gjetavsko* kmetski ti st. Proletarci vseh dežel združite se! Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/11. Leto IIL LJUBLJANA, 11. februarja 1926. Stev. 6. Redakcija delavstva pri Trboveljski premogo-kopni družbi — predznak ukinitve draginjskih doklad.' Akcionarji trboveljske premogokopne družbe, ki pobašejo vsako leto ogromne milijone profita v svoje nikdar polne malhe, so pričeli z redukcijo. Ne reducirajo pa svojih profitov, pač pa mečejo na cesto na stotine delavcev. Današnja Pašič-Radičeva vlada se za krivice, ki se godijo delavstvu, ne zmeni; kapitalistična vlada mirno gleda, kako mogotci pri trboveljski družbi s polnimi blagajnami izpostavljajo bedi in gladu one, ki so kapitalistom napolnili blagajne. Državne oblasti, ki uslužno z vsem svojim aparatom (s policijo, žan-darmerijo, vojsko, sodišči itd.) priskočijo v pomoč TPD, kadar delavci zahtevajo večji kos kruha in odpravo krivic, te državne oblasti se ne ganejo danes, ko je ogrožen obstoj tisočev rudarjev in njihovih rodbinskih članov. Nas to zadržanje vlade ne preseneča, ker kot marksisti vemo dobro, da je kapitalistična država samo aparat za izkoriščanje proletariata v korist buržuaziji. In onim delavcem, ki so doslej še sledili klerikalni ali celo demokratsko-or-junaški stranki, in delavstvu, ki je doslej še verjelo kristanovcem Krušičevega kova, bo ta redukcija odprla oči, ta redukcija bo porušila zadnje iluzije (nemogoče predstave), da je na podlagi krščanske solidarnosti med kapitalom in delom, na podlagi orjunaškega nacionalizma, ali pa da je na podlagi so-cialpatriotičnega reformizma in sodelovanja z buržuazijo mogoče ščititi vsakdanje življenske interese delavcev, še manj pa po teh potih priti do končnega osvobojenja. Kapitalisti s krščanskim socializmom, nacionalizmom in refor-mizmom samo slepijo in cepijo delavstvo, da ne postane enotno na revolucionarno marksistični podlagi, ker enotnost delavstva na revolucionarno marksistični podlagi bi pomenila pričetek konca nadvlade kapitala. Ali je redukcija delavstva sploh potrebna? Ne! Po mestih in industrijskih krajih zmrzuje deset in stotisoč rodbin, ker jim ni mogoče kupiti premoga, mnogo tovarn ne razširi svojih obratov in jih celo skrčuje, ker je premog predrag, mnogi dobivajo premog iz inozemstva, ker je TPD nastavila visoke cene, ki jih povečujejo tudi umetno s preprodajanjem potom prekupčevalcev (prometni zavod itd.). Redukcija delavstva ni potrebna, ker premoga ni preveč, temveč premalo. Potrebna pa je redukcija profitov TPD. Potrebna je kontrola produkcije in profitov pri TPD s strani delavstva in malih kozumentov. Meščanski listi, kakor so »Slovenec", .Jutro", „Del. politika" itd., sicer pišejo o redukciji, omejujejo se pa na to, da ptediagajo, katere delavce naj se reducira. Eni so za to, da se reducira kmete, drugi obrtnike, tretji komuniste; vsi pa s takimi predlogi indirektno priznavajo upravičenost redukcije in se po-stavljajb na stran kapitalistov TPD. Treba pa je načelno odkloniti redukcijo, ker je nepotrebna in ker je sedanja redukcija pri TPD samo priprava, s katero hoče TPD uplašiti in prestrašiti vse svoje rudarje, da bodo brez odpora sprejeli nov udareo — ukinjenje draginjskih doklad. Redukcija je samo priprava za ta udarec. Popolnoma neupravičeno je seveda tudi nameravano ukinjenje draginjskih doklad, ker bedni gmotni položaj rudarjev ilustrira tudi tarnanje trboveljskih obrtnikov, katerim rudarji dolgujejo nad 10 milijonov dinarjev in obrtniki sami konstatirajo, da dolgov iztirjati ne morejo, ker rudarji nič nimajo. TPD hoče že sedaj pretirane profite zvišati in to je smisel in cilj redukcije in projektirane ukinitve draginjskih doklad. Napad TPD na rudarje pa ni samo rudarska zadeva. TPD nastopa v sporazumu z Zvezo industrijcev, ki je organizacija vseh kapitalistov, in TPD nastopa kot avantgarda novega splošnega kapitalističnega navala, ki ne bo izostal, če TPD brez boja zmaga nad rudarji. Kapitalisti se ogibljejo splošnega spopada s celokupnim delavstvom naenkrat, zato napadajo posamezne stroke vsako posebej. Moč delavskega razreda pa leži v enotnosti in skupnem nastopu. Če bodo delavci drugih strok v tem momentu pustili rudarje, da se sami branijo, bodo rudarji težko vzdržali v boju. Če pa rudarji podležejo, pridejo na vrsto delavci drugih strok, pričelo se bo reduciranje plač, podaljšanje delovnega časa itd. pri vseh strokah. Kaj storiti? Predvsem organizirati se v organizacijah ZDSZJ in takoj slediti primeru in vzgledu angleških rudarjev. Kaj so napravili angleški rudarji, ko so podjetniki hoteli uvesti redukcijo delavstva in znižati plače ali pa zapreti rudnike? Obvestili so vso javnost, da so pripravljeni sami prevzeti rudnike in sami voditi obratovanje! Verižniške cene, ki jih je nastavila TPD za svoj premog, so krive, da ne more razpečati vsega premoga in te pretirano visoke cene je treba znižati in odjemalcev bo še preveč. Treba pa je, da se izvede kontrola produkcije in kontrola verižniškega poslovanja TPD in pokazalo se bo, da so cene premogu pretirano visoke, da je redukcija samo posledica prevelikih profitov in da je edina pravilna rešitev tega vprašanja mogoča le z izvajanjem kontrole produkcije in poslovanja TPD. Naloga Strokovne komisije in Delavske zoornice pa je, da se za to vele-važno vprašanje, ki sta ga doslej ignorirale, zainteresirata in da započnejo akcijo. Delavci naj odločajo. Vprašanje socialne zakonodaje je za delavski razred zelo važno življensko vprašanje, posebno še pri nas v SHS, kjer nimamo niti tistih socialnih zakonov, ki se že desetletja izvajajo v drugih državah. Delavstvo v Sloveniji je bilo doslej premalo poučeno o važnosti socialne zakonodaje, ker vse, kar se je delalo, so delali samo ožji krogi zaupnikov brez sodelovanja širših plasti delavstva. Tega je v glavnem kriv birokratizem funkcionarjev pri Strokovni komisiji in Delavski zbornici, ki nikdar niso t diskusijo pritegnili delavstva, temveč vedno vse reševali pri zeleni mizi v ožji družbi. Tako se je godilo tudi 3 pravilnikom bratovskih skladnic in a pripravami za skupščino bratovskih skladnic. Strokovna komisija in Delavska zbornica niso objavile svojih načrtov in spreminje-valnih predlogov, niti se ni na drug način delavstvu dala prilika, da pove rfVoje mnenje k tem spreminjevalnim predlogom. Zato se je v imenu opozicije v ZDSZJ na za-upniškem sestanku predlagala sledeča resolucija, ki je bila enoglasno sprejeta: Resolucija o vprašanju starostnega zavarovanja rudarjev in kovinarjev v plavžih sprejeta na sestanku rudarskih, strokovnih, obratnih in zaupnikov bratovskih skladnic v Trbovljah dne 1. U. 1926. Po temeljitem razpravljanju in posvetovanju rudarskih strokovnih in obratnih zaupnikov bratovskih skladnic na posebnem zato sklicanem sestanku za določitev smernic naših zaupnikov za skupščino bratovskih skladnic, ki se vrši dne 14. februarja 19‘26, so prišli zbrani zaupniki do sledečih sklepov: 1. Odločno je treba zahtevati, da ostanejo bratovske skladnice v rokah delavstva in da se omeji sodelovanje podjetnikov — kot neizogibno zlo — samo na kontrolo poslovanja bratovskih skladnic. Delavstvo mora zahtevati v skupščini in ožjem odboru ne samo dvotretjinsko večino, temveč tudi predsedniško mesto. Popustljivost, da »e prepusti delodajalcem predsedniško in podpredsedniško mesto, je treba odločno odkloniti in obsoditi. Rudarski in plavžarski proletariat v tem vprašanju ne sme popustiti. 2. Zbrani zaupniki uvidevajo, da je sedanja razdrobljenost delavskega bolniškega, nezgodnega in starostnega zavarovanja na mnogo bolniških blagajn in delavskih zavarovalnic kakor n. pr. na okrožne bolniške zavode, železničarsko bolniško blagajno, bratovske skladnice itd. za rudarski in plavžarski, kakor tudi za ves ostali proletariat skrajno škodljiva, ker izroča te zavode ali popolnoma v roke delodajalcem, ali pa jih postavlja pod njihov odločilni vpliv, zato odobrava v polni meri znano resolucijo in poziv na vse delavstvo v Jugoslaviji železničarskih vpokojencev, predložene dne 6. septembra 1925 na njihovem shodu v Ljubljani (objavljena v DKL št. 34. lanskega leta) in nalaga svojim zaupnikom, . da na skupščini odločno nastopajo za centraliziranje delavskega zavarovanja. 3. Rudarski in plavžarski zaupniki morajo na skupščini odločno protestirati proti zavlačevanju izvedbe sklenjenih zakonov in zahtevati, da vlada brez odlaganja izvede te zakone. 4. Zbrani zaupniki so mnenja, da morajo ta njihova načela podpreti vse rudarske in plavžarske množice in da jih je treba za to vprašanje zainteresirati še pred sestankom širšega odbora odnosno skupščine bratovskih skladnic. Zato poživlja Strokovno komisijo in Delavsko zbornico, da skličeta za nedeljo 7. t. m. javne shode 'po vseh rudarskih in plavžarskih revirjih in postavita na dnevni red zgoraj navedena vprašanja. Ti shodi imajo namen, da se delavstvo pouii o naših zahtevah in da se pokaže, da stoje za temi zahtevami vse rudarske in kovinarske množice, ki so včlanjene v bratovskih skladnicah. 5. Prepis te resolucije se takoj pošlje vsem kovinarskim in rudarskim podružnicam zlasti še v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Velenju, Rajhenburgu, Krmelju, Kočevju, Jesenicah, Guštanj« in Štorah s pozivom, da pripravijo in organizirajo te ma-nifestacijske shode v nedeljo dne 7. t. m. ob 10. uri dopoldne oziroma v Trbovljah ob 3. uri popoldne in v Rajhenburgu ob 4. uri popoldne. Temu sestanku je predsedoval predsednik ZRJ s. Krušič, poročal je o bratovskih skladnicah s. Grabner, resolucijo je predlagal 1. M. Žorga, ki je bila enoglagnos prejeta. Deželni kongres Socialistične stranke. n. Socialisti pravijo v svoji resoluciji: „0d komunistov se loči (SPJ) progra-matično in taktično.“ To je lepa konstatacija, to, dovolite nam: ali bi nam mar ne hoteli povedati tudi v Čem se ločite, v katerih točkah? Mi smo averjeni, da je delavstvo na splošno zelo radovedne, v katerih programatičnih in taktičnih točkah se ločite od komunistov. Da se delavstvo zelo zanima za ta vprašanja, je najboljši dokaz to, da sploh noie v SSJ, ker ji ne zaupa več. Ali mu ne bi hoteli povedati jasno in brez ovinkov: kakšen program imate glede proletarske države, glede šole, diktature proletariata, diktature buržuazije itd? In: koliko časa mislite še sodelovati z buržuazijo v upravah, pri volitvah (kakor n. pr. sedaj pri volitvah v Delavsko zbornico, kjer ste si uradniške mandate kratkomalo z buržuazijo sporazumno razdelili!), kako dolgo mislite voditi politiko sporazuma z delodajalci, kako dolgo mislite denuncirati revno delavstvo, kako dolgo še vam bodo akcijski programi samo papirnate cunje itd. Vse te razlike bi morali socialisti jasno pribiti, da jih vse delavstvo vidi in da se potena prosto odloči zanje ali pa proti njim. Te pa je tem potrebnejše, ker se je povspela socialistična resolucija do sledeče samozavestne trditve: „0»tale grupe, ki se pojavljajo v delavskem gibanju, se ločijo od nje po svojih politično nerealnih in utopističnih programih.u V čem pa obstoja ta politična nerealnost in utopističnost teh posameznih grup? Tu se nudi socialistom zelo lepa prilika, 4aodkrijejo slabosti drugih delavskih strank, čemu torej tolika skopost v besedah. Recimo : če bi povedali, v čem je nerealen naš program za delo v Del. zbornici, v strokovnih organizacijah: v čem smo mi nerealni in utopističm v narodnostnem vprašanju, v kmečkem vprašanju itd. Seveda, centralizem, ki ga SSJ zagovarja, je dosti bolj realen, kakor pa boj proti njemu, ker obstoja in ker je postulat (zahteva) vladajoče buržuazije. Zagovarjanje centralizma je tudi zelo plodonosno in daje ugled pri buržuaziji, zato gotovo ni uto-pističen. O, Socialisti že dobro vedo, zakaj tako „šparajo“ z besedami! V navedeni resoluciji najdemo ves besedni ričet, ki si ga more človek samo misliti in tako tudi „na kratkou označeno stališče SSJ do strokovnih organizacij, ki utegne naše čitatelje zelo zanimati. Resolucija pravi k tej točki: „Stranka priznava organizatorično neodvisnost razrednih strokovnih organizacij, smatra pa se za politično predstavnico vsega delavskega gibanja in določa svojo taktiko v politiki, delavskem gibanju in javnem življenju sploh le v smislu strankinega programa, neodvisno od metod in sredstev, , ki jih uporabljajo strokovne organizacije.14 Kdo bi se ne smejal tej napihnjeni žabi?! SSJ se lahko smatra za predsta-viteljico vsega delavskega gibanja, toda vprašanje je v koliko jo smatra delavstvo za svojo predstaviteljico. Ona se smatra poklicano, da določuje politiko tudi strokovnim organizacijam v smislu svojega programa in sicer „neodvisno od metod in sredstev, ki jih upodabljajo strokovne organizacije14. To je zelo zavito povedano, toda delavstvo danes ni več tako naivno, da ne bi razumelo, kaj se to pravi. Danes mi skušnje za seboj, danes razume že tudi socialistično latinščino in ve, da se to pravi to-le: „Vi, delavci, lahko sklenete na svojih strokovnih konferencah in kongresih, kar se vam poljubi, toda vedite, da nas socialistične birokrate vse to prav , malo briga! V kolikor imamo mi vpliv v strokovnih organizacijah, bomo tam delali to, kar se nam zdi prav, kar je v smislu našega programa, kar nas ne spravlja v težkoče pri buržuaziji.u O, mi nismo nikoli dvomili o tem ! To je bilo vedno tako, toda ravno zato pa mora strokovna opozicija varovati strokovne organizacije, da ne postanejo dekle SSJ in s tem tudi buržuazije. Čuječnost strokovne opozicije in vsega proletariata nad politiko v strokovnih organizacijah pa je tem potrebnejša, ker se mislijo socialisti še posebno okoristiti s taktiko strokovne enotnosti. Socialisti skrivajo svojo taktiko samo doma, zunaj, kjer jih domač proletariat ne sliši, pa razkri- 30. dec. m. 1. pišejo o svojem kongresu n. pr. sledeče: „Mi smo bili osamljeni, pa smo iskali stikov na levi in desni strani, negubeč iz vida svojega socialističnega stališča. Tako ' smo praznovali Prvi maj z levo skupino. A to, kar delajo strokovne organizacije, nam je izgledalo dobro in dali smo svojo moralno podporo. S komunisti nismo imeli nobenega kompromisa, temveč smo imeli samo stike z masami, ki so stale nekdaj pod vplivom komunistov, a šedaj niso več in bodo kmalu pod našim vplivom." To je politična taktika socialistov v Sloveniji. Zakaj molči deželni kongres SSJ o teh načrtih? Mar zato, ker ima SSJ v Sloveniji prevelike stike z delavskimi masami? Kdor ima dober program in vpliv na delavske množice, temu ni treba skrivati svoje politične strategije pred njimi. (Dalje prihodnjič.) Kdo mu bo pomagal? (Iz življenja izčrpanega delavca.) Vsled naporov in bolezni, prestanih v vojnih letih 1914—1918, ko je za „dom in za cesarja" moral klati svoje razredne brate Ruse in Italijane, je jel izgubljati vid in danes s svojimi očmi razlikuje komaj dan od noči. Ko se je vrnil iz vojske je poskusil delati v tovarni za dušik v Rušah, pa tam ni mogel ostati, ker moj-.ter Gru-šič je najel mlajše in zdrave delovne sile, njega pa, ki mu je vojna izsesala najboljše življenske sile, so postavili na cesto . . . Ima ženo in 5 otrok v starosti od 1—10 let . . . Na cesti, brez pokojnine, za delo v industriji nesposoben, je komaj našel človeka v Prekmurju, da se je usmilil njega in njegove družine. Gospoda na vladi, v fabrikah in farovžih, ki so pred 10 leti poslali zdravega na fronto, ga sedaj nočejo več poznati, ker izčrpan je do kosti, izkoriščati ga ne morejo več . . . Kamor se je obrnil, povsod, so ga odslovili: »Zakaj si pa šel v vojsko, skrival bi se, kot smo se mi. . Obrnil se je na velikega župana, da bi od oddelka za socialno skrb dobil vsaj nekaj podpore.. Odgovora mu niso dali. Zima je huda, otroci ne morejo v šolo, ker so brez oblačil, in stradajo. Mislil je, da se je pismo zgubilo, ker kakor mnogo drugih, tako tudi Martin Papež ni verjel, da bi bila vlada samo-orodje kapitalistov, s katerim oklepajo in vežejo delovno ljudstvo, da ga more buržuazija brez težkoč in brez truda izkoriščati. „Če sem postal delane-zmožen v službi „domovine“, mi bo vlada že pomagala ..." Pa mu ni pomagala, ker veliki župan, odnosno referent Tomc mu je nakazal 50 (petdeset) dinarjev podpore in mu obenem zabičal, da se ne sme več prikazati. Papež je za vožnjo v Ljubljano porabil 170 Din, ki si jih je sposodil, in niti vozne stroške ni dobil povrnjene. Veliki župan ima dispozicijski fond (za tajne namene), ki gre v sto in sto-tisoče, za delavca, prepotrebnega podpore, pa ni „fonda“. Eksistirajo fondi, iz katerih se plačuje prevažanje in prehrana orožništva v kraje, kjer delavstvo štrajka, eksistirajo fondi, iz katerih se finančnemu ministru poleg plače plačuje dnevnica po 2500 Din na dan, eksistirajo fondi, iz katerih se delijo milijonske podpore bankam in indu-strijcem, za delavca pa ni fonda, ni denarja, za delavca je zakon o zaščiti države, zakon o tisku, ki mu prepovedujeta svobodno organizirati se in svobodno v listu pisati. Takih slučajev, kot je Papežev, je nebroj in taki slučaji se ,bodo ponavljali in množili, ker vsem delavcem, ki so danes še pri moči in ki so še zaposleni, preti isto, če si potom svojih organizacij ne bodo pravočasno izvoje-vali starostno in invalidno zavarovanje. Strokovne organizacije in Delavska zbornica so v prvi visti poklicane, da pričnejo z mobilizacijo delavstva za iz-vojevanje starostnega zavarovanja. Iz sovjetske Rusije. Naraščanje strokovnih organizacij. Medtem ko v kapitalističnih državah narašča brezposelnost, ko se pri nas reducira delavce in nameščence, pa de-lavsko-kmečka Rusija napreduje. Več svet ruskih strokovnih organizacij o na raščanju svojega članstva. Organiziranih 1. apr. 1924. 1. okt. 1925. I. Poljedelstvo: Poljski delavci in ' gozdni delavci 297.868 704 390 11. Industrija: Papirniški delavci 28.601 36.255 Radarji 294 913 312898 Lesni delavci 127.871 155.782 Usnjarski delavci 94.483 108 938 Kovinarji 541.135 682:407 Grafiki (tiskarji) 81.132 98 271 Živilski delavci 275.107 368 214 Delavci v slad- korni industriji 58.799 84 918 Stavbinski delavci 211.937 554.950 Predilniški „ 502 481 681 185 Kemični „ 162 358 195 312 Oblačilni „ 57 322 64.225 2,436.139 3,343.355 III. Promet in pošta: Vodnotransportni delavci 139 366 139 702 Železničarji 769.500 849.756 Cestne železnice, avtobusi itd. 147.242 166.967 Pošta, telefon, brzojavni del. 102.906 104.602 1,159.014 1,261.027 IV. Delavci in nameščenci v državnih javnih in priv. podjetjih: Umetniki 72.862 75.040 Zdravstvo 343.073 406.011 Prosveta učitelji 526 692 606 922 Trgovski in drž. nastavljenci 722.025 960 583 1,664.652 2,048.556 V. Razno: Občinski delavci 175.381 215.781 Osobje v javnih jedilnicah itd. 89.628 159.020 Skupaj 5,822.682 7,732.129 V 1 Va letu je število organiziranih delavcev narastlo za 1,909.447. Število novozaposlenega delavstva pa to število še presega, ker delavci, ki pridejo iz dežele v industrijo, ne stopijo takoj v organizacijo, prisiljen pa ni nihče organizirati se. Onim, ki žele in nočejo v „Svobodi“ razkrajanja. Odkar je začelo delavstvo delovati na kulturnem in strokovnem polju enotno, zavedajoč se, da je to edina pot k izboljšanju iz sedanjih brezupnih razmer, polni meščansko časopisje (za katerimi »Naprej", Bernotovo glasilo, prav nič ne zaostaja) svoje predale z raznimi intrigafttskimi poročili, ki imajo prozoren namen onemogočiti konsolidacijo delavskega razreda. Oni se dobro zavedajo, da bo v trenutku, ko bo naše delavsko gibanje konsolidirano, njim odklenkalo. Zato se poslužujejo najbolj umazanih metod. Klerikalci in Jutrovci so si navidez veliki sovražniki, a v borbi proti delavskemu razredu so edini. Niti eden niti drugi ne izbira med metodami boja. Ubrala sta oba eno struno, ki zveni proti socialistom, proti delavstvu. Navidezno pestujejo levo orientirano delavstvo, v resnici pa je to njihova tak- tika boja proti delavskim organizacijam in delavstvu sploh. V ilustracijo pisanja meščanskega časopisja, ki je poročalo, da bo levo krilo vsled izključitve Vozelja izstopilo iz »Svobode" in si ustanovilo svojo kulturno organizacijo, bodi povedano naši javnosti, da je to le pobožna želja delavstvu nasprotnega časopisja, ki bi rado kaj takega izzvalo. A gospodje so se prerano veselili. N»ša mladina je kompaktna o izvajanju svojega kulturnega načrta in bo vsakogar, ki bi hotel kakorkoli škodovati ali ovirati delavsko-kulturni pokret, izbacnilo iz svojega kulturnega krožka. Da je v resnici članstvo teh mi»li, naj služi Kot dokaz, sledeči sklep članstva trboveljske „Svohode“: »Članstvo del. tel. in kulturne zveze »Svoboda" podružnica Trbovlje, zbrano na članskem zboru dne 15. januarja 1926 ob 5. uti pop. v Delavskem domu odobrava po zaslišanju poročil centralnega. odbora »Svobode", da je izključilo Leopold Vozelja iz društva, ker je kršil pravila in društvene sklepe. Zato strogo zavrača poročanje meščanskega časopisja »Jutra" itd. o aferah med predsednikom »Svobode" s. Klenovškom in izključenim Vozeljem. Soglasno konstatira, da v »Svobodi" ni ne levice in ne desnice, marveč kompaktna organizacija, ki ima jasno začrtano linijo svojega kulturnega delovanja". Tako jel Delavska mladina koraka nasproti zmagi in si ne bo pustila ovirati od nikogar. Živela „Svoboda"! Odbor trboveljske „Svobode“. Opomba uredništva! V prejšni številki smo objavili poziv s. Vozlja, naj Trbovlje. (Naš odgovor Štuklju, Sedeju in Makucu.) Imenovani so nam poslali neko tiskovino, v kateri napadajo „Delavsko-kmetski list“ in glavne faktorje okrog tega lista. Cilj teh ljudi je, da zavedne in revolucionarne naše ljudi spravijo s pravega pota in jih povedejo na pot, katero so začeli sami hoditi. Na prav nesramen način napadajo ss. Peterkoviča, Hlebca, Zorgo in Gustinčiča, ker so jih v časopisu opozorili na dolgove, ki so jih zapustili. Mi dobro poznamo sodruge, ki danes urejujejo naš list, in vemo, da so bili ti edini, ki niso klonili in kapitulirali ter sli poveličevat Kristanove sandale. Še lepše pa so cvetke, ki jih vsipljejo nadalje. Pravijo, da mi naročniki DKL rabimo kar sedem brezposelnih ljudi. Nas to prav veseli, da moremo pomagati so-drugom, ki so zaradi svojega proletarskega delovanja preganjani od buržuazije ter zato ne dobijo služb, čudimo pa se, da smo v času, ko so bili uredniki tega lista C. Štukelj in Sedej, plačevali ravno toliko naročnino, kot jo plačujemo danes. Enkrat je bilo tudi geslo teh ljudi pomagati preganjanim, sedaj so pa naenkrat proti temu. Nadalje nam odločno zabranjujejo čitati „Delavsko-kmetski listu, širiti ga in naročiti, češ da ta list ni več glaBilo revolucionarnega levega krila, ker ga hvalita že »Jutro" in »Slovenec". Menda pa vendar že ni postala »Delavska Politikau revolucionarna? Prav malo nas briga, kaj kvasi meščansko časopisje, ker nimamo nikoli toliko denarja, da bi take liste kupovali in čitali. Morebiti pa misli ta trojica agitirati s tem dopisom za *DPU ? Tudi to se vam ne bo obneslo. Trbovlje z več tisoči prebivalci ima za »DP" zelo malo naročnikov. Delavci prav dobro vede, kaj je prav in kaj ni. Nikdar ne bomo šli zajemati iz Kristanove sklede, kot so to storili Štukelj, Sedej in drugi. Prosili pa bi v prihodnje te bivše revolucionarje, da nam ne pošljejo več takih in podobnih klevet, ker jih sploh ne bomo sprejemali. Oe imate toliko denarja odveč, dajte ga naložiti v Kristanov konzum, kot pa bi ri-skirali za take pošiljatve. Vam sodrugi pri „DKL" pa kličemo: kljub vsem zaprekam naprej za razširitev našega lista. Dopisnica, po naročilu drugih. Tržič. Podpisani sem bil očividec in zastopnik predilnice za čas oddaje volilnih kuvert. Pazil sem, da se pri oddaji kuvert ne bo agitiralo ali kako drugače vplivalo na volilce. Od strani štirih za to postavljenih zaupnikov se je oddaja kuvert popolnoma v redu vršila, kal je častno za zaupniki Opominjali smo jaz kot oni volilce, naj ja vsak posameznik, ko dobi člani Svobode ne nasedajo vestem bur-žuaznih listov kot so »Jutro", »Slovenec", »Delavska Politika" itd., ki hočejo s svojimi poročili delovanje »Svobode" samo otežkočiti. Danes objavljamo dopis, ki nam ga je poslal odbor trboveljske Svobode, četudi se z njegovo vsebino ne moremo strinjati. Trboveljska „Svoboda“ je enotna kulturna organizacija, katere članstvo tvorijo levi, marksistično in desni, reformistično politično opredeljeni delavci iri delavke in ne more biti torej resnica, da »ni levice in ne desnice". Člani Svobode, ki se politično strinjajo z mišljenjem Krušiča in Klenovšeka, to so desnica in še kakšna desnica, ostali, ki reformizem Krušiča obsojajo in so marksisti, so pa levica. Obsto-janje levice in desnice pa nikakor ne izključuje skupnega dela v dramatičnem, pevskem, športnem itd. odseku »Svobode", kakor ne izključuje skupnega dela v strokovnih in gospodarskih organizacijah. Enotnost strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacij je ne samo mogoča, temveč tudi nujno potrebna in zato DKL tako enotnost tudi propagira in podpira, ter nastopa proti cepljenju in upostavljanju posebnih organizacij ali izstopanju iz enotnih organizacij. Ne more pa biti govora o kaki duhovni enotnosti med levico in desnico, ker reformizem in marksizem sta nezdružljiva; mi ne bomo nikdar zapustili svoje marksistične poti in šli za reformisti in zato bo levica v delavskem gibanju obstojala toliko časa, dokler zgodovina ne bo pokazala, da smo imeli prav ali dokler reformisti sami ne uvidijo, da je edino marksistična pot tista, ki vodi k popolni osvoboditvi delavskega razreda. dopisi. kuverto, takoj zapusti jedilnico, kar se je tudi zgodilo. Da sc je vršil teror in da je k temu pripomogel največ Snoj v volilnem lokalu, to je podla laž. Snoj ni nobenega zaupnika delegiral v volilni lokal ter ga sploh do 16. ure ni bilo doma, pač pa se je nahajal pri Sv. Ani. 15. januarja prišedši v volilni lokal je opozoril, da se kuverte ne smejo razdeljevati preko 3/< na 18. uri in med istim časom ni Snoj vrgel iz volilnega lokala prav nobenega volilca, pač pa je nekdo drugi poslal neko malo osebo v sneg in na delo, to pa zato, ker isti sitnež sploh ni imel v volilnem lokalu nič opraviti, ker ni imel volilne pravice. 16. jan. je bil Snoj celi dan v Ljubljani, torej, gospodje od SLS, odkod ta strašni teror? 15. in 16'. so volilni lokal kinčali za veselico požarne brambe trije možje, kateri v moji prisojnosti niso agitirali. Da so pa zaupnike postavili tudi drugi in ne samo socialisti, da poberejo kuverte od svojih pristašev; tako jih jo postavila tudi SLS. Ako se sedaj gospodje od SLS jezijo, ker' niso dobilo večino kuvert, naj malo potrpe, 7. februarja bomo znali rezultat in tudi, ali je uboga delavska para spregledala, da klerikalni lim slabo drži, še slabše drži pa tista strd, s katero klerikalci mažejo delavski križ. Pes cvili, če mu stopiš na rep, morda se SLS v Tržiču tudi tako godi. Jože Mlakar. Rajhenburg. Poslali smo našemu DKL nekaj malega za tiskovni sklad in prosimo, da nam še pošljete nabiralno polo, da bomo stalno nabirali za list, ki je za vse revolucionarno zavedne delavce velike važnosti. — Orjunaši in ravnateljstvo rudnika so bili vznemirjeni, ker je DKL v javnost iznesel afero z dr. Benedičičem. Ravnateljstvo je vznemirjeno, ker je pri celi stvari direktno prizadeto, orjunaši pa zato, ker je Benedičič tudi eden izmed »vrlih" rajhenburškili orjunašev. Pravijo, da na zahtevo orjunašev, najbiže pa na lastno iniciativo (ker orjunaški in kapitalistični interesi so enaki) je bil odpuščen od dela s. Zupančič in njegova žena, ker jih gospoda smatra, da sta ona kriva, da ae je zadevo spravilo v javnost. Kriv pa v resnici ni niti Zupančič niti njegova žena, temveč »brat" (kakor ga nazivajo orjunaši) Benedičič in zaupnikov prijatelj ravnatelj Kolka, ki sta pri bratovski sklad-nici ustvarila tako neznosno stanje, da ni bilo več mogoče molčati. Takega šikaniranja kakor je nastalo sedaj po tej aferi, še ne pomnimo. Zaupnika Pezdirca, ki je dober profesionist-mizar, so postavili iz delavnice na dnevni kop, in tako se godi vsakomur, kdor ni pri stoprocentnib orju-naših dobro zapisan in kdor ne molči, ko vajo na boben in trobente svoje prave debele knjige nam povedo nasled- nakane. V „Radničkih Novinah" z dne nje številke, ki jih objavlja centralni Delavski mu derejo kožo g telesa. Delavska zbornica, ki je sedaj z nagimi glasovi postala delavska, in Strokovna komisija in ZRJ morajo intervenirati po svojih odposlancih, ker mi sami se ne moremo in ne smemo ganiti. Bojim se, da bo tudi vsled tega dopisa zopet mnogo nedolžnih preganjanih, zato za dane* končam s pozivom: v pomoč! Dopisnik. Tržič. Delavec v tovarni Mežek Ant. zasluži, da ga postavimo za vzgled, kako bi se delavec ne bi smel obnašati. Ko je vozil z vozom mimo delavki Mici Rozman, je bil tako nepreviden, da jo je zadel v hrbet z vozom. Mesto da bi svojo neprevidnost obžaloval, je pa delavko še oklofutal in jo nesramno opsoval, da mu je komaj zbežala. Tako se delavec ne bi smel obnašati. — Nas Župni urad izdaja svoj mesečni časopis. V zadnjem se je spravil na socialiste in komuniste, v drugem članku pa poje slavo in hvali pobožnost in dobrotljivost tovarnarja. 0 komunizmu gospod župnik seveda nima pojma, naglavnih grehov se nič ne boji, zato kar naprej korajžno laže. Stavlja nam za vzgled Macdonalda, ki je tudi socialist, in želi, da bi vsi tržiški delavci-socialisti bili socialisti Macdonaldove sorte. Tega veselja mu ne bomo storili, ker tak socializem, ki ga cerkveni vestniki priporočajo, je pač dober za kapitaliste in kristanovce, mi delavci pa ga odklanjamo in sprejemamo nauke Marxa in Lenina, ki jih g. župnik seveda preklinja. Dopisnik. NOVO mesto. Odgovor na letak najnovejših kristanovcev, Štuklja in njegova dva prijatelja, je pozir naročnikom, da poravnajo zaostalo naročnino, zelo razburil. Svojo izdajalsko jezo so izlili v letaku, ki so nam ga poslali. Mi dobro razumemo to jezo. Trojica bi hotela, da DKL preneha izhajati in bi Delavska Politika bila naš vodnik, kot je danes vodnik za Štuklja. — Mi pa poziv v DKL odobravamo, ker delavci, ki čitamo list, ga moramo tudi vzdrževati in plačevati naročnino, ker DKL nima Kristanove podpore kot Del. Polit. Pravite, da ni res, da dolguje mnogo naročnikov na naročnini, poslali ste pa vas letak tudi takim, ki sami dolgujejo in vidijo kako lažete. Zakaj pa vi niste tirjali? Ker ste se pripravljali na prehod h Kristanu in ker ste hoteli uničiti DKL. Zakaj ste zapustili grupo okoli DKL in šli med izdajalce, kot Stefanovič, Klemenčič in Fa-bijančič? DKL ne bodete uničili Kristanu na ljubo, zato bomo skrbeli mi delavci 8 tem, da bomo DKL podpirali in ga širili. Dopisnik. Ljubljana. (Sam si je kriv.) Od 24. leta si je vsak človek sam kriv svoje nesreče. Tako si je izrazil s. I. B., ki pravi, da je komunist. Ko sem pa jaz protestiral proti tej izjavi in ga vprašal, ali je tudi delavec sam kriv, če se pri delu ponesreči, če pade in si zlomi nogo ali roko, ali če si pri strojih pokvari prste, mi je s. B. odgovoril, da si je tudi sam kriv, ker se je samo zaradi tega ponesrečil, ker je nepreviden in ker je neprevidno delal, zato da bi se mojstru ali podjetniku prikupil. Zaradi njegove izjave sem rekel, če si je vsak človek nesreče sam kriv, zakaj se potem potom strokovnih in političnih organizacij borimo za zboljšanje varnostnih naprav itd. Na to mi je s. B. odgovoril, da organizacij ni treba. Njegove izjave sta odobravala tudi dva druga so-druga. Jaz pa rečem, zakaj so se delavske strokovne in politične organizacije borile, da smo si priborili obrtno sodišče, če je delavec vedno gam kriv? Kateri ima tudi svojega zastopnika, da mu pomaga do opravičevanja. Zato, ker je večji del delavstva, kateri nimajo zadostnega uma in poguma ge sam sebe opravičevati skozi njegove nesreče, kateri se vsak laži opravičuje, ker se je mogoče tudi skupno boril za to. Zato si pa mislim, da tak sodrug ni komunist, ki bi pri vsaki delavski pritožbi ali pri tožbi na obrtnem sodišču rekel vsakemu nesrečnemu delavcu, faj si sam kriv tvoje nesreče. Jaz mislim ,n rečem, da ni človeka, da bi se nesreči ?e lz°gnil, ali drugače ravnal, če bi mogel, be najbolj zapuščeni alkoholiker ni sam kriv, ker pri vsaki nesreči »o druge okol-nosti in razmere, ki jo povzročijo. Zato jaz takim besedam oporekam, ker najbolj zagrizeni patriot se „e bi tako fzrazil in delavca obsod.l. Tako bi lahko govoril zaščitnik m zagovornik kapitalistov in podjetnikov, nikdar pa sodrug, ki hoge biti zaveden borec ali pa celo komunist. Jakob Oiterman. Skofjaloka. Ker ge tukaj v škofji-loški okolici kmetje še malo zavedajo ter tavajo za raznimi meščanskimi strankami, zlasti pa za klerikalno, ker še vedno upajo ▼ obljubljeno deželo avtonomijo, katere pa od Korošca nikdar ne bomo dočakali, zato je skrajni čas, da se poslovimo od gospodov, kateri nas varajo že leta in leta, ker čisto jasno je, da oni zastopajo samo razne bankirje, verižnike in oderuhe, pozabljajo pa čisto na kmete in delavce. Tudi g. Pucelj je imel svoj čas močno postojanko tukaj, ali sedaj so ga začeli trumoma zapuščati, kar je tudi pokazal občni zbor, ki se je vršil dne 24. januarja 1926; bil je jako klavern in podoben bolj pogrebščini kakor pa občnemu zboru stranke. Kmetje in delavci so sprevideli, da dela g. Pucelj v korist raznim meše-tarjem in bankam, čisto pa je pozabil na kmete, čeravno veliko piše v svojem glasilu o uspehih, ki jih je napravil za kmete. Ali mi te uspehe občutimo na lastni koži: davki so se znatno zvišali, naši produkti pa nimajo skoro nobene cene, tako daje naše stanje naravnost obupno. In ker vidimo, da se za nas ne brigajo ne Pucelj in ne Korošec, še manj pa Žerjav, zato se bomo pa od vas poslovili, gospodje. Sprevideli smo, da smobiU »amo orodje za vaše umazane politične naoaene. Oitamo tudi Delavsko-kmetski list in ge nam jako dopade, zlasti pa, ker mnogo piše o razmerah in stanju kmetov in delavcev v sovjetski Rusiji, zato nas še bolj zanima. Kmetijski list pa o sov. Rusiji popolnoma molči, kakor bi sploh ne obstojalo, ako ravno je stomiljonska država, v kateri vladajo kmetje in delavci. Seved& se to g. Puclju ne zdi potrebno, ker je za njega veliko boljše, če kmetje ne vedo, kako živijo kmetje v Rusiji. Ali vedite gospod Pucelj, da čitamo tudi druge ča8opige, ki se zanimajo za nas, in da znamo soditi po lastni pameti. Zatorej, kmetje, ki še tavate za raznimi mešetarji in zapeljivci, odprite oči, spreglejte in pojdite na pravo pot, na pot, ki pelje k osvobojenju izpod kapitalističnega jarma. Zatorej v boj, da se borimo skupno z delavci ramo ob rami, ker le na ta način bomo dosegli svoje pravice. Da pa pospešimo delovanje, agitirajmo za naše glasilo Delavsko-kmetski list, ker edino ta brani in zastopa revnega kmeta in delavca in edino ta list nas bo pripeljal do končne zmage. Naj živi kmetsko-delavska solidarnost! Naj živi razredni boj kmetov in delavcev! ' Več kmetov iz. škofjeloške okolice. Ljubljana. (Inšpekciji dela in Delavski zbornici!) Tovarnar Pollak je brez glasovanja delavstva uvedel v svoji tovarni nadurno delo, ki ga je nekaj časa plačeval g 50% poviška, kakor to zahteva zakon o zaščiti delavcev. Pred kratkim je pa brez predhodnega obvestila delavstva določil, da nam nadur ne bo več plačeyal s 50 °/o in odtegnil nam je že izplačanih 50% za nadure. S tem je poteptal določbe zakona o zaščiti delavcev in dolžnost Delavske zbornice in inšpekcije dela je, da tovarnarja Pollaka v smislu zakona kaz-nujejo in ga prisilijo, da nam krivično odtegnjeni denar vrne. Ker se je celokupno delavstvo upiralo delati nadure brez 50%, je tovarnar Pollak potom svojih nameščencev z grožnjami z odpustom prisilil, da so morali delati, kar je tudi kaznjivo. Nekatere delavke morajo večkrat prisiljene delati ne samo 10 ali 14 ur dnevno, temveč celo po 18 do 20 ur. Kakor smo zadnjič že opozorili, so transmisije in stroji nezadostno zavarovani, kar je proti vsem predpisom o varnostnih napravah v obratih. Ker se inšpekcija dela sama ne potrudi v tovarno, jo tem potom ponovno opozarjamo, da stori svojo dolžnost, ker v nasprotnem slučaju bo soodgovorna za vse, kar se bo v tovarni zgodilo. Delavka. Kranj. (Kako so terorizirali.) V jugoslovanski tvornici je prinesel kontrolor glasovnice,. ni jih pa izročil zaupnikom, kakor bi moral, temveč jih oddal v pisarni. Delavstvo je pa moralo v barako k portirju hoditi po glasovnice. Zaupniki so intervenirali pri ravnatelju, pa ni dosti pomagalo, ker ravnatelj Iloiwitz noče poznati in pripoznati zaupnikov. Morali smo se pritoževati pri glavnem volilnem odboru v Ljubljani, omešaval se je srezki poglavar in vse ni dosti pomagalo, ker Urat-nikov volilni , red je tak, da terorizem omogoča. Volilni red se mora spremeniti tako, da bo odgovarjal socialističnim načelom, da bo omogočil tajno, direktno volilno pravico. Dopisnjk. Borovnica. Sodrugi širom Slovenije! Zopet ena žrtev buržuazije, radi en-e besede proti delavskim izkoriščevalcem, izgovorjena na shodu dne 17. januarja proti navzočemu industrialcu J. Petriču. Rekel sem, da se delavstvo bori edino za svoj košček kruha potom organizacij. Moj go- spodar Švigel mi je odpovedal službo, rekoč, da sem hujskač. Zato apeliram na vse delavstvo Slovenije, ker se nahajam v gmotnem položaju sredi zime brez dela z družino, za čim prejšnjo pomoč. Sodrugi, na delo, da čim preje 'pridemo do svoje moči, da se nas ne bode preganjalo radi ene besede, da bodemo tudi mi delavci imeli pravico spregovoriti besedo o naši bedi in trpljenju. Kakor se sedaj tukaj dela, je grozno in hoče se delavski pokret udušiti. Zato se tudi mene preganja, za naše delavske pravice, ker kapitalistom ni všeč, da se delavstvo organizira, ker vedo, da bi potem morali upoštevati tudi delavske zahteve. Anton Sever. Beda in objeda. Beda je, ki dela in je siromašnega stanu, objeda je, ki ne dela in je bogatega stanu. Ko je prišla beda na ta svet, je morala radi objede že trpet zaradi pomanjkanja in skrbi, kar pri objedi tega treba ni. Ko je objeda prišla na ta svet, je imela vsega preobilo za vzet: denarja, blaga, živeža in vse stvari. Tako je bila objeda brez vseh skrbi. Objeda je imela že v začetku življenja vse lepo, kar pri ubogi bedi tega še ni b’Io, čeravno beda dela dan na dan, je ves njen trud zaman, zaman. Beda bi si rada pomagala na boljši kruh, pa si ne more, ker je'objeda velik oderuh. Ker za bedo ni pravice, ne svobode, sama se tolaži, da enkrat boljše bode. Zakaj da objeda dobro izgleda, ki ne dela; dobro živi, v lepi hiši je doma? Zato, ker goljufat, verižit in odirat dobro zna. Bedi ne puste do boljšega življenja priti, ker so objede oderuhi in veliki egoisti. Imajo na kupe denarja in blaga. Pa še ni zadovoljna, se pritožuje in godrnja, da ima beda Se prevelike plače, da naj bedi davek vzame zadnje hlače. Objeda hoče razkošnjo življenje, ne misli nič, da se to od bede jemlje. Se z luksus&vto vozi, da ne vidi iz prahu, se ne briga nič če beda umira od gladu. Objeda dela vojsko, daje za topove, da vidi generale, častnike, zvežbane možove. Zato si objeda želi tak paradiž, ker beda mora umirat vse navzkriž. Zato mora beda začeti na drug način, ker, kar objeda dela, prevelik je zločin. Zato pa jaz tebi, beda, ti velevam, da se skupno združi, in zahtevam pod enotno fronto v vrste svcializma. Potem bo lahko premagati objedo. Ker denar, orožje, meje mor%jo zginit preč, in potem ne bo nobene bede in objede več. I. Osterman, Ljubljana. Pošljimo delegacijo v Sovjetsko Rusijo. Ker se je v našem listu že mnogo pisalo o vprašanju „ali pošljemo tudi mi delegacijo v Sovjetsko Rusijo", hočemo k temu vprašanju izreči nekaj besed tudi mi. In sicer smo mnenja, da je zadnji čas, da se odpravi na pot v Rusijo delavska delegacija iz Slovenije, kajti sodrug, ki se je v tej zadevi zglasil v 43. številki DKLista, ima popolnoma prav ko pravi, da zastonj čakamo, da bi nas prišli vabit ruski delavci in kmetje. Mi smo pri nas načeli to vprašanje z delavci drugega političnega prepričanja in tudi v strokovnih organizacijah smo postavili to vprašanje na dnevni red in povsod smo dobili odgovor : to bi bilo jako dobro in čisto prav, da se že vsaj enkrat ugotovi dejanski stan delavstva pod „delavsko diktaturou. Seveda se pri tem vprašanju takoj pojavi tudi vprašanje potnih stroškov in vizumov. Toda naše mnenje je, če se sploh komu dovoli, potem se mora tudi delavstvu dovoliti taksna delegacija, . ki bi bila torej le zgolj naučnega in informativnega značaja. Strinjamo se tudi z zgoraj omenjenim sodrugom, da bi se poslalo poleg strokovnjakov od naših central iz vseh večjih revirjev po enega navadnega delavca, In sodruge na vodilnih mestih pa prosimo, da čim preje obdelajo podrobno vprašanje, ki so s tem potovanjem v zvezi, ter da po svoji moči pospešijo to potrebno akcijo, katero bo delavstvo po svoji moči gotovo z veseljem podprlo. Za sodruge iz Velenja: Šaleški. Delavski šport. Sodrugi športniki. Uvidevajoč potrebo, da je dolžnost vsakega razredno zavednega delavca biti ne samo strokovno, temveč tudi kulturno organiziran v organizacijah, stojijo na stališču razrednega boja, je sklenila ljubljanska S. k. Svoboda ustanovitev lastne športne zveze. Sodobna proletarska mladina, ki teži za športom, je včlanjena v meščanskih športnih klubih in na ta način tvori avantgardo meščanstvu. Izkušnje so nam’pokazale, da meščanski šport ni tako nepolitičen kakor ti zatrjuje buržuazija. Po mnenju buržuazije je šport političen samo za — delavca. — Odkod dvojna mera? Tu se jasno vidi bojazen meščanstva pred združenjem delavcev športnikov v — lastni — športni zvezi Če pogledamo meščanske klube vidimo, da so najboljši igralci delavci, ki so izkoriščani od meščanstva v športu ravno tako, kot je izkoriščan delavec v delavnici od kapitalistov. Iz gornjega je'razvidna potreba po lastni delavski športni organizaciji. Ako pogledamo države, v katerih so prilike za proletariat ugodnejše, vidimo, da ima tam delavstvo lastne od buržuazije neodvisne telovadne in športne zveze, ki so ponekod močnejše od meščanskih savezov. (N. pr. Nemčija, Belgija.) Moč teh delavskih organizacij se je jasno manifestirala pri I. Delavski Olimpijadi v Frankfurtu I. 1925 (udeležba okoli 900 000). Jugoslovenski proletariat mora po vzgledu ostalega proletariata strniti svoje rrioči v vseh športnih panogah, v katerih je zastopan. Ne le samo združenje na strokovnem polju, ne samo združenje kulturnih in telovadnih društev, ki stoje na stališču razrednega boja, morajo se združiti tudi vsi delavci športniki v lastni telovadni športni zvezi. Radi tega pozivamo vse delavce športnike, da nam pomagajo pri ustanovitvi lastne zveze s tem, da vstopijo v naše klube. Opravičilo — marsikaterega sodruga, kateri bo ostal izven naših vrst — češ da ne more tekmovati, če je v delavskih klubih, ker so ti preslabi za večje športne prireditve, ne drži, kajti, logično je, da so naši klubi vsled tega slabi, ker so baš najbolji športniki delavci v meščanskih klubih. Delavec športnik mora ven iz meščanskih športnih klubov, včlaniti se mora v lastnih klubih, kajti šele potem bode mogoče tudi nam tekmovati z inozemskimi delavskimi klubi, kateri po drugih državah ne zaostajajo, pač pa prednjačijo v vsakem oziru pred meščanskimi. Apeliramo na vse razredno zavedne delavce športnike, da ne preslišijo naš oklic in da z nami vred delajo za popolno športno osamosvojitev. Vsi delavski športni klubi, ki se zavedate svojih dolžnosti, pristopite k „Delavski športni podzvezi za Slovenijo". Naše geslo je: Proletarci vseh dežel združite se. Pripravljalni odbor. Vse dopise v svrho informacij je pošiljati na naslov Milan Vičič, tajnik S. k. Svobode. Ljubljana Jurčičev trg 2. Šport in osemurni delavnik. O vsakem družabnem dogodku moramo razmišljati tako, kakor je od drugih odvisen in ž njimi zvezan. Oe ga od vsega ostalega oddelimo, ga ne moremo prav razumeti. Govori se, da šport nima s ničemur zveze, da je popolnoma neodvisen. Nobena stvar pa ne more tako dokazati delavskemu športniku zvezo med politiko, gospodarstvom in kulturnim življenjem, kakor sprememba socialnega stališča delavstva. Brezposelnost ima velik vpliv na organizacijsko življenje, toda še bolj se pozna wpliv ukinitve osemurnega delovnika na delavski šport. Zatorej je nesmisel govoriti o nekakšnem neodvisnem in nepolitičnem športu, saj vendar igrališče ali telovadnica ni oaza izven sveta, za odpo-čitek od dnevnega dela. Vprašajte športnika, kateri je brezposeln, ali pa onega, ki dela 10 ur dnevno za slabo plačo, s kakšnimi čustvi in razpoloženjem se eden ali drugi udeležuje športa. Tukaj najbolj jasno vidimo, kako je kulturni razvoj odvisen od politike in gospodarskega stališča kake države. Zato mora delavski športnik zavzeti napram gibanju za podaljšanje delovnega časa stališče proletarskega razreda, mora se proti poslabšanju življenskih in delovnih razmer upreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, biti mora boj skupno z ostalimi delavci, da reakciji zlomi vrat. Kaj vam koristi igraHšče ali telovadnica, če pa vi radi podaljšanja delovnega časa ne morete, niti nimate časa udeležiti se telovadbe ali športnih iger. Delavci športniki morajo biti vedno v prvih vrstah delavstva v boju za osemurni delovnik. Predolgo in pretežko delo ubija telo delavca. Kako naj goji potem šport, izobrazbo i. dr. N kulturo? Kapitalizem je nničil zdravje celim generacijam, v klavnicah imperialističnih vojn je poginil cvet delavske mladine, druga pa je viled trpljenja v vojnem času bolehna in slabotna. To se pri športu najbolje opaia na povojni generaciji delavske mladine. Kapitalizem pa hoče, da s povišanjem delovnega časa, z zmanjšanjem plač še bolj izmozga delavstvo, sebe pa reši od pogina. Navzlic ogromni brezposelnosti se podaljšuje delovni čas, samo zato, da postane buržuazija še bogatejša, kot je. Delavski športniki vzemite si za primer proletariat v Avstriji. On je v krvavi borbi izvojeval šesturni delovni čas in na ta način prišlo do možnosti, da prosti čas posveti telesni in duševni kulturi. Rudarji v Avstriji imajo svoja vseučilišča, čitalnice, športna igrališča, telovadnice in s tem priliko, da se duševno in telesno vzgajajo. Športne organizaoije niso nepolitične; če ne stojijo na strani delavskega razreda, služijo kot podpora buržuaziji, njihova nepolitičnost pa je le krinka. Razredni boj mora prodreti v najzadne kotičke delavskega življenja in zlasti mi delavski športniki moramo stati na braniku delavskih interesov, če hočemo uspevati si ne smemo pustiti odvzeti osemurnega delovnika. Lahko je meščanskemu športu uspevati, ker obstoji največ iz vrst dijaštva, katero še ne pozna niti ne čuti, kaj pomeni za delavca deveturni, ali pa celo deseturni delovnik. Ta apql naj ne velja samo vam, delavci, ki ste v delavskih športnih organizacijah, temveč tudi onim, ki jim je buržuazija zabila z dilami oči, s pomočjo svojega lažnjivega gesla o nepolitičnosti in nevtralnosti športa. Govor predsednika športnega oddelka Svobode v Ljubljani. Priobčujemo ta govor, ker gledamo v njem vesel pojav, da je začela delavska mladina gledati z drugega, ne buržuaznega stališča na delavski šport. Šport za bur-žnazijo je prosta zabava, včasih združena z grobim popivanjem in razuzdanim, pre-širnim veseljačenjem in zapravljanjem. Delavcu mora biti tudi šport samo sredstvo v dosego njegovega glavnega cilja: zbiranje delavskih množic, delavskih sil, da se ti ne razkrope in ne poizgube v bur-žuazne yrste in da se jačajo in formirajo v svrho končne zmage nad kapitalom. V tem govoru je ta misel dobro izrečena in morda pri nas prvič jasno občutena, zato naj bi se vcepila vsej naši mladini v srce. Sodrug predsednik je dejal: Sodrugi, odveč bi bilo posebno povdar-jati pomen današnjega občnega zbora, pa naj si bode za telovadbo ali za šport. Kot zastopnik delavskega športa moram kon-statirati žalostno dejstvo, da je šport med delavstvom še zelo nerazvit. Da ne najde ideja športa večjega odziva, smo sami krivi, ker nismo znali propagirati misel za šport med mladino, vsled tega je naša mladina trumoma med meščanske športne klube. S tem pa naša mladina ni samo v športnem oziru v meščanskih rokah, temveč tudi v političnem, kljub stalnim izjavam meščanskih športnih klubov, da bo nepolitični. Nebroj dokazov je tukaj, kjer se lahko dokaže njihova političnost. Teh žalostnih razmer v športnem smislu med mladino smo si sami krivi. Ravno sedaj, ko povsod kapitalizem zahteva podaljšanje delovnega časa, to — več ali manj — edino pridobitev delavstva, bomo čutili, kaj se pravi pomanjkljiva vzgoja, slabotna organizacija. V borbi za take pridobitve kot je osemurni delavnik si morajo stati ramo ob rami ne samo strokovne organizacije, ampak tudi kulturne. Kajti ravno kulturne organizacije so tiste, katere bodo najbolj prizadete pri podaljšanju delovnega časa. Kako naj pridem v telovadnico ali na športni prostor, če moram mesto oBem ur dnevno, 10 ur ali pa še več delati? Če hočemo delavsko mladino imeti v naših športnih organizacijah, ji moramo poskrbeti tudi za primerne prostore, kjer se bode gojil šport. Vi pa, sodrugi delegatje, zavedajte se dobro, da ni glavno za mladino kakšna so pravila, kakšni bo kroji, temveč kaj se ji nudi, ako je v delavskih telovadnih in športnih organizacijah. Mladino moramo ne samo športno, temveč tudi duševno vzgajati, in v momentu, ko bodo spoznali veliko razliko med samo športno vzgojo in pa med športno in duševno vzgojo — vzgojo v razrednem duhu — bodo pričeli delavski športniki prihajati iz meščanskih športnih klubov, kakor tudi oni, kateri stojijo ob strani k nam. Mi pa ne smemo gledati, da izvežbamo na primer samo eno vrsto dobrih telovadcev ’ ali eno moštvo športnikov, ti ne pomenijo za delavaki po-kret nič. Če bomo pa imeli 20 telovadnic in v vsaki pa povprečno 30 članov,