Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. i? Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za inostranstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 26. junija 1936. *** umu Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Primož Trubar 28. junij 1586 'i ih o, brez odmeva gre tristopetdesetič obletnica I rubarjeve smrti mimo nas. Nič sr nam ne zgane v dušah. Nobenega znamenja ni, ki bi vsaj na zunaj kazalo, kakor bi se zavedali pomembnosti jubileja. Niti sram nas ni. Grobna tišina. Koliko že smo letos praznovali: vse mogoče in nemogoče prilike, domače in tuje, najrajši tuje, z zastavami, govori in drugim hruščem. Samo na 28. junij smo pozabili. Kje ste ostali, naša društva, naše kulturne ustanove, naši možje? Spite? — Ko so lani Srbi praznovali sedemstoletnico smrti sv. Save. ki ima z« Srbe podobno veljavo kot za nas Trubar, so bile na delu ne samo zasebne organizacije, marveč tudi oblasti po vsej državi. Zakaj niso letos naše domače šolske instance vsaj za našo ljubo banovino odredile primernega praznovanja našega sv. Save? Če se sami ne pobrigamo za svoje, je popolnoma v redu, če nas drugi ne zdramijo, marveč nas puste v našem ljubem gnilem miru. Ko so pred leti določali šolske praznike za vso državo, so namerjali določiti tri. po enega za Srbe, Hrvate in Slovence. Vsi Srbi so bili za sv. Savo, vsi Hrvati za Strossmayer ja, Slovenci pa kči j bi s Slovenci? Nekdo je ponudil, menda iz zadrege ali pa iz nevednosti, sv. Cirila in Metoda. Da bi bili Slovenci sami izbrali koga, je bdo seveda nemogoče, ker je narodnih veljakov Pri »as toliko, kolikor strančic. Tako se je vse lepo uredilo, da slovenski učenec nima svojega praznika. I udi Trubarjev jubilej je prav za prav odveč. Zgodilo se je, da je že lani nekdo opozoril na letošnjo obletnico in na potrebo, da bi jo nekoliko praznoval;, predsednika ene najbolj uglednih na- »Ljubi krščanski gospodje in bratje! Bog ve, da sem ze v tistem času, ko sem še pri vas pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, cesto vzdihoval in klical k Bogu, naj se zaradi posvetitve svojega imena in razširitve svojega kraljestva milostno ozre tudi na naš ubogi, preprosti, dobrosrčni narod slovenski, naj mu prizanese m ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral kakor jezik drugih narodov, ter da bi se sv. pismo in druge dobre krščanske knjige prav prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku. Oba naroda slovenskih in hrvaških dežel se In> namreč srčno smilita in bi se po pravici zares ni orala smiliti vsakemu človeku; ne samo zaradi ‘ega, ker morata prebivati in stanovati na turški ™eJl 6+. Nov udarec grozi Ko so zadnjič zniževali uradništvu plače in pokojnine, je rekla vlada, da se je to moralo zgoditi, ker je državni dohodek premajhen, oicer da bi morala uradništvo reducirati, kar^ bi ono pa nesocialno in bi tudi stiske ne zmanjšalo, ker bi bilo toliko več ljudi brez zaslužka. Sedaj pa napoveduje Prihraniti bi se sicer dalo in to precej pri dačah in pokojninah. To pa le na ta način, da .ri se že kdaj ustanovila zakonita načela, po katerih naj bi se plače in pokojnine priznavale in izplačevale. Ta zakonita načela bi pa morala biti povsod in za vse enaka. In seveda ne bi smeli o njih uporabi in izvedbi odločati kaki »starešine«, ki so po večini še iz časov in okolja jugoslovanskega nacionalnega centralizma, ampak neodvisna sodišča. Tudi redukcije bi bile zelo, zelo opravičene, če bi se izvajale pravilno: da bi namreč že kdaj pomedle iz državnih uradov in naprav vse jugoslovenske nacionalne varovance, ki so prišli do svojih služb kljub strokovni nesposobnosti zgolj zaradi svojega »prepričanja«. Kajti prav taki 'strankarski varovanci sp nehote ali — še raje! — hote naj večji pospeševalci korupcije, ki nalaga ljudstvu milijarde na leto. Razume se pa ob sebi, da morejo vsi taki ukrepi stisko samo omiliti, ne pa odpraviti. Kajti dokler ne bomo imeli Slovenci v Ljubljani svoie popolne finančne samouprave, dotlej slovenski uradnik pusti vsako upanje. Šele ob popolni finančni samoupravi, ko bodo prenehale milijardne bo spet mogoče, da bo dobil slovenski uradnik tisto, kar mu gre. Zlo centralizma Že nekaj časa se množe primeri, da utesnjuje pošta dostavljanje zaradi preobremenjenosti, ali bolje zaradi pomanjkanja osebja, podaj je inenda na vrsti celjska okolica: poslej bodo dobivali okoličani svojo pošto samo trikrat na teden. Kaj to pomeni, si lahko .mik misli in predstavlja. V celjski okolici je mnogo trgovine, obrti in industrije. Ni treba razlagati, kaj pomeni za modernega poslovnega človeka redna in pravočasna C dostavitev pošte in da mu neredno in zamudno dostavljanje lahko povzroči veliko škodo. Često mu ne bo kazalo drugega, kakor da si najame ljudi, ki bodo hodili po pošto in k precej Visokim poštnim pristojbinam bo imel še posebne izdatke. Pa tudi za neposlovnega človeka ni vseeno, kako mu dostavlja pošta njegov časnik in drugo, če noče biti na pol odrezan od sveta. Človek bi še nič ne rekel, če bi bilo tako omejevanje opravičeno s premajhnim poštnim prometom. Pokazali smo pa že nekajkrat, da prav za Slovenijo to ne velja. Kakor drugje, zlasti pri železnicah’ je tudi tu Slovenija močno aktivna: Doštni dohodek znatno presega izdatke. Zato bi .rilo samo pravično, da poštna uprava pomnoži osebje — saj brezposelnih sposobnih ljudi se pri nas ne man jka, ko je pa zaradi centralizma ravno slovensko gospodarstvo najhuje udarjeno. Seveda pri centralističnem državnem sestavu pravice ne bomo nikoli dosegli. Zastonj prošnje, predstavite, protesti: slej ko prej bo jemala in grabila na debelo, vračala pa drobtinice in še za te hotela slavo. Zato je treba, da prešine slehernega našega človeka spoznanje, ki ga daje 18 letna skušnja: zmeraj in zmeraj kljub vsem obljubam sc ni doslej nobena resna naša gospodarska zahteva upoštevala, kakor bi bilo treba. Konca našega trpljenja in zapostavljanja ne bo, dokler ne bomo na svoji zemlji sami imeli pravice, da gospodarimo s svojim denarjem. To se pravi, dokler nimamo popolne finančne samuprave, ki bo dajala centrali samo toliko, kolikor je treba in zlasti, kolikor bodo tudi — drugi dajali. Pri centralizmu nič ne pomaga Na zadnjem občnem zboru Zveze trgovskih združenj je pripovedoval predsednik Josip Kavčič med drugim tudi o sejah osrednjega trgovskega, zastopstva, kakor beremo v »Trgovskem listu«: »Ob priliki takih sej Centralnega predstavništva mora vsak zvezni predsednik za svoj teritorij podati poročilo o gospodarskem stanju in tako nisem mogel no zadnji seji Centralnega predstavništva konec februarja v Splitu po-veduti ničesar drugega, kot z žalostjo ugotoviti, da su nasili ljudi polotevu vse večja apatija, ker vidijo, na nobeni -nasveti, nobene resolucije ne pomagajo več. Ko smo bili v Splitu, so nam Primorci pripovedovali, da se ni v tej Stran 3. jugoslovanski državi v vseh primorskih lukah nič napravilo i» zgradilo, niti očiščevalna dela za pristajanje velikih pa-robrodov se niso opravljala. V Sarajevu so mi zopet v pogovoru dobri Jugoslovani z nasmehom povedali, da je škoda, da ni ostala Avstrija še deset let, da bi izvršila svoj gradbeni program, da bi tako Bosna m Hercegovina prišla bolje urejena v jugoslovansko državo.« Znano je, da tudi Avstrija ni bila v demokra-tičnem pogledu najbolje vladana država. Ce bi bila, bi ne bilo prišlo do njenega razpada. Zlasti v narodnem oziru je hotela vladali vse po enem, nemškem receptu. Na drugi strani pa j e tudi res, da so imele posamezne avstrijske dežele vendar precejšnjo samoupravo in sicer z lastno zakonodajo. ki je prav za prav osnova in pogoj vsake resnične samouprave. Zlasti v gospodarskem pogledu je bila samouprava dežel precej velika. Ker so imele dežele tudi vsaj kolikor toliko mogočosti, da razvijajo lastne finance, so lahko naredile marsikaj koristnega. Res, da je imel Dunaj v vsakem, tudi v gospodarskem oziru prednostno stališče, res je pa tudi, da je bila njegova birokracija bolj izobražena in sposobna Slovanom pa je bilo še tistega jerobstva v Avstriji, zlasti tistega stalnega zapostavljanja slovanskih dežel preveč. Zato so jo razbili, m poudariti je treba, da. bi brez odločnega sode o-vanja slovanskih narodov v Avstriji ne bilo prišlo do njenega razpada. Naj bi se politiki iz tega razpada kaj naučili. Prvi nauk za naše politike in državnike naj bi bil vsekako, da je treba napraviti takojšen kraj jugoslovanskemu državnemu centralizmu, ki so ga uvedli pri nas jugoslovanski nacionalni strankarji in ki bi ga hoteli zopet oživiti sedaj, ko se je začelo delo, da se '(centralizem odpravi. Šele v popolni finančni samoupravi in zakonodaji bo mogoče spet dihati jugoslovanskim narodom in ljudem, šele pri taki samoupravi bo mogoče sprostiti zvezane moči zlasti našega naroda. Poglavje o odgovornosti V Nišu so zadnjo nedeljo zborovali jugoslo-venski nacionalni strankarji. Govoril je senator jovo Banjanin. Rekel je, da je imela njegova stranka po 6. januarju pogum in da je tudi hotela nositi soodgovornost za vse, kar se je zgodilo. Kar se tiče poguma, sesti v varstvu pendrekov in v senci bajonetov k vladni mizi, obloženi z vsemi donosnimi stvarmi — o tem ne bomo govorili. Menda ima tudi beseda pogum v jugoslo-venskem nacionalno-edinstvenem narečju svoj posebni pomen, ki ga bo treba šele izločiti iz jezika, kakor ga govori ljudstvo, pošteno in brez ovinkov misleče. Prav pa je, da vzamemo na znanje priznanje o odgovornosti za vse trpljenje, ki je doletelo naše ljudstvo za časa jugosloveusko-nacio-nalne vladavine. Kajti doslej so to odgovornost le preradi tajili in še danes ne vedo drugega povedati. kakor kakšne lepe načrte za »sanacijo gospodarskih razmer in za »široke samouprave« so imeli. Le da se človeku zdi. da je bilo šest let časa dovolj, da vsaj nekaj store in da bi ljudje, ki niso znali v šestili letih ničesar narediti tudi v sto letih nič ne napravili. »Sanirali« so pač samo sebe s tem, da so državo na široko sami upravljali. Da pa upajo in morejo ljudje, ki so vso stisko našega ljudstva s svojim brezobzirnim centraliziranjem zakrivili, ki niso spolnili ne ene danili obljub, pač pa pri vsaki priliki vneto dalje centralizirali — ali unitarizirali! —. ki sedaj odgovornosti sami ne morejo več tajiti, — da morejo ti ljudje še zmeraj nastopati med nami. to je pač dokaz, c|a sj v nekih plasteh našega naroda spoznanje o politični vzročnosti le zelo. zelo počasi uti rja pot. 8e dobro, da te plasti ne pomenijo mnogo. »Uradni konj“ V nekem govoru zadnjih dni smo naleteli na te besede. V zvezi, da je »nevarnost« . .. da pojde uradni konj predaleč ...« spozna vsak takoj, da je ta »uradni konj« brat »uradnega belca«, ki smo ga že tudi srečavali v slovenski žurnaljščini in da je torej v najbližjem sorodstvu z nemškim »Amts-Schimmel«-nom. To sorodstvo je seveda le nezakonito. Doumevati ga more le kdo, ki slovenskega jezika ne zna. pa se ga je šel učit k naši, posebno jugoslovenarski, žurnalji, ki ga še manj pozna. Na prvi pogled mora biti že zgolj logičnemu pazumu očitno, da beseda o »uradnem konju« tudi ne more biti nobena primera, kajti dejansko imajo opraviti ravno uradi najmanj s konji — čeprav bi bilo za njihovo počasnost morebiti to večkrat zelo koristno. Nemški »Sehimmel« je nastal iz latinskega »si ntil = enako, podobno«, s čimer so označevali v prejšnjih časih v spisih stvari, ki naj se odločijo in rešijo na enak način, kakor kaka druga, prejšnja. Vsakdanji dogodek v uradnem poslovanju! Po besedni igri je v nemščini zaradi enakozvočja nastal iz »simil« »Sehimmel«. V slovenščini taka besedna igra ni mogoča. Dobeseden prevod je torej tudi v današnjih časih miselne nesposobnosti in nespoštovanja pred zakoni živega jezika kar najpopolnejša topoglavost. Prišteti jo je mogoče med take in enake, kakor o tistih gorah, ki so »krožile«, preden so miško rodile in ki so leta in leta izpričevale miselno tehtnost »Slovenskega• naroda«. Tudi tisto »kroženje« gora je zašlo k nam podobno in najbrž vzporedno z »uradnim belcem«. Morebiti se je še z njim pripeljalo. Nastalo pa je, ker seveda šmonees ni nikoli bral Horacijevega verza »Par« furiunt montes . ..« v izvirniku, hotel pa je kljub temu prevzetovati z izobrazbo, ki je ni imel, pa je prevajal iz nemščine in sicer nemški kreissen — zvijati se v porodnih bolečinah za kreisen = krožiti. In še se bodo dogajale take stvari, dokler se spet brezpogojno ne povrnemo k svoji naravni, odkriti, pošteni slovenščini, kakor nas jo je učila mati. Kajti pravi, živi ljudski jezik ne prenaša niti površnosti niti baharije. Nemški dumping na Balkanu Ob odhodu dr. Hjalmara Schaclita, guvernerja Nemške državne banke, na Balkan so hiteli nemški listi zatrjevati, da je njegovo potovanje zgolj zasebnega značaja, tako rekoč samo »Lustreise«. Kmalu pa se je pokazalo, da je stvar drugačna. Bolgarijo je dobro založil z vojnim materialom, zraven pa nekoliko poagitiral za nacizem. Zaradi tega utegne priti celo do krize v vladi, ker je vsa javnost silno razburjena. Celo Metaxas, predsednik grške vlade, je naposled potrdil novinarjem, da je s Schaehtom sklenil sporazum, ki pa da z ozirom na višje državne interese ne more biti objavljen. Tudi tu gre za dobavo pred vsem vojnega materiala. Madžarski list »Njole orai orsag« pa trdi, da je potovanje Schaclita po južnem vzhodu Evrope imelo samo namen, uvesti nov mednarodni plačilni sistem, v katerega okviru bi posamezne države imele enake koristi z Nemčijo in da bi se devizni posli vršili na bolj preprost način. To trditev je ovrgel Schacht sam s svojo izjavo madžarskim časnikarjem, rekoč, »da morajo bili vse države budne glede socialnih nevarnosti. ker neka rušilna propaganda odpira zelo žalostne poglede glede nadaljnjega razvoja dogodkov v Evropi.« Zasebni potniki ne podajajo takih izjav. O pravih nemških namenih govori Hitlerjeva knjiga »Mein Kampf« dovolj jasno. Zagrebški »Jugoslov. Lloyd« od 21. t. m. se je že oglasil, označujoč nemška prizadevanja pravilno z dumpingom, ki spravlja v nevarnost pred vsem našo tekstilno industrijo. Jasno je, da gre vele-ncmcem samo za »Drang nach Osten« in »Drang nach der Adria«. Od priznanja k dejanju Vedno več jih je, ki izražajo zadovoljstvo nad našim listom. Oglašajo se tudi novi naročniki — dokaz, da si misel, ki jo zastopa list, vedno bolj utira pot. S tem so svoje soglašanje praktično potrdili. — Obračamo se še do tistih, ki odlašajo, da store enako. Simpatije so sicer nekaj lepega, ali samo od njih ne živi nobeno gibanje. Treba je tudi žrtev. Stare naročnike in prijatelje prosimo. naj nam pošljejo naslove oseb. o katerih mislijo, da ga bodo naročile, ako ga jim pošljemo na ogled. Kdor se ne misli naročiti, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Najlepša hvala vsem. ki se bodo odzvali. Uprava in uredništvo. Gadja zalega Vsak narod ima svoje izdajalce. Navsezadnje prenaša tako nesrečo, če je narod zdrav in zaveden. Vendar pa bi bilo slabo spričevalo za vsak narod, če ne bi pokazal svojega odpora nasproti takim izrodkom. Mi Slovenci smo v tem oziru izredno potrpežljivi, da ne rečem, naravnost slabotni. Menda zato, ker smo številčno tako močni in tako bogati in prav nič in nikjer življenjsko ogroženi! Na svojem telesu redimo nič koliko pijavk in zajedalcev, ki žrejo njegove sokove, pa nam še na misel ne pride, da bi se z močnim naporom rešili te svoje nesreče. Najhuje se mi zdi, da vzdržujemo celo zalego protislovenskega časopisja, ustanov in organizacij, katerih zadnji namen je ta, da kot narod izginemo in utonemo v tujem morju. Vsa ta »protislovenska fronta« sicer pri vseh svojih obupnih naporih ne more narodnega življenja vreči s tira. ker je brez moralne moči in vse preveč zmaterializirana, vendar pa jemlje Slovencem dober glas že samo dejstvo, da podpirajo protislovenski tisk in protislovenske organizacije. To delajo celo ljudje, ki hočejo veljati kot dobri Slovenci. Neverjetna je ta naša zaslepljenost! Zato moramo tako dolgo buditi v naših ljudeh zavest in narodni ponos, da bodo vsi čutili to zajedavstvo na našem narodnem telesu kot narodno sramoto in bodo s prezirom odklanjali vse, kar prihaja od te »protislovenske fronte«, da bodo z ogorčenjem odklanjali vsako člen-stvo v njej in vsak njegov tisk, in se ne bodo več družili z očitnimi nasprotniki slovenstva. »Povej mi, s kom občuješ in povem ti, kdo si.« In šteli bomo med škodljivce slovenske stvari vse, ki' posredno ali neposredno podpirajo naše narodne nasprotnike. Zadnji čas je, da se zavemo položaja, v katerem se nahajamo ter se strnemo v skupr i odporu proti vsem sovražnim silam, ki na znotraj ogražajo naše življenje. Noben izgovor več ne velja! Ni res, da tega ali onega časopisa ali lista ne moreš pogrešati, ker nimamo zanj nadomestila. Zakaj ga nimamo, raje vprašaj! Za to gre in za nič drugega, da pripadaš ves in z vsem svojim bistvom in življenjem svojemu narodu, ali pa spadaš v nasprotni tabor. Narod bo štel svoje zveste, ko pride njegova ura. In ta ura ni več daleč. Olimpiada Francoska vlada je odklonila vsakršno podporo za udeležbo francoskih športnikov na berlinski olimpiadi. Tamkajšnja športna zveza, v kateri imajo večino desničarji, je 19. t. m. izjavila z neznatno večino, da bi vlada že zaradi ugleda Francije morala dati na razpolago potrebna sredstva. Ljudska fronta nasprotno zastopa stališče, da sta prvo delo in kruli v svobodni demokraciji. Katoliške telovadne in športne organizacije se berlinske olimpiade ne udeležijo. Te so nedavno imeli svojo olimpiado na Dunaju, na kateri je bilo zastopanih več držav. Jugoslovanov ni bilo, številno pa so bili zastopani češkoslovaški Orli in Orlice. Nemec Maks Schmeling je v Ameriki pred 83.000 gledalci vrgel v boksu črnca Joe Louisa. Dogodek se je zdel še nekaterim slovenskim listom tako važen, da so prinesli o njem cele stolpce kar na prvi strani. Pri tem so opisali oba pretepača tako natančno, kakor ni opisan še noben slovenski velemož. Seveda: po drugi strani tarnajo nad mladino in njeno posurovelostjo. Kje je tu doslednost? Stavke, kjer gre za stotine slovenskih družin, se odpravijo s par vrsticami. Mali zapiski Prepovedana knjiga. Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti knjigo »Hrvatsko pitanje u Jugoslaviji«, ki je izšla v Zagrebu. Dr. Kukovec 60 letnik. Dne 10. t. m. je praznoval v Mariboru dr. Vekoslav Kukovec svojo šestdesetletnico. Proslave se je udeležilo poleg številnih osebnih prijateljev tudi mnogo zastopnikov slovenskega opozicional-nega gibanja. Čestitat sta mu prišla tudi vodji Kmečko-demokratske koalicije Vilder in Budisav-Ijevič iz Zagreba ter organizator srbskih ljudskih množic Dragoljub Jovanovič. Za socialistično delavstvo je bil navzoč Jože Petejan. — Dr. Kukovec ima mnogo zaslug za slovensko stvar na bivšem Štajerskem, kjer je stal vedno v prvih vrstah narodnih buditeljev. Po prevratu je pripadal Jugo-slovenski demokratski stranki, pozneje se je pa pridružil Kmečko-demokratski koaliciji, kjer je še danes. Opozicionalno gibanje pri lanskih pe-tomajskih volitvah je organiziral zlasti tudi on in precej njegova zasluga je, če so dali tudi Slovenci 23.000 glasov. Pozneje ga najdemo med soustanovitelji »Slovenske zemlje«. Na proslavi je izjavil: »Moj največji greh, ki ga ne morem več popraviti, je, da sem glasoval za Vidovdansko ustavo ...« Mladina za mir. V Mariboru so se 18. ■ t. m. sestali na pobudo Ženskega društva odposlanci 25 mariborskih društev z namenom, da izvolijo mladinski iniciativni odbor za priprave kongresa mladine za mir, ki se bo vršil pod okriljem Zveze narodov v Ženevi od 31. avgusta do 7. septembra 1936. Na sestanku so sklenili, da tvorijo ta iniciativni odbor zastopniki vseh društev, ki hočejo sodelovati, izvolili so izvršilni odbor in sestavili delovni načrt. V delovni načrt je bilo sprejeto: organiziranje mitinga, dneva miru, stiki z ostalimi iniciativnimi odbori, popularizacija dneva miru, proglas mladini i. dr. Prvi korak k delu mladine za svetovni mir je s tem v Mariboru storjen. Javna dela. V Belgradu začno graditi državno tiskarno. Stavbeni stroški so preračunani na okroglo 32 in pol milijona dinarjev. Zniževalna dražba bo 7. julija. Novega tekmeca bo čutilo tudi slovensko tiskarstvo. Iz posojila, ki so ga sklenile državne železnice pri Državni hipotekarni banki, je zagotovljenih 4 milij. Din za razna dela na postaji v Sarajevu. V ponedeljek 22. t. m. so začeli graditi cesto od Sarajeva do kopališča llidže. Stroški so preračunani na 8 in pol milijona dinarjev. V Bezdanu začno v kratkem graditi razna carinska poslopja, ki bodo veljala okrog 3 milij. Din. O Vseučiliški knjižnici in Splošni javni bolnišnici v Ljubljani se zadnji čas nič ne siiši. Zmeraj ista pesem. Število zaposlenih delavcev je znašalo letos aprila v vsej Jugoslaviji samo 3.8% manj, kakor aprila leta 1930. V Sloveniji sami pa je znašal odstotek zaposlenih 13.7% manj v primeri z aprilom 1930. Če upoštevamo celotni odstotek nezaposlenih in nesorazmerno veliki odstotek nezaposlenih v Sloveniji, tedaj nam kaže preprost račun, da pade skoraj vseli 3.8% nezaposlenih delavcev v državi na Slovenijo. Ali bolj določno povedano: medtem ko je dejanska brezposelnost na jugu že prenehala, je je pri nas še zmeraj neznosno mnogo. Medtem pa, ko so južne pokrajine naše države poglavitno poljedelske in bi že zgolj zaradi tega jdelskege svojega polj ec a družbenega ustroja brez- Odgovor na zabavno „kritiko u poselnost lažje prenašale, je vendar Slovenija razmeroma industrializirana. Zato jo vsaka stiska v industriji najhuje zadene. ■Če kje, leži v tem različnem nazadovanju brezposelnosti dokaz dvojne mere, ki z njo merijo jugoslovenski nacionalni ljudje. Fašizem govori. »Istra« navaja ta-le odgovor uredništva puljskega fašističnega dnevnika »Corriere Istriano« na — seveda podtaknjeno — vprašanje nekega naročnika, kako naj krsti svojega osla: »Vprašujete nas za svet, kako bi krstili svojega osla. Imenujte ga Eden. To je najprimernejše ime, ki se more dati oslu. Kar se tiče nas, razširjujemo ta nasvet na vse posestnike oslov, svinj, papig, hromih psov in slepih mačk. Vsi ti naj imenujejo svoje živali Eden. To ime jim bo najbolj pristajalo, ker je Eden človek, ki je najbolj podoben živalim na vsej zemeljski krogli.« Mislimo, da bi podobnega poziva ne brali v nobenem abesinskem listu, pa tudi ne slišali pri nobenem abesinskem tabornem ognju. Primanjkljaj pri OUZD v Splitu, Splitski OUZD izkazuje za prve tri mesece tega leta okrog 400.000 Din primanjkljaja. Če bo primanjkljaj še dalje naraščal v tej meri, bo znašal na koncu leta do blizu 2 milijona dinarjev. Pokriti ga bodo morali seveda drugi aktivni, med njimi zlasti ljubljanski okrožni urad. Po izjavi Marka Bauerja, predsednika komisije Osrednjega urada, ki je bila minule dni zaradi tega v Splitu, je primanjkljaja kriva v prvi vrsti — neurejena zdravniška služba. Splitski urad ni pasiven šele od včeraj, ampak vsa leta sem. L. 1928., ko je bil urad enako pasiven, je poslal Osrednji urad tja za ravnatelja nekoga, ki se že v Tuzli ni obnesel. Split se ga je branil, Osrednji urad se na to ni oziral. Je šlo pač za politično osebo. Delavsko zavarovanje. »Stara pravda« prinaša v svoji 5. št. krajši sestavek o razmerah pri delavskem zavarovanju. Bolj poklicani bi bili reči katero o tem izrazito delavski listi. A ti molčijo — že vedo, zakaj. Piscu v »Stari pravdi« se pozna, da se je potrudil, vendar je obdelal snov precej enostransko. Delovanje in krivdo birokracije in raznih uprav je popolnoma prezrl. Bržčas je črpal iz takih virov. Kaj bi rekel, če bi vedel, da se je potrošilo za pojedino in druge svečanosti ob odprtju zdravilišča za jetične v Klenovniku pri Varaždinu I. 1928. okroglo 500.000 dinarjev! Za to vsoto bi se dala zgraditi kar dva paviljona v ljubljanski bolnišnici, a to je le en primer. — »Slovenija« je dolgo dregala, in če se bo zdaj tudi »Stara pravda« lotila tega posla, bo imela dosti hvaležnega dela. Posojila OUZD. Sarajevo je iskalo posojilo v znesku 8 milijonov dinarjev in ga je tudi dobilo pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Tu je dobila nedavno tudi Ljubljana 5 milijonov dinarjev. Sarajevski občinski svet pa s pogoji ni bil zadovoljen, previsoke so mu bile tudi 8% obresti, pa zato posojilne pogodbe ni odobril. Mesto si je zagotovilo posojilo drugod pod ugodnejšimi pogoji. L. 1931. je isti urad dovolil 5 milijonov dinarjev brez obresti za novo bolnišnico v Zagrebu, ki jo že zidajo na tako imenovani Šalati. »Jutro« pri delu. »Jutro« piše v neki kriminalni zadevi: »Zasledovanja se je udeležila orožniška patrulja pod vodstvom podnarednika Franca Pu-kšiča, po rodu Slovenca.« Če je ta France Pukšič »po rodu« Slovenec, potem se gotovo ne piše tako, ker Slovenci č ne poznamo. Tako se piše k večjemu kak »edinstve-nik« kakor Ilešič. Slovenci sami pa ne mislimo nikoli zatajiti niti besede niti pisma svojega jezika, jezika svojih očetov in dedov. Gre pač za eden izmed številnih poskusov, ki jih je zgostil jugosloven Peter iBulat v slavni »Narodni Odbrani« v načelo in zahtevo: likvidirati slovenščino tiho in postopno. Duh je svoboden. Nemški pisatelji in kulturni delavci imajo v Parizu Varstveno zvezo nemških pisateljev in nemške svobodne knjižnice. Te dni je ta zveza začela manifestacijo za »sežgano knjigo«, namreč za tisto ali bolje tiste sežgane knjige, ki so sicer po večini med najboljšimi proizvodi nemškega duha, ki jih je pa v nacionalizmu prerojeni nemški narod zavrgel in sežgal. K tej manifestaciji piše Thomas Mann, če ne najboljši, pa vsaj med najboljšimi nemškimi pisatelji naših dni: »Kdo bi hotel brati knjigo, od katere ve vna- V ljubljanskem »Jutru« od 17. junija t. !. je bil priobčen pod zaglavjem »Kulturni pregled« sestavek z naslovom »Razstava bratov Vidmarjev«. Podpisan je bil »Č. Š.« samo z začetnicama, izvedel sem pa, da imenuje pisec sicer sam sebe Čiro Š. Prav gotovo se ne bi dotaknil tega duševnega plodu g. Čira Š., če ne bi bil značilen za današnji čas in za neko vrsto ljudi, ki hodijo po slovenski zemlji. Tednik »Slovenija« ima pa zraven drugega tudi namen ljudi pri nas vzgajati, ker hoče skrbeti za to, da se povzdigne slovenska kulturna raven, h kateri spada kolikor toliko tudi dober ton in zaradi tega se mi zdi, da je s predagogščnega stališča potrebno, da se dotaknem omenjenega izliva g. Čira Š. Ne sme si tedaj domišljati g. Čiro 8., da se pečam z njim zaradi njega samega. G. Čiro Š. je hotel v »jutru« najprej »zdelati« slikarja brata Vidmarja kot umetnika. Napisal je kakih 80 vrst, pa ni vedel o delih Vidmarjev povedati drugega, kot da sta »prav tam kakor pred 10 leti«. Prej govori o povojni umetnosti, o »revoluciji v umetnosti za vsako ceno«, o psiholoških (menda je hotel reči »psihopatičnih«) pojavih — škoda, da ne pove še kaj o kakih »podvigih« jugoslovanskega turista na Matterhornu. Izvzema pa novejšo glasbo iz svoje obsodbe (gotovo ne pozna sodobnih »kakofonij«) in govori o »ogromni masi« (o ljuba »ogromnost« in draga »masa« — po slovenski bi rekli n. pr. velika množica!) slikajočega proletariata, ki je baje zavrgla v slikarstvu barvo, risbo in kompozicijo. Pa še celo to ve povedati, da je sedanja Rusija »prva začela na veliko roko zdraviti narod od teh bolnih pojavov«. Pripomnim, da pri nas na Slovenskem sicer plačujejo kupnino »na roko« in si zato ne moremo prav predstavljati, kako se kaj »zdravi« na »veliko« ali pa na malo »roko«. V dostavku k tej »kritiki« o razstavi Vidmarjevih se je pa g. Čiro Š. spravil na kritike, ki so lisali o tej razstavi ter je postal še kritik kritikov. Jgotovil je, da se pri nas poročevalci o umetnosti »ali izgubljajo v neke vrste filozofskih razglabljanj ali pa pišejo s tako odlično nevednostjo, da ga ji ni para«. V drugo vrsto je pahnil g. Čiro Š. tudi mene zaradi poročila o razstavi slovenskih slikarjev Vidmarjev v »Sloveniji« od 5. junija t. 1. G. Čiro Š. pravi, da je moje omenjeno poročilo v »Sloveniji« »klasična primera za drugi zgled« (t. j. »za odlično nevednost«). Pravi, da sem »de-nuneiral večino slovenskih umetnikov zatnje njihovega materinskega jezika«, »da »kopičim toliko dobrodušne nerazumnosti, da je veselje ter jo pokronam točno na pravih mestih sam, kjer sem jih natisnil z mastnimi črkami«. Pravi tudi, da »kritika (t. j. moje poročilo) zasluži podrobne duševne analize« in da »ima sam za cilj, da bi sc za nekaj ur sestal z menoj in me naučil spoznavati umetnost in njene bistvene pogoje, da bi tako prišla moja duhovnost bližje k cilju, ki mi sedaj bega nekam po vsemirju«. Nazadnje pa do- E stavlja, »dii je poslednji čas, da do kraja razbistrimo pojm o upodabljajoči umetnosti, pa tudi »slovensko duhovnost« v naši umetnosti sploh, kar je nekaterim našim kritikom postulat nedogna-nosti njihovih želja in zahtev«. D tem slednjem pa obeta, da bo pisal drugič. Bralci naj mi odpuste, če sem ta izliv g. Čira Š. moral dobesedno navesti, to pa zato, da ostane ovekovečen za prihodnost kot »znamenje časa« tudi v »Sloveniji«. Ta izliv je v resnici zabaven po vsebini, po natančnem izražanju in logiki in po jeziku. So stvari na svetu, ki vbujajo dobro prej, da ne izraža pisatelj v njej svojih lastnih misli, ampak da je prisiljen prilagajati se ideologiji, ki vodi nadzorstvo? Tako berilo bi ne imelo smisla. Svoboda in duh sta eno. Svoboden duh je pleonazem in nesvoboden duh je protislovje v Erilastku. Duh in pesnitev morata biti svobodna, ahko se potem vežeta, kakor se hočeta — toda njun prvotni in življenjski pogoj je svoboda.« Miroljubna večina. Pod tem naslovom piše Fritz Jellinek v »Prager Tagblattu«: Zemlja odmeva od vsak dan naraščajoče imperialistične drznosti nekaterih velikih narodov, ki se vedejo, ko da bi bilo samo ob sebi umevno, da so oni vladarji in uživalci vesoljnosti. Nerazumljivo pa je, da opazujemo ravno v Evropi nasproti takim drznostim precejšen fatalistični nastroj v tistih krogih, ki narodno ne spadajo k velikim silam. Pri tem pa je v resnici tako, da so te sile velike samo tako dolgo, dokler morejo uporabljati načelo »deli ih vladaj« proti malim narodom. Od 550 milijonov P^vropcev na celini jih spada 150 milijonov, torej ne manj ko dve petini, k velikim narodom Nemcev, Francozov in Italijanov. Mali in manjši narodi imajo torej na vsak način večino, pa se vendar dajo pritiskuti od velikih ob steno, ker so needini in menda nesposobni, da bi tvorili trdno zvezo na državno-pravni osnovi. voljo, čeprav imajo drug namen. Jaz vsaj se najbolj od srca smejem neprostovoljnim komikom. Vzgojitelj mora opozarjati tudi na pomanjkljivost IISjH otl h. K nor je bral mo 5. junija t. L, mi bo dal p oje po-al prav. vzgoje, da doseže ročilo v »Sloveniji«: G. Čiro 8. mi očita, da sem denuncira! večino slovenskih umetnikov »zataje materinskega jezika«. Očitno misli na mojo ugotovitev, da udje društva »Slovenski lik« (Vidmarja sta pri tem društvu) tudi niso zatajili slovenstva, ko je par za umetnost malopomembnih ljudi hotelo zanesti v slovensko oblikovno umetnost «dravobanstvo« ter izbrisati iz nje slovensko ime. Denunciacija je skrito ovajanje iz nizkotnih nagibov (iz maščevanja, hudobije, koristolovstva itd.). Kdor pa pribije javno napako, ki je bila zagrešena javno, zalo, da koristi s tem spiošnosti, je izrekel sodbo, ki je bila potrebna, in za vse misleče in nravstveno prebujene ljudi je tako dejanje zahtevek pravičnosti. Ni pa pravično in možato, če kdo hoče živeti od slovenske skupnosti, pa je ne priznava. »Nerazumnost«, ki sem jo v svojem poročilu v »Sloveniji« od 5. junija t. I. po g. Čiru 8. »kopičil« in jo »pokronal« z »mastnimi črkami«, je pa tisti odstavek, v katerem govorim o duhovni vsebini v umetninah in o slovenski duhovnosti v njih. Dejal sem, da je slovenstvo v umetnosti vse, kar ustvari slovenski človek iz globočin svoje duše, da čim bolj globoko zajema slovenski človek iz svoje duše, tem bolj slovenska bo umetnina. Očitno je g. Čiru Š. prav ta odstavek bil povod, da je postal kritik kritikov. Zjezilo ga je, ker sem zahteval, da bodi umetnost pri nas slovenska po svojem bistvu, t. j. zakoreninjena v slovenski duši in v slovenski zemlji. Drugačna resnična umetnost sploh biti ne more pri nas. Ne gre za kakšne fraze ali rodoljubarstvo, ki je meni bilo od nekdaj zoprno. Prešeren in Cankar sta bila najgloblja Slovenca in največja umetnika obenem. »J ugoslo-venstvo«, ki očitno g. Čiru 8. dopade, ne more roditi nobenih duhovnih vrednot! G. Čiro 8. — imena »Čiro« ni v slovenski pratiki, je pa najbrž v jugoslovenarski — tega seveda ne razume in zato so zanj moje ugotovitve »nerazumnosti«. Prav lepo se pa v naprej zahvaljujem g. Čiru Š. za vsak pouk o umetnostnih stvareh. Sicer se rad dam poučiti od vsakogar in v vsaki stvari, ampak v umetnostnih stvareh bi bil pouk, ki bi ga dajal fotograf, resnično odveč. Da je pa slovenstvo za g. Čira 8. res še v vsemirju — ni pa moja chdiovnosl še tam — rad verjamem. Le to bi prosil g. Čira 8., da naj ne poskuša »razbistro-vati pojma« (ni povedal kakšnega!) o oblikujoči umetnosti in pa »slovenske duhovnosti« v nji. in naj ostane rajši pri svojem »postulatu nedogna-nosti svojih želja in zahtev«, kakor omenja ob sklepu svoje kritike kritikov. Jaz in marsikdo sicer ne razume, kaj misli z zadnjim stavkom — je pa to za našo umetnostno kritiko in kulturo resnično brez pomena in zato ne bom »dušeslovno analiziral« te modrosti. R-j, v 1 p;- '' ZADRUŽNA TISKARNA REG. Z. Z O. Z. Priporoča se za tiskanje časopisov, revij in knjig; reklamnih letakov, lepa- kov, vabil za gledališke odre in koncerte; vizitk, kuvert, tiskovin za urade, hranilnice, posojilnice in trgovine ter vseh v tiskar- sko stroko spadajočih del. \LJUBLJAAl TTRŠEVA C. 17 TELEFON 30-67 Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.