iugoslovenskih naciionalistov Letna naročnina znaša Din 40'—. Uredništvo in u prava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. Leto V. USB V Ljubljani, dne 1. maja 1936. štev. 13. Volk in iagnie Dunaj, 30. marca 1986. Avstrija preživlja zapet težke dneve v svoji notranji politiki. Nemir, ki ga človek zaznava tu v jaivuem življenju, ni one vrste, ki nastane povsod v presledkih na gotovo dobo in mu je že v najprej določena vloga ventila, ki naj sprosti preko normale naraslo napetost. Ta nemir je nevarnejši, ker ga človek prav za sprav ne vidi, ali ga občuti na vsakem (koraku povsod okrog sebe. Je kot moker mraz, ki ga toplomer ne beleži, a pretrese človeka do kosti. Svoje vzroke ima v Po edincu, kjer je nastal in narašča vsled neke duhamome tišine, ki vzbuja najtežje slutnje brez vidnega vzroka. Ta tišina gre na živce vsem, a najbolj pnim, ti imajo v rokah oblasit. Tu in tam Jo skušajo presekati s hrupnimi paradami, shodi in drugimi javnimi nastopi plačanih mas ter bombastičnimi govori vidnih politikov. To tišino preganja vse časopisje po nalogu vlade z obširnimi poročili o dogodkih v sosednih državah, pobarvanih s takimi barvami, da bi morale pritegniti oči vsakega Avstrijca na sebe. Razgaljajo se afere in s krikom in vikom pribijajo na tkriž poedinci, ki 80 doslužili in odigrali svojo žalostno vlogo v še žalostnejši avstrijski politiki. Ali ves ta hrup vtone v oni strahotni tišini, ki razjeda prestolieo in deželo, v kateri ni odmeva na še tako dobro organizirani režimski tam-tam. Ravno zadnje dneve je režim poskusil pregnati to mrzlo tišino, ter šel pri tem do ^krajnih meja opreznosti. Afera »Phonixa« je zamajala poslednje stebre režima in grozila, da zaduši v korupcijskem gnoju poslednje avstrijske avtoritete. Nasprotniki režima so izrabili to priliko prav ‘temeljito in na milijone letakov je razkrivalo ta korupcijski škandal z objavo imen onih oseb, ki so prejemale težke denarje od »Ph5nixa«. To podtalno delo je zopet enkrat pokazalo toliko moč nasprotnikov režima, da so občutili vso negotovost svojega položaja prav vrhovi oblasti. Obstojala je velika nevarnost, da preseka zlokobno tišino jeklo in razgiba mrtvilo ljudstva preko noči v besnečo nevihto. Režim se je dobro zavedal svoje obupne situacije in poskušal je parirati strahoten v>tis afere »Phonixa« s sredstvi, ki so vse preveč dvorezen nož, da bi se mogla uporabljata brez nevarnosti tudi za one, ki se jih poslužujejo. Poslednji govori g. Sehuschniga in kneza Starhemberga napovedujejo velike dogodke v notranji politiki Avstrije. Napovedujejo predvsem brezkompromisno borbo vsem nasprotnikom današnjega režima pod pretvezo, da so oni povzročitelji vseh korupcijskih afer v zadnjeon času ter krivci političnih in gospodarskih neuspehov sedanjega režima. Ti nasprotniki pa se ne nahajajo iziven vrst vladajočih mož, ampak prav v njihovih vrstah. Namen je prozoren! Porazni vtisi, ki so jih napravila razkritja »PhGnixove« afere, se ne dajo izbrisati le s cenzurnimi odredbami, naročenimi propagandnimi govori in sanacijskimi ukrepi, ki jih bo plačal avstrijski dav- ’ koplačevalec sam. Prebivalstvo zivezne republike stoji stoodstotno pod temi vtisi in javno mnenje zahteva kazen za krivce. Temu javnemu mnenju se mi mogoče več upirati in ga tolažiti k žrtvovanjem par mož, ki jih je raka zakona že itak dovolj vidmo zgrabila za vrat. Kakor izgloda, se Je režim tudi odločil vzeti v roko sekiro in opraviti posel krvnika. Napovedan je padec ljudi, ki so doslej igrali vidno vlogo v avstrijski politiki. Ali vse te izbrane in zaznamovane žrtve so osebe, ki so kljub popolni harmoniji z režimom vodile sicer svojevrstno — ali vendarle opozicijo Proti absolutizmu Heimwehra in njegovemu vodstvu. In tako se odigrava na političnem odru znana 'basen »Volk in jagnje«. Volk je pil pri izviru potoka, jagnje mnogo — mnogo nižje. Pa vendar je kalilo vodo volim! Heim-'velir in njegovi voditelji so prejemali ogromne vsote iz fondov zavarovalnice »Phonixa«, isti Heimwehr nastopa sedaj v imenu ogorčenega, oplačkamega avstrijskega naroda proti onim, ki so se sem in tja dranili izraziti Proti Heimwehru. Kako bo končala ta basen, je težko prerokovati. Volk si bo pač potolažil žejo, lakote Pa ne. Jagnje je vse preveč mršavo za tolikšno lakoto! A. Z. Cerkev in nacionalizem Kdor presoja količkaj trezno prilike v naši državi, ta bo moral z veseljem ugotoviti, da med posameznimi verami doslej ni bilo omembe vrednih trenj in da ni še niti enemu izmed odgovornih faktorjev prišlo na pamet, izzivati verski oz. kulturni boj. Mlada država, kot smo mi, ne potrebuje trzavic, ki so nujna posledica takih borb, saj imamo drugih nesporazumov in nesoglasij dovolj. Pa se kljub temu ponovno oglaišajo razni predstavniki katoliške cerkve ter poudarjajo v govorjeni in tiskani besedi nasprotje, ki obstoja med cerkvijo in državo glede njunih odnošajev na-pram vernikom oziroma državljanom. Pri tem se spodtikajo ob nacijonalizem ter proglašajo nas nacijonaliste kot ljudi, ki smo proti cerkvi in s tem tudi proti veri, ker poudarjamo, da mora biti vsak državljan popolnoma udan svoji državi in mora gledati v prvi vrsti na interese svojega naroda in svoje nacijonalne države. Nacijonalizem? Gudno je, da vsa ta gospoda prezre pri tem enega izmed najbolj tipičnih nacionalističnih pokretov, to je italijanski fašizem. Fašizem poudarja totaliteto države in zahteva, da se morajo interesom države in državne nacije podrediti vsi drugi. Fašizem je razpustil italijansko katoliško partijo, fašizem si je podredil prav vse, zlasti mladinske organizacije in fašizem je oni, ki vzgaja italijansko mladino k zavesti, da je država nad vse. Pa sodelujejo kljub temu najvišji cerkveni knezi s tem fašizmom, in ga proslavljajo kot rešitelja domovine. Vsaka fašistična akcija uživa cerkven blagoslov, pa naj bodo to potujčevalnice slovenskih, hrvat-skih in nemških otrok, pa naj bodo to topovi ali vojne ladje ali pa slednjič vojna Italije proti Abesiniji. Tako nam nudi današnja Italija tipičen primer, kako se zna katoliška cerkev prilagoditi danemu položaju in kako se zna celo'podrediti jačjemu, če je to trenutno potrebno in koristno. Duce je danes najbolj blagoslavljan človek na svetu, čeprav je tipdčen pobornik državne totalitete, kateri se mora podrediti vse! Drugo je stališče glede Hitlerja. Ta seveda ni tako srečen, da bi sedel v Rimu in tudi ni katolik. Njemu se vsled tega že zamerja to, kar se dopušča drugemu, ista miselnost, ki jo zastopa drugi, pa je zato blagoslavljan. Ne mislimo braniti Hitlerja, ki je Nemčiji koristil do danes vsaj toliko kot Duce Italiji in je bdi njegov prihod za Nemčijo vsaj tako nujno potreben kot Ducejev za Italijo. Če se je Hitler lotil rasnega problema na drug način, kot je to sitoril fašizem, to še ne more biti povod za drugačno gledanje. Nemci se čutijo še v polni posesti svojih moči, vidijo pa na drugi strani škodljive posledice zakonov z Židi. Če je torej Hitler udaril po Zidih in napravil iz njih državljane drugega reda, mu moremo k temu le častitati in bo slej ali prej morala tudi Jugoslavija slediti njegovemu primeru. Koliko židovskega blagoslova smo dobili samo tekom zadnjih let iz Madžarske, Poljske, nemškega dela CSR, Avstrije, zlasti pa Nemčije. 0 tem se žal ne vodi nobena statistika. Na tisoče in tisoče smo dobili Židov, ki vidijo v nas sebi namenjeno kolonijo, kjer mislijo živeti, dokler jim bo neslo. In kakšno je stališče katoliške cerkve napram nacijonalizmu v Jugoslaviji? Če rečemo, da gledajo predstavniki katoliške cerkve na jugoslov enske naeijonaliste kot na neko opasnost za cerkev in vero in predstavljajo idejo jugoslovenskega nacijonalizma kot nezdružljivo s predpisano in zahtevano udano-stjo cerkvi in veri, nismo ugotovili s tem nič novega in nam tudi nihče ne bo mogel resno oporekati. Seveda velja ta ugotovitev predvsem za zapadne dele naše države, to je za našo banovino in gotove dele savske, primorske in drinske banovine, pač za vise one predele naše države, kjer smatra katoliški duhovnik sebe tudi kot političnega voditelja svojih vernikov in kjer nalaga tem vernikom dolžnost, da mu slede ne samo na verskem, marveč tudi na političnem polju. V tem oziru seveda ne soglašamo z onim delom katoliške duhovščine, ki zastopa to stališče in ga hoče deloma na zelo borben način sprovajati v praksi. Da imamo v tem oziru prav, za to nam nudi najboljši dokaz dejstvo, da se nahaja lin uveljavlja v vrstah jugoslovenskiii nacijonalistov lepo število katoliških duhovnikov, ki žive vzorno življenje in izvršujejo vestno svojo vzvišeno službo, pa jim niti na misel ne pride, da bi mogli priti vsled svojega jugoslovenskega prepričanja in delovanja v nasprotstvo s Kristusovimi nauki. In poleg tega ne razumemo, zakaj bi smel bili italijanski duhovnik z dušo in telesom udan idejam fašizma in s tem tudi naziranju o totaliteti države, naš katoliški duhovnik pa ne bi smel biti istega naziranja glede Jugoslavije. Saj je tudi Jugoslavija nacijonalna država našega katoliškega duhovništva in se to duhovništvo brez dvoma zaveda, da bi mu bilo njegovo versko delovanje mnogo težje in nevarnejše, če ne bi bilo Jugoslavije. Poznamo argumente, ki se navajajo v tem oziru, pa jih ne moremo priznati, ker stojimo na doslednem stališču, da ni Italija prav nič bližja nebu kot Jugoslavija in da ni italijanski narod s svojim ducejem vred prav nič ljubši Bogu kot naš, jugoslovenski narod. Stojimo pa tudi na stališču, da sta cerkev dn vera dve stvari, ki bi se morali sicer vedno in povsod medsebojno kriti, pa se to ne dogaja ravno tam, kjer posega cerkev v čisto posvetne zadeve in prihaja s tem v nasprotje s prepričanjem velikega števila svojih pripadnikov. Vemo, da bodo te naše misli izzvale tudi kak odgovor. Polemizirali ne bomo, ker se zavedamo, da smo kljuib svojemu jugoslovenskemu nacijonalizmu dobri verniki in nas v tem naziranju utrjujejo oni čestiti katoliški duhovitiki, ki žive 'in delujejo z nami ter nas celo bodre, naj vztrajamo v svojem težkem delu in naj se ne umaknemo za nobeno ceno. In ti častiti duhovniki-jugoslovenski nacijonalisti nas tudi utrjujejo v oni ljubezni do države, ki ni pogojna in vezana na ta ali oni režim, marveč gre preko vseh režimov in gleda samo na državo in narod. Lastna država nad vse, narod in njegova narodna država sta večna. Če bi tega ne verovali, bi bili že davno zgubili svoje živce in obupali. Krati, Jugoslavija in iugoslovenstvo Jugoslovenski vojni dobrovoljci so imeli dne 26. aprila v Beogradu svoj kongres. Ta kongres se je vršil v znamenju jubileja dvajsetletnice formiranja prve dobrovoljske divizije v Rusiji. Kongresa se je udeležilo čez 5 tisoč jugoslovenskih dobrovoljcev. Kot glavni govornik je nastopil na tem kongresu podpolkovnik g. Lujo Lovrič, predsednik centralne uprave dobrovoljcev1. Po beograjski »Politiki« priobčujemo iz njegovega govora sledeče: Zahtevamo, da izvršilno oblast predstavljajo ljudje s polno avtoriteto 1 »Ko smo mislili, da je naše delo in naša naloga dokončana, simo prišli do prepričanja, da je naša dolžnost ostati na pozornici. Pri Vstopanju v dobrovoljske vrste smo hoteli spoštovanje svobode, spoštovanje državljanskih pravic, a nad vsem spoštovanje pravice in zakona. Danes, ko smo se zbrali po tolikih letih, moramo žal to ponovno zahtevati. — Zahtevamo polno spoštovanje suveTene, vzvišene ideje državnega in narodnega edinstva, edinstva naše kraljevine Jugoslavije. Od naših oblasti zahtevamo, da se Jugoslavija v polnem smislu te besede v delu z vsemi prero-gativi spoštuje in ako nekdo zakliče »Doli Jugoslavija!«, morajo predstavniki oblasti nastopati prav tako kot nastopajo predstavniki oblasti v Nemčiji, ako bi se kdo drznil zaklicati »Doli Nemčija«, ali v Italiji »Doli Italija!« Zahtevamo polno spoštovanje onega, kar je ustvarjeno s tolikimi žrtvami, morjem krvi in morjem solza. Zahtevamo, da predstavljajo izvršilno oblast ljudje s polno avtoriteto, ki morajo s to avtoriteto izvajati obstoječe zakone za obrambo kralja, države in naroda. Tovariši, vi ste oni, ki ste bili vedno na braniku naroda lin države. Sedaj, ko se vrnete v svoje domove, bodite tudi v nadalje nosilci ideje edinstva tako, da delujete pomirjujoče in preprečujete delo tistih agentov, ki rujejo proti ideji državnega in narodnega edinstva. Zahtevajte kot nosilci te ideje polno zaščito, a ne, da boste izpostavljeni napadom in žalitvam onih, ki nrksdar ne bodo pripravljeni dati za to zemljo svoje življenje!« Kot referent za politično in nacionalno vprašanje na tem kongresu, je izvajal g. Djor-dje Lazarevič sledeče: »Naš program je v tem pogledu kratek in predstavlja troje: kralja, Jugoslavijo in jugo-slovenstvo. Ta program so jugoslovenski dobrovoljci izpisali s svojo krvjo v vseh borbah. Odločili so se, da ta svoj program branijo proti vsakomur, pa naj pride s katerekoli strani, pa tudi za ceno največjih novih žrtev. Priznati moramo, da imata naša ideja in naš program danes svoje nasprotnike ne le izven države, temveč tudi v državi. Mogoče, da so to ostanki naših starih sovražnikov. Mogoče so oni še danes v direktnih zvezah s predstavniki teh sovražnikov v inozemstvu. Njim je namenjena naša izjava, da se bomo vedno borili in da-v tej borbi nismo osamljeni. Budimpešte in Dunaja se nismo bali, ko sta bila najmočnejša, tem manj se bojimo danes njihovega povampirjenega okostja. Rekel sem, da imamo tudi sovražnike v notranjosti. Izjavljam, da smo odločeni pro-vesti borbo proti njim. Mi smo ustvarili drža- vo in poživljamo jo, da danes brani naše ideale. Ako tega neže država, to je, da predstavniki države ne bodo izvrševali svojih dolžnosti, potem se bomo sami dvignili v njeno obrambo.« Kot zadnji govornik se pritožuje g. Srkulj iz Zagreba, sin bivšega ministra, da se jugo-slovenstvo, za katero so se borili dobrovoljci, več ne ceni in ne izvaja, ter zaključuje takole: »To je žalostno dejstvo. To žalostno dejstvo se kaže v tem, da se morajo dobrovoljci, po vseh onih velikih in krvavih borbah, ki so jih morali prestati, skrivati, bežati s svojih domov, da si rešdjo golo življenje, ker jih ne more in noče nihče več zaščititi. Ti dobrovoljci bodo morali zahtevati od oblasti, da jim dovoli, oziroma sama da orožje, ker so si nesi-gurni svojega lastnega življenja. Nesigurni radi tega, ker se kažejo posledice napačne politike. Lahko trdim, da to ni pravi izraz in pravo mišljenje hrvatskega naroda, temveč, da so to izzvali plačanci, ki so stali nekdaj na braniku stare Avstrije. Zagotavljam vas, da bodo Hrvati, oni dobri Hrvati, ki jih je še danes veliko število, zapet, ako pride država v nevarnost, hoteli in znali braniti to državo tako, kakor so jo branili ond, ki so odšli v vrste dobrovoljcev.« Kongres je soglasno sprejel sledečo resolucijo: RESOLUCIJA Jugoslovenski vojni dobrovoljci, zbrani na svojem kongresu dne 26. aprila 1986, smatrajo za svojo sveto dolžnost, da na prvem mestu iznesejo in poudarijo neuklonljivo zvestobo svojemu mlademu kralju Petru II. in da ga pozdravijo z enako neomejeno ljubeznijo in udanostjo, s katero so pozdravili njegovega vzvišenega očeta, vitešbega kralja Aleksandra I. Uedinitelja. Jugoslovenski vojni dobrovoljci so ustanovili svojo organizacijo že pred 17 leti s ciljem, prvič, da s svojimi združenimi močmi okrepijo splošno nacionalno in državne fronto, a drugič, da s svojim sodelovanjem s pristojnimi faktorji pomagajo čim hitreje in pravilneje rešiti dobrovoljsko vprašanje. Žal pa njihovo vprašanje, vkljub pozitivnim zakonskim odredbam še danes ni rešeno. Mesto da se položaj vojnih dobrovoljcev v svobodni in uedinjeni domovini ojačuje, postaja vedno hujši in to ne toliko vsled splošnega zla v svetu, kakor vsled nerazumevanja, nerazpoloženja in kljubovanja gotovih krogov, od katerih zavisi rešitev dobrovoljskega vprašanja. Poudariti moramo, da še danes ni rešena ena izmed najobčutljivejših dobrovolj-skih moralnih pravic, t. j. priznanje dobrovoljstva. Niti po 17 letih od osvobojenja in uedi-njenja niso prejeli še vsi dobrovoljci svojega dobrovoljskega uverenja. Veliko število onih pa, ki so ga dobili, med katerimi so tudi invalidi in nosilci Karadjordjeve zvezde z meči in taki, ki so bili v borbah ranjeni, so nepravilno in protizakonito kvalificirani k«t nebor-ci. In kar je najžalostneje, tem našim ponižanim tovarišem niti po razsodbi splošne seje državnega sveta ni dana možnost, da pridejo do svojih moralnih pravi«. Po 17 letih je še okoli 8 tisoč dobrovoljcev in ustašev, ki niso dobili zemlje, ko* jim je zajamčeno z zakonom. Tako delo ne predstavlja le socialno krivico in neizvrševanje jasnih zakonskih odredb, temveč predstavlja nerazumevanje državnih interesov, ker onemogoča kolonizacijo iracionalno izgrajenim dobrovoljcem. Zemlja pa, ki se je dala dobrovoljcem v znak državnega in narodnega priznanja, se do danes ni vpisana v zemljiške knjige, vsled česar so dobrovoljci poteg nesigurnosti Vtem organizaeiiam in poverjeništvom NO l Zadnji čas je bilo zelo mnogo govora o razpustu Oblastnega odbora NO v Ljubljani in temu Oblastnemu odboru podrejenih organizacij in poverjeništev. Če in koliko so bile te govorice morda utemeljene, o tem bomo se obvestili članstvo. Danes ugotavljamo, da je odpadel vsak razlog za take govorice. Oblastni odbor NO v Ljubljani bo obstojal še nadalje ter vršil svoje delo kot doslej, to je pod vodstvom Središnega odbora NO v Beogradu in v okviru oblastveno potrjenih pravil! V Ljubljani, dne 1. maja 1936. OBLASTNI ODBOR NARODNE ODBRANE V LJUBLJANI. izpostavljeni maltretiranju vsled stalnega premeščanja, pogosto tudi brezpravnega odvzemanja te zemlje. Kar je posebno važno, tako stanje onemogoča pravnim naslednikom umrlega dobrovoljca državljansko pravico dedovanja. Sklicujoč se na »narodno in državno priznanje«, ki nam je z zakonom priznano in v interesu države zahtevamo: 1. Da se čimpreje likvidira izdajanje dobrovoljskih uverenj. 2. Revizijo vseh doslej izdanih uverenj neborcev v smislu in duhu rešenja splošne seje državnega saveza. 3. Čimprejšnjo razdelitev zemlje vsem dobrovoljcem, ki je še niso dobili in racionalno kolonizacijo dobrovoljcev na tej zemlji. 4. Da se razdeljena zemlja čimpreje vknjiži v zemljiške knjige, ker šele tedaj, ko bo dobrovoljcu zasigurana ta njegova svojina, bo zvršena obveza naroda in države napram Dobrovoljcem. Jugoslovenski vojni dobrovoljci, uvesti svoji jugoslovenski ideologiji, ki jih je vodila v boj za narodno osvobojenje in uedinjenje, smatrajo za svojo dolžnost in svojo pravico, da ob priliki izvestnih dogodkov in ponovnega gibanja in stavljanja na dnevni red vprašanj, ki segajo v temelje državnega in narodnega interesa, odkrito in odločno dvignejo svoj glas proti vsemu, kar gre na škodo državnega in narodnega edinstva, s katerekoli strani to tudi prihaja. Jugoslovenski vojni dobrovoljci ostajajo zvesti svojemu delu in svoji ideologiji brez razlike na pleme in vero. Oni smatrajo, da tvorijo vsa tri naša plemena — Srbi, Hrvati in Slovenci eden, edinstven in nedeljiv jugoslovenski narod in da je njihov skupni dom svobodna in nedeljiva kraljevina Jugoslavija, katere temelji se morejo rušiti le preko trupel še preostalih njenih tvorcev.« Ta resolucija je bila sprejeta soglasno. Še k vprašanju kraljevega spomenika Ker se še vedno pojavljajo članki, ki v več ali manj farizejski obliki iznašajo pomisleke proti temu, da bi dobil blagopokojni naš kralj Aleksander spomenik, ki bi predstavljal njegov lik, moramo svoj zadnji članek še spopolniti z nekaterimi mislimi. Zakaj ravno lik? Kdor spozna zgodovino nas Slovencev v dobi po 1. XII. 1918, ta bo moral z žalostjo ugotoviti, da se v tej dobi Slovenci nismo ravno pokazali velikopotezne, marveč smo nasprotno le v premnogih ozirih dokazali, da smo še vedno obremenjeni s svojo nekdanjo miselnostjo in prakso, ko smo se morali kot podaniki tuje države boriti za vsako malenkost, nagajati tujim oblastem v vseh mogočih ozirih in kazati sivojo upornost tudi v malenkostih, ker nam kaj več ni bilo mogoče. Že način, kako smo si sestavili svojo prvo narodno vlado, zlasti pa način, kako naivno smo postopali tik po osvobojenju in kako smo s to svojo naivnostjo zapravili zemljo, ki je bila od nekdaj naša, pa ječi danes pod nemškim jarmom, že samo to je zadosten dokaz naše takratne nesposobnosti. In pozneje? Ni treba navajati posameznih primerov, ponižali smo se kot državljani svobodne Jugoslavije v vlogo drobiža, V' .. . • V ", ’ 'j?, •„ /' / a ' -i. • . ' Doma, v zakajenih gostilnah in kavarnah smo se pridušali in zabavljali čez vse, kar ni bilo slovensko ter se nazivali sol Jugoslavije. Ko pa so prihajali naši ljudje drug za drugim v Beograd, so drug za drugim onemeli in postali le še številke, s katerimi so računali posamezni režimi. Kje bi bilo danes vprašanje naše bolnice in drugih res važnih in nujno potrebnih kulturnih in socijalnih ustanov, če bi se bili vsi naši takozvani voditelji, pa naj pripadajo tej ali oni struji, tej ali oni stranki, zavedali, da niso zastopniki te ali one partije, te ali one klike, marveč da je njih glavna in edina naloga energično zastopstvo vseh bitnih interesov naše ožje domovine, seveda le toliko, kolikor so ti interesi dražljivi s širšimi in vsled tega prvenstvenimi interesi celokupnega naroda in države. Ker smo taki, potrebujemo pač vzorov, pri katerih se lahko učimo in s pomočjo katerih se bomo lahko dvignili ne samo v pozo, marveč v miselnost in vlogo resničnih, polnovrednih državljanov svoje svobodne države. Lik talko prerano padlega heroja, blagopokoj-nega kralja je gotovo v prvi vrsti sposoben, Dr. Maček in Židje ■ Tudi na Hrvatskem je pričel pihati oster protižidovski veter. Kljub vsem političnim strastem se je narod zavedal bistvenega vprašanja svojega obstoja, ki ga mori že tako dolgo in ki je eden glavnih vzrokov nemoči domačega človeka in nadvlade tujcev — Zidov. Mi nismo bili nikdar v dvomih od kod podpora dr. Mačku in njegovi politiki. Tisti politiki, ki je bila vedno le destruktivna in ni pokazala do danes drugega kot trdno voljo rušiti vse, brez obzira ali je dobro ali slabo. Sistem te politike je vse preveč nosil znak dela tistih, ki skušajo povsod v svetu razpihovati ' strasti in razvratmost v javtnem življenju ter si na ta način ustvarjati situacijo, ki omogoča brezdušno izmozgavanje r c J i ; *' >. .S t\\ *:■'1 1'. viii1! ■] ■G. Maček v prid teh tisočcv svojih krvnih bratov do danes namreč še ni prelomil »zaobljube molka«, dočim jo je prelomil z naravnost nervozno naglico v prid Židov. Končno pa vzbuja ta izjava upravičeni sum, da sme g. Maček odpreti svoja usta le na povelje in ni več gospodar niti svojega jezika. Nešteto strahotnih korupcijskih afer in drugih dokazov strašnega zlorabljanja gosto-ljublja, ki ga uživajo Židje pri nas. so odprli narodu oči !• *, • yv ’,/* j« **• .•*./" Vsa ta dejstva pa niso odprla oči dr. Mačku, ki zahteva od svojih somišljenikov, da iščejo in najdejo v Zidu poštenje in človečanstvo. Dr. Maček pač mnogo zahteva od svojih ljudi. Nekaj pripomb... Ker moramo verovati »Slovencu«, moramo smatrati, da je prošlo nedeljo, 26. 4. t. 1. g. minister dr. Krek Miha na svojih dveh shodih v resnici govoril tako, kot je poročal »Slovenec«. Govoril je o Orjunaših in Četaših, o dogodkih v Otočan, Podnartu in Trbovljah ter podčrtal, da predstavljajo ti dogodki največjo strahoto, ki smo jo doživeli v Jugoslaviji. G. minister je tudi rekel, da predstavljajo razni dogodki v savski banovini le odgovor na omenjene dogodke v Otočah, Podnartu in Trbovljah. Naj nam z ozirom na ta izvajanja dovoli g. minister, da ugotovimo samo eno, kar ni naš izum, marveč je globoko prepričanje vseh iskrenih jugoslovenskih državljanov, pa naj pripadajo tej alii oni politični stranki. Ne gre danes za borbo proti Orjunašem in Četašem, kajti Orjunašev že od 6. I. 1929 več ni, Četašev oz. pravilno Četnikov pa ni toliko, da bi se jih moglo smatrati kot kako opasnost in da bi se izplačalo nastopati proti njimi. Ime Orjunaš, Četaš 'itd, se danes ne uporablja več kot naziv pripadnikov Orjune ali Udruženja četnikov, marveč kot označba vseh onih, ki vztrajajo na svojem jugosloven-skem nacijonalizmu. Jugoslovenski nacijona-listi niso bili nikdar, niso in tudi ne bodo nikdar opasni za državo, za katero so oni sami največ trpeli in krvaveli. Mi ostanemo mirni. Oni, ki so prestali toliko borb in toliko ran za osvobojenje in ujedinjenje našega naroda, oni, ki so vsa leta v svobodni Jugoslaviji stali ob strani in motrili dogodke, ki so se razvijali na tako žalosten način, oni, ki so znali očuvati brezpogojno disciplino in hladnokrvnost v najtežjih trenutkih — vsi ti imajo to svojo hladnokrvnost tudi še danes, ker vedo, da služijo ideji, ki je večna in bo zato tudi zgodovina pisala o delu in trpljenju onih jugoslovenskih nacionalistov, ki so kot neznani junaiki krvaveli in umirali pod prapori jugoslovenskih nacionalističnih organizacij. Naš kemični institut ■ Naša univerza ima mnogo perečih problemov, ki bodo morali najti prej ali slej svojo rešitev. Med njimi je trenotno najaktualnejši — vsaj v javnosti — naša univerzitetna knjižnica. Razpravljati o tej, za razvoj vse naše kulture tako potrebni instituciji, bi bilo odveč. 0 tej potrebi je danes vsakdo, ki ima le •malo smisla za stvar, globoko uverjen, nekatere, ki o tem še niso prepričani, pa ne bomo nikdar spreobrnili. Zal — izgloda vsaj tako — spadajo med te ravno oni, ki so odločevali, ker sicer bi univerzitetna knjižnica že davno stala. Kakor je naši kulturi potrebna unverzi-tetna knjižnica, tako je potreben našemu gospodarstvu kemični institut. Z ozirom na stanje, v katerem se to naše gospodarstvo nahaja, pa je gotovo tudi to vprašanje tako važno, da ga ne bi smeli tako grobo zanemarjati. Brezbrižnost, s katero se je ves čas obravnavalo vprašanje kemičnega instituta v Ljubljani, je mogoča le med nami. Po skoro 201etnem obstoju lastne univerze, imamo to, za naše gospodarstvo tako pomembno institucijo še vedno v kleteh I. drž. gimnazije v Ljubljani. Ako človek zaide v te kletne labirinte in gleda naše znanstvenike, v kakšnih okoliščinah in s kako omejenimi sredstvi vrše tu svoje delo, mu bo razumljivo marsikaj, kar mu je bilo doslej uganka. Dočim drugi narodi in druge države investirajo ogromne vsote v take laboratorije, ki s tolikimi uspehi iščejo nova pota v gospodarskem življenju ter ga čuvajo pred zablodami, ki pogostokrat stanejo državo tako silne pare, smo pri nas še vedno mišljenja, da je to delo nekako igračkanje in da je denar, vložen v lake institucije, mrtev kapital. Tako kot povsod, tudi tu ne moremo računati z izboljšanjem vse dotlej, da pridejo do besede otroci današnje dobe, ki žive s časom in njegovimi potrebami. Vsa znamenja pa kažejo, da nismo daleč od tega trenotka. Naša narodna zavest Nemcem, ki so odkrili pod vodstvom Fiihrerja čisto nemško raso, se ne smemo čuditi, če so odkrili na našem ozemlju poleg Slovencev in Nemcev še narod »Vindišartjev«. Pomniti pač moramo, da smo dali povod za to odkritje mi sami, ker nam manjka že od nekdaj narodne zavesti. Več tisočletna nadvlada tujih narodov nam je vzgojila oni hlapčevski duh, ki nam ne dopusti, da bi prišla naša narodna zavest v splošnem do one veljave, ki je v današnji borbeni dobi za obstoj vsakega naroda nujno potrebna. Dobro se spominjamo, da so šteli Nemci celo Kranjsko med nemške pokrajine. In če se ozremo po naši ožji domovini, opažamo, da zavzemajo še danes osebe, katere so smatrali Nemci za stebre nemškega mostu do Adrije, odločujoča mesta v naši industriji in trgovini in boljša mesta v drugih poklicih. Poseben madež bele Ljubljane pa se nam zdi, da deluje še danes med nami društvo, ki si upa povdarjati in braniti svoj nemški značaj, to je društvo »Ostrostrelcev«. Kot najstarejše društvo ima isto gotovo zgodovinski pomen. Kot nemško društvo pa ta ostanek iz dobe gospodujočega nemštva gotovo ni v skladu z našim bodisi že jugoslovenskim bodisi slovenskim prepričanjem. Pristojni upravni oblasti priporočamo, da si bliže ogleda pravila tega društva, ki so tako spretno sestavljena, da lahko varujejo za vse večne čase nemški značaj društva. Odlbor namreč končnoveljav-no sprejema in zavrača člane, pazi pa seveda strogo na to. da imajo v društvu člani, ki smatrajo za zvezdo vodnico do nad- vlade nemštva na celem svetu, večino. Značilen za stališče društva »Ostrostrelcev« ju konkreten slučaj, ki se je dogodil že po prevratu v našj. narodni državi. Člani Slovenskega lovskega društva so želeli poživiti streljanje v Ljubljani in so v ta namen pri. stopili kot člani v društvo »Ostrostrelcev«. Na občnem zboru društva »Ostrostrelcev« so skušali priti, da bi lažje dosegli svoj cilj, v društveni odbor Ostrostrelcev. In bi bili tudi dosegli svoj cilj, da se niso našli v lastnih vrstah lovci, ki so zatajili svojo narodnost in so glasovali z Nemci. Slednji so namreč razposlali vsem nemško čutečim članom nujen poziv, da se morajo udeležiti občnega zbora, češ, edino nemško društvo v Ljubljani je v nevarnosti za svoj obstoj. In res so prišli vsi, prav vsi nemško čuteči člani iz Ljubljane in od drugod, še posebno tudi vsi tirolski Nemci iz Domžal. Zmagali so po zaslugi narodno manj zavednih Slovencev in nemški zaiačaj društva »Ostrostrelcev« je ostal ohranjen. Posamezni odborniki Slovenskega lovskega društva so še pozneje stopili v z/vezo s tajnikom »Ostrostrelcev« z realnim predlogom, da bi si »Ostrostrelci« in lovci postavili v Ljubljani skupni dom: »Dom Ostrostrelcev in lovcev«, kar bi bilo gotovo v korist) obeh društev, ker bi poživilo streljanje, ki se je do takrat in se tudi sedaj še vrši v najožjem krogu maloštevilnih oseb. Toda nemško društvo »Ostrostrelcev« se je čutilo tako varno v naši narodni državi, da tudi tega predloga ni sprejelo. Končno je imelo prav, saj smo v zadnjem času brali, da si mestni muzeji ljubljanski šteje v nekako čast, da sme brezplačno hraniti trofeje tega nemškega društva v svojih prostorih. Da bo pa to poročilo o naši narodni zavesti še bolj zanimivo, pripominjamo, da je na gori omenjenem občnem zboru društva ,Ostrostrelcev« lomila kopje za nemški značaj društva ista oseba, ki danes predseduje Zvezi lovskih društev dravske banovine in da je bil na občnem zboru Zveze lovskih društev, ki je izvolil omenjenega predsednika, izvoljen za odbornika »Zveze« lovcev, ki je skoai dolgo vrsto let dosledno in z vnemo branil nemški značaj društva »Ostrostrelcev«. Narodna zavest Ljubljančanov in narodna zavest lovcev dravske banovine ni torej posebno velika. Kdor pa hoče vedeti kaka da je naša vseslovanska narodna zavest, naj čita ljubljansko glasilo režimske stranke. Tam bo našel vsak dan najmanj en članek, ki bo napadal Rusijo. Pa vendar vsak človek količkaj normalne pameti lahko ve, da brez Rusije v doglednem času ne bo niti balkanskih niti severnih Slovanov. V nedeljo 10. maja t. 1. priredi strelska družina na vojaškem strelišču jurjevanje. Začetek ob 6. uri zjutraj, nakar se prične streljanje. Vabljeni vsi prijatelji strelskega pokreta. Po naši zemlji Organizirajmo izseljeniško službo! Zdi se mi, da posvečamo gotovim stvarem premalo pažnje. Milijon Jugoslovenov prebiva izven domovine, raztreseni po vseli kontinentih, se bore za Obstoj. Milijoni dinarjev prihajajo vsako leto v našo državo, s katerimi se preživljajo ali je vsaj zboljšano gmotno stanje celim družinam. Mi od naših izseljencev samo prejemamo, ne dajemo jim nič. In zaito postajajo naši ljudje Francozi in Američani, tonejo v nemškem morju, izgubljajo se po Braziliji in Argentini in po vseh deželah sveta. Izgubljajo se moralno in narodno, bijejo se s sovražno tujino, neki vstajajo, drugi padajo. V vso to njihovo gigantsko borbo za obstanek ne posega država skoraj nič, vsaj veliko premalo. Par komisarijatov, nekaj duhovnikov, (mislim). dva učitelja, to je vse, kar jim nudi domovina. Izseljenci v tujini pa sanjajo o rodnih krajih, mislijo na svojce in domače, spremljajo zvesto vse spremembe v domovini, upajo na bolje in se bijejo, delajo, garajo. Močni in oni, ki jim je bila sreča mila, se dvignejo in mnogi pozabijo na domovino, ki jim ni pomagala v njihovih težkih dneh. Tisoči nesrečnih pa ginejo in gledajo nazaj v daljno domovino, s kletvijo, ker ji ni mar sinov, ki so šli iskat srečo. Treba je prenehati z dosedanjo mlačnostjo. Razen Rafaelove družbe ni nobene organizacije, ki bi se brigala za izseljence, kljub temu, da imamo drušitev brez števila. Pač pa Poznajo izseljence, kadar je treba denarja. Pri nas se še ni izoblikoval realno naci-jonalni gospodarski duh, bijejo se med seboj ^ruje različnih pogledov na notranji ustroj Jugoslavije in se nam zdi skrb za izseljence Predaljina in premalo važna. V bodočnosti, ko bo narod v osnovnih državnih pogledih enoten, bo nujno samo po sebi naraslo zanimanje za naše izseljence. Vendar, ako bomo čakali na to dobo, bomo začeli za mnoge — prepozno. Danes, ko je gmotno sitanje premnogih izseljencev obupno, ko nacijonalizmi, med katerimi žive, usodno posegajo v njihova kulturna ali verska društva, ko je mladina pod vplivom razvitih nacijonalnih organizacij ali komunistov in se v tuji šoli potujčuje, je nujno potrebno, da brez odlašanja organiziramo izseljeniško službo. Pa ne le izseljenci rabijo podporo domovine. Tudi domovina rabi živih pobornikov v tujini, ki odpirajo tujcem ®8i o nas in se bore za naše interese ter pobijajo sovražno nam propagando. Organizirani izseljenci, priklenjeni k svoji domovini, ®<> najdragocenejši propagandni aparat, ki služi vsak trenutek domovini nesebično in mnogo bolj uspešno, kot za drage denarje kupljeni tujci! Vendar niso dovolj komisarijati, ki bodo s^nhsli. samo za odvoz izčrpanih in pregnanih izseljencev v domovino. Komisarijati morajo biti azili za vse naše uboge, morajo biti žarišča, preko katerih se bo vlivala iz domovine naša narodna misel in kultura. Komisarijati morajo biti socijalno-narod-»e ustanove in morajo imeti v tem smislu najširši, neomejen delokrog in potrebna gmotna sredstva na razpolago. Sredstva za to se morajo najti. Saj izseljeniški fond obstoja. ■Komisarijati sami vsega dela ne bodo zmogli. Za to službo morajo imeti pripravno osebje. Pomožne roke vsakega komisarijata morajo biti nacijonalni učitelji in duhovniki. Brez šol ali vsatj tečajev v jugoslovanskem jeziku si ni mogoče misliti narodnostnega dela med izseljenci. Brez šol ni mogoče oču-vati izseljencev domovini. Istotako bo brez duhovnikov delo ničevo. Tuji duhovniki ne bodo gojili jugoslovenskega duha. Izseljencem bo treba ustvariti milje jugo-slovenslce domovine: domačo govorico, običaje — vse, kar priklepa človeka k narodu, mora čutiti v tujini. Harmonsko narodno delo bo šele obrodilo zaželjene sadove. Ni mi znano, da bi kakšen naš državnik obiskoval naše izseljeniške kolonije, ali vsaj, da bi skušal energično jim pomagati. Mnogo bolj se brigajo za naše izseljence razne izda-jice, ki širijo med njimi mržnjo do domovine, Širijo lažne vesti o naših razmerah in tako napačno informirajo tujino ter tam najdejo denar za svoje zločinsko delo. Država pa nasprotno ne kaže dovoljnega zanimanja za izseljence, nima dovolj organiziranega spoja z njimi in zato imajo mnogi izseljenci napačne podatke in predsodke o lastni domovini. Zato je treba organizirati izseljeniško službo. To je naloga države, društev in po-edincev. Časopisi, članki, narodni filmi, knjige — koliko vezi bi se utrdilo med domovino in izseljenci. Življenje izseljencev — koliko snovi za romanopisce. Čitalnice po mestih tujine! Komisarji in osobje pa mora biti v naci-jonalnem in narodnem čustvovanju na višku, sposobno in požrtvovalno, ker daleč v svetu Predstavljajo upravo domovine in v njih vidijo in po njih sodijo izseljenci funkcijonarje in razmere v domovini. Delokrog tega osobja (komisarjev, učiteljev in duhovnikov) ni točno začrtan. Kolikor več volje, poleta in siposobnosti imajo, toliko tudi več uspeha na korist izseljencev in Ugleda domovine. Na ta mesta ne spadajo birokratični uradniki, nego ljudje široke duše, ki bodo zmožni prenesti mnogo lastnega in olajšati mnogo tujega gorja. (Prip. Cela Južna Amerika ima en ko-misarijat in dva duhovnika za 150.000 Jugoslovenov, razmetanih širom vseh držav Južne Amerike.) B. D. še enkrat igralni aparati Ni dolgo tega. ko smo opozorili javnost na nov pojav v nekaterih ljubljanskih lokalih. Takrat je bila ta stvar novotarija in igranje s temi aparati je gojil le manjši krog Ljubljančanov. V tem kratkem času pa se je razpaslo igranje v toliki meri, da smo prisiljeni spregovoriti še enkrat o tem, sedaj pa poslednjič. Pred igralnimi aparati se drenja dan za dnem kopica šolarčkov, ki zapravljajo tu dinar za dinarjem, da mora postati človek pozoren — odkod ta denar! Kdor ve, koliko je treba prigovarjanja in agitiranja v šolah, da prineso otroci za dobro stvar dinar, temu se vzbude težki pomisleki, ko gleda nedoraslo deco dan za dnem zapravljati v tej hazardni igri denar. Igralska strast, ki je zgrabila to mladino, mora imeti težke posledice, prav tako kot jih imajo druge strasti, ki jih oblasti toliko pobijajo. Vsled tega vprašamo: Zakaj prosvetna oblast ne ukrene ničesar proti tej igri in ne pokaže mladini vse umazanosti te igre, s katero izkorišča neka tvrdka lahkomiselnost ljudstva iin kuje iz nje kapital. Napis na aparatih, ki zabranjuje mladini izpod 16. leta igranje, je brezpredmeten, o čemer se lahko vsakdo prepriča sam. Končno moramo tu ugotoviti tudi dejstvo, da je »Jadranska straža« s tem, da je posodila svojo firmo za te igralne aparate, napravila zelo nepremišljen korak. Dolžnost vsake na-cijonalne organizacije je predvsem vzgajati kremenite značaje in jih napraviti nedostopne za razvratnost. To je tudi dolžnost Jadranske straže in prisiljeni smo, da jo na to dolžnost javno opozorimo. Prepričani smo, da je vsa poštena javnost z nami istega mišljenja. Vsled tega zahtevamo brezpogojno, da se ti aparati odstranijo iz javnih, vsakomur dostopnih lokalov. Ako tega ne store prizadeti, bomo storili to mi v polni zavesti svojega dejanja in svoje odgovornosti pred mrtvo črko zakona! CITAJTE P/M"! ŽOLČNI KOTIČEK I Gospa Veilchenduft: »Neverjetno! Imata vitko linijo, ki si jo že deset let želim in prenašam zanjo največje muke, pa še nista zadovoljna.« \ ŽMAHTNO Pod tem naslovom ponatiskuje Kmetijski list našo notico »PhSnix« iz žolčnega kotička predzadnje številke »Pohoda«. Ponatis je skoro brez komentarja, ali kolikor ga je, izgloda kot nekaka zafrkacija te naše notice, oziroma je naravnost napad na našo žurnal-stično informiranost. $ Svetujemo »Kmetijskemu listu«, da vzame v roke »Tatigkeitsbericht« zavarovalne družbe »Phonix« za leto 1933./34. in poišče kakšno ime, ki smo ga imeli s svojo notico v mislih in ki ga more imenovati v zvezi s to afero. Sploh pa naj oitajo gospodje okoli »Kmetijskega lista« to, kar razumejo! \ PHEVIRANJE PRI SLAMIČU X Menda največ radi tega, da nam ostane lepa beseda »previranje« v spominu, se je vršil pred kratkim pri »Slamiču« sestanek naših političnih velmož, ki je reševal slovenske sodobne politične probleme. Predsedoval mu je g. dr. Dinko Puc, ki ima legitimacijo za to čast v tem, da je ovekovečen na sliki v »Slamičevi lovski sobi«, ko dere zajca. Po soglasni ugotovitvi, da je sporazum med gospodi voditelji dosežen in urnebesnem navdušenju zborovalcev, da so izgubljene ovce našle zopet svoje pastirje, je stavil g. dr. Novačan predlog, da se stari generali umaknejo, ker je edini politični uspeh, ki so ga še mogli doseči — to je ta sporazum — dosežen. Tudi ta predlog je bil v splošnem navdušenju sprejet. (Gg. voditelji so se vzdržali glasovanja.) Ker je bil uspeh zborovanja na dlani, se je soglasno sklenilo, da se sestanki v obliki »Narodnega sveta« ponavljajo vsaji vsak teden. Prvi sestanek, ki bi se že moral vršiti, pa je za enkrat preložen za nedoločen čas, v splošno zadovoljstvo vseh prizadetih. Ako je bil pojem »previranje« doslej še komu neznan, mu bo postal jasen iz poteka zgoraj opisanih dogodkov. \ PODPORA BEDNOSTNEMU FONDU X Organizacija brezposelnih nas obvešča, da so njeni člani v zadnjem času naklonili večjo podporo temu fondu v obliki petdinarske taksne pristojbine na prošnjah za podporo. Ker je teh nerešenih prošenj že prav lepo število, je tudi podpora brezposelnih bednostnemu fondu izdatna. Organizacija upa, da bo na ta način nekaj njenih članov dobilo podporo zgoraj imenovanega fonda. \ DA BO VSEM PRAV! X Ker je iz neke izjave g. prof. Košti-ala razvidno, da nam očita »vzdrževanje Pohoda iz bednostnega fonda banske uprave«, se je odločilo uredništvo žolčnega kotička, da bo v bodoče to »vzdrževalnino« nakazovalo vsak mesec sproti direktno g. profesorju. Kot pozitivni državljani poživljamo istočasno davčno upravo, da obdavči profesorja Koštiala za te dohodke in prepričani smo, da jih bo g. profesor v redu plačeval. GORENJSKA SENZACIJA O važnih sestankih, ki so jih imeli naši Pohorci na Pokljuki, so šele sedaj prodrle v javnost razne podrobnosti. Iz avtentičnega vira smo zvedeli tudi za sestanek dveh zelo merodajnih oseb, ki zna imeti usoden pomen za naše notranje politično življenje. Z njim je namreč dokazano, da so se sestali pristaši pohorske opozicije in režima. Četudi ni gotovo, da sta ti dve osebi imeli kaka posebna pooblastila svojih skupin, vendar je napravil sestanek med g. Drejče Verbičem in šoferjem g. predsednika vlade mnogo skrbi vsem političnim krogom. Kljub naporom im novinarski iznajdljivosti pa nam ni uspeli« zvedeti za vsebino te konference. \ ZOPET ENA KRIZA V X Iz zanesljivega vira smo zvedeli, da so podali vsi odborniki »Društva za varstvo živali« ostavko na svoje položaje. Kot razlog navajajo dejstvo, da do danes ni bil še nihče od sokrivcev umora najznamenitejšega ptiča »Phonixa« klican na odgovor. Poleg tega je odbor mišljenja, da bi se sicer afera >Windi-šerja«, ki je o(b smrti »Phonixa« zagledala beli dan v »Berliner Tagblattu«, ne pojavila in ne bi delala škodo našim, posebno še slovenskim interesom. Kako se bo zadeva razvijala dalje, se še ne ve. Ni pa izključeno, da »Društvo za varstvo živali« sploh likvidira in da se ustanovi prepotrebno »Društvo za varstvo ljudi«. \ ZAKAJ »SLOVENIJA« HIRA? X Ker ni nihče od njenih lastnikov prišel pravočasno na idejo, da bi pokazal par izvodov tega lista generalnemu direktorju »Phonixa« na Dunaju. \ CENE SE ZNIŽAJO ... X Kartel jugoslovenskiih tovaren za barve je na svoji zadnji seji ugotovil, da je kon-sum črne barve zelo padel, vsled česar se je sklenilo občutno znižanje cen tej barvi. DOPISI ŠE 0 RAZMERAH NA KOČEVSKEM Oblastni odbor NO je naslovil v eni zadnjih številk Pohoda na Škofijski ordinarija! v Ljubljani javtno vprašanje radi nemogočih razmer, ki obstojajo glede uporabe slovenščine v župnijah kočevskega otoka. Odgovora do danes ni bilo, najbrž ga tudi ne bo, razmere pa so vedno iste in ni čuda, če naši ljudje obupujejo in se čuitijo popolnoma zapuščene. Kdor bi napravljal statistiko, bi prišel do naravnost neverjetnih rezultatov ter bi moral ugotoviti, da naši slovenski verniki v kočevskem ostoku nimajo dosti več pravic kot jih imajo n. pr. ubogi koroški Slovenci v Avstriji. Ta primera se vsiljuje sama po sebi, ta primera pa tudi najbolj osvetljuje nevzdrž-nost razmer, ki bijejo v obraz oni časti in onemu ugledu, ki jih moramo uživati Slovenci, če hočemo predstavljati na zunaj polno- vreden del jugoslovenskega državnega naroda. Župnija Kočevje-mesto ima nemškega dekana, ki seveda obvlada slovenščino, ter dva slovenska kaplana. Čeprav je slovenskih vernikov več kot polovica in čeprav bi se morala služba božja po obstoječih predpisih vršiti po polovici slovenski, po polovici nemški, se to v praksi ne izvaja, seveda na škodo Slovencev. 0 tem je bilo govora že v prvem članku. Župnija Mozelj ima žuipnika, ki zna prav malo slovenščine. Kadar čita oznanilo ali evangelij v slovenščini, izgovarja lepi naš jezik na način, ki vzbuja odpor slovenskih vernikov, ki jih je vsaj 33%, pa imajo vsak mesec samo enkrat slovensko službo božjo. Slovenskega obrednika seveda ta fara ne pozna. Pod to faro spada tudi ekspozitura Zdihovo, kjer ekspozit sicer razume nekaj slovenščine, pa je ne obvlada v govoru, čeprav je .polovico njegovih vernikov Slovencev in bi morala obstojati popolna pariteta slovenščine in nemščine v cerkvi. Sedaj se vrši služiba božja v tej ekspozituri samo v nemščini! Župnijo SpodnjiSLog vodi slovenski župnik, ki pa je žal bolehen. Čeprav ima ta župnija preko polovice slovenskih vernikov, se vrši služba božja v slovenščini le vsako tretjo nedeljo v mesecu. Župnija Stara Cerkev ima nemškega župnika, ki pa obvlada slovenščino. Čeprav je v župniji vsaj Vs Slovencev, imajo naši rojaki vsak mesec le enkrat v nedeljo zjutraj svojo mašo. ; l Župnija Grčarice sedaj ni zasedena ter jo oskrbuje začasno župnik iz Gotenic. Čeprav je v tej župniji in v Gotenicah vsaj K Slovencev, se vrši služba božja v obeh župnijah samo v nemščini. Župnijo Kočevska reka vodi Nemec, ki govori le za silo slovenski. Tudi itu je predpisan slovenski list in evangelij, pa se Nemci silno razburjajo radi tega. Ko je slovenska žena v cerkvi vstala med čita njem slovenskega evangelija, jo je nemška inteligenfrka sunila, češ, kaj vstajaš. Ista nemška inteli-gentka je zagrozila neki slovenski ženici, da je župnik ne bo izpovedal, če bo vstajala pri čitanju slovenskega evangelija. Verniki se tudi pritožujejo, da čujejo celo v spovednici kočevsko nemščino na svoje slovenske izpovedi. V župniji Borovec je župnik Nemec, ki za silo lomi slovenščino. Čeprav je vernikov preko polovice slovenskih, se vrši služba božja samo v nemščini. V župniji Koprivnik je Slovencev nekaj manj kot polovica, nemški župnik, ki prav dobro obvlada naš jezik, pa vrši službo božjo samo v nemščini. Župnijo Nemška loka upravlja župnik iz Starega trga pri Črnomlju. Čeprav je najmanj */s slovenskih vernikov, je službeno predpisana pariteta nemščine in slovenščine in so torej tudi tu Slovenci zapostavljeni. Župnijo Stari log vodi nemški župnik, ki govori prilično dobro naš jezik. Čeprav je med verniki ca 25% Slovencev in je n. pr. vas Smuka popolnoma slovenska, se vrši služba božja samo v nemščini. Župnija Polom ima nemškega župnika, ki ne obvlada našega jezika in ga le za silo razume. Pri ca 25% slovenskih vernikih se vrši služba božja samo v nemščini. V župniji Topla Reber je župnik Slovenec, služba božja je samo nemška, ker je večina vernikov Nemcev. Župnija Črmošnjice ima slovenskega župnika. Čeprav je ca 25% vernikov Slovencev, je služba božja samo nemška. Župnijo Poljane pri Toplicah upravljja župnik iz Toplic, pri ca 25% Slovencev je služba božja samo nemška. Isto velja za župnijo Planina, ki jo opravlja župnija Semič. Župnija Draga ima slovenskega župnika, je popolnoma slovenska in ima slovensko božjo službo. Tem objektivnim podatkom ni treba prav za prav dodajati ničesar. Zadošča ugotovitev, da ne najdemo pod božjim solncem države, ki bi kaj takega tolerirala in dovoljevala, da uživajo drugorodci dejansko večje pravice kot pripadniki državnega naroda in da morajo ti poslednji pri svojih lastnih obla-, steh voditi brezupno borbo za svoje najele-mentarnejše pravice. Pri tem pa grozi še poslabšanje položaja, ker se mnogo govori o novih nemških duhovnikih, ki jih bomo dobili iz rajha. Tako študira zadnje leto bogoslovja v Ljubljani rajhovec Sieber Heinrich, ki stanuje v Ljubljani pri lazaristih. On hodi v civilni obleki in je obiskal že vse pomembnejše nemške naselbine v Jugoslaviji. Bil je v Beogradu in Bosni, dobro pa pozna zlasti kočevski otok. Brez dvoma bo slej ali prej oznanjal božjo besedo tudi slovenskim vernikom! Čudna stvar je tudi zadeva matic, ki jih vodijo župni uradi. Da so kočevski župniki vodili vse te matice samo v nemščini, to je samoposebi razumljivo. Dne 28. decembra 1935 je izdala kralj, banska uprava v Ljubljani odlok, da se morajo pisati slovenska imena v slovenščini in da je treba izpolnjevati matrike v državnem jeziku. Ali že letu 1934 so naročila župnišča potrebne knjige pri znanem Pavličku v Kočevju, seveda samo nemške! Kraij. banski upravi so pa bili predloženi prepisi teh matic na slovenskih tiskovinah! Prihodnjič več. Današnja številka »Pohoda« se je zakasnila iz tehničnih razlogov! Stran 4. 3>P 0 B O D« Štev. 13. Planina pri Rakeku — Sankcije, ki jih izvaja Jugoslavija proti Italiji, so menda najtežje prizadele logaški srez, akoravno v našem srezu ne pridelujemo nobenih snovi, ki jih te sankcije prepovedujejo uvažati v Italijo. Ves srez živi samo od gozda, to je od lesne industrije, ki je tukaj zelo razvita. Gospodarska kriza, ki je ugrabila tudi našo državo in jo stisnila v svojo sredo, je logaški srez še prav posebno udarila s svojo dolgo in kosmato roko. Majhen in siromaški zaslužek, ki je še ostal, so pa sedaj požrle še protisankcije, ki jih izvaja Italija proti nam. To siromašno ljudstvo pa nekateri lesni špekulant j e, ki se jim posreči, da les prodajajo v druge države, izkoriščajo do skrajnosti. En primer: neki lesni trgovec plača svoje delavce še zmeraj po Din 3-50 na uro. Obljubil jim pa je, če bo lesna trgovina postala le malo bolj živahna, da jim bo plačal po Din 4— na uro. K temu človeku bi se moralo poslati vse korupcijonlste in izkoriščevalce našega delovnega ljudstva, da bi se naučili poštenosti in ljubezni do bližnjega ter šeste božje zapovedi. Neki drugi majhen industrijalec, ki ima svojo lastno parno žago, pa plača svoje lesne delavce po Din 2-50 na uro in pred kratkim časom jim je hotel odtrgati še 50 par. Pri tem pa se je oglasil njegov delavec, ki je bil zaposlen pri polnojarmeni-ku: »Kaj nam hočete odtrgati, saj že za to plačilo kot delamo sedaj, delamo skoraj zastonj!« Prihodnji dan, ko je prišel do-tični delavec na delo, ga je pa podjetnik brez vsakega drugega vzroka in brez vsake odpovedi ter brez plačila za nadaljnjih osem dni, kakor to zahteva zakon, odpustil od dela. Temu podjetniku bi bilo svetovati, da si vzame za vzgled prej omenjenega. Izgovor, da ne more shajati, najbrž ne bo držal! Potemtakem ni čudno, da je ljudstvo do skrajnosti obupano in nima skoraj nobenega upanja v boljšo bodočnost. Ljudje so postali brezbrižni in so prešli v neko otopelost. Včasih jih še malo razmaje kakšen podzemski hujskač, ki je tukaj tik meje zelo nevaren. Preživljanje jim je skoraj onemogočeno. Zemlja, kolikor jo je na teh kraških skalah, ni rodovitna. V Cerkniški dolini je obdelovanje njiv nemogoče, ker voda, ki tvori slovito Cerkniško jezero, spomladi prekasno ponikne in v jeseni prezgodaj privre na površje. Na planinski ravnini je skoraj isto. Ce se par let ne bo čistilo požiralnikov, bo tudi tukaj postalo presihajoče jezero. Saj že pri vsakem večjem dežju poplavi Unec celo dolino, ki obsega 8 do 10 km2 in potem le počasi odteče. V najboljšem slučaj v 10 do 15 dneh. Letos pozimi je voda pokrivala to dolino skoraj tri mesece in je narastla približno 12 m nad normalo. V najboljšem slučaju pridelajo kmetje po številu prebivalstva v našem srezu za pol leta živeža. Drugo je treba pa uvažati iz rodovitnejših krajev. Pretečeno leto in letos pa ljudje primanjkujočega živeža nimajo s čim kupiti. Zato ljudje iz vasi, ki se nahajajo tik meje, kar na splošno tihotapijo in to ni nič čudnega. Brezposelnost, pomanjkanje in prazen želodec prisilijo človeka tako daleč, da postavlja tudi svoje življenje na tehtnico. Ce ne bo od nikoder pomoči, bo v par letih lahko kakšen Žid kupil ves logaški srez kar od države, ker ljudje ne morejo plačevati davkov. Javnega dela tukaj letos najbrž ne bomo dočakali tako, da smo skoraj že zapisani poginu. Brezposelno in lačno ljudstvo poseda zvečer pred svojimi domovi in se ozira v nebo, če se bo kje pojavila rešilna zvezda. Včasih se pojavi kakšna prav majčkena. A po vsemirju letajo neki nenasitni zmaji, ki te zvezde lovijo in jih žro. žali-bog tudi tisto majčkeno, ki je bila namenjena za logaški srez. Preserje — Blizu nas, nekje ob progi živi železniški čuvaj Miha. Ima kopico otrok, skrbi čez glavo, a srce ima vedno na pravem mestu za našo dobro in pošteno stvar. Poleg tega pa živi v naši lepi vasi še en mož po imenu Matija. Ta pa je bogat posestnik in ob volitvah je postal z združenimi močmi tudi občinski odbornik. Na to svojo poslednjo čast je zelo ponosen in jo zna tudi uveljaviti, kakor se to spodobi. S posebnim veseljem jo uveljavlja seveda nad tistimi, ki ga niso volili. No, in eden izmed mnogih takih upornikov je tudi naš čuvaj Miha. Dasi vsakega železničarja odstavlja, odpušča in plačuje država, si naš občinski odbornik Matija domišlja, da ima pri tej stvari tudi svojo besedo. Seveda ve, da mu ni mogoče doseči cilj kar naravnost, zato ga skuša doseči po ovinkih. In tako je poslal Matija zvečer svojega hlapca tja k postaji, da kontrolira Miho, kako zapira in odpira zapornice in tudi sicer streže vlakom. Ker pa Miha vrši svojo službo v redu kot jo je vedno, je bila ta kontrola doslej brez uspeha. Ali Matija ne odneha in še nadalje pošilja hlapca na progo v upanju, da mu bo sreča le mila. Neko nedeljo popoldne se je zahotelo Matiji, da bi se peljal v Ljubljano. Prišel je na postajo precej pred odhodom vlaka, da bi se pogledal z Miho iz oči v oči. Možato je koračil po peronu gori in doli ter tožil zbranim potnikom, kako je hudo na svetu, češ: »Mi posestniki smo zidali po- stajo s svojimi žulji, pa ti pride takle Miha in se šopiri po njej kot bi jo on zidal.« No, Miha, ki je slišal te besede, je moral pripomniti svoje pomisleke in poučiti odbornika Matijo, da železnica ni občinska gmajna, kjer bi on imel gospodariti. To pa je spravilo Matijo v precejšnje razburjenje, pričel je kričati ter pri tem rabiti izraze, ki niso ravno v čast njegovemu »visokemu položaju«. Grozil je tudi Mihi, da bo imel kmalu občutiti njegovo moč. Potniki, ki so bili zbrani na postaji, so se pri tem dogodku prav dobro zabavali. Za zabavo pa je skrbel oblastni Matija še tudi v vozu prav do Ljubljane, kjer pa ni ubral pot na vse v vozu naštete instance, ampak je šel zalit svojo jezo v najbližjo gostilno pri kolodvoru. št. Vid pri Stični = V nedeljo, dne 26. aprila t. 1. se je vršil občni zbor tukajšnje Strelske družine. Po poročilih fuiikcijonarjev je bil izvoljen z malimi spremembami stari upravni odbor. Radi neprikladne lege strelišča se je družina odločila preseliti isto na pripravnejše mesto, in sicer v bližino postajice Št. Vid pri Stična, kar je vse članstvo sprejelo z zadovoljstvom na znanje. K novemu strelišču je mogoč dostop bodisi peš ali z vozili, dočim je bil dostop k prejšnjemu strelišču dokaj neugoden in oddaljen. Posebna zasluga za to gre bratu Krašovcu Rudolfu, ki je dal zemljišče za 4 leta brezplačno na razpolago. V nedeljo, dne 3. maja začne družina z rednim streljanjem na novem strelišču, dne 10. maja t. 1. pa priredi jurjevanje. Vabijo se vsi člani in prijatelji strelskega športa, da se udeležijo streljanja, ki se bo vršilo vsako nedeljo popoldne, v čim večjem številu in tako pripomorejo družini k uspešnemu delovanju. GOSPODARSTVO Uvedba kontrole uvoza Vendar smo se Jugosloveni domislili, da moramo, prisiljeni po klirinškem prometu, tudi mi začeti misliti in voditi brige kakor drugi narodi že davno — o tem, kaj in kako se uvaža in izvaža ter kam gre naše blago, odnosno od kod prihaja tuje blago k nam. Koliko in kako silno težko škodo smo vsled te naše dosedanje brezbrižnosti doživeli, prebridko občutimo in se lahko prepričamo tudi brez statističnega primerjanja. Delo našega človeka nima nobene cene več in ob veliko denarja smo, ki smo ga prej dostikrat izdajali tako in za približno take in toliko vredne stvari, kakor nekoč Zamorci, ki so belcem dajali zilafo in slonovo kost za pisane, steklene kroglice >frnikule«, s kakršnimi se igrajo naši otroci. S splošno uveljavljenostjo kontingentira-nja uvoza smo prijadrali tudi do mednarodnega trgovinskega plačevanja potom kliringa (obračunavanja). Denar, oziroma devize so se takorekoč izgubile, izravnavanje plačil se vrši s/koraj: samo še knjižno. Ta uvedba je bila gotovo koristna za tiste narode, v katerih se vodi resna briga o umestnosti in uspešnosti izvoza in uvoza, dočim ®o tisti narodi, ki so te stvari prepuščali, da se urejajo same od sebe — pošteno »gori plačali«. Mi, skoraj do onemoglosti iztrošeni siromaki pa smo zalezli tudi v -položaj, da imamo pri nekih narodih velike knjižne terjatve, katerih ne moremo izkoristiti drugače, kot da od njih še nadalje kupujemo karkoli že, samo da pridemo do plačila. Tako smo, četudi siromaki — nehote postali veliki financierji nekim narodom v njihovem preskibovanju z Živežem in raznimi surovinami. Po drugi strani pa smo vse do sedaj mi marsikaj kupovali od drugih narodov, ki od nas niso kupovali ničesar ali pa vsaj tako malo, da to ni pomenilo nič drugega kakor naše stalno, pospešeno siromašenje. Sedaj tozadevno vendar prihajamo do nekaj reda. Uvoz bo uradno nadziran, določene bodo vrste in količine blaga, ki jih bo dopustno uvažati in uvoznik bo moral pri Narodni banki iskati tozadevno dovoljenje. To je prav in hvaležni smo vladi, da je prišlo vendar enkrat do tega. Toda nečesa pogrešamo. Odbor, ki je določen da bo ugotavljal predmete in količine uvoza, se nam zdi premajhen ali prav za prav premalo javen. Sicer še ne vemo, kako se namerava urediti vse poslovanje v podrobnosti, toda želeli bi, da bodi lista uvoznih predmetov in količin absolutno javna in uradna, vsakemu na vpogled ali še boljše — uradno publicirana. Izjem od navedb v tej listi naj ne bi bilo prav nobenih in popolnoma izključen naj bi bil uvoz vsega, kar v listi ne bi bilo navedeno, ako naj se tudi ta nadzor uvoza ne »pohudiči« odnosno da, kakor se že čujejo glasovi nevernih Tomažev, za prijatelje med seboj ne bi iz tega bilo prav lukrativnih izjem in novih izrednih kon-junkturnih poslov, ako bi se vse delalo tajno. Te misli, ti dvomi, te bojazni se pojavljajo in zmanjšujejo jradost vseh poštenih, že tolikokrat razočarahih, ki so se ob zaznanju uvedbe kontrole uvoza prav odkritosrčno razveselili vladnega ukrepa. Zato po dolžnosti napram svoji vesti opozarjamo merodajne činitelje, da razprše dvome in nezaupljivost. Istočasno se moramo spomniti na vsebino notice, priobčene na drugem mestu našega lista, ki piše, kako si Švicarji urejajo ne samo gladko vnovčenje, nego tudi dobro ceno za švicarska jajca — na naš račun. Enake stvari se morejo napraviti glede drugih predmetov. Je to nov način za zaščito domačih interesov na škodo uvoza in se bo še marsikje prakticiral. Tudi na take pojave bo treba nadvse budno paziti ter storiti uspešne protiukrepe. Končno bi bilo omeniti, da moramo mi kot notorični siromaki stremiti za tem, da pri državah, naših klirinških dolžnicah kakorkoli dosežemo, da nam večji del klirinških dolgov v zahvalo za že omenjeno financiranje poravnajo z denarjem odnosno devizami, ker v blagu nimamo kaj rabiti odnosno ker ra- bimo denar. Je to navidezno čudna, morda na prvi pogled nemogoča zahteva, toda nekaj se bo moralo zgoditi. Končno pa, če drugi lahko gazijo svečano sprejete pogodbe, zakaj mi ne bi smeli predlagati in zahtevati nekaj, kar je 100% upravičeno. Švica ščiti domače cene -f že leta 1932. je Švica uvedla omejitve glede uvoza jajc, da s tem zaščiti domačo proizvodnjo. Toda v zadnjem času tudi to ni moglo več obdržati primernih cen domačemu blagu. Zato so z novimi predpisi sedaj švicarski uvozniki jajc primorani pokupiti tudi vsa domača jajca, ki jih domači pridelovalci ne morejo sproti prodati na trgu. Uvoznikom je količina inozemskih, jajc, ki jih smejo uvoziti, določena (kontingentiraiia) in v razmerju kontingenta se jim dodeljuje tudi domača jajca, ki na prostem trgu niso bila vnovčena. Ta domača jajca morajo oddajati nadaljnji porabi obenem z inozemskimi Jajci ne samo da pri njih kaj zaslužijo, nego morajo zlasti v času jajčne poplave pri takih domačih jajcih znižati ceno za 1.2 rapa (15—16 para) pri komadu, da gredo bolj v denar. Pri tem nastalo izgubo morajo pribiti k ceni inozemskih jajc, torej uvožena jajca podražiti, da domača za nadrobno prodajo pocenijo in se jih toliko bolj gotovo pred inozemskimi spravi v denar. Ceno za prevzem domačih odvišnih jajc odreja poseben uradni nadzor, ki skrbi za to, da se cena domači proizvodnji ne kvari. Kmetovalce se obenem opozarja, naj perutninarstva ne povečajo. Znano je, da je šlo vedno veliko naših jajc v Švico. Z uvedbo kontingentov se je tok naših jajc v-Švico zelo zavrl. Z zadnjo odredbo prisilnega pribijanja cene na uvožena jajca, smo dobili še eno po glavi. Kolikor bodo švicarski uvozniki pri nas še kaj kupili, je naravno, da bodo naša jajca najmanj toliko ceneje plačevali, kolikor bodo pri švicarskih imeli izgube. Poleg zmanjšane možnosti vnovčevanja, dobimo torej tudi — še posebej, izvenkonjunktur-no zmanjšano plačilo. Temu se moramo upreti in odrediti enake protiukrepe na švicarskem blagu, ki prihaja konkurirat našim izdelkom. Ali pa bomo tudi v tem primeru uradno švicarsko pomoč švicarskemu pridelovalcu, kar molče plačevali — mi?! ______ Konzum jajc v Nemčiji Hladilniška jajca v Nemčiji v letu 1936 ne bodo cenejša kot lani. Tako se zatrjuje. Izgleda, da se misli Nemčija z jajci sedaj založiti, ko bodo poceni. Sveža jajca pa se utegnejo podražiti in priti na stopnjo nekakega poslastila in ne več samo živila. Manj premožni se bodo na jesen in zimo morali sprijazniti s tem, da bodo porabljali samo hladilniška jajca. To priobčujemo kot pendant k švicarski uredbi prometa z jajci, ker pričakujemo, da utegne Nemčija tudi pri nas (poceni) nakupovati. ______ Uvedba obvezne kontrole mlečne storitvenosti O tem smo pisali že v eni prejšnjih številk. Kakor so doslej to kontrolo vršila mlekarska društva, katerim so se pridelovalci prostovoljno podvrgli, tako je sedaj v Nemčiji postala obvezna. Kontrola pa sedaj ne gre samo za tem, da se dožene mlečnost posamezne krave, nego da se dožene tudi vsebina tolšče v mleku in s tem potom primerne selekcije i. dr. dvigne kakovost mleka. Kot glavni pooblaščenec za vprašanja te kontrole je imenovan baron Gumppenberg, katerega prva odredba je, da se ima kontrola začeti takoj in se ima stopnjevati korakoma po točno določenih okrožjih. Pri nas se celo prostovoljna kontrola potom tozadevnih društev le malokje vrši. Vsaka natančnost, točnost in strogost pa vendar ni samo v korist porabnika, nego še toliko bolj v direktno korist živinorejca in v korist izboljšanja živinoreje ter mlekarstva. Tudi pri nag naj bi se vedelo to. Čuvajmo Jugoslavijo! NAŠA GOSPODINJA uporabila za pranj© perila vedno le Mtde* fnifo Tteeio* % pcabU pcastk ker sta kvalitetna domača Izdelka 1 si želimo konca nepovoljnega stanja na denarnem trgu in iz tega izvirajoče gospodarske krize 1 Priznanje, ki ga po vsej državi uživa slovensko denarništvo, temelji zlasti na vzorni urejenosti naših hranilnic, na gospodarnosti in vztrajnosti slovenskih hranilcev, ki so svoje denarne zavode dvignili do takega ugleda in pripomogli domovini do blagostanja! Pomagajmo si sami! Vlagajte svoje prihranke, vir blagostanja, v domači največji denarni zavod, to je V LJUBLJANI Ureja odbor. — Odgovarja in izdaja sa Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. s. ■ o. s., Miroslav Matelič. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani. j i