Na Bled! ii. Vsako leto se ponudi avstrijskemu jugoslovanskemu učiteljstvu, združenemu v »Zavezi«, enkrat prilika, da se sestane ta velika družina k resnemu posvetovanju in k prijateljskim pomenkom. Vse naše razmere so take, da nam to ni večkrat mogoče, dasi bi bilo to dobro in koristno. Prvič smo raztreseni po velikem avstrijskem slovanskem jugu, drugič nam zabranjuje večkratne skupne sestanke služba in čas in tretjič igrajo pri tem veliko in važno ulogo naše škandalozne gmotne razmere, ki zahtevajo, da človek vsak krajcar trikrat prej preobrne, preden ga enkrat izda. Vse to nam je dobro znano. Zato nas pa navdaja neopisno veselje vselej takrat, kadar se sestanemo k zborovanju »Zaveze«, saj se gledamo in pozdravljamo v mnogobrojnem številu, pustivši v nemar vse ovire in težkoče, prešinjeni s stanovsko zavednostjo in z zdravim ponosom na svoj vzvišeni stan. Kdor ve, v kakih razmerah živi avstrijsko učiteljstvo sploh in avstrijsko jugoslovanskd učiteljstvo posebe, kdor ve, da so te razmere vse drugače, nego da bi mogle pospeševati naša prizadevanja, ki streme za tem, da dvignemo ugled šolstva in učiteljstva tudi na zunaj da popravimo v kratkih letih to, kar je nad nami in našim šolstvom zagrešila v teku dolgih let prejšnja, vsakemu napredku protivna šolska uprava, ta mora biti z nami vred vesel in ponosen, če se spomni zborovanj »Zaveze«, kakršna so bila 1. 1898. v Ljubljani, 1. 1899. v Gorici in 1. 1900 v Mariboru. Dvomimo, da bi vzmogel kak drugi stan kaj sličnega V nas živi in deluje velika moralična moč, ki nas dviga nad lastne skrbi in nam daje poroštvo, da ne bomo izginili v valovih težkega oT-Stanka. Tu nam prihajajo na misel besede znamenitega pedagoga Diesterwega: »Wer tiber driickende Sorge um Kleidung, Nahrung und Obdach ftir sich und die Seinigen nicht erhaben ist, der geht fast unausbleiblich in den Sorgen fiir dieses Leben zu Grund..« Živa resnica je, da je prešinjeno avstrijsko jugoslovansko učiteljstvo z večnimi ideali, ki so kot solnce, ki zatone za gorami, ko pride večer, a ki nam zasije v tem čistejši luči, ko vstane jutro. Tiste moreče skrbi, ki nas hočejo ubiti, tisti naši zakleti sovražniki, kijavnoin zahrbtno rujejo proti naši časti in našemu poštenju, ki ne priznavajo uspehov nove šole ter lažejo o nas in našem delovanju, vsi ti nas ne bodo odvrnili s pota, na katerega smo krenili, da dovedemo svoj narod do večje izobrazbe, pa da tudi sami sebi priborimo to, kar nam sodi po zakonu in pravičnosti. Kadarkoli mi upade moč, pritiskana k tlom z železno roko krute sedanjosti, mi vselej zlete misli k sosednjemu tovarišu, ki ga obkrožajo enake žalostne razmere, ki pa išče tešila v delu in razvedrila med mladino, katero vzgaja; in ki mu gledajo oči v čase, ko bo podlegel sovražnik šole in ko bo našemu stanu vstal zasluženi dan plačila. Takrat pa vzraste v meni nova moč, zakaj dušo mi prešine misel, da ne živi učitelj samo sebi, temveč da mu je treba mnogo več delati za druge. Tako se naslanjamo drug na drugega. Podpore iščemo drug pri drugem. Vsi se čutimo kot eno veliko, močno telo, na katerem ne sme odnehati niti eden člen, da se ne sesede in ne omaga, preden mu je dovršena naloga. Kako dolgo more še vse to trajati, tega nam ni moči povedati, a tako dolgo gotovo, dokler bo naše učiteljstvo naprednega mišljenja, zakaj človek, ki je naprednega mišljenja, gleda daleč, gleda naprej, gre s časom, a ne pusti, da beži čas in pušča njega v ozadju. Tisti greši neodpustno nad seboj in svojim stanom, kdor zapade n azadnj aštvu , kdor se zadovolji s tem, kar muje priskoparila doba mrač n j aštva, kdor pusti, da ga vodijo oni, ki jih je zgodovina označila kot nasprotnike napredka,in kdor je prodalsvobodo njenim sovražnikom. Naša »Zaveza« je združenje naprednega učiteljstva. Veliko nalogo si je stavila »Zaveza«. A ker je naloga velika, je jasno, da ne more vsega izvršiti mahoma, sicer bi bilo vse polovičarsko in od danes do jutri. Delovanje »Zavezino« je premišljeno in vztrajno, zato je plodonosno in bo še plodonosnejše. Saj ne sme učitelj misliti le na svojo korist. Kolikor je zdravega egoizma, tega ne smemo zanemarjati. Dobro moramo pomniti besede Curtmannove. »Soviel ist gewiss, dass ein Lehrer nicht freudig wirken und keine bleibenden Eindriicke auf da»s Gemiit seiner Zoglinge machen kann, wenn er von hauslicher Not bedrangt, seine besten Krafte von Nahrungssorgen. verzehrt sieht, wenn ihm alle Forderungsrnittel der Ausbildung, alle Aufmunterung zum Weiterstreben fehlen. Wie kann ein Mann Liebe zum Lernen einfiossen, welcher selbst keine besitzt? Wie kann er zur Fortbildung aufmuntern, wenn er selbst sich nicht fortbilden kann und mag?« Vse to je treba dobro pomniti ne toliko nam samim, ampak mnogo bolj tistim, ki vladajo in ki imajo na vesti naše razmere. Ali vkljub temu, da bi nam lahko absorbirala skrb za obstanek vse moči, nismo učitelji še doslej omagali v težkem in odgovornem izvrševanju svojih dolžnosti. To je dejstvo, ki je vredno občudovanja! To dejstvo jasno izpričuje, da gledamo v bodočnost, pa mislimo in delujemo za tiste, ki pridejo za nami, da bo njim delovunje lažje in da bodo vse svoje moči lahko posvečevali zgolj napredku šolstva. Zatorej ne zahtevamo nič preveč, ako zahtevamo podpore svojemu delovanju od tistih, ki nas razumejo, ki so dobre volje in ki hočejo našemu ljudstvu blažjih časov. Ne moremo in ne smemo tajiti, da nimamo pri nas takih ljudi. Saj smo videli doslej pri zborovanju »Zaveze« vsako leto mnogo posvetnega razumništva, ki pazno motri gibanje učiteljstva, in preverjeni smo, da ne bomo tudi letos na Bledu brez njega. Vsi faktorji, ki hočejo povesti svoj narod do lepše bodočnosti, se morajo podpirati vedno in povsod. Učiteljstvo hodi v prvih vrstah med delavci na polju narodne prosvete, zatorej je treba učiteljstvu največ podpore — ne podpore v lepih besedah, temveč podpore v dejanjih. Vse dosedanje delovanje učiteljstva, ki je združeno v »Zavezi«, je jasna priča, da se zaveda svoje važnosti in svojih dolžnosti, da ni njegovega delovanja primerjati s plačilom, ki ga prejema zanje, in da ne zanemarja tiste naloge, ki je ima v prvi vrsti izvrševati šola: blažiti in vzgajati narod! Da se torej vidimo v mnogobrojnem številu letos o Binkoštih na Bledu! Casi, ki vise nad nami, so resni. Tega se zavedamo popolnoma, zatorej nam je treba z resnim preudarkom snovati načrte za bodoče dni, če hočemo, da nam v skupnem delu zasvetijo boljši časi. Vse žrtve, ki smo jih že doprinesli v korist svojega stanu, so kot seme, ki je padlo v plodno zemljo. Delajmo in delajmo še naprej, da pride tudi tisti dan, ko bo to seme vzklilo in zagnalo ponosno rast! In z letošnjo glavno skupščino bomo zopet dospeli za korak bliže svojim smotrom. Zatorej pa kliče naš list tudi danes tako kakor je že zadnjič! Pohitimo na Bled, da si prijateljski stisnemo roke, da si povemo to, kar nas teži, da preživimo nekaj veselih trenutkov in da se okrepimo za bodočnost!