENE LJUDI, AMPAK VČASI, KADAR JE HUDA ZIMA IN SO LAČNE, PRIDEJO CELO DO HIŠ IN SE SPRIJATELJIJO Z DOBRIMI LJUDMI. — MEDTEM SO PRISLI NA PRIJETEN KRAJ, KJER SO SEDLI. TONCKO SO ŽE DAVNO BOLELE NOGE, IN ZATO JE MISLILA NA VEVERICO, ZAJCKA IN LEPO SRNCO, DOKLER NI ZADREMALA. V TEM PA HOP! NEKAJ JE LAHNO PRISKOČI-LO... BILA JE SRNICA! »TI SI LAČNA, SRNICA?« JE TIHO VPRAŠALA TONCKA, DA BI NE SPLA-ŠILA SRNICE. »OČKA JE REKEL, DA PRIHAJATE K LJUDEM, KADAR STE HUDO LAČNE.« »NISEM,« JE REKLA SRNICA, »SA-MO GLEDAT SEM PRIŠLA, KAKŠNA JE ČEMERNA DEKLICA OD BLIZU.« HOP, HOP, JE PRISOPIHAL ZAJCEK IN SE SMEJAL NA VES GOBCEK. »TO JE TISTA, TO JE TISTA!« TUDI VE-VERICA JE SKOCILA Z VEJE, IN PO-TEM SO SE VSI TRIJE SMEJALI. »ZAKAJ SE SMEJETE, NEUMNEŽI?« »NISMO NEUMNI,« JE DEJAL ZAJ-ČEK, »ZATO SE SMEJEMO, KER SMO RADI NA SVETU, IN ZATO, KER NE ZNAMO BITI CEMERNI. PRIŠLI SMO TE GLEDAT, KAKO SI PUSTA, IN TO NAM GRE NA SMEH!« »PA ZAKAJ NE ZNATE BITI ČE-MERNI?« JE SPRAŠEVALA TONČKA. »MAR VAS NIKOLI NIč NE JEZI?« »KAJ BI NAS JEZILO?« SE JE HE-HETALA VEVERICA. »JAZ SKAČEM IZ VESELJA OD JUTRA DO VEČERA, IN NIKOLI MI TO NE MRZI!« »IN TT, ZAJČEK.« JE VPRAŠALA TONCKA, »TI TUDI NISI NIKOLI ČE-MEREN?« »KJE NEKI! MENI BI SE TO NITI NE PODALO! IN PA — MENI JE NA SVETU VSE VŠEC, VSE IMAM RAD IN SEM ZADOVOLJEN. CEMU BI BIL TOREJ CEMEREN?« »PA TI, SRNICA, TEBI NIKOLI NIC NE MRZI?« JE VPRASALA NAPOSLED OSRAMOČENA TONCKA. SRNICA JO JE POGLEDALA S SVOJIMI LEPIMI OCMI IN REKLA: »NE. GLEDAM NA SVET LEPO IN GA TUDI LEPEGA VIDIM, IN SPLOH SEM NA SVETU RADA. TI PA GRDO GLEDAŠ IN ZATO VIDIŠ VSE GRDO.« »AMPAK — SAJ JAZ NIMAM TAKO LEPIH OCI KAKOR TI, SRNICA!« »IMAŠ JIH, IMAS, SAMO LEPO Z NJIMI POGLEJ!«----------- TONČKA JE ODPRLA OCI, DA BI LEPO POGLEDALA — IN MAMA SE JI JE NASMEJALA. »ALI IMAM LEPE Očl?« JE ZASPA-NO VPRAŠALA TONČKA. »SEVEDA JIH IMAŠ, TONCKA, RES JIH IMAS!« »KAKOR SRNICA?« »TVOJE SO SPET DRUGACE LEPE!« »PA ZNAM Z NJIMI LEPO POGLE-DATI?« »ZNAŠ, TONČKA, ČE HOČEŠ.« RES, TONCKA JE LEPO GLEDALA, ŠE NA UM JI NI PRISLO, DA BI ČE-MERNO ZRLA V SVET. ZAKAJ? NA KOGA? VSE JE BILO LEPO, VSE JE IMELA RADA. OD VESELJA JE SKA-KALA KAKOR VEVERICA IN GLE-DALA LEPO KAKOR SRNICA.