D o p i s i. Kranjsko. Izza kranjsko-štajerske meje. Pretečeno leto sva se napotila g tovarišem sosedom na Štajersko, da obiščemo dva ondi kot nadučitelja službujoča sošolca. Pri prvem sva ostala en dan. Ogledala 8va si lepo novo šolsko stavbo, v kateri ima on krasno stanovanje, ob šoli velik vrt in prostorno telovadišče. Drugi, ki stanuje tudi v primeroma jako velikem šolskem poslopju, je rekel, deželni šolski 8vet je ukazal solo razsiriti, šolsko poslopje pa povsem prenarediti. Ogledala sva si, .etudi le od zunaj, mnogo drugih šolskih poalopij. KoraKajoč nazaj proti Celjn, sva primerjala kranjsko Ijudsko solstvo s štajerskim. Tu večinoma prav kraene šolske stavbe, pri nas, posebno ob štajerski meji, aamo poslopja, ki so izrasla iz starih mežnarij. Tam samo dvo, tro ali večrazrednic, pri nas le enorazrednice in zasilne šole. Kako velika krivica se godi učiteljstvu, ko nekateri čitajoS po slovenskem časopiaju, da je kranjsko ljudsko šolstvo na jako nizki stopnji, če ne najslabse v Avstriji, zvali vso kriydo na učiteljstvo, kakor bi ono ne storilo svojih dolžaosti! Ali naj raar en sam učitelj ali celo mežnar stori toliko kakor dva ali več učiteljev? Ali naj mar kranjski učitelj doseže v 6 letib tisto, kar drugod v 8? Ponavljalnib šol ne štejem. Saj mi mora pritrditi vsak, kdor ima kaj izkušnje, da je to nekaka coklja pri šolstvu, v kateri nikoli ne bomo dosegli pravih uspehov, pa če naredimo še tako lepe podrobne učne načrte, zakaj ravno v 12., 13. in 14. letu dobi otrok pravi razum in nekoliko pojma, zakaj se u.i, in mi ga pahnemo iz šole. Tovariš je rekel: ,,Žal mi je, da v svojih mlajših letib nisera prosil za službo na Stajerskera." — nMeni še bolj," sem mu odgovoril, nker mi je bila tam služba že podeljena, a odpovedal sem se z ozirom, da mi je bila v istem času podeljena tudi služba na Kraujskem. In kaj imam od tega, da sem se odpovedal ? 400 do 600 kron manjšo placo in da ne morem doseči niti tistega, kar je vsakemu voditelju zajamčeno v § 5. dež. zakona z dne 29. nov. 1890. 1., to je svoje kleti." Tovariš mi je svetoval, naj se piitožim na c. kr. okrajni šolski svet. Slušal sem ga. Naredil pritožbo na okr. Š. svet, v kateri sem omenil, da nimam, četudi sem na tej šoli voditelj že 15. leto, še eedaj svoje kleti, in da mi je v kleti dveh gostačev odmerjen prostorček 2m'2, dalje da je v solski sobi, ki je le nekaj nad 2 m visoka, prevelika tema, naštel še nekaj drugih pomanjkljivosti in da se krajni šolski svet upira omenjeno napraviti, oziroma popraviti. Odgovor aem prejel takoj inaicer: Den instehend angefiihrteu Bediirfnisaen kann mit Riicksicht auf die Armut der eingeschulten Gemeinden nur nach und nach Rechnung getragea werden. Tedaj uboštvo je vzrok, da občina oziroma cela župnija ni v teku 15 let postavila šolskega poslopja in tudi ne nabrala vinarja v ta namen. Koliko ae je v tem času izdalo že najemnine! Popravila se je nekemu posestuiku hiša, da jo je prepuatil za šolo, postavilo lepo enonadstropno hišo za mežnarijo, kjer je sedaj nastanjena šola, sezidati se je morala obČinska ječa, daairavno se je temu upiral občinaki odbor. Za take stvari mora imeti ljudstvo denar, za šolo seve je preubožno in če nam danes cerkveno predstojništvo odpove stanovanje, bomo u5ili čez dve leti na planero, ker ae pogodba glasi proti dveletni odpovedi. Da ae ne bo mislilo, da govorim le pro domo in da vsak lahko uvidi, kako alabo je šolstvo na severovzhodni straai dežele naj omenim, da je pol ure od fare, v kateri je okrog 150 šolodolžnib otrok in po stari kranjski navadi zaailna šola, šolsko poslopje pa lesena koliba, o kateri se je nekdo izrazil, da bi vsak kmet ne zaprl vanjo prav rad svojih praset. Ko sem pred nekaj Časa vprafcal gospoda, ki poučuje na ondotni zasilni šoli, ako imajo že nove pljuvalnike, mi je odgovoril: seveda najnovejšega sistema. Pri nas v šolski sobi je tlak jako slab, ima dosti lukenj in otroci skozi te luknje pljujejo v klet in varni smo vsakega okuževanja. V tej fari je dovoljena enorazrednica, kupljen tudi svet, kjer naj bi se stavila šola, nabranega je tudi blizu 2000 gld., a vendar z zgradbo še odlaša. Sreta se je kupilo celih 200a. Na tem naj stoji šola, okrog nje goleki vrt in ako le mogoče telovadišče. Posestniki v tej občini so prav imoviti, a vendar še trpe take razmere. Proti jugu imam soseda oddaljenega eno uro. Dobrega četrtstoletja je služil v tem kraju tovariš. Prosil je večkrat da bi se mu popravilo malo nezdravo stanovanje. Krajni šolski svet je imel za vse njegove prošnje gluha ušesa. Prosil je drugod za alužbe. Nič dobil. Ker se ga ni uslisalo ne doma, ne v Ljubljani, se ga je usmilil Bog, ter ga po dolgem, voljnem trpljenju poklical k sebi. Cez 8 mesecev pride na njegovo mesto mlad tovariš. V tako stanovanje ni hotel iti, umreti je za mladega človeka prezgodaj, pobrati svoja kopita in oditi tudi ne gre, zato je ves čas rajši stanoval v gostilnici. Krčmar stanovanja ne more dati zastonj. Učitelj se ga brani plačati, ravno tako tudi krajni šolski avet. Kdo naj tedaj plača stanovanje? Učitelj, gotovo ne, saj že komaj diha s 70 kronami, ki jih dobiva kot mesečno plačo, temveč krajni šolski svet, ki še nikdar ni izpolnil dolžnosti napram učitelju. Povedalo bi ae lahko še marsikaj o tukajšnjih šolskib zadevah. A že iz tega je razvidno kako klaverne so te razmere ravno ob meji proti Štajerskemu, katera dežela ima tako krasno razvito šolstvo. Izdalo se je tekom enega leta mnogo odredb glede kranjskega solstva. Vse te odredbe so prav pikro zadele le učiteljstvo. Sedaj prosimo še nekaj odredb, ki bodo zadele šolo vzdržujoče faktorje in od katerih bi tudi učiteljstvo imelo kak hasek. Na ta način bi Kranjsko i na vnanje pokazalo, da noče zaostajati za drugimi deželami in drugi deželani bi ne imeli več povoda, norčevati se iz nasih šolskib kolib. —ar.