Prostor in čas za igro in smeh
Prišli so. Očistili so si čevlje, prijaz-no pozdravili in začelo se je. Seveda je bilo pred tem treba še malo zaploskati kot se spodobi in je pri velikih ljudeh v navadi. Otroci pa se hitro učijo in če zaploska tovarišica, zaploskajo vsi tu-di tisti v zadnji vrsti. Otroci v vzgojno-varstveni ustanovi, v vrtcu, prežive skoraj pol dneva. Tudi tisti, ki hodijo v vrtec na vogalu Strossmayerjeve ulice in se mu pravi WU Poljane.
Stodeset otrok prihaja v ta vrtec. Tudi tovarišice so v tem vrtcu in vrata. Podobna tistim iz pesnikove beležke »za velikimi vrati so še ena vrata...«
Ondan so skozi vrata vrtca, kdo ve katera, stopili ta, pa ta pa ta. Enemu je ime Jože, piše se pa tako kot njegov oče, Mraz. Drugi je Silvo Božič. Tretja je pa Alja Tkačeva. Vsi skupaj so pa »Tapata«.
Imajo velik cekar, pa tablo in smeja-ti se znajo. Tako smejati, da nasmejijo tudi druge. Seveda se ne smejijo kar naprej in kar tja v tri dni in ne počenja-jo norčij, da bi se brez predaha vsi vprek krohotali za vsako figo. Malo za šalo, pa malo zares. Tako je pri njih. Ce je treba povedati otrokom, da je tisti »gor« in tisti »dol« čisto odveč, kadar rečemo sesti in vstati, je to resna reč. Pa spet ne tako resna, da Silvo ne bi znal sesti (z dol ali brez dol) tako, da bi v kali zatrl smehec iz levih kotičkov ust. Potem pride na vrsto »škandal«. »Škandal«, ki y lepem slovenskem je-ziku nima kaj iskati. In pridejo na vrsto umazani čevlji in pride na vrsto vljudnost in potem pravljica. Tista o
plaščku, ki je v mrazu in vetru... pa kaj bi zgubljali besede, kdo pa ne poz-na »Plaščka za Barbaro«. Otroci seve-da bolj podrobno kot odrasli. Tudi po-slušajo drugače kot odrasli. Odrasli ne bi prenesli, če bi se jim kdo smejal. In zato nobena od tovarišic v vrtcu na vogalu ni pogledala proti levemu kotu stropa, ko je Alja pripovedovala: tam na nebu se je prižgala luna. Otroci so se zazrli v kot sobe in nihče se jim ni smejal. Vsaj tako ne, da bi pomislili, da se morda odrasli norčujejo iz njih. Vi-deli so luno, v tem je njihova velika prednost.
Mnogo je drobcev v dveh predsta-vah gledališča »Tapata«, mnogo Iju-beznivih drobcev in - kako zoprna, pa vendar koristna reč - vzgojnih prije-mov. Tovarišice v vrtcu Poljane vedo, da vrtec ni sarno zato, da otroci ne bi bili prepuščeni samim sebi. Pa ne le v tem vrtcu. Vedo tudi drugod, le da... Da ni denarja za takšne reči, kot so lutke, pa gledališče. Tovarišice vedo, da je en dan v decembru rezerviran za obisk dedka Mraza. Nekatere pa vedo, da imajo otroci radi praznike kar po več dni. V vrtcu na Poljanah so zadnji mesec v letu še posebej lepo pobarvali. S svetlimi, sončnimi barvami. V vseh štirih enotah, kjer blizu 350 otrok ubi-ra majhne korake okoli velikih reči, se bo vsak dan nekaj dogajalo.
»Tapata«je danes le še prijeten spo-min, tudi »Zogica Marogica«, tista več-no lepa lutkovna predstava, ki celo odrasle spomni na sto že pozabljenih stvari. Tovarišice v teh dneh pridno
nastopajo s svojimi lutkovnimi pred-stavicami, ki so jih pripravile prav za-nje - za svoje cicibane, ki so pripravlje-ni jezno zacepetati, če bi si kdo drznil kakšno povedati »čez njihovo tovariši-co«, ki je naj in sploh naj...
Tovarišice vse to dobro vedo, včasih sicer sramežljivo pogledajo v tla, če jih njihovi cicibani le preveč hvalijo. Na tihem se jim pa dobro zdi. Tudi zamere ne poznajo te tovarišice. Če bodo otro-ci iz vrtcev Poljane slučajno v vsej svo-ji odkritosti naglas povedali, da je bil vlak živali, ki bo kar en dan v decem-bru prisopihal iz Pulja na dvorišča nji-hovih vrtcev, še bolj lep kot lutke, ki so jih napravile, se bodo prijazno na-smehnile. Saj bodo otroci še v isti sapi »popravili«, se pravi dopolnili svojo »oceno« in primaknili: »Tovarišica, tvoja lutka je bila tudi lepa.«
Minil bo december, tovarišice bodo na stene obesile nove koledaqe in na-mesto okrogle ničle bo na koncu po-končna enica. V pisarni, za še enimi vrati, bodo sedele tovarišice in se me-nile. In ugotavljale, da se je vendar splačalo. 'firud in tekanje od vrat do vrat, tudi tistih, za katerimi sedijo »tr-govci z novci«. Otroci so imeli veliko lepih dni. Ostalo je veliko spominov. In ker otroci še niso tako veliki, da bi modrovali, kako se od lepih spominov ne da živeti, bodo najbrž še tam v maju kar na lepem prišli na dan z vpraša-njem: »Ali ne, da se ne reče gor ustat, da je samo vstati.« In tovarišica bo morala temeljito pobrskati po svoji glavi, da se bo spomnila, kje je to sliša-la. Otroci ji bodo pomagali: »A veste, tisti trije, ki so tablo narobe obrnili, pa ki jih je tudi lulat tiščalo, a veste, ko je tista teta s čopki povedala pravljico.« Takrat se bo tovarišica spomnila, kako se je šopek kuštravih glav ozrl proti levemu kotu sobe, kjer je zasijala luna.
Najbrž je podobnih vrtcev še veliko. In takšnih tovarišic in takšnih kuštra-vih glav. In tudi vrat, za katerimi sedi-jo »trgovci z novci«. Na ta vrata je treba potrkati. Če po prvem trkanju nihče ne reče »naprej«, ne gre drugače,, kot da potrkaš še enkrat. Tovarišicam vrtcev v krajevni skupnosti Poljane to ni treba posebej razlagati.
K. L.