ISSN 1318-8313 20 GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA Grosuplje 1998 ZBORNIK OBČIN GROSUPLJE IVANČNA GORICA DOBREPOLJE **7 ZBORNIK OBČIN GROSUPLJE IVANČNA GORICA DOBREPOLJE 20, 1998 * ZBORNIK OBČIN GROSUPLJE IVANCNA GORICA A D \JJ/ DOBREPOLJE GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA 20 GROSUPLJE 1998 ZBORNIK OBČIN GROSUPLJE, IVANČNA GORICA, DOBREPOLJE Izdaja skiipin;i občanov. Ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Alilin, Cvetko Budkovič, Mihael Glavan, Ivan Grandovec, Tine Kurent, Jakob Miiller, Danijel Zupančič Glavni urednik prof. Mihael Glavar 1295 Ivančna (ioriea, Stična 14(1, tel. (061) 777-232 Odgovorni urednik Ivan Alilin 1290 Grosuplje, Taborska 17, tel. (061) 771-117 Lektorja in korektorja prof. Jakob Miiller, prof. Jožica Naral Naslov uredništva in uprave: 1290 Grosuplje, p. p. 28 Žiro račun pri Agenciji /a plačilni promet, nadziranje in informiranje 50100-620-133-skl. šl. 05- 1022113-432202 Zbornik izhaja s prispevki vseh treh občin in podjetij, ki so navedena v oglasnem delu. Grafična priprava Amset s.p., Grosuplje Tisk Partner graf, Grosuplje, Taborska 3 800 izvodov Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije izdaja na osnovi 13. točke tarifne št. .3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev v zvezi z Zakonom o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) mnenje, da šteje Zbornik občin Grosuplje, Ivančna (ioriea, Dobrcpoljc med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. (Mnenje Minislrslva za kulturo, šl. 415-219/94 m. b. z. dne 10. 0.3. 1994) VSEBINA ZBORNIK OBČIN GROSUPLJE, IVANČNA GORICA, DOBREPOUE 20 Dvajset domoznanskih knjig. Uredniški uvodnik PODROČNA ZGODOVINA Stane Granda Višnja Gora in Stična v revolucionarnem letu 1848/49 ........... 9 France Adamič Mala kronika občine Grosuplje II. Ljudje prihajajo in odhajajo .... 15 Janez Šeme Poliški učitelji (1854-1997) ................................. 29 Cvetko Budkovič Ljudska šola v Šentvidu pri Stični (1934-1945) ................. 43 NAŠE OBČINE IN OBČANI Nevenka Goreč Reorganizacija državne uprave in uvedba lokalne samouprave .... 55 Rudolf Rome Pivi mandal nove Občine Grosuplje ......................... 59 Jernej Lampret Občina Ivančna Gorica v letih 1996 in 1997 ................... 65 Anton Jakopič Občina Dobrcpoljc v letih 1996 in 1997 ....................... 71 Jakob Miiller Kovači in kovačije v občinah Grosuplje. Ivančna Gorica in Dobrcpoljc .............................. 75 Vlasla Zvan-I Irvalin Pokrajinsko-ckološka členitev dobrepoljskega krasa............. 81 Jože Košak Guma d.d. Grosuplje. Ob 20-lctniei dela...................... 91 Prane .lamnik Zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje Grosuplje, d.o.o., praznuje 15. obletnico delovanja.............. 95 Mihael Prijatelj Petdesetletnica gimnazije in štiridesetletnica prve mature v Stični .. 97 ZNANOST, KULTURA IN KNJIŽEVNOST Mihael Glavari Doslej neznano pismo Louisa Adamiča Josipu Vidmarju......... 105 Tine Kurent Praproški grad, sliška bazilika in druge arhitekture v obliki črke in emblema ............................................. 115 Edo Škulj Nove orgle v Strugah ..................................... 135 Ivanka Kozlevčar Življenje in delo Mihaele Jare Zaje .......................... 139 Leopold Sever Lov na polhe v škocjanskih vaseh............................ 145 Prane Kalar Kulturno življenje prejšnjih generacij v Ivančni Gorici ........... 16.3 Jože Kastclic Relief I Icrakla v Stični .................................... 169 Rozina Švcnl Vinko Žitnik kol prozaist .................................. 183 KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI Ivan Alilin Angela Zoreč, učiteljica, in šola v Šentvidu pri Stični............ 189 Mihael Glavan Stanko Vurnik (100-letnica) ................................ 193 France Adamič 85 let Janeza Erjavca...................................... 195 France Adamič Svctozar Polič (80-letniea) ................................. 197 Milan Vincctič Ivo Frbcžar v češčini ...................................... 199 liiras Kcrniauner Lepa ustvarjalnost........................................ 201 Jakob Miiller Ikonografski svet Toneta Pahuljela........................... 203 Tine Kurent Izbor Adamičevih knjig na Japonskem. Ob 100. obletnici pisateljevega rojstva ......................................207 Tine Kurent V počastitev stoletnice rojstva I.ouisa Adamiča je pošta Slovenije izdala spominsko znamko..................................211 Stane Granda Županova Micka v Šentvidu pri Stični........................213 Tine Kurent Odšli so: I lenry Ghristian ..................................215 Cvetko Budkovič Odšli so: Danica I lude ....................................217 GRADIVO Helena I.ožar-Podlogar Zagoriške mačkarc med šego in ljudsko igro...................219 France Adamič Kuhanje pepela in izdelovanje pepelike na Dolenjskem..........227 Drago Samec Domoznanska bibliografija knjig za leti 1995 in 1996............229 Drago Samce Bibliografija Mihaele Jare Zaje .............................251 Marija Samec Bibliografija Občine Grosuplje 1996-1997 ..................... 259 Mihael Glavan Bibliografija ZOG 16-20 ................................... 275 DVAJSET DOMOZNANSKIH KNJIG .leseni 1988 bo preteklo natančno 3(1 let od ustanovnega sestanka Zbornika tedanje občine Grosuplje. Štirje ustanovitelji (France Adamič, Ivan Ahlin, Ive Krcvs in Slane Valentinčič), ki so publikacijo zasnovali, so vtisnili prve stopinje, za njimi pa je krenila skupina sodelavcev, ki se je vsako Ido množila in pomlajala. Danes imamo pred seboj spoštovanja in občudovanja vredno skupino 20 knjig, ki lepo vezane tvorijo pol metra dolgo vrsto. Vzpostavljena in trdno uveljavljena je tradicija, da vsako drugo leto, natančno sredi junija izide nova knjiga, ki prinese 30-40 enot strokovnih zapisov, 20-30 avtorjev na približno 250 straneh. Tipološko je Zbornik prava domoznanska publikacija. Vsebinsko je zamejena na področje naših treh občin, tematsko pa je odprta /a vsa področja Zgodovine, kulture, znanosti, umentosti, gospodarstva in občanov preteklega in seda njega časa. Morda je vredno posebej omeniti veliko količino bibliografskega in drugega dokumentacijskega gradiva, ki je dragoceno izhodišče in oporišče za vsako nadaljnje znanstveno, strokovno ali ljubiteljsko raziskovanje. Poudariti je treba, tla je prvih 7 knjig izdajal uredniški odbor kot skupina občanov, seveda s pomočjo občin in podjetij, naslednjih 9 je izšlo v okrilju družbene organizacije SZDL, zadnje 4 pa spel kot projekt skupine občanov s pomočjo vseh treh novih občin in cele vrsle podjetij. Prvih 15 zvezkov je uredil dr. France Adamič, preostale Mihael Glavan, odgovorni urednik vseh pa je bil Ivan Ahlin. Doslej seje nabralo več kot 5.000 strani in nad 600 prispevkov. Natančno podobo avtorjev, vsebine in obsega izkazujeta bibliografska popisa v 15. in 20. številki. Zbornik s svojo vsebino, uredniško naravnanostjo in avtorskimi pogledi na tematiko in družbeno stvarnost tudi trajno pričuje o času in življenju našega področja, zato bo zanimiv tudi v prihodnje. Veliko znanja, poštenega dela in dobrega hotenja sov naše podjetje vlagali člani uredniškega odbora, avtorji, lektorji in korektorji, tehnični in drugi sodelavci, denarni in drugi podporniki. Zbornik naših treh občin ni publikacija, ki bi prinašala dobre nagrade za delo ali pomembnejše strokovne reference, četudi je res, da seje vrasla tudi v širši slovenski prostor in posegla tudi čezenj. Najboljša zahvala za vse opravljeno delo tako tistim, ki še delajo, kol tistim, ki ne morejo več, je dejstvo, da je vseh dosedanjih 10.000 zvezkov (razen arhivskih primerkov) med ljudmi. Da se ne prašijo na skladiščnih policah, ampak uresničujejo svoje poslanstvo na šolah, v knjižnicah, v podjetjih, predvsem pa v zasebnih družinskih hraniliščih. Uredniki smo prepričani, da tudi v prihodnje ne bo manjkalo ne snovi, ne sposobnih oblikovalcev, ne materialne in moralne podpore naših občanov in zlasti tudi ne bralcev. Uredništvo PODROČNA ZGODOVINA VIŠNJA GORA IN STIČNA V REVOLUCIONARNEM LETU 1848/49 Stane Granda * Višnjo (Joro in Stično v tem prikazu ne obravnavamo kol kraja, ampak kot okrajni gosposki, takrat najnižji tcrilorialno-politični enoti. Obe sta sodili v novomeško okrožje ali krcsijo. Prva je imela skoraj 110(10 ljudi, druga pa nekaj malega več, skupaj torej dobrih 22 000 duš. V Višnji Gori so imeli zaposlena dva uradnika, v Slični pa tri. Tu seveda ni bilo več belih menihov, saj je bil samostan preti dobrimi petdesetimi leti razpuščen, /, njegovim premoženjem je upravljal verski zaklati, ki je imel tu stalno zaposlene uradnike. Delno so bili isti trije, ki so vodili okrajne posle, pri upravljanju ogromnega posestva pa sojini pomagali še en aktuar, trije pisarji, dve sodni slugi, logar in gozdni delavec, skratka za liste čase razmeroma veliko birokracije.1 Krajema, zlasti višnjc-gorskemu mestu, je dajala precejšen pomen cesta iz Ljubljane proti Novemu mestu, ki seje tu cepila proti Zagrebu in Karlovcu. V Višnji Gori in v Hudem sta bili poštni postaji. Zaradi gospodarskega in vojaškega pomena so nad varnostjo cestnega prometa bdeli avstrijski vojaki, ki so bili hkrati tudi zastraševalni moment za eventualne kmečke nemire. Obravnava obeh okrajnih gosposk v izrednih razmerah je dokaj zahlevna, saj je področje socialno dokaj neenotno. Na eni strani imamo mesto Višnja Gora, ki ima svoje probleme, čeprav se večina meščanov ukvarja tudi s kmetijstvom, na drugi imamo nekdanje drugo največje dolenjsko zemljiško gospostvo Stična, kjer pa fevdalni problem zaradi politike tedanjih oblasti, ki so želele z odkupom tlake (abolicija) ali z njeno prevedbo v denarno plačilo (reluieija) postopno demontirati tedanji družbeni sistem, ni več tako aktualen, poleg lega pa imamo še pravi fevdalni sistem2, kjer so bile napetosti meti zemljiškimi gospotli in podložniki precejšnje. In nenazadnje imamo tu še dokaj nenavaden element, to je večtisočglavo množico italijanskih delavcev, ki so gradili železniško progo meti Celjem in Ljubljano. Res je, tla so bila njihova delavska naselja v neposredni bližini trase, ki je prinašala v naš prostor velike gospodarske spremembe, toda vsako premikanje tolikšnega števila ljudi, je bilo čutiti daleč v notranjost. Ker v obeh okrajih ni bilo pomembnejših, ampak le lokalne uslužnoslne obrti, o industrijskem delavstvu - kot na večini slovenskega ciničnega ozemlja - v tem času še ne moremo govorili. Prav zalo, ker moramo upoštevali svet meti gradom Boštanj na zahodu in Šmartnem pri Litiji na vzhodu, Lisičjem na severu in Šentvidom na jugu so tu zadeve nekoliko bolj zapletene. * Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, dr. se. 1 Podatki so posneti po Provinzialhandbuch der Laibacher Gouvemements in Kbnigreiche lllvrien fiirdasJahr 1848. 2 Zemljiška gospostva v stiškem okraju: gospostvi Stična in Stalna, graščine Gerben, Selo Grunti-hof, Gnnače, Selo pri Sniarlneni in Geritschhof, Mala vas, Poganek, Na Dolu, liogenšperk, graščinica Selo, dvora Bukovica in Crni potok, župniji Šentvid in Šmartno pri Liliji. Zemljiška gospostva v višnjegorskem okraju: gospostva Višnja Gora in Boštanj, graščine Ga nič. Lisičje, Podsmreka, Praproče, Turu pri Višnji Gori ali Višnje, dvor Brinje, župniji Višnja ClOra in Šmarje. Obravnavani prostor je zelo verjetno vsaj delno zvedel 16. marca hkrati z Ljubljančani za dogodke na Dunaju, ko je od 13. do 15. marca cesar odslovil ne le osovraženega kanclerja Mcltcr-nicha, dovolil svobodo tiska in združevanja in narodno stražo, ampak obljubil celo ustavo, to je spremembo cesarstva iz abolutističnega v parlamentarnega. Gotovo SO ljudje novicam, ki so jih težko razumeli, pozorno prisluhnili, vendar kakšnih lastnih korakov še niso naredili. Povsem drugače pa je bilo po 22. marcu, ko so se razširile novice o obračunu ižanskih kmetov s tamkajšnjo graščino. Dolenjske graščine, katerih kmetje so morali opraviti skoraj tri četrtine vse tlake na Dolenjskem, je zajela panika. Širile so se alarmantne novice, da imajo podložniki namen podobno obračunati tudi z ostalimi. 23. naj bi bil po teh vesteh na vrsti Boštanj, kjer so zalo prosili in dobili vojaško zaščito, ki pa seje po nekaj dneh pokazala za nepotrebno. Oblast v Ljubljani je z vojaškimi demonstracijami, to je premiki vojske po deželi, marširanjem iz Višnje gore, kjer je bila spomladi 1848 stacionirana manjša vojaška posadka, proti posameznim graščinam, vojaškim spremstvom pošte in z. razglasom naglega sodišča dejansko ustvarila občulck izrednih razmer, kije prisilil kmete k premisleku (ne pa pomiritvi), predno in kako so se česa lotili. Naslednji "center panike" je bilo Šmartno pri Litiji. Tudi lam so se bali napada kmelov. Od lam so se širile tudi alarmantne vesti v Stično, češ da jo nameravajo - mikale naj bi jih tukajšnje blagajne - napasti kmetje v družbi z italijanskimi delavci. 6. aprila so se v Ljubljani sestali razširjeni kranjski deželni stanovi. Glede na spremenjene socialne in predvsem politične razmere so povabili tudi tri zastopnike kmelov. Dolenjske je zastopal Janez Burger.1 Doma je bil iz Grosupljega. Mož je bil posestnik, vendar jc glavne dohodke imel od pošle, saj je bil pošlar, kar je bil lakral silno donosen poklic. Gotovo se je razumel tudi na kmetijstvo. Bil je namreč član Kranjske kmetijske družbe, kar mu je prineslo tudi začasno članstvo v razširjenih deželnih stanovih. Problemi, ki naj bi jih skušali stanovi razrešili - to so si v predvsem sami domišljali - niso bili agrarnotehnični, ampak socialni. Osrednje je bilo vprašanje odprave fevdalnih obveznosti. Predloga, da naj bi se vsak podložni krnel mogel "Make, desetine in sleherne druge gosposkine dacije popolnoma in sicer po laki tarifi odkupiti, da se ne bo gnmlni gosposki pa ludi ne kmetu krivica godila",4 bi takral ne podpisal noben normalen kmet. Ne vemo, kaj je Janez Burger osebno mislil o teh vprašanjih, vendar povejmo, da je bilo stanovsko zastopstvo sestavljeno lako, da kmečka volja ni mogla priti do izraza. V kranjske deželne stanove, sestavljali so jih predstavniki plemstva, duhovščine in meščanov ter kmetov, so imeli pravico pošiljati svoje predstavnika tudi Višnjam. Za naslednji sestanek bistveno bolj razširjenih deželnih stanov 19. junija pa jim je bila, lako kot Črnomaljccm, Mctličanom, in še nekaterim drugim prebivalcem manjših mesl, ta možnost vzeta. Pritožbe so bile neuspešne.'' Bolje so bili na tem sestanku zastopani kmeljc, saj so imeli kar 18 poslancev. V višnje-gorskem volilnem okraju, li so bili enaki tudi za volilve v dunajski parlament, so izvolili Andreja Pajka in Mihaela Ambroža. O prvem ne vemo kaj povedati, drugi pa je bil eden najbolj popularnih Slovencev listega časa. Bil je sicer okrajni komisar v Smledniku, toda dobro znan ludi našim kmetom Pred nekaj leti je namreč služboval v Ribnici in na Bošlanju. Ljudem se je silno prikupil, ne samo zato, ker jc z njimi posloval po slovensko (drugače niti ni bilo mogoče), ampak ker jim je bil naklonjen in jih je vedno zagovarjal ter ščitil pred samovoljo zemljiških gospodov. Seja jc po zaslugi Antona pl. Laufensleina, okrožnega glavarja iz Novega mesta, ki je zastopal dolenjsko prestolnico, propadla, ker jc mož med drugim dokazal, "1) da ta zbor je bil vse prehitro poklican, ker poslanci niso zadosti podučeni bili v važnih rečeh, od katerih se ima na zboru govoriti, in 2) de 1 Dr. Bieiweis, Oglas kmetam... Novice, 12. aprila 1848. ' Kavno tam. 'JoS, Apih, Slovenci in 1848. leto. Ljubljana, 1888, str. 159. kmetiški slan je v /.boru premalo nadomesten, nektere Dolenskc mesta pa clo nobeniga poslanca niso poslale."'' V celoti gaje podprl tudi Mihael Ambrož. Vrniti se moramo v zadnje dni marca in zlasti april, kije bil dokaj nemiren, vendar na drugačen način. Najprej se je v naših mestih pomirilo meščanstvo. Med meščani so posamezniki revolucijo sicer ves čas intenzivno spremljali vse do njenega konca prve dni marca 1849, toda njihov glas in vpliv je bil zaradi velikega števila kmetov in njihovega resnično nemogočega položaja skoraj neslišen in neviden. Višnjegorski meščani so imeli meščansko zavest in so tudi prisluhnili vestem z Dunaja. Od vsega jih je najbolj pritegnila nacionalna garda. Čeprav ta izraz slovenimo kot narodna straža, naj takoj povemo, da po namenu z narodnim gibanjem nima nobene neposredne povezave, zato bi jo bilo veliko primerneje imenovali ljudska straža, če že ne prostovoljna policija. Ker je vest o ustanovitvi narodne straže v Blciwcisovih Novicah praktično edina o meščanstvu Višnje gore v letu 1848, jo velja, nepomembno skrajšano, navesti v originalu. Drugi dan malilravna lelošnjiga leta je naš kantonski komisar gospod Braner povabil vse gospodarje Višnjanskega mesta v mestno hišo (rotovž). Tam jim je prav lepo razložil, kako potrebno je tudi tukaj eesarskiga dovoljenja se poslužiti in narodno stražo napraviti, da bi v takim nevarnim času svoje premoženje ohranili. To povabilo je tudi podpiral nek gospod uradnik, v ta namen od kresije v Novem mestu poslan. Na to povabilo so se večidel prebivavei možkiga spola, stari in mladi v narodno stražo zapisali dali, in še isti dan si oficirje in druge sprednike izvolili. Drugi dan že, bila je ravno nedelja 2. dan malilravna, so se vsi v stražo zapisani meslnjani po poldanšnji božji službi vkup zbrali, z belo rudečimi zidanimi Irakomi okinčani. V verslo po soldaško se vstopijo in gredo po soldaškim redu (marširajo) v kantonska grajšino zunej mesta. Vsi stopajo po bobnarjevim vdarku, kako de bi bili že izurjeni vojaki. Bobnar {tambur) nabija boben, kakor de bi bil pri soldalih izučen, pa je mlad Višnjan, domač rojak. Bred njim nese eden iz med njih lepo belo rudečo bandero s svillo zvezdo, kakoršnega bi se. nobena soldaška truma ne sramovala, desiravno je bilo tako nciUcgoma napravljeno, kakor de bi bilo iz zemlje zrastlo. Vgrajšinskem dvoru so se možje narodne straže nekaj časa v soldaškim obračanji vadili, kar jih je prav prijazno učil oficir našiga regimenta, gospod Schbnberger. To končanim vodenji gredo spet vsi po soldaškim redu z banderam in z bobnom iz grajšine v mesto nazaj. Vstavijo se pred hišo izvoljeniga stotnika (kapitana) v verslo in zaupijejo na vso moč: "Dolgo živi naš dober cesar Ferdinand. " Gospod kantonski komisar in novo izvoljeni gospodje oficirji so duh novim stražnikom tri keblje vina, ktero so očitno na tergu pili in cesarju na čast peli. /.večerje bilo celo mesto v svitlobi. po vsili oknih so sveče gorele, ne le samo po mestu, ampak tudi zunej mesta v kantonski grajšini, v farovži, v kaplaniji in v šolmošlriji je vse miglja/o po oknih. Tako so Višnjani 2. dan malilravna 1848 z velikim veseljem obhajali in presvitliga cesarja za dodeljeno konstitucijo hvalili, in celi večer očitno na teigu lepe pesni prepevali cesarju v hvalo. Mir, edinost in ljubezen do cesarja in do naše drage domovine si bodo vsi Višnjani ludi prihodnjič z vso močjo ohranili prizadevali.7 Nepodpisanemu poročilu, pisanemu v izredno lepem jeziku, ni veliko dodati. Vojaških spretnosti jih je očitno učil komandant tamkajšnje vojaške enote, ki je morala skrbeti predvsem za varnost cestnega prometa. Podobno seje dogajalo tudi v drugih, zlasti manjših mestih. V širšem smislu je pomemben predvsem podatek, tla se je pri organiziranju tukajšnje narodne straže angažiralo okrožje. Njegov predstojnik, že omenjeni Anton von Laufenstein, je bil pristaš revolucije inje njene ustanove pospeševal na eni strani zaradi izboljšanja varnostnih razmer, na drugi, in ta je bila pomembnejša, pa je tako krepil stranko njenih pristašev. Pristaši prejšnjega fevdalnega režima so narodne straže namreč odklanjali. '• Deželni zbor v Ljubljani. Novice, 21. maja 1848. 7 Veseli dan v Višnji Gori. Novice, 12. aprila 1848. Višnjcgorska narodna si raža pa ni izpolnjevala temeljnega pogoja za svoj nastanek, namreč da mora kraj imeti 1000 prebivalcev. Pred stražo so stale velike težave, saj so morali njeni člani načeloma sami poskrbeti tako za uniforme kot za orožje ali pa jim je morala pomagali občina, kar pa je bilo za večino prevelik finančni zalogaj. Višnjcgorski gardisli so tudi računali na pomoč mesla, kar pa ni bilo realno. Ker tudi ni bilo prave potrebe za njen obstoj, je verjetno kmalu prenehala delovati, saj je kasnejši statistični pregledi več ne omenjajo. Kot smo že omenili, je bilo dojemanje bistva političnih sprememb za mnoge, zlasli neizobražene državljane avstrijskega eesarslva silno težko. Svoboda tiska, združevanja, narodna garda, ustava...vse to so bili za veliko večino dokaj nejasni pojmi, predvsem pa neprimerljivi s težavami, ki jih je ustvarjal fevdalni sistem. Na osnovi številnih novic in razlag, ki so krožile, so si ustvarili približno naslednjo sliko. 'Ib, kar se je sredi marca zgodilo na Dunaju in imenujejo revolucijo, pomeni, da jc starega fevdalnega sistema konec. Poslej obstaja le še cesar in njega je treba ubogati, ter mu plačevati davke. Nenazadnje bo tudi on listi, ki bo dokončno odpravil fevdalizem. Za tO je treba ubogali le njegove ljudi, drugim, pa naj bodograščaki ali kdorkoli, pa odpovedati poslušnost in jih po potrebi tudi spodili. Večina podložnikov je tudi dejansko nehala izpolnjevati fevdalne obveznosti. Oblasti so tako razpoloženje najpreprostejšega, pa tudi najbolj množičnega dela prebivalstva poznale. Kot jim je godila ljubezen do vladarja, ki je bila mogoče špekulantska, vendar realna, pa jih je motila nemoč nižjih oblastvenih organov. Plemstvo se je stalno pritoževalo, da jih državna oblast ne ščiti, toda to oblasti ni ganilo, saj so se plemiči zavedali, da se bodo spremenili v zemljiške veleposestnike, to je kapitaliste ali bodo, kar je bolj verjetno, propadali. Prihodnost je pripadala meščanstvu in kapitalu, ne pa prirojenim pravicam in častem. Da bi se državljani vendar pomirili, so se oblasti obračale na duhovnike in vaške župane kot tudi na svoje, pri kmetih popularne državne uradnike, naj jih s primernim podukom pomirijo. V našem primeru so se na ta način posebno trudili uradniki na državnem stiškem posestvu, ki so pričakovali, da bodo župani celo vohunili za sokrajani in jim sporočali o pretečih nevarnostih. V smislu narodnih straž so mislili za zaščito uprave organizirati celo nekakšno kmečko stražo iz zaupnih ljudi, vendar je bilo vse skupaj nepotrebno, še zlasti, ker je isti namen z lahkoto zagotavljalo nekaj vojakov, ki so bili v primeru nevarnosti tudi dejansko uporabni. Namesto ogrožanja graščin, značilnega za prve dni po novicah o političnih spremembah na Dunaju, ki so jih kmetje najbolj prizadeli z neizpolnjevanjem fevdalnih obveznosti, se je nezadovoljstvo kmetov preneslo na sejme. Skrajšano bi njihovo dojemanje revolucije lahko označili s stavkom "vse je prosto", potemtakem "štungelda", sejemskih pristojbin ni več. Ta denar je pripadal občinam in je bil za številne edini finančni vir. Ponavadi so pristojbino dajale v večletni zakup. Sejem v Višnji Gori 20. marca je bil še prezgoden, da bi prišlo do pravih nemirov, saj so kmetje le odklanjali plačevanje. Naslednji sejmi so bili na vrsti 17. aprila v Višnji Gori, 20. aprila v Slični, 24. v Šentvidu, 26. na Grosupljem, da kasnejših niti ne naštevamo. Oblast seje sejmov ustrašila že zalo, ker je tudi do ižanskih nemirov prišlo po predhodnem sejmu. Tako so se izredno pripravili za onega, ki je bil 10. aprila v Zdenski vasi v Dobrepoljski dolini. Običajno je bil med bolje obiskanimi in so nanj hodili ludi Ižanci, ki so vlili graščakom in oblastem toliko strahu. Seveda so zanj vedeli in se ga gotovo udeležili tudi kmetje s področja, ki ga tu obravnavamo. Oblast je zalo v Zdensko vas poslala kar pcldesel vojakov, kar ni bilo veliko proti tritisočglavi množici. Kmetje so vojake pustili na miru, ne pa zakupnika "štungelda", ki so ga z vpitjem in metanjem kamenja prisili, da je vrnil že vplačane pristojbine. Ker so bili vojaki slabo razporejeni pa tudi napadel jih nihče ni, niso reagirali. Ker po mnenju oblasti tudi tja poslani turjaški uradnik Janez I Jzner ni modro ukrepal, je okrožje poslalo v Višnjo Goro Janeza Kechcrja, da bi bdel nad naslednjim sejmom. Mož je znan iz slovenske kulturne zgodovine, ker je 6. januarja IS4S v Novem mestu igral Budalo v prvi uprizoritvi I .inhartovega Matička. Bil jc uspešnejši, ali pa je imel več sreče. Poročil o novih nemirih na sejmih namreč ni pa tudi oblast jim je namenjala vse manj pozornosti, ker jih je ocenjevala kot lokalni prepir, ne pa nemir ali celo upor. Posledica lega pa je bila, da so oblastniki začeli resno razmišljali o zmanjševanju števila sejmov in organizacijskem poenotenju. Pela 1X48. so bile pri nas ludi prve volitve državnih poslancev za vsenemški parlament v Franklin lu in za avstrijskega na Dunaju. Oboje volitve niso bile obvezne, volilna pravica je bila zelo omejena, volilve pa posredne.* Slednje pomeni, da je bilo treba po 1'arah, kol pravolilnih enotah, izvolili volilne može, li pa so poleni na sedežu volilnega okraja izvolili poslanca. Pravolitve v Frankfurtski parlament so bile 2. maja, volilve pa 5. Tukajšnji kmetje so morali izvolili volilne može, ki so morali bili tri dni kasneje na Mirni na Dolenjskem. Na vsem Dolenjskem so bili le trije volilni okraji: Novo mesto, Mirna in Kočevje, 'le volilve so znane po precejšnjih nemirih kmetov iz širše okolice Krškega, ki so sodili pod isto volilno enoto. Ker ni zmagal njihov kandidat so naredili tak kraval, da ne izvoljeni ne njegov namestnik, ki je bil za le volilve predpisan, mandala nisla prevzela. Kako so se obnašali pravolilci in volilni možje, ne vemo. Domnevamo, da volilna udeležba ni bila velika in da marsikje volilnih mož sploh niso izvolili, in sicer ne zaradi narodne zavednosti, ampak zalo, ker jih niso razumeli oz. videli v njih pravega smisla. Ko so avstrijske oblasti v začetku leta 1840 hotele okrepili svoje pozicije v predvideni Združeni Nemčiji, so ukazale nadomestne volilve za izpolnitev nezasedenih poslanskih mest. Na Mirni so bile v začetku marca in zopet niso uspele, ker so ljudje proli njim protestirale. Takrat je bil narodni moment že bolj v ospredju. Pri oblikovanju protesta so se posebno odlikovale farc Šmartno in sosednje, za VI-šnjegorsko in sliško področje pa ZOpel nimamo podrobnih poročil. Veliko bolj zanimive za tukajšnje področje so bile volilve v dunajski parlament, ker je bila Višnja Gora sedež volilnega okraja. Organizacijsko so bile veliko bolj dognane, predvsem pa so morale bili lajne. Zaradi nerazumevanja volilnih predpisov in sovpadanja z onimi za razširjene deželne Stanove pa je tudi pri njih prihajalo do precejšnjih nerodnosti. Pravolitve so bile 15. in 16. junija, volilve poslancev pa 2(1. islega meseca. Tako kol na frankfurtskih se ludi tu še niso pojavile stranke, obstajale pa so že razne neformalne skupine in slovenska politična društva, ki so predlagala "prave" kandidate. Ker so kmetje predstavljali večini) volilnega telesa, so prišli na njih do izraza njihovi nazori. Ti so izhajali iz pravilnega prepričanja, da se bo na Dunaju dokončno odločalo o načinu odprave fevdalnih obveznosti. Zalo je bilo predvsem pomembno, da izvolijo lake poslance, ki se bodo zavzemali za kmetom ugoden način odprave fevdalnih obveznosti. Ta naj bi bila po mnenju velike večine brezplačna ali pa naj kdo drug zemljiškim gospodom nadomesti izgubljene dohodke, Volilni okraj višnja (iora je šlel 5(1 352 prebivalcev. Obsegal je naslednje fare ali njim podobne cerkvene enote: Šmarje, Šentvid, Višnja (iora, Slična, 1 .ilija. Žalna, Police, Kresnice, Prcžganje, Štanga, .lanče, Javorje, Dobrepolje, Zužembci. Loški Potok, Sodražica, 11 i nje, Ambrus, Struge, Rob, Turjak, Št. Jurij pri Turjaku, Škocjan pri Turjaku, Kopanje, Šmihcl pri Žužemberku, Krka, Zagradec, Volitve, ki jih je vodil uradnik s TUrjaka so bile v Višnji (rori izvedene bolj malomarno, lak vtis vsaj daje ohranjena dokumentacija. Izvoliti bi morali 50 volilnih mož, dejansko so jih 45, na končne volilve pa jih je prišlo 22, premalo od predpisane (ričelrinske udeležbe volilnih mož. Kljub temu so volili. Nam že znani Mihael Ambrož je dobil kar 20 glasov. Kmetje so hoteli izvoliti tudi njegovega namestnika. Uradnik jim je popustil in izbrali so nekega Aniona Dolničarja, ki je moral pri kmetih uživali velik ugled. Nam že "znani" Andrej Pa j k je dobil 1 glas. Ker je bil Mihael Ambrož izvoljen tudi v Škofji Loki - la mandal je sprejel - in v Radovljici, so morali volilve ponovili. To se je zgodilo 24. avgusta. Tokrat je bila organizacija veliko boljša, predvsem izstopajo izredno lepe s Podrobneje glej Vasilij Melik, Frankfurtske volilve 1848 na Slovenskem. Zgodovinski časopis 2-3, 1948-1949, str. 69-143. glasovnico. Volilo jc 37 volilnih mož. Kar 24 glasov jc dobil novomeški okrožni glavar Anton von Laufenstcin. Mandat jc sprejel in volilec zelo častno zastopal na Dunaju. Čeprav so potekale ponavljahu volitve že v precej drugačnih volilnih razmerah kot junija, pa nam obe izvolitvi jasno kažeta tukajšnje politične razmere. Tako Ambrož kot Laulcnstcin sta bila pristaša revolucije in odkrila nasprotnika fevdalizma, čeprav je bil prvi silno zaveden Slovence, drugi pa nemški Korošec, ki pa je gotovo znal tudi slovensko, saj ni ludi najmanjšega dokaza, da bi bil nasproten Slovencem, nacionalno vprašanje ni prišlo v ospredje. Prevladali so kmetje s svojim nasprotovanjem fevdalizmu. Oba izvoljena sta jim to tako s svojimi nazori kot praktičnim delovanjem to zagotavljala. Z volitvami v dunajski parlament so se veliki dogodki na obravnavanem področju izčrpali. Narodnega gibanja, ki se je manifestiralo predvsem z zbiranjem podpisov k policijski poli za združeno Slovenijo, ni zanesel sem nihče ali pa se niso ohranili pismeni dokazi. Vsekakor pa to ne pomeni, da je bilo z volitvami vsega konec. Protifevdalno gibanje je dobilo poleti novo dimenzijo, ki se je kazala predvsem v skrbi kmetov, da bi do dokončne rešitve ohranili pravico do služnosti v gozdovih. Imeli so namreč pravico, da so na nekaterih parcelah graščinskih gozdov v dogovoru z lastniki lahko sekali les za lastno uporabo, nabirali suhljad in gozdne sadeže. Tako je KI. avgusta prišlo do pretepa meti grajskimi hlapci gospostva Slatna in kmeti iz vasi lireg. Kmetje grajskim niso pustili, da bi odpeljali les za kurjavo iz, gozda Maljck. Drugi znani primer je iz okrilja Stična, da so kmetje odvzeli grajskim hlapcem kostanj, ki so ga nabrali v predelu Štihovna. Hlapci so se maščevali in kmetu Renku poškodovali hišo in razbili peč. V obeh primerih je prišlo do sodnih obravnav, kjer pa kmetje niso bili obsojeni, ker dejanja niso bila kvalificirana kot kriminalna: šlo naj bi za dejanje, ki se morajo rešiti lokalno in po upravni poti. Domnevamo, da je bilo lakih primerov še nekaj, vendar jih zemljiški gospodje niso javljali naprej, ker so vedeli, da jih država v prepiru s kmeti ne bo podprla. Čeprav seje revolucija v začetku marca 1849 z razpustom avstrijskega parlamenta končala -parlament jc sprejel zakon o odpravi fevdalizma proti odškodnini, ni pa sprejel ustave - miru na obravnavanem področju še ni bilo. Kmetje so zelo pazili, da se slari režim v katerikoli obliki ne bi več vrnil in je ob nerazumevanju občinskih volitev prišlo do dokaj hudih pretepov. Revolucija 1848/49 ne stiškega ne višnjegorskega okraja ni obšla. Zlasli so bili aklivni kmetje, ki so sodelovali v agrarnem gibanju. Ker slovenstvo tu ni bilo ogroženo, manjkali pa so tudi narodni buditelji, kot so bili študentje ali zlasli mlajši duhovniki, se narodno gibanje, če ne upoštevamo ponovljenih frankfurtskih volitev marca 1849, še ni razvilo. MALA KRONIKA OBČINE GROSUPLJE II. LJUDJE PRIHAJAJO IN ODHAJAJO France Adamič* Naselje Grosuplje je nastalo z združitvijo dveh vasi: Grosuplje je leta 1931 imelo 307, Stranska vas pa 296 prebivalcev, skupaj 60.3. Do leta 1995 se je število povečalo za petkrat. Medlem so se zamenjali rodovi, domačini s priseljenci iz širše okolice. Med kulturnimi in zgodovinskimi znamenitostmi v naselju je stara in nova cerkev sv. Mihaela in grad Brinje, vse to pa je tudi vsebina krajevne male kronike, tudi vse, kar je ohranjeno v ljudskem spominu. (1) Grad Brinje Cc sodimo po sliki v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (XI. zvezek, 522) je prvotni grad sedanji Šmueov mlin, ki je bil zgrajen v prvi polovici 16. stoletja. I.cta 1637 sla prejela od cesarja Ferdinanda dvorcev fevd Sidonija pl. .lurič in sin Volf Karel. Leta 1692 je dvorec kupil grof I Icrberl Auersperg, ta pa ga je leta 1723 prodal Siegfridu Pourju.V tem času je bil zgrajen sedanji gradič Brinje. (2) Pourjevl Prvi Pourje prišel na Kranjsko pred .300 leti iz Francije (?). Leta 1723 je od Janeza I lerberla grofa Auersperga graščino kupil Sicgfrid 1'our (+1734), njemu je sledil Franc Anton (+1778), neto Janez Nepomuk 1'our, ki seje leta 1792 poročil s Kristino Fodransberg; leta 1829 je graščino prepustil sinu Janezu Nepomuku ml., ki je leta 1834 izročil posesl svoji ženi Uršuli, roj. Sparovilz; Uršula je dogovorno z možem izročila graščino sinu Ludviku, ki je umrl leta 1894 in je pokopan na Grosupljem, Kronist se spominja, da je v severnozahodnem kotu pokopališča pri sv. Mihaelu stal kamnit nagrobnik s težkim kockastim podstavkom in več kot meter visokim kamnitim križem, posvečen Ludviku Pourju, Nagrobnik so odstranili konec dvajsetih let, ko so na tO meslo pokopali ponesrečenega Franceta Lampiča, "Zvarclja", najemnika Rusove restavracije na železniški postaji na Grosupljem. Ludvik Pourje bil aktivni, nato rezervni višji oficir avstroogtskc vojske, nato pa aktuar (pisarniški uradnik) pri okrajnem oz. okrožnem uradu v Ljubljani. Razprodaja lirinjskc graščine Po smrti 1 aidvika 1'ourja je njegova hči Irma, poročena Lilleg - Lilek leta 1894 za 19.600 kron prodala graščino poštarju iz Velikih Lašč Matiju Hočevarju in ljubljanskemu trgovcu Francu * Ljubljana, Janetiieva I, dr. sc. zaslužni prof. Biotehnične fakultete v Ljubljani 1 Irenu, ki sta posestvo ra/pareerirala in razprodala: gozdove na Brinjskcm hribu in okoli (Iradišča so pokupili Jože Šmuc iz Šentjurija, Anton Štrubclj - Finžgar iz. Stranske vasi in Franc Košeak. Brinjski mlin, skupaj s travnikom, je kupil Jože Smuc, ostale travnike ob Grosupcljščici pa je kupil Franc Drobnič-Skubic, posestnik iz. Vel. Stare vasi (kasneje župan občine Grosuplje), Njive na Brinjskem hribu je kupil Frane Ko.šak, posestnik in gostilničar v Stranski vasi. Vršni del, danes imenovan Koščakov hrib, je Košak pogozdil s smreko, njive proti Stari pošli sla si z. nakupom delila Franc Košak in Ivan Rus iz Stranske vasi. Njive in travnike južno od državne ceste, kjer potekajo sedanji Kolodvorska in Taborska eesla ter železniška progra s postajo, je kupil brane Košak, njive in gozdove levo od železniškega nadvoza proti potoku Bičjc, kjer stojijo poslopja tovarne Motvoz in platno, ter njivsko zemljo med kočevsko in dolenjsko železnico pa so pridobili gostilničarja Anton Štrubclj - Finžgar in Alojz, Koprive - Tišlcr z Grosupljega, Anton Adamič iz. Praproč ter posestnik Anton Pangerc Z Grosupeljega, Pravi posestni naslednik Pourjevc Brinjskc graščine je bil Franc Ko.šak, kije ob razprodaji pridobil nad polovico najboljše zemlje skoraj v kompleksu; drugi so z nakupom posameznih parcel povečali svojo zemljiško posest, pa vendar so razen dveh celozemljakov (Adamiča in Drobnica) ostali v nižjih posestnih kategorijah: četrt- izjemoma polzcmljaki. Na nekdanji brinjski posesti stojijo: železniška poslaja, žagarski obrat, uprava in skladišča Gradbenega podjetja Grosuplje, pošta, banka in Občina Grosuplje, Zdravstveni doni Grosuplje in več slo stanovanjskih zgradb, ler več obrtniških in manjših industrijskih obratov in tovarna Motvoz in platno. (3) Edvard Pour in pridelovanje cikorije in sladkorne pese na Dolenjskem Pri iskanju podalkov v raznih ustanovah sem v bibliografski kartoteki v NUK našel listek z. napisom Zuckerriibebau in Krain vom Agricullur-ingenier Ldvvard Pour. Članek je bil objavljen v l.aibacher Zeilung 1893, 9, 61-62 in 10, ')2. Avlor je do leta 1X64 poučeval na kmetijski šoli (Ackerbauschule) v Ljubljani. Nato je na svojem posestvu (?) preskušal gojitev sladkorne pese po programu poskusne poslaje Kranjske kmetijske družbe na Poljanah pri Ljubljani. V razmeroma obširnem prispevku opisuje gojitev sladkorne pese na Kranjskem, posebej v občinah Grosuplje, Slična, Trebnje, na Ljubljanskem barju in drugod, posebej pa se naslanja na gojitev pese v občini Grosuplje - pridelovanje je organiziral industrijalec Avgusl Tsehinkel Si Sinovi, ki je posedoval v Lobosicah na Češkem več tovarn za sladkor in kavine nadomestke (cikorijo). Pour je sledil prizadevanju imenovanega podjetnika ler ugotavljal uspehe in težave; navaja, da je sladkorna pesa vsebovala okoli 12 % sladkorja, da je gojitev pese po količini in kakovosti ustrezala, da je omogočila zaposlitev in dohodke revnemu kmečkemu prebivalstvu ler da bi pridelovanje trgovskih oz. industrijskih rastlin ugodno vplivala na proizvodnost v kmetijstvu. Pour je rezultate analiz objavil v Novicah in v VViencr landvvirtsehallliche Zeilung. Obžaluje, da je tvrdka Tsehinkel zašla v krizo, da je ustavila gojilev pese in cikorije v občini Grosuplje, da je za potrebe tovarne v Ljubljani nato uvažala surovine s Češke. Zaradi izgube zaslužkov so se ljudje začeli izseljevati v Ameriko, doma pa seje vrnila revščina in pomanjkanje. V teh razmerah so razprodali graščinska in druga večja posestva, gradovi pa stojijo osamljeni, zapisani propadu. Kmetovalcem priporoča povečanje pridelkov krme, rejo živine in s lem več gnoja za izboljšanje zemlje ter napredek, če bi ponovno uvedli gojilev pese in cikorije. Tsehinkel je plačeval peso po 95 do 100 krajcarjev za 100 kg. K vsebini Poiirjcvcga članka naj dodam še dva vira: I. ljudsko izročilo, ki omenja obširna polja, jesensko oranje in pomladno setev ler oskrbovanje in spravilo pridelkov pese in cikorije na v eno celoto povezanih njivah od Stare pošte in brinjskih njiv do posesti Šimna Bernarda (kjer je danes Kovinaslroj) in praproške graščine. V sezoni jc bilo zaposlenih od 200 do 300 žensk in mladine, poleg tega pa še moški, ki so orali, branali in sejali. Moški so opravljali tudi najtežja dela, kot je ruvanje korenov, nakladanje in odvo/, pridelka v skladišča na prostem. V "fabriki", v stavbi, ki je stala med Šimnovo hišo in Lojzovim mlinom, so korenje pese in cikorije oprali, zrezali na tenke kolutke in sušili ter v vreče zašito blago z. vozovi prepeljali v Ljubljano. Ime Tkchinkel je ostalo dolgo v spominu okoliškega prebivalstva. 2. Geslo Tschinkel sem obdelal in objavil v 13. zvezku Slovenskega biografskega leksikona (1982, 227-228. Adč.). Ta podjetniška družina, priseljena iz. Šlezije, je leta 1866 zgradila v Ljubljani tovarno kavinih surogatov in kanditov, pripravljala pa je gradnjo tovarne sladkorja. Podjetje je okoli leta 1870 v okolici Grosupljega kupilo oziroma vzelo v najem obširna posestva, organiziralo predelovanje cikorije in sladkorne pese; na Grosupljem so sušili pridelke za izdelovanje kavinih nadomestkov v Ljubljani. Podjetje je izdalo navodila za donosno pridelovanje z objavami v Novicah in z brošuro Pridelovanje sladkorne pese po izkušnjah 1866, ki jo je prevedel v slovenščino Edvard Pour. 3. Osebnost inženirja Edvarda Pourja doslej nisem identificiral. Menim, da je bil mlajši brat Ludvika, graščaka v Brinju, sin Janeza Nepomuka ml. in Uršule Šparovitz, por. Pour. Kcdranovi Druga Pourjeva hči Ida Vera se je z brinjsko doto poročila z Ludvikom Fedranom pl. Fddransbergom, lastnikom poštne postaje Hudo pri Stični. Prvi tega imena Gregor Fcdran je prišel na I ludo leta 1717. Kot gostilničar, prevoznik in zakupnik pošte je obogatel. Leta 1764 je za 10.000 goldinarjev kupil graščino Kravjek (NVcinck), leta 1791 pa graščino Mačerol. Obe posesti sta bili v rokah Gregorjevih naslednikov okoli 100 let. Gregorju Fedranu je cesarica Marija Terezija leta 1768 podelila plemstvo z. naslovom Fodransbcrg. Njegov sin Jožef, doktor prava, odvetnik, dvorni svetnik in poštar je od Verskega sklada kupil stisko samostansko Pristavo, Jožefov sin Ludvik (1864-1951), poročen z Ido Vero Pour iz Brinja, pa je Pristavo prodal na novo ustanovljenemu sliškemu samostanu. Z izgradnjo dolenjske železnice je bila poštna postaja I ludo ukinjena, zato so se dohodki 1 odransbergove družine znižali. Ludvik je imel dva sinova: Gregorja in Ludvika ml. Za pokrivanje stroškov njunega študija je bil Ludvik st. prisiljen pod ceno prodati Pristavo, kar je povzročilo nesporazume v družini. Gregor Fedran pl. Fodransbcrg (1898) je maturira! na poljanski gimnaziji v Ljubljani že med prvo svetovno vojno, nalo je študiral medicino v Gradcu in na Dunaju. Bil je zasebni, nato okrajni zdravnik v I ludem. Med drugo svetovno vojno je nudil pomoč ranjenim partizanom, nalo tudi domobrancem, zaradi lega je bil preganjan in obsojen. Osebno je bil zelo plemenit in prijeten sogovornik, uspešen zdravnik humanist, v domačem okolju zelo priljubljen in spoštovan občan, velik poznavalec krajevne zgodovine in družinske kronike. Zapustil je ženo in sina Gregorja, dipl. inž. kemije, ki živi v Montercvu, ZDA. Pogosto se vrača na obisk v domači kraj. (4) Ludvik Fedran pl, Fotlranspcrg (1900-1942) je od lela 1911 štiri leta obiskoval realko v Ljubljani, nato realko v Badnu pri Dunaju in maturiral leta 1918 v \Vicncr-Ncustadtu. Študiral je kemijo na Karlovi univerzi v Pragi ter leta 1924 diplomiral za inženirja kemije. Služboval je v Tovarni kvasa v Zagrebu in v Mengšu; od leta 1930 do 1932 je delal v rudniku in tovarni čilskega solilra v Cilu, v tekstilnih tovarnah v Kočevju in tovarni Motvoz in platno na Grosupljem, nazadnje pa v podjetju Chemolabor v Ljubljani. V 18 letita je bil skupno 6 let brez tlela zaradi gospodarske krize in svojega sindikalnega delovanja. Ta čas je izkoristil za lastno izobrazbo in sc vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je poslušal predavanja iz filozofske teorije, psihologije in sociologije, zasebno pa je več let proučeval marksizem. Pripadnost materialističnemu nazoru in kulturi je izrazil in potrdil z javnim izstopom iz. katoliške vere. Leta 1941 sc jc opredelil za OF in 22. maja 1942 ga je italijanska tajna policija aretirala; po enem tednu so ga ustrelili kot talca. Ludvik jc bil osebno mirnega značaja, uglajenega nastopa, tih in navadno zaprt vase. Zapustil je ženo Minko, roj. Kračman, doma na Sapu, sina Jugana in hčerko Vesno. Gregor in Ludvik sta bila v času študija pred in med prvo svetovno vojno povezana s pre porodovci in tudi oba policijsko zasledovana. Zaradi narodne zavednosti sla si dala iz priimka mati no izbrisali plemiški naslov Fodransbcrg, oslala sla ledrana. (5) Valentini it :e\ i v Urin ju Matiji I ločevarju in Francu I Irenu je uspelo hitro protlali predvsem polja in goztlove. oslala pa je graščina Brinje, grad z vrtom ter okoli 5 ha zemljišč četrtega in petega bonitetnega razreda, Pri razprodaji je kot posrednik sodeloval tudi Ignacij Valcntinčič. Majda Smole je zapisala: "Od njiju (Hočevarja in Hrena, opomba F,A.) jc Brinje 10. marca 1895 kupil Ignac Valcntinčič za 12(11) gol dinarjev; s prisvojilno listino jc bil K), septembra 1917 priznan za lastnika njegov sin Stanislav". Ignacij Valcntinčič, rojen 30. julija 1842 v Bičju pri Št. Juriju, umrl 21. oktobra 1916 v Brinju, jc po maturi lota 1865 v Novem mestu vstopil v bogoslovje v 1 jubljani. Preti ordinacijo je izstopil in se zaposlil pri Južni železnici, otl leta 1877 pa je delal pri Upravi mestnega dohodarstvenega urada v Ljubljani. Leta 1884 je bil izvoljen v Mestni svet, otl 1890 do 1895 je bil namestnik Župana Grasscllija. Leta 1889 je kandidiral za deželnega poslanca (izvoljen je bil Pran Povše). Oh nekem obisku cesarja Franca Jožeta I. v Ljubljani (po potresu 1895) je bil član mestne "poklonitvene" delegacije. V obdobju 1889 do 1900 je bil zastopnik zavarovalnice Austria in Concordia. Umrl jc kot "grajščak na Brinju", kot je zapisano na nagrobniku pri sv. Mihaelu na Grosupljem. V prvem zakonu sta se mu rodila hčerka in sin: Zofija seje leta 1900 poročila z avslroogrskim stotnikom Francem Rusom, mlajšim bratom Ivana Rusa. Imela sta sina Francija, ki jc kot poročnik jugoslovanskega letalstva ob pristajanju letala umrl leta 1931 v Zemunu. - Sin Emil Milan je umrl med študijem prava na Dunaju. Ker je Ignaciju Valcntinčičti leta 1908 umrla prva žena Ivanka Suhodolnik (roj. 1841) in sin, se je kot vdovce leta 1911 poročil z Apolonijo Mežnar, ki jc od leta 1909 vodila trgovino z mešanim blagom v graščinski hiši (kašči), Stranska vtis št. 15a. V zakonu sta se rodila sin Stane in hči Olga. - Stane - Stanislav Marjan (1913 - 1995) je končal osnovno šolo pri salezijaneih na Rakovniku, štiri razrede gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani, višje razrede pa na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je maturira! leta 1932. Veterino je Študiral v Zagrebu, po diplomi 1939 je bil sprva zasebni, nato občinski veterinar treh občin: Grosuplje, Polica in Slivnica-Zalna. Leta 1941 je bil med ustanovitelji in nato predsednik OF in okrožja Grosuplje, leta 1942 so ga zaprli, poslali v Gonars in obsodili na dosmrtno ječo, nakar je bil poslan v Portolongona na otoku Flba. Leta 1944 jc vstopil v NOV, kjer je vodil veterinarsko službo ter dosegel čin polkovnika. Leta 1953 je bil promoviran za tloktorja znanosti v Beogradu; istega leta je bil demobiliziran in izvoljen za znanstvenega sodelavca, nato za izrednega, leta 1966 pa za rednega profesorja zoohigiene in lovstva na biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil otl 1969 tlo 1973 dekan in prodekan ter predstojnik oddelka za veterinarstvo. Objavil je okoli 250 razprav, Lovski priročnik, knjigo Bolezni divjadi. Bil je soustanovitelj Zbornika občine Grosuplje, urednik Veterinarskih novic in član mednarodnih lovskih in veterinarskih organizacij. Umrl jc 18. maja 1995 v Ljubljani. Olga Apolonija Marija, roj. 1916 v Brinju, jc končala trgovsko šolo, osem let delala v upravi tovarne Motvoz in platno, leta 1941 seje poročila z ing. Francetom Adamičem (roj. 1911, iz. Praproč. Njim sinje tir. Miha, gozdar in profesor ekologije divjadi na biotehniški lak u It cl i v Ljubljani. Z inž. Doro Lobodo ima sinova J akata, dentista in fotografa, ter Janeza, veterinarskega tehnika; z. biologinjo Marjano Hoenigsfeltl pa otroka Ano in Katro. - Njuna hčerka dr. med. Maruša je predstojnica oddelka in /.bolnik občin Grosuplje, Ivnnčna Gorica, Dohrcpolji- XX, 1998 I') specialistka za higieno in prehrano Inštituta za zdravstveno varstvo Republike Slovenije; z inž. rudarstva Mitjem Parterjem ima študentko geografije Tino in študenta ekonomije Tomaža. V zapuščini Ignacija Valentinčiča in v arhivu, ki je bil uničen januarja 1944, so ostali osebni zapisi v treh registrih. Leta 1894 je Valenlinčič zapisal: "Grad Brinje z. zemljišči vred dne 11.10.1894 od g. Hočevarja Matije iz. Vel. Lašč in od g. Franc Hrena iz Ljubljana kupil sem: I. Grad Brinje, hišo št. 15, kaščo (zdaj hiša 15 a), oba vrta, ostale njive in "Brinjski pot", za vse lo sem plačal v gotovini K 2400. - Vrh tega v gotovini pustim gg. I ločevarju in Hrenu ves zaslužek, ki mi pripada za posredovanje pri nakupu graščine od gc. .losefine Pourjcvc (za fl. 19600 ali K 39200 z vsem fundus instrucliisom vred) in pri razprodaji tega posestva, kateri znesek računam na K 1600.- II. hlev (štala) s šupo, odprodano je bilo It. Drohniču iz Spodnje Slivnice za K 1100. Vse to sem od Fr. Drobnica dne 18. 10. 1894 nazaj kupil za 1200 K. Novi gospodar Ignacij Valenlinčič je od leta 1894 do prve svetovne vojne vložil znatne vsote za adaptacije kašče v stanovanje, za prekrivanje streh, ureditev prodajalne v kletnih prostorih kašče ter za nabavo opreme za sobe v gradu v skupni vrednosti 17600 kron ali 8800 goldinarjev. Grad in kaščo je preuredil in opremil za "letoviščarje", ki so od leta 1899 dalje prihajali v poletnih mesecih na počitnice iz Ljubljane, Pule, Gorice, Dunaja in od drugod. Začetek tujskega prometa ali turizma. Lctoviščarji v Brinju Pred 250 leti so zgradili z. državnim denarjem za tisti čas sodobno državno cesto iz Ljubljane skozi Šmarje in čez. Stehan v Novo mesto in Karlovce, pred 130 leti pa cesto iz Grosupljega čez kraj Krko, po dolini Krke in čez Gorjance do Mcllike. Tod je od leta do leta naraščal promet. Vzdolž, prometnih poti so nastale obcestne furmanske gostilne, kjer so se vozniki odpočili, odžejali in okrepčali, nakrmili konje in v poznih urah dobili prenočišča. Vozniki so prenočevali na skednjih ali s konji v hlevih. Na Grosupljem je bilo tedaj več gostišč: Na Stari pošti, pri Finžgarju, pri Koščaku, pri Rusu, pri Vodičarju, pri Tišlerju s konjskimi hlevi, ki so jih oskrbovali domači hlapci (I lausknechti). Za boljše goste, za meščane in bogatejše gruntarje, ki so se vozili s tresavčki (gigi), koleslji ali celo s kočijami, so po potrebi našli sobo z. bolj udobno posteljo. Pred prvo svetovno vojno je Alojzij Koprivee iz Rogovile, lastnik stare Tišlcrjevc gostilne, reklamiral "gostilno s prenočišči in vinsko trgovino". Pri njem so se ustavljali Gorenjci ter romarji k sv. Martinu pod Boš tanjem, na Kopanj in na Krko k sv. Kozmi in Damjanu. Ob romanjih so imeli vsi gostilničarji dosti gostov. V 18. in 19. stoletju je po Karlovški cesti vozila tudi poštna kočija, sprva vsak teden, kasneje pa večkrat na leden, in sicer s postankom na Lavrici, Stari pošti v Brvacah in na Hudem pri Slični. Staro poštoje imela v zakupu družina Lukmann, na Hudem pa Fedrani. Po odprtju kočevske in dolenjske železnice je bilo kmalu konec tovornega cestnega prometa na daljše razdalje, razvijal se je krajevni promet za prevoz živine, lesa in trgovske robe, romanja pa so bila končana z. okupacijo 1941. V tistem času je Franc Košak odprl kolodvorsko restavracijo, Ivan Rus pa, tudi na železniški postaji, gostišče s prenočišči. Iz, obeh obratov so natakarji ob stoječih vlakih stregli potnikom s pivom, malinovcem in pokalicami, z, Javomikovimi klobasami in svežimi zemljami, ki jih je Žcm-Ijarjev oče navsezgodaj pripeljal iz Ljubljane. Po drugi vojni je prenehal navedeni način gostinstva, le Rusova oz. Lampičeva restavracija je še dolgo delovala z drugačno postrežbo blizu sedanjega lokala Valvazor.. Novi lastnik Brinja Ignacij Valenlinčič je preuredil grad za letoviščarje, ki so prihajali na družinske počitnice iz, Ljubljane, 'Prsta, Reke, Pule in od drugod. Ponudbe za letovanje je objavljal v Slovenskem narodu in časopisu An/.cigerblatt. I/, ohranjenih registrov navajam nekaj imen družin, ki so letovale enkrat ali večkrat v času od 1899 do 1915: Hans Boulik, stotnik avditor (vojaški sodnik) Z rodbino; od julija do septembra 1899 je imel v najemu tri sobe v Gradu. Dr. Ivan Wagner iz Gradca z družino; v Oradu je leta 1900 in 1901 plačal mesečno 30 kron. Ivan Luznar z rodbino z Dunaja; imel je dve sobi in kuhinjo v Mali hiši; stanovali so od 17. 7. 1901. tri mesece, plačali 100 kron. Tega leta so letovali še I lauptman Wurja z rodbino en mesec za 40 kron in e. kr. finančni svetnik Lončar z družino en mesec za 40 kron. Grobclnik z rodbino iz Ljubljane; leta 1903 so imeli 2 sobi v I. nadstropju v Gradu in plačali 160 kron. V istem letu so letovale tudi družine Fr. Dobcrleta & Mondelarja za 240 kron in Roberta Smiclovskvja iz Ljubljane; za 240 kron so imeli 3 sobe v I. nadstropju in kuhinjo. Leta 1904 je spet letovala družina Doberlet & Mondeker ter plačala 240 kron. Obrst Šcme & Draškovie iz Trsta; 3 sobe v I. nadstropju, 2 sobi v Mali hiši ter za zelenjavo z vrta so leta 1905 plačali 460 kron, leta 1906 pa 480 kron. Leta 1906 je major Pattav z rodbino iz Pule letoval za 120 kron, nadgeometer Prešel z gospo za 60 kron in Albert Češko za 84 kron. Inž. Fricd. Hepp iz Ljubljane z rodbino. Imel je 4 sobe v Mali hiši s kuhinjo od 9. 8. 1907 do 21. 9. 1908. Plačal je 615 kron, pri čemer je bila vračunana tudi zelenjava z vrta. Istega leta je dr. Lenac, advokat s Sušaka, za dve sobi v Gradu plačal skupno 120 kron. (Leta 1908 zaradi smrti v družini I. Valentinčič ni sprejemal leloviščarjev). Ilerm. Halbensteiner z. rodbino, iz Ljubljane: 2 sobi v Gradu v I. nadstropju in kuhinja, za 5 oseb dobili 4 postelje in "fcldbet", stanovali od 18. 6. do 27. 8. 1910, plačali za sezono 270 kron. Božidar Valenta z. rodbino, iz Ljubljane: 2 sobi in kuhinja v Mali hiši 15 a, stanovali dva meseca leta 1909, plačali za sezono 120 kron. Božidar Valenta, ravnatelj z rodbino, iz Ljubljane: 2 sobi v Mali hiši in kuhinja, stanovali od 4. 7. do 27. 8. 1910; za sezono plačali 120 kron. Viljem Putiek, gozdarski nadsvetnik z rodbino, Ljubljana; 3 sobe v Gradu, I. nadstropje, in kuhinja; stanovali od 28. 7. do 14. 9. 1911. Za sezono plačali 270 kron, za zelenjavo z. vrta 10 kron. Rudolf .Šega z. rodbino, .3 osebe, Ljubljana, 2 sobi in kuhinja v Mali hiši. Stanovali od 25. 5. do 4. 8. 1911, 67 dni. Pogodili so se po 2 kroni na dan; imel bi torej plačati 134 kron, plačal pa je samo 80 kron, torej dolžan šc 54 kron. Artilerijski stotnik Loh z rodbino, Ljubljana, 2 sobi in kuhinja v Mali hiši, stanovali od 11. 8. do 24. 8. 1911 - 14 dni po 3 krone, torej 42 kron. Dr. Jos. Povalej, e. kr. finančni tajnik - Ljubljana, z rodbino (9 oseb), .3 sobe v Gradu, I. nad-str., in kuhinja, stanovali od 13. 7. do 14. 9. 1912, plačali za sezono 300 kron. Al. Bicbcr z rodbino, iz Ljubljane, 2 sobe v Mali hiši, stanovali od 15. 7. do 16. 8. 1912, plačali 60 kron. Dr. Jos Povalej z rodbino - Ljubljana, 3 sobe v Gradu in kuhinja (9 oseb), stanovali od 15. 7. do 16. 9. 1913. Plačali za sezono stanarine 200 kron. NB: Ker je dolgo deževalo in ni bilo vprašanj za letna stanovanja, sem izjemoma ceneje oddal, za porabo drv za ves čas kron 20, za zelenjavo skoro nič. Stanovanje v Mali hiši je ostalo prazno, ker je šlo zaradi dolgotrajnega deževja malo ljudi na deželo. Alojzij Bicbcr z rodbino - Ljubljana: 2 sobi in kuhinja v Mali hiši (5 postelj), in njegov zet prof. Cadež z rodbino - Gorica: 1 soba v Gradu (2 postelji, 1 divan. - Biebrovi stanovali od 9. 7. do 14. 8. 1914, Čadežcvi od 16. 7. do 17. 8. 1914 (6 in 5 oseb), plačali 100 kron. Dr. Jos. Povalej z. rodbino - Ljubljana, 3 sobe v Gradu, 1. nadstropje, in kuhinja, 9 oseb, stanovali od 16. 7. do 18. 9. 1914, plačali 150 kron. Franc Voclopivc, prokurist s soprogo; 1 soba v Gradu, I. nadstropje, in kuhinja; prišli 19. 9., odšli 20. 10. 1914, plačali za en mesec 40 kron. Grosupeljski vodovod "Povodom gradnje vodovoda, ki se je vršil od 22. 8. 1912 pa do 22. 7. 1913 (s prekinitvijo del od 9. 1. 1913 zaradi zime) je pri meni v Brinju stanovalo razno osobje, ki jc v dveh posebnih knjižicah podrobno navedeno, - za stanovanja, skladišča (v štali), kuhinjo v Mali hiši, prostor za kovačnieo na vrtu, so v tem času meni plačali vkup 1286,29 kron. Po ohranjenih slikah je v Brinju stanoval in uradoval nadzorni inženir Ileine, ki je vodil tlela pri polaganju vodovodnih cevi. Stanovalci v Brinju Med vojno jc od leta 1915 v Mali hiši stanovala učiteljica Ida Papula, kije nekaj let poučevala izmenično oba razreda. Leta 1916 pa je prišla v šolo suplcnlka Otilija Krisch, kije tudi bivala v Mali hiši v Brinju. Goriški in istrski begunci so od 22. maja 1915 zasedli vse stanovanjske prostore. Med njimi so bili: družina Fabretto iz Pule, kapetan Rocco iz Rovigna, Glaviani iz Trsta, sodnik iz Monlfalcona dr. Karel Schncidcr, ravnatelj tovarne sardin iz Rovigna gospod Nicolo Marocco, Lucia Barloli, Eufenia Benussi, sodni svetnik iz Kanala gospod 1. Fabiani, rodbina Bajt iz. Kanala, Emilia Fonda in drugi. Skupno je v obeh hišah bivalo 37 oseb - beguncev, nekateri samo krajši čas, nekateri so se odselili v notranjost Avstrije, večina pa je odšla po zmagi pri Kobaridu na svoje domove. Stanarina je bila uradno določena in je za dvcinpollctno bivanje znašala 1809 kron. Po prvi svetovni vojni so Brinje zasedli primorski optanti, razni brezdomci in upokojenci, med njimi so bili upokojeni strojevodja in prvi aktivni socialdemokrat Miha Markič, čevljar Frane Perme - Ciganov z ženo Pepco Pcrovšek - Šrangarjevo (starša Pepce, umorjene na Urhu), železničarji Birsa, Prestor, Berbruž, goriška doktoranta Fngelbert Besednjak in Drago Kamušič. Prvega junija 1920 je prišla na počitnice družina skladatelja Lajevica iz Ljubljane, avgusta pa družina direktorja banke Slavija Aleksa Thume iz Prage. Leta 1923 so prišli stanovat ruski emigrantje, med njimi grof Luxembourg. Skladatelja Antona Lajovica je v Brinju obiskoval pesnik Oton Zupančič, ki seje tudi zanimal za počitniško stanovanje v Gradu, vendar za njegovo veliko družino ni bilo dovolj prostora. Tistega leta je Zupančič letoval v graščini Koča vas v Loški dolini, kjer je napisal zbirko pesmi Ostrnicc. In kaj bi Župančič napisal, če bi letoval v Brinju? (6) Romctovi iz Stare vasi Rometov rod seje razširil v farah Polica, Prežganje, Šmarje in Lipoglav. Jezikoslovci menijo, da je priimek nastal iz osebnega imena Roman, zgodovinarji pa domnevajo, da je ime Rome iz časov Retoromanov, ki so se v odročnih hribovitih krajih ohranili do konca srednjega veka. Zc v preteklosti seje nekaj Rometov izšolalo in doseglo zlasti v cerkvenih službah ugledne položaje. V matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in v arhivu Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu jc zapisan Andrej Rome, ki je v imenu Kapitlja plačal mestnemu svetu določeno vsoto, da sta sodnik in svet deželnoknežjega mesta odvezala Jerneja Lukšiča (Yerney Lugschitz, od podložništva ter ga predala podložništvu novomeške prostije in Kapitlja. Jernej, sin Janžcla Luk.šiča, kapiteljskega podložnika iz Jurkc vasi (zu JurcndorIT), se je namreč slučajno rodil v Novem mestu in tako postal mestni podložnik, s plačano odškodnino pa je bil odvezan mestnega podložništva, kar dokazujeta uradni (kaneljiski) podpis in vtisnjen mestni pečat z dne HI. maja 1756. V listini ni naveden položaj ali pooblastilo Andreja Kometa, lahko pa se domneva, da je bil ali prost ali ekonom - prokurator. Jožef Rome je bil rojen na Polici (verjetno v Stari vasi, župnija Polica) dne 19. marca 1795. V duhovnika je bil posvečen 19. septembra 1819. Bil je župnik v Kolovratu (1826 - 1832), v Zagorju (1832 - 1837), v Čcmšeniku (1837 - 1857) in nato v Šempetru pri Novem mestu, kjer je dne 12. septembra 1870 umrl. Janez Rome je bil rojen v fari Polica dne 23. marca 1828; maturiral je 1847 v Novem mestu, v duhovnika je bil posvečen 31. julija 1852; nazadnje je bil župnik v Šempetru pri Novem mestu, kjer je I. aprila 1890 umrl. Jožef Rome se je rodil 14. novembra 1848 v Višnji Gori. Vse študije od osnovne šole do maline in bogoslovja jc opravil v Ljubljani. Po posvećenju leta 187.3 je služboval v Kočevju, Cerknici, na Vačah, v Šmihelu pri Novem mestu, Škocjanu na Dolenjskem in nazadnje 27 let do upokojitve leta 1914 kot župnik v Podzemlju, kjer je vstopil v križevniški red. Po upokojitvi jc živci v Šmihelu, na Grmu in v Kapitlju v Novem mestu. Ima veliko zaslug za nastanek dekliške in gospodinjske šole v Šmihelu ter za ustanovitev Dolenjskih novic leta 1889. Bil je velik dobrotnik revnim in podpornik raznih ustanov in prireditev. Pri dveh zaporednih župnikih v Šempetru pri Novem mestu in križniku v Podzemlju so gospodinjile njihove sestre ali nečakinje. V arhivih so iz rodu Rome zapisane sestri Katarina in Neža Rome ter nečakinja Lojzka Zupančič, vse tri rojene v Stari vasi, župnija Polica. V času od 1890 do prve svetovne vojne so podedovale domačijo in vinograd na Trški gori (Sevno 2), hišo v Novem mestu, več poljskih in stavbnih parcel, hranilne knjižice, gotovino in razno opremo. Župniki Rome so upravljali razmeroma boljše in bogatejše župnije, osebno so bili skromni in varčni; delež pri zbiranju in ohranjenju premoženja pa so imele tudi pametne farovške gospodinje iz bližnjega sorodstva. Romctove zapuščine Premoženje se je verjetno nabiralo od druge polovice prejšnjega stoletja in se verjetno prenašalo iz roda v rod: ob smrti prvega šempetrskega župnika Jožeta Romcta leta 1870 na drugega župnika Janeza Romcta, ki jc umrl v Šempetru leta 1890, nato na tretjega župnika - križnika Jožefa Romcta, ki je umrl 20. decembra 1933. Za časa življenja in ob smrti so župnikom stale ob strani in odločale o premoženju sestri Katarina in Neža in nazadnje nečakinja Lojzka. Osrednja osebnost libila Neža Rome, ki jc do svoje smrti leta 1919 več kot 50 let upravljala in delila premoženje med brale, sestre, nečake in nečakinje, preostalo premoženje pa je končno razdelila nečakinja Lojzka Zupančič - Krumpčeva iz Male Stare vasi. Neža Rome je po stricu Janezu Romelu podedovala domačijo s hišo v Novem mestu šlev. 157 in parcelami pod vi. štev. 352 z. vrtom, njivami in stavbišči. Leta 1909 je posest v Novem mestu prodala za 22000 kron Šolskemu kuratoriju v Novem mestu, ki mu je načeloval prost novomeškega Kapitlja dr. Scbastian Elbcrt. Pri plačilu jc prišlo do zapletov, ker je Kapitelj "polinoma" zahteval svoj delež po križniku Jožefu Rometu; zato Kuralorij ni plačeval ne s pogodbo določenih obrokov niti obresti. Čeprav jc bila Neža Rome oškodovana, je dne 16. novembra 1916 z veljavnostjo od 1. januarja 1917 ustanovila dijaško ustanovo ter v ta namen podelila 4000 kron s 4 % obresti. Dijaška ustanova Neže Rome je bila namenjena otrokom sinov in hčera njenega brala Martina Rometa, bivšega posestnika v Mali Stari vasi, fara Polica; to so bili: Janez Rome, posestnik na Sclih pri Grosupljem, fara Šmarje, Jože Rome, posestnik v Mali Stari vasi, fara Polica, France Rome, posestnik na Selili, fara Šmarje, Anton Rome, posestnika sin iz Male Stare vasi, fara Polica, Martin Rome, tedaj v Ljubljani, ter otroci od hčera Nežinega pokojnega brata Martina, to so bili Marija Spendal, Frančiška Kadunc,Tcrezija Kos, Ana Sagmaistcr in Alojzija Novljan, če obiskujejo srednjo ali višjo šolo. O tem je odločal knezoškofijski ordinariat, zato je ustanovno listino podpisal tudi škof Anton Bonavenlura Jeglič, potrdil pa jo je dne 5. junija 1917 Urad deželnega predsednika v Ljubljani. (7) Že pred ustanovitvijo Dijaške ustanove so župniki in Neža Rome podpirali nečake v gimnazijah in drugih srednjih šolah. Po pripovedi poznavalcev Rometove družine je iz teh virov študiral Anton - Tone Rome - Kocjanov iz Male Stare vasi, ki je maluriral in se vpisal na filozofijo. Ker je njegov brat med prvo svetovno vojno padel na fronti, je ostala na gruntu vdova z nedoletnim sinom Jožctom - Kocjanovim Pepelom. Tone je zapustil študij, se z. vdovo poročil in prevzel Romctovo domačijo ter s tem, tudi na željo tet in stricev, preprečil, da se vdova ni poročila s kom tretjim. Jože Rome ml., sin iz prvega zakona, je leta 1932 končal kmetijsko šolo na Grmu, leta 1943 je bil mobiliziran, leta 1945 je z begunci odšel na Koroško, od tam pa v Kanado. Njegov mlajši polbrat Filip -Lipe Rome je do druge vojne končal srednjo tehniško šolo in se izpopolnil v finomehaniki; zgodaj je odšel med partizane, po vojni je vodil Srednjo tehniško šolo ISKRE v Novem mestu, kjer je tudi umrl. Janezu Rometu, najstarejšemu sinu Martina Rometa, so tete in strici kupili posestvo z obsežno furmansko postojanko na Cikavi pri Grosupljem. Pred prvo svetovno vojno je služil denar z gostilno in predvpregami (forajlami) čez Španov klanec. Moških naslednikov ni zapustil. Tretjemu Martinovemu sinu Francetu Rometu so strici - župniki kupili Osrečanovo domačijo na Sclih pri Grosupljem. Njegov najstarejši sin Janez Rome seje pri Turncrju v Šmarju izučil za kovača in si pridobil v Ivančni Gorici zelo uspešno kovačijo. Med vojno so Italijani Janeza ustrelili kot talca in političnega aktivista. Drugi Osrečanov sin France Rome (rojen 1906) je bil deležen podpore iz Dijaške ustanove Neže Rome. Šest razredov gimnazije je končal v Novem mestu, sedmi razred v Šentvidu nad Ljubljano, maluriral je na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je ludi leta 1934 diplomiral iz botanike. Sprva je poučeval na osnovni šoli v Zgornji Šiški, nato kot suplent v Slovenskih Konjicah, po opravljenem pedagoškem izpitu je bil imenovan za profesorja na II. ženski gimnaziji, po vojni pa na I. gimnaziji. Od leta 1949 do upokojitve Iela 1971 jc delal v botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, kjer je urejal nove rastlinske kolekcije ter vodil izmenjavo semen in sadik z botaničnimi ustanovami po svetu. Razen tega je proučeval oplojcvalne odnose medonosnih rastlin ter biologijo in selekcijo kranjske čebele. Kol izvedenec in praktični čebelarje bil član izvršilnega odbora Zveze čebelarskih društev Slovenije in uredniškega odbora Slovenskega čebelarja. O njegovem življenju in delu je pisano v Zborniku župnije Šmarje (1992, 314 - 315). Starejša Osrečanova hči Terezija Rome je po prvi vojni opravila trimesečni gospodinjski tečaj in se poročila z mizarskim mojstrom Ferbcžarjem z Vrha pri Šmarju. Osrečanovo domačijo je prevzel mlajši sin Tone Rome, ki ni zapustil moških naslednikov. Druga gospodinja župnika - križnika Jožefa Rometa (1848 . 1933) je bila nečakinja Lojzka Zupančič - Krumpčeva iz Male Stare vasi, ki je po smrti Neže Rome upravljala ostanek Rometovega premoženja v naravi in gotovini. Tega so bili deležni njene nečakinje in nečaki, otroci njenega brata, lesnega manipulanta in kasnejšega cestarja Martina Zupančiča - Brležnika, Krumpčcvega Martina iz Male Stare vasi. Kmetijo z vinogradom na Trški gori jc dala v last Brležnikovemu Lojzu Zupančiču, njegovi sestri Mici je z doto omogočila možitev s posestnikom in poštarjem Florjančičcm, sestro Jožefo - Pepo pa jc z doto omožila na Osolnikov eeli grunt v Muhaberju. Pred prvo vojno je študijsko pomoč Neže Rome, po vojni pa štipendijo Dijaške ustanove užival Brležnikov sin, L.oj/.kin nečak Martin Zupančič (1894 - 1944), kije leta 1914 maluriral na novomeški gimnaziji. Istega leta je bil mobiliziran in poslan na rusko fronto, kjer je bil kmalu ujet. Po dveh letih ujetništva je vstopil v Drugo dobrovoljsko divizijo; prek Vladivostoka, Singapurja in Sueza je prišel na solunsko fronto. V bojih na tej fronti je dobil več odlikovanj in čin kapetana ter se po petih letih vrnil v rodni kraj. Jeseni leta 1919 se je vpisal na visoko kmetijsko šolo na Dunaju (Bodenkultur) ter leta 1922 absolviral gozdarski študij v Zagrebu. Zaposlil seje pri Gozdni upravi v Zagrebu, nato pri Imovni občini Slavonski Brod ter lesni industriji Našiee. I ,eta 1936 se je zaposlil v tovarni Motvoz in platno Grosuplje. Čeprav je bil po nazoru levičar in marksist, ni bil nikoli član komunistične partije. Med okupacijo je bil od leta 1942 do 1943 interniran na Rabu, januarja 1944 gaje črna roka ubila na Barju pri Škofljici (ZOG I., 1969, 47- 48). (8) Jegličcvi - strojarji na Grosupljem Jegličev rod sc jc razširil v vaseh pod Stolom na Gorenjskem. Znana sta ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonavcntura Jeglič in nestor modernega vrtnarstva in hortikulture prof. ing. Ciril Jeglič. Daljni škofov sorodnik je bil Ivan Jeglič (rojen 1873 v Tržiču), ki se je strojarske in usnjarske stroke izučil v Pollakovi strojarni v Tržišču, nato se je izpopolnjeval na Koroškem, se tam oženil in ustanovil lastno strojarno. Po plebiscitu seje v zimi 1920 - 1921 z družino in strojarsko opremo vrnil in se naselil na Grosupljem. Od Lcopoldine Košakove je sprva vzel v najem, nato odkupil nekdanjo Luckmann - Tsehinklovo sušilnico cikorije in sladkorne pese na Grosupljem (sedaj v dvorišču Kovinastroja). V pritličju je uredil strojarno in prodajalno usnja, v nadstropju pa stanovanje za družino. S Koroške je pripeljal še uporabno opremo, stroje in orodje za si rojenje kož, ki jih je kupoval od kmetov iz okolice, cele vagone soljenih kož. pa je kupoval na I Irvaškem in v Vojvodini, ovčje kože pa v Bosni in Srbiji. S prodajalno usnja je močno konkuriral znani domači Zilmkovi ledrariji in usnjarju Martinu z Lobčka. V delavnici sta pridno delala sinova Ignac - Bogo Fridcl (1904) in Bruno (1910), knjigovodstvo in korespondenco je vodila žena I.eopoldina (1875), rojena Korošica z izrazitim nemškim naglasom. Starejša ženina hčerka Fani je bila učiteljica ali zasebna uradnica; poročila sc je z železničarskim prometnikom Rabičem. .legličeva hčerka Milica je končala vzgojiteljsko šolo ali učiteljišče. Nastopila je na prvi baletni prireditvi v gasilskem domu na Grosupljem v režiji Ane Gale. Za nekaj let je odšla v Hgipt kot vzgojiteljica in učiteljica nemščine. Tretja hčerka Anastazija - Stazi (1915) sc jc vozila dnevno v Ljubljano in obiskovala obrtniške tečaje. Gospod Ivan Jeglič jc bil zelo delaven in uspešen delavec, močne, čokate rasti, uspešen poslovnež in vesele, dobrohotne narave. Večere, posebno konce tedna, je rad preživljal v Rusovi gostilni ali Lampičevi restavraciji z domačimi pivci in igralci za denar (Drobnič, Goršič, Javornik ml., Ulčar). Svetovna gospodarska kriza in sovjetski dumping je močno prizadel slovensko usnjarsko industrijo in mnoge usnjarne so propadle, med njimi tudi Pollakove, .legličeva in druge. (9) Strajfnikovi - Okornovi z Grosupljega Prvotno sta bili na Grosupljem dve celi kmetiji - dva cela grunta: Resnik-Pangcrčeva in Štraj-fnik-Okornova kmetija ter več malih posestnikov, med njimi Kastevčeva, Bubnova, Ahlinova, Mejaševa, KrištofOV3 in Osmukova, vsa druga gospodinjstva so bila uvrščena med kočarje in obrtnike. Z razprodajo Bernardovega - Luckmannovega posestva in brinjske graščine so se posestne razmere nekoliko spremenile, po drugi vojni pa je bil večji del zemljišč v gradbenem okolišu skoraj v celoti pozidan. V Mali kroniki se jih bomo dotaknili vsaj z. nekaterimi podatki in usodami. Štrajfnikova domačija je stala sredi gornjega dela vasi, polja pa so se razprostirala proti severovzhodu med Jerovo vasjo in Kamno gorico. Že sredi prejšnjega stoletja so obnovili ter z opeko pokrili prostorno hišo in zgradili velika gospodarska poslopja. V hlevu so gojili okoli 20 glav govedi, med temi dva para volov za delo na polju in gozdu, ter imeli konja za vožnjo s kolesljem k nedeljski maši v Šmarje. Gospodar starejšega rodu je bil član Kmetijske družbe in pristaš župana in deželnega poslanca Franca Košaka. V družinski knjigi iz leta 1931 sta bila vpisana drugi in zadnji iz tretjega rodu: Alojz (roj. 1871), uspešen gospodar, pridelovalec žita, krompirja in krme; po smrti žene Jožefe - Cestarjeve je ostal vdovec in neizmerno žaloval za ženo, ki je umrla na porodu. Sina Alojzija -Lojzka je vzredila Javornikova Franca - rojena Mikiič, ki je skrbela zanj kot teta in mati. Po maturi leta 1939 seje Lojzek v 18. letu starosti vrnil v očetovo hišo in sc leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Na operaciji slepiča leta 1943 jc zaradi krvavitve umrl. Bil je zadnji z, imenom Okorn na Grosupljem. Franc (roj. 1873) in Janez (roj.1875) sta ostala samska in delala na družinski kmetiji do smrti. Ivanu (roj. 1878) se je omožila z. železniškim uslužbencem Ivanom Pajcrjcm. V Bohinjski Bistrici sc jc rodil njun sin Ivan (1915), ki jc obiskoval srednjo šolo v Ljubljani ter se dnevno vozil z vlakom z Grosupljega. Zato je bil ob popisu leta 1931 vpisan skupaj s sestro Marijo (roj. 1919) v Strajfnikov popisni lisi. Na Strajfnikovi domačiji se menjavajo lastniki; razen nekaj njiv in gozda je zemlja razprodana in pozidana. Na mestu kmetije seje ustvarila nova podoba in meščanski način življenja. Rcsnikovi - Pangrčcvi Resnikova domačija je stala ob Cesti na Krko na mestu sedanje mehanične delavnice. Lice na zunaj bogate hiše z baročnimi prvinami na portalu in okenskih okvirjih je bilo obrnjeno proti severovzhodu, zadaj je bilo obširno dvorišče s hišo za posle, s skednjem in prostornim hlevom s 24 stojišči za 4 konje in 20 glav govedi, v prizidku pa hlev za svinje s porodnišnico. Kozolec - topler z repoma in dvakrat po šest okni je stal dalje ob cesti proti jugovzhodu, v nadaljevanju pa obširen sadovnjak z ostarelimi jablanami in izborom sort iz Bleivveisovih časov. Resnikova kmetija je bila ena izmed najmočnejših v širši okolici. V matrikah je gospodar Anton Pangrc (1834) vpisan kot Grosshubncr, torej celozcmljak s posestjo v eelku. Posest se je širila od dvorišča in sadovnjaka proti jugu, zajemala večji del Mrzlih njiv ter segala čez Dolenjsko železniško progo do potoka Bičjc. V rodu Antona Pangrea st. so bili trije otroci: Ivana (1856-1926) se je poročila z gostilničarjem in vinskim trgovcem Alojzijem Koprivccm -Tišlerjem, ki jc v Rogovih, na križišču cest proti Krki in Tbrjaku, zgradil celo gospodarstvo: hišo z. gostilno in prenočišči, konjski hlev, vinsko klet in kasneje šc meščansko hišo - Koprivčevo oz. Kosovo vilo. Na tem prostoru je sedaj Mizarstvo Grosuplje. Koprivcc je dobil od Resnika za doto obsežno njivo z, gozdom, ob razprodaji brinjske graščine pa je kupil njivo in gozd na prostoru sedanje tovarne Motvoz in platno. V gostilni je Alojzij Koprivcc za grosupeljsko "inteligenco" občasno prirejal družabne veselice s plesom ( grdo imenovano kuzel bal!) in maškerade. Razen tega je bila Tišlerjeva hiša znana kot postojanka, kjer so sc med drugimi vozniki v smeri proti Krški dolini ustavljali gorenjski romarji, ki so do druge svetovne vojne obiskovali svetišče na Kopanju ter božjo pot k sv. Kozmu in Damjanu na Krki. Ker je Koprivčev zakon ostal brez otrok, sta zakonca sprejela za svojega , vzgajala in šolala ženinega nečaka Frana Kosa, ki jc postal učitelj, biolog in prvi direktor samostojnega Prirodoslovnega muzeja Slovenije (ZOG 16, 179-181). Marija Rejnik (1859-1891) seje poročila z učiteljem Francem Kosom (1859-1886), doma iz Polhovega Gradca, in rodila sina Frana, ki je osirotel v nežni mladosti. Zato ga je v rejo in vzgojo prevzela teta, poročena Koprivec na Grosupljem. Anton - Tone (1864) je podedoval Rcsnikovo posest, sestri Mariji je izplačal doto, sestri Ivani pa je poleg dote prepisal del velike njive ob Koprivčevi domačiji čez cesto proti zahodu. Anton Pangrc jc bil umni kmetovalec, član Kranjske kmetijske družbe. Zgledoval se je po Francu Košaku. V hlevu je bilo 20 govedi in dva para konj. Med prvimi je oral z železnim Saekovim plugom, žito pa je mlatil z mlatilnico na gcpcl. V svinjaku je vzrejal plemenske prašičke. Velik del dohodka je prinašalo pridelovanje krompirja Oncida za seme po naročilu Kmetijske družbe. V zakonu so se rodili trije otroci: Anton - Tone (1893-1915); Angela (1891) se je poročila z Antonom Galetom -Vodičarjevim Tonetom, ki se je v Ameriki izučil za peka. Po vrnitvi jc na Resnikovi njivi, nasproti Ulčarja zgradil hišo in pekarno. Imela sta štiri otroke. Leta 1945 je družina odšla čez Koroško v ZDA. . Alojz (1896) je konec dvajsetih let prevzel gospodarstvo, ki jc bilo zaradi krize močno prizadeto, zato je šla kmetija rakovo pot. Po njegovi smrti jc pridelavo vodila hišna pomočnica Franca Knez (1908) iz Velike Stare vasi. Večji del zemljišč je pozidan, kmetije ni več, z. Alojzom pa jc umrl zadnji imena Pangrc. (11). Smoletovi in Smolejevi iz Šmarja Priimek Smole, razširjen v osrednji Sloveniji, so nosili zbiralec narodnih pesmi, trgovec in Prešernov prijatelj Andrej Smole (1800-1940, politika, Janko in Jože Smole, zgodovinarka Majda Smole (r. 1924), pomologinja Julija Smole, diplomat Marijan Smole (r. 1924) in drugi. Novomeški priimek Smole jc nastal iz imena Smola, tako se je pisal grašeak na Grmu Anton Smola in njegov vnuk Janez. Smola-Smole, nekdanji direktor Slovina v Ljubljani. Originalni priimek Smola še nosijo potomci tovarnarja kmetijskih strojev v Šentjurju (Feliks Smola). Večinski del priimka Smole je nastal iz imena Smolej, ki je razširjeno v gorenjskem kotu, v Kranjski Gori, na Jesenicah in po naseljih ob tromeji med Koroško in Kanalsko dolino. Med temi je znan esejist in prevajalec Viktor Smolej. Iz. gorenjskih Smolejev izhaja tudi obrtniški, trgovski in intelektualni klan Smoletov iz. Šmarja. Pradcd Valentin Smolej, mesar na Jesenicah, se je proti koncu 18. stoletja poročil z Ano Klofutar z Jesenic. Valentinov sin Mihael Smolej (1814-1857) je leta 1821 prišel v Šmarje, se izučil za mesarja in se leta 1843 poročil z Marjano Anžič. Imela sta osem otrok. I liso, ki je sedaj Šušlar-jeva, jc zgradil pod Smoletovim hribom, meso pa je prodajal na prevozni mesnici in od hiše do hiše, zlasti pa ob žegnanjih, na sejmiščih in ob drugih praznikih. Njegov sin Mihael Smolej (1844-1925) je bil ob poroki z Marijo Škrjane že vpisan s priimkom Smole. Mesarstva sc je izučil pri Jožetu Zaviršku v Šmarju. Po zgodnji Zavirškovi smrti je Mihael vzel v najem Zavirškovo mesarijo, pozneje je imel svoj obrat v Šmarju, podružnični prodajalni pa v Višnji Gori in Šentvidu pri Stični. V dveh zakonih seje rodilo 15 otrok. Podružnico v Višnji Gori je prepustil sinu iz. prvega zakona Mihaelu (III.) Smoletu, ki je obrt prodal pomočniku Turku, sam pa se zaposlil na železnici; podružnico v Šentvidu jc prodal mesarju Krašovcu, izkupiček pa dal za doto hčeram Mariji in Lojzki. Irance in Anton (tudi iz prvega zakona) sla odšla v Ameriko in tam imela mesarijo. Anton Smole, brat Mihaela (II.), je imel gostilno Pri Tonku na Razdrtem (sedaj gostišče Prpar), en bratje bil kovač s kovačijo na Razdrtem, tretji bratje bil tapetnik in sedlar na Razdrtem, ena sestra pa je bila poročena z dacarjem Lahom, očetom pisatelja dr. Ivana Laha (1881-1938). Pri očetu Mihaelu (II.) so se mesarstva izučili njegovi trije sinovi iz zakona z, Marijo Škerjanec (1865-1952), in sicer: Jože. Smole (1892-1984) je bil mesar in goslilničar v Žužemberku. Njegov sin Marijan Smole (1924) je končal pravne študije v Ljubljani in diplomatsko šolo v Beogradu. Služboval je na Ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu, sprva kot tajnik raznih delegacij, nato kot gospodarski ataše v Atenah, New Dclhiju in Bukarešti. Lojze Smole (1895-1965) je imel mesarijo v Litiji. Jakob - Jaka Smole (1895-1975) je podedoval domačijo, ki jo je oče Mihael kupil na dražbi kot Strubljevo gostišče, in Hrib, to je sedanjo Smoletovo domačijo, ter tu odprl gostilno in mesarijo. Jakob se je leta 1928 poročil z Julijo (1905-1982), hčerko posestnika, trgovca z lesom in župana Mihaela Adamiča iz Praproč (1864-1949) in ženc, roj. Žitnik z Gatine (1864-1941). V zakonu Jakoba in Julije so se rodili trije otroci: Julija (1930) je maturirala na gimnaziji in diplomirala iz agronomije v Ljubljani ter opravila magisterij in doktorat znanosti. Po praksi in vodenju Sadne drevesnice in vrtnarije v Kamniku je v rednem postopku dosegla naziv od asistentke do redne profesorice na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. - Dora (1931) je končala kemijo na Srednji tehniški šoli v Ljubljani; vso delovno dobo je službovala v Centralnem laboratoriju Kmetijskega inštituta Slovenije. V zakonu z Marjanom Pcrbežarjcm (1930) z Razdrtega sta se rodila slavistka Ida (1963) in računalničar, podjetnik in svetovalec za podjetja.Jure (1965). - Rado (1938) je končal srednjo veterinarsko (sedaj agroživilsko) šolo v Ljubljani. Vso delovno dobo je delal kot trgovski posrednik za podjetja Emona, Agrotehnika in Gruda v Ljubljani. V zakonu z Nado Lavrič sta se rodila Tatjana (1964) in Igor (1965). Marija Škcrjanec je z Mihaelom (II.) rodila 9 otrok, poleg Jožeta, Lojzeta mJakoba še šest deklic: dvojčici Rezika in Francka (1889) ter Tepca (1891) SO odšle v Ameriko, Anica (1901) in Angela (1902-1985) sta bili poštni uradnici, Tončka (1905-1927) pa gospodinja. Stara teta Marija Škcrjanec je bila trikrat poročena: prvič z mesarjem Jožefom Zavirškom, ki je mlati umrl, drugič z Jožefom Prosenom, ki je bil solastnik kasnejše Šormovc domačije v Šmarju, in tretjič z učiteljem Antonom Mazkom (u. 1883), kije priženjeni del kmetije razprodal: ostanek posesti po Mariji Škcrjanec - Mazek sta podedovala dva njena nečaka - brata Škcrjanec, Sormova iz Stare vasi: Matevž Škcrjanec - Šorm je imel največjo kmetijo v Šmarju. Oženil se je z Garbasovo iz Tlak. Imela sta več otrok: sin Jože (1892-1988) je bil večkrat ponovno izvoljen za župana občine Šmarje; hčerka Anica (r. 1902) je bila občinska tajnica, kasneje pa več let voditeljica pošte Šmarje - Sap; sin Karel je bil poštni uradnik. V njegovem zakonu se je rodil profesor kemije dr. Jože Škcrjanec. - Anton Škcrjanec je po teti podedoval del posesti z gostilno Pri Mazku, poročen z Brajerjevo s turjaške gostilne; imela sla 9 otrok: Anton - Tone je podedoval posest z gostilno, France je bil zastopnik Tovarne kmetijskih strojev Kremžar iz Šentvida nad Ljubljano, po drugi vojni pa turistični delavec, Lojze je bil poštni uradnik v Ljubljani, Milan je bil načelnik železniške postaje Borovnica, Minka seje poročila z Gavrančičem iz Zagreba, 1'epca seje poročila s trgovcem Šuš-larjcm z Dolenjske ceste; imela sta sina Francija, ki je padel med vojno, hči Ruda je akademska slikarka, druga hči pa je uradnica, Tončka se je poročila Fon, nato z dr. Boletom. Najmlajša Šker-jančeva je Pavla, poročena Rome, sin Janez, dr. vet. medicine, vodi živinorejsko službo v Agrokombinatu Barje. Smoletovi, Škerjančcvi in drugi niso bili odvisni od kmetijstva, saj so se trije rodovi pečali predvsem Z obrtjo, trgovino in gostinstvom, četrti rod pa se uveljavlja v intelektualnih in drugih sodobnih poklicih. (12) Viri in literatura Mala kronika občine Grosuplje temelji na listinah Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, na katastru in zapisanih virih v literaturi, na družinskih arhivih, na pričevanju sodobnikov, še živečih in pokojnih, pa tudi na avtorjevih spominih. Nekateri viri so zapisani med vrsticami besedila; verjet- no jc tudi nekaj netočnih podatkov, za katere se avtor prizadetim opravičuje z obljubo, da bodo popravki objavljeni sproti ali na koncu. 1. Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937 in Krajevni leksikon Slovenije, 2. knjiga, 1971: Grosuplje in Stranska vas; ZOG 16, 1990, 71-88. 2. Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, 1982: Brinje, Kravjek, Mačcrol; Vsi slovenski gradovi, 1997. .3. Katastrske mape in deželna deska (Grosuplje, Brinje) v Arhivu Slovenije. 4. Družinski arhiv Fedran in pripoved dr. Gregorja Fedrana dne 31. 10. 1969 na Hudem. 5. Fedran ing. Ludvik: ZOG L, 1969, 37-38. 6. Povzetek iz treh ohranjenih registrov in zapiskov Ignacija Valentinčiča. Arhiv so januarja 1944 razdejali Kociprovi in Rupnikovi vojaki. V njem je bil komplet vezanih Ljubljanskih zvonov od leta 1881 do prve svetovne vojne, publikacije Slovenske matice in Mohorjeve družbe, komplet Oestereichisch-Ungarisehe Monarehie im Wort und Bild (deset zvezkov je še ohranjenih), Poezije doktorja Franceta Prešerna (1847) in Stritarjeva izdaja 1866, Gregorčičeve poezije, Aškerčeve Balade in romance, Jurčičeve, Tavčarjeve, Trdinove in druge povesti. Valenlinčič je bil član pevskih društev Ljubljanski zvon in Lira, član (iril-Metodove družbe ter Sokola. V veliki skrinji na podstrešju je bilo nekaj map z družinskimi, posestnimi in drugimi dokumenti, cesarske podobe in slike kardinala Missia in škofa Slomška. 7. Nadškofijski arhiv v Ljubljani in Kapiteljski arhiv v Novem mestu o župnikih in križniku Rome, zbral arhivar France Baraga, Ljubljana, Stari trg 5. 8. Razgovori s prof. Francetom Rometom in Martinom Zupančičem v letih 1935-1941. 9. Arhiv občine Grosuplje, depo Šmarje-Sap; popis prebivalstva 1931. 10. Razgovori z. Minko Žitnik (1914), poročeno Valentinčič; avtorjevi spomini. 11. Pripoved staršev in strica Mihala, dopolnjena s podatki popisa prebivalstva 1931. Lastna spoznanja in srečanja z občani v času, ko sem pod županom Mihaelom Adamičem v letih 1928-1931 vodil zapisnike sej občinskega odbora; 12. Iz. šmarske župnijske kronike in družinskih listin zbrala Julija Smole (1930) svojih (glej pismo z dne 26. 7. 1997) in iz zapiskov oblikoval avtor. POLIŠKJ UČITELJI (1854-1997) Kratek pregled Janez Seme * Preden začnem pripovedovali o poliških učiteljih, ki so me učili v tamkajšnji osnovni šoli, torej po osebnem spominu, potem pa še o nekaterih učiteljih pred temi po očetovem pripovedovanju ter po pisanju o njih in poznejših, naj navedem nekaj podatkov iz Zbornika občine Grosuplje, in sicer po prispevku Etbina Bojca POLICA (1970) in Cvetka Budkoviča STO LET POLIŠKE OSNOVNE ŠOLE (1972). Prizadevanja deželne vlade (pod Avstro-Ogrsko) za redni pouk na Polici so se pričela že leta 1854, obnovila pa 1856, koje bilo tedanjemu župniku Janezu Barliču naloženo, da poskrbi za novo šolo, češ da ima Polica že 119 šoloobveznih otrok. Zadeva seje odložila za celih 15 let. 1871 jc bilo končno le sklenjeno, da šolo zgradijo. Predsednik gradbenega odbora je postal Anion Skubie, za njim Martin Šcme. Šolo so zgradili v 50 delovnih dneh! Pouk se je začel 8. januarja 1873. Do 1872 so učili domači župniki v župnišču, toda predvsem verouk, saj pravih učiteljev s končanim učiteljiščem še dolgo ni bilo toliko, da bi jih pošiljali tudi na manjše podeželske šole. Tako je na Polici poučeval župnik Martin Drčar nekaj let pred 1873, prvi učitelj enorazrednice pa je bil organist Matej Jereb, 1873-75, za njim Janez Bohinc, 1875-77, organist Janez Brus, 1877-80, začasni učitelj Janez Banlan, 1880-81, in Janez Ziegler, 1880-84. Leta 1884 je prišel na Polico prvi učitelj z dokončanim učiteljiščem in zaključnim izpitom JANEZ DREMELJ - podpisoval se je vedno IVAN DREMELJ - ki jc od vseh poliških učiteljev do danes najdlje učil na tej šoli: od 1884 do 1920, torej kar 36 let! Marija Leveč (stanovala je pri nas), prva učiteljica na dvorazredniei, je učila 1908-11, učiteljica Marta Mren, 1910-11, učiteljica Helena (Lcnčka) Šcme 11 let (1911-22). Zakonca Janežič sla poučevala od 1920 do 1946: Franc (Rado), upravitelj, 25 let (1920-45), učiteljica Terezija (Zinka) 24 let (1922-46). Silvester Pcrhavc, 1937-41, je bil trikrat na orožnih vajah, 1942 v nemškem ujetništvu; podobna žrtev vojne je bil učitelj Andrej Pirjevec, kije učil 1941-42 in bil odpeljan v internacijo v Padavo. Sledilo je 30 učiteljic, vse do 1972, do koder sega tale izvleček. Odmaknjen od Police jih seveda nisem poznal. V temle prispevku za Zbornik govorim o poliških učiteljih od 1872 do konca 2. svetovne vojne oz. leto, dve po njem, vendar naj dve učiteljici še posebej omenim: Jožefo Mohorič-Erjavee, ki je učila od 1937 pa menda do 1945, kot prvo učiteljico na štirirazrednici in Anico Turk, kije kot vodja šole poučevala 16 let (1956-72). Od začetka 2. svet. vojne so na štirirazrednici 4 učitelji poučevali 191 učencev: Franc (Rado) in Terezija (Zinka) Janežič ter zgoraj navedeni Mohoričeva, Pcrhavc in Pirjevec. Menjavali so se Nemci, Italijani, partizani. Ker je 1944 šola pogorela, so 4 učitelji poučevali v gasilskem domu in v privatni hiši - 180 učencev. * Kranj 4000, Koroška 16, prof. romanist 30 Jane/ Šcmc Poglejmo malo nazaj. Medtem ko je nadučitelj Dremelj poučeval v razmerah Avstro-Ogrskc polnih 36 let, sta nadučitelj Franc in učiteljica Terezija - po 9 letih službovanja drugje - na Polici poučevala v stari Jugoslaviji 25 oziroma 24 let, vsi prizadevno, vestno in uspešno. Med nekdanjimi krajevnimi šolskimi nadzorniki sta bila župnika Andrej Pipan in Josip Švigclj ter kmet Martin Seme, med okrajnimi in deželnimi pa baron Beno Tauffcrer. Verouk sta razen prej naštetih duhovnikov poučevala župnika Josip Bambič (med njegovo boleznijo patri stiškega samostana) in Janko Dolenc. Med prvo svetovno vojno so morali po šolah nabirali denarne prispevke, zinska oblačila, perilo in kovine (zlato, srebro, železo, baker) za vojsko. Razpisanih je bilo sedem vojnih posojil. Proli koncu vojne je bilo ukazano nabirati še volno, cink, svinec, kavčuk in razno rastlinje, npr. robidov-je, za zdravila in čaj. Nadučitelj Dremelj je dobil Metelkovo nagrado ter pohvalo deželnega šol. sveta in ministrstva. Stanje učencev se je zelo spreminjalo: od rekordnih 222 v š. I. 1906-017 do 202 v I. 1942 in celo do 59 v I. 1970 (1. in 2. svet. vojna, bolezni, delo na kmetijah). Zaradi gripe in španske je bila šola leta 1919 zaprta 23 dni. V izredno hudi zimi 1926 in še hujši 1929. leta, koje temperatura padla celo na -30 C, pa tri tedne ni bilo pouka in zbolelo jc tričetrt otrok! Ze leto prej so domala vsi šolarji zboleli za ošpicami. Zdravnika dr. Jenko in dr. Fcdran sta otroke cepila proti črnini kozam ter opravljala zdravniške preglede in predavala o (nalezljivih) boleznih. Banovinski zdravnik iz. Ljubljane je cepil tudi proti davici in škrlatinki. Leta 1940 je polovico učencev zbolelo za mump-som. Za to in drugimi boleznimi je vsako leto umrlo nekaj otrok. Čezmerno pitje alkoholnih pijač po 1. svetovni vojni je postalo zaskrbljujoče. Zlasti mladini so priporočali abstitenco ter ljudi navajali k zmernosti: s predavanji, razstavami in pisanjem o škodljivem alkoholizmu. 1929 je prenehala ponavljalna šola in se začela uvajati 8-lctna šolska obveznost z matičnimi listi. Vsakoletni pouk seje začel 1. septembra. Zaradi povečanega števila šoloobveznih otrok sta bila 1937. leta uvedena 3. in 4. razred. V začetku 2. svet. vojne so se v šolskem stanovanju nastanili Nemci, v novi I labjanovi hiši in v gasilskem domu pa 150 italijanskih grenadirjev, za njimi pa finanearji (bližina nemško-italijanske meje). Nemci so maja 1941 zapustili Polico, ki je pripadla t.i. "Ljubljanski pokrajini", in zasedli Troščinc, Gorcnjo in Dolenjo vas, Mali Konec, Kožljevee in severozahodni del Blečjega Vrha. Tedaj so le otroci jugovzhodnega dela vasi lahko hodili v poliško šolo. V prvi polovici I. 1942 je delovala "zimska kuhinja", in to v učiteljskem Stanovanju, od koder so se Jancžičevi že I. 1939 preselili v svojo hišo. Da se sovražnik ne bi naselil v šoli, sojo partizani leta 194.3 požgali in pouk je trajal le en mesec. Od 1945 do 1972 jc na Polici poučevalo 25 učiteljev, nekateri le po kak mesec. Marija Gril pa je od 1948 do 1951 sama učila vse štiri razrede: zaradi prehudega naponi jc morala iti na dopust. Šola je ostala štirirazredniea. Višje razrede pa obiskujejo učenci na (irosiipljcm, kamor se vozijo s šolskim avtobusom. Osemletna učna obveznost je bila realizirana leta 1955, centralni šoli na Grosupljem pa je bila poliška priključena 1962. Icla. Na poliški šoli je precej rejencev, za katerih uspeh in vedenje se njihovi slarši kaj malo zanimajo, njihovi poliški varuhi pa tudi malokdaj "utegnejo" hoditi spraševat po uspehu. Poliška osnovna šola in učiteljsko stanovanje Kar sledi, je napisano po mojem doživetju in spominu, deloma pa po očetovem pripovedovanju. Posneto med I. 1911, ko je prišla učiteljica Helena Seme na Polico, in 1920, ko je umrl nadučitelj Ivan Dremelj Polica 1931. Župnik g. Josip llambič - katehet, učiteljica Terezija Janežič, šol. upravitelj Franc Janežič, del poliških šolarjev Lepa stavba na zgornji strani krajevne eeste skozi I Irib je šolsko stanovanje za poliške učitelje. Hiša je z nekaj stopnicami pred vhodnimi vrati ter trodelnima oknoma na levi in desni, s prav takim pa v zgornjem stanovanju, od nekdaj ena najbolj vidnih in prikupnih na Polici. To velja še prav posebno za čas pred desetletji, ko je bil učiteljski slan na deželi najbolj spoštovan, šolski upravitelji so pa s svojimi družinami tam stanovali čez dvajset ali celo trideset let. Taki šolniki so skrbeli za urejenost šole in stanovanja, ki naj bi bili vzor šolarjem, krajanom in tujcem, ki hodijo v to vas ali jo prečijo. Stavba je višjepritlična z domala kvadratnim tlorisom - stoji na malo nagnjenem terenu - in ima tri sobe, dve na cestni strani, eno in kuhinjo s shrambo ter kletjo spodaj pa na severni, vrtni strani. S pločevinastim nadstreškom pokrile stopnice v klet so vodile od zunaj. Vštric kuhinje so bile sanitarije in v loku speljane stopnice do zgornjega stanovanja za učiteljico (ali učitelja), kadar spodaj stanujoči upravitelj ni imel zakonskega para istega poklica. To stanovanje je za Drcmljevih in učiteljice Lenčke obsegalo kuhinjo na severu in veliko, dolgo sobo na južni strani. Kot v spodnjem stanovanju sta bili tudi v tem po eno trodelno okno v vsakem prostoru. Nemajhen sadni, zelenjavni in cvetlični vrt se razteza proti severu, levo od tega stoji drvarnica. Komaj opazna dovozna pot je med hišo in vrtom, ozka pešpot pa pelje med levo stranjo stavbe in, odkar vem, skrbno vzdrževano škarpo do dva metra više ležečega Možakovega vrla z žično ograjo. Sama stavba je še kar funkcionalna, pomanjkljiva pa je preskrba z vodo strešnico, ki so jo njeni stanovalci menda vse do okoli 1950. leta dobivali iz. vodnjaka na desni strani pred šolo. Vodo so vlekli iz vodnjaka z vedrom, ki je bilo z verigo pripelo na vreleno velikega kolesa. Voda je bila dobra in čista, preeejala seje skozi nekakšno sito s peskom in ogljem, vsaj pozneje. Kako da niso s šolsko stanovanjsko hišo zgradili tudi vodnjaka blizu kuhinje? Neverjetno! Druga neprijetna zadeva se tiče razgleda i/, spodnjih prostorov stanovanja. Razen dveh podstrešnih oken gledajo vsa druga ali proti severu ali proti jugu, in drevje za vrtom, enako to na južni strani, s šolo vred zastira pogled na obe strani. Proti vzhodu in zahodu pa sploh ni oken v spodnjem, upraviteljevem stanovanju. Da bi se videlo vsaj gor proti Kuclju in dol proti delu Dolenjskega gričevja! Ker je leta 1X72 zgrajena šola dobila vodnjak šele 1X92, celih 20 let pozneje, so se učitelji oziroma Drcmljeva družina (najbrž) z vodo oskrbovali iz. farovškega ali Možakovega vodnjaka... Pa je tudi potem ostalo nemalo nevšečnosti z nošenjem vode čez cesto. Zlasti kočljivo je bilo ob pralnih dnevih in ob večjih obiskih, ko je bilo treba prinesti do pet in več veder votle. Po takratni miselnosti in zaratli spoštovanja učiteljskega poklica se kar ne bi spodobilo, da bi vodo nosil šolski upravitelj ali njegova žena, preveč jo je spoštoval. Pač pa sojo prinašali sosedje in sorodniki, za kar se jim je učitelj Dremclj pošteno odtlolž.cval. V 1X72. leta zgrajeni šoli seje pouk začel v januarju, prvo šolsko leto pa končalo v juliju 1X73. Vse tlo 18X4, ko je šola postala dvorazredniea, so poučevali domači župniki in (v začetku imenovani) organisti, usposobljeni za poučevanje v prvem razredu. Moj oče in njegovi bratje so hodili v slabo uro oddaljeno Višnjo Goro, kjer so eni končali dveletno, drugi tri, dva pa štiri leta osnovne šole, kar posebno velja za strica Jožeta, ki je bil sprejel na ljubljansko gimnazijo. Tudi nekaj drugih Poličanov je obiskovalo višnjegorsko šolo. Konec 19. in še dokaj časa v 20. stoletju so nešolane učitelje imenovali šolmašlre (iz nem. Schulmeister). Oče je včasih omenil enega od lakih, ki je bil vešč branja, pisanja in računanja, a iz mesta poslan na tleželo, popoln nepoznavalec kmečkega življenja in poljskih kultur, najbrž ludi gospodinjstva, sicer očeta menda ne bi vprašal, na katerem žilu rastejo žemlje. Komaj verjetno, a resnično. Po letu 1900 so le izjemoma poučevali malo šolani, a nadarjeni šolmaštri, kakršen je bil orga-nist Janez Brus, ki je tri leta poučeval na Polici (1X77-X0). Z družino stanujoč v bližnji Jamnikovi (Strajnarjevi) kajž.i, je vsak dan prihajal k mojemu očetu na pogovor in po razna živila. Ker sla se dobro razumela in gaje moj oče še po njegovi smrti leta 1915 na Polici pogosto omenjal, zlasti kot dobrega organista in ljubitelja narodnih oz. ljudskih pesmi, sem ga tudi jaz ohranil v spošljivem spominu. Brusovi otroci so sc umaknili s Police, kamor so sc pa še desetletja radi vračali, predvsem v Možakovo gostilno. Nadinžitelj Dremelj z družino in učiteljica Lenčka Kol bi sc vse dogajalo včeraj, pa od zavedanja hranim v spominu nadučitelja Ivana Dremlja -tako se jc zmeraj podpisoval - prvega učitelja na Polici z zaključnim učiteljiščem, po domače Novakovega z bližnjega Spodnjega Brezovega, ki se jc po smrti prve žene ponovno poročil z mojo teto, očetovo sestro Marjeto Ano. Oba otroka iz prvega zakona, učiteljiščnik Ivan in mlajša Mici, sta umrla v cvetu mladosti za tuberkulozo. Tudi v drugem zakonu ni bilo zadevne sreče: rosno mlada sta ugasnila sinčka Avguštin in Gustcl. Dremljeva sta z razumevanjem prebolela hudo izgubo, vendar, vsaj navidezno, on bolj kot ona, moja teta, v katere obrazu sem vedno bral globoko travmo s skrito bolečino in žalostjo. Po potresu 1895 sc jc morala Dremljeva družina zaradi hudo poškodovane šole in šolskega stanovanja pod isto streho - v začetnih letih šole je bil prvi in edini razred na levi strani hodnika, upraviteljevo stanovanje pa na desni, kjer je bil po zgraditvi šolskega stanovanja prvi razred, drugi pa na levi - preseliti dol v bližnje Gradišče h Kraljevim (lc začasno). Po popravilu šole in zgraditvi stanovanja so se Drcmljcvi tja preselili 1909. leta. Na Polico je prišla učit I Ielena (Lenčka) Šeme, hči očetovega bratranca Dulharja z Gatinc. Vselila se je v gornje šolsko stanovanje. Simpatično, živahno in inteligentno, kakršni so bili vsi njeni, od originalnega očeta Janeza in njegovega brata obeti ta Fronca pa do sestre Manicc, tudi učiteljice, in do brata "havptmana", so jo med glavnimi in drugimi počitnicami obiskovali s takrat daljnjega Dunaja ali kakega drugega kraja službovanja. Vesela Lenčka jc prihajala k nam v vas, zlasti pozneje zaradi pošte, zakaj s pomožno poštno dejavnostjo smo se Brcgarjevi ukvarjali od začetka prve pa skoraj do druge svetovne vojne. V Višnjo Goro smo hodili ob ponedeljkih, sredah, četrtkih in sobotah, štiri sestre in trije bratje, po starosti. Pozneje o počitnicah večinoma jaz, ker so oni več koristili pri delu na kmetiji. Z mlajšo sestro Ivanko sva več let nosila pošto tudi v Hrib, župniku, učiteljem in v obe gostilni. V Višnjo Goro smo pešačili, v slabem vremenu jc brat zajahal konja, v lepem pa kolo, enako pozneje jaz. Včasih jc bila poštna torba nabito polna in za Poličanc smo prinašali desetine artiklov iz tamkajšnjih bolje založenih trgovin, za Dremljcve in šc koga pa meso od mesarja ter, naprošeni, za sovaščane opravljali razne zadeve na sodniji, pri financarjih, na žandarmeriji in drugje. Ob prinosu pošte jc "poštarja" čakalo tudi čez dvajset nestrpnežev, posebno pozimi in med prvo svetovno vojno. Največ pošle je prihajalo za šolo, malo manj za župnišče. S pošto prihajajoč v Hrib, sem kot nižješolec spoznaval razliko med našim, kmečkim in njihovim, prosvetnim delom, vzporedno pa razlike v opremljenosti stanovanjskih prostorov. Mi smo sc preživljali z delom na kmetiji, oni z učiteljsko plačo. V spominski skrinjici še danes vidim strica Dremlja, sedečega za kuhinjsko mizo (v zimskem času), na katere eni strani je bilo njegovo mesto z raznimi papirji in pisali, na drugi pa gospodinjsko. Teta Ana jc hitela sem in tja, koje pripravljala kosilo, po katerem je izzivalno dražljivo dišalo vse drugače kot po našem kmečkem, pretežno zelenjavnem in brezmesnem. Dobra teta mc je pogosto razveselila s krožnikom mesne juhe, kakršno jc poslala mojemu očetu ali mami ob vsaki njuni bolezni. Mene tudi s kakšno prikuho, zagotovo pa z domačimi piškoti. Kot cenjeno kuharico sojo prosili pomagati na svatbah in novih mašah, na katere so oba z možem vselej povabili. Enako župnika. Pri oknu je za mizo navadno sedela učiteljica Lenčka ter pletla ali šivala. Ker je nikoli nisem videl brez dela, sklepam, da je pri tem razbremenjevala teto, ki je prevdano skrbela za moževo udobje. Redkokdaj ji je pomagala tudi pri pripravljanju kosila. Iz zgornje, hladnejše kuhinje je prihajala dol nc le pozimi, ampak tudi v toplejših mesecih - na pogovor z upraviteljem Drcmljcm o šolskih zadevah, z obema pa o novicah s front med prvo svetovno vojno, vedno pa o šolarjih in njihovih starših, o Poličanih, njihovih uspehih in težavah, pogostih boleznih in drugem. S svojo veselo, vedro naravo je v njuno siceršnjo mirnost vnašala dobro voljo z zdravilnim smehom, a tudi tolažbo, kadar jc bilo potrebno. Sijajno so se razumeli, zato vedno hodili skupaj, ob nedeljah in praznikih k deseti maši, drugače pa na učiteljev dom na Brezovem, na Lenčkin na Gatino, z vlakom v Ljubljano ... Tista leta zglednega medsebojnega razumevanja, dopolnjevanja in pomoči so bila verjetno najlepša v življenju Drcmljevih in Lenčke same. Toda kdojc zmeraj srečen? V prvem razredu sem sedel, ko seje neko dopoldne - kot bi v mirno vodo vržen kamen vznemiril gladino - Lenčkina vesela narava pogreznila v žalost: telegram je sporočil smrt njenega ljubega brata "havptmana" (kapetana, stotnika) na fronti. Namesto prej sivega volnenega pleta je od takrat nosila le črnega... Dolgo dolgo ni prebolela izgube najdražjega ji človeka na svetu. Neizmerno jc žalovala! Šele z leti seje skoraj uresničil pregovor, da čas ozdravi vse rane. Poročila reporterjev so tudi njo seznanjala s preštevilnimi žrtvami na bojiščih. Njen brat je bil le eden med njimi. Ker od nekdaj sprememba razveseljuje, gibanje je pa tudi nujno, so se Dremljcva dva in Lenčka sprehodili do lepe Straže, od tam do razvalin nekdanjega gradu nad Cilobovščakom ali gor do pastirske kapelice v Bliski vasi in še dalje s prelepim razgledom globoko dol na vijugasto cesto skozi Staro vas ali pa gor proti Koleščku z bogato panoramo Blečjega Vrha s Kucljem za njim pa vse tja do Pristave nad Stično. Drugič so stopili dol po Selih z vedno lepo vzdrževano potjo do kapelice, od tam na Peč, še raje in pogosteje pa v vas do Bregarja, kjer jih je moj oče vselej gostoljubno sprejel ter še tako pomembno delo pustil za pozneje. Sedli so k mizi pod čezstoletno jablano in uživali, opazovaje pridne čebele in razna kmečka opravila na velikem vrtu. Mama ali kar oče sam je prinesel malice in začel se je pogovor, med katerim jc čas kar zdrsel, zakaj zlatorumeno vino, narejeno po očetovem receptu, je ogrelo vsakogar. V hladnih mesecih so prihajali manjkrat in posedeli v hiši. Tudi doma so se dobro počutili. Vzorno vzdrževana šolska stavba jim je nudila dovolj ugodja in zadovoljstva, čeprav jih je donašanje vode iz vodnjaka onkraj poti skozi Hrib nemalo obremenjavalo. Čudil sem se redu, ki je vladal zunaj in znotraj šolskega stanovanja. Šele ko sem zvedel, da teti pomagajo moje sestre in nečakinje iz Martinove hiše, sem razumel. Včasih katera druga ženska iz vasi, saj moje sestre niso mogle vedno. Na čelni strani je raslo sadno drevje in ogromen oreh, mimoidočega so pozdravljale bohotne rože, dehteče vrtnice, lilije, georgine in desetine drugih, ki so se razkazovale. Vrh stopnic sta rdeče cvetoča in močno dišeča oleandra opozarjala nase. Med hišo in potjo je zelenela trava. In na oknih!... Tam jc vse rdelo, rumenelo, oranželo in žarelo, da mimoidoči ni vedel, ali so rože oknom ali okna rožam okras, saj so se temne šipe v toplo rjavih okvirih komaj videle... Tbinlam je beloevetka silila iz zelenja in bogatega cvetja v posodah, kar je cvetni kolorit in gledalčevo dobro razpoloženje le še povečalo. Podobno bogastvo rož in cvetja na bližnjem visokem Možakovem vrtu ter na oknih Možakove in Franckove hiše in v njihovi gredi, da ne pozabim bohote rož na oknih župnišča in mežnarije in same šole, sc jc strnjevalo v en sam osrečujoči šop naravne, a negovane lepote in privlačnosti. Seveda so bile rože čez zimo prenesene v notranjost, razen onih na vrtovih in gredah. V dolgem hodniku šolskega stanovanja je bil prostor ob stenah natrpan z njimi. Podobno je bilo z rožami, rastočimi na kuhinjskem oknu in na obojih gornjega stanovanja, ki so krasile hišo. Za šolsko hišo je v velikem vrtu, ki ga je učitelj Drcmelj začel obdelovati 1909. leta, uspevalo sadno drevje, zelenjava in obilje vrtnih rož, namenjenih za namizne vaze v stanovanju in krasilvi cerkvenih oltarjev, za kar so skrbele teta Ana in njene nečakinje. Učitelj Drcmelj se je dolgo ukvarjal ne le z delom, povezanim s šolo, ampak tudi z izvenšol-skim, kot na primer s čebelami, katerih dva panja v našem ecbeljnjaku sta nas stalno spominjala nanj, potem s spoznavanjem poljskih rož, koristnih za zdravje, z navajanjem mladine na koristno sadjerejo, vse do konca pa je učenec in dodatne vzgoje potrebne Poličane in okoličane učil spodobnega vedenja, povezanega s pridnostjo in treznostjo kakor tudi z nenehno pripravljenostjo, pomagati človeku v težavah, posebno v času vojne, bolezni in vsakršnih nadlog. Drcmelj je skrbel za pevsko in igralsko kulturo. Šc več: za splošen napredek. Pomislite: na Polici smo nekateri srečniki že med prvo svetovno vojno videli film tudi po njegovi zaslugi ... Oče me je takrat po deseti maši vzel s seboj v šolo, kjer so v nabito polnem prvem razredu predvajali film iz, življenja in trpljenja Jezusa Kristusa ali kratko PASIJON. Na belo platno, pritrjeno v višini šolske table na zid, so projicirali čiste slike z gibljivimi figurami, katerih osrednja osebnost je bil Kristus. Se danes vidim tiste žive slike na platnu, slike, ki nikoli niso obledele v pozabi. Ko so Kristusa pribijali na križ, sem v sodoživljanju trpljenja slišal - v nemem filmu slišal! - udarce kladiva po žcbljih, nastavljenih v njegove roke in noge. Za večino gledalcev jc bila to približno taka senzacija, kol bi nas danes z nosilko umetnih satelitov ponesli v nam neznano vesolje, ki ga oziroma kakršnega še nismo videli. Od kod jc kinooperater prišel, ne vem, verjetno pa iz Zagreba. Kina takrat najbrž niti v Ljubljani še ni bilo, krajši film so pa tuintam že zavrteli. Nadučitelj Drcmelj je z ženo, mojo teto Ano, leta in leta prihajal k nam, Brcgarjcvim, od koder je bila ona doma, in to ob določenih sobotah, pozno popolne, ko je bilo njuno delo (naše še dolgo ne) opravljeno. V izjemno neugodnem vremenu in v hudi mizi, enako v času najhujše vijače, kakor je moj oče imenoval višek poletja s preobilico dela na kmetiji, takrat pa ne. "O svetem Jakobu," je rekel, "moraš delati, če bi bil (tudi) s trto zvezan!" Poleg stalnih gostov - Drcmljcv, poliškega strica Martina, očetovih bratov Matica s Pane, Toneta in Matevža iz Ljubljane in Jakoba z Dunaja, šolmaštra Brusa, učiteljice Lenčke, Rclljcvih in učitelja Tonija, večkrat z ženami in otroki - je prisostvoval še kdo, da so imele moja mama in sestre v kuhinji dela čez glavo, le Miei, šivilja, je za glasno singerico včasih posedela tja do desete, enajste ure. Med dobro večerjo in ob pitju večinoma doma pripravljenih pijač, zlasti očetovega zlato-rumenega vina, pozimi ob kolinah, je bila hiša polna duhovitih pogovorov, šal in smeha, pretežno pa petja s prednjačenjem očeta, ki mu niti po večurnem prepevanju ni zmanjkalo novih pesmi s poudarkom na rodoljubnih in cerkveno-poljudnih. Otroci smo, na peči sede, molčali, kot bi nas ne bilo, se igrali in uživali. Učitelj Drcmelj je bil z nalezljivim smehom središče zabave, motilo me je pa njegovo neprestano kajenje smotk z obilo dima, segajočega do nas. Koje mama ali katera od sestra prinesla pravo kavo, ki nam je zadišala gor na peč, smo vedeli, da se bo prijetni večer kmalu končal. Pred odhodom je stric Drcmelj nam otrokom starosti ustrezno "šenkal" nekaj krajcarjev, dvojac ali kar srebrno krono. Mami in sestram seje pa hvaležnega izkazal v kuhinji. Medtem smo otroci planili s peči vonjat dišečo usedlino aromaličnega zoca na dnu skodelic, postavljenih na zidek pod okensko polico, da jih pozneje odneso. Prave črne kave mladi nikoli nismo pokusili, češ da je le za goste in starejše. Z Dremljevima je odšel tudi stric Martin do mostu, od tam domov, z učitcljivima jc šel pa tisti od sorodnikov iz Ljubljane, ki jc pri njima prenočil. Mama in sestre so sc oddahnile, čeprav niso mogle pomiti in pospraviti vse posode sproti, hiše s pravkaršnjimi gosti pa sploh ne. Dobrovoljni učitelj Dremelj je najbrž čez mero cenil dobro jed in pijačo, a sc premalo razgibaval, kot se je bil pred leti, ko jc tudi sam obdeloval vrt ali prinesel vedro vode iz vodnjaka onkraj poti, daje nekoliko olajšal ženi trud, sam se je pa fizično razgibaval tudi s cepljenjem drv ali s kakšno drugo pomočjo spoštovani ženi in gospodinji. Stric je bil srčno dober človek, pripravljen vsakomur pomagati z nasvetom ali denarjem. Precej nadarjenih učencev jc spravil v latinske šole. Večina seje po maturi v srednji šoli odločila za Icmcnat, redki za nadaljnji študij na univerzi na Dunaju ali v Gradcu, pozneje, v Jugoslaviji, v bližnji Ljubljani, kjer sta učiteljišče končala Franc Potokar, Fincev iz Goričan, in Franc Jancžič, Franckdv s Police; šest duhovnikov, trije s Peči, Štrubclj, Lužar in Habjan, Vovk (Grabljevčcv) z Blcčjcga Vrha, Jože Vovk (Malnarjev) iz Dolenje vasi in Adamčcv iz Troščin. Doktorat sta napravila zdravnik dr. Ivan Drobnič (Skubčcv) iz Stare vasi in jurist dr. Štefan Skubic (Jakšcv) s Police. Jus je pa baje študiral tudi njegov brat. Janez Šcme (Bregarjcv) s Police je končal profesuro. Kako je stric Dremelj priganjal mojo sestro Pepco v ljubljanske šole! Ona pa ne in ne! Čeprav je bil pripravljen vse stroške zanjo poravnavati sam. "Mlad človek je neumen", mi jc rekla pozneje. Stric Dremelj se jc kdaj tudi razhudil. Sosed Kavčev Jože mc je med poukom nekaj vprašal in s tem odvrnil mojo pozornost od branja. Ko je učitelj tO opazil, mi jc rekel brati dalje, a ker nisem vedel, kje smo ostali, se je razburil, vzel v kotu stoječo palico in vsakemu od naju dal po dva gorka udarca po kazalcu in sredincu iztegnjene desnice. Zabolelo je! A bolj od udarca sramota, saj česa takega nisem okusil nc prej in slej... Takoj mu jc bilo žal in dejal mi je, naj se po pouku oglasim gor pri "mami". Teta me jc razumela in me potolažila, namesto moža sc mi jc oddolžila za prenaglo kazen. Tbdi mene in sošolca Jožeta Vovka je določil za ljubljanske šole, za gimnazijo, za katero pa so bili obvezni štirje razredi osnovne šole. Med velikimi počitnicami naju jc Dremelj poučeval snov tretjega razreda iz slovenščine in računstva, kajti na Polici sta bila le dva razreda. Dodatni pouk je žc moral biti toliko uspešen, da je nadučitelj na najini spričevali 2. razreda lahko pripisal: UČENEC JE SPOSOBEN ZA PRESTOP V DRUGI VIŠJI RAZRED. (Iz drugega razreda v četrtega). Še se je razdajal, a pred šestdesetim letom jc zbolel za cirozo jeter. Umrl je 24. avgusta 1920, nc da bi po 36 letih zveste in predane učiteljske službe užival zasluženi pokoj. Poličani, okoličani in prijatelji so ga spremenili na zadnji poti kot še nikogar. Še desetletja so ga nekateri hranili v hvaležnem in spoštljivem spominu, posebno izobraženci, ki jim jc pomagal doštudirati. Po Dremljevi smrti seje marsikaj spremenilo. Moja teta Ana, vdova, in učiteljica Lcnčka sta se morali umakniti iz ljubega stanovanja, na katero sta se tako zelo navezali... Teta je prišla stanovat k nam, Brcgarjevim, od koder je bila pred desetletjema prišla, Lcnčka pa jc dobila novo službeno mesto v Sostrem pri Ljubljani. Nadučitelj in učiteljica Janežič Kakor pa sta se teta Ana in učiteljica Lcnčka s težkim srcem umikali iz šolskega stanovanja, Lenčka tudi s Police, od koder je izviral njen poznejši mož dr. Štefan Skubic, tako se je veselil vselitve in prihoda na Polico njen rojak učitelj Janežič, Franekov iz bližnje gostilne. Z njim pa seve- da njegova žena Terezija (Zinka) Podboj z Adamovega, učiteljica, s katero je služboval v Loškem potoku, v Dvoru pri Žužemberku in na Krki, ter sta se po devetih letih skupnega dela in spoznavanja poročila. Z vsakim krajem sta bila močno povezana. Učitelj Janežičje bil vesel vsakega napredka in rad je šel pogledat, kar so pri kakšnem gospodarju izboljšali ali naredili novega. Na Polici je z drugimi ustanovil Sadjarsko podružnico, postal njen tajnik, 1929. leta pripravil lepo sadjarsko razstavo v šoli, v upanju, da bo ljudi navdušil za gojenje sadnega drevja, in še isto leto na Možakovi njivi naredil drevesnico, za katero je sam skrbel in predaval kmetom o sadjarstvu in koristi sadjereje. Od 1921 se je ukvarjal s čebelarstvom. Pod nekdanjim vinogradom si je postavil čebelnjak, tam od časa do časa učencem govoril o koristnih medonoskah, opojcvalkah rož in sadnega drevja oziroma čebelarstvu sploh. Imel je čez 20 žnidaršičev. Prejel je odlikovanje Ani. Janše III. st. Naročen ni bil le na Slovenskega čebelarja, pač pa na vrsto drugih, kot so bili Šahovski vestnik, Sadjar in vrtnar ter na razno politično, gospodarsko in šolsko časopisje. Za vse seje zanimal. Po pesnikovi maksimi NE SAMO, KAR VELEVA MU STAN, KAR MORE, TO MOŽ JE STORITI DOLŽAN je mislil na sadje - in čebelorejo, zraven pa na varnost domačij pred požarom - sodeloval v gasilskem društvu, katerega častni član je bil. Naredil je tudi načrt za gasilski dom. Kot domači zdravnik je obiskoval bolnike, izdeloval domača zdravila - pred njim so to opravljali Martin, Brcgar, Peskar - k zdravniku je šel le malokdo - saj je bil Janežič kot izobraženec tudi bolj načitan. Z ženo je dal idejo za nakup novih jaslic v cerkvi, za kar sla sama poskrbela in po vaseh nabirala prostovoljne denarne prispevke. Janežičje tudi fotografiral in slike sam razvijal. Odkar prvi pravi fotograf na Polici in v tem delu Dolenjske, namreč domačin dr. Štefan Skubic (Zgornji Jakšev) ni več prihajal v domači kraj, so se domačini in okoličani vse pogosteje obračali nanj, da so lo opravili doma. Učitelj Janežičje bil navdušen šahist, ki pa ni našel pravih partnerjev. Tako je bil prisiljen igrali sam s seboj in reševati šahovske probleme. Včasih je stopil do znanega šahista učitelja Turnherja v Višnji Gori, zelo zelo redko si je pa to izredno razvedrilo privoščil v kakšnem ljubljanskem lokalu, kot na primer v kavarni Prešeren blizu Frančiškanskega mostu. Njegova že zgoraj omenjena žena Terezija (Zinka, medlem ko se je on podpisoval Rado) je bila močno navezana na šolo in poklic, tako da ji je bilo med počitnicami dolgčas po šoli in učencih, katere je pozneje tikala, s čimer je ohranjala tesnejši stik z njimi. Veliko je brala in rada pripovedovala šaljive zgodbe v ribniškem dialektu (npr. Milčinski, Suha roba) Naprošena je ljudem sestavljala prošnje za razna znižanja (plačil za zdravljenje v bolnici, davkov ...) in besedila za voščila. Za Polico in deloma faro je veljala kot živa pratika, saj je bila dobro seznanjena s tamkajšnjim dogajanjem. V razredu je bila predvsem toplo človeška, v stalni zavesti, da lepa beseda lepo mesto najde. V vsakem kraju službovanja seje hitro vrasla v mentaliteto domačinov, ne da bi pri tem izgubila lastno identiteto, zavedala seje namreč, daje slehernik, pedagog pa še posebno, v svojem poslanstvu uspešen samo, če zna svoje sposobnosti, s poudarkom na znanju, posredovati izobrazbe potrebnim - z veliko mero ljubezni do človeka. V vsakem kraju je bila s krajani kol ena izmed njih, brez vsakršne vzvišenosti. Nikoli tudi ni pozabila, da se njeno delo ne začne in ne konča v prvem, drugem ali ne vem katerem razredu, ampak teče - kakor veseli potoček po livadi - meti prebivalci kraja, kamor je bila poslana, brez. prestanka. V nenehnem učileljsko-malerinskem stiku z ljudmi je družinam pomagala vztrajati in kljubovali vsakršnim tegobam. Kakor Poličanov nasploh jc bila zakoncev Janežič ena sama pridnost, rekel bi, kol njegovih čebelic v toplem letnem času. Medtem koje imela gospa dovolj tlela v šoli in doma, je bila njegovo delovno torišče vsa Polica z okolico. Urni učitelj Janežičje imel isti dan lahko pouk, pa je obiskal sestro v Troščinah, se pogovoril s katerim od tamkajšnjih gospodarjev, se vrnil domov, hitro pokosil, Šolska stanovanjska hiša na Polki leta 1021 Del Police okoli cerkve, imenovan Hrib, nekaj let pred ^t«Twnfe km nazadnje učno snov^t^^cMrfšolskega leta v Jfc.: razred\i^4&de)*UtU**o&.-....... sole. Zaradi tega prejme po g 65. zak. o nor. Šolah izpričevalo o dovršenem Četrtem razredu osnovne Sole iz predmetov po § 42. in v smislu § 63. zak. o nar. šolah, iz katerih je bi!xK. ocenjen•%. sledeče: Narodni jezik; •W|t* 141 Idah 1 jf> ti*««** if£ -^fi— Praktična gotpoilai»ka znanja in vednoati glede na krajevne potrebe Higiena Gospoda K Var* st^-ć+-Ytf ■stvo — Gospodinjstvo*...... . . . .' arflia it sd**4£%*?~ Petje.................. --- letu . Po končani osnovni Šoli je ta učen.....„...... dovršil...... v , ................................................... razred višje narodne šole z (s) ..................._..........______..................... uspehom. Ta učen..<<4&}'jc zosLosfTl....... osemletnemu obveznemiv-Šofanju in se ..................... odpušča vi. šole v zmislu § 65,^z*rkr o nar. šolah z dne 5. decembfrf'1929.* j^J. ozirom na § 66. zak. o nar. šolah se ............. na predlog krajevnega Šolskega odbora v iuL./C^ j/fasSfauc z da^/f ,riyj/i.......................\9&Jlt*mv.~£A........, in z odobritvijo občeupravnega oblastva z- dne.......fi*....................... 19 ltt.Vy/S".f^, predčasno odpušča iz sole pred dovrsitvijo osemletnega Šolanja.* Upraviteljstvox<^^vn»^osnovne šole i/ lol*..S npravMIty* ,<<•* / '" Neprikladno jc črtati. - Cilka Grad - Keber - Leon Tolmajnar od 30. maja 1934 (na bolezenskem dopustu od 21. januarja do 31. januarja 1935). - Začetniea B. Cilka Keber od 11. novembra 1934; na lastno prošnjo je bila premeščena v Bušcčo vas, srez krški. - L Marija Levičar in nova učiteljica Oda Antonae; dekret je dobila 11. oktobra, službo je nastopila 31. oktobra 1934. Še o novih učiteljih, prestavitvah in bolezenskih dopustih Dne 4. oktobra 1936 je prišla iz Škocjana v Šentvid učiteljica F7. Justina Globočnik, 14. oktobra 1935 iz Vavtc vasi R Pclogija (Pelagonija) Bckar-Kampjut, srez novomeški, iz Križevecv pri Ljutomeru pa I. Marjeta Šare, roj. Nahtigal. Iz šentviške šole je bila 10. novembra 1936 prestavljena v Marijo Snežno I. Josipina Ivančič, 31. julija 1937 v Šcntrupcrt Antonija Demšar, srez Laško, 15. avgusta 1937 pa Oda Antonae v Križevee pri Ljutomeru. Poročili sta se Ivana Traven z Ivančičem in Justina Globočnik s Štrusom. Dne 5. avgusta je bila na lastno željo premeščena iz Dvora v Šentvid L. Frančiška Starič in istega dne na Brezovico, srez Radovljica, tudi na lastno željo Justina Štrus. 31. julija 1938 je prišla iz Šentjanža, srez Krško, v šentviško šolo učiteljica Stanislava Podboj. Zaradi bolezni ali praktičnih izpitov sta bila na dopustu (od treh do trinajst dni) Leon Tolmajnar in Oda Antonae in šc šest učiteljic in trije učitelji. V šolskih letih od 1938 do 1940 so poučevali: ravnatelj J. Lovro Jevnikar in stalni učitelji: R. Polonija Bekar, Ivana Ivančič, J. Marija Levičar, J. Josip Plišič, I. Stanislava Podboj, A. Leon Tolmajnar, sedaj stalni, Marjeta Šare, roj. Nahtigal, ki je bila razrešena 20. oktobra 1939, in leta 1940 stalna učiteljica G. Angela Zoreč. Od 3. maja do 13. junija 1943 je bila na porodniškem dopustu, že od 11. novembra 1942 do 24. novembra 1942 pa na bolezenskem dopustu. Iz Senovega je bila premeščena v Šentvid učiteljica Stanislava Zdešar, po bolezni pa 30. januarja 1942 upokojena. Od 1. junija do 5. oktobra 1940 jc bil na orožnih vajah Leon Tolmajnar, na bolezenskem dopustu pa 14 dni Ivana Ivančič, tri mesece Pologija Bckar in osem mesecev Julijana Globočnik, por. Štrus (vse v letu 1938). Štirinajst dni je bila na bolezenskem dopustu Marija Levičar, Ivana Ivančič pa dva meseca in 13 dni. Z odlokom Visokega komisariata je bil šoli dodeljen Ivan Roškar iz, Šentlovrenca, prej učitelj v Ljutomeru. Umaknil se je Nemcem. V šolskem letu 1942/43 so poučevali naslednji učitelji: Štefanija Fister jc od 6. oktobra 1942 poučevala v Šentvidu, pred tem pa v Črešnjcveih, srez Črnomelj. V Hrastovem Dolu jc od 13. novembra 1942 poučevala Gabrijela Kolar, roj. Majcen, in prav tam od istega časa Justina Rošker. Dne 29. decembra 1942 sc jc vrnil iz internacije Leon Tolmajnar; v Šentvidu jc poučeval od 26. februarja 1943. Po kapitulaciji Italije sta šla z Josipom Plišičcm v partizane. Kateheti - vcroučitelji Na šoli v Šentvidu pri Stični so poučevali verouk Janez, Hladnik - župnik in dekan, beneficiat Josip Oven, oba od 1934-1945. Kaplana Antona Bergana je nadomestil Prane Kirar od leta 1936, po tem letu pa jc na šoli poučeval Janez Bergant. Duhovniki - vcroučitclji so prirejali za učence verske vaje ob koncu marca in junija. Večina se je udeležila tudi Evharističnega kongresa v Ljubljani. Šola je prirejala božićnice s petjem in dekla-macijami ob nagovoru ravnatelja. Takrat so dobili revni učenci (24 dečkov in prav toliko deklic) oblačila. Denar so prispevali banovina, občina, Podmladek Rdečega križa in zasebniki. Leta 1937 so obdarili 60 revnih učencev in učenk. V akciji so sodelovali poleg imenovanih še posojilnice, sodišče v Višnji Gori in župni urad. Ob pomoči ravnatelja in kateheta so leta 1939 in 1940 zbrali za božičhico 5000 dinarjev, leto zatem pa so vsoto dvignili na 6250 dinarjev. Pouk verouka je nadzoroval škof dr. Grcgorij Rozman. Duhovščina je organizirala v verske namene procesije sv. Rešnjega telesa in vsako šolsko leto so praznovali god sv. Alojzija. Začetek in konec šolskega leta V šolskem letu 1934/35 so pričeli poučevati na osnovni šoli in v prvem razredu višje narodne šole 4. septembra. Šolsko leto so zaključili 28. junija 1934. Dečki in deklice so bili navzoči pri pouku - zaradi pomanjkanja prostora - le trikrat na teden. Statistika učencev od 1934-1945 V šolskem letu 1934/35 se je vpisalo: na začetku šol. leta dečki deklice uč. skupaj v osnovno šolo 222 + 208 430 v višjo narodno šolo 87 + 109 196 309 317 626 na koncu šol. leta 209 196 405 78 83 161 287 279 566 Druge šole je obiskovalo 5 10 15 V šolskem letu 1935/36 je število učencev naraslo na 435 v osnovni šoli, v višji narodn 85, skupaj je obiskovalo pouk 620 učencev in učenk. V šolskem letu 1936/37 seje vpisalo: v osnovno šolo 227 + 188 415 v višjo ljudsko šolo 76 + 125 201 303 313 616 konec šol.leta v osn. šol. 215 177 392 višji Ijucl. šoli 59 92 151 274 269 543 Druge šole je obiskovalo 6 6 12 Šolsko leto 1937/38 Vstop v osn. šolo 217 180 397 Višja ljud. šola 86 118 204 303 298 601 Konec šol. leta osn. šola 201 174 375 Cvetko Budkovič Višja ljud. šola 81 106 187 282 280 562 Druge šole je obiskovalo 9 9 18 Šolsko leto 1938/39 Začetek v osnovni šoli 209 178 387 Zač. v višji ljud. šoli 92 121 213 301 299 600 Konce šol. 1. v osn. šol. 194 163 357 V višji ljud. šol. 69 92 161 263 255 518 Vpis v druge šole 23 20 43 Šolsko leto 1939/40 Zač. leta, osn. šola 215 180 359 Višja ljud. šola 84 106 190 299 286 585 Konec š. 1., osn. šola 199 172 371 Višja ljud. šola 75 91 166 274 263 537 Učenci, ki so obiskovali pouk v drugih šol. okoliših 13 10 23 Učenci iz drugih okolišev - 2 2 Šolsko leto 1940/41 Zač. š. leta, osn. šola 220 189 409 Višja ljud. šola 81 97 178 301 286 587 Konce šol. leta, osn. šol 215 187 402 Višja ljud. šola 78 91 169 293 278 571 Srednjo šolo je obiskovalo 5 3 8 dijakov V osnovno šolo nista bila sprejeta 1 1 2 učenca Šolsko leto 1941/42 Začetek š. leta, osn. š. 220 227 447 Višja ljudska šola 98 92 190 318 319 637 Konce šol. leta, osn. šola 191 211 402 Višja ljudska šola 95 89 184 286 300 586 Letni šolski obisk učencev je bil 80 %. Šolsko leto 1942/43 Začetek v osn. šoli 182 205 387 zbornik občin Grosuplje, Ivanina Gorica, Dobrepolje XX, 1998 49 Začetek v višji ljud, š. 78 75 153 260 280 540 Šolsko leto 1943/44 Osnovna šola 141 148 289 Višja ljudska šola 31 4.3 74 172 191 363 Učenei so bili po narodnosti Slovenci, po veri rimokatoliki, po državljanstvu Jugoslovani. Junija 1944 je zasedla šolske prostore okupatorjeva vojska. Četudi so nove učiteljice: Branka Mrak iz Velikega Gabra, Avrelija Ozimek s Sel pri Šumberku in Marija Mavric iz iste vasi dobile dekrete za poučevanje od 2. novembra 1944, zaradi tega niso poučevale. Ovire in spodbude pri izvajanju predmetnika - telovadba, ročna dela, kmetijski pouk Šola ni imela telovadnice. To je bil glavni vzrok, da tega predmeta niso poučevali. Nadomeščali so ga s predavanji iz zdravstva, zlasti o posledicah alkoholizma. Telovadbo je več učencev obiskovalo pri društvu izven šole. Šola je prvič priredila smučarsko tekmovanje leta 1940, učenci pa so smučali že nekaj let prej. Nekateri so prejeli lepe nagrade. Tudi pouk ročnih del ni bil organiziran zadovoljivo, pač pa je zelo dobro uspeval praktični pouk iz kmetijstva. Vodil gaje ravnatelj šole na ta način, da je prirejal tečaje v Prosvetnem domu, kjer so bila predavanja tudi za gospodarje in gospodinje. Ravnatelju je uspelo dobiti in urediti sadni vrt, na katerem so gojili različne živilske kulture. Na posebna predavanja je vabil kmetijske strokovnjake, za kar je dobil od banske uprave pohvale. Učenei iz šentviške osnovne šole so obiskovali posestva v bližnji in dalnji okolici, na primer kmečko gospodarsko zadrugo na Travniku in v Višnji Gori, ter poslušali tudi predavanja o zadružništvu. V višjih razredih so obravnavali ta predmet tudi teoretično. Izjemno pridni učenci so prejeli darila (vrtne škarje), z vrta pa sadna drevesca. Leta 1940 je 48 učencev obiskovalo dva meseca kmetijsko nadaljevalno šolo. Vodil jo je ravnatelj, pomagal mu je župnik in upravitelj šole na Barju Pit Grčar kol nadzornik. Krajevni šolski odbor oz. svet Po združitvi občin so v šolskem letu 1933/34 izvolili za predsednika Krajevnega šolskega odbora Ignaca Pevca iz Šentvida, poslovodska dela je opravljal šolski upravitelj Lovro Jevnikar, blagajniška župnik in kasneje dekan Janez I Iladnik. V odboru so bili: Alojzij Groznik iz Dolenje vasi, Frane Petan iz Velikih Pec, Anton Balanl iz. Radohove vasi in Jožef Čebular iz Škofij. O nalogah in delu tega odbora ni posebnih poročil. V isli sestavi je deloval tudi v letu 1937, le daje bil na novo izvoljen Frane Planinšek. V komisiji za nabave so bili trije učitelji: Leon Tolmajnar, Marija Levičar in Justina Štrus, njihovi namestniki pa so bili trije člani iz odbora: Ignacij Pevec, Alojzij Groznik in Franc Petan. Tudi o delu te komisije ni nobenih zaznamb. Praznovanja, kulturne prireditve, predavanja, izleti, roditeljski sestanki Na dan atentata na kralja Aleksandra 1. v Marseillu 9. oktobra 1934 so šole v kraljevini Jugoslaviji imele pouka prost dan. O tem dogodku jc na komemoraciji govoril ravnatelj šole. Kralja Aleksandra jc zamenjal prestolonaslednik sin Peter [I, Ker je bil še mladoleten, ga je nadomeščal knez Pavle. Vsako leto so na šolah 28. junija praznovali Vidov dan. Leta 1935 so učenci šentviške šole v počastitev tega dne predstavili spevoigro Sirota Jerica. Spomnili so se še drugih obletnic znamenitih mož, na primer dan sv. Save, dan škofa Josipa Strossmajerja, 85. obletnico škofa dr. Antona Bonavcnture Jegliča, Slomškov dan itd. Prvega decembra so v spomin zedinjenja Srbov, Hrvatov in Slovencev v Jugoslaviji govorili o delu sv. Cirila in Metoda, o pomenu pisatelja Josipa Jurčiča ob njegovi 100. obletnici, o znanstveniku Nikoli Tesli. 3. septembra 1937 so žalovali za umrlim predsednikom Čehoslovaškc republike Tomašcm G. Masarykom. Ob teh priložnostih so učitelji govorili, učenci pa deklamirali in peli. Spominjali so se dnevov Jadranske straže, mednarodnega dne varčevanja, dneva miru, izseljeniškega tedna, tedna treznosti, tuberkuloze, materinskega dneva. - V vojnem času, zlasti po letu 1942 praznovanj in kulturnih prireditev ni bilo. Opustili so tudi izlete, ki so jih bili deležni učenci v letih od 1936 do 1941. Tedaj so obiskali Krko, Muljavo, Polico, Ponovo vtis - Županovo jamo, Sela Šumberk, Šmartno, Primskovo, Mokronog, Trebnje, Rajhcnburk, Grosuplje. Člani Rdečega križa - 117 dečkov in 136 deklic, so naročali revije, za materinske dneve so prirejali otroške igrice, na primer Martin Napihek, medtem ko otroškega pevskega zbora šoki ni imela. Delovali sta društvi: Podmladek Rdečega križa in Mladi junaki. Kulturne prireditve so bile v dvorani Prosvetnega doma, lastnega odra šola ni imela. Pri predavanjih so si pomagali s takrat modernim skioptikonom. Knjižnica Učiteljska knjižnica je imela okoli 400 knjig, šolska pa 600 knjig. Obe je ukinil oz. uničil okupator. Pri pouku so uporabljali naslednje knjige, učila: za 1. razred Preljubo veselje (Bobič) za 2. razred E. Gangl, 1938 za 3. razred Lovro Černcj, 1935, Slovenska vadniea (za slovnico) za 4. razred A. Repe, 1935 za 5. razred P. ITere za računstvo M. Jegliča Računice Zdravstvo, obisk pouka Za zdravje učencev je skrbel banovinski zdravnik dr. Pedran. Vsako leto je opravil na šoli dva pregleda. Pri otrocih je ugotovil več primerov slabokrvnosti, slabo zobovje, pojav ošpic. Učence je cepil proti kozam in daviei. Nekaterim je že ob vpisu dovolil domaČo oskrbo in jih opravičil izostankov od pouka. Ugotavljal je tudi druge bolezni, od prehladov in zvišanja temperatur do telesnih okvar. Učenci so izostajali od pouka zaradi oddaljenosti od šole, zlasti pozimi zaradi vremenskih neprilik in zaradi nujnih domačih opravil. Uredbe, odloki, pravilnik V letih od 1937-1939 so dobile osnovne šole nove predpise: Zakon o ljudskih šolali. Narodno šolo so preimenovali v ljudsko mešano šolo. Izšla je nova Uredba o vzdrževanju ljudskih šol, Pravilnik za izvrševanje uredbe o vzdrževanju ljudskih šol in Pravilnik o izločitvi neuporabnih pred- mclov. V šolskem lelu 1938/30 je izšel Odlok o obleki učiteljev in o bolezenskih dopustih učitclj-stva. Tudi krajevni šolski odbori so dobili predpis o svojih dolžnostih in pravicah. Ponovno so uvedli matične liste, Navodila za izdajanje spričeval, Tednik o šolskem delu in vrsto odlokov: Sodelovanje otrok pri javnih delih, Zaprisega učiteljev kralju Petru II., Pouk in učne ure v narodnih šolah, Dovoljenje upravitelju za iz.vcnšolska dela, Zbirka odredb in razpisov in še uredbe o izvrševanju verskih dolžnosti, o novem učnem načrtu, o pospeševanju kmetijstva in izvenšolske dejavnosti. Vojne razmere, razpad jugoslovanske vojske - prihod italijanske fašistične soldateske Dne 6. aprila 1941 in naslednje dni so se od Ljubljane proti Novemu mestu pomikale kolone jugoslovanske vojske. Na veliki četrtek so se, ob streljanju, vojaki v neredu razhajali. Na cestah so pustili vozove, orožje, strelivo. V Šentvidu in okolici se je pojavilo na avtomobilih orožništvo iz kranjskega, kamniškega in ljubljanskega okraja z namenom, da z orožniki z Dolenjskega prodrejo do Črnomlja, kar jim je preprečil okupator. Del vojaštva seje naselil v šolskem poslopju. Orožje in strelivo so vaščani odnesli na orožniško postajo. Nekaj dni je bil Šentvid z okolico brez civilne in vojaške oblasti. Tudi orožniki so se preoblekli v civilne obleke. Na občinskem poslopju in na orožniški postaji pa je že visela zastava s kljukastim križem. Posamično so prihajali nemški vojaki in lepili letake. Razglašali so, da spada to ozemlje pod nemško vojaško komando. Za dalj časa so se nemški vojaki naselili na Severjevem posestvu ob cesti Radohova vas - Pusti Javor in zasedli tamkajšnji okoliš. Prvi italijanski vojaki so se pojavili v Šentvidu pri Stični 5. septembra 1941 in si izbrali ta kraj za glavno povejstvo. Za svoj finančni oddelek so zasedli le sobo v kaplaniji, ne pa šolskega poslopja. Nemci so se umaknili na mejo šentviške občine v Pustem Javorju. Vasi Cerovce, Gornji Vrh in Falež Vrh so bile iz šolskega okoliša izločene; otroci so se vključili v temeniško osnovno šolo. Internacija Dne I. julija 1942 je italijanski okupator interniral učitelja Ivana Roškarja. Z odlokom Visokega komisariata IV. No 4328/1 z dne 28. julija je bil odpuščen. Istega dne so internirali učitelja Leona Tolmajnarja. V splošnem je okupator interniral iz vasi vse moške do 50. leta. Na Rabu in v Gonarsu je bilo interniranih sedem otrok, v Nemčiji pa pel otrok. Po kapitulaciji Italije in ob koncu 2. svetovne vojne so se vrnili domov. Štiri otroke so ubili, eden je bil žrtev bombnega napada. Od šolskega leta 1941/42 je bila v Šentvidu pri Stični nastanjena italijanska vojaška posadka. Ta je organizirala šolsko kuhinjo in italijansko fašistično organizacijo G.I.L.L. (Gill).V tej kuhinji, ki jo je vodil gostilničar Veneeslav Avsec, je dobivalo 90 učencev kosilo. Ustanovili so jo 19. januarja in je delovala v šolski učilnici. V organizacijo GILL se takrat ni vpisal noben učenec. Konce šolskega leta 1942/43 so se vpisali v GILL otroci iz revnih družin, ki so pričakovale italijansko podporo. V šoli niso poučevali italijanščine, čeprav je dobil dekret učitelj Josip Plišič, ki je znal že od prej italijansko. Napad narodnoosvobodilne vojske (partizanov) Ponoči 14. janurja 1943 so Šentvid napadli partizani. Požgali so tovarno usnja, last trgovca Jožefa Lavriča. Zgorela je tudi hiša posestnika Kar(o)la Grdena, ki jc stala blizu italijanske komande. Zjutraj so se partizani umaknili, ne da bi jih italijanski vojaki zasledovali. Poslej so Italijani okrepili svojo posadko in zasedi i šolsko poslopje. Šolski pouk seje začel 17. maja 1943, a samo v treh učilnicah. Trajal je do 31. julija. Gledano s higienskega vidika, so bile razmere okoli stavbe in v stavbi nemogoče. Ko seje ravnatelj pritožil, je italijanska komanda izplačala šoli 1943,2(1 Lit odškodnine; dejansko je bila to najemnina za učne prostore. V tem letu ni delovala šolska kuhinja. Kapitulacija Italije in prihod NOV Dne 8. septembra 1943 je [talija kapitulirala, Naslednjega dne je italijanska vojska zapustila slovensko ozemlje, fašisti pa so izginili iz Šentvida v noči od 8. na 9. september. Z Italijani so odšli tudi belogardisti, ki so predtem prišli iz Stične, ker v Šentvidu okupatorji niso mogli ustanoviti bele garde. V občini so prevzeli oblast partizani, vrnili oz. pridružili so se jim ilegalci in simpatizerji Osvobodilne fronte. Prvi tajnik krajevnega odbora je postal bivši učence osnovne šole in kmečke nadaljevalne šole Jožef Dremelj. Šolo so zasedli vojaki narodnoosvobodilne vojske (NOV). Pouka ni bilo tudi zalo, ker so se bali bombardiranja sovražnih letal. Obnovili so ga le po vaseh pa pri Sv. Roku, v Pctrušnji vtisi in v Zaborštu, Prav v tem času so Nemci pripravljali veliko ofenzivo in preprečili šolsko dejavnost. K sreči so kmalu odšli. Tako je pouk stekel šele 17. januarja 1944. Poučevali so: upravitelj Lovro Jevnikar; Josip Plišič in Leon Tblmajnar sta bila mobilizirana v NOV, učilo pa je sedem učiteljic: Gabrijela Kolar, Stanislav Podboj, Justina Rošker, Pelagonija Bcker, Štefanija Fister, Ivana Ivančič in Marija Omahcn. Organizacija pouka Od 17. januarja 1944 do maja 1945 je v prvem in drugem razredu poučevala Justina Rošker. Tretji in četrti razred sta imela dva oddelka. V obeh odd. 3. razr. je poučevala Stanislava Podboj, v obeh oddelkih 4. razreda pa Gabrijela Kolar. V dveh oddelkih je delovala tudi višja ljudska šoki. Tu je poučeval ravnatelj Lovro Jevnikar, Pouk je potekal le trikrat na teden. Predmetnik je vseboval računstvo, jezikovni pouk, zemljepis, zgodovino. Od 1. januarja do konca maja 1944 je delovala tudi osnovna šola na Muljavi. Poučeval je učitelj Cvetko Budkovič. V nižjih razredih je bil pouk dopoldne, v višjih pa popoldne. Ko so zasedli la del Dolenjske domobranci, je pouk prenehal, učitelj pa se je vključil v aktiv okrožja Grosuplje - Stična. Oktobra istega leta je bil prestavljen za pevovodjo v oficirsko šolo v Metliki. Nemci in domobranci zasedejo Šentvid pri Stični in del Suhe krajine Invaziji Nemcev in domobrancev se je uprl Dolenjski odred, a se je moral zaradi premoči umakniti. Napadalci so vdirali v hiše, opravljali so preiskave, brez sodbe so postrelili tri družinske očete in eno dekle, več vaščanov so odpeljali. V Šentvidu pri Stični je bil šolski pouk prekinjen od 4. - 22. maja 1944, nakar je trajal le še devet dni. Ker je okupator ponovno zasedel šolsko poslopje, učenec za šolsko leto 1944/45 ni bilo mogoče oceniti. Sledile so aretacije vaščanov. V ljubljanske policijske zapore so odpeljali upravitelja Loviti Jevnikarja, učiteljico Stanislave Podboj, kasneje tudi Gabrijelo Kolar, ki sojo internirali v Nemčijo. Upravitelja in Podbojevo so po enem mesecu iz zaporov izpustili, vendar se nisi a smela vrniti v Šentvid. Podbojeva je bila premeščena v Horjul, Jevnikar pa na 111. deško ljudsko šolo v Ljubljani. Že prej seje umaknila v Ljubljano k možu Justina Rošker; tudi učiteljice: P. Bekar, Št. Fister, Iv. Ivančič in M. Omahen so dobile zaposlitev v Ljubljani kot lektorice, enako Angela Zoreč. Za Šentvid pa se navzlic vabilom niso odločile (so zbolele). Od junija 1944 do maja 1945 je bil Šentvid v okupatorjevi oblasti; zasedeno je bilo tudi šolsko poslopje. Že novembra 1944 so dobile dekrete za poučevanje nove učiteljice: Branka Mrak iz Velikega Gabra, Avrelija Ozimek s Sel pri Šumberku in Marija Ozimek iz iste vasi. Službe niso nastopile zaradi prej omenjenih razlogov. Zmaga nad fašizmom Dne 9. maja 1945 so vkorakale v Ljubljano čete Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in skupaj z zavezniki - Sovjetsko zvezo, Anglijo in Ameriko - slavile zmago. Ljudstvo se je oddahnilo. Nastopilo je težko pričakovano obdobje miru. Na delovna mesta so se vračali učitelji in učiteljice: upravitelj Lovro (Lovrenc) Jevnikar, Angela Zoreč, na novo so dobili nastavitvene dekrete Bogoljub Kus in Gisela Kus iz Šcntruperta in Nada Zagore iz Novega mesta. Na seji učiteljskega zbora so ugotovili, da ne morejo poučevati, ker je bila šolska stavba delno podrta, inventarje bil uničen, učil ni bilo, knjižnica uničena, nevseljivi so bili učni prostori. Učitelji in učenci so se udeležili komemoracije za padlimi borci in civilisti. Pogrebne svečanosti so bile 25. junija 1945 z nagovori in peljem. Za obnovo pouka in odstranitev težav v Šentvidu pa tudi v Hrastovem Dolu in v Temenici je imel največ zaslug požrtvovalni upravitelj Lovro (Lovrenc) Jevnikar. Viri: Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, Fascikli Gro- 70, Osnovna šola Ferdo Vesel, Šentvid pri Stični. Zbirke normalij suh. 1934 - 1945; 1, 1 - 6; 17, 166 - 182. Zbirka uredb in razpisov. Matični listi in spričevala. Uredba o vzdrževanju ljudskih šol. Pravilnik za izvrševanje uredbe o vzdrževanju ljudskih šol. Nov, 3. oddelek Višje ljudske šole, 4. 9. 1937. Slovenski šolski muzej, Dokumentacija, šolska mapa osnovne šole Šentvid pri Stični. Kratek opis zgodovine in razvoja osnovne šole Šentvid pri Stični od ustanovitve do leta 1945. Podrobno poročilo o vdoru italijanske vojske, aretacije, ustanovitev bele garde, odpor pripadnikov Osvobodilne fronte, glej fasc. Gro 70, J9. Šolska kronika Državne osnovne šole in nižje gimnazije v Šentvidu pri Stični, 6. april 1941, italijanska okupacija in kapitulacija, str. 1 - 17; doba osvobojenega ozemlja, str. 18-22; Šentvid v času nemško-domohranske okupacije, str. 23 - 29. Kronika osnovne šole Šentvid pri Stični - Farna in Občinska kronika. r Državna /nt*-t/aiuaj ljudska šola v -Ji /$udi>.. M*' mimC Kraljevina Jugoslavija Dravaka banovina Štev. /$ Šol.ko leto tftf/it Izpričevalo o dovršeni osnovni šoli '##4, Sešiti , +rjp veroizpovedi, jo hodil v ljudsko banovini, rojen dri' Solo od / tf$*mfak. , dovršili v tukajšnjem ifo/e s temle uspehom: /Vw /a/ It*?!! ler v šolskem letu 19^ oddelku urno »nov Četrtega razreda osnovne Vedenje Verouk . . . Slovenski jezik........ Srbskohrvntski j t* 7. i k.......p-fjl/t^C*^' (manjšinski) jezik Narodnu zgodovini. . A*$ Risanje .......... ^Ž£btty€t&£9 Lepopis . . . . Petje.......... />rJ ' Telovadim...... . . . P U'it ur' To izpričevalo se izdaje učen 4f. na osnovi ("1. 63. in 65. zakona o ljudskih Šolah 7. dne 5. deeembra 1020. razrodn f uf>lt«fj/ J OCRNE, za vedenje: odllčnoTlJc^rov,»lo*iro (4), dobru (H), neprimerno (2) zn impch: odlično (r>), pr:iV'aka tudi govori samo o štirih, Kitajci pa poznajo vseh pel. Glej Granet, M., La pensee ehi-noisc, Edition Albin Michcl, 1968. - Kurent, T., Razisk. naloga pod op. 4., str. 104. 21. Omahcn, J., Izpoved, CZ, Ljubljana 1976. 22. Kurent, T., Računanje in simbolizem kroga v starih kulturah. - Napisano 1993. - Isti, Krog, trikotnik, kvadrat. - Dva tisoč, 93, 94, 95, 1996. 23. Grabrijan, D., Plečnik in njegova šola. Obzorja, Maribor, 1968. 24. F Kralj, - Spomini slovenskega umetnika, Nova revija, Ljubljana 1996, 25. Kurent, T., Stonehengc and the Vitruvian Amusium. - Arehiteetural Assoeiation Quarterfy, volume 7, number 3, 1975. 26. G. Ludvik Čeme, iz zastopstva Tchnounion, mi jc žc 9. VII. 1984 poslal fotografije in risbe o zgradbi Vicrzilindcr, za kar se mu lepo zahvaljujem. 27. Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine se zahvaljujem, da so mi dali na razpolago načrte za nekatere zgradbe, omenjene v tej razpravi. 28. Steingruber, J., D., Arehiteetural Alphabel, Merrion Press. 29. Fleming, .1., I lonour, I L, Pevsncr, N., l)ietionaty ojArehileeturc, Penguin Books, 1975, geslo Pnglish Arehileeturc. 30. Collins, L., Lapierre, D., O Jerusalcm!, Pan Books LTD London 1973. 31. Krajevni leksikon Slovenije IV, Podravje in Pomurje, DZS, Ljubljana, str. 108. - Stopar, I., Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, II. knjiga, Založba Park in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1991. 32. Jean-Paul Robert, BNF. - L'archilccture d'aujourd'hui, fevrier 1997. Francoskemu centru Charles Nodier sc zahvaljujem za pomoč. 33. Fatur, D., Šolska zgradba. Spominska knjiga 1HHH-I<)3H. Ob 50-letniei izdala Državna tehniška srednja šola v Ljubljani, 1938. 34. Ni mi bilo mogoče ugotoviti, kdo jc bil avtor. Natcčajniki in člani žirije, arhitekti Dušan Blaginje, Ilrvoje Brnčič, Drago Dcrkovič in Stanko Rohrman, sc tega elaborata ne spominjajo. Tudi v arhivu Društva arhitektov nisem našel odgovora. 35. Bohinc, M., Problemi povojne urbanistične izgradnje Slovenije. - Arhitekt I, 1, 1951. - Ravnikar, E., Nova Gorica po 35-ih letih. - Aktualni problemi razvoja stanovanjske gradnje v Sloveniji, ab 68/69, marec 1984. 36. Štrukelj, T, Baragovo semenišče. - Naš Bežigrad, Ljubljana, 1940. - Razodetje, 1,8. 37. Rabclais, III, XXV. 38. Rabclais, IV, XXXIII in Madžarevičeva izdaja Rabclaisa, I. knjiga, str. 381. 39. Kurent, T, O pomenu črke ipsilon (Y). - Dva tisoč, 86/87, 1996. Ilustracije 1. Latinski križ je dal obliko tlorisu Brunelleschijeve cerkve sv. Duha v Firencah in številnim drugim svetiščem. 2. (irski križ. je oblikoval tloris etiopske cerkve Roha, pozneje preimenovani po princu Lalibala. 3. Pentagram - ali še natančneje: peterokraka (rdeča) zvezda - je dal obliko moskovskemu gledališču Rdeče armade. 4. I leksagram v tlorisu telemitske opatije, kot jo je predstavil Francois Rabelais. 5. Četverica elementov oblikuje I lusrev-begOVO džamijo v Sarajevu in druga islamska svetišča osmanskega tipa. 6. Tibetanska slupa se zgleduje po peterici elementov. 7. Oktagram v tlorisu Marijine cerkve, imenovane Nova Štifta, 8. Dva ljubeča se trikotnika od zgoraj navzdol. Prva vrsta: Mogen David; grška ženska in moška oblikovana števila; kopulacija trikotnikov v indijski mandali Shree Yantra. Druga vrsta; I .cs signes, ki jih je pripravil Le Corbusier za dekoriranje zidov v Chandigarju. Tretja vrsta: Simboli kopulacijc, imenovani "pješčani sat", na bosanskih stečkih. Četrta vrsta: Dva trikotnika, uperjena eden proti drugemu, oblikujeta tloris dveh stolpnic akademika Eda Ravnikarja na Trgu republike v Ljubljani. 9. Salomonov tempelj arhitekta I lirama Abifa v Jeruzalemu oblikujejo trije liki: trikotnik, krog in kvadrat. 10. Počlovečenj arfaetipski liki iz Albuma, ki jih je narisal masonski mojster Villard de Honnecourt. 1 I. Trije arhelipski liki oblikujejo tudi Plečnikov spomenik Simonu Gregorčiču (in Dragojili Milekovi) v Ljubljani. Trikotniki prodirajo drug v drugega podobno kot v mandali Shree Yanlra. 12. Štirieilindrski motor je dal obliko glavnemu stanu avtomobilske tovarne BMW v Munchnu. 13. Tloris gradu v Racah izrisuje obliko ključa. 14. Predlog za tloris stanovanjske Stavbe v obliki črke A. 15. Tloris Dvorskih garaž na Bledu v obliki ćirilske črke A, kralju Aleksandru na čast. 16. Ilospic Notre Dame de France v Jeruzalemu oblikuje veliko črko E, kar dokazuje, da jo ima v ktsti EGLISE. 17. Koje bila praproška hiša v lasti sliškega samostana, sojo dozidali tako, da tloris oblikuje črko E, kije začetnica besede ECCLESIA. 18. Lendavski grad s tlorisom v obliki črke L, cesarju Leopoldu na čast. 19. Šliri stolpnice na vogalih Velike francoske narodne knjižnice v Parizu imajo tloris v obliki črke L, začetnici besede UVRE. 20. Ccsarsko-kraljcvska obrtna šola v Ljubljani, danes Tehniška srednja šola, izrisuje s svojim tlorisom črke i ••JI, cesarju Francu Jožefu na čast. 21. Spomenik revolucije v Ljubljani v silhueti oblikuje veliko črko Y z vsemi pomeni, kijih črka simbolizira, Različice črke Y je narisal Marijan Amalietti. 22. Na maketi zmagovitega natečajnega projekta za Novo Gorico akademika Eda Ravnikarja oblikujejo tlorisi treh stavb črke TIT; črka O naj bi bil velik oval (desni spodnji vogal). 2.3. Arhitekt Jože Plečnik je oblikoval novi lemenal v Ljubljani tako, da tlorisno izrisuje grške črke ALFA in OMEGA Icr KAPA in TTII IA Icr tako predstavlja nazive Gospoda Boga, ki je začetek in konec. 24. Tloris stiske bazilike. Kljub razvoju cerkvenih tlorisov z dodajanjem apsid in stranskih ladij je osnovni koncept križanja glavne ladje s transeptom ohranjen. Izhodišče katoliške cerkve je latinski križ. OBNOVUENE ORGLE V STRUGAH Kdo Šhdj* Na koru župnijske cerkve sv. Avguština v Strugah stojijo že druge orgle, kolikor pač moremo i/vedeti i/, razpoložljivih virov. Prejšnje orgle Potem ko je bila lela 1850 župnijska cerkev sv. Avguština prezidana in povečana, je že naslednje leto dobila nove orgle. Stanko Premrl ima v rokopisni Statistiki orgelj ljubljanske škofije 1016/17 zabeleženo, da jih jc leta 1851 naredil Andrej Gosti iz Nemške Loke na Kočevskem. Orgle, ki so stale 600 kron, so imele devet registrov. Ker ne poznamo njihove dispozicije, si lahko vsaj nekoliko pomagamo z Rojčcvimi orglami v Zapogah, ki imajo tudi devet registrov in so bile narejene tudi leta 1851. Rojčeve orgle, ki še stojijo, imajo naslednjo dispozicijo: Mamini Pedal 01 Principal 8' 08 Subbas 16' 02 Copel 8- 09 Oktavbas 8' 03 Viola 8' 04 Oetava 4' 05 Flauta 4' 06 Lugara 4' 07 Mbttura III Sedanje orgle Župnijska kronika za leto 1952 prinaša naslednji zapis: »V struški cerkvi ni bilo orgelj že od I. 1928, samo harmonij je bil na koru. V mesecu juliju pa so kar nenadoma pripeljali s Kočevske Reke v Struge orgije. Tam so namreč župnijsko cerkev vso izpraznili in porušili. Ker so bile orgije slabe in potrebne mnogo popravila, jih je prevzel v delo orgljarski mojster Franc Jenko iz Št. Vida n/l.j. Orgije je vse prenovil. Vstavil tri nove registre, napravil popolnoma nov igralnik in še druge stvari. In lako vse prenovljene in postavljene so stale s prevozom vred 205.000 din sedanje vrednosti. Ljudje so radi darovali za orgije, ker so bili navdušeni zanje. 4., 5. in 6. novembra so jih postavljali in 15. novembra so bile blagoslovljene. Blagoslovil jih je ribniški dekan g. Dobrovoljc Alojzij. Imajo lep glas, so dovolj močne za struško cerkev in bodo lahko mnogo let pele v čast božjo.« Zapis v župnijski kroniki jc prav zanimiv, ker prinaša kar precej novih podatkov glede orgel. S tem pa seveda nastane veliko novih vprašanj. Najprej to: Zakaj so leta 1928 odstranili Oostlove »igle? Kljub temu, da so jih verjetno imeli za dotrajane, so vendarle redki primeri, kjer so odstranili orgle, ne da bi poslavili nove. Čeprav nekaj takih primerov poznamo. Morda so hoteli postaviti nove orgle, pa jih je prehitela svetovna gospodarska sliska. * Ljubljana, Dolničarjcva I, dr. sc. 136 BdoŠkulj Leta 1952 so torej pripeljali orgle iz Kočevske Reke, kjer naj bi cerkev podrli. Orgle je ra/.drl Jože Železnik, pomočnik orglarskega mojstra Franca Jenka. Za prevoz je poskrbel dolgoletni kočevski dekan Anton Pogorele, sicer doma iz. vasi Podlabor v župniji Struge. Dekan Pogorele je piscu tega članka pred mnogimi leti pripovedoval, daje za svojo domačo župnijsko cerkev preskr-bel orgle, ki jih je rešil iz župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika v Kočevski Reki, preden so jo leta 1954 porušili. Zelo verjetno jc dekan Pogorele tudi preskrbel 194 kg težak zvon iz. leta 1926, ki je prišel »iz nekdanje župnije Borovec, podružnice Presv. Imena Jezusovega v Ravnih". Kakšne so te orgle bile, ne vemo dosti. Stanko Premrl ima v omenjeni Statistiki le podatek, da so orgle imele cn manual in 13 registrov. Pa še to pripombo ima, da so orgle »precej slabe in izrabljene«. Pri orglarju ima samo vprašaj. Iz. časovnega okvirja smemo sklepati, da so orgle imele mehanično trakturo in sapnice na poteg. Orgle je torej na kor strokovno postavil orglarski mojster Frane Jenko leta 1952. Pri tem delu mu jc stal ob strani omenjeni pomočnik Jože Železnik. Kronika nadalje pravi, da je mojster naredil tri nove registre. Danes je težko določiti, kateri bi ti registri bili. Vprašljiv pa je podatek, da je naredil nov igralnik. Igralnik ima zelo značilne registrske manubrijc, kakršne je delal Joscf Brandl iz Maribora. Verjetno jc mojster Jenko uporabil kakšen star igralnik in ga namestil slruškim orglam. Pri tem je ohranil tonsko mehaniko, pač pa je zamenjal registrsko povezavo, ki jo je spremenil v pnevmatično. Zaradi pomanjkanja prostora na struškem koru jc moral namreč postavili nov meh na škarje v spodnji del orgelske omare, pri čemer je moral odstraniti mehansko povezavo za registre, ki se odpirajo na sredi, med obema polovicama manualne sapnice. Ker ni bilo prostora za mehansko pedalno sapnico, je naredil novo, pnevmatično z enim samim registrom, subbasom, ki pa je pnevmatsko povezan v oktavni razdalji z. oktavnim basom. Pri vsem tem si moramo predstavljati, v kakšnih pogojih je moral mojster Frane Jenko delati leta 1952. Zato je namestil lista imena registrov, za katera jc imel na voljo porcelanaste ploščice. Na igralniku označeni registri dajo naslednjo dispozicijo: Manual Pedal 01 Principal 8' 11 Subbas 16' 02Gamba8' I2 0clavbas8' 03 Salieional 8' 04 Vox eoclestis 8' 05 Gedeekt 8' 06 Oetave 4' 07 Flote 4' 08 Ouintc 2 2/3' 09 Supcroetave 2' IOMixturlV2 2/3' Žal imena registrov na igralniku povsem ne ustrezajo registrom v orgelski omari. Nekoliko natančnejši pregled je pokazal naslednje registre - in če desetim manualnim registrom dodamo še tri pedalne, dobimo naslednjo dispozicijo: Manual Pedal 01 Principal 8' 11 Subbas 16' 02 Gamba 8' 12 Oktavni bas 8* 03 Cevna flavta 4' 13 Kvintni bas 5 1/3' 04 Oktava 4' 05 Lesena flavta 8' 06 Flavta 4' 07 Kvinta 2 2/3' (KS Supcroktava 2' 09 Kvinta 1 1/3' 10 Mikstura III I 1/3' Precej verjetnosti je, da je bila tO izvirna dispozicija orgel, ki so prišle iz Kočevske Reke. Manualni obseg orgel jc 51 tonov, loje: od C do d.3. Ker je bil struški kor prenizek, so orgle ostale brez zgornjega dela omare, ki je bila narejena v značilnem klasicističnem slogu. Obnova orgel Spomladi leta L996 je Škofijska orglarska delavnica iz Maribora, potem ko seje župnija odločila za obnovo, orgle razdrla in prepeljala v delavnico v Hoče. Pogovori so bili tudi o povsem novih orglah, vendar so se v župniji zaradi istočasne obnove cerkve odločili za cenejšo možnost. Orglarji iz Delavnice so od starih orgel ohranili mehansko manualno sapnico, ki je obnovljena, orgelsko omaro in del piščalk Vse ostalo so izdelali nanovo. Del starih piščali so obnovili, dotrajane ali uničene piščali (registre) pa so nadomestili z rabljenimi iz zaloge. Predvsem so uporabljene piščali iz nekdanjih Maverjcvih orgel iz Šentjerneja. Lesene piščali v starih orglah so bile namreč povsem uničene. Cinkaste pročelne piščali principala 8' so nadomestili z novimi iz kositra. Igralnik je izdelan po današnjih merilih in je obrnjen proti orglam. Obseg manuala je C-g3; toni od d.3 naprej so prevezani, ker manualna sapnica obsega samo 51 Ionov. Pedal obsega 30 Ionov, kolikor je ludi obseg sapnice, ki je v celoti nova in ponovno mehanska. Subbas ni izpeljan v oklavni bas, ker bi to zahtevalo večja gmotna sredstva; po drugi strani pa se lahko pedal okrepi s pedalno zvezo. Tonska traktura je v celoti nova, vključno z razdelilno desko, ki je prilagojena novi legi igralnika. V podnožju orgelske omare je meh plavajoče izvedbe s prigrajenim brezšumnim električnim ventilatorjem Laukhuff. Meh je manjše izvedbe, kot je bil prejšnji, tako da je na sredini pod manualno sapnico, ki je deljena, zopet nameščena mehanska registrska traktura, kot je bilo prvotno v Kočevski Reki. Mojster Jenko je za premikanje smučk na sapnici izdelal poseben pnevmatski ustroj, ki jc kot tehnična posebnost (vsaj za področje Slovenije) shranjen v Delavnici. Orgle, ki so postavljene na povečanem in obnovljenem pevskem koru, imajo naslednjo dispozicijo: Manual Pedal 01 Principal 8' II Subbas 16' 02 Burdon 8' 03 Salieional 8' 04 Vox eeleslis 8' 05 Oktava 4' 06 Cevna flavta4' 07 Kvinta 2 2/3' 08 Supcroktava 2' 09 Terca D I 3/5' 10 Mikstura III I 1/3' 138 EdoŠkulj I'rvcga septembra 19% je orgle med slovesnim bogoslužjem blagoslovil upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. Pred mašo je nadškof v prisotnosti prizadevnega struškega župnika Bogomira 1 Irena in drugih duhovnikov zunaj blagoslovil obnovljeno cerkev. MIHAELA ZAJC-JARC Življenje in delo Ivanka Černelič - Kozlevčar* Avgusta 1996 je praznovala osemdesetletnico svojega življenja pesnica, pisateljica, kulturna delavka in zbirateljica krajevnega ljudskega izročila Mihaela Zaje-Jare. Ob tej priložnosti je knjižnica na Grosupljem organizirala prisrčen kulturni večer s predstavitvijo njenega življenja in dela. Zveza kulturnih organizacij (irosupljc je založila knjižico z izborom njenih pesmi, Kullurno društvo Janez Cigler pa je ob kulturnem prazniku pripravilo kratek recital njenih pesmi. Izšlo je tudi nekaj člankov o njenem delu, med drugim tudi v Zborniku naših treh občin. Njena življenjska pot je na zunaj preprosta, pa vendar ni čislo navadna, saj se je kol izobraženo meščansko dekle, ki je bilo že vpeto v kullurno življenje v Ljubljani in član določene kulturne srenje, presadila v majhen podeželski kraj, na domačijo svojih starih staršev, kjer se je ob vseh povojnih težavah spoprijela z gospodarstvom in vsakdanjimi opravili, zraven pa ostala zvesta svoji prvotni zavezanosti kulturi. Ni zapravila svojega ustvarjalnega dam, ki soji ga bile položile v zibel vile, kol pravi sama, pač pa ga je negovala in razvijala, čeprav dostikrat težko in v nevzpodbudnih razmerah, vendar zmeraj z ljubeznijo tlo Življenja, domačije in ljudi, zlasti malih. Prisluhnila jim je in se trudila, da bi z vsem spoštovanjem zapisala njihovo izročilo in ga predala novim rodovom kot nekaj * Ljubljana. Šarhnva 14, dipl. fil. lepega, ustvarjalnega, živega, kot dragoceno dediščino, ki je ozaveščen dedič ne zavrže, ampak jo obogati in preda svojim potomcem kot bogato doto. Tako je našla novo polje svojega delovanja. Res je, da se v njenih pesmih včasih začuti tudi utesnjenost zaradi uklenjenosti v ozko vsakdanje življenje, ki ni bilo po meri njene vedožcljne narave, in je v njih izražena želja, da bi šla na pot z oblaki, popotniki in romarji ali da bi vsaj živela v miru in bi bolečina ponehala (k temu so prinesla svoj delež tudi povojna šikaniranja), vendar vedno znova zmaguje ljubezen do vsega lepega in živega okoli nje, odkrivajo se ji novi zakladi, vstaja nova vera, novo upanje kljub moderni razčlovečenosti, pred katero si ne zatiska oči. Rodila seje med prvo svetovno vojno 12. 8. 1916 v Ljubljani kol najmlajša od štirih olrok; starejši so sestri Mija in Ivanka ter brat Vojko. Njen oče, Novomeščan profesor Evgen Jare, je bil po študiju klasični filolog in slavist, ukvarjal pa se jc tudi s politiko in publicistiko. Zadnje leto pred smrtjo (1935/36) jc bil urednik revije Kronika slovenskih mest. Že v stari Avstriji je bil deželni in državni poslanec, v kraljevi Jugoslaviji pa član mestnega sveta in ljubljanski podžupan (1928 -1935). V svoji politični karieri je doživel dosti težav, zato je otrokom politiko odsvetoval (Spominčice iz. Višnje Gore, Višcnjski zimzelen 1996, 94). Pcsničina mati Marija Omahcn je bila edina hči Mihaela Omalma, ki je bil podjeten trgovec, gostilničar in podjetnik v Višnji (Jori in v tedanji upravni ureditvi več lel dedendolski župan. Bil je tudi dober opazovalec razmer in življenja v svojem kraju ter človek peresa, kar kažejo njegovi zapiski, ki so zanimivi za poznavanje krajevnih razmer pa tudi jezikovno. Nekaj odlomkov je bilo objavljenih (prim. Iz. dedove knjige. Zbornik občine Grosuplje 1975, 296 in 1976, 24.3; Mohorjev koledar 1975, 101 in 1977, 93). Mati si je sicer želela študirati medicino, vendar jo je oče hotel vzgojiti za svojega naslednika. V zakonu pa se je predvsem posvetila materinstvu in zlasti po moževi smrti (1936) skrbno spremljala svoje otroke "v bojih sveta in duše", kakor pravi pesnica (Zadnje jaslice, Mohorjev koledar 1969, 137). V družini Jarčevih so vzgajali otroke v delavnosti, preprostosti, ljubezni do narave in dolenjske deželice. Vladalo je kulturno vzdušje: zanimanje za umetnost, zgodovino, dosli se je bralo (Spomini, spomini, Klasje, sept. 1996, 10), zato ni čudno, da sta iz nje izšli kar dve kulturni delavki, Mihaela in kostumografka Mija. Osnovno šolo je kot vzorna učenka obiskovala pri sestrah v Liehtenturnu, gimnazijo pa večinoma na Poljanah, kjer so bili njeni profesorji pomembne osebnosti kot Stanko Leben, Roman Savnik, Silvo Kranje, Ivan Škrlj in France Koblar. Po srednji šoli je želela študirati umetnostno zgodovino, vendar jc morala študij zaradi težav z vidom kmalu opustiti, zato se je zaposlila. Žc v tem času jc začela s kulturnim delovanjem. Učila se je ruščino in sodelovala kot recita-torka pri proslavah Ruske matice v Ljubljani. Kot reeitatorka je sodelovala tudi na drugih prireditvah, npr. pri predstavitvi Šalijevih pesmi, obiskovala je namreč tečaj za reeitatorje pri igralki M. Šaričevi. Recitirala je tudi pesmi Vide Tauferjeve, s katero se je seznanila v Stični, kjer je bila Vida učiteljica. Vido so obiskovali kulturniki, ki so zahajali v stiski samostan. S tem krogom je bila povezana tudi Mihaela, ki jc hodila v Stično iz. Višnje Gore, kjer je pri dedu pogosto preživljala počitnice (Spominčica za Vido, Mohorjev koledar 1985, 148). Med vojno je bila med pobudniki 20. 11. 1941 ustanovljenega društva Skupspravljanje lepeh umetnosti, ki jc združevalo literate, glasbenike, slikarje in filozofe (Lili Novy, Vida Tauler, Asta Žnidaršič, Sevcrin Šali, France Gorše, Saša Sanici, Dušan Pctrič, Ivan Škrlj, Jože Kastelic in šc kdo), (lani so se shajali v njihovem domu na Zarnikovi 19 v Ljubljani (Mihaela hrani pergamentni album s spominskimi zapisi članov). Po vojni je zapustila službo in se 30. 6. 1945 preselila na dedovo domačijo v Višnjo Goro (Pol na kmete, Višcnjski zimzelen 1996, 92). Tako je domačija, ki je bila po dedovi smrti (1942) brez gospodarja, dobila gospodinjo. V spremenjenih družinskih, gospodarskih in političnih razmerah se je pogumno spoprijela z novimi nalogami, ki so bile dosti drugačne od dotedanjih. Zelo ji je koristilo, da je bila vzgajana k samostojnosti. Naslednje leto si je ustvarila družino z .ložetom Zajcem, ki jc z. njo delil zanimanje za ljudsko izročilo, saj jc bogato živelo v njegovem odličnem spominu in prežemalo vse njegovo življenje. Skupno jima jc bilo tudi veselje do ljudske glasbe, igral je na citre, Mihaela pa kilaro. Znal je - s spoštovanjem do tradicije - lično izdelovali razne predmete iz lesa. 'lako je lahko tesneje zaživela s krajem, v katerem ni bila več le počitniška mestna obiskovalka, ampak je v polni meri delila z. njim dobro in hudo. V spremenjenih razmerah pa tudi zaradi izgube zemlje ob agrarni reformi in kasneje ob graditvi avtomobilske ceste in avloceste, ki sla tudi uničili idiliko njene domačije, je morala opustili misel, da bi svoj dom odprla kulturnim delavcem za oddih in srečevanja, kar je prvotno nameravala. Vključila seje v krajevno kulturno življenje, ki gaje bilo zlasti v prvem desetletju po vojni mak) ali nič, saj so bile vse predvojne oblike ukinjene, zlasti moški iz. krščanskega kulturnega kroga pa pomorjeni. Dvorana v mestu jc bila uničena pri bombardiranju, dvorana pri Fari pa podržavljena. Moški pevski zbor je s smrtjo dedendolskih fantov izgubil najboljše pevce in ni več deloval, znamenita vilenjaka godba je izginila, prav tako ni bilo več nekdaj skoraj vsakomesečnih gledaliških predstav. Stare navade, izročila in norme so uradno izgubile ceno, vsiljevale so se nove, ki pa jih velik del ljudi, zlasti prizadetih, ni mogel sprejemati. Treba je bilo začeti znova. Tako je sprva usmerila svojo dejavnost k otrokom, saj je ludi sama imela hčerko. Napisala je igrico za ročne lutke Gašper Ilopsasa (1955) in lirično prozo Pomladna vila in studenček (1957) za spremljavo ritmične predstave doraščajočih deklic. Še danes rada priskoči na pomoč ob prireditvah v vrtcu, vzgajališču ali šoli. Ob 500-lclnici Višnje Gore (1978) je s filatelistom Slovičkom pripravila razstavo o stari Višnji Gori v tedaj zgrajeni telovadnici. Prizadevala si je ludi za posebno publikacijo s prispevki Višnjanov ali pa drugih o Višnji Gori, vendar ni uspela. Kako je kol dober poznavalec krajevnih razmer nepogrešljiva, kaže tudi sodelovanje pri praznovanju jubileja višenjske lovske družine ali pri razstavi o Frideriku Baragi in drugih prireditvah. Pomembno je tudi njeno delo pri spremljanju mladega pišočega naraščaja, ki ga vzpodbuja in skuša povezovati, kar kaže nastop Višnjanov na Večeru v Knjižnici (irosuplje maja 1994 (Marija Samec, In kar s teboj potuje, ljubi. Naša skupnost 1994, št. 4, str. 7). Konec šestdesetih let je začela sodelovali kol zbiralka ljudskega izročila z Glasbcno-naro-dopisnim inštitutom in Inštitutom za slovensko narodopisje. Za prvi inštitut je pomagala poiskati pevce in pripovedovalce za arhivsko snemanje v Višnji Gori 20. 8. 1967; za radijsko oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi 20. 10. 1967 pa je pripravila narodopisno povezavo. Za Inštitut za slovensko narodopisje je izpolnila anketo Ženilovanjc in bila informalorka dr. Nika Kmeta za višenjske šege. Zdaj sodeluje z dr. Marijo Stanonik. Sadove svojega tovrstnega zbirateljskega dela je zbrala v knjigi »uhan i/. Višnje Gore (ČZP Kmečki glas, 1993), kjer si je prizadevala podali besedila v jeziku pripovedovalca! zato je delo tudi narečno zanimivo, zlasti z Icksikalnega in sintaktičnega stališča. Knjiga ima naslov po beli pustni šemi, ki je predstavljala duha. Gradivo jc tematsko razvrščeno v več sklopov od primerov z bajeslovnimi elementi do anekdotičnih. Z njegovim zapisom sla otela pozabi duhovna dediščina in ustvarjalnost malega človeka, saj jima današnji nemirni čas z. vsakodnevno naglico ni naklonjen. Besedno uslvar|anje Zajčeve obsega prozo in poezijo. Prvi meni znani objavljeni prozni sestavek je potopisni drobec iz Firenc Utrip iz sveta (Mentor 1938/39) iz časa njenega umetnostno-zgodovinskega zanimanja. Podpisan je s psevdonimom Skazka, kar kaže njeno zanimanje za ruščino. Kasneje je sodelovala še v Mohorjevem koledarju (l965->), Družinski pratiki (1974->), Novi Mladiki (I972->I974), Zborniku občine (irosuplje (l974->), Zborniku upokojencev (1993) z. literarnimi sestavki in v časopisih Naša skupnol (l99l->), Klasje, Dolenjski lisi, Višnjan in še kje z. aktualnimi članki. Večino pomembnejših proznih besedil je ob osemdesetletnici izdala v računalniško razmnoženi zbirki Vi.šenjski zimzelen (1996). Prozne sestavke je mogoče razdeliti v štiri skupine. Na strokovno področje segajo besedila, ki kažejo njeno etnografsko zanimanje za različna področja življenja in prinašajo tudi pomembne domoznanske podatke (Nazaj k starim višenjskim poštarjem. Kmečka hrana v okolici Višnje Gore, 100 let ročnega dela v Višnji (»ori). Pomembni so spominski zapisi, ki se nanašajo na kako osebo ali Višnjo Goro (Spominčica za Vido, Žalostna Marija, Pot na kmete, Spomini na Višnjo Goro, Ko so bile čaše kot polži, Spominčice iz Višnje Gore). Posebno skupino predstavljajo opisi kake osebe ali dogodka; v nekaterih je poudarek na načinu življenja v določenem času (Zadnje jaslice; Jaslice iz Komna; Soba št.13; Gašper, Miha, Bollcžar; Koje bil Jožek majhen; Prave besede; Ilruškova kaša; Cigankin dar; Med zvonovi; Bobnarjevi spomini; Pri ohcetni kuharici; Utrinki iz stare Višnje Gore). Zadnjo skupino sestavljajo anekdotične zgodbice, ki se deloma že približujejo zbirateljske-mu področju njega dela (Poznate Višnjo Goro; Tri o Godlčevem Jožetu; Kako je Godlčcv Jože nesel žanjieam; Kako je pes nesel marelo s kračo ipd.). V večini proznih besedil je snov vzeta iz. višenjskega okolja, zato je prav v teh dosti podatkov iz življenja tega kraja, ki se bodo tako ohranili prihodnjim rodovom. Popoln seznam prinaša bibliografski del članka. Najpomembnejši literarni delež, v ustvarjanju Zajčeve imajo pesmi. Izhajale so v Mohorjevem koledarju (1958-1973), Novi Mladiki (1972-1974), Zborniku občine Grosuplje (1984, 1994), Družinski pratiki (l987->) in v časopisih (Dolenjski list, Naša skupnost, Višnjan). Z njimi je sodelovala tudi v radijskih oddajah Literarni nokturno (23. 4. 1973; 23. 8. 1974; 23. 5. 1988) in Mehurčki (11. II. 1971). Nekajkrat je poskušala svoje pesmi urediti v zbirko. Tako je ob 500-letniei Višnje Gore uredila zbirko Šopek, ki je bila šapirogralsko razmnožena in obsega 99 pesmi. Vanjo je sprejela žc objavljene in še neobjavljene pesmi in jih razvrstila v štiri skupine. Poimenovala jih je glede na prevladujočo motiviko letnih časov in njim vzporedno doživljanje z naslovi Pomladi, Poletja, Jeseni, Zime. Po tej zbirki je začela pripravljati pesmi za zbirko Ob Višnjei, na katero kažejo pripisi k pesmim v Zborniku občine Grosuplje. Zbirka ni bila razmnožena. Tudi v njej jc pesmi razvrstila v štiri skupine. Na prvem mestu so Čustven O-razpoloženjske, ki so navadno povezane z dogajanjem v naravi in imajo skupni naslov V letu in zimi. Nov ton v njeno pesniško ustvarjalnost prinašajo pesmi, ki so nastale ob uničevanju idilične višenjske pokrajine pa tudi domov ob gradnji avtomobilske ceste Ljubljana-Zagrcb in nato Ljubljana-Višnja Gora. Dala jim je skupni naslov Ne prodajte nas. Začutila je, da ne gre le za uničevanje neke idilike in rodovitne zemlje, režejo se korenine rodu, uničujejo se njegove vrednote, v zameno pa se nudijo brezvredni uživaški nadomestki. Težko je živeli brez. neba in zemlje, sama tehnika ne prinaša sreče. O tem govorijo pesmi s skupnim naslovom Ta čas. V četrto skupino pa je uvrstila epske pesmi, ki govorijo zlasti o Višnji Gori in njenem izročilu (Kapelica, Višcnjska dolina, Skozi staro Višnjo Goro, Graščina Višnje, Bela kača, Svitek). Dala ji je naslov Sprehodi. Te pesmi so ostale večinoma ncojavljcnc, vendar so s krajevnega stališča zanimive in bi sodile v kak zbornik o Višnji Gori. Ob razpisu za literarni natečaj tržaške Mladike je pripravila zbirko neobjavljenih pesmi z naslovom Sonce odhaja in z njo 8. 2. 1995 dosegla drugo nagrado. Zbirka je bila računalniško razmnožena. V njej jc nekaj pesmi iz. obeh prejšnjih zbirk, nekaj pa je novih. Predstavlja nekak prerez, tematike njenega ustvarjanja in izbor najboljših pesmi. Razvrščene so v sledeče skupine: v razpo-ložcnjsko-razmišljujočc s skupnim naslovom Sonce odhaja, v ljubezenske s skupnim naslovom Samo ena ptica in v dve skupini aktualnih pesmi s skupnim naslovom Pustile nam prag in Toliko drvečih življenj. Za njeno osemdesetletnico je izšel izbor pesmi v knjigi Vrba nad tolmunom. Narejen je bil po gradivu iz. omenjenih nenalisnjenih zbirk in objav v zgoraj navedenih glasilih, vendar ima pesnica še nekaj pesmi, ki niso bile vljučene v zbirke in tudi v tej zbirki niso upoštevane. Pesmi v Vrbi so razvrščene v šest skupin. Glavno merilo razvrščanja je bila lematika, pri posameznih skupinah pa prizadevanje, da bi bil razviden pesničin čustveni in miselni razvoj. V prvo skupino so pod skupni naslov Na stopnicah srca uvrščene pesmi, v katerih razmišlja o sebi (Na bregovih, Zima), o občutku zavezanosti, da mora ostali zvesta pesniškemu daru in pripovedovati o tem, kar se ji je razkrilo oziroma ji je bilo dano videli in spoznati, tudi če je tO težko in ne najde zmeraj pravih besed (Morala bi pripovedovati; Kdaj bom znosila zaklade; Vigilija; O, kako ležko; Besede). Govori pa tudi 0 žalosti, bolečini, občutku odtujenosti, zlomljcnosli, želji, da bi že vse minilo, pa tudi o pomiritvi z usodo, ko gleda zgarane ženske, in si želi le še dobrote in optimistično ugotavlja, da raste "v veselo, ozelenelo bilko za prihodnji čas" (Na stopnicah srca, Zaprto srce, Jesenska, Zatomljena veja. Se kdaj, Sam s seboj. Dan, Vse je prešlo). Pod skupni naslov Samo ena ptiea so uvrščene ljubezenske pesmi. Izražajo širok razpon od prve eterične ljubezni (Prvi ljubezni) do skritega čustva, ki se še boji zbližanja (Ne prihajaj k reki. Ne pridi), močne čustvene navezanosti, Strahu (Ko grem, Ob času oseke), razkritja ljubezni in razočaranja ob nesprejelju (Zakaj sem izgovorila besede. Zdelo se mi je), bolečine osamljenosti (Prišel si, V brezvetrju, In kakor potepuha, Kmalu je pomlad prešiti, Vse divje ptice), izzvenevanja čuslva v nepozaben spomin (Samo ena ptica, Burja se zaganja v zimo) in do zavestnega umika in zmage nad čustvom (Cc boš kdaj klical, Ljubezen do tebe). Sledi umirjeno zrelo čustvo žene, ki vendarle ohranja svojo individualnost, svoj svet ob zavesti različnosti moškega in ženskega sveta (Kadar te gledam, Med hladno jesenjo, Takrat, Neprižgana sveča). Daje prednost svetli ljubezni brez. temin (Ljubezen). O njej pravi: "ni je v pečinah sivih, razklanih, kjer preže ptice ujede s kremplji krvavimi. Njene zveneče vprege hite po jasnih smereh soncu in srcu naproti..." V trčijo skupino pesmi s skupnim naslovom Poleti, pozimi so uvrščene pesmi, v katerih prevladuje razpoloženje v naravi v določenem lelnem času (Poleti, pozimi; Res pomladna; Majnik), povezano tudi s kakim opravilom (Poletna, Pozna pomlad, Kmečko poletje. Vse toplo je minilo), praznikom (Pred Martinom, Jurjevo) in hkrati izražajo kak čustveni odziv ali misel (Pozna jesen, Dežji, Na Starem gradu). Razvščcne so tako, da se začno in končajo s pomladanskim motivom. V četrti skupini so pesmi, ki se nanašajo na dom, družino, kiji predstavljata toplo zavetje, gostoljubno odprtosl in naročje spominov (Dom, Dom starega očeta, Zimska, Ko odhajaš), in na domaČe okolje (Doma, To je tvoj kraj). Priključena jim je krajša epska pesnitev, ki sc nanaša na porušeno Matičkovo kapelico, ki je stala bizu njene hiše, pa se je morala umakniti prometu (Kapelica). Ta skupina ima skupni naslov Domače ognjišče. Aktualne pesmi so združene pod skupnim naslovom Ta čas. Zajemajo širok časovni razpon od doživljanja v povojnem času do današnjih dni. Govorijo o zaznnmovanosli povojne generacije, ki se je morala srečati še mlada s krvjo (Mesečni tavamo), razhajanju ljudi zaradi zmot (In vendar), o grozi kajnovslva (Peti), trpljenju izseljencev (Domači veter, zeleni kraj), izpraznjenih domovih (Majniškn Marija), bridkosti zaradi prerezanih korenin (Vnukom), zastrupljenosti s sovraštvom (Gad), blodni pokvarjenosti (Ta čas). Tehnika ni prinesla sreče ne ljudem ne zemlji (Kmečka pesem, .le Klemen). Asfalt pokriva njive, nafta in bencin zastrupljata tla (Elegija, Ne prodajte nas, Blazne rakete. Nafta bencin. Lepa je biki dolina). Pesnica bi rada, da bi se vsaj kaj ohranilo v novi čas: "tki bi srečen odmev davnega doma našel pot k novim ljudem." Na koncu so dodane pesmi, posvečene prijateljem, s skupnim naslovom Prijateljem. Rada ima ljudi in povezana je z mnogimi. Prijateljstvu je v življenju posvetila mnogo časa. Zna prisluhniti vsakemu na ustrezen način in z. njim prijetno kramljati. Pesniško delo Jarčeve še ni zaključeno, saj se vse globlje odziva na probleme svojega časti in še ustvarja. LOV NA POLHE V ŠKOCJANSKIH VASEH Leopold Sever* Nekaj o polhih Če polhe gledamo /, biološke plati, jih takoj prepoznamo za sesalce. Tudi njihova glodalska narava je močno očitna. Ravno glodalsko sorodstvo, sem štejemo med drugim tudi miši in podgane, je te simpatične živalce v preteklih stoletjih morda reševalo pred prevelikim iztrebljenjem. Nekateri prednamei so namreč polhe puščali na miru zaradi njihovega nevšečnega sorodstva. Dejansko so polhi od vseh glodalcev res najbolj sorodni mišim. Seveda se od njih tudi razlikujejo: polhi so izra-ziti rastlinojcdci, miši pa vsejedei, polhi so košatorepi, miši pa golorepe. Razlika je tudi v velikosti in še kje. Na našem kontinentu živi več vrst in podvrst polhov. Na našem območju sem imel priložnost spoznati le dve vrsti: malega podleska, v škocjanskih vaseh mu pravimo tudi lešček, in večjega sivega polha z mednarodnim strokovnim imenom Glis glis. Glis glis je velik kakih 15 centimetrov, prav toliko pa je dolg tudi njegov rep. Ta ima izjemno pomembno vlogo pri gibanju na drevju in pri skakanju z drevesa na drevo. Rep opravlja pomembno funkcijo tudi med globokim zimskim spanjem. V dolgotrajnem boju za preživetje so sc obdržali predvsem z veliko plodnostjo in ker so se navadili zimskega spanja. Za čas zimskega mirovanja se te živalce ob obilici hrane dobro opitajo in tedaj so najprimernejše za lov. Kot povsod je človek tudi tu imel tekmece, ki so sc radi sladkali z okusnim polšjim mesom. Tli so na prvem mestu sove, potem pa kune, podlasice in v pozni jeseni, ko je hrana le na tleh, še lisice in volkovi. Tudi kače se lu niso držale pri sirani. V pričujočem sestavku sem podleska samo omenil, vsa naša pozornost pa bo šla sivemu polhu. Polhi so nedvomno živeli v obsežnih škocjanskih gozdovih v geološki davnini, ki je zagotovo trajala več milijonov let. Kdaj so prebivalci leh krajev začeli loviti polhe, ne bomo nikoli dognali, nekaj pa lahko trdimo: boljši lov je bil nedvomno del splošnega lova na divje živali že v kameni dobi, ko sta bila lov in nabiralništvo poglavitni obliki preživljanja. Vsekakor smemo predvidevali, da so v Škocjanske gozdove na lovskih pohodih zašli prazgodovinski mostiščarji Z Ljubljanskega barja ali pa njihovi sodobniki s kopenskih selišč. Arheološke najdbe kosti nedvomno potrjujejo, da so bili polhi na njihovem jedilniku. Lovska tradicija se je v nekoliko manjši meri nadaljevala skozi vso predrimsko in rimsko dobo, kajti škocjanski predeli so bili tedaj že stalno naseljeni, kar je potrjeno z arheološkimi najdbami. V srednjem veku, v času Splošnega pomanjkanja in lakote, so bili polhi nedvomno pomemben vir prehrane, če ne že kar eksistenčna nujnost srednjeveških Škoc-jancev. Nekaj o tem dajo slutiti spisi Janeza V Valvasorja, ki Škocjan večkrat omenja ob različnih priložnostih. Zanimivo bi bilo raziskati lovno razmerje med fevdalci in llačani. Znano je, da so prvi imeli lov za svoj nepreklicni privilegij. Po skromnih izročilih iz lega časa moremo vendarle sklepati, daje bil lov na polhe povečini v domeni llačanov. S prevelikimi simpatijami pa zemljiški gospodje * Ivanina Gorica, Pol v borit 33 Lani sem pri napravljunju dn prežagal staro gozdno hruško in v njej naletel na durio v 4 mladiči Prehudo se me niso ustrašiti; stani se je celo ustavila in me nekaj časa očitajoče gledala, ker sem jim zrušil domek. Nov dokaz, da so se polhi navadili na človekovo bližino, od kar jih ne preganjamo več. Okoli "tople" polšine nastane prekopje zaradi toplega zraka, ki pozimi veje iz votline in prinaša geotermalno energijo. "Hladne " polšine ostanejo pozimi prekrite s snegom. Na Zalipi, feb. 1997. Star gaber v Fajklevem Cerju. Takih dreves je bilo včasih v naših gozdovih vse polno. Votel hrast z votlinami v Tuhovem hribu. Votline izdolbejo žolne, ko iščejo hrano. Tolhi pa jih z njimi adaptirajo za letna in včasih tudi za zimska bivališča. in njihovi uslužbenci na tlačanske polharje zagotovo niso gledali: poljši lov je bil namreč dobro kritje zl lov na večjo divjad in za črno sečnjo. V zadnjih stoletjih naše dobe jc dobil lov na polhe nov pomen: njegova gospodarska vloga se zmanjšuje, čeprav je še očitna, postaja pa vse bolj prilika za druženje, osebno dokazovanje in za potešitev nikoli povsem izgubljenega lovskega nagona, ki seje pomalcm do današnjih dni ohranil v človeških genih. V sestavku bom poskušal opisati poljšji lov iz zadnjega obdobja, ko so se prebijali skozi življenje naši stari očetje, generacija staršev in moji sorodniki. V zemljepisnem pogledu se bom omejil na vasi v škoeijanski fari, v prvi vrsti na mojo vas Male Lipljcne, kjer so mi razmere najbolj poznane. Kje sem kaj izvedel Zapis o polhih in o lovu nanje sloni v prvi vrsti na pripovedi mojega pokojnega očeta Leopolda, navdušenega polharja, dolgoletnega lovskega čuvaja in zgodnjega varuha narave. Z njim sem šel večkrat slavit polhom podnevi pa tudi ponoči z leščerbo v roki. Za moje mladosli je namreč pol-harstvo še životarilo, zalo sem nekaj zapisanega pobral s takih lovskih pohodov in iz pomenkov s Starimi polharji, ki so tedaj še živeli. Nekaj pozneje sem šel kdaj pa kdaj tudi sam nad polhe, a je bil plen tako pičel, da me v nekdanji praskupnosti po lovskih uspehih zagotovo ne bi izbrali za plemenskega poglavarja. V vsej polharski karieri sem uplenil kakih trideset živalic. To pa je bila povprečna bera dobrega polharja v eni sami noči. V Malih Lipljenih živi od pravih polharjev le še Mavrov ala Alojz. Čeprav se že bliža devetdesetim, ima še dober spomin na mlada lela in na polšji lov. K njemu sem stopil vsakič, ko se mi jc pretrgala nit spomina, pa sva jo povezala in utrdila. Seveda sem mu za to zelo hvaležen. Zakaj je bilo včasih toliko polhov V širšem polšjem arealu, ki ga zajema moj sestavek, so bili v dobršni meri dani vsi trije osnovni pogoji za iispevanje teh živali: hrana, voda in bivališča. Te okoliščine so ob veliki polšji plodnosti omogočile, da so se obdržali kljub plenilcem, prežečim z vseh strani. Nekdanja gozdna združba gabra, bukve, hrasta, javorja, makojnice, lipe, drena in leske je dajala polhom obilo hrane, stara drevesa pa povrhu še varna bivališča. Žiru, želodu in lešnikom so bili dobro dopolnilo še plodovi divjega sadja: češnje, hruške drobnice in lesnike. Starejši sc šc spominjamo, kako so spomladi škocjanski gozdovi zažarcli v belili cvetnih barvah, toliko divjega sadja jc bilo v njih. Škocjanski svet, zlasti njegov gozdnati del ima malo stoječih in tekočih voda. A polhi se tega niso dosli "ahlali", ker sc znajo odžejati na druge načine: v deževnem vremenu ližejo mokre liste in drevesno skorjo, v jasnih nočeh pa se napajajo z roso. Tudi sveže gozdno sadje jc prispevalo del vode za biološke potrebe polhov. Kljub gosli naseljenosti polhi niso imeli hujšega "stanovanjskega problema". Naši sleljniki in pašniki so bili šc pred dobrega pol Stoletja polni starega drevja, na katerem sc polhi najbolje počutijo. Imenitne bivalne pogoje so dajala tudi votla kraška tla. Tja so sc zatekali polhi v vseh letnih časih, predvsem pa pozimi, v času zimskega spanja. Tam so izkoriščali telesno zalogo hrane pa tudi gCOtermalno energijo tal. Zdi sc, da je več polhov živelo v zemlji kot v drevesnih votlinah. Ven so prihajali ponoči zaradi hrane, vode in razmnoževalnih potreb, mladiči tudi zaradi igre. Nekaj zaslug za ohranitev in uspevanje polšjega rodu je imela tudi lovska kultura starih polharjev. Ti so povečini spoštovali lovska pravila in se držali razumno postavljenih lovnih obdobij. Priprave na polšji lov Navdušeni polharji so se po malem pripravljali na jesenki lov eelo lelo. Že pozimi so doma ali med večernim vasovanjem popravljali poškodovane pasli in delali nove. To so počeli seveda le tisti, ki so imeli primerno orodje in bili dovolj spretni. Drugi so pasti kupovali pri izdelovalcih in jih včasih plačevali s polhovimi kožicami in mastjo. Najbolj lične in uporabne pasli so v drugi poloviei prejšnjega stoletja izdelovali Kotarski oče Anton, Mavrov oče brane in Tomažev oče Jože, vsi trije iz Malih I.ipljcn in rojeni med leti 1860 do 1870, in Lundrov boter iz Starega Apna. Večkrat so prišli skupaj in se "disali", kdo bo napravil lepši in uporabnejši izdelek. Še pred njimi pa je dobre pasti delal gostač Menee. Marsikateri polhar se je še dolgo za njim pohvalil ob dobrem ulovu: "Se vidi, da lovim v Meneetove pasti." V naslednji generaciji, te se spominjam tudi jaz, so bili najspretnejši izdelovalci polharskih škatel Ballkov Ludba, Kotarski Janez in Hribarjev Jože, vsi iz nase vasi. Najboljše pasti so bile narejene iz. orehovega in hruškovega lesa. Spominjam se, da je moj bral Ivan po zadnji vojni naredil nekaj pasti iz lipovine. Ta les se zlahka obdeluje, vendar so izdelki iz. njega kratkotrajni. Proti koncu zime so šli največji navdušenci iskat nove polšine, to se pravi vhode v polšja podzemna bivališča, Iz takih odprtin namreč veje toplejši zrak in s prinašajoče geotermalo energijo okoli odprtine napravi zgodna prekopja. Polhi in polharji so torej znali razlikovali "tople" in "mrzle" jame. Polhi so seveda tenkočutno vedno odbrali topla prezimovališča. Uspešen lov je jeseni povečini potrdil tako domnevo. Ugoden čas za iskanje s polhi naseljenih kraških votlin je bil tudi v pozni jeseni; uglajeni vhodi so naznanjali naseljene votline, s svežim listjem prekriti vhodi pa prazna bivališča. Med zgodnje priprave na polšji lov je sodilo tudi zgodnje opazovanje vegetacije. Spomladi objedeni vršički dreves, iz katerih so polhi pili "muzgo", so že dali prva znamenja, kako uspešna bo lovna sezona. Dobrim opazovalcem ni ušlo, kje bo tisto lelo dosti hrano za polhe in uspešna stava. V ta namen so imeli organizirano nekakšno opazovalno službo. Dobro se spominjam, kako mi jc oče naročal, kadar sem sc odpravljal v gozd: "Le poglej pri Miščcvcm gabru ali Poljančevi drobnici, če je kaj jedeno od polhov!" Polharski pripomočki Ne spominjam se, da bi kdaj kateri od starih polharjev lovilnim napravam rekel pasti. Na splošno so jim pravili kar škatle ali "škatle za polhom stavil". Razlikovali so dva tipa: polšine, po domače poušne, in samostrele, po domače samojstrnc. Prve so nastavljali polhom, prihajajočim iz zemeljskih votlin, druge pa na drevesa. Zanimivo je, da so ime "poušna" uporabljali za kraško odprtino in za past, ki so jo vanjo vstavljali. Samojstrni so bili, kot rečeno, pasti za lov na drevju. Postavljali so jih v rogovile starih dreves in na stikališča sosednjih dreves, na tako imenovane stečine ali po domače stejčne. Da so se izognili napornemu plezanju na drevesa, so samojstrnc natikali na dolge preklc, imenovane drangle. Samojstrni so prav gotovo dobili ime po starinskem orožju samostrelu, saj sta oba pripomočka enako grajena. Razlika jc le v tem, da v polšji pasti vzmet ne potisne puščice, temveč v utoru drsečo ploščico, ki plen stisne in ujame. V nekaterih izvedbah pa vzmet kar sama vklešči polha v pasti. Starejše samostrclnc pasti so imele za vzmet še prožno paličko kot pri loku. Tb je v zadnjem stoletju povsem nadomestila kovinska vzmet. Ves Irtid, da bi v našem kraju našel polšji samostrel z. leseno vzmetjo, jc bil brez uspeha. Starejši polharji pa so vedeli povedati, da so jih za njihove mladosti še veliko uporabljali. Poušne in samoslrni so izdelani v različnih izvedbah po oblikovni in funkcionalni plati. Nekaj tega se vidi tudi v slikovnem delu tega prispevka. Polharji so povečini Okoli 150 pasa pa "gasilsko*. Tbliko jih je še premogla naša vas leta 1997. Včasih so jih imeli toliko samo pri eni hiši. "lule nekje hi morala hiti odprtina". Mavrov Lojz v Kotih leta 1997. Z listjem zasuta polšina je znamenje, da notri ni polhov. Mavrov Lojz v Tončetovi Gmajni letu 1092. Mavrov Lojz je hotel pokazati kosalo bukev, na kateri je še pred 50 leti na veliko lovil polhe, pa je ostalo od nje le še malo trnke. Koti. 1997. imeli od 50 do 100 škatcl obeh tipov. Med temi je bilo dvakrat toliko samojstrnov kot poušen. Razmerje med obema tipoma pasti je bilo razumljivo, saj je bilo veliko lažje najti "jedeno" drevo kot pa s polhi naseljeno kraško votlino. Če je bilo pri hiši več navdušenih polharjev, naprimer oče in nekaj sinov, je ponavadi oče odraščajočemu sinu za dober začetek izročil nekaj škatel. Potem pa je za svoj lovski arz.cnal skrbel vsak sam z. nakupovanjem ali z lastnimi izdelki. Po očetovi smrti so si sinovi očetove pasli razdelili. Dobro izdelane pasli so marsikdaj tudi trikrat prešle na novo generacijo. Moj oče in slrie France sta večino pasti naročila pri bratrancu Baltkovcm Ludbetu, ki je bil dovolj spreten za te stvari. "Zakonodaja" V vseh naših vaseh so se polharji ravnali po dogovorjenih, to je nenapisanih pravilih. Kdor je ta določila zavestno kršil, se mu ni dobro pisalo. Pomemben polharski dogovor je bil začetek lova. "Uradni" lov se je začel teden dni po mali maši. Če so na prvih stavah ujeli veliko negodnih mladičev in obsesanc samice, imenovane durle, so z lovom obvezno počakali šc cn teden. Konec poljšega lova pa jc vsak določil sam. Ponavadi se je končal po prvi večji slani. Nad polharskimi pravili so v vsaki vasi bedeli polharski očanci. V Malih Lipi jenih so v prvi polovici našega stoletja najbolj skrbeli za spoštovanje polharske pravičnosti Mavrov oče Frane, Tomažev oče Jože in Kotarski oče Anton, sami izkušeni polharji. Med I. svetovno vojno, v času velikega pomanjkanja, sta šla Jožljev Polde in Fajkljev Janez stavit polhom nekaj prej, kot je bilo domenjeno. Ko sla se vračala, soju na koncu vasi že čakali strogi strici: "Fantička, če sta šla polhom nastavil, bosta razbite škatle v culi nesla domov!" "Eja, saj nisva stavila, le pogledat sva šla, kje je kaj jedeno," sta se hitro izgovorila. Za prvim ovinkom pa stajo po bližnjici ucvrla nazaj v gozd in pobrala nastavljene pasti. Bile so preveč dragocene, da bi bila obnje. Polharji iz. iste vasi si pasti niso kradli. Kak polh jc tu in tam že izginil iz. škatle v nepojasnjenih okoliščinah, vendar so bile ponavadi tega krive sove in drugi plenilci. Bolj nevarni za polharsko imetje so bili prišleki od drugod, iz bolj oddaljenih vasi in pastirski hlapci, ki so v domačem kraju zlahka spravili v promet prisvojene pasti. Sumljivca so nekaj časa opazovali, potem pa jc dobil primerno plačilo; najmanj, kar je grešnika lahko doletelo, je bila osamitev iz polharske druščine in izgubljeno zaupanje. Polharski revirji in vse polšje bogastvo v njih niso imeli lastnika. Načelno je lahko vsak lovil, kjer je hotel. Vendar so dejanski lastniki in njihovi svojci lovili pretežno v območtt, kjer so imeli zemljišče. To so počenjali bolj zaradi poznavanja terena kot iz lastninskih nagibov. Neke vrste "lastnina" pa se jc včasih vendarle uveljavljala, in sicer v primeru, ko jc polhar - navadno je bilo to v domačem gozdu - odkril šc neznano površino, ki jc obetala bogat plen. Skrivnost je skušal vsak čim dlje obdržati zase ali pa jo jc zaupal samo svojim najbližjim. Mavrov Lojz sc spominja, kako je oče v njegovih mladih letih naročal starejšima sinovoma: "Lojzu nikar ne pokažila naše nove polšine v Ograjki. Bo zblebetal drugim otrokom, da bomo ob dobro stavo." Vendar je Lojz. v nekaj letih le odkril, kje je ta odprtina. Take polšine so največkrat prišle v javnost zaradi izdajalske luči, ko je "lastnik" ponoči pobiral polhe. Zato so previdni polharji nekaj pred ciljem luč zastrli ali celo ugasnili. Tildi moj oče je imel nekaj "svojih" polšen. Pokazal mi jih je, ko se mu je zdelo, da sem vreden zaupanja. Nastavljene polšine polhar ni smel odstraniti. Včasih pa je kdo nalašč sprožil past, če jc ta tičala v "njegovi" polšini. Dreves, na katerih jc žc bila nastavljena past, so se polharji izogibali. Tudi na tujo prazno dranglo so neradi natikali svoje samostrnc. Razporeditev lovnih območij Praviloma je vsaka vas lovila na svojem ozemlju, čeprav med naselji v tem pogledu ni bilo strogih meja. Tb je veljalo predvsem za vtisi, ki so imele dovolj strnjenega gozda in pašnikov, naprimer Rožnik, Vodice in Male Lipljcnc. Prebivalci drugih vasi pa so morali segali tudi po bolj oddaljenih loviščih. Oradežei so naprimer veliko lovili v zabukovikem Kraju, Žclcznikarji pa v Mcdvedici. Malolipljenci, prebivalci največje vtisi na tem območju, so lovili predvsem v svojih revirjih. Če so kdaj posegli čez. mejo, so to storili v smeri proti Vodicam. Tam so bile stave zaradi majhne vasi in veliko gozda slabše zasedene. Posamezniki pa so šli kdaj tudi na medveško stran. V naši vasi je zaradi obsežnosti prišlo celo do notranje porazdelitve lovišč. Po dolgotrajnem poizvedovanju in preudarjanju se mi je izšlo, da so bila tU tri glavna lovna območja: Konjeve, Velka in Gmajna. Poskušal sem vsaj približno oceniti, kje so lovile posamezne družine, čeprav so sc le opredelitve s časom spreminjale. V času pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama je bilo stanje približno takole: Lovno območje Konjeve (Male, Jelovka, Konjeve, del Velke in Slavnice): Fajkljevi, Zmucovi, Bezljajevi in Jožljevi. Lovno območje Velke (Zalipa, Prekoscc, Koti, Doline, Kam ni tka, Bukovce, Velke, Slevnik in Puhov hrib): Apaldarjevi, Poljančcvi, Baltkovi, Kotarski, Jakobovi, Meneinovi, Bradačcvi, Gorenčcvi in Mavrovi. I ovno območje Gmajna (Kurja Gorica, Petrovka, Ograjka, Tarilo, Gmajna, Jerčin hrib, Kraljev hrib, Cerje, Ograjcnka, Sligovce in Brezovi dol): Mavrovi, Jožljevi, Kahljevi, Hribarjevi, Pečkovi, Benšetovi in Bradačcvi. Tomaževi, Krakovski in Zalljcvi pa so večinoma zahajali proti Mcdvedici. Ostale domačije se s polšjim lovom niso pečale ali pa v zelo majhni meri. V primeru eelonočnega skupnega lova te razdelitve seveda niso veljale. Gremo polhom stavit Omenil sem že, da se je polšji lov začel okoli malega šmarna ali male maše, kot so dejali takrat. Preudarni polharji so najprej imeli poskusno stavo, ki je pokazala, če so živali, zlasti mladiči, godni za lov, sicer so z lovom še malo počakali. Najbolj neučakani so šli že nekaj nedeljskih popoldnevov M ogledi, kje so najbolj Uglajene polšine in najbolj j edena drevesa. Naši polharji so šli večinoma stavit v poznam popoldnevu po dva ali trije skupaj. Nekateri, bolj samopašne narave, pa so veliko stavili sami. Na domačijah je bilo ravno v lem času obilica dela, zato so polšji lov povezovali z. drugimi opravili: škallc so nastavili na popoldanski paši, pri grabljenju listja ali pri nnpravljanju drv. Oče mi je velikokrat pripovedoval, kako je vzel škatle s seboj na njivo, kjer so kopali krompir. Tam je mamo milo prosil, če sme od dela v gozd. "Ko bo sonce za moža visoko nad Gradežcm, pa boš šel, nič prej," je bila vselej odločna. Mož, ki je bil materi za časovno mero, je bil na žalost zelo majhne postave, zato je šele pred sončnim zalonom smel z njive. Ko je s škatlami stopil v gozd, je bil že mrak. Večkrat seje ob takih trenutkih zjokal; nekaj /.tiradi otežene slave, nekaj pa zaradi tesnobe, ki je prihajala z bližajočo se nočjo. Najtežje pričakovana oblika lova so bile polharske noči, nekakšni cnonočni polharski tabori. V Malih Lipljenih so temu rekli "stavil čez noč." Ta nočna srečanja so se začela na višku sezone, sredi septembra in v začetku oktobra. Za skupni lov seje ponavadi dogovorilo kakih pel tlo osem polharjev. Marsikdo je s seboj pripeljal še kakega radovedneža, ki je bil rad v taki druščini, tako da je skupina štela ducat ljudi. Večjo skupino aktivnih polharjev lovno območje okoli tabora namreč ni preneslo. V prejšnjih generacijah so hodile zaraven ludi žene polharjev, sevedalc v primeru, čc pri hiši ni bilo majhnega Otroka, Udeleženci so se že prej dogovorili, kaj bo kdo prinesel za gozdno gostijo. Največ so pekli krompir, mlečno koruzo in sadje. Tudi tepkovega mošta in Žganja je bilo vedno nekaj pri roki. Za skupni lov so bile najprimernejše sobotne in nedeljske noči. Običajno jc kak prostovoljce že v zgodnjem popoldnevu odšel na dogovorjeno nočno prizorišče z grabljami in sekiro, da je pripravil listje za ležišče in drva za kurjavo. Pripravljala nočnega tabora so vedno gledali, da je bila v bližina košata smreka, kamor bi se zatekli v primeru deževne mrščave. Tudi zaloga drv je morala bili vedno pripravljena ondi. 1'ripravljalee taborišča je bil v letih med obema vojnama velikokrat Kotarski France. Taje zaradi delne ohromelosti nekoliko težje hodil, zato sani ni stavil polhom. liil je zelo dober pevce in pripovedovalec dogodivščin s polj.šjcga lova v starih časih. Do sončnega zahoda so nastavljala žc razmestili svoje škatle in v mraku jc bila zbrana vsa druščina. Tedaj je sredi taborišča visoko zaplapolal ogenj, okoli katerega je polna pričakovanja posedla lovska druščina, kot so to počenjali že davni prednamci. V takih prizorih sem vedno zaslutil dedne sledi človeškega lovskega nagona in elementarnega sožitja z. naravo. Na višku lovne sezone je samo v malolipenskih gozdovih hkrati taborilo več skupin, svil polharskih ognjev pa je naznanjal, da so na nočnem lovu ludi vaščani iz sosednjih vasi. Po izročilu so polharji iz Malih Pipi jen največkrat prenočevali v Jožljevi Gmajni, v Fajkljcvem in Mencinovcm Ccrju, v Puhovem hribu, v Kotarski Kamnitki v Fajkljevi Velki in Jožljcvcm Kon-jevcu. Nekaj teh lokacij sta mi pokazala pokojni oče in še živeči Mavrov Lojz. Oba sta bila v času med obema vojnoma redna udeleženca polharskih noči. Tiste čase so bili ljudje skromni v prehrani, zato jim je šlo pečeno sadje, krompir in koruza dobro v slast. Ko so se nekoliko podprli, se je vedno oglasila pesem, dopolnjena s šalami in zgodbami, tla so vsi pozabili na Spanec. Na polharskih nočeh so peli malo liše, da niso prehudo motili utrip nočnega življenja v gOZdu, Okoli enajstih ponoči so izkušeni polharji priporočili tišino, da so lahko slišali, kdaj jc pri bližnjih pasteh "klinenilo". Glas sprožene pasti jc vedno pomenil višek lovskega zadovoljstva Lastnik sprožene pasti seveda ni zdržal dolgo - skočil je pogledat in ponavadi prinesel prvi plen. Okoli polnoči jc bil prvi veliki obhod in pobiranje plena. Na pot so odšli s svetilkami in baklami, pri ognju pa je vedno ostal kdo, ki tedaj ni slavil. Mavrov Lojz se še živo spominja, kako ga je bilo strtih, ko je v otroških letih ostal sam pri ognju, v bližini pa je zaskovikala sova; kar v listje se jc zakopal, da bi se ubranil strahov. Po slari polharski navadi so lovci razporedili vsak svoj plen v bližini ognja, da so lahko vsi videli, kaj je kdo ujel. Sleherni polharje bil najbolj ponosen, če je med plenom lahko pokazal starega samca, širokega kol moška dlan in z dolgo resasto dlako, ki seje srebrnkasto svetila. Ponavadi so lovci meti prvim plenom odbrali nekaj mladičkov, jih iztrebili in kar kosmate spekli v žareči prhavki, pokriti s pepelom. Kožica poznih mladičkov jc bila namreč tako tanka, da ni držala šiva, zato pri krznarjih ni bila cenjena. Tiste čase jc bilo meso redko na domači mizi, zato je bilo nekaj grižljajev pečenega mesa ležko pričakovana poslastica. Ob dobri polharski letini so šli okoli treh ponoči še enkrat pobiral plen in nazadnje še ob jutranjem svitu, ko so odšli domov. Izkušeni polharji so pripovedovali, da so se polhi posebno dobro lovili, če je primrščal pohleven dežek. V uspešni noči jc povprečen polhar pobral do trideset in več živali različne starosti. Po izročilu sc je rekord uplenjenih polhov ene noči vrtel okoli števila 70. Temu šlevilu so se lahko približali le polharji, ki so slavili s sto in več škatlami v dobri polharski letini. Lovci z. veliko pastmi so imeli še eno skrb: kako voditi evidenco. Našli so enostavno rešitev: v žep so nabrali toliko žira, želoda ali lešnikov, kolikor so imeli pasti. Pri naslavljanju so predelali plodove iz desnega v levi žep, pri pobiranju pa v nasprotni smeri. Površnim polharjem je ob koncu sezone vedno nekaj pasli ostalo v gozdu. Gospodarski pomen polšjega lova V drugi polovici prejšnjega in v prvi polovici našega stoletja, to je v času, ki ga zajema naš zapis, jc imel lov na polhe bolj simbolni kot gospodarski pomen, čeprav slednjega nikakor ne smemo pod- Različni tipi samostrnov topleric: nekaj z vijačnimi, nekaj pa z lokastimi vzmetmi. Levo spodaj je verjetno najstarejša past z letnico 1H4H. Last Toneta Zabukovca iz Malih Lipljen. Izdelovalci so bili pri samostrnih posebej pozorni na reclje. Na sliki vidimo njihove najrazličnejše konice: šilasta, puščičasta, ploščata, škarjasta, rožasta, kljunasta, obtata, žličasta, jezikasta in suličasta. Izdelovalci ali lastniki so svoje pasti za vsak primer označili z različnimi znamenji in inicialkami. Lepo izdelani samostrni iz delavnice Kotarskega Antona (rojenega 1868). Vse so iz skupine pokritih samostrnov. Razen ene imajo vse gumbaste vzmeti. cenjevati. Ekstenzivno hribovko kmetijstvo je dajalo sorazmerno malo hrane in Se manj denarnega zaslužka, zalo so polhi za nekatere pomenili omembe vredno dopolnilo za preživetje. Gledano z ekonomskega stališča so za polharja največjo vrednost imele polhove kožice, ki so bile pomembna krznarska surovina. Večji del so jih pokupili prekupčevalci, ki so prihajali od vcliko-laškega in dobrepoljskega konca. Ti so že sredi lovne sezone hodili po vaseh in spraševali za kožuhovino. Za dober kožušček starega samca, "mandelca", so po prvi svetovni vojni plačevali po pel do sedem dinarjev, za zgodnjega mladiča pa pol toliko. Ce računamo, da je povprečen polhar v sezoni ujel več sto živali, zaslužek vendarle ni bil tako slab. Za boljšo primerjavo naj dodam, dti si za 6 dinarjev dobil liter vina tih hlebec kruha. Ženska ruta jc bila K), moška srajca pa 20 dinarjev takratnega denarja. Dobri polharji so se za izkupiček od kožuhovinc oblekli in obuli, pa še za fantovske potrebe je nekaj ostalo. Od časa do časa so nekaj lepših kožic dali na stran za lastne potrebe. Iz njih so si dali izdelati znamenite kape polhovke. Mnogi so imeli dve taki pokrivali: že nekoliko oguljeno za vsak dan, novo, za pražnje dni. Polharji iz naše vtisi so polhovke večinoma naročali pri krznarjih v Zdenski vtisi. Za dobro polhovko so morali pripraviti okoli M) večjih kožic in še nekaj mladičkov je šlo za podlago zraven. Naslednja korist, ki so jo prinašali polhi, jc bilo meso. Ob takratni prehrani, ki je biki za nase razmere pretežni del leta skoraj vegetarijanska, je bilo polšje meso pomembno beljakovinsko dopolnilo v prehrani, zlasti zti otroke. V začetku sezone jc povprečen jedec pri enem obroku lahko pospravil pet polhov, če jih je imel. Pozneje pa se jc poželenje nekoliko zmanjšalo. V lovni sezoni je bila na mizi pogosto skleda s krompirjem in korenjem v polhovi "župci", na vrhu pa so se "smejali" odprti polhi. Kuhali so jih tudi v ktiši. cvrli pa bolj poredko. Uživalci polšjega mesa so kaj hitro ugotovili, s čim se je Žival pretežno hranila: najboljše meso jc bilo po hranjenju z lešniki in bukovim žirom, želodova pičti pa je dajala trpko in grenko meso. Sredi sezone in oh dobrem ulovu je nekaj mesa celo ostajalo, malo ludi ztiradi preobjedenosli. Tedaj so ga ponudili tudi drugim v vtisi, zlasti starejšim polharjem, ki sami niso več mogli na lov. Ob obilni letini so nekateri poskušali meso lutli konzervirati v razsolci in s prekajevanjem, pa se ni obneslo. Zelljcv Feliks je odprle polhe uspešno sušil obešene na vetrovni bukvi, a so mu hudo nagajale ptice. Tudi drobovje odprtih živali so porabili; dali so ga prašičem, ki so ga radi pojedli in bili potem menda zelo zdravi. Še ena stvar je prišla od polhov - znamenita polhova mast, univerzalno zdravilo za vse vrste tegob od opeklin do prebavnih motenj. Uspešni lovci sojo v eni sezoni nabrali tudi dvti litra. Prodajali sojo ljudskim zdravilecm in lekarnarjem pa tudi v domači apoteki ni smela manjkati. Polhova masi je tudi pri sobni temperaturi redko tekoča in rahlo rumenkaste barve. Z ocvirki so se gostili otroci, vendar zaradi neprijetnega vonja niso bili preveč cenjeni. Skavba skalna vdolbina z vodo v Gmajni. V njihovi bližini so radi postavljali polharski' lahore. Voda zmeraj prav pride. Zgodbe iz polharije Prestrašeni Rusi Mavrov oče je med prvo svetovno vojno v hiši odiral polhe, otroei so mu pa pomagali. Kar stopijo v izbo trije ruski vojni ujetniki. Najbrž so nameravali prositi malo kruha, ker je bila v voj-skinem času za hrano zelo huda. Ko so zagledali v skledi odprte polhe, so se vsi trije prijeli za usta in se s hrbtom pomikali proti vratom, vpijoč: "Meš, meš, meš". Šele zunaj so utihnili. Tistih treh Rusov potem ni bilo več k hiši. Igra s sovami Kotarski Janez, je znal dobro oponašali sove in druge živali. Ko so nekoč taborili v Kamnitki, je stopil malo do ognja in začel "sove dražiti". Kmalu se je oglasilo več nočnih ptic: eno sovo so zaslišali na Slovnicah, drugo precej bliže v Bukovčiih, dve pa v Puhovem hribu. Izkušeni gozdovni-ki so znali razlikovati posamezne osebke po višini glasu in ostalem vedenju. Najbolj logotno je vselej reagirala tista, ki je domovala na Stevnicah, najnižji glas pa je imela bukovška sova. Na klicanje so prihajale vedno bliže, da so taborniki razločno slišali prhutanje kril in temne obrise na nočnem nebu. Bojazljivci so Janeza prosili, naj odneha, ker jih je strah. Janez pa je menil, da je vznemirjanje sov za polharje koristno, ker ne bodo utegnile krasti polhov iz pasti. Polharska osnovna šola Bilo je jeseni štiriindvajsetega leta, to se pravi nekaj let po I. svetovni vojski. Odraščajoči fantje iz Malih Lipljen so se spet pripravljali na polharsko noč v gozdu. Tokrat "smrkavcev", nekaj let mlajših fantinov iz vasi niso povabili raven. Zato so sc ti organizirali po svoje. Najprej jc odšlo nekaj odposlancev vabil starega Adamovca iz Brinja pri Rožniku (Rekli so mu ludi Brinski grof; rojen je bil okoli lela 1850. Našli so ga, koje ravno lezel s kozolčka, kjer je v senu prenočeval. "Stric, drevi gremo stavit čez noč pod Ograjcnko, bi šli zraven? Nas je malo strah in naučili bi se radi kaj od vas, ko toliko veste in znate."Kaj boste imeli s seboj?" je zabrundal. "Nekaj frakljcv žganja bo za vas pa mošta, pečenega krompirja in koruze vam tudi ne bo manjkalo." Pa jc bilo domenjeno. Tislo noč so pod Ograjcnko kurili I Iribarjov Jože, Baltkov Lojz in Jože, Kahljev Janez, Miščev Adolf, Mavrov Lojz in še nekateri drugi vrstniki iz. vasi. V mraku je pristopil k ognju še stari Adam, potem ko je poskrbel za svoje koze. Prva stava je bila že opravljena, zalo so posedli v listje okoli ognja in pekli, kar so prinesli s seboj. Priprava hrane na ognju in v žerjavici ni preprosta stvar. Tu jc imel Adamovcc polharskim zelencem veliko povedati in pokazati. Potem so prišle na vrsto zgodbe starega pripovednika iz Brinja, vse iz lastnih izkušenj v naravi. Stari Adam je bil namreč zadnji iz. vrste pravih gozdovnikov, ki so velik del življenja prebili v gozdu in tam jemali, kar jim je ponudila narava. Bil je izvrsten opazovalec in vse je znal razložiti. Tisti večerje med drugim povedal: "Fantički, danes bodo ujeti polhi bolj suhljati, ker že tri dni ni bilo rose, da bi jo lizali in se odžejali." Prvi plen lega večera je potrdil, da jc imel mož popolnoma prav. Pri polnočnem pregledovanju pasti je šel zraven in poučil, kjer jc videl kaj narobe, zlasti pri tistih fantinih, ki so ostali brez plena. "Si že z rokami prijemal vabo, zato polha ni bilo zraven. Kaj ne veš, da mu smrdiš." Tedaj jc iz platnene torbe vzel medeno hruško drobnico in z njenim sokom pokapljal vabo in vso pasi, da je "prežmahal" vonj po človeku. Zbornik občin Grosuplje, Ivanini (muci, Dobrepolje XX, l'wx Mavrov Lojz z dranglo pri Gabru v Mišmi Movki Ida 1997. Sveder za vrtanje poBen in oselnikov. Last Andreja Adamiču iz Malih Lipljen. PoŠt lisička za lovljenje na "odprtem hrenu". Jože Blatnik iz Zdenske vasi v Dobrepoljsh dolini s kapo polhovko. Polhovke se je učil delali pri očelu Janezu. Pred njim je tu pokrivala delal že ded Johan in morda še kdo pred lem. Skoijant i so polhovke \cči-nonui naročali v /.denski vasi. Mladiči so starega Adama šc večkrat vzeli s seboj za poučevalca o polšjem lovu in za kratkočas-nika v dolgih jesenskih nočeh ob polharskem ognju. Boj s sovo Polhar Martin je zelo rad bezal polhe iz drevesnih dupel. Če je v duplo vodila manjša odprtina, je polha spravil ven s palieo drezavko in ga, ko je pokukal ven, zgrabil. V večjo odprtino pa je segel kar z roko in polha spretno privlekel na piano. Nekoč pa v duplu ni bilo polha, temveč sova. Ta je v obrambi zapičila kremplje globoko v Martinovo roko. Kljub bolečinam je lovee potegnil roko iz dupla in z njo šc sovino nogo. Ker žival še vedno ni popustila, je izza pasa potegnil sekirico in sovi odsekal nogo. Šele potem je kremplje nekako iztaknil iz. roke. Martin je potem še dolga leta kazal brazgotine, ki jih jc steknil v boju s sovo. Zapozneli lov Baltkov Jože jc šel v pozni jeseni šc enkrat stavit polhom. Šel jc kar tako iz dolgočasja in Iz radovednosti, kaj bo, čeprav jc slana žc močno pobelila polja in gozdne jase. Nastavil jc več škatcl v 1'uhovem hribu in okolici, en samostrn pa je ponevedoma pustil pod starim gabrom v Birtovi Vclki. Naslednjega dne je presenečen ugotovil, da so bile vse pasti prazne, le v tisti, ki jo je pozabil pod drevesom, jc bil lepo rejen starine. Kako naj to razumemo? V pozni jeseni je drevje žc golo in polhi lahko najdejo hrano le šc na tleh. Jožctov "mandclc" sc jc očitno hotel pred zimskim spanjem šc enkrat napokati, pa jo jc skupil. Šc en dokaz, da pred spanjem ni dobro jesti. Na nevarnem ogledu Pol stoletja bo žc tega, ko sva z očetom naložila voz drv v Puhovem hribu. Preden sva pognala proti domu, mi je oče predlagal: "Pojdi lepo po bližnjici čez Prckovec in poglej, kako jc tam jeden gaber in kako jc s polšinami na Zalipi." Pod starimi gabri v Prekošcu jc bilo vse rumeno zjedkov, kar je bilo dobro znamenje za večerno stavo. Tudi polšinc v Lažni dolini in v obeh jazbinah so bile dobro uglajene. Ondi, v zadnji dolini nad Mavrovo Zalipco in 1'ajkljcvim Spašnikom, jc bila šc ena polšina. Tam sem sc sklonil in razmaknil podrast okoli odprtine, a sem šc isti trenutek odskočil, kot bi me kdo dregnil s šilom - v polšini sem zapazil debelega modrasa. Skoraj črn jc bil in kakšna četrtina ga jc gledala iz. luknje. Šc danes vidim njegov rožiček na nosu in srep pogled njegovih oči. Najbrž bi mc bil tedaj usekal, pa se zaradi ozkega prostora ni mogel dovolj naglo zviti. Če bi me zadel v obraz, bi bilo zagotovo po meni. Šele doma sem se zavedel, v kakšni nevarnosti sem bil. Drugače jc bila to dobra polšina, znana vsem polharjem v okolici. Na skici je označena s številko 23. Izkušeni polharji so začetnike vedno svarili pred temi plazilci: "Varji sc gada in modrasa, ko boš stavil!" so pogosto naročali. Za polharje je bila nevarna tudi v past ujeta strupenjača, ki je lahko pičila neprevidnega pregledovalca. Ustno izročilo navaja nekaj lakih primerov, vendar med polharji ni bilo smrti zaradi kačjega pika. Nekaj smrtnih primerov pa jc bilo med otroci, ki so pasli živino. Tudi invalide so imeli zaradi kačjega pika. Poznal sem Krakovsko Uršo, ki jc šantala na desno nogo; pičil jo jc gad, koje na njivi trgala fižol. Zbornik občin Grosuplje, Ivanini (lonca. Dobre polje XX, 1998 159 Nogavica je Imela luknjo , Kožarjev (lene je bil spreten in pogumen fant, včasih celo preveč. Na paši, kamor je gonil svoje tri koze, je lovil tudi polhe, najrajši z bezanjem. Pri tem je bil sila domiseln. Nekoč sem ga opazoval pri lovu v Tbncetovem Konjevcu, ko si je pomagal z nogavico, /.a pas je vtaknil šibo bezalko, v žep pa pravkar sezuto nogavico in se po opičje zavih t cv na drevo. Tam je s šibo toliko časa drezal \ volimo, d;i je polh prišel iz nje in skočil v nastavljeno nogavico, Cene je zmagoslavno dvignil plen in pogledal navzdol, če ga zadosti občudujemo. Kmalu pa je bil polh spel zunaj in v naslednjem trenutku smo ga že videli na nedosegljivem vršičku sosednjega drevesa, bani je kar zazijal od presenečenja m pospremil ubežnika z besedami, ki jih tule ne bom zapisal. Šele potem je opazil, da jc nogavica imela na peti veliko luknjo, zato jo je vrgel proč. Pogledal sem jo in precej videl, zakaj jo je ujetnik tako hitro pobrisal iz nje - nič kaj prijetno ni dišala. Naslednji teden sem videl, kako je Cene lovil polhe v zavozlan rokav svojega suknjiča. Polhi in polšji lov v našem času Dandanašnji po naših vaseh skoraj ni več lovcev na polhe. Vzrokov za to jc veliko m so znani, zalo jih tudi ne bom omenjal. Tu in lam se še kdo odpravi v gozd in nastavi nekaj slabo pripravljenih škiitel, brez pravih izkušenj m brez pravega lovskega uspeha Očitno so novi časi temeljito opravili ludi s lo oslalino preteklosti. Dobri poznavalci vedo povedati, da je v naših gozdovih vedno manj polhov. Nekaj so k temu pripomogle splošne spremembe v okolju, še več pa ekološko nesprejemljivo gospodarjenje z gozdovi v zadnjih desetletjih. Slednje je pripeljalo do iztrebljanja rastlin, ki so dejale polhom največ hrane m zatočišč. Zadnje čase opažamo, da so se preostanki polhov približali našim domovom in se navadili na človekovo bližino. Ti ponočnjaki imajo prava dirkališči po hišnih podstrešjih in gospodarskih poslopjih, kol bi se boleli ironično maščevati za množično morijo njihovih prednikov v preleklih stoletjih. Polhi so se tudi prometno modernizirali, saj se z domačije na domačijo selijo kar po telefonskih in električnih napeljavah, Kmetje jih zasačijo v senu, kjer si pogosto uredijo zimske Spalnice. Kaj je te brkate košatorepec pripeljalo k človeku'.' Morda jim današnji človek nekoliko manj smrdi. Nekaj je k temu zagotovo dodala tudi obilici neizkoriščenega domačega sadja in orehov pa še kaj. Razmišljanje o tem lahko vsekakor končamo s presenetljivo ugotovitvijo! odkar je človek prenehal iskati polhe v gozdu, so pričeli polhi iskati človeka na domu. Težko si predstavljamo, tki bi polhi še kdaj v prihodnosti imeli tako velik pomen za človeka, kol so ga imeli v preteklih stoletjih. Toda, kaj sc ve, svet sc včasih čudno zasuče. Nekaj podatkov o bolj znanih polšinah Skica lovnega območja Konjeve I. Polšina v dvojni dolini poti Resnim hribom in Kocjanovo Jclovko. Na odprtino jc umetno prislonjena skala, ki omogočil stavo z obeh strani: spredaj jc prostor /a past samico, zadaj pa za "loplcrco". Čc v zadnjo odprtino spustiš kamen, slišiš globoko spodaj votel udarec. Tu sem ujel svojega prvega polha. 9. Zelo dobra polšina v Tbncetovem Konjevcu. Oče jc tam imel večkral polno "drajerko". 12. Leži v predelu Boršt, blizu meje s Sclanovim Konjevccm. Primer "hladne" polšine. kci i/ nje vedno veje hladen veter, kar pomeni, da ima vsaj še eno odprtino. S polhi ni biki posebno bogati. 13. Leži v bližini Jožljcve škavbe. V njej so lovili že moji stari strici in jc bila menda zelo dobra. Na prelomu stoletja so jo pri gradnji apneniee zasuli, da ni bila več uporabna. Tod naokoli jc imelo več generacij redne nočne tabore. 14 - 17. Več polšin na Slcvnicah. Večino so odkrili, ko so okoli leta 1930 delali drva za goljufive italijanske trgovce. 15. Pri okrogli Hribški škavbi. V bližini so bili pogosti nočni tabori. 19. V Puhovem hribu nad BirtOVO Vclko. V njej je stavilo veliko polharjev. Skica lovnega območja Velkc 23. Zelo znana polšina na Zalipi nad Mavrovo Zalipeo. Tam sem imel neprijetno srečanje z modrasom. Zaradi bližine vasi so v njej stavili polharji, ki so šli pozno od doma. 24. Polšina v Tončctovi Pulči. Blizu vasi in zelo dobra votlina, dokler je niso razkopali jazbeci in lisice. 27. Do prve svetovne vojne zelo dobra polšina v Lažni dolini pod Apaldarjcvim Prekoscem. Pozneje ni bila več tako radodarna. 35. Več polšen v Kamnitki. Zanje jc vedel predvsem Kotarski Janez. Tam okoli so bili večkrat polharski tabori Skica lovnega območja Gmajna 41. Zaradi bližine vasi je bila zelo znana polšina v Fajkljevi Petrovki. Dokler je bilo okoli Staro drevje, se je v njej zelo dobro lovilo. 42. Polšina na Kurji gorici. Zanjo so dolga leta vedeli le Poljančevi. Poljančcv France je v letih med obema vojnama od tam znosil veliko polhov. 47. Polšina v Tončctovi Gmajni z. imenom Kotel, zaradi značilnega kotlastega vhoda. Tam je tudi Tončctova škavba in okoli nje še več polšin. 50.-52. Polšine v Jožljevi Gmajni pod Jerčnim hribom. Tam jc bilo v zadnjih 150-ih letih veliko polharskih noči. 59. Polšina pod Vodiškim gozdom. Dala sc jc zelo dobro zapreti, zato so ji rekli kar Kašča. Imela jc namreč en sam vhod. Dajala je bogat plen. 60. Bczljajcv kevdrček pod Ograjenko. Ime jc dobil po obokanem vhodu. V vojskinem času je bil tudi pribežališče za ljudi. 61. Bradačev kevdrček - votlina z obokanim vhodom. Večkrat tudi medvedovo prezimovališče. Slovarček s polharijo povezanih izrazov iz M. Lipljcn in okolice bezavka - šiba za izganjanje polhov iz drevesnih dupel drajerka - polšina s tremi mehanizmi drangla - dolga palica za polaganje samojstrnov na drevesa durla - polšja samica z. mladiči llisati se - tekmovati jedeno - znamenje v obliki polšjih zjedkov pod drevesi kevdrček - polšina z razširjenim in obokanim vhodom lisička - past na razvlek za lovljenje divjih živali mandcle - odrasel polšji samec mrščava - droban dežek, zaželen pri polharjih muzga - Spomladanski sok dreves, prva hrana polhov , pikaveek - zelo mlad polšji mladič poušna (polšina) I. pasi /,a lovljenje polhov v zemlji; 2. podzemeljska votlina s polhi prežmahali - prekriti vonj npr. po človeku prhavka - čisto drobna živa žerjavica samica - polšina z enim mehanizmom samostrn (samojstrn) - past za lovljenje polhov na drevju Starine - posebno star polšji samce sušava - suho vejevje za taborni ogenj škavba - naraven zbiralnik vode v skalni vdolbini loplcrca - polšina z. dvema mehanizmoma za lovljenje polhov /m konce sva z Muvnmm očetom simbolično zadnjič nastavila polhom. Vred nama bodo odslej imeli popoln mir. Bogjim daj dobro pašo. KULTURNO ŽIVLJENJE PREJŠNJIH IN SEDANJE GENERACIJE V IVANČNI GORICI Franc Kalar* V večini krajev na Slovenskem so dajali pobudo /a kulturno in prosvetno življenje prebivalstva predvsem učitelji, duhovniki, organisti in državni uradniki. Ivančna Gorica lastnih organizatorjev te vrste v preteklosti povečini ni imela, a se je kljub temu kmalu po prelomu stoletja začelo sorazmerno bogato kulturno življenje. Izročilo pravi, da je bilo v prejšnjem stoletju in tudi še potem v Ivančni Gorici in okoliških krajih veliko fantovskega petja in drugih vaških običajev, naprimer kresovanje, godovanjc, pustovan-je, koledovanjc, šranganje in drugega veselja ob svatovanju. Vendarle sc jc to dogajalo spontano, nekako samo od sebe, organizirane kulturne dejavnosti pa tedaj še ni bilo. Zaradi ugodne prometne lege so se že tiste čase v kraju radi ustavljali različni potujoči komedijanti, ljudje sojini rekli "komedijontarji". Taka potujoča skupina, povečini je štela kakih pet članov, jc radovednim otrokom in odraslim za nekaj krajcarjev pokazala medvedov ples, opičje norčije, akrobatske spretnosti in zavrtela vrtiljak, tedaj so mu rekli "ringclšpil". Popotniki so ponavadi urc- Tamhuraški orkester sokoiskega društvu iz Ivančne Gorice. V prvi vrsti sedijo: Rafael Simčič - drugi hrač. Lojzka Kos ■ pni hrač. Gaber Heršnjak - kontrašica. Milka Kos - druga hisernicu. Stojijo: Leopold 1'ušljar tretji hrur. Irance Dular prva bugarija, Feliks Jakoi herdu. Jože Škufca druga bugarija in Kudi Dulur tretja bugarija. Ivančna Gorica, Partizanska ulica I 164 Franc Kala: Igralci, ki so v Ivanini Gorici leta 1933 igrali komedijo Gospa ministrica. Na tleh sedijo: Ciril Kuhelj, Lovro Erjavšek in Frane Kalar. Za njimi sedijo: Jule Verhii, Genovefa Oven, Ana Tomšič, Anton Tomšič in Marija Zupančič Stojijo: Ivan Žagar, Tina Berčan, Janko ?, Dolje Rogelj, Albina Eržen, Marija 1'ajk. Francka Čož, Vili Šval, ? Aceto in Jože Oven. dili zabaviščni prostor v bližini križišča stiske in šentviške ceste. Višek prireditve je bil zvečer, ko so komedijanti v gostilni pri Mandku in pozneje pri Karlingerju pripravili zabavno igrico. Pogosto so bile na sporedu tudi lutke - otroci so jim rekli "gašperčki"; še dolge tedne po ogledu predstave so sc pogovarjali 0 njih. Prva poročila o domačem kulturnem utripu so iz začetka našega stoletja. Tedaj jc skupina iz širše okolice Ivančne Gorice in njihovih prijateljev iz Ljubljane pripravilo predstavo Desetega brata. Igrali so ga v prirejenem skednju na Muljavi in drugod po okolici. O predstavi je znano le toliko, da jc vlogo Maniee igrala Tinea Končina iz Gorenje vasi, študent Ivan Lah, poznejši profesor - slavist je bil Kavez, igralce Lipah pa je odlično zaigral Desetega brata. Lepo začeto delo na področju kulture jc potem za dobro desetletje prekinila prva svetovna vojna. Po končani vojni se je posebej živahno kulturno življenje razmahnilo po letu 1925, ko je bilo ustanovljeno društvo Sokol. Društvo jc nastalo in zaživelo na pobudo in ob vsestranskem prizadevanju gospoda Antona Beršnjaka, podjetnika iz. Ivančne Gorice. Društvo ni gojilo zgolj telesne kulture, zlasti telovadbe, temveč je poseglo v vse oblike življenja tistega časa, tudi v duhovno kulturo. Prvi vidni sad tega gibanja na kulturnem področju je bila ustanovitev tamburaškega orkestra. Tajc pričel z vajami in nastopi žc leta 1927. Zbor jc imel dolga leta stalen sestav in jc aktivno deloval vse do začetka 2. svetovne vojne. V tem obdobju skoraj ni bilo prireditve, na kateri nc bi nastopili tudi tamburaši. Da bi sc ohranil spomin na te nadvse prizadevne kulturne delavce, sem v arhivu poiskal fotografijo orkestra. Pod objavljeno podobo lahko preberete njihova imena in instrumente, na katere so igrali. Že leto po nastanku tamburaškoga orkestra, loje bilo osemindvajsetega leta, je bil ustanovljen moški pevski /bor, prav lako v okrilju Sokola. Vodil ga je Frane Samce, učitelj s Polja pri Muljavi. K zboru so hodili pevei iz Ivančne Gorice in iz naselij, ki so spadala zraven: Studenca, Mleščevega, Črnelega, Škrjančcga, Gorenje vasi in drugih bližnjih krajev. V zboru smo peli narodne, ponaro-dele in lažje umetne pesmi. Tako kot tamburaši smo tudi pevci redno nastopali na vseh pomembnejših prireditvah v Ivančni Gorici in v širši okolici. V primerjavi s tamburaškim zborom je imel pevski zbor nekoliko krajšo življenjsko dobo. Do razpada je prišlo zaradi preobremenjenosti zborovodje, ki poleg rednega dela ni zmogel še pogoste hoje v Ivančno Gorico. Pevci pa so se naveličali hoditi na Polje, kar je bilo za takratne potovalne razmere razumljivo, saj je kolo premogel le malokateri. Kmalu za tamburaši in pevskim zborom je zaživela še tretja dejavnost - dramski krožek sokolskoga društva. Dolga leta ga je uspešno vodila gospa Ana Tomšič, žene žolezničarskega uslužbenca iz Ivančne Gorice. Pri takratnem oživljanju kulturnega življenja v Ivančni Gorici so bili v veliko pomoč domači dijaki in študentje, ki so se šolali v Ljubljani in Novem mestu. Med njimi so bili najzaslužnejši Viljem Sval, Mirko Pušljar, Jule Verbič in Friderik Kos. Za velik razmah kulturnih aktivnosti med obema vojnama imajo zasluge tudi nekatere ivanške družine. Tli jc treba v prvi vrsti omenili Erženovo hišo. Erženovi ljudje so z vsem, kar so premogli, podpirali kulturno življenje v kraju in v njem tudi sami aktivno sodelovali. Igralci po premieri igre "/.a stanovanje gre". V prednji vrsti sedijo: lani Žlajpah. Ivan Žagar, Marija Trpin, Rudi Trpin, Mirni Žagar in Majda Bregu r. Stojijo: Mirni Kavšek. Lado Valieie. Francka Šiško, Ione Jereb, Vida Kavšek, Milan Erjavec, Bojan Muroll, Tone JakoŠ, Pepca Košeak. Lojzku Vidmar, Jože lažen, Ida Kavšek in Jože Kavšek. 166 Franc Kalar Posnetek zadnjega pevskega zbora v Ivančni Gorici pod vodstvom Ljubice lntihar. Nastal je na enem od nastopov v okviru Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Tedaj so še posebej doživelo zapeli "Bilečanko ". Prva vrsta: Nuša Pangerc, Nevenka Medved, Marinka Kurlinger, Jana Radi, Slavka Okom, Anica Kovačič, Metka Klemenčič, Marjeta Glavan, Nataša Kobal, Fani Sever, Anica Škufca, Marija Zaman in Julka Ferlin. Druga vrsta: Dragica Pregl, Vlado Rožjak, Božo Sever, Milan Štrubelj, Lojze Ptantarič, liane Kalai; Milan Škufca, Milan Podobnik, Ivan Poglajen, Jože Klavs, Silvo Železnikar, Miha Pangerc in Slavko Medved. Dramski krožek je zaživel v posebnih razmerah. Tedaj, bilo je lela 1932, je bil ob velikem prizadevanju posameznikov in vsega članstva v Ivančni Goriei zgrajen Sokolski dom. Z njim so bili dani osnovni pogoji za vsakršno kulturno in telesnokulturno dejavnost v kraju. Režiserka Ana Tomšič je za prvo gledališko predstavo v novem hramu kulture pripravila ravnokar napisano dramsko delo Jožeta Vombcrgerja Voda. Ta veseloigra je bila izbrana zares posrečeno, saj je na duhovit način obravnavala težave pri gradnji vodovoda ravno v času, ko je Banovinski higienski zavod pripravljal teren za gradnjo vodovoda na območju Stične, Šentvida in Ivančne Goriee. Igra je izredno uspela iz več vzrokov: zaigrana je bila na novem domačem odru, imela je aktualno vsebino in prikazali so jo sami domači igralei. Predstava je biki večkrat ponovljena na domačem odru in na gostovanju v Žužemberku in Litiji. Tudi finančni rezultat je bil presenetljiv, kar je bilo ob velikih stroških pri gradnji novega doma tudi vzpodbudno. Prvi uspehi so dali pogum za nadaljnje delo. Kmalu so naštudirali igro Branislava Nušiča Gospa ministrica. Igralska zasedba je bila skoraj enaka zasedbi v igri Voda. Ibdi ta je bila večkrat zaigrana na domačem in tujih prijateljskih odrih. V spomin na pomemben dogodek objavljam fotografijo, ki je biki posneta v Ivančni Gorici po premierni uprizoritvi. Po tako uspešnem uvodu so sledile vse do začetka zadnje svetovne vojne prav tako dobro obiskane predstave domače igralske skupine. Med ljudmi so najgloblje ostale v spominu predstave domačih del: Deseti brat, Vrnitev, Vdova Rošlinka, Divji lovce in Veriga. S kvalitetnimi nastopi lamburaškega orkestra, pevskega zbora in dramske skupine v okviru sokolskega društva je kulturno življenje v Ivaneni Gorici doseglo svoj višek. V poznejših letih so se obnovile različne kulturne dejavnosti, toda tolikšnega poleta in splošne predanosti kulturi, kol je bilo v letih med obema vojnama, ni bilo v Ivančni Gorici nikoli več. V nadvse živahno kulturno dogajanje je spomladi leta 1941 kruto posegla vojna. Pevski in igralski kader se je razšel trt posamezniki so doživeli različno usodo. V Sokolskem domu, ki jc bil desetletje pred tem zgrajen in pozneje sorazmerno dobro opremeljen za športne in kulturne potrebe, se je naselila italijanska okupacijska vojska. 'lam kjer so še pred nedavnim telovadili sokoli in vadili kulturniki, so rezgetale italijanske vojaške mule. Telovadno orodje je bilo pri tem domala uničeno, knjige iz sorazmerno bogate knjižnice pa so končale na grmadi. Po italijanski kapitulaciji in končani nemški ofenzivi v novembru lela 1943 so se za krajši čas obnovile nekatere kulturne dejavnosti, primerne za vojne razmere. V tem obdobju, kije trajalo do pomladi leta 1944, je kulturno-prosvetno delo vodil profesor Cvetko Hudkovič. V okviru splošne obnove je kmalu po končani vojni sledila tudi obnova kulturnega življenja. Ustanovljena sla bila moški in ženski pevski zbor, ki ju je vodil učitelj Juvan iz. Stične. V obeh zborih so peli pevci iz stare pevske generacije in številni novi člani. Zbora sla nastopala na mnogih proslavah, delovnih akcijah in drugih prireditvah, značilnih za povojni čas. Po odhodu učitelja Juvana je zbora prevzel in prav tako uspešno vodil organisl in pevovotlja Pavel Žagar iz Šentvida, Oživelo je tudi dramsko delo. Staremu jedru že preizkušenih igralcev, meti katerimi sta bila najbolj aktivna Ivan Žagar in Marija Beršnjakova, so se pridružili novi igralski talenti: Rudi Trpin, Ione Jereb, brala Janez, in Roman Eržen in drugi. Igrali so predvsem krajša zabavna tlela - ljudje sojini rekli skeči. Najbolj odmevna igrica te vrste je bila Debeli Zan in Suhi Fran; nadvse tloživelo sla ju zaigrala brala 1 tržen. Nova igralska družina seje seveda lotevala tudi zahtevnejših del in pri tem v kvaliteti prekosila celo nekatere predvojne tlosežke. Na oder so poslavljali predvsem tlela domačih avtorjev: Jurčiča, Pinžgarja, Vombergerja in drugih. Velika naklonjenost prebivalcev Svojo pevska skupino je imelo ludi Združenje šoferjev in avtomehanikov iz Ivanine Gorice. Peli so pod vodstvom zborovodje Pavleta Zagorju iz Šentvida. 16K Prane Kolar Ivančnc Gorice in okoliških krajev do domaćih kulturnih dosežkov se je i/ predvojnih časov nadaljevala šc dolgo v povojni čas; dvorana kulturnega doma je bila ob domačih predstavah in koncertih tudi ob ponovitvah posameznih predstav vedno polna. Po desetletni umiritvi jc kulturno življenje dobilo nov polet v letu 1976. Tedaj je bil v Ivančni Gorici ustanovljen nov pevski zbor, ki ga jc vodila učiteljica glasbe Ljubica Inlihar. Zbor je imel mešani sestav in jc dosegel raven boljših podeželskih pevskih zborov. Tildi ta zbor je nastopal na številnih kulturnih prireditvah, proslavah in pevskih taborih v Šentvidu. Lepo obiskani so bili tudi samostojni koncerti v Ivančni Gorici, na Dobu pri Mirni, na Rabu, v Strunjanu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Po odhodu zborovodkinje Ljubice Intiharjcve iz. Ivančnc Gorice je zbor postopoma ugašal in z njim tudi ubrano petje v domači dvorani. V sedemdesetih in osemdesetih letih so dali pečat kulturnemu življenju v Ivančni Gorici tudi vokalni in instrumentalni nastopi mladih glasbenikov, ki jih je vodila in vzgajala učiteljica Fani Scverjeva. Več kot dvajset mladih harmonikarjev, kitaristov in flavtistov jc nastopalo v različnih sestavih pred polno dvorano kulturnega doma. V tem obdobju je doživela temeljito obnovo in dopolnitev tudi dvorana kulturnega doma. Največ organizacijskih in delovnih bremen sta tedaj nosila Miha Pangcrc in Leopold Sever. Za ponoven vzpon kulturnega življenja v teh letih je imela nedvomne) velike zasluge tudi sposobna organizatorica in kulturna delavka Nuša Pangcrc s Hudega. Zadnji poskus oživitve kulturnih dejavnosti v Ivančni Gorici je naredila gospa Marija I ločevarjeva. Njena igralska skupina je poleg drugih gledaliških del leta 1901 predstavila zadnje dramsko delo v domači izvedbi - Finžgarjcvo igro Razvalina življenja. Po tistem je ivanški gledališki oder za domače izvajalce ostal zastrt. Vsem, ki se z nostalgijo spominjamo cvetočega kulturnega življenja v Ivančni Gorici, ostala le upanje, da sc bo med množico mladih vendarle našlo nekaj ljubiteljev kulture, ki bodo zmogli potegniti kulturni voz iz popolnega mrtvila, kot se je že zgodilo v preteklosti. Na koncu naj zapišem šc eno željo. V Ivančni Gorici in drugod po domovini šc živijo kulturni delavci iz posameznih obdobij kulturnega razcveta v našem kraju. Mnogi od njih imajo na te čase lepe spomine in bogato gradivo. Prav bi bilo, če bi kdo od njih spravil svoja doživetja na papir in jih skupaj s slikovnim gradivom objavil. Tako bi sc delček naše preteklosti vendarle ohranil poznejšim rodovom. Del orkestru harmonikarjev in kitaristov, ki ga je v sedemdesetih letih vodila učiteljica Fani Sever iz Ivančnc Gorice. Zbornik občin Oroiuplje, Ivtncni Oorica, Dobrepolje XX, 1998 I (V) HKRAKLES V HADU Relief Hcriikhi s psom Kerberom v samostanu Stična Jože Kaslclk* I Nagrobnik v Stični. V lapidariju cistercijanskega samostana v Slični je rimski nagrobni kamen - nagrobna aru - na katerem je vklesan relief I lerakla, ki drži na povodeu peklenskega psa Kerbcra s tremi glavami (si. I).1 Kamenje močno poškodovan, ohranjena je le slaba spodnja polovica. Ara je i/, domačega apnenca, visokega en meter, kamen je odbit od desnega roba zgoraj proti levi strani spodaj; nekoč je bila višina okoli dva metra in pol; širina čelne strani je samo še 39 centimetrov, ker je bil kamen za kasnejšo uporabo vertikalno prežagan in zožen; debelina, tO je širina stranske ploskve z reliefom, znaša 56 centimetrov. Čelna stran z napisom je lako zelo poškodovana, da je mogoče razbrali le posamezne črke. Morda bi se v drugi vrsti še dale ćuliti krajšave za "Cai filius"- sin Gaja kol del imena osebe, ki nagrobnik postavlja ali ki ji je bil namenjen. Leva stranic a, na kateri je bil gotovo tudi vklesan relief, kije tematsko na nek način odgovarjal reliefu I lerakla na desni, je izgubljena. Za d-n j a str a n nagrobnika je površinsko ob klesana, zdi se, da prav lako ob kasnejši uporabi. Vendar pa je bil nagrobnik tudi ob svoji prvotni namestitvi na grobni parceli viden predvsem s prednje strani. Na d e s n i stranici je upodobljena gola moška oseba, obrnjena izrazilo naprej, brez vsakega pravega gibanja. Toda obrat na levo je mogoče čutiti, saj so stopala nog spodaj obrnjena, sicer zelo nespretno, na levo stran, skoraj v čistem profilu. Ob levi roki in na prsih zgoraj je še mogoče opaziti dele navzdol visečih dveh robov obleke - to je levja koža, ki jo ima oseba vrženo čez rame ali pa morda ludi prek glave, kol je lo videli na raznih rimskih kipih I lerakla - in je pod vratom zvezana v vozel. Z levo roko drži oseba na močni debeli vrvi velikega psa z ostro pokončno štrlečimi uhlji in zevajočim žrelom, sedečega na zadnjih nogah. Pes je videti krotak - ukročen, t Ipa/imo pa proti levi strani še eno navzdol povešeno glavo in navzven proli človeku obrnjeno z.i srednjo glavo psa še trčijo z. zelo izrazilo izklesanim velikim očesom psa. Desna roka je odbita, po analogijah s podobnimi reliefi pa vidimo, da je ligniti držala pokončno v roki kij kol nekakšno žezlo. Upodobljena oseba je 11 c r a k I c s, ki se jc spustil v podzemlje, v mračni I lades in tam ukrotil in pripel na verigo ITutonovega psa K c r b c r a "s tremi glavami", čuvarja onstranskega podzemskega bivališča mrtvih. * Ljubljana, '/.vonarska 7. dr. se. univ. prof. r j>ok. II Stična v antiki. Relief I lerakla s Kerberom je domači, krajevni izdelek majhne umetniške vrednosti. Po stilu ga ne moremo natančneje časovno opredeliti, iz zunanjih zgodovinskih in arheoloških okoliščin pa se ne bomo motili, če ga postavljamo v drugo stoletje, morda od smrti eesarja Hadrijana leta 138 do nastopa vlade eesarja Scptimija Severa leta 193. Po stari navedbi so kamen našli leta 1900 ob mlinu na samostanski pristavi pri Stiškem potoku. Blizu tam je bil najden prav tako okoli leta 1900 lepi, večji blok iz svetlega apnenca z. reliefom ž a-1 u j o č e g a A 11 i s a na eni stranici in rimskega 1 i k t o r j a na drugi, najbrž, čelni strani, zdaj v lapidariju Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Ta relief je bil del neke večje grobnice, kot jih poznamo predvsem iz Šempetra pri Celju. Ob samem vhodu v samostan pod oboki z baročnimi štukaturnimi reliefi so po letu 1930 odkrili dele vojaškega nagrobnika, po nastanku najbrž, zelo zgodnjega, iz prve polovice prvega stoletja. Po zapisu in objavi iz leta 1534 sta bila v bližini samostanske pristave najdena šc dva lepa, zdaj izgubljena napisa, nagrobnik družine nekega Gaja Fabija T e r t i j a Z latinskimi imeni priseljencev ali pa že zelo romaniziranih domačinov in nagrobnik nekega A d n a m a z ženo S e n n e m e t o m a r o - to pa sta čislo keltski imeni domačinov, najbrž iz plemena Latobikov.2 Relief Hcrakla s psom Kerberom. Stična, Cistercijanski samostan. /.binnik občin Grosuplje, Ivanini Gorica, Dobrepolje xx. iwx 171 Nad samostanom je bilo na pobočju, ki se razteza v jugozahodno smer proii Rupam in Hudemu, na desni strani Sliškcga potoka izkopanih večje število rimskih grobov. Predvsem so jih kopali: leta 1942 v Ljubljani kot lalee ustreljeni inženir Ludvik Fedran s I Iudega, v Gonarsu umrli znani arheološki "kopač" Albin 11 nisi z. Vira pri Stični in še živeči domačin Janez Lesjak, soustanovitelj lega Zbornika, Najdbe se hranijo deloma v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. V predelu Slične/Ivančne Gorice so se križale poti: velika cesta Kmona-Siscia od zahoda na vzhod, iz Kima na Balkan in k Carigradu, ter jamarska cesta od severa na jug, od Baltika k Jadranskemu morju, Grčiji in Italiji. Ta je zdaj dokončno izgubila svoj prazgodovinski pomen in nadomestile so jo stranske, krajevne, vicinalne poti - na jug proti Krki, na sever proti Savi.3 Velika rimska državna cesta, ki je potekala po dolini od zahoda proti vzhodu, je povezovala naselbine ali pa manjše postaje: Emona/Ljubljana - 1'raetorium Latobicorum/Trebnje -Crucium/morda Groblje pri Šentjerneju - Municipium Flavium Latobicorum Ncviodunum/ Drnovo pri Krškem - Siseia/Sisak. Od te ceste se je odcepila vicinalna, dokaj važna pot, ki je šla mimo samostanti Stična in se dvignila k Mclnaju ter prešiti zahodno od Pristave nad Stično v dolino Save mimo Vintarjcvca, prečkala Savo neposredno vzhodno od Lilije in se povzpela preko doline Medije na Trojane k drugi veliki rimski državni cesti Emona/Ljubljana - Atrans/Trojane -Celeia/Celje - Poetovio/Ptuj - Savaria/Szombathelv - Carnuntum/Petronell na Donavi. Po rimski, razmeroma mirni zasedbi naših krajev v pohodih lela 35 in 12 pr. Kr. in že kmalu po vladi cesarja Avgusta (27 pr. Kr. do 14 po Kr.) ler njegovih prvih naslednikov je emonska kotlina z (iorenjsko prešla kot posebna vojaška cona v Deselo pokrajino - Vcnclui ti I listna - same Italije. Ozemlje Latobikov v porečju Krke pa jc bilo vključeno v ogromno provinco Panonijo (/'aiinoiaa). Ta je zajemala vse dežele do Donave na črti Vindobona/Dunaj - Aquincum/Budimpcšla Taurunum/Zemun in porečje Drave ter Save do prvih vzpetin Bosne in Like, kjer je na jugu mejila na Dalmacijo. Tudi v ožjem prostoru stiske kotline je bila naselitev dokaj gosta - očitno pa ni smelo več živeti veliko prazgodovinsko gradišče nad Virom. Ustanovljena je bila rimska poštna postaja Accrvo (latinsko acervus, slovensko gomila), kijev svojem imenu nehole ohranila spomin na nekdanjo veličino. Postaja jc bila oddaljena 18 milj od Emone, od Neviodunuma pa 46 milj. Na križišču teh važnih poti so bili do sedaj najdeni trije rimski miljniki. Prvi in najmogočnejši vsaj že v 16. stoletju, ko je stiski opal Lavreneij Zupan (1580 - 1600) dni z njega odklesati prvotni rimski napis in ga, spremenjenega v znamenje, z novim napisom postavil na "križišče cest", kjer stoji v Ivančni Gorici ob začetku ceste k samostanu še danes.4 Drugega so v prejšnjem stoletju našli nekje pri Stranski vasi jugozahodno od Ivančne gorice ob potoku Višnjica in je zdaj v lapidariju Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani.5 Tretji miljnik pa so našli pred nekaj leti ob urejanju terena vzhodno od sedanje nove cerkve v Ivančni Gorici in jc zdaj postavljen ob jugovzhodni strani cerkve.''Samo drugi miljnik je ohranil napis, ki gaje mogoče natančno datirati v leti 139/140 za časti vlade cesarja Antonina Pij a (138 - 161) in - kar jc važnejše - kamen tudi navaja razdaljo od Neviodunuma: "a Nevioduno milia passuum XXXXUU" - 44 milj od Neviodunuma. - Pričakovali bi: "toliko in toliko milj od Emone", ker je bila Emona bližje - toda po vrhovih med grosupeljsko in ljubljansko kotlino na eni strani ter med stisko kotlino na drugi strani je potekala meja province. Področje je Spadalo v Panonijo in ne v Deseto italsko regijo kot grosupeljsko-ljubljanska kotlina. Na zahodni sirani meje med Panonijo in Deseto regijo, kije potekala po višenjskih grebenih, so živeli že drugi prebivalci, še vedno Kelti, ne pa več pripadniki plemena Latobikov. Značilni sta dve podeželski posesti romaniziranih prebivalcev: v V e I i k i S 1 a r i v a s i pri Grosupljem je bil najden nagrobnik, ki sta ga postavila neki Pcdanij Diala in Žena (Srpe. Imena so zelo redka, kamen pa JC poslilu zelo blizu "domačim" kamnoseškim izdelkom z [ga. Bolj proti jugu jc na G a t i n i na vhodni strani podružnične cerkve vzidan kamen, okrašen z izredno kvalitetno in za stilno umestitev noriško-panonske krasilnc umetnosti nadvse pomembno voluto nad napisnim poljem. Številna družina je bila v tem primeru bolj neposredno vezana na samo Emono in nagrobni kamen je po stilu "mestnega emonskega značaja". V napisu se omenjajo Mark Voltilij Firmus (Voltilij je keltsko ime, nosi pa ga človek s tremi imeni po rimskem oziroma latinskem državnem pravu), star 65 let; Sabina, Urbanova hči, slara 60 let; Mark Voltilij Maksimijan, star 25 let, in Voltilij Urban, star 20 let; nagrobnik sta postavila dediča iz družine Voltilijev - Voltognas in Firmina.7 Antična karta eesl, v srednjeveški kopiji, tako imenovana "T a b u I a P e u t i n g e r i a n a" v Nacionalni knjižnici na Dunaju, ki odraža stanje drugega stoletja našega štetja, ima zarisano postajo Acervo (v obliki Acervone) 18 milj od Emone. Nato pa navaja od kraja Acervonc do Praetorium Latobicontm 14 milj, od tod do postaje Crucium 16 milj in dalje do Neviodunuma še 16 milj - od Acerva do Ncviodunuma skupaj 46 milj ali dve milji več, kot navaja svojo razdaljo sliški miljnik. Postaja A e e r v o je bila dve milji zahodno od miljnika iz let 139/140. Dokler nc bodo morebitne raziskave na terenu izpričale drugače, bo točno lokacijo postaje le težko ugotovili. Vsekakor moramo Acervo iskali ob rimski cesti med Hudim in Starim trgom pri Višnji (iori - v krajih na Hudem, v Spodnji in Zgornji Dragi, pri graščini Podsmrcka in ob sami Višnji Gori v Starem trgu pri sedanji farni cerkvi in železniški postaji. Lokacija bliže Višnji Gori kot Hudemu je verjetnejša. Kraj navaja kot Acerbo na cesti Sicce (Siseia) pred Alaminc (Emona) edinole še A n o-n i m iz R a v e n e v svojem delu Kozmografija, nastalem v prvih stoletjih srednjega veka. III Herakles v milu. Nagrobnik iz rimske nekropole v Stični upodablja eno od dvanajstih 1 leraklovih junaških dejanj. Po ustaljenem vrstnem redu je to enajsto delo - pot v I lad in ukrotilev peklenskega psa Kerbera. Kdo jc bil ta velejunak Herakles, ki je zmogel taka dejanja? Po starem grškem mitu jc bil Herakles sin Zevsa in Alkmene, žene kralja Amfitrvona iz. Teb. Ko bi se moral roditi, je ljubosumna Hera dosegla, da seje v Mikenah nekaj trenutkov pred 1 lerakloviin rojstvom rodil kralju Slhenelosu sin Evrvsthčvs. V lej vzporednici je skrito nasprotje meti starimi, še iz mikenske dobe izvirajočimi Ahajci, prebivalci Pcloponcza, in med Dorci, kasnejšimi prebivalci in gospodarji dežele. Zato mora Herakles, ko odraste, iti v službo k Evrvsthcvsu in mu izpolnjevali skoraj nemogoče naloge - "dvanajst I leraklovih dcl".K Ime 1 Icrakles so v antiki razlagali kot "slaven po I leri". Ob samem 1 leraklovem rojstvu je bila Hera še dobrohotno razpoložena do junaka in gaje tudi dojila. Ker pa ji je pri dojenju bodoči heroj - preveč stiskal dojke, ga je odvrgla, iz prsi pa ji je brizgnilo mleko na nebes in se tam razpršilo v galaksijo Mlečne (Rimske) cesle. Že v zibelki je Herakles ubil ogromno kačo, poleni pa je doživljal prigodo za prigodo. Kakor sc jc širil njegov mit, tako se je večalo število dogodkov in razne prigode so sc prepletale med seboj. Srečeval sc je z junaki, ženami in bogovi. Na splošno so njegova dejanja krepostna, vendar nikoli ni bil pozabljen zahrbtni umor, ki ga je zakrivil nad svojim gostiteljem kraljem Evrylom in družino na Evboji - v pravnem redu starega sveta nenavadno velika krivda. Kmalu si I Icrakles pridobi kij, svoj glavni bojni atribut. Drugi njegov atribut jc levja koža, ki jo je snel ubitemu nemejskemu levu. Ilerakla vidimo v literaturi in likovni umetnosti samega s temi atributi, v ponosni in veličastni, vedno zmagovalni sloji in drži, ki so jo zlasti klasični kiparji petega in četrtega stoletja, posebno Lizip, ustvarili kot kanon za bodoče upodobitve. Toda s poglobitvijo čustvenega in bolj zapletenega razvoja grškega človeka sc vedri mladostni Herakles I.iz.ipovih del spreminja v vzporedni tip starega, včasih utrujenega in zamišljenega junaka, v polivalentno osebnost. A r i s t o t e I ga uvršča prav v tem času med melanholične značaje: "Zakaj so vsi ljudje, ki se odlikujejo bodisi v filozofiji bodisi v politiki bodisi v poeziji bodisi v likovni umetnosti, nielanholiki. m to v tolikšni meri, kot da so trpeli od bolezenskih napadov, ki jih le povzročil črni žolč. kakor te pripinr duje v herojskih zgodbah o Heraklu? Kajti zdi se, da je on bil take narave, zato so tudi stari po njem poimenovati slabosti epileplikov sveto bolezen, l'o dokazuje tudi njegovo blazno divjanje proti lastnim otrokom in pa, da so se nai pred izginotjem na nebo na gori Ojti odprle rane saj se tako godi mnogim emožolenežem." In literatura poroča, da jc bil tudi ta junak ganjen tlo solz, ko je v I latlu, kamor je šel iskal psa Kerbcra, srečal Meleagra, ki je izgubil življenje na lovu na kalitlonskega merjasca. Razumljivo je, daje tako pojmovanj junak ponazarjal najboljše lastnosti grškega človeka, tiste, ki so si jih ljudje najbolj želeli, ponazarjal pa je tudi temnejše poteze, ki so jih nosili v sebi in ki naj bi jih premagovali. Zato je bil vedno tako čaščen in jc po nesrečni smrti tudi zaslužil vzpon na Olimp, kjer so ga spremenili v boga in poročili s I lebe, boginjo večne mladosti. "Mcnsch gcvvcsen. Golt gcvvorden, Miihen ertlultlcl, llimmel envorben" - človek bil in bog postal, napore trpel, v nebesa prišel - je v svojem uvodu v Evripitlovega IIcrakla pregnantno zapisal eden največjih klasičnih biologov tega stoletja, Nemce Ulrieh von W i I I a m o w i t z. - M o e I 1 e n d o r I L I Icrakla opisujejo in oblikujejo tudi kot veselega človeka s čašo v roki, kot človeka pri obloženi mizi pa tudi kot pevca, ki se pridruži petju bogov - kot pravi O V i d i j v Fastih: Klio tako je zapela, povzele učene so sestre, sin Alkmene nato z liro priključi se v zbor. Heraklovih dvanajst junaških del. Najslavnejša so seveda dvanajstem I leraklova junaška tlela: I. Ubije nemejskega leva v pokrajini Nemeji na severnem Peloponezu. II. Ubije lernajsko kačo v močvirjih blizu I,crne, mesla pri Argosu. III. Ujame erimantskega merjasca v pogorju lirvmanlhos v Arkadiji in ga pripelje h kralju Evrvsthevsu, ta pa se skrije otl strahu v velik pitos. IV. Ulovi keryni-tijsko košuto na gori Kcrvnites v Ahnji. V. Polovi stimfalske ptice pri močvirnem jezeru Stvmfalfs v Arkadiji. VI. Očisti hleve kralja Avgija v Hlitli. VII. Ubije strašnega bika na Kreli, morda prednika Minotavra. VIII. Ujame in ukroti Diomctlove konje v 'Frakiji, ki so jedli ljudi, v Trakijo pa se je napolil otl kralja Atlmela, kjer jc bil rešil Alkestitlo iz I latla. IX. Bori se skupaj s Tčz.ejem in drugi- Ihrakles s psom Kerberom. Sarkofag. Rim, l'uluzzo dei Consen'utori (detajl). mi tovariši t Amazonkami in njihovo kraljico I lippolvto, ki ji odveže pas in ga odnese. X. Na skrajnem zahodnem koncu znanega sveta, v Mavretaniji, pokonča Gcrvona, velikana s tremi telesi od bokov navzgor, in vzame s seboj njegovo čredo govedi. XI. Zdaj sc napoti v I lad in ujame troglavoga psa Kćrbcra. XII. Po srečni vrnitvi iz Hada, ki pomeni najbolj nevarno prigodo I leraklovcga življenja, se napoti še proti zahodu na Atlantik, na Otoke blaženih, kjer ubije kačo - zmaja Uklona in v vrtu Hespcrid utrga zlata jabolka in jih odnese. Po drugi zgodbi pa jc Heraklcs prišel samo do „1 Icraklovih stebrov" - Gibraltarja, kjer jc Atlas držal nebes, prevzel za nekaj časa težko Atlasovo delo in le-lega poslal po jabolka. Že antični razlagalci mitov so ugotavljali, da je strukturalna vsebina Hcraklovih dvanajstih zgodb urejanje kaotičnega stanja primitivne družbe in prehajanje v civilizacijo polisa v prvih desetih zgodbah, enajsta in dvanajsta pa postavljata človeka v celoto kozmosa v vsem njegovem razponu od pekla do neba. Ko jc Heraklcs ubil kralja Evrvtosa, svojega gostitelja, in njegovega sina Ifita na Evboji, jc Ifitovo sestro Iole poslal svoji ženi Deiancjri. Ta pa jc v ljubosumnosti vzela krvavo obleko kentavra Nessosa, ki ga je bil Heraklcs ubil, in jo poslala možu kot svoje darilo. Oblekel si je lo srajco in od zastrupljene krvi zblaznel. Podal sc jc na goro Ojto, kjer trava nikoli ne uvenc, si sam naložil grmado in prosil prijatelja Filokleta, da jo prižge, zato pa mu podarja svoj slavni lok. Piloktct to stori, I leraklovo telo izgine v ognju, toda nimfe pogasijo grmado, iz nje pa vstane pomlajeni, zdaj večno mladi I leraklcs in se s četverovprego, ki jo vodita Atena in Nike, odpelje med bogove na visoki Olimp. Ilerakles, Alkestis in Admetos. Sarkofag Velletri, muzej (detajl). Po Heraklu so bila imenovana mnoga mesta, samo dve bi omenili: današnja Bitola v Makedoniji se je imenovala Herdkleja Lynkestis - Herakleja v deželi Risjcokih, današnji Monaco v Franciji pa Ilerculisportus. V pozni rimski republiki in v prvih stoletjih cesarstva si je filozofija novopitagorejcev privzela I lerakla za svojega osrednjega junaka. Pozabljene so bile njegove zmote in zablode, ki so ga v starih mitih oblikovale tako človeško naravno, pozabljena Aristotelova teza o melanholičnem človeku, neupoštevan Lizipov lik utrujenega in morda celo razočaranega heroja. Zdaj jc postal za tc pitagorejske misijonarje I lerakles "trpeči človek", ki se že v zgodnji mladosti odloči za pot kreposti in zavrže pot naslade, razvrata in lahkomiselnosti. Mladi Ileraklcsje prišel na razpotje, kije podobno točki, kjer se cepi črka Y (ipsilon), in jc na razpotju krenil po pravi črti navzgor na desno. Postal je po stoiški, novopitagorejski in novoplatonski filozofiji pravi vzor ljudem vseh družbenih slojev. Že v helenistični dobi so od Aleksandra dalje vladarji videli v I leraklu neke vrste idealno osebnost in svoj vzor, v rimski državi pa je ta lik postajal tako rekoč obvezni vzor imperatorja, človek sicer, toda z božansko usodo. Ob preureditvi vlade po letu 284 si je Dioklecijan kot svojega vzornika in zaščitnika pridržal sicer Jupitra in sc jc imenoval "Iovius", za svojega sovladarja Maksimijana pa je določil kot drugo najpomembnejšo nebeško zaščito I lerakla in vladar je nosil pridevek "Herculius". Herakles jc postal tudi vzor filozofom zaradi svojega vztrajnega in trudapolnega prizadevanja pri izvrševanju nalog, atletom zaradi svoje moči in poguma, pa tudi poljedelcem, ki so videli v njem človeka, ki sc trudi in orje zemljo ponoči in podnevi. Tak neprestani napor v skritosti življenja usmerja človeka na ozko pot kreposti.9 IV Herakles privede iz Hada kraljico Alkestis nazaj v življenje. Po grškem mitu jc bila AIkcstis hči kralja Pcliasa v Iolku, pristanišču v Tesaliji, od koder so šli tudi Argonavti na svojo včliko pot.10 Kralj Admctos iz. bližnjega kraja Fcrc se je udeležil slavnega lova na kalidonskega merjasca v zahodni Hcladi in tudi ekspedicije Argonavtov. Prišel jc v Fere na pogreb Pcliasa, dobil za ženo njegovo hčer Alkestido in podedoval tudi lolkos, a jc ostal v Fcrah. Apolon, zaščitnik Admeta, je temu dal vprego merjasca in leva, da je odpeljal Alkestido na svoj dom. Rodila sta se jima dva sinova in hči. Ker so bogovi sklenili, da mora Admctos mlad umreti, se je ta krčevito oklepal življenja in prosil starša in otroke, da bi kdo odšel na drugi svet namesto njega. Nihče ga ni uslišal, le žena Alkestis je sklenila to storiti. Res je umrla, toda bogovi so bili prevzeti od njene velike žrtve in so dovolili, da sc sme vrniti nazaj na svet. Admctov znanec in prijatelj Ileraklcsje prav tisti čas prišel v Pere, palača pa je bila prazna - vsi so bili na pogrebu Alkcslide. Admctos ni hotel motili gostoljubja in je tudi prikril Heraklu nesrečni dogodek. Služabnik pa I leraklu pove vso resnico in I lerakles sklene iti po Alkestido do groba ali, če jc potrebno, tudi v sam I Iad. To se je res zgodilo. I lerakles je pripeljal v mrtvaški prt zagrnjeno Alkestido na dan, potem ko jc pri vratih Hada ukrotil troglavoga Kćrbera. Admctos pa spozna še zagrnjeno Alkestido in zgodba, pripovedovana za tisočletja, sc srečno konča. Vsi so zadovoljni: Admctos, ki jc ostal živ, dasi ni igral ravno junaške vloge, Alkestis, ki sc je vrnila k možu in otrokom, in I lerakles, ki se jc izkazal pravega prijatelja in junaka in je odšel novim velikim prigodam naproti. Alkestis občuduje že II o m e r. Ob paradi grške vojske in ladjevja pred Trojo pravi za mesto Fere:11 Tisti, ki Fere bile so jim dom, ob jezeru Bojbskcm, Bojba in Glafire z. njo, lepo zazidani lolkos, ladij so dali enajst in vodja jim bil jc Eumćlos, sin Admćtov, rojenec Alkćstidc, čudežne žene, Pelias oče imel jo je hčer, med vsemi najlepšo. Plat 0 n v Gostiji govori o vrnitvi Alkestide i/. Hada in vrednoti njeno dejanje.13 V tem Platonovem dialogu Fajdros v svojem slavospcvtt I-rosu hvali junaško dejanje Alkestide. ('eprav je bila Ženska, se je Žrtvovala za moža, drugače kakor Orfej, ki kot moški ni hotel oditi v I lad namesto Evridikc: "Eros edini stori, da so ljudje pripravljeni dati za drugega tudi življenje, in to žene nič manj nego možje. Zgovorna priča za tO pred vsem helenskim svetom je Peliova hči Alkestis. Taje bila edina, ki je sklenila, da bo umrla za moža, dasi sla mu živela še oče in mati. Njeno plemenito dejanje je naredilo tolikšen vlis na ljudi in bogove, da so ji le-li zbog občudovanja do njene žrtve naklonili plačilo ter dovolili njeni duši, da se je vrnila iz I [ada na zemljo - gotovo redek primer ob velikem številu takih, ki so izvršili lepa in hvalna dela! 'Iako zelo spoštujejo bogovi vdanost in pogum v službi Erosa!" V klasično obliko je zgodbo o Alkeslidi oblikoval E v r i p i il e s v svoji drami Alkestis, ki jo je ustvaril pred Mcdcjo in IHpp6lytom, a že v zrelih letih življenja.a Praizvedba je bila v l,XXXV. olimpijadi, tO je leta 43X pr. Kr. Pesnik je prejel za delo drugo nagrado, V prologu nastopiti Apolon, ki je moral služiti kralju Admetu zaradi nekih starih dogodkov, in Smrt - Thiinalos, v grškem pojmovnem svetu moški demon uničenja. Apolon odhaja iz. palače, Thanatos prihaja po Alkcstido. Nato se vrste prizori: Alkestis se poslavlja od svoje sobe in postelje - sceno, ki je ne vidimo, pripoveduje njena služabnica, Alkestis, Admelos, olroei tožijo pred palačo in Alkestis na odru umre, nakar jo odnesejo v palačo. Zdaj sc dogodki na enem in istem prizorišču menjavajo: ilerakles pride na poti v Trakijo k svojemu gostinskemu prijatelju Admetu, ki pa mu iz dolžnega spoštovanja kot gostu zamolči ženino smrt. Ko I leraklcs odide v dvorec, prine-so Alkcstido iz hiše in zvrsti sc pogreb: Admetos in njegov oče Fcrcs se silovito sporečeta ob truplu. Alkestis odneso h grobu. V prazni hiši služabnik odkrije Hcraklu resnico in ta sc v dolgem monologu odloči, da bo Alkestis rešil iz Hada: I lej, bojev vajeno srce in roka, pokaži zdaj, kaj zmore Zcvsa sin, ki ga rodila Alkmcne je Tirinška! Admetu ustreči moram za zahvalo, rešiti Alkcstido, otodi umrlo, pa jo privesti mu nazaj na dom. Na črnokrilega gospoda mrtvili bom prežal, Ttinata; brzda ga najdem pri grobu kje, ko pil bo krvni dar, udarim iz. zasede nanj, ga objamem oberoč, da mu rebra zahrešče, in rad bi vedel, kdo mi ga iztrga, preden prepustil mi je žrtev svojo. Če lov se ta mi spesne, čc ne bo ga po krvnino, pojdem pa v podzemlje, v temačno domovanje Kore in I lada, ter jo zahtevam: trdno se zanesem, da izvedem jo na dan in vrnem drugu, ki ni zaprl pred mano hišnih vrat, čeprav zadela ga je zla usoda, pa jc iz rahločutja jo zamolčal. Kdo v Tesaliji, v I teladi kdo mu par je v gostoljubju? Vendar ni dobrote izkazal nehvaležniku! Pogrebci se vrnejo, Admetos žaluje ob praznini v svojem domu. Zdaj pride Herakles z neko zagrnjeno žensko in jo ponudi Admetu v hišo, ker Alkestide pač ni več. Sprva se Admetos brani, končno pa jo na I leraklovo prigovarjanje prime za roko in, glej - tu je prava in živa Alkestida! Vse se je srečno končalo, Herakles pa odhaja dalje v Trak i jo po divje žrebce, kot mu je naložil Evrvsthevs, kralj v Tfrvnsu na 1'eloponezu. Alkestis ni junakinja, ki bi kar klicala po psihoanalizi - ni Evripidova Medcja ali Fajdra ali blazna Agave v Hakhah. V polsvetlobi med življenjem in smrtjo se odvija njeno tiho bivanje in zato je lahko postala tako trajni simbol zvestobe in samožrtvovanja in - kot jo pogosto imenuje Evripid -"najboljša vseh žena". Njena zgodba je lahko postala simbolna zgodba za umetnost nagrobnih spomenikov. I lerakles je po Evripidovi drami in z. močjo, ki je lastna čudežem, z lahkoto privedel Alkestido iz krajev, ki so sicer nedostopni celo mislim, kaj šele zmožnostim človeka. Njegovi napori, dvanajst junaških del, so ostajali v tostranskem svetu. Arcte - vrlina se je morala izkazati v življenju, ne v onstranstvu. Tako bi trdili novopilagorejei. Zato pa je bila vrnitev Alkestide na beli dan nekaj povsem drugega, simbol vrnitve človekove duše v njeno pravo domovino. Trud in krepostno življenje je moral pokojni sicer uresničevati na zemlji, če pa so bili ti napori dobro usmerjeni in je bilo življenje božanstvu ljubo, se jc v trenutku smrti brez težav in brez leže v bliskovitem momentu izvršil njegov prehod iz. tostranske eksistence v višjo, iz hlada Alkcstidinega podzemlja v kraj, kjer sveti luxperpetua - večna luč, kjer - kot poje velikonočna himna l-jcultel - žari lucifer matutinus: Me, inquam, Lucifer, qui nescil occa.ium -jutranji planet luči: listi, pravim, Nosilec Luči, ki ne pozna zatona. Alkestis in Herakles. Grobnica Vinilonijeve žene Ingenue v Šempetru pri ( clju. V Herakles in Alkestida v likovni umetnosti. Ob relief 1 Icrakla s psom Kcrbcrom v Stični vzporedi-mo en sam spomenik iz velikega sredozemskega grško-rimskega sveta! To je sarkofag s konca drugega stoletja z nažlebljeno površino - "strigilirani sarkofag" v Palazzo dei Conservatori na Kapitolu v Rimu. Skozi polodprta vrata prihaja mišičasli, atletski I lerakles s kijem v dvignjeni levici, z levjo kožo okoli vratu in preko glave. Z desnico drži na močni vrvi troglavega Kcrbera. Gibanje je obrnjeno tu od leve proti desni, drugače kot v Stični, in umetniška izvedba je veliko bolj prepričljiva. Na sarkofagih in tudi sicer na nagrobnih reliefih so večkrat upodobljena zaprta vrata I lada, tako v Mali Aziji in v Dalmaciji. Velikokrat pa žc vidimo, kako se vrata rahlo, skrivnostno odpirajo, toda ne navznoter, ampak navzven! Duša zapušča telo, osvobojena je in potuje k nebu. Večkrat pa so vrata, kot v primeru sarkofaga v Palazzo dei Conservatori, že z enim krilom odprta (si. 2).14 France Prešeren pravi: "Odprta noč in dan so groba vrata!" Pri tem je pesnik mislil na kratkost življenja. Toda Gregor S t r n i š a je pesniško vizijo dopolnil in metafizično obrnil:15 Jame ni. Skale ni. Groba ni več. Zdaj lahko greš, kamor hočeš -Samo ti nisi več ti. Dva spomenika pa bomo navedli s prizorom I Icrakla in Alkestide! Prvi jc sarkofag v mestu Velletri severno od Rima, drugi pa Vindonijev nagrobnik v Šempetru pri Celju."' Na v c 1 I e t r i j s k e m s a r k o f a g u so upodobljena vsa 1 leraklova dejanja in tudi zgodba 0 Alkestidi v mogočnem sistemu reliefov in dekoracije. Za umetnostni stil tega sarkofaga je pomembno, da posamezne scene na obeh pasovih ločijo spodaj Atlanti, zgoraj Kariatidc, vendar tako, da se zdijo te čiste arhitekturne parafigurc vključene tudi na strukturalen način v prizore. Tb jc spričo helenistične plastike zelo velik in nov dosežek rimske umetnosti. Zdi pa se, da bi bil v samem središču, v Rimu, težje sprejemljiv kot v provinci, ki diha še v medioilalskcm izročilu. Arhitektura sarkofaga jc dovršena, ritem izveden v polkrožnih in trikotnih zaključkih prizorov zgoraj z alegorijami nad glavnim pasom. Okvir pa je, kar preseneča, čisto novoatiški. Kamnito streho sarkofaga prekrivajo girlandc zelenja, kakor da bi bile še sveže tja ta čas položene. V spodnjem pasu je prikazan kakor v filmskem stripu mit 0 Proserpini. Na sredi je Pluton ugrabil Proserpino in Merkur Psvehopompos vodi kvadrigo. Preplašene boginje Diana, Minerva, Venera opazujejo prizor, zadaj pa že Ceres s prižganima baklama išče izgubljeno hčerko. Na desni vodi Amor s prižgano baklo sprevod, Plutonovi spremljevalci se pomikajo na bigi in Tellus - Zemlja pod nebesnim obokom, ki ga tvori njen nad glavo razpeti velum, opazuje prizor podzemlja. Z vrha zgornjega pasu opazujejo vse dogodke v polkrožnih in trikotnih timpanonih alegorične figure, z leve proti sredini Triton in Luna - proti sredini, kjer jc kot Tellus v spodnjem pasu pri I ladu tu zgoraj zdaj gospodar Caclus - Nebo. V srednjem pasu, ki teče okoli sarkofaga, sta na sredi na prestolu prikazana gospodarja podzemlja - Pluton in zdaj že poveličana Proserpina. Ob Plutonu je Jupiter, ob Proserpini Neptun, takoj zraven pa obe najzvestejši dvojici grškega mita - na levi Protesilaos in Laodameja, ki je iz ljubezni umrla in šla za možem na drugi svet, nakar sta bila oba poveličana, na desni pa fidelissima Alkestis, ki prihaja iz hladnega I lada v spremstvu 1 Icrakla skozi polodprla vrtita na svetlobo dneva; za vrati jo žc čaka Admetos. Neznanstveno in ne le samo naivno bi bilo misliti, da si je ta program sam izmislil kak obskurni mitolog v srednji Italiji in da ni za njim stala mogočna novo-pitagorejska ideologija v klimi hadrijanskega filhelenizma. Sarkofag jc nastal okoli leta 130 našega štetja (si. 3). V Š e m p c I r u pri C c I j u je /godba Alkcstidc in I Icrakla umeščena na grobnici, ki jo je poslavil Gaj Vindonij Sukkessus svoji ženi Juliji Ingenui, umrli v starosti petdeset let, ki je bila, kol pravi napis na nagrobniku, v smislu Evripidove Alkcstidc - jidelissima, I j. nadvse /vesta. Grobnica je bila postavljena na prehodu i/, prvega v drugo stoletje (si. 4). Relief jc izreden po svoji enostavnosti v motivu in stilu in prav s tem prepričljiv kot veliko umetniško delo. Alkestis in I Icraklcs sla postavljena v okvir tudi podrobneje, toda spet zaradi čisto umetnostnih elementov, brez stika z realnostjo. Tla, po katerih se osebi gibljeta, so nagnjena na desno in se pod I leraklom nižajo. Realnost bi zahtevala ravno obratno. Ker I lerakles votli kraljico iz, podzemlja, bi pričakovali, tla bi se prostor dvigal navzgor v tej smeri ali pa bi bila pokrajina kvečjemu ravna. Toda biti mora tako, kot zahteva kompozicija figur. Herojska postava Herakla mora biti ob ženi večja in zato mora dobiti v danem okviru temu primerno več prostora in tla se proti realnim in tematskim zahtevam znižajo. Rahlo diagonalno naprej nagnjeni postavi morata zgoraj dobiti za glavi okvir v noriško-panonski voluli. Ta okvir, ki je z vidika prizora čisto dekorativen, pa daje figurama šele pravo trdnost in jima povečuje plastičnost. Formalne silnice na tem reliefu so polivalentne - ploskovitosl sc bori s plastičnostjo, kontrasti, ki so na reliefu izvrstno rešeni in premagani, pa dajejo umetnini v noriško-panonski umetnosti posebno mesto in vrednost. Razumljivo je, da je I leraklov mit nadčasoven in je vznemirjal pesnike, muzike, umetnike in filozofe vseh časov. Na K a t c d r i svetega I' e t r a v Petrovi baziliki so na slonokoščenih ploščah izrezljani prizori z zgovorno simboliko Herakla in zodiakalnih znamenj v zgodnjekrščan-ski ikonološki interpretaciji. Michelangelov Kristus v Sikstini je pravzaprav krščanski llerkul, ki je prav tako kot antični junak premagal peklenske sile. Renesansa v svojem demokratičnem humanizmu sicer ni ljubila herojskih postav nadljudi, Michelangelo se ozira že dalje, njegov Krislus v Poslednji sodhi je simbol še drugih ikonoloških zamisli. Kakor nalašč pa jc prišel llerkul v svet baroka - tu so se fevdalni vladarji in plemiči radi enačili s Hcraklom. Na freskah slovenskih gradov so ti prizori posebej bogato upodobljeni v slavnostni dvorani gradu v Brežica h. Hercules aufdein Scheidewege - llerkul na razpotju je kantata Johanna Scbasliana U a c h a iz 1733. Oratorij The Choicc ojHercules Herkulov izbor pa jc skomponiral Gcorg Fricdrich 11 ti n-d c I leta 1751. V smislu pozitivne poti h kreposti, proč od mikavnih steza naslade jc žc J. A. K o m c n s k y razmišljal v spisu Labirint sveta. Romarji, popotniki, iščoč pravo pot, se oblikujejo alegorično v podobe moralnih, teoloških in pridigatskih oseb po Hcraklu kot mitski prapodobi - tako v The Pilgrim's Progress J. B u n y a n a. Pri Slovencih je leta 1828 Franc V c r i 1 i napisal svoj moralistični spis Popotnik široke in voske poti, ali Popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi.'1 Veritijev moralistični poduk iz zgodbe Heraklove mladosti pa ni bil Zapoznel samo v slovenski kulturi tega Časa, Tudi v svetu pozitivni junak v romantiki ni več vzbujal zanimanja in njegov mit se je z baročno heroiko umikal. Zdaj je evropski človek začutil sorodnosti svojega duhovnega položaja z drugimi mitskimi osebami antike. Spregovorili so mu z. bolj razumljivim in prepričljivim jezikom, pa tudi bolj boleče in usodno - Prometcj, Ojdip, Uliks. * Med simboliko Heraklovcga reliefa v Stični in simboliko mogočnih reliefov na vclletrijskcm Sarkofagu in na reliefu Herakla in Alkeslitle v Šempetru ni izrazite razlike, ogromna pa je razlika v izvedbi in stilnih hotenjih. Tudi poezija Evripidove Alkcstidc je daleč od preproste provineialne umetnosti v Stični. Relief v Šempetru pa se približuje velikim Stilnim zahtevam grško-rimskega juga in predstavlja neke vrste prehod med čisto klasično in čisto provincialno umetnostjo. Na "tromeji" - Emone kol prehodnega mesta na robu Desete regije Italije, Šempetra pri Cclcji v Noriku in Stične v Panoniji so ideje premagovale meje in te so izgubljale pomen. Duh je svobodno izbiral svoje simbole in tudi mimo včasih nebogljenih realnosti videl in občutil večjo vizijo. OPOMBE 1 Napisni kamen z reliefom I lerakla: Alfons MULLNER, Geschkhte des Eisens in Krain, Gdrz und Istrien vnn Urzeil bis zum Anfangc des XIX. Jahrhunderts I, Wien 1909, 75 s., si. 83. Bajko LOŽAR je fragment objavil v Slovencu, 11. X. 1936, št. 234, str. 5 s fotografijo, sledil je Balduin SARIA v Antike Insehriften aus Jugoslavien I - Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938, št. 226 s fotografijo, in Milan EOVENJAK, Dieromisehen Insehriften von Ncviodunum, Wien 1996 (disertacija), št. 5, str. 14. 2 O teh in drugih napisih iz Stične in okolice razpravlja M. EOVENJAK, glej op. 1, št. 2 - 8, str. 11 - 37, s fotografijami. - Dva, zdaj izgubljena napisa sta bila znana že v začetku 16. stoletja in ju objavlja - prvega (M. LOVEN.IAK št. 3) Petrus APIANUS, Inscriptiones saerosanctae vetusta-tis, Ingolstadt 15.34, str. 372, drugi (M. EOVENJAK, šl. 2) pa je z roko vpisan v Apianovi knjigi na str. 372, ki je bila last stiškega samostana in je zdaj v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. -1 Arheologija in zgodovina rimske Stične v širšem okviru: B. SARIA, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, Olasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20, 1938; Rajko BRATOŽ/Božidar SLAPŠAK, Rimska doba, Enciklopedija Slovenije 10, 1996, 219 - 225; Jaroslav ŠAŠEL, Rimske ceste v Sloveniji, Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, 74 - 104. Arheološki opisi lokacij v Stični in bližnji okolici, prispevki Stane OABROVEC in Prane TRUI1-LAR, prav tam, predvsem str. 196 - 199. * Miljnik z izgubljenim napisom - znamenje opata Lavrcncija: M. LOVEN.IAK, glej op. 1, št. 177, s sliko; Jože MLINARIC, Stiska opatija 1136 - 1784, Novo mesto 1995, str. 453 - 455, s sliko. 5 Miljnik z razdaljo od Drnovega: M. LOVEN.IAK, glej op. 1, št. 176, str. 212 - 214, s sliko; Marjeta ŠAŠEL KOS, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 1997, št. 78, str. 173 - 175, s sliko. • Novi, "tretji" miljnik: M. EOVENJAK, Štirje novi miljniki s ceste Emona-Ncviodunum, Arheološki vestnik 48, 1997, 89 - 96, stiski miljnik št. 1, str. 92, si. 1. 7 Nagrobnik Velika Stara vas: Marijan SLABE, Velika Stara vas, Črnomelj, Ig - novi rimski napisi, Arheološki vestnik 28, 1977, 110-113, napis stran 110 in slika 1 a - lb. - Nagrobnik Gatina: B. SARIA, glej op. 1, št. 221, s sliko. Lepi in pomembni nagrobnik je bil dobro viden v prejšnjem stoletju in tudi B. Saria objavlja ob tekstu zelo dobro fotografijo. Danes jc kamen skoraj v celoti zasut v zemlji, ornament kaže poškodovano površino. Ta notica v domačem Grosupeljskem zborniku naj bo pobuda, da sc dragoceni spomenik reši in primerno zavaruje. » Nekaj literature o Ilcraklu: G. SCIIVVAB, Najlepše antične pripovedke, Ljubljana 1988, 204 - 241; J. BOARDMAN in drugi, Herakles, Lexieon Iconologicum Mvlhologiae Glassicae IV I (1988) 728 - 838, kat. 1 - 1689 in V I (1990) I - 193, kat. 1697 - 3520; IV 2, T. 444 - 559 in V 2, T. 6- 161; F. BROMMER, Herakles, I 1979, 19722; II 1984-Dic unkanonisehen Tatcn des Herakles; G. V. GENTILI, La Villa Erculia di Piazza Armcrina, 1964; A. J. MALHERBE, Herakles, Rcallcxikon fur Antike und Christentum XIV (1988) 559 - 583; E. PANOFSKV, Herkules am Scheidcvvegc und anderc antike Bildstolfe in der neucren Kunst, Studien der Bibliothek VVarburg 18, 1930, posebno pomembno in temeljno delo; W. POTSCHER, Herakles, Der kleine Pauly 2 (1967) 1049 - 1052; M. P. SPEIDEL, Hercules with the Hcllhound from Viminacium, Acta Archacologica Hungariae 41, 1981,359-363. ' I [erakles in ozka pol kreposti, kmet - orač kot simbol: F. CUMONT, Rccherchcs sur le sym-bolisme luneraire des Romains, Pariš 1942, na mnogih mestih, glej npr. Index str. 520 pod "Hereule". - Evangelij po Mateju VII, 14. 10 Heraklcs in Alkestis: G. SCHVVAB, glej op. 8 zgoraj! K. FRITZ, Alkestis und ihre moder-nen Nachahmer und Kritiker, Antike und Abendland 5, 1956, 55 - 67; A. LESKY, Alkestis - Der Mylhos und das Drama, Akademic VVicn, Sitz.ungsbcrichtc, phil.-hist. Klasse 203, 2, VVien 1925; Margot SCIIMIDP, Alkestis, l,exieon leonographieum Mythologiae Classieae I 1 (1981)533-544, kat.l - 72; I 2, T. .399 - 408; II. STE1NVVERDER, Alkestis vom Allertum bis zur Gegcnwart, Disscrlation VVien 1952. 11 Alkestis pri II o m e r j u, prevod Anton SOVRH, Iliada II 711 - 715. 12 Alkestis pri Plat o n u, prevod Anton SOVRE, Gostija,178 A - 180 B. 11 Alkestis pri E v r i p i d u, prevod Anton SOVRH, Euripides - Bakhe, Alkestis, Feničanke, Ljubljana 1960, str. 91 - 162. 14 Sarkofag v Palazzo dci Conscrvatori, Rim: G. KOCH/II. SICIITERMANN, Dic romisehen Sarkophage, Munehcn 1982, 243, T. 290. - Polodprta vrata Hada: II. HAIGIIT, The Symbolism of lite llouse Door in Classiettl Poetry, New York/Toronto 1950; B. HARLOVV, The Half-Opcn Door -A Common Symbolic Motil'vithin Roman Scpulchral Seulpture, Odense 1977. 13 France Prešeren, sonet Memcnlo mori. - Gregor Strniša, Pesem o kamnitem pragu iz leta 1987. Sarkofag Velletri: Marion LAVVRENCE, The Vclletri Sareophagus, The American Journal of Archacology 69, 1965, 207 - 222, T. 45 - 54. - Alkestis v Šempetru: Josip KLEMENC/Vera KOI^SEK/Peter PETRU, Antične grobnice v Šempetru, Ljubljana 1972, Katalogi in monografije 9, inv. št. 170, slika str. 47; Peter PETRU, Stil und Aufbau des Vindonius-Denkmals in Šempcler, Archacologia lugoslavica 22, 1982/1983, 28 - 40; Vera KOLŠEK, Rimska nekropola v Šempetru -Vodnik, Celje 1997; Jože KAŠTELI C!, Rimski nagrobni spomeniki v Šempetru pri Celju in njihova simbolika, Ljubljana, Slovenska Matica, Tretji del, IV, 12 in 28 (v tisku). 17 Janko KOS, Primerjalna zgodovina slovenske literature, Ljubljana 1987, 79 s. Avtor se iskreno zahvaljuje Cislercijanski opatiji v Slični, da jc dovolila objavo Ileraklovega reliefa. - Folo: TomaŽ Lauko, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. Zbornik občin Grosuplje, Ivanina Gorica, Dobi epu! je xx. icwx 183 VINKO ŽITNIK (1903-1980) KOT PROZAIST Rozina Švenl* (irosupcljski rojak Vinko Žitnik, po domače Bubnov Cene, je slovenski javnosti poznan predvsem kot pesnik, kije po koncu druge svetovne vojne, skupaj z. brati zapustil domovino in se naselil v daljni Argentini. Tudi tamkajšnja zdomska skupnost ga pozna predvsem kot skromnega, pobožnega hišnika v Slovenski hiši v Hucnos Airesu, ki je ljubiteljsko pisal pesmi in jih nato objavljal v številnih zdomskih časopisih in revijah. Njegova skromnost se kaže tudi v tem, da je svoje pesmi pogosto objavil pod psevdonimi (Budnik, (iosposvetski, Gorazd, Oroslav, Ozarnik, Miladin Milenko). Izjeme so le njegove objave v reviji Mcddobje, kjer je bil vedno podpisan s pravim imenom. Manj pa je poznano dejstvo, da je bil Vinko Žitnik tudi pisatelj in da je ok. leta 1928 napisal tudi dramo v štirih dejanjih "Očetova krivda", ki jo je tudi sam režiral. Predstava je bila leta 1928 v grosupeljskem gasilskem domu pod okriljem Prosvetnega društva. Drama je verjetno izgubljena. (1) Žitnikovo pripovedništvo je časovno omejeno na obdobje med leti 1936-1945, po odhodu v tujino (Italijo) in po prestani zaporni kazni na otoku Lipari pa sc jc posvetil samo še pesniškemu ustvarjanju. Verjetno mu je poezija dajala več možnosti za izražanje trenutnih občutij, ki so polna oložnosti in domotožja. Prozo je začel objavljati leta 1936 v mariborski reviji Piramida, ki jo je urejal Radivoj Rehar. Prva objava "Iz dnevnika brezposelnega intelektualca" je izšla v številki 9. Temu jc sledila še objava prvega dela črtice "Na razpotju življenja", vendar drugi del zaradi prenehanja izhajanja revije ni bil nikoli objavljen. Pred kratkim sem v zapuščini Jožeta Dolenca, ki se hrani v Rokopisni zbirki NUK (inv. št. 26/96), našla Žitnikovo črtico "Odpoved", ki ima podobno vsebino in v njej nastopala ludi isti glavni osebi kot v že omenjeni črlici. (Src za rokopis, ki obsega skupno 25 str. formata A5. Glede na to, da ohranjeni rokopis ni datiran, jc težko z. gotovostjo trditi, kateri tekst je starejši. Zagotovo pa je prednost rokopisa ta, da predstavlja zaključeno celoto - zgodbo, ki doseže svoj zaplet in razplet. Glavni osebi sta mlado, premožno dekle Marta in reven fant Viktor, ki si svojo medsebojno naklonjenost (ljubezen) izpovedujeta s pismi. Še predno pride med njima do pravega ljubezenskega razmerja, Viktor sklene, da bo sledil svojemu notranjemu klicu in se odloči za duhovniški poklic. Iti prelom nam Žitnik izredno spretno in slikovito opiše z besedami: "Že v začetku je bila tako čudna, svetla najina ljubezen, tako malo telesna in zemska ko da ne živiva na zemlji. Sama veš, da sem te poleg silne ljubezni že odpočelka vzgajal po samoodpovedi, kakor bi bil že od prvega dne najine ljubezni slutil svojo sedanjo pol. Srce sc mi jc krčilo, ko sem pisal tiste eterične stavke, vendar sem čutil v podzavesti čudno silo, da jih moram zapisati. Bil sem izprva preplah, da bi mogel kedaj upati na najino združitev. Tako daljna, tako svetiti in nedosegljiva si se nn zdela, Marta. Že sama zavest, da si me le cn trenutek ljubila, mi je bila neskončno bogastvo. Resnično, nikoli nisem upal na najino združitev. Tvoj oče in mati sta me sicer cenila, a vedel in čutil sem, da sc jima niti sanjalo ni kaj tako drznega; zakaj slutil sem, Marta, in ta slutnja * Trzin, Prešernova 51, mag. Zgod. 184 Ko/ma Švcnl jc še danes precej upravičena, da bi se tvojim staršem zdela moja ljubezen tlo tebe nekaj drznega, nekaj, kar bi tebe samo umazalo; sem pač bajtarski sin! In tudi jaz. sem mislil tako, Marta. Srce me je gnalo z ognjeno silo k tebi, razum pa mi je dopovedoval, kako brezupno in nesmiselno je vse to. Ko sem malone umrl od hrepenenja po tebi, sem čakal in ti nisem hotel pisati; ko sem prejel pismo od tebe, sc ga dva dni nisem dotaknil nc odprl, čeprav sem bil kakor ranjen lev. "Treba se je pripraviti za odločilni boj; treba seje krepiti in vaditi v malem, kdor hoče zmagati!" sem si bil tedaj prigovarjal. In vendar se mi je zdelo tedaj tako smešno, da, blazno; tako malo sem upal na kako zmago. Jaz mislim, da človek dostikrat zmaga, ko niti malo ne upa na zmago, samo, če se bori... Oroza me je bilo same misli, da bi tc kdo drugi objel ali poljubil; ljubosumnost je dvigala v meni ognjeno glavo; v meni je kričalo: "Zakaj ne ti, če jc tvoja, tvoja!" In vendar se te nisem dotaknil... Kaj so mi bile počitnice drugega ko ena sama temna muka nesproščenega hrepenenja, uklenjenega v verige železne volje, neprestani beg pred teboj? Želel sem si nazaj, nazaj v mesto, med knjige, samo, da bi čutil tvoje zmagujoče bližine. Hodil sem zdaleč gledat tvoj dom, čutil tvojo sladko bližino; ko pa sem tc zagledal, jc kriknilo v meni in sem bežal, bežal... Bil sem enak valu morja, ki sc s tem večjo silo odbija od skalne obale, s čim večjo silo butne ob njo... Da, Marta, ti niti nc slutiš, koliko skritih muk je zate prestalo moje srce. Jaz pa sem ti bil pisal tista "prozorna, bela" pisma, ki si mi včasih tožila v njih; polagoma si jih začela razumevati ... Sčasoma sem si priboril spoznanje, da je najbolje vse muke in gorje vase zapreti; Bog je najbolj usmiljen tolažnik in krepilo. Vedno jasneje sem se zavedal ničnosti vsega zemskega, tudi ljubezni. Vsak večer, ko sem legel v posteljo, sem se spomnil na grob. Neizogibnost smrti in večnosti je vse bliže in češče prihaja k meni in me porogljivo vpraševala: "Kaj ti to koristi za večnost?" Pred mojo dušo so sc zgrinjale množice; stari in mladi, imenitni in ubogi, moški in ženske; njihovi pogledi so bili zaupno, proseče uprti vame; pričakovali so mc, Marta. O kako so me boleli ti pogledi! I lotcl sem se jim skriti, pobegnili, a so bili vedno pred mano; zdelo sc mi je, da sc njih usta premikajo, da mi govorijo: "Ali nc iščeš v Marti le samega sebe?" -Jaz sem sc tedaj vsemu samo smehljal; zakaj srce se je uprlo kakor trmast otrok in kričalo: "Dajte mi Marto, Marto in pojdite drugam! Ona je tako svetla, svetlejša od večnosti same ..." Tista druga pot, pot samoodpovedi in žrtvovanja za druge, ki sc mi jc med molitvijo in premišljevanji zasvet-likala in mc vabila, sc mi jc zdela tako suha in hladna. Strah me je bilo tiste rezke luči; njen bridki soj mc jc preganjal neprestano ... Tedaj sem zakričal kakor upehan jelen preden se zgrudi pred zasledovalci: "Pomagaj mi Bog, ker sem šibak. Stori mc močnega, da pojdem tudi preko Marte, če jc treba!" V meni pa seje vse upiralo in kričalo: nc, nc! O tedaj nisem pravnic upal na zmago; vedel sem, da mc ljubiš, sam pa sem bil brez moči... Potem si zbolela; sestra mi jc bila sporočila, da si bila previđena že z zakramenti za umirajoče, da umiraš. "Samo umreti ne sme; Bog ne daj ji umreti!" sem klical kakor blazen v svetišču svojega srca. "Daj, da ozdravi, vrni ji življenje! Bolje jc, da živi in grem mimo nje, ko da umrje. Glej, prisegam Ti, da se ji odrečem, če ozdravi, moj Bog, in grem za Tvojim klicem. Ti pa slori, da se bo zgodilo oboje!" Tedaj, ko si ti umirala, Marta, tedaj se mi jc razodela puhlost omam tega sveta vse do same ljubezni. Nisem verjel, da jc mogoče tudi srce ubiti, pogasiti tudi ljubezen... zdaj verjamem. Prav počasi, da, prav počasi. Samo smiliti se ne sme človek preveč samemu sebi. Potem pa posije topla, mirna luč vanj, v tisto smrtno tišino in praznoto, in ga odreši ... Čez Iri dni nato sem prejel poročilo, da ti gre naglo na bolje ..." ... Povsem v nasprotju z njegovo občutljivo naravo je njegovo umetniško ustvarjanje med leti 1944-1945. Tako jc v medvojni reviji Slovensko domobranstvo objavil dva prozna prispevka "Razdrto rdeče gnezdo" in "Narejeni mučenec", v katerih pride jasno do izraza njegova protiko-munistična naravnanost. Lahko bi celo rekli, da gre za poizkus političnega pamfleta, ki obema deloma jemlje umetniško vrednost. Gre za njegovo "... opevanje domobranskih zmag in zasmehovanje vseh, ki so se uprli okupatorju ..." (2) in istočasno že svari svoje bralce pred komunističnim mašče- vanjem po koncu vojne - (iz, pogovora med Iremi partizani v skrivališču) "O prišla bo ura, ko bodo začeli delovali naši seznami, ko bo rdeča armada pridrvela k nam, hej, in ta čas, kolji, gazi, uničuj - to bo naš dan: dan zmage, dan našega obračuna in našega maščevanja! In ta dan ni več daleč, tovariša; slavna rdeča armada se približuje mejam Slovenije. Samo eno željo imam: da bi rdeča armada prehitela kapitalistično vojaško poplavo ,naših zaveznikov', plutokratov in kapitalistov Angloamcričanov!" (3) Tako je tudi Žitnikovo pisanje pomagalo pri nastajanju posebnega razpoloženja ljudi ob koncu vojne "strah pred maščevanjem zmagovalcev", ki je več kol 20.000-glavo množico Slovencev maja 1945 pognal v begunstvo. Neverjetno sodobno in prepričljivo nam zveni Žitnikova prva objava "Iz, dnevnika brezposelnega intelektualca" (iz leta 1936), ki kaže vso tragiko mladega izobraženca, ki zaman išče delo - na koncu obupa in se odloči za samomor, vendar ga še pravočasno rešijo. 31. 10. Danes praznujem obletnico, katere bi ne mogel praznovati, če bi se bil rodil pred slo leti: Praznujem obletnico, odkar zastonj iščem dela. Da je slavje bolj popolno, sem lačen že ves dan. Tako prignusilo sc mi je že to prosjačenje, ki me ponižuje. Gledajo me mladega in zdravega v obleki, ki ni že prav nič podobna človeku z zrelostnim izpitom, pa me pitajo z nepotrebnimi nauki, sveti in opazkami rajši ko s kruhom. Natančno vedo, da sem potepuh in propal človek. Naj! Vsaj spoznavam, kako se more človek moliti v svojih sodbah! 7. II. Gledam svoje rjave roke in jih vidim, kako lačne so dela. Nad mano visi megla, ves svet je votel in prazen; praznota je povsod: v svetu, v ljudeh okoli mene, v meni samem, in ničesar več nimam, s čimer bi jih mogel napolniti. Brezčutnost je moj čoln in z njim veslam po sivih valovih svoje prihodnosti v negotovost. Z njo se morda prenesem na drugi breg, na tistega, ki mi je bil v šolskih klopeh tako blizu, a je zdaj tako daleč od mene. 23. II. Na ponošeni obleki se drže bilke sena, za mano stoji stog, mraz mi kljuje v udih, moj človeški ponos je povaljan in zmečkan kakor moja obleka. Moje sinoćnje stopinje vodijo po snegu čez polje kakor stopinje tatu. V vasi me oblajajo psi, kmetje mi kažejo od hiše do hiše, vedno samo dalje, dalje. Vidim kmečko ženo in spomin na mojo rajno mater me davi. Kaj vse je upala od mene in pričakovala! Ob njeni krsti sem dolžil nebesa, zakaj sojo poklicali in ji odvzeli radosl tistih ur, ko bo počivala ob meni. Danes vem, da je bilo prav tako - umrla je bila v prepričanju, da bom imeniten in srečen. Pa le dalje, dalje za smotrom in za srečo, ki sta zame samo še bajka! 2. 1. Danes imam tesno stanovanje. Sam ne vem, kako se je zgodilo. Prišel sem bil v mesto, pred borzo dela se nas je gnetla cela gruča. Šklepetali smo z zobmi od mraza in lakote. Nenadoma se mi je zazdelo smešno in nevredno mene, da bi prosjačil. Na nasprotni strani je bila pekarna. Gledal sem peka, kako se je sprehajal po prodajalnici z belim predpasnikom in rdečim, tolstim licem. Nenadoma se mi jc posvetilo v glavi. Pek je odšel, jaz pa sem zavpil: "Fantje za menoj!" Zdrobil sem šipo v izložbenem oknu in skočil v pekarno. Zgrabil sem za jerbase in začel metali kruh lačnim obrazom, ki so se tepli in tulili od veselja. Občutil sem, da opravljam veliko dobro delo, loda nenadoma se mi je stemnilo preti očmi, zakaj pek mc je počil po glavi. Zavesi se mi je vrnila selena stražnici. Zasliševali so me, zmajevali z glavami in me pitali s komunistom. Njihovi obrazi so bili kakor klobase - iz njih je gletlalo samo meso, nič misli, nič spoznanja in sočutja. Smehljal sem se 186 Kozina Švent jim, zdeli so se mi bolj bedni od mene in smilili so se mi. Razumel sem jih - ne poznajo mojega sveta, ne sveta, v katerem so, vidijo samo oni svet, ki gleda iz paragrafov in ki je njihov kruh. Ke(a!)sneje sem dobil tri mesece brezplačnega stanovanja s pičlo hrano na državne stroške. Gospodom sodnikom sem se lepo zahvalil; tudi oni so mc gledali začudeno, ker niso videli mojega sveta. 2. 4. Danes sem se vrnil v šolo življenja - iz proste neprostosti v neprosto prostost. Ural sem knjige, ril za smislom našega bivanja, hotel sem presekati gordijski vozel današnjih dni, toda vse je tako temno in skrotovičeno. Čedalje jasneje spoznavam, da niti razum nc pridnost ne poštenje in vsa skrbna prizadevanja nc rodc uspehov v življenju, da jc treba nekaj drugega - treba sc je prilagoditi vsemu, ki vodi do uspehov, ne oziraje se na etiko, duhovno vrednost in svobodo človeka. V nočeh brez spanja, v mrazu in vlažni sivini zimskih noči so mimo mene bežali preko zemlje in stoletij: Psamctih, Kir, Aleksander Veliki, Hanibal, Napoleon, Lenin, vse do najnovejših in najbolj nečloveških oblikovalcev časa in ljudstev. Videl sem tudi druge: Shakespeareja, Tolstega (Tolstoja!), Puškina, Dostojevskega, Becthovncna, Rubensa, Michelangela itd. Vsi so bili veliki, toda zdaj so dogoreli ognji, samo šc žerjavica je njihov spomin. Prišla pa bo ura, ko bo tudi nje pogoltnil čas, kakor je milijarde drugih brezimnikov. Tedaj bomo vsi izravnani; bolečine in radosti, uspehi in neuspehi, zmage in porazi v življenju - vse se bo utopilo v breznu minljivosti. Tudi moje bedno življenje sc bo utopilo, srečno ali nesrečno, in to mc navdaja s tolažbo. - Ah, sem še mlad. Sonce mc greje, trava diši po pomladi, zrak je topel in omamljiv kakor dekliško telo. V svoji revščini sem zapazil dragotino, ki jc moje premoženje - spoznanje o bežnosti vsega, po čemer nas žeja in česar smo lačni. 24. 4. Ležim na ježi med njivami. Razoranc brazde sc bleščijo v soncu, rahla megla vstaja iznad krajev in diši kakor novo pečen kruh. Gledam vole, ki se udobno premikajo po polju in majejo v stekleno prozornem prostoru, v katerem se preliva rosni zrak kakor vino. O, da bi mogel biti tudi jaz tako vdan in nerazdružen del tega sveta: Volom se ni treba boriti za najnujnejše, kakor se moram jaz - za delo in hrano. Kje so moje visoke misli, moji drzni načrti o prizadevanju in uspehih, ki sem jih sanjal izven šolskih klopi in govoril svoji deklici! Potres sodobnosti jc vse zrušil, gledam okoli sebe in vidim in vem: So, ki jedo, a nc delajo, in so, ki trpijo in nimajo kaj jesti. Kaj iskanje dela ni delo? Je, in sicer najgrenkejše delo! 29. 4. Prisluhnil sem svojemu srcu. Reklo mi je: Mlad si, proč s črnimi mislimi in vso modrostjo, mladost tc kliče, glej, da te nc bo klicala zastonj, zakaj, kadar jo boš ti klical, se ne bo več vrnila. Videl sem iti deklico mimo mene. Moje ustnice so zadehtele od hrepenenja, pogledal sem jo kakor pogleda žejen človek studence, toda ona sc jc nasmehnila in mc ni razumela. Blagor ji! 7. 5. Čakam na svojo prošnjo, da bi sc vrnila ugodno rešena, pa kaj bi s takim nespametnim upanjem! Ali naj grem k svojim sorodnikom beračem, ki nimajo kaj jesti in me bodo gledali po strani? Ne, sam si bom krčil pot skozi džunglo teh črnih dni, čeprav se mi še in še ponovi, kar se mi je danes. Teden dni sem trdo delal pri bogatem posestniku. Obljubil mi jc napol ponošeno čedno obleko, češ, daje po njegovem rajnem bratu. Koje bilo delo na njivah opravljeno, meje pa odslovil brez vsega, češ, da sem bil prelen. Ozmerjal sem ga z lopovom in sc skliceval na človeške pravice, OTi pa se je široko režal in me dal pretepsti po hlapcu. Bolijo mc kosti, srce me ne boli. Vem, kdaj prej bi me srce bolj bolelo, zdaj pa je trše od kosti. Tako je življenje! 17.5. Stojim pred samotnim križem v polju. Na njem je razpet Križani in molči kakor noč na obali. Čas sc drcvi preko naju. Čutim valove kalne in razburkane sodobnosti; valovi nevere Ga zalivajo, iz nje moli le še Njegova s trnjem ovenčana glava. Skozi zaveso noči vidim betonske oltarje in bogove naših dni na njih s čudeži človeka-boga: tehniko, liziko in mehaniko. Milijoni se drcve (drve!) za novimi preroki, ki ne poznajo ne ljubezni ne usmiljenja in ne duše, marveč samo napredek in uživanje. Pravico je zamenjala noč, resnico bleščeča dozdevnosl, ljubezen mrzla enakopravnost. Odtod toliko kruha in poleg njega nas toliko lačnih. Kam naj damo te neizrabljene sile duha in telesa, ki se kopičijo v nas? Ali so to res le dinamit, ki sc nalaga za novi prevrat in novo, bolj človeško podobo sveta? 1. 6. Večer jc. Pred menoj leži vas v plitvi dolinici kakor v skledi. Za vasjo gori zarja v ognjeno rdečem blesku - kakor bi za njo tiho cvetela ogromna vrtnica; nad njo se sinji neskončno vesolje in zavaja moje misli med osvelja, dokler se ne ustavijo pred podobo vesolja štirih dimenzij kakor pred visoko steno, preko katere ne more naš um. Nad vasjo trepeta modri plašč dima. Nežen veter potuje skozi vas in prinaša domači vonj večerje. Po dvoriščih plahuta svit ognja, njegov blesk obseva dekle in dekleta z golidami, mukanjc krav sc utaplja v molku, tema diši po sladki utrujenosti in po spanju. Truden sem od dolge poti in moje srce želi med nje - med tc ljudi, ki jih čaka polna skleda in streha nad posteljo. Rad bi poslušal toploto pomenkov in tisti smeh, ki mi je tako tuj - smeh dobrih ljudi, ki jih še ni okužilo življenje naših dni. Toda jaz si nc upam med nje, da bi motil njihovo domačnost, zaspal bom pod milim nebom in zvezde me bodo gledale kakor dobre materine oči. 15. 6. Čas sc premakne v mesec rož in ljubezni. Vse v meni vre in kipi, moje srce jc ranjeno od prebujenega spomina. Moja mladost sc gubi v času kakor vir v puščavi, vse prelesti gredo mimo mene in se niti ne ozro vame. Ona, ki jc verjela v mojo mladost, v mojo moč in prihodnjost, mi jc nocoj tako blizu, blizu, dasi sam ne vem več, kako je z njo. Srce jo kliče. Gledam njene svilene in dišeče lase in njene tihe, krotke oči, njene ustnice mi bude žejo. Omamlja me tiho in milo kakor vonj vijolice in obseva mojo mračno dušo, da bi skoraj verjel v srečo. Tako se čutim dobrega in vrednega, da bi objel vse ljudi, ki trpijo kakor jaz, jim rekel toplo besedo in jih poljubil na razbičani obraz. Potem bi morda spet verjel v dobroto, resnico, pravico, in vse tiste lepe sanje v svet in življenje bi se jim spet vrnile. 6. 7. Tretjo prošnjo sem dobil zavrnjeno. Vse okrog mene je tako suho in mrtvo. Stojim na visoki pečini, pod menoj jc vse bogastvo zemlje, ves svet se blešči v soncu ... Zadnjič ga bom pogledal in mu bom rekel zbogom. Potem mi bo dobro. Vem, nisem prvi in ne bom zadnji, vsi ne moremo biti zmagovalci, nekateri moramo biti poraženci. Sinoči sem bil na grobu svoje matere, pojutrišnjem bom spal že pri njej ... 30. 9. Sonce me gleda skozi visoka svetla okna, vsa sobana je polna mehke luči, mir je razlit po lino-lejskih tleh kakor olje. Iako dobro mi jc. Rane na glavi, na rami in zlomljena desna roka, vse sc mi je že zaraslo, spet sem zdrav in poln moči kakor prej. Tikaj mi je tako dobro, v tem milem, belem zavetju, da bi ostal za zmerom kakor otrok. Toda spet moram ven, v svet. Življenje se mi zdi spel vredno življenja. Ko sem se po dveh dneh prebudil iz nezavesti, se mi je obudila želja po življenju in sam ne vem, kako sem mogel biti tedaj tako temen, da sem to storil ... Našli so me s(š!)portniki in me spravili v bolnišnico. Njim se moram zahvaliti za življenje, da nisem izkrvavel. Sestra Vitoslava mi je vrnila vero v življenje, da je življenje dragotina, da sem mlad in da ni lepo obupati. Jutri pojdem iz bolnišnice in tedaj povem vsem, naj bodo močni. Verujem, da bo prišla naša ura, in tedaj bomo mi, preizkušeni po bedi, trpljenju, ponižanju in obupu, zasedli mesta, ki se jih krčevito drže sedanji mogotci, ki jih je čas takorekoč pomotoma pahnil v našo dobo, zato ne razumejo nas in gledajo iz navajenega zatišja življenje kakor otrok iz. tople izbe v svet. 1. 10. Bolnišnica je za mano. Sc vidim njena visoka okna, toda moja pot gre v svet. Skozi mesto se vali kalna reka ljudi, na vogalih vidim bedne in raztrgane, ponižane in zavržene, liste, mimo katerih gredo ljudje in življenje. Toda jaz. bom šel med nje in jim bom rekel besedo. Rekel jim bom, da smo mladi, močni, vredni življenja in da je življenje naše. Združili sc bomo in bomo združeni šli iskat pravico, resnico, dobroto in lepoto in jo bomo razdelili med vse ljudi enako, saj smo si vsi bratje in sestre in naša telesa imajo razen rok, nog, trebuha in glave tudi srce ... Opombe: 1. Cvetko Budkovič, Kulturno in prosvetno prizadevanje v Grosupljem od 1918 do 1941, ZOG, 10, 1978 2. Janja Žitnik, Slovenskoargcntinski pesnik Vinko Žitnik, Dve domovini 1/1990 str. 285 3. Razdrto rdeče gnezdo, Slovensko domobranstvo 1945, št. 13 KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI ANGELA ZOREČ IN ŠOLA V ŠENTVIDU PRI STIČNI Ivan Ahlin* "V soboto, 17. 5. 1W, so imeli poseben praznik vsi, ki so kadarkoli obiskovali šolo v Šentvidu pri Slični ali bili z njo kako drugače povezani. Odštelo se je namreč že dvesto let šolstva v Šentvidu in že trideset let, kar je bila zgrajena nova šola. Vzdušje po Šentvidu je bilo praznično kakor za sam Kulturni teden, in zbrani vsi - bivši in sedanji učenci, učitelji, delavci, častni gostje - so bleščali v pražnjih oblekah." Tako je zabeležil kronist v lokalnem časopisu Klasje začetek krajše reportaže ob praznovanju "Trideset let dela v novi šoli, dve stoletji šolstva v Šentvidu". Slavnostna prireditev je bila v avli nove šole v Šentvidu pri Stični Po krajšem programu je spregovoril sedanji ravnatelj šole Jernej Lamprel. Z navdušenim ploskanjem so navzoči pozdravili Slavka Videniča, ravnatelja šole v letih 1966 do 1986, ki je navzoče pozdravil s krajšim nagovorom. Sprva posamič, potem pa preudarno in z, velikim spoštovanjem smo vsi navzoči pozdravili prebrano pismo prve ravnateljice šole v Šentvidu pri Stični Angele Zoreč, katerega je v odsotnosti avtorice prebrala njena mlajša hči dr. Majda Zoree Karlovšck. Grosuplje, Taborska 16 Ljubljana, 17. maja 1997 Dragi kolegi, dragi učenci, krajani in gostje! Najprej moje iskrene čestitke ob jubilejih: trideset let dela v novi šoli, dve stoletji šole v Šentvidu. Če je človek v letih, ko sem jaz, se jubileji kar vrstijo. To je zame trideset let od upokojitve pa nekako sedemdeset let, ko sem se kot mestno dekle nekega sejemskega dne s kovčkom v roki in v čeveljcih, ki so se globoko pogrezali v blatno vaško pol, napotila na novo službeno mesto. In teh štirideset let je bilo moje življenje razpeto med učenci, učitelji in šolo. Besedo zato naiprei učencem Vedno mladi, neugnani, s skritimi, a morda velikimi željami in upi. Morda sem bila preveč, stroga do njih, ko so premrli, slabo oblečeni, prehodili uro in več do šole Ko so bile njihova postelja jasli v hlevu in ni bilo zrezkov, papirja, svinčnikov, čitank. Moja generacija je bila vzgojena v poslušnosti, skromnosti, poštenosti. Poskušala sem učence naučiti, kolikor se je dalo, tiste potrebne učne snovi, zahtevala pa sem od njih poštenost in spoštovanje do življenja in dela. Morda bi k tem pridigam danes dodala še to, da je v življenju veliko mejnikov, veliko odločitev in da so poleg poštenosti in delavnosti potrebna tudi pogum in velika mera samozavesti. Učiteljem Srečevala sem vas v vseh obdobjih vašega življenja. Ambiciozne, zaletave, preudarne, zaljubljene, srečne in nesrečne, neutrudne in utrujene, v borbi z novimi učnimi programi, v skrbi za svojo eksistenco, pred težkimi življenjskimi preizkušnjami. V roke nam je dano naše največje bogastvo: otroci, da jih učimo, vzgajamo, oblikujemo. In res je včasih malo dobrih besed o nas in naše delo je slabo cenjeno. Soli Vedno je bila in bo srce kraja, njegov življenjski utrip: pomlad, poletje in jesen; center mladosti, kraj velikih začetkov, načrtov, kraj dela in mesto spominov. Naj končam in zaželim vsem, ki upale in pridno delate: veliko uspehov. A. Zoreč Ko sem poslušal razmišljanje sedanjega ravnatelja osnovne šole Šentvid pri Stični Jerneja Lampreta o šoli prihodnosti in spomine na prve dni v novi šoli nekdanjega ravnatelja Slavka Videniča, si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil tistih let, ko smo gradili nove šole v tedanji občini Grosuplje. V letih 1965 do 1972 smo zgradili tri nove šole. To so bile šole v Šentvidu pri Stični (1966), v Zagradeu (1968) in na Grosupljem (1972). Dobro se spominjam septembra 1965, ko smo določali prostor za novo šolo v Šentvidu. Tedanja ravnateljica v Šentvidu gospa Angela Zorcc je bila tiha in zamišljena. V zgodovini pričetkov gradnje nove šole je bila že tolikokrat razočarana, da tudi ob tej priložnosti ni popolnoma verjela, da bo gradnja nove šole v Šentvidu uspela. Ko pa sem poslušal pozdravno pismo, ki ga je svojim kolegom, dragim učencem, krajanom in gostom na proslavi "Trideset let dela v novi šoli, dve stoletji šolslva v Šentvidu" napisala gospa Angela Zoreč svojim kolegom, dragim učencem, krajanom in gostom, prebrala pa njena mlajša hči, sem se spomnil te poštene, pogumne in samozavestne žene, matere, učiteljice, ravnateljice, ki je, kot pravi v pismu "Poleg učne snovi zahtevala od učencev poštenost in spoštovanje do življenja in dela." Angela Zoreč Prav le vrline je vsajala mladim in starejšim Šcntvidčanom. 'tako sem hotel zabeležili dogodek ob dvestoletnici šolstva in tridesetletnici nove šole v Šentvidu pri Stični in z. dovoljenjem gospe Angele Zoreč objaviti njeno pozdravno pismo. V sredo, 23. julija 1997 pa sem iz časopisa izvedel, da je gospa Angela Zorcc umrla in da bo njen pogreb na šentviškem pokopališču v četrtek, 24. julija 1997 ob petih popoldne. Njeno življenje se je ustavilo mesec dni pred praznovanjem devetdesetletnice življenja. Gospa Angela Zorcc je bila rojena 28. 8. 1907 v meščanski družini Bernot, Leta 1927 je bila po končanem šolanju nameščena kol učiteljica v Šentvidu pri Stični. Tu je poučevala in bila ravnateljica osnovne šole vse do svoje upokojitve leta 1966. Tb je štirideset let nesebičnega dela in, kot pravi, "Teh štirideset let je bilo moje življenje razpeto med učenci, učitelji in šolo." Kot otrok je doživela prvo svetovno vojno, kot zrela žena drugo svetovno vojno. Ta ni prizanesla ne Slovencem, ne Šcntvidčanom; težko je prizadela tudi družino Zorcc. Tako kot nekaj drugih učiteljev in učiteljic je bila tudi gospa Angela Zorcc aretirana v I jubljani in do konca vojne internirana v Nemčiji. V družini Zoree sla bili rojeni dve hčeri: starejša Alenka in mlajša Majda, obe sla dosegli akademsko izobrazbo. V četrtek popoldne smo se torej poslovili od pokojne Angele Zorcc. Na šentviškem pokopališču seje zbralo precejšnje število ljudi. Pogreba so sc udeležili poleg svojcev tudi njeni bivši učenci, prijatelji in znanci. Od pokojne gospe Angele Zorcc sla se s krajšim nagovorom poslovila sedanji ravnatelj osnovne šole Šentvid pri Stični gospod Jernej Lampret in eden izmed učencev prvega povojnega razreda. Žaro s posmrtnimi ostanki so položili v grob poleg njenega pokojnega moža Gabra Zorca. Prepričan sem. da bo moj zapis vzpodbudil kakega izmed njenih učencev, da bo napisal v njen spomin kaj več o njenem življenju in delu, ki je tako zaznavno začrtano v šoli Šentvid pri Stični pa tudi širše. Storila je več, kot zahteva in dopušča poklic učiteljice. DR. STANKO VURNIK Mihael (Slavan Ob 100-letnici rojstvu Umetnostni zgodovinar, etnolog in muzikolog Stanko Vurnik se je rodil II. aprila 1898 v Šentvidu pri Stični skladatelju Mateju Vurniku in materi Ani, rojeni Krcvs, umrl pa je v Ljubljani, 2.3. marca 1932. Osnovno šolo je obiskoval najprej v rojstnem Šentvidu, potem pa v Kranju. Po klasični gimnaziji v Kranju in Ljubljani je bil leta 1917 mobiliziran in dve leti je prebil na bojiščih v Kanalski dolini. Študij umetnostne zgodovine je zaključil z doktoratom pri dr. Izidorju Cankarju leta 1925. Na svojem strokovnem področju je začel redno delali leta 1924 kot kustos asistent v Slovenskem etnografskem muzeju, od leta 1932 pa kol stalni kustos. V vseh svojih muzejskih letih je bil tudi stalni likovni in glasbeni kritik pri Slovencu. Na njegovo estetsko formiranje je odločilno vplivalo šolanje pri Izidorju Cankarju. Stanko Vurnik kot umetnostni zgodovinar in kritik po svojem estetskem nazoru izrazito pripada generaciji novega realizma OZ, nove stvarnosti, kakor sta gibanje poimenovala F. Mcsesncl in Vurnik sam. V arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu je zavračal idealizem z začetka 20. stoletja, prav tako ra/vi- ' 'icmcljitcjšo oznako Vumikovega življenja in dela smo objavili v Zborniku V (1973), sir. 189-192. harjeni ekspresionizem zgodnjih dvajsetih let in druge avantgardne poskuse v tem času. Sodil je, da je bilo romantike in čustvenosti že preveč in da je treba likovno umetnost funkcionalizirati, ji dati več formalne logike in objektivne resničnosti. Na takih temeljih stoji tudi njegova kritiška etika, ki izvira iz zaupanja v skupnost, v družbo, zavrača individualizem in tudi svoje kritiško početje utemeljuje kot družbeno vrednoto. Kot etnolog je na osnovi umetnostnozgodovinske metode preučeval predvsem stilne in druge umetnostne značilnosti ljudskega stavbarstva (kmečka hiša), kmečke noše in panjskih končnic. S tega področja je objavil več razprav in nekaj knjig, ki so njegova najbolj trajno vredna dela, npr. Slovenska avba (1926/27), Slovenska peča (1928), Slovenske panjske končnice (1929), Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp (1930/31). S svojimi delije poglobil znanstvene temelje šelc nastajajoče slovenske etnologije. Zanimivo je, da je vsestranski Vurnik zaoral ledino pri raziskovanju slovenske glasbene zgodovine, stilistike in estetike. Kot začetnik slovenske muzikologije je terjal ludi stolico za to področje, praktično pa je delal kot glasbeni novinar, kritik, zgodovinar, stilni sistematik in glasbeni narodopisec. Postal je propagator mlade generacije in pobudnik novih glasbenih smeri. V svojih glavnih delih s tega področja: Uvod v glasbo (1928) in Stil v zgodovini glasbe (1931) je razvil nove poglede na razvoj glasbe, ki jo jc podobno kot likovno umetnost bolj povezal z. družbenim razvojem in definiral predvsem časovne stile. Zelo intenzivno jc raziskoval slovensko ljudsko glasbo in razkrival njeno samoniklost in izvirnost zlasti na obrobnih področjih, pa tudi njeno povezttnosl z, evropsko glasbeno folkloro. Stanko Vurnik jc bil strokovno vsestransko razgledan in znanstveno poglobljen estet pa tudi zelo vitalen in družbeno dejaven mož, ki se je pogumno spuščal v strokovne in širše polemike. Rodil se jc v skromni šentviški mežnariji, kasneje pa postal eden najvidnejših Slovencev. Ob stoti obletnici njegovega rojstva velja spet poudariti njegov velik prispevek k temu, da nas Evropa na področju likovne in glasbene umetnosti bolje pozna in više ceni. 85 LET JANEZA ERJAVCA France Adamič Med naše občane, ki so dosegli v svoji stroki in poklicu najvišje položaje, seje uvrstil tudi naš jubilant Janez Erjavec, diplomirani pravnik in vodilni organizator pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji. Rojen je bil 27. marca 1912 na Plešivici pri Žalni. Gimnazijo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je inaluriral leta 1932, in v času gospodarske krize uspešno študiral pravne vede na Univerzi v Ljubljani. Po absolutoriju seje priložnostno zaposlil, po diplomiranju leta 1939 pa je dobil mesto referenta pripravnika na Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu. Že leta 1940 se je vrnil v Ljubljano in bil imenovan za sekretarja na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, leta 1950 pa za sekretarja na ministrstvu za socialno skrbstvo republike Slovenije. Vestnost in uspešnost pri delu mu jc omogočila, da je bil ob številnih reorganizacijah imenovan na pomembnejšo ustanovo in na odgovornejši položaj. Tako je bil leta 1952 postavljen za sekretarja Republiškega zavoda za socialno zavarovanje in nato na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, je bil pomočnik generalnega sekretarja in pomočnik generalnega direktorja v sektorju za izvajanje zavarovanja vse do upokojitve dne 30. aprila 1977. Janez Erjavec je več let pripravljal najrazličnejše zakone in predpise za pokojninsko zavarovanje, zadnja leta pa je reševal vse težje in zapletencjšc razmere in pogoje za izvajanje zavarovanja. Bil je zelo natančen, vesten, dosleden in pravičen do ljudi, države in sebe. Čeprav je bil službeno zelo zaposlen, je poleg službe delal še v javnih zadevah in ustanovah. Bil je član občinskega ljudskega odbora občine Ljubljana Mosle in član svelov okrajnega ljudskega odbora Ljubljana ter član upravnih odborov Zavoda otroške klinike in sveta medicinske fakultete v Ljubljani. Janez je zelo rad prihajal na svojo rojstno Plešivico, med prijatelje, oba s soprogo, gospo Francko Koprivčevo sla bila člana našega Kluba Dolenjcev. Jubilantu želimo zdravja tudi še v novem stoletju. /branik občin Grosuplje, Ivanina Gorica, Dobrepolje XX, 1998 197 SVETOZAR POLIČ Ob 80-letnici France Adamič Poličeva družina sc je sredi tridesetih let preselila s Ptuja na Grosuplje. Oče Anton je bil prometnik in načelnik železniške postaje na Grosupljem, mali Ruža, roj. Prošenje skrbela za svoje tri sinove, obenem je delovala v družbenopolitičnih organizacijah in zbirala sredstva za humanitarne akcije. Družina seje "po potrebi" službe selila iz Ajdovščine v vas Grahovo ob Bači, nato v Rožni Dol, na Ptuj in Grosuplje. Najstarejši sin Miloš (1914-1997) je bil rojen v Ajdovščini, maturira I je na Ptuju, nakar je končal inženirsko-tehniško šolo vojaške akademije v Beogradu. Med drugim je bil podporočnik jugoslovanske armade, vojni ujetnik v Nemčiji in Italiji, partizan, oficir JLA do 1963, nato do upokojitve leta 198(1 direktor Inštituta za ceste pri Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij. Opravljal je več javnih funkcij v gospodarskih, družbenih in političnih organizacijah ter se uveljavil v jugoslovanskih in mednarodnih okvirih in to predvsem z raziskavami, referali in nastopi o vprašanjih gospodarskega razvoja in varstva okolja. Za uspešno delo je dobil štiri vojaška odlikovanja, red dela z zlatim vencem, diplomo zaslužnega člana Jugoslovanske zveze za cesle in priznanje Zavoda za raziskavo materiala. - Najmlajši Poličev sin Radko (1919- 1988) se je rodil v Rožnem Dolu, umrl pa je v Slražnem vrhu v Beli krajini. Znan je kol organizator OF in Grosupeljske čete, kot častnikar in slovenski pisatelj. Objavil je pripovedna dela iz lastnih doživetij: Čudežna pomlad, Žita zorijo, Sonce in cesle, Ilova Gora ter druge knjige in novele. Njegovo osebno podobo je Stane Valenlinčič predstavil v 16. zvezku našega zbornika, leposlovje in bibliografijo pa je popisala 1 trška Krevs. - Drugi Poličev sin Svelozar - Cvetko (1916) je bil rojen na Grahovem ob Bači na Tolminskem; maturiral je leta 1935 na Ptuju, nato je do začetka druge svetovne vojne živel na Grosupljem ter v tem času došludiral pravo z doktoratom lota 1940. Ta čas ga tudi lesno veže na naše okolje. Zelo dejavno je sodeloval pri prosvetnih in telesnokulturnih organizacijah, v telovadnem in dramskem odseku sokolskegti društva, kjer je režiral in igral na odru. - Med drugo vojno je bil v vojnem ujetništvu v Nemčiji in Italiji (1941-1944). Po vojni je bil sodnik na Okrajnem sodišču na Grosupljem, nato je pel lel delal na Ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu. I.eta 1951 je bil imenovan za predsednika Okrajnega sodišča Ljubljana-okoliea, leta 1954 za predsednika Okrajnega sodišča v Kopru in predsednika Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani ter za Sodnika Vrhovnega sodišča Slovenije do upokojitve leta 1984. Ob zelo odgovornih službenih nalogah je na Obali, v I jubljani in v državi veliko sodeloval pri reševanju javnih zadev tako npr. manjšinskih, stanovanjskih in strokovnih vprašanjih; dejaven je bil v športnih organizacijah, v publicistiki in politiki. Svoje poglede je izražal v številnih samostojnih publikacijah, v strokovnih revijah (kot so npr. Združeno delo. Pravnik, Pravna praksa); bil je član uredniških odborov in izdajateljskih svetov. Leta 1981 je bil habilitiran za izrednega profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani. Izdal je več priročnikov, v revije pa je pisal o pravicah manjšin, o neodvisnosti sodišč in samoupravljanju. Za svoje delo je dobil več odlikovanj in nagrad, med njimi red dela z zlatim vencem (1972), red republike s srebrnim vencem (1979), nagrado občine Koper 15. maj in diplomo časi nega člana slovenskega sodniškega društva. - Svojemu nekdanjemu občanu in prijatelju želimo zdravje in mnogo bivalnega zadovoljstva v našem okolju. PREVODI Z DIMENZIJO ZAREKA IN POCANSKOSTI Ivo Frbcžar v čc.ščini Milan Vincelie* Poletje jc, vsaj pri nas, mrtvi čas za knjigo, v Pragi pa je, verjeli ali ne, sredi julija - menda ne le izjema, ki potrjuje pravilo - izšla pesniška zbirka Iva Krbcžarjn Kamenuj kamenite... (Volvox Globator, zborka Sepia, 4. zvezek), (ire pravzaprav za ličen in preudaren izbor iz. njegovih dveh zadnjih zbirk Kamna] kameno kamen besedo (1989) ter Orosilo orosilo (1993), ki ga je izvrstno opravil, seveda s pomočjo neutrudnega dr. Franliška Berharta, "brez katerega ta knjiga ne bi izšla", češki pesnik mlajše generacije Lubor Kasal. Prav zaradi "sorodnosti" slovenskega in češkega jezika tako na zvokovni kot semantični plati njegove pesmi nikjer nc izgubijo svoje ritmičnosli ali melodičnosti; še več, mnogokje se ritem zaradi narave češčine na videz malce upočasni, kar verzom dodaja dimenzijo zareka ali celo motne poganskosti. Da je prevod res izjemen, priča tudi, da se je prevajalec držal celo "magistralnega kazala" iz zbirke Orosilo orosilo, ki sestavlja prvi in tretji del zbirke. Sicer pa Ivo Frbcžar na Češkem ni neznan: doslej - še prej so njegove pesmi "opazili" na srečanjih Pen na Bledu - je namreč pesmi že objavljal v časopisih Tvar in Udove noviny ter na češkem radiu; izbor je posrcmljen tudi s tremi krajšimi zapisi o njegovi poeziji, in sicer izpod peres dr. Janeza Vrečka, Milana Vincetiča in Magdalene VVagncrovc. Izbor in prevod Frbežarjcvih pesmi v češčino je vsekakor hvalevredno dejanje, ki seveda ne sme ostati spregledano ali celo nezabeleženo tudi v našem prostoru, kajti vsako poslanstvo naše besede na tujem, pa naj zvezi še tako obrabljeno, jc "nov, svež veter v jadra", pa nc le samemu avtorju, temveč tudi vsej slovenski umetniški besedi. * 1'onans iz Dela, 28. OVg. 1997 * LEPA USTVARJALNOST Taras Kcrmauner* Pesmi Iva Frbcž.arja, objavljene v zbirkah Kam naj kameno kamen besedo, 1989, in Orosilo orosilo, 1993, sta že smiselno, točno in izčrpno pojasnila avtorja recenzij, objavljenih v drugi zbirki, Boris A. Novak in Matevž. Kos. Njunima analizama-sodbama je težko bistvenega kaj dodati; sta profesionalni. Zato bo moj zapis bolj obroben. Zbirki se med sabo nemalo razlikujeta. V prvi so v prvem planu impresije; zbirka pesnika "izdaja", da je njegova prava pesniška pobuda impresionizem, kar ni brez zveze s Frbežarjevo poli-tično-ideološko usmeritvijo: vodi eno od slovenskih zelenih strank, leve ekologe. Čuti se, da dobiva primarne asociacije iz narave: zemlje, ozračja, rastlin. Tudi iz duševnosli, ki jo - sc sam skoznjo - čuti. Bolj zaznava, kot misli. Vendar ne ostane pri tem. Ze v prvi zbirki, mnogo močneje - sistematično - pa v drugi, se od neposredne narave (pri)bliža jeziku. Jezik je, vsaj za (post)modcrnc, sistem konvencije. A že recenzenta sta - pravilno - opozorila, da izhaja Prbežar iz novoromantikc, tudi od Župančiča. Župančičev jezik pa je sveža narava kot taka, duhovito naluren vir, v katerem je kar se da malo znanega, konvencije, melruma, zunanje discipline. Vse je svoboda, navdih, živost. Iako jc jezik za Frbežarja oboje: na robu eksperimentalen, po osnovi pa podoživetja žive narave. Že na začetku prve zbirke gre za - duhovite - besedne igre oz. za opozorila na medhcscdnc analogije; recimo polzi polž, zarana rana, svetlolasa svetlolisa. (Tega prevesti ni mogoče; v prevodu se bo gotovo izgubil velik del Frbcžarjeve poezije - navkljub najboljšemu prevajalcu.) Vprašanje jc: Ali želi Frbcžar z. besednimi igrami kaj posebnega odkrili? Razkriva lepoto - duhovitost, svoj-stvenost, igrivost - jezika in s tem narave; to mu zadošča. Morda je zanj prav - tudi človeška - narava najvišja vrednosta. In mu ni do najdenja kakega posebnega smisla onkraj narave. Takšna domneva je v skladu s pesnikovim ckologizmom. Ves čas išče in najde jezikovne variacije; z njimi sc zadovoljuje. Če je jezik kot narava ves svet, tudi jezikovne variacije niso le prazna igra, ampak izraz sveta, ki jc v svojem bistvu ritem ali paradoks ali domislek; vse to je izraz. Živosti. Kadar je ta poezija živa, kadar tudi prednaša živost, je najboljša. Kasneje posebno v drugi zbirki - se večkrat bliža nihilizmu, a ta ni Frbežarjcv pristni svet. Frbcžar je v osnovi preprost, iskren, naraven; ne naiven; tudi ne temačen. Čeprav, v Orosilu, raztrgan. Pesnik jezik obvlada, posebno tedaj, ko gre za kopičenje ali variiranje posameznih besed; manj zanimiv je, ko pripoveduje zgodbo, tedaj je splošnejši in bolj znan. Njegov svet jc svet redukcij na posamezne besede, med katerimi ima vsaka svoj zven, naravo, značaj. V tem izrazu je skop, jedrnat, kratek, močen. Tlidi domiseln, l/vrslno sc mu posreči spajanje narave in jezika v posamezne nazorne in učinkovite besede. Frbežarjcv svet sicer teče, a jc trden. Jc na meji čarovnije, o kateri govori. Ni zapeljiv, vendar lep. Je več kol niz utrinkov, asociacij. V naslovu prve zbirke je še najbolj umetelen; tu jc njegovo stremljenje šc najmanj v zvezi z njegovo pristno in simpatično naravno. * Ljubljana, Jamova cesta 75, kritik, esejist in prevajalec V drugi zbirki se mu začenja svet krhati; v najboljših pesmih sam pove, kaj se je dogodilo z njegovim svetom in njim samim: "obsekani odtrgani / odrezani / spodnešeni / obglavljeni" itn. Razkosani. Zanimivo, kar zapiše: "gluhonemi". Jezik ne more bili gluhonem. Le tih. Lirski pesniki so že od nekdaj dobri poslušavei, znanivci tišine. Frbcž.ar dodaja: gre za molk, ki je v zvezi z odrezanim jezikom. Gotovo da je to eno osnovnih doživetij-izkustev modernega sveta. Vendar Frbežar s tem spoznanjem ne razume čezmerno. Bolj ko se oddaljuje od narave, bolj je pesnik umetelen; bolj je njegova domišljija domiselna, a tudi nasilna. Kar je v skladu z današnjim nasilnim svetom, manj pa s Frbcžarjcvo "zeleno" usmeritvijo. Nahaja se med obojim. Oboje ga poji: kritika nedobre sodobnosti in posluh za lepo naravo, ki še ni do kraja uničeno. Je le raztrgano. A v raztrganini je še sled pravega. Ni malo pesmi v teh zbirkah, ki razodevajo pesnikovo mojstrstvo; zato omogočajo braveu lep umetniški užitek. Kar je v današnji poeziji najteže, saj se zdi, kol da se njeno sporočilo bije z njeno obliko. Frbežar še ni zapustil vseh oblik tradicije; je še v klasiki, čeprav na njenem skrajnem robu. Pesniško je morda blizu dvema današnjima slovenskima pesnikoma: bolj klasičnemu Snoju in bolj eksperimentalnemu - iskanemu - Vinecnliču. A to jc le sorodstvo. Njegovi zbirki Stojita zase kot izvirni. Dopolnjujeta današnjo slovensko liriko. Kar je, ob tolikšni množini slovenskih pesnikov, ustrezen dosežek. Lep. IKONOGRAFSKI SVET TONETA PAHULJETA Ob razstavi na Polici maja 1997 Jakob Miiller Tone Pahulje (1945, Dolenja vas pri Ribnici), po poklicu duhovnik, od lela 1983 župnik pri Sv. Jakobu na Polici, slikar in kipar. Doslej je razstavljal v galeriji frančiškanskega samostana v Novem mestu (1995) in v Turcnčku v Šmarju (1995), obakrat predvsem lesene plastike z. motivom Križanega, bogastvo in lepota njegovih slik pa sta - neupravičeno - ostajala v ozadju, Za razstavo na Polici je bilo mogoče zbrati oz. postaviti samo 22 olj, kar je komaj dobra polovica vseh evidentiranih slik, vendar sc umetnik Pahulje že z njimi razkriva v bistveno novi in marsikdaj tudi prepričljivejši podobi in moči. Iz prvega, začetnega obdobja, tj. časa šolanja (1959-1970), jc evidentiranih pet slik, ki pa napovedujejo nekaj glavnih umetnikovih tem: pcjsaž, domačijsko in versko tematiko - ter zanimanje za študij kolorita, barvitosti (kopija Šubičeve slike Pred lovom, ok. 1960). V drugem ustvarjalnem obdobju, času teološkega študija in prvega desetletja duhovništva (1970-1985/86) je razen 13 plastik ustvaril vsaj pet olj in eno (edino) tempero - vse z versko, vendar hkrati tudi z. osebnoizpovedno konotacijo. Kmalu po začetku samostojnega duhovnega službovanja je nastala Ikona (1978), pomanjšana kopija znamenite Vladimirske Matere Božje iz 12. stoletja, z. nežno, prisrčno čustvenostjo, črno-zlato barvitostjo, elegantnimi, čistimi linijami in motivom široko odprtih dlani, skodelic zaupanja in pričakovanja. V desetem letu svojega dušnega paslirstva, potem ko se je izpovedal v dveh, treh biblično-paraboličnih motivih, pa naslika Kristusa (1985), detajl Križanega, motiv trpljenja, obupa in smrti pa ludi žrtvovanja in ljubezni, vse izraženo z rdečimi in turkiznimi barvnimi pasovi, ki niso od tega sveta. Po dolgi, štiri oz. pet let trajajoči ustvarjalni tišini naslika leta 1990 Zgodovino odrešenja, kjer v triptihu še enkrat obdela versko motiviko, vendar notirano splošnejše, ne osebno pa tudi ne dramatično, ampak epično, s shematično ikonografijo - nakar se z letom 1991 zares začenja novo, tretje obdobje, pravi izbruh ustvarjalnih moči in novih izraznih rešitev. V tem obdobju se sicer šc pojavlja skupnostna (Rog 1945, 1993) oz. osebna religiozna ikonografija (Davidova harfa, 1995; Angel z liro, 1997), vendar nikakor ne več kol osrednja ali najmočnejša. V njej se sicer uveljavlja časovna univerzalnost in zgodovinska determiniranost; angelova mogočnost, energija in razgibanost pa hkratna eteriČnOSt, duhovinskost ter nežna religiozna slavilnosl ob prisluškovanju eksistencialni onslranosti; ob likovno domala prazni psalmski številskosti, ki pa ji vendarle moremo najti izpovedno sporočilo klicanja ob dnevu stiske, se uveljavlja tudi osebna, tihožitno prikazana trpkost; motiv rože / srca / soneti za harfno mrežo. In tu smo pri tihožitju, osrednji, najpogostejši, najbolj uveljavljeni umetnikovi tematiki tretjega ustvarjalnega obdobja. V njem je ustvaril deset tihožitij, tj. podob mrtve narave, sprva z izrazilo osebno izpovedno noto - glede na kompozicijske, barvne in druge sestavine domnevamo, da gre za umetniške kopije: Tihožitje z jabolkom (1991), Tihožitje s kruhom in vinom (1992), Tihožitje s knjigo (1996), če naštejemo samo najboljše - od leta 1995 dalje pa tihožitja s šopki v najrazličnejših prostorskih in barvnih aranžmajih z vse bolj opaznim estetieizmom. Med motivi rož. posebej izstopa Šopek (1995), ki je sieer najmanjši, hkrati pa izpovedno, občutenjsko in estetsko najprepričljivejši. Žal ga za razstavo nismo mogli dobiti. Druga tema Pahuljclovcga zrelega umetniškega obdobja je kmečka arhitektura, zlasti enojni kozolec, katerega je v razponu petih let upodobil štirikrat, in sicer z. različnimi sestavinami, z različnim okoljem in v različnih barvnih sestavih. V Kozolcih l-IV sla prisotna tudi motiv križa in harfne mreže, vendar ostaja vse v mejah stvarnega, kmečkega, z nostalgijo zaznamovanega sveta. Temo valjaste vertikale s študijem svetlobe in senc, zemlje in neba kažeta tudi obe Oslrnici (1996). Slikar in kipar 'Tone Pahulje Pahulje je predvsem slikar predmetnega pa tudi idejnega, verskega sveta, liguralika je pri njem zelo redka, zato je vsekakor izjema Zrebcc (1995) z masivnim, voluminoznim, težkim lelesom, da zadnje noge skorajda prehajajo v počep, vendar poln energije v silovitem zasuku v desno in z igrivimi, mehko povešenimi prednjimi nogami. Sorazmerno dobra je tudi Domača vas (1997), pejsaž, komponiran v treh pasovih: širina in globina poljskih ploskev z močvirnim zemljiščem na levi, masivnost hribov z. belo liso Ribniških svatov ter kompozicijsko antitezo neba. Vasica, skrita v nedrjih pejsaža, kompozicijsko uravnotežena z enostavnimi belimi in rdečimi ploskvami. V Pahuljetovcm umetniškem svetu redek realistično zaznamovan fragment s sestavinami idcahzira-jočega spomina pa tudi zrelo-grenkih doživetij ter spoznanj. Prav na koncu je treba omeniti še tri impresionistične pejsaže, v katerih sc jc umetnik predal slikanju svetlobe v predmetih narave in ozračju. Pri Brezah (1996) je narava še jasno razpoznavna: rjavo-svetla ravnica, visoke, visoke beline brez. s prosojnimi zračnimi krošnjami, postavljene pred koščkom gozda s kontrastnim, barvno strnjenim, toda razrezanim zelenjem smrek, gozdička, katerega robovi dajejo prostoru dvosmerno globino, ter barvno različnimi ploskvami visokega neba. Cvetoče drevo (1997) jc svetlobna eksplozija modrega, belega, oranžnega, ustvarjena s kratkimi, pointiloidnimi potezami, končujočimi se z ostrimi zasuki oz. odmiki. Krošnja ni ne visoka ne mogočna, pač pa voluminozna, zračna in polna barv v impresionističnih trepetih. In končno Sonce (1997), barvna impresija ozračja samega, kakršna sc jc v detajlih napovedovala že v marsikaterem predhodnem delu, zdaj pa poslane glavni, dominantni motiv, saj so strukture dreves oz. njihovih gmot ob strani spodaj predvsem dodatne barvne variacije in kontrasti. To je žaljenje skozi nekakšno meglo, to jc ozračje, polno zamolklega sončnega ognja. Kako dolgo, človeško in umetniško bogato razvojno pot jc prehodil 'Ione Pahulje od toniranc barvne bipolarnosti Ikone (1978) do najnovejših impresionističnih orgij, v katerih pa so, resda manj zaznavni, tudi mračni pasovi ogroženosti in teme. Iz celotnega umetnikovega opusa je razviden kontinuiran razvoj istega ustvarjalnega duha in srca. RAZSTAVIJENK SLIKE Ikona, 1978, 50 x 67 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Grosuplje.) Kristus, 1985, 50 x 70 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Peč.) Tihožitje z jabolkom, 1991, 50 x 60 cm, oval, olje na vezani plošči. Tihožitje s kruhom in vinom, 1992, 45 x 55 cm oval, olje na vezani plošči. (Zasebns zbirka, Prigorica pri Ribnici.) Mali peče kruh II, 1993, Ml x 5(1 cm. olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Prigorica pri Ribnici.) Davidova harfa, 1995, 30 x 40 cm, olje tla vezani plošči. (Zasebna zbirka, Šmartno pod šmarno goro.) Žrcbec, 1995, 50 x 60 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka. Peč.) Cvetje, 1995, 35 x 46 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Grosuplje.) Vrtnice s tulipanom, 1995, 35 x 45 cm, olje na platnu. Kozolec III, 1995-96, 50 x 60 cm, oval, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Prigorica pri Ribnici.) Bele vrtnice, 1996, 35 x 45 cm, olje na platnu. Krizantcmc, 1996, 35 x 45 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka. Gorenja vas pri Polici.) Gloria mundi, 1996, 70 x 60 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Hruševo.) Zapuščena kmetija. 1996, 60 x 70 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Hruševo.) Ostrniea I, 1996, 45 x 60 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Grosuplje.) Kozolec IV, 1996, 40 x 50 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Gorenja vas pri Polici.) lireze, 1996, 45 x 60 cm, olje na platnu. Angel z liro, 1997, 40 x 50 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Grosuplje.) Domaća vas, 1997, 60 x 50 cm, olje na platnu. Rdeče vrtnice z belo, 1997, 55 x 45 cm, olje na platnu. Cvetoče drevo, 1997, 40 x 50 cm, olje na platnu. Sonce, 1997, 35 x 45 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Grosuplje.) NERAZSTAVLJENE SLIKE Kapelica, Ok. 1959, 40 x 35 cm, olje na lesu. (Zasebna zbirka, Ljubljana.) Pred lovom (po Šubicu), ok. 1960, 50 x 45 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Dolenja vas pri Ribnici.) Pravnik, ok. 1962, 50 x 70 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Kočevje.) Domača hiša I, ok. 1964, 60 x 40 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Toronlo.) Domača hiša II, ok. 1966, 60 x 40 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Spcichingcn.) Ribič, 1979, 36 x 46 cm, tempera na papirju. Gospod je moj pastir, 1981, 54 x 159 cm, triptih, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Ivančna Gorica.) Vojna in mir, ok. 1984, 40 x 50 cm, triptih, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Spcichingcn.) Kristusova glava, ok. 1985,50 x 65 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Ljubljana.) Zgodovintt odrešenja, 1990, 52 x 165 cm, triptih, olje na platnu. Kozolec I, 1991, 70 x 50 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Gradišče.) Rapsodija v oranžnem, 1992, 100 x 60 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Spcichingcn.) Mati peče kruh I, 1993, 60 x 50 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Velika Stara vas.) Rog 1945, 1993, 52 x 185 cm, triptih, olje na platnu. Kozolec II, 1995, 45 x 60 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Hruševo.) Vrtnice, 1995, 35 x 45 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Hruševo.) Domačija, 1995, 60 x 40 cm, olje na platnu, (Zasebna zbirka, Hruševo.) Šopek, 1995, 20 x 33 cm, olje na vezani plošči. (Zasebna zbirka, Hruševo.) Oslrnica II, 1996, 35 x 45 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Ivančna Gorica.) Tihožitje s knjigo, 1996, 50 x 70 cm, olje na platnu. (Zasebna zbirka, Hruševo.) Zbornik občin (irosupljc, Ivunčna Gorica, Dobrcpoljc XX, l'WS 207 ZA STOLETNICO ROJSTVA -IZBOR ADAMIČEVIH KNJIG NA JAPONSKEM Tine Kurent Louia Adamič, ameriški pisatelj slovenskega rodu, se je rodil leta 1898, torej pred slo leti. Japonski prevajalec Sho/o lah ara (Rodna gruda, avgust-september 1995) je pripravil skupaj / japonskimi založniki izbor devetih Adamičevih knjig, ki naj bi jih izdali v počastitev stoletnice. Poslal mi je seznam, kjer jc poleg japonskih podatkov pripisal še naslove knjig v angleščini. Tukaj naj jih naštejem še v slovenščini: 1. Smeh v džungli (po izdaji iz I. 1932); 2. Dinamit (1931); 3. I'ovratek domorodca (1934); 4. Robinson Jelfcrs - portret (1929), Boj (1934), Lucas-kralj Bulakov (1935) potrudil sc bom, da bodo to knjigo opremili z lepimi ilustracijami, ki jih je za slovensko izdajo naslikal Marijan Amalietti. 5. Vnuki (1935); 6. Zibelka življenja (1937); 7. Hiša v Anligui (1937); 8. Moja Amerika (19.38); 9. Iz mnogih dežel (1939 - 40). Uvod v zbirko naj bi pripravil prof. A. A. Christian, Rutgers, Univcrsitv, ameriški poznavalec Adamičevega dela. V svojem pismu Tahara izraža upanje, da se bo sedanja recesija kmalu umirila; prizadela je namreč tudi japonske založnike. V zvezi s tem me sprašuje, čc bi lahko pomagala tudi Louis Adamič Foundation, ctc. Videti jc, da jc sedanja težka ekonomska situacija vsesplošna, prva pa jc na udaru kultura. Slovenska izseljenska matica se na primer že lelo dni zaman trudi zbrati sredstva za tisk naših knjig v tujini. Sourednik Rodne grude g. Ivan Cimerman poskuša pomagati pri francoski izdaji Adamičeve knjige Smeh v džungli. Knjigo je prevedla v francoščino Mmc Aliec P. PoillouJt, profesorica primerjalne književnosti na univerzi Jean Monnet v mestu Saint Eticnne. Za to nalogo jo je spodbudila prof. Tatjana Dumas, Slovenka iz. Pirana, ki na isti univerzi poučuje angleščino. Vendar tudi francoske institucije (Rcvoz, Cimos, Francoski kulturni center, L Ambassadc) za take namene M dajo denarja, njihovo trenutno geslo je varčevanje. Francija podpira širjenje francoske kulture, manj pa jo zanima seznanjanje z. drugimi kulturami. Da rajši nc govorimo o zastoju pri nas. Čc sc bo Taharov načrt posrečil, bo Japonska kmalu imela v svojem jeziku več Adamičevih knjig kot Slovenija. Pri nas jc, vsaj videz, je lak, iz političnih razlogov Adamič "prišel iz mode". Muzej Louisa Adamiča jc zaprt, opuščena hiša v Prapročah je zanemarjena, vsaj streho bi bilo treba popraviti. Da bi na Adamiča pozabili, se trudi tudi šolstvo. Tiik primer jc knjiga Leksikon domačih in tujih književnikov, ki ga je sestavil Jože Lipnik kot priročnik za maturante, založila pa Obzorja v Mariboru leta 1995. Ta priročnik ne poznti Louisa Adamiča niti med domačimi niti med tujimi književniki. Namesto da bi se z Adamičevim delom ponašali, ga skušamo potisniti v pozabo. Na srečo se ga svet še vedno spominja. « 1 J 3 0*r-tt • i LaupJx'fKg_ Iv^ tki JUh^U C4) r«imiff.j I HflMM^, . JJZ /L«CX5, £Ai£ BaIhcas C5J Uničil t/7Jr"> (8) rncor^U^j / /? ? S* ) Seznam knjig, pripravljenih za izdajo na Japonskem, oh stoletnici rojstva Louisa Adamiča, s prtdgO vorom prof. II A. Christiana. k^sk!^ -kev\ J A PA \j Jo '. Pnj.TiM tCmrint, IfriŠk* bioooLju^ljar^ SLOVE M T/4 Tan-e /7. /f?*' LC- , rve>wjevxv^, čJc^^^^^-v^l^ -eeoK^K'c Sporočilo Shoza Tahart O počastitvi stoletnice rojstva Louisa Adamiča z izdajo njegovih knjig Zbornik občin Grosuplje, 1 venčna Gorica, Dobrepotje XX, 1998 211 V POČASTITEV STOLETNICE ROJSTVA LOUISA ADAMIČA (1898-1951) JE POŠTA SLOVENIJE IZDALA SPOMINSKO ZNAMKO Tine Kurent V počastitev Louisa Adamiča je ob stoti obletnici njegovega rojstva Pošta Slovenije izdala spominsko znamko z nominalno vrednostjo 16,00 SIT po osnutku arhitektke Mirjane Pezdire iz studia prof. Janeza Suhadolca na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Z zemljevidoma Praproč, kjer je bil rojen, in Milforda, kjer je umrl, znamka simbolično prikazuje, da jc bil Louis Adamič sin dveh domovin, Slovenije in Združenih držav Amerike. Sam menim, da ga ima zdaj za svojega ves svet, saj ga še vedno upoštevajo na različnih koncih sveta. Njegovo delo je namreč tako sveže in tako vseobsegajoče, da ga še vedno prevajajo, čeprav jc minilo že skoraj pol stoletja, kar ga več ni. V čem je skrivnost njegovega dela, jc Adamič razkril sam: Mislim, da sem v bistvu učenec, ki je sam svoj učitelj, raziskovalec, ki poskuša priti do resnice o rečeh in se trudi, da bi jih razumel v različnih odnosih in povezavah in tako prišel do uravnovešenega občutku o njih in o samem sebi med njimi. (Citat iz knjige My America, stran XII). Profesor Shozo Tahara mi iz Tokia z novoletnim voščilom med drugim piše, da jc v počastitev stoletnice žc pregledal korekturne odtise in dal v tisk tri knjige: Laughing in the Junglc, knjigo Lucas, King of Halucas (skupaj z uvodom prof. Chrisliana za Cheeklist in mojo spremno besedo) in knjigo Struggle, The Ilearts and Minds of the South Slaves. Tahara nadaljuje: ... zdaj je Japonska nekaj, kar se vrti med Laughing in the Junglc in My America. Gotovo, Louis jc zelo pomemben ne le na Japonskem, ampak tudi v svetu, v vseh ozirih. Mislim, da se z letom 1998 začenjajo hudi časi za ta svet-kriza, toda kriza je tudi možnost za nas vse. Ponovno se vam zahvaljujem za vso skrb zame. Shozo Tahara Kaže, da hudi časi ne prihajajo lc nad Japonsko in Azijo, ampak da jih bo čutil ves svet, tudi pri nas. Tudi mi se bomo vrteli, kot pravi Tahara, med vprašanji, ki jih jc - žc dolgo tega - načenjal Louis Adamič. zbornik občin Grosuplje, Ivanina Gorica, Dobre pol je xx, i(wk 213 ŽUPANOVA MICKA V ŠENTVIDU PRI STIČNI Slane Ciranda 18. junija 1848 jc Šentvid pri Stični prizadel hud požar. Pogorelo je 51 hiš s številnimi gospodarskimi poslopji in mnogi so ostali brez vsega. Večina hiš ni bila zavarovanih. Župnik Janez Kopeeki je mnogim pogorelcem pomagal z enim obrokom hrane dnevno. Pozivom na pomoč se jc pridružilo tudi Slovensko društvo v Ljubljani. Njegova osnovna naloga jc bila javno zagovarjanje slovenskih političnih interesov - in 8. julija je priredilo dobrodelno kulturno prireditev. Izvedli so Linhartovo komedijo Županova Micka. Izkupiček je bil 120 goldinarjev, za karje bilo mogoče kupiti v Ljubljani 59 mernikov domače pšenice. Z njo so pomagali prizadetim in hkrati utrjevali tako svoj kol slovenski ugled in vpliv v takratni javnosti. V sabolo 8. dan Mallaerpana 1848, ■ iH|»m,l IiiLhJ-om. Nlf»veilNko ilrmli.i v pomoč nesrečnim piijrorelriim hj Ncnt Vida pri Zatičini Večerno veselico. ■'<•[■» i raEilcl t I) Nmprrit. Narediti knr. • J »!■ — ■ !''«"■ »J I'rti*'** Nar>T oJ I""«'.....- • > ••■ ■■•ifr rmtlvr. Pnrm is mpisu. 4) fir..!.!... C -■- i* napt* o4 l'»lainHm. •) Hwr krmhmf*mmmr. Dnini mrtkrli ŽUPAIVOVi MICKA. Votla / t * rir|. GMrk, ul>M.i atjajA Vslopiin rriiii: Fnrl^r (m /»i«- »*»*»■. - Wn,„,it mrttri r »miriJI tn Ar. — t,„ir, ,i„,„ ,„ f,r- _ • r.i. i r h/I « Ar. — Untrt IJtt f Ar, Začne se '|, 8 zvečer. ODŠLI SO Umrl je profesor llenry A. Christian Tine Kurent Izgubili smo prijatelja. 1 lcnry A. Christian je bil profesor za angleško in ameriško kulturo, kot direktor pa je vodil program za podiplomske liberalne študije na Newark Campus of Rutgers Univcrsity, Ncvv Jersev, USA. Njegov opus obsega knjige in razprave o Louisu Adamiču in drugih ameriških pisateljih. Objavljene so v Združenih državah, v 1 lolandiji, na Japonskem in pri nas v Sloveniji. Umrl je za rakom na svojem domu dne 4. aprila 1997. (Podrobnejše podatke o profesorju Christianu sem objavil v zbirki Kdo je kdo za Slovence, FAGO, Ljubljana). Življenjsko delo profesorja Christiana, tj. raziskovanje življenja in dela Louisa Adamiča, naju je zbližalo, poslala sva prijatelja. Še zdaj sem mu hvaležen za njegovo zanimanje za človeka, ki mi je bil drag. Bil sem srečen, da sem lahko z njim sodeloval, ob skupni nalogi sva se lepo ujela. Lahko sem mu postregel z marsikaterim podatkom, prevedel sem nekaj njegovih razprav o Adamiču v slovenščino in jih objavil v Zborniku občine Grosuplje V, VIII, X in XIX. Reccnziral sem mu knjigo Louis Adamič: A. Checklist in o njej poročal v ZOG, št. IV. Ob priliki sem ga na izletu k Bohinjskemu jezeru tudi portretiral (glej ZOG št. V). Nekaj razprav v zvezi s slikarstvom pa sva napisala skupaj in izdala v ZOG št. XVIII, v reviji 2000, št. 96/97, v reviji Likovne besede, šl. 14/15/16 v Zborniku ljubljanske šole za arhitekturo iz leta 1990 in v reviji Dve domovini, 1998. Pogosto je prihajal v Slovenijo in se udeleževal znanstvenih srečanj na temo izseljenstva. V Ljubljani je običajno stanoval v Unionu. Čim jc prišel, mc jc poklical; šel sem ga iskat, potem pa sva se šla potepal. Nazadnje je bil pri nas leta 1994. Po odhodu mi jc še pisal iz, Pariza in Londona kartico z obljubo, da pismo sledi. Pa ni bilo več glasu od njega vse do poletja 1996, ko mi je poslal dokončno korigirano angleško razpravo, ki sva jo začela pisali že pred leti pod naslovom Rcading a Painting: Maxo Vanka's Oollagc VVorld VVar II. (Razpravo sem ponudil v objavo reviji Likovne besede, ki objavlja tudi angleške tekste in ki zna reproducirali ludi barvne ilustracije. Vendar so tam z objavo predolgo odlašali, zato sem se raje obrnil na revijo Dve domovini.) Takrat gaje bolezen že močno zdelovala, vendar se jc potrudil začelo delo ludi zaključiti. Vedel jc, tla sc mu bliža konec, in bolelo ga jc, da svojega velikega dela o Adamiču ne bo mogel dokončati, vendar jc poskrbel, da ga bo za njim nadaljeval nekdo drug. V svojem zadnjem, precej dolgem pismu mi je med drugim sporočil (kar tukaj prevajam v slovenščino): Dragi line. Mogoče bo nekdo, kvalificiran, vendar ne ravno literarno, mogel prevzeti vse moje delo. ( c bo šlo po sn-ci, bo dobil vse moje diskete, na katerih razlagam svoj pogini na Louisa in njegovo delo, česar prej se nisem tapisal; dobil bo ludi vse moje gradivo in zapiske, tako da bo konec koncev zgodba mogoče le povedana, in to pravilno. Homo videli, toda če ho kaj iz tega, boš gotovo vključen in najbrž sc bosta dobila in tako naprej. Želim si, da bi mogel še enkrat do Miinclma in nato na Jadran na tisto malo poljano in končno še do Unionu. Morebiti še kak dan... Zdravo line llentv Danica Hude Cvetko liudkovie Dne 19. novembra 19% smo se na Žalah poslovili od Danice I lude, rojene 17. februarja 1912 na Grosupljem. Njen oče Leopold je imel gostilno in trgovino, bil jc tudi vodja grosupeljske gasilske čete. Danica jc obiskovala osnovno šolo na Grosupljem in v Šmarju, meščansko pa v Ljubljani. Že zgodaj je pokazala nadarjenost za igranje v otroških in mladinskih igricah. Leta 1925 jc nastopila kot mačeha v igrici Pcpelka; režirala jo jc učiteljica Alojzija Prcmk. Izkazala seje kot sullcrka, na primer v igrici Kckec v režiji učitelja Ladislava Čuka. Od leta 1930 do 1939 je pri dramskih uprizoritvah na sokolskcm odru igrala pomembne like kar v 18 predstavah. Režirali so takrat zelo zavzeti ljubitelji dramske igre, in sicer Lado Čuk (12), Viktor Kozamernik (1), ing. Ludvik Fedran (3), Svetozar Polič (1), lože Lučovnik (1 in kasneje še mnogo več). Danica Hude je na Grosupljem takrat zaslovela kol odlična krcatorka ženskih vlog. Ko jc za pljučnico (1927) umrl oče Hude, sta morala Danica in brat Dore voditi oba obrata -trgovino in gostilno. To so bila leta velike gospodarske krize. Ko jc prišel na Grosuplje učitelj Marjan Bintcr, sta s kolegom Čukom visoko dvignila raven splošnega izobraževanja, oba pa sta bila tudi zelo dobra glasbenika. Srečanje Danice z Binterjem se jc končalo s poroko. V zakonu sc jima jc rodil sin Marjan, danes strojni inženir in direktor Geološkega zavoda v Ljubljani. Mama seje zaposlila najprej v pisarni tovarne Motvoz in platno na Grosupljem, ko se je družina preselila v Ljubljano (1950), pa jc opravljala podobno delo v tovarni Induplati, nato pa v Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij. Mož Marjan je že na Grosupljem napisal osnovnošolski učbenik za zgodovino, po osvoboditvi pa jc postal nadzornik za osnovne šole pri Zavodu za prosvetno-pedagoško službo občine Ljubljana Vič-Rudnik. Družina jc živela v ugodnih socialnih razmerah, že leta 1981 pa jc Daničin mož Marjan umrl v ljubljanskem Kliničnem centru za srčno kapjo. Kmalu po njegovi smrti so sc pokazali pri Danici prvi znaki parkinsonove bolezni, ki jo jc priklenila na bolniško posteljo in voziček. Osem let jc v bolniškem stanju preživela v Domu starejših občanov na Grosupljem in sc upirala zahrbtni bolezni. Dne 14. novembra 1996 je izdihnila. Pogreb pokojnice jc bil na Žalah v Ljubljani. Žalne slovesnosti so sc udeležili poleg ožjih sorodnikov in družine tudi šlevilni prijatelji in znanci pa tudi sodelavci iz tovarne. S toplimi besedami se jc od nje poslovil bratrance Cvetko Budkovič. ZAGORIŠKE MAČKARE MED ŠEGO IN LJUDSKO IGRO / lelena Ložar-Podlogar* "Za ljudsko igro jc bistvena njena funkcija. Kakor ljudska umetnost se ljudska igra nikdar ne trudi za umetnost samo na sebi, nikoli ni sama sebi namen. Vsakokrat opravlja neko nalogo, vedno se podreja nekemu višjemu namenu. Ljudska igraje navadno praznična ali pa pomaga praznovati. Zato je skoraj vseskozi povezana s šegami ali običaji. Šege in igre spadajo skupaj ... "' Kakor pri drugih narodih sodijo tudi pri Slovencih prav obhodi maskiraneev (pustnih in vseh drugih) in tudi njihove šege med najstarejšo igralsko dediščino. Le-tc so sicer že izgubile svojo kultno vsebino, tudi maskiranci ne predstavljajo več duhov prednikov in ne demonov rasti (vegetacijskih demonov), kljub temu pa so ohranili mnogo arhaičnega tako v zunanjem videzu (mrtvecem podobna strašilna naličja, krznena oblačila ali obleka, pošita s pisanimi trakovi) kakor tudi v obnašanju (obhodi, hrup, preganjanje mladeži, udarci z gorjačo, mazanje s sajami). Skoraj ne pomislimo več na ljudsko igro, govorimo samo šc o šegah; meja med kultnim in mimičnim je zabrisana. Ko sem se o pustu 1970. leta z mešanimi občutki pripravljala na svoje prvo raziskovanje mask, sem se odločila za Dobrepoljsko dolino, 'lam, v vasi Zagorica, so bojda doma dobrepoljske mačkare, ki so jih leta 1962, po skrbnih pripravah, ponovno obudili v življenje. Za mačkare sem se odločila zato, ker so bile manj poznane, ne tako razvpite kot npr. ptujski koranti, predvsem pa, ker je njih domovina Dolenjska, ki še danes ni posebno poznana po kakšnih izjemnih tradicionalnih prireditvah, tudi o pustu nc, čc izvzamemo kostanjeviško Selmo, ki je žc zelo zgodaj v svoje pustno dogajanje vključila elemente karnevala s poanto kritike. Pa nisem šla prav rada; že kot otrok nisem marala maškar, prav tako ne šolskih pustovanj. Morda zato, ker se mi je v podzavesti usidral spomin na turobni pustni torek leta 1950, koje umrla stara mama, nevzgojenc "mestne maškare" pa niso upoštevale nepisanega pravila, ki ga pozna vsak vaški otrok, namreč da maškare nimajo vstopa v hišo žalovanja - in so plesale in norele in že vzhajani krofi so, pomešani s kavino goščo, pristali na tleh. Vsekakor je to bil udarec za otroka, ki je v tistih povojnih časih lahko samo sanjal o belem kruhu. Pa tudi sicer sem sc vedno počutila neprijetno ob kičastih, rdečeličnih krinkah (saj tedaj v mestih drugačnih sploh nismo poznali), ki so buljile vame. Pa saj večina ljudi občuti nelagodnost, čc stopi prednje maskiran človek. Maska izrine iz naše zavesti predstavo tistega, ki se skriva zanjo, zato je nelagodje enako, četudi vemo, kdo je maskiranee. Pred nami je nekdo, ki ga maska predstavlja in nam je tuj. Kot tujca ga tudi doživljamo pa tudi zavračamo. Res pa je tudi, da se človekovo obnašanje, kadar se skriva za masko, spremeni. Lahko je bolj sproščeno, nekontrolirano in prav tedaj lahko pridejo do izraza njegove igralske sposobnost. Ali pa sta morila maski- * Ljubljanu, Novi trg 5, mag. etnologije. Inštitut za slov. narodopisje ZRC SAZU ' Kurel Niko, Mimično-dramatske oblike v slovenskem ljudskem izročilu. IV seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Predavanja iz literarne in kulturne zgodovine. Ljubljana 1968, zv. 1, 22 strani (ciklostil) ranjc, želja po njem in prikrit igralski čut nekako povezana? O tem sem razmišljala, ko sem se odpravljala svoji prvi pustni raziskavi naproti ... seveda "oborožena" s teoretičnim znanjem. Zagoriške mačkare, tiste, ki sem jih spoznavala ob urejanju fototeke Inštituta za slovensko narodopisje, so se mi zdele čisto nekaj drugega: dostojanstveni jajčarski par, on z lepim, pisanim pokrivalom, ona oblečena v domačo obleko s snežnobelim predpasnikom, njun poskočni spremljevalec grbec s frfotajočimi trakovi in dobrodušno-strašljivim naličjem, pa debel, s slamo nabasan Kurent v gnojnem košu, babji mlin in ta lepe mačkare v svatovskem sprevodu, pa vol, orači itd. Skoraj na pamet sem znala opis Toneta Ljubica: " ... So dvojne vrste mačkar: 'ta lepe' s 'ta grdimi' in Kurentom, ki so vsako leto enake in vsakikrat isto uganjajo, ter 'ta gospojske', ki so vsako leto drugačne in se ravnajo po slučajni modi in spretnosti In prav to "vsako leto drugačne" je bila uganka, jedro pričakovanja in presenečenja. Ne samo, da me je celodnevno vzdušje na vasi prestavilo v gledališki svet, na prostran ljudski oder, prevzelo meje tako, da sem postala del scene, gledalec in statist hkrati, se prepustila igri, posameznim dogodkom, ki so mi priklicali zdaj solze smeha, v naslednjem trenutku pa že kurjo polt ali pa me je preplavilo vzdušje obrednosti. In potem se res ne smem čuditi, da mije tu in tam "zaspal" magnetofon ali da fotoaparat ni zabeležil pravega trenutka dogajanja. Tako sem že ob svojem prvem obisku vedela, da sc bom v Zagorieo še vračala. Jutro: kakršnokoli je žc bilo - enkrat megleno, drugič zopet deževno, naslednje leto sončno, da je svetloba, ki seje odbijala od snežne pokrajine, slepila oči. Toda nobena vremenska (ne)prilika ni skalila pustnega razpoloženja v tej dolenjski vasici, ki šc vedno kaže prvine prave obcestne vasi, kjer so hiše razporejene v vrsto, ena poleg druge, z zatrepi, obrnjenimi proti cesti, in s strehami na čop, nekoč slamnatimi, danes pa so žc vse pokrite s strešniki. "Dobar dan vošm. Al male kej jajčk?" - V pojočem dobrepoljskem narečju:* "Ja, kaj vejm, če bi jh kej blu?" - "Dajte, poglejte!" - "No ja, k' sta ravno vdva, bom pa dala en'ga." - "Al'jih je trejba več!" - "Ja, kje jh pa mam? Nč več, nejmam. Je treba še za druge." - Tako se začne tradicionalni obhod jajčatjev: s spremenjenim, visokim glasom izražena prošnja za darove. Maskiranci vedno govorijo s spremenjenim glasom ali pa le s kretnjami. Ib je staro pravilo. Drugo pravilo pa je, da se po starem lahko maskirajo samo fantje, tisti, ki so žc dopolnili leto, ko so jih sprejeli v fantovščino. In ker je baba v žensko oblačilo preoblečeni fant, mora seveda tudi glas prilagodili ženskemu. Čas pa je prinesel svoje: čc je premalo fantov, si masko nadene dekle. Glas pa vseeno spremeni, da je ne bi prepoznali. Pravzaprav ne bi nikoli mogli zagotovo trditi, kakšnega spola je baba: obraz ji zakriva prijazno naličje, ki gaje iz "papirmašeja" naredil vaški mojster, pokrita je z lepo ruto, danes zavezano pod brado, v Ljubičcvem času pa "na štucko", torej nazaj, kakor vidimo tudi na njegovi risbi. Obleka je vsakdanja, vendar sc spodobi, da ima jajčarica lep, največkrat bel predpasnik, nizke čevlje, v rokah pa iz šibja pleten cekar ali košaro. Gosposko sc drži moža pod roko. Zanimivo je, da mož ni oblečen v vsakdanjo, pač pa v posebno obleko. Na starejših slikah ga vidimo v svetlih, navadnih hlačah, čeznje ima oblečeno dolgo, belo, z usnjenim pasom prepasano srajco, okoli vratu kravato, na nogah pa črne visoke škornje. Tako ga opisuje tudi Ljubic, ki še pripominja, da je maska moža groteskna. V zadnjih letih pa je jajčar oblečen v nekakšen kombinezon, podoben pidžami, z navpičnimi progami, vendar se lepemu pasu in kravati ni odpovedal. K taki obleki moža se seveda lepo poda visoko, umetelno izdelano pokrivalo, ki mu pravijokastur. Po Ljubicu bi ime kastur lahko nastalo iz kastorca, "...tiste pisane kapice s čopom, ki sojo včasih nosili moški pod klobukom pri 2 Ljubic Tone, Ljudska umetnost v Dobrepoljah. Likovno-estetski pogledi. Ljubljana 1944 (Narodopisna knjižnica; 4. zvezek) * Besedilo sem posnela na magnetofonski trak in ga podajam tako, kakor ga sama slišim, brez posebnih dialekledoških znamenj. stari noši..." Niko Kuret1 nam samo besedo še natančneje pojasni: caslor je latinsko ime za bobra, klobuku iz bobrovih dlak pa so rekli kastorec. Kasturji so lahko tudi meter visoki, značilne klovnovske oblike, z enim, dvema ali celo tremi vrhovi ("na eden, dva ali tri pelelinee"), narejeni iz lepenke, prevlečene z zlatim papirjem in oblepljenc z različnimi živobarvnimi okraski, ob robu pa ima pritrjeno lasuljo iz prediva. Gospodinje jajčarje od nekdaj obdarujejo z jajci (od tod tudi skupno ime za "ta lejpa" moža in babo); poleg jajc pa danes dobita že tudi denar in redkeje steklenico žganja. Medtem ko jc obnašanje "ta lepih" mačkar umirjeno, dostojanstveno, kar nekako gosposko, pa je njun spremljevalec grbec zelo živahen. Povsod ga jc dosti, v hiši in okoli nje, po dvoriščih in na cesti. Otroci se zaganjajo vanj, potem pa z vriščem zbežijo, kojih oplazi s svojo gorjačo, na katero je navezal ježevo kožo. Grbec spada med grde mačkare, s strašljivo, včasih živalsko (čez obraz si jc celo potegnil pravo telečjo glavo), zopet drugič s človeško masko, vendar z velikimi, izbuljenimi očmi in grotesknim nasmehom. Oblečen je v narobe obrnjen kožuh, ki si gaje prepasal z vrvjo in nanjo obesil "burovže", kakor na Dolenjskem pravijo kravjim zvoncem. Za klobuk si zatakne puranja, celo pavja peresa (mevke), okoli pa mu frfotajo pisani trakovi. Glede njegovega imena si poročevalci niso povsem edini: prvotno naj bi bil grdeč, ker je grd, ker pa ima na hrbtu izrazito grbo, jc tudi etimologija imena grbec sprejemljiva in utemeljena Grbec je nekakšen varuh jajčarjev, ki odganja vsiljive otroke, v hišo pa nekoč ni smel stopiti. Danes jc drugače: prvi plane v hišo in še preden se gospodinja zave, ji že izmakne pehar jajc ("Lcjte ga, ta grbastga, jc že. prkoruzu z jajci van! Anča, jajca nazaj zahlevej!"). Obhodi po hišah v skupinah-trojkah trajajo skoraj do kosila. Obiskati je treba prav vse hiše, ker sicer nc bo sreče. Domači to pričakujejo in bi bili užaljeni, čc se jajčarji nc bi oglasili. Medtem pa se na vasi že zbirajo druge mačkare. Vedno večjih je, od vsepovsod prihajajo, in razen grbeev so vse umirjene. V stari "šatrgi", pletenem vozičku so nekoč po vasi vozili debelega, s slamo natlačenega Kurenta - mačkaro, ki je od vseh imela najdobrovoljnejše naličje. Debeluhe poznajo malo-danc v vseh pustnih sprevodih, saj naj bi poosebljali izobilje. Zagoričani pa so poleg debelega Kurenta "iznašli" šc nov pustni lik - nerodno bitje človeške podobe z dvema glavama in dvema rokama pa tremi nogami. Žc Ljubic ga jc opisal: "...sešili so ogromnejši meh, v katerega so vtaknili dva fanta in ju zabasali ter zašili... Jako zanimiva pojava jc to morala biti, le reveža tista dva, ki sta jo morala predstavljati. Saj je že sedanji samček ves trd in poten. Zato ni čudno, da so že od nekdaj Kurenta ponajveč prevažali."4 To nam tudi razjasni, zakaj ob naših prvih obiskih dcbeluha-dvoj-čka nismo srečali. Vendar se Dobrepoljci niso dali: v sedemdesetih letih so tudi ta lik obnovili in od tedaj ga v pustnem sprevodu redno srečujemo. Vsako leto mu sicer sešijejo novo obleko: enkrat iz žaklovinc, drugič zopet zclcno-modro ali rdeče-rjavo. Obe naličji, nc več tako dobrovoljnega izgleda, kakor ga je imel debeli Kurent, sta si na las podobni, (zato tudi dvojčka, celo siamska dvojčka). Njun korak pa mora biti povsem usklajen, sicer bi lahko končala v obcestnem jarku in se ne bi mogla več pobrati. Zato pa potrebujeta vodnika, ki jima šteje korake: dolg, kratek; dolg, kratek; naprej, nazaj; naprej, nazaj; en, dva; en, dva... Še en poseben lik so si omislili zagoriški Dobrepoljci: velikanko. Na konico moškega dežnika so spretno nataknili prikupno žensko glavo z rdečo ali modro ruto, čez. dežnik pa so okoli in okoli spustili do tal belo rjuho. Fant pod rjuho odpira in zapira dežnik in tako ponazarja težko, počasno ali pa hitro, nestrpno in nemirno dihanje žene, ki si je nenadoma zaželela moškega poljuba. Nesrečni mož - v primeru z njo pritlikavec, mora s seboj nositi stol ali pa kar lestev, tla lahko hitro ustreže njeni potrebi in zahtevi. 1 Kuret Niko, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana 1984, str. 286. 4 Kakor op. 2, str. 53. Nadvsc prikupna mačkara jc ta star, ki nosi babo v košu. Majhen, droben, upognjen pod težo kota, dobrodušnih, izbuljenih in malo prestrašenih oči, s polhovko na glavi, drugo leto zopet visok, robusten, odločen. Tak pa se lepo sklada s pesmijo, ki jo tudi zagoriški pevei radi pojo: Po cesti gre en velik mož, na hrbtu nosi pleten koš. Pa sreča ga čevljarček mlad, pa vprašal bi ga grozno rad: Al' nosiš šilo al' smolć, od vas je kupil vse letd. Ne nosim šilo ne smolć, jaz nosim svojo ženkico. Doma ni hot 'la kuhati, zdaj mora iz koša kukati. Ko pride mož na žabji most, pa vrže ženo dol čez most. Doma ni hot'la srajčke prat, zdaj mora v vodi čofolat. Žena v vodi čofota, mož se na mostu krohota. Medtem pa se že pripravlja nov prizor: sredi vasi sta mlinarja privlekla svoj mlin. V njem bosta "babe mlela", zato je to hahji malen. Tudi "babji mlin" jc starodaven motiv, poznan širom po Evropi, v Nemčiji, Švici, na Tirolskem; jc oblika motiva pomlajevanja z vodo - torej v mlinu, saj smo pri nas nekoč poznali le mline na vodo. Motiv pomlajevanja v mlinu poznamo Slovenci iz ljudske umetnosti (panjske končnice), manj pa iz ljudskega slovstva. Niko Kurct je v svoji razpravi3 zapisal izrek Staneta Ručigaja iz Dobenega pri Ljubljani: "En mož jc prnesu staro ženo u koš. Jo j nesu u maln. Iz nega je staro smelou. .le muada vn pršua. So reki, če j kakšna prou stara ženska bua: ta bbua tud dobra za mlet..." Kot mimi-čno-dramatično predstavo srečujemo "babji mlin" kot igro, kot del šege oz. obredja in kol prizor iz pustnega sprevoda. In takega so v življenje obudili Dobrepoljci. Omenil ga jc že Tone Ljubic "Zanimivo, da prideta ljudem o pustu vedno na misel malenca, v katero mečejo stare babe, ven pa pridejo mlade, in lajerkosn Ljubic jc tak "babji malen" po spominu tudi narisal: na sani, v katere so vprežene štiri mačkare, je pritrjen velik zaboj z dvema odprtinama. Na vrhu sedi mačkara, ki vabi stare ženske, naj pridejo v mlin. Vhod za stare jc spredaj, za pomlajene pa zadaj. Na zaboju ob strani je pritrjeno veliko kolo - vitel, ki ga mlinar pridno vrti. Nekaj podobnega je "babji malen" v Zagorici šc danes: velik zaboj, pritrjen na lojtrski voz, včasih samo s skromnim napisom "babji malen", drugič pa oblepljcn s plakati, na katere jc vaški risarski spretnež narisal ali mesoreznico, v katero tlačijo stare babe, ali pa podoben motiv, kot nam jc poznan s panjskih končnic, zraven pa še napis: stare notri - mlade ven. Smeh vzbujajoči pa so dialogi med obema mli- 5 Niko Kuret, Babji mlin, Slovenski etnograf /.? (Ljubljana 1955), str. 171- 205. '' Kakor op. 2, str. 50. narjcma in med glavnim mlinarjem in starci, ki bi hoteli pomladiti svoje starke. Imajo stalni obrazec, čeprav so dialogi, v bistvu improvizirani, odvisni od jezičnosti igralca - pa tc Dobrepoljccm navadno nc manjka. "No, pa jo kar not zanesti" - "Ti pa fejst zavrt" - "Sej ne bo potegnit, vejš, to je stani. Star mlin so propal, pa kar melmo še z njimi, je narhulpočen!" - "Ne morm, ku je pa stilu. Pa mau premau je vode." - "( tik, bom jaz. Ti ne znaš, ti ne boš nkul več z menoj šu! Ze talk lejl si tu, pa si k en trot! Ni ne razumš. kaj se pran pr malnu b'l!" - "Ja, kakopak, če je pa prmau vode!" Glavni mlinar glasno vabi stare ženske v mlin, jim obljublja, da bodo lepe in mlade, svojim možem v veselje. Fin starec podpira svojo ženo in jo poriva v mlin, drugi jo je prinesel v košu in sc z mlinarjem pogaja za ceno, kolo se glasno vrti, iz mlina zgoraj letijo ven stare cunje in kosi plastike, sliši se ječanje pomešano med smehom gledalcev, od vsepovsod komentarji in končno sc pri zadnjem izhodu izza zavese prikaže mlado, prikupno dekle, ki se gledalcem elegantno priklanja. Mlinar je ponosen: "Se vid, da je pr malni delal ta prav mojster!" Njen starec pa si mane roke in sc veseli: "Uh, tu se bo dobru pr nej ležalu!" Na koncu ostane na vozu samo še zgrbljena starka - prestara in pretrda, da bi jo lahko zmleli. Pa se mačkare hitro znajdejo in privlečejo na prizorišče pripravo, v kateri bodo "babo žagali". Ta drastični prizor je vrhunec dopoldanskega dogajanja. Na nižji voz sta lesno drug poleg drugega pritrjena dva manjša zaboja, zgoraj povezana z desko. V vsakem je skrit fantič; iz, sprednega dela gleda ven starka, ki cvili, stoka, maje z glavo in maha z rokami. Zadaj gledajo iz zaboja cepetajoče noge. Ob vozu jc tudi zdravnik, ki naj bi starki lajšal bolečine na koncu pa ugotovil smrt. Žagarja že brusila veliko gozdarsko žago, starkin mož pa, ki ju je najel, ju priganja in jima obljublja: " Če bosta hitru, da jc bom prej frej, bosta dobila povišico." Pa se jima prav nič nc mudi, naj baba malo trpi, saj je bila prava hudoba, "(irčtiva jc, grčava. Le brus, še mejit,m pod kotam, še za cnglidsk. Kar počas!" - "Kej pa je ude? Ni ne vidš, kaj dela? Žlehnoba je, žlehnoba!" - "Kakšno jezo je pa mela? Ta krivo al ta ravno?" - "Krivo pa ta hudo. " - ".les jo bom kar zadavu do konca." - "Nej še dobra. Kar še mau bova. Stari, kar dajva! " - "Jes ne morem vei!" - "Olih zdej bo. Sijopafajn nabmsu." Tudi gledalci postanejo igralci: '>1/ male žago od agrokomhinala, k neče rezal? Sej bo od starusli umrla! Potegnila nu! Men se zdi, da mata vidva dapusl dini S, k' laku palahku dejlata!" - Fantje, dejte hitru, d' s' ne bo kri ohladila, pol še krvavic ne ho!" - Vse se dogaja zelo realistično: na tleh je opaziti že viden kupček "krvavega" žaganja. Žagarja si malo odpočije ta, potem zopet brusita žago, nikamor se jima ne mudi. Razglabljata, kdo bo prežagano starko potem imel. Odločita sc, da si jo bosta razdelila: "'Ti maš pu. jes pa pu. .les mam noge" - "Ne. ti maš glavo, jes pa noge! Tok, da boš vedu!" - "Dajva še mau! Hvala liogu. pu sva jo! Le v mir počivaj stara, sej s'bla hudičev žlehl! Kuj pu ti /iravš. ta Star, al je bla kej žlehl?" - "Kar poglejla me. kukš.vi s.nn!" - "Pa saj t' je dajala zulrej z metlo, popoldne pa iz burklain. Kaj pa. k' s'poti pojsllo ležou. še vejš?" - Pusti tisi!" - "Kaj pa list. k' s'pod mizo sedli, pa s.nn le prosu, kaj pa tlejlaš lic, pa si rejku: (laspadar jc lahkii, kjer če!" - "No, pu pejmo srejčnu, luuliča smo jrej!" Tudi prizor žaganja babe je ostanek starih obredij rasti, v času prehoda zime v pomlad. Navadno so babo žagali na sredpostno sredo in s tem simbolično prikazali smrt starke zime in rojstvo pomladi, ko sc narava ponovno prebudi. Pustni čas pa je za tako "mimično dejanje" najbolj primeren, saj je večina dogodkov usmerjena prav v izgon zime in v prošnjo za dobro letino. Potem, ko staro umre, se rodi novo. In tako se odvija tudi scenarij zagoriških mačkar. Mlada dekleta so tu, prišla so iz mlina, treba pa jih jc omožiti. Ljubic poroča, da se je obred poroke "opustil zadnja leta" in ga je nazadnje opazoval leta 1933. "Povedo pa domačini, da se je včasih vršil vsak pustni torek, navadno pod vaško lipo ali pri kapelici. Nevesta je bila lepo ovenčana ... prisostvovali Sta poroki vedno dve posebni mačkari, Starec in starka z otrokom ... grbe so pa morale za potrditev poroke ubiti star pisker, s čimer je bil obred opravljen ... Včasih je bil ob poroki stalen statist tudi medved, ki je brundal in poskakoval..."7 Ohcet se je z oživitvijo mačkar spet pojavila v pustnem dogajanju in vse je tako, kot je opisal Ljubic, le medveda nismo zasledili. V zgodnjih popoldanskih urah se svatje - "ta gospojske mačkare" - uvrstijo v poročno povorko: na čelu hauptman, v uniformi, s svetlečo čelado in leseno sabljo. Sledi mu četa vojakov v strumnem koraku. Za njimi belo oblečeni svatje - tovari.ši in družice, ki na pladnjih nosijo krofe. Nevesta ima čez obraz tančico, v rokah pa poročni šopek iz voščenih rož. Za njima se zvrsle vse mačkare, od debeluhov, velikanke, jajčarjev z lepimi, raznobarvnimi kasturji in grbcev, do starcev in stark, ki imajo v naročju dojenčke. Morda so prav tc ženske ostanki t. i. "lažnih nevest", ki so se pojavljale malone na vseh dolenjskih ženitovanjih, zavlačevale predajo neveste ženinu in zahtevale odškodnino za to, ker jih je zapustil same z otrokom. Med ljudmi hodi mežnar, ki pobira denar, čisto zadaj za sprevodom pa mačkara z. velikim naramnim košem, v katerem nosi v seno vstavljen glinen lonce - pomemben rekvizit pri vseh porokah. Dolgo ni "gaspuda" župnika, končno pa le pride, ves zasopel, saj ga pomočnik ni mogel pripeljati na kolesu, ker se jc pod njegovo težo zvilo in ga ima obešenega čez ramo. Poročni obred se začne z nagovorom, potem pa župnik vpraša ženina: "Zdej tc vprašam, icdn Janez, al s kontent vzet nevejsto Mico za ženo?" - "Kontent, kontent!" - Zdej pa tud tebe vprašam, nevejsta Mica, a s' kontent vzet žedna Janeza za moža?" - "Oj, kontent, kontent. " - S podpisom potrdila v knjigi svojo privolitev, pred njiju pa nenadoma prileti lončen lonce in se razbije. "Kuker sta vidva vidla le piskre razbite, taku tud vidva, če b's' kdaj razšla, ne bosta nkol več skup. Zato dajla, da bo življenje skupnu leklu, želim vama, de b' mela dost atruk in da b' bli vsi taku lepa poročen k sta vidva." Sledi veselje, vriskanje in pesem. In ko je najbolj veselo, se zasliši pokanje bičev. Mrak se že dela in zadnje dejanje naše ljudske igre-šege bo obvezno obredno oranje in sejanje. Nekoč so orali z drvino ali narobe obrnjeno brano, zdaj pa s plugom. Vlečejo ga v temne halje oblečene mačkare, pred njimi pa vol. Vol vleče naprej, "konji" pa vsak na svojo stran, tako da nikamor ne pridejo, s tem pa simbolično nakazujejo, naj rodovitnost doseže vsak delček njihovega polja. Sejalec iz velike pletene sejalnicc zajema "seme" - pleve in jih trosi na vse strani, vmes pa je slišati pokanje biča, ki naj po stari tradiciji prežene zle sile, ki kmetu še premnogokrat grozijo prav izpod oblakov. Vračam sc domov. Zagoriške mačkare so mc prepričale, da obredje pri nas šc živi, čeprav le v pustnih norčijah. Ali je za to, kar sem doživela v Zagorici, res pravilen izraz "norčija"? Morda pri površnem sodelovanju in opazovanju, sicer pa ... In ko sem se vozila skozi vas Ponikve, sem se spomnila, da naj bi po poročilih ludi tu obudili mačkare. Tisto nedeljo jih ni bilo, pa tudi naslednja leta nc. Takrat šc nismo vedeli, da so žive na sam pustni torek, za vas velik praznik, ko mora vsak korajžen fant vzeti dopust, če se noče osramotiti. Po vasi se že zjutraj podijo "podivci" in tudi tu čaka vsako leto vaščane dopoldne tradicionalni obhod "ta starih" od hiše do hiše, popoldne pa vsako leto novo, do zadnjega v skrivnost zavito dogajanje. In tu mc čaka šc delo, vendar o tem morda ob drugi priliki. Opomba: Fotografije: Helena Ložar-Podlogar, Fototcka Inštituta za slov. narodopisje ZRC SAZU. 7 Kakor op. 2, str. 50. KUHANJE PEPELA IN IZDELOVANJE PEPELIKE NA DOLENJSKEM France Adamič Na dvorišču Garbasovc domačije na Blalu št. 5 leži še zadnji liloželezni kotel, kjer so v obdobju 1850-1880 kuhali pepel in izdelovali pepeliko (pološel - potaehe) v obliki bele krislalasle soli ali praška. 1'epelika je vsebovala pretežno kalijev karbonat (K2CO3), ki so ga uporabljali v kemični in steklarski industriji. Pridobivanje pepelikc izvira iz Francije (potaehe - kalij), od koder seje razširilo v dežele z. obširnimi bukovimi, gabrovimi in hrastovimi gozdovi, kjer njihov les uporabljajo kot drva za kurjavo, kuhanje in ogrevanje. Na tej surovini se je razvila kmečka obrt: zbiranje in kuhanje pepela ter izdelovanje pepelikc, neka oblika preproste kemične stroke, pri nas predvsem na Dolenjskem in Notranjskem; pri Garbasovih na Blatu, pri Rihterjevih na Brankovem, pri Skrunu v (r< ncnji vasi, pri Kuntncrju v Šentvidu pri Stični, pri Štihu na Vidmu. Na Brankovem je začel zbirati in kuhati pepel moj praded Anton Adamič (1792-1837), ki se jc oženil z Marjeto Baudck (1811—1876);V tem zakonu je bil rojen naš praded Janez Adamič (1832-1895), ki seje leta 1850 poročil z Marijo Garbas (1830-1914). Janez jc z Brankovega na Blato prinesel izkušnje zbiranja pepela in kuhanja pepelikc. S seboj je pripeljal litoželezne kotle, dve kadi, več škafov in dva izkušena hlapea-delavca za kuhanje pepela in ravnanje s pepeliko. Po pripovedovanju stricev Mihata in Franceta so zbirali pepel v širši okolici: od Šmarja, Št. Jurija in Police, Višnje Gore, Leskovca, čez. Vrhove do Luč in Krke in, dokler se niso pojavili konkurenti, do Zagradea, Radohovc vasi in Ivančnc Gorice z. vasmi v zaledju. Za vsako smer in okolje zbiranja jc bil določen stalni voznik in njegov odkupovalec, kije pepel sproti plačeval ali zamenjaval za razne potrebščine, tudi za koruzo, ker ljudje v oddaljenih krajih niso imeli priložnosti za dnevno neposredno preskrbo. Pepel so prevažali z lojtrskimi ali obdeskanimi vozovi in dirami, pregrnjenimi s ponjavami. Prevzemali so ga in prevažali tudi v škafih ali kadeh z daljšimi "ušesi", kar jc omogočilo lažje razkladanje, prenašanje in stresanje s pomočjo droga. Kadi so dvigali tudi s škripci. Pepel so iz škafov stresli v večje kadi s srednjim preluknjanim dnom, cedilom, kar je ena izmed zanimivih tehniških priprav. Pepel so najprej v škafih namočili, napravili gosto kašo, katero so stresali v kadi in jo po nekaj ur polivali z vodo. Iz pepela je skozi cedilo kapljala ali pritekala na dno črna ali siva voda z raztopino kalija, ki se je čez čas sama od sebe kolikor toliko očistila, to pa so skozi leseno pipo pretočili v litoželezne kol le, ki so stali na zidanem ali jeklenem podstavku s kuriščem in tu kuhali pepelasto votlo po več dni. Ves čas jc moralo goreli, da je voda izparela in da se jc na tinti in na stenah kotlov nabrala trda kristalasta ali amorfna zmes, ki sojo zbijali z dleti ali posebnimi železnimi sekali. Drobno/malo snov so pekli na železnih pladnjih v posebnih pečeh, da je nasitila bela praš-nata sol - Cista pepelika, dragoceni izdelek sicer zelo enostavne kmečke obrti z zelo umazanimi postopki, težaškim in zdravju nevarnim delom, kije prinašalo težko zasluženi dohodek. Pa vendar so si s tem delom izboljšali življenjske razmere in poskrbeli za poklicno izobraževanje otrok. Pepeliko so na Blatu izdelovali od okoli leta 1855 do 1880, na Brankovem pa od leta 1810 dalje, torej že v času Ilirskih provinc pod francosko upravo. Za imenovanim Antonom Adamičem jc na 228 France Adamič Brankovem obrt kuhanja pepela in izdelovanja pepelike vodil Matej Škulj, očim našega deda Janeza Adamiča. Škulj je hišno obrt nadaljeval in jo izročil sinu Francu Škulju (1844-1884). Vdova Johana r. Ogoreve je posestvo prodala Janezu Dolšini, ki je v hlevu ohranil največji litožclczni kotel s premerom okoli 120 cm, v katerem so kasneje Dolšinovi in Riglcrjevi mešali krmila za živino. Pepeliko so vlagali v lesene sode po stari cent - 56 kg - mase. Sprva so morali z vozovi voziti pepeliko v Trst, pozneje je posloval zastopnik tržaških izvoznikov v Ljubljani, blago pa je potovalo v Pariz ali Benetke za njihovo znamenito steklarsko manufakturo, za dragoceno muransko sleklo. Litožclczna kotla na Brankovem in na Blatu sta edina materialna spomina na takratno obrt in dokaz, kako težko je ustvarjati denarni dohodek. V spominu mije cena 10 do 15 goldinarjev za funt pepelike. Zbornik občin Grosuplje, Ivinčna Gotica, Dobrepolje XX, 229 DOMOZNANSKA BIBLIOGRAFIJA KNJIG za leta 1996 in 1997 ter dopolnili za leto 1995 Drago Samec* Bibliografija knjig zajema liste samostojne publikacije, ki so po avtorju (urednik, redaktor, ilustrator), tematiki ali založbi vezane na področje naših treh občin, /.ujete so tudi manjše brošure in drobni tisk, ki imajo na domoznanskem področju posebno ležo. 1995 ADAMIČ, France Kmetijski tehniški slovar. Knjiga 1, zvezek 6, Sadjarstvo = Agricultural lechnical vocahulary. Vol. 1/6, Fruit growing / Franc« Adamič. Ljubljana : Oddelek za agronomijo Biotehniške fakultete, 1995. - 158 sir. ; 24 cm. - (Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Suplcmcnt ; 23. Agronomija = Research reports Univcrsily of Ljubljana, liiolcchnical Faculty. Supplc-mcnt ; 23. Agriculturc). Slovar obsega lemeljno izrazje iz pomologijc, biologije in drugih naravoslovnih strok, kar okoli 5000 gesel, predstavljene so naše stare sadne sorlc, podan jc pregled stidnih vrst iz vsega sveta. Slovar je naslajal v sodelovanju kar 30 let. Avtor, agronom in ladjarski strokovnjak, prof. dr. France Adamič, jc bil rojen I. 1911 v Prapročah. PEROVSEK, Irance Moja resnica : spominski utrinki i/, delovanja po Iclu 1945 na Primorskem in v Ljubljani / Irance IVrovšck. - Ljubljana : Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1995. - 314 str.: iluslr.; 24 cm. - (Partizanski knjižni klub j knj.it. 18) Beseda o avtorju / Franc Črnugclj Zorko: str. 311-312. Pisec v spominih zajame čas od osvoboditve pa nekje do leta 1965, poudarek je posebej dan Primorski in priključitvi prve cone B Jugoslaviji (leta 1947), drugi del zadeva drugo cono B. potem pa njegove zadolžitve v Ljubljani, kjer opisuje tudi porajanje naše televizije. Avtor, partizan, politični delavec, lunkcionai Irance Perovšek, jc bil rojen I. 1922 v Šmarju. 1996 V tem letu med knjižnimi izdajami izstopajo: Spomini slovenskega umetnika Franceta Kralja, dokončan jc bil Jurčičev roman Janez Ciremčič, mnoge lovske družine so praznovale okrogle obletnice in Mihael Glavan jc poskrbel za nov reprint slovenske proteslanlike. Amhrus glej: Po deželi Desetega brata BACHLEK, Kitna Dobro mesto kot velika pomoč za telesno, duševno in duhovno zdravje / Kiithc Bachlcr; (prevedel Gregor Ficko). - Stična : Stiska opatija (i.e.) ('islcrcijanska opatija, 1996. I2X sir. : iluslr. ; IK cm. Knjižici na pol / Anton Nadrah: str. 3-4. 1500 izvodov. Na platnicah še: Odmevi bralcev. Mnenja 0 tej brošuri ter 0 avtorici. Knjigo o iskanju dobrega mesta oz lokacije, kjer ni zemeljskih sevalnih motenj, o radiesteziji, jc prevedel prof. Gregor ficko, ki živi v Stični. BAHOVEC, Irena Poli k maturi / Irena Bahovcc, Branko Slivai. - 2., dopolnjena in popravljena izdaja. - Ljubljana : Zavod * Grosuplje, Ljubljanska 35, prof., bibliotekar Republike Slovenije za šolstvo, 19%. - 53 str. : graf, prikazi ; 24 cm. - (Zbirka Matura) Soavtorica, mag. Irena Bahovcc, je doma v Čušpcrku. BOULAI), Ilenri Modrost srca : kam duša teži / llcnri Botllad ; (prevod Lojze Štrubelj). - Ljubljana : Župnijski urad Ljubljana-Dravljc, 1996. - 191 str; 21 cm. Prevajalec, jezuit Alojzij Štrubelj, je bil rojen I. 1917 v Paradišću pri Šmarju. BRUN, Valentin Prisotnost angelov = Prcscnce of angels (pesniška zbirka) / Valentin Brun ; (izbor iz avtorjeve zapuščine iz leta 1991 Prance Btiraga ; spremna beseda 'Ione Pretnar; ilustracije Renata Bovhan), - (Stična) : santozal. ; (Ljubljana): Cireen Revcrt, 1996. - 63 str. : ilustr. ; 21 cm. Valentin Brun je psevdonim. - Besedilo v slov. in angl. - Spremna beseda / Ione Pretnar: str. 5. Valentin Brun je psevdonim avtorja z imenom Prance Prankovič, domačina iz Stične. CENTA, Slavka Z roko v roki skozi Dobrcpoljc in Struge : turistični vodnik / (besedilo je prispevala učiteljica Slavka Centa). - (Dobrcpoljc : TD Saja ; ZKO Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrcpoljc), 1996. - (20) str. ; 21 cm. Ilustraciji na platnicah: (Poplava v Dobrcpolju in zemljevid poti po Dobrcpolju). - (turistični vodnik je razmnožen v 70 izvodih ob EX TEM PORU Dobrcpoljc 96, v juliju 1996). Brošura v skladu z naslovom vodi popotnika po smereh od kraja do kraja, ki jih opiše in poda njihove značilnosti, CERAR, Miro, ml. Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti / Miro Ccrar ml. ; (predgovor Marijan Pavčnik). - 2. dopolnjena izd.. - Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1996. - 246 str. ; 21 cm. - (Zbirka Sophia ; 1996, 7). Vabilo k branju / Marijan Pavčnik : str. 9-12. Avtor, pravnik, mag. Miro Ccrar, rojen 1963, je naš rojak. CESTNIK, Mare Maja : roman / Marc Cestnik. - Grosuplje : Mondena, 1996. - 149 str.; 20 cm. - (Jurčičeva zbirka ; letn. 4, št. 2). O avtorju: str. 148-149. Na zavihku ovitka spredaj slika avtorja in ponatis spremne besede O avtorju. ČLOVEKU prijazno in uspešno vodenje / lehak Adiz.es... (et al.) ; (karikature Marjan Mančck ; urednik Stane Možina). - Ljubljana : Pantha Rhci - Sincza, 1996. - 404 str. : ilustr. ; 25 cm. Uvodna beseda / Jožko Cuk: str. 5-6. - Izdajateljevo mnenje / Dušan Djukanović: str. 7-8, - Beseda sponzorja / Ludvik Sotošck: str. 9. - Misli urednika / Stane Možina: str. 11-12. Urednik, dr. Stane Možina, prof. na Lkonomski fakulteti, jc bil rojen 1, 1927 na Oatini. Dobrepolje - glej: Centa, Slavka : Lovska družina Dobrepolje : Naši kraji in ljudje : Zbornik občin Eickn, Gregor - glej : Bachlcr, Kalin- Eicko, Majda - glej : Slovenija na vojaškem zemljevidu Prankovič, France - glej : Brun, Valentin GALE, Jože Igralci so prišli / Jože Gale. - Novo mesto : Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1996. - 132 str. ; 20 cm. - (Literarna zbirka Utva ; knj. 22). Beseda o Jožetu Galctu / Marjan Brezovar: str. 5-6. Fotografija avtorja na naslovnici. - Naklada 43(1 izvodov. Avlor In podaja ipomine svojih partizanskih let po svojem dnevniku, od improvizacij na mitingih do delovanja Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Knjigo jc avlor predstavil v Knjižnici (Irosuplje, 211.11,1996, Avtor, režiser, igralec in prof. je bil rojen v Grosupljem I. 1913. (davan, Mihael - glej : Trubar, Primož GLUVIČ, Goran Dczider in Soslakovič : radijska komedija = Dezidcr and Shostakovich : radio comedy / Goran Gluvič. -(Ljubljana) : Radio Slovenija, Uredništvo igranega programa, 1996. 23, 23 str. ; 30 cm. Vzporedno slov. besedilo in angl. prevod. I iterat in urednik Goran Gluvič je bil rojen I. 1957, živi v Grosupljem. GLUVIČ, Goran Sprejmi valček z zaprtimi usti / Goran Gluvič. - Grosuplje : Mondena, 1996. - 106 str.; I« cm. - (Mondcnin NN. Žepna knjiga Pnpisa) GOGAI.A, Mirko Usoda izseljencev / Mirko Gogala. - Buenos Aires : Slovenska kulturna akcija. 1996. - 326 str. ; 23 cm,-(Slovcnska kulturna akcija ; št. 161). Ur. Mirko (iogaln je rojen 1919. v Šmarju, duhovnik, begunec od I. 1945, v Argentini od I. 1949. V knjigi govori o nekdanji usodi izseljencev Icr njihovem položaju nekoč in trendih danes. GOLOB, Nataša lwcllth-ccntury Cislercian mantiseripts : the Sillieum eolleclion / Nalaša Golob ; (Hnglish translation by Amidas) ; ed. Plly Miller. - Ljubljana : Slovenska knjiga ; I .ondon : 11. Millcr Publishcrs, 1996. - 230 str. : ilustr. ; 29 cm. Izv. stv. nasl.: Srednjeveški kodeksi i/. Slične : XII. stoletje. (500 izvodov). Knjiga je prevod izdaje, ki jc izšla I. 1994 in je opazno promocijsko dejanje države Slovenije, saj je delo izšlo pri ugledni londonski založbi, Predstavitev jc bila 11. decembra 1996 v Jcgličevi dvorani stiškegn samostana ob pri sotnosii angleškega založnika Harveva MiUerja in urednice angleške izdaje EUy Milici. GROSUPMK (Kartografsko gradivo) : Republika Slovenija, topografska karta, list 45, I : 50 000 / Geodelski zavod Slovenije, kartografski oddelek. - Ljubljana : Geodetski zavod Slovenije, 1996. - 1 zvd. : ban/. ; 40 x 56 cm na listu 49 x 6K cm, zložen na 12 x 23 cm. - GauH-Krtigcrjcva projekcija. Zemljevid predstavlja ozemlje od Iga do Višnje Gore in do Sodružiec ni jugu. (irosuplje - glej : Lovska družina Grosuplje : Osnovna šola Louia Adamič : Zbornik občin HRIBAR, Spomenka Svcl kol zarota / Spomenka I Iribar. - Ljubljana : (ZP l-notnosl, 1990. - 292 sir; 20 cm. Na zavihkih predstavljena avtorica z biografijo in sliko, na zadnji strani platnic trije njeni odlomki. 'Knjiga jc poskus predstavitve Janševe ideologije, pri kateri se jc opirala predvsem tU knjigo Okopi avtorja Janeza JanŠC in sploh nti njegove izjave in naslope v javnosli'. 11 KOVATI N, Marta Zajtrki / Marta llrovatin. Vera (jantar ; (fotografije Janez Puk.šič ; risbe Sašo Jankovič). - Ljubljana : Domtis, 1996. - K9 sir. : ilustr. ; 2(1 cm. Knjiga predstavi najprej osnovna pravila prehranjevanja, potem pa nam ponudi 40 predlogov za zajtrke. Vsi so vzorno predstavljeni tudi s fotografijami. Soavtorica Marta I Irovalin je domačinka iz Žalne. Ivančna Gorica glej : Občina Ivanina Gorica : Po deželi Desetega brata : Zbornik občin .IAKOPANEC, Irena Srce v ponvi: (proza)/ Irena Jakopancc ; (recenzija Peri Lainščck). - Grosuplje : Mondena, 1996, - 175 str. ; 21 cm. - (Zbirka Prima ; št. 3). Beseda o avtorici: str. 175. - Draga Irena / Peri Lainščck: na zadnji strani platnic kot rokopis. Janša, Janez - glej : Hribar, Spomcnka : 8 (Osem) let pozneje JUBILEJNI zbornik lovske družine Šentvid pri Stični : 1946-19% / (glavni urednik Jože Proscn ; avtorji člankov Domen Kozak (ct al.)). - Šentvid pri Stični : Lovska družina, 1996. - 69 str. : ilustr. + oglasni del ; 3(1 cm. Avtorji člankov navedeni v kolofonu. - Izšlo ob 50-letnici obstoja LD, v avgustu 1996. - 400 izvodov. Vzoren zbornik polno predstavi lovstvo, družino, članstvo, spomine lovcev ter še literarne prispevke pa seveda šc nekaj lovskega humorja, podobo dopolnjujejo številne fotografije. JURČIČ, Josip Cvet in sad / Josip Jurčič ; (spremna beseda iz Albuma slovenskih pisateljev (založbe Karantanija)). - V Ljubljani : Karantanija, 1996. - 198 str. : ilustr. : 21 cm. - (Zbirka Lastovka : najlepše zgodbe svela). Josip Jurič, 1844-1881: str. 196-198. - Avlor barvne ilustracije na naslovnici je (Uroš I Irovat). JURČIČ, Josip Doktor Zobcr / Josip Jurčič ; (spremna beseda iz Albuma slovenskih pisalcljev (založbe Karantanija)). -Ljubljana : Karantanija, 1996. - 137 str. : ilustr. : 21 cm. - (Zbirka Lastovka : najlepše zgodbe sveta). Josip Jurčič, 1844-1881: str. 135-137. JURČIČ, Josip Grad Rojinjc / Josip Jurčič ; (spremna beseda iz Albuma slovenskih pisateljev (založbe Karantanija)). - V Ljubljani : Karantanija, 1996. - 67 str. : ilustr. : 21 cm. - (Zbirka Lastovka : najlepše zgodbe sveta). Josip Jurčič, 1844-1881: str. 65-67. - Avtor barvne ilustracije na naslovnici je Uroš I Irovat. JURČIČ, Josip Janez Gremčič : (povest iz viteških časov) / Josip Jurčič, Barica Smole ; (spremna beseda Ivo Prbcžar ; ilustracije: grafike in reprodukcije A. Dure rja, V. Karasa ter motivi iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske). -Grosuplje : Mondena, 1996. - 167 str. : ihislr. ; 21 cm. O Jurčičevem Janezu Gremčiču / Ivo Prbcžar: str. 161-164. - Opombe: str. 165-167. Jurčičev originalni del je dobesedno povzet po II. izdaji Zbranih del slovenskih pisateljev, 8. knjiga, Ljubljana, 1968, skupno z opombami. Jurčičevo delo ni bilo končano, sredi stavka se konča na strani 119. Nedokončan lekst jc spodbudil založbo Mondena, daje s pomočjo mecena GPG Grosuplje razpisala natečaj za dokončanje povesti in komisija je prvenstvo prisodila Barici Smole, katere tekst sc nadaljuje od 12(1 strani dalje. Čudovito se je vživela v Jurčičev pripovedni stil in ga z občutkom dokončala. Na ovitku tudi Diircrjeva ilustracija. JURČIČ, Josip Sosedov sin / Josip Jurčič ; (ilustriral Uroš I Irovat ; spremna beseda iz Albuma slovenskih pisateljev (založbe Karantanija)). - Ljubljana : Karantanija, 1996. - 99 str. : ilustr. : 21 cm. - (Zbirka Lastovka : najlepše zgodbe sveta). Josip Jurčič, 1844-1881: str. 97-99. JURČIČEVA pot: pot med rojstnima krajema prve slovenske povesti in prvega slovenskega romana /(uredila Nada Mlač). - Ljubljana : (Planinsko društvo Viharnik), junij 1995. - 16 str. : ilustr.; 21 cm. Ovojni naslov: Jurčičeva pot : dežela Desetega brata. Knjižica predstavi Jurčiča, kraje ob poti, Jurčičevino in nastanek poti, tekstu so dodani še zemljevid poti ter precej ilustracij, popotnikom pa uslrcžcjo še vozni redi. Knjižica je bila distribuirana v letu 1996. Kamni vrh - glej : Tršar, Marijan Kikelj, Andrej - glej : Prabhupada, Abbay Charan KOTAR, Marijan (rojenje gozdov. Ekologija gozda in gozdoslovje : učbenik za šludenle višješolskega študija / Marijan Kotar. - Ponatis. - Ljubljana : Oddelek za gospodarstvo biotehniške fakultete, 1996. 149 str. : ilustr. ; 24 cm. Avtor, dr. Marijan Kotar, prof. na Biotehniški fakulteti, rojen I. 1941 v Št. Juriju pod Kumom, živi v Grosupljem. Kotar, Marijan - glej : Leibundgul, I Itms KRALI, Iranec Spomini slovenskega umetnika / France Kralj: (spremna beseda, opombe in izbor reprodukcij Igor Kranjc ; redakcija in transkripcija rokopisne zapuščine Janez Kajzcr). - Ljubljana : Nova revija, 1996. - 271 + (VI) str. : ilustr. ; 23 cm. - (Pričevanja / Nova revija ; 1996, 1). Poklicni v gluhi čas / Igor Kranjc: str. 261-270. - Pojasnilo o redakciji besedila / Janez. Kajzcr: str. 271. - Vsebuje tudi Moja pot. Na ovitku Kraljeva Slika Moja žena z beneškim ozadjem, njegov podpis, zadaj na ovitku Kraljeva družina in (Kranjčev) sinlczni tekst o Kralju. Prance Kralj (1X95-1960), rojen v Zagorici v Dobrcpolju, slikar, grafik in kipar, izstopajoče ime našega ekspresionizma, dobi s to knjigo polnejšo predstavitev svojega dela in pomena ler tudi nekakšno rehabilitacijo. Ponatisnjena je njegova knjiga Moja pol iz leta 1933, Spomini so posneti po rokopisu. V delu stopi umetnik pred nas v svojem razmišljanju in čustvovanju, v svoji osamljenosti in zagrenjenosti, poda tudi relacije do sodobnikov. Bogato je tudi slikovno gradivo. Krka glej : Lovska družina Krka : Po deželi Desetega brata Kuhar, lloris - glej : Plcsničar-Gcc. Ljudmila LLIKIINDGIIT, llans Nega gozda /1 lans Leibundgul ; (prevotl s komentarjem Marija Kolar). - Ponatis. -Ljubljana : Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete, 1996. - 191 sir. : graf prikazi ; 24 cm. LOVSKA družina Dohrcpolje : 5(1 let I 1946 - 1996 / (zbral in uredil Marko Accetto). - Vidcm-Dobrcpoljc : Lovska družina Dobrcpoljc, 1996. - (26) str. : ilustr. + oglasni del ; 21 cm. Ovojni naslov. - Naklada 200 izvodov. Vsebuje: Dobre poljska dolina (fiziogralski in ekološki opis), ler naravne znamenitosti, zgodovino, sedanjost lovstva in seznam članstva. LOVSKA družina Grosuplje : 1946-1996 : pričevanja o Lovski družini (irostipljc v 50 letih dela m obstoja / (odgovorni urednik Miha Adamič ; avtorji Marjan Ahlin (ct al.)). - Grosuplje : (Lovska družina), 1996. - 69 str. : ilustr. + oglasni del ; 24 cm. Podnaslov na ovoju: 50 let. Almanah predstavi zgodovino družine, kinologijo, članstvo, lovišče in odstrel ter tudi lovski humor. Ves Icksl bogatijo številne fotografije, grafikoni ter risbe P. Slane. LOVSKA družina Krka 50 (Petdeset) let LD Krka : 1946-1996/(uredil Ciril Jurčič). - (Krka : Lovska družina), 1996. -46 str. : ilustr. ; 30 cm. Ovojni naslov. Predstavljena je glavna dejavnost vseh izstopajočih let, podani so spomini na pokojne člane. LOVSTVO v naših krajih : 50-letnica 1.1) Višnja Goni : zlati jubilej / (urednik TomaŽ Vindišar ; avtorji Tomaž. Vindišar (el al.) ; slikovna oprema Samo 1'ogačar, Stanko Mlakar). - (Višnja Gora) : LD. 1996. 143 str. : ilustr. + oglasni del ; 24 cm. 500 izvodov. Izšlo v juliju 1996. Slika na naslovnici: Dare Pančtir in Samo Pogačur. Članki v zborniku obravnavajo zgodovino Višnje Gore. zgodovino lovslva na tem področju, lovske koče. član stvo, lovišče, kinologijo pa seveda lovski humor. Slikovno lekst dopolnjujejo grafični prikazi, fotografije in risbe ter zemljevidi. MEDNARODNI grafični likovni center Mednarodni grafični likovni center = International Centre of Cjraphic Arts / (tekst in redakcija Breda Škrjanec ; et al.). - Ljubljana : Mednarodni grafični likovni center, 1996. - (20) str. : ilustr. ; 22 cm. Reclaktorica, mag. Breda Škrjanec, je domačinka iz Grosupljega. MEDNARODNI grafični likovni center Mednarodni grafični likovni center ■ International Centre of Graphic Arts : Mednarodni grafični bicn-ale / (Zoran Kržišnik, tekst in redakcija Breda Škrjanec). - Ljubljana : Mglc, 1996. - (18) str. : ilustr. ; 22 cm MEDVED, Ksenija Metuljev še več : za prijatelje / Ksenija Medved ; ilustriral Silvo Malovrh. - 2. dopolnjena in spremenjena izdaja. - V Ivančni Gorici : samozaložba, 1996, - (32) I. : ilustr. ; 21 cm. 20 izvodov. - Prva izdaja kot: Mučim krog z mislimi, ki rojevajo vogale. Avtorica živi v Ivančni Gorici. MOŽINA, Stane Poslovno komuniciranje / Stane M ožina, Janez. Damjan. - 3. ponatis. - Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1996 (i.e. 1992). - 193 str. : graf prikazi ; 29 cm. Možina, Stane - glej : Človeku prijazno in uspešno vodenje Muljava - glej : Po deželi Desetega brata NADRAH, Anton Bodi z menoj : religiozne in duhovne pesmi / Anton Nadrah. - Stična : Stiska opatija (i. c.) Cistcrcijanska opatija, 1996. - 111 str. ; 19 cm. - (Bcrnardova knjižnica ; št. 6). 400 izvodov. - Nit ovitku slika Križancga p. Gabrijela 1 lutneka. Na zadnji strani platnic še nolica Antona Slrlela. Zbirka je razdeljena v cikle: S križa se sklanjaš, Gospod; Kako si mi blizu, Gospod; Poglej me, Gospod; Slavile Gospoda neba in Daritev je končana. Vse njegove pesmi so polne psalmističnega občutja. Avtor se nam odkriva kot pretanjen, poduhovljen avtor religiozne lirike, kakršnega doslej nismo poznali. Teolog dr. Anton Nadrah, opat Cislercijanskc opatije Stična ter profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, je bil rojen I. 1937 v Ivančni Gorici. NADRAH, Anton Marijina sporočila. Del I: Prislni primeri iz 19. in 20. stoletja / Anton Nadrah, - Stična : Stiska opatija (i.e.) Cistercijanska opatija, 1996. - 224 str. 19 cm. - (Bcrnardova knjižnica ;šl. 7). Slika na ovitku: Kip Ilirske Matere božje v stiski samostanski obedniei. - Nolica o knjigi na zadnji strani platnic. Knjiga obravnava 31 primerov Marijinih prikazovanj, ki so razdeljena na tri stopnje: A -najpomembnejši primeri, li manj pomembna prikazovanja in C-manj izpričani primeri. NADRAH, Anton Marijina sporočila. Del 2: Presojanje pristnosti / Anton Nadrah. - Slična : Sliška opatija (i.e.) Cistercijanska Opatija, 1996. - 223 str. ; 19 cm. - (Bcrnardova knjižnica ; šl. 8). Slika na ovitku: Kip lurške Matere božje v stiski samostanski obedniei. Notica o knjigi na zadnji strani platnic, Knjiga zajema splošno vedenje o prikazovanjih, odnos Svetega pisma tlo njih ter vprašanja pristnosti. NAŠI kraji in ljudje : dobrcpoljsko-stru.ški zbornik 1996 / (ur. odbor Ivan Grandovec el al.); (vinjete Tone Ljubic ; fotografiji na ovilku (tj. na platnicah) Marjan Smerke ; avtorji Zmaga Kumcr (el al.)). Dohtcpolje : Občina Dobrepoljc, 1996. - 407 str. : ilustr. + oglasni del ; 25 cm. - (Dobrcpoljsko-slruški zbornik, 1996). Naklada 1300 izvodov. Posvetovanje z naslovom Naši kraji in ljudje je bilo v decembru 1995. leta, nasledek lega pa je zbornik, ki pred slavlja bogato življenje Dobrepoljske in Slrttške doline. V njem so zajeti pokrajina, dolini v zgodovini, ljudje v kulturi ter umetnost in književnost. Besedila, pregledi in cele razprave med njimi, kar 35 jih je skupaj po številu, dopolnjujejo fotografije, tudi barvne, pa zemljevidi ter reprodukcije izbranih slik obeh Kraljev. Skozi cel zbornik se vlečejo risbe pozabljenega in tu še ne ocenjenega nekdanjega učitelja 'Ibncta Ljubica. Ves zbir dognanj polno opredeljuje in predstavlja nam premalo znan predel Dolenjske. Nučič, France - glej : Struge OBČINA Ivanina Gorica (Kartografsko gradivo); turistična karta / Geodetski zavod Slovenije, kartografski oddelek ; zasnova Mateja Kos ; za izvedbo odgovoren Iztok Kari ; pripravi vsebine Andrej Agnie... (el al.) ; besedilo Franci Grlica ; fotografije Andrej Agnie... (et al.) ; prevodi Maja Zaje - Kalar (ang.), Gregor Ficko (nem.). - Ivanina Gorica : Občina, - I zvd : barv. ; 38 x 49 cmm na listu 7(1 x 50 cm, zložen na 11 x 21 cm. Ob sirani: opis občine in turistične informacije v več jezikih. - Na hrbtni strani: fotokarta mesta, seznani ulic, podatki o občini in slike. 8 (OSKM) let pozneje / (uredili) Janez Janša, Ivan Borštncr, David Tasič. - (Ljubljana) : (Karantanija), (1996). - 194 str.; 22 cm. Po osmih letih od sodnega procesa proti četverici v letu 1988 so tu trije obtoženci izdali nekaj zapisnikov različnih sej. Najobsežnejše so: magnetogram razširjenega kolegija RSNZ v Iacnu, zapisnik seje komiteja za SLO in DS SRS ter beležke s sestanku predsednika CK ZKS in starejših članov ZK. Suurednik Janez Janša, znani polilik iz Grosupljega, je bil rojen I. 1958. OSNOVNA šola Louisa Adamiča Osnovna šola Louisa Adamiča - povzetek predstavitve na Internetu / (predstavitev za internet pripravili Marina Novak, Boža Krajccr, Primož Bratanič, Brane Mejač). - Grosuplje : OŠ Louisa Adamiča, 1990. - 28 str. : iluslr. ; 21 cm. (ilasilo je izšlo ob 25-letnici stavbe na 'lovarniški, junij 1996. Pregled šole in podružnic je. predstavljen s lekstoni, dokumentiran s fotografijami ter s humornimi ilustracijami, vključen je še dodatek o I .ouisu Adamiču, Radenskem polju, Taborski jami in Magdalcnski gori. OSNOVNA šola Louisa Adamiča Seznam učenk in učencev, ki so končali 8-lctno šolanje v Osnovni šoli Louisa Adamiča Grosuplje in zaposlenih delavcev od šolskega leta 1971/72 - 1995/96 / (seznam pripravila in uredila Božidar Gabrijel in /Jatka Pečclin). - Grosuplje : OŠ Louisa Adamiča, 1996. - 72 sir. : 21 cm. Ovojni naslov: OŠ I A, OŠ Louisa Adamiča : 25 let. - Izdano ob 25. obletnici Osnovne šole Louisa Adamiča, 'tovarniška 14, Grosuplje. PLESNIČAR-GKC, Ljudmila Emona in rimska kuhinja : Apicijcvi recepti za današnjo rabo / Ljudmila Plesničar-Gcc in Boris Kuhar ; (fotografije Carmen Narobe in ('velo Sonc). - Ljubljana : Kmečki glas: Mestni muzej, 1996. - 83 str. : večinoma barvne fotografije ; .31 cm. 3000 izvodov. Predstavljena je prehranjevalna kultura Rimljanov, njihova kuhinja, prehrana Lmonccv ter recepti rimskega sladukusca Apicija (rojen okrog leta 25 pr.n.š.) za sodobni čas. Posamezni recepti so opremljeni tudi s čudovitimi fotografijami. Dodani so še jedilniki z cnionskih mi/, ter slovarček latinskih terminov. Avtor, etnolog dr. Boris Kuhar, rojen 1.1929, živi v Grosupljem. PLODNOST svinj v letu 1995. Parma : Stična / obdelava rczultalov Milena Kovač... (ct al.) ; vodenje reprodukcije na birmi Prane Mlakar. - Domžale : Biotehniška fakulteta. Oddelek za zoolehniko, 1996. - 24 f. : graf, prikazi, tabele ; 30 cm. PO deželi Desetega brala : Ivanina Gorica, Muljavu, Šentvid pri Stični. Stična, Višnja (ioia. Zagiadec in Ambrtis, Krka / (avtorji Ksenija Medved, Slavko Videnie, Marinka Piškur, risba zemljevida Strnili Zalar ; biografije Studio Markelj, Janez Klemcnčič, Ubald Trnkoczy ; uredili 'liitjana Lamprct. Boris Kuhar, Avgust Likovnik), Ivanina Gorica : (Občina), 1996. (Mapa. 8 posameznih prilog, velikih 21 x 3(1 cm, zloženih na KI x 21 cm). Priloge z bogatim slikovnim gradivom turistično predstavijo posamezne kraje z njihovimi posebnostmi, ponudbo, dostopnostjo. Publikacija je bila prvič predstavljena na sejmu Alpc-Jadran v marcu 1996 v Ljubljani. PRABHUPADA, Ahhav (haran Nauk gospoda Caitanve : razprava o dejanskem duhovnem življenju / A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada ; (iz angleščine prevedel Andrej Kikelj). - (Vaduz) : The Bhaktivedanta Book Irust, 1996. - XXIV, 263 str., (8) str. barvnih pril. ; 21 cm. - (Dela /A.C. Baklivedanla Svvami Prabhupada). Prevod dela: Tčuching of lord Caitanya. - llustr. na spojnih listih. - Slovar: str. 257-262. Prevajalec Andrej Kikelj je po rodu Groaupcljčan. PREGELJ, Sebastijan Burkači, skrunilci in krivopriscžniki: (novele) / Sebastijan Pregelj. - Grosuplje : Mondena, 1996. - 117 str. ; 20 cm. - (Jurčičeva zbirka ; letn. 4, št. 4). PRIČEVANJA : graški zbornik / (urednik France Vrbinc , angl. besedilo prevedel Uroš Rocssman ; fotografije iz zasebnih arhivov). - Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva založba, eop. 1996. - 93 str. : ilustr. ; 21 cm. - (Celovški rokopisi ; 2). Urednik, dr. France Vrbinc je bil rojen I. 1924 v Šmarju, sedaj živi v Avstriji. SIIAKER, Miša Zvezde v pritličju : (pesniška zbirka) / Miša Shakcr ; (spremna beseda Tadej Čatcr). - Grosuplje : Mondena, 1996. - 102 str. ; 20 cm. - (Zbirka Arion / Mondena ; letnik 3 ; št. I). Spremna beseda : vsakomur se kdaj utrga / Tadej Cater: str. 99-102. - Na zadnji strani odlomek iz spremne besede. - Slika avtorice na str. (4). SILVESTER, Marta Skupaj na poti / Marta Silvester. - Stična : Cistercijanska opatija, 1996. - 222 str. : ilustr. ; 19 cm. - (Bcrnardova knjižnici ; št. 9). Spremna beseda / Jožef Kvas: str. 5. - Notica o knjigi na zadnji strani platnic. SIMČTČ, Marko Trinajsti otok : (vohunski roman) / Marko Simčič. - Grosuplje : Mondena, 1996. - 121 sir. ; 18 cm. -(Mondcnin NN. Žepna knjiga Papisa). SLOVENIJA na vojaškem zemljevidu 1763-1787 : opisi. 2, Sekcije 189-191, 201-205, 212-216, 219, 220 : Karle ■ Joscphinischc Landcsaufnahmc 1763-1787 fiir das Gehict der Republik Slovvcnien : Landcsbcschrcibung. 2, Scctioncn 189-191, 201-205, 212-216, 219, 220 : Kartcn / vodja projekta, loponimija kart, indeks, redakcija Vincenc Rajšp ; transliteraeija in prevod Majda Pičko... (et. al.(. - I : 28.800. - Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU : Arhiv Republike Slovenije, 1996. - Opisi, 2. zvezek: XXXVI, 327 str. : ilustr. tudi na spojnih listih; Karte: (19( pril. : zvd. : barv.; 62 x 42 cm zloženi na 22 x .3(1 cm. Faksimilirana izdaja monumcntalncga načrta Jožefinski vojaški zemljevid predstavlja v knjigi (Opisi, tudi obsežno kazalo krajev) in mapi (Karte) 19 vojaških specialk osrednje Slovenije, kjer sekcije 203, 204 ter 213 in 214 obravnavajo ozemlje naših občin. Gradivo, ki ga nudila sklop kart in opisi s prevodi, jc za obravnavanje lis-tega časa neizmerno dragoceno, saj nam naše kraje predstavi v precej drugačni luči, kot jih vidimo danes. Prevajalka Majda Ficko, zaposlena v Arhivu Slovenije, živi v Ivančni Gorici. Smole, Barica - glej : Jurčič, Josip: Janez Grcmčič STEINER, Bertram Kari Koroška : domovinska knjiga, podzemeljska srečanja / (besedilo) Bertram Kari Steincr ; (fotografije) Ferdinand Ncumullcr ; (prevod iz. nemščine France Vrbinc). - Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva založba, cop. 1996. - 244 str. : barvne fotograr. ; 31 cm. Stična - glej : Golob, Nataša : Plodnost svinj : Po deželi Desetega brala STOJI učilna zidana ... : ob 90-letnici šole v Višnji Gori in pred začetkom gradnje nove šole : 8. rožnika 1996/ uredile Z. Kastclie, M. Livk, M. Piškur. - Višnja Gora : Osnovna šola Slična, 1996. - 32 sir. : ilustr. ; 21 cm. Naklada 650 izvodov. Knjižica prikaže kraj nekdaj in sedaj, zgodovino šole, statistiko, spomine, osebnosti ter šolo jutri. Na platnicah fotografiji šole in slapov potoka Kosec. STRUGE : zamolčani zločini / (uredil France Nučič) ; (avtorji France Nnčič el al.). - Slruge : Odbor za obeležitev spomina zamolčanih žrtev komunizma v župniji Slruge na Dolenjskem, 1996. - 183 sir. : ilustr. ; 21 cm. Avtorji navedeni v kazalu. Zbornik občin Grosuplje, Ivaočaa Gorica, Dobrepolj« xx, 1998 237 Knjiga podaja zgodovinski prerez časa 1941-1945 ter dogodkov lega obdobja v si ruški lari, zajeli so posamezni primeri, spomini posameznikov ter seznam žrlev po vaseh s fotografijami, podatki, domačimi imeni, na koncu pa še Dodatek h knjigi Franceta Nučiča Dobrepoljaka llirošima, 1995. Avtor Franc Nučič živi v Dobrepoiju. Struge - glej : Centa, Slavka STUDENEC žive vode : molitvenik / (zbral in uredil Maksimiljan Filc). - Stična : Stiska opatija (i.c.) Cistcreijanska opatija, 1996. - 75 str. ; 17 cm. Molitvenik za interno uporabo v Domu duhovnih vaj Cistercijanskcga Samostana v Slični. SVOUŠAK, Drago Virsko mesto : Slična / D. Svoljšnk ; fotografije: .1. I lane, S. I Iabič in T. Lauko. - Ivančna Gorica : Občina ; Narodni muzej ; TD Stična ; Cistcreijanska opatija Slična, 1996. - Zloženka, (8) str. : ilustr.; 10 x 21 cm. Zloženka je izšla tudi v nemškem in angleškem jeziku. Zloženka predstavi Cvingcr nad Virom pri Stični z zemljevidom, s fotografijami, skico in (ckslom ter ga umesti v čas, prikaže gomile in izkopavanja ter najdbe. Šentvid pri Stični - glej : Jubilejni zbornik Lovska družina Šentvid pri Stični : Po deželi Desetega brata : Tlbor slovenskih pevskih zborov Škrjanec, Breda - glej : Mednarodni grafični likovni center : Velika nagradit risbe Alpc-Adria ŠTRUBELJ, Alojzij Šc vedno živo drevo : Zavod sv. Stanislavi skozi stoletja / Alojzij Štrubelj ; (dopolnila Slane Gabrovec in Marijan Smolik ; ilustracije Vesclka Šorli Ptic). - Ljubljana : Družina, 1996. - 271 str. : ilustr. ; 24 cm. Delo jc razdeljeno na šest poglavij: Drevo raste in rodi. Gimnazija. Vzgojni zavod. Dodatna vzgojil in izobraŽevanje, Bivši zavodarji O zavodu ter Drevo jc ozelenelo. V knjigi je predstavljen Zavod sv. Stanislava (ljudsko tudi Škofovi zavodi) v Šentvidu nad Ljubljano skozi čas z vso svojo pestrostjo dejavnosti. Besedilo dopolnjujejo številne fotografije. Avtor, jezuit Alojzij Štrubelj, je bil rojen v Paradišču pri Šmarju v letu 1917. TABOR slovenskih pevskih zborov (Šentvid pri Stični) Poj o naj ljudje : sedemdvajseti (!) (prav: sedemindvajscli) tabor slovenskih pevskih zborov / (uredil Ilija Bregar; (avtorji( Boris Kuhar el al.), - Šentvid pri Stični : lahor slovenskih pevskih zborov, 1996. - 35 str. : ilus tr. + oglasni del ; 23 cm. TITAN, Robert Portal : roman / Robert Titan Fclix. - Grosuplje : Mondena, 1996. - 164 str. ; 20 cm. - (Jurčičeva zbirka ; letu. 5, št. 2). Bivanje kot aristokratski in anarhični princip : spremna beseda / Vid Sagadin: str. 155-161. - Beležka o avtorju: str. 16.3-164. - Na zavihku spredaj slika avtorja ter na zavihkih: Robert Titan Fclix / Milja Candcr. TRŠAR, Marijan Kopisl in lamo ti / Marijan 'Ifšar. - Ljubljana : Slovenska matica, 1996. - 159 str. : ilustr. ; 23 cm. Na zavihkih spremna beseda Jože Mahničn. Knjiga jc razdeljena v tri samostojne enote, prva pa ima naslov Kamni vrh, do str. 51. Besedilo in inicialke v poglavijih Kamni vrh in llrastovlje so ilustrirane s skicami po freskah Janeza Ljubljanskega v Visokem, Muljavi (I. 1456) in Kamncm vrhu (I. 1459). Poglavje uvaja še slika cerkve na Kamnem vrhu. Izstopajoča je oprema ovitka, tudi z obarvano sliko cerkve na Kamnem vrhu. Kamni vrh nad Ambrusom. kjer je pisec sredi 50-ih let kopiral freske Janeza Ljubljanskega, nudi avtorju priložnost deloma predstavili kopislovo delo ter njegov odnos do umetnosti in narave. Del prvega poglavja je oblikovan kot dialog med kopislom in poosebljeno samoto. TRUBAR, Primož Catccliismiis s dvcima islagama : ena pridiga od starosti te pratie mu kriuc vere ... vkupc shrana ... skusi Primoaha Truberia. - Faksimile. - Ljubljana : DZS, 1996. - 531 str. ; 16 cm. faksimile po izvodih (NB Wien 15.510-a in Zagreb, JAZU R-1430. - 100 oševilčenih izvodov. Izvirna izdaja: V Tibingi, 1575. - - Trubarjev Katchismus z dvejma izlagama / Mihael Cilavan. - 21 str.; 15 cm. Najpomembnejše delo Trubarjevega zrelega življenjskega obdobja, ki jc ohranjeno samo v sedmih primerkih, je izšlo kot faksimile v sto ročno izdelanih, oštevilčenih izvodih, seveda spet z angažiranjem urednika in pisca spremne razprave. Urednik in avtor spremne študije, prof. Mihael Cilavan, rojen I. 1945, je vodja Rokopisnega oddelka v NUK-u. Živi v Stični. TUŠAR, Metka Namesto pravljice : (pesniška zbirka) / Metka Tušar (spremna beseda (ioran Gluvič). - Grosuplje : Mondena, 19%. - 72 str.; 19 cm. (Zbirka Prima ; št. 2). Spremna beseda : V popolno intimo / Goran Gluvič: str. 69. - Slika avtorice in notica o njej na str. 4. Ilustracija na naslovnici (Luka Gluvič). VELIKA nagrada risbe Alpe-.ladran (4 ; 1996 ; Ljubljana) 4. velika nagrada risbe Alpe Jadran = (4th) Grami Prix ol drawing Alps-Adria : (Mgle, Galerija Tivoli), Ljubljana, 13.6. - 31.8.1996 / (redakcija kataloga, editor Breda Škrjancc ; cl al.). - Ljubljana : Mgle, 1996. - 137 str. : ilustr. ; 22 cm. VELI KANJE, Miloš Slovcnika : katalog poštnih znamk : 1996/1997 / (avtor besedila in idejne rešitve) Miloš Velikanjc in sinova ; (likovna in grafična obdelava) Martin Velikanjc) - Ivančna Gorica : Miloš Velikanjc in sinova, 1996/1997. 121 str. : ilustr.; 21 cm. Ovojni naslov. - 2500 izvodov. - Uvodna beseda / Jože Velikanjc: str. (3). Zajeta so vse znamke, ki so vezane na Slovenijo po geografskem, kulturnem, umetnostnem, političnem, športnem in zgodovinskem pomenu, večino kataloga pa sestavlja katalog znamk države Slovenije. Katalog spremljajo še barvne fotografije. Vir pri Stični - glej : Svoljšak, Drago Višnja Gora - glej : Lovstvo v naših krajih : Po deželi Desetega brata : Stoji učilna zidana Vrbinc, France - glej : Pričevanja : Stciner, Bcrtram Kari Zagradec - glej : Po deželi Desetega brata Zaje - Jarc, Mihaela: Višcnjski zimzelen, 1996 - glej : leto 1995 ZAIC - JARO, Mihaela Vrba nad tolmunom : (pesniška zbirka) / Mihaela Zaje - Jarc ; (spremna beseda Ivanka Černelič ; opremila Sandi Zidar). Grosuplje : ZKO, 1996. - 127 str. ; 18 cm. Beseda o pesnici / Ivanka Černelič : str. 122-123. - 500 izvodov. Ta zbirka prinaša izbor njenega izdanega pesniškega dela, razdeljena jc v šest ciklusov, katerih naslovi razlagajo tematiko: Na stopnicah srca, Ena sama ptica, Poleti, pozimi, Domače ognjišče, Ta čas in Prijateljem. Avtorica, pesnica, pisateljica in zbirateljica krajevnega ljudskega izročila, rojena I. 1916, živi v Višnji Gori. ZALAR, Sandi Zgage tudi pozimi / ((napisala in ilustrirala Sandi Zalar) - Grosuplje : Zveza kulturnih organizacij, 1996. - 79 str. : ilustr. ; 21 cm. Delo jc nadaljevanje Dnevnika Mihe Zgage, ki jc izšel I. 1994. Najstniška problematika jc podana humorno. Avtorica, rojena 1960, slikarka, živi v Dobrepoljti. ZBORNIK občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje : gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika / (glavni urednik Mihael Cilavan). - Grosuplje : (izdaja skupina občanov), 1969-, - 19, 1996, 248 str. : ilustr. + oglasni del ; 23 cm. ZUPAN, Danijela Na beri mi ledenih rož : (pesniška zbirka) / Danijela Zupan. - Grosuplje : Mondena, 19%. - 53 sir. : avtoričina slika ; 2(1 cm. ZEBRE, Zdenka Kamen na srcu : (roman) / Zdenka Zebre ; (spremna beseda Vilal Klahus). - Grosuplje : Mondena, 1996. - 166 str. ; 21 cm. Spremna beseda / Vital Klahus: 162-163. - Na zavihku notica o pisateljici in odlomkom iz spremne bcsetle. ŽUPANOVA jama : 70 let : Ledenica, Županova jama, Taborska jama / urednica Marija Samec ; fotografije Ingritl Kralj (et al.). - Grosuplje : Turistično društvo Županova jama, 1996. - 65 str. : ilustr. + oglasni del ; 24 cm. Knjiga jc izšla 28.2.1997, predstavitev je bila 6.3.1997 v dvorani Glasbene šole v Grosupljem, prinaša pa zapise Od Valvasorja v originalu in prevodu Janka Modra, strokovne članke o jami, čas in zgodbo odkritja jame ter življenje jame do danes, njeno okolico ter pogled v bodočnost. Dodana je bibliografija o jami. fotografije, tudi barvne, nam pričarajo lepote jame in njene okolice. 1997 V tem letu jih je med izstopajočimi publikacijami potrebno omenili več: H Adamič: Oris slovenskega vinogradništva, dela Mihaela Glavana (7), F. Jaklič: Nevesta s Korinja, J. Miklič: Po Grosupljem in okolici in J. Mtillcr: Župnija Grosuplje. ADAMIČ, France Oris slovenskega vinogradništva in vinarstva = Oulline of Slovcnian vincgrovving and vincry / France Adamič. Ljubljana : Oddelek za agronomijo Biotehniške fakultete, 1997. - 89 sir. ; 23 cm. - (Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Suplement; 26. Agronomija). Avtor v uvodu predstavi svojo povezanost z vinogradništvom. V delu zajame celotno vinogradniško problematiko, zgodovino, katastrofo v zvezi s trtno tišjo, zaslužne vinarje in poda še bibliografijo vinogradniškega tiska. BAKAGA, Friderik Irencj Krščanski nauk za Indijance / Friderik Baraga ; (iz angleščine prevctlel Karel A. Ccglar s sodelavci ; uredil France Baraga). - Ljubljana : Družina, 1997. 349 str.; 24 cm. Spremna beseda / Franc Kode: str. (5). - Opombe pod tekstom. Slika Barage na naslovnici-1. Premišljevanja katoliškega kristjana. Uvod prevajalca / Karel Ccglar: str. 11-13. - (I/, očipvejščine v angleščino je Baragovo delo Katolik Iinamiad (1850) prevedel Pavel Prud'homme, dopolnil Alojz Shretlcn). - 2. Večne resnice. Uvod prevajalca / Karel A. Ciglar: str. 229-230. - (Iz očipvejščine v angleščino je Baragovo delo Kagige Dchwcwinan (1855) prevedel Pavel Prud'homme, pripravil Alojz Shretlcn). Prevajalec iz angleščine v slovenščino, Karel Ccglar, rojen I. 1912 v Stični, salezijanec, deluje v llamiltonu, v Ontariu v Kanadi. Po upokojitvi se je z vso delavnostjo vprcgel v predstavljanje Baragovega življenja in dela, Tako sla nasledek tega žc dve knjigi zbirke Baragiana ter prva dva prevoda iz očipvejščine. BIČ.IF. : oaza na pragu mesta (Grosuplje) / (Besedilo Andrej Sovine in Vesna Juran ; fotografije Andrej Sovine in Geodetski zavod Slovenije ; risba na naslovnici Robert Simonič). - (Ljubljana): Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1997. - (8) str. : ilustr. ; zloženka, 40 x 23 cm, zloženo na K) x 23 cm. 5000 izvodov. - Izid omogočila tudi Občina Grosuplje- Podatki o avtorjih navedeni v kolofonu. V zloženki je predstavljen naravni rezervat Bičjc pri Grosupljem, med Brezjem in Ponovo vasjo. BISKRNI časi : X ti : 1996/97 / (izbrala in uredila Irena Daugul ; ilustratorji Mateja Rol (el al.) ; avtorji Karmen Šumiga (cl al.)). - Grosuplje : OŠ I .ouisa Adamiča, 1997. - (26) f. : ilustr. ; 13 x 1.3 cm. Naklada 40 izvodov. Izdaja na recikliranem papirju. Publikacija predstavi učenec razreda z njihovimi literarnimi in slikovnimi prispevki. Izšlo v juniju 1997. BOSIIČ, Alojz Etika Upravnega dela / Alojz Bostič, Matej Košir, Vekoslav Rajh. - Ljubljana : Paco, 1997. 99 sir. : grafični prikazi ; 20 cm. Soavtor Matej Košir, živi v Grosupljem, je avtor 5, poglavja: Odnos upravnih uslužbencev do strank v postopku in do družbe kot celote. BRATINA, Lojze Križcv pot / (avtorji Lojze Bratina, Katarina Ambrož, Anton Nadrah ; zbrala in pripravila Amalija Kuri ; slike križevega pota Janez Bcrnik). - Ljubljana : Salve, 1997. - 70 str.: ilustr.; 21 cm. Avtorji navedeni v kolofonu. - Uvod ali Kako so nastali li trije Križevi poli? / Amalija Kuri: str. 3-4. Oglar, Karel - glej : Baraga, Friderik Irenej : Pire Franc CKGLAR, Ludovik Nadškof Vovk in njegov čas : 1900-1963 / Ludovik Ceglar. - Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva založba. 1993-1997. - Del 3: Leti 1961-1962 in splošna poglavja. - 1997. - 225 str. : ilustr.; 20 cm. Popravki k 2. delu knjige: str. 202. - Ocene druge knjige: str. 203-215. Avtor Ludovik Ceglar, (1917-1998) duhovnik, delujoč v San Paulu v Braziliji, je po rodu iz Stične. ( P.GI.AR, Ludovik Prošnje fatimske Gospe / Ludovik Ceglar. - Stična : Cistcrcijanska opatija, 1997. - 239 str. ; 19 cm. -' IVi u.inI. .'..i knjižnica ; št. II) Na zadnji strani platnic tudi notica p. Antona Nadraha. Avtor jc v svoji tretji knjigi o fatimski Mariji upošteval obširno literaturo o Patimi. Glavni vir so spomini vidke sestre Lucije in njena številna pisma, ki so prevedena iz izvirnika. CENTER za zdravljenje bolezni otrok (Šentvid pri Stični) Almanah oh 40. letnici zavoda v Šentvidu / uredil Pavle Kornhauscr; (avtorji Janez Zajce et al.). • Šentvid pri Stični : Center za zdravljenje bolezni otrok, 1997. - 103 str. : ilustr. ; 26 cm. Na vrhu naslovne strani: Zavod za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino dr. Marko Gcrbcc. - Tiskano v 1000 izvodih v aprilu 1997. Vsebuje zgodovino zavoda, spomine na zdravnike, pogled na sedanjost in v prihodnost ter tudi povsem strokovne članke, še predstavitev dr. Marka Gerbca (1658-1718), šolanje v zavodu ter tudi leposlovni prispevek pa precej slikovnega gradiva ; oglasni del: str. 93-101. DO grla v mulj vraščeno : antologija slovenske poezije / izbral ((in) spremna beseda) liidcj Čatcr. -Grosuplje : Mondena, 1997. - 149 str. ; 21 cm (Zbirka (sprit slovčnc ; zv. 3). Do grla v mulj vraščeno ali dodatek k antologiji slovenske poezije / Tadej Ćatcr: str. 143-148. Na zavihku ovitka notica o avtorju ter njegove besede o izboru v antologiji. Pesniki so predstavljeni z. osnovnimi podatki, razvrščeni po abecedi, od Usada Bahačiča do Alda Zcrjala, torej predvsem sedaj živeči pesniki, rojeni v letih od 1934 do 1966. DOBRI POLIP . (Dobrepoljska dolina ■ The Dobrcpolje valley) / (fotografija: Avgusta Rihar, Foto Markclj in Arhiv občine Dobrcpolje). - Dobrcpolje : Občina Dobrcpolje in Turistično društvo Dobrcpolje, (1997). Zloženka, (8) str. : ilustr.; 21 cm. Zloženka predstavi občino s turistično in gostinsko ponudbo ter kratkim opisom doline. I KIII./.AK, Ivo Kamenuj kamcnnč ... / Ivo Frbcžar ; (vybral a pfcž.il Lubor Kasal ; doslovan opatfila Magdalena VVagncrova). - Praha : Volvox Globator, 1997. - 71 str. ; 16 cm. - (Scpic ; sv. 4). Stav tohoto svčta a teto společnosti / Magdalena VVagncrova: str. 6.3-65. Osnovni podatki in slika Iva Frbežarja na zavihkih ovitkov. Prevod izbranih pesmi i/, samostojnih zbirk: Kamnaj kameno kamen besedo; Orosilo orosilo. Avlor Ivo Frbcžar, literat, slikar in oblikovalec, rojen I. 1949, živi v Grosupljem kol svobodni književnik in lastnik založbe Mondena I Kil III. Marko Friderik Ircncj Baraga (1797-1868) : svetost v dejanju / Marko Frclih. - Stična : Slovenski verski muzej, (1997). - (6 str.) : ilustr, , zloženka, 32 x 22 cm. zloženo na 11 x 22 cm. 5000 izvodov Zbornik občin Grosuplje, Ivanina Gorica, Dobrepolje XX, 1998 241 Zloženka izšla ob 200-lctnici rojstva ob odprtju razstave v Stični, v juniju 1997. Gatina - glej : Prostovoljno gasilsko društvo GLAVAN , Mihael Iz duha kulture : ob 2(10. obletnici rojstva Matija Čopa : vodnik po razstavi : Razstavna dvorana NUK, (>. - 28. februar 1997 / (avlor besedil Mihael Glavan). - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. - 48 str. : ilustr. ; 24 cm. Avtor naveden v kololonti. Predstavljeno je življenje Matije Čopa v vsej sočasnosti, njegova korespondenca ter posebej še njegovo bibliotekarsko delo, njegova dela, še dela o njem, pa še izbor iz njegove osebne knjižnice. Osebnosti spremljajo tudi upodobitve. Na razstavah v NUK-u nam NUK odkriva svojti bogastva, posebej je pomembno pa, da ob razstavah izidejo tudi vodniki, ki njihovo predslavitev ohranijo v zavesti. GLAVAN, Mihael Slovenski kulturni salon : razstava ob 250. obletnici rojstva Žige Zoisa, Razstavna dvorana NUK, 25. nov. - 24. dec. 1997 : vodnik po razstavi / (avtor besedil Mihael Glavan), - V Ljubljani : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. - 37 str. : ilustr. ; 24 cm. Avtor naveden v kololonti. Kalalog predstavi Zoisovo rodbino, njega kol razsvetljenca, naravoslovca, posestnika Icr mentorja pa tudi njegovo bogato knjižnico, pa še o kulturnem salonu in njegovem pomenu. Tudi tu avtor izstopi v nacionalnem pogledu, siij takšna razstava vedno nosi s seboj takšen naboj. Glavan. Mihael - glej . Narodna in univcrzilelna knjižnica : Naša beseda in zemljevidi slovenskega ozemlja : Trubar, Primož : Vidmar, Josip GLUVIĆ, Goraa Očetu luč, sinu ključ : (zabavna radijska igra) / Goran Gluvič. - (Ljubljana) : Radio Slovenija, Uredništvo igranega programa, (1997). - 17 f.; 30 cm. GLUVIČ, Goran Šest iger / (ioran Gluvič. - Grosuplje : Mondena, 1997. - 173 str.; 21 cm. - (Zbirka lisprit slovenc ; zv. 2). Vsebuje: Horutovo polelje ; Video klub ; Garlos; Jam Session ; Norma. Na zavihku o avtorju in delu, zadaj na ovitku slika avtorja. Zbirka v opazni knjižni opremi predstavlja njegovo dramatiko, ki je tu prvič zbrana. GLUVIČ, Goran Vrata skozi : (roman) / (ioran Gluvič ; (opremil Ivo Prbežar). - Murska Sobota : Pomurska založba, 1997. - 138 sir. ; 20 cm. (Zbirka Domača književnost). Na zavihkih spremna beseda. V knjigi je glavna oseba pisatelj (i. Lim oz. avtorjev alterego, stalna oseba v Gluvičevili kriminalkah, oh njem tudi druga slabiti oseba inšpektor Zvone Marc, naslov Vrala skozi pa opozarja na simbol časovnega in osebnostnega prehajanja. GODBA Stična 20 (Dvajset) let : Godba Stična / avtorji: Lojze Ljubic, Marta Omejce, Melita Žlajpah. - Stična : Godba Stična, 1997. - 14 str. : ilustr.; 23 cm. Ovojni naslov: 1887-1943 : 1977-1997 : 20 lei : Godba Stična. V knjižici so predstavljeni spomini, kronologija dela, kapelnika ter članstvo, tekst dopolnjujejo številne fotografi je, na zadnji sirani platnic še fotografija godbe na 3. božično novoletnem koncertu ter pesem posvečena godbi ob20-lclnici. Publikacija je izšla v maju 1997. Grosuplje glej : Bičjc : Miklič, Jože : Miillcr, Jakob : Vrcnčur, Milena HRČEK, Lojze Stari trsi vinske trte v Sloveniji / Lojze I liček, Marijan Kotar. - Ljubljana : Biotehniška fakulteta, 1997. -71 str. : barvne fotogr. ; 30 cm. IIROVATIN, Marta Gospodinjstvo : učbenih za 6. razred osnovne šole s prilagojenim programom / Marta llrovatin, Panika Pagon ; (ilustracije Sašo Jankovič in Libra Bona). - Ljubljana : Domus, 1997. -168 str. : ilustr.; 29 cm. Didaktično-mctodični napotki k učbeniku za gospodinjstvo za 6. razred osnovne šole z motnjami v razvoju: str. (137-168) - 3000 izvodov. JAKLIČ, Fran, 1868-1937 Nevesta s Korinja ; Sin / Fran Jaklič - Podgoričan ; (ilustriral France Kralj ; spremni besedili napisala Milan Šuštar in Igor Kranjc). - Celje : Mohorjeva dražba, 1997. -III: ilustr. ; 26 cm. Fran Jaklič - Podgoričan / Milan Šuštar: str. 95-103. - Risba kakor lepota misli... / Igor Kranjc: str. 105-109. -Slovarček narečnih besed in fraz / Milan Šuštar: str. III. Spremni besedi sta opremljeni še /. številnimi dokumentarnimi fotografijami. Prva knjižna izdaja Neveste s Korinja je izšla v Gorici I. 1926 v precej manjšem formatu, ta izdaja pa je povečana, jezikovno posodobljena, narečno besedje je ostalo v izvirniku, popravljene pa so tudi tiskovne napake prve izdaje. Jakličevi besedili sla plod folklorističncga gledanja na vtis, Kraljeve ilustracije niso samo dopolnilo, temveč nadgrajujejo besedilo in so dokumentacija duha Dobrcpolja. Da je knjiga izšla, je še posebej zaslužen Milan Šuštar, po rodu iz Dobrepolja. JURČIČ, Josip Deseti brat / Josip Jurčič ; (ilustriral Ivan Vavpotič ; uredil in spremno besedilo napisal Boris Paternu). -(Ljubljana) : Mladinska knjiga, 1997. - 239 str. : ilustr. : 21 cm. - (Zbirka Domen). Jurčičev Deseti brat in njegovo mesto v slovenski prozi / Boris Paternu: str. 219-233. - Opombe: str. 234-239. JURČIČ, Josip Jurij Kozjak / Josip Jurčič ; (ilustriral Uroš llrovat ; spremna beseda Stanko Janež). - V Ljubljani : Karantanija, 1996. - 133 str. : ilustr. : 21 cm. - (Zbirka Lastovka : najlepše zgodbe sveta). Josip Jurčič / (Stanko Janež): str. 121-129. (Avtor naveden v kazalu). - Jurij Kozjak, slovenski janičar / Stanko Janež: str. 130-133). Avtor barvne risbe na naslovnici in (11) črnobelih ilustracij med tekstom Uroš Ilroval. JURČIČ, Josip Tihotapec : povest / Josip Jurčič. - Ljubljana : Založniška hiša Dolenc, 1977. - 88 str,; 20 cm. (Brez ilustracij in spremne besede.) .IUVAN, Manica Konscrvatorsko-rcstavratorski poseg na stenskih poslikavah prelature Stiškcga sanoslana : specialistično delo / Manica Juvan, Vesna Obid. - Ljubljana : (M. .luvan : V Obid), 1997. - 46 sir. : ilustr.; 30 cm. KNAKEUI, Avguštin Univerzalno duhovno znanje / Avguštin Knafelj. cm. Ovojni naslov. Avtor in samozaložnik živi v Duplicah pri Cirosupljcm. Košir, Matej - glej : Bostič, Alojz - Grosuplje : (Samozaložba), 1997. - 15 str. : ilustr. ; 21 Kotar, Marijan - glej : Hrček, Lojze : Vinska trta Kralj, France - glej : Jaklič, Pran : Levstik, Fran KRALJ, Ione Tone Kralj : 191X1-1975 : (razstava slik, grafik in skulptur 'Ibneta Kralja) : Kulturni center "Srečka zbornik občin Grosuplje, Ivanina Gorica, Dobrepolje xx, 1998 243 Kosovela" Sežana, 20, november - 20. december 1997 / (besedilo ob razstavi Aleksander Peršolja ; strokovno besedilo, izbor likovnega gradiva in ureditev kataloga Igor Kranjc ; fotografije Lado Mlekuž, Malija Pavlovcc). - Sežana : Kulturni center "Srečka Kosovela", 1997. - 24 str. : ilustr. ; 30 cm. Ovojni naslov: 'Ione Kralj : grafika in slikarstvo. - Naklada 300 izvodov. Umetnost, prava domovina Toneta Kralja / Igor Kranjc: str. 2-14. S katalogom sta izšli šc razglednici: Pridiga sv. Pavla in Kmečka svatba. : Ob razstavi je izšel zelo lep katalog s precej barvnimi fotografijami slik, ki jih je največ posodila Moderna galerija, nekaj pa tudi Goriški muzej, Mirenski grad in Kostanjevica na Krki, pa še seveda fresk iz primorskih cerkva. KR/IŠNIK, Zoran Ljubljanska grafična šola / (avtorja besedila Zoran Kržišnik, Breda Škrjancc). - Ljubljana : liVVO, 1997. 245 str. : ilustr. ; 23 cm. - (Zbirka Arkade). Knjiga izšla tudi v angleščini z naslovom Ljubljana school of graphics. KUHAR, Boris Kam na dobro kosilo? : 100 gostiln, 100 kuharjev, 100 receptov / Boris Kuhar; (fotografije Boris Kuhar, celostranske fotografije Egon Kaše, fotografije Vile Podrožnik, Gradu Brdo in Restavracije Zois pa Cveto Sonc). - Ljubljana : Slon, 1997. - 223 str. : ilustr. ; 21 cm. V vodniku avtor predstavi najboljše gostilne in domačije ter najboljše kuharje. Vse gostilne je sam obiskal in njihove najboljše jedi preizkusil ter od njih izmamil vsaj po en recept, ki nam jih tu ponuja. Kuhinja je razdeljena po pokrajinah in še po letnih časih. Ttldi s to knjigo avtor potrjuje svoj sloves. LAMPIČ, Barbara Geološke, geomorfološke in hidrološke značilnosti Radenskega polja / Barbara Lampič, Aleš A. Smukni ; Računalniška kartografija Iztok Sajko. - Ljubljana : Inštitut za geografijo, 1997. - 76 str.: zvd.; 30 cm. LEVSTIK, Fran Martin Krpan / napisal Fran Levstik ; naslikal (ilustriral in opremil) Tone Kralj ; (uvodna beseda Niko Grafenaucr). - 13. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1997. - (67) str. : večinoma barvne ilustr. ; 24 x 28 cm. -(Zbirka Cicibanov vrtiljak) (Velike slikanice). 1 Ivodna beseda / Niko Grafenaucr: str. (3). Prvič izšlo leta 1954. Posamezne dosedanje izdaje niso prinašale celotne Kraljeve opreme tega dela, ta pa je veren posnetek celotne zamisli. Tudi papirje posrečeno izbran, saj daje delu vtis patine. Ilustrator 'Ione Kralj (1900 1975), slikar, grafik, frcskanl in kiparje bil rojen v Zagorici v Dobrcpolju. MEDNARODNI grafični bienalc (22 ; 1997 ; Ljubljana) 22 (Dvaindvajseti) mednarodni grafični bienalc : Moderna galerija. Narodni muzej. Galerija Tivoli, Cankarjev dom, 27.6. - 30.9. 1997 = (22nd) International Bicnnial of Graphic Art / (uredništvo kataloga, editor Breda Škrjancc). - Ljubljana : Mglc, 1997. - 346 str. : ilustr. ; 22 cm. MIKLIČ, Joži Po Grosupljem in okolici : nekdanje podobe krajev / Jože Miklič ; (izbor razglednic in starih fotografij Jože Burnar : fotografije Rok Zrnce, Jože Miklič). - Grosuplje : Občina, 1997. - 141 str. : ilustr. ; 20 x 20 cm. Avtor v obširnem uvodu prikaže urejenost oz. zakonitosti naših krajev nekdaj ter problem varovanja stavbne dediščine danes, nato pa ob reprodukcijah starih razglednic opozori na celoto in detajle krajev in naselij, ki te podobe ne nudijo več ali pa je ob vsakdanjem hitenju ne zaznamo. Slikovno gradivo jc zelo bogato. Knjiga je izšla v juliju, predstavljena jc bila 9. oktobra 1997 v Zagradcu. Avtor Jože Miklič jc domačin iz Zagradca pri Grosupljem, MULLLR. Jakob Župnija Grosuplje : ob srebrnem prazniku nove cerkve / Jakob Miillcr; (prevoda povzetka: v angleščino Alenka Klemene; v nemščino Alojzij Šuštar; loto Rok Zrncc). - Grosuplje : Župnijski urad, 1997. - 115 str.: ilustr. ; 22 cm. Glej, prebivališče Boga med ljudmi / France Šuštar: str. 5. - ("crkve gradi vera /Tirno Bohinc: str. 7-8. Avtor podaja staro zgodovino sedanje župnije, opiše stare cerkve ter gradnjo in opravo nove cerkve, izbrskal jc vse tu delujoče duhovnike ter verskemu življenju posvečene posameznike, posveti se celotnemu življenju fare, čemur središče je cerkev, od blagoslovov do gasilcev, pevcev, ključarjev, pritrkovalcev, procesij, skavtov, verouka itd. Obširna sta osebno kazalo ter seznam literature. Avtor, leksikograf Jakob Miillcr. rojen I. 1941, jc domačin iz Grosupljega. NADRAII, Anton Betlehemski ogenj : Jezusova dvalisočlelnica / Anion Nadrah ; (spremno hesedo napisal Taras Kermauncr). - Stična : Cistcrcijanska opatija, 1997. - 128 str. ; 19 cm. - (Bernardova knjižnica ; št. 1(1). Zbirki na pot / Taras Kermauncr: str. 123-124.. Na zadnji strani platnic notici T. Kcrmauncrja in Antona Štrlela o knjigi. Pesmi A. Nadraha z versko tematiko so razdeljene v dva cikla: Jezusova dvatisočletnica in Minljivost in večnost. NADRAII, Anton Klic Marije iz Fatimc / Anton Nadrah. - Stična : Cistcrcijanska opatija, 1997, - 78 str.; 17 cm. NADRAII, Anton Klic Marije iz Fatimc/ Anton Nadrah. - Druga, izpopolnjena izdaja. - Stična : Cistcrcijanska opatija, 1997. - 8(1 str. ; 17 cm. Prva izdaja je v mesecu dni pošla, zato je avtor izdal razširjeno izdajo z nekaj opombami in dodatki. Nadrah, Anton - glej: Bratina, Lojze NAJBOLJŠE Sale: Mujo& I laso / zbral, izbral in uredil ((ter) spremna beseda) .letin .1. Prbežar s sodelavci uredništva ; (ilustracija na naslovnici Ivo Prbežar). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 127 str. ; 17 cm. - (Zbirka Dionysos ; zv. 3). Uvodnik / Jcan J. Prbežar in sodelavci: str. 7-9. NAJBOUŠE šale: najbolj smešne, najbolj neokusne, najbolj nesramne in novoletne šale. Del I / zbrala, izbrala in uredila Jcan J. Prbežar in Janez Žalik s sodelavci uredništva ; (spremna beseda Jcan J. Prbežar in sodelvci ; ilustracija na naslovnici Ivo Prbežar). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 127 str. ; 17 cm. - (Zbirka Dionysos; zv. 5). Uvodnik / Jcan J. Prbežar s sodelavci: str. 7-9. NAJBOLJŠE šale o hlondinkah /zbral in izbral in uredil ((ter) spremna beseda) Jcan .1. Prbežar s sodelavci uredništva ; (ilustracija na naslovnici Ivo Prbežar). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 127 str. ; 17 cm. - (Zbirka Dionysos ; zv. 1 j. Uvodnik / Jcan J. Prbežar in sodelavci: str. 7-9. NAJ BOLJŠE šale o natakarjih, gostilnah, restavracijah in pivu / Zbral, izbral in uredil ((ter) spremna bcscda( Jcan J. Prbežar s sodelavci uredništva ; (ilustracija na naslovnici Ivo Prbežar). - Grosuplje : Mondena. 1997. - 127 str ; 17 cm. - (Zbirka Dionvsos ; zv. 6). Uvodnik / Jcan J. Prbežar in sodelavci: str. 7-9. NAJBOLJŠE šale o odvetnikih / zbral, izbral in uredil ((ter) spremna beseda) Jcan J. Prbežar s sodelavci uredništva ; (ilustracija na naslovnici Ivo Prbežar). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 127 str. ; 17 cm. - (Zbirka Dionysos ; zv. 2). Uvodnik / Jcan J. Prbežar in sodelavci: str. 7-9. Ovojni naslov: Najboljše šale 0 odvetnkih in ostalih pravnikih. NAJBOLJŠE šale o šoli, učencih in učiteljih / zbral, izbral in uredil ((ter) spremna beseda) Jcan J. Prbežar s sodelavci uredništva ; (ilustracija na naslovnici Ivo Prbcžarj. -Grosuplje : Mondena, 1997. - 127 str. ; 17 cm. -(Zbirka Dionysos; zv. 4). Uvodnik / Jcan J. Frbcžar in sodelavci: str. 7-9. NARODNA in univerzitetna knjižnica (Ljubljana) Trije glagolski fragmenti iz zapuščine barona Žige Zoisa / (urednik Mihael Glavan ; spremna študija Janez Zor). - Faksimile. - Ljubljana : DZS, 1997. - 1 mapa : ilustr. ; 33 cm. Podatki 0 naslovu in avtorjih povzeti iz kolofona spremne študije. - Faksimile po izvirnih rokopisih Nt J K, Ms 365/5. V sto numeriranih izvodih je izšla faksimilirana, barvna izdaja treh glagolskih spisov, med njimi največkrat navajanj ljubljanski homiliar. Izdajo je oblikoval Lucijan Bratuš. Tudi pri tem faksimilu je Sodeloval kot urednik Mihael Glavan. NAŠA beseda in zemljevidi slovenskega ozemlja : vodnik po razstavi: Ljubljana, Razstavna dvorana NUK, 2(1. maj - 30. junij 1997 / ((organizatorja) Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (in) Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije ; uredil Mihael Glavan). - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. - (40) str. : ilustr.; 30 cm. Na hrbtni strani ovitka tudi naslov: Slovcnian literature and maps of Slovcnian tcrritory : exhibilion guide. Vzporedno slovensko besedilo in angleški prevod. Vsebina: Mejniki v razvoju slovenske besede in knjige / avtor Mihael Glavan ; prevod v angleški jezik Polona Glavan. bnago Sloveniac / avtor Vcselin Miškovič ; prevod Dunja Kalčič. Razstavo oh Evropskem mesecu kulture v NUK-u je pospremil ta katalog, kjer g. Glavan lepo poda vso zgodovino slovenskega zapisanega in tiskanega jezika. Publikacija, tudi zaradi vzporednega angleškega prevoda, predstavlja legitimacijo našega naroda in duha v današnjem svetu. NUČIČ, France Sodni umor poslednjega domobranca / France Nučič. - Dobrcpoljc (Struge) : (samozaložba), 1997. - 51 str. : ilustr. ; 20 cm. Ovojni naslov. - Na naslovnici fotografija Alojza Tčkavea, zadaj fotografija kipa Franceta Balantiča v San Justu. Avtor podaja časovni oris ter zapisnik zaslišanja, obtožnico in sodbo 'poslednjega domobranca' Alojza Tckavca iz Rapljevega pri Strugali, obsojenega na drugem kočevskem procesu, 28.5.1948, ustreljenim 23.9.1948. OSNOVNA šola Ferda Vesela (Šentvid pri Stični) Trideset let dela v novi šoli : dve stoletji šole v Šentvidu pri Stični / (brošuro so pripravili Jernej Lamprct ct al.). - Šentvid pri Stični : Osnovna šola Ferda Vesela, 1997. - 45 str. : ilustr. ; 25 cm. 400 izvodov. - Izšlo v maju 1997. Publikacija prinaša zgodovino šole od ustanovitve do sedanjosti, spomine bivših učencev, kratko biografijo slikarja Ferda Vesela (1861-1946), seznam zaposlenega osebja v novi šoli ter precej slikovnega gradiva. PEROVŠEK, France Sveži veter iz preteklosti : dopolnilo h knjigi Moja resnica / France Perovšek. - Ljubljana : Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997. - 25 str. : fotografije ; 23 cm. - (Partizanski knjižni klub ; knj. št. 26). PEROVŠEK, France Moja resnica : spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani / France Perovšek. - Dopolnjena izdaja. I .juhljana : Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997. - 337 str. : ilustr. ; 24 cm. -(Partizanski knjižni klub ; knj. št. 18a). Prva izdaja je izšla leta 1995. PEZDIRC, Zmago THčrkovni slovar / Zmago Pezdirc, Robert Kodrič, Boštjan Ovsenck. - Šmarje -Sap : Razvedrilo, 1997. -76 sir. ; 21 cm. 76 paginiranih strani, tekst samo do str. 68, dalje strani za beležke. Prvi naj načrtno zbrani Iričrkovni ugankarski slovar gesel, ki ga bodo veseli predvsem reševalci križank, i/delali in Izdali so ga sodelavci križankarskega središča v Šmarju-Sapu.. 1'IRC, Franc Pesmi misijonarja Franca Pirca / Franc Pire ; zbral in uredil (ter spremne besede napisal) Karel A. Geglar. - Ilamilton (Ontario, Canada) : (samozaložba : Slovenska župnija svetega Gregorja Velikega), 1997. - 75 str. ; 22 cm. Ovojni naslov: Franc Pire: Pesmi. - Beseda na pol / Š. K. (Štefan Križnik): sir. (3). Na naslovnici slika Pirčeve violine. Urednik predstavi življenje misijonarja Franca Pirca (1785-1880), njegovo pesnjenje in namen le njegove dejavnosti ter ponalisne vse njegove znane pesmi (21 pesmi) z opombami ter še Pojasnilo k pisavi v slovenskem jeziku (bohoričici). Pater Štefan Žcrdin z Rakovnika, Ljubljana, je knjigi dodal še 4 strani dolgo spremno besedo s predstavitvijo Pirca in Ccglarja ter dodaja na novo najdeno 22. pesem z naslovom Poslavljanjc z Ameriko. POLIČ, Radko Gospod polkovnik & Berlincr Trač : od Rožnega doki do Stružnega vrha : (nenavadno življenje Toneta Gorjanca od 1919-1988 - zgodovina, mir, vojna, disidentstvo, erotika, smrt, neskončnost in nekaj znanstvene fantastike) / Radko-Jožc Polič in Vasko-Vasilij Polič. - Izola : Desk, 1997. -317 str. ; 2(1 cm. Vasilij Polič je po očetovem pripovedovanju opisal čas od rojstva do leta 1941 ter opisal eno od možnih razlag očetove smrti v letu 1988, vmesni čas opiše sam Radko. Avtor Radko Polič je živel z družino tudi v Grosupljem. PREGL, Sanja Ferdinand : (roman) / Sanja Prcgl ; (spremna heseda Goran Gluvič ; ilustracija na naslovnici Arjan Pregl). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 111 str. ; 20 cm. - (Jurčičeva zhirka ; let. 5 , št, I) Spremna beseda / Goran Gluvič: str. 106-107. Na zavihku spredaj slika avtorice, na zavihku še ponovljena spremna beseda Gorana Gluviča. PREGL-KOBE, Tatjana Boginja mojih sanj: venec nonetov /Tatjana Prcgl Kobe ; (spremna beseda Ciril Zlobce). - 2. izd. - Grosuplje : Mondena, 1997. - 129 str. : 17 cm. - (Zbirka Bos / Mondena ; 2). Poetska notranja drama kot cksistcncionalna izkušnja / Ciril Zlobec: str. 117-129. Ovitek je oblikoval Arjan Prcgl. Na zavihku spredaj slika avtorice, zadaj odlomek iz. spremne besede. Prva izda jajc izšla I. 1988. PREGL-KOBE, Tatjana Nemira polno jabolko : vence nonetov / Tatjana Pregl Kobe ; (spremna beseda Ivo Svetina). - 2. izd. -Grosuplje : Mondena, 1997. - 130 str. : 17 cm. - (Zbirka Eoa / Mondena ; I). Rokopis izpraznjenega prostora / Ivo Svetina: str. 117-130. Ovitek jc oblikoval Arjan Prcgl. Na zavihku ovitka spredaj slika avtorice, zadaj odlomek iz spremne besede. Ponatis iz leta 1986. PREGL-KOBE, Tatjana V kiklopincm očesu : venec nonetov / Tatjana Prcgl Kobe ; (spremna beseda Franci Zagoričnik). -Grosuplje : Mondena, 1997. - 1.37 str. : 17 cm. - (Zbirka Bos / Mondena ; 3). Fnooka v čarnem risu / Franci Zagoričnik: str. 117-137. Ovitek oblikoval Arjan Prcgl. Na zavihku ovitka spredaj slika avtorice, zadaj odlomek iz spremne besede. PROSTOVOLJNO gasilsko društvo Gatinn 7(1 (Sedemdeset) let POD Gatina : 1927-1997 / (uredil Marjan Adamič ; avtorji Dušan Rus (ct al.)). -Gatina : (Prostovoljno gasilsko društvo), 1997. - 63 str. : ilustr. ; 20 cm. Knjiga prikaže zgodovino društva, nov prapor, seznam članstva, vsebuje pa tudi: Spomini na Gatinn. Ubito in njune ljudi / France Adamič: str. 27-38; Nekaj iskrivih prigod iz daljne in bližnje preteklosti ali Čemu se smejejo Gatinei: str. 39-43. Strani 45-6.3 predstavijo oglasni del. Radensko polje - glej : Lampič, Barbara SKAVT naj bo : posebna izdaja / uredil Vztrajni Koala (Miha Oblak) ; naslovnica Progasta Žolna. -Grosuplje : Stcg Grosuplje 1 (ZSKSS), 1997. - 127 str. : ilustr. ; 10x8 cm. Izšlo v malem srpanu 1997. Naslov v zaglavju: Skavt naj bo - pesmi. Pcsmarictt prinaša zbir spevnih pesmi za potrebe skavtov, saj je samo posebna izdaja glasila skavtov v Grosupljem z istim naslovom. Pesmi so urejene po abecedi. V zaglavju znak pokaže na tematiko pesmi. Somrak, Jožica - glej: Zdravje v živi hrani Stična - glej : Godba Stična : Juvan, Manica : VrcnCur, Milena SVETOVI narave / (avtor Peter Moorc ... (el al.); spremna beseda Thomas E. I ,ovejoy ■ uredil Tbny I ia ; ilustracije Dtincan liaird Publishcrs ; fotografija različni avtorji ; prevod Marinka Mrak) Grosnplk Mondena, 1997. - 142 str. : ilustr.; 29 cm. Avtorji posameznih poglavij navedeni v kazalu. - Uvodna beseda / Thomas F. Lovejoy: str. (6-7) Vključuje štirinajst /.gibljivih panoram svetovnih habitatov. Na zadnji strani platnic še beseda Nade Pavšer knjigi ter notici o uredniku in avtorju spremne besede. ŠKUICA, Angelca Šopek cvelja in trnja / Angelca Škufca. - Stično : Cistcrcijanska opatija, 1997. - 208 str, ; 19 cm. -(Bcrnardova knjtznca ; št. 12). Knjigi na pot / Anton Nadrah: str. 5-6, - Na zadnji strani platnic šc notica Antona Nndraha o knjigi. Vsebuje 1(14 zgodbice z verskopoučno vsebino, ki so bile najprej objavljene v Prijatelju, Ognjišču in Kmečkem glasu. Avtorica je biki rojena 20. decembra 1932 na Spodnjem Brezovom pri Višnji Gori. Šentvid pri Stični - glej : Center za zdravljenje bolezni otrok : Osnovna šola Ferda Vesela : Tkbor slovenskih pevskih zborov Škrjanec, Breda - glej : Kržišnik, /.oran : Mednarodni grafični bienale TABOR slovenskih pevskih zborov (Šentvid pri Stični) Pojo naj ljudje : osemindvajseti lahor slovenskih pevskih zborov / (uredil Ilija Bregar; (avtorji) Jože Kores cl al.). - Šentvid pri Stični : Tabor slovenskih pevskih zborov. 1997. - 45 str. : iluslr. + oglasni del ; 23 cm. TRUBAR, Primož Ičcgisler vnd summariseher Innhall, aller der VVindischen Buchcr, die von Primo Trubcio biss nulT diss 1561. .lar in Trnek geben deind, ... - Paksimile. - Ljubljana : Slovenska knjiga, 1997. - (24) str. ; 20 cm. -(Monumenta Slovenica ; 7). - (V kolofonti tudi slov. nasl.l Register in kratka vsebina vseh slovenskih knjig, kijih je Primož Trubar do leta 1561 dal v lisk...). - Popoln faksimile izvirnika - unikata s sg. R 7616, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. - Faksimile in komentar v škatli 4 x 29 x 23 cm. Bibliofilska izd. v 450 oštevilčenih izvodih, dodatno natisnjenih 50 izvodov za potrebe založbe. - Izvirna izdaja: Tubingcn, 1561. —Commcnlarium. Register in kratka vsebina... / Primož. Trubar ; prev. Anton Janko: str. 9-24. Trubarjev Register - Truhcrs Register = Thihar's Register / Mihael Glavan: str. 25-39, 45-62, 67-K3. Tudi pri tem faksimilu naše proteslanlike je aktivno sodeloval poznavalec in varuh največjega fonda slovenskih knjig 16. stolelja, Mihael Glavan, kije v komentarju predstavil vso zgodbo o tej pomembni knjižici, naši prvi bibliografiji. TRUBAR, Primož Try duhouake pcissni : v ti eni, ic tc cerquc hoshvc ... / od Primoshn Truhcria sloshcne. - Paksimile. -Ljubljana : DZS, 1997. - (33) str. ; 16 cm (v škatli 24 cm). Paksimile po izvodu v (NB VVicn, sign. 396.057-AM). - Izvirna izdaja: V Tibingi, 1575. Trubarjeve Tri duhovske pesmi / Mihael Glavan. Pesmarico s tem naslovom, čeprav prinaša štiri Trubarjeve, šesl Dalmatinovih in eno Schvveigerjevo pesem, je Trubar pod najbrž načrtovanim naslovom izdal I. 1575 v Tiibingenu. Ohranjena sla samo dva primerka, na Dunaju in v Tiibingenu, Fakaimilirana izdaja šteje sto oštevilčenih izvodov, je skupen projekt založbe DZS, tiskarne Jože Moškrič ter NUK-a, spremlja pa jo spremna študija poznavalca Mihaela Cilavana. VE LIKANJE, Joža Slovenika : katalog poštnih znamk : 1997/1998 / (avtor besedila in idejne rešitve) Jože in Miloš Vclikanjc; (likovna in grafična obdelava) Martin Vclikanjc. - (5. dopolnjena izd.) Ivanina Gorica : Jože Vclikanjc. 1997/1998. - 93 str. : ilustr. ; 24 cm. Ovojni naslov. - 1500 izvodov. - Uvodna beseda / .lože Vclikanjc: sir. (3). Zajele so vse znamke, ki so vezane na Slovenijo po geografskem, kulturnem, umetnostnem, političnem, športnem in zgodovinskem pomenu, večino kataloga pa sestavlja katalog znamk države Slovenije. Katalog spremlja jo še barvne fotografije. Publikacija je izšla v decembru 1997. VIDMAR, Josip Pisma Karmcli Kosovel / Josip Vidmar; (za tisk pripravil Mihael Glavan ; spremne besede Mihael Glavan. Janez Vrečko, Lučka Čchovin). - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1997. -137 str. ; 19 cm. Josip Vidmar in Karmela Kosovel / Mihael Glavan: sir. 73-110. - Karmela Kosovel in dvajseta leta / Janez Vrečko: str. 111-125, - O Karmcli Kosovel / Lučka Čchovin: sir. 127-137. Na naslovnici slika Karmeline in Srečkove scslre Anice, zadaj J. Vidmarja, ovitek izrezan, zadaj na ovilku tudi Vidmarjevo pismo. Prvi del - pisma, je tiskan na obarvanem papirju. Spremne besede predstavijo predvsem odnos Josipa Vidmarja do Karmelc Kosovel, sestre Srečka Kosovela, v vsej polnosti. Mihael Glavan analizira še vsako pismo posebej. VINSKA trta : naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda : najstarejši registrirani trsi v Sloveniji / na podlagi strokovne ekspertize priredila Lojze 1 Irček , Marijan Kolar; (slikovno gradivo fototeka L. I Irčck). -Ptuj : Slovenska vinska akademija Veritas, 1997. - 47 str. : večinoma barvne fotograf. ; 21 cm. - (Knjižna zbirka Vcritas). V publikaciji je opredeljeno mesto vinske trte v rastlinskem svetu, podana je zgodovina vinogradništva pri nas, določanje starosti trsov, sledi pa opis 11 lokacij najstarejših trsov različnih sort trte, opisom so dodane številne fotografije. VRKNČUR, Milena V navkrižnem ognju : Grosupeljsko in Stisko okrožje OP : 1941-1945 / Milena Vrcnčur, Ivan Križnar. -Ljubljana - Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997. - 394 str, + (28) pril. : ilustr. ; 20 cm. - (Knjižnica OF ; št. 20. Partizanski knjižni klub ; št. 25). Na zavihku spredaj sliki in biografiji avtorjev, zadaj odlomek iz recenzije. Delo predstavi gospodarsko, kulturno in politično življenje zajetega območja pred vojno, predvsem pa izpostavi nastanek in širitev organizacij osvobodilnega gibanja ter analizira vzroke, ki so povzročali vedno večji razdor med prcbivalslvom. Prvih devet poglavij, ki zajemajo obdobje od začetka vojne do velike nemške ofenzife v oktobru leta 1943, jc napisala Milena Vrcnčur, naslednjih osem, ki zajemajo dogajanja do konca vojne, pa Ivan Križnar. Soavtorica Milena Vrcnčur iz Stične jc ravnateljica Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. VVECin ERSBACII, Rado Informatika : učbenik za L, 2. in .3. letnik srednjih šol / Rado VVcchtersbach in Marija Lokar. - Ljubljana : DZS, 1997. - 187 str. : ilustr. ; 26 cm. Avtor živi v kraju Smarje-Sap. VVTNKLER, Venceslav Mladec Dragožit : zgodovinska povest za mladino ;(spremna beseda Črtomir A. Šinkovec in Ivo Frbcžar ; ilustracije Ivo Frbcžar). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 127 str. : ilustr. ; 21 cm. - (Zbirka Zlata nit ; št. 3). Nekaj zgodovinskih pripomb / Črtomir A. Šinkovec: str. 5-8. - Spremna beseda / Ivo Frbcžar: str. 126-127. Prva izdaja je izšla I. 1946 z ilustracijami Lojzeta Spacala pri Gregorčičevi založbi v Trstu. Tu so ponatisnjene pripombe Č. Šinkovca, lastnik založbe pa podaja razloge za ponatis dela. V knjigi so ilustracije črno-hclc, na naslovnici pa jc barvna, na zadnji strani platnic sta pa šc notici o knjigi. ZAJC - JARC, Mihaela Pozdrav iz Višnje Gore / Mihaela Zaje - Jarc : (ilustracije Janez Kastclic). - Višnja Gora : samozaložba. 1997. - 34 str.: ilustr.; 16 cm. Ilustrator naveden na str. (35), tudi notica o njem. Zadaj kot zavihek dodani dve Kastcličcvi razglednici Višnje Gore. Avtorja, pesnica in ilustrator, domačina iz Višnje Gore, sc posvetita kraju, okolici, legendam in spominom in knjižica kar diši po domačnosti in prijaznosti. Zaje - Jarc, Mihaela - glej : Zalar, Sandi ZAKRAIŠEK - (KOVAČ), Karolina Mi smo del narave (pesniška zbirka) / Karolina Zakrajšck ; (ilustracije Marijan Tršar). - Maribor : Drumac, 1997. - 216 str. : ilustr. ; 21 cm. - (Zbirka Naše poti ; knjiga 27). Spremna beseda / Janez Švajnccr: str. 7-8. Življenjepis: str. 5 (s sliko). - 300 izvodov. Barvna slika na naslovnici jc delo Julke Drobnič. Pesniška zbirka jc razdeljena na šest ciklov, vsakega uvaja ilustracija Marijana Tršarja. Tematsko so zaokroženi v navezanost na dom, umirjenost in družbeno angažiranost. Knjiga jc bila predstavljena 12. decembra 1997 v Knjižnici Grosuplje. Avtorica, rojena I. 1924, v vasi Kužcljevcc pri Zagradcu, živi v Grosupljem. ZALAR, Sandi (Koledar) 1998 / (avtor(ica) ilustracij Sandi Zalar; avtor(ica) pesmi Mihaela Zajc-Jarc ; spremna beseda Mirko Jutcršek). - Ljubljana : Ripo, (1997). - (14) f. : ilustr. ; 49 x 33 cm. Nekaj misli 0 in ob koledarju Sandi Zalar / Mirko Jutršek: str. (14). - Notici o avtoricah na str. (14). - Podalki navedeni v kolofonii. Ihistrntorka Sandi Zal ar je s svojimi ilustracijami l likovno izpovednostjo pove/ala 13 pesmi iz zbirke Vrba nad tolmunom ustvarjalke Mihaele Zaje-Jarc. Likovna izraznost posameznih predstavitev meseeev, ki se napaja ob liričnosti, povednosti, mitičnosli, otožnosti in simboličnosti povezave s pesmimi, je občutena in daje vtis, da sta tu ustvarjalki zatrepetali ob istih strunah. Podobe, kjer se je likovniea izpovedala, govorijo o njenem svojskem stilu, ponekod pa spominja na Krcgarjcva barvna okna in celo na Mersada Bcrbcrja. S svojo kaligrafsko pisavo jc besedilo vtkala v okvir slike, v podobo samo ali ga podala v posamezni kaseti slike. ZDRAVJE v živi hrani: izpovedi presnojedecv / (zbrala) Jožica Somrak. - Ljubljana : samozal. J. Somrak, 1997. - 126 str. ; 21 cm. Na zadnji strani platnic ima besedo Da rio Cortcse. Knjiga v uvodnem razmišljanju in s številnimi izpovedmi posameznikov prinaša nov pogled na hrano in proces hranjenja. Jožica Somrak živi v Grosupljem. ZEBRE, Zdenka V čudežni svet in nazaj : fantazijska povest za mladino / Zdenka Zebre ; (spremna beseda Tone Pavček ; ilustracije Ivo Frbežar). - Grosuplje : Mondena, 1997. - 181 + (3) str.: ilustr.; 21cm. - (Zbirka Zlata nit ; št. 4). Šentjanževo Zdenke Zebre / Tone Pavček: str. (18.3-184). Barvna ilustracija na naslovnici, na zadnji strani platnic še notici 0 knjigi. Ilustracije Iva Frhcžarja po svoji plati simpatično približajo mladostnikom vsebino dela. Seznam večjih založb m njunih knjižnih zbirk 1996 Cistercijanska opatija Stična Bernardova knjižnica: Št. 6: Nadrah, Anton: Bodi z menoj 7: Nadrah, Anton: Marijina sporočila. 1 8: Nadrah, Anton: Marijina sporočila. 2 9: Silvester, Marta: Skupaj na poti Izven zbirk: - Bachler, Kathc: Dobro mesto - Studenec žive vode : molitvenik Mondena Jurčičeva zbirka: Letnik 4: št. 2: Cestnik, Marc: Maja 4: Pregelj, Scbaslijan: Burkači, skrunilci in krivoprisežniki Letnik 5: št. 2: Titan, Robert: Portal Mondcnin NN. Žepna knjiga Papisa (nešteta zbirka) - Glnvič, Cioran: Sprejmi valček z zaprtimi usti - Simčič, Marko: Trinajsti otok Zbirka Arion: Letnik 3: št. I: Shaker, Miša: Zvezde v pritličju Zbirka Prima: Št. 2: Tbšar, Metka: Namesto pravljice 3: Jakopancc, Irena: Srce v ponvi Izven zbirk: - Jurčič, Josip & Smole, Barica: Janez Grcmčič - Zupan, Danijela: Nabcri mi ledenih rož - Zebre, Zdenka: Kamen na srcu 1997 Cistcrcijanska opatija Stična Bcrnardova knjižnica: Št. 10: Nadrah, Anton: Betlehemski ogenj 11: Ccglar, Ludovik: l'ro.šnje iatimske Gospe 12: Škulea, Angelca: Šopek cvetja in trnja I/ven zbirk: - Nadrah, Anton: Marija iz Falimc - Nadrah, Anton: Marija iz Fatime. Druga, izpopolnjena izdaja Sozaložništvo: - Svoljšak, Drago: Virsko mesto Mondena Jurčičeva zbirka: Letnik 5, št. 1: Prcgl, Sanja: Ferdinand Zbirka Dionysos: Zvezek I: Najboljše šale o blondinkah 2: Najboljše šale o odvetnikih 3: Najboljše šale : Mitjo & I laso 4: Najboljše šale o šoli, učencih in učiteljih 5: Najboljše šale: najbolj smešne, najbolj neokusne, najbolj nesramne in novoletne šale. Del I. 6: Najboljše stile o natakarjih Zbirka Los Št. I: Pregl-Kobc, Tatjana: Nemira polno jabolko 2: Prcgl-Kobe, Tatjana: Boginja mojih sanj 3: Pregl-Kobc, Tatjana: V kiklopinem očesu Zbirka bspril slovčnc Zvezek 2: Gluvič, Goran: Šest iger 3: Do grla v mulj vraščeno Zbirka Zlata nit Št. 3: VVinklcr, Venccslav: Mladec Dragožit 4: Žcbre, Zdenka: V čudežni svet in nazaj Izven zbirk: - Svetovi narave "...Shira samostanska urama je v teh polnočnih trenutkih negibna, /brana kakor v pričakovanju: le zdaj pa zdaj se dotakne teme rahlo valovanje, duh Časa je v njej: Časa, ki je bil, ki ho in ki je..." Mihaela Jare. Ure (Mentor, 28, 194(1-41, št. 8/1(1, sir, 257.) MIHAELA JARC-ZAJC - BIBLIOGRAFIJA Drugo Samec Gospa Mihaela je pustila in pušča pečat svojega delovanja na različnih področjih. Najprej v Ljubljani do konca vojne z i/branimi recitacijami ob različnih kulturnih večerih (29.1.1940: 125. obletnica rojstva Lermontova v dvorani Francoskega instituta; 6.V. 1940: Dcklamacijski večer Ruske malice; 17.111.1941: Drugi bralni večer Literarnega drušlva v dvorani Delavske zbornice; 29.XI.194I: dala je pobudo za drušlvo "Skiipspravljcnje lepeh umetnost", ki je živelo v izjemnem času na 13 zborovanjih (29.11.1941 do 8.3.1942)), prijateljevala je z izjemni mi osebnostmi kulturnega okolja (S. Šali, F. Goršc. .1. Kaslclic, pesnici L. Novy in V. Taufer..). Po preselitvi v Višnjo Goro je posredovala etnološke informacije za Narodopisni inšlitul in Glasbcnonarodopisni inštitut na SAZU. domoznanske podatke o Višnji Gori dr. Romanu Savniku za Krajevni leksikon Slovenije, v kraju samem sodeluje ludi v okviru Kulturnega društva Janez. Cigler ob proslavah, razstavah, pogovorih. Njena publicirana dejavnost obsega: poezijo, prozo in narodopisne ter domoznanske prispevke. 362 Socialno skrbstvo Lin starček je živci... / Mihaela Zaje - Klasje (Ivančna Gorica), 2. 1996, št. 6 (jun.-jul.), str. 18. (Judi v Višnjnn, 1996, št. 8 (julij), sir. 10-11, (O nuđenju pomoči ostarelim in organiziranju le pomoči). 392/394 + 398.2 Narodopisje 100 lel ženskega ročnega dela v Višnji gori / Mica Jarc. - KolMD 1965. str. 17.3-175 : ilustr. Kmečka hrana v okolici Višnje gore / Mihaela Jarc. - KolMD 1968, str. 125-129. (Tudi v: Duhan iz. Višnje Ciore, 1993). Oponašanje zvonov v Višnji Gori / Mihaela Zaje - Glasnik SED, 12, 1971, Št, 4, str. 34. Ličkali bomo / Mihaela Jarc. - Nova mladika, 3, 1972, št. 9, str. 335-339 : ilustr. Dve kolednici iz. Lcskovca pri Višnji gori / zapisala Mihaela Zaje ; zapel Jože Štrumlcj. - Gdasnik SED, 14, 197.3, št. 3/4, str. 26. Iz naše zakladnice : čudna zabela / Mihaela Zaje - Glasnik SliD, 14, 1973, št. 3/4, str. 27. (Z razlago termi nologije delov kmečkega voza). Iz. nižav in težav poverjenika MD / Mihaela Jarc. - MKol 1973, str. 80-82 : iluslr. Pregovori i/, okolice Višnje gore / zapisala Mihaela Jarc. - ZOG 7, 1975, str. 295-296. Iz. dedovc knjige : opis moje oprave, v mojem osemnajstem letu/ Mihael Omahen (1855-1942); (izbrala) Mihaela Jarc.-ZOG 7, 1975, str. 296. Poznale Višnjo goro? / M. Jare - Družinska pratika 1977, str. 102-105. (Višenjskc anekdote in pregovori). Pregovori iz. Višnje Gore - zbrani v letu 1978 / Mihaela Jare-Zajc. - Višnjan (Višnja gora), 1980. št. I (april), str. 23. Pregovori i/, okolice Višnje Gore / Mihaela Zaje - ZOG 16, 1990, sir. 198. Zafrkljivke o polžu in ložbe za venčkom : pripovedi iz Višnje Gore / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (februar), str. 12. Vremenski pregovori i/. Višnje Gore / Mihaela Zaje - Naša skupnosl (Grosuplje), 17, 1991, (junij), sir. 12. V Kriško vas in nazaj : višenjski potopis / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (oktober), str. 6. Dvej i/. Višje Gore. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (oktober), str. 6. - (Brez podpisa). (Dve šali v narečni obliki). Pri ohcclni kuharci : zgodba iz naših krajev/ Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (november), str, 5. Poznojcscnski lirski zapis : še imamo ljudske pripovedovalec / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (29. november), str. 5. Kako so na Spodnjem Brezovem Marijo nosili: običaji naših krajev / Mihaela Zaje. Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (20. decembra), str. 12. Ali veste, kaj je to višenjski duhan? : pust okroglih ust / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1992, (6. marca), str. 11 (Tudi Jedilnik iz. Višnje Gore in Recept iz Višnje Gorč). Spominčice iz Višnje Gore / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1992, (23.10.), str. 7 . Duhan iz Višnje Gore / (zbrala) Mihaela Zajc-Jarc ; (ilustracije Janez Kastelic). - Ljubljana : Kmečki glas, 1993. - 167 str. : ilustr.; 21 cm. - (Zbirka Glasovi ; knj. 7). - Beseda o knjigi / Marija Stanonik: str. 5-7. - O zapisovanju / Vera Smole: str. 155-156. - Slovarček : težje razumljive narečne besede iz pripovedi: str. 158-162. - Ilustracija pokrajine na spojnih listih. "Rozctlni" * iz Višnje Gore / Mihaela Zajc-Jarc. - K srcu (Maribor), 1993, str. 191-194. Pust v Višnji Gori / Mihaela Zajc-Jarc. - K srcu (Maribor), 1993, str. 194-197. Dve višnjanski / Mihaela Zajc-Jarc. - Družinska pratika, 1994, str. 177. Višnjanje, pohitimo! / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 19, 1994, št. 3 (23. marec), str. 9. Višenjski zimzelen / Mihaela Zajc-Jarc. - V Višnji Gori : (Samozaložba), 1996. - 111 str. ; 30 cm. -Izšlo v 300 izvodih. - (Zbirka leposlovnih, domoznanskih in narodopisnih prispevkov od I. 1965-1996). Pustni sprevod / Mihaela Zajc-Jarc. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. I (jan.), str. 6 : ilustr. (Odlomek iz dela Višenjski zimzelen). Zakaj pa ne v Črnclo? / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. 5 (maj), str. 9. Višenjski pregovori o starosti / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. 6 (jun.-juk), str. 18. (Tudi v Višnjan, 1996, št. 8 (julij), str. 11). Tolažba za letošnjo (!) deževje / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1996, št. 10 (nov.), sir. 10-11. Kolcdnica za tepežni dan : (stara ljudska). - Višnjan (Višnja Gora), 1996, št. 11 (december), str. 8. Višenjski Šuštarji / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 3 (marec), str. 11. (O čevljarjih, dodana zgodba z naslovom Paj /Panj/ v narečnem zapisu.). (Tudi v Višnjan, 1997, št. 12 (marec), str. 15-16). Kolcdovanjc / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 12, str. 9. Višcnjskc košarice. - ZOGID, 20, 1998, str. (v tem zborniku). 504 : 656 Okolje - ceste Črna Višnja gora : pisma bralcev / Mihaela Zaje. - Delo, 21, 1979, št. 287 (11.12.), str. 10. (Divjanje šoferjev tovornjakov in gradnja ceste). Škoda je tudi Višnje Gore : pisma bralcev / Mihaela Zajc-Jarc. - Delo, 29, 1987, št. 192 (20.8.), str. 5. (Cesta). Bob v Višnji Gori : pisma bralcev / Mihaela Jarc-Zajc. - Delo, 31, 1989, št. 93 (21.4.), sir. II. (Gesla, promet). Mačehovski odnos do Višcnjskc doline : pisma bralcev / Mihaela Zaje. - Delo, 32, 1990, št. 118 (23.5.), str. 11. (Cesta, tovornjaki, peskokop). Vsaj toliko kol bizonom in kamelam / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 19, 1994, št. 7 (26. september), str. 8. (Pismo o krivicah Višnjanom ob gradnji avtoceste). Grilov je preveč / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1995, št. 3 (oktober), str. 7. (Cesta in tovornjaki dvojniki). Cestni utrinki iz naše doline / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1996, št. 5 (februar), str. 1.3. (Sneg, pluženje, obvozi). Peskokop, znova peskokop / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1996, št. 8 (julij), str. 11. (Miniranje, prah). Pereče / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 11 (november), str. 5. (Ceste, ekologija). 821.163.6-1 POEZIJA Mladi hrast / Mihaela Jare. - KolMD, 1958, str. 83. Na bregovih / Mihaela Jarc. - Koledar Mohorjeve družbe (Celje), 1958, str. 157. (Tudi v Klasje 2 1996 št 10 str 10). Zima jc/Mihaela Jare.-KolMD 1958, str. 167. Oktober / Mihaela Jarc. - KolMD 1958, str. 175. (Tudi v KolMD 1971, str. 102). Neprižgana sveča / Mihaela Jarc. - KolMD 1958, str. 175. Pred Martinovim / Mihaela Jarc. - KolMD 1958, str. 175. (Tudi v KolMD 1971, str, 101). Zima / Mihaela Jarc. - KolMD 1958, str. 175. Pred zimo/ Mihaela Jare. - KolMI) 1960, sir. 37. (Tudi KolMI) 1971,43), Po poletnem dežju / Mihaela Jare. - KolMI) 1960, sir. 54. Stara hosta / Mihaela Jarc. - KolMI) 1960, sir. 76. Zimska / Mihaela Jarc. KolMI) 1965, sir. 156. Kmalu je pomlad prešla / Mihaela Jarc. - KolMI) 1966, sir. 129. Kmečko poletje / Mihaela Jarc. • KolMI) 1966, str. 121. (Tudi v KolMI) 1971, sir. 79). Predpustna / Mihaela Jarc - KolMI) 1967, str. 155. Večer / Mihaela Jarc. - KolMI) 1967, str. 155. Poletna / Mihaela Jarc. - KolMI) 1969, str. 151. Dom / Mihaela Jarc. - KolMI) 1969, sir. 151. Vse toplojc minilo/ Mihaela Jarc. - KolMI) 197(1, sir. 42. Spet zelene Irave / Mihaela Jarc. - KolMI) 1970, str. 50. Pozna pomlad / Mihaela Jarc. - KolMI) 1970, sir. 52, Jesenskim listom / Mihaela Jarc. - Kol M D 1970, sir. 87. Pred zimo / Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, str. 43. Sivim oblakom v jutru : (pol v Kriško vas) / Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, sir. 43. Jurjevo/ Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, sir. 75. Julij / Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, str. 78. Kmečko poletje / Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, sir. 79. Vrnitev / Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, sir. 79. Pred Martinovim / Mihaela Jarc. - KolMI) 1971, str. 101. Oktober/Mihaela Jarc. - KolMI) 1971. sir. 102. Večerna pesem / Mihaela Jarc. - KolMI) 1972, str. 64. Pomladna / Mihaela Jarc. - Kol M D 1972, str. 78. Jesenska pesem / Mihaela Jarc. - KolMI) 1972, sir. 108 . Dcžji/Mihaela Jarc. - KolMI) 1972, sir. 108. Mrtvemu pesniku : Ccnelu Vipolniku / Mihaela Jarc. - NM 3, 1972, št. 10, str. 371. /Pesmi/ / Mihaela Jarc, - NM 3, 1972, št. 5, str. 177-179 : s sliko, (brez naslova, naslov: Pesnik sc predstavi)/. -Vsebina: O, kako težko. Besede. Morala bi pripovedovali. Hčeri. Doma, Zašla čebela. Bclagonija. Nad vasjo. Pesmi / Mihaela Jarc. - NM 4, 1973, št. I, sir. 18. - Vsebina: Samo še macesni. V prlinenjc. Že zimski dan. Pesmi / Mihaela Jarc. NM 4, 197.3, šl. 6, sir. 208. - Vsebina: Očetovo pismo sinu. Ko odhajaš. Še kdaj. Vigilija / Mihaela Jarc. - Mohorjev koledar 1973 (1972), str. 125. Pesmi / Mihaela Jarc. - NM 5, 1974, št. 10, str. 383-384. - Vsebina: Kdaj bom znosila zaklade? Jeseni. Nihče/ šc ni pel tem dobravam. Pesmi iz. narave / Mihaela Jare. - ZOG 6, 1974, str. 231-233. - Vsebina: Sama s pomladjo. Prišla si. Ob času oseke. I.aslovičji dan. Zimska pesem. Šopek : ob petstoletnici Višnje gore/ Mihaela Jarc-Zajc. • (Višnja gora : samozaložba), 1978. - 105 sir. (= listov) ; .30 cm. - (Ilustracija na naslovni strani / Metka Krejan). - (Naklada 100 i/v.). - (V zbirki je izbranih 99 pesmi). Tolmun. Sama s pomladjo / Mihaela Jarc-Zajc. - Višnjan (Višnja gora), 1980, št. I (april), sir. 20-21. Pred srečanjem. Tej i za god. Slani beseda. Doma / Mija Jarc-Zajc. - Višnjan (Višnja Gora), 1984. št. I, str. 4 f 6-7. Skozi Staro Višnjo goro / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1984, št. 2, str. 9. Kapelica / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pralika 1987, str. 50-51. Mali / Mihaela Jarc-Zajc. Družinska pratika 1987, sir. 149. Šolarček / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1988, str. 123. Domači veter, zeleni kraj : (pesem za zdomec in izseljence) / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pralika 1988, sir. 145. Ne prodajte nas. Tolmun / Mihaela Jarc-Zajc. - Dolenjski razgledi, 6, 1988, šl. 2 (16.6.), sir. 13. Utihnili so tovornjaki... / Mihaela Jarc Zaje. - Družinska pralika 1989, sir. 106. Mrtvemu pesniku : Severinu Šaliju / Mihaela Zaje. - Delo 34, 1992, št. 268 (19.11.), sir. 14. (Tudi v Naša skup nosi (Grosuplje), 17, 1992, (17. december), sir. II). Majniška Marija / Mihaela Jarc. - Družinska pratika 1994 (1993), str. 125. Domačijske pesmi / Mihaela Zaje. - ZOG 18, 1994, str. 225-227. - Vsebina: Ob Višnjici. Res pomladna. Majniška Marija. Kadar potemni. Avgust. Zeleni poljani. Med hladno jesenjo. Ko odhajaš. (Ko odhajaš ludi v nemščini z naslovom /VVenn Du gchst/, prev. I.udvvig llartingcr). Sonce odhaja : (pesniška zbirka). (V Višnji Gori : samozaložba, 1995). - (89) str,; 30 cm. - (Izšlo v 100 izvodih). (Brez navedbe avtorstva, kraja, lela, paginacije). - (Knjiga je razdeljena na štiri dele: Sonce odhaja. Pustite nam prag. Samo ena ptica in Toliko drvečih življenj). Samo ena ptica / Mihaela Zajc-Jarc. - Saja (Prcdslruge), 1, 1995, št. 3 (april), str. 2.3 : ilustr. In kakor potepuha / Mihaela Zajc-Jarc. - Saja (Prcdstrugc), I, 1995, št. 3 (april), str. 23. Lepa je bila dolina / Mihaela Jarc-Zajc. - Višnjan (Višnja Gora), 1995, št. 2 (julij), sir. 8. Kolednica / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1995, št. 4 (december), str. 12. Vrba nad tolmunom : (pesniška zbirka) / Mihaela Zajc-Jarc ; / (uredila in spremno besedo napisala Ivanka Černelič). - Grosuplje : Zveza kulturnih organizacij, 1996. - 127 str.; 18 x K) cm. - Beseda o pesnici / Ivana Černelič, str. 122-123. - (Izšlo konce leta 1996). Kam naj grem? ; Kmečka pesem / Mihaela Jarc-Zajc. - Dolenjski list, 47, 1996, št. 34 (22.8.), str. 15. Pozdrav iz Višnje Gore / Mihaela Zaje ; (ilustracije Janez Kaslclic). - Višnja Gora : samozaložba Mihaela Jarc-Zajc, 1997. - 34 str. : ilustr. ; 16 cm. - Ilustrator naveden na str. (35), tudi notica o njem, - Zadaj kot zavihek dodani dve razglednici Višnje Gore. - Knjižica izšla v maju. (Koledar) 1998 / (avlor(ica) ilustracij Sandi Zalar; avtor(ica) pesmi Mihaela Zajc-Jarc ; spremna beseda Mirko Juleršek). - Ljubljana : Ripo, (1997).-(14) f.: ilustr.; 49 x 33 cm. - (Pesmi Mihaele Zaje so sestavni del slik Sandi Zalar). Kadar si sam / Mihaela Zaje. - Dolenjski list, 48, 1997, št. 51 (24.12.), str. 22. Posekanim kostanjem v slovo / Mihaela Zajc-Jarc. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 6-7, str. 8. Še izpod slamnatih slreh / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivanina Gorica), 3, 1997, št. 12, str. 7. Višenjske bodice / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1997, št. 12 (marec), sir. 14-15. (Tudi: Tiskarskemu škrat u v Višnjanu). Prevoda: Vigilija / Mihaela Jarc; Otto T. Bablcr. - Katoličke' novinv (Praha), 23, ročnik 15, K), června 1973. (VVcnn Du gehst) / Mihaela Zaje ; prevedel Ludvvig llartinger. - ZOG 18, 1994, str. 227. (Pesem: Ko odhajaš). liglasbitev: Pred Martinovim / Mihaela Jare ; (uglasbil Stanko Premrl). - Premrl, Stanko : 20 eno- do šliriglasnih mladin skih pesmi za zbor. (Ljubljana), 1960, str. 10. 821.163.6-3 PROZA Utrip iz sveta / Skazka. - Mentor, 26, 1938-1939, št, 7, str. 183 184. (Psevdonim.) Ure / Mihaela Jarc. - Mentor, 28, 1940-1941, št. 8/9/10, str. 256-257. Pesem o kinu : (iz knjige letnih časov) / Mihaela Jarc. - Slovenec, 39, 1941, št. 139 (15.6.), sir. 5. Zadnje jaslice / Mihaela Jarc. - Kol M D 1969, str. 137. (Izšlo tudi v Duhovno življenje (Buenos Aircs) 47 1979 št. 12, str. 657-658). Zimska pravljica / Mihaela Jarc. - Kol M D 1970, str. 43-44 : ilustr. Prave besede / Mihaela Jarc. - Družinska pratika, 1974, str. 72-76. Žalostna Marija / Mihaela Jarc. - MKol 1974, str. 60-61. (O pesnici Vidi Taufer, spominih nanjo). Soba it. 13 / Mihaela Jarc. - Nova mladika, 5, 1974, št. 4, str. 144-146. Bobnarjev! spomini / Josip Pajk ; po pripovedi napisala Mihaela Zaje. - ZOG 6, 1974, str. 157-158. (Opomba o usodi rokopisa Andreja Pajka, še opozorilo o Višnjanih v francoskem ujetništvu ter kitica stare visenjske popevke.) Iz dedovc knjige / Mihael Omahen (1855-1942); Mihaela Jarc. Mkol 1975, sir. 101 103. Iz dedovc knjige : V Višnjo goro! "Fahrka" / Mihael Omahen (1855-1942) ; (zbrala) Mihaela Jarc. - ZOG 8, 1976, str. 245-254 : ilustr. Iz dedovc knjige / Mihael Omahen (1855-1942); Mihaela Jarc. - Mkol 1977, str. 93-96. Božič / Mihaela Jarc. - Mkol 1978, sir. 153-154. Hči / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1982, str. 91-94. Dve o Godlčcvem Jožetu / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1983, sir. 103-106. Kako sla šla Godlčcv Jože in Matija v Ljubljano dela iskat / Mihaela lan Zaje. Družinska pratika \<>H\ sli 151-154. Med zvonovi / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pralika 1984, 95-99. (O prilrkovaveu in njegovih spominih). Pcpca / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1985, str. 66-69. Ko jc bil .ložck majhen / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1985, str. I 16-12.3. Spominčica za Vido / Mihaela Jarc-Zajc. - Mkol 1985, str. 148-150. (O pesnici Vidi Taufer). Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Oorica, Dobrepolje XX, 1998 255 Poročni šopek / Mihaela Jure Zaje. - Družinska pralika [986, sir. 92-93, Kako je pes nesel marelo s kračo / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pralika 1986, sir. 93-94, l'rvi spomini na Višnjo goro / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pralika 1986, sir. 105-115 : iluslr. Kako je Godlčcv Jože nesel ž.anjieam / Mihaela Jare-Zaje. - Družinska pralika 1987, sir. 104-106. Prišel je veseli čas vrta / Mihaela Jare-Zaje. - Družinska pralika 1987, sir. 128-130. Zgodlia : za materjo : za očetom : za sinom / Mihaela Jare-Zaje. - Družinska pralika 1987, sir. 144-149. I Iruškova kaša / Mihaela Jare-Zaje. - Družinska pratika 1987, sir. 169-170. Jaslice iz Komna / Mihaela Jare-Zaje. - Družinska pralika 1988, str. 92-94. GAŠPER, MIHA, Boitcžar/ Mihaela Jare-Zaje. - Družinska pralika 1989, str. 144-149. Cigankin dar / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1990, str, 27 - 29. Zakrpana Višnja Gora / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (julij), str. 8. (O izdajali Jurčičevih del). Višnjanski polž shodil / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1991, (oktober), str. 8. (O prvi številki glasila Polž OŠ Višnja Gora). Pot na kmete : v Višnjo Goro leta 1945 / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 17, 1992, (22. 5.), sir. 7. Zimzelen / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1995, šl. 4 (december), str. 12. (Obisk šolarjev, spomini). Kanarček / Mihaela Zaje-Jarc - Cvelovi (Maribor), 1996. 2. knjiga, sir. 2.32-233. Trije rožni venci / Mihaela Zaje-Jarc. - Cvetovi (Maribor), I996, 2. knjiga, str. 234-2.35. Anekdote iz lovske družine Višnja Gora / zbral Slavko Kovačič ; Mihaela Zaje. - Lovstvo v naših krajih : 50-lct-nica LD Višnja Gora : zlati jubilej, (Višnja Gora), I996, sir. I40-I4I. Naša zgodba / Ivana Podržaj ; zapisala Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), I996, št. 6 (marec), str. 9. Obiski v tivolski Švicariji: v spomin neznanemu znancu / Mihaela Zaje. - Delo, 39, I997, št. 6 (9.L), str. 16. (O Ruski matici, S.N.Kunu). 9 Domoznnnstvo in zgodovina "Polž, pokaži roge!" : Višnja gora / Mihaela Zaje. - Delo, 13, 1971, šl. 73 (17.3.), str. 7. Mesto v vaški (občinski) senci: Višnja goni / Mihaela Zaje. - Delo, 13, 1971, šl. 210 (5.8.), str. 7. (Naslov je dalo uredništvo, njen naslov je bik Kulturna suša v Višnji gori). Utrinki iz slare Višnje gore / Mihaela Jarc-Zajc. - Družinska pratika 1987, str. 85-86. (Gostilna "pri Kraljici". Baron in tlačan.) (V ZOG 16, 1990, z dodatkom). Pri Janezu Kaslelicu - višenjskem slikarju / Mihaela Zaje-Jarc. - Naša skupnost (Grosuplje), 15, 1989, šl. 8 (november), sir. 6 : iluslr. (Z bibliografijo). Višnja Gora oživljena? : višnjansko izročilo. V kripti počiva gospoda / Mihaela Zaje. - Naša skupnost (Grosuplje), 16, 1990, (november), str, 7. Utrinki iz stare Višnje Gore / Mihaela Zaje. - ZOG 16, 1990, str. 197-198. (Gostilna Pri Kraljici. Graščina Oodclli. Baron in tlačan). Vidina sled v Višnji (iori / Mihaela Zaje. - Našit skupnosl (Grosuplje), 17, 1991, (junij), sir. 6. (O pesnici Vidi Taufer, spominih nanjo in njenih delih). Ko so bile čaše kot polži : spomini na slovesnost v Višnji Gori leta 1928 / Mihaela Zaje - Naša skupnosl (Grosuplje), 17, 1992, (6. marca), sir. 15 : ilustr. (Judi v K srcu (Maribor), 1993, str. 197-199). Nazaj k starim višenjskim poštarjem / Mihaela Zaje. - ZOG 17, 1992, str. 51-57 : ilustr. Prof. Anionu Grčmanu v spomin / Mihaela Zaje - Naša skupnosl (Grosuplje), 19, 1994, šl. 9 (23. november), str. 18. V spomin Cirilu Alilinu / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), I, 1995, št. 8 (oktober), str. 12. Prenovljena kapelica / Mihaela Zaje - Klasje (Ivančna Gorica), I, 1995, šl. 8 (okt.), str. 14. (Kapelica Ltirškc Matere božje na Jurčičevi cesti v Višnji Gori). Sajin turistični kažipot : skozi Višnjo Goro / Mihaela Zaje Saja (Predstruge), 1, 1995, št. 2 (marce), str. 12-1.3 ; ilustr. O dveh znamenitih bratih Dcdcndolcih / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. 3 (marec), sir. 5. (O časnikarju Antonu Tomšiču (1842-1871) in gradbeniku Francu Tomšiču (1848-1908)). Spomini, spomini / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, šl. 9, sir. 10. (O Finžgarju, očetu Jarcu ter Glonarju). (Tudi v Višnjan, 1996, šl. 9 (oktober), str. 15). Tisto sončno popoldne na Korinju / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, šl. 12 (dce). sir. 13. Zgodovina mesla Višnja Gora z okolico / Mihaela Zaje. - Lovstvo v naših krajih : 50-lctnica LD Višnja Goni : zlali jubilej, (Višnja Gora), 1996, str. 15-22 : ilustr. Višnjanjc daleč sežejo / Mihaela Zaje - Višnjan (Višnja Gora), 1996, šl. 10 (nov.), sir. 9 10. (O Lojzki Avajanos, po materi iz Višnje Gore, prevajalki v grščino.) (Tudi v Klasje (Ivančna Gorica), 1996, šl. 12 (dce), str. I i.) Nekdaj smo imeli dobre igralec / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivanina Gorica), 3, 1997, it 8, str. 8. : ihtstr. Obisk iz Aten / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 9-10, str. 15. - (O Lojzki Avajanos). Mclitincmu večeru na rob / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 11, str. X. Vesela novica / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 12, str. 10. - (O knjigi Angelce Škulča : Šopek cvetja in trnja). Nekdaj smo imeli dobre igralec / Mihaela Zaje. - Višnjan (Višnja Gora), 1997, št. 14 (julij), str. 6-7 : ilustr. (Tudi v Klasje, 3, 1997, št. 8 (avgust), str. 8 : ilustr. Intervjuja Polžje samo še legenda/ Jelka Šprogar. - 7 (Sedem) dni, 4, 1975, št. 8 (20.2.), str. 18-19 : ilustr. (Ena od inter-vjuvancev je tudi ga. Mihaela Zajc-Jarc). Mihaela Jarc - Zaje : intervju / Darja Orožnik, Marija Skubic - Višnjan (Višnja gora), 1980, št. I (april), str. 17 19. Pogovor s tov. Mihaeli) Jars (!) - Zaje - kronistko Višnje gore / zapisale Katarina Slane, Mojca Pungartnik, Maja Plevanč. - Čebelnjak (Višnja gora : /Vzgojno izobraževalni zavod/), 1988, str. /4 5/. Mihaela Zajc-Jarc: Ve ure nežne, naj se vam ne mudi! / Alenka Aucrsperger. - Nedelo, 3, 1997, št. 16 (20.4.), str. 13 : s sliko. S svinčnikom v tihem domu starega očeta / Janez Zrnce. - Slovenske novice 7, 1997, št. 35 (13.2.), str. 10-11 : ilustr. Notice Zahvala za podoknico / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. 5 (maj), str. 9. (Zahvala ob čestitki) / Mihaela Zaje. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. 9, str. 10. )Tudi v Višnjan, 1996, št. 9 (oktober), str. 15). Rokopisi Gašper I lopsasa, kraljična Spominčica. / Izvedba igrice za ročne lutke v letu 1955, Višnja Gora. Pomladna vila in studenček. /lirična proza za spremljavo ritmične predstave, 1957, Višnja Gora. Biografski zapisi, jubileji Pesnik se predstavi. - Nova mladika, 1972, št. 5, str. 176 : s sliko. Bačcr, Karel: Gradivo za dolenjski biografski leksikon : Jarc Mihaela, pesnica. - Dolenjski razgledi, 5, 1985, št. 5 (20.6.), str. 64. Mirnega ni pota, čiste ni vode /T/onc/ Jakšc. - Dolenjski list, 39, 1988, št. 19 (12.5.), str. 15, s sliko. (Predstavitev pesnice, dva odlomka njenega odgovora). Mihaela Zajc-Jarc. - K srcu (Maribor), 1993, str, 190, s sliko. Z.(alar), Sandi: Mihaela Zajc-Jarc : portret meseca. - Naša skupnost (Cirosuplje), 18, 1993, št. 8 (17.12.), str. 7. Sattlcr, Milan: Mihaela Zaje : znanka iz sosednje ulice. - Nedeljski dnevnik, 31, 1993, št. 84 (28.3.), str. 6 : s sliko. Mihaela Zajc-Jarc. - Cvetovi (Maribor), 1996, 2. knjiga, str. 231 : s sliko. Gošnik, "Ione: Pisanje je zame kot dihanje : pesmi gospe Mihaele iz Višnje Gore. - Dolenjski list, 47, 1996, št. 34 (22.8.), priloga 17, str. 15 : ilustr. (Intervju, s pesmima Kam naj grem? in Kmečka pesem). Medved, Ksenija: Višenjski zimzelen ali O gospe Mihaeli. - Klasje (Ivančna Gorica), 2, 1996, št. I, str. 6. (Obisk pri gospe, tudi tekst Pustni sprevod). Jubilej Mihaele Zajc-Jarc / Svet KS Višnja Gora ; Kulturno društvo ; Uredništvo glasila. Višnjan, 1996, št. 8 (julij), str. 9. Groznik, Pavel: Ob jubileju Mihaele Jare-Zajc. - ZOGID 19, 1996, str. 187-188 : ilustr. (V kazalu podnaslov: ob 80-lctnici rojstva). Černelič, Ivanka: Vrba nad tolmunom : beseda o pesnici Mihaeli Zajc-Jarc. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 1/2 (jan.-fcb.), str. 12. (Ponatis spremne besede iz zbirke Vrba nad tomunom.) (S pesmijo Morala bi pripovedovali). Tomšičevo plaketo ... prejela ga. Mihaela Zajc-Jarc. - Klasje (Ivančna Gorica), 3, 1997, št. 5, str. 7, s sliko. Ocene, prikazi Jevnikar, Martin: Mihaela Jarc-Zajc: Duhan i/, višnje Gore. - Mladika (Trat), 37, 1993, št. 9/10, str. 251. Golob, Berta: Naj ae ohrani car itarozitnostl: Duhan iz višnje Gore. - Delo, 36,1994, št. 39 (17.2.), str. 16. Jakše, Tone: Duhan iz Višnje (iore. - Dolenjski list, 45, 1994, št, 8 (24.2.), priloga 8, str. 12 : (s sliko avtorice.) Stanonik, Marija: Beseda o knjigi. - Duhan iz Višnje Gore, (1993), str. 5-6. čuk, Silvester: Mihaela Zajc-Jarc, Duhan iz Višnje Gore. - Ognjišče, 30, 1994, št. II, str. 14-15 : ilustr. M.S. (Marinka Svetina): Duhan iz Višnje Gore. Ljubljana, 1993. Otrok in družina, 43, 1994, št. 2 (februar), str. 46. Mtiller, Jaka: Jezik višenjskega Duhana. - Thtditiones, 23, 1994. str. 155-160. Ahlin, Ciril: Sonce odhaja : pesniška zbirka Mihaele Zajc-Jarc. - Saja (l'rcdstruge), I, 1995, št, 3 (april), str. 23. Jevnikar, Martin: Mihaela Zajc-Jarc: Višcnjski zimzelen. - Mladika (Trst), 40, 1996, št. 2/3, str. 60-61. Gaborovič, Nada: Po ozkih trakovih svetlobe : ob novi zbirki. - Delo, 39, 1997, št. 128 (5.6.), str. 51. (Ocena zbirke Vrba nad tolmunom.) Gošnik, Tone: Vrba nad tolmunom. - Dolenjski list, 48, 1997, št. 2 (16.1), priloga Dolenjskega lista, št. 1, str. 19. Černelič, Ivanka: Vrba nad tolmunom : beseda o pesnici Mihaeli Zajc-Jarc. - Klasje, 3, 1997, št. 1/2 (jan.-fcb.), str. 12. (Ponatis spremne besede iz zbirke s lem naslovom, dodana je pesem Morala bi pripovedovali.) Govorna oddaje v Kaditi Ljubljana Literarni nokturno: 1974, (23.4.): Čez davni ribnik sanj. 1974, (23.8.): Pesmi. 1981: Bezanje. 1988, (23.5.): Ne prodajte nas. 1991, (17.6.): Pesmi. 1993, (november): Duhan iz Višnje (iore. Mehurčki: 1971, (11.11.): Pesmi. Naš gost: 1994, (23.1.): Mihaela Jarc-Zajc. Radie Trst: 1993, (december): Duhan iz Višnje Gore. * Rozetlni - Rcscda odorata, slov.: dišeči katance, tudi rezeda, rozetelj, vrtna rezeda, dišeča reseda = vrtna eno letnica z zelcnkastobelimi, prijetno dehtečimi cveti (Piskcrnik). Kratice: Glasnik SED...........Glasnik Slovenskega etnološkega društva. Kol M D........Koledar Mohorjeve družbe Celje (-1971). MKol............Mohorjev koledar (I972-). NM..............Nova mladika (Celje). ZOG.............Zbornik občine Grosuplje (-1994). ZOGID........Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje (1996-). Podpisovanje (avtorizacija) jc zelo nedosledno, tudi v eni knjigi različno (npr. ZOG 6, 1974). Srečujemo vse oblike, ki so pri dvojnih priimkih možne. Pojavljajo sc torej naslednje možnosli: Mihaela Jarc, Mihaela Zaje, Mihaela Zajc-Jarc in Mihaela Jarc-Zajc, medtem koje ime dosledno na začetku. Po besedah scstavljalca Leksikona imen Janeza Kebra bi bila pri dvojnem priimku priporočljiva oblika Mihaela Jarc-Zajc. Ni navada, da se navajajo tudi ponatisi. Upam, da tu niso odveč, saj je s tem le bolje zajeta prisotnosl ustvarjalke v našem času in prostoru. Bibliografija je razvrščena tematsko in kronološko. Tematsko si področja sledijo po UDK razvrstitvi: narodopisje, poezija, proza, spomini, ter ocene in biografski zapisi, kronološko pa znotraj tem. V posameznem letu samostojnim publikacijam sledijo zapisi v zbornikih ali periodiki po naslovih lc-tch, znotaj teh pa enote po realnem zaporedju. Ustvarjalka posega na različna tematska področja, ki se pogoslo prekrivajo, zato jc včasih težko razvrstiti posamezno cnolo pod eno samo vsebinsko oznako. Pri številčenju nekaterih lokalnih glasil (Naša skupnost, 17. letnik za leti 1991 in IW2) je prihajalo do napak, vendar sem se pri citiranju bibliografskih podatkov držal zapisanega. "Čudno lepa je ta poljska pot; sredi posvetnega šuma snmuje, sredi posvetnih sovražnosti se zdi, da ljubi, sredi posvetne žalosti in veselja je prosta solz in smeha..." Mihaela Jarc, Pesem o lanu, Slovence I'M 11 BIBLIOGRAFIJA ČLANKOV OBČIN DOBREPOLJE, GROSUPLJE IN IVANČNA GORICA Marija Sam /|.. pol Dedni Dol pri Višnji Gori). Križ - upanje naše / J. Pavlic. - D, št. 20 (19.5.), str. 4 : ilustr. (Spomin stiskih laranov M papežev obisk). Kopanj / M.S. - D, št. 27 (7.7.), str. 5 (1204ctnica župnije Kopanj in 30 letnica župnikovanja Viktorja Pristova). Obnova cerkve je zastala / .1. Prime. - Dl, št. 27 (4.7.), str. 5 : ilustr. (Cerkev in župnišče v Polomu). Škocjan pri Turjaku / L.S. - D, št. 45 (17.11.), str. 4 : ilustr. Ccrovo / jz. - D, št. 35 (8.8.), str. 4 : ilustr. (Nove podobe križevega pota in kip sv. Miklavža za taborsko cerkev). Obnovljena cerkev sv. Avguština v Strugah / M. Glavonjič. - S, št. 198 (5.9.), str. 8 : ilustr. // Struge / B.Š. - D. št. 37 (22.9.), str. 4 : ilustr. (Obnovljena cerkev). Suha krajina je praznovala / P. Lah. - D, št. 37 (22.9.), str. 16 (Blagoslovitev cerkvice sv. Antona Padovanskega na Kuž.eljcvcu). Deset tisoč mladih v Stični / B..Š. - S, št. 21 (2.3.9.), str. 1 : ilustr. // Vidni sadovi papeževega obiska / B. Štcfančič ml. - D, št. 38 (29.9.), str. I : ilustr. (16. srečanje mladih v Stični). Prava slovenska vas / F. Pctrič. - D, št. 37 (22.9.), str. 24 : ilustr. (Blagoslov cerkve sv. Križa na Mali Ilovi Gori). Uto 1997 Kopanj / I..Š. - D, št. 1 (15.1.), str. 4 : ilustr. ( Zamenjava zvonov). Ponikve / B.Š. - D, št. 21 (25.5.), str. 5 : ilustr. ( Blagoslovitev kapelice, vaškega središča in zvona v Ponikvah). Rast ob "papeževem križu" / P. Pctrič. - D, št. 21 (25.5.), str. 12-13 : ilustr. (Reportaža iz. župnije Šmarje pri Ljubljani). Boštanj pri Žalni / TJ. - D, št. 26-27 (22.6.), str 28 : ilustr. (Blagoslov novih zvonov). Ponos in središče župnije / B.Š. - D, št. 30 (27.6.), str, 24 : ilustr. (Obnovljena zvonik in zunanjščina župnijske cerkve v I linjah). Odkrili tudi svoj obraz / jz. - D, št. 46 (29.6.), str. 33 : ilustr. (Baragovi študijski dnevi, razstavi v Ljubljani in Stični) Struge na Dolenjskem / M.l. - D, št. 35 (7.9.), str. 4 : ilustr. (Zlata mašit Bogomirja Hrena) "Ljubite Cerkev! Ljubite Cerkev!" / Karlo Smodiš. - D, št. 38 (28.9.), str. 24 : ilustr. (Nad devet tisoč mladih v Stični '97. Srečanje z Guyem Gilbertom). 34 PRAVO. KRIMINAL Leto 1996 Lovca pobila vsaj 20 sosedovih psov / Irena Dolschon. - Sn, št. 50 (L.3.), str. .3 : ilustr. (Malo I ludo pri Ivančni Gorici). // Obračun z lovci na Malem I ludem '.' / P. Pere. - Dl, št. 2 (9.2.), str. 6 : ilustr. Kdo jc ubil Alojzijo T. / Z.P. - R, št. 67 (9.3.), str. 10 // Umor v Mali vasi, Sn, št. 57, str. 7. // Truplo v drvarnici / i. - Dn, št. 66 (9.3.), str. 32. // Alojzijo Thtnlclj je snaha našla mrtvo v drvarnici / K.D. - Delo, št. 57 (9.3.), str. 16. Manj kriminala, varneje na cesti / A. Podlogar. - Dn, št. 66 (9.3.), str. 33 (Grosupeljska policijska postaja). Predstave Topla greda ni zrušil Čcfcrin / Damjana Žišt. - S, št. 141 (20.6.), str. 21. //Topla greda sc šc ogreva / Nina Grabnar. - Dn, št. 165 (20.6.), str. 16. //Jc Petan odvetnika res obrekoval / Barbara Gučck. - Delo, št. 145 (26.6.), str. 7. Jezo stresel na psa / Bojan Glavič. - Dn, št. 225 (21.8.), str. 24 // S puško na lov za pobeglo ženo / VK. - R, št. 225 (21.8.), str. 10. Vzpon in padec Sandija Gruhcliča / Stanislav Kovač. - Mladina, št. 35 (27.8.), str. 24-29 : ilustr. // Grubcliču potrdili sedem let zapora / D. Žišt. - S, št. 180 (14.8.), str. 12. // Grubeliču so potrdili prvostopenjsko sodbo / B. Gučck. - Delo, št. 187 (14.8.), str. 7. // Zakaj Sandija Gruhcliča šc ni v zaporu na Dohu / Olga Cvetek. - Delo, št. 252 (2.1 L), str. 14. //Od ponedeljka dalje je Sandi Gruhclič v zaporu / O. Cvetek. - Delo, št. 287 (12.12.), str. 50. // (irubeliču iščejo primerno delo / ng. - Dn, št. 337 (13.12.), sir. 23. Lat* 1997 Je Tina umrla po svoji volji? / Vojko Zakrajšck. - Sn, it 19 (24.1.), str. 3 : ilustr. //Tinina smrt šc razburja / V.Z. - Sn, št. 27 (3.2.), sir. 7. (Smrt 16-lctnc Tine Paragi). Ni mu oprostila slovesa / Iva Ropac. - Delo, St. 54 (7.3.), str. 13. //Grožnje najetih izsiljevalcev/ B. Glavič. - Dn, (8.3.), str. 30. // Prijeli izsiljevalca / A.T - Sn, St. 55 (8.3.). str. 7. (Izsiljevanje jc naročila nekdanja prijateljica Majda S.). • Podivjana ptica Oklaia 5 Otorkl / Mojca Kaučič. - Sn, št. 105 (9.5.). str. 3 : ilustr. // Popadljiva psića veseljaci na kliniki / Helena P. Pcčaucr. - Sn, St. 108 (1.3.5.), str. 4. /.upnika našli v mlaki krvi / Andrej Dvoršak. - Sn. št. 157 (10.7.), str. 1, 3 : ilustr. // V župnišču v Veliki Račni našli umorjenega župnika V. Prislova / B. Vurnik. - Delo, št. 157 (10.7.), str. 14 : ilustr. // Morilca kopanjskega župnika še iščejo, sumijo pa dvojico / Delo. št. 158 (11.7.). str. 13 : ilustr. // Ali so župnika zaklali? / A. Dvoršak. - Sn, št. 158 (11.7.), str. 1,3: ilustr. // Moj sin lomaž in ubil župnika! / M. Kaučič. Sn, šl. Idi (15.7.), str. I, 3 : ilustr. // Po kateri poli bodo zdaj šli preiskovalci umora? / K.D. - Delo, št. 161 (15.7.), str. 15. // Umor pri sveti Mariji / S. Kopušar. - Mag, št. 29 (16.7.), str. 42-44 : ilustr. // Upravičena objava sličice / B. Glavič. - Dn, št. 191 (17.7.), str. 17. // Sc je morilec ustrašil krvi? / Patricija Brilli, Tone Jancžič. - Nedeljski Dn, št. 194 (20.7.), str. 4+8 : ilustr. // Ko smrt postaja blagoslov / B.Š. - D, št. 29 (20.7.), str. 3 : ilustr. // Boj za sinovo čast / S. Kopušar. - Mag, šl. 30 (23.7.), str. 48-49 : ilustr. // Drugič osumljen umora župnika / Igor Kršinar. - Sn, št. 293 (19.12.), str. 3 : ilustr. // Kopanjskega župnika naj bi bil vendar umoril 'lomaž M. / K.D. - Delo, št. 293 (19.12.), str. I + 9/1 Osumljence nima alibija / Miča Vipotnik. - Dn, št. 343 (19.12.), str. 23, ilustr. Grubelič na vrhovnem ni uspel / N. Grabnar. - Dn, št. 191 (17.6.), str. 17. // S. Grubclič bo ostal za zaporniškimi rešetkami / O. Cvetek. - Delo, št. 163 (17.7.), str. 16. // Grubelič bo odsedel vse/O. Cvetek. - Sn, št. 166(21.7.), str. 7. Župan cel, vrata polomljena / nm. - Dn, št. 295 (24.9.), str. 40 : ilustr. // S traktorjem na županova vrala / Sn, šl. 223 (26. 9.), str. 3 : ilustr. // .Šc ena črna gradnja manj / li. Vclikonja. - Dn, šl. 302 (8.11.), str. .31 : ilustr. (Bojan Garbas iz Jerovc vasi). Sifoni zahtevali svojo žrtev / B. Vclikonja. - Dn, št. 349 (27.12.), str. 1 + 32 : ilustr. // Jamarka ostala v sifonu / M. Raztresen. - Sn, 299 (29.12.), str. 7 : ilustr. (Nesreča v Lavričevi jami ali Šimcnkovem breznu). 35 JAVNA UPRAVA Late 1996 Dobovci ne dajo zemlje za letala / P. Pere. - Dl, št. 2(11.1.), sli. 1 // O letališču nič v državnem zboru? / P. Pere. - Dl, št. 3 (18.1.). sir. 6 // Pristajalno slezo kar na rodovitno zemljo /1. Žajdcla. - S, št. 23 (29.1.), str. 3 // Zahteve obrambnega ministrstva zavirajo začetek gradnje / J. Zura. - R, št. 35 (6.2.), str. 1.3 : ilustr. // Zoper zapravljanje denarja države / P. Pere. - Dl, šl. 7 (15.2.), str. 6 : ilustr. (Občinski svet Ivančnc Gorice podprl zahteve krajanov Doba). Ponikovci urejajo svojo vas / J. Prime. - Dl. št. 6 (9.2.), str. 5 : ilustr. "Dobrine pridobljene s pomočjo stvarstva" / A. Dvoršak. - Delo, šl. 54 (6.3.), sir. 15 : ilustr. (Izbirajo dohrepoljski grb). S( punca, ki skriva svo|c Čare" / Dl, šl. 13 (28.3.). sir. 6 (Možnosli ivanške občine /a razvoj turizma - Kulturnozgodovinski spomeniki, pohodi, izleti, kmečki turizem - Turistična karta in prospekti). Občina Grosuplje dobila posojili ekološkega sklada / B. Rajšek. - Delo, šl. 79 (4.4.), str. 7. Za avtobusna postajališča in ceste / P.P. - Dl, št. 15 (11.4.), sir. 6 (V ivanški občini). (IrotupeljSkO komunalno podjetje ta vse Iri občine / B. Rajšek. I )clo, šl. 93 (22.4.). str. 2. (imsupcljski svet bo šc premislil o oddajanju doma / B. Rajšek. - Delo, št. 103 (7.5.), str. 13 (Proti točenju alkoholnih pijač v preddverju kulturnega doma). V prihodnje laže do več novih stanovanj / M. Trontclj. - S, št. 103 (7.5.), str. 9 (Občina Grosuplje ustanovila stanovanjski sklad). Iv,uicnni so za občinski pia/nik izbiah 29. maj / B. Rajšek. - Delo, šl, I 10 (15.5.), str. 7 (.1. .Iinčič je tedaj poslal urednik časnika Slovenski narod). //Jurčič izgorel za malega človeka / P.P. - Dl, št. 2.3 (6.6.), str. 6 : ilustr. (Prvi občinski praznik občine Ivančna Gorica na Muljavi). Za zdaj tri obrtne cone / P. Pere. - Dl, št. 20 (16.5.), str. 6 (V Ivančni Gorici). Komunistična opozicija v grosupeljski občini? / B. Rajšek. - Delo. št. 115 (21.5.), str. 6 (Spor med županom R, Kometom in predsednico občinskega sveta A. Likovič). V občini Videm • Dobrcpoljc ni vsem všeč grb s križem / B. Rajšck. - Delo, št. 150 (2.7.), str. 7 : ilustr. // V občini Videm Dobrcpoljc ni vsem všeč grb s križem / K Brvar. - Delo (Sobotna priloga), št. 160 (13.7.), str. .38. Kakšno bo občinsko središče? / J.P. - Dl, št. 27 (4.7.), str. 5 : ilustr. (Dobrcpoljc). Kaže, da bo podsmreški grad še lep čas propadal / B. Rajšck. - Delo, št. 240 (16.10.), str. 5 (Občina ne skrbi zanj, na zahtevo upravičencev pa ga tudi ne vrne). Vrag se je prikazal Stružancem / .1. Prime. - Dl, št. 44 (30.10.), str. 11 : ilustr. (Spor v vtisi Crctcž zaradi odvoda vode z asfaltirane ceste). Dan, ki ga bodo Krčani pomnili / B. Rajšck, Nedelo, št. 46 (17.11.), str. 2 : ilustr. (Štiri pridobitve na Krki - obnovljena pošta, lokalna cesta, 220 m osvetljene krške jame in 20-minutni turistično-dokumentarni film). Do dokončne sprave je še daleč / J. Prime. - Dl, št. 47 (21.11.), str. 5 (Zakaj ni dobrepoljska občina priredila komcmoraeij - izjava župana Jakopiča). Kdaj po avtocesti Višnja Gora - Bič / P. Pere. - Dl, št. 48 (28.11.), str. 5. Slaba dediščina za novo vlado / P.P. - Dl, št. 52 (27.12.), str. 9 : ilustr. (Predsednik SLS Marjan Podobnik odgovarjal na vprašanja bralcev in uredništva Kmečkega glasa). Leta 1997 Ivančna zrasla iz štirih kmetij / P.P. - Dl, št. 4 (30.1.), str. 6 : ilustr. (Ureditveni načrt za center Ivančne Cjoriee). Raje hotel kot nova parkirišča? / P.P. - Dl, št. 5 (6.2.), str. 6 ( Iv. Gorica ne bo "parkirišče za pol Slovenije" - Spremenjen zazadalni načrt za območje Sinolesa in Traiga - Nova trgovska hiša). Zapleteno vračanje premoženja / B, Rajšck. - Delo, št. 52 (5.3.), str. 4 (Težave pri vračilu nacionaliziranega premoženja v ivanški, grosupeljski in dobrepoljski občini). Kako veliko hišo imate? / li. Rajšck. - Delo, št. 98 (29.4.), str. 4 (Občina Grosuplje skuša s pomočjo občanov ugotoviti pozidanosl zemlje). Zadrževalnik na Bičju naj bi gradili že letos / B. Rajšck. - Delo, št. 114 ( 20.5.), str. 4. (Vodni zadrževalnik). Občina Grosuplje - center južne ljubljanske subregijc / A. Podlogar. - Dn, št. 169 (24.6.), str. 20 - 22 (Obširnejša predstavitev občine). Ko občina prisluhne občanom / M. Glavonjič. - Dn, št. 200 (26.7.), str. 10. (Brez samoprispevka bi v Dobrcpolju stopicali na mestu). Telefoni v Višnji (iori že septembra / P.P. - Dl, št. 30 (31.7.), sir. 6. : ilustr. // Srečen konec telefonske zgodbe / L Murn. - Dl, št. 50 (18.12.), str. 6. (251 telefonskih priključkov v KS Višnja Gora). Asfalt do najbolj oddaljenih vasi / J. Prime. - Dl, št. 33 (21.8.), str. 5. (Župan A. Jakopič: Zavrnjena prošnja za sofinanciranje kanalizacije). Novembra zazvonili novi telefoni / L. Murn. - Dl, št. 41 (16.10.), str. 6 : ilustr. (KS Krka). V Grosupljem le začela delovati pravna država / B. Rajšck, Delo, št. 257 (7.11.), str. 4 : ilustr. (Roka pravice udarila po grosupeljskem nasilnežu in črnograditelju Bojanu f jarhasu). Občina namerava kupiti prostore podjetja Traig / B. Rajšck. • Delo, št. 266 (18.11.), str. 5 (Občina Ivančna Gorica). // Hipoteka Traiga večja od kupnine / L. Murn. - Dl, št. 48 (4.12.), str. 6. Ivanška pravnika zidala na črno / Lidija Murn. - Dl, št. 47 (27.1 L), str. 16 : ilustr. (Spor med (iorčevimi in Pctanovimi). Maja naj bi zabrncli stroji / L. Murn. - Dl, št. 49 (11.12.), str. 6 (Gradnja avtoceste Višnja Gora - Bič). 36 SOCIALNA VPRAŠANJA. ROMI Uto 1996 Za pomoči potrebne ni denarja / J. Prime. - Dl, št. I (2.L), str. 5. (Delovno-varstvcni zavod v Ponikvah). Barake na črno/ Jože Ovnar. - Dn, št. 1 (3.L), str. 2 + 4. (Romske barake). Resnici o amhruških Romih / B, Rajšck. • Nedelo, št. 3 (21. L), str. 5 : ilustr. // Rome hi sami odgnali od izvira / Dl, št. 27 (4.7.), str. 6 (Stična • Ambrus - Zagradcc). Leto 1997 V grosupeljski in ivanški občini živi 145 Romov / B, Rajšek. - Delo, št. .19 (8,1.), str. 4 (Vedno več nesoglasij med domačini in Romi). Rom Miha /. beemvejem / Nada mavric. - Dn. 51. 88 (2.4.), str. 13 : ilustr. (Strojanova romska družina). "Če bo počilo, bo zelo hudo!" / Dl, št. 21 (23.5.), str. 6 (Napadalnost "ambruških" Romov in brezbrižnost oblasti). // Amhrušanc minilo potrpljenje / H. Rajšek. - Delo. št. 152 (4.7.), str. 7 : ilustr. (Ambrušiini za preselitev Romov). Kdor išče, lahko vsaj upa / N. Mavric. - Dn, št. 232 (28.8 ). str. 11 : ilustr. (Stehanski Romi Brnjdiči živijo sredi odpadkov). Romi v hiško prek trupel / A. Dvoršak. - Sn. št. 212 (13.9), str. I + 2 : ilustr. (Občina Grosuplje je v Malinah pri Semiču kupila prazno hišo za Rome). // Grosupeljsko-sennško "podajanje" romske družine je zrelo za "poseg"? / B. Rajšek. - Delo, št. 215 (17.9.). str. 4 : ilustr. // "Ciganski" ključi pa ne odpirajo malinskih vrat / N. Mavric. - Dn, št. 264 ( 29. 9.), str. 10 : ilustr. // Romska problematika in domnevna grosupeljska špekulacija / Lojze Potočnik. - Delo, št. 244 (21.10.), str 4. (Odgovor na pisanja časopisov o nakupu hiše v Malinah.). Grosuplje protestira proti naselju Romov / U.K. - Sn, št. 215 (17.9.), str. I + 2 : ilustr. (Romsko naselje na območju Oaze). // Mlačevei proti pozidavi kmetijske zemlje za Rome / H. Rajšek -Delo, št. 239 (15.10.), str. 4 // Nočejo, da bi jim zaradi Romov šli pozidat polja / H, Rajšek. -Delo, št. 240 (16.10.), sir. 4 // Moraš biti Rom, da ti pomagajo? / A. Podlogar. - Dn, št. 281 (16.10). str. 13 : ilustr. //Grosupeljski Romi / Angelea I.ikovič. • Delo. (8.11.j. str. 43 (Odgovor na članek v Delu, 25. oktobra). Rom s katrco je lomil noge / A. Dvoršak. - Sn, št. 227 (1.10.), str. 4 : ilustr. (Romi z avtom poškodovali noge ISdcnemu Mlačevcu). Romč nas obira, Rome pa podpira / Alma Lorcnz. • Sn, št, 228 (2.10 ), str. 4 : ilustr. (V Grosupljem demonstrirali proti romskim naseljem). Romska karavana stoji, oglašajo se psi / A. Podlogar. - Dn, št. 269 (4.10.), str. : ilustr. (Koga molijo romski naselja?). Nezaželeno ljudstvo / Iztok Klemenčič. - Mladina, št. 41 (14.10.). str. 24 - 26 : ilustr. (Romov ne mara nihče). Obrni, kakor hočeš: tabor leti v nebo / Željko Kozine. - Delo. št. 248 (25. 10). str. 35 : ilustr. (Romi iz Oaze). Zakaj nas preganjajo, če smo na svojem? / L. Murn. - Dl, št. 42 (23.10.), str. 18 : iluslr. (Rom Miha Strojan s Kužcljcvca v KS Zagradcc). Romska Oaza naj polni žepe / E.N. - Sn, št. 240 (16.10.), str. 1 + 7 : iluslr. // Protestirajo tako Mlačevei kot Romi / B. Rajšek. ■ Delo, št, 275 (28.11.), sir. 8 // Ali na Mlačevem vedo kam z Romi / A. Podlogar. - Dn, št. 311 (17. 11.), str. 1 + 5 (Nova lokaeija za Rome - pri tovarni Molvoz v Grosupljem). // Vojna z Romi in z županom / Sn, šl. 276 (29.11), str. 7 : ilustr. Za Rome še nič spodbudnega / B. Rajšek. ■ Delo. šl. 278 (2.12.). str. 5 : ilustr. Sklad dobro delo za pomoč ponesrečenim : Zaradi žage ob vid / Klavdija Miko. ■ Nedelo, št. 22 (16.6.1996), str. 11 : ilustr. (Dražba za 14 letnega Sandija Podgorca iz Grosupljega). // Veselje do lesa je povezal s šolanjem / Ana llirk. - Nedelo, št. 38 (21.9.1997), str. 10 : iluslr. (Dražba za 15 letnega Francija Kovačiča iz Zagorice pri Vidmu) // Vedno poprime za delo / A. Tbrk. -Nedelo, št. 44 (111.1997), str. 10 : ilustr. (Dražba za 21 letno Alenko Brčan iz Spodnjega Brezovcgii pri Višnji Gori.). 37 ŠOLSTVO Lata 1996 .Šentvid pri Slični / B.K. - D, ŠI.4 (28.1.). str. 5 : iluslr. (Otroška opera z božično zgodbo). Fdini v občini / J. Prime. - Dl. št. 9 (29.2.), str. 9 : ilustr. (Premalo prostora v vrtcu v Kompoljah). Višnjani so za uvedbo samoprispevka / B.R. - Delo, št.61 (14.3). sir. 7 (Za novo šolo). Obiskal nas je otroški cirkus / M. Andcrlc. - Dn. št. 65 (8.3.). str. 26 : ilustr. (Zavod za revmatične in srčne rekonvalescente v Šentvidu pri Stični). Čc gre meja sredi šolske slavbe / P Pere. - Dl, št. 39 (26.9.), str. 6 (Poimenovanje OŠ Stična) Ko Zemlja zamrači Luno / M. Čcrnoga. - l)n, št. 263 (28.9.), sir 23 : ilustr. (Srednješolci so na Ilovi Gori pripravili zanimiv astronomski večer). Z obsežnim natečajem do najboljšega projekta / B.R - Delo, št. 236 (11.10.), str. 9 (Za novo OŠ z. večnamensko dvorano v Grosupljem). Ime zavodii je OŠ Stična, sedež pa v Ivančni Gorici / U. Rajšek. - Delo, št. 2.39 (15.10.), str. 4. Več učilnic, pouk samo dopoldne / A. Podlogar. - Dn, št. 10 (2.11.), str. 12 : ilustr. // Milan Kučan in dr. Slavko Gaber odprla šolski prizidek / H. Rajšek. - Delo, it, 254 (4.11.), str. 4 : ilustr. // Šmarei z novim prizidkom k osnovni šoli / M. Trontclj. - S, št. 244 (2.11.), str. 10. Pričetck gradnje višnjegorske šole? / P. Pere. - Dl, št. 45 (7.11.), str. 6. Kompoljc, daleč in blizu / D. Velkavrh. - Delo, št. 290 (16.12.), str. 4 (Zanimive izkušnje pod eno streho - šola in vrtec). Peto 1997 Višnjanska šoki bo prav osončena / P. Pere. - Dl, it. 8 (27.2.), str. 6 : ilustr. // Bo vrnila del nekdanje slave? / P. Pere. - Dl, št. 8 (27.2), str. 14 : ilustr. // V Višnji Gori bodo le zgradili osnovno šolo / B, Rajšek. - Delo 39, št. 39 (18.2.), str. 4 : ilustr. // Sola je na dovolj trdnih temeljih / P.P. - Dl, št, 33 (21. 8.), str. 6 (GPG Grosuplje odpravilo napake pri temeljih za OŠ v Višnji Gori). Višnjani navijajo za svoj vrtec / P.P. - Dl, št. 12 (27.3.), str. 12. Gneča v šolah postaja neznosna / P.P. - Dl, št. 17 (30.4.), str. 6. (Gradnja šol v občini Ivanina Gorica). Težko je učitelju, še bolj učencu / P.P. - Dl, št. 19 (15.5.), str. 6.: ilustr. (Na OŠ Šentvid pri Stični). Otroci brez spodbud in ciljev / Ana Turk. - Sn, it. 119 (26.5.), str. 10-11 : ilustr. (Višnjcgorski zavod za dekleta). Zahteve ivanške srednje in stiske osnovne šole/ B. Rajšek. - Delo, št, 120 (27.5.), str. 4. (Premajhni prostori). Grosupeljčani ne marajo nove šole z ravno streho / B. Rajšek. - Delo, št. 127 (4.6.), str. 5. Svetniki proti, zaposleni pa za v.d. ravnateljice / B, Rajšek. - Delo, št. 140 (19.6.), str. 5 (Vrtec v Ivančni Gorici). Politične igre ob ivanškem vrtcu? / P. Pere. - Dl, št. 25 (26.6.), str. 6 (V.d. ravnateljice Branka Kovačck) // Še vedno vroča zgodba o "Čebelici" / L. Murn. - Dl, št. 40 (9.10.), str. 6 : ilustr. (Kandidiranje za ravnateljico ivanškega vrtca). Vredno se je učiti / ma. - Dn, št. 240 (5.9.), str. 14 : ilustr. (Leon Oven iz Stične - matematik in član šolske reprezentance). V Vidmu so že začeli gradili prizidek k šoli / B. Rajšek. - Delo, št. 217 (19.9.), str. 5. // Dve izmeni le šc to šolsko leto / M. Steklasa. - Dl, št. 34 (28.9.), str. 5. // Temeljni kamen največji gradnji / M. Steklasa. - Dl, št. 38 (25.9.), str. 5. // Prva šoki z drenažo za radon / J. Prime. - Dl, št. 51 (24.12.), str. 5. (Prizidek k OŠ Dobrcpoljc). Denarna stiska zaradi nakupa dragega klavirja / B. Rajšek. - Delo, št. 240 (16.10.), str. 5 (Zagate Glasbene šole Grosuplje). Temni oblaki nad ivanškim šolstvom / L. Murn. - Dl, št. 43 (30.10.), str. 6. (Najslabše z investicijami v šolstvu). 379 DRUŠTVA Leto 1996 Novih kot da ni / J.P. - Dl, št. 6 (9.2.), str. II : ilustr. (Sprencvcd avo obnašanje GZS po ustanovitvi Gasilske zveze Dobrcpoljc). Lepotica dolenjskega podzemnega krasa / A.Podlogar. - Dn, št. 141 (27.6.), str. 5 ; ilustr. (70 letnica odkritja jame, odkritje spominske plošče J. Pcrmclu na rojstni hiši). Rojstvo novega TD Kopanj / M. Trontclj. - S, št. 70 (25.3.), str. 7. 50'letnica Lovske družine Višnja Gora. Strelska tekmovanja, zbornika, podelitev priznanj. - S, št. 70 (25.3.), str. 9. // 50 lel organiziranega lovstva v Višnji Gori / M. trontclj. - S, št. 159 (12.7.), str. 9. Vračamo se k tradicionalnim vrednotam / M.T. - S, št. 80 (5.4.), str. K): ilustr. (Velikonočna razstava Miss). Izobrazila tudi za kmetice / J. Prime. - Dl, št. 24 (13.6.), str. 9 : ilustr. (Delo Aktiva kmečkih že na Dobrcpoljc). Njih delo ni le gašenje / l,.M. - 1)1, šl. 30 (25.7.), sir. 6 : ilustr, (Gasilska slovesnost v Dohu pri Šentvidu - novo vozilo), Dom še pred stoletnico /.1.1'. - Dl, št. 40 (3.10.), sir. 5 : ilustr. (Dogradili gasilski dom na Vidmu). Leto 1997 70 let Županove jame / A. I'odlogar. - Dn, št. 68 (12.3.), sir. 14 : ilustr. (Proslava, predslavilev knjige o jami, podelitev Zlatega znaka Turistične zveze Jožetu Permetu). Dva- do trikrat več medvedov / J.Prime. - Dl, št. 11 (20.3.), str. 24 : ilustr. (LI) Struge). Zajec in poslovka izumrla? / J.Prime. - Dl, št. 13 (3.4.), str. 16 : ilustr. (LI) Dobrcpoljc). 5 PRIRODOSLOVJE. KMETIJSTVO Leto 1996 Odkup mleka vsako leto večji / J. Prime. - Dl, št. 12 (21.3.), str. 5 : ilustr. (V Dohrepolju). Papeža Janeza napadla medvedka / J. Prime. - Dl, št. 21 (23.5.), str. 11 : ilustr. (Medvedi v Seči in Polomu). // Kako lahko zbežiš pred razbesnelo medvedko / M. Glavonpč. - Dn, št. 239 (4.9.), str. 11 : ilustr. Rejci dobo morali odločiti / J. Prime. - Dl, št. 37 (12.9.), str. 9 : ilustr. (Kmetijski minister Jože OstCrC v Dohrepolju). Razstava goveda po treh desetletjih / J. Prime. - Dl, št. 38 (19.9.), str. 5 : ilustr. (Od bi korejskega Odbora pred 100 leli do današnjega Govcdorcjskcga društva Dobrcpoljc - Struge), Leto 1997 Semenskega krompirja ne bo več / P Pere. - Dl, št. 14 (10.4.), sir. 6 : ilustr. (Redni letni zbor M- Kmctijske zadruge Stična na Muljavi). Dve kravi na rejca sta premalo za pot v Iivropo / J.Prime. - Dl, št. 20 (20.5.). str. 5 : ilustr. (Ocena iz Dobrcpoljn). Ko bo ljubezen do zemlje usahnila, ho podeželje hitro zaraslo grmovje / Sonja Mcrljak. - Delo, št. 251 (29.10.), str. 72 : iluslr. (Obisk na Mchlctovi kmeliji pri Janezu Dolinšku). Poročilo o vrsli ribe iz vasi Vir pri Stični / Žiga Zois (v slovenščino prevedel Marko Aljančič). -Protcus, šl. 12 (december), sir. 156 - 159. 502 EKOLOGIJA Lato 1996 Ho ubit, kdor ni za Woco? / P. Pere. - Dl, št. 8 (22.2.), sir. 6. // Briški zavrača I Icglerjcvc obtožbe / P. Pere. - Dl, št. 10 (7.3.), sir. 6. (Predstavnik podjetja Vvbco Miran Briški zanika grožnje). Iz Livarja ni fenolov v okolju / P. 1'crc. - Dl, št. 17 (25.4.), str. 6 : iluslr. Industrijo na kraški svet? / B. Rajšek. - Delo, št. 111 (16.5.), str. 7 : ilustr. (Varslveniki okolja nasprotujejo industrijski coni med Predstrtigami in Ponikvami). Peskokop v Podsmreki ogroža ljudi / I.V. - Dl, št. 32 (8.8.), str. 6 // Bo peskokop zaprl regionalno cesto? / P Pere. - Dl, št. 35 (29.8.), str. 6 : iluslr. // Peskokop jim greni življenje / P. Pere. - Dl, (Priloga), št. 42 (17.10.), str. 13 : ilustr. // Krajani proti hrupu. - Dl, št. 52 (27.12.), str. 23 (Pismo krajanov Podsmreke slovenskemu ekološkemu gibanju). Prcdstrugc je zasul kamniti dež / Ksavcr Dolenc. - Delo, št. 156 (9.7.), str. 15 : ilustr. // Kamena toča izpod neba / L. Lesar. - Dn, šl. 183 (9.7.), str. 5 : ilustr. // Prcdstrugc: kamnolom bodo zaprli /M. Steklasa. - Dl, šl. 42 (17.10.), str. 5 : iluslr. "Deponija nam visi nad glavo" / P.P - Dl, št. 43 (24.10.), str. 6. (Sanacija Črnclskcgn bajerja in I .ivarjevc deponije). LttO 1997 Okolje zrcalo (ne)kulturc človeka / P.P. - Dl, šl. 3 (23.1.), str. 6. (Člani ivanškega Slovenskega ekološkega gibanja očistili "črno" deponijo Suhi most). Mlekarna bo očistila Sličnico / P. Pere. - Dl. št. 2 (9.2.), str. 6. : ilustr. Kurjava doma zdravja ogroža otroke / P.P. - Dl, šl. 7 (20.2.), str. 6 (Ustanovni zbor regijskega društva ekološkega gibanja Ivančna Gorica). Lc koliko smo dolžni naravi? / A. 1'odlogar. - Dn, št. 68 (12.3.), str. 14. (Grosupeljski svetniki razpravljali o ekologiji). Akumulatorji in čreva nad jezerom / P. Pere. -1)1, št. 10 (13.3.), str. 6. (Ekološka patrulja Regijskega društva ekološkega gibanja Ivančna Gorica odkriva divja odlagališča). Z odlokom zaščitili močvirje ob potoku Bičje / U. Rajšck. - Delo, št. 92 (22.4.), str. 5 : ilustr. (Grosuplje razglasilo nov naravni rezervat). Po zaprtju smetišča Stchan bo deponija v Spaja dolini / B. Rajšek. - Delo, št. 95 (25.4.), str. 4. // Zapletena pot do deponije / B. Rajšek, Delo, št. 134 (12.6.), str. 5. // Spaja dolina še ni kupljena / B. Rajšek. - Delo, št. 216 (18.9.), str. 5 : ilustr. // Kar 600 milijonov za smetišče? / P. Pere. - Dl, št. 29 (24.7.), str. 6. Biokrog ni kriv za sanacijo farme? / P.P. - Dl, št. 26 (3.7.), str. 6. (Poročilo o delu Regijskega društva ekološkega gibanja Ivančna Gorica). Kam so vsi komarji šli? / A. Dvoršak. - Sn, št. 173 (29.7.), str. 4 : ilustr. (V Zagradcu pri Grosupljem so ustanovili združenje državljanov za boj proti komarjem). Plini Livarja spet dražili grla / P. Pere. - Dl, št. 21 (29.5.), str. 6. // Plini iz dimnikov Livarja strupeni? / P.P. - Dl, št. 23 (12.6.), str. 2. // V IMP Livar niso "ubijali" / P. Pere. - Dl, št. 25 (26.6., str. 2. // Po 20. avgustu nc bo več peklo grlo / P.P. - Dl, št. 32 (14.8.), str. 6. (Ekološka sanacija Livarja). Gnojnica iz farme v Višnjico in Krko / P. Pere. - Dl, št. 37 (18.9.), str. 6. (Aktivnosti okoljevarstvenikov v Ivančni Gorici). Vojaško skladišče v Grosuplju sanirano / B. Rajšek. - Delo, št. 245 (22.10.), str. 4. (Kemikalije so odstranjene). "Ameriška" rešitev onesnaževanja? / L. Mum. - Dl, št. 46 (20.11.), str. 6. (Parma Stična bo ekološki problem rešila po ameriškem vzorcu). Ivanški onesnaževalci obljubljajo rešitve / L. Mum. - Dl, št. 49 (11.12.), str. 16 : ilustr. (Peskokop Podsrcka, IMP Livar, Parma Stična). Ivančani nočejo živeti v dimu, smradu in hrupu / B. Rajšek. - Delo, št. 280 (4.12.), str. 4. 61 ZDRAVSTVO Uto 1996 Čudežno zdravilo narave / L. Lesar. - Dn, št. 85 (28.3.), str. 12 : ilustr. (Pabjanovi in Lndovital). // Res treba po vsak čajček v lekarno? / J.P. - Dl, št. 39 (26.9.): ilustr. Krajani proti projektu Človek / B. Rajšek. - Delo, št. 187 (14.8.), str. 2. (Proti komuni za narkomane) // Veliki Kal se brani narkomanov / P. Pere. - Dl, št. 34 (22.8), str. 6 : ilustr. // Krajani so proti odprtju komune za narkomane / B. Rajšek. - Delo, št.. 190 (22.8.), str. 2. // Zasvojenci "strašijo " vaščanc / Tadeja Lamprct. - Dn, št. 232 (28.8.), str. 5 : ilustr. // Krajani šc vedno proti terapevtski skupnosti / B. Rajšek. - Delo, št. 199 (29.8.), str. 2. // Niso butalei, čc niso za narkomane / M.Š. - Dl, št. 36 (5.9.), str. 6. // Na Velikem Kalu komuna za zasvojence / P. Pere. - Dl, št. 36 (5.9.), (Priloga), str. 15 : ilustr. // V Šentvidu proti odprtju skupnosti z zasvojence / B. Rajšek. - Delo, št. 212 (13.9.), str. 4. // Krompirjeva njiva v mestu / T. Lamprct. - Dn, št. 248 (13.9.), str. 5 : ilustr.//Terapevtske skupnosti na Velikem Kalu (še) ne bo /1 lelcna Kocmur. - Delo, št. 243 (19. 10.), str. 2. // Ni zmagovalcev nc poražencev / P. Pere. - Dl, št. 38 (19.9.), (Priloga), str. 13 : ilustr. Uto 1997 Prvo zdravilišče za bolne otroke / P.P. - Dl, št. 15 (17.4.), str. 6 : ilustr. (40-letnica Centra za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični). Denarja za delovne invalide ni / Milan Glavonjič. - Dn, št. 114 (28.4.), str, 25 : ilustr. (Delovnovarstveni zavod Ponikve). // Nesporazum med Zavodom in vaščani / J. Prime. - Dl, št. 45 (1.3.11.), str. 5 : ilustr. (V zavod sprejeli tudi duševno motene osebe). // Na Ponikvah jezni na klateže / M. Glavonjič. - Dn, št. 341 (17.12.), str. 13 ; ilustr. Ločitev od Ljubljane in Grosuplja / L. Mum. - Dl, št. 42 (23.10.), str. 6 : ilustr. (Pogovor z dr. Jano Jevnikar - Lamprct, direktorico Zl) Ivančna Gorica). 64 GOSPODINJSTVO Lato 1996 Kmečka hrana v domačem okolju . - Naša žena. It. I (Priloga), sir. 13 : iluslr. (Turistična kmetija Grofija). Nit dobro juho in polže k Frontu / B. Kuhar. - Delo, št. 20 (25.1.), str. 51 : iluslr. (Gostilna Pri Froneu na Velikem Mlnčcvcm). Povej mi, kaj ješ - in povem ti, kdo si / B. Pretnar. - Delo, šl. 65 (19.3.), str. 16 : iluslr. (Kuharski tečaj posebne vrste Marije Kočevar). Skuhajte nam po domače / B. Kuhar. - Delo, šl. III (16.5.), str. 51: ilustr. (Joža Kepa. kuharica v gostilni Jap v prapročah pri Tcmcncci). Adam na Ponikvah / J.Prime. - Dl, št. 25 (20.6.), str. 17 : ilustr. (Znana gostilna v Ponikvah). Penzion Podržnj, Grosuplje/T Sršen. - Jana. šl. 37 (10.10.), str. 42 : ilustr. (Fpikurcjskc zgodbe). Zasvojeni z dobrimi okusi? /T. Svete. - Sn, št. 240 (16.10.1997), (Astro novice), str. 14 : ilustr. (Jožica Somrak o presnojedstvu). 66/69 INDUSTRIJA IN KAZNK OBRIT Late 1996 Podjetniška družina '95 - Orilovi iz Grosupljega: Podjetnik nc sme obupali / Goran Nokovič. -Delo, šl. 18 (23.1), str. 10 : ilustr. // Pometač, čuvaj in direktor/ Gornik D. Breda. - D I, št. 4 (25.5), sir. 16 : ilustr. // Obrtniki smo že zdavnaj dokazali, kaj pomeni pravo podjetništvo / Mtirko Kcrn. - Obrtnik, šl. 2 (febr.), str. 71 : ilustr. // Pridnost + pamet = uspeh / Frika Repovž. - Niiša žena, št. 2 (febr.), sir. 14 : ilustr. Avtomatizirati proizvodnjo / M. Steklasa. - Dl, št. 2(11.1.), str. 5. (Iskra v Dobrcpolju). Obetajo tovarno čistilnih naprav / B. Gornik D. - Dl, šl. 5 (1.2.), str. 2. (Mešana družba SWR Beton Slovenija in proizvodnja čistilnih naprav). Menihi že niso napodili mesarjev / P. Pere. - Dl, št. 2 (25.2.), str. 6. (Mesarija se seli iz Stične v Ljubljano). Delavci grosupeljskega Milcsa pet mesecev brez plač / Pranček Kaučič. - De, št. 8 (15.2.), str. 4. Po bencin na "družinski" servis / U.P. - R, št. 182 (8.7.), str. 13 : iluslr. // Vrnitev po 11 letih izgnanstva / P.P. - Dl, št. 28 (11.7.) : ilustr. (OMV bencinski servis v Zagradcu ob Krki) Dobro zntegnjen vijak / Miloš Likar. - GV, št. 30 (julij), str. 71. (Srebrna medalja v Ženevi za izumitelja Slavka Međimurca). Prebrodili krizo / Mateja Bertoncelj. - R, šl. 227 (23.8.). sli. 15 : ilustr. (50 let GPG). // Vodstvo GPG zadovoljno s polletnimi poslovnimi dosežki / Tanja Podobnik Zec. - S, št. 187 (23.8.), str. 4 : ilustr. // 50. jubilej Gradbenega podjetja Grosuplje. - De, št. 41 (5.9.), str. 6 : ilustr. Angel Grm iz. dobrepoljske doline - V greznicah jc odkril zaklad / Ladislav Lesar. - Nedeljski Dn, št. 60 (3.3. 1996), str. 8 : iluslr. // V kraljestvu smradu in podgan / Andrej Dvoršak. - Delo, št. 181 (7.8. 1997). str. 15 : ilustr. Kdo je zaprl grosupeljsko podružnico Snežnika? / Mirko Kunšič. - Delo, šl. 282 (6.12.), sir. 12. (Sojenje trojici, obtoženi prekupčevanja z orožjem). Lato 1997 V Grosupljem Petrolov servis nima nadstreška / Bojan Rajšck. - Delo, št. 17 (22.1.), str. 5 : iluslr. Izpušni kralj iz Ivančne Gorice (Igor Arkapovič) / Borut Pcrko. - Sn, št. 7 (8.4.), str. 14 : ilustr. // Podjetnik Arkapovič sc bo odselil / Bojan Rajšck. - Delo. št. 108 (13.5.), sir. 4 : ilustr. // Arkapovičevi izpuhi za Kavvasaki / P. Pere. - Dl, šl. 9 (6.3.), sir. 6 : iluslr. Zapuščina bogatih mlinov / A. .Icrncjčič. - Dl, št. 30 (31.7.), str. 16. (Mlin v Zagradcu). Sprememba v glavi da spremembo v mošnjičku / Nada Mavric. - Dn, št. 293 (28.10.), str. 16 : ilustr. (Dobrepoljci postajajo polknielje in uspešni podjetniki). Strokovni seminar za kozmetičarke / Silva Glavan. - Obrtnik, šl. 11 (nov.), str. 31 : ilustr. Certifikat ISO 9002 je dobil IMP Livar iz Ivančne Gorice / Bojan Rajšck. - Delo, št. 277 (30.11.), sir. 4. 270 M inj i s unec 78 GLASBA Uto 1996 LetM tudi iri dni ljudske glasbe / M. Steklasa. - Dl, it 4 (25.1.), sir. 4 (V Dobrepolju). Z violinskimi ciframi po svetu / J. Prime. - Dl, št. 4 (25.1.), sir. 32 : iluslr. (73-letni Jože Zaje z Vidma). Kdo krici? / Jože Gorene. - Dl (Priloga), št. 6 (9.2.), str. 16 : ilustr. (Grosupeljska skupina Dieky B. Hardy). "Peli so jih tudi mati moja" / L. Lesar. - Dn, št. 57 (29.2.), str. 11 : ilustr. (Vodja pevskega zbora Ivan Kralj in Zagoriški fantje i/, dobrepoljske doline). Napredek mladih Slakov/ Dušan Nograšck. - Nedeljski Dn, (7.4.), str. 39 : ilustr. (Ansambel Slapovi je izdal novo, tretjo ploščo in kaseto). Valvasor izdelek na ogled postavi / D.V. - Sn, št. 86 (1.3.4.), str. 12 : ilustr. (Prva kaseta in kompaktna plošča ansambla Valvasor). Naj igra harmonika! / L. Murn. - Dl, št. 18 (3.5.), str. K): ilustr. (Jože Zevnik 2(11) učencev poučuje na domu). Ivanov zlati glas / M. Steklasa. - Dl, it. 19 (9.5.), str. 5 : ilustr. (Ivan Kralj - Vintar, pevee in vodja skupine Zagoriški fantje). Slapovi po domače, malo drugače . - S, št. 146 (27.6.), str. 15 : ilustr. (Nov album Slapov). // Slapovi. Po domače, malo drugače / T.G. - Delo, št. 155 (8.7.), str. K): iluslr. (Nov album). Pevei iz Stične . - Nedeljski Dn, št. 236 (1.9.), str. 43 : ilustr. (Vokalni kvartet Stična). // Ljubezen dveh cistercijanskih okrožij na temeljih kulture / M. Trontclj. - S, št. 2(10 (7.9,), str. 8 : ilustr. (Turneja Stiškcga kvarteta na Bavarskem). Čarobne piščali iz Cirilovih sanj /T. Bukovec. - Nedeljski Dn, št. 250 (15.9.), str. 24 - 25 : iluslr. (Ciril I ločevar, organist iz. Ambrusa, je zaigral na orgle v Cankarjevem domu). Leto 1997 Dobrepoljska Lcnora starejša od Prešerna / P. Prime. - Dl, it. 6 (13.2.), str. 10 : iluslr. (Pri Zagoriških fantih). Cirm iz Gorenjske #Grosupljcga# . - Sn, št. 87 (16.4.), str. 21 : ilustr. (Ansambel iz Grosupljega). Prihaja ansambel Kuvšck . - Sn, št. 1.39 (18.6.), str. 21 : ilustr. ( Višnja Gora). Godba oživljala kol ptič Pcniks/ P. Pere. - Dl (Priloga), št. 25 (26.6.), str. 21 : iluslr. (Iz Slične). Naši kraji in njih pesem / J.P. - Dl, št. 30 (31.7.), str. 19. (Kaseta in CD 0 glasbi v Dobrepolju). Toni Braxton pri Slapovih / D. Nograšck. - Nedeljski Dn (Tedenska priloga Pilot), (29.11. 5.12.), str. 1 +50-51 : ilustr. (Nov glasbeni projekt). Godba z novim programom / J.P. - Dl, it, 50 (18.12.), str. 5. (Ciodba Dobrepoljc). 902 / 94 ARHEOLOGIJA. ZGODOVINA Leto 1996 Jaz. in moja opuščena vas / Ignac Križman. - S, št. 22 (27.1. - 5.2.), str. 18 (Avlor, rojen v Podtaboru, med NOB). Dobrepoljsko leto 1942/ France Nučič. - Zaveza, it, 4 (december), str. 28 -40 : iluslr. Uto 1997 Roda na - slovenski Robiti I lood / / Ana Turk. - Sn (Astro novice), št. 110 (15.5.), str. 16 : iluslr. (Grajske zgode in prigode: Višnjegorska gradova). Pridi ne obut ne bos... / Ana Turk. - Sn (Astro novice), št. 122 (29.5.), str. 16 : ilustr. (Grajske zgode in prigode: Grad Podsmreka). Nemirna počivališča dolenjskih Ilirov/ Vinko Blatnik. 1)1, šl. 33 (21.8.), str. 18 : iluslr. (Prazgodovinska Stična) Zamolčanim žrtvam s Koščakovega hriba / Ž. - I), št. 4(1 (12.10.), sir. 5 : iluslr. (Poslavili spominsko obeležje). 908 DOMOZNANSTVO Uto 1996 O pustnem običaju v Ponikvah / J. Prime. - Dl, št. 3 (18.1.), str. 5 : ilustr. // Poslovanje imajo menda v genih / .1. Prime - D I, It. 9 (29.2.), str. 24 : ilustr. (Pult v Ponikvah - Dobrepoljc). Voda za oči, sv. Anton pa za skrite želje / J. Zrnec. - Sn, št. 25 (31.1.), str. 12 -13 : ilustr. (Kopanj, Radensko polje...). Ali kdo pleni človeške ribice v izviru Krke? / S. Mcrljak. - Delo, št. 5') (12.3.), str. 19 : ilustr. (Delo TD Krka). Krka pa veselo leče / Janez Zrnce - Sn (Tedenska tribuna), št. 60 (13.3.), str. 12 - 13 : ilustr. (Turistična predstavitev Krke). Krka v lesku zgodnje pomladi / C, Vclkovrh. - št. 71 (26.3.), str. K + 17. (Dolina Krke). Najdaljša kraška jama na Dolenjskem / J. Prime - Dl, št. 13 (28.3.), str. 24 : ilustr. (Jama pri Polomu) Grosuplje - za vsakega nekaj / J. Miklič. - Lipov list, št. 4 (april), str. 100 -101 : ilustr. ('Turistična predstavitev občine Grosuplje). Življenje izbira svoja pota / J. Zrnec. - Sn (Tedenska tribuna), it, 83 (10.4.), sir. 10 : ilustr. (Tlake pri Šmarju). birokracija po "polževsko" / A. Podlogar. - Dn, št. 106 (19.4.), str.10 : ilustr. (Znana izletniška točka Polževo od leta 1974 brez uporabnega dovoljenja). 'The Karal of Grosuplje / Mauro Hrvatili. - Abstract book. 28th lnternacional Geografical Congrcs.The Hague, Avgust 4-10 1996. - Utrecht: 1996, str. 188. Znamenja. Pod znamenjem zaklad / J. Zrnce. - Sn, št. 104 (8.5.), str. 14 : ilustr. (Znamenje pri Muljavi, deželi Jurčičevih junakov). Pesem je zasejala rož'ee in dobro ime / N. Mavric. - Dn, št. 128 (14.5.), str. 23 : ilustr. (Stičanc in Senlvidčane povezujejo zgodovina in tradicija, pa tudi problemi in ubrano petje). Najprej hoja, potem prašiček / N. Mavric. - Dn, It. 130 (16.5.), str. 17 : ilustr. (Priloga Turizem). Podpcška jama / D.K. - Sn, št. 115 (21.5.), str. 19 : ilustr. (Kdaj urejena za turistične obiske?). Kdo se še spomni Louisa Adamiča? / A. Podlogar. - Nedeljski Dn, št. 140 (26.5.), str. 41 : ilustr. (Rojstna hiša L. Adamičeva je prepuščena sama sebi). Le kdo ne pozna Višnje Gore / Igor-Ignac Rczar. - Nedeljski Dn, št. 154 (9.6.), str. 6. (Naravne in druge lepote tega kraja). Sliški cistereijanski samostan - najstarejša samostanska ustanova na Slovenskem / J. Poberaj. - Panorama, št. 5 (21.6.), str. 16 -17 : ilustr. Muljava na Dolenjskem / Slavko Ozvatič. - Novi tednik (Celje), šl. 30 (25.7.), (Tčdnikova petica), št. 7, str. 6 : ilustr. (Cerkev). Pobuda za krajinski park Krka / Darko Zavodnik. - Dl, št. 48 (28.1 L), str.25. Uto 1997 V stiškem koncu / Katarina Vrišnar. - Viva, šl. I (januar), sir. 49. (Samostan in okolica). Trdoživ vaški otok v gozdovih suhe krajine / Dario Cortesc. - Naša žena, šl. 1 (januar), str. 22 - 23 : ilustr. (Veliki in Mali Korinj). Po Jurčičevih sledeh / H. Pretnar. - Nedelo, št. 9 (2.3.), str. 3 : iluslr. (Pohod po Jurčičevi poti). // Od Višnje Gore do Muljave . - Sn (Pril. Vikend magazin), št. 253 (4. - 10.10.), str. 66 : iluslr. Postojanka čaka rešitelje / A. Podlogar. - Dn, št. 74 (18.3.), str. 13 : ilustr. (Dve 'TD Županova jama, gostišče zaprto). // Kje se skriva dober birl? / N. Mavric. - Dn, šl. 267 (2.10.), str. 13 : ilustr. Prihodnost je kol imarnica / N. Mavric. - Dn, št. 87 (I.4.), str. 9 : ilustr. (Zagradec ob Krki). Mlin za moko, voda za dušo / J. Zrnce - Sn, št. 94 (24.4.), str. 13 : iluslr. (V dolini stiškega potoka). Kulturnih spomenikov je na prelek / P.P. - Dl, št. 18 (8.5.), str. 6. (lvančna Gorica in okolica). V dolini Jurčičevih junakov / M. Kranjec. - Dn, št. 184 (10.7.), str. 18 : ilustr. (S skuterjem po Sloveniji; 4). Po lehnjakovih Stopnicah proti izviru Kosce / Katarina Groznik. - Gca. šl. 6 (junij), sir. 29 : iluslr. // Koški slapovi / D. Cortesc. - Nedelo, št. 37 (14.9.), str. 8 : ilustr. Prikazala se je zvezda. - Nedeljski Dn, št. 201 (27.7.1997), str. 30 : ilustr. (Nekatere zgradbe so postavljene tako, da tvorijo pentagram, kar jc tesno povezano s eistercijani. Preskus okoli Stične). Kdor se odpravi tja, lahko lenari ali ves dan pomaga / Saša verčič. - Delo, št. 174 (30.7.), str. 11 : ilustr. (Turistična kmetija Grofija). Človeška ribica jc varna pred tatovi / N. Marvič. - Dn, št. 236 (I.9.), str. 10 : ilustr. (Krka in njene lepote). Dežela Jurčičevih junakov. - Lipov lisi, št. It) (okloher), str. 272 - 274 : ilustr. (Kulturna in turistična predstavitev občine Ivančna Gorica). V prijaznem svetu občine Dobrepolje / Ivan (irandovee. - Rodna gruda, št. 10 (oktober), str. 15 : ilustr. Vir pri Stični . - Sn (Vikend magazin), št. 260 (22. - 28.11.), str, 66 : ilustr. Kraško podzemlje Krke / D. Cortesc. - Nedelo, št. 43 (26.10.), str. 8 : ilustr. (Krška jama). // Deželi Desetega brata boljši turizem / L. Murn. - Dl, št. 48 (4.12.), str. 21 : ilustr. (TD Krka). Okrepljeni z žganci prvič po Lavričevi poti / L. Murn. - Dl, št. 43 (30.10.), str. 19 : ilustr. Tabor, - Sn (Vikend magazin), št. 261 (29.11. - 5.12.), str. 66 + slika na str. 19 : ilustr. (TabOf nad Cerovim). Včasih graščaki, zdaj vikendarji / J. Prime. - Dl, št. 48 (4.12.), str. 21 : ilustr. (Kako vas spremeni podobo). 929 BIOGRAFIJE Uto 1996 Veliko srce naših rejnie. - Naša žena, št. I (januar) - 6 (junij); ilustr. (Rcjnice iz. okolice Grosupljega). Samorastniku čopič rad pleše med Muro in Krko / S, Petrič. - Delo, št. 7 (10.1.), str. 15 : ilustr (Krajinar Štefan Horvat). Za pridne je dela dovolj / Urša Matoš. - S, št. 31 (7.2.), str. 2 : ilustr. (Tatjana Skubic, dobitnica študentske Prešernove nagrade). Igrati življenje / Marjana Ogorcvc. - Jana, št. 8 (20.2.), str. 20 - 21 : ilustr. (Umetniška družina Potokar (Polica) - Kobal). Moje življenje - božje češčenje / Vanja Kržan. - Tretji dan, št. 4/5 (junij-julij), str. 52 - 54. (Pogovor z opatom p. Antonom Nadrahom). Sašo Hribar, imitator, humorist in ljubitelj bivanja / Mojca Širok. - Mladina, it. 30/31 (julij), str. 35 - 37 : ilustr. // Sašo I Iribar iz radia CiA - Ga / Nataša Pcrovič. - Rodna gruda, št. 12 (december), str. 12 - 13 : ilustr. Pri Somrakovih v Grosupljem. Družinska kosila dišijo malo drugače / Alenka Lohnik. - Naša žena, št. 9 (september), str. 20 -21 ; ilustr. Janez Janša, kot ga (morda) še nc poznate: alpinist. Samota v steni. / Renata Ažman. - Jana, št. 36 (3.9.), str. 24 - 25 : ilustr. // Dolenjec na gamsjih poteh / L. Lesar. - Nedeljski Dn, št. 257 (22.9.), str. 26 : ilustr. (Kaj pravijo o Janezu Janši Grosupeljčani). // Janez Janša, v postelji s knjigo /1. Dolschon. - Sn, št. 206 (6.9.), str. 11 : ilustr. (Politiki govorijo o otroštvu in mladosti). Dr. France Adamič. Njegovo drevo je jablana / L. Lesar. - Nedeljski Dn, št. 325 (1.12.), str. 5 : ilustr. (Ob 85-lctnici). Novinar Uroš Slak. Zasvojen s televizijo / M. Ogorcvc. - Jana, št. 48 (26.1 L), str. 22 : ilustr. Leto 1997 Frančck Saje. Bioencrgetik, ki piše zgodovino / L.Lesar. -Nedeljski Dn, št. 31 (2.2.), str. 5 : ilustr. (Živi in ustvarja na Ilovi Gori). Mihaela Zaje - Jare. S svinčnikom v tihem domu starega očeta / J. Zrnee. - Sn (Tedenska tribuna), št. 35 (31.2.), str. 10-11: ilustr. (Ob 80-lctnici pesnice, pisateljice in zbirateljice krajevnega ljudskega izročila). Jože Borštnik. Mirovnik / Branka Grujičič. - Jana, št. 13 (1.4.), str. 34 -35 : ilustr. Jože Kastelic. Lepota kot smisel življenja / D. Kladnik. - Dn, št. 152 (7.6.), str. 27 ; ilustr. (Arheolog, rojen v Šentvidu pri Stični). Dr. Mirko Gogala. Vračam se - tam sem doma / J. Zadravec. - D, št. .32 (10.8.), str. 16 : ilustr. (Duhovnik in pisatelj Usode priseljencev, doma iz Šmarja - Sap). S svetniki je težko živeti / M. Lorcnci. - 7 D, št. 40 (I.9.), str. 16-17 : ilustr. (Dr. Prane Pcrko - beograjski nadškof in metropolit o vojni na Balkanu, o sebi...) Spomini na umetnika Kralja še živi / J. Prime. - Dl, št. 37 (18.9.), str. 19 : ilustr. (Jože in Bernarda Kralj ter Janez Kralj pripovedujejo o slikarjih in kiparjih Francetu in Tonetu Kraljih). Spomini Podgoričanov na Podgoričana / J. Prime. - Dl, št. 40 (9.10.), str. 18 : ilustr. (O Franu Jakliču - Podgoričanu). Uroi Slak (pravnik iz odmevov) / Sn, it. 269 (21.11.), str. 14 ; ilustr. (Tv novinar, rojen v Grosupljem). Ob 70 letnici prof. dr. Staneta Možinc / Delo, It. 279 (3.12.), sir. 11 ; ilustr. (Ekonomist, rojen na (latini pri Grosupljem) Pomaga inovatorjem / L Murn. - Dl, it. 51 (24.12.), str. 19 : ilustr. (Štefan Horvat) Sašo i Irihar - degustator življenja / B. Grujičic. - Jana. it 48 (2.12.), str. 22-23 : ilustr. BIBLIOGRAFSKO KAZALO ZBORNIKA OBČIN GROSUPLJE, IVANČNA GORICA, DOBREPOLJE 16-20 Mihael (Slavan I. UREDNIŠKA SPOROČILA, UVODNIKI, PODATKI O ZBORNIKU - Po jubileju in ob spremembi uredništva: XVI, 7 - Prvič v samostojni državi: XVII, 7 - Zbornik treh občin: Grosuplje, lvančna Gorica, Dobrepolje - Dvajset domoznanskih knjig, XX, 7 II. PODROČNA ZGODOVINA II. I Zgodovina do 2. svetovne vojne France Adamič: Zadružništvo v občini Grosuplje. I Iranilniea in posojilnica v Šmarju. XVII, 43 - Prance Adamič: Zadružništvo v občini Grosuplje. Hranilnica in posojilnica v Škoejanu pri Turjaku. XIX, 29 - France Adamič: Mala kronika občine Grosuplje I. XIX, 17 - France Adamič: Mala kronika občine Grosuplje II. XX, '.' - France Adamič: Pravno in finančno oblikovanje tovarne Motvoz in platno. XVIII, 27 - Ciril Ahlin: Tauffcrcrji - gospodje grosupeljskih in višenjskih kmetov. XIX, 9 - Cvetko Budkovič: Ljudska šoki v Šentvidu pri Slični. XVII, 59 - Cvetko Budkovič: Ljudska šola v Šentvidu pri Stični. XVIII, 63 - Cvetko Budkovič: Ljudska šoki v Šentvidu pri Stični. XIX, 43 - Cvetko Budkovič: Ljudska šola v Šentvidu pri Slični. XX, 43 ■ Majda Ficko: Območje grosupeljske občine v vojaških merjenjih IX. stoletja. XVIII. 7 Slane < franda: Višnja Gora in Stična v revolucionarnem letu 1848/49. XX, 9 - Prane Kalar, Leopold Sever: Od Medvcdjeka do Peščeiiika v furmanskih časih. XVIII, 45 - Tine Kurent: Razmere v vojnem lelu 1914 pri nas. XVIII, 71 - Jakob Miillcr: Bamhičcva politična, družbena in kulturna kronika (1920-1939). XVI, 37 - Jakob Miillcr: Fužina pri Zagrađen, XVIII, 15 - Leopold Sever: Rudarstvo v naših krajih. XVII, 25 - Leopold Sever: Rudarstvo v naših krajih II. XVIII, 33 - Leopold Sever: Po zaslužek na I Irvaško. XIX, 33 - Janez. Šcmc: Poliški učitelji (1854-1997). XX, 29 - Josip Švigclj: Prirodoznanaki opis in starinski spomeniki poliške župnije. XVII, 17 - Josip Švigclj: (iospodarske razmere v župniji Polica do začetka 2(1. stoletja. XVIII, 21 - Stane Valenlinčič: Živinozdravstvo na področju občine Grosuplje v prejšnjem in v prvi polovici tega stoletja. XVII, 35 Mihaela Zaje Jure: Nazaj k slatini višenjskim poštarjem. XVII, 51 11.2 Zgodovina 2. svetovne vojne - Time Pcrenc: Ilova gora 1943. Oh pcldesellelnici. XVIII. 73 Tbne Pcrenc: Okupatorjeve in domobranske posadke na Grosupljem v drugi svetovni vojni. XIX, 55 276 Mihael Glavari - Avguštin Lah: Slavnost v počastitev 50. obletnice zmage nad fašizmom in 52. obletnice bojev NOV z Nemci na Ilovi gori. XIX, 51 - France Pcrovšck: Ob 50-lctnici upora proti okupatorju. XVII,9 III. NAŠE OBČINE IN OBČANI III. I Poročila o razvoju občin - Prane Ah lin: Razvoj občine Grosuplje v letih 1991/92. XVII, 67 - Franc Ahlin: Razvoj občine Grosuplje v letih 1992 in 1993. XVIII, 77 - Franc Ahlin: Pregled dela Izvršnega sveta Občine Grosuplje 1990-1994. XIX, 59 - Ncvcnka Goreč: Reorganizacija državne uprave in uvedba lokalne samouprave. XX, 55 - Anton Jakopič: Po letu dni v novo-stari Občini Dobrcpoljc. XIX, 73 - Anton Jakopič: Občina Dobrcpoljc v letih 1996 in 1997. XX, 71 - Jernej I.ampret: Nova Občina Ivančna Gorica. XIX, 69 - Jernej Lamprct: Občina Ivančna Gorica v letih 1996 in 1997. XX, 65 - Rudolf Rome: Načrti in naloge nove Občine Grosuplje. XIX, 61 - Rudolf Rome: Prvi mandat nove Občine Grosuplje. XX, 59 III 2 Ciospodarstvo - Marjan Ahlin: 40 let ABC Tabor Grosuplje. XVIII, 153 - Jože Košak: Guma d.d. Grosuplje. Ob 20-letnici dela. XX, 91 - Jože Marolt: 30 let Kovinastroja. XVII, 105 - Jože Marolt: Elektrotehniško podjetje Grosuplje. Ob 40-letnici dela. XIX, 109 - Miro Pavič: Gospodarstvo občine Grosuplje v letih 1987-1988. XVI, 49 - Štefan Plankar: 40 let Pekarne Grosuplje. XVII, 85 - Andrej Struna: 70 let tovarne Motvoz in platno. XVI, 55 - PeterTcvž: (j-M&M, d.o.o., Grosuplje - proizvodnja in marketing. xix, 121 -Stane Valentinčič: Gospodarske organizacije v občini Grosuplje, njihov nastanek in razvoj do leta 1985. XVI, 59 III. 3 Negospodarska področja - France Adamič, Ive Krevs: Delež Višnjanov v slovenskem športu. XVI, 97 - Ivan Ahlin: Prebivalstvo, hiše in stanovanja od leta 1910 v 210 naseljih občine Grosuplje. XVII, 95 - Ivan Ahlin: Nekdanje občine na področju sedanje občine Grosuplje. XVII, 103 - Ivan Ahlin: Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v občini Grosuplje. XVIII, 137 - Aleksander Bassin, Jože Novak: Naravna in kulturna dediščina v občini Grosuplje. XVI, 71 - Vladimir Ilrezar: Nova cerkev v Ivančni Gorici. XVIII, 159 - Cvetko Budkovič: Dvajset let Glasbene šole v Grosupljem. XIX, 123 - Anka Fabjan: Deset let Planinskega drušlva Grosuplje. XIX, 125 - Ivan Grandovcc: Gcomorfološki razvoj površja Občine Grosuplje. XVIII, 95 - Ivan Grandovcc: Klimatske razmere v občini Grosuplje. XIX, 95 - Franc Jamnik: Zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje (irosuplje, d.o.o. praznuje 15. obletnico delovanja. XX, 95 - Lojze Ljubic: Podatki o Občinski gasilski zvezi Grosuplje za lelo 1991. XVII, 117 - Jakob Miiller: Kovači in kovačije v Radohovi vtisi, Temenici in na Bregu. XVI, 109 - Jakob Miiller: Kovači in kovačije v dobrepoljski dolini, XVII, 107 - Jakob Miiller: Kovači in kovačije od Črnela do Bakrca. XVIII, 11 I - Jakob Miiller: Kovačnicc in kovači od Male Stare vtisi do Škocjana. XIX, 77 - Jakob Miiller: Kovači in kovačije v občinah (irosuplje. Ivančna Gorica in Dobrcpoljc. XX, 75 ■ Vinko Pctrič: Nastanek in razvoj geodelske uprave občine Grosuplje. XVI, 89 - Mihael Prijatelj: Petdesetletnica gimnazije in štiridesctletnica prve mature v Stični. XX, 97 - Matjaž Puc: Slovenski verski muzej v stiškem samostanu. XVII, 165 - Skupina avtorjev: Družbene in geografske značilnosti naselij Obolno, Planina in Osredek. XVI, 119 - Stane Vnlentinčič: Lov in lovstvo v občini Grosuplje. XVIII, 125 - Tone Zalaztlik: Družbeni center Krka v očeh projektanta. XVIII, 165 - Mojca Žvan-I Irvatin: Pokrajinsko-ekološka členitev dobrepoljskega krasa. XX, SI IV. /NANOSI, KULTURA IN KNJIŽEVNOST IV. 1 Slovenska literarna zgodovina - France Adamič: Sliki Louisa Adamiča s slovenskimi književniki. XVII, 149 - France Adamič: Mile Klopčič in Louis Adamič. XVII, 145 - France Adamič: Stiki Louisa Adamiča s slovenskimi književniki in poliliki. Bralko Kreft, Aflonz Gspan. XIX,149 - Ciril Ahlin: Pesmi Roznlije Codclli, višenjske baronice. XVIII, 183 - Mihael Glavam Osebni stiki Louisa Adamiča z Edvardom Kocbekom v letih 1945-1949. XVIII, 169 - Mihael Glavan: Doslej neznano pismo Louisa Adamiča Josipu Vidmarju. XX, 105 - Nike Kocijančič: Biblični stil Cankarjevega Hlapca Jerneja v prevodu Louisa Adamiča. XVIII, 177 - Ivanka Kozlevčar-Cernclič: Slovcnist Martin Jcvnikar. XVI, 149 - Ivanka Kozlevčar-Cernclič: Poezija Mihaele Jare Zaje. XX, ? - Tone Pretnar: Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi. XVI, 133 - Rozina Švenl: Vinko Žitnik kol prozaist. XX, 183 IV. 2 Druga področja znanosti, umetnosti in kulture - Cvetko Budkovič: Jakohtis Gallus Carniolanus v domovini. XVI, 19 1 lenry A. Chrislian, Tine Kurent: Kolaž Maksimilijana Vanke. Videnje druge svetovne vojne. XVIII, 221 - Franc Kalar: Kulturno življenje prejšnjih generacij v Ivančni Gorici. XX, 163 - Jože Kastclic: Relief I lerakla v Slični. XX, 169 Ivanka Kozlcvčar: Življenje in delo Mihaele .larc-Zajc. XX, 139 - Tine Kurent: Vpliv zakonodaje in stroke na slovensko arhitekturo. XVII, 119 - Tine Kurent: Gematrija Gallusovega Moralija. XVII, 127 - Tine Kurent: "Notranje življenje" umetnin Franceta Kralja. XVIII, 201 - Tine Kurent: Car Gasparijeve risbe "Bod' moja, bod1 moja". XVIII, 217 - Tine Kurent: Evropa Franceta Kralja. XIX, 137 - Tine Kurent: Praproški grad, sliška bazilika in druge arhitekture v obliki črke in emblema. XX, 115 - Ililda Lučovnik: Kratek prclel mojega življenja in amaterskega dela na kulturnem področju. XIX, 171 - Jakob MuTIcr: Domoznanec Josip Švigelj. XVII, 15 - Leopold Sever: Lov na polhe v škocjanskih vaseh. XX, 145 - Janez Seme: Družina igralcev Polokarjev. XIX, 155 - Edo Škulj: Rekonstruirane orgle v Grosupljem. XVI, 145 - EdO Škulj: Nove orgle v stiski baziliki. XVII, 159 - Edo Škulj: Obnovljene orgle v Šentvidu pri Stični. XVIII, 211 - Edo Škulj: Nove orgle v cerkvi sv. Jožefa v Ivančni Gorici, XIX, 175 - Edo Škulj: Nove orgle v Strugah. XX, 135 Lojze Uršič: Spomini na domače narečje in krško-muljavsko govor. XVI, 1.39 - Marijini Zadnikar: Veliko odkritje v Stični. XIX, 133 IV. 3 Poezija, proza - Darja Brcgar: Nove pesmi. XVII, 177 Ivo Prbežiir: Tri pesmi. XVI, 160 ■ Gorati Gluvič: Spretno sleparjenje. XVI. 157 - Mihaela Jarc Zaje: Domačijske pesmi. XVIII, 225 - France Lokar: Osmrtnice. XVI, 159 - Janez Šcmc: Lan. XVII, 169 - Mila Škrabar: Bratu Janezu Lužarju. XVI, 160 - Ivan bos: Hlapček. XVI, 173 - Hinko VVilfiin: Knjigoljubca. XVI, 163 278 Mihael Glavan V. KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI - France Adamič: Jubilej Metoda Dularja. Ob 'JO-lctnici. XVI, 183 - France Adamič: Dr. Fran Kos. XVI, 179 - France Adamič: Ivan Markclj. Ob 14(1 letnici rojstva. XVII, 181 - France Adamič: Jože Kastclic (8()-lctnica). XVIII, 231 - France Adamič: Tone Kozlcvčar (8(l-lctnica). XVIII, 235 - France Adamič: Zaslužni in znameniti občani. XVIII, 243 - France Adamič: Cvetko Budkovič - petinscdcmdeselletnik. XIX, 193 - France Adamič: Jubilej našega odgovornega urednika. XIX, 195 - France Adamič: Svetozar Polič (80-lctnica). XX, 197 - France Adamič: 8(1 let Janeza Erjavca. XX, 195 - Ivan Ahlin: Jože Gale (80-lctnica). XVIII, 2.33 - Ivan Ahlin: Angela Zoreč, učiteljica, in šola v Šenlvidu pri Stični, XX, 189 - Cvetko Budkovič: Anton Grum, organist in skladatelj. XVII, 183 - Cvetko Budkovič: Danica Hude (ob smrli). XX, 217 - Mihael Glavan: 8(1 let prof. dr. Franceta Adamiča. XVII, 185 - Mihael Glavan: Stane Valentinčič (80-lctnica). XVIII, 229 - Mihael Glavan: Miha Kastclic - pesnik in urednik Kranjske Čbclicc. Ob 200-lctnici rojstva. XIX, 179 Mihael (ikivan: Janez Lesjak. Ob 8()-lctnici rojstva. XIX. 191 Mihael Glavan: Stanko Vurnik (100-letnica rojstva). XX, 193 - Stane Granda: Zupanova Micka v Šentvidu pri Stični. XX, 213 - Jože Gregorič: Pavel Perko. XVI, 18.3 - Pavel Orožnik: Mihaela Jare Zaje. Ob 8()-lctnici rojstva. XIX, 187 - Taras Kcrmauncr: Lepa ustvarjalnost. XX, 201 -Tine Kurent: Sedemdeset let Cvetka Hudkoviča. XVI, 191 - Tine Kurent: Umrl je profesor I lcnry Christian. XX, 215 - Tine Kurent: Izbor Adamičevih knjig na Japonskem. Ob 100-letnici pisateljevega rojstva. XX, 207 - Tine Kurent: V počastilev stoletnice rojstva je pošla Slovenije izdala spominsko znamko. XX, 211 - Jože Marolt: Stanko Prek. Ob 80-letniei rojstva. XIX, 185 - Alojz, Muhič: Tine Kurent, sedem križev. XVIII, 237 - Jakob Miiller: Domoznanec Josip Švigclj. XVII, 15 - Jakob Miiller: Janez Pcrovšek - Pclko. Ob 7()-lctnici. XVII, 189 - Jakob MuTIcr: Vdovi reke. Ob dveh skoraj pozabljenih obletnicah. XVIII, 239 - Jakob Miiller: llilda Lučovnik. Ob 80 letnici rojstva. XIX, 189 - Jakob MuTIcr: Ikonografski svet Toneta Pahuljeta. XX, 203 -Tone Pavček: Hvalnica Dolenjski in njeni kulturi. Ob odkritju spominske plošče Mihu Kaslelicu. XVII, 179 - Drago Samec: Pater Maver (Jožef) Grebene, cistercijan. Ob smrli. XVIII, 241 Janez Seme: Profesor Lojze Uršič - oscmdcsclletnik. XVI, 189 Rozina Svetit: Ludovik Puš. Oh 100 letnici rojstva. XIX, 181 - Milan Vinectič: Ivo Frbežar v češčini. XX, 199 VI. GRADIVO, BIBLIOGRAFIJE - France Adamič: Bibliografija občine Grosuplje 1987-1989. XVI, 199 Iranec Adamič: Bibliografija občine Grosuplje 1989-1991. XVII, 201 Irance Adamič: Bibliografija občine Grosuplje 1992-1993. XVIII, 257 France Adamič: Bibliografija občine Grosuplje 1994-1995. XIX, 213 - France Adamič: Kuhanje pepela in izdelovanje pepelike na Dolenjskem. XX, 227 - Franc Ahlin: Zmaji na grosupeljskem nebu. XVIII, 251 - Ivan Ahlin: Kupovali bi traktorje. XVIII, 255 - Mihael Glavan: Bibliografsko kazalo 15 letnikov ZOG, XVI, 205 - Mihael Glavan: Bibliografsko kazalo ZOG 16-20. XX, 275 - Mihaela Jarc Zaje: Utrinki iz stare Višnje Gore. Pregovori iz okolice Višnje Gore. XVI, 197 - Franc Kalar: Fantovski običaji v Ivančni Gorici in okolici. XIX, 199 - Tine Kurent: Dela l.ouisa Adamiča med viri za ameriško zgodovino. XVI, 193 - Tine Kurent: Louis Adamič v japonščini. XVI, 19.3 - Tine Kurent: Še dve Adamičevi knjigi v japonščini. XVII, 197 - Tine Kurent: Akacijcvo drevo na Dolenjskem. XVIII, 253 - Tine Kurent: Shozo Tahara. XIX, 205 - Tine Kurent: Vankov in Adamičev (Tiandler: dogodek i/, njune borbe proti nacizmu in antisemitizmu. XIX, 209 - 'line Kurent: Prnpročc, risba Marijana Amnlicltija. XIX, 211 - Helena I.ožar-Podlogar: Zagoriškc (dohrepoljske) mačkare. XIX, 197 - Helena Loža r-Pod logar: Zagonske mačkare med šego in ljudsko igro. XX, 219 - Drago Samec: Domoznanska bibliografija knjig za leti 1991 in 1992. XVIII, 263 - Drago Samec: Domoznanska bibliografija knjiga za lota 1993-1995 z dopolnili za leti 1991 in 1992. XIX, 225 - Drago Samec: Domoznanska bibliografija knjig za leti 1995 in 1996. XX, 229 - Drago Samec: Bibliografija Mihaele Jarc Zaje, XX, 251 - Marija Samec: Bibliografija občine Grosuplje 1996-1997. XX, 259 Josip Švigclj: Krajno imenje v poliški župniji. XVII, 191 Koraki v varno! življenje. ( TTTTT ffff? ttttt ■ ■■■■ /ivijknjski krog Življenjsko zavarovanja Zavarovalnice Triglav So trenutki, ko pomisliš... Ali bo trajalo? Ali bo življenje prijazno z mano in z mojimi' ki prihaja. Brez strahu, brc/ tesnobe. Ker veš. da lahko vsaj malo zanesljivosti ugotoviš sam. S premišljeno na I u/l* > morda ne moreš preprečit nepredvidljivega, lahko pa omiliš njegove podedkr. /.ivljenjskn 7avatn\;tnjc jc takvu naJo/ba Je začetek preudarne skrbnosti. Do sebe in do svojih. Mnogi se zato u življenjsko zavarovanje odločijo takrat, ko pridejo otroci, uj i njihovim zvedavim pogledom postanejo pomembne odraslost, skrbnost, odgovornost. = zavarovalnica triglav d.d. Dunajska 56, p.p.2636, 1109 Ljubljana, tel: 17 33 300, fax: 17 33 301 V okviru naše dejavnosti vam nudimo: kompleten inženiring za vse vrste gradenj, pripravo urbanistične in projektne dokumentacije, stanovanjsko gradnjo za trg, gradnjo turističnih, industrijskih in poslovnih objektov, organizacijo in vodenje gradnje do predaje objektov. Ko se boste oglasili pri nas, vam bomo z veseljem posredovali želene informacije. spoznajte dobrote iz žit in ljubezni Kruh je veliko več kol le osnovna potreba našega življenja. Radosti nas s svojo lepoto in jc simbol. Zato nam ni vseeno, kakšen hlebec postavimo na mizo. Naša pekarna se lahko pohvali z bogato izbiro DNEVNO SVEŽIH ROČNO IZDELANIH DOMAČIH HLEBCEV IN ŠTRUC, pri čemer smo se naslovnih na slovensko tradicionalno raznolikost. O tem pripovedujejo njihova zanimiva imena: grosupeljski, dolenjski, prekmurski, kmečki, gorički in koroški kruh. Pečemo tudi najrazličnejše PEKOVSKO PECIVO, kamor sodijo žemlje in žemljice, Stručke in bombete, kajzerce in rogljički. Vsakdo ve, kako nepogrešljivo je tako pecivo pri zajtrku ali dobri malici. Seveda pa pri vsem temm nismo pozabili tudi na običajne dobre štruce, ki so lahko belc ali polbele. /a vse, ki želijo še posebej obogatili svojo prehrano, smo pripravili vrsto SPECIALNIH IN TRAJNEJŠIH VRST KRUHA, ki vsebujejo polnovredno moko in semena. Ta kruh ugodno vpliva na naše zdravje inje bogat z, vlakninami. Dandanes je naglica žal sestavni dela našega življenja in mnogokrat nam zmanjkuje časti za pripravo jedi. Tudi starejši ljudje so hvaležni, če lahko poenostavijo svoje obroke. V Pekarni Grosuplje smo mislili tudi na to. Naše ZAMRZNJENE JEDI omogočajo enostavno in hitro popestritev jedilnikov, poleg tega pa so narejene iz kvalitetnih sestavin in so izvrstnega okusa. Gospodinje lahko izbirajo med žlikrofi in štrukcljci. v skrinji so vedno dobrodošli kruhovi cmoki, svaljki in polpcli. pravi priboljšek pa so slastne krompirjeve pogačice polnjenje s sirom inocvrtki. Izbire jc torej veliko. Kaj pa smo pripravili za vse sladkosnede in sladokusce? Našemu ČAJNEMU PECI VII se ne boste mogli upreti, hkrati pa bo v okras vsaki mizi. Polnjeno s čokoladnim, Ic.šnikovini in kokosovim nadevom, zelo privlačno je naše pisano pecivo, ki se Vam kar raztopi v ustih, priporočamo, da se odločite za zamrznjeno testo za čajno pecivo, ki ga doma sami hitro spečete. Z našim čajnim pecivom ne boste več v zadregi, ko pridejo gostje. Kaj lahko na koncu ob vseh teh dobrotah še rečemo? Morda le Se to, da smo jih pripravili z ljubeznijo in veliko znanja ter SO plod dolgoletnih izkušenj in poznavanja potreb slovenskega trga. Pa dober tek! Mercator - Pekarna Grosuplje Proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic, d.d. 1290 GROSUPLJE, Gasilska c. 2 Telefon: (061)762-422 Telclax: (061)764-273 /pSariiir\ zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje grosuplje d.o.o. taborska 3, 1290 grosuplje tel.: 763-078, fax: 762-246 Dejavnost: - investicijski posli (inženiring) pri gradnji vseh vrst objektov; - ekonomski posli, raziskave, analize, planiranje in svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti; - komunalno opremljanje stavbnih zemljišč; - investitorstvo, organiziranje in opravljenje investicijskega in drugega vzdrževanja stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in lokalov v družbenih in zasebni lasti; - nadzor nad gradnjo objektov; - geodetske storitve; - promet z nepremičninami. 20 tet GUMA DRUŽBA ZA PROIZVODNJO, KOOPERACIJO, ZASTOPANJE TER NOTRANJO IN ZUNANJO TRGOVINO, d.d. Brezje pri Grosupljem 1c, 1290 Grosuplje Telefon: Uprava: (061) 762 200, Prodaja: 763 360, 762 363, 762 163 Računovodstvo: 761 163, 763 402, Skladišče: 763 166 Telefax: (061) 764 403 - prodaja, (061) 763 362 - računovodstvo winterhalter Gastronom Winterhalter Gastronom d.o.o. Slovenija Profesionalni pomivalni stroji in sistemi 1290 Grosuplje, Adamičeva 36, p. p. 18 Tel./fax: +386 (061)763-445,763-446 Telefax: +386 (061)762-740,763-444 K KOVINASTROJ GASTRONOM d.d. tovarna gostinske opreme 1290 GROSUPLJE, Adamičeva 36 Telefon: (061) 766 300 Telefax: (061) 766 310, 766 320 Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov. Izdelujemo pomivalne stroje, toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilnice in druge pulte, samopostrežne in ostale linije. Opravljamo razne storitve. Lastni projektivni biro. Organizirana servisna služba v vseh krajih. G-M&M , proizvodnja in marketing, d.o.o. 1290 GROSUPLJE, Brvace 11, Slovenija tel.: n.c. (061) 763-511, faks: (061) 763-023 tel. servis: (061) 762-196, E.mail: gmm1@g-mm.si električno orodje in pribor Nova generacija delovne mize vVorkmate vrtno orodje gospodinjski program # BLACK& DECKER električno orodje in pribor za industrijo in obrt DeVVALT svedri BBW za les, kovino, zid in beton posamezno in v garniturah hitri, natančni, trajni BAYRISCHE BOHRERWERKE varnost za hiše in stanovanja, pisarne in delavnice cilindrični vložki in ključi Vaš kiju«. VARNOSTNI SISTEMI ključavnice-obešanke VARNOSTNA OPREMA natančna električna orodja in pribor za modelarje, graverje, zlatarje, idr. Informacije in servis: GROSUPLJE, Brvace 11 delovni čas: ponedeljek - petek: 8. - 18. ure sobota 8. - 12. ure tel.: (061) 762-196 Iz majhnega lokalnega podjetja korporacijo. Z gradnjo mnogih veličastnih zgrodb in obnovo kulturne dediščine smo vtisnili globok pečat mnogim slovenskim krajem in zlasti Ljubljani. \j na|uspesnejstmi podjetji •J m\WW t™TPb> 4T 0 UPANJE Avto Transporti Kastelec Adamičeva 57, 1290 Grosuplje, Slovenija Tel.:+386 (0)61 761 156,761 157,763 280 Fax: +386 (0)61 763 279 Mobitel:+386 (0)609 610 502 GSM: +386 (0)41 610 502 (Bril do 1290 Grosuplje, Rožna dolina 9 Tel.: 061/763-363,764-464 Fax: 061/764-464 Mobitel: 0609 612-715 Kočevje Tel.: 061/855-625 Dolenjske Toplice Tel.: 068/65-695 V poslovalnicah Grosuplje, Ivančna Gorica in Videm-Dobrepolje opravljamo naslednje storitve: za zasebne stranke: kreditiranje, zbiranje depozitov, prodajo vrednostnih papirjev, plačilni promet v domovini in s tujino za pravne osebe: izplačevanje dnevnic v tuji valuti, plačilni promet s tujino za samostojne podjetnike in malo gospodarstvo v Poslovalnici Grosuplje: kreditiranje, zbiranje depozitov Z veseljem vas pričakujemo! ljubljanska banka Podružnica Moste ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE 1 -1 ■ 1 1 1 1 Jl956 '"""II 1 D.O.O. CESTA NA KRKO 9, INSTALACIJE TRGOVINA INŽENIRING SERVIS D GROSUPLJE TEL.061/762-622,763-620 FAX.764-621 NUDIMO VAM ZLASTI NASLEDNJE: STORITVE ■ Elektroinstalacije od projekta do izvedbe za vse vrste objektov, po konkurenčnih cenah, zahtevajte naše ponudbe; ■ meritve instalacij in izdaja atestov za obratovalnice in proizvodne obrate; ■ vzdrževanje instalacij in naprav na objektih, opravljamo redne in pogodbene servise; ■ izvajamo računalniške mreže z dobavo in montažo opreme v sodelovanju z vodilnimi podjetji; ■ naša ključavničarska delavnica vam izdela vse vrste kovinskih delov, potrebnih pri montažah, razno kovinsko opremo, elektro omare in pulte po naročilu. TRGOVINA ■ Naša nova ponudba je urejena specializirana discontna trgovina za elektro-instalacije namenjena elektro-instalaterjem, vzdrževalcem, samo-graditeljem, gospodinjstvom; ■ v trgovini izvajamo strokovno brezplačno svetovanje; ■ izvajamo kataloško prodajo znanih proizvajalcev gospodinjskih strojev in aparatov; ■ na željo stranke izvršimo dostavo na dom, izvedemo priklop; brezplačno odpeljemo zamenjani izdelek. VESELI BOMO VAŠEGA OBISKA V PRENOVLJENI TRGOVINI EPG-MARKET, Cesta na Krko 9, 1290 Grosuplje IM P LIVAR (l.d. Ljubljanska cesta 43 1295 IVANČNA GORICA SLOVENIJA Proizvodni enoti: • Livarna Ivančna Carica • Livarna in mehanska obdelava Črnomelj Telefon: +386 61 778 122 Telefax: +386 61 777 381 http:Wwww.iinp-livar.si e-mail: uprava@imp-livar.si e-mail: info@imp-livar.si e-mail: prodaja@imp-livar.si proizvajamo: Ulitke iz sive in nodularne litine od 1.0 - 120,0 kg, v kvalitetah GG 15 - GG 30 ter GGG 40 - GGG 60 surove ali mehansko obdelani naši proizvodi se vgrajujejo v izdelke: strojne in elektroindustrije: ohišja kompresorjev, osi. vzvodi, ležaji avtomobilske industrije: z.avorni bobni in plošče, ohišja, kolektorji, vz.trajniki, peste industrije poljedelskihi strojev: ohišja, krivine, jenncnice industrije bele tehnike: ohišja kompresorjev industrije armatur in črpalk: ohišja, pokrovi, zapirala proizvajamo tudi lasten: kanalski program v skladu s standardi DIN in EN 124: pokrovi, rešetke, čistilci odpadnih vod IMP TOVARNA ARMATUR, Izdelava in servis industrijskih armatur, d.d. Ljubljanska cesta 43, Ivančna Gorica 1295 Ivančna Gorica, Ljubljanska cesta 43, Slovenija Žiro račun: 50130-601-57385 Telefon: (061) 778-122, 778-133, 777-311 Telefax: (061) 777-432 DEJAVNOST PODJETJA - Splošna mehanična dela - Proizvodnja pip in ventilov - Proizvodnja opreme za industrijsko procesno krmiljenje - Posredništvo pri prodaji raznovrstnih izdelkov - Trgovina na debelo s kovinskimi proizvodi, inštalacijskim materialom, napravami za ogrevanje - Druga trgovina na debelo - Podjetniško in poslovno svetovanje - Tajniška dela in prevajanje motvoz Tekstilna tovarna Motvoz in platno d,d. Taborska 34, 1290 Grosuplje Tel.:+386 (0)61 761 31 I Faks:+386 (0)61 763 096 ŽR: 50130-601-31002 V tovarni izdelujemo: - kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije; - polipropilenske vreče za moko, sladkor, pšenico in razna semena; - ventil vreče za polnjenje na avtomatskih polnilnicah za sladkor, gnojila in podobno; - kontejner vreče za večje količine cementa ali drugega granuliranega materiala; - motvoze in vrvi iz konoplje ali polipropilena, polipropilenska vodila za hmelj ali stročnice, veziva za kmetijstvo in druge podobne namene. Se priporočamo! Obrtna zadruga Magro, z.o.o. 1290 Grosuplje, Ob Grosupeljščicl 1B Tel.: 061/761-631, 761-876, 764-582 Fax: 061/763-579 RAČUNOVODSKE STORITVE: • Vodenje poslovnih knjig za majhne in srednje družbe ter samostojne podjetnike • Izdelava računovodskih izkazov in računovodskega poročila • Izdelava davčnih bilanc in davčnih napovedi FINANČNE STORITVE • Vodenje terjatev in obveznosti z vključitvijo v sistem povezanih podjetij • Izdelava investicijskih programov • Svetovanje pri naložbah, financiranju in pridobivanju sredstev DAVČNO SVETOVANJE MIZARSTVO GROSUPLJE DRUŽBA ZA IZDELAVO NOTRANJE OPREME d.d. Slovenija, 1290 Grosuplje, Cesta na Krko 38 tel.: +386 61/763 155, 761 233, 762 507 fax: +386 61/764 434 Izdelujemo opremo za hotele, gostinske obrate, trgovine, upravne zgradbe. Režemo hlodovino za podjetja in zasebnike. kolodvorska ulico 2 1290 grosuplje tiskamo loJožniitv© os!©wn@ dstovlm glasila - totobg tel +38 061/761-177 +38 061/761-586 fax +38 061/761-587 PARTNER oP ADAMIČEVA 15, GROSUPUE RAČUNOVODSKE - KNJIGOVODSKI tel. 061/ 761 582, 761 583 fax. 061/ 761 585 STORITVE PESKOKOP PODSMREKA d.o.o. Malo Hudo 4a, Iv. Gorica OBRTNO PODJETJE UNIVERSAL IVANČNA GORICA p.o. OP »UNIVERSAL« IVANČNA GORICA p.o. Malo Hudo 4a telefon (061) 777-043 uprava 784-002 peskokop se ukvarja: - s pridobivanjem gramoza in peska - z opravljanjem prevozov - z nuđenjem strojnih storitev - z izvajanjem novogradenj in adaptacij makadamskih vozišč GRADBENA MEHANIZACIJA IN PREVOZNIŠTVO NOVAK ALOJZ Hribi 36, Škofljica Tel.: 061/666-013 instalacije » grosuplje d.cl. 1290 GROSUPLJE, Adamičeva 51 Telefon: (061) 764-233 • Telefax: (061) 763-031 Tekoči račun 50130-601-31182 IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA IN IZOLACIJE! JAVNO KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE d.o.o. Cesta na Krko 7 1290 GROSUPLJE telefon: (061) 762-311, 764-551 KOMUNALNE GRADNJE GROSUPLJE KOMUNALNE GRADNJE d o.o 1290 Grosuplje, Cesta na Krko 7 tel.: (061) 764-400; fax: (061) 762-255 Komunalne gradnje d.o.o., Grosuplje, Cesta na Krko 7 gradi vodovode, kanalizacije, ceste, ureja zemljišča, nudi strojne in prevozne usluge, vzdržuje občinske ceste, ter izvaja druga dela po dogovoru. .**'v . . Levstikova c. 24 inženiring d.o.o. ] 2 9 0 GR0SupLJE SLOVENIJA 061/762-090 061/762-089 mobitel: 0609/626-999 TRAIG TRANSPORTNO PODJETJE d.d. CESTA 2. GRUPE ODREDOV 17 1295 IVANČNA GORICA UPRAVA: centrala (061) 778 321, 777 157 telefax 778 423 direktor 777 134 komerciala 778 097 778 098 telefax 778 101 žiro račun 50130-601-31177 Podjetje opravlja javni prevoz stvari v notranjem in mednarodnem tovornem prometu. E T E R I H A DOBRO-GROSUPUE ro.o. Ljubljanska c. nh., Ivančna Gorica Jelelon: 061/763-170 Žito račun: 50130-601-258188 pri SDK Grosuplje • opravlja neprekinjeno dežurno službo zdravstvenega varstva živali, • odkriva in zatira kužne bolezni živali, • opravlja umetno osemenovanje govejih plemenic, odkriva in odpravlja plodnostne motnje, • opravlja veterinarski sanitarni nadzor v proizvodnji in prometu živali, živalskih proizvodov in živil živalskega porekla. • neškodljivo odstranjuje poginule živali, ugotavlja vzrok pogina in skrbi za varstvo okolja, • skrbi za izobraževanje posestnikov živali, • izvaja pospeševalne programe, • svetuje imetnikom živali. Stična 1,1295 Ivančna Gorica Telefon: 061/777-280, 777-748 777-917 Tele(ax: 777-280 vzrejamo odojke, bekone ■ pridelujemo pšenico, koruzo pridobivamo organsko gnojilo Biorast z delovanjem deževnikom PODJETJE ZA PROIZVODNJO,TRGOVINO IN INŽENIRING d.o.o. 1290 Grosuplje, Murnova c. 3 tel.: +386 61 761-204 fax: +386 61 761-651 PROIZVODNJA - grelnikov vode - pregrevalnikov pare - toplotnih izmenjevalcev - tlačnih posod - plinohrami za UNP - kondenzatorjev - ekranizacija kotlov - prekurišč - oprema po naročilu MONTAŽA IN SERVISIRANJE - dimnocevnih in vodnocevnih kotlov domačih in tujih proizvajalcev - elementov kotlovne regulacije - toplotnih izmenjevalcev in reducirnih postaj - parnih, vročevodnih instalacij t