Šolske stvari.
Šolska sporočila letošnjega leta.
1. Ljubljanska gimnazija.
Letno sporočilo te gimnazije ima na čelu dva sestavka: nemškega pod naslovom: „Ueber Johann Amos Comenius und seine Didaktik" spisal prof. Fr. Kan-drnal, — in slovenskega pod naslovom: »Volitev Rudolfa I. in slavna bitva na moravskem polji L 1278, zgodovinsk odlomek" spisal prof. Melcer. Za šolska sporočila sta to prav primerna spisa. Gosp. prof. Kan-drnalu pritrjujemo popolnoma, da sedanji poduk nima zaželenega vspeha deloma tudi zato ne, ker se premalo ozira na pravila Komenskega, rojenega Ceha in najslavnejšega pedagoga 17. stoletja in spisatelja občezna-nega „orbis pictus" in mnogo didaktičnih spisov, med kterimi je najslavnejša: „Didactica magna", ktere33 poglavij prof. Kandrnal objavlja. Prof Melcer pripoveduje zanimiv odlomek iz zgodovine avstrijske v čedni slovenščini. Učencev je imela ta gimnazija 589, 26 manj od lani. Po narodnosti je bilo 497 Slovencev, 90 Nemcev (?) in 1 Lah; djanski dokaz, da je gimnazija slovenska, na kteri pa, žalibog! slovenski jezik še nima enakih pravic z nemščino. Pravopis slovenskih priimkov je razun nekterih nedoslednosti pravilen, ne tako pa pisava krajinih imen. Da se tudi ta na boljše obrne!
2.  Visa realka.
„Jahresbericht" c. k. više realke v Ljubljani našteva konec šolskega 1867. leta v 6 razredih 209 učencev, med njimi Slovencev 119, Nemcev 69 (?), Italijanov 19, Hrvata 2, — učiteljev skupaj pa 17.
V sporočilu letošnjem nahajamo nemški spis, v kterem učitelj gosp. Opl obširno razklada napake učilišča realkinega pod naslovom „Uebelstande der k. k. Ober-realschule in Laibach." Ni še davno, kar je g. Opl dobil službo na ljubljanski realki, in že se misli poklicanega, da s tako groznimi barvami opisuje celo zdravju škodljive napake naše realke, da, ko bi ne bili v isti knjižici v kroniki realkini na strani 36. brali, da „so učenci prav zdravi bili", bi po njegovem popisu morali misliti, da so jih Bog ve koliko že pokopali! Gosp. ravnateljeva kronika sama je podrla na 36. strani to, kar je gosp. Opl zidal na strani 16. Ker je real-kin ravnatelj g. Schrev vzel g. Oplnov spis v svoj program, tedaj moramo misliti, da je ž njim popolnoma edinih misli; če pa pogledamo v magistratna protokola od 9. dec. 1863. leta in od 11. aprila 1864. leta, ko je bil g. Schrev za svoje mnenje zarad Mahrovega poslopja vprašan, ali ko je v skupščini deželnega odbora 10. aprila 1864. leta glasoval za Mahrovo poslopje, vidimo, da je vseh druzih misli bil, kajti popolnoma je odobril vse prostore za višo realko, rekoč: „sie eignen sich ganz gut und entsprechen allen Anforderungen vollstandig." Po takem je še leta 1864. belo bilo, kar je danes črno, in vendar visi trije razredje so tako ubogo malo učencev šteli (4. razred 18, 5. razred 10 in 6. razred 12), da s silo učencev se ne morejo zagovarjati „die Uebelstande", vse drugo pa se je moralo 1864. leta tako vedeti kakor se v6 danes.
Ze večkrat smo v „Novicah" priliko imeli, tudi pri druzih programih omeniti,  da nekteri gospodje celo ne ved6 namena šolskih sporočil,   kteri vendar ne more drug  biti  kakor  ta,   da   so  za poduk šolski mladini.    Da gosp. Oplnov sestavek ne spada v to vrsto, tega nam sam pisatelj ne bode  odrekel;  veliko bolj bi se prilegel „Triesterici" in vsem tistim Časnikom,  kteri radi obirajo  „mestne" in „deželne očete."  Kakor se iz vsega vidi,   ta   sestavek ni namenjen   poduku mladine, ampak adresiran je na mestni,odbor,   deželni odbor in na starše realkinih učencev: una dva odbora graja, da nista že nove palače   (za učence   po  35   v enem razredu) zidala, „die geehrten Eltern" pahujska, da bi pognali „die Vater der Stadt", da bi ti brž preselili otroke njih v krasne učilnice, sej  — tako pravi g. Opl — ne bode mesta to več stalo kakor 20.000 gold.,  dežele pa 40.000 gold.!    60.000 goldinarjev   —   to je  malenkost,   si misli g. Opl.    Skoda,   da starodavne prav-lice alchimistične niso resnične, sicer bi se zastopniki mestni in deželni gotovo   obrnili  do   g. Oplna,   da bi jim  iz ljubljanske šote — zlata naredil in tako privabil 60.000 gold. Ali g. Opl ne ve, da teh 60.000 gld. za celo   malo   množico  35 učencev  v enem  razredu si more mesto in dežela  pridobiti  le  po  prikladah na davke? in ali g. Opl  res misli,   da ima naša dežela še davka premalo?    Lahko je govoriti, vse drugo pa je plačati! Brž ko ne nista ne mestni ne deželni odbor pozabila, da učilišče v Mahrovi hiši je le provizorno za 6 let in da so 4 leta zdaj pretekla — in ko bi bila res pozabila,   silna najemščina od 1800 gold. na leto in dan bi ju tega opominjala.   Al kje so se mestu in deželi poslednja leta odprli zakladi,   da bi po njih segli in kako  poslopje  kupili ali  novo  zidali? — zakladov ni, le priklade so pošast, ki jima reži v obraz.    Gosp. Opl   se  sicer  zanaša na radodarnost mestjanov, češ, da bojo radi donesli „materielle Opfer." Naj gosp. Opl poskusi to   radodarnost,   pa  se   bo prepričal, da nekteri, če tudi imajo,   nikoli ni vinarja ne polože na oltar  domovine,   drugi pa,   ki  bi  radi dali, nimajo, da bi dali. In če se dalje še spominjamo na to, da v Mahrovi hiši se  za te prostore,   ki  g. Opl-u  nikakor niso po volji, na leto in dan plačuje 1800 gld. —
278
reci osemnajst sto goldinarjev — nas zelo zapušča zaupanje na meščanske „materieile Opfer!" — Britko je sicer to, da je šolsko poslopje deželna lastnina in da vendar mora svojo šolo v druži h poslopjih za veliko plačilo potikati, pa še britkeje je to, da se deželi še zmiraj ne reši prošnja, da bi se jej vrnilo premoženje, ki je njeno. Ako bi se jej dalo, kar je deželni zbor dokazal, da jej gre, to in marsikaj druzega bi lahko storila, kar je še veliko silnejše kot novo real-kino učilišče. Če g. Opl kaže na realke nekterih družin mest, moremo mu mi kazati na sobe na dunajskem vseučilišču, kjer se uči zdravništvo; kakošne so te? — Sicer naj pa g. Opl ne misli, da tudi mi ne vidimo „napak", ki jih ima naša realka. Tudi mi jih vidimo, in te so, da so stroški najemščine pre-silni in da realka in ž njo združena nedelj ska obrt-nijska šola niste vredjene po programu ravnoprav-nosti v učnem jeziku, ki je živo potrebna, da mladež naša, ki v delavnikih in nedeljah te šole obiskuje, brez ovir jezikovih more napredovati. Naša realka ne bode s tem „geweiht der Ausbildung der krainischen Jugend" — kakor g. Opl pravi — kadar bo ^ ,,luftig und geraumig", ampak kadar bojo učeniki njeni zmožni v domačem slovenskem jeziku učiti ravno tako kakor v nemškem! Kako, da g. Opl ni omenil te „Uebelstande"??
3.   Mestna glavna šola pri sv. Jakobu v Ljubljani.
Sporočilo te glavne šole kinčata dva kratka a jedrnata sestavka; prvi je slovenski z naslovom: „Spisje v ljudski šoli", spisal A. Praprotnik; drugi pa nemški pod naslovom: „Ein Wort in gedrangter Kiirze iiber nationale Erziehung in der Volksschule'', spisal Janez Rozman, začasni vodja te glavnice. — Tudi poročilni del je v obeh jezikih. Naj tukaj pristavimo, kaj je „Učiteljski Tovarš" odgovoril „Laibacherici", ki je kaj čudno sodila to glavnico in se spotikala nad pisavo imen, ker je, kakor je edino pravilno, domača. Odgovor glasi se tako-le: Prebravši ta dopis nisem se mogel do dobrega prepričati, hoče li dopisnik šolo prijazno posvariti, ali pohlevno pokarati? Oboje bi bilo vsaj v teh okoliščinah nepotrebno, ali morda še celo odveč. Rav-nopravnost jezikov je izrečena z Najvišega prestola; v principu jo sleherni spoznava, tedaj se vsak rodoljub z obema rokama poprijemlje te prilike in se kaže domačina tudi v svojih pismih. — Ko bi „Laibacherica" ravnopravnost jezikov tako spoštovala in v djanji kazala kakor št. Jakobska Šola, kar kaže tudi v svojih sporočilih, nehali bi vsi mednarodni prepiri; potihnilo bi vse hujskanje in natolcevanje. — A mi smo po večletni navadi tako daleč prišli, naše pravno čuvstvo je takošno, da je tisti, ki se poteguje za svoje pravice, oziroma tukaj za pravo pisavo domačih imen, svojegla-vec, nepokojnež in germanožerec. Kdor spoštuje ravnopravnost jezikov, ne vsiluje nikomur svoje pisave, pa tudi domačih imen ne kazi, in ker zahteva spoštovanje svojega jezika, tudi on pravice drugih spoštuje. — To bi se bila „Laibacherica" lahko naučila iz našega sporočila/'
Vsakdanjih učencev je imela ta šola 334, nedeljskih pa 102.
4.   C. k. normalka v Ljubljani.
Vsakdanjih učencev je imela 694, nedeljskih pa 174. Pisava imen Tscheschnovar itd. anno 1867. kaže, da se na tej šoli Še ni našel nihče, ki bi znal slovenska imena slovenski pisati. Morebiti da se najde med prihodnjimi mlajšimi učitelji vendar kdo. Sicer ta „Klassification" tudi letos druzega nič nima kot gola imena učencev — brez sporočil, ki jih imajo vse druge ljudske (razun nunske) in srednje šole naše.
5.   Urmlinska dekliška glavna iola v Ljubljani je imela v vnanji šoli 911 učenk, v notranji pa 143.
279