REVIJA DRUŠTVA ZA GOSPODARJENJE NA TRAVINJU SLOVENIJE Letnik 14 Številka 1 Avgust 2020 NAŠE TRAVINJE Vsebina Spoštovani Obvladovanje invazivnih plevelov na vrstno bogatem travinju ..................................................... 3 Kazalniki ciljno usmerjenih ukrepov za ohranjanje vrstno bogatih travnikov v Sloveniji ......................... 6 Certificiranje senenega mesa in mleka.....................9 Vecletne travno-deteljne mešanice........................ 11 Do boljše travne ruše – EIP Travinje++ ................. 14 Vec ogljika v zemljo................................................ 17 Samonakladalne prikolice......................................20 Kmetovanje v Avstraliji........................................... 25 Strokovni posvet in 27. redna skupšcina Društva za gospodarjenje na travinju Slovenije ....................... 27 Kmetijci si leto obicajno zapomnimo po suši, ujmi ali kaki drugi vremenski nepriliki. Praviloma je bila zadnja leta vsa pozornost usmerjena k vplivu cloveka na okolje in na podnebne spremembe. Ob odtujenosti sodobnega cloveka od narave smo verjetno tudi pozabili, kako ranljivi smo oziroma kako so skozi zgodovino nalezljive bolezni krojile usodo cloveštva. Velik del našega in svetovnega gospodarstva se je v prvi polovici leto­šnjega leta za nekaj tednov prakticno ustavil zaradi epidemije koronavirusne bolezni covid-19. Po ocenah svetovne trgovinske organizacije (WTO) se bo obseg blagovne menjave v letošnjem letu zmanjšal med 13 in 32 %. V kmetijstvu se je zaradi narave dela sicer lahko skoraj nemoteno delalo naprej, a ker so slovensko kmetijstvo, živil-ska industrija in trgovina tudi vpleteni v mednarodne dobavne verige, so že kmalu po zacetku pandemije pri nas posledice zacutile številne slovenske kmetije preko težav s prodajo, gibanj odkupnih cen, pomanjkanja sezonskih delavcev in tako naprej. V prvih tednih epidemije so bili politiki in mediji polni hvalospevov na racun slovenskega kmeta in kmetijstva. Samooskrba s kakovostnimi lokalnimi pridelki in živili je bila ena od glavnih tem v dnevno informativnih oddajah. Potrošniki so nenadoma našli stik s pridelovalci in kupovali vec neposredno na kmetijah. Opazovalec je dobil obcutek, da so potrošniki ob izpraznjenih policah z živili spoznali vrednost in prednosti lokalno pridelane hrane. A vprašanje je, ali je v tako kratkem casu prišlo do trajnih sprememb razmišljanja in nakupovalnih navad potrošnikov. Mocno dvomim. Odkup mesa se je skoraj zaustavil, kmetje so z velikimi težavami prodali. So pa težave z dobavo znale iz­koristiti trgovske verige za dvig cene živilskih izdelkov, kar je izzvalo dodatno nejevoljo med kmeti. Tako je bil v zadnjih mesecih kritiziran tudi uvoz kmetijskih proizvodov in hrane. Pravzaprav kar upraviceno, sploh ce gre za uvoz živil, kjer smo vec kot samoo­skrbni (npr. goveje meso in mleko iz vzhodnoevropskih držav). Vse skupaj lahko vodi do zmanjšanja konkurencnosti domace živinoreje, padanja ravni samooskrbe in k vse vecji odvisnosti od uvoza. Ali res ne bi bilo smiselno okrepiti lokalne preskrbe s hrano? Epidemija koronavirusne bolezni in ukrepi, povezani z zajezitvijo, so krojili tudi de­lovanje Evropske travniške federacije (EGF) in našega društva. Tako je bilo v predvi­denem terminu odpovedano osemindvajseto generalno srecanje Evropske travniške federacije, o katerem smo vas obvešcali na platnicah prejšnje izdaje Našega travinja. Po najnovejših informacijah se bo dogodek odvijal kot videokonferenca od 19. do 21. ok­tobra s pomocjo programskega orodja Zoom. Skratka, morda je tokrat res priložnost, da se za minimalno kotizacijo (50 evrov) seznanite z najnovejšimi izsledki strokovnja­kov s podrocja travništva. Tudi redno sejo upravnega odbora društva smo bili prisilje­ni izvesti dopisno. Sklenili smo, da bomo termin strokovnega posveta in redne letne skupšcine društva prenesli iz predvidenega termina v zacetku junija v zacetek septem-bra. Upam, da bodo cez dober mesec epidemiološke razmere dovoljevale, da se sreca-mo v Tolminu in si ogledamo tamkajšnje travnike oziroma pašnike ter predebatiramo aktualno kmetijsko problematiko. V Sloveniji imamo na podrocju travništva in pride-lave krme še veliko strokovnih izzivov. Morda nam tistih najbolj perecih ne uspe vedno umestiti v revijo zaradi takih ali drugacnih razlogov. Vseeno pa upam, da vsakdo najde kak zanimiv clanek zase. Prijetno branje vam želim. dr. Branko Lukac Kmetijski inštitut Slovenije Obvladovanje invazivnih plevelov na vrstno bogatem travinju Travno rušo sestavljajo razlicne vrste Preglednica 1. Glede na lastnosti in delež delimo zeli na koristne, slabe in brezvredne oziroma plevelne ter škodljive in strupene trav, detelj in zeli. Glede na lastnosti in delež v travni ruši delimo zeli na koristne, slabe in brezvredne oziroma plevelne ter škodljive in strupene. Med nezaželene zeli ali plevele v travni ruši prištevamo tiste rastline ali skupine ra­stlin, ki niso zaželene, ker v travni ruši z našimi ''gojenimi'' rastlinami tekmujejo za hranilne snovi, vodo, življenjski pro-stor …, so lahko gostitelj dolocenih bo­lezni in škodljivcev, otežujejo pridelavo in spravilo in zmanjšujejo pridelek tako po kakovosti kot po kolicini (mnoge se zaradi socnosti slabše sušijo, posušene se lahko mocno drobijo in po spravilu ostanejo na travinju kot drobir). Vrstna sestava in delež zeli v travni ruši nista stalna. Nanju vplivajo narav­ni vzroki in clovek z razlicnimi posegi. Med naravnimi vzroki je v zadnjih letih zelo pomemben vpliv spreminjajocih se vremenskih razmer, spreminjajoc vodni režim v tleh in spreminjanje strukture tal ter s tem povezanih fizikalnih in kemic­nih lastnosti tal. Seveda je prilagodljivost posameznih vrst in sort okolju razlicna. Na sestavo rastlin v travni ruši vpliva tudi clovek preko gnojenja, agrotehnicne oskrbe travne ruše, nacina rabe travinja (košnja, paša) in urejanja vodnega režima v tleh. KORISTNE • v travni ruši se zmerno uveljavljajo, • s preostalimi rastlinami v ruši se bolj ali manj skladno razvijajo, • primerne so za spravilo, • se hitro obrastejo, • ne vsebujejo strupenih ali škodljivih snovi, • so odporne proti neugodnim vremenskim razmeram in se prilagajajo spremembam v okolju. SLABE in BREZVREDNE ali PLEVELNE • v travni ruši si jih želimo cim manj, • mednje uvršcamo vrste v travni ruši, ki nimajo gospodarsko pomembnih lastnosti, znacilnih za koristne rastline in ki kakorkoli škodujejo pridelku. ŠKODLJIVE in STRUPE ZELI • stalno grozijo zdravju in proizvodnosti domacih živali, • vecina strupenih zeli je lahko v dolocenih okolišcinah tudi zdravilna, ce jih živina zaužije v manjših kolicinah. Na intenzivno oskrbovanih travnikih nam pogosto preglavice povzrocajo ne­zaželene zeli, kot so kislice (Rumex spp.), navadni regrat (Taraxacum officinale), rman (Achillea sp.), zlatice (Ranunculus spp.), cipresasti mlecek (Euphorbia cypa­rissias) in še mnoge druge. V zadnjih letih se na mnogih intenzivno oskrbova­nih kot tudi na vrstno bogatih travnikih pojavljajo in širijo tudi invazivne vrste, kot so: enoletna suholetnica (Erigeron an-nuus), pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisiifolia), kanadska in orjaška zlata rozga (Solidago canadensis, Solidago gi­gantea), topinambur (Helianthus tube-rosus), japonski in sahalinski dresnik (Fallopia japonica, Fallopia sachalinensis), deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laci­niata), žlezava nedotika (Impatiens glan­dulifera) ter navadna (Phytolacca ameri­cana) in krhljasta barvilnica (Phytolacca acinosa). Pogosto se najprej pojavijo na robovih travnikov in na delih, ki so manj primerni za kmetijsko pridelavo, na me-stih, ki mejijo na ceste ali vodotoke, na mestih, kamor smo navažali material ali dosejavali travno rušo, in podobno. Nato se iz teh mest na razlicne nacine širijo po površini. Po nacinu širjenja so invazivke zelo raznolike. Pogosto imajo pred domorodnimi vrstami dolocene konkurencne prednosti, zaradi katerih se lahko uspešneje širijo. Številne so enole-tnice, ki proizvedejo ogromno semen, ta pa se lahko razširjajo z vetrom, v socnih plodovih, ki jih raznašajo ptice, ali pa se s kaveljcki oprijemljejo živali in cloveka. Nedotike celo same uspevajo odmeta­vati semena vec metrov dalec. Neredko pri širjenju dejavno pomaga tudi clovek. Zaradi medonosnosti so nekatere inva­zivke nacrtno širili cebelarji (na primer žlezavo nedotiko, robinijo, japonski dre­snik in podobno), zaradi krmne vredno­sti za divjad so druge vrste sadili lovci (topinambur), nekatere okrasne vrste sadimo po vrtovih (na primer japonsko kostenicje in deljenolistno rudbekijo). Na ta nacin lahko invazivke hitro zase­dejo nova obmocja, na katerih je njiho­va uspešnost odvisna tudi od podnebnih dejavnikov. Za obstoj populacij na novo zasedenih obmocjih je navadno poleg širjenja s semeni zelo pomembno tudi ve­getativno širjenje in razrašcanje. Številne zelnate trajnice (na primer japonski dre­snik in zlata rozga) imajo razrasel podze­mni sistem korenik, ki preživijo celo vec let redne košnje. Problematike njihovega obvladovanja se pogosto zavemo šele, ko se s težavami srecamo tako rekoc na domacem pragu in je izkoreninjenje rastlin skoraj nemo­goce. Ce na travnikih pušcamo nepoko­šene pasove ali skrbimo za ohranjanje posebnih travišcnih habitatov, travišcnih habitatov metuljev, habitate ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov in podobno, naj­pogosteje košnja ali paša teh površin sledi šele po semenenju invazivnih ple­velnih vrst, kar še dodatno pripomore k njihovemu širjenju in otežuje njihovo obvladovanje. Za pravocasno in uspešno ukrepanje proti invazivnim rastlinam je bistvenega pomena zgodnje prepoznavanje teh ra­stlin (to lahko storimo sami ali ob pomo-ci strokovnih služb) in zgodnje pravilno ukrepanje. Z ukrepanjem ''na pamet'' lahko rastline še razmnožimo in še bolj otežimo njihovo zatiranje. V vecini pri­merov je pri teh vrstah zelo pomem­ben ukrep odstranjevanje in unicevanje rastlin oziroma njihovih delov preden cvetijo in semenijo. Z veckratno košnjo, mulcenjem, puljenjem, pašo živali in po­dobnim obicajno te rastline izcrpavamo in jih slabimo. Ob tem naj ne bo odvec opozorilo, da v primeru, da se na naših travnikih že srecujemo z invazivnimi rastlinami, poskrbimo, da bomo te dele travnika ali travnik pokosili nazadnje in pred premikom s teh površin temeljito ocistili stroje (traktor, kosilnico, obracal­nik …), saj so iz prakse znani primeri, da so mnogi pridelovalci invazivne rastli­ne po svojih površinah razširili prav pri košnji in spravilu krme. Ce se invazivne rastline razširijo na pašniku, je smiselno preko leta na teh površinah izvesti vec cistilnih košenj in tako prepreciti seme­nenje teh rastlin ter možnost širjenja teh rastlin s pomocjo pašnih živali. Nikar teh rastlin ne odlagajmo na kompostne kupe, na robove travnikov in pašnikov, na brežine ob vodotokih …, saj se lahko tudi tam zelo hitro ukoreninijo in se ka­sneje kot problematicen plevel pojavljajo na teh površinah. V dolocenih prime-rih moramo seveda tudi poseci po v ta namen registriranih herbicidih, ampak ta ukrep na vrstno bogatih travnikih ni priporocljiv. Mnoge od teh rastlin so na kmetijska zemljišca pripotovale tudi z materialom za izravnavo ali ''izboljšavo'' terena ali pa iz naših vrtov, ker niso bile vec zanimive ali pa so se v vrtu preraz­množile (prevec razširile). Pri obvlado­vanju invazivnih plevelov bomo uspe-šnejši, ce se z njihovim obvladovanjem spopademo, ko se na površinah pojavlja­jo še posamicno in ne šele takrat, ko so se po površini že mocno razširili ter iz­podrivajo ostale rastline. Vecina naštetih tujerodnih invaziv­nih rastlin je bila v Slovenijo vnešena kot okrasne rastline in so trenutno pro­blematicne le kot cedalje bolj razširjeni okoljski pleveli, ki izpodrivajo avtohtono vegetacijo predvsem na nekmetijskih ze­mljišcih in na travinju ter s tem zmanj­šujejo biotsko raznovrstnost. Kljub temu da so vecinoma lepe okrasne rastline, s svojo agresivnostjo cedalje pogosteje otežujejo tudi kmetijsko pridelavo, ko se z nekmetijskih površin širijo na trav­niške in poljedelske površine. Kljuc za uspešno obvladovanje se zagotovo skriva v zgodnjem prepoznavanju teh vrst, po­znavanju njihove biologije in ustreznem ter dovolj zgodnjem ukrepanju. Ceprav je podatek, da se vecina rastlinskih vrst, vnesenih v nova okolja (kar okrog 99 %), ne zacne širiti in uveljavljati, primeri ne­katerih vrst vseeno kažejo, da je vsekakor pomembna previdnost in preventiva za preprecevanje vnosa na travniške povr­šine. Literatura je na voljo pri avtorici. mag. Iris Škerbot KGZS-Zavod Celje Kazalniki ciljno usmerjenih ukrepov za ohranjanje vrstno bogatih travnikov v Sloveniji Slovenija se v Evropi ponaša kot ena izmed držav z najvecjo biodiverziteto oz. raznolikostjo živih vrst in ekosis­temov, kjer te vrste prebivajo. Takšna raznolikost ni pomembna le sama po sebi, temvec nam zagotavlja tudi števil­ne in razlicne dobrine ter storitve, kot so cisto okolje, opraševanje, vir hrane, zdravilnih ucinkovin, snovi in obno­vljivih virov energije, pri cemer imajo vse te storitve pomembno gospodarsko in socialno vrednost. Posebej visoka je biodiverziteta slovenskih travišc, ki so v zmerni (ekstenzivni) kmetijski rabi. V zadnjih sto letih so se njihove povr­šine pri nas tako kot povsod po Evropi mocno zmanjšale, pri tem pa se trend izgube vrstno bogatih travišc nadalju­je tudi v sedanjosti in tako so postala ena izmed najbolj ogroženih habitatov v Evropi. Pomemben financni mehani­zem za njihovo ohranjanje predstavlja­jo tudi kmetijsko-okoljski ukrepi (npr. slovenski sistem kmetijsko-okoljih pod-nebnih placil KOPOP) v okviru skupne kmetijske politike (SKP). Smo v letu, ko se izteka drugo obdobje izvajanja teh ukrepov pri nas (obdobje 2004–2020). Pri tem pa številne raziskave in analize pri nas in drugod po Evropi že dokazu­jejo, da imajo uveljavljene kmetijsko--okoljske sheme samo zmerno poziti­ven ucinek na biotsko raznovrstnost, hkrati pa velik potencial za izboljšanje. Evropski modeli kmetijsko­okoljskih ukrepov Obstojece sheme uporabljajo razlicne pristope. V grobem jih lahko delimo na (i) placila za izvajanje dolocene kmetijske rabe ter na (ii) ciljno usmerjena placila oz. ukrepe. Vecina obstojecih shem temelji na prvem, t. i. klasicnem modelu. Da so upraviceni do subvencije, morajo lastni­ki kmetijskih gospodarstev na površinah izvajati doloceno kmetijsko rabo, ki pred­vidoma pozitivno ucinkuje na biodiver­ziteto in bo vodila do želenega rezultata. Primeri takšnih praks so npr. zmanjšan vnos gnojil, kasnejši datum košnje in dolocena obtežba paše. Težava takšnega pristopa je, da zagotavlja financno spod­budo za tistega, ki sodeluje, pri tem pa ni nujno, da dosega kakšen uspeh oz. dober, pozitiven rezultat. V splošnem bi lahko trdili, da so placila za kmetijsko rabo upocasnila upadanje biodiverzitete, niso pa bili ti ukrepi uspešni pri zaustavitvi zmanjševanja številcnosti ogroženih vrst. Drugi je novejši pristop ciljno usmer­jenih placil, ki spodbuja lastnike, da do-sežejo dolocen rezultat, npr. izboljšanje strukturnih znacilnosti habitata (primer: manjši delež golih in pregaženih tal na pašniku) in prisotnost dolocenega števi-la gnezditvenih parov ptic ali dolocenih rastlinskih vrst na kmetijskih površi­nah. V vecji meri se je pricel uveljavljati v zadnjem desetletju, ko so se obstoje-ci klasicni ukrepi pokazali za premalo ucinkovite. V Evropi se je v zadnjih letih uveljavilo že kar nekaj takšnih shem, npr. v Nemciji in to v razlicnih zveznihdeželah, Avstriji, Franciji, Italiji, Švici,na Švedskem in Finskem. Sheme lahko vkljucujejo samo ciljno usmerjene ukre­pe, pogosto pa jih kombinirajo s placili za izvajanje dolocene kmetijske rabe. Ker je ciljno usmerjanje dodeljenih financ­nih sredstev kmetijske politike nacrtova-no tudi v novi reformi skupne kmetijske politike za obdobje po letu 2020, lahko v prihodnje pricakujemo, da bo vedno vec shem kmetijsko-okoljskih ukrepov, ki bodo temeljili na doseganju ciljev in ne izvajanju predpisanih kmetijskih praks. Pri tem je eden izmed glavnih izzivov dolocitev primernih kazalnikov, s kate­rimi bomo ocenili uspešnost subvencij. Kazalniki morajo hkrati odražati kom­pleksnost narave, po drugi strani pa mo-rajo biti enostavni za merjenje in doloca­nje na terenu. Ker sta uspeh ali neuspeh ukrepov odvisna od kakovosti kazalni­kov, mora odlocitev za vpeljavo ciljno usmerjenih ukrepov sovpadati z njihovo dolocitvijo. V obstojecih modelih ciljno usmerjenih ukrepov v Evropi se kazalniki najveckrat navezujejo na: a) znacilnosti habitata oz. ekosistema: – biofizikalne lastnosti: delež golih tal, vlažnostne razmere tal, – fiziognomija in strukture: višina vege­tacijskega sestoja, – število vrst ali vrstna pestrost. b) indikatorske vrste, zlasti: – redke, zavarovane, karizmaticne vrste, ki so lahko že same po sebi cilj naravo­varstvenih ukrepov, – enostavno prepoznavne vrste, ki morda s svojo prisotnostjo nakazujejo tudi pri­sotnost drugih, težje dolocljivih in manj opaznih vrst, – prevladujoce vrste, ki predstavljajo vecji del biomase oz. so zelo številcne, – vrste, ki so kazalniki kmetijske rabe, tako ustrezne kot neustrezne za dose-ganje naravovarstvenih ciljev (npr. za­loženosti tal s hranili, vodnega režima, intenzivnosti košnje in paše). Sheme kombinirajo praviloma vec raz­ licnih kazalnikov, pri tem pa jih vecina temelji na rastlinskih in živalskih vrstah. V Sloveniji se tako v prvem obdobju izvajanja Programa razvoja podeželja (PRP) med leti 2007–2013 kot tudi v trenutno potekajocem obdobju (2014– 2020) izvaja vec ukrepov, podukrepov in operacij, ki so posredno ali neposredno vezani na varovanje trajnih travišc (ukrep trajno travinje I in II) in naravovarstveno pomembnih travišc (operacije posebni travišcni habitati, travišcni habitati me-tuljev, habitati ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov, grbinasti travniki itd.). Ker tudi trenutni slovenski sistem kmetijsko--okoljih podnebnih placil (KOPOP) za ohranjanje biodiverzitete travišc, tako kot v vecini Evrope, temelji na placilih za iz­vajanje dolocene kmetijske rabe in je kot tak dokazano manj ucinkovit, poteka na razlicnih ravneh razprava, kako zastaviti ukrepe v prihajajocem obdobju 2021– 2027, da bodo dosegali boljše naravovar­stvene cilje. V to razpravo smo se dejavno vkljucili tudi strokovnjaki za ekologijo travišc (botaniki in vegetacijski ekologi) na Katedri za geobotaniko Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V okviru naših raziskav in de­javnosti pri razlicnih projektih razvijamo metodologijo in kazalnike ciljno usmer­jenih ukrepov za ohranjanje vrstno boga­tih travišcih. Kazalniki za vrstno bogate travnike: indikatorske rastlinske vrste Prvi sistemi ciljno usmerjenih ukrepov so se nanašali prav na vrstno bogata tra­višca v razlicnih evropskih državah, npr.v Nemciji, Franciji in Švici. Vecina teh modelov je za kazalnike uporabila zna-cilne rastlinske vrste, saj prav te defini­rajo tipe vegetacije oz. habitate travišc. Rastline so preprosto dolocljiv del biotske raznovrstnosti, poleg tega pa je pestrost rastlinskih vrst na travišcih tudi dober kazalnik za raznolikost živalskih vrst in ekosistemskih dobrin. V Sloveniji je izredna raznolikost na­ravnih dejavnikov omogocila tudi razvoj razlicnih tipov vrstno bogatih travišc, ki jih lahko v delimo po razlicnih kriterijih, npr. biogeografskem (subsredozemski, kraški, srednjeevropski), višinskem pasu (nižinski, gorski, visokogorski), vodnem režimu tal (suhi, polsuhi, mokrotni), geo­loški podlagi in kemijski reakciji tal (kar­bonatni, silikatni, kisli, bazicni ...), do-stopnosti hranil (oligotrofni, mezotrofni, evtrofni) in kmetijski rabi (pašniki, trav­niki, trate …). Vsa ta raznolikost se kaže tudi v floristicni sestavi in posledicno morajo biti tudi seznami indikatorskih vrst doloceni za posamezen tip travišca in glede na biogeografsko regijo. Naš proces dolocanja kazalnikov je v fazi priprave predloga seznama (liste) in-dikatorskih rastlinskih vrst, ki ga bomo v prihodnje in nadaljnjih fazah testirali na terenu. Temelji na že obstojecih bazah ve­getacijskih popisov, tako objavljenih kot tudi naših še neobjavljenih raziskav in porocil projektov. Primer v nadaljevanju prikazuje posamezne faze v metodologiji dolocitev liste indikatorskih rastlinskih vrst za dobro ohranjena vrstno bogata polsuha travišca v Halozah. Nanje smo pred casom opozorili in jih predstavili tudi v reviji Naše travinje. Koraki v postopku dolocitve seznama indikatorskih rastlinskih vrst: 1. Botanicni popisi travišc: zbiranje po­pisov travišc iz literature (porocila projektov, diplome, magisteriji, dokto­rati, clanki …) in s terenskim delom. Popisali smo travišca po celotnem ob-mocju Haloz in širše, povsod tam, kjer se pojavlja ta tip travišc. Oblikovali smo preglednico s približno 120 vzorci travnikov in 100 rastlinskimi vrstami. 2. Analiza rastlinskih vrst: izbira indika­torskih vrst, zelo natancno poznavanje ekologije rastlin, vegetacijske ekologi­je travišc in njihovi odzivi na razlicne tipe kmetijske rabe. 3. Predlog seznama indikatorskih vrst. Za Haloze smo izbrali osem rastlin­skih vrst (sliki 1 in 2), ki se na teh trav­nikih redno pojavljajo v velikem števi­lu, so preproste za prepoznavanje in so dobri pokazatelji kmetijske rabe. Za vsako vrsto smo dolocili in na seznam zapisali tudi njeno referencno številc­nost na travniku, ki je v ugodnem sta­nju ohranjenosti. Za beleženje številc­nosti osebkov smo uporabili lestvico s preprosto dolocljivimi stopnjami »po- samezne«, »vecje število«, »pogosta«, »zelo pogosta« (sliki 1 in 2). Pri naših raziskavah smo v fazi, ko zbiramo bo­tanicne popise in dolocamo sezname predlogov indikatorskih vrst za posa­mezne tipe travišc. Nadaljnji koraki, ki so del metodologije in ki jih bomo izvajali v prihodnje, zajemajo: 4. Testiranje indikatorjev na terenu. Preden vrste uvrstimo na koncni se­znam indikatorskih vrst, jih je potreb-no vsaj eno sezono, še bolje pa vec, testirati na terenu. Naknadno bomo morda kakšno vrsto še izlocili oz. jo zamenjali z drugo. Pri tem moramo imeti v mislih, da je Slovenija clenjena na vec biogeografskih regij (npr. sre­dnjeevropsko, dinarsko, alpsko) in da bo potrebno za vsako med njimi dolo-citi svoj seznam indikatorskih vrst. 5. Priprava in testiranje cim bolj prepro­ste metode popisa indikatorskih vrst na terenu. Med pogosteje uporabljeni-mi metodami je beleženje vrst vzdolž transekta, npr. med sprehodom po diagonali od enega konca parcele do druge. 6. Oblikovanje terenskega obrazca in na­vodil. Številne sheme, ki uporabljajo ciljno usmerjena placila, med njimi na Nizozemskem, Irskem in v Nemciji, vkljucujejo lastnike gospodarskih ze­mljišc, ki tudi sami preverjajo dose-ganje rezultatov oz. preverjajo ukrepe. Takšen pristop je pokazal veliko pred­nosti, lastniki bolje sprejemajo ukrepe in razumejo pomen ohranjanja okolja ter narave. Zmanjšajo se tudi stroški za placilo preverjanja, ki ga sicer opra­vljajo drugi placani strokovnjaki. Zakljucek Rezultati analiz uspešnosti ukrepa kmetijsko-okoljsko-podnebnih placil (KOPOP) za ohranjanje biodiverzitete travišc v preteklem in trenutnem obdo­bju poudarjajo potrebo po spremembah, ki bodo zagotavljale vecjo ucinkovitost v prihajajocem obdobju 2021–2027. Ce nam je skupni cilj ohraniti del teh iz­redno pomembnih vrednih habitatov, bo potrebno preoblikovati obstojece sheme. V te spremembe sodi tudi dru-gacen nacin spremljanja kmetijske rabe teh travnikov oz. dolocitev kazalnikov. Nenazadnje ostaja najvecji izziv motivi­ranje lastnikov, da ohranjajo kmetijsko rabo na vrstno bogatih travišcih. Tudi tukaj vidimo priložnost v pristopu ciljno usmerjenih ukrepov, kjer imajo lastniki priložnost, da se lahko v vecji meri sami odlocajo, kako bodo dosegli želene re-zultate, tudi kar zadeva nacine kmetijske rabe, npr. kolicino in cas gnojenja, nacin in cas košnje. Omogoceno jim je tudi, da prilagajo rabo glede na krajevne zna-cilnosti in možnosti na kmetiji – kmet najbolje pozna svojo zemljo in ta pristop temelji na spoštovanju in zaupanju v nje­gove odlocitev o tem, kako bo dosegel predpisan rezultat. dr. Sonja Škornik Fakulteta za naravoslovje in matematiko Univerza v Mariboru Povecajte kakovost pridelane krme z uporabo inovativnih sistemov podjetja SIP. Kontaktirajte nas in preverite zalogo pri naših trgovcih. Prodajno mrežo SIP najdete na www.sip.si. Robustno spravilo travinja @SIPSlovenia Certificiranje senenega mesa in mleka Živimo v obdobju, ko vedno bolj ceni-mo in spoštujemo delo in nacin življe­nja naših prednikov, ki so kmetovali na naravi in okolju prijazen nacin in pridelovali kakovostno hrano brez do-datkov. Negativnih vplivov nekaterih tehnologij na okolje in razlicnih do-datkov živilom se vedno bolj zavedajo pridelovalci, predelovalci in tudi potro­šniki. Posledicno se pridelava krme ozi­roma hrane ter predelava živil vracajo k tradicionalnim nacinom. Med oblike oziroma nacine reje naših prednikov spada tudi paša živali, krmljenje nefer­mentirane krme in krme, ki ne vsebu­je gensko spremenjenih organizmov. Pridelki oziroma izdelki iz takšne reje so v današnjem obdobju opredeljeni kot »seneno meso« ali »seneno mleko« oziroma »mleko senene prireje«. Certificiranje senenega mesa in mleka se v Sloveniji izvaja že od leta 2015. Takrat je Inštitut za kontrolo in certifi­kacijo Univerze v Mariboru (IKC UM) iz Hoc pri Mariboru vzpostavil certifi­ciranje po zasebnem standardu »Seneno mleko«/«Seneno meso«©. Z željo po vecji ponudbi in prepoznav­nosti kakovostnih proizvodov se je IKC UM v letu 2019 pridružil projektu EIP Seneno mleko in meso in se v korist iz­vajalcev in potrošnikov odpovedal svoje-mu zasebnemu standardu. Del dejavnosti omenjenega projekta je vzpostavitev eno­tnih pravil postopka certificiranja sene­nega mesa in mleka na ravni Slovenije in kasneje tudi EU. V sklopu projekta je bila dana pobu­da o pridružitvi Slovenije k postop­ku certificiranja kravjega, ovcjega in kozjega mleka po specifikacijah ZTP – zajamcena tradicionalna posebnost (v nadaljevanju ZTP), ki je že zašcite­na na ravni EU (»Heumilch/Haymilk/ Latte fieno/Lait de foin/Leche de heno«, »Schaf-Heumilch«/«Sheep's Haymilk«/«Latte fieno di pecora«/«Lait de foin de brebis«/«Leche de heno de oveja«, »«Ziegen-Heumilch«/«Goat's Haymilk«/«Latte fieno di capra«/«Lait de foin de chčvre«/«Leche de heno de cabra««), ter širitvi zašcitenih imen še s slovenskim imenom »seneno mleko«, »seneno ovcje mleko« in »seneno kozje mleko«. V Sloveniji se do uradne regi­stracije slovenskega imena uporablja eno od uradno zašcitenih imen in dodatno kot pojasnilo na proizvodih ime »mleko senene prireje«. Kdor želi mleko in mlecne izdelke ozna-cevati s pripadajocimi oznacbami ZTP in se sklicevati na mleko senene prireje (oz. »seneno mleko« po uradni registraciji na ravni EU), se mora vkljuciti v posto­pek certificiranja in pridobiti certifikat. Vsakršno sklicevanje na mleko ali proizvo­de iz mleka senene prireje brez povezave s certifikatom je neskladno in zavajajoce. Logotipi, s katerimi se lahko oznacujejo mleko in mlecni izdelki, izdelani iz mleka senene prireje: 1. Logotipi seneno (zelene barve) se lahko uporabijo prostovoljno na pod-lagi izdanega certifikata in odobritve pri certifikacijskem organu IKC UM. 2. Evropska oznacba se lahko uporabi v povezavi z izdanim certifikatom za ZTP in pravili za uporabo znaka. 3. Slovenski neobvezni znak ZTP se lahko uporabi na podlagi odobritve pristojnega organa (MKGP). V sklopu omenjenega EIP projekta se je tudi za »seneno meso« pripravila spe­cifikacija v obliki zašcitenih kmetijskih pridelkov in živil kot zajamcena tradici­onalna posebnost (ZTP). Specifikacija je že oddana na pristojni organ, vendar še ni potrjena, zato postopek certificiranja v tem trenutku še vedno poteka po za­sebnem standardu »seneno meso«, ki je Prireja senenega mleka in mesa temelji na paši in krmljenju sena, prepovedana pa je uporaba fermentirane krme. (viri slik: wikipedia, flickr) v lasti IKC UM. Certificiranje senenega mesa se bo po specifikaciji ZTP predvi­doma pricelo v tem letu. Na podlagi izdanega certifikata in odo­britve uporabe znaka lahko izvajalci upo­rabijo ustrezne pripadajoce oznake za se­neno meso, ki so rdece rjave barve. Kot seneno meso se po predlogu vlože­ne Specifikacije ZTP lahko certificira: - žive živali ter sveže, ohlajeno, zamrznje-no in predelano meso travojedih živali (govedo, drobnica, kopitarji). Pri reji živali, zakolu in predelavi sene­ nega mesa so v specifikaciji opredeljene zahteve in prepovedi: - 120 dni paše za vse živali za prirejo se­nenega mesa (izjema so molznice), - delež suhe snovi iz voluminozne krme mora biti na letni ravni najmanj 70 %, - po pravilih »senenega mesa« morajo biti rejene vse živali iste živalske vrste in kategorije, - prepoved izdelovanja skladišcenja in krmljenja kakršnihkoli bal v foliji, silaže ter fermentirane krme velja za celotno kmetijsko gospodarstvo, tudi v prime-rih, ko niso vse živalske vrste ali katego­rije živali na KMG rejene po pravilih za »seneno meso«, - za trženje senenih živih živali ali mesa je potrebno upoštevati preusmeritve-no obdobje najmanj zadnjih 6 mesecev pred zakolom ali dve tretjini življenjske dobe. - osnovna surovina za predelavo mora biti certificirana v skladu s specifikaci­jo za seneno meso, uporabljati se smejo samo dodatki, ki v skladu z veljavno za­konodajo niso opredeljeni kot »gensko spremenjeni«, - meso živali, opredeljenih v specifikaci­ji, mora biti v proizvodih 100 % senene reje in mora predstavljati skupno vsaj 60 % senenega mesa v izdelku. Uporaba necertificiranega mesa, ki ga je možno certificirati, ni dovoljena, - k proizvodom se lahko dodaja meso divjadi, ce uplenjena divjad izvira iz obmocij, kjer ni dovoljena setev GS ra­stlin. Za pridobitev bolj podrobnih zahtev iz predloga Specifikacije lahko kontak­tirate IKC UM ali nosilca projekta na Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije. Izvajalcem, vkljucenim v postopek cer­tificiranja, ki v postopku pridelave in predelave spoštujejo vse zahteve prireje senenega mesa in mesnih proizvodov ter mleka in mlecnih proizvodov, certifika­cijski organ podeli certifikat. Pridobitev certifikata zajamcene tradi­cionalne posebnosti za senene pridelke in izdelke (ZTP) nudi proizvajalcu nasle­dnje prednosti: - izdelek višje kakovosti, ki je pridelan na tradicionalen nacin, - možnost novih prodajnih poti in mo-žnost vstopa tudi na tuje trge, - prepoznavnost proizvodov tudi na ravni EU in širše, - izdelek, ki je iskan na trgu in ga potro­šniki cenijo, - možnost prodaje po višji ceni, - lažje konkuriranje na trgu in pridobitev nove skupine potrošnikov zaradi pov­praševanja, ki se zaradi prepoznavnosti povecuje iz dneva v dan … Uporaba predstavljenih certifikatov je odlicna priložnost za gorske in hribo­vske kmetije, kmetije z omejenimi de­javniki (OMD), kmetije z dovolj pašnimi in kosnimi površinami ter kmetije, ki se ukvarjajo s predelavo mleka ali mesa in želijo poudariti kakovost svojih surovin, ki jih uporabijo za pripravo izdelkov. Prehod reje živali na nacin, kot ga opre­deljujejo specifikacije tako za mleko kot meso, ni enostaven, saj zahteva postopno prilagajanje kmetije. Prehod je lažji, ce kmetija že pred vstopom v certificiranje izkljucuje fermentirano krmo iz krmnega obroka živali oziroma krmi živali z mini-malnimi kolicinami fermentirane krme, ima možnosti dosuševanja sena ipd. Podobno se dogaja tudi v predelovalnih obratih, ki potrebujejo za zagon predela­ve zadostne kolicine primarne surovine.Želja po izdelavi vrhunskih izdelkov iz mleka in mesa senene prireje ali predela-vi senenega mleka in mesa ni dovolj, ce v zacetku ni dovolj certificiranih kmetij­skih gospodarstev s certificiranim mle­kom ali certificiranim mesom. Na podlagi izvedenih raziskav si potro­šniki želijo kakovostno mleko in meso in so za takšne proizvode pripravljeni tudi vec placati. Bistvenega pomena za pride-lovalce in predelovalce je, da svoje pri­delke in izdelke prodajo, zato je pristop h kakovostnim pridelavam, kot sta seneno meso in mleko, ki so na trgu iskane, na­predno razmišljanje vsakega inovativne­ga pridelovalca in predelovalca. Ce imate kakršnakoli vprašanja ali vas zanima postopek certificiranja, smo vam na IKC – Inštitutu za kontrolo in certi­fikacijo Univerze v Mariboru na razpo­lago. Vprašanja nam lahko pošljete na elektronski naslov: info@ikc-um.si ali nas poklicete na telefon: 02 613 08 31 oziro-ma 02 613 08 32. Andreja Kolar Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerza v Mariboru Vecletne travno-deteljne mešanice Naravne danosti uvršcajo Slovenijo v kmetijskem pogledu med izrazito živi­norejske dežele. Trajno travinje porašca slabih 60 odstotkov vse kmetijske ze­mlje, kjer pridelamo dve tretjini volu­minozne krme za travojede živali. Poleg tega smo po podatkih Statisticnega urada imeli v letu 2018 nekaj manj kot 25.000 ha posejanih njiv s travami in travno-deteljnimi mešanicami (TDM). Z metuljnicami (predvsem lucerna) je posejanih še slabih 10.000 ha njiv. Poleg pridelave najkakovostnejše krme za in-tenzivno živinorejo imajo ti posevki pomembno vlogo ohranjanja rodovi­tnosti tal v njivskem kolobarju. Pri setvi trav, metuljnic in TDM mo-ramo gledati na pridelek, trajanje rabe, nacin rabe in predvsem tudi na upo­rabnost za krmljenje rejnih živali. Primernost za krmljenje najveckrat oce­njujemo s prebavljivostjo ali vsebnostjo neto energije za laktacijo (NEL). Na slovenskem trgu je v zadnjih letih dokaj pestra izbira TDM in travnih meša­nic (TM) razlicnih ponudnikov. V clanku bomo uporabljali samo izraz TDM, ki velja tudi za TM. Ker preskušanje krmnih rastlin prilagajamo stanju na trgu s seme­nom, preskušamo poleg posameznih vrst trav in metuljnic tudi komercialne TDM. Cilj preskušanja travno-deteljnih meša­nic je, podobno kot pri drugih kmetijski rastlinah, pridobiti strokovno utemeljene in neodvisne informacije, ki so namenje­ne strokovnjakom, dobaviteljem semena in predvsem pridelovalcem. Preskušanje poteka v okviru Javne službe za podrocje poljedelstva – Introdukcija poljšcin in ugotavljanje njihove vrednosti za prede­lavo, ki jo financira Ministrstvo za kme­tijstvo, gozdarstvo in prehrano. Glede na priporoceno trajanje rabe smo posamezne TDM razvrstili v dve skupini, vecletne TDM in dve- do triletne TDM. V prispevku so prikazani rezultati pre­skušanja vecletnih TDM v Jabljah. Gre za rezultate dveh poskusov. Prvi je bil po­sejan jeseni 2012 na Grobeljskem polju na lahkih prodnatih tleh, drugi pa jeseni 2014 na Jabeljskem polju na težkih, rahlo psevdooglejenih tleh. Oba poskusa smo vrednotili štiri leta polne (glavne) rabe. Število košenj letno se je s starostjo po­sevka zmanjševalo. Tako smo v prvih dveh letih glavne rabe opravili pet ali šest košenj, kasneje, v tretjem in cetrtem letu glavne rabe, pa smo kosili tri- ali štiri­krat. Pogostnost košnje smo zmanjševali predvsem zaradi manj intenzivne rast starejših posevkov. Metodika poskusov (datumi košenj, gnojenje ...) je opisana pri letnih rezul­tatih preskušanja krmnih rastlin, ki so dostopni na spletni strani Kmetijskega inštituta Slovenije (https://www.kis.si/ Krmne_rastline/). Preskušali smo skupaj devetnajst raz­licnih TDM, ki se tržijo v Republiki Sloveniji in jih dobavitelji oglašujejo za setev vecletnih posevkov. Prikazani so povprecni letni rezultati pridelkov posameznih TDM iz dveh raz­licnih poskusov (setev 2012 in 2014). Gre za povprecje pridelka sušine v štirih letih glavne rabe. To pomeni, da smo TDM po jesenski setvi kosili še štiri nadaljnja leta. Prav tako so prikazane povprecne vseb­nosti NEL. Vrstna sestava setvenih mešanic V preglednici 1 je prikazana vrstna se­stava vecletnih TDM. Prikazan je utežni delež semena posameznih vrst v setveni mešanici. Nekatere mešanice lahko vse­bujejo tudi vec sort iste vrste in so v pre­glednici prikazane samo kot skupni delež vrste. Priporocila o setveni normi se med mešanicami precej razlikujejo in se gi­bljejo od 20 do 40 kg/ha. V poskusih smo upoštevali priporoceno setveno normo dobaviteljev. Pridelek sušine Med mešanicami so pricakovane razlike v pridelku sušine. Travno-deteljne meša-nice so mešani posevki razlicnih vrst trav in metuljnic, ki se v primerjavi s cistimi posevki obicajno bolj in manj stresno od­zivajo na raznolike okoljske razmere ter razlicne nacine rabe. Trpežna ljuljka ilir­ka je bila v poskuse vkljucena kot stan­dard oz. merilo za primerjavo s TDM. Preglednica 1. Vrstna sestava setvenih mešanic vecletnih TDM v utežnih odstotkih semena. TDM Agrosaat 1 plus TDM 2 Grunlandprofi TOPP SKOP 2 Grunlandprofi KB Trpežna ljuljka Ilirka Grunlandprofi G Agrosaat 2 plus Njiva 2 TDM 3 TDM 1 Agrosaat 3 plus Travnik s crno deteljo Travnik brez detelje Grunlandprofi NI Pašnik Agrosaat 2 Agrosaat 5 plus Grunlandprofi RB Crna detelja51 4 5 25 3 3 5 10 30 4 Bela detelja2 7 10 2 2 1 5 5 3 6 Lucerna5 Navadna nokota2 3 Švedska detelja7 7 Mnogocvetna ljuljka15 15 10 10 15 15 Trpežna ljuljka20 47 35 23 18 100 18 20 20 40 56 65 30 30 25 79 25 20 45 Skrižana ljuljka10 26 9 10 35 5 5 10 Festulolium10 10 10 10 8 10 10 Travniška bilnica20 5 8 15 15 10 10 13 30 10 Trstikasta bilnica5 20 10 10 Rdeca bilnica10 10 5 10 9 5 Macji rep11 25 7 7 10 15 15 15 16 12 Pasja trava15 15 15 27 7 10 15 20 6 10 10 10 15 12 Travniška latovka20 15 24 26 15 5 22 4 21 Visoka pahovka12 4 Rumenkasti ovsenec 1 Trpežna ljuljka je imela v primerja-vi s TDM manjši pridelek, ceprav gre za sorto, ki je v sortnih poskusih vedno med najboljšimi. Pri vecini TDM se je pov­precni letni pridelek v štirih letih gibal od 10 do 12 t sušine na ha. Statisticno znacilno najvecji pridelek je imela meša­nica z oznako Njiva 2, ki je edina dose-gla pridelek 14 t sušine na ha. Najmanjši pridelek sta imela cisti posevek trpežne ljuljke (7,39 t sušine na ha) in mešanica Agrosaat 3 plus (8,04 t sušine na ha). Vsebnost NEL Prikazane so povprecne vsebnosti NEL za vse košnje in za vsa leta. Zaradi ne­koliko manj kakovostnih poletnih in poznojesenskih košenj je bila povprec­na vsebnost NEL pod priporocili za rejo zahtevnejših kategorij goved (vec kot 6,2 MJ NEL na kg sušine). Najboljša in naj­slabša TDM sta se v vsebnosti NEL razli­kovali za 0,45 MJ na kg sušine. Razlika je razmeroma velika, v praksi pa bi jo lahko nadoknadili z deset dni zgodnejšo ko­šnjo. Najvecjo povprecno vsebnost NEL je dosegla mešanica Agrosaat 3 plus (6,06 MJ na kg sušine), v kateri sta izkljuc­no trpežna in skrižana ljuljka. Ceprav je ta mešanica imela manjši pridelek, bi jo lahko na osnovi boljše kakovosti kosi­li nekoliko kasneje, ko bi dosegla vecje pridelke. Kakovostno sledijo mešanice Pašnik (5,99 MJ na kg sušine), TDM 1 (5,85 MJ na kg sušine) in cisti posevek trpežne ljuljke (5,85 MJ na kg sušine). Rezultati kažejo, da prevladujoc delež ljuljk v travni ruši vpliva na vecjo vseb­nost NEL. Na drugi strani so med meša­nicami z manjšo vsebnostjo NEL razlike dokaj majhne. Med desetimi preskuša­nimi mešanicami je bil razlika le 0,1 MJ na kg sušine ali manj. Povezav vsebnosti NEL z botanicno sestavo pri teh meša­nicah nismo zaznali. Se pa pokaže pri mešanici Agrosaat 3 plus, ki malo odsto-pa po višji vsebnosti NEL, hkrati pa ima manjši pridelek, da bi s kasnejšo košnjo dosegli vecji pridelek ob podobni vseb­nosti NEL. Trend nihanja pridelkov v obdobju rabe Bolj kot povprecni pridelki v celo­tnem obdobju rabe je za pridelavo in odlocitev o najbolj primerni mešani­ci pomembno letno gibanje pridelkov v casu rabe. Od TDM za vecletno rabo pricakujemo predvsem stabilne pridelke v obdobju treh do štirih let in možnost, da v ugodnih razmerah in ob pravilni rabi rabo podaljšamo ali zacasni travnik celo spremenimo v trajno travinje. V ta namen smo analizirali gibanje pridelkov posamezne mešanice v obdobju štiri­letne rabe. Na osnovi primerjave eno­letnih pridelkov v štirih letih rabe smo mešanice razdelili v tri skupine: 1: pridelki brez velikih nihanj 2: trend zmanjševanja pridelka 3: trend povecanja pridelka Zanimiva je primerjava povprecne vr­stne sestave (utežni odstotek semena v mešanici) posameznih skupin mešanic in nihanja pridelkov obdobju rabe. V prvi skupini, kjer pridelki med leti niso pomembno nihali, je bilo v sestavi v povprecju 8 % metuljnic in 32 % ljuljk, ostalo so predstavljale druge vecletne trave. V povprecju so bile mešanice se­stavljene iz osmih vrst trav in metuljnic. V drugi skupini, kjer se je trend pri­delkov z leti rabe zmanjševal, je bilo v sestavi v povprecju 20 % metuljnic in 64 Preglednica 2: Gibanje pridelkov posamezne mešanice v obdobju štiriletne rabe. kovanjem je bil v tej skupini dokaj velik Skupina Travno-deteljna mešanica Pridelek sušine 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto 1 - Pridelki brez velikih nihanj Agrosaat 1 plus *** *** *** *** Grunlandprofi TOPP *** *** *** *** Grunlandprofi KB *** *** *** *** Grunlandprofi G *** *** *** *** Agrosaat 2 plus *** *** *** *** Travnik s crno deteljo *** *** *** *** Grunlandprofi NI *** *** *** *** Agrosaat 2 *** *** *** *** 2 - Trend zmanjševanja pridelkov SKOP 2 ***** *** * *** Trpežna ljuljka Ilirka *** **** ** ** Njiva 2 **** ** *** *** Agrosaat 3 plus *** **** ** *** Agrosaat 5 plus **** *** *** ** Grunlandprofi RB *** *** *** ** 3 - Trend povecanja pridelkov TDM 2 ** *** *** *** TDM 3 *** *** *** **** TDM 1 ** *** **** **** Travnik brez detelje *** *** *** **** Pašnik ** ** *** ***** % ljuljk. V povprecju so bile mešanice sestavljene iz štirih vrst trav in metulj­nic. V tretji skupini, kjer se kaže trend po­vecanja pridelka z leti rabe, je bilo v se­stavi v povprecju 4 % metuljnic in 53 % ljuljk. V povprecju so bile mešanice se­stavljene iz šestih vrst trav in metuljnic. Analiza kaže, da so mešanice, ki so imele stabilne pridelke v celotnem ob- Preglednica 3: Delež metuljnic v travni ruši. dobju rabe, vsebovale manjši delež ljuljk in veliko število vseh posejanih vrst. Pri mešanicah, ki so imele najvecji delež ljuljk in majhno število posejanih vrst, so pridelki med leti rabe precej nihali in imele so trend zmanjševanja pridelkov. V tretji skupini, kjer smo ugotovili trend povecanja pridelkov, je bil v vrstni sesta-vi zelo majhen delež metuljnic in dokaj veliko število posejanih vrst. Proti prica-delež ljuljk, za katere je znacilno, da se jim z leti pridelek zmanjša. Travno deteljna mešanica % M - seme Delež metuljnic v posevkua 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto Njiva 2 30 **** * SKOP 2 51 **** ******* * Agrosaat 5 plus 30 **** ***** * Grunlandprofi RB 10 ** *** ** Grunlandprofi G 17 ** ** * * Grunlandprofi KB 11 ** ** * Grunlandprofi NI 10 ** *** * Agrosaat 2 plus 9 ** ** * Agrosaat 2 16 * *** * TDM 3 10 * * Travnik s crno deteljo 4 * * Pašnik 5 * * * TDM 1 2 * * * TDM 2 2 ** Agrosaat 1 plus 0 * Grunlandprofi TOPP 0 * Trpežna ljuljka Ilirka 0 * Agrosaat 3 plus 0 ** *** Travnik brez detelje 0 ** Gibanje deleža metuljnic Pri vsaki košnji smo ocenjevali utežni delež metuljnic v travni ruši in delež pre­vladujocih vrst trav. Nihanja deleža me-tuljnic so bila dokaj velika med košnjami v letu rabe kot tudi med leti rabe. V pre­glednici 2, ki prikazuje delež metuljnic med leti rabe, je viden trend zmanjševa­nja deleža metuljnic, ki so bile sejane. Že v drugem letu rabe se je predvsem v me-šanicah brez metuljnic zacela razrašcati samonikla bela detelja. V mešanicah (Njiva 2, SKOP 2, Agrosaat 5 plus) z velikim deležem (> 30%) metuljnic v semenski mešanici je bil v prvih dveh letih rabe v travni ruši zelo velik delež metuljnic (preglednica 2). Metuljnice so prispevale velik pridelek, hkrati so izpodrinile iz travne ruše trave in s tem povzrocile velika nihanja pridel­ka v naslednjih letih. Omenjene mešanice smo glede na trend gibanja pridelka uvr­stili v drugo skupino, za katero je znacil-no zmanjševanje pridelka. Katero mešanico izbrati? Izbira primerne travne ali travno-de­teljne mešanice je vsekakor mnogo težja naloga kot izbira sorte krmne rastline za cisto setev. V mešanicah gre za medse­bojne vplive razlicnih vrst, ki se glede na nacin rabe, starost posevka in vpliv oko­lja lahko vedejo zelo nepredvidljivo. Za odlocitev je mogoce še bolj kot sama kolicina pridelka pomemben trend pridelkov v letih rabe. Po tej lastnosti se mešanice med seboj precej razlikujejo in smo jih v prispevku uvrstili v tri skupi­ne. Gre za zelo koristno informacijo, še posebej, ce so razlike v povprecnih pri­delkih majhne. Tudi informacija o dejanski prisotno­sti metuljnic v travni ruši je dobrodošla. Delež metuljnic vpliva na potrebe po gnojenju z dušikovimi gnojili in vseb­nost beljakovin v krmi, vplivajo pa tudi na primernost krme za siliranje ali suše­nje. % M – utežni delež metuljnic v semenu TDM Janko Verbic a – zvezdica pomeni 10 % metuljnic, ocenjen utežni odstotek Kmetijski inštitut Slovenije Dosejavanje in vsejavanje semen trav in detelj sta lahko ucinkovita ukre-pa za izboljšanje ruše travinja, ce si znamo razložiti, zakaj nam obstojeca ruša nic vec ne ustreza in se odlociti, kakšno rušo želimo imeti. Nic vec nam ne ustreza, ker na njej ne zraste dovolj trave za pokositi ali zelinja za pašo, bo­disi ker je razredcena ali v njej uspeva­jo slabe vrste trpežnih, vendar zelnatih rastlin. Kakšno rušo želimo imeti, pa najveckrat slišimo od strokovnjakov, ki v ospredje postavljajo predvsem njeno kakovost (energijska vrednost) in hranilno vrednost (vsebnost surovih beljakovin). To bi moralo veljati pred­vsem v razmerah, ko želimo vec prire­diti s pašo živali saj je za to vrsto reje pomembno, da ruša zraste (se obnovi) veckrat v letu in zato vsakic kakovo­stno dobro. Ko obnavljamo rušo trav­nika, gledamo, da dobimo v rušo tiste krmne rastline, ki dajo velik pridelek, zato sejemo seme visokih vrst trav in detelj. Ko poznamo odgovore na zgornji dve vprašanji, zacnemo iskati vzroke, zakaj je ruša travnika ali pašnika postala slaba. Lahko je bila raba v preteklosti neustre­zna (prepozna) ali ne dovolj pogosta glede na gnojenje z dušikom, ali imajo tla nizek pH in je zemlja siromašna na rudninah, kot so fosfor, kalij in kalcij. Šele ce bomo odpravili zgoraj naštete vzroke za slabo rušo ali vsaj uspeli njihov vpliv na rast ruše zmanjšati, potem bosta dosejavanje ali vsejavanje ucinkovala v smeri izboljšanja ruše travinja. Ker se botanicna sestava ruše ves cas spreminja zaradi vseh ugodnih in neugodnih raz-mer za rast rastlin v ruši, lahko postane dosejavanje ali vsejavanje v rušo travni­ka ali pašnika tisti ukrep, ki ga bo treba velikokrat ponoviti, da bo vzdrževana ciljna kakovost in pridelovalna zmoglji­vost ruše. Treba se je zavedati, da sorte trav in detelj, ki jih dobimo z nakupom semena teh rastlin, niso bile odbrane in požlahtnjene na zelo dolgo trpežnost, temvec na velik ter kakovosten pridelek mrve in druge koristne lastnosti. Delež v rušo vsejanih vrst se bo z leti zmanj­ševal, ceprav z zemljo ali nacinom rabe ruše ne bi bilo nic narobe. Dosejavanje in vsejavanje Dosejavanje je tisti ukrep za izboljšanje ruše, pri katerem seme trav, metuljnic ali zeli posejemo podobno, kot to dela narava že od nekdaj. Seme lahko raz­trosimo po ruši na roko, lahko s strojem za trosenje gnojil in tudi pašne živali lahko uporabimo, da opravijo to delo. Posejanega semena ne pokrijemo (poti­snemo) z zemljo, razen ce to napravijo pašne živali z gaženjem.Tudi vsejavanje je ukrep za izboljšanje ruše, le da za vse­javanje potrebujemo posebne sejalnice, ki posejano seme tudi potisnejo (odlo­žijo) v zemljo ali ga pomešajo z vrhnjo plastjo zemlje, prekopano v ozkem pasu. Posebnost teh sejalnic je v tem, da mora­jo biti zelo mocne izdelave (trda, kamni­ta tla pašnikov) in imeti možnost setve zelo majhnih odmerkov semena detelj (3,0 kg/ ha). Z rušo nismo zadovoljni Preden se odlocimo za dosejavanje ali vsejavanje, moramo ugotoviti, zakaj z rušo nismo zadovoljni, in se odlociti, kakšno rušo bi radi imeli. Najpogostejši razlogi za nezadovoljstvo z rušo so slaba kakovost krme zaradi neustrezne bota­nicne sestava ruše, nizek pridelek krme in kratka vegetacijska doba pašene ruše ter ruša postane obcutljiva na neugodne vremenske razmere (suša, pozeba), bole-zni in škodljivce. Naslednji korak na poti do izboljšanja ruše bo storjen, ko bomo ugotovili vzro­ke, zakaj je ruša neustrezne botanicne sestave, zakaj je pridelek nizek in zakaj pomanjkanje dežja ali hladno vreme tako mocno ovirata rast obstojece ruše. Zavedati se je treba, da rodovitnejše sorte trav in metuljnic slabo rastejo na enostransko gnojenih, zakisanih ali siro­mašnih tleh. Zeli, ki naseljujejo taka tla, so nizke rasti zaradi pritlehnega razra-šcanja, dajo majhne pridelke in se pocasi obnavljajo po vsakokratni paši. Vse to pride še bolj do izraza v razmerah neza­dostne oskrbe rastlin z vodo, dolgotrajne snežne odeje ali prevelike namnožitve ti-stih žuželk, ki so jim rastline ruše glavna hrana. Na tleh, pregnojenih z dušikom, je pogosto nezadostna izkorišcenost ruše in glavni razlog je v njeni zaple­veljenost z visokimi ter širokolistnimi zelmi. Zaradi prepoznega zacetka paše se ruša redci, dušik pospeši rast in do-zorevanje zeli, zato nastane veliko semen teh rastlin, nezaželene rastline zapolnijo preslege v redki ruši in dobimo zaple­vljeno rušo. Ruša je slaba tudi takrat, ko je razred-cena, saj je škoda na zemljišcu zaradi ga­ženja pri paši tudi to, da voda pocasneje pronica v prekomerno zgošceno zemljo. Ker je v naših rokah odlocitev o pricetku paše, pogostosti in trajanju zasedbe po­samezne ograde, je treba vodenju paše posvetiti posebno pozornost, da bo do-sejavanje oziroma vsejavanje uspešno v pogledu izboljšanja ruše. Ce spomladi prepozno pricnemo s pašo ali pasemo pri premajhni obtežbi, se bo ruša razred-cila. Podobno se bo zgodilo, ce poleti, ko je rast ruše prekinjena zaradi suše, pa-semo pri previsoki obtežbi in predolgo casa. Rušo živali poškodujejo, zato se bo razredcila in v njej se bo postopno pove-ceval delež nezaželenih rastlin. Priprava ruše Vsako leto naj bi obnavljali samo cetr­tino ali petino ruše. Rušo zacnemo ob-navljati takoj po košnji in spravilu krme s travnika ali po zakljucenem obhodu ograde na pašniku. Dosejavanje v rušo travnika bo uspešno, ce bodo obstajale take razmere, da se bodo sejancki novo vsejanih rastlin cim dalj casa uspešno borili z obstojeco staro rušo. To lahko izvedemo z zgornejšo naslednjo košnjo, ceprav pridelek še ne bo dovolj velik. Vendar ce tega ne naredimo, tvegamo neuspeh in denar za seme ter delo bo vržen stran. Pri vsejavanju na paši brez pomoci dela živine je nemogoce prica­kovati uspeh iz tega ukrepa in živali ne smemo predolgo imeti ob nezadostni oskrbi s potrebnim zelinjem. V ogradi, kjer želimo vsejavati ali dosejavati, rušo pustimo, da zraste višje, kot je obicajno za pašo spomladi, in zato postane red-kejša. Nato jo tik pred dosejavanjem, v kratkem casu, ob visoki gostoti zasedbe temeljito popasemo in tako ustvarimo ugodne razmere za izboljšanje ruše. Dan ali dva dobijo živali manj zelinja, kot je njihova potreba po krmi, zato bodo po­pasle tudi pašne ostanke in veliko hodile po pašniku pri iskanju preostalih grižlja­jev zelinja. Dober vznik dosejanih vrst je mogoce zagotoviti le tako, da živina z zobmi in parklji opravi predsetveno tre­tiranje zemljišca ter po setvi seme v tla pritisne z gaženjem. Tako bo mnogo vec semen prišlo v dotik z vlago, da bodo lahko kalila in sejancki po vzniku še pre­jeli dovolj soncnih žarkov za hitro rast. Dodajmo posamezne vrste ali cele mešanice Na pašniku je za vnos vrste v rušo vedno na prvem mestu bela detelja. V ruši moramo delež bele detelje povecati zato, da izboljšamo okusnost zelinja za pašo, saj je v ruši veliko slabih, vendar trpežnih trav, in da zagotovimo oskr­bo ostalih rastlin ruše z dušikom. To je pomembno predvsem za pašnike v hri­bovitem svetu in na krasu, kjer viška pri­delka spomladi ne moremo pokositi ter ga spraviti za poznejšo rabo. Z dosejava­njem bele detelje na omenjenih pašnikih povecamo tudi zalogo semena v tleh, da je v primeru kakršnekoli poškodbe ruše (gaženja, škodljivci) v zemlji že dovolj semena bele detelje za ozelenitev poško­dovanih mest in preprecitev pojava ero­zije na pobocjih. Na pašnikih v hribo­vitem svetu in na krasu, kjer se vse bolj širi paša ovc, bi morali dosejavati drob­nolistno belo deteljo, ki ima gosto pre­pletene pritlike in dobro varuje površje. Od trav je primerna za vsejavanje na pa-šnikih na prvem mestu trpežna ljuljka. Tudi ta se lahko vsejava sama ali v me-šanici razlicnih sort glede na zgodnost klasenja. Vsejavanje ali dosejavanje travno-deteljnih mešanic (TDM) je tudi zaželeno in pogosteje cenejše kot upora­ba posameznih vrst. Setvena norma je odvisna od karakteristik sejalnice, kako majhno kolicino semena TDM je spo­sobna posejati. Odvisno od tega, kako redka je ruša in ali so novovsejane vrste že prisotne v ruši, sejemo med 10 in 15 kg semena TDM na hektar, ce ima ruša do 20 odstotkov praznih mest, in od 20 do 25 kg na hektar, ce ima ruša vec kot 40 odstotkov praznih mest. Posamezne vrste sejemo tudi ob nižjih setvenih nor-mah, in sicer metuljnice med 3 in 5 kg na hektar ter trave med 5 in 10 kg na hektar. Vrste, ki jih tudi uporabljamo, so še mnogocvetna ljuljka, pasja trava, travniška bilnica, crna detelja in lucerna na travnikih ter rdeca bilnica, travniška latovka in trstikasta bilnica na pašnikih. Cas izboljševanja ruše Izboljšanje ruše z dosejavanjem ali odlaganjem semena na površino tal bo uspelo, ce bodo tla takrat dovolj vlažna za vznik posejanega, zemlja dovolj topla za rast sejanckov in tekmovalnost ra­stlin obstojece ruše za svetlobo ucinko­vito zmanjšana. Ce bo vse to doseženo, se bodo rastline nove setve hitro razvi­jale in še pred zimo dobro ukoreninile. Spomladi je vlage in toplote dovolj in izboljšanje ruše bo uspelo v primeru, ce s pašo ali košnjo dovolj ucinkovito za­držujemo rast stare ruše v višino in tako zmanjšamo njeno tekmovalnost za sve­tlobo. Poleti je toplote dovolj, rast ruše je pocasna, zato je njena tekmovalna spo­sobnost za svetlobo nizka. Izboljšanje ruše z dosejavanjem poleti bo uspelo, ce bo takrat dovolj padavin. Pozna jesen je manj primerna za izboljševanje ruše na omenjeni nacin, posebno za detelje. Ce se do zime nove rastlinice ne ukorenini­jo dovolj, jih lahko zgornji mraz in po­manjkanje padavin izcrpata in te rastli-nice ne docakajo pomladi. Direktno izboljševanje ruše, to pomeni brez oranja ali gnanega brananja, naj bi izvajali predvsem na trajnih travnikih in pašnikih z namenom pridelave vecje kolicine in kakovostnejše krme (paše, mrve in silaže) za domace prežvekoval­ce in zato, da nam ne bo potrebno pri­delovati na njivah tako drage koruzne silaže. Težava, ki jo zajemamo v okviru EIP Travinje ++ (2019–2022), je ta, da želimo na izbranih KGMjih analizirati vzroke za slabo rušo in izvesti tak nabor ukrepov, da pridelek travinja izboljšamo s povecanjem deleža rastlin, ki so boga­te z beljakovinami. To pa so boljše vrste trav in metuljnic kot tudi sorte znotraj vsake skupine rastlin. Zato bodo v treh letih izvedene raziskave v okviru pro-jekta Evropsko partnerstvo za inovacije “Travinje++: izboljšanje trajnega in se­janega travinja z vnosom beljakovinsko bogatih mešanic trav in metuljnic”, ki se izvaja v okviru ukrepa M16 Sodelovanje iz Programa razvoja podeželja 2014– 2020, podukrepa 16.2 Podpora za pilo­tne projekte ter za razvoj novih proizvo­dov, praks, procesov in tehnologij (št. dokumenta: 33117-3015/2018/8). doc. dr. Matej Vidrih, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani Vec ogljika v zemljo Z iskanjem rešitev za zmanjšanje to-plogrednih plinov (TGP) v ozracju se ukvarja vse vec ljudi, saj bodo predvi­dene podnebne spremembe lahko bolj v škodo kot v korist nas vseh. Za sedaj je najvec napora vloženega v odkri­vanje in valjenje krivde na vse tiste, ki veliko TGP sprošcajo v ozracje, kot so npr. promet, industrija in kmetijstvo. Nihce pa še ni pripravljen kaj bistve­nega spremeniti v svoji dejavnosti in življenju, da bi ublažil napovedovane težave. Tudi vsi tisti, ki imajo vpeljano in uspešno izvajajo pašno rejo (to so pašnicarji) domacih živali, se zavedajo, da te podnebne spremembe lahko vpli­vajo tudi na gospodarnost njihovega nacina kmetovanja. Pristop pašnicarjev za reševanj težav s TGP pa je drugacen od tistih na drugih podrocjih. Ta drugacen pristop jim omogoca nacin kmetovanja, ki ga izvajajo. Njihov cilj je vec ogljika spraviti v zemljo za povecanje življenjske moci prsti, povecanje njene sposobnosti za vezanje oz. zadrževanje padavinske vode, povecanje pridelovalne zmogljivosti zemljišc, zmanjšanje pogo-stosti pojavljanja poplav in vodne erozije z nagnjenih zemljišc ter omiliti posledice pomanjkanja padavin v poletnih mesecih (Chaplot in sod., 2016). Vsi navedeni kori­stni ucinki povecevanja zalog ogljika v ze­mlji bodo vplivali tudi na zmanjšanje stro­škov kmetovanja in vecjo gospodarnost te panoge. Rastline ruše – najvecji porabnik ogljika Vse zelene rastline s pomocjo fotosin­teze jemljejo ogljik iz ozracja. Za podro-cje kmetovanja bi se morali bolj pogosto vprašati, ali z izbranim nacinom rabe kmetijskih zemljišc vec ogljika odvzame-mo iz ozracja (ponor ogljika ali sekve­stracija) ali ga tja sprostimo z uporabo fosilnih goriv (emitiranje ogljika) z izva­janjem sodobnega nacina kmetovanja. Ponor ogljika, ki bi ga lahko dosegli na kmetijskih zemljišcih na soncni strani Alp, verjetno ne bo vplival na splošno zmanjšanje TGP v ozracju. Lahko pa, tudi pri nas, v zemljo spravljen ogljik vpliva na boljšo gospodarnost kmetova­nja na zemljišcih, kjer bi izvajali pašno rejo domacih živali. Zato bi se bilo pono­ru ogljika vredno bolj posvetiti in temu prilagoditi rabo kmetijskih zemljišc. Sodobni postopki kmetovanja, predvsem poljedelska in vrtnarska pridelava, te­meljijo na izcrpavanju organske snovi iz zemlje (oranje ter prekopavanje zemlje), gnojenju z rudninskimi gnojili, nama­kanju, uporabi goriv za pogon strojev in FFS pripravkov. Tako je predvsem iz uporabljenih fosilnih goriv in obdelane zemlje sprošcenega v ozracje vec ogljika od tistega, ki ga rastline, ki tam zrastejo, lahko vežejo v ustvarjeno organsko snov s pomocjo fotosinteze iz ozracja. Cilj vsakega nacina kmetovanja bi moral biti povecevanje deleža organske snovi v zemlji, torej ponora ogljika, da bi bili de­javnost in obilnost življenja v prsti cim vecji. Tako je skozi evolucijo prst tudi na­stajala v stepah, prerijah, pampah, na barju in še kje drugje. Debelina rodovitne prsti je bila vedno najvecja tam, kjer je uspeva-la travna vegetacija. Drobnoživke v zemlji potrebujejo za življenje in razmnoževanje hrano, torej spojine ogljika. Zato je tudi pri obnovitvenem kmetovanju na prvem mestu podajana obilnost življenja v zemlji in ne samo založenost zemlje z nekateri-mi rudninami (NPK), ceprav je mogoce z njimi vplivati na hitrejšo rast rastlin. Cilj sodobnih postopkov kmetovanja je doseci cim vecji pridelek gojene rastline, ceprav lahko na škodo kakovosti pridelanega. Cilj obnovitvenega kmetovanja pa je izboljšati življenjsko moc zemlje s pomocjo rastlin, ki tam uspevajo. In v tem je velika razlika, ce se zavedamo, da rastline za ustvarjanje nove organske snovi (fotosintezo) jemljejo ogljikov dioksid (CO2) iz ozracja in tudi vodo (H2O) dobijo od tam. Potem ustvari­jo enostavne sladkorje (C6H12O6) s pomo-cjo soncne svetlobe, ki tudi izvira iz vse­mirja. Ti trije kemijski elementi (CHO) v ustvarjeni snovi predstavljajo rastlino sko-raj v celoti, kar pomeni, da 97,5 % rastline pride iz ozracja (45 % ogljik, 45 % kisik, 6 % vodik, 1,5 % dušik) in ne iz zemlje. Trave so nekaj posebnega Ce želimo imeti zemljo polno življenja, je treba poskrbeti tudi za prehrano vseh tistih, ki živijo in se razmnožujejo v njej. V preteklosti je veljalo prepricanje, da se mikroorganizmi v zemlji oskrbujejo le z energijo, pridobljeno z razgradnjo odmr­le organske snovi (hlevski gnoj, žetveni ostanki). Z rezultati novejših raziskav pa je dokazano, da so glavni vir hrane za mikro­organizme v zemlji asimilati, ki nastanejo v rastlinah s pomocjo fotosinteze in so po­slani v zemljo preko korenin – koreninski izlocki (Hamilton in sod.,2008; Blanco-Canqui in sod., 2004). Ugotovljeno je, da je 30–60 % dnevno ustvarjenih proizvodov fotosinteze (asimilatov) v listih rastlin ruše že v 48 urah premešcenih v korenine ra­stlin ruše in kot koreninske izlocke jih do-bijo mikroorganizmi v zemlji v zameno za rudnine in vodo. To dogajanje v živi zemlji si je mogoce razložiti z dejstvom, da so bile rastline ruše ves cas evolucije izpostavljene ponavljajoci izgubi listne površine s strani pašnih živali. Za preživetje, kar je izraženo tudi s trpežnostjo rastlin ruše, so morale razviti ucinkovit sistem hitrega shranjeva­nja ustvarjenih asimilatov tam, kjer so na varnem pred pašnimi živalmi, to je v spo­dnjih delih poganjkov in koreninah. Bolj sušne kot so razmere, vec dnevno ustvar­jenih asimilatov rastline ruše usmerijo za rast korenin, da te prodrejo globlje v ze­mljo, in v izlocke za prehrano mikoriznih gliv (boljša oskrba rastlin z rudninami in vodo). Le tako sta zagotovljena preživetje in trpežnost rastlin ruše v primeru po­manjkanja padavin. Iz ustvarjenih zalog si popasene rastline ruše lahko zagotovijo razvoj nove listne površine in nadaljujejo z rastjo. Tudi brsti za razvoj novih poganj­kov trav se nahajajo v listnih pazduhah, tik ob površju tal, da so na varnem pred pa-šnimi živalmi. Drevesa nimajo te sposobnosti, da bi ustvarjene asimilate v listih vsakodnevno premešcala v prizemne in podzemne dele, saj v razvoju niso bila izpostavljena tako pogostemu odvzemanju nadzemnih delov kot rastline ruše. Zato je tudi ustvarjanje prsti na gozdnih zemljišcih (odpadlo li­stje) pocasnejše kot na zemljišcih s trpe­žno rušo (stepe, prerije, pampe, mokrišca). Prav tako je na zemljišcu, pokritem s trpe­žno rušo, vec organske snovi ustvarjene v globljih plasteh zemlje zaradi odmiranja korenin po vsakokratni izgubi vecjega dela nadzemnih organov zaradi pašnih živali. Zato je z drevesno pašno rabo (DPR), ker je pod drevesi pasena ruša, mogoce vrniti v zemljo vec ogljika globlje v tla kot na ze­mljišcu z gostim drevesnim sestojem. Ker teh sprememb, ki se dogajajo v zemlji, nam ni dano spremljati na preprost nacin, tudi ta koristni ucinek, tj. višanje vsebnosti or-ganske snovi v globljih plasteh tal, pokrite s trpežnimi rastlinami pasene ruše, ni do-volj cenjen. Izkoristek vode iz padavin S povecevanjem deleža ogljika v zemlji se mocno poveca tudi njena sposobnost sprejemanja in zadrževanja vode v njej. Odmrli ostanki rastlin ruše (stelja), ki ostanejo na površini zemlje, preprecuje­jo izparevanje (evaporacijo) in odtekanje vode z zemljišc v jarke ter naprej v vodoto­ke. Vecja poroznost zemlje skupaj z izloc­ki korenin, ki so pomemben vir hrane za drobnoživke v tleh, vpliva na ucinkovitejše zadrževanje vode za nadaljevanje rasti ra­stlin ruše tudi v casu pomanjkanja dežja. Vse pogostejše suše in poplave v svetov­nem merilu so posledica porušenega kro­ženja vode v naravi, cemur je lahko vzrok tudi splošno uveljavljen nacin uporabe kmetijskih zemljišc. S spremembo nacina rabe obdelovalne zemlje in uvajanjem ob-novitvenega kmetovanja bi verjetno lahko vplivali tudi na omilitev napovedanih pod-nebnih sprememb. Nihce drug nima toli­ko možnosti, da vpliva na kroženje vode v naravi, kot ravno kmetijstvo; potrebno je samo uvajati in širiti tisti nacin, s kate-rim je mogoce doseci vecji ponor ogljika v kmetijska zemljišca. Samo s povecanjem vsebnosti organske snovi v zemlji za 1 % bo v njej zadržanih približno 225.000 li­trov vode/ha (Bryant, 2015). Vsaka enota organske snovi, ki vsebuje ogljik, lahko za­drži 14 enot vode. Povecevanje deleža or-ganske snovi v globljih plasteh tal tam, kjer ustvarimo razmere za uspevanje trpežne ruše, ima pri zadrževanju vode pomemb-no vlogo. Krave niso krive Trave so v enaki meri odvisne od pašnih živali, kot so pašne živali odvisne od trav.Številna gibanja in tudi kmetijski strokov­njaki prikazujejo živinorejo, predvsem go-vedo (prežvekovalce), kot glavnega krivca za prekomerno nabiranje TGP v ozracju. Pri tem pa povsem zanemarijo, da rejne ži­vali niso krive, temvec mi, ljudje, ker smo razvili in uveljavili tiste nacine njihove reje, ki so vezani na porabo fosilne ener­gije. Res je, da prežvekovalci izlocajo oglji­kov dioksid (CO2) in metan (CH4), ki vsak vsebuje en atom ogljika, ampak prežve­kovalec je samo clen v krogotoku ogljika. Prežvekovalcu že po naravi ni dana spo­sobnost, da bi ustvaril en sam atom oglji­ka, ki bi ga lahko izlocil v ozracje. Zelinje ruše, ki ga živali uporabijo v svoji prehrani, je pretežno (97,5 %) ustvarjeno s pomocjo fotosinteze in elementov, ki so pridoblje­ni iz ozracja (atmosfere). Tudi ogljik, ki se nahaja v koreninah rastlin, in tisti v iz­lockih korenin, ki je hrana za drobnoživ­ke v zemlji, je pridobljen iz ozracja. Torej rastlinojedih živali ne moremo kriviti za presežek TGP v ozracju, saj so bile te snovi od tam pridobljene. Pašna reja prežveko­valcev je zato v bistvu krožno gospodar­jenje z ogljikom. Seveda pa je drugace, ce je za pridelavo rastlin, ki bo uporabljene za krmo prežvekovalcev (oranje, gnojenje, košnja, siliranje, sušenje, uporaba FFS, prevozi), uporabljena fosilna energija. Ves ta ogljik, pridobljen iz fosilnih goriv, je preko prežvekovalcev sprošcen v ozracje. Ampak za na ta nacin povecane izpuste TGP in napovedane podnebne spremembe ne smemo kriviti prežvekovalcev, temvec je krivda na nas ljudeh zaradi izvajanja so-dobnih postopkov pridelave krme za živa­li, ki jih redimo. Za konec Rezultatov o tem, s katerim nacinom pašne reje je mogoce doseci najvecji ponor ogljika v tla, ni prav veliko. Težava je v tem, da pašne reje ni mogoce obravnavati kot nek dolocen sistem, ki bi ga bilo mo-goce veckrat ponoviti v cim bolj dorecenih (stabilnih) razmerah. Le z izpolnitvijo tega pogoja je namrec verjetnost dobljenih re-zultatov dovolj zanesljiva. Pašne reje ni mogoce ukalupiti v nek dolocen sistem, saj poteka v razmerah, ki se lahko iz obdobja v obdobje mocno spreminjajo (vreme, se­stava in rast ruše, vrsta in potrebe živali). Pašna reja je tisti nacin rabe kmetijskih zemljišc, ki se mora prilagajati spremem­bam, ki jih narekuje narava. V naravi pa od nas ljudi postavljeni sistemi slej kot prej odpovedo, ker v naravi prevladuje nered oz. kaos. Kljub temu je bilo ugoto­vljeno, da s pašo ob visoki gostoti zasedbe, kratkim trajanjem zasedbe in dovolj dol­gim presledkom pred ponovno pašo, da rastline ruše obnovijo in dovolj razvijejo splet korenin na trajnem travinju, znaša ponor ogljika (C) okrog 3,0 t/ha (Teague in sod., 2011). Ce je bila njiva spremenjena v pašnik, pa je ponor znašal celo 8,0 t/C/ha (Machmuller in sod., 2015). Pomembno je tudi, da je rastlinam ruše po vsaki rabi pu-šcene dovolj asimilacijske površine in tako se vezava ogljika nemoteno nadaljuje, da niti en sam dan ni izgubljen, da bo dose-žen cim vecji ponor ogljika v tla. Viri: Blanco-Canqui H., Lal R. 2004. Mechanisms of carbon sequestration in soil aggregates. Critical reviews in plant sciences, 23, 6: 481–504. Bryant L. 2015. Organic Matter Can Improve Your Soil’s Water Holding Capacity. NRDC Expert Blog. https://www.nrdc.org/experts/lara-bryant/organic-matter-can-improveyour­soils-water-holding-capacity. (13. 4. 2020). Chaplot V., Dlamini P., Chivenge P. 2016. Potential of grassland rehabilitation through high density-short duration grazing to sequester atmospheric carbon. Geoderma, 271: 10–17. Hamilton E., Douglas F., Hinchey P., Murray T. 2008. Defoliation induces root exudation and triggers positive rhizospheric feedbacks in temperate grassland. Soil biology and biochemistry, 40, 11: 2865–2873. Teague W. R., Dowhower S. L., Baker S. A., Haile N., DeLaune P. B., Conover D. M. 2011. Grazing management impacts on vegetation, soil biota and soil chemical, physical and hydrological properties in tall grass prairie. Agriculture, ecosystems and environment, 141, 3–4: 310–322. dr. Matej Vidrih in dr. Tone Vidrih Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani Samonakladalne prikolice Samonakladalne prikolice uvršcamo v del linije strojev za spravilo krme. Poznane so od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pri analizi ponudbe opazimo, da kupec lahko izbira med re-lativno preprostimi samonakladalnimi prikolicami manjše prostornine in med vedno bolj kompleksnimi samonakla­dalnimi prikolicami vecjih dimenzij. V Sloveniji samonakladalne prikoliceproizvaja SIP iz Šempetra v Savinjski dolini. Imamo tudi veliko ponudbe iz tujine, med katero so najbolj cenjene samonakladalne prikolice proizvajalcev iz nemško govorecega podrocja. Tudi na podrocju samonakladalnih pri­kolic se pojavljajo številne tehnicne no-vosti, ki omogocajo vecjo kakovost dela, lažje upravljanje, vecjo storilnost in bolj varno delo. To je še toliko bolj izrazito pri samonakladalnih prikolicah vecje prostornine. Nakup samonakladalne pri­kolice je ena vecjih investicij na kmetiji, zato vam v nadaljevanju clanka podaja-mo nekaj informacij o kljucnih delovnih sklopih in možnostih, ki naj bi jih pred nakupom pretehtali oziroma se na podla­gi njih odlocili za nakup stroja. Prostornina samonakladalne prikolice Samonakladalne prikolice uporabljamo za spravilo razlicno suhe krme. Pobiramo lahko svežo – zeleno krmo, uvelo krmo (za silažo ali za dosuševanje) ali suho krmo (seno). Pobiramo lahko tudi slamo. Zato nekateri samonakladalne prikoli­ce delijo glede na njihovo namembnost in velikost. Prostornina tovornega pro-stora samonakladalnih prikolic je od 16 m3 navzgor. Prostornino samonakladal­ne prikolice ugotavljamo po standardu DIN 11741. To je prostornina znotraj same konstrukcije nakladalnega prostora. Proizvajalci prostornino navajajo za zele-no – svežo krmo in za seno. Prostornina za seno je seveda vecja. Veliko proizva­jalcev podaja tudi prostornino brez tro­silnih valjev (razmetovalne naprave) in nakladalno prostornino pri srednjem (povprecnem) stiskanju. Skratka, ce že-limo ob nakupu primerjati prostornino samonakladalnih prikolic razlicnih pro-izvajalcev, moramo biti pozorni, na kak nacin proizvajalec podaja prostornino, saj nas v nasprotnem primeru lahko kaj hitro zavede. Stranice so obicajno iz profilirane plo-cevine (nekatere imajo plocevino prevle-ceno s plastiko). Za povecanje prostorni­ne nakladalnega prostora imamo lahko tudi zložljive stranske in sprednje povi­ške. Ta zgornji del nadgradnje je iz pre­micnega kovinskega okvirja z mrežo, ki omogoca nakladanje vecje kolicine krme z manjšo gostoto (seno). Pri odlocitvi za ustrezno prostornino samonakladalne prikolice moramo upo­števati številne dejavnike, kot so topogra-fija terena (nagnjenost in relief zemljišc), oddaljenost travnikov od kmetije, raz­poreditev, vrsta in velikost skladišcnih kapacitet na kmetiji, ce bomo samona­kladalno prikolico uporabljali pretežno za siliranje krme, pa tudi možne dolžine rezi. Izvedbe za delo na nagibu V vecini primerov so samonakladalne prikolice vleceni traktorski prikljucki, obstajajo pa tudi izvedbe, ki se namestijo na podvozje (šasijo) traktorjev transpor­terjev in imajo pobiralno napravo na za­dnjem koncu. Namenjene so za delo na vecjem nagibu. Za delo na nagibu proizvajalci ponuja­jo tudi nizkopodne izvedbe samonakla­dalnih prikolic, kjer je tovorna plošcad namešcena med kolesi samonakladalne prikolice. Te samonakladalne prikolice so obicajno manjše pro-stornine. Zaradi same konstrukcije je kolotek širši, težišce nižje in zato je z njimi pobiranje krme na strmini varnejše. Pogostejše in bolj zastopane so visokopodne samonakladalne prikolice, ki se uporabljajo v ravnih predelih. Samonakladalne prikolice postajajo vecje pa tudi težje. Za primerjavo med temi proizvodi strokovnjaki uporabljajo kazalnik specificne mase (to je masa prazne samonakladalne prikolice glede na njeno prostornino). Uporabnik mora biti pozoren zlasti pri samona­kladalnih prikolicah z veliko prostornino, da ne preseže skupne dopustne mase, kadar naklada svežo ali malo uvelo travo. Vlecno oje Vlecno oje je lahko pregibne izvedbe. S hidravlicnim cilin­drom lahko tako povecamo klirens pod pobiralno napravo, kar pride prav pri vožnji cez koritasti silos. Sam priklop je pri vecjih samonakladalnih prikolicah lahko tudi na kroglo-krogelni pri­klop (K80). Pogosto imamo obicajen obrocasti priklop. Krogelni priklop je namenjen za vecje vertikalne obremenitve (tudi do 4 tone), minimalna pa je tudi njegova obraba. Nekateri proizva­jalci ponujajo tudi hidravlicno vzmeteno vlecno oje (npr. Claas Cargos) ali blažilec sunkov (Pöttinger), kar omogoca bolj mirno vožnjo tako na cesti kot na travniku. Podvozje Ob nakupu samonakladalne prikolice imamo obicajno mo-žnost izbire razlicnih pnevmatik. Pri izboru moramo upošteva-ti nosilnost pnevmatike, ki je vezana tudi na skupno dopustno maso stroja. Paziti pa moramo tudi na tlacenje tal in varovanje travne ruše. Zaradi vedno hitrejših traktorjev je potrebno upo­števati tudi hitrostni indeks pnevmatike. Vecje samonakladalne prikolice so opremljene z dvojno ali tandemsko osjo. Najvecje samonakladalne prikolice imajo tri osi (tridem prikolice), hi-dropnevmatsko vzmetenje podvozja in kolesa, ki se obracajo v smeri vožnje. Pri vecjih dimenzijah pnevmatik se dvigne tudi težišce samo­nakladalne prikolice. To je lahko slabo, ce samonakladalno prikolico uporabljamo na nagnjenem terenu. Obstajajo tudi teh­nicne rešitve, kjer so na posamezni osi po štiri manjše pnevmatike. Tako imenova­ne hribovske variante za delo na nagibu (nizkopodne samonakladalne prikolice) imajo lahko dvojne pnevmatike ali pa so kolesa za vecjo varnost tudi gnana. Pobiralna naprava Namen pobiralne naprave je dviganje krme iz sveže redi ali uvelega ali suhega zgrabka. Vecina pobiralnih naprav na sodobnih samonakladalnih prikolicah je potiskane izvedbe, kar omogoca cisto pobiranje krme in preglednost nad po­biranjem. Pobiralna naprava mora zago­tavljati pobiranje krme brez izgub. Iz po­biralne naprave pride krma do pehal, ki morajo krmo transportirati v nakladalni prostor. Med transportom krme do na­kladalnega prostora se krma lahko zreže z napravo za rezanje krme. Za kakovostno delo samonakladal­ne prikolice je pomembno dobro pri­lagajanje pobiralne naprave reliefu tal. Oporno kolo na pobiralni napravi mora biti nastavljivo po višini. Nekateri pro-izvajalci ponujajo kot opcijsko opremo tudi dodatno kolo, namešceno za pobi­ralom, ki omogoca boljše prilagajanje na mehkih tleh. Pravilna nastavitev pobiral­ne naprave po višini omogoca pobiranje zgrabka brez izgub, istocasno pa varuje travno rušo in minimizira vnos necistoc. Pobiralna naprava pri nekaterih proizva­jalcih omogoca možnost nastavitve nale­žne mase preko vzmeti ali pa hidropnev­matsko. Pobiralna naprava mora biti nastavlje­na tako, da se vrhovi žbic v najnižji legi približajo do 3 cm k podlagi. Ce imamo valovite ali kamnite travnike, pa pobi­ralo bolj dvignemo. Praviloma je širina pobiralne naprave med 150 in 170 cm, vecji modeli samonakladalnih prikolic pa imajo tudi do 180 cm. Nekaj proizvajal­cev ponuja tudi širše pobiralne naprave (200 cm in vec). Široke pobiralne naprave omogocajo dobro pobiranje krme iz širo­kih in neravnih zgrabkov. Slabost širših Možnost odmika rezalnega sklopa omogoca lažje vzdrževanje (menjavo nožev). (vir slike: Krone) pobiralnih naprav je slabše prilagajanje tlom. Pobirala so lahko po višini gibljiva (tja do 200 mm) ali toga. Širina pobiralne naprave se meri od najbolj leve do najbolj desne žbice + 10 cm na vsako stran (po standardu DIN). Pehala Iz pobiralne naprave pride pobrana krma do pehal, ki krmo transportira­jo v nakladalni prostor. Danes prevla­dujejo krožna pehala (rotorji), pozna­na pa so tudi verižna in nihajna pehala. Krožno pehalo je boben, na katerem so v 7 do 9 spiralnih vrstah namešceni noži. Primerno je predvsem za pobiranje uvele trave, namenjene za silažo. Avstrijski pro-izvajalec Otto Gruber ima v nekaterih svojih samonakladalnih prikolicah dve krožni pehali (dva manjša rotorja), ki po­trebujeta manjšo pogonsko moc, ravna­nje s krmo pa je »nežnejše«. Za pobiranje suhega sena je najbolj primerno verižno pehalo, ki manj drobi krmo v primerjavi z nihajnimi oziroma krožnimi pehali. Rezalna naprava Vecina samonakladalnih prikolic omo­goca rezanje krme ob nakladanju v na­kladalni prostor. To je pomembno pred­vsem pri pripravi travne silaže, saj krajše rezano krmo bolje stlacimo oziroma lažje konzerviramo. Za rezanje imamo v tran­sportnem kanalu rezalno napravo z raz­licnim številom nožev. Noži so varovani z vzmetmi in se po prehodu kamna (ali ka­kega drugega tujka) vrnejo v izhodišcni delovni položaj. Za pripravo silaže je po­trebna rezalna naprava z najmanj 12 noži, za nakladanje sveže trave in sena pa je dovolj do 5 nožev. Samonakladalne pri­kolice, namenjene za siliranje, imajo pri krožnih pehalih lahko do 45 nožev. Od razmika med noži je tudi odvisna dolžina rezanice. Generalno se tudi locijo rezal­ni sistemi za dolgo krmo, ki imajo do 12 nožev, in rezalni sistemi za kratko krmo, ki imajo do 45 nožev. Teoreticna dolžina rezanja pri 45 nožih je 34 mm. Claas ima v ponudbi nože, ki imajo rezilo na obeh straneh in se po obrabi enega le obrne­jo. Pri nekaterih proizvajalcih se rezalni sklop lahko odmakne navzven in tako omogoca lažje vzdrževanje. Brušenje nožev je pomembno, saj vpliva na kasnej­šo kakovost krme in na potrebno moc za pogon. Nekateri proizvajalci ponuja­jo tudi avtomatsko brušenje nožev, spet drugi ponujajo specialne namenske na­prave za pravilno brušenje nožev doma. Letvasti transporterji Pehala krmo transportirajo v nakladalni prostor samonakladalne prikolice. Dno je lahko ravno, nekateri pa sedaj ponuja­jo naprej spušceno dno. Prednosti takega strgalnega dna so krajši potisni kanal za krmo, krma se lahko razrahlja prej, pa tudi vecja prostornina nakladalnega pro-stora. To varuje strukturo krme in zmanj­ša potrebno moc za pogon stroja. Letvasti verižni transporterji na strgalnem dnu so danes gnani hidravlicno, zato se lahko premikajo v obe smeri. Nekateri imajo tudi dvostopenjske hidravlicne motorje. Letvasti transporterji so pri manjših sa­monakladalnih prikolicah samo z dvema verigama, pri samonakladalnih prikolicah vecje prostornine, ki so daljše, pa s štirimi verigami. Letvasti transporterji pomikajo krmo proti zadnji steni. Ta se lahko hidravlicno odpira (dviguje) in tako omogoci razkla­danje tovora. Samonakladalna prikolica je lahko opremljena tudi z razmetovalno napravo. Ta je obicajno sestavljena iz dveh ali treh valjev, ki omogocajo enakomerno praznjenje krme iz samonakladalne pri­kolice. Dodatno je lahko samonakladalna prikolica opremljena tudi s precnim tran­sportnim trakom, ki omogoca transport krme v jasli ali na desno ali na levo ali pa na obe strani. To je uporabno tudi za pol-njenje puhalnika, ki pošilja krmo v senik ali dosuševalno napravo. Nekateri proizvajalci imajo premicno sprednjo stranico, ki omogoca samovo­znemu silokombajnu nemoteno polnje­nje samonakladalne prikolice od spredaj. Upravljanje samonakladalne prikolice Samonakladalne prikolice upravljamo danes standardno preko elektrohidra­vlicnega upravljanja. Komandna oma­rica s stikali se namesti v kabini traktor­ja. Sodobno upravljanje je danes preko upravljalnih terminalov. Ti so lahko od proizvajalca samonakladalne prikolice. Ce pa imamo ISOBUS povezavo, potem lahko uporabljamo tudi traktorski termi­nal (racunalnik). Avtomatizacija dela Samonakladalne prikolice so lahko opremljene z razlicnimi senzorji, ki omo­gocajo bolj avtomatizirano delo oziroma boljše ravnanje s krmo. Na krožnem pe­halu lahko s senzorjem merimo navor na rotorju in na osnovi izmerjene obremeni­tve rotorja se optimizirajo nastavitve dru­gih delovnih sklopov na samonakladalni prikolici. Senzor je lahko na sprednjem zgornjem ali zadnjem delu nakladalnega prostora za meritve naloženosti krme in aktiviranje in izklop verižnih transpor­terjev v nakladalnem prostoru, ko je to potrebno. Nekateri proizvajalci ponujajo tudi samonakladalne prikolice, ki imajo že vgrajen tehtalni sistem za meritve mase tovora. Programiramo lahko tudi postopke oziroma zaporedje opravil, ki se avtomatsko izvajajo pri obracanju samo­nakladalne prikolice na koncu travnika. mag. Tomaž Poje Kmetijski inštitut Slovenije Kmetovanje v Avstraliji Že dalj casa sem si želel odpotovati v Avstralijo in kot agronom sem spo­znati predvsem njihovo kmetijstvo. To pa clovek najbolje izkusi preko dela na tamkajšnjih kmetijah. Odpotoval sem sredi marca 2019, kmalu po uspešno zakljucenem visokošolskem študiju agronomije na Biotehniški fakul­teti v Ljubljani. Pred odhodom sem moral pridobiti Work and Holiday vizo, ki mi dovoljuje, da v Avstraliji ostanem tri leta, ce vsako leto delam nekaj mesecev na po­deželju ne glede na gospodarski sektor (kmetijstvo, turizem ...). Glede vize ni bilo posebnih težav, je pa trajalo nekaj mese­cev, da sem pridobil vse potrebne doku­mente. Po prihodu v zahodno Avstralijo sem zacel iskati delo in ga po nekaj dnevih dobil na približno 2.500-hektarski polje­delsko usmerjeni kmetiji. Na kmetiji živi sedemclanska družina, poleg treh odra­slih še štirje otroci, ki še hodijo v šolo. Na kmetiji sta redno zaposlena le lastnik in še en delavec. V casu setve in žetve najamejo še eno osebo. V tem obdobju se dela dva­najst ur na dan šest dni v tednu. Zacetek pomladi v Evropi predstavlja v Avstraliji ravno zacetek jeseni, kar pomeni zace­tek setve. Posejali smo 800 ha jecmena, 1200 ha oljne ogršcice in 500 ha pšenice. Na kmetiji sem ostal dobra dva meseca. Pred setvijo sem vecino casa vozil valjar rastlinske odeje (roller-crimpler), s kate-rim sem zdrobil stebla oljne ogršcice, ki je bila predhodno poškropljena z glifosatom. Setev je direktna. Zaradi težav s sejalnico in pomanjkanja padavin smo morali po­novno posejati 400 ha oljne ogršcice. Na kmetiji pridelujejo vse brez namakanja, tako da so popolnoma odvisni od pada­vin. Lanska žetev 2019 je bila podpovprec­na prav zaradi pomanjkanja dežja. S koncano setvijo se je zakljucilo tudi moje delo na kmetiji. Privošcil sem si pocitnice in malo daljše popotovanje po Avstraliji, nato pa se lotil iskanja nove službe. V septembru sem zacel delati na živinorejski kmetiji v zahodni Avstraliji v bližini mesta Busselton. S kmetijo se pre­življa petclanska družina, poleg staršev še osnovnošolec in dva srednješolca. Na kmetiji je zaposlenih šest ljudi, obicajno pa jim pomagata še dva popotnika, ki do-bita brezplacno nastanitev, ne pa tudi pre­hrane. Urna postavka za delo na kmetijah znaša 25 avstralskih dolarjev. Kmetija ob-sega približno 700 ha in imajo 1000 mol­znic. Hlevov, kot jih poznamo v Evropi, v Avstraliji ni, živali so zunaj vse leto. Imajo vrtece molzišce – rotolaktor, kjer molze­jo 60 krav naenkrat. Povprecna mlecnost po kravi znaša 22 litrov na dan. Obicajno smo z jutranjo molžo priceli ob štirih zju­traj, s popoldansko molžo pa ob štirinaj­stih. Vsaka molža je obicajno trajala štiri ure. Imajo štiri telitvene sezone s po 250 telet. V oktobru, ko se je zacela telitvena sezona, smo bili zelo zaposleni, saj smo imeli poleg vsakodnevnih opravil, kot so molža, prestavljanje krav v credinkah, na­pajanje telet, postavljanje ograj, zatiranje plevelov, vzdrževanje strojev, še približno 10 telitev. V enem dnevu je bilo celo 19 telitev. Telitvena sezona se obicajno za­kljuci v enem mesecu. Telicke napajajo z mlekom enkrat dnevno. Vsa teleta ostane­jo na kmetiji do starosti 6 mesecev. Nato jih preselijo na drugo kmetijo blizu mesta Esperance (oddaljeno približno 750 km), ki je v lasti istega kmeta. Mesec dni pred zacetkom telitvene sezone vse breje telice vrnejo nazaj na kmetijo. Krave osemenju­jejo umetno, seksiranega (spolno sortira­nega) semena še ne uporabljajo. Pašna se­zona traja od sredine marca do novembra. Velikost credinke je 35 ha, v eni credinki pa imajo 500 krav. V ruši pašnika prevladujejo ljuljke, detelj je malo, saj veliko dognojujejo z dušikom. Vsakic, ko je popaseno, dodajo 60 kg N/ ha, kar pomeni da v pašni sezoni porabijo 300 kg N/ha. Poleg z mineralnimi gnojili gnojijo seveda tudi z gnojevko, ki se nabe-re po cišcenju molzišca in cakališca, ven­dar nadzora, kam in koliko gnojijo z njo, ni. Z gnojevko gnojijo le nekaj pašnikov, tako da so leti po moji oceni mocno pre­gnojeni. Glede onesnaženja vodnih virov z nitrati se ne obremenjujejo. Tudi glede toplogrednih plinov se ne govori toliko kot v Sloveniji. Nekaj težav imajo z zara-šcanjem grmovja na pašnikih, saj so le redko pokošeni. Pašnike dosejujejo pravi­loma vsaka tri leta, kar je odvisno tudi od stanja travne ruše. Z novembrom se je zacelo spravilo trav­ne silaže. Vecino meseca sem vozil zreza-no zelinje z njiv. Hektarski pridelki so pri­merljivi s slovenskimi. Kmetija je dobro strojno opremljena. Poleg treh traktorjev s 120–150 KM imajo na kmetiji še silažna kombajna (Class Jaguar 940), s katerima opravljajo tudi strojne storitve. Tako smo veliko delali tudi na sosednjih kmetijah. Najdlje smo se odpravili na 450 km od­daljeno kmetijo in tam ostali teden dni. Vožnja s traktorjem in prikolico do kme­tije je trajala deset ur. Ce je bilo septembra (ob zacetku pomladi) še vse zeleno, je bilo v decembru že vse ožgano in rjavo, pole-tje pa se ni niti dobro zacelo. Od poljšcin, ki jih pridelujejo na tej kmetiji, namakajo samo koruzo od setve v zacetku decem-bra do žetve v sredini marca . Proti koncu novembra smo priceli živino krmiti. V Avstraliji je ravno obratno kot v Sloveniji, saj živino krmijo poleti, ko zaradi suše nic vec ne raste. Za prej opisano credo smo tako vsak dan pripravili 32 t travne silaže, 6 t sena, 14 t koruzne silaže in 5 t krmne mešanice (jecmena, pšenice in oljne ogr­šcice). Travno in koruzno silažo pridelajo na kmetiji, seno, slamo in žito pripelje­jo z druge njihove kmetije blizu mesta Esperance. Razmerja v med sestavinami v obroku se tudi precej spreminjajo glede na razpoložljivo krmo. V decembru mi je lastnik ponudil delo še na drugi, vec kot 600 kilometrov odda­ljeni kmetiji blizu mesta Esperance, na ka­teri vzrejajo telice oziroma redijo pitance. Po obsegu njivskih površin je kmetija šti­rikrat vecja, saj ima kar 2800 ha in na njejpa redijo 1200 glav goveda. Še pred nekaj leti je bila na obmocju kmetije velika plan-taža dreves evkaliptusa, ki so jo spremenili v pašnike in polja. Na kmetiji imajo 1800 ha pašnikov in 1000 ha njiv, na katerih pridelajo jecmen in pšenico za vse živali na tej kmetiji, presežke odpeljejo na prvo kmetijo s kravami molznicami ali pa pro-dajo. Vecino goveda redijo za meso, pribli­žno 120 najboljših telic pa, kot že omenje-no, pred vsako telitveno sezono pošljejo nazaj na kmetijo z molznicami za obnovo crede. Delavnik na kmetiji se zacne ob sedmih. Najprej pregledamo napajalnike in rezervoarje za vodo. Vsak drugi dan ocistimo napajalnike v ogradi. Sledi kr­mljenje in prestavljanje živali. Popoldneve vecinoma postavljamo nove pašne ograje, saj se kmetija še vedno povecuje, pomagal pa sem zgraditi še dve novi krmilni mizi ali t. i. '' feedlota''. Tako imajo na kmeti­ji sedaj štiri krmilne mize, pri katerih je prostora za 480 živali. V ogradi imajo 340 glav crnega angusa in 140 glav crno-bele­ga holštajna, križanega s crnim angusom. Krmni obrok za 480 živali je sestavljen iz 4425 kg pšenice, 4200 kg silaže, 40 kg mineralov in 800 kg slame. Prirasti živali zadnja dva meseca pred odhodom v klav­nico znašajo od 2 do 2,5 kg na dan. Mlajša živina, ki ni v ogradi, dobi poleg paše še silažo in nekaj slame. Vsak teden je po­trebno zmleti 31 t pšenice. Živali prispejo na kmetijo po dopolnjenih šestih mesecih starosti in ostanejo leto in pol. Telice dva­krat osemenijo umetno, tretjic pa spustijo za 14 dni še bike pasme angus. Na kmetiji je veliko dela tudi s cepljenjem živali in re-zanjem rogov. Kar nekaj težav imajo z bo­leznijo ''pink eye'', ki se najpogosteje poja­vlja pri mladem govedu, in ce jo odkrijejo prepozno, povzroci slepoto. Bolezen pov­zroca bakterija Moraxella bovis, ki ima vec sevov. Bakterija proizvaja toksin, ki napa­de roženico in veznico ocesa ter povzroci vnetje in razjede. Vsako leto imajo tudi nekaj poginov zaradi kacjih pikov. Zaradi razlicnih naravnih danosti je težko primerjati slovensko in svstralsko kmetijstvo. Kljub rasti kmetij v Sloveniji intenzivnost pridelave oziroma prireje zaradi omejujocih dejavnikov najbrž ne bo nikoli takšna, kot je Avstraliji. Zato mi je kot Slovencu veliko bolj všec domace kmetijstvo in njegova trajnostna naravna­nost. Ce pa gledamo izkljucno z agronom­skega vidika, je kljub zahtevnim pridelo­valnim pogojem in težkim delovnim raz­meram možnosti za zaposlitev in zaslužek mladih ljudi v Avstraliji neprimerno vec. Matevž Stare, dipl. inž. agr. in hort. (VS) V lanskem oktobru smo se že se­demindvajsetic srecali strokovnjaki s podrocja travinja, pridelave krme in živinoreje na redni letni skupšcini. Gostovali smo na sedežu Triglavskega narodnega parka na Bledu. V okviru strokovnega dela skupšcine smo prisluhnili štirim predavateljem. Najprej nas je sprejel dr. Tomaž Kralj, ki nam je predstavil kmetijstvo v okviru TNP in kje s stališca parka prihaja do naj­vecjih težav. Izpostavil je konflikte kme­tijstva s pašo divjadi in napadi medveda in volka. Ker je paša grbinastih travnikov prepovedana, so kmetje vecino grbinastih travnikov poravnali z namenom izboljša­nja možnosti strojne obdelave površin. Nekaj grbinastih travikov se že zarašca s smreko, le malo jih je v idealnem stanju. Poleg grbinastih travnikov je predstavil še pozdole in visoko barje, ki ju kot po­sebni vrsti tal na obmocju parka obrav­navajo kot naravno dedišcino. Naslednja predavateljica, ga. Marija Kalan iz KGZS – Zavod Kranj, je predstavila kmetovanje nekoliko širše, saj zavod pokriva kme­tijstvo na obmocju sedemnajstih obcin. Kar 78 odstotkov kmetijskih površin na obmocju zavoda pokriva travinje, zato je osnovna usmeritev živinoreja. Trendi pa so podobni kot na obmocju drugih zavo­dov ali celo izrazitejši. Število kmetij se je od leta 2000 zmanjšalo za dobro cetrtino (27 odstotkov), tudi število kmetij, ki od­dajajo mleko, se je vec kot prepolovilo. Prirejena kolicina mleka na kravo pa se je povecala s 5.500 na 7.023 litrov. Z in-tenziviranjem prireje mleka, intenzivnej­šo rabo travinja in gnojenjem s tekocimi živinskimi gnojili se na dolocenih kme­tijah pojavljajo težave z zaplevljenostjo ruše predvsem z nitrofilnimi vrstami (re-grat, šcavje, krebuljice). Na drugi strani pa se na strmih, težje dostopni travnikih vse bolj opušcata košnja pa tudi paša. Strinjala se je s predhodnikom in pouda­rila, da se poleg tehnoloških težav sooca­jo tudi s precejšnjimi škodami po divjadi. Poleg rastlinojede divjadi in velikih zveri je omenila še divjega prašica. V zvezi z grbinastmi travniki, ki so bili osrednja tema tokratne skupšcine, je poudarila, da ukrep Grbinasti travniki uveljavlja le še pet kmetij. Dr. Klemen Eler z Biotehniške fakultete nas je seznanil z neugodnim stanjem vecine travniških habitatnih tipov. Predstavil je znake upadanja bio­diverzitete, vezane na travnike, in neka­tere nove pristope k zagotavljanju biotske raznovrstnosti na kmetijskih površinah (habitat banking, land sparing, land sha­ring). Izpostavil je, da gre za kompromi­sne rešitve, ki niso optimalne, predvsem pa ne zagotavljajo ohranitve vrst, ki so že sedaj na rdecih seznamih. Primerjal je tudi ucinke paše in košnje na sestavo travne ruše ter poudaril, da so podob­ni, ne pa enaki. Vecjo heterogenost ruše lahko dosežemo s pašo, vendar je ta odvi­sna od tipa živali, obtežbe, zasedenosti in zacetka paše v sezoni. V zadnjem preda­vanju nam je dr. Jure Cop z Biotehniške fakultete predstavil poudarke iz lanskega združenega simpozija Evropske travniške federacije (EGF) in Evropskega združenja za žlahtnjenje rastlin (EUCARPIA), ki je bilo na na Tehniško-naravoslovni vi-soki šoli v Zürichu. Po strokovnem delu in krajšem premoru je sledila skupšcina DTS, kjer smo predsednik, blagajnik in clan nadzornega odbora predstavili svoja porocila. Tokratna skupšcina je bila tudi volilna. Sestava razlicnih organov dru­štva ostaja skoraj enaka, spremenila se je le sestava nadzornega odbora, ki ga sedaj sestavljajo: Lidija Diklic, Ida Štoka in Cvetka Bunderla. Po strokovnem posve­tu in skupšcini nas je terenska svetoval­ka Tilka Klinar vodila do jezera Kreda v dolini reke Radovne in Gogalove lipe. Pri lipi nas je pricakala gospodinja s pecivom in nam povedala marsikaj zanimivega o kmetovanju ter nacinu življenja v tistih krajih nekoc, najvec pa o samem dreve­su, ki so mu še do sredine prejšnjega sto­letja obsekovali veje, ki so jih cez zimo pokladali drobnici. Obseg debla znaša 6,3 m, visoka pa je skoraj 24 m. Ocenjena starost tega naravnega spomenika držav­neka pomena je med 380 in 450 leti. Za konec smo si ogledali grbinasti travnik, ki je v upravljanju TNP. Prijetno druže­nje smo nadaljevali s kosilom v gostilni Psnak v Zgornji Radovni. dr. Branko Lukac Kmetijski inštitut Slovenije 27 PEKomenda, Potok pri Komendi 12, 1218 Komenda PESlovenskaB str ca, Trgovska ulica , 2310 Slovenska Bistrica