»Le zakaj bi morali vsi ljudje vedeti, kako vi ves dan pomivate okna, loščite parket, pomivate posodo (in kar je še podobnih opravil doma v hiši), ko pa si... No, saj ni važno. Menda je šlo v tej reklami, ki mi je ne le na pol ostala v spo-minu za rokavice, kd ščitijo pred umazanijo... Toda, v spominu mi je bolj kot znam-ka ali morda cena ostal (naj-brž nehote in nerodno) spo-drsljaj tistega, ki je reklamo sestavil; namreč vtis, kako grozno bd bilo, da tai drugi ljudje po vaših rokah vddeli, da vi opravljate tudi umaza-na dela ...
Toda doma jdh seveda op-ravimo, toda fca umazana de-la (včasih celo preveč teme-ljito, poznam namreč žensko, ki ima vse tako »sterilno či-sto«, da človek komaj upa vstopiti v predsobo, ko žen-ska toži, češ kekšen svinj-jak, da ima ...), delarao tu-di v proizvodmji na najtež-jih in najbolj »umazanih« de-lih in to je vse samo po se-bi razumljivo; in končno nek-do mora tudi pometati ceste, odvažati »kante« s smetmi, prečrpavatoi greznice ... To za-dnje, ježenekaj čisto druge-ga, čisto zadnje in v najslab-šem primeru ... Kajti tu si z metlo in lopato v rokah, s »kanto« na kolesih v oranž-nih jopičih, vsem na očeh ...
Mi se zgražamo nad umaza-no okolico, vsi smo za »belo Ljubljano« (s tem zadnjim, namreč s to »belo Ljubljano« oelo tvegam zamero pri ljub-ljanskih sanitarnih inšpektor-jih), čistilcd pa so tu, plača-ni zato, da 5isti.jo ...
Pri komunalnem podjetju (nekoč  pri   Snagi)   nikoli  ni
POGOSTO  JIH   SRECAMO
Najprej pri sebi in okoli sebe
bilo prehude gneče za či-ščenje cest in pločnikov. še pred leti so prihajali, toliko, da so se »oblekli in obuli«, potem pa so si brž poiskali kakšno drugo delo, ponavadi v gradbeništvu. Zdaj, zadnje čase se je ta fluktuacija ne-koliko umirila, pravljo.
Tudi STOJAN IVANOVIČ je prišel pred petimi leti sem v Ljubljano k takratni Sna-gi. Doma je iz okolice Leskov-ca. Tam je delal kot rudar in ko so rudnik zaprli, ni bilo več mogoče najti dela. Po-tem ga je prijatelj, ki se je že prej malo znašel v Ljub-ljani, zvabil sem. »Najprej sem en mesec delal »na met-li«, pripoveduje. »Ni bilo tež-ko. No, potem sem prišel »na kante« tam je bil boljši za-služek. Toda nekega dne se je zgodila nesreča. Avtomo-bil, ki se je zaletel v »Snago« mu je zmečkal nogo, tako da je moral skoraj v štirih letih kar osemkrat na ope-racijo...«
»Zdaj spet delam v delavni-ci, kjer popravljajo »kante«, pripoveduje. In ko ga dre-zam z vprašanji, ali se mu ni morda zamerilo tisto prvo delo, saj se je resino poško-doval in bi si medtem ne-mara že poiskal lažje delo, me odločno zavrne, še preden vprašam do konoa.
»Pa ne moreti si misliti, v kakšnem strahu sem živel, ali bom sploh lahko še kdaj hodiil. In verjemdte, vedno bom hvaležen zdravnikoma dr. PJeterskemu in dr. Gra-dišku, da sta me rešila. Ko-maj sem čakal, da sem konč-no lahko začel delati, seveda na primeimeišem, lažjem me-stu. Zdaj sem na popravljanju in čiščenju smetnjakov. Ni težko,  sem se hitro prlvadil.
In zaslužek? »Hja, tako, no...« Pride od 300 do 350 starih tisočakov. Od tega gre kakšnih 500 dinarjev za sam-
ski dom (hrana in stanova-nje, kjer jih je po šest v so-bi), okoli 2000 dinarjev pa pošljem vsak mesec domov. Tam doma, y Srbdji živijo bolehna žena in sin, pa dva vnučka.
»Saj vem, nl prav takole, ločeno življenje. Saj sem pre-mišljeval, da bi pripeljal že-no sem, nekje zunaj mesta bi moral iskati stanovanje, toda takoj nastane problem prevoza. Moram zelo paziti na svojo nogo. Sicer pa, po-brpeli bomo, dokler bo  šlo.«
Potem tako _prepredava nit pogovora o prostih popol-dnevih.
»Saj jih kaj dosti pravza-prav ne ostane. Predeh se človek temeljito umije pa po-je. se s prijatelji pomeni o tem in onem in nemara še prelista leakšne športne za-nimivosti pa TV tu in tam je ura hitro pet ali šest«. Kdaj pa kdaj grem v kino pa tudi v gostilno. Ampak, jaz ne pijem. Mene miličniki še nikoli riiso vprašali za osebno izkaznico!«
In pagovarjala sva se o tem, kako se razumejo v so-bi, kateo pogosto gre med letom domov (»Takole tri-krat na leto že. da si prine-sem kakšnega pol praseta. kisle paprike. saj veste, pri nas so paprike, pa sir in kakšno kapljico žganega«. In končno sva zadela na tisto najbolj občutljivo področje, kako se 'vkliučuje v življe-nje s^ojega kolektiva. ali po-zna delo samoupravnfa orga-nov...
»Da, da, razumem vas«. tu-di zdaj ni prav nič v zadregi z odgovorom. Vidite, tako ie to. Mi delavci se ne razume-mo   v   številke,  v  takšne   in
drugačne analiz-e in plane ... Prehitro sem mu skočila v besedo s pripombo, da ima-jo vendar pravico in najbrž tudi dolžnost zahtevati pre-proste in razumljive »plane in bilance«, kajti nadaljeval je s pošteno in dragoceno mislijo.
»Mi delavci«, pravi, »res razpravljamo najraje o iz-gubah ali (seveda še raje) o dobičkih, toda sam se tru-dim — za seboj imam težko življenjsko izkušnjo — po-šteno opraviti svoje delo in na to opozarjam tudi druge.
Pa zaboga, Ijudi (pogovar-java se v srbohrvaščini, kajti v okolju, kjer živi in dela, so v glavnem njegovi ro.iaki in slovenščina jim še ne teče gladko),1 jim pravim, ko vi-dim, da raztovarjajo kante in jih namesto, da bi jih le-po zložili, preprosto »skipa-jo« na tla. In kaj se je zgo-dilo. Iz novih kant so se sne-li obroči in polomili ročaji, da sem jih nove dobil v po-pravilo. Ne, tako, fantje, pa to vendar ne gre. Pošten od-nos do dela, to mislim, je v prvi vTsti najbolj važpo za vse po vrsti, za vsakega, naj dela. karkoli dela." Potem pa se seveda tudi pogovarjajmo naprej...
Toda na.f sklenem ta po-menek s preprosto mislijo, ki bi morala biti bolj prisot-na v našem vsakdanjem živ-Ijenju in delovanju, ki je bi-la prisotna tudi v najinem kramljanju: Lahko imajo pri komunalnem podietju še ta-ko močno armado čistilcev, »ki bodo tam čistili, ker bo-do za to plačanl«, naše oko l.ie bo lepo, bol.i urejeno in čisto le, če si bomo tudi sa-mi za to bolj prizadevali-Tako kot ,je rekel Stojan Ivanovlč: »Najprej vsak za-se, pri sebi in okoli sebe ...«
D. Bošnjak