Rudolf Kolarič
DOLOČNI IN NEDOLOČNI SPOLNIK
V SLOVENŠČINI
že od Bohoriča dalje (1584) učijo domala vse slovenske slovnice, da je raba zaimka ia ta to v zvezi s samostalnik cm (je rekla ta ženska) in še bolj v zvezi s pridevnikom in samostalnikom (ga je prijel za ta sladke; ta nov klobuk, ta lepa obleka, ta dobro vino) germanizem. Vendar je že Kopitar (Gramatik, str. 214) resno podvomil nad to Bohoričevo trditvijo in vprašuje, zakaj je poitem Bohorič v Dalmatinovi Bibliji, ki jo je korigiral, pustil toliko »germanistische ta, ta, tu«.
40
v opombi na str. 215 pa s primeroma iz živega slovenskega govora (Ktiro kravo sd drajši prodal, to pisano al to černo?) naravnost dokazuje, da ima slovenščina določni spolnik.
Fr. Metelko pa v Lehrgebäude, str. 193, pravi pri pridevniku samo, da ae moškemu nominativu in pri neživih stvareh tudi akuzativu singulara doda kot obrazilo p'Olglasnik (3 iz -i) in podaljša vokal pred sklonilom, in nadaljuje: »so ersetzt (podčrta/l Kč) man den bestimmten Artikel anderer Sprachea: belo kish das weisse Brot, und bei kroh ein weisses Brot« itd. S tem »ersetzt« je določni spolnik obsojen v nepravilnost, četudi Metelko tega izrecno ne omenja.
Za nedoločni spolni>k pa pravi Metelko (str. 196): »Wenn eden nicht eben die bestimmte Zahl 1, sonidem soviel als das lateinische qu.idam bedeutet, so heisst es verkürzt en, z. B. homo quidam, en človek. Es wird in diesem Falle in allen drey Zahlen ganz nach lep declinirt: en eno, ena, Genitiv enega, ene etc.«
Metelko je torej dobro opazil, da ima en pred samostalnikcm funkcijo nedoločnega zaimka, in ga kot takega dovoljuje; ne omenja pa rabe en + pridevnik + samostalnik, ki je prav tako živa, ljudska, saj jo neštetokirat dobimo v narodnih pesmih in vsakdanjem govoru: Stoji, stoji en hrib stiman itd.
V svojih dveh razpravah: Določna in nedoločna oblika slovenskega pridevnika (Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu, knj. V, 1960, str. 185—197) in Določni in nedoločni spolnik v slovenščini. — Kaitegorije njune rabe. — (V tisku: Zbornik za filologiju i lingvistiku Matice Snpske, knj. IV—V) sem -ob- podrobni analizi primerov od Brižinskih spomenikov dalje prišel do naslednjih rezultatov:
1. Slovenski spolnik se je razvil neodvisno od nemškega, italiijan-skega ali francosikega iz istih psihičnih in jezikovnih razlogov kakor v omenjenih in drugih indoevropskih jezikih (v stari grščini, v latinščini, zlaoti v vulgarni idr.).
2e pri Ciceronu najidemo primere, kakor magnus i 11 e Alexander (iz tega ille sta se razvila italijanski il in francoski le); Cic. civis unus acutisisimusi Cic. ¦ Sicut unus pater familias his de rebus loquor; Vulgata: Quia Propheta unus de antiquis surrexit; Haec illo loquente ad eos, ecce, princeps unus accessit; Cum venisset autom vidua una pauper, misit.. .; itd., itd. (Podrobnejše navedke citiranih mest gl. v moji prvi navedeni razpravi, prav tako tudi številnejše primere v nadaljnjem članku!)
V praromanščini spolnik še ni bil obvezen (gl. J. B. Hofmann, Lateinische Umgangssprache, 3. Aufl., Heidelberg 1951, 101); po Hofmannu je v V. stoletju pri Pelagiju ille kot spolnik že popolnoma v rabi. Nedoločni spolnik unus se v pozni latinščini že dosledno rabi (Hofmann, 1. c. 102). Gotovo pa je, da so ctoločni in nedoločni spolnik iz latinskih o;nov zgodaj razvili vsi romanski jeziki; F. Brun o t — C h. Bruneau, Precis de Grammaire histoxique de la Lan-gue frangaise. Paris 1949', str. 217, pravita, da je Cioločni spolnik v stari francoščini še sorazmerno redek; v IX."stol. se skorajda še ne rabi; v X. stoletju pa se une že rabi kot nedoločni spolnik (str. 222). Tudi v italijanščini se je moral spolnik že zgodaj razviti (gl. R. Honti, Italienische Elementargrammatik, Heidelberg 1914, Str. 36).
V goitščini (4. stol. n. e.) imamo že začetke določnega spolnika (H. Paul, Deutsche Grammatik, Bd. III, Teil IV, 1954, str. 163). V stari visoki nemščini (od sredine 8. stol. do konca 11. stoletja) spolnik še često manjka, v srednje-visoki nemščini (od ca. 1100 do 1500) pa se je razvil že skoraj do iste sto'pnje,
41
kakor ga uporablja nova visoka nemščina (gl. L. Sütterlin, Die deutsche Sprache i der Gegenwart, Leipzig 1923^, str. 332, H. Paul, 1. c. str. 163, in še B. Delbrück, : Das schwache Adjektivum und der Artikel im Germanischem, IF XXVI, 1909/10, \ Str. 198).
Nedoloönii sipolnik se je v nemščini v glavnem razvil šele po srednjevisoko- j nemški dobi (Sütterlin, 1. c. 332) in je torej mlajši kot določni spolnik. V slo- j venščini je nastal že prej, dobimo ga hkrati z začetki določnega spolniika. ?
2. Slovenski spolnik, vsaj določni, se je razvijaj paralelno z nemškim in i italijanskim, in sicer določni iz kazalnega zaimka ta ta to, nedoločni pa iz pri- , devno rabljenega s'tevnüka en -a -o v zvezi s samostalnikom ali s pridevnikom j in samostalnikom. '
V Brižinskih spomenikih ima kazalni zaimek ta ta to (pa tudi drugi zaimki) \ še zaimkovno fiirtkcijo. Tudi Celovški rokopis še ne rabi spolnika; to je čisto ^ v skladu z dejstvom, da je prvotni prevod njegovih tekstov mnogo starejši kot \ zadnji iprepis sam. '
3. Določni in nedoločni spolnik sta v silovenščini nastala oziroma se vsaj ' v spomenikih pojavila (mogla sta nastati že znatno prej!) približno hkrati, nam- J reč v Stiškem rokopisu iz začetka XV. stoletja. Stiski rokopis kaže, vsaj v neka- \ terih delih, mnogo mlajšo razvojno fazo jezika kot n. pr. Celovški rokopis. Molitev pred pridigo (I) nima nobenega spolnika; to je ena izmed molitev, ki je morala nastati že pod vplivom kapitularijev Karla Velikega in se skozi stoletja j ni mnogo spreminjala. Salve regina (II) ima pa spoinik celo pri samostalnikih' ((e milosti, te Eve itd.). V III. delu (splošni spovedi) je spolnik zopet redkejši. I To je razumljivo, ker se je prvotni obrazec, kakor ga poznamo iz Brižinskih spo- -menikov, pač le prilagajal kasnejšim razmeram, gotovo pa v slovenščino ne i znova prevajal. Primere rabe določnega in nedoločnega spolnika gl. v moji prvi j citirani razpravi, str. 188.
Zanimivo pa je, da imamo v splošni spovedi prvič pri samostalniku upo- : rabljen tudi nedoločni spolnik: v. 51 da mi on da ed(e)n odlog. ]
Drugi manjši drobci slovenske besede v srednjem veku, n. pr. v pozdravu I Ulrichu Lichtensteinskemu 1227 (kraljeva Venus, vok.), pri Oswaldu Wolken-i Bteinskem, ki se je konec 14. in v začetku 15. stoletja naučil slovenščine (najdo-i briši služba, v zelenem logu, mila žena), dalje v tiskanem letaiku iz 1515 (stara] pravda, lu]boga gmajna) ipd. nam ne dajejo primerov spolni'ka, ne določnega i ne nedoločnega. Le Kranjski rokopis, 1450, ima dva primera s spolnikom ozir.: zaimkom: iz tim naglavnih grihem, po sem slabem lebni, in dva primera brez! spolnika: iz pravo andohto, večno gnado; nemara imamo v vrstici 1/2 eden sa- '< koteri človik nedoločni spolnik. i
V Trubarjevem Katekizmu 1550 je določnega in nedoločnega spalnika do-' sti, mnogo več, kakor ga je v živi rabi danes. Ker je Trubar prevajal iz nem- i ščine ali po nemških predlogah vsaj sestavljal, je gotovo večkrat, zlasti pred-' samostalnikom po predlogi zapisal kazalni zaimek kot določni spolnik, pa tudi { nedoločni spolnik en -a -o. Vendar je nmogo več primerov, kjer spolnika ni i pisal. j
Zaimek ta ta to pred samostalnikom ima mnogokrat še veljavo pravega ka- j žalnega zaimka (gl. primere v moji prvi razpravi, str. 189). Tudi en -a -o ima i pred samostalnikom še izrazito števniški pomen (Ca 50, A 8 inu bodeta iz dveju \ anu mesu). ' i.
Trubar je določni spolnik ozir. zaimek sklanjal v vseh spolih in številih; ]
42
gotovo se je tudi v njegovem domačem govoru, ko se ga je Trubar učil, še sklanjal. Prav taiko tudi nedoločni spolnik.
Isto stanje kakor pri Trubarju kažejo tudi najstarejši zapisi slovenskih narodnih pesmi. Cim mlajši so zapisi, tem manj se spolnik sklanja.
4. Danes se določni spoMk ta (oblika za n. sg. m. spola) v centralnih slovenskih narečjih rabi za vse sklone, vsa tri števila in vse tri spole. Določni spolnik ta je torej postal partikula. V obrobnih slovenskih narečjih se določni spolnik deloma še sklanja.
Prešeren očitno ni bil prepričan, da je raba spolnika ta germanizem, saj ga nekajkrat rabi, n. pr. v Zastavici: In de le svojo, to neumno tuli; v trio-letu Rotarjovimadekletoma:
Je Jerica ta starji Ta mlaji Micka je (2-'krat) Ljubljančanov se varji, O Jerica ta starji.
V pesmi Undansizačela:
Krog tebe slepar! Se škric iz štaciin In döhtar ta stari...
V pesmi Nebeškaprocesija:
Je možovu misel dal, De gospodo bolj to malo Na strelišču vkup je zbral.
V pesmi Nuna: V ii celici nunski ostani!
Pravi kazalni zaimek pa je ta še v grobnem napisu Matiju Copu:
Jezike vse Evrope je učene Govoril, ki v tem tihem grobu spi.
5. Nedoločni spoMk en -a -o se danes sklanja v vseh sklonih, tudi v dvojini in množini (n. pr. Scheinigg, št. 821 Kaj so sedöj za 'ni (-eni) cajti) in ima predvsem funkcijo nedoločnega zaimka. V nemščini je to nemogoče.
6. Spolnik je v slovenščini sintaktično ali bolje, stilno sredstvo, ne pa morfološko, kakor n. pr. v nemščini, italijanščini, in to tudi nikdar ni bil, ker so se promiscue vedno lahko rabile oblike s spolnikom ali brez njega.
7. Spolnik v zvezi s pridevnikom se je razvil kot nadomestilo za izgubljeno nom)inalno deklinacijo slovenskega pridevnika, ko je le-ta sovpadla s sestavljeno deklinacijo pridevnika. Nominalna deklinaoija se je izgubila še pred pravim začetkom modeme vokalne redukcije. Tudi začetki rabe določnega in nedoločnega spolnika so starejši od nje.
8. Vzrok, da sta ta in en postala spolnika, je isti kakor v germanstkih in romanskih jezikih, t. j. oslabitev tona na zaimku ozir. števniku in prenos glavnega akcenta v sintagmi na samostalnik (ta človek > ta človek, en človek >
> en človek) ali na pridevnik in celo samostalnik za njim (tč vojaški boben >
> ta vojaški boben > ta vojaški boben).
9. Kot nedoločni zaimek se eden ena -o občuti še v samostalniški in pridevniški rabi: pa pride eden (= nekdo); prideta do ene (= neke) hiše.
43
10. Kot nedoločni spolnik se en -a -o občuti;
a) v zvezi s samostailniikom: sta srečala eno mačko-,
b) v zvezii s pridevnikom in samostalnikom: je odprla ena stara babura;
c) v zvezi s števmikom in štetim &am'Ostalni.kom: enih pet minut; čez enih štirinajst dni.
11. Določni spolnik ta se rabi:
a) v zvezi s samostalnikom (doloma se občuti še koit kazalni zaimek): je reku ta — Miroslau Vilhar; pa je rekla ta ženska (iz zveze ni razvideti, katera);
b) v zvezi s substantiviranim vrstilnim števniikom ali substantiviran'im pridevnikom: ta drugi naj pride; la siari.naj gre;
c) najpogosteje v zvezi s pridevnikom in samostalnikom; pridevnik je lahko v pozitivu (ta lep klobuk), komparativu {ta starši sin, ta lepša obleka, ta boljše vino) ali v superlativu (ta najmočnejši fant, ta najlepše dekle, ta najbolj suho seno).
Raba določnega in nedoločnega spolnika je torej precej različnejša od nemške, francoake, italijanske itd. Tudi to nam dokazuje, da je bil razvoj slovenskega spolnika nekaldko drugačen in neoidvisen odnemšikega. Zato je napak trditi, da je njegova Uporaba v govorjenem ali pisanem jeziku germanizem. Celo Slovenski pravopis (1950) ga v nekaj redkih primerih že dovoljuje: n. pr. str. 795: ga je prijel za (ta) sladke. Nekoiiko sramežljivo sicer postavlja ta v oklepaj, začetek je pa vendarle tukaj.