207
f'Hf                Najkrajši pot v nebesa.
red kakimi pet sto leti je živel jako pobožen in  učen mož po imenu lvan Golobičar.   Ta mož je srečal nekega jutra ubozega starčka, ki se
mu je tako smilil, da ga je nagovoril in ga mislil tolažiti. Da bi mogel pogovor ž njim začeti, pozdravil ga je prijazno, želeč min ndobro jutro!" nŠe nikoli nisem imel slabega," odgovori starček.                                >•—¦»..
rBog vam daj dobro srečo!" popravi Golobičar svoj pozdrav.             ¦
1   BŠe nikoli nisem bil nesrečen."                                     .     .             ......
''    *Bog vam naj spolni vse va,še želje," hotel sem reči.
nSaj se mi vedno samo to zgodi, kar si želim sam, in zato sem vedno srečen."
Golobifcar ni vedel, kako bi svoj pozdrav zboljšal, da bi čudnemu starčku bil všeč, zatorej ga vpraša: „Ali ste vi res srečni. Saj vender na zemlji ni nihče popolnem srečen, sieer bi bil pobožni Job lagal, kojedejal: človek od žene rojen le kratko časa živi in je podvržen mnogim nadlogam. Vi tedaj mislite, da ste popolnem srečni?"
^Zakaj bi ne bil?" odgovori smijoč se starcek. nNikoli še nisem slabega i jutra imeJ, ker sem bil vedno s svojo osodo zadovoljen. Nikoli še nisem bil nesrečen, ker ne potrebujem in ne poželini tega, kar vi srečo imenujete; a to, kar je vam nesreča, tega ne poznam, in to je moja sreča. Jaz imam ljubljenega očeta v nebesih, ki mi podeli vse, česar mi je treba, in mi tudi vsp najboljše želi; njega jaz častim, naj sem lačen ali žejen, naj mi je vroče ali rae zebe. In 6e me Ijudje zasramujejo, ne žali me to prav nie, ker vem, da se brez božjega vedenja nič ne zgodi. Jaz si mislim: Oče, ti to hočeš, zato tudi jaz hočera. In ker jaz hočem, kar Bog hoče, zgodi se vedno to, kar jaz hočem, in zato sem vedno srečen. Ali poznate vi večjo srečo od te, ako se komu vse po njegovej volji izide?"
Golobičar se je cudil tem globokira resnieain v tako priprostih besedah. Nekaj, da bi starčka skušal, nekaj pa, da bi še več od njega kvedel, reče: BVi pravite, da hočete vedno to, kar hoče Bog. Kaj pa, ako bi Bog vas hotel v pekel pahniti ? Ali bi tcdaj tudi hoteli, kar Bog hoče? Starček odgovori: nDa bi me Bog hotel v pekel vreči" — starčku se je na tresočem glasu po-znalo, kako težko mu je to misel izgovoriti, ali vender nadaljnje in pravi: BIn ko bi me Bog hotel tudi v pekel pahniti, bi jaz hotel, kar on hoče; kajti za mene tudi to ne bi bila velika nesreea. Jaz imam namreč dve roki; jednej se pravi udanost v božjo voljo, drugej pa 1 jubezen božja, in s tema rokama bi jaz Boga objel in ne izputivši ga, potegnil bi ga s seboj v pekel. In potem bi bil rajše v peklu z Bogom, nego v nebesih brez Boga, saj bi bila v peklu nebesa, abo bi ondu Bog bil."
Pobožni Golobičar je vže dolgo časa iskal najkrajšega pota v nebesa, ali zaman; ta starček mu ga ,je pokazal. nHoteti, kar Bog hoče," najkrajši je pot v nebesa. In kdo hodi potem potu? To je tudi starček povedal: Tisti, ki se popolnem uda v voljo božjo in Boga nad vse ljubi, ali kdor tudi v dejanji zvršuje to, kar vsak dan v Gospodovej raolitvi izgovarja: nIzidi se tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.
(Po alarej pripovedki zapteal J, S—o.)