Stev. L Na Dunaju, 31. marca 1897. Letnik X. Novi državni zbor pa Slovani. Novi državni zbor ne šteje več, kakor poprej, 353, temveč 425 poslancev; vsled tega je prodrlo tudi nekoliko takih zastopnikov, ki ne spadajo pod znane prejšnje skupine in frakcije. Nov je 1 agrarski Čeh, nova je poljska ljudska stranka (6), nova je frakcija Stojalov-skega (6), povmul se je Schönerer s 4 svojimi pristaši, in znani dr. Kronawetter seje zopet prelevil in je prišel v povečano zbornico kot socijalni politik. Največa skupina med novimi frakcijami pa je socijalno-demokra-tiška (.4 članov). Nemška liberalna stranka se je močno oslabila; namesto nje pa so se okrepili nemški krščanski socijalci in pristaši „nemške ljudske stranke", ki so po mišljenju jako blizu Scbönererijancem in se razlikujejo od njih le po previdnosti v povdarjanju programa na zunaj. Slovani v skupnosti niso vsled nove volilne reforme pridobili; na dobičku so neposredno ali posredno neslovauske stranke, ker nove frakcije bodo poprek koristile bolj drugim narodom nego Slovanom, bodisi da bodo aktivno ali pasivno posezale v delo ob različnih glasovanjih. Glede na gospodarstvene reforme pa bode nova zbornica ugodnejša za vse narode, ker ošibela nemška kapitalistiška stranka ne bode mogla več v dosedanjih merah odločevati, niti sama, niti v zvezah, katerih iz-vestno dobi tudi ob novi sestavi državnega zbora. Kar se dostaje osrednje vlade, utegne si pridobiti stalno večino, potem pa večino od slučaja do slučaja, kakoršni bodo interesi, kateri bodo vlekli posamične stranke in frakcije skupej. Če pa bode hotela vlada — razun obnovljenja pogodbe z Ogersko — reševati velika, torej nacijonalua in državnopravna vprašanja, ne bode imela lehkega posla preveč je različnih interesov v frakcijah in preveč je nacijonalnih navskrižij pri močnejših strankah No nam je najprej do tega, kaka bode med slovanskimi zastopniki samimi. Ker so se postavili Mladočehi na oportunistiško in separatistiško stališče, so se uže samo s tem približali Poljakom; naj pa se potem Cehi in Poljaki združijo s katerimi drugimi strankami koli, nacijonalnega vprašanja taka zveza pravilno za vse narode ne reši. V najigodnišem slučaju bi se rešilo nekoliko jezikovno vprašanje, za Čehe bolj, za druge narodnosti manj ugodno. Malorusi, Slovenci, Hrvatje in Srbi dosežejo le to, kar milostno privole Poljaki in Čehi v družbi z drugimi neslovanskimi strankami. Miloščina utegne ugajati šibkim slovanskim skupinam, ker so same v obče oportw«istiške. Vrhu tega so v teh skupinah za- stopniki različnih barev, kakor sosebno med Slovenci in Malorusi. Med Slovenci ni nobenega odločnega poslanca, med Malorusi samo jeden, dasi od poljske strani imenujejo med Malorusi pet „radikalnih" in 6 „zmernih", t. j. pristašev poljskega plemstva. Še celo med Mladočehi je samo dr. Vašaty odločen in je izbran proti volji mladočeškega vodstva. Naj bi se kazali moralno še toliki dobički, slovanski zastopniki bi razun 1 Malorusa in 1 Mladočeha ne stopili v opozicijo. Najmogočniši ostanejo Nemci tudi pri novi sestavi državnega zbora, in če tudi se krojijo v različne stranke in frakcije v verskem, gospodarskem in narodnem pogledu, vendar se združijo in se bodo združevali, kedar bi šlo za rušenje njih „nacijonalne posesti." Nacijonalni duh prešinja tudi „nemške katolike" uže toliko, da jih zapušča čuvstvo pravičnosti, kedar je treba deliti nacijo-nalno pravo Slovanom. Znano je, kako so nemški liberalci vedno prikrivali in zagovarjali italijanskih ireden-tašev; je lnakega mišljenja so sedaj nemški nacijonalci, in tako bodo Italijani in Nemci skupno hodili v borbi proti Slovanom. Srednja stranka veleposestva ni sicer močna, a je bolj v nemškem taboru; ustavoverna stranka istega posestva pa ni nasproti Slovanom nič boljša od liberalne stranke. Tako imajo nemške stranke polovino zbornice poslancev na svoji strani in, kakor znano, od Poljakov ni možno dobiti zaresne pomoči za rešenje vprašanj, ki so odločilna za Slovane. Jedna tretjina vsega tostranskega prebivalstva razpolaga tudi v povečanem osrednjem parlamentu s polovino zastopnikov; 3 milijoni Poljakov imajo skupno okolo 70 poslancev, črez 3 milijone Malorusov pa ima po številu o_iolo 10 zastopnikov, v resnici pa samo jed-nega ali dva; 3 milijoni Poljakov imajo približno toliko zastopnikov, kakor 6 milijonov Čeho.-lovanov. Privilego-vani Italijani imajo več zastopnikov, nego poldrugi milijon Slovencev. Nova volilna reforma ne prinese blagoslova Slovanom, dasi je največ slovanskih množic, in bi torej moralo nji in pripadati največ novih mandatov. Hoteli so z novo volilno reformo Slovane odvr-nuti od stremljenja, da bi dosegli najprej volilno reformo v starih kurijah. Nacijonalnega vprašanja niso hoteli rešiti v poprejšnjih zakonodavnih razdobjih; nova zbornica bode še manj sposobna za tako rešenje, in to so hoteli ravno doseči, kakor so uže davno razglašali oficijozni listi. Sedaj bodo kazali na potrebo gospodar-stvenih in socijalnih zakonov, da bi toliko laže zazibali slovanske narode v nacijonalno spanje, v tisto spanje, katero je najopasniše njih življenju. Dasi je število zastopnikov pravih Slovanov, torej Čehov, Malorusov, Srbohrvntov in Slovencev majhno in po krivici premajhno, mogli bi bili v poslednji zbornici in mogli bi sosebno v novi zbornici veliko moralno silo razviti in ž njo pripraviti pot do dejanskih vspehov, ko bi bili vsi ti zastopniki zares nacijonalni, odločni in jedini. Teh lastnostij, razun peščice, pa ti zastopniki nimajo in so s tem v največi nesličnosti z nemškimi strankami in nemškim narodom. Nemški narod je razkril, da hoče imeti bezuslovno narodne poslance, in še njih „katoliška" stranka se mora družiti z nemškimi nacijonalci, ako si noče tal izpodkopati med naseljenjem. Pred 10 leti še je bilo v državnem zboru nemških naci-jonalcev samo za peščico; danes sestavljajo uže kot taki mogočen klub, ne glede na to, da so krščanski socijalci istega nacijonalnega mišljenja in le prikritega stremljenja. Dele se samo taktično, streme pa k istim ciljem, in se Schönerer od njih razločuje le v tem, da zahteva preveč nakrat in preočituo. Kake reve so Slovani nasproti Nemcem! In Nemci so preosnovali svoje stranke, uživajo, najstareje in najširše privilegije. Slovani bi v tako ugodnem položenju ali popolnoma zaspali v mlačnosti ali pa bi razjedali jeden drugega, kakor se kaže tu in tam, kjer se čutijo nekoliko sami med seboj. S takimi strankami ima lehek posel sistem in vsakodobna vlada, in taka bode tudi v novi zakonodavni dobi, kolikor ne bodo narodi sami čuvali nad svojimi poslanci. Ti so prevzeli v prevažni dobi dolžnosti, katerih se večina njih niti ne zaveda. Zavest jim je treba, žal, post iestum, vzbujati in širiti. Ali se to zgodi? Ali bode bolje? Nadeje je le malo; toliko veča dolžnost je, da rodoljubi doma pripravljajo boljšo dobo, nego se kaže sedaj ob otvorjenju novega državnega zbora. Nemci so v jednem desetletju čudeže stvorili prek in prek med širšim naseljenjem; Slcvani imajo mnogo večih vzrokov in tehtniših razlogov, da bi posnemali Nemce ter se intenzivno in ekstenzivno lotili nacijonalnega dela. Prestolni govor. Dne 29. marca so se zbrali drž. poslanci in členi gospodske zbornice v prisotnosti diplomatov, drugih dostojanstvenikov in visokih dam na dvoru v prestolni dvorani. Cesar je tu s prestola preeital prestolni govor, iz katerega navajamo naslednje. Vladar se nadeja, da novi drž. zbor bode razvijal to, česar ni završil stari parlament, in da se loti tudi novega koristnega dela ter je zvrši tudi srečno. Zakonodavno delovanje za razširjenje volilnega prava je završeno, in širši sloji so dobili ustavno zastopstvo," tako da se bodo pospeševali interesi vseh krogov po merah, kolikor so opravičene glede na blago skupnosti. Važno je razvitje ustave na to stran za državno skupnost ali občnost, a pravi pomen zadobi še le s stremljenjem k zdravim socijalnim reformam. Novi drž. zbor bode skrbel za naseljenje v gmotnem in kulturnem pogledu in skušal v okviru sedanjega družabnega reda blažiti nasprotja, ne cla bi črez silo pritiskal na podjetnike ter jih slabil v konkurenciji nasproti zvunanjim dižavam. Najprej predloži vlada načrte za preustrojenje zakonov v zavarovanje proti nesrečam in boleznim. Pospeševala e bode strokovna sposobnost in asocijacija, da bi se s tem in drugimi sredsvti povzdvignul obrtni stan. Jednako je dolžnost pospeševati tudi industrijo. Kmetijsko proizvajanje je v velikih stiskah in opasnostih; zato predloži vlada načrt za kmetijsko zadružno organizacijo. „Najvažnejša in najnujnejša zadača v najbližem razdobju sesije pa je urejenje tistih dogovorov, ki se odnašajo k obnovljenju carinske in trgovinske zveze z deželami ogerske korone, k užitninskim davkom, ki se merijo v obeh polovinah cesarstva po jednakih načelih, potem k uravnanju bančnega vprašanja in nadaljevanju valutne reforme, naposled k denarnemu donašanju v pokritje potreb skupnega gospodarstva monarhije". To za-dačo naj novi drž. zbor pravično i primerno pretresa ter dotične predloge reši naglo, kakor je potrebno in potreba želeti. No na vrsto pridejo tudi mnoge druge zadače. V notranji upravi je treba razviti zavarovanje v raznih gospodarstvenih oddelkih. Naseljenje sili vedno bolj v zvunanje dežele, da bi si služilo kruha; o tem pojav-Ijenju, važnem v gospodarskem in socijalnem pogledu, predloži vlada poseben načrt. — Vlada bode pospeševala znanstvo in umetnost, v šolstvu se bode trudila mirno razvijati dosedanje naprave ter povzdvignuti občo omiko. Prva zadača pa bode delo vzgojevanja; v pospeševanje tega se primerno ustrojijo učiteljišča. V pravnem zakonodavstvu se med drugim predložijo načrti o mirovnih sodnikih, o občinskih posredovalnih uradih, o obrtnih in gospodarskih zadrugah, itd. — Pozneje se bode kodifikovalo kazensko pravo, predloži se tudi vojaški kazensko-pravni red, kateri odgovarja vojaškim interesom ter zahtevam modernega pravo-slovja, ter tudi načrt za varovanje vojaških tajnostij. Sledil bode tudi načrt za pobiranje neposrednih davkov s silo, a zajedno o uravnanju odškodovanja občinam za pobiranje drž. davkov. Kazne pristojbine se tudi izpremene po posebnih zakonih; sosebuo se bode gledalo, da se znižajo prenosne pristojbine za nepremično imetje manjše in srednje veličine, ter da dobi pri tem veljavo načelo progresije. Obče državno gospodarstvo zahteva nujno temeljito urejenje gospodarstva posamičnih kraljestev in dežel. Zakon o neposrednih davkih itak odmerja deželam deleže iz preostankov; jednako stremi vlada, da bi preostanki iz posrednih (konsumnih) davkov odmerjali se deželam. Vlada hoče podpirati stremljenje dežel, da bi si vstvarile posebne deželne davke. Glede na promet hoče vlada pospeševati poti po notranjih vodah in po morju, nove zveze železnic in po-dnavljenje pojedinih železničnih prog. „Da pa se posreči rešenje tako številnih in važnih zadač, ne smejo nacijonalna nasprotja obtoževati ali motiti vašega posovetovanja in stvarnega ukrepanja. Prospešno rešenje teh zadač bode pospeševalo blaginjo vsake dežele in vsakega naroda, pomagalo odstranjevati nahajajoče se težave in družilo vse sile za skupno delovanje v službi moči in interesov cesarstva". „Moja vlada bode neprenehoma trudila se, odstraniti zavire približevanju ter napotiti v okviru veljavne ustave spravo pobijajočih se zahtev, da bi vstvarila tako tla, na katerih se morejo nasprotniki v vzajemnem priznavanju svojega prava in svoje moči spraviti in — s pomočjo Vsemogočnega — se tudi spravijo". Obseg in število predlog zahtevata mnogo od drž. zbora, a cesar mu zaupa, da se bode podvizal, da dobe vsi deželni zbori več časa in svobodnega gibanja za svoje delovanje. To zahteva pravilno vršenje samo- uprave deželnih zborov, in ti morajo dobiti tekom časa vedno več posla iz stvarnih razlogov in v interesu hitreje administracije. Glede na zvunanjo politiko je treba omeniti, da velevlasti postopajo skupno, in da zabranijo zmešnjave na vstoku, in da skupna akcija povoljuo reši svoje namere, dasi se je ob razpravljanju pokazalo mnogo razlik mišljenja in pomislekov. „To velja najprej v neprevidno prozvanem kretskem vprašanju, katero je dalo^Moji vladi povod, v soglasju z našimi zavezniki in v ozki, zaupni dotiki z ostalimi, nam prijateljskimi vlastmi, ukreniti vrsto mer, da bi zavrnuli primerno mir rušeče tendencije in aspiracije z akcijo, ki meri na vzdržanje teritorialnega status quo.Ce pa velevlasti ne morejo odobravati sedanjega vedenja Grške v sedanji fazi, je z druge strani pa tudi Turčija dolžna zapomniti si, da bi si naložila veliko odgovornost, ko bi prezirala svoje najvitalniše interese in se proti soglasnim sovetom evropskih vlastij odtegnula odstranjenju tužnih zlorab in bi tako ohranila stanje, ki nosi v sebi kal neprestanega vznemirjanja. Pač pričakujemo, da se tudi na to stran doseže neizogibno potrebno". „Tako torej naj se Tam, čestita gospoda obeh zbornic, posreči, podpiranim po mirnem položenju notranjih in zvunanjih razmer, da vstvarite v složnem in stvarnem sodelovanju to, kar je vspešno blaginji domovine. Bog vsemogočni podeli Vašim delom svoj blagoslov". Državnozborske volitve. Po zvršenih volitvah razrejajo poslance po strankah, h katerim pripadajo. Mladočehi sami štejejo: 60 svojih, dr. Vašatega posebe, 1 češkega agrarnika posebe, konservativnega Čeha Friderika Sjhvvarzenberga posebe in 1 klerikalnega Čeha posebe. Med Poljaki jih spada 59 v poljsko „Kolo", 3 k poljski ljudski stranki, 6 k poljski frakciji Stojalovskega; k Poljakom je treba prištevati tudi 6 Malorusov, ki se imenujejo „zmerne", ki pa so izbrani po določbi in milosti Poljakov. Na Maloruse pripada iz Galicije in Bukovine skupno prav za prav le 5 poslancev, te imenujejo radikalce, med njimi pa — morebiti — zasluži le 1 to ime. Slovencev je, kakor poprej, skupno 16, ki so vsi, jedni boljši, drugi slabši oportunisti, oziroma pristaši latinizatorske stranke kranjske. Hrvatov je skupno 11. Srba sta 2. Romuncev je 6.' Italijanov je 8 „radikalnih", 5 klerikalnih in 6 liberalnih. Nemška antisemitska stranka deli nemške poslance tako: 29 krščanskosocijalnih, 42 nemškonacijonalnih, 39 klerikalnih (kat. ljudska stranka 29, konservativni klerikalci 10), 76 liberalcev (28 naprednih, 46 starolib.), 2 soci-jalna politika, 5 Schonererjancev. Glavno nemško liberalno glasilo pa razvršča iste nemške poslance takole: 41 nemških klerikalcev, 28 kršč. socijalcev, 39 ljudske stranke, 49 naprednjakov in 28 ustavovernih veleposestnikov; 1 socijalnega politika, 3 veleposestnike srednje stranke. Fevdalno veleposestvo (češko) šteje 21 pošl. Soc. demokratov je 14 (6 nemških, 5 čeških. 3 iz poljskih okrajev). Pridobili so v primeri s prejšnjim številom : nemški klerikalci 15 sedežev, krščanski socijalci 18, nemška ljudska stranka 22, klerik. Italijani 3, poljsko Kolo 4, Mladočehi 13, radikalni Cehi 1 (pravzaprav nijednega. ker dr. Vašaty je bil vodno jednak, in sovprešli le Mladočehi v oportunizem. Op. ur.), klerik. Čehi 1. agrarni Cehi 1. Slovenci nobenega, Hrvatje 4, Srbi 1, Malo-rusi (navidezno) 3; Romunci 1; fevdalni veleposestniki so izgubili 1, veleposestniki srednje stranke pa so izgubili 3; nemško-liberalna stranka je izgubila 28 mandatov; poprej jih je imela z ustavov. veleposestvom 105, sedaj jih šteje v istem velep. 28 in med ostalimi liberalci 49; soc. politiki so pridobili 1 sedež; soc. demokrati 13, lib. Italijani 3, poljska ljudska stranka 3 (poprej ni imela nobenega); stranka Stojalovskega 6 (poprej ni imela nobenega); Schonererjanci so pridobili 3. Med Slovani so jedini Slovenci, ki niti po številu, kljubu volilni reformi, niso pridobili nobenega poslanca. Državnozborske volitve so provzročile povsod hude boje med raznimi strankami. Socijalni demokratje so jemali glasove tudi slovanskim strankam. Na Dunaju, glavnem sedežu soc. demokratov avstrijskih, niso prodrli, pač pa v Krakovu in Levovu, in še celo v Pragi je bilo prišlo do ože volitve; zmagale so narodne stranke jedino združene. Cehoslovani so priborili 1 poslanca v Olomucu in s pomočjo Friderika Schvvarzenberga 1 poslanca v Bu-djejevicah. V Galiciji je vladal hud terorizem, prišlo je do pobojev. V držav, zboru bode mnogo slišati o tem. — V Dalmaciji. so vsled kompromisa zmagali Hrvatje in Srbi in so tako prvikrat zaprečili, da ne bode zastopal noben Italijan Dalmacije. Slovencem seje hudo godilo. Na Kranjskem ste si dajali narodna in Jatinizatorska stranka; poslednja je zmagala v V. kuriji in na kmetih, takti, da ima 6 poslancev; narodna stranka pa je zmagala samo po mestih in trgih s S poslanci. V veleposestvu so ohranili Nemci bez vsakega boja 2 poslanca. Na Koroškem so Slovenci v kmetskih občinah prodrli z 1 svojim kandidatom (kanonik Lambert Einspieler); imeli pa so le 3 glasove večine, in Nemci se nadejajo, da tudi to mesto vzamejo Slovencem ob bodočih volitvah. Zmage Slovencev so se razveselil ostali Slovenci in drugi Slovani. — V Istri se nezakonitosti in tudivplivi okr. glavarjev dovedli do tega, da je v V. kuriji propadel dr. Laginja. Ta in Spinčič pa sta v kmetskih občinah zmagala, ne da bi mahinacije proti volilcem izdale kaj. — V Trstu in okolici je bil dobil v V. kuriji veljak Nabergoj lepo število glasov, a zmagala je ifcal. sila s podeljeno jej drugo močjo. V razredu, kjer je bil doslej izvoljen Nabergoj, pa so tako strašansko delovali iredentaši, da je prodrl Garibaldinec Manroner proti Nabergoju, kljubu temu, da je narod v okolici s čudovito odločnostjo stal na braniku za Na-bergoja. O zmagi iredentašev bode govor tudi v držav, zboru, in nadejajo se Slovani, da razsvetljeno mesto Tržaško po propadu Nabergoja je bilo vendar prerano zvršeno. Na Goriškem so Slovenci zmagali sicer v V. kuriji, podlegli pa v veleposestvu. Tudi tu so se vršile nezakonitosti. Povsod pa so vladni komisarji neugodno vplivali proti slovanskim kandidatom. Na Štirskem so Nemci zmagali v Celju proti slov. kandidatu. Protesti pa razkrijejo mnogo, kako se je godilo Slovencem in Hrvatom na Primorskem, potem Slovencem tudi na Štirskem. Drž. zbor v novi sestavi je uže v 2. seji pokazal, da šteje zastopnikov, ki nimajo ne značaja ne volje, da bi prikrivali, kar se vrši gnjilega in krivičnega. Narodna stranka na Kranjskem. Državnozborske volitve na Kranjskem so pokazale, da je popolnoma propadla narodna stranka, in tisti, ki jej nasprotujejo načelno in jo izpodkopujejo posredno ali neposredno, radujejo se radi najnovejšega dokaza o njenem oslabljenju. Mi ne spadamo k protiv-nikom ta stranke kot take, pač pe odkrito obžalujemo, da je obči p^litiški sistem s svojimi pomočniki in po-magači v manj nego desetih letih vrgel stranko ob tla. Ta sistem s svojim očitnim in prikritim aparatom je bil ne toliko močnejši, kolikor pa previdniši in modrejši, bolj prometen in zvit ter zajedno delavnejši nego pa narodna stranka. Slepiti in napačno tolažiti ne sme narodna stranka ne sebe, ne drugih; ona je dolžna priznati svoj poraz, še bolj pa odslej premišljevati razne vzroke svojega po-rušenja. Mi ne moremo videti nobene tolažbe v tem, da so prodrli dr. Perjančič, dvorni sojetnik Šuklje in dosedanji drž. poslanec Kušar. Poslednji se v politiškem pogledu ne more poštevati in, kakor sam pravi, se njegova skrb obrača bolj k gospodarskim, nego pa drugim vprašanjem. Dr. Perjančič je poleg drugega državni uradnik, delaven možak, v politiki pa pri vsej kazani odločnosti pravi oportunist,, ki se daje bolj voditi od d_rugih nego da bi vodil. Prave politiškc- zrelosti še ni razkril, in dalekovidnosti mu ne moreš prisojati, ker proti temu govore različna dejstva. Dvorni sovetnik Snklje pa je igral v politiki uže toliko različnih vlog, da so se bili oddahnuli misleči slovenski rodoljubi, do-znavši, da se on umakne neposrednemu politikovanju, potem ko se je bil pospel do stopinje dvornega sovetnika. Temu politiku bi mogli pripisovati prej vse drugo, nego pravo slovansko in slovensko politiko: saj je pred leti nekako radostno poslal nacijonalno avtonomijo v „temne daljave", tak<3 da ga je bilo radi tega pohvalilo prvo nemško-liberalno židovsko glasilo. Po svoji sposobnosti in sedaj tudi vsled svojega dostojanstva more poslanec Šuklje pravo slovensko politiko bolj zavirati, nego pospeševati, in če tudi stopi v pričakovani Jugoslovanski klub, skušal bode vplivati nanj, oziroma vsaj posredno voditi ga, a iz tega stremljenja naj ne pričakujejo Slovenci ugodnega v nacijopalnopolitiškem pogledu. Narodna stranka je postavila Šukljeja kot svojega kandidata; v tem je pokazala ali svojo onemoglost ali pa svojo nezrelost in nesposobnost za sedanjo dobo. Rajši pa mislimo, da je bila onemogla, ker ima dvorni sovetnik na Dolenjskem, kjer so ga izvollili, takih pristašev in prijateljev, da proti njim vodstvo narodue stranke bi ne bilo opravilo ničesar, tudi ko bi bilo po svojem spoznanju odločilo se za kakega drugega rodoljuba. Koliko je imela narodna : stranka opraviti v prejšnjih letih s poslancem Sukljejem, : in sedaj ga je sama zopet postavila med svoje kandidate ! Tužna svedočba o njeni sedanji moči! Latinizatorska ali, kakor jej pravijo manj primerno, klerikalna stranka je prodrla na Kranjskem v V. kuriji z jednim poslancem te kurije in z vsemi 5 poslanci v kmetskih občinah vojvodine. To, kar se pravi ljudstvo, je spravila latinizatorska stranka v svoj tabor, in narodni stranki so ostala le mesta s trgi. A še tu sta dva kandidata, ki sta se postavila na svojo roko, dobila mnogo glasov, jeden celo znatno manjšino proti dr. Ferjaneicu. Ne moremo soditi, koliko je dejanski zakrivil svečenik, arhivar Anton Koblar, da ga je popustila narodna stranka; kolikor pa se je Koblar sam kazal na zunaj, bil je odločen, in nihče ni dvomil, da bi ne bil .pošte- nega slovenskega mišljenja. Celó zxnnanji Slovani so se .veselili, da je bil prišel Koblar v državni zbor. Tako ali takó je škoda za moža in za stvar, daje le najkrajšo dobo zastopal Slovence v Dunajskem drž. zboru. Vsekakor bi bilo hvaležniše delo, ko bi bila narodna stranka izpodmaknula kakega kandidata latinizatorske stranke, a tega ni mogla, ker nima dovolj množic na svoji strani. Kaj bode z .Jugoslovanskim klubom? Kranjci ga ali pokopljejo ali pa osrečijo takó, da ne bode ne celoten, ne pravi slovanski klub. Šuklje in pristaši kranjskih latinizatorjev bodo zavirali pravo delovanje in ukrepanje tega kluba, in če bodo hoteli Hrvatje in ostali slovenski poslanci doseči kaj s pomočjo namerjanega Jugoslovanskega kluba, bodo morali biti silno previdni in zjediniti se za skupno postopanje, kljubu zavori od omenjene strani. Poslanci, katere je vstvarila latinizatorska sila na Kranjskem, ne morejo biti pravi slovanski, dosledno tudi slovenski poslanci ne. Latinizatorstvo je tesno združeno s protislovanskim -sistemom, in le oportunisti, kakoršen je dvorni sovetnik Šuklje, oziroma tudi dr. Perjančič, morejo tu in tam ž njimi družiti se; v odločilnih vprašanjih pa poslanci iz srede latinizatorjev pojdejo z osrednjo vlado, katera se tudi nepremično drži in bode i nadalje držala protislovanskega sistema. Kranjski Slovenci torej v novem državnem zboru ne bodo pospeševali rešenja slovanskih vprašanj in ne bodo delali časti slovanskim strankam, kolikor bi bile v resnici zastopane v Dunajskem povečanem parlamentu. Kakor niso Slovenci ob mejah poslednja leta dobivali nikake moralne podpore s Kranjskega, jednako se ni nadejati moralne in dejanske podpore od sedaj izbranih kranjskih državnih poslancev. Vzrok vsemu temu pa je v oslabljenju kranjske narodne stranke. Ali pa je moralo priti do tega? Ne, takó daleč nikakor ne! Narodna stranka je mnogo zagrešila sama, in sicer načelno, v taktiki in z nezadostnim delovanjem. Mi nočemo dolžiti pojedincev; med temi je takih mož, plečam katerih se naklada še preveč raznih in celó težkih bremen. V tem je usoda posamičnih rodoljubnih deja-teljev na Kranjskem jednaka, kakor po drugih pokrajinah slovenskih in tudi med drugimi slovanskimi narodi. Moralno odgovornost radi neugodnega položenja narodne stranke na Kranjskem nakladamo mi vsem, na Kranjskem prebivajočim posvetnim samostaluim naobraženim pristašem te stranke. Ti so slutili, naposled tudi občutili različne nedostatke narodne stranke; javno in nejavno so tudi grajali te neugodnosti. Vprašanje pa je, ali so pa sami, kot pojedinci, stvorili svojo dolžnost? Ti pojedinci se le preveč zanašajo na posamične člene v vodstvu, sami pa kaj nebrižno žive, in če primerjamo svečeništvo, je ono delavniše i požrtvovalniše, naj se upreže uže za prave ali napačne cilje. Sosebno paje bila latinizatorska stranka poslednja leta pri organizacijskem delu. Ne le da je zasnovala popolnoma svoje časopisje in književnost, lotila se je celó gospodarstveno ustrojenje cepiti po svoje, kakor je razvidno zlasti iz snovanja oddeljenih posojilnic. Več dela, boljše organizovauje pri narodni stranki bilo bi vsekakor vsaj v neki meri paralizovalo politiško silo latinizatorske stranke. No narodna stranka ni znala oduševljati ne starih, ne mladih v taboru, ki bi bil mogel biti zares naroden, in v katerem bi moglo biti tudi več svečenikov, kljubu latinizatorskim načelnikom, služečim protislovenskemu sistemu. Narodna stranka je z novembrom 1887, ko je pri-hrumel nad in med Slovence takó zvani skupni list pa- stirjev Goriške metropolije, javno zatajila slovansko mišljenje, ker se je prestrašila očitanega jej panslavizma in v obče namišljenega radiKalizma ter je odtlej vedno bolj opuščala ne le slovansko stremljenje, temveč celo pohlevni stari slovenski program, dasi jer bil ia proglašen in,~¥ak~or smo videli, v namerjani adresi k cesarju celo izrecno povdarjan 1. 1848. Navdihali so narodno stranko različni strahopetci in zavestni oportunisti; tako je šla z narodnim programom in mišljenjem vedno bolj navzdol, in kranjske posvetne inteligencije se je polotila obča mlačnost, kakoršna se je najočitniše kazala v glavnem glasilu stranke. „Slovenski Narod" so polagoma ponižali do pokrajinskega lista, ki je naposled pisal, kakor da bi imel dolžnosti samo za Kranjsko, in še tu ga je vodila napačna taktika glede na latinizatorsko stranko. Rečemo samo : Da bi živel še kak Jurčič, ki bi vodil glavno narodno glasilo, narodna stranka bi ne bila nikdar doživela poraza, kakoršen jej je zasekala stranka, katero vodi prvi kranjski hierarh. Glavno je pa vendar to, da je narodna stranka opustila slovansko stremljenje z jasnim posebnim narodnim programom ter se udala inspiracijam prebrisanih oportunistov, med katerimi je bilo in je dovolj ne le kratkovidnežev, temveč tudi dejanskih sebionežev. Tu izrecno povdarjamo, da med poslednje nismo šteli nikdar ne dr. Iv. Tavčarja, ne sedanjega župana Iv. Hribarja. Vodstvo kranjske narodne stranke je morebiti plemenito mislilo, da z opuščanjem slovenskega stremljenja in zanemarjanjem starega slovanskega programa pride v milCst na zgorej, in da ukroti tudi latinizatorsko stranko. Kakor vidi, varala se je. in se močno vara še vedno, kolikor sodi, da pri latinizatorski stranki ima opraviti samo ž njo. v tem ko je .ta le služabnica proti-slovanskega sistema. Ta je poslal latinizatorje v boj, ko je videl, da vladni in ovajajoči aparat tuje žurnalistike ne izd& dovolj. Osnovna in glavna napaka je bila torej v popuščanju slovanskega mišljenja in stremljenja, in zanemarjanje še specijalnega narodnopolitiškega programa je pobralo največo oporo vsemu delovanju. Stari rodoljubi so postali mlačni, mladi naraščaj pa ni videl več zastave, pod katero bi se oduševljal in pod katero bi se zatekal. Protislovanski sistem je vslecl take taktike dosegel zajedno dvoje: nepričakovano je razorožil narodno stranko iu pričakovano je gledal vspešni boj latinizatorsko stranke proti narodni stranki. Latinizatorska stranka ja bila zajedno bolj zvita, spravila je narodno stranko na led napačne taktike. Kako to? Omenjeni skupni pastirski list je bila diplomacija provzročila ne toliko radi slovanskega, specijalno slovenskega „liberalizma", kolikor pa radi „panslavizma", oziroma „ortodoksizma". Bismarck je bil po nemškem poslaniku na Dunaju zavohal specijalno v „Parlamentarju" stremljenje k povratu cirilometodijske cerkve in kazanje na prave slovanske kulturne vezi. To se je staremu lisjaku zdelo opasno glede na velikonomški program, ki predpisuje prodiranje nemškega življa na jugu najprej in vsaj do Adrije. Pokojnega nuncija Galimbertija in gr. Kalnokyja je bil Bismarck takoj, po svoje, preveril, iu škofje Goriške metropolije so brzo nato zasnovali svoj skupni list, kateri, kakor rečeno, je bil oplašil tudi vodstvo kranjske narodne stranke. S tem je bil Bis-marckov namen dosežen, a latinizatorska stranka je morala še ropotati, sosebno ker se je bil za 1 mesec potem pojavil naš listič, ki se imenuje do današnjega dne „Slovanski Svet". Proti temu se je zadiral večkrat „Slovenec", najhujše n.pr. v članku : „Quousque tandem!" in je dr. Mahnič v svojem „Rimskem Katoliku" od številke do številke prav jezuvitski preobračal vso svojo svojstveno logiko proti temu lističu, ter ga ovajal prav tako, kakor je želel Bismarck zatreti slovansko mišljenje ne le med Slovenci, temveč v obče med zapadnimi Slovani. Latinizatorska stranka pa tudi „Slov. Naroda" ni puščala na miru, in ko je v par letih dovolj pogrela stare laži o tem listu, kolikor se je dostajalo njegovega slovanskega mišljenja do konca 1. 1887., začela je strašiti pa z „liberalizmom", „prostozidarstvom" itd. Na to stran se „Slov. Sveta" ni posebno dotikala, ker jej ni dajal niti za jezuvitsko logiko dovolj snovij. Ponajveč je mahnul dr. Mahnič po radikalizmu „SI. Sveta". Ako bi bila narodna stranka natanko gledala na izvor skupnega pastirskega lista, ne bila bi časa in svojih sil tratila s pobijanjem latinizatorske stranke na poti očitanega jej liberalizma, temveč pozitivno zavračala njeno proti-slovansko stremljenje in delovanje. Latinizatorska stranka je dobila svoje posebno pozvanje, da bi uničila „panslavizem" in „ortodoksizem" med Slovenci; narodni stranki je bila dolžnost pri tej najslabši slabosti latinizatorsko stranko nepremično otipljati ter jo kot tako označati pred narodom. Treba je bilo iti med množice, pa kazati jim, kake ukaze ima ta stranka, kako ima doižuost pobijati vse, kar bi moglo utrjevati slovensko narodnost. Po ceni kupljeni „liberalizem" le naj bi bila potem latinizatorska stranka prodajala narodu; s pravim razlaganjem bi bile celo množice umele, koliko je vredna taka agitacijska barantija, ki narodu le škoduje iu do-naša jedino barantaeem škofovske palice in mitre. Latinizatorska stranka je zabarantala zajedno svoje poštenje, ko se bori z nepoštenimi sredstvi proti narodni stranki. Tej je očitala ob sedanjih držvnozborskib volitvah celo to, kar so pisali ob drugačnih razmerah v „Slov. Narodu" okolo sedemdesetih let, torej v dobi, ko se je bilo tudi slovanskih strank oprijelo nekolike p o št e-nega, ne pa pokvarjenega židovskega liberalizma. Latinizatorska stranka se je v „Slovencu" posluževala celo falzifikaeij tekstov proti narodno pisanim listom, in v „Rimskem Katoliku" je nakopičenih v raznih polemikah sto in sto prav robatih in plitvih sofizmov, dasi si je ta časopis bahato prisvajal značaj prvega filo-zofiškega lista na Slovenskem, ¿a ime sofističnega^lista hilo.Jbi prepošteno, ker grški sofisti so preveč spoštovali svoje misleče poslušalce, da bi jim dajali takih okornih sofizmov za vaje. To vse smo bili dolžni navesti, da bi pokazali, kako napačna je bila taktika kranjske narodne proti latinizatorski stranki. Slovenci vedo sami, da niso ne nazadnjaški, ne svobodomiselni v smislu popačenih pojmov, kakoišni veljajo na pr. za nemške stranke. Slovenci hočejo ohraniti, kar ugaja značaju konservatizma, in hočejo napredovati po potrebah, ki so priznane, iu po razumu, ki kaže poti dalje. Nemško-židovska liberalna, sedaj propadla stranka je nadela antisemitskim strankam pridevek „nazadnjaštva", v tem ko to očitanje ne pomenja drugega kakor protihebrejstvo. Slovenci pa takih burk za pošteno agitacijo ne potrebujejo; med njimi je manj „nazadnjaštva" in manj „liberalstva", nego med drugimi narodi. Kar pa bi med njimi moralo biti, to je narod-njaštvo in slovanstvo. Bez poslednjega se ne razvije in utvrdi prvo, a latinizatorska stranka je nasprotnica slovanskega stremljenja in še celo specijalnega slovenskega programa, ki se ne more zvršiti bez pomoči drugih Slovanov in bez zveze politiškega prestrojenja po drugih deželah tostranske, oziroma obeh polo vin cesarstva. Narodna stranka je torej dolžna postaviti se v boj s pravim orožjem, ne pa s pobijanjem „reakcijonarstva" s pomočjo „liberalizma". „Narodno« in „proti-narodno", „slovansko" in „protislovansko", to so nasprotja, katerih se mora držati narodna proti latiniza-torski stranki, in to je možno dokazovati celó v zvezi z vero, ker le obstanek narodnosti reši Slovence v nadaljnjem politiško-zgodovinskem razvoju od — protestan-tizma, in obstanek slovenske narodnosti je zopet zavisen od kulturnih vezij skupnega Slovanstva. Narodna stranka na Kranjskem je izgubila tla med preprostimi množicami na kmetih in vsaj velik del tudi po mestih in trgih. To ni pravilno za narodno stranko, in če je še zaostal preprosti narod, treba je stvoriti za njegovo probujenje več, nego se je zgodilo doslej. Le veča narodna zavest slovenskih muožic iztrže orožje la-tinizatorski stranki; to zavest pa more, kakor dokazano, z izpremenjeno taktiko probujati tudi narodna stranka, saj med Slovenci ni toliko plemenitašev ali gospodarjev, ki bi mogli strahovati množice, kakor se to godi v Galiciji ali n. pr. tudi v Italiji. Poštene gospodarske zasnove more pa tudi narodna stranka širiti med narodom ; saj je to plemenito delo vršila prej, nego latinizatorška stranka. Narodni stranki na Kranjskem očitajo tudi nekako stanovsko separatistiško ali celó aristokratiško vedenje. Taka očitanja so se slišala včasih glede na posvetno inteligencijo po raznih mestih slovenskih. No, kdor deluje za množice, ni še dolžen ponižati se do robatosti posamičnikov v množicah; večina množic pa se vede dostojno, in ne gledé na to pomenja delovanje za množice vse kaj drugega, nego posnemanje teh množic v tem, kar morajo same iztrebiti od sebe. Nobenemu narodu pa ni toliko potrebe in sile, kakor slovenskemu, da bi kar možno družil in krepil se po vseh svojih slojih, in kak stanovski napuh pristaje najmanj temu narodu. Sicer pa imajo tisti, ki hočejo biti in ostati vodje narodovi, dolžnost, zatajevati se, kakor zdravnik, ki ne sme odmetati kajž ter bi dohajal samo v graščine in palače. Spominjajmo se, kako je živel Deak, Ante Starčevič, in kako živi do danes dr. Eieger, kakó je ta odklonil vsako stanovsko povišanje, in videli bodemo, kakó je prošinjalo te deja-telje samozatajevanje in preverjenje o potrebi požrtvo-vanja. Kranjska narodna stranka je bila poslednjih let tudi jako občutljiv?, gledé Da kritikovanje, katero jej je dohajalo tudi od blagohotne, vsekakor za stvar vnete strani. Naposled so tudi kritiki bolj ali manj obmol-knuli. To pa je na škodo stranki in stvari. Ako ni prave ali nikake zveze med listi, ki so sorodnega mišljenja, z narodno stranko kranjsko, treba je kakor si bodi vsaj s kritiko opozarjati na napake, naj se godé na Kianj-skem ali drugod. Na poslednjem večem zaupnem shodu je bila narodna stranka celó zavezala se, da bode pospeševala nekako vzajemnost med glasili, ki zastopajo skupno narodno stranke na Slovenskem. O kakem koraku na to stran vsaj mi nismo zvedeli, opazili smo le, da je začetkoma po^omenjenem shodu hodila, n. pr. Goriška „Soča" ista pota, kakor narodna stranka na Kranjskem, da pa se je v poslednji čas isti Goriški list nekako ločil od narodne stranke na Kranjskem. No, nad narodno stranko se dovolj dejstva maščujejo za različne napake in tudi zauikarnosti, katere je zagrešila v poslednjem desetletju. Kdo je zakrivil to in ono, pač ne more posebe zanimati pošteno mislečih rodoljubov; pravo in dolžnost takih rodoljubov pa je, da opozarjajo na krive poti, in kranjska narodna stranka bode potem sama vedela, kakih soveto-valcev se jej je treba ogibati. Dolžnost slovenskih rodoljubov je, delovati na to, da se odstranijo napake, naj si bodo kjer koli; dolžnost je. pobijati latinizatorsko stranko radi njene protislovanske službe, in naj to še toliko taji; dolžnost pa je tudi zavračati frakcije skupne slovenske narodne stranke, naj bodo ti odlomki na Kranjskem ali pa drugod. Slovenci se sami ne rešijo, niti ko bi postopali soglasno, od škofov, posvetnih dvornih sovetnikov, dolu do nekvalilikovanih muožic in težakov. Iz tega pa sledi, da je treba pobijati ne le cepljenje v stranke in frakcije, temveč tudi napake teh strank in frakcij. Proti takemu cepljenju pa se morejo dejatelji slovenski vspešuo boriti le na podstavi določnega, nepremičnega slovenskega programa, ki s svoje strani zahteva skupno postopanje z vsemi pravimi slovanskimi strankami Dunajskega osrednjega zastopa. Slovenci so sto-in stokrat kazali, da so jim zgled delovanja Čehoslovani, in v narodni stranki so si tu in tam, tudi v poslednjih mesecih, dovoljevali celo potrato pridevka svobodomiselne ali „napredne" stranke, kakor delajo to Mladočehi. No Čehi, poprej Staročehi in sedaj Mladočehi, se niso ograničili na delovanje po mestih in trgih, in so si pridobili in ohranili tla tudi na kmetih, češke narodne stranke niso šle rakove poti ne po mestih, ne na kmetih; nasprotno, narod niti z Mladočehi ni povsod zadovoljen, in vstvarjajo se radikalniše stranke, obračajoče se celo proti Mladočehom, tudi če ne gledamo na socijalno demokracijo, proti kateri se v obče tudi Cehi niso obroževali povoljno. Vsekakor čehoslovani napredujejo tudi v nacijonalno-politiškem pogledu. Slovanska narodna stranka pa nazaduje in je v resnici neslišano pogreznula se v oportunizem in nedelavnost. In to se je godilo poprej in zgodilo sedaj, ko se bliža doba važnih odločevanj! Položenje narodne stranke na Kranjskem je tužno, naj je presojamo kakor koli. Slovenci v skupnosti ne morejo biti indiferentni nasproti takemu položenju. Latinizatorška stranka se organizuje prek in prek po Slovenskem, proti njej so mora na Kranjskem dopolniti organizacija narodne stranke. Kranjska narodna stranka mora opustiti kranjski politiški partikularizem ter stopiti zopet v moralno in dejansko zvezo z narodnimi frakcijami v pokrajinah. Njeno glasilo mora postati zopet pravo osrednje in glavno glasilo za vse Slovence, a to postane le, če se povrne k staremu programu in dejanski slovanskemu mišljenju. Vodstvo narodne stranke na Kranjskem, dasi je poslalo par oportunistov kot svoje v drž. zbor, dolžno je stati nad temi oportunisti ter njih delovanje presojati z jednega in istega stališča, kakor poslance latinizatorske stranke. Nesreča Ljubljanskega potresa ne sme dajati povoda izgovarjanju, da je treba postopati oportunistiški; to bi Slovence v obče preveč stalo. Na stran z oportunizmom, s pravim, določenim programom dejanski pa na dan! --r i :--- Zakaj so poslali Tržaški progresovci svojce v državni zbor? V Trstu vodijo italijansko iredentaško stranko za vse Primorje iu nekako odločujejo, kako naj se ta stranka vede tudi v Dalmaciji in na Trentinskem. Znano je, da za Trst je vodstvo te stranke zaukazovalo glede na drž. zbor pasivno politiko, t. j. na zvunaj se je delala, kakor da prezira drž. zbor, v resnici pa je pošiljala vendar v isti zbor tako zvane konservativce, ki pa so delovali za italijanstvo in proti Slovanom ravno takó, kakor pravi iiedentaši. V resnici so ves ta čas slepili na zgorej, kakor da bi bilo med Trž. Italijani še „konservativcev" ali „zmernih" pristašev, in takó so mogli ti psevdo - konservativci leto za letom pritoževati se, kakó vlada zanemarja trgovinski in obči razvoj Trsta, in kakó da zanemarja celó i tal. narodnost! Italijanski poslanci katere barve koli so dobivali vedno podpore od nemške liberalne stranke. Mogli bi bili torej Trž. ire-dentaši tudi letos nadaljevati toliko vspešno „pasivno" politiko, s svojimi „konservativnimi" poslušniki. A na-krat so jo zasuknuli, in progresovci so šli v boj proti svcjim starim slugam ter so jih vrgli najprej v mestnem sovetu, oziroma dež. zboru, potem pa tudi ob državno-zborskih volitvah. Uporabili so tudi vse zvijače in na-silstva, katera je tekom stoletij iznašla politiška macchia-vellistiška korupcija najprej v Italiji in so takó formalno zmagali ter so takó pridobili v Trstu in okolici najprej 1 poslanca v V. kuriji, potem so za Trst in okolico oplenili Slovence za jedin mandat, ki ga je malone jeden rod zvrševal blagi Nabergoj, dalje iztrgali so hrvatsko* slovenski večini v Istri 1 mandat v V. kuriji in naposled 1 mandat v veleposestvu goriške dežele. Izborna „Naša Sloga" pripoveduje, da mahinacije so bile dogovorjene za kulisami mnogo pred volitvami. Pri teh dogovorih so bile osebe, o katerih bode naj-brže govorjenje tudi v drž. zbornici poslancev. Nam pa seje takoj od začetka vsilila še jedna misel o vzroku, ,'zakaj da je Tržaško vodstvo letos razvilo ves svoj macchiavellizem. Spominjajino se, da vso italijansko iredento vodi na Primorskem Židovstvo. V Trstu in Gorici uredujejo najhujše iredentaške liste Židje. V ire-dentaških društvih imajo največi vpliv in celó prvo besedo Židje. V7 Trstu je celó podžupan Žid, in le radi lepšega voli progresovska stranka župana Nežida, Vsa agitacija po politiških in nepolitiških društvih in zborovanjih vrši se pod odločilnim vplivom Židov. Kakor je nemško-liberalna stranka stala vedno pod židovskim vplivom, jednako se godi italijanski ireden-taški stranki. Židje so tu in tam bogateli ter imeli na razne strani največe gmotne dobičke. V Trstu prihajajo poslopja, kakor na Dunaju, vedno bolj v židovske roke, in židovski trgovci bodo imeli kmalu glavne ulice tudi v Trsta v svoji oblasti. Iredentaška stranka pa, kolikor ni židovske krvi, ne sme se zganuti proti Židom, in dasi tu in tam sama čuti gmotno oslabljenje tudi itak uaseljenja, vendar mora zatirati vsakatero antisemitsko pojavljenje, Slovani sami pa, ki so tudi v Trstu od kraja do konca antisemiti, nimajo ne v obče, ne po listih vpliva na itak naseljenje, Takó mora itak naseljenje drago plačevati pomoč, katero dajejo Židje iredentaški stranki v nacijonalnem in protidržavnem pogledu. Ni čudo, da je židovska nemško-liberalna stranka očitno in skrito nepremično podpirala in še podpira iredentaško ital. stranko; skupni židovski interesi na Primorskem in med lib. Nemci so vezali in vežejo obe stranki na jugu in severu. Ali ni torej naravno misliti, da hočeti obe stranki vzajemno pomagati si tudi v bodoče? A katera, nemška ali i ta J. požidjena stranka potrebuje s e d a j pomoči? Vsemu politiškemu svetu je znano, da vsaj politiški je propadla nemško-liberalna stranka in da je moralno in po številu oslabljena zastopana tudi v novem Dunajskem drž. zboru. Svoj poraz pa je židovska nemško-liberalna stranka videla uže davno iu najbolj v poslednjih dveh let;h, ko jo je nemški antisemitizem in novoustrojeni nacijonaiizem metal in vrgel ob tla celo tam, kjer je menila, da ima nepremagljive tvrdnjave. Ta stranka torej, katero je ves čas vodila „Alijancija izraelska", je zasledila, da bi bilo dobro, ko bi primorska Iredenta izpremenila svojo taktiko, vrgla „konservativce", izbrane v Trstu, ter še Slovane oplenila za kak sedež v drž. zboru. Tak nasovet je utegnili dojti vodstvu italijanske Iredente neposredno od „Alijancije izraelske", in Tržaški Židjei so to takoj umeli. Videli so, da sami zmagajo le težko, in takó so upregnuli v svoj jarem in na svoj tir tudi druge sile. Te sile so Slovanom itak neprijane, in židovski kolovodje so uže iz tega vzroka dobili pomoč, takó da ob volitvah je bilo združeno vse proti primorskim Slovanom. S tem je pridobila v nacijonalnem pogledu Iredenta, v moralnem pogledu nemško-liberalna stranka ter se je okrepilo skupno avstrijsko Židovstvo, izgubili pa so Slovani in država. Proti Slovanom je mislil delati aparat Tržaške vlade, katero je konečno oklestila celó oficijozna Dunajska „Reichswehr", deloval paje isti aparatslepo ravno takó proti državnim interesom, kakor proti slovanskim, s katerimi so vsaj na Primorskem najtesneje zrduženi tudi državni. Protislovansko delovanje Tržaške vlade in na-sprotstvo proti Slovanom je dovedlo do tega, da so ob volitvah, ko je šlo za zmago Nabergojevo, skupno s progresovci glasovali celó c. kr. uradniki, ne le ital., temveč tudi nemške krvi. Zagrizenost proti Slovanom je škodovala v konkretnem slučaju tudi državi; ravno iz tega pa more osrednja vlada posneti, da sistem Tržaške vlade je napačen, in „Reichswehr" kaže izrecno, da je ta sistem ravno takó zagrešen, kakor je bil napačen v svoj čas sistem na Piemonteškem in Beneškem. Na Primorskem je vsak sistem napačen, ki se obrača proti Slovanom, Židovstvo je pa za svoje interese bolj lisičje, ki si zna ohraniti svoj vpliv na Primorskem jediiio s hujskanjem proti Slovanom in sosebno radi tega s pospeševanjem protidržavne, antidinastiške politike ital. Iredente. Vsekakor se nam zdi tu razvito mišljenje o najnovejši politiki primorske Iredente pravilniše, če pripisujemo vzroke nemško-liberalni stranki in njeni voditeljici, skupni „Alijanciji izraelitski." Ta zveza ima sedaj sukurz v 14 ital. drž. poslancih, katerim se v nacijonalnem pogledu pridruži tudi ostalih 5 ital. konservativcev. Izrael se raduje, da se mu je posrečilo ohraniti in celó okrepiti pomoč ital. progresistov ter laže prenašati udarce, zasekane Židovstvu od nemških antisemitskih strank. ---— Moravski kmetje. Dne 21. marca se je sešlo v Prerovu črez 1000 kmetov iz vseh krajev Moravske, da bi se posovetovali o potrebah kmetijstva, o pogodbi z Avstro-Ogersko, o zvunanji in notranji politiki ter posebe o politiki češkega naroda. Odločno in izborno so govorili poznani rodoljubi, in kmetje so viharno pritrjevali razjasnilom. Deželni in drž. poslanec g. Jos. Vychodil je kot predsednik „Selške Jednoty pro Moravu", označil pomen shodu. Potem je tajnik istega društva in urednik „Selskych Listü", Ant. Danék rekel, da, ako gredo poslanci češki v drž. zbor, morejo iti jedino pod uslovjem, da bi za- prečili nadaljnje škodovanje prav češke korone, polit, položenja češkega naroda in izsesavanje dežel čeških po Ogerski. Češki poslanci se pri sedanji vladi ne morejo pogajati glede ogerske pogodbe z Madjari in Poljaki. Mlinar in kmet Vrana je dokazoval, da pogodba z Ogersko je škodljiva v državnopiavnem, finančnem in trgovinskem pogledu. Podpredsednik društva drž. posl. Jok. Staroštik, bil je oduševljeno pozdravljen. Spominjal se je staro-čeških drobtiničarjev, a povdarjal, da vsaj Mladočehi naj bi ne delali tega, kar so počenjali Staročehi. Hudo je pretresal postopanje sedanje vlade, rekši, da Badeni je novi Taaffe, ter svarivši Mladočehe, da bi se ne dali zavesti. Poslanci naj ved6, da so izvoljeni od naroda, da se nimajo bati ničesar, ker imajo narod za seboj, in tudi narod se ne boji ničesar, in naj bi mu še bolj stiskali grlo. Saj so si kmetje sami oskrbovali šolstvo, da bi vzgojili bojevnikov proti vsem Dunajskim vladam. Pre-šedši na vstočno vprašanje, pravi, da nesreče v tem vprašanju je kriva evropska diplomacija in najbolj zvu-nanja avstro-ogerska politika, katera stremi na Balkan, pripadajoči Slovanom, in stremi na Rusijo, ki je s svojo krvjo osvobodila balkanske Slovane, Srbe in Bolgare. On sovetuje avstro-ogerski diplomaciji, naj bi je ne tirala na slovanski Balkan, da bi ne branila, naj bi Bosna pripadala Srbiji, Hercegovina Črni gori, naj bi opustila usodno okupacijsko politiko, prepustila Balkan Slovanom. Le tako pridemo do neoboroženega miru; sedanji mir pa nas obuboža do kosti ter napravi sovražnike z vsem Slovanstvom. On želi ne le ločitev od Ogerske, temveč tudi ločitev od Berolina, in to čim prej, in želi, da bi se združili z Rusijo, z rusko-francosko unijo. Cesar Pran Josip odpotuje sedaj v Petrograd, in narod češki blagoslavlja to pot, slovansko pot, katera more pomagati, da bi se izvlekli iz trozveze. Naš cesar ve, kdo mu je po-mogel na prestol, da je bil to car Nikolaj I., kateri, poslavši Paskviča, je premagal revolucijo madjarsko in Košutovsko debrecinsko detronizacijo. Ruski car je spasel našega cesarja in cesarstvo ... Do poslednjega vzdiha bom delal na to, da bi eeška delegacija izpolnila svojo dolžnost, da bi cesar bodoče jubilejno leto zadosti ueinil svoji zavezi od 1. 1871. Mi se zadovoljimo jedino z ob-novljenjem češkega historičnega prava. Ko bi zagazil mladočeški klub, bolje je, da se razbije, in da stopijo sosebno kmetski poslanci v klub radikalni državnopravne češke opozicije. Drobtin ne bodemo več pobirali. Tajnik Danek je pripomnil, da vlada Dunajska kliče Cehe le tedaj, kedar jih potrebuje. On je proti sedanji vladi, ker je poljska, slabša od nemških vlad, ker pritiska Maloruse v Galiciji. Tej vladi ne smejo pomagati češki poslanci; češki poslanci so voljeni s čistimi rokami, poljski pa erez grobe ubogih kmetov. Tudi ogerski drž. zbor nima aktivne legitimacije. Duvalizem mora pasti, in Nemci sami se uže obračajo proti duvalizmu, le Poljaki se ga drže. G. Vrana je potem predložil glede na avstro-ogersko pogodbo naslednjo resolucijo: „Uvaživši, da tako zvana pogodba avstro-ogerska kot državnopravni izraz nemšk o-madj arskega duvalizma, proti kateremu je od 1. 1867 dosledno in vstrajno protestoval ves češki narod, kolikor je zvršen bez dovoljenja neprisotnega naroda, da, proti njemu in na porušenje češkega drž. prava, se nadalje ne sme obnoviti, ne toliko iz navedenih vzrokov, temveč zlasti iz razlogov narodno-gospodarskih, sosebno glede na inte- rese kmetijstva, mlinarstva, vseh izdelojueih in delajočih slojev, — ne sme se obnoviti, ako se ima češki narod omajati v svojem gospodarskem in politiškem položenju, — pozivljemo v soglasju vseh tu prisotnih gg. dež. in drž. poslancev, imenoma zastopnike IV. in V. kurije, da bi takoj ob prieetku zasedanja drž. zbora prisilili vlado k izdelanju in predloženju zakonskih predlog na popolno loeenje trgovinske in carinske zveze z Ogersko. Kar se dostaje železnienih tarifov, naj se dosedanji tarif zameni s kilometrinim, t. j. nadomesti po dejanski oddaljenosti". Ta resolucija se je sprejela jednoglasno. Tajuik „Selsk. Jednoty" je predložil nato naslednjo resolucijo: „Dvaživši, da cislitavski vladni sistem se nikakor ni izmenil v prospeh zasnovanja češke države, dovoljujemo sicer, da bi naši izvoljeni poslanci šli v drž. zbor, ali pozivljemo zraven vse češke drž. poslance, da bi, nahajajoči se po želji vsega češkega naroda v dosledni opoziciji, vstrajali v tej opoziciji, kakor proti sedanji, tak6 tudi proti vsaki bodoči vladi, dokler se ne položi dejanska podstava k samostalnosti češke korone, in to tem bolj, ker bi bilo nedostojno, da bi velika misel češke samostalnosti, v kateri mi kmetje jedino vidimo svojo gospodarsko ohrano, bila bodisi obečana ali na dolgo vrsto let odložena za katere koli drobne ustopke (koncesije) v katerem si bodi pogledu. Mi ne poznamo nikakih ustopek, katere bi se nam mogle stvorit', mi imamo neporušna z dejstvi ia prisegami vladarjev pri-borjena prava. K tem pravom, nikakor pa ne stremimo k ustopkam, in ta prava, nikake drobtinske ustopke, se nam morajo dati, in zato hočemo vstrajati v najodločniši opoziciji dotlej, dokler se nam ne da celo pravo — ne pa razdrobljeno. Uvaživši, da monarhija habsburško-lorenska je po trozvezi na tiru zvunanje politike nemškega cesarstva, držečega nemško-poljskiin madjarski duvalizem, odkoder prihaja neznosno položenje ne le češkega naroda, temveč vseh dvajset milijonov Slovanov v cesarstvu habsburško-lorenskem, in imajoči na misli objavljeno brzo poseeenje vladarjev v Petrogradu, pozivljemo vse češke drž. poslance kot zastopnike slovanskega naroda v deželah korone češke, da bi ob vsaki ponujani jim priliki odločno povdurjali to, da bi monarhija habsburško-lorenska, opuščaje troavezo in proti-slovansko politiko na znotraj in agresivno politiko na slovanskem Balkanu, poskusila približati se z rusko svetovno velevlastjo in fracosko-rusko unijo v osvobcjenje in postavljenje k samostalnosti vsega Slovanstva, s čimur jedino se more zagotoviti trajnost in važnost monarhije habsburško-lorenske v Evropi." Tudi to resolucijo so sprejeli jednoglasno. Sprejeli so še nekoliko dodatkov, zapeli potem „Hej Slovane" in so se oduševljeni razšli. Taki možaki so češki kmetje na Moravskem, na klasični slovanski zemlji. ------ Kozaki in njihova taktika. (Konec ) Grki in Rimljani so imeli le malo konjiče v svojih armadah in so jo le malo uporabljali; vsa velika za-vojevanja poslednjih je izvršila večinoma le pehota. Po padu Zapadno-rimskega cesarstva, ko so se pojavili na zgodovinskem pozorišču novi barbarski narodi, se je začel v njih armadah ustanavljati poseben vid težke konjiče. Ta konjiča se je naposled preobrazila v viteško konjico, kjer so jezdeci bili pokriti s težkimi oklepi, čeladami in sedeli na velikih konjih tudi pokritih z železjem. Glavno silo svojega bojevanja je ta konjiča videla v stremitelj-nem natisku na vraga s tesnim frontom (šokom), da bi ga prevrgla in podavila z naporom svojih konjev. Sedanja regularna konjiča je premi potomek te viteške konjiče, seveda znatno predrugačena in udonivša se od svojega prvoobraza (prototipa) primerno sočasnemu stanju vojne taktike. V tem času, ko se je na zapadu razvijal in napredoval više označeni tip konjiče, je na vstoku, posebno v Aziji, gospodstvoval popolnoma drug tip — lehka konjiča. Jezdeci bez težkih oklepov — so sedeli na brzih in trpežnih konjih ter bili oboroženi s kopjem, z loki in pušicami, a poznejo tudi s puškami in samokresi. V bojih viteške konjiče z lehko vzhodno je zmaga večinoma ostajala na strani poslednje, katera je uporabljala proti vitezom poseben način bojevanja, koji se je začel v Srednji Aziji ob času Oingis-kana. Ta genijalni barbar je imenoval lov šolo vojne in je to idejo pro-vodil v življenje z neupogljivo energijo. Pridavaje lovu veliko vzgojno značenje v pripravi vojakov k boju, je Oingis-kan vedno vadil svoje vojake v tem pogledu, tako da so lovi v njegovej armadi imeli značenje sedanjih manevrov. Na lovu so Mongoli obkrožili katero večo zver, n. pr. medveda, in začeli metati v njo pušice s krikom „lav—lav." Ako je zver skočila proti kateremu oddelku jezdecev, so ti bežali pred njo, a drugi so jo dalje preganjali in jo obsipavali s pušicami. Ko je zver bila dovolj izmučena in izranjena takim načinom, so se vsi nakrat pognali na njo s kopji, pri čemur se je čast prvega udara prepuščala načelniku. Ti lovi so dali začetek posebnemu načinu bojevanja, kateri je pridobil Oingis-kanu in njegovim naslednikom toliko vojnih vspehov, in kateri se je razprostranil po vsem vstoku. Ne bivši v stanu vzdržati se pred tesnim frontom težke viteške konjiče, se je vshodna konjiča razškropila na vse strani, osipaje viteze z maso pušic, in se je s pomočjo svojih brzih konjev lehko izogibala njihovim udarom. Težki vitezi na velikih konjih so se kmalu utrudili v preganjanju teh nevlovljivih vragov, kateri so jih obkroževali z vseh stranij ter so silno trpeli od pušic. Ko so bili vitezi izmučeni in mnogo konjev iz-ranjenih, da niso bili več sposobni za boj, so jih Mongoli družno napadali in jih pokončali v ročnem boju. Kazun tega so vstočni narodi uporabljali na vojni vse-možne zvijače; oni so cesto na videz bežali in napravljali zasade. Iz tega je vidno, da je mongolska konjiča v osnovo svojih bojnih vspehov polagala privedeno do više stopinje okretnost vsakega jezdeca, spretnost v napadanju s pušicami in s kopjem, ter različne manevre, s katerimi je namerjala izmučiti svojega protivnika, Popclnoma očividno je, da kozaštvo pripada k drugemu tipu konjiče, ker osnove njegove vojne službe so tiste, kakor v davno prošlih časih. Kar se dostaje načina bojevanja kozakov, je tisti jednak više opisanemu bojevanju mongolske konjiče, ker kozaštvo se je ustanovilo pod silnim vplivom Mongolo-Tatarov. Kozaki, ne imevši svoje lastne taktike in izkusivši na svojih plečih silo take svojih sovražnikov, so jo brzo sprejeli od njih, popolnih in konečno formulovali ter jo uazvali „lava", katera beseda označa skupnost vseh načinov bojevanja kozaškega. Sama beseda „lava" je, kakor se kaže, mongolskega izvora. To dokazuje, prvič ker je ona po svojih glasih silno podobna na krik, s katerim so Mongoli strašili zveri na lovu, in drugič, ker so kozaki način bojevanja, kateri označajo s to besedo, sprejeli od Mongolo-Tatarov. S tega časa, ko je kozaštvo bilo orga-nično sprejeto v sostav ruske države, se kozaki pojavljajo v sostavu ruske armade na zapadno-evropskih vojnah, kjer se stikajo z regularno konjico nasprotnika. Oni tudi tukaj uporabljajo z vspehom svoj navadni način bojevanja proti novemu svojemu sovražniku. Najsijajuiši primer dejateljnosti kozakov v sostavu ruske armade daje francosko-ruska vojna 1. 1812, ob času katere so oni tako rekoč uničili regularno konjico. Vsi znameniti soudeležniki vojne 1. 1812 jednoglasno svedočijo, da so kozaki bili strah Napoleonovej konjiči in se bojevali ž njo po mongolskem načinu. Evo primer, kaj piše o kozakih Moran, jeden iz najboljših in hrabrejših generalov Napoleonove armade: „Gibanje velike francoske armade so silno ovirali kozaki. Odrezavši jo od vsake pomoči, so jo neprestano napadali z bokov, podobno razdraženim bučelam, bez-številni ukoli (piki) katerih zamučijo leva. Takošen čuden prizor je predstavljala ta evropska konjiča, razpoložena na bregovih Nemana, katera je blestela od železja in zlata na solnonih žarkih julskega dneva in bila polna navdušene hrabrosti! Kake gorke spomine so zapustila ta bezkoristna, izmučivša jo manovrovanja, katera je ona uporabljala proti brzim kozakom, kateri so stvorili za spasenje Rusije več, nego vse armade te države. Vsaki dan so se oni pokazovali na horizontu, razstegnuvši svojo linijo na velikanskem prostoru, a njih spretni jezdeci so smelo prijahali k našim linijam. Mi smo se vrstili v bojni red, šli na to linijo, a ko smo se približali k njej, je ona izginula, a na horizontu so se videle samo breze in smreke. Črez uro, ko je bila dana koujem krma, se je napadanje kozakov začelo znova, njih črna linija se je zopet pokazala in znova so se ponavljali tisti manevri, s katerimi so se dosegli ravno tisti vspehi. Takim načinom je bila najboljša, najhrabrejša konjiča zamučena po ljudeh, katere je poprej prezirala, kakor nedostojne protivnike. A samo oni so mogli rešiti Rusijo, katera je našla v njih istino oporo in jedinih osvoboditeljev. K našemu večemu ogorčenju je treba še pridejati, da je naša konjiča bila mnogoštevilniša od kozakov, da jo je podpirala najbolj lehka in najodličniša artilerija i. t. d. In npglede na to so se kozaki vrnuli pokriti s slavo in z bogatim plenom na rodovitne bregove Dona, v tem ko so bila polja Rusije posejana s trupli in orožjem naših hrabrih, neustrašnih in toliko udanih slavi naše domovine vojakov. Evo, kaj znači organizacija, evo v čem je tajna pobed (zmag) Čingis-kaua i. t. d." Po vojni 1. 1812 je nastopila dolga mirna doba, bojne tradicije kozakov so začele izgubljati se in prejšnji način bojevanja polagoma pozabljati, tem bolj, ker ni bil ustavno urejen. Z razvojem sredi kozakov državnega reda in interesov mirnega življenja, pri odsotnosti vsakih navodil za obučenje kozakov, začelo je vojno obrazovanje v kozaških polkih padati. Stari kozaki, kateri so učili mlajši zarod na lastnem primeru, so odšli vsled skrajšanja službe iz polkov, v tem ko je naglo napredovalo vojno delo. Prejšnje mnenje, da morajo kozaki, kakor vojni narod, sami vedeti, kako jim je treba ravnati se na vojni, se je zainenilo s preveijenjem, da se imajo oni obučiti na službi, kakor druga vojaška krdela. Istine predstave o kozaškej taktiki so izginule celo iz kozaške srede, in zato je lehko umljivo, da niso vedeli, čemu je treba učiti kozakov na službi, tem bolj, ker se je vojno mini-sterstvo izključno bavilo z velikimi vojnimi reformami in ustrojstvom regularne armade na novih načelih vseobče vojaške dolžnosti. Zato je bilo začetkom 70tih let odločeno, da se imajo kozaški polki vvrstiti v sostav kava-lerijskih divizij in obučati tako, kakor regularna konjiča. Takim načinom je začela prirodna konjiča z vsemi svojimi posebnostimi prisvajati načiu bojevanja konjiče nasprotnega tipa. Ne govere o mnogih drugih uslovjih, a z ozirom na male kozaške konje, se lehko zaključi, da bodo kozaški polki postavljeni vjako truden položaj v borbi z regularno konjico, sedečo na visokih, uže v to svrho izbranih konjih, da bi dosegla največo silo udara s tesnim bojnim redom, po viteškem obrazcu. Razvidno je, da kozaški polki vsled mnogih pričin ne morejo razviti tako silnega bojnega šoka in stremiteljnega udara v tesnem bojnem redu, kakor regularna koDjica. V sedanji čas spoznavajo nenormalnost takega položaja viši kompetentni vojaški krogi, in zato se je uže priznala neobhodnost, vrnuti se k poprejšnjemu načinu kozaškega bojevanja. Poslovenil S. M. Ali je »urni« od >ura, Uhr?< Etimologija besede »uren, urna« objasnjena je v slovarju Pleteršnikovem tako: »prim. ura, Miki. (Et),« drugimi slovi: urni v vseh pomenih proizvedeno je od nemškega »Uhr,« ura. kajti »ura« seveda je vzeta iz nemščine naravnost, ne pa iz lat. ali grškega hora. Treba je priznati, da proizvodstvo slovenskega »urni« od ura tudi v pomenu flink, raseh i t. d. je zelo udobno in ne gla-volomno. No javlja se samo seboj vprašanje: kaj občega ima »ura« (Uhr in Stunde) s pojmom o hitrosti, naglosti, ročnosti, umetalnosti? Moje skromno mnenje je tako, da »ura« more dajati le pojme o pravilnosti, točnosti. V razgovoru morda je kaka razlika med u in u, no le za jako tenko uho. Ako oitamo izraz »urni kazalec,« to vemo, da je to stre-lica, ki pokazuje ure. No ako čitamo »urno delo,« uže ne znamo, ali je to »naglo delo« ali pa »jedno uro trajajoče delo.« Zato, «mislim jaz, treba bi bilo ogledati se nekoliko širje. V ruskem jeziku imamo slovo Bopt ; sedaj ono označa »tat,« no v starej ruščini označalo je : razbojnik, buntar. Puga-čov, Stenjka Razin, Grčška Otrepjev — bili so »Bopu.« Objasnjenja besede »Bop-r.« nisem čital nikjer; po mojem mnenji je od kor. op z neorganičnim b spredaj, kakor boccmb itd. Bop'i. torej je paa-op-HTe.it, Zerstörer, Revolutionär in potem »tat«. Srbsko pa3opiiTu — razrušiti: 3a 6p,v> ona rosope fla je panopen ¿Bop atojera napa — poje Črnogorec. Kak pojem je bil zjedinjen s tem slovom, dokazuje nam šče zdaj živi na severu Rusije prilog noposuS, ki označa tam popolno to isto, kar slovensko urni, flink, rasch i t. d. Obče znana beseda npo-nöphbiü pa je izvestna vsem prostorečjem, kakor tudi knjižnemu .jeziku v smislu slovenskega »urni,« flink, rasch. Razumeje se samo po sebi, da skladba »provirnyj« bez prostega »vörnyj« se misliti na daje, dasi se poslednje ne rabi morda nikjer v Rusiji. To - le »BÖpHwii« je slovensko »urni« v smislu »hitri, nagli.« Iiavno tako vidimo glagol »uriti« v ruskem npo-BÖpifTB, in samostalnik »npoBÖp-B-a*, znači ^»umetalm, nagli človek« in mestoma »slepar « Iz tega je meni jasno, da »urni« je rusko Kopom,iii, npo-BöpHbiii, in etimologična pisava mora biti le vorni, ne pa urni, katero poslednje more biti le od »ura«, Vo - v besedi v o'r n i spremenilo se je po ravno tistih zakonih fonetike v u -, po katerih imamo zaurnica, nam. zavOrnica, s k u z ali skoz mesto skvözi, in pisava »urni« je ravno take cene, kakor »s t uri, s k u z« nam stvori, skvoz. Mi vidimo daljše, da krajevna fonetika narobe iz u- dela vo-; tako je nemško »Lurch« dalo mestoma, pri tvrdem izgovoru L — : v u r h, mestoma pa v o r h ; v prvej obliki je »v« seveda zginulo ali, bolje rečeno, stopila se se sledečim »u," v drugej pa, ker stoji pred »o«, je ostalo. Zato pa mi ni jasno, k čemu je v Pleteršnikovem slovarji natisneno »vorih,« kakor da imamo tu nastavko ih; tudi ne ume.jem, zakaj ni pokazano, da rečem po novoslovenski, »pokoljenje« te bezsporno nemške besede, kakor je to stvorjeno pri drugih, vzetih iz nemščine. Ako se v knjigi piše vselej in povsod »urni,« česar sicer ne vem. je-li tako, to dokazuje to le, da je to obliko zapisal prvikrat pisatelj iz kraja, kjer »vo« daje »u,« drugi pa so pisali »bona fide« za njim. kakor so drugo pot pisali zopet »stori,« nam »stvori,« drugi pa »sturi« in dalje tudi »sturiti.« Beseda tat »Tan»« je zginula v ruskem jeziku in ustopila mesto Bopy, t j človeku naglemu, hitremu, vornemu. Tatu so nazvali po jednej njega neobhodnej vlastnosti, po' vornosti, »urnosti,« kakor je druga beseda »hitri,« »hititi,« dala »pohititelja,« ki je v ruščini sinonim uopa; hitrost, t. j. v staroslavjanskem pomenu umeteljnost, artificium, je namreč druga vlastnost, katero tat mora imeti. Artificium obsega ravno tako pojem hitrosti. Daljše mora tat biti nagli, katero slovo ima v staroslavjanščini taisti pomen, kakor v novej slovenščini. Zgubivši slovo »tat« in zamenivši je slovom Bop-t, dal je dosledno ruski jezik i drugima dvema slovoma slab pomen, in v sedanjem ruskem jeziku hitri označa »zviti, premeteni,« nagli pa »nesramni, predrzni.« Le v skladbi npoBÖpHuit in v pro-stonarodnem krajevnem nopom,iii ostal je pomen slovenske »naglosti« in »hitrosti« Da, narod je šel celo daljše; krajevno BopoBKa označa »zvita ženska« poleg »tatica;« tu je torej uže pojem ruskega »hitri,« t. j. zviti, premeteni. • V slovenskem jeziku je ostala beseda »tat,« torej tudi besede »hitri, nagli in vorni (urni)« niso bile primorane zgubiti svoj stari pomen; le v »hitri« je ohranjen samo del pojma staro-slavjanskega xuTpuii. Da je »hitrost, naglost, vornost« v slovenskem smislu teh besed neobhodna viastnost tatu, vidimo n. pr. i v francoščini, kjer latinsko »volare«, letati, t j. franc. »voler« pomenja »letati« in »krasti«; s pojmom »letati« pa se odlično soglaša pojem hitrosti. Besede »urni« (reete: vorni) ne nahajamo v drugih sla-vjanskih jezikih; no iz njih je zginula tudi beseda »tat«, ako so jo kdaj imeli. Fakt, da imamo samo Slovenci besedo »tat«, in drugo, t. j. da imamo samo mi besedo »vorni«, katere sicer v slovarji Vos-tokova ne nahajamo v staroslavjanščini, no ki je drevnje-rnska, ta fakt je paö dostojen, da se zabeleži. Po mojem tvrdnem prepričanji je beseda vörni veliko starša, nego »ura«; verojetno so jo Slovenci prinesli še seboj v novo domovino v one čase, ki se nam skrivajo v megli staro-davnosti. Ako je ne nahajamo v drevnjih slavjanskih pametnikih, nas to pač ne more omajati v našem prepričanji. Ali so severni Rusi naredili to besedo iz kor. bbjj-, davši mu poseben pomen, ni izvestno; važno je le to, da stari pojem naglosti, zaključajoči se v slovu Bop-t v živih šče zdaj »BopoBtrii« in »npoBopHwit« ostal je v slovenskem »vorni«, da-si samostalnika nemarno. No ali se prilog »vorni« daje misliti bez korena »vor«? V severnoruskih prostorečjih, posebno v novgorodskem, nahajamo mnogo besed, obščih sè slovenščinoj, katerih pa dragi slavjanski jeziki nemajo. Tako novgorodsko xatmi., slepar v trgovini, ki blago hvali in veiiča, je pač vrodu sè slovenskim »hlinavcem« ali hinavcem, v katerem poslednjem odpadek tvrdega pred h — 1 pokazuje, da je v slov. tu videti m, ne pa »iže«. — Novgorodska niimca je naša öibka ali čipka (Na Goriškem tudi: ciba, cib'ca, cibka. Op. ur.), kokoš, od utraaTB = brskati, praskati. V permskem prostoreöji nahajamo sèuvâtj in sčuvatj, hip. söunütj, slov. ščuvati (psa). — »Jačdtj«, ječati; »jatj« v pomenu »začeti«: jalo gorétj = začelo (jelo je) goreti, česar druga prostorečja in knjižni jezik ne znajo. Na severovstoku imamo tudi slovo »jaz, jez«, slov. jez, zatvor-nica na vodi. Daljše bi se ruskimi prostonarodnimi ali pa staroruskimi besedami dale objasniti mnoge krajevne slov. besede, dasi iz-menjene uže v slovenščini. Tako po mojem mnenju slovensko »pašAiti se«, ki se, kakor sklepam iz slovarja Pleteršnika, i zdaj nahaja v dolenjskem in vstočno-štajerskem narečji, i ki v označenem slovarji ni objasnjeno, ni ničesa drugega, nego starorusko »jiotiuhthch« od besede raniR, tešči; pašoiti se ima taisti pomen, kakor noTiuHTuca. t. j. sich bemühen, trachten, t. j. prvozačetno »teščati se«, delati se teščim; sinonim mu je cTapâTtca, v smislu slovenskega skrbeti, truditi se in od skrbi in truda delati se kakor bi »starim«. # Ne bilo bi torej čudno, ako je moje mnenje glede priloga »urni« pravilno; in ako pišemo »zavornica, stvoriti«, itd., treba bi bilo po tem takem analogično pisati »vornit voriti se», ne pa »urni«, stündlich, ali »Uhr-«, ki more biti res le od »ura«. M H o s t n i k. t ---------- Oluja. Oluja biesni . . . munje sievaju . . . Sveg pakla su se digli rodovi, Oluja biesni . . . grme gromovi, Da misliš pué' ce neba svodovi. A ja se klanjam, klanjam diveč se Neizmjerenim silam prirode . . . I klecam pred božanstvom velikim, Iz kojeg takve sile izhode . . . I stojim niem — s olujom u srcu I mnim, da srce če mi puknuti . .. A nigdje nikog . . . Zar se ikada Tko patnjam ljudskog srca pokloni... ? Srečko Ziudl. CPnČKE HAPO^HE TIJECME (JKEHCKE). (Ha neue^iaTaHe aôirpice B. Pa^ojeBaha.) I. Oj, l^eBojKo, ^enoTHne Moja, Bor t' yöho n c ^ien0t0m tbojom! y>iopn Me ^eiiOTiina TBoja — Hpne ohh h onje-no .imune, HpHe olia H3iiofl o6pBm(a, B'je.ie pyKe H3a pvicaBiina : Ilpocuby Te y orça n Majice. Ako peity fla mii Te He ßa^y, Orpa^H^y flBope aa öopoBe, ^a He wymaii TBoje paaroBope. II. ./KeflHo jioM. Knezova knjižnica. III. zvezek. Ant. Funtek: Smrt. Epsko-lirske slike. Fr. Govelcar: Ljubezen in rodoljubje. Povest. — V Letopisu so spisi: Iv. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere. Iv. Majciger: Kamica- Gams. — E. Lah: Domoznanska črtica. — Dr. M. Murko: Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi. — Dr. K. Štrekelj: Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini. — Dr. K. Glaser: O rgvedskih slavospevih. — R. Perušek: Bibliografija slovenska. — E. Lah: Letopis »Slovenske Matice«. Društvenikov je bilo 6 častnih, 275 ustanovnikov, naročnikov 24, skupno 2729 in 16 več od 1. 1895. Odbor se obrača do pisateljev, naj bi do konca aprila poslali primernih doneskov za »Letopis«, t. j. izvirnih znanstvenih in znanstveno-poučnih spisov o predmetih, ki ugajajo potrebam slovenskega naroda. Na strani 217 »Letopisa« pričenja poročilo o 31. občem zboru od 24. jnn. 1896. Iz govora predsednikovega so natisneni tudi naslednji stavki: »Kolo Mat i činih pisateljev se ne širi, ampak krči. Vedno isti pisatelji in še od teh stari odpadajo. Mladega naraščaja ni. Mladine se je polotil kriticizem; za delo nima niti veselja, niti idealnega navdušenja, niti dobre volje. Šlevilo pisateljev ne raste v istem razmerju, kakor število društvenikov«. Odbor in mnogi pisatelji so teh mislij, »da vsaj tretjina društvenih knjig bodi tudi poslej odprta znanstvu, ostale pa leposlovju . . .« »Matica Hrvatska« je izdala za leto 1896. skupno 13 knjig. Uprava njena jih naznanja tako-le; a) u ime godišnjih knjiga (uz godišnji prinos utemeljitelja po 10 fiorina, prinosnika po 3 fiorina) deset knjiga; 1. Gjurašiu: Iz bilinskoga svieta. Knjiga četvrta. Poučna (knjižn. XXI.) VIII. 224 str.; 2. Valla; Povjest srednjega vieka. Dio 111. Svezak drugi. (Svjetske povjesti knj. VII.) IV. 556 str ; 3. Adamovič: Francuska drama. (Slike iz svjetske književnosti. Svez. IV.) XII. 220 str.; 4. Dežman: Izabrani spisi. Uredio i uvodom popratio Fr. Mar-kovic. L V. 230 str, 5. Niz novih ruskih pripoviesti. Preveo i uvodom popratio M. Lovrenoevič. (Slaven, knjiž. knj. IV. XIX 316 str.; 6. Novak: Nikola Baretič. Pripoviest. (Zabav, knjižnica 188-189.) 2i0 str.; 7. Badalie: Izabrane pjesme. (Zabavn. knjižil 190—192.) 160 str.; 8. Osman-Azis: Na pragu novoga doba. Pri-poviesti. (Zabavn. knjižn. 192—195.) 224 str.; 9. Leskovar: Pro-pali dvori. Pripoviest. (Zabavna knjižnica 196—197.) 148 str.; 10. Tomič Hermina: Ljubav i sjaj. Igrokaz. Zabav, knjižn. 198 do 199.) 132 str.; 6) kao nakladnice (uz sniženu cienu za članove »Matice«) tri knjige: 11. Virgil: Eneida. Preveo T. Maretič. Uvodom i biljež-kama popratio Kol. Rac. (Prievoda grfkih i rimskih klasika sv. XIII.) XXX. i 316 str. (Ciena za članove »Matice«; 1 for.) ; i 13. Hrvatske narodne pjesme. Odio prvi: Junačke pjesme. Knjiga prva. Uredili dr. Iv. Broz i dr. Stj. Bosanac. XXIV.) 610 str. (Ciena za članove »Matice 1 for. 50 nvč) Uprava »Matice« se priporoča, da bi se njeni členi obilo naročali tudi na prvo in potem nadaljnje knjige: »Hrvatskih narodnih pjesama«, katere ona izda kot celoto, in za katere je bilo treba mnogo truda in stroška. „Hrvatska misao«. Ta mesečnik, o katerem smo omenili v svoj čas, da ga izdavajo hrvatski dijaki v Pragi, ima v 3. št. več razprav, kakor Stj Radič. N. Kareev o samostalnom nao-bražavanju. — Sv. Korporič: O indolenciji i pesimizmu u hr-vatskoj mladeži. — Kr. Hlavaček: Seljački pokret u Galiciji. — Ivanov: O hrvatskim književnim prilikama. — K. S. Meznaršič: O hrvatsko-slovenskim odnošajima u novije doba. — M. Heimrl: Iz novije političke povjesti češkoga naroda Itd. Letna naročnina 3 gld. pošilja se na adreso: Fran Poljak, Prag-Vinohradv, Korunni trida čis o 841, 1. posch. »Hrvatska misao« je list, vreden največe podpore od strani mlade slovanske inteligencije. Slovenci se morajo še posebe rado-vati tega izdanja, ker je prvo med Hrvati, da popušča pretesno obzorje, kakorsno se je doslej pojavljalo v politiškem, narodnem in kulturnem pogledu. List skuša zasejati novih, modernih idej med Hrvate ter pridobiti jih za primerniše, bolj slovansko stališče, da bi se dosledno zboljšali odnošaji med Srbi in Hrvati io v obče bolje zasnovale kulturne vezi med Jugoslovani. »S t e n o g r a f«. Glasilo hrvatskog stenografskog družtva u Zagrebu. Br. 1, 2 za leto 1897. poroča o V. r* dni glavni skupščini hrv. stenogr. družtva in ima poleg vaj razpravo: Začetne okrajšave v slovenskem delalnem pismu. Spisal prof. Fr. Novak Podaje tudi statistiko Gabelsbergerjeve šole. Na slovanske jezike pripada 8 društev s 632 red. čl., čeških je 6, bolg t in hrv. I. češka stenogr. se je učila na 53 š' lah; ukupno je bilo 4016 učencev. Bolgarska na 15 šolah s 638 učenci. Hrvatska na 15 šolah s 506 učenci. Poljska na 6 šolah s 204 učenci; maloruska na 1 šoli s 2^1 učenci. Na vseh s ovanskih šolah (84) (o srbskih ni znanoi je bilo 5381 učencev — Hrvatskih dijakov se uči od leta do leta vee stenografije. Hrv. vlada je »Stenogr. družtvu« dala I. 1896, podpore 100 gld.; s tem se je moglo podariti glasilo 120 ubogim učencem. ■— »Stenografa« priporočamo Slovencem, za katere nadaljuje razpravljanje slovenske stenografije. List stoji na leto 2 gld., za dijake 1 gld. Naroča se pri uredništvu v Zagrebu, Prilaz 3. Jugoslavjauski stenograf i Glasnik, ki ga izdava A. Bezenšek v Plovdivu, je izšel s skupno 7. in 8. št. za 1. 1896, z mnogimi zaglavji, u. pr.: CTeHorpatfntJiTa KaTo BxnirraTe,tho cp^cTBO. — Hrvatska stenografija, priredio Magdič. Ocenjuje M. Vam-berger. — Začetne okrajšave v slovenskem debatnem pismu. Fr. Novak. — Stenografija v Srbiji itd. Sledi bogata priloga. MoeKOBCKiii O 6 o p h n k t. Ife^aHie K. II. IloSi^oHocneBa. MocKBa 1896. Op. 304, 8°. Preprosti naslov prevažne knjige, katero je priobčil znameniti, od pangermanske propagande in podkupljenega židovskega novinstva toliko sovraženi Pobjedonoseev, ki je ob tem izdanju zajedno praznoval 50-letnico svojega delovanja. O tem delu so mnogo pisali ne le Rusi in ostali Slovani, temveč tudi med drugimi narodi; Židje seveda so tudi to izdanje presojali po svoje. Iz knjige, h kateri se povrnemo, navedemo tu le nekoliko razprav: IJepKOBt h Focy,a,apcTBO. — IIoBaa ^eMoicpaTia. — Be^HKan .roact Hainero BpemeHii. — Cy^'L npHcasK-Htixt. — HeTiaTL. — Hapofliioe iipocBtinenie. — Eo-.ifeHM Haniero BpeMemi. — 3Hame h ,T,f>ji:o. — Bfcpa. — ilfleaah neB&pia. — Hobr;i Bivpa h HOBBie 6paK.tr. — ^yxobhaa vkii3hb. —- B.iactb n hauajmetbo. Itd. Pri upravništvu „Slov. Sveta" je po nekoliko odtisov še vseh letnikov „Slov. Sveta"; oddajejo se po znižani ceni 2 gld. 50 kr. letnik; 1. 1896 iz-šedših 17 št. za 1 gld.' — L. 1896 je bila v „Slov. Svetu" tiskana razprava: „Naši knjižni grehi." Spisal M. M. Hostnik, profesor v Rusiji. Spis smo posebe odtisnuli, in stoji knjižica (32 str.) 12 kr. s poštnino vred. Kdor se naroči na 10 odtisov skupej, dobi 1 po vrhu. — Isti prof. Hostnik je izborno na ruski jezik pre ožil Levstikovega „Martina Krpana"; knjižica stoji 15 kr. — „Rusko prav opisa nje za učeče se." Strokovno rusko razpravo poslovenil dr. Jenko, od-dajemo po 10 kr. Tudi imamo še nekoliko iztisov 100 vel. stranij obsezajoče knjižice „Das Parteiwesen der Slaven in Böhmen". Stoji po znižani ceni 55 k r. iztis. Glede na bližajočo se važno dobo avstro-ogerskih parlamentov, sosebno pa Dunajskega državnega zbora, priporočamo to znamenito razpravo, ki podaje zgodovinsko kritiko vseh dosedanjih programov različnih strank, zajedno zgodovinski pregled o državnem pravu čehoslovanov, Hrvatov, Malorusov. Razpravo je spisal genijaleu državnik, ki se je skril pod ime „avstrijskega rodoljuba." Opomin upravništva. Mnogo naročnikov je ostalo naročnino za več let dolžno. Med temi je takih, katere smo posebe opominjali po pismih, potem po poštnih ukazih in večkrat grozili jim, da bodemo prisiljeni dolgove terjati z imeni po listu, potem pa sodnij-skim potom. Vse to poleg večkratnih občih opominov ni nic izdalo. Celo takih je, ki so obečali naposled poravnati, oziroma poravnavati svoj dolg, pa niso držali besede. Začnemo torej po imenu terjati stare dolžnike tu opisanih vrst: g. Ma'kuc Štefan, mlinar v Pevmi pri Gorici, ste ostali dolžni naročnino za več let, dasi vam je bila ista znižana od začetka. G. Mleku š Anton, učitelj v Čepovanu, ne po svojem, ne po našem računu, niste poravnali zaostale naročnine, dasi ste se bili uže pred par let pismeno zavezali, vsaj po svojem računu poravnati jo. G. Martelanc Fran, učitelj na Katinari pri Trstu, ste ustavili sami list, a kljubu raznim opominom, niste poravnali večletne naročnine. G. Tentor Anton, c. kr. sod. pristav v Pulju (ne vemo, ali ste še in pod istim naslovom ondi. Op. upr.), ste sami vrnuli list, a kljubu raznovrstnim posebnim opominom niste poravnali večletne naročnine. Dalje pride. Opozarjamo, da od tu opominjanih dolžnikov jeden mesec po objavljenju imen pod to rubriko bomo dolgove terjali soduijskim potom, ako jih ne poravnajo v tem obroku. „SLOVANSKI SVET* izhaja v 10. in 25. dan vsakega meseca, in sieer na 16 straneh. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta ¡¡Id. 2.50 četvrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četvrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 20 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VIL, Hofstallstiasse Nr. 5.