ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 149 
Od »-Virov« bi bilo vredno omeniti še naslednje članke: Edwin Hoernle: Osnovna 
vprašanja delavske vzgoje, str. 123—136, Max Adler: Naloge marksistične delavske iz­
obrazbe, str. 80—93, Delavci in kultura, str. 224—227, Viktor Adler: Klerikalizem in 
šola, str. 227—230, Max Adler: Razredni boj in vzgoja, str. 315—318, Otto Glôckel: Avto-
biografija, Njegovo življenjsko delo: dunajska šolska reforma, str. 324—330, Prva 
avstrijska delavsko izobraževalna konferenca, str. 440—449, Delavska kultura, str. 449— 
451, Učni načrti in predavatelji dunajske strankine šole 1924—1932, str. 490—493. 
Delo je kvalitetno in ga je vredno vzeti v roke. I v a n k a Z a j c - C i z e l j 
Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvoboditev; I. del (1919—1941). 
Fotografski zbornik. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, 1987, 353 strani. 
Po velikih naporih uredniškega odbora (dr. Marjan Britovšek, predsednik, in člani 
Ana Benedetič, dr. Ludvik Carni, Vlasto Kopač, Ivan Kreft, dr. Vekoslav Kremenšek, 
Ludvik Olas in dr. Vanek Šiftar) smo Slovenci dobili fotografski zbornik, ki predstav­
lja pomemben del naše sodobne zgodovine. »Studentsko gibanje, ki ga prikazuje Zbor­
nik, je bilo del velikega demokratičnega gibanja, ki se ni omejevalo samo na komu­
niste, ampak so ga tvorile vse napredne demokratične sile delavstva in inteligence. 
Obseg tega demokratičnega gibanja je zagotavljal revolucionarnost širokega študent­
skega zaledja in pripravo slovenskih študentov za usodne trenutke fašistične okupacije 
in osvobodilnega boja«, je v uvodu zapisal rektor prof. dr. Ivan Kristan. 
Osrednji del zbornika — s fotografijami, besedilom in drugimi fotografskimi do­
kumenti — ilustrira dogajanje na ljubljanski univerzi od njene ustanovitve leta 1919 
do zloma stare Jugoslavije v aprilu 1941. Poseben poudarek je dan obdobju tridesetih 
let, ko so napredni študentje pod vplivom ilegalne komunistične partije in njenih čla­
nov na univerzi spodbujali akcije, povezane z ljudskofrontnim gibanjem. Tako se je 
oblikovala in uveljavila študentska levica, ki je v nasprotju s katoliškim in liberalnim 
političnim taborom dobivala vsebolj razredno naravo in je kasneje med NOB odigrala 
pomembno vlogo v boju za narodno in socialno osvoboditev. 
Izredno pomembno in pohvalno je. da se je uredniški odbor odločil prikazati v 
Zborniku tudi dejavnost slovenskih študentov izven ljubljanske univerze, tistih, ki so 
študirali na univerzah v Zagrebu, v Beogradu, na Dunaju, v Gradcu, v Innsbrucku in 
drugje, slovenskih študentov s Tržaškega, z Goriškega in iz Beneške Slovenije, Rezije 
in Kanalske doline ter Slovenskega Porabja. Tako zajema Zbornik celoten slovenski 
kulturni prostor, v katerem je seveda narodno in revolucionarno osveščanje glede na 
zgodovinske okoliščine potekalo različno, vendarle s tem opravičuje tudi svoj naslov — 
»Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvoboditev«. 
A v g u s t L e š n i k 
J o ž e M l i n a r i c : Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitaci jskih zapisnikih 
arhidiakonata med Dravo in Muro 1656—1774. Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cer­
kve, 1987, 463 strani. (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9) 
Deveti zvezek AES je v celoti zapolnil dr. Jože Mlinaric z objavo vizitacijskih za­
pisnikov arhidiakonata med Dravo in Muro v letih 1657—1660, 1760—1764 in 1773— 
1774, zapisnika arhidiakonatske sinode istega področja 1739 ter vizitacijskega zapisnika 
dekanata Lipnice iz let 1739—1740. Vsi ti dokumenti se nahajajo' v graškem škofijskem 
arhivu. Poleg dokaj obširnega uvoda- (z angleškim povzetkom vred 50 strani) je knjiga 
opremljena tudi z indeksoma krajev in oseb. Obdobje, ki ga osvetljujejo gornji viri, 
sodi pri nas med najmanj proučene. Literarni in nacionalni vidiki, ki so bili v ospred­
ju zanimanja starejših raziskovalcev, v tem času niso bili tako izraziti, da bi jih po­
sebej pritegovali. Izjema so Valvazor in nekateri njegovi sodobniki. Pričakovati bi bilo, 
da bo več zanimanja za ta čas pri današnjih raziskovalcih, ki v skladu z evropskimi 
trendi, vsaj načelno kažejo več posluha za življenje in delo navadnih ljudi. Tudi tisti, 
ki se ukvarjajo z reformacijo, bi morali segati po tovrstnih virih. Članki in zlasti sim­
poziji v zadnjih letih pa nam kažejo, da temu ni tako. Zato je razkorak med splošnimi 
trditvami in govorico virov čedalje večji. 
Enaka ali podobna vprašanja bi lahko postavili tudi nekaterim drugim strokam, 
umetnostni zgodovini in nenazadnje etnologiji. Kljub izjemam se še vedno velik del 
piscev zateka k tožbam o pomanjkanju virov. Tisti, ki žele raziskovati življenje in na­
vade včerajšnjega dne, bi storili veliko bolje, če bi segli nazaj. Iz vizitacijskih zapis­
nikov zvemo veliko o verski praksi, rojstvih, smrti, bratovščinah, ločencih, raznih dru­
gih, za tisti čas asocialnih ljudeh, javnih grešnikih, konvertitih, o stanju cerkva in 
pokopališč, kar je eden najboljših pokazateljev gospodarskih in kulturnih razmer pre­
bivalstva. Nerazumljivo je, da o cerkvi, ki je propadla v prejšnjem stoletju, ob resta­
vracijskih posegih razpravljamo na način, ki je opravičljiv za prazgodovino, ne pa za 
150 ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1 9 8 8 - 1 
objekt, ki je bil v zadnjih stoletjih, ne samo enkrat, temeljito popisan. Vsa ta vpra­
šanja niso namenjena ne avtorju ne uredništvu, ampak vsem tistim, ki kreirajo usodo 
teh znanosti pri nas, ki se, včasih celo z metodo političnih diskvalifikacij, upirajo no­
vim spoznanjem. Vztrajanje na objavljanju tovrstnega gradiva bo zagotovo, čeprav 
počasi, opravilo svoje. Želeti je le, da bi Mlinaric našel posnemalca za goriško škofijo. 
Težko se je namreč otresti vtisa, da je pri naših humanističnih znanostih še vedno naj­
bolj pomembno tisto, kar obravnava Kranjsko, čeprav je ta dežela nemalokrat zelo 
zaostajala za sosednjimi. 
Ker je predmet vizitacijskih poročil znan, omenili pa smo tudi čas in prostor, ve­
lja poudariti le nekatere nenavadnosti. Preseneča stanje nekaterih cerkva in zlasti 
pokopališč. Posebno glede slednjih današnjih Slovencev ne gre primerjati s predniki. 
Tu je bil resnično narejen velik napredek, ki nas od nekaterih bližnjih in daljnih so­
sedov še kako loči. Na prvi pogled nas preseneča tudi precejšen delež nedomačih 
duhovnikov, med katerimi najdemo tudi številne Dolenjce in Belokranjce. V zvezi 
z verskim življenjem preseneča zanemarljivo število nekatolikov in presenetljiv porast 
števila duhovnikov od srede 17. stoletja do druge polovice 18. stoletja. Presenečajo 
opisi odnosov med križniki in škofijo, med duhovniki, cerkvenimi uslužbenci in ver­
niki, demografske in kulturne razmere, podatki o rabi slovenskega jezika (Apaško 
polje!). Še najmanj je podatkov o gospodarskih razmerah, oziroma jih je treba ugo­
tavljati posredno. Tistim, ki nimajo volje, da bi se pregrizli skozi vire, bi posebej pri­
poročili branje uvoda, zlasti tistih delov, ki govore o nastanku krške, sekavske in 
lavantinske škofije, kompetencah njihovih škofov in odnosov med njimi. Čeprav ta 
plat naše preteklosti ni tako komplicirana kot ona v Prekmurju, pa je vsaj osnovna 
dejstva treba večkrat obnoviti. Brez njihovega poznavanja težko sledimo raziskavam 
obdobij, ki nam jih približuje Mlinaric, pa celo 19. stoletju. 
S t a n e G r a n d a 
S t i j e p o O b a d , Dalmacija revolucionarne 1848/49. godine. Reka, 1987, 352 
strani in 8 strani slikovnih prilog. 
Z izdajo izbranih virov o revolucionarnem letu 1848/49 se je prednost naših so­
sedov pri tovrstnih delih pred nami spet povečala. Že v prejšnjem stoletju je namreč 
Pejakovič izdal podobno delo za Hrvaško in Slavonijo, po zadnji vojni pa Praga in 
Zink za Dalmacijo. Obadovo delo je nov, znaten prispevek k zaokrožitvi tovrstne 
predstavitve pomladi hrvaškega naroda. 
Knjiga prinaša izbor 148 dokumentov. Razen štirih so vsi iz obeh let revolucije. 
Tudi ti, ki so iz 1847. oziroma 1850. leta, se tematsko lepo vklapljajo v večino. Zal avtor 
ne razloži kriterija, na podlagi katerega je naredil izbor. Že samo po dokumentih, ki 
jih poznamo pri nas in v ostalih avstrijskih deželah, lahko sodimo, da so bili dokaj 
ostri in da je avtor z njimi hotel zbuditi pozornost najširšega kroga bralcev. Uvodoma 
moramo poudariti, da položaj, ko Dalmacija ni bila predvidena za vključitev v nem­
ško cesarstvo, deželi ni veliko pomagal, da se ostra nacionalna polarizacija ne bi zgo­
daj pojavila. Agitacijo za Frankfurt so tu nadomestile simpatije za združeno Italijo. 
Tudi tu so se pojavili ljudje, ki so iskali rešitev za demokracijo izven dotedanje države 
in ki so bili pripravljeni žrtvovati prihodnost lastnega naroda idealom, ki so bili bolj 
zadeva literarnih sanjarij kot realnosti. Kulturna in liberalna Italija gotovo ne bi 
mogla dati vedno bolj zaostali Dalmaciji nikakršnih garancij za boljše življenje. Poli­
tični razvoj, kot so ga predvidevali pristaši združitve Hrvaške, ni izključeval možnosti, 
da tisti, ki bi hotel, ne bi smel brati Danteja v originalu. S tem smo že napovedali srž 
problemov, ki jih osvetljujejo zbrani dokumenti: združitev hrvaških dežel in odnos do 
domačih Italijanov v narekovaju in v resnici in njihove kulture. Krepilo se je nam­
reč prepričanje, da je bilo plačilo Benetkam, ki so jih rešile pred turško oblastjo, pre­
veliko, kajti v javnem življenju, šolah in uradih je kraljevala italijanščina. Zanimivo 
pa je, da so nekateri takoj videli, da je to pomembno vprašanje in da bi vsako pre-
napenjanje odbilo tiste, ki so po narodni zavesti Hrvatje ali bolje Dalmatinci, po jezi­
kovni in drugi kulturi pa Italijani. Pri nas je na primer tako spoznanje dozorelo 
prepozno. 
Naslednja zanimivost, ki veje iz dokumentov, je gospodarski, verski in nacionalni 
interes za Bosno. Dalmatinci, katerih pomorstvo je rapidno propadalo, za kar so kri­
vili severnojadranska pristanišča, zlasti Trst, so videli rešitev v tesnejši povezavi z Bo­
sno, ki bi jo bilo treba takoj osvoboditi izpod Turkov. Zato je dalmatinska revolucio­
narna politika veliko bolj »jugoslovanska« kot npr. v tem času slovenska in veliko 
bolj mednarodna, saj se je vpletala v mednarodno problematiko. V strukturi doku­
mentov nas presenečajo javni pozivi kontinentalnih, slavonskih in hrvaških občin 
dalmatinskim, naj prispevajo k združitvi Hrvatov. Obad opozarja na več primerov. 
Omenimo naj samo poziv, ki ga je križevska občina poslala občinam Split, Zadar, 
Dubrovnik, Šibenik in Korčula, naj prispevajo k realizaciji hrvaškega ideala. Nič manj 
ni zanimivo tudi vpletanje Crne gore oziroma Petra II. Petroviča Njegoša v notranje