LETNIK XXVI. ŠT. 9. VSEBINÄ. Stran Dekla Ančkam Spisal F. S. F inž g ar. (Dalje) 321 Fragmenti iz »Trentarskega študenta«. Zložil Josip Lovrenc it • ..... 327 S poti. Piše Izidor Cankar. (Dalje). . . 329 Zdravnik dr. Marka Grbec (1658—1718). Spisal Viktor S te ska. (Konec) .... 337 LvItalia futurista. Spisal Ivan Gruden. . 333 Par dni ▼ Švici. Spisal dr. V. Sarabon. (Konec).............341 Friderik Ozanam. Piše Ändr. Kal an. (Dalje) 344 Razvoj novejše slovenske pisave pa Lev- Cev pravopis. Spisal dr.A. B r e z n i k. . 348 Škrjančki. Spisal Alojzij Remec. . . . 352 Monogram Kristusov iz rimske Emone. 359 Stran Slike. V areni. . . /...........321 Jos. Vrbanija: »Ave Caesar, moriturite salutant!« 323 R. Griepenkerl: Konstantin Veliki izda milanski edikt .....i. ........ 325 Konstantinov slavolok v Rimu ...... 329 Konstantinov krst ...........336 Cesar Konstantin Veliki.........340 ThorwaJdsen: Umirajoči lev v Lucernu . . . 341 Bernina hospic. ...........343 V Aljaževem stolpu na Triglavu.....349 Pravosodna palača vWashingtonu .... 351 Kristusov monogram iz rimske Emone . . . 359 »Dom in Svet« izhaja 25. dne vsakega meseca. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov s Ändr. Kalan, kanonik, Ljubljana, Marijanišče. Urednik: dr. Evgen Lampe. — Založnik in lastnik: KatoL Bukvama. — Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani Naročnina: 10 K, za dijake 7 K, za Ameriko 3 dolarje, za Italijo 13 lir, za Nemčijo 11 mark. Sprejema lastništvo in upravništvo v Katoliški BukvqrnL V ARENI. DEKLÄ HNCKÄ. Napisal F. S. Finžgar, MrO®* anez je peljal drva po Globeli, Voz je fflflp cvrkal in se stresal po tokavastih ko-nJQtjSfö lesnicah. Hlapec je šel za njim in bič mu je veselo pokal, da se je razlegalo po bregovih, »Bog daj srečo, Janez!« Izza grma ga je ogovoril kajžar Anton, Ančkin oče, ki je zategnil samotežen voziček v visoko praprot ob poti, da se je ognil težkemu vozu, »Kam, oče, kam ?« se ga je razveselil Janez in postavil dolgi bičevnik na tla, »Tri mrežnice stelje imam tamle za Vragov-cem, pa sem rekel, ko smo omlatili, da jo potegnem domov. Takole se trudimo kajžarji, ti pa take konje!« »Je-ha-a,« je zavpil Janez za vozom, da sta konja obstala, Anton je gledal, kako sta dvignila glavi in potresla z grivo, »Lepi živali, res. Ali nista moji, oče. Več je vreden Vaš voziček, ker je Vaš, Vi delate sebi, mi hlapci pa drugim. To je tisto,« »I, no, vedno tudi ti ne boš vlekel za druge,« Anton je pogledal izpod obrvi, Janez je zardel in brskal z bičevnikom po cestnem prahu. Obema je za hip potekla beseda, Anton je potegnil voz iz praproti in dejal: (Dalje.) »Seveda, tako je. Če nimaš, je hudo, če imaš, ni brez križa,« »Oče,« je stopil Janez predenj, pogledal po cesti gor in dol in plašno nadaljeval: »Oče, sama sva, vprašati Vas moram, saj veste, kaj mislim,« »Mina mi je pravila. Ne vem, kako bi,« Kajžar je skomizgnil z rameni. »Oče, po pravici Vam povem, iz kraja jo potegnem, če jo obljubite komu drugemu,« »Kaj bi tisto! Nobenemu rajši kakor tebi. Ampak pomisli , . ,« Anton je pomel s palcem in kazalcem ter žalosten pogledal Janeza, »Ali sem kaj vprašal za to, oče ?« se je Janez vzravnal pred Antonom, Kajžar se mu je nasmehnil, »Janez, moška je ta beseda in lepa je. Tudi jaz nisem za Mino nikoli vprašal, kaj in koliko bo imela. Ampak z veliko družino je trpljenje. Pomisli,« »In veselje, oče ! Kdo je, ki bi mogel kaj opo-nesti Vašim otrokom? Ali ni to veselje?« »V božjih rokah so,« je rekel kajžar Anton in ves vesel je bil, »Torej, Janez, nä roko, med nama ostani!« Anton se je ozrl naokrog, držal Janezovo desnico in potem nadaljeval šepetaje: »Tisoč ji bom dal, tisoč, zavoljo tebe, ker si vreden tega. Toda molči in počakaj še tri leta. Ančka se izuri pri Moka-rici, nekaj prisluži in obresti se tudi nakapajo,« Janez je stiskal začuden in vesel očetovo desnico in jecal: »Oče, preveč, imate še druge, bova že sama --—.« »Kar sem rekel, sem rekel. Molči in poča-kajta tri leta.« »Tri leta,« je vzdihnil Janez, ki je prej vse misli obrnil na doto, »Tri, najmanj tri. In če si prebereš, nobene zamere, Z Bogom, Janez,« Oče se je vprl v voziček in odšel po Globeli. Janez je gledal za njim in videl samo njegov upognjeni hrbet, zakaj glava se mu je povesila kakor v težkih skrbeh. Ko se je Anton skril za robidovje, je Janez stekel za vozom in pognal konja. Po Globeli se je razlegalo pokanje koles ob osnike, Janez je stopal za vozom spočetka zamišljen, nato se je zasmejal, prijel z obema rokama koprivec in počil s tako silo, da se je utrgal bič in zletel preko ceste v vodo. Zvečer tistega dne je Mokarica oponesla možu, ko sta se spravljala spat: »Ali si jih videl nocoj ?« »Takole me veseli. Dobre volje družina je kakor milost božja. Ali veš, Janez je že kupil telico.« »Kakor sem naprej vedela! Ali nisem pravila, da moški sami sebe ne poznate. Janez — brez Ančke, seveda.« Mokar ni nič ugovarjal ženi, zakaj take volje je bil, da si je zapalil smotko in hodil ob postelji gor in dol ter se šalil z ženo kakor razposajen fant, »Mamica,« se je naenkrat ustavil. Tako je nagovoril ženo, kadar je bil najboljše volje, »Do-mlatili smo, ali greš v nedeljo obiskat strica Jerneja ? Vesel bo naju.« »Saj res. Vreme je in jeseni ne bova utegnila.« »Pa s kolesljem greva, ne po železnici,« »Kakor hočeš. Samo, če ni predaleč za konja,« »Predaleč ? No, Rigo kar preplava to pot. In cesarska cesta! Komaj da komatiček nese — voz teče sam,« »Dobro, koj jutri spečem šarkelj, ti preskrbi vina. Stric Jernej se bo od veselja usekaval,« V nedeljo po rani maši sta sedla Mokarja na voz; on je naročal Janezu, ona je ponavljala Ančki, kar je bilo treba za kuhinjo, ko ji je zavijala kolena z zeleno plahto. Ko je Rigo cepetaje pretegnil, se je še ozrla gospodinja: »Le modro, gospodar in gospodinja,« in jima požugala s prstom ter se nasmehnila in jima pomežiknila, Janez in Ančka sta obstala na dvorišču, Mokar se je na ovinku, ko je segel po biču, okrenil in ju pogledal, nato sunil s komolcem ženo in rekel važno: »Prilika! Skoro napek se mi zdi takole.« »M, ne skrbi. Saj Janez ni Miha.« »Ni, seveda ni,« je zamrmral Mokar in nato sta oba molčala ter se hitro vozila skoz vas. Med desetim opravilom je bila Ančka sama v kuhinji, prvič, odkar je služila. Dekli in hlapca so bili v cerkvi, Janez je imel opravka v hlevu. Vsa vas je praznično molčala, iz dimnikov se je lahno kadilo, tuintam je zadišalo z ognjišča po cvrtju. Pri fari je pozvanjalo. Gospodinje varuhinje so se ob zvonjenju prekrižale in krotile nagajive otročaje, ki še niso razumeli zvona, Ančki je šlo na smeh, tako se ji je zdelo zalo, ko je sama gospodinjila. Bele rokave si je visoko zavihnila, ruto je imela zavezano zadaj, da ji je čepela, kakor avbica na lepo počesanih laseh. Celo mamino naročilo je prekršila in na svojo roko pristavila boljšo jed, da ne bi kdo izmed poslov rekel, češ, skoparila je in nas cedila, da bi se priliznila gospodinji, hinavka. Ko je odzvonilo povzdigovanje, je vstopil Janez. Golorok je bil, polikani rokavi so se svetili, kastorec je imel nekoliko postrani, ob rožastem telovniku mu je bingljala težka veriga in srebrn konjiček se je zibal na njej. »No, gospodinja, ali boš kaj presolila?« »Če mi boš ti dosti gledal na prste, nič ne rečem, da bi ne,« Ančka je prestavljala težek lonec in se ni takoj ozrla. Ko je pa pogledala Janeza, je tlesknila z rokami in se zasmejala, »Oj, kakor ženin!« Nato je vprla roke v boke in ga pomerila. »No, kaj mar nisem ženin?« Ančka ga je gledala in še nikoli se ji ni zdel tako zal. Janez je stopil k njej in ji položil roko krog vrata, »Pozdravljena, nevesta!« Ančka je sklonila glavo na rožasti telovnik, ali samo za hip. Hitro je odvila njegovo roko z vrata in ga hvaležno stisnila za roko, kjer se je svetil njen prstan, »Če bova tako kuhala, potem ne bo samo presoljeno, ampak bo tudi prismojeno,« Zvonko se je nasmejala in stopila k ognjišču, Janez je pa sedel na stolec in gledal njene kretnje, JOS. VRBÄNIJÄ: »AVE CAESAR, MORITURI TE SALUTANT!« njene drobne roke, ki so neprenehoma begale od lončka do lončka. »Ančka,« je začel počasi, ko je ves vznemirjen prekinil molk. »Danes ti razodenem nekaj, česar ne uganeš.« Ančka se je ozrla čez rame in ni nič rekla. Le hitreje je mešala prežiganje v kožici, »Vem, da ne uganeš,« Spet je premolknil in se začel igrati s konjičkom pri verižici, »Povej!« je izpregovorila Ančka in v glasu je bila slutnja in hrepenenje, »Z očetom sem govoril,« »Z našim ?« »Z Vašim in vse sva se domenila,« Ančka je zardela, žlica, s katero je mešala, ji je padla iz rok. Hitro se je sklonila ponjo, še hitreje je priskočil Janez in razkrilil roke, jo objel in šepetal: »Si že moja, vsa moja, samo moja?« Ančki je žlica spet zdrsnila na tla, oči so ji zažarele in se vlažile, rdeče rože na Janezovem telovniku so ji zamigotale pred očmi in samo jecljala je: »Saj veš, saj veš,« Od fare se je oglasil zvon, Ančka si je popravila ruto, Janez je zažvižgal po preddverju, kakor majev kos v vrbi. Pri obedu je bila vsa družina izborne volje. Dekli sta pripovedovali, kako je stari cerkvenec uhljal otroke, ki so barantali za podobice med kaplanovo pridigo, Lukec jim je pripovedoval zgodbo o tistem svetniku, ki so ga pajki zapredli, da ga niso dobili sovražniki. Ko je Ančka postavila na mizo tretjo — vtihotapljeno jed — so se vsi še bolj razveselili in hvalo dajali ,novi' gospodinji- Te pohvale je bil Janez tako srečen, da je poklical Lukca, mu stisnil goldinar in ga poslal v krčmo. »Boljšega naj da! Hitro teci — in ne ubij !« Trčili so, Janez in Ančka prva, z Mihom nazadnje. In še tedaj ga Ančka ni pogledala in je zadela, kakor nalašč, tako nerodno s kozarcem, da se je polilo. Miha je zazeblo do srca, postavil je na mizo in ni pil. »Janez, v Retje gredo nekateri, ali smem popoldne z njimi?« »Kamor hočete, vsi smete iti! Nisem siten gospodar,« Janez je pogledal Ančko, pogled je ujel tudi Miha in ga je razumel- Takrat mu je šinila hudobna misel v glavo. Kaj hitro je družina opravila v hlevu in kuhinji, Potem so storili, kakor jim je dovolil Janez: Špela je šla k omoženi sestri, Reza k materi, Lukec se je napotil v hrib nastavljat jerebom zanke, Miha pa v gostilno- Edino Ančka je šla k nauku, Janez je varoval. Dobro temačno je že bilo, ko se je vrnila Špela, za njo Reza in zadnji Lukec z raztrgano hlačnico, Janez ni rekel nikomur žal besede. Sam je vrdeval, napajal in pokladal ter žvižgal židane volje. Ko so odmolili po večerji rožni venec, je stopil Janez sred hiše, iztegnil levo, iztegnil desno roko, zazehal in si pokril kastorec, »Veste kaj, ves dan sem bil kakor privezan, vi ste se veselili. Sedaj stopim h krčmarju med može, da zvem, kaj so sklenili v srenji. Vi pojdite počivat in zaklenite mi,« Ob zadnji besedi je pogledal Ančko, ki je povelje in pogled razumela, in je odšel. Dekli sta posedeli v kuhinji pri Ančki, ki je pospravljala in potem krpala Lukcu raztrgano hlačnico. Obe dekli sta bili zgovorni in veseli, kakor redkokdaj, in sta na dolgo pripovedovali, koliko merijo v pas praščki pri sestri in kako je plenjala pšenica na Rezinem domu, Ančka je skrivaj pogledavala na uro in se bala, da ni vedela, zakaj. Ko je prišila krpo, se ji je začelo zdehati, da je Špela skoro huda vstala in ji zamerila: »U, zaspanka! Pojdiva, Reza!« Ančka je šla za njima z lučjo v vežo, zaklenila velika vrata, jima voščila lahko noč in se vrnila na zadnje duri. Tamkaj je prijela zapah, da ga zarine. Toda kakor bi bil skoz zaprta vrata pogledal Janez s tistim pogledom, ki je naročal: Zaklenite, tako se ji je zdelo in roka je obtičala na zapahu in zapah se ni premaknil. V njej se je dvignilo nepoznano hrepenenje, luč v roki se ji je tresla, desnica je popustila zapah in vsa plašna je Ančka zbežala v kamrico. Tamkaj je postavila luč na mizo in sedla na skrinjo. »Moj Bog, kaj je to!« Roko je pritisnila na srce, ki je burno klju-valo. Začela je moliti. Ali besede so tekle vse hladne in prazne, da je je bilo sram take molitve in je nehala moliti ter naslonila laket ob končnico postelje, si podprla glavo in ždela trudna in zbegana. Kakor motoroge pri mlinskem kolesu, po katerih se poceja pršanje vode, so se vrtele zabrisane slike pred njo: Janez ženin — z ble-stečimi rokavi in z rdečo žido za klobukom, kaj-žica na hribcu, v njej bela kamrica, v kamrici visoko nastlana postelja, svatje, harmonika in hrup, vriskanje zaplečnikov — in v izpovednici za linico siva župnikova glava in višnjeva ruta, izza katere se čuje šepetanje: »Beži, beži, otrok R'GRIEPENKERL: KONSTANTIN VELIKI IZDÄ MILANSKI EDIKT. (Slika v avstrijski gosposki zbornici.) moj nedolžni!« in Mokarica na vozu, ki se ji smehlja, in ko ji žuga, ji pomežikuje in Mihove kvante, grde in ostudne, da so jo bolele, kakor šibe. Ančka je dotipala svetinjico na prsih in jo stiskala, kakor bi otrok prijel v strahu za materino krilo, ter jo je vpraševala: »Kajne, Janez je tako dober, Janez ni tak? Ah, tako ga imam rada, da se mi blede . . .« Tedaj je v veži nekaj zadrsalo in zašumelo. Ančka je vztrepetala na skrinji. Nato je počila kljuka pri kuhinjskih vratih, Ančka je planila kvišku in je hotela zakričati — tedaj se je že odprla kamrica, Janez se je smehljal na pragu, izpod ogrnjenega suknjiča je dvignil steklenico vina in ga držal proti luči. »Ančka, nocoj ga morava — nocoj na najino srečo!« »Kako si me prestrašil!« Ančka je vzdihnila in sedla na skrinjo, Janez je postavil vino na mizo. »Ali nisi vedela, da pridem?« »Kako bi vedela ?« je rekla in mu ni upala pogledati v lice, Janez je sedel k njej na skrinjo in se smehljal, Beli zobje so gledali izpod navihanih brkov, suknjič mu je zdrsnil z ramen, ko je poiskala njegova roka njenih rok, in sladko, kakor ni še nikoli, je rekel: »Anček, kako lepo lažeš ! Saj si me čakala!« Ančka ga je pogledala izpod temnih obrvi, »Ali si huda?« Ančka mu ni odgovorila, samo odkimala mu je, »Prinesi kozarceAVince je sladko, nalašč zate, za neveste,« Natočila sta, trčila, se spogledala in izpila, »Čakaj!« Ančka je odprla skrinjo ; velik kos šarklja se je zasvetil v njej, »Prigrizni! Vidiš, tega sem čisto sama spekla in mama so rekli, da bi ga ne bili bolje.« Janez je ugriznil in jedel, »Ali mi ga boš kdaj privoščila, ko bova tam-le gori — v beli kajžici ?« »Kadar ga boš zaslužil,« »O, potem bom jedel samo šarkelj!« »Ne verjamem. Obetaš, seveda, vsak obeta, potlej vse pozabi,« »Ančka, zaprmej — —« Dekle mu je pritisnilo roko na ustnice, »Ne kolni in ne prisegaj!« »Kakor rečeš, kakor ukažeš. Ne bom klel in ne bom prisegal — pijva, nevestica!« Janez je vrgel od razposajenosti klobuk v strop in šel točit, »Močno je to vino,« je opozorila Ančka, ki ji je lice gorelo od prvega kozarca, »Močnejši smo mi. Ha, Ančka —,« Janez jo je dvignil pod strop, kakor otroka. Nato sta pila, prigrizavala šarkelj, ura je pa tekla. Ko je Janez šel natočit zadnji čaši, se je nekoliko opotekel. Toda ne on, ne Ančka se nista tega ustrašila; zasmejala sta se. Po zadnjih čašah sta se oba kakor zresnila. Strmela sta na belo steno, obeh misli so bile strnjene, molčala sta, a sklenjene roke so se dobri-kale in pogovarjale, Tuintam sta prekinila molk in govorila šepetaje, kakor bi ju bilo nečesa groza. Oba sta čutila, da se nekaj maja in ziblje, da pada nanju izpod stropa kakor črna, mrežasta perot. Niti tega nista opazila, da lučka pojema, da komaj še brli. In preden sta se zavedla, se je dvignil zubelj še enkrat, vztrepetal in ugasnil. Vse je za-migotalo po sobi v zadnji jasnini; bela kamrica se je zavila v črno noč. Ko je odbilo polnoči, se je nekdo pod Ančki-nim oknom zakrohotal. Satan mu je posodil usta in glas. Janez je skočil kvišku in hipoma stal sredi sobe. Niti lahko noč ni rekel Ančki, Izmuznil se je iz sobe tatinsko in prvič v življenju ga je bilo groza, Vežna vrata so zadrsala polehko, nato je k njim pritapljala Ančka v mrzli vročici, otipala zapah in ga zarinila, Omahovaje je šla nazaj v noč, dotipala se spet do postelje, legla in v brezčutni omotici zaspala, kakor bi se pogrezala in padala v globočino. Janezu se je zdelo, da je videl bežati črno senco čez vrt. Ali ni ga mikalo za njo. Po prstih je šel čez dvorišče — in izginil v hlevu. Že se je svitalo, ko se je Ančka prebudila. Spoznala je, da se ni odpočila in da je zmučena kakor od trpljenja. Obsedela je na postelji. Glava jo je bolela, v prsih jo je žgalo, Strahoma je dvignila oči k podobi ob postelji. Gledala je; njene oči, široko razprte, so strmele : groza je lila s podobe, Prečista je imela glavo nagnjeno, vsa žalostna, Ančka ni dvignila prstov do žegnančka; planila iz postelje, zbegano je zrla po sobi, zagledala čase, zagledala steklenico — pekočina v duši se je razpalila v silen ogenj, koleno ji je klecnilo, zgrudila se je k postelji in kriknila; »O Marija, o Bog, o moj Bog!« (Dalje,) FRÄGMENTI IZ »TRENTÄRSKEGÄ STUDENTÄ«. Zložil Josip Lovrenčič. UVODNA BESEDA. Od vzhoda do zahoda ima čas peroti in večnosti ga dan za dnem odnašata v objem: kar je že enkrat bilo, več ne najde poti v življenje naših dni — vse je ko kaplja, ki se v pesku razgubi! Spomin ostane? O, spomin je nebogljeno dete, zaman v besedi govori in joče, nihče ga trajno pripoznati noče: umira, ko poganja prve in najlepše cvete! — Zamislil sem se v prošlost naših gor, ki jim pravljičnega življenja zor je dolgo svetil in v prsih želje čudesne in hrepenenja netil, in videl sem: že zadnja kaplja v pozabnosti se pesek nam potaplja. Ah, da! Železna kača z rdečimi očmi, tam v davnih dneh prorokovana, se vije, grize v gore in jim pije kri pravljic, v vsakdanjost vsa zaverovana . , . Iz mojih misli jih ne more! Globoko v srce jih je začrtala mladost s sanjavo roko in dala ž njimi svetel mi spomin na moje gore! Vam, moje gore, vzdihi zemlje do neba, vam moja pesem, ž njo vašo slavo naj vaš sin raznesem: vso vašo prošlost vklešem vanjo ljubeče, kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca! — ROJSTVO. Zlata obla solnce je vtonilo za gorami in iz črne zemlje se je vzpela lepa majska noč, modra ptica, in je razmahnila vsepovsod ogromna svoja tiha krila: sladko se pod njimi drami sanj tisoč v zadovoljnomirnih gnezdih gorskih koč. Triglav, tisočletja stari in častitljivi očak, strmi, v misli zatopljen pred se in vidi: tudi Trenta spi. Spi! A ena koča le še bdi: dvoje okenc v noč svetlobo meče, koča čaka vdano tihe sreče . . , Zdaj, zdaj v njej se prvo dete porodi! Zdaj! Glej: meglica — tako more v noč pričarati edino maj — dvignila se je ob živo šumljajoči, bistri Soči in kot lepa misel pluje k tihi koči, kjer še dvoje golobjih oči, dvoje okenc, v noč žari. Obvisela je nad hišico meglica in iz nje izvile so se Rojenice tri, lepe, ko da bi mesečino pile in bi solnčni žarki s snežnimi kristali jim tančice bele stkali . . , Prva Rojenica pesem je zapela, struna srebrna ne bi tako zvenela: »Dete, oj dete, oj dete mlado, v gorah življenje te čaka lepo! V gorah boš živel, v gorah osivel kmet, gospodar, srečen vsekdar! —« Druga Rojenica pesem je zapela, zlata struna bi tako ne zazvenela: »Drago dete, ljubo dete, le mladost v gorah ti zacvete: klic hrepenenja v zarji življenja zvabi te po učenost in te k oltarju pripeke, v sveto veselje! —« Tretja Rojenica pesem je zapela, struna solnčnih žarkov bi tako ne zazvenela: Dete, dete! Lepo in težko in težko in lepo ti bodi življenje, kakor nikomur ni še bilo: Hrepenenje bodi tvoje — hrepenenje je trpljenje! Hrepenenje bodi tvoje — v hrepenenju je kal slasti! Hrepenenje bodi tvoje — v hrepenenju je nemir! Hrepenenje bodi tvoje — hrepenenje te vpropasti! In dom: dom bodi ti povsod in bodi ti nikjer! In dasi sam, imej otroke: čuda, ki jih skriva gruda, in tajnosti, ki jih preteklost je rodila, in tajnosti, ki jih v prihodnosti bo solnčna luč dojila, ko jim življenje daš in pred strmečim ljudstvom jih priznaš, in še se ti ne umiri srce, s premrzlo roko moja sestra ti oči zapre! — Ko končala s svojo pesmijo prorokovanje tretja Rojenica, vse tri spet sprejela bela je meglica . . . Na poti v noč jih z lučjo razsvetljenih okenc je pozdravljal jok: Rojen je bil otrok! — — — POGODBA. Večerni mrak se skozi okno gnete v ponižnost štirih sten, med njimi se gosti in pije luči kri in mrtvotiho svoje sanje plete. Na postelji leži scholar oblečen vznak, oči so trudne — v dnevu videle bi mrak — sen kličejo, da bi preslepil glad. Sna ni. Glad ko razjarjen gad, v vse ude grize, siče strup, še misli že strupi obup — — Izpile sence so že davno luč. V temo je dvanajst vdarcev bronastih prišlo; ko čakajoč drug drugega so tajnostno brneli, scholarju zadnje misli so razvneli: — O Bog, o Bog! In še ni konec časa — spet svoj krog začne od kraja! če se že čas pomlaja, daj, da mu jaz odmrem, daj, da oči zaprem in k Tebi grem! — — — Ni misel še dogovorila se do konca in soba je vzžarela, ko da solnca krvavega se v njo je luč razlila. Scholarju je neznana sila povrnila moči. Ko v prazno luč strmele so oči, začul je glas — ni slišal še enakega nikdar: — On noče tvoje smrti, o scholar, On hoče, da trpiš in se trpeč življenja veseliš — si zadovoljen s tem, scholar? — In v rdečo luč rdeč smeh se je razrasel, od poda se do stropa in od stene se do stene pasel trenutke tri in je zamrl ko da sam sebe se je zbal in se požrl. Scholarju bledi je zbledel obraz, vse ude mu prevzel je mraz in glas mu bil je trepetlika, ko skoz plot blestečih zob se razcvetelo je vprašanje: Kdo si? v sobo tiho kakor grob, — Kdo sem? — ki Ne mi geslo je vseh gesel, ki Ne mi veslo je vseh vesel in nosi me povsod čez morje — imenujem ga: človeški rod — — In kaj bi rad, zanikujoči duh? — vprašanje drugo šlo je do nevidnih uh. — Obiskal sem te; hočeš — te trpljenja rešim: telesni ti in tvojih misli glad utešim za zdaj in za vselej! Samo pogoditi se morava poprej. Svoj živi dan se ne skesaš, če se zapišeš mi in dušo mi prodaš! — Scholarju v sencih je začelo biti, ko da narastli so možgani zviti in nimajo v črepinji več prostora. In zadnjega pomisleka zavora se skrhala je ob veliki želji! — Zapišem se ti in prodam. Vtolaži glad, ki ude mi mrtviči, vtolaži misli: daj naj bodo ptiči in bo jim prosta pot, kamor bi rad, in jaz — še jaz naj ž njimi bom povsod in naj nad elementi bom gospod! — — Želel si — vse se ti zgodi, pogodbo še podpiše naj mi tvoja kri! — Iz luči v roko je scholarju bel priplul papir in na papirju ležal je rapir. Scholar je vzel papir, z rapirjem roko ranil in kapljo krvi pod pogodbo kanil. Takrat — sred sobe se je vzobličil nič: odet v žareč škrlat je pred scholarjem stal hudič: — Spoznajva se obraz v obraz — Glej, to sem jaz! — Z desnico segel je scholarju v desno, čez prste mu je palec svoj užgal in v dlan mu štirih prstov znamenje je dal in spregovoril votlo resno: — Dokler ta znak na tvoji roki bo črnel, kar poželiš — boš vse imel! — Na okno je potrkal mladi dan. Hudič se ga je zbal in se prelevil v nič. ^ »I -2 vv^i KONSTANTINOV SLÄVOLOK V RIMU. S POTI. Piše Izidor Cankar. M i 1 a n o. odličnejša moška dušna nezmožnost, raz-um, si z zvijačo nič ne pomaga. Kajti E^lielj kadar mi pravi prijatelj: »Poznam Vaše nazore o narodni umetnosti, toda jaz sem drugega mnenja«, mislim samo prvi trenutek na to, da ga je treba poučiti, izkušam samo prvi hip urediti svoje misli o narodni umetnosti, toda v naslednjem si že stopim za hrbet, pogledam čez svojo in prijateljevo glavo ter vidim, da tudi on stoji za svojim hrbtom in da pravi: »Ne poznam Vaših nazorov o narodni umetnosti in bi jih rad zvedel.« Tedaj si pravim: »Torej mu jih moram razodeti, da jih ne bo verjel.« Precej potem si stopim drugič za hrbet in vidim, da si stoji tudi prijatelj dvakrat za hrbtom in da mi pravi: »Ne poznam Vaših nazorov o narodni umetnosti; govorili boste torej resnico, da bi me zapeljali v rmoto.« In jaz si pravim: »Moj prijatelj je umen človek, torej moram lagati, da mi bo verjel.« In ko si stopim tretjič za hrbet, vidim, da se je tudi moj prijatelj potrojil in da se mi smeje : »Saj vem, da nimate nobenih nazorov o narodni umetnosti, toda zvedel bi rad, če jecljate,« Ko to vem, bi ga lehko takoj ukanil, če bi ga mogel. Tako se požiramo med seboj kakor dve ogledali, ki si visita nasproti; gledamo si jasno v (Dalje.) prazno "perspektivo duše, kajti naša zvijačnost se ravnotako pravilno lomi, kakor svetlobni žarki, in je torej nepotrebna. Ko je navadna laž postala smešna, ker si sam nastavljam preveč zank in pasti, da bi ne videl tistih, ki mi jih je nastavil prijatelj, ko niti z resnico ni več mogoče resnice prikriti in postavim niti s tem, da si s krvjo na-mažem prste, ne morem dokazati, da nisem morilec, in ko niti drugotna laž ne more več zakriti resnice, je najbolje, da ostanemo pri čisti resnici ali pri prvotni laži ter da si ne stopamo več za hrbet. Kakor nam gre, ne more iti več dolgo dalje; naša zvijačnost je pri koncu, ker je brezkončna. Vidim pa, da je pri ženskah drugače. Če me prijatelj vpraša, kaj delam, mu moram odgovoriti, da dobro piše, in če bi hotel vedeti, kdaj se bo poročil, vprašam, kako mu tekne gostilniška hrana. To je logično. Toda če prijateljici pripovedujem, kako sem hodil na Golico, mi reče : »O seve, čas mine, ljubezen je večna,« in če ji govorim o Mac-chiavelliju, mi seže v besedo in pravi: »Ne bodite predrzni, gospod; vsakdo ve, da je moderna literatura slična romantiki.« Njih ogledalo ni ravno, prva slika je že začrtana in vsaka naslednja veliko bolj, perspektiva nerazumljiva. Mi smo z ne-močjo svoje zvijačnosti pokazali, da nam je razum opešal, ko se je poostril, kakor je oko bolno, če je dalekovidno, toda tam se je nagon pokvaril in je sedaj kakor od vetra presukan kažipot, kakor raztrgano strašilo sredi njive, ki v njem gnezdijo vrabci, kakor zakonik pisan od zločincev, ali kakor vešča, ki je sedla na ugasel svetilnik. Vidim tudi, da je gorje, če zadene bolan razum ob pokvarjen nagon. Vidim, da Fritz ne bo pisal Karli razglednic, kakor jih pošiljajo korporali pericam, in da se bo uničil. Mi 1 a no. Ko sem bral danes pod galerijami večerne časopise, sem slišal pri sosednji mizi dva človeka hrvaško govoriti. Eden je odhajal in je že stal. Imela sta obadva nenavadne klobuke in nenavadne obraze, kakor jih imajo vsi slabi pisatelji in slikarji. Tisti, ki je še sedel, je rekel: »Kaj mi prihajaš vedno z istim? Stokrat sem ti rekel, da sta razumljivost in nerazumljivost relativna pojma, in povej tistemu svojemu prijatelju, ki mojih pesmi ne razume, da se zemlja tudi takrat suče, kadar on spi, in ga vprašaj, če sta bila nebo in solnce šele takrat ustvarjena, ko ju je obsvetila luč njegovega rojstva? Ali Danteja zato nerad berem, ker je slab pesnik, ali ker ne znam italijanske zgodovine? Kako.naj jaz prikrajam svoje misli po tistih, ki jih tvoj prijatelj nima? In če ima katero, je toliko časa ne bom respektiral, dokler imam sam boljšo pri roki. Skliči vse markerje in ti bom izjavil pred pričami: Če bi moral svoj prazniški cilinder natekniti oslu na glavo, ne bom prerezal cilindra, ampak bom oslu odstrigel ušesa. In kar se drugega tiče, ne morem spoznati, da so pesmi izključno sredstva za prebavo, po-mirjevanje živcev in povzdigo narodne zavesti. Bil je tak čas in bo morda zopet; takrat bom zopet mislil, da so velike reči velike, kakor sem sedaj prepričan, da so najmanjše najznamenitejše. Lepo te prosim, pusti me, da svoje osebne zadeve uredim, preden se lotim skupnih, in ti sveto obljubljam, da bom namesto o jasminu prepeval o Balkanu, kakor hitro bom narod tak jasno čutil v srcu, kakor čutim jasmin pod nosom. Moj Bog, saj se ti ne mudi tako! Potrpi samo še za eno besedo o pohujšanju. Vem, da sem grešnik, toda ko bi ne hotel biti pošten človek, bi pisal drugače ali bi sploh ne pisal, Za-peljivec je, kdor si mazili lase, svileno obleče in natakne hrepeneč pogled ter reče: ,Mladina, tako se bližaj ljubezni!' in ne jaz, ki capin bežim po cesti v zasmeh ljudem ter kličem: ,Mladina, od ljubezni prihajam!' Sploh pa mislim, da mladina še vedno ni edino merilo slovstva, kajti , , ,« »Nazdravje,« mu je podal znanec roko, »Nazdravje,« je odgovoril sedeči mož, »Povem ti pa, da je vsaj ta stara primera resnična: Pesem je kakor vlačuga; eden gre mimo, drugi se ustavi, zaničujeta jo pa obadva, ki svetu z veliko bridkostjo ponuja svoje revno veselje.« Kdo sta bila tadva moža in kako se je pogovor začel ? Zveze mi niso popolnoma jasne. Kako različni so nazori o umetnosti! Mislim, da najde dandanašnji vsaka misel svojo glavo, M i 1 a n o. Davi sem še ležal v postelji (prva jesenska svetloba je prihajala skoz okno in lahna zavesa se je napihovala od uličnega hladu), ko je Fritz stopil v sobo in mi sedel k nogam. Lica so mu bila pegasto zardela, kravata mu je visela poševno in obleka mu je dišala po različnih tujih vonjih. Bilo ga je žalostno gledati takega v mirni jutranji svetlobi; tudi veseli, stekleni lesk njegovih oči je bil žalosten, »Ali nisi spal nocoj?« sem ga vprašal. »Nasprotno. Bil sem vso noč izredno buden.« »Kaj si počel ? Saj si rekel snoči, da greš po predstavi domov.« »To in ono, vse mogoče reči so mi dale opraviti, Zložil sem pesem in jo komponiral. Ali jo hočeš slišati?« Del mi je kazalec na nos in se nizko sklonil ter deklamiral, kakor bi pripovedoval anekdoto: »Po cesti grem in slišim svoj korak in sem vesel, da ga sam ne odmevam. Moj korak bije ob okna visokih hiš, ob zatohlo spanje, polno pozabe, tam notri, ob mučno bedenje, ki živi od bridkosti, ob nebo in zvezde na njem. Slišim svoj korak in vse drugo, kako odmeva. tudi tvoj večni odmev slišim, moj Bog, le sam ne odmevam. Slišim glasove vesoljstva iz lastne bolečine in jih ne motim.« (Bilo je nekaj podobnega, kar je pripovedoval. Opažam, da si je današnje pesmi prav tako težko zapomniti, kakor je težko ekscerpirati moderno znanstveno knjigo, tudi najboljšo.) »Ali je pesem dobra?« me je vprašal Fritz; videl sem, da mu je vseeno, kaj odgovorim, »Nič več ne vem, kaj je poezija. Imel sem jo vedno za nekaj prazniškega,« »Za nekaj nadzvezdnega, preljubi ? Ne za vi-zionarno osvajanje Neosvojljivega, temuč za slavnosten govor o stvareh, ki jih vsi poznamo, najdražji ? Za riman shod beraških misli, ki se sicer klatijo po vsej deželi ? Za ritmično dirko javno-znanih starcev ? Ali pravzaprav za dišeč šopek cvetja z domačih livad? Pa da boš potolažen: Moja pesem je slaba, čeprav bi jih mnogo reklo, da ni lepa.« (Fritz se je malokdaj hvalil, dasi je poln napuha, ali morda prav zato, toda kadar je rekel, da je zložil dobro pesem, je bila dobra,) »In kaj naj pomeni: Po cesti grem in slišim svoj korak in sem vesel, da ga sam ne odmevam?« »Še nikdar nisem bil tako srečen kot nocoj, Guter, (Pa ne misli, da ti bom pravil komentar k pesmi, kajti pesem sama je komentar človeka,) Od tistega časa, ko so me prvič zabolele zvezde, ko me je vse bolelo: tema in luč in vse knjige in vse slike in vsake tuje oči. Morda še veš, kako je, ko deček dorašča ?« Legel je na divan, razpel roke in zaprl oči; še nikdar nisem prej videl, da bi si bil dovolil tako izrečno lirsko pozo, »Deček, ki dorašča!« Spomnil sem se lastne mladosti, »No, vidiš. Bil sem tedaj kakor struna, ki napeta trepeta dan in noč ter tiho brni- Zadnja leta sem si vsako uro očital, da sem zapravil to zmožnost trepetanja in da ne slišim več skrivnostnega brnjenja čiste bolečine. Ali sem ti pravil, kdaj sem prvič rekel: Ljubil bi?« »Ne vem,« »Bil sem s starši na počitnicah v majhnem trgu na Bavarskem, Tedaj sem kadil prve cigarete, pisal prvo dramo in sem imel hofmajstra, ki je bil komaj leto dni starejši od mene in je danes najbrže še vedno tako otroški, kot sem bil jaz tedaj. Ob večerih sva hodila na kolodvor, kakor je v majhnih trgih navada, gledat vlak in ljudi; že tedaj sem ljubil nagle izpremembe in vrvenje neznancev. Mislil sem si: ,Eni gredo sem, drugi tja; kako jim je pri srcu?' Enkrat sem šel na peronu mimo črno oblečene ženske; oči so ji sijale izza pajčolana ,kakor mesečina', ,Kdo te je žalil', sem jo vprašal s pogledom, ,človek ali r.soda?' Ko sem šel drugič mimo nje in me je pogledala, sem si dejal: ,Ljubil bi te, da bi te branil vsega hudega in ti dal vse dobro,' Bilo mi je, kakor bi mi roka, ki jo ljubim, stiskala srce v prsih; zaihtel bi od sladke bolečine. Ko sem šel tretjič mimo nje, in me je pogledala, so mi stopile solze v oči. ,Hudo je živeti; umrl bi,' sem mislil. ,Hudo je živeti; najrajši bi umrl,' je rekel moj hofmajster glasno. Ko je vlak odhajal, je stopila k oknu; midva sva obenem pozdravila; zamahnila je z robcem; midva sva šla počasi za vlakom, dokler jo je bilo videti. Spominjam se kakor danes, da ji je na ovinku oblak dima za-kril obraz. To je čas čistih bolečin. Ko sem se vračal s hofmajstrom skoz gozd domov, sem videl med vejami prve večerne zvezde. Rekel sem si: ,Zdaj se prikazujejo, opolnoči bodo svetile z vso močjo in zjutraj zatonejo! Bilo mi je neskončno težko. Na pašniku spodaj so pastirji kurili ogenj, njega medli žarki so prodirali skoz listje. Zadel sem ob kamen z nogo, da se je zakotalil navzdol, ,Ob koliko debel bo udaril, kje bo obstal? Kaj si bo mislil, komur se ustavi pred nogami ?' sem si rekel. Bilo mi je neskončno težko. Padel mi je list na roko; zaostal sem in ga poljubil, ,Dajte mi ognja, da prižgem cigareto,' sem rekel hofmajstru. Segel je v žep in mi ponudil škatlico ; poropotal je z žveplenkami, kakor delajo skoro vsi kadilci, kadar jih izročajo, ,Kako zamolklo pojo,' sem si rekel; ,vsaka stvar ima svoj glas; žveplenke, ki so določene, da pogore, pojo kakor krsta,' Tak je deček, kadar dorašča. Ves je ranjen.« Spomnil sem se lastne mladosti. »Vse mu odmeva,« sem rekel, »Vse mu jasno odmeva, dokler se ne vpraša: Zakaj odmeva in odkod? kak je ta odmev? Jaz sem se jel veliko prezgodaj tako izpraševati in s prvim vprašanjem so se čisti odmevi izpremenili v nejasno bučanje. Ne vem, ali je vsakemu človeku sojeno, da se sam zabode v srce. Ko sem prvič rekel bolečini: stoj, da te vidim, je izginila, in ko sem ji dejal: vrni se, da te vidim, je ni bilo nikoli več. Kadar sem se vprašal: zakaj sem vesel? nisem bil več vesel. Čakati sem hotel z merilom in drobnogledom, kadar pride, pa ni prišlo. Toliko časa sem degeneriral, da sem prišel do nadčloveka ; nisem znal biti ne vesel, ne žalosten, in bi se najrajši sam pljunil iz ust, Moje življenje je bilo tako strašno prazno, brez vsebine; kar je bilo človeka v meni, je ležal zapečaten v zadnjem predalu pisalnika poleg prvih rokopisov in mladostnih pisem. Toda nocoj sem se odpečatil,« »Ali si bil s Karlo ?« »Da, škodoželjni pravičnik, govoril sem z njo, psihološki konjederec. Govoril sem z njo. Genialno me je žalila,« »Res ?« »Zakaj ne vprašaš naravnost: kako ?« Sedel je in me motril s polzaprtim očesom, kakor je bila njegova navada, kadar je hotel koga pregledati, »Ko sem šel potem sam skoz prazne ulice, sem se hotel vrniti, da ji poljubim obedve roki in rob krila. Z bičem mi je prerezala vezi, ki sem se bil sam z njimi zvezal. Ali veš, da sem po sedmih letih čutil zopet enkrat, kakor deček, ki dorašča ? Bolečina mi je pela v srcu kakor trepetajoči zvok srebrne fanfare in nič nisem vprašal, kako, odkod ? Molil sem in Boga hvalil, da se me je usmilil in mi dal zopet okusiti čisti napoj bolečine. Svet je bil v meni, tako me je žgalo v srcu,« »Vse to je nezmiselno, Fritz. Če bi te resnično bolelo, bi ne zahvaljeval Boga, Pusti Karlo.« »Jutri grem še z njo v gledališče.« »Doma ostani,« »Nikakor, mein Liebling, in ti pojdeš z menoj. Potem sva to reč končala. Ali boš kmalu vstal?« »Takoj ; preden boš ti legel,« »Ne, najdražji. Le umil se bom, potem grem v Brero, Danes bi se upal spreti z Michelangelom,« H kosilu je prišel izredno dobre volje, zdrav in svež, le obraz mu je bil ponočnjaško zardel, »Ester mi je pisala, preljubi,« Bil sem slabe volje; tudi sem bil naveličan večnih vesti brez novic, »Saj ti piše večkrat,« »Ali se ti je kaj neprijetnega primerilo dopoldne? Preberem ti samo uvod; je dobro pisan,« Nagnil se je preko mize in šepetal: — Kakor je bilo v prejšnjih pismih preveč razglabljanja, tako je v zadnjih preveč ljubezni. Praviš, da me vidiš vsak večer v mraku in vsako jutro v prvi svetlobi (ali je to samo podoba, ali si se res navadil zgodaj vstajati?), da vidiš z zaprtimi očmi moje zapestje kakor zasneženo planjavo, po kateri teko mnoge vijoličaste reke, in da čutiš puh mojega obraza, če iztegneš roko v zrak. Ne morem ti povedati, predragi, kako me vse to vznemirja; čudno tesno mi je, kadar tako govoriš. Ali si mi nezvest in imaš slabo vest ? Ali me res ne ljubiš, kakor si nekdaj govoril, in se hočeš z besedami zanesti v ljubezen? Tolaži me le to, da se bova prihodnji teden videla v Florenci; sedaj se sama več ne spoznam, kako je med nama. Sama sem izgubila ravnovesje, ker so tvoje primere pregorostasne, v njih nenavadnosti je kakor kapljica cinizma, Ali jih rabiš zaradi njih samih, zaradi mene ali zaradi sebe ? Najboljše bi bilo prvo, najhujše zadnje, — »Ester je pametna. Rad bi govoril z njo,« »Pametna? Čudovita je v svojem miru,« je rekel Fritz in je spravil pismo v žep, »Zaslužila bi, da bi jo vzljubil kdo drugi. Toda jaz bi ga zadavil,« »Ni verjetno. Ležal bi na divanu in bi govoril o čisti bolečini,« »Misliš? Kadar ji pišem, mi je vse megleno v glavi od ljubezni, Včasi mislim, da moje življenje brez nje nima cilja,« »Včasi?« »Ali sem rekel: včasi? Moj Bog, ne muči me. Jaz ne vem nič,« Mil ano, Proti večeru je stopil v mojo sobo že napravljen za gledališče. Njegovemu skladnemu telesu se je smoking dobro podajal. Prsi so mu bile pod trdim vzboklim naprsnikom še širše in pas še vitkejši, Preča sredi glave je bila začrtana kakor z ravnilom, »Pohiti, Čas je,« je dejal in si popravil kravato pred ogledalom. »Kaj igrajo danes?« Imenoval mi je italijansko dramo, ki je tiste mesece zelo slovela, »Bral sem, toda gledat ne grem. Mučno mi je, kadar vidim te reči na odru, V njih ni reda,« »Kompozicije pač, kakor pravi kritika?« »Torej kompozicije,« »Čim več je je, tem slabše,« »Red je torej po tvojem slabost ? Ko dramatik pograbi kos kaotičnega življenja, ga suvereno zgnete kakor lončevino, mu da črto in simetrijo svojega duha, ustvari iz mrtve tvarine živ organizem ter tako posnema vsemogočnost in vsemodrost Stvarnika, dela slabo, ker tako dela? Jaz bom verjel v kompozicijo,« »Toda ko bi bila kompozicija stvarstva taka, da bi bila tvoji kratkovidnosti red in ne kaos kakor je, ali bi bil Stvarnik še Stvarnik ? In če bi poveličani pregledali in doumeli ta red ne prvo sekundo, ne prvih tisoč let, ampak prvih bilijon let, ali bi mogli hvaliti Vsemogočnost in Vsemodrost? Blasfemija je, če primerjaš dramatskega računarja z Onim, ki v kaosu razodeva svoj red. Kaos je nadred.« »Nisem primerjal načina in zmožnosti, le končni efekt; ta je pri obeh red.« »Da, mož neobrezanega uma, toda kdor ustvarja dozdevno kaotično, se bliža tudi načinu. Bil si večkrat pred Lionardovo Večerjo, Že prej si vedel, kako je zgrajena; da se vsi deli med seboj podpirajo in dopolnjujejo. Kompozicija je popolnoma jasna, sicer bi je ne razlagala vsaka knjiga, kot jo. Povej mi, kakšen je bil prvi vtisk Večerje,« »Velikanski,« »Ali ne trdiš preveč? In drugi in tretji? Ko si prvič že prehodil isto miselno pot kot Lio-nardo ?« »Slika je vendar dobra,« (Spomnil sem se, da me v tretje res ni več zanimala,) »Moj Bog, dobra! Dobra! Pa bila bi lehko boljša, če bi ne bila modrost Lionardove kompozicije tako jasna, tako mehanična skoro, V tej skrajni urejenosti je mnogo laži, ki si jo je umetnik dovolil svojemu stvarništvu na ljubo. Za naše oči je vse življenje preveč kaotično, in če ga izkušamo umetniško urediti, je ta red potvara. Zato mi jenjaj govoriti o ekspozicijah, viških, pe-ripetijah, katastrofah in drugih sredstvih, ki z njimi izkušamo svojo nezmožnost pobožanstviti. Napravi se!« Hodil je z dolgimi koraki po sobi gor in dol; iz žepa je bil vzel korobaček in z njim žvižgal po zraku in postelji, »Rekel sem ti, da ne grem. Kaj boš z bičem ?« L'ITÄLIÄ FUTURISTfl. Spisal Ivan Gruden, §l|^uturizem je najmodernejša literarna šola, ki se je začela v Franciji in se prvotno pečala pravzaprav samo z literaturo, zadnje čase pa je razširila svoj delokrog tudi na slikarstvo (kubizem), glasbo (orfizem) in kiparstvo. Mnogim že beseda futurist samo na sebi ne ugaja. Dva »u« in končni -ist zvenijo nekam hudobno in porogljivo; toda futuristom je to vseeno; oni hočejo označiti svojo umetnost kot umetnost prihodnosti (1'arte delFavenire), Sicer pa o besedi še pozneje. Dne 11. februarja 1909 smo imeli priliko čitati v pariškem listu »Figaro« — Le manifeste du fu-turisme (futuristični manifest). Poglejmo si najbolj kričeča mesta; »Hočemo ljubezen do nevarnosti, navajenost energije in predrznosti.« »Pogum, smelost, upor bodo bistveni elementi naše poezije,« »Hočemo slaviti agresivno gibanje, mrzlično nespečnost, letalni korak, smrtni skok, zaušnico in pest,« »Pesnik mora biti razsipen v ognjevitosti, sijaju in milodarnosti, da pomnoži entuziastični ogenj za prvotne elemente. Samo v boju je lepota. Nobeno delo ne more biti dovršeno (chef-d'oeuvre), ako nima agresivnega značaja,« »Poezija naj se »To je zadnji argument za Karlo, če vsi drugi ne bodo držali,« »O čisti bolečinar! Rabil ga ne boš, razen morda za primero,« »Prisegam ti, da jo udarim, če si ne bom znal drugače pomagati. Napravi se,« »Rekel sem ti, da ne grem.« »Ali si se že tako osamosvojil? Sčasoma boš še popolnoma značajen,« Stopil je še enkrat pred ogledalo, »Mislim, da izgledam kakor dompteur. Ali nisem malce smešen? Bog s teboj, najdražji,« Slišal sem še, kako je zunaj ozmerjal vratarja, ker ni bilo voza pred hotelom. Ko to pišem, je Fritz v gledališču, Milano, »Ali si rabil bič snoči?« »Ga ni bilo treba. Prvo dejanje si je grizla ustnice, v pavzi je šla domov, da se izjoče.« Fritz je danes pust in izgubljen, »Pojdiva vFlorenco; meni se vse gnusi,« pravi. — razumeva kot silen napad proti neznanim močem, katere treba prisiliti, da padejo na kolena pred človekom,« »Mi bomo opevali velike množice, razvnete v delu, v zabavi in uporu; peli bomo o revolucijah v modernih mestih, o tresljajih po-nočnega žara v arsenalih in o ladjedelnicah, razsvetljenih z velikimi električnimi lunami; opevali bomo požrešne postaje, ki požirajo kadeče se kače, tvornice, privezane na oblake z zvitimi žicami njih dimov; mostove, ki kot velikanski gim-nasti jezdijo na rekah, bliskajočih proti solncu nožev lesket. Peli bomo o pustolovnih parnikih, ki zasledujejo obzor, širokoprsne lokomotive, ki topotajo po tračnicah kot orjaški jekleni konji, obrzdani s cevmi, v poletu drseče aeroplane, ko-jih propeler buči kot zastava in se zdi, da ploska kot navdušena množica,« Eno leto pozneje je F, T, Marinetti — mlad italijanski pisatelj in pesnik — pripisal v reviji Poe si a, ki jo je on tudi ustanovil, še sledeče besede, dišeče po sedemnajstem stoletju: »Mi propagiramo na literarnem polju ideal velike, močne, znanstvene literature, katera naj, prosta vsake smešne klasičnosti, vsega pedantskega purizma, poveličuje najnovejša odkritja, novo pijanost hitrosti in nebeško življenje aviatikov. Naša poezija je bistveno, in sicer totalno uporna vsem rabljenim oblikam- Moramo podreti tračnice verza, razstreliti mostove stvari, o katerih se je že govorilo, in spustiti lokomotivo svoje inspiracije na slepo srečo preko brezmejnih polj novega in bodočega. Boljša je sijajna katastrofa nego monotona dirka, ki jo ponavljamo vsak dan. Smo že itak predolgo trpeli postajenačelnike v poeziji in neumno točnost prozodičnih dnevnih redov.« To je v glavnem najzanimivejši del iz programa futurističnega pesništva, a v Italiji so ga razširili in napravili mnogo originalnejšega. Bilo je v oktobru 1911, ko se je Italija začela pripravljati na tripolinsko vojno. In ker ni lepote brez boja, so futuristi smatrali vreme za ugodno in so pričeli z velikim bobnom oznanjati potrebo vojne, Marinetti je kar razsipal po ulicah letake. Med drugim je pisal: »Mi futuristi, ki že več nego dve leti proslavljamo med žvižganjem kostoboljcev in paralitikov ljubezen do nevarnosti in sile, patriotizma in vojne — smo srečni, da moremo končno živeti to veliko uro Italije,« »Ponosni smo, ko vidimo, da je naša bojna ognjevitost enaka oni, ki osrčuje vso deželo, Izpodbujamo italijansko vlado, ki je končno postala futuristična, naj poveča vse nacionalne ambicije in naj proglasi rojstvo panitalijanizma.« »Ničesar ne moremo občudovati danes razen grozovite simfonije šrapnelov in blazne skulpture, ki jih kleše naša navdušena artilerija v sovražnih masah.« Futuristi hočejo: tutte le libertä, eccetuata quella di essere vigliacco, pacifista, eunuco.1 Pobijajo v literaturi in v umetnosti sploh vso ded-ščino minulih italijanskih generacij, neumno obsedenost v literaturi, akademični tradicionalizem, plašen in pedanten; pobijajo tiranijo profesorjev in arheologov, češčenje muzejev in bibliotek, birokratsko kretinstvo in smešno industrijo s tujimi literaturami, Futuristi propagirajo tudi temu idealu primerno vzgojo, ki bazira na heroizmu, ljubezni do rekorda, strasti do nevarnosti, predrznosti, pogumu in moči. Branijo vse violentne športe; telovadbo, dirkanje, boksanje itd. Prigovarjajo odraščajoči mladini, naj energično zaničuje vse akademične diplome in naj se oprosti tradicionalnih družinskih pritiskov, da razvije svoje duševne in fizične zmožnosti; naj se giblje na 1 Vse prostosti, samo ene ne in ta je: biti strahopetec, pacifist in evnuh. polju, v tvornici, v pristaniščih, v trgovini in v gospodarstvu. Hočejo dalje, naj vlada sledi isto direktivo, naj zmanjša pouk grščine in latinščine, ki jih smatrajo za »lue mortale« (smrtno kugo) italijanske mladine. Naj dalje vlada nadomesti oba omenjena predmeta s profesionalnimi, poljedelskimi, indu-strialnimi in trgovskimi šolami. Hočejo, naj bodo učne moči mlade po duši in telesu; naj si mladenič sam izbere svojega učitelja, da more v simpatiji in bratskem razmerju do njega razvijati in poizkušati mlade iniciative lastnih misli in lastnih mišic. Tako, pravijo, bomo imeli pouk brez pedantnega formalizma, ki bo produciral malo profesorjev in advokatov, pač pa mnogo zemljemercev, genialnih poljedelcev, mnogo kemikov in trgovcev. Ves italijanski pasatizem1 naj umre in bo pokopan, Naj obmolkne retorična in profesoralna grško-latinska Italija, pozabijo naj se »i padri con-versanti« (govoreči očetje) Carduccijevi, Pascoli-jevi vrabci in ciprese ter D'Annunzijeva fatalna in krvosramna žena. Poje naj se v prostem verzu z vehemenco, s preciznostjo in veseljem, kot se obstreljuje s torpedovko vojno ladjo in se škropi z bombami sovražno vojsko iz gondole najnovejšega dirigibile. Bombe in torpedovke imenujejo futuristi svoje proste verze in pravijo, da se more zdeti ta podoba pretirana samo kratkovidnim možganom, ki niso zmožni globoke intuicije. Po mnenju futuristov samih je njih prosti verz neprenehljiv dinamizem misli, nepretrgan tek podob in glasov, je edino sredstvo za izražanje efe-meričnega, nestalnega in simfoničnega vesoljstva, ki je v nas in okrog nas. Italijanski futuristi niso ostali pri tem, se niso zadovoljili s svojimi prvimi idealnimi zmagami. Marinetti se je skregal s tradicionalno sintakso ter vrgel med svet oni že znani futuristični tehnični manifest, o katerem z vso odkritostjo lahko rečemo, da je budalost, dasi ji ne bi odrekal nekoliko originalnosti. Ko je nekega dne krožil v aeroplanu dvesto metrov nad Milanom in njegovimi mogočnimi tvorniškimi dimniki, mu je brenčeči in žvižgajoči propeler — tako piše sam — diktiral sledeči: Manifesto tecnico della letteratura futurista: Treba je streti vso sintakso in razvrstiti substantive na slepo srečo, kakor pridejo pod pero. 1 S pasatizmom označujejo literarno naziranje, ki sloni na vsej pretekli literaturi. Glagol naj se rabi v nedoločniku, da se tem bolj elastično akomodira substantivu in ostane neodvisen od pisateljevega jaza, ki opazuje in ustvarja. Samo glagol v nedoločniku more izraziti pomen kontinuitete življenja in elasticiteto misli, ki jo zaznava. Treba je oslabiti pridevek, da goli substantiv ohrani svojo bistveno vrednost, Adjektiv ima značaj nuance (carattere di sfumatura), je neznosen v futuristični dinamični viziji, ker je njegov predpogoj pavza, meditacija. Oslabiti se mora adverb, ker ohranja stavku neprijetno enoto v tonu in veže preveč na ozko različne glasove period. Vsak substantiv mora imeti svojega podvo-jenca (doppio), to se pravi slediti mu mora neposredno substantiv, ki je z njim v ozki zvezi po analogiji: uomo — torpediniera (mož - torpedovka), donna — golfo (žena — zaliv), piazza — imbuto (trg — lijak). Morajo se eliminirati primerjalne čle-nice come, quale, cosi, simile a, to se pravi odpraviti vso direktno tradicionalno zvezo med comparatum in comparandum in ves tertium com-parationis izraziti z enim samim pomišljajem. Odstraniti pike, vejice in slična znamenja; da pa se zaznamuje gotovo gibanje v slogu, naj se vpeljejo matematična znamenja kot n, pr, — X = • |( šele začet-važen krščanski spomenik naše dežele. Izkopan je kom 4. stoletja. Pomen tega znaka je bil torej kristjanom bil 1. 1911, na Mirju, kjer so se po naročilu nemškega že znan, ko je 1. 312 Konštantin okrasil z njim svojo viteškega reda, lastnika dotičnega zemljišča, vršila izkopavanja, ki jih je vodil dr. Walter Schmid, zdaj deželni arheolog v Gradcu. Monogram se je našel v razvalinah hiše, ki jo je Schmid nazval hišo dvanajstero hipokaustov (peči).l Dozdaj se je našlo le malo krščanskih ostankov v stari Emoni (n. pr. nekaj starorimskih svetilk s Kristusovim monogramom). Toliko večjega pomena je zato^ta monogram Kristusov, ki je last nemškega viteškega reda in namenjen za Museum Emonense, ki ga namerava omenjeni red v Ljubljani sezidati. Tudi v krščanski arheologiji sploh bo zavzemala ta emonska najdba odlično mesto. Monogram je vlit iz brona, je neenake debelosti, poprečno 31 ^mm debel, meri 9 cm v premeru, tehta 190 g in je prav dobro ohranjen. Prevlečen je z lepo, ne premočno patino. Kakor je videti na sliki (v naravni velikosti) sta začetni črki grškega imena Kristusovega, XP(tOTÖg), obdani od obroča, venca. Tam, kjer se ramena črk končujejo, so ob vencu okroglo prodrta ušesca, izvzemši ob podnožju črke P, kjer je masiven štirioglat podstavek z večjim ušesom spodaj. Tu je bil monogram pritrjen na kakem drugem predmetu. V sredi, kjer se križata X in P, je nekoliko večja okrogla prodrtina. Ena stran mono-grama, in sicer ona z narobe obrnjenim P (tudi na ta način nam kažejo spomeniki dotične dobe Kristusov monogram), je okrašena z vdolbenimi pikami in z graviranimi črtami po črkah. Druga stran je neokrašena, le robovi so površno opi-ljeni. Monogram je gotovo iz 4, stoletja. Iz krščanske arheologije vemo, da sta se grški črki X in P, med seboj zvezani in prekrižani, rabili že pred Konštantinom kot okrajšava (compendium scripturae) v napisih za ime Kristus. 1 Dr, W, S, Ausgrabungen in Emona, Laibacher Zeitung z dne 11, maja 1911, št, 117. MONOGRAM KRISTUSOV IZ RIMSKE EMONE. vojno zastavo (labarum) in v zaupanju na zmago krščanskega znamenja šel na boj zoper Maksencija. Cerkveni zgodovinar Evzebij (Vita Const, lib. I. cap. 31. Migne XX .946) popisuje labarum takole: »Znamenje [orjfislov) je imelo sledečo obliko : Visok drog, prevlečen z zlatom je imel počez palico v podobi križa, na vrhu vsega pa je bil pritrjen venec iz dragih kamnov in iz zlata spleten, v njem znak priimka Zveličarjevega, namreč dve začetni črki, ki označujeta ime Kristusovo, tako, da je bil na P točno na sredi X postavljen. Ti črki je od tega časa nosil navadno cesar tudi na čeladi. Na prečni palici visi kos pregrinjala, kraljevska (škrlatna) tkanina, ki je pokrita z gosto nasejanimi raznobarvnimi dragimi kamni in pretkana z obilnim zlatom.« Tako Evzebij. Ohranil se nam pa ni noben labarum, le njegovo podobo nam kažejo nekateri spomeniki, n. pr, poznejši Konštantinovi novci, dva sarkofaga lateranskega muzeja itd. Ko je s popolno prostostjo krščanstva dobil Kristusov monogram kot nebeško ali Gospodovo znamenje tako lepo veljavo, so ga kristjani povsod rabili, v cerkvi in zunaj cerkve. Vklesavali so ime Kristusovo na svojih hišah, krasili z njim predmete vsakdanje rabe, razno domače orodje, n. pr. svetilke, tudi prstane, gerne in amulete. Prav mnogo spomenikov z monogramom Kristusovim se nam je ohranilo. Oblika svetega monograma se je tekom časa spreminjala. Monogram iz Emone kaže najbolj zgodnjo obliko, je pravi tip Konštantinovega monograma. Kakemu namenu je pač služil ta okras? Ali je bil votivnega namena? Ali je monogram morda ostanek prave rimske vojaške zastave, ali pa je morda ostanek laba-ruma od kakega cesarskega kipa (n. pr. Teodozija Vel.) ? Zanimivo, pa težko vprašanje. Omenil bi le to, da izmed vseh doslej znanih monogramov Kristusovih ni nobeden tako pripraven kakor uprav emonski za vrh kake zastave, bodisi zastave po namenu ali zastave pri kakem kipu. Ušesca in luknjice so imele najbrže primerno okrasje, Tudi velikost monograma bi govorila za zastavo, o čemer se moremo prepričati, ako se spomnimo konzularnega dip-tiha iz Aoste, ki ga je dal napraviti 1, 406. konzul Anicij Prob cesarju Honoriju na čast. Tu drži cesar v desnici labarum z napisom: In nomine Christi vin-cas semper. Vrh labaruma pa je sveti monogram v razmerju približno enake velikosti kakor je emonski. Iz prvega popisal rimske hiše, kjer se je monogram našel, in po legi te hiše prilično v sredini vojaške Emone, bi jaz domneval, da je bila dotična hiša (največja med raziskanimi) če ne javno vojaško poslopje, recimo pretorij, vsaj poleg pretorija stan vojaškega poveljnika. Bodi pa stvar kakorkoli že, ta veleznameniti monogram naj nas spominja v letu Konštantinovih slavnosti krščanske vere v rimski Emoni, ki je morda videla 1. 314. v svojem obzidju Konštantina samega, ko je, prihajajoč iz Trevira in prekoračivši Julijske alpe, hitel v smeri teka Save, da prvikrat udari na Licinija, kar se je zgodilo v bitki pri Cibalah v Spodnji Panoniji, blizu sedanjih Vinkovcev v Slavoniji. Dostal. 1 Laibacher Zeitung, 1. c. GLÄSBA. Novi Akordi- XII. letnik. 3. štev. — Ta številka je posvečena spominu slovenskega skladatelja Josipa Kocjančiča. Letos 10. aprila je preteklo petintrideset let od njegove smrti. Zelo zanimive, temeljite članke o Kocjančiču so za to številko »N. A« napisali: g. Janko Leban, g. dr. Andrej Ferjančič in g. dr. Gojmir Krek (dva članka). Urednik »N. A.« dr. Gojmir Krek se je trudil, da bi za to priliko dobil tudi kako še neobjavljeno skladbo iz Kocjančičeve zapuščine ; ker pa žal ni našel nobene, je objavil tri skladbe sedanjih skladateljev : V. M i r k o v o »Romanco« za klavir, E. Adamičevo otroško pesem »Jezdec« za en glas in klavir in dr. Fr, Kimovčev moški zbor »Oblaček«, Mirkova »Romanca« je prav lepa koncertna klavirska skladba, zložena deloma po narodnem motivu iz Jiingstovih »Vaških slik«, V formalnem oziru je zasnovana kot večji rondo, ki se v njem drugi stranski — šegavi in skrivnostni — stavek prav dobro loči od pevnega, mehkega prvega stranskega stavka. Glavni motiv : oJLjj___'' ~~ ____i_______ ^j—THfr—t—i-sfi-HT— i—— je zlasti v prvem delu »Romance« krepko zastavljen in izčrpan do mogočnega viška. — Izredno krasna je Adamičeva otroška pesem »Jezdec«. V klavirskem spremljanju naravnost gledamo in čutimo, kako poskakuje na konjiču mladi jezdec. In kako vam poje ta jezdec! Čvrsto, odločno, brez strahu. Veseli smo ga zares. — Kot nov sotrudnik »N. A.« je stopil v tej številki na plan dr. Fr. Kimovec, znan do-sedaj predvsem po svojih številnih lepih cerkvenih skladbah. Njegov moški zbor »Oblaček« je fin, rekel bi, intimen komad z izraznimi melodičnimi in prav bujnimi harmoničnimi potezami. Ta zbor bo pač prikladen za kake boljše nastope. Izšla je tudi že četrta številka letošnjih »Novih Akordov«, V isti se nahaja moj Menuet za klavir, Adamičev otroški enoglasni zbor »Trobentice« s spremljanjem klavirja, Ravnikov samospev »Pozdrav iz daljave« s klavirjem in Jerebov moški zbor »Jutro«. st. Premrl. Popravek: Skupina »Rokoborca« (str. 296) ni Štefičeva, ampak Josipa Vrbanije, kot so čitatelji gotovo že sami opazili iz opazk v »Naših slikah«. uanc 3DC Vzajemno podporno društvo v Ljubljani D □ a □ D □ D □ □ □ D □C3QC3QC sprejema vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne hranilne :: vloge ter jih obrestuje u pa s°/o brez odbitka, to je: daje za 100 K čistih 5 K na leto. Haatal dtvik plača hranilnioa sama. rHMr. zatfr«K z iMlaln ptnüroa Kongresni trg štev 18. Prafat Kalan Andrej 1. r., predsednik. Kanonik Šolnik Jan. I. r., podpredsedn. Dr. Fran BeSak 1. r., zdravnik v Ljubljani, podpredsednik. lomi tarok pllioj« It ivftu ZionjlB flt-ItlolJoB taza polllfiil« iootrj« n rizjil«|i Irtzplaiio poloftleo piitiokriaililto. Daje tndi svojim Članom predujme na osebni kredit, vračljive v 7'/2 leta (90 mesecih) v tedenskih, oziroma mesečnih obrokih, kakor tudi posojila na zadolžnice in menice. aocaacaacaac □DC Tovarna dežnikov la solnčrikov L mihusch d Ljnbliaiil, mestni trg 15 priporoča svojo veliko zalogo ielnikov in solnbdkov preprostih in elegantnejših, solidno, trpežno izdelanih, po najnižjih tvorniSkih cenah. Prevleke in poprave se IzvrSe dobro in poceni. DmaCi tortfki firiCir^lHejiC, LJubljana Prešernova ulica 9. v za,°fl| iB