DOBER PAJDÁS KALENDÁRIUM po sztárom szlovenszkom jeziki z doszta lejpim dobrim i hasznovitim cstenyóm na 1906. návadno leto. VIII. letni tecsáj. Cejna 40 fillér. (20 kr.) SZENTGOTTHÁRD, 1905. NYOMATOTT WELLISCH BÉLA KÖNYVNYOMDÁJÁBAN. Pri vszákoj hizsi i familii je za dobro szpoznana. Ta Kathrájnerova szladna káva Knájpa, k steroj priglihno szo zse vnogokrát vardejvali naprejposztaviti. Ona je ta jedina, stera te bobove káve ték (zsmaj) vjedina z onim haszkom te domácse szladne, steri je na zdrávje gledócs te nájvéksi. Ponízna prosnya: Pri küpüvanyi na to moremo paziti, ka naj neproszimo prosztno szladne kávé, nego vszigdár Kathráj- nerovo kávo, i ono li vu eti obrázseni paklinaj vzemimo. Stera szladna káva je nacsi szpakivana ali sze odprta mejri i odáva, ona je nigdar nej ta práva „Kathrájnerova.“ DOBER PAJDÁS KALENDÁRIUM po sztárom szlovenszkom jeziki z doszta lejpim, dobrim i hasznovitim cstenyóm na 1906. návadno leto. VIII. letni tecsáj. Cejna 40 fillér. (20 kr.) SZENTGOTTHÁRD, 1905. NYOMATOTT WELLISCH BÉLA KÖNYVNYOMDÁJÁBAN. Velicsánszka kralüvajócsa hizsa. Ferenc József I (Károly) ausztrijánszki caszar i apostolszki král vogrszki, rodjeni szo v Becsi, v 1830-tom leti aug. 18-toga. Kralüvati szo zacsnoli 1848. dec. 2-goga. Kak vogrszki král szo koronüvani v 1867-mom, jun. 8-moga. Vu zákon szo sztópili v 1854-tom ápr. 24-toga. Z Erzsébet (Amália, Eugenia) bajorszkov král. hercegovicov, kí szo rodjeni v 1837tom dec 24-toga. Kak vogrszka kralíca szo koronüvani v 1867-mom jun. 8-moga. Vmrli szo v 1898-mom szept. 10-toga. Deca, njihovi Velicsánsztv. Gizella (Ludovika, Mária) caszárszka i král. hercegovica i t. d., rodjeni v 1856-tom jul. 12-toga, omozseni z Leopold bajorszkim hercegom v 1873-jem ápr. 20-toga. Rudolf (Ferenc, Károly, József) caszárszki i král. herceg i t. d., rodjeni v Luxemburgi 1858. aug. 28-toga. (Vu zákon szo sztópili v Becsi 1881. máj 10-toga z Stefánia (Klotild, Lujza, Hermina, Mária, Sarolta) král. hercegovicov, Leopold bajorszkoga kralá cserjov. Vmrli szo v 1889 jan. 30-toga. Nyidva dejte: Erzsébet (Mária, Henrietta, Stefánia, Gizella) casz. i král hercegovica, rodjeni v Luxemburgi 1883. szept. 2-goga. Vu zákon szo sztópili v Becsi, 1902. jan. 23-toga z Windisch-Graetz Otto herc. Mária (Mathilda, Valeria), rodjeni v 1868. ápr. 22-toga v Büdini. Omozsili szo sze v 1890. jul. 31-toga z Salvator hercegom. Nyihovoga casz. i král. Velicsánsztva roditelje. Ferenc (Károly, József), ausztrijánszkoga caszársztva herceg i t. d., rodjeni v 1802. dec. 7-moga. Vmrli szo v 1878. márc. 8-moga. Zsófia (Friderika, Dorottya) pokojnoga v Mikso bajorszkoga kralá csí i t. d., rodjeni v 1805. jan. 27-toga. Vu hizsto szta sztopila v 1824. nov. 4-toga. Vmrli szo v 1872. máj. 28. Nyihova casz. i král. Velicsánsztva brátja. I. Miksa (Ferdinánd), rodjeni v 1832. jul. 6-toga. Vmrli szo v 1867. jun. 19-toga. Károly (Lajos, József), rodjeni v 1833. jul. 30-toga. Vmrli szo v 1896. máj. 19-toga. Nyihova trétja tivárisica: Mária Terezia, Dom Mignela pokojnoga portugálszkoga hercega csí rodjeni v 1855. aug. 24-toga; omozseni v 1873. jul. 23-toga. Lajos (József, Antal, Viktor), rodjeni v 1842. máj. 15-toga. József casz. i král. hercega familija. József (Károly, Lajos) casz. i král. herceg, rodjeni 1833. márc. 2-goga. Vmrli szo v 1905. jun. 13-toga. Nyihova tivárisica: Mária Adelheid Klotild, Szaksz-Koburg-Gotanszka hercegovica, rodjeni v 1846. jul. 8-moga. Nyidva deca: 1. Erzsébet, rodjeni v 1865. márc. 18-toga, vmrli v 1866. jan. 7-moga. 2. Mária, rodjeni v 1867. jun. 14-toga, omozsili szo sze v 1896. nov. 5-toga z Filip orleánszki hercegom. 3. Margit, rodjeni v 1870. jul. 6-toga, omozsili szo sze v 1890. jul. 14-toga z Thurn-Taxis Albert král. hercegom. 4. József, rodjeni v 1872. aug. 9-toga. 5. László, rodjeni v 1875. jul. 16-toga, vmrli v 1895. szept. 6-toga. 6. Erzsébet, rodjeni v 1883. márc. 7-moga. 7. Klotild, rodjeni v 1884. máj. 9-toga, vmrli v 1903. dec. 14-toga. 1906-to leto. 1906-to leto je návadno leto i má 365 dnévov, ali 52 tjedna i 1 dén. Zacsne sze z pondelkom ino dokoncsa sze tüdi z pondelkom. Zacsétek ti stiraj tálov leta. I. Szprotolejtje sze zacsne 21. márc. II. Leto „ „ 22. jan. III. Jeszén „ „ 23. szept. IV. Zima „ „ 22. dec. Presztopni szvétki. Imé Jezusovo: 14. jan. Fasenszka nedela: 25. febr. Pepelnica: 28. febr. Vüzemszka nedela: 15. ápr. Krizsni dnévi: 21., 22., 23. máj. Kriszt. v-nébo zasztoplejnye: 24. máj. Riszálszka nedela: 3. jun. Szv. Trojsztv. nedela: 10 jun. Tejlovo: 14. jun. Prva advenszka nedela: 2. dec. Csetvéri kvatri. I. kvatri bodo 7., 9. i 10. márc. II. „ „ 6., 8. i 9. jun. III. „ „ 19., 21. i 22. szept. IV. „ „ 19., 21. i 22. dec. Kralüvajócsa planeta je v tom leti Venusz. Preminyávanye mejszeca. mlád, prvi krajnik, punova, zádnyi krajnik. Planete nasega szunca. 1. Merkur je szamo 1/10 táo tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto z 288 dnévov sztoji. 2. Venusz je 9/10 tálov tak velki, kak zemla; z 255 dnévov sztojí uyegovo leto. 3. Zemla, stere leto z 365 dnévov sztoji. 4. Marsz je 1/5 táo tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto z 687 dnévov sztoji 5. Jupiter je 1350-krát véksi od zemlé; nyegovo leto z 12 lejt sztoji. 6. Szaturnusz je 900-krát tak velki, kak zemla; nyegovo leto z 29 lejt i 116 dnévov sztoji. 7. Uránusz je 82-krat véksi od zemlé; leto nyegovo z 84 nasi lejt sztojí, 8. Neptun je 108-krát tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto je 164 lejt ino 216 dnévov dúgo. Potemnenya szunca i mejszeca. V 1906-tom leti bodo trí szuncsene ino dvej mejszecni potemnenyi, nego med sterimi do sze vu nasoj krajíni szamo to prvo mejszecno potemnenye vu táli vidilo. 1. Puno mejszecno potemnenye de febr. 9-toga pred poldnévom od 7 vöre 2 minót do 10 vöre 43 minót. Vidlívo de pri nasz, vu szeverno-záhodnom táli Afrike, na atlanticskom oceáni, vu Ameríki, na velkom oceáni, vu szeverno-izhodnoj Ázsii ino vu izhodnom táli Ausztrálie. 2. Tálno szuncseno potemnenye febr. 23-toga. 3. Tálno szuncseno potemnenye jul. 21-toga. 4. Puno mejszecno potemnenye aug. 4-toga i 5. Tálno szuncseno potemnenye aug. 20-toga, stera do szamo vu drügi szvejtatálaj vidlíva. Január má 31 dní. Szredzimec ali Szvecsén. Február má 28 dní. Pozimec ali Szűsec. Március má 31 dní. Predmladnyek ali Máli-Tráven. Áprílis má 30 dní. Szredmladnyek ali Velki-Tráven. Május má 31 dní. Pomladnyek ali Riszálscsek. Június má 30 dní. Predletnyek ali Ivánscsek. Július má 31 dní. Szredletnyek ali Jakopescsek. Augusztus má 31 dní. Poletnyek ali Mésnyek. Szeptember má 30 dní. Predjeszénec ali Mihálscsek. Október má 31 dní. Szredjeszénec ali Vszeszvescsek. November má 30 dní. Pojeszénec ali Andrejscsek. December má 31 dní. Predzimec ali Proszínec. Te sztóletni prorok. Priklányanye. Z Bozsov pomocsjóv szmo páli dozsiveli Edno nóvo leto, tü na etoj zemli, Pá me tü Vidite vu vasoj szredíni, Naj vam raztolmacsim, kak je kaj na szvejti. Vsze okóli nász je vsze puno nevóle, Grózsanye med lüdsztvom, velke szükesíne; Hvála Bógi ví pa v méri tü zsivéte, Veszelim sze tomi, kak me i vídite. Nájbógse je tüdi v méri prebívati Vszakdanésnye delo dobro oprávlati; Tak je Bozsa vola, naj sze tü szkrbímo, Vsze, ka mámo dela, veszélo csinímo. Niscse naj ne míszli ka de z lehka zsívo, Ka de szvoj krüh eti po lehkom priszlűzso: 17 Vszáki more krízs szvoj z znojom tű nosziti, Tó je módroszt zsítka, tak tüd’ more bidti. Rávnics záto cslovik! szi na etom szvejti. Naj po teskom zsítki lehko mores mrejti; Hja! teski je zsítek, zsmetno tü zsivémo, Ali Goszpon Bóg je módro tak odrédo: Naj szmo na pomócs eden drűg’mi v zsivlenyi, Z znanosztjov tü ete ino z delom ejni. Jasz vam tüd’ pomorem zsítka terh nosziti, Gda vam zse naprejdám, kak de v nóvom leti! Zíma. V toga leta zími bejlo bode póle, Záto vért, vertinya! bod’ta dobre vóle; Z kejm vecs sznegá szpádne vöni na mezővi, Z tejm mo veszelejsi te vu vrócsoj zsétvi. Dugo lejt szmo nej zse telko sznegá meli, Kak mo v etom leti v nyem sze veszelíli; Szanyák bode lejpi, lehko szi míszlimo. Gda mo vö na okno glédali belíno. Dober vért pa v zími szi tüd’ iscse delo Márho má na szkrbi i nej szamo jelo; Pazko má na krmo ino na násztelco, Podkrmi govedo, tele i telico. Tüd’ szkrbna vertinya szi ne nájde méra, Od ráne gojdne do kesznoga vecséra: Vszigdár sze obrácsa, pocsinka ne nájde Cejli drági dén, i csi zse szunce zájde: Puna je vsze míszli, ka je zamüdíla, Ali ka je gde kaj nej dobro vcsiníla. Tak te dén za dnévom i vrejme odíde, Konec bode zími, szprotoletje príde! Szprotoletje. Ráno szprotoletje ne mo letosz meli, Dugo bode póle i nas ograd bejli; Szamo tak pomali de sze zrák szegrejvao, Ino vcsászi de sze dezsgy tüd’ dolilejvao. Drevje i travíne keszno bodo raszle, Nego z tejm gvüsnejse bodejo odcvele; Záto csi szmo láni malo száda meli, V etom leti bomo z nyim zse obdeljeni. 18 Vsze de puno jábuk, grűsek, szliv i csreseny, Gda zse príde z szádom to jeszénszko vrejmen; Ogradje i póla lepó sze pokázso, Meli mo zse krmo, to disécso trávo. Szledi mo pa vecskrát vrócse vrejmen meli, Szejanyí jeszénszkom’ mo sze veszelíli; Dezsgy i szunce v eti mejszecaj ne zmenka, V ogradí saláto de zse mejla zsenka. Na ograde vase záto pazko mejte, Dosztakrát sze tam odnet lehko najejte; Tüd’ i szadoveno drevje v rendi drzste, I za vszáko delo sze naprej priszkrbte! Leto. Ne mo letosz prevecs vrócse leto meli, Ne mo svicali tak jáko v zsétve deli; Csi je láni vcsászi velka hica bíla, Letosz hladnejse, i de vcsászi szila, Vecskrát priletí, ka bi szüsiti mogli, Príde dezsgy i moremo delo povrcsti; Ali záto nikaj sze ne sztras’mo toga Brezi dezsgya nega rászta, niti póva. Z Bogá pomocsjóv oprávimo vszo delo, Poszkrbímo sze za vszakdanésnye jelo; Záto dobro vrejme na delo obrn’te, Manyükavajócse med szebom ne trp’te. Sztrmeno de dobro dávalo v tom leti, Puni do hombárje, párme ino klejti; Szprotolesnye de sze tüdi fájn kázalo, Ár szűsave ne de, ka bi nyem’ skódilo. Száda bode doszta, szlív tüdi povóli, Vu cejloj krajíni, kak vid’mo okóli; Tráva de obilna, tak i krme doszta, Záto sze li szkrbmo, csi nasz glih kaj kosta. Jeszén. Dúgo ino lejpo jeszén mo zse meli, Záto sze ne pascsimo vu nasem deli; Ár z rédom delavsi vecs lehko vcsinímo, Kak csi sze brez fórme vu deli szílimo. V vrejmeni szejátve szűhi csasz k nám príde, Ali mokro bode, kak jeszén odíde; 19 V lejpom vrejmeni mo krumpicse kopali, Nego v mokrom bodemo repo vöbráli. Záto moji drági! pascsite sze z delom, Naj vsze oprávite, ka trbej, pred sznejgom; To jeszénszko rajo nikak ne zamüd’te, Naj, gda zíma príde, vsze lepó vcsiníte. Száda de povóli, tak i tüdi vína, Nej kak láni, ka je szkoro nej b’ló nika; Kí je drevje, trsztje v dobrom rédi drzsao, Veszélo de zdaj za szádom goriszégao. Kí sze je tak záto v cejlom leti szkrbo, Doszta de veszélja meo i kámro puno; Nego zsítka regula nasz tak vcsí vszeli, Naj sparamo ino pamet mámo v cseli. Dokoncsanye. Gda szam vam na krátci vsze vödopovedao, Ka szam vam naznaniti za dobro szpoznao: Szlovó morem vzéti zdaj zse od vász eti, Naj zse dale idem okóli po szvejti. Doszta bi k vám mogao escse i gúcsati, Ali tü je vrejmen, gda morem múcsati; Nego escse pár rejcsi vam dám na znánye, Ali proszim vasz z toga sze ne szpozábte: Lüb’te eden drűg’ga, kak tüdi tó Bóg scsé, Eden je nej, kak te drűgi, doszta bógsi; Vszáki má falingo, csi glih nemre za tó, Drűgoga zavrcsti tüd’ nemrete záto. Vszi, kí szte odraszli, dobro példo kázste, Z vasi dúzsnoszti sze nigdár ne szpozábte; Pamet ino szrce mejte plemenito, Vsze vase csinenye naj bode odkrito. Krízse i nevóle dobrovolno trpte, I za dűse vase sze tüdi poszkrbte; Dobra dela szi naj vszáki eti szprávla, Ino te na zádnye, gda té szvejt odsztávla: Mirno lehko ide te zse v vekivecsnoszt, Ár je szpuno eti, ka je nyeg’va dúzsnoszt! Záto etak zsívte ví, moji lübléni, Bóg vasz blagoszlovi ino zsívte v méri! Prípoveszti. Te jüterni i vecsérni zvón. Zse eden cejli tjeden je nepresztanoma dezsgy só. Jug je te velki sznejg zse szkoro celó goriraztópo, steri sze je vu dúgoj i mrzloj zími med bregámi vküperszpravo ino mocsna voda sze je gnála od vszej krajóv v to rejko, stera je tak narászla, da szo nyéni zsúti, szkáljeni valóvje zse prejk bregóv steli idti. Vu máloj, z leszá vküpposztávlenoj hizsi toga brodára je eden velki z síbja nalozseni ogen pokao vu pécsi. Gorécsa szkala je szvejtila v toj sziromaskoj, od szaj csarnoj hizsi, stere jedína lepota je ednoga, z erdécsimi fárbami namálanoga szvétca kejp bio. Póleg te tople pécsi je szedejla edna mláda deklina ino je prela. Nyénoga líca fárba je kázalo ono csíszto, csrnkaszto fórmo, stera sze szamo próti jugi lehko nájde, ta mláda krv nyoj je szkoro vsze vrejla szkóz nyé i nyéna erdécsa vüszta szo na csisztoma korallom szpodobne bilé. Kak je tak marlívo to nit vlejkla, popejvala szi je na tihoma edno nemílo szlovenszko peszem, stere tón bi nasz na sümlenye vodé, na ednáko süslanye nocsnoga vetra lehko opomínao. Nidti sze je genola nej ino popejvala je dale szvojo peszem, kak szo te dveri na hitroma odprte bilé ino eden moski sztópi notri kí je próti dezsgyi eden zsakeo meo na glávo ino na rame djáni ino koga deszna róka je z ednim sztárim róbcom gorzvézana bíla. „Voda je pá véksa grátala, Toncsika, je pravo te moski z mocsnim grlom. „Od zgora na rejki je mószt vkrajvtrgnola. V etoj nocsi va verosztüvati mogla, ár sze z lehka káksa neszrecsa lehko zgodí!“ „Idte szamo szpát, ocsa,“ odgovoríla je Toncsika z ednim globokim, mehkim glászom, kí sze je kak muzsika dáo zacsüti. Jasz bom zse gor. Prevecs nama trbej kaj pejnez. V etom bozsnom vrejmeni sze niscse ne dá prejkpelati, te pa na tom morem bidti, ka szi z prenyom naj kaj priszlűzsim.“ „Cejla neszrecsa je za náj, ka szva tak sziromaskiva,“ sze je obregüvao te mózs. „Pa te de escse doszta tjédnov trpelo, dokécs sze mi moja sztrejta róka zvrácsi, ino v tom cejlom cajti szva szamo na tvoji rók delo naszlonyeniva.“ 21 „Ví sze ovacse tüdi ne mantráte jáko z delom, ocsa!“ je odgovoríla Toncsika szigurno, „ino csi vszigdár ne bi vsze zápili, ne bi nama trbelo tak sztrádati“. „Pfuj, ober toga lagojega deteta, stero szvojemi sztáromi ocsi nidti edno malo dobre vóle ne vóscsi!“ je szkrícsao te mózs ino je csemerno plüno vö. „Csákaj me szamo, naj pá mojo rokó lehko nücam, te ti zse napísem kvitingo za tó.“ „Jasz znám, ka te me bili“, je právila deklina mirovno. „To bítje etak i tak morem gorvzéti, csi szte mi zse ocsa!“ Eden mocsen pók sze je oglászo, steri je szkoro tak, kak eden sztreláj bio za csüti. „Ovo je vihér pá edno drejvo potro doli!“ pravo je te brodár. „Pá máva drva za zsganyé. Kak sze zazorí, mores mi to drejvo sze szpraviti, prvlé kak bi ti sto drűgi naprejvujsao.“ V tom ocsnommegnenyi szkocsi te máli, cotavi pesz gor ino sze nazsené lajajócsi i tüljajócsi próti dveram. „Nikák ide!“ je mrmrao brodár. „Nej je z med nasi lűdi, ovacsi pesz ne bi tak csemeren bio.“ „Sto bi v tom vihéri svercati steo!“ je odgovoríla Toncsika. Jasz tüdi i nikoga ne bi mogla prejk vodé szpraviti, záto szam lampas tüdi nej na okno posztávila, naj bi nasi lüdjé znali, ka je nemrem vecs prejkpelati.“ „Pogledni, ka sto je!“ je zapovedao te brodár, ino nyegova csér je gorodprla te dveri, tak ka je te gorécsi plamén og- nya dalecs vöszvejto v kmicsno nócs. Szvetloszt plaména je kázao tomi nocsnomi pótniki na csísztoma nyegovo pót. On je i vszo szvojo mócs vküperpóbrao, naj to obrambo davajócso sztreho kak nájprvlé more doszécsti. Malo minót szledi je sztáo eden lejpi, mládi cslovik, steri je szkóz moker bio, v brodára hizsícski. „Dober vecsér vam Bóg daj!“ je pravo. Ocsa ino csér szta sze odklonila po sztároj návadi. Te tühínec je sztópo coj k pécsi, ríba szi szvoje szkoro zmrzsnyene róke ino právi: „Ali tó je te vrejmen! Tak je szkóro, kak csi bi te hűdi vsze szvoje lagoje dühé vöszpűszto! Kak szam rad, ka szam itak do bróda prisao. Mószt je prejkvtrgnyeni. Tam odnet eszi szam pa zablódo ino zse me je sztráj biló, ka cejlo nócs vünej morem osztánoti ino itak escse i dnesz morem prejk vodé idti. „Morete ví?“ ga je pítao te brodár spotlívo. ,,Te te zagvüsno leteti mogli prejk, ár z bródom v etom vihéri nemremo, ládja mi je pa lüknyo dobila. ,,Ali jasz, kakstécs, morem prejk granice!“ sze szkricsao gor te tühinec. „Jasz szam dnesz cejli dén potüvao, naj k granici pridem, ár me pogibelnoszt csáka, csi escse edno nócs morem tü osztánoti. Edna ciganica z sterov szam sze dalecs notri v lógi szrécsao, ino z sterov szam szi moj krüh tálao, mi je tó povej- 22 dala. Miszlite szi, jasz szam trinájszet lejt v tühinszkom bio ino idem zdaj domó. Vsze té dúga lejta szam szi to veszélje zse naprej vömiszlo, stero bodem meo, gda moje páli nazáj lehko vidim; jeli ne bi tó sztrasno biló, ka bi jasz tak blűzi pri cili, onoga ne bi mogao doszécsti?“ „Csi ví eto nócs po szili scséte prejk rejke pridti, ne doszégnete vaso domovino nikoli nigdár!“ je pravo nyemi te brodár. „Denok bojte csedni, mózs. Csi szte vi zse trinájszet lejt mogli vase zselenye nazáj zadrzsati, pa szte nej mrli, te escse to edno nócs tüdi prezsivéte! Gde szte bili vi?“ „V Becsi,“ je odgóvoro te tühinec. „Jasz szam od etec nej dalecs z K . . . vészi z dóma.“ „Ah, te szte vi Gyüri, steri sze v Becsi obogato!“ je szkricsao gor te brodár. „Ja, komi zse szrecsa szlűzsi. Nász eden po ednom dela i mantrá sze ino itak v cejlom szvojem zsitki szirmák osztáne.“ „Müva szva escse nej od nikoga nikaj proszila,“ je právila Toncsika mirovno, „Csi Gyüri zselejo, odpelam nyi jasz prejk! Eden falácsek deszke pribijem gor na lűknyo, te de ládja to krátko pót escse vödrzsála.“ „Dúgi vlaszjé, krátka pamet,“ sze je csemerio te brodár. „Escse je szrecsa, ka jasz bógse míszlim, kak ti pa Gyüri, ár ovacsi bi sze obadvá lehko potópila. Gyüri sztánejo tó nócs eti. Csi zse ednók dén gráta, szi nikaj vözmiszlim! Ne mas ti escse kákso kaplico vina, moj golobec? Vej Vidis, ka nidti edno szüho nit ne ma na szvojem tejli.“ „Jasz nyemi na ednók malo vrócse zsupe szküham,“ je odgovorila nazáj ta deklina. K coj szi je djála na tó piszker k ognyi ino sze je marlivo obrácsala kre ognyiscsa. Za tejm je presztrla szto z ednim erdécse i szivo pofárbanom sztolnyekom, djála je eden velki, domá pecseni kolács krüha gori, prineszla je trdi szir, szó ino mrzle ribe, stere szo v ednoj loncsárszkoj szklejci priprávlene bilé, posztávila je to kadécso zsupu na szto ino je právila k Gyüriji: „Jejte i Bóg van zsegnyaj.“ „Bóg pláti,“ odgóvoro je te mladénec po sztároj návadi. Na tó je szégno z tov na csiszto osznájzsenov zslicov vu szklejco ino je zacsno jeszti. Kak nyemi je tó dobro szpadnolo. Ja, csi zse cslovik cejli drági dén v dezsgyi v vetri potüvati more, te nyemi je edna zslica tople zsupe velka dobróta! Med cejlim jelom je Gyüri edne rejcsi nej pravo, nego po onoj je z tejm vecs zacsno gúcsati. Kak je po tom pred tim ognyom sztáo ino szi je szvoje oblecsalo na cejloma poszűso, pripovidávao je, ka je vszáko leto edno sumo pejnez domó poszlao — kak deszét lejt sztar pojbár je szvoj dóm odsztavo — te prisparane pejneze zádnyi lejt, vecs kak pétsztó rajnski, pa pri szebi má. Hica, stera je v toj máloj 23 hizsicski bila, je zse sznenego vcsinila Gyürija. Glád nyegov je vtisani bio ino nyegova mocsna, telovna trűdnoszt sze nyemi je escse zdaj pokázala vö na cejloma, gda de zse lehko pocsivao. To moker szopót, steri sze je z nyegovoga mokroga gvanta vözkádo je te zsmeten zrák vu hizsi escse gosztejsega napravo. On je zejvati zacsno. „Vütro,“ pravo je, szvoje ocsi komaj odprte drzsécsi, „vütro szam pri mojoj materi. Csi do me escse poznali po tak dúgi lejtaj? Jasz szam escse tak máli bio, kak szam z dóma odisao. Kak szam od nyi szlovó vzéo je glih v eden mrzeo, megleni szprotolesnyi vecsér bio, szo rávnics k vecsernici zvoníli. Te szo me prijali mati za roké ino szo sztópili z menov pred krizs na póti ino szo pravili:“ „Csűjes, kak k vecsérnici zvonijo, moj szinek? Kama stécs bos só, ti bos vszepovszéd táksi glász lehko csüo! Szpómeni sze te, da je nas Goszpód ino Zvelicsar za nász na krízsi trpo ino mro! Csi szi na tó vecskrát zmiszlis, te szmrtni greh nigdár ne vcsinis. Mi szmo vszi grejsniki ino szpádnemo vecskrát, nego onoga, ki na britko szmrt nasega Zvelicsara ne pozábi, nyegov angeo csuvár nigdár ne odsztávi!“ „Vi edno pobozsno mater máte!“ szi je zdehnola Toncsika. „Vam sze ocsi szkoro zse vküpzgrábijo,“ je pravo te brodár grobjánszko. „V klejti sztoji edna posztela, tam szi lehko dolilézsete!“ Gyüri je ono miszeo, ka naj escse dnesz prejk vodé pride, zse vkraj niháo. Poszpáni sze je zdigno gori. Te brodár je eden máli lampas gorvúzsgao ino je szvejto tomi késznomi gószti v póleg lezsécso klejt. Gyüri sze je komaj doliszlejkao ino prevrgao na szlamo posztele, zse je tüdi i mocsno ino globoko zászpao. Te brodár sze je povrno v hizso nazáj ino je zacsno po hizsi szem-tam hoditi. Te bundaszti pesz je mrketajócsi szkákao za nyim. Na zádnye je prave te mózs z muklavim grlom: „Idi po Ádama, Toncsika! Ti pa lehko te v nyegovoj hizsi osztánes, ár tü ne mo vszi meszta meli.“ „Ino ka do Ádam tü pri vasz delali?“ je pitala ta deklina, kmicsne szvoje ocsí mocsno na ocso podprejte. „Z menov de verosztüvao tü,“ je odgóvoro te brodár. Ta voda vsze bole véksa gracsűje. Tá pogibelnoszt je blűzi, ka naso hizso tüdi vkrajvtrgne.“ „Ádam rászt vodé tak i tak ne do mogli sztaviti, rávnics tak i naso hizso obrániti,“ je odgovorila nazáj Toncsika. „Ocsa, szmilűjte sze vasoj szirmaskoj dűsi! Jasz znám, ka vi scséte i ka vam naj Ádam pomorejo. Zmiszlite szi na vecsérni zvón! Nas Zvelicsar je tüdi i za vász mro —“ Ona je nej mogla szvojo rejcs dokoncsati, ár te grobjánszki ocsa szo jo z szvojov lejvov rokov tak jáko vdarili po vűsztaj, ka 24 nyoj je krv zacsnola vötecsti, póleg toga szo pravili vsze zeléni od cseméra: „Ti bos sla! sla bos na meszti, ovacsi te k szmrti vdárim dol!“ „Vmórte me szamo,“ je právila ta deklina v eden tón. „Jasz ne bom sla z meszta!“ Oni szo i te drűgikrát zdignoli gor pesznico próti szvojemi deteti. Toncsika ji je glédala brezi sztráha, brezi toga, ka bi szamo i z ozmicami megnola, nego edno nejmo káranye je lezsálo v nyénom poglédi, steri nyim je nyihove, brezi vszega rázuma csemére sztro. Z ednim sztrasnim preklinyanyom szo dolpűsztili szvojo rokó ino szo szkrícsali na deklino: „Lezsi szi doli!“ „Kama? Te tűhinec má mojo posztelo!“ Oni szo pokázali z lejvov rokóv zapovedajócs na szvoje lasztivno lezsaliscse, stero je bógse biló naprávleno, kak ovo szvoja lasztivne cséri. Bógotno szi je zűla dol szvoje zsmetne csrejvle z nóg ino légla szi je doli. „Zakaj szi szi nej dolszlejkla gvanta?“ pítali szo jo te brodár szumlécsi. „Ka naj vcsaszi lehko gorszkocsim, csi nam voda sze notri v hizso príde,“ sze je zglászo te biszter odgovor, steri je toga sztároga pomíro. Oni szo szi k coj szeli k ognyi, zrásili szo ga, na tó szo na tihoma zacsnoli mrmrali i sepetati: „Vecs kak pétsztó rajnski! Csi bi szamo szám mogao vcsiniti! Ka szam szi rávnics zdaj mogao to rokó sztrejti! Jasz sze zdaj z Ádamom tálati morem! Csi müva to mrtvo tejlo notri v rejko lücsíva, te je do jutra zse dalecs odneszé vkraj voda! Tak moreva vcsinití tó müva, ka sze naj nidti ne prebüdí! Da bi zse ednók szamo ona zaszpála!“ Te brodár je na ráhi so k poszteli, na steroj je nyegova csér szpála, ober nyé sze je nagno ino je nyéno mirno odihávanye poszlűsao, te sze je pa pódao kak nájbole na tihoma nazáj k ognyiscsí, gorizdigne edno gorécso vejko ino jo tak blüzi neszé k líci te szpajócse, da je plamén zse szkoro nyéne dúge ozmice oszmódo. Toncsika je nisterne recsí mrmrala, zdignivsi szvojo rokó, tak kak csi bi sze brániti stela, ali mirno jo dale szpála. Te sztári je zadovolno klumno na tó, nazájlücsi to gorécso vejko v ogen ino odide vö z hizse po Ádama. Komaj je on te dveri za szebom k coj zápro, je Toncsika gorszkocsila, obüje szi na hitroma csrejvle ino leti notri v kámro. Tam popádne Gyürija, kí je mocsno szpáo, za rame ino sztrószi ga mocsno. „Sztante gor!“ nyemi krícsi v zapovedajócsem táli. „Za vase zsivlenye sze godi!“ On je v szneh pár rejcsi mrmrao ino sze je obrno na drűgi kraj; ona ga je pa mocsno popádnola ino nyemi je právila: „Kak morete zdaj vì szpati? Thierry A. patekara balsam i Centifolia mazalo i t. d. Na haszek nasih csitalcov vam poszebno preporácsamo oglaszbe, vu sterih sze imenitne zdravilne mocsi blága preporácsajo. Oglaszbe szkrbno precstite. Eta nepremagana, menitna vrásztva sze nigdár ne pokvarijo, i nego kem sztaresa szo, tem vecs vredna i mocsnesa posztánejo; zíma i vrocsina nyim ne skodi, záto sze vu vszákom csaszi lehko rabijo i vszigdár pomocs dájo i valájo, poszebno dokecs doktor pride. Razmi sze, ka nigdár krivoga, nevalánoga, szlaboga blága küpiti, za stero bi penezi brezi haszka tá zmetali, nego osztanimo pri tom sztárom, imenitnom, vrednim, hval, zavüpavnim i poleg toga neskodlivim, szvetoznánom vrásztvi, stero pri vszákoj hizsi more biti, gde ne dobimo právi i z znaménjom merkani pak, sze nam je nájbogse zráven obmoti k Thierry A. angeocsuvárapotheki v Pregradi póleg Rohitsa na Stajarszkom. Kossuth Lajosa szin, Kossuth Ferenc je láni jáko betezsen bio, dugo je v poszteli lezsao, ognjoper i süsze je meo. Vnoga vrásztva je szkusao i szo ne valala. Na szlednye je edno székelyszko domácse vrásztvo szkusao, stero nyemi je náglo pomoglo. To je „Bícsjaspiritusz“ bio. Kossuth Ferenc je z lasztivnov rokov vecs priszlovo za szebé pri Balázsovich Sándor patekari Sepsiszentgyörgy (Erdély) ino sze je csüdivao, kakso mocs má „Bícsjaspiritusz“. Hválijo „Bícsjaspiritusz“ vszi, ki szo ga szkusali. „Bícsjaspiritusz“ je dober pri vszákoj nevoli, záto naj bo k rédi pri vszákoj hizsi. Rákóczy zsalódcabridko, rimszko krvocsiscsávajocse pilo; prszni tej eta imenitna i vu vszákoj rodovini potrebna vrásztva, stera nájvecs betegov odvrnéjo, szi naj prirocsi vszaka szkrbna rodovina. Za notriposzláni 6 kor. 50 fillerov brezpostno posle jedino csinécsi Requini Attila Budapest, VII., KülsöKerepési-ut 24. Vecs glédaj med oznanilami. V zdásnyem vrejmeni zse nega próti szcányacejvi-tecsenyi bógse náprave od „Trias“-a, v pár dnévaj gvüsno vrácsi. Cejna z postesztroskom moskom 2 K. 72 fill., zsenszkam 3 K. 54 fill. Dobí sze: v Papp apotheki vu TiszaSzent-Imre. Vecs je v naznanüvanyi. Póleg Küküllőa bodócse prvo trsztja póvanyo v Medgyesi I. (Erdély), steroga vért je Caspari Frigyes Nagy-Küküllő vármegyije groszdárszki biztos i goríc vért, za goric ogradov szajanyé v vszákom táli brezi falinge trsztje odposíla rávnics i tak za lugase trsztjacepjé po fál cejni. Eto trsztja póvanye, stero je póleg réda pelano ino je v országi edno to nájvékse, szi v vszákom táli zaszlőzsi nasi p. cstecov vüpanye ino nyim preporácsamo onoga v etom kalendáriumi bodócse razglasüvanye. — Velki z kejpami árjegyzék zvétje zóbszton i brezi sztroska posle. 500 koron szi zaszlűzsi, ki kaksega csloveka, steri szvétoznáni Fellerov Elsa-Fluid krivo rédi, v tákso formo zgrábi, ka má szvedocsánsztva zadoszta mocsna, z sterimi sze tozsba z haszkom lehko zacsne. Szo taksi hüdobni lüdjé, kí szi z lückoga trűda szprávlajo lehko zsivlenje ino tak sze scséjo z lehka obogatiti, ka — ár szo szami ne mogocsi kaj bogsega zmiszliti — tiszto dobro, stero je drűgi znaiseó kvárijo i bozsno za nyim rédijo. Taksi lüdjé dosztakrát nepostene poti májo za szvojo krívico i tak sze je zgodilo ednok, ka szo pri Feller V. Eugen patekari ednoga szlüzsábnika zgrabili, gda je on iména küpcov právo dobroga Elsa-Fluida vkradno, ka bi je táksim odao, ki krivi fluid delajo. Vszaki cslovik zná, ka je právi Fellerov Elsa-Fluid nájbogse domácse vrásztvo proti vnogim bolecsinam, tak ka ki kakso boleznoszt má, tiszto te právi Fellerov Elsa-Fluid vszakojacski i náglo vtisa. Zato je te právi Fellerov Elsa-Fluid pri vnogih szveta raztávaj zláte premije i diplome dobo, kí ga pa rédi, je dvorszki trgovec grátao ino spanjszkoga erdécsega krizsa szrebrno metalio dobo. Ka pa delajo brezdüsnevesztni imitatorje? Tej lazsi pisejo nyegovim küpcom na pr., ka szo g. Feller odisli, pa vecs ne prido nezáj, ali ka szo g. Feller z trzstvom henyali pa vsze to záto, naj bi Fellerove küpce krivomi szvojemi blági pridobili. Záto za duzsnoszt szpoznamo vsze cstevce opominati, naj sze varüjejo vszega mogocse szpodobnoga iména krivoga blága za lasztivnoga haszka volo ino naznánje dámo, ka právi Fellerov Elsa-Fluid sze szamo po Feller V. Eugen patekari, Stubica, Nro 120., (Zagrab, zsupanija) rédi pa ka sze more paziti prí küpüvanyi, naj na vszakom glazsi i stámpi gori bo „Elsa“ „Feller“ i „Stubica“. Naj bi eto dobrotivno vrásztvo vszaki lehko szi szpravo, sze je zapovedalo, da sze postnina ne plácsa, csi sze 12 málih ali 6 duppliskih glazsov za 5 koron, ali pa 48 málih, ali 24 duplískih glazsov za 16 koron zráven iz Stubice priszlovi ino sze piszmo lepo etak naszlovi, ka sze lehko precsté: Feller V. Eugen Stubica, Nro 120. (Zagrab, zsupanija.) Dugoga zsivlenja sze vcsákajo, ki sze za zdrávje za csasza szkrbijo. Csi scsémo zdravi osztáti, nam je ob prvim mocsen zsalodec potreben. Imenitne szo nevole, stere pokvarjeni zsalodec, netécsnoszt, bozsno kühanje zsalodca, sztávlanje blata, nesznenoszt, goszti krcs v zsalodci, gláve bolecsina i szpodobni betegi szprávlajo. Csedno je záto edno dobro i mocs imajocse domácse vrásztvo pri roki meti. Tákse vrásztvo szo szamo Brádyjove zsalodcne kaplice; sterih mocs je proti vszem nevolam zsalodca poznána, nego szo vnoge krive z rázlicsnimi iménami, vu steri sze lüdjé dosztakrát znorijo. — Záto szi zapomnimo, ka prle pod iménom Mariacellszke zsalodcne kaplice szpoznáne práve Brádyjove zsalodcne kaplice stere mariacellszke Divice kep, kak znaménje májo, sze szamo pri csiniteli Brády Károly patekari, Bécs, I., Fleischmarkt Nro 1/83. dobijo, odked za naprejposzlane peneze ali po nadvzétji 6 glazsov za 5 kor. i 3 duppliski glazso za 4 kor. 50 fillerov brezpostno, brezi vsze drügi sztroskov razposilajo. Blájzseno novo leto zselem etoga kalendáriuma csitalcom: WELLISCH BÉLA kompaktor v Szentgotthárdi. 25 Znájte, ka szmrt csáka na vász! Oblejcste sze gor, kak nájhitrej! Neszmite duzse tü osztánoti, csi ne bi radi z sztrasnim tálom mrli!“ Té recsi szo gorzdrámfale toga szpajócsega. On je goriszkocso, na szébe je zmetao szvoj gvant, vzéo je to mosnyó z pejnezi, stero je pod zglávjom meo, k szebi ino je steo deklino naszledüvati, brezi toga ka bi jo szamo kaj pítao, ár je zse vgono to sztrasno isztino, „Escse nej!“ je právila Toncsika ino nyéni mehki glász je vsze szvojo prijaznoszt zgübo, „priszégnite mi prvlé na eto razpetjé, ka moga ocso i nyihovoga pomocsníka ne dáte gori!“ Ona je edno málo razpetjé potégnola vö z nyéni prszi ino nyé je tá dála Gyüriji. On je pobozsno küsno ono ino je z szvétesnyim tálom priszégno na tó, ka nigdár nidti z ednov recsjóv to zgodbo ete nócsi nikomi ne ovádi vö. Kak je to príszego doldjáo ino bi razpétje Toncsiki nazájdáo, prijéla ga je ta deklina za nyegovo roko ino ga je vöpelala na edno szlobodno meszto. Tam je lezsála ta lüknyo imajócsa ládja. Z velkov pripravnosztjov je zabila Toncsika edno deszko gor na to zijajócso lűknyo. Zaphála je na tó te mále lűknyice z cotami ino je potisznola te to ládjo notri v vodó. Gyüri szi je kre nyé szeo doli. Deklina prime ta veszla ino batrivno zacsne veszlati notri v gorzdigavajócse valóve. Ta rejka je visziko sla, vihér je tűlo z vsze szvoje mócsi ino ta ládja je vecskrát nazájlücsena bila. Toncsika je mocsna ino sibka bila. Komaj zdaj je zamerkao Gyüri, kákso lejpo posztávo má ona, kákso csüdno mócs láda nyéno tejlo. Csi je zse rávnics vszo szvojo mócs vödála, naj k drűgomi brejgi pride, nej je mogla tó nikak doprneszti. Naszkori szo tekle doli velke kaplice z nyénoga csela, szapa nyoj je mocsno sla vö nad gorodprti vűszt, na velko odprejte nyéne ocsi szo mele kak eden trdi, dvojlivi pogléd. V tej minótaj sze je vtisao vihér ino z nisternimi vdárci veszla je doszégnola ta deklina szredino rejke. Zse szi je Gyüri z lehka odehno gor, kak je te od brejga velka lárma nasztánola. Obadvá szta tam tá poglednola ino z punim sztráhom je szpoznala Toncsika szvojega ocso z nyihovim pomocsnikom Ádamom. „Miva szva zgübleniva!“ sze je keszao Gyüri, kak je tiva razbojnika opazo. „Ne dajte escse vsze szvoje vüpanye gor!“ je tróstala ta deklina nyénoga szprevájavca. „Vszegavejcs sze je vihér vtisao ino naj zdaj lehko z kompom lovita, ali te komp je vö na brejg potégnyeni, naj ga zdigavajócsa voda ne bi vkrajvneszla ino preci cajta de tó trpelo, dokécs ga pá notri v vodó szprávita!“ 26 Med kejm je etak gúcsala, je z cejlov szvojov mocsjóv veszlála. Tiva dvá moska, steriva szta, mocsno kricsajócsiva na brejgi sztalá, szta vszo nyihovo gíbanye z csermernim poglédom naszledűvala, te je potégno Ádam eden nabiti revolver vö ino je sztrejlao na tiva pobegnyejócsiva. Edna krúgla je zacvílila celó póleg kre Toncsikini vüh, edna sze je vdárila na sztrán v ládjo ino edna trétja je letejla tak blűzi kre Gyürijove ládje, ka nyemi je malo nej nyegove vlaszé vöposzkübíla. „Doli sze vdarite na pod!“ nyemi je szkrícsala ta deklina, ali on sze je nej steo pred nevarnosztjov szkriti ino szamo nyó püsztiti pred onov. Kak je te Ádam szvoj revolver znóvics nabíjao, szta nyidva zse k drűgomi brejgi prisla. Toncsika je to ládjo szkrblívo vöszprávila na brejg ino pítala ga je komaj odihavajócsa. „Znáte vi to nájblizsnyejso pót k vasoj vészi?“ On je trószo glavó. „Jasz szam trinájszet lejt bio dalecs. Zdaj je nócs ino ta krajína sze je tüdi i celó preobernóla. Gde je prvo lóg sztáo, je zdaj póle — “ „Te pa hodte!“ nyemi je v gucs právila ona. Ona je sla brezi vsze rejcsi naprej pred nyim. Nyéne prszi szo sze zdigávale z vsze mócsi gor i dol, na nyénom líci szo sze preminyávale hice erdécsoszt ino mrtelna blejdoszt, nego brezi ednoga ocsno- megnenya pocsinka, sze je páscsila dale. Na ednók je szamo posztánola ino pítala ga je celó nedovedócs: „Ví te vaso mater jáko radi morete méti?“ „Oni szo lásztna moja mati,“ nyoj je odgóvoro on na prosztoma. „Kak bi ji záto ne bi rad meo?“ Toncsika szi je zsmetno odehnola gor ino je nidti edne rejcse nej gúcsala vecs k szvojemi szprevájalci. Na zádnye sze je ta kmicsna nócs na maloma szvetliti zacsnola. Tiva nocsniva pótnika szta edno málo viszíno doszégnola, na drűgom kráji one je lezsála edna precí velka vész. Ta deklina je kázala na nyó ino je právila: „Tó je vasa vész! Eti sze razlócsijo zdaj nájme póti! Obvarje vasz naj Goszpodin Bóg! Ne pozábite na vaso príszego!“ „Ino ví? Ka scséte vi zacsnoti? jo je pítao Gyüri. Dvej velkivi szkuzi szta sze pűsztili dol po Toncsike lejpom obrázi. „Ka naj jasz zacsnem?“ pítala ga je zsalosztno. „Jasz morem nazaj domó! Brezi méne oni od gláda prejdejo. „Ali oni vasz vmoríjo!“ je szkrícsao Gyüri presztraseni. „Nikaj sze ne bojte za toga volo,“ je odgovoríla Toncsika z ednim túzsnim szmehlájom. „Nikaj mi ne denejo, ár me vszáki hip nücajo. Z Bógom osztanite!“ Ona nyemi je szvojo jáko, mocsno rokó ponüdila ino pascsila 27 sze je po etom z bisztrimi nogámi po onoj póti nazáj, po steroj je sla. Edno ocsnomegnenye je nej znao, ka bi csinio, Gyüri. Jeli bi jo nazáj zadrzsávao? Jeli bi nyoj pravo: „Hodte z menov v moje meszto! Bodite moja zsena!“ Ali je nej piszano: Bóg bode kastigao grehe ocsov vu nyihovoj deci, do trétjega ino do strtoga kolena?“ Sto zná, ka kelko velki grehov szi je te kmicsen brodár zse na szvojo dűso prilozso! Nej, csér ednoga táksega ocsé szi Gyüri nemre domó pelati! Te zacsne te jütrni zvón zvoniti v blizsányoj vészi, ino nyemi právi glaszno i rázumno: „Tí szi szvojo szrecso odtirao, Gyüri! Sziromák nóri, szamo ednók sze priblizsáva szrecsa k z práha sztvorjenomi, szamo ednók sztojí szmehlajócsa pred pragom vszákoga mrtelnoga! Jaj onomi, kí te tíhi glász szrecse ne zacsűje! Ona nigdár ne príde vecs nazáj! Na veke je zgüblena!“ „Toncsika! Toncsika!“ je szkrízsao gor Gyüri, „Poszlühni me, Toncsika!“ Ali szamo veter je nyemi dao sümécsi odgovor, ino eden sereg kóvranov, steri je z krákanyom leto prejk, sze je spotáro z Gyürija z glasznov krikov. Brezi vsze vóle ino dolvdárjeni je obrno Gyüri szvoje sztopáje próti blizsányoj vészi. Toncsika sze je próti ednomi borovjej pascsila. To gósztosztojécse drevje jo je nikelko bránilo próti zsgánomi vetri. K szmrti zmantrána, sze je püsztíla na eden z mehovjom obrascseni kamen doli. Ona sze je z obedvemi rókmi za líce prijéla ino je jókala britko: „Ah, kak jáko me more on zametávati! Nidti edno jedíno rejcs mi je nej za szlovo pravo! Ah, csi bi Ádamova krugla szamo moje szrcé trofila, te bi vsza moja nevola konec mejla!“ Kak szta tiva pobegnyeniva szrecsno te drűgi brejg doszégnola, na ócsi szta szi metala csemerno Ádam ino te brodár vszefelé britke gucse. „Csi tí ne bi sztrejlao, bi zdaj vsze dobro biló!“ je pravo te brodár cseméren. „Z tejm, ka szi zobszton te patróne tá szpufkao, szi nama cejlo delo pokváro. Onyedva ta zdaj po zsandáre sla ino naj te zse na gvüsno meszto poszadíjo!“ „Ino sto je vecs krív tomi, kak tí?“ je sinfao nazáj Ádam z sztrasnim preklinyanyom. „Zakaj szi nej to mlajsé — da bi jo zlódi vzéo — nej bógse gorodhráno! Gde je csüo sto kaj táksega, ka bi to právo dejte szvojega lasztivnoga ocso za ednoga kényeresa volo vödaló? Nego tí szi to deklino prevecs nebógotno gorszkrmo. Zdaj pa te naj midva kvár máva z toga. Záto sze szamo frisko vküppoberiva, ka naj prázno gnyezdó nájdejo za nama, ali prvlé moreva tvojo sztáro, püklavo kucso gorvuzsgati, naj ti voharje (financje) ne nájdejo toga blága, stero jo v tvojoj piv- 28 nici vküpznoseno, rájsi náj prvlé vsze vrág vzeme, kak bi to voharom prislo v róke!“ „Norc tí“ je pravo te brodár po spotlívom táli, „míszlis ka szam jasz to blágo póleg té vszigdár vékse vodé v pivnicí niháo? Tó je zse vsze vcsera, kak je vihér malo popűszto, prejk granice odvándralo.“ „Ino tó szi mi tí nej povedao?“ je krícsao Ádam. „Tí szi me za moj táo znoriti steo, tí pesz. Zapelati szi me steo z tejm, ka je blágo voda pokvaríla í odneszla, ta pravica ti je pa zdaj v csemeráj vö z lamp szkocsila!“ „Ahá, tí drűge szám po szebi szódis!“ je tróbo te brodár, „Hja moj drági, vszákoga nájprvlé v tisztom grmi iscsemo, v sterom szmo sze prvlé szamí szkrívali! Sto zná, ka kelko jezerokrát szi me zse tí znoro, tí szvinyár!“ „Povej mi escse tó ednók, ino jasz ti na dvóje szterem rébra v tejli!“ je örjao Ádam. „Vszegavejcs, zdaj, gda bi sze jasz szamo z lejvov rokóv lehko bráno, je velki künst, ka bi me bujo!“ sze je spotáro te brodár. „Csi bi szamo obedvej róki mogao nücati, te bi sze zse malo pazo, ka bi sze szmetao v méne! Ali ka naj drzsím od ednoga táksega csloveka, steri na tákso deklino sztrejla, z sterov je vecskrát pri ednom sztóli szedo!“ „Jasz szam Toncsiko nej nakano sztreliti, te süsz sze je moska dosztájao!“ sze je vögúcsao Ádam. „Tó bi po sentanom máli rázlocsek bio, csi bi te szívi graj ona mogla kóstati,“ je krícsao te brodár razcsemérjeni. „Pa sto bi meo szkrb te na méne, csi bi tí moje jedíno dejte v grob szpravo?“ „Csűj me,“ je dao Ádam naprej, „meszto toga ka bi sze eti dale stükala, sze rájsi szkríjva na ednom táksem meszti od ked va tvojo kucso v ocsáj lehko mela. Csi te z zsandármi nazájprídeta, te bojk vdáriva. Lehko nama pa te voháre denok ne posleta na sinyek.“ Obadvá moskiva szta zagvüsna bilá v tom, ka sze tó ne zgodí, ár szta znala Toncsike lübéznoszt próti nyénomi grobjánszkomi ocsi szamo ka szta szi tak premislávala, ka jiva je deklina záto znorila, naj nebi v drűgom táli csemére mela na nyó. Te brodár je z ednim globokim mrmranyom notri privolo k tomi ino obadvá kmicsniva moska szta sze potégnola v edno blizsányo, z grmóvjom zarascseno brejzsno lűknyo vu lógi, od ked szta vszákoga dobro lehko vídla, steri bi sze k hizsi priblizsávao. Kak je te zse vecs vör mínolo brezi toga ka bi sze to sztraslivo zsandarszko pérje na kranscsákaj pokázalo, je pravo brodár: „Tó je pá doszta krike, pa malo haszka biló. Ta deklina je doszta bógse gorzhranyena, kak bi szvojega lásztnoga ocso v csarno sólo mogla poszlati. Jasz zdaj záto szpát idem. Csi voló más, tí lehko dale sztrázsis.“ „Idi szamo, pa szi lezsi dol, tí grdi szpanyák,“ je mrmrao Ádam. „Jasz szam nej na telko poszpáni, kak tí. Nikaj mi nede, csi bom escse edno pár vör duzse gori.“ 29 „Z tejm bógse,“ sze je rézsao te brodár. „Te bom escse mirnejse lehko szpáo.“ Z tejmi recsmi je notrisó on v to hizso, ino légao sze je szpát. Ne bi on tak pri méri lezsao, csi bi znao, ka kak kmicsno szi premisláva nyegov pomagács. Ádam szi je mrmrao brezi méra: „Ona je zsenszka, ino zsenszke ne mro tiho bidti. Sto mi sztojí dobro za tó, ka vsze vö ne ovádi, csi sze ednók páli szvádino? Nyoj nidti pri tom na sztároga nej trbej miszliti, ár je on nancs nej sztrejlao. Nej, bógse je bógse. Ta deklina vecs zná, kak bi nyoj trbelo. Kak dugo je niksega soca nej mejla, sze nam je nikaj nej trbelo bojati, ali zdaj de te dúgi ficko etam z ejne vészi nyéni lübleník, ino pred nyim te vecs nikaj ne zatají. Csi bi szamo znao, ka kak bi lehko prejk rejke prisao. Csi z toga brejga sztrelím na nyó, csüo de te sztári te süsz. On me za toga volo te na nikoj szprávi. Komp szám nemrem notri v vodó potisznoti, k tomi escse ne razmim k coj, kak bi ga v toj velkoj vodi ravnao. Ta deklina ne szmej vecs domó v hizso sztópiti, te sztári de te tó miszlo, ka je po szvejti odisla ino de jo iszkao. Csi jo dolsztrelim, tejlo v vodó morem lücsiti, sto zná, gde jo te vrzse vö voda.“ On szi je premislávao szem tam, na zádnye je za nájbógse najsao, brodára po tom za zamucsenoga vcsiniti, ka ga celó na nóro zapojí. Szploj pred szébe mrmrajócsi sze je pascso Ádam notri v hizso ino prineszo je gor z pivnice one eden velki, z vrbjim síbjom szpletenoj kosari bodócsi, svércani glazs sztároga vína, steroga je okóli pét litrov moglo bidti. Z onim sze je povrno gori v brodárovo hizso. On zbüdí gor szvojega postenoga príjátela, steri je zse globoko ino mocsno szpáo ino právi: „He, bratcsek“ müva szva dugo vör vünej na vahti lezsala, ne bi dobro biló, csi bi szi malo zsalódce szegrela?“ „Ahá, szpoznao szi, ka nemas pravice, pa sze zdaj mítiti scsés?“ ga je pítao te brodár. „Na, jasz tüdi morem kaj püsztiti. Edno kupico vína ti ne zavrzsem záto!“ Ádam je nalejao eden z cina naprávleni pehár punoga z vínom ino ponűdo je onoga szvojemi pomagácsi. Te brodár je pio víno kak vodó. Ali píjan je szamo te grátao, gda je zse brezi fórme doszta vina nalejao v szébe. Ádam je radüvajócsi glédao, kak sze je nyegov prijáteo, z cejla brezi vsze pámeti, dolprevrgao na szvoje lezsaliscse. „Tak“ pravo je zmirjeni, „té mi niksega krízsa ne dene precski. Csi sze gorzbüdí, de deklina zse vkrajszprávlena. Z ednoga tála je skoda za nyó. Mocsna ino friska je kak káksa plemenita szrna. Ali vszáki je szebi te nájblizsnyejsi, ino sto szvojo hizso ne csuva od ognya, szi nemre na ócsi metati, csi nyemi dolzgorí. Gde je szamo tak dúgo? Zse bi 30 dávnics mogla nazájprídti! Csi ne bi mejla nakanenye nazáj sze povrnóti, te to ládjo ne bi tak pazlivo vö na breg potégnola. Da bi sent vzéo to zsenszko!“ Ádam sze je k vódi na brejg pódao, med kejm szi je etak pogucsávao v szebi. Za kecsko sze skrabajócsi je glédao to velko, zdignyeno vodó, stere valóvje szo deszke, brvna, vövtrgnyeno drevje, pohízstvo ino tejla vtopleni sztvári z szebov neszli. To opüscsávanye, stero je rejka na szvojem zgorányem táli vcsiníla, je zaisztino sztrasno biló. „Pri etom je nej szamo eden szvojo hizso i vsze zgűbo!“ je mrmrao Ádam, po tom sze je pa z oním mislenyom zácsao tróstati, ka pri nyogovoj kucsi niksega kvára nega. Na tihoma pazécsi je glédao na vodó, na drűgi brejg vodé, ali Toncsika sze je nej szkázala. Brezi toga, ka bi szi szumlela, káksa pogibelnoszt jo csáka, sze je Toncsika szvojoj zsaloszti püsztíla prejk. Ona je nej mejla nikoka, kí bi jo lűbo. Lón, steroga je za szvoje trdo delo dobila, je sztáo z bítja ino z kreganya ino zdaj, gda je szvojega ocsé nakanenye raztrgnola, de nyéni sors escse zsmetnejsi. Cejla szrecsa je za nyó, ka obedvej róki nemrejo nücati, ovacsi bi jo sztrasno sálili, nego vdárci, stere z lejvov rokóv vcsinijo, escse lehko i bole bolíjo kak oni, stere vnógi drűgi z právov delajo. Isztinszki sztráh je popadno záto sziróto nyó, gda szi je na szvojo brezi trósta pridócsnoszt míszlila. Kama koli je poglédnola, vsze povszédi je nevola csákala na nyó. Nyoj je nyéni zsítek niksega veszélja nej darüvao. Zakaj ne lezsí zse kre szvoje pokojne materé v hladnom grobi, na sterom na szprotoletje te divji scsipek tak lepó cveté? Toncsika sze je nej mogla szpomenóti, ka bi sze od szvojega detinsztva máo gda jókala, tüdi sze je i nej szkuzíla, kak je v szvojem bozsnom, krátkom gvanti na szredíni med drűgov, sznajzsno oblecsanov decov ob prvim k toj szvétoj szpóvidi mogla idti. Goszpon dühovnik, — Bóg nyim naj zsegnya nyihovo dobro szrcé! — szo nyoj te te nájlepsi kejp senkali, zná bidti szamo záto, naj bi jo za nyénoga preprosztoga gvanta volo potróstali. Te goszpon dühovnik szo tűdi i jedíni cslovik bilí na cejlom sirokom szvejti, kí szo k nyej dobri bilí. V nedelo de záto k szvétoj szpóvidi sla, naj szi szvoje túzsno, obtérsèno szrcé oblehkóti. Tó nakanenye je zmírilo Toncsiko edno malo. Ona szi je dolzbríszala szvoje szkuze z tim kustim sörcom, gor je sztánola z kamna ino odlocsena ide na pót próti dómi. Znála je i dobro kákse gorjemánye je domá csáka. Z kem prvlé presztojí ono, 31 z tejm de bógse! Po etaksem táli je premogla ta batrivna deklina szvojo trűdnoszt ino je sztópala z mocsnim nakanenyom naprej, nego tak je prevecs v szvoje míszli pogrozsena bíla, da je zablódila na póti. Sztálno szi je miszlila i na ono velko veszélje, stero do Gyüríjova mali nad nazájpovrnyenom szvojem színi meli ino bo lelo jo je globoko, ka Gyüri nidti edne míszli vecs ne de meo na nyó. Kak je na konec logá prisla, je vidla Toncsika, ka je zablódila. Pred nyóv je lezsála edna sztrasno opüscsena ravnica, po steroj sze je csemerno sümlécsa voda kotala. Na nyéni visziko hodécsi valóvaj szo plavala dugoványa vszefelé fórme. Pomilüvajócs je míszlila Toncsika na one neszrecsne, steri blágo i vrejdnoszt je rejka opüsztíla. Na ednók je szamo z cejle szvoje mócsi na vesz glász goriszkrícsala. „Szvéta María, pomágaj mi! Etam plava edno zíbela ino v nyoj lezsí edno dejte!“ Toncsika sze je lovíla za roké. Dalecs ino dalecs je nidti edne zsivócse dűse nej biló, kí bi pomócs lehko prineszla. To dejte je z cejloma pogibelnoszti szmrti biló prejkdáno. „Milosztiven Bóg!“ szi je zdihávala Toncsika. „Daj mi mócs! Dopüszti mi tó nedúzsno dejte resiti!“ Ona je lücsíla z nájvéksov szilov gvant ino szvoje csrevle doli, te szi je poskrobíla szvoje prszi ino glavó z tov ledenomrzlov, okáljenov vodóv ino je szkocsila notri v nyó. Ona je tüdi i dobro znála plavati. Ali szamo z velkov mocsjóv je mogla k coj k zibeli pridti. Nyó z szvojov lejvov rokov zgrábivsa, je z szvojov právov mocsno tálala narázno valóve. Csi rávnics szo nyoj nyéne zsile od mrzle vodé trepetale, csi rávnics szo nyoj zobjé dregetali v vűsztaj, doszégnola je szrecsno z szvojim bremenom te brejg. Kak je to mokro, szkóznamocseno zemló pod szvojimi nogámi zacsűtila, oprávila je edno krátko zahválno molítev, te sze nazaj oblekla gor v szvoj gvant, vzéla je to dejte na szvoja nárocsa ino sze je páscsila próti dómi szvojemi, ali tak sze je szlabo csűtila, ka je nej mócsi mejla v szebi, ka bi zíbelo z szebov vzéla. Mogla je ono tam na brejgi povrcsti. Gda je tak edno pó vöre vándrala, povrgla jo je nyéna mócs na cejloma. Tüdi je i nej znála vecs za szébe. Z detetom na szvojoj róki, sze je tá prevrgla na zemló. Kak dugo je lezsála zse omedljeno, je nej znála. Kak je te páli k szebi prisla, prignyena je bíla edna csarna ciganica ober nyé, ribala jo je po cseli ino zátanki z erdécsim vogrszkim vínom ino vlejála je i nikeliko z onoga v nyó. Ta csarna zsenszka je Ton- 32 csiki nej nepoznána bíla, zse vecskrát je ta brodárszka hcsí to szirmasko ciganszko zseno za „Bóg pláti“ prejk rejke odpelala. „No, vam je zdaj zse kaj bógse?“ jo je pítala ta csarna zsena. Toncsika je z glavóv megnola. „Hodte, prímte sze za mojo rokó!“ je gúcsala nadale ta ciganica. „Tam prejk v ejnom dóli gorí nas ogen! Tam sze lehko szegrejete ino edna z nasi mládi zsenszk tomi málomi deteti cecati dá! Kak zse od gládi jócse, te szirmaski málicski! Ino moker je tüdi, kak kákse málo macse, stero vtopiti scséjo!“ Ona je odpelala Toncsiko k ciganszkomi ognyi, gde szo sze te csarne zsene popascsile tó do szmrti szlabo gorotaviti i v mócs djászti ino gde szo toga málicskogo v szüho zaszűkale ino nakrmile. Brezi vsze mócsi sze je püsztíla Toncsika póleg pokajócsega ognya v eden globoki, zsmeten szen. Kak sze je prebűdíla, sze je zse szkoro nagnolo szunce. Ona sze je zahválila szvojim vertinyam z szrcá szvojega, vzéla je to dejte na szvoje roké ino je sla próti dómi. „Tí sziromasko dejte,“ je právila ona, toga pojbeca lübeznívo na szvoje prszi naszlonyécsa, „zagvüsno szo sze ti tvoja mati vtópili v povódni! Glej me, jasz nemam nikoga, kí bi me lűbo! Jasz ti moje cejlo szrcé scsém senkati, jasz scsém tvoja mati bidti ino v tvojem szmehláji scsém tróst nájdti za vsze one nevóle, stere bom trpejla! Tebé mi je Bóg kak tróst v mojem velkom szirmastvi poszlao!“ Kak je Toncsika na ono meszto prisla, na sterom je preminócso nócs szvojo ládjo povrgla, je najsla nyó tam brezi vsze falinge gor. Ona jo je vu rejko potísznola, szkocsila je z detetom notri v nyó ino je prejk zacsnola veszlati po rejki. Ár je i mirno vrejme biló, je to delo tüdi i brezi vszáke pogibelnoszti doprneszla. Na brejgi v eden grm potégnyeni, je csakao. Ádam escse itak na nazájpovrnenye dekline. Komaj je ovárao on Toncsiko, potégno je zse i szvoj revolver naprej, naj nyoj to szmrt noszécso kruglo odposle, kak de ta deklina zse dobro na blűzi. Na ednók je szamo zagledno to dejte v nyéni nárocsaj. On je szmrtno-blejdi grátao, to orozsjé sze nyemi je vöposkálilo z róke ino szi je sepetao: „Bóg mi pomori, ka bi jasz edno nedúzsno dejte vmóro! Tó bi rávnics tak necsamurno delo biló, kak csi bi ednoga angela bujo, ár vsza deca, od szedem lejt mlájsa, szo angelje!“ I rávnics v etom ocsnommegnenyi je prineszao veter te míli glász vecsérnoga zvoná prejk vodé, tá k nyemi. Te je szpadno Ádam na szvoje kólina doli, príjao sze je za líce z obedvimi róki ino zajókao sze je britko. Brezi vszáke pogibelscsine je doszégnola Toncsika brejg z szvo- 33 jim málim. Ona je bojazlívo sztópila notri v hizso ocsé szvojega. Te brodár je szvojo pijanoszt zse vöprészpao. Tam je szedo nemujti ino nepocseszani pri sztoli ino je krüh i kiszilák meo za vecsérjo. Nyegve ocsí szo nyemi z krvjov bilé okólivzéte. Kak je ta deklina notrisztópila, je gorzdigno to lejvo szvojo roko, naj bi jo vdaro, nego te decskec je szkrícsao z veszélim glászom: „Tatta! Tatta!“ (Da mála decsica nemro escse to zsmetnejse imé ,ocsaʻ vöpovedati, záto szkoro vsze povszédi „tatta“ gucsíjo to rejcs). Te brodár je dolpűszto na tó szvojo pesznico ino je pítao: „Od kod szi ga dobíla?“ „Vö z vodé!“ je odgovoríla Toncsika, „Dol ga deni na mojo posztelo ino idi pa podóji kozó, ka nyemi mlejko szkühas, ár zse lacsen more bidti!“ je pravo te brodár, ali te pojbec je z obedvemi rócsicimi szégao za nyim. Te kmicsen obráz brodára je nej zoszagao to detete, ono je szkákalo od radoszti ino je znóva krícsalo: „Tatta! Tatta!“ „Tó! Nidti sze ne bojí méne!“ szi je mrmrao te sztári mózs, „Daj mi ga eszi! Tí míszlis, ka mi z róke szpádne? Nemogócs! Te bi sze prevecs szpokúkao! Poszádi mi ga eszi gor! Jasz bom ga z lejvov rokóv zadoszta drzsao!“ Z onim veszéljom, stero ti sztári lüdjé k málicskim vsze pov- szédi májo, je pogledávao te sztári brodár szvojega máloga gószta. On szi je dobrovolno mrmrao v szebi: „Toga szi na velko gorzhránim! Té mi eden dobrovucseni brodár more bidti! Ne dám ga vkraj, csi bi rávnics deszét zsandárov prislo, ka bi mi ga odneszli!“ Kak sze je Toncsika z tim penasztim mlejkom nazájpovrnóla, szta nyéni ocsa ino te máli nájdeník szkoro zse celó dobriva prijátela bilá. Te málicski je cukao toga sztároga za musztácse ino te sztári sze je szmejáo na glász. Na nócs je dáo te brodár z med trejmi szvoji vánkisi dvá vkraj, naj te máli toplo posztelo more meti. Toncsika sze je nancs i zmiszliti nej mogla, szvojega ocso gda tak veszéloga i dobre vóle viditi. „To dejte ti je celó preobrnolo!“ szi je premislávala v szebi. „Ja, deca szo angelje, stere Goszpodi Bóg na té szvejt posíla, naj nase pogüblene dűse resí! Kak lepó i veszélo lezsí zdaj moj zsítek pred menov! Szamo csi je Gyüri szvoje dobro ino szrecsno najsao gori?“ On, koga szo sze nyéne míszli doszájale, je pri szvojem dómi nej one szrecse mogao nájdti, stero szi je zselo. Csi rávno szo ga mati lübeznívo ino z szkúznimi ocsmí vküpszküsivali, csi rávnics szo ga ocsa ino bratovje nyegovi z radosztjov veszélo gorpríjali, ali on szi je nej najsao nindri meszta, nej pocsinka, nej méra. Grde je só ino sztáo, vido je Toncsiko pred szeov, nyéne lejpe, kmicsne ocsí szo ga glédale z proszécsim tálom, na ócsi metajócse, nyéne szladke recsí szo sze tózsile: „Jasz szam te obránila, tí me pa zapüsztís nemilosztivno!“ Gyürijova domácsi szo szi nej znali nyegov zamisleni, za nikoj ne márajócsi sztális raztolmacsiti. „On je szamo z polojna domá!“ szo pravili nyegova mati zsalosztno. Próti vécsari sze je vu vészi razsiro on glász, ka je povóden v tom zgornyem, szószidnom meszti doszta hízs odneszla. „Naj sze nam Bóg szmilűje!“ szo jávkali Gyürijova mati. „Rávnics tam je nasa Ánna pri mózsi! Jasz na ednók morem tá idti, naj zagvüsno znám, csi pri nyénom hrámi nega káksega kvára!“ „Jasz idem z vami, mati!“ je pravo Gyüri, komi je vsze bógse biló, kak domá bidti. „Tó de te to nazájvidenye,“ szo jávkali ta zsenszka. „Kak szi ti z dóma odisao, je nasa Ánna komaj oszem lejt bíla sztara, zdaj pa mozsá ino dejte má. Vsze tá lejta szta sze nidti vidla nej, nancs sze nidti i poznala nedta!“ „Jasz tüdi tak míszlim,“ je mrmrao te mládi cslovik zamísleni. „Ánna te je pa brezi toga itak nej pozábila,“ szo gúcsali mati dale. „Nyéni szin je vu szvétom krszti tvoje imé dóbo —“ Oni szo henyali na szredíni v szvojem gucsi, ár szo sze na hitroma te dveri odprle ino edna mláda zsenszka z nepocseszanimi vlaszmi ino z nerédnim oblecsalom je sztópila notri. „Ánna!“ szo szkricsali mati gor. „Szvéti Bóg, ka sze je zgódilo?“ „Vész nam je pod vodóv“, je právila ta mláda zsenszkica na tihoma ino v ednom tóni, tak kak gda solárkinya szvojo gordáno lekcio tá právi, „naso hizso je voda odneszla, ino moj máli Gyüri sze je vtópo!“ „Vtópo!“ szo krícsali mati. „Pa szte ga nej mogli obrániti?“ „On je v szvojoj zíbeli lezsao ino je szpáo kak eden angeo“, je gúcsala Ánna razdreszéljeno dale. „Mí szmo márho gnali vö z stale na brejg. Voda je escse nej do nasega ograda szégala. Kak szmo te nazájprisli, je zse hizso odneszla. Dejte je z zíbelov vréd od vodé popádnyeno, ali pa od vküpszpádnyene hizse vmorjeno moglo bidti, ino jasz nigdár vecs edno veszélo minóto ne bom mejla, ár szam jasz nyegovoj szmrti kríva!“ Zóbszton szo nakanoli vszi domácsi to mládo zsenszko tróstati. Nyé sze je niksi tróst nej prijao vecs. Cejle vöre dugo je szedejla na ednom meszti ino je z trdimi ocsmí, kak csi nidti za szébe ne bi znála naprej. Nidti je i tó nej zaszlísala, csi je sto kaj pítao od nyé. Vcsászi i vcsászi je zsmetno sztonyala, kak edna k szmrti vrazsena sztvár sztonya. Nej je tüdi i nikaj stela k szebi vzéti. Kak je nócs nasztánola, prisao je i Ánne mózs. On je pri- 35 povedávao zsalosztno, ka szo szószidje to prázno zíbelo nyegovoga deteta na brejgi najsli. „Ti valóvje szo zíbelo na brejg völücsili,“ právila je Ánna na tópoma. „Dejte szo mi te vile na dno potégnole. Nidti nyemi vecs krscsánszki szprévod nemremo dati!“ Ona sze je trgala v britkoj szvojoj zsaloszti za szvoje róke ino je kucala na vesz glász. Eden réd prevecs túzsni dnévov je prislo na cejlo familio naprej. Te zsaloszten sztális Ánne je zanícsao vszáko najménse veszélje pri hizsi. Kak bi sze mogli i komi veszeliti, gda szo nyéno celo zse na kamen obrnyeno túzsno líce sztálno pred szebov vidili? Escse csi je i szen obládao na cajt to mládo zseno, kucala i sztonyala je v szne. Ona je vküpsla kak tenya ino je nidti vecs fórme nej mejla prvejse. Gyüri je voj drzsao sztálno szám z szebov. Vu nyegovoj dűsi szta sze stükali dvej nakanenyi edna z drűgov: ta lűbéznoszt, stero je próti Toncsiki csűto ino to zametávanye, stero je próti nyénomi ocsi meo! Nyegova cejla dűsa ga je vlejkla k toj lejpoj, neszrecsnoj deklini k coj, ali nej sze je mogao resíti od szpomína nyénoga hűdoga ocsé. „Sto zná, ka kelko mirno szpajócsi pótnikov je te sztári zse bujo!“ szi je miszlo Gyüri v szebi sztróseni. „Vino mi je ponűdo, ka bi sze zapójo. Zagvüsno szam nej jasz te prvi, nad steroga zsitek je vdaro on!“ On je zacsno szkrivomá szpítávati od brodára ino je od vecsi lűdi dóbo za odgovor: „Te cslovik je pijáni ino sze ogíble dela, steroga da hcsí hrániti more. On je z svercarmi pod ednim sztolom, nego tó je nej to nájhűse delo.“ Kaj drűgoga lagojega szo nyemi na toga brodára nej povedali vecs. Toncsiko szo pa vszi szamo hváliti mogli. Zsao nyim je biló za nyó poprejk, ár je niksega tála vu veszélji mladéznoszti nej mejla nigdár. Csi je Gyüri szvojo lübécso tak pomilüvati csüo, te sze je po szvoj szili k nyoj steo popascsiti, nyó v szvoje roké vzéti ino nyoj praviti: „Ne püsztím te vecs vkraj od szébe! Od etoga máo tvoj braniteo ino tróstar scsém bidti!“ Ali csi je Gyüri zse k rédi bio, Toncsiki szvojo lübav povedati, je sztópila vszigdár ta kmicsna posztáva brodára, znóva med nyidva. On je vido nyegov odürni, cseméra pun obráz, on je zaszlísao dűnye ti sztrelájov ino szi je premislávao sztrsznyeni, ka je te sztári nej prekráto szvojemi pomagácsi sztrejlati, csi rávnics bi stera krugla nyegovo csér tüdi lehko doszégnola. Drevéno szo sze nyemi oglászile k tomi te száre recsí píszma: „Jasz bodem kastigao grehe ocsov vu nyihovoj deci do trétjega ino do strtoga kolena!“ Nej, na kelko stécs je lübezníva ino lejpa Toncsika bíla, on jo itak ne bi mogao za zseno 36 vzéti, szamo za nyénoga sztrasnoga ocsé volo nej! Po dúgom i teskom premislávanyi sze je Gyüri na tó odlócso, ka sze v Becs povrné nazáj. Lehko pozábi Toncsiko tam vu mórji hízs, med onov vnozsinov lűdi, v deli ino v djányi toga velkoga várasa! Ali kak je vecsér grátao ino sze je oglászo te vecsérni zvón, premínole szo i vsze nyegove miszli, tak kak sze sznejg na szunci raztopí, ár te vecsérni zvón je gúcsao na glász ino rázumno! „Sziromák nóri! Tí szi szvojo szrecso vkrajsztirao! Na ráhi je trűpala ona na tvoji dveraj ino te je z szladkim glászom proszila, naj jo notripüsztís, ali tí szi zakleno dveri pred nyóv! Zdaj szi zse pogűbo tvojo szrecso ino bodes mogao brezi méra ino brezi radoszti na tom szvejti blóditi!“ Te sze nyemi je zdelo, ka ga Toncsikine lejpe, kmicsne ocsí, pune z szkuzami glédajo ino nyéna erdécsa vűszta sze nyemi molijo: „Osztani tü!“ ino on je osztao. Nego nyegova mati szo bilí jáko dreszélni, ár nyim je ta velka zsaloszt csér zse obnemogla. „Tak tó nemre dale idti!“ szo pravili oni te eden dén. „Tü nancs eden doktor ne de mogao pomágati ino záto szam po Marjo, po to ciganico poszlala. Tá vecs razmi, kak deszét doktorov! Ona zse naszkori i tü more bidti, ár nyéni lüdjé szo nej dalecs vkraj od szószidne vészi!“ „Meni szamo szmrt pomore!“ je právila Ánna z tópim glászom, ali nyéna mati szo sze nej dáli z nyihovoga nakanenya dolzgúcsati; kak je te Marja tá prisla, odpelali szo oni to ciganico taki i k betézsnoj ino dopovedali szo nyoj i z velkim, friskim gucsom te cejli zrok Ánninoga betega. „O tí szvéti Duval!“ (Bóg po ciganszkom) je szkricsala gor Marja. „Szte ví zse kaj pri Toncsiki, pri brodárovoj cséri pítati dáli? V onom dnévi, kak je vasa hizsa na nikoj prisla, szam jasz na ednom brejgi bila ino szam vidla edno dejte notri v zíbeli dolplavati po vodi! Jasz szam doszta predalecs bíla tam odnet, kak ka bi tomi szirmaskomi deteti pomocsti mogla ino szam je zse za zgübleno drzsála. Te sze je szkázala Toncsika kre vodé. Ona je lücsíla szvoj gvant doli ino je plavala kak káksa riba notri v rejko. Z nevarnosztjov szvojega lasztivnoga zsítka je obránila ona to dejte. Jasz szam sze páscsila za nyóv ino szam jo najsla eden frtáo vöre szledi omedlejno na brejgi vodé lezsécso, ali celó v nyénom omedlejnom sztálisi je dejte escse mocsno drzsála na szvoji prszaj.“ „Marja!“ je krícsala Ánna kak divja. „Pri tvojoj szirmaskoj dűsi, je tó pravica?“ „Ta gronszka sztrejla me naj deszét klaftrov globoko notri v zemló vdári, csi mi je szamo edna neisztinszka rejcs vö nad vűszta prisla!“ zapriszégnola sze je ta ciganica. Ánna je zdignola z ednim, z recsjóv nemogócse vöpovedanim csütenyom szvoje roké próti nébi ino je krícsala: 37 „Csi bi moje dejte biló! Velki Bóg, csi bi tó moje dejte biló!“ Na tó je z vszega tejla trepetajócsa popádnola szvoj gvant ino je sla vö z táksov szilov, kak da bi nyoj peroti zraszle. Gyüri sze je rávnics i tak na hitroma pascso za nyóv. Po póti i blati, szkóz trnya i grmóvja sze je páscsila Ánna ednáko na brejg vodé k bródi. To vüpanye jo je celó ozsívilo. Nyéne ocsí szo sze szvejtile, nyéne líca sze zserjávile. Kak je po etom te brejg doszégnola, obedvej szvojivi róki k vűsztam denovsa je eden dúgovlecseni glász dála vö z szébe. Na tó szo sze dveri te hizse brodárove gorodprle ino Toncsika je sztópila vö prejk praga. Kak je te Gyürija ovárala, erdécsa je grátala kak róbec on, steroga szi je gor na szvoje lejpe kmicsne vlaszé zvézala. Voda je zse szpádnola. Ta deklina je szkocsila gori na bród ino je z nyim po nikelkim krétanyom k etomi brejgi prisla. „Escse máte ví to dejte itak, stero szte vö z vodé potégnoli?“ jo je pítala Ánna ino nyéne ocsí szo víszile pune trósta na Toncsikini vűsztaj. „Ja,“ je právila ta deklina sztísnyena ino nyéne líca szo tak blejda grátala kak sznejg, ár je szpoznala, ka nyoj zdaj nyénoga lűblénoga málicskoga vkrajvzemejo. „Jasz morem to dejte viditi,“ je právila Ánna na hitroma i szegreta dale. „Pelajte nasz frisko k nyemi!“ Gyüri je Toncsiko szamo z szvojimi ocsmi pozdravo. Ona szi je zdehnola zsmetno, na tó je vkrajvdárila komp. Kak szo k drűgomi brejgi prisli, právila je Toncsika: „To dejte je v hizsi notri!“ Kak v divjoj szili je bejzsala Ánna k coj k hizsi. Ona je letejla celó prejk praga. Tam je szedo te sztári, szejri musztácsov brodár kre sztola ino na nyegovi kólenaj szedécsi sze je spilao nyéni szinek zdrav ino kak rózsa friski. Z ednim vu jocsi vtoplenom veszélim kricsájom sze je vdárila poleg sztároga dol na szvoja kólena. Ona je zadüsíla szkoro to dejte z szvojim küsüvanyom. Na tó je letejla kcoj k Toncsiki ino je právila: „Tí szi ga obránila! Tí szi bíla nyegov angeo varüvács! Ah, kak bi ti mogla tó zahváliti? Hodi z menov. Mí szi naso hizso znóva gornaprávimo, ino tí to nájbógse meszto mores v nyoj meti! To nájdragse dobís vszigdár, ka de nam nase vérsztvo noszilo! Hodi! Bodi mi szesztra! Tí szi bíla mojemi deteti mati, dopüszti mi, naj ti hválim za tó z szrcsnov lübéznosztjov tak dugo, kak dugo mo szamo zsivejla!“ Ali prvlé kak bi Toncsika odgovoriti mogla, je zdalíne páli csüti biló glász vecsérnoga zvoná. Gyüri je na tó k nyoj sztópo ino z obedvimi róki obínovsi nyó, jo je proszo z globocsíne szrcá: „Bodi moja zsena, Toncsika! Csűjes tí vecsérni zvón zvoniti? Pri nyegvom glászi ti priszégnem 38 zdaj: jasz bom te lűbo, postüvao ino bráno ino za moj nájvéksi kincs meo, dokécs mi szmrt ocsí ne zapré! Ne szüni me vkraj od szébe, Toncsika, ár te jasz lűbim bole kak moj zsítek!“ Jocsécs od radoszti sze je naszlonila ona na prszi nyegova, ino on je küsüvao doli te tekócse szkuze z nyéni líc! Na tó szta sztópila obadvá, rokó vu róki imajócsiva pred toga sztároga ino Gyüri je proszo nyí za zsegen nyihov; te sztári szo szi csüdivajócsi voscsili szvoje ocsí, ár szo nikak nej mogli z pámetjov gorprijéti, kak sze je vsze tó tak na hitroma zgódilo. Na zádnye szo pravili: „Ona mi je edna dobra csér bíla! Ona bode i dobra zsena tüdi! Bóg vaj blagoszlovi obadvá!“ Od etoga dnéva máo sze je jüterni i vecsérni zvón zse vecs sztókrát oglászo, Toncsika i Gyüri szta zse tüdi zdávnya eden blázseni pár. Csi Gyüri v gojdno ino vecsér zvoniti zacsűje, oprávi pobozsno szvojo krátko molítev ino szi z zahválnim szrcom zmíszli na ono vrejmen, gda je te glász zvoná nyegov prijáteo ino tanácsnik vu nájteskejsem cajti nyegovoga zsivlenya bio. Toncsiko pa ober vszega lűbi ino za nájvise drzsi on na cejlom etom szvejti, gde ga je Goszpodin Bóg z dravimi petirni színmi ino z trejnimi deklinicami, tak tüdi i z lejpim i rédnim vérsztvom obdejlo. Te sztári brodár szo szi edno hlapico pogódili, stera nyim nyihovo málo hízsno vérsztvo pela. Píjanoszt i svercaríjo szo tüdi zse rávnics vkraj niháli ino sze szkrblívo trüdíjo i delajo, naj kak právijo, szvojim vnükom i vnükicam tüdi kaj niháti morejo. Te nájsztarejsi szin Toncsike: Toncsi, steromi szo na zselenye ocsé materno imé dáli, sze szkoro vszigdar pri szvojem sztárom ocsi drzsí, pomagajócsi nyim vu deli, na kelko li more v szvojem dvanájszetom leti. Escse nyima i Ádam tüdi vecskrát pomága v szilnom deli, steri sze je od onoga teskoga dnéva máo tüdi celó na dobro preobrno. Vecskrát vu lejtasnyi dnévaj, gda szi tiva sztáriva z pipami vu vűsztaj kaj pripovedávata ino Toncsi gori na bródi krózsi okóli, jáko segavo právijo Ádami te sztári: „Tó de ti escse te brodár! Kurázso má k coj, bole kak jasz. Plava tak kak riba ino csi bi nyemi gda voda odneszla bród ino ládjo, plavajócsi de na szvojem hrbti prejk rejke szprávlao v szili lüdí!“ Ino gda szo te zse vecskrát z szvojmi sztarismi vréd pohodili ti vnüki ino vnükice nyihovoga sztároga ocso, ino gda je tak ednók sze spilati vido nyí Gyüri z timi málimi, miszlo szi je v szebi: „Ete cslovik, na sterom te decsica z táksov lübavjoj viszíjo, je nikakse krví nej mogao prelejáti! V ednoj kmicsnoj vöri v steroj ga je nyegov angeo varüvács zapűszto, je vszegavejcs blűzi bio pri tom, ka bi lüdomorec grátao, nego po lasztivnoj szvojoj batrivnoj cséri ga je rejso Bóg milosztivno od toga, na szvejti nájvéksega greha, steroga Bóg zaisztino vu deci do trétjega ino do strtoga kolena kastiga!“ 39 Ti trijé zláti prsztanje. Gde je bio, gde je nej bio, szkóz szedem országov escse dale je bio eden kráo i toga eden máli szinek. Dovec je bio te kráo ino ti tanácsdavajócsi velki goszpódje szo nyemi tak dugo gúcsali, ka etak, pa tak, brezi zsenszke nemre bidti hizsa, brezi materé dejte, ka szi je on gvüsno i za zseno vzéo to dovico burkusko kralíco. Ta dovica kralíca je tüdi mejla ednoga máloga sziná. Ali bogme, dokécs je szvojega sziná v drági, lejpi, zláti gvant oblácsila, prála, cseszala, pucala, na královoga sziná sze je nidti i nej zglédnola, szamo tak szo víszile, dol z nyega cote, zamázani je bio te sziromaski decskec. Vszákomi sze je i szrcé vküpsztisznolo, kí je glédao na nyega. Nej szi je povidlo i králi to delo. Pítao, szpitávao je to kralico, ka ka je tomi zrok, ka je nyegov szin razcsejszani, zamázani, te kralice szin je pa vszigdár csíszti. — Ó drági moj tiváris, — je právila ta kralíca — te pojeb zse tákso naturo má. Zóbszton ga dám mujvati, zóbszton ga oblácsimo, notri szi lézse v vszáko blato i csi bi nyemi z zseleza dála zasiti gvant, tisztoga bi tüdi razcsejszao. Tag dugo i tak dugo je gúcsaj ta kralíca, ka sze je toga krála szrcé vkrajobrnolo od lasztivnoga szvojega sziná ino tak je pravo ednók: — No, csi je tak, ne bom i jasz krála hráno gor z toga decska. Naj ide vö na póle, pa naj paszé tam te zlátevune ovcé, koncsibár mi ne de trbelo za dráge pejneze pasztéra drzsati. Kak je pravo, tak je tüdi i vcsíno. Bot vu roké, turbo na rame, v roke szo nyemi dáli to csrejdo ove ino só je te sziromaski králeszki szin z velkov túzsnosztjov, zsalosztjov vö na póle. Ali te lagoje dűse kralíca nyemi je od szühoga, pisznívoga krüha drűgo nej djála v turbo. Escse i on krüh je nyemi tüdi dolpolejála z jesziom ino te szirmaski pojeb sze je tak vküpposzűso, ka szo nyemi i csonte csregetale. Tak je biló tó eden tjeden, dvá tjedna. Te szi je te králeszki szin szamo nikaj zmiszlo, tam je niháo to csrejdo, kak nigda szvejta szvéti Paveo vlahe, ino je odisao po szvejti. Só je, potüvao je próti szedmérimi országi ino na vécsar je v eden grozno velki lóg prisao. Zsalosztio sze je te králeszki szin, na velko szi je zdihávao: Bóg moj, Bóg moj, ka de tü z méne. Nidti szi i doli nemrem lécsti, povej mi tü zverína. Kak szi je tak zdihávao, oglászo sze je nikák ober nyegove gláve: — Ne zsaloszti sze, kralícs, nikaj sze ti tü lagojega ne pripeti, szamo hodi i plezi gor na eto drejvo. Gori je glédao te kralícs i 40 zagvüsno, na onom drejvi, z steroga je te glász csüo doli, edna mála hizsícska sztoji i szkóz nyénoga okna edna szvejcsa szvejti. Ne premisláva szi doszta, gorszplejzi na drejvo, notriide v to málo hizsico ino tam, ka míszlite, koga je najsao? Poleg sztola je szedo eden sztári barát, steromi je do zémle szégala ta dúga, szejra nyegova bráda, i kí je z edno sztrasne velke knige csteo. Pokloni sze nyemi te kralícs z dosztojnim tálom, te barát sze odkloni nazáj, za sztol ga poszadí doli, zatejm pred nyega dene edno drűgo velko knigo i právi nyemi: csti, moj szin, tí tüdi. Csteo je te kralícs, pozábo je na glád tüdi, szvojo zsaloszt tüdi. Po tom je lepó zadrejmao, zászpao ino do gojdna sze je i nidti nej prebűdo. Tó nyemi právi te v gojdno te barát: — No, drági moj szin, jasz znám, ka sto szi pa ka szi. Poznam tvoj zsaloszten sztális, poszlühni me záto ino ti ne de ti zsao. Idi v csarnoga krála ország, pogódi sze pri nyem za gószjega pasztéra. Te csaren kráo ti sztó gószek dá v róke, ali tiszte gószke tákso natúro májo, ka kak je vöprizsenéjo na trávnik, kelko ji jeszte, na telko tálov letíjo ino nej je biló escse toga pasztéra, steri bi je vecs vküper mogao szpraviti. Tí sze tüdi ne trűdi z tem zobszton, nego, tó más, dám ti edno zsvegló, tó szamo podpihni. Na tó vszej sztó gószek nazájpriletí i zatejm je lepó domó lehko odzsenés. Lepó je zahválo te kralícs toga sztároga baráta dober tanács, idti je steo dale, ali te barát ga je gorsztavo. — Csákaj szamo escse edno malo. Tó más, dám ti escse trí zláte prsztane. Gda prvi vecsér domóprizsenés te gószke, zvézsi szi gor te nájménsi prsztan na konec na bícsnyek. Ovára ga tam te toga csarnoga krála jedína csér, proszila de te te prsztan, ali do tecsász nyoj ga ne daj tá, dokécs ti ne pokázse, kákse znaménye má za lejvim szvojim vühom. Te drűgi dén pa te szrejdnyi prsztan zvézsi na konec na bícsnyek ino toga nyoj szamo tüdi tak daj tá, csi ti pokázse, ka kákse znaménye má za právim szvojim vühom. Trétji dén pa te te nájvéksi prsztan zvézsi gori na konec bícsnyek, toga de tüdi proszila od tébe ta kraleszka csí, ali prvlé ti naj pokázse, ka kákse znaménye ma pod slájerom na szvojem cseli. Escse ednók zahváli te kralícs toga sztároga baráta dobro nakanenye, Bógi preporócsi eden toga drűgoga ino z tejm je odísao te kralícs ino do tecsász je so, potüvao, dokécs je v toga csarnoga krála váras nej prisao. Tam je vcsaszi gorsó k králi i ponüdo sze je v szlűzsbo. — Rávnics szi dobro prisao, — pravili szo nyemi te krao — gószjega pasztéra mi trbej. Pri meni z trej dnévov sztojí leto, ali dobro szi zamerkaj, ka csi de li szamo edna falíla z ti sztó gószek, na kolek ti dám potégnoti glavó tvojo. Csi je pa verno obcsuvas, tü más mojo rokú nej „Pomágaj szi szám pa ti Bog tüdi pomore!“ Práva dogodba — z zsivlenja vzéta. Pravice obdrzsáne. Nepoterpezslivi moski. — Dober tanács. „Szamo mi daj mir z tem dugovánjom“ — je muvo János, kda je zsena k njegovoj poszteli prisla, ka bi njemi zano zslico vrásztva dála, kak je naprej piszano bilo — „daj mi mir, csi ti právim“ — ino je szrdito vkraj szüno to zslico, „z teh pomij vecs nebom pio, kaj stécs sze mi zgodi. Za edno vejacso práhov ino pilul szi zse v mené zlevala, vsze lonce bi szi zse lehko napunila z timi zlodnimi balzsamami, essenciami, fluidami, stere szam szpio, pa mi vsze nikaj ne valalo. Brezi teh tüdi lehko merjém!“ je djao pa sze je proti szteni obrno. „Glejte szamo botra“ sze je tozsila Jánosova zsena Áni pokojnoga plebánusa vertinji, stera je rávno te prisla „na edno recs“ poleg zsenszke návade k hizsi ino je po tihoma porinola glavo notri nad dverami, „kelko nevole mámo mé zsenszke z temi mozskami! — Nemajo tej za nojéta csarno potrplenja, notri vzéti pa celo nikaj nescsejo, kda szo betezsni. Glejte mojega; zse vecs kak edno leto betezsen, od trganja i gihta szo njemi zse nogé z cela odrevenele, tak lezsi, ka szi nancs prsztov ne more gibati, nogé pa rokó kak csi bi njemi z lesza bilé, gláva ga boli, ka nemre szpati, trganje, bodanje, zobjé lagoji, bolecsina v hrbti i ledevjáj ga zandrügim márja, prszi ga bolijo, zsmetno zdiháva pa z vnogim vrásztvom szi jo tak pokváro zsalodec, ka vsze mogocse nevole csűti v njem. Nemre jesztvino zkühati, zato szploh krcs má, vcsászi njemi hüdo gráta, ka vö mecse, drügocs je pá napihnjeni, kiszilo sze njemi riga, tezsi ga v zsalodci, odüri sze njemi jesztvina pa nema téka. Pa ka de z mené, csi mi merjé?“ pa szi je z predpasznikom briszala szkuzne ocsi. „Na, na,“ djála jo Ána, „szamo sze pomirte botra, dokecs escse moski preklinjati znájo, tecsász jé pomocs za njé. — Ka bi pa bilo, csi bi szkusali Fellerov Elsa-Fluid i Fellerove Elsa pilule?“ — „Da pa nescse notrivzéti; nancs csüti nescse od patekarszkoga vrásztva, tem menje pa od fluida pa pilul; csi bi njemi je ponüvala, bi mené z fluidom i pilulami vréd vö szpravo z hizse. — Szamo to bi escse trbelo; szpio i pojo je zse zadoszta fluida i pilul pa njemi je vsze nikaj ne valálo, záto zdaj zse nema v niksem fluidi vüpanja, poleg toga pa od dnéva do dnéva bole vküp szpádne, kak opráno plátno.“ „Ej, ej! botra, ne trbej vcsaszi vüpanja zgübiti“ jo je tolázsila Ána „z temi fluidami i pilulami vam je tak, ka od tisztoga mao, da szta Elsa-Fluid pa Elsa-Pilule, stere sze právo szamo pri Eugen V. Feller patekari vu Stubici Nr. 120 (Zagrabecska zsupanija) rédijo, tak glaszovitne grátala ino na tak vnogih razsztávaj premije dobila, od tisztoga mao je vszikdár vecs spekuleravcov, steri krive redijo pa tem krivim táksa iména dávajo, ka de szpodobno právomi pa vcsászi tüdi falej odávlejo, pa ki neve, ka je vsze to krivo blágo, pa ne to právo, lepo küpi pa te pszüje od csemérov vsze szvéce.— Szkusajte szamo ednok te právi Elsa-Fluid Fellerov, prirocsite szi szamo 12 málih ali 6 duppliskih glázskov za 5 koron ino Elsa-Pilule Fellerove 6 skatul za 4 korone, piste szamo zráven vu tvornico Eugen V. Feller patekari Stubica 120. (Zagrabecska zsupanija), pa te vidili, ka de njim to valálo!“ „Ve je isztina“ právila je mod jocsom dale Jánosova zsena, „ka szam tiszti fluid indri küpila pa sze je ne Elsa zvao, da pa ka valá, da je zdaj zse do guta szit vzeh fluidov, odked stécs szo szprávleni.“ Glejte szamo, kelko nevole mamo z moskami . . . Urota. „Pa morejo rávno sztári viditi i znati, ka njim dávate? Malo sze njim mitite pa ji proszite, naj za vaso volo escse duzse jemléjo kaplice i pilule pa njim na meszto teh Fellerov Elsa-Fluid i Fellerove Elsa-Pilule dajte. Vej szam jesz vcsászi tüdi mela takso nevolo z pokojnim goszpodom — Bog njim daj düsi dobro — pa kak bi tak sztári grátali, csi sze jesz ne bi szkrbela za njih! Oh moj Bog, kak mi dobro dene, csi szi zmiszlim, kelkokrát szam jih zvrácsila z ElsaFluidom z vszefelé betegov poszebno pa po tisztoj influenzi, stero szo zgrabili, kda szo v Trszti potüvali. — Vszikdár szo zamuknjeni i kaslavi bili, tak szo kaslali, ka nasz Bog obcsuva. — Szrcé njim je prevecs bilo, mámica sze njim je zvrtala, od tréslike szo (Dale na ovom liszti). sze tozsili, szlaboszt i trüjava ji je obdála, nevroticsni i szlabe krvi szo bili pa szo dosztakrát ne mogli celo nocs nikaj szpati. To vam povem — ali naj bo, nescsem vasz sziliti — liki csi szkusate, te mi zaisztino zahválni, ár je to ne szamo taksa frlica, ka szam vam pripovedávala, liki griva isztina pa csi ne vörjete, piste szamo Felleri v Stubica Nr. 120 (Zagrab. zsupanija) pa szi priszlovite pri njem te právi Fellerov Elsa-Fluid. „Zdaj pa z Bogom osztante.“ — Pa je z tem odbezsala. „Csi ne valá, ne skodi“ szi je miszlila Jánosova zsena pa je brezi toga, ka bi mozsévi kaj právila, vcsaszi dúgo piszmo piszala Eugen V. Feller patekari Stubica Nro 120 (Zagrab. zsupanija) pa naj bi falej dobila, je vcsaszi 24 málih alih 12 duppliskih glázskov právoga Fellerovoga Elsa-Fluida za 8 koron i 60 fillerov i 12 skatul Elsa-Pilule za 7 koron 60 fillerov priszlovila ino je peneze vcsaszi notriposzlala, naj ne bi trbelo postnine placsüvati pa naj bi hitro vsze z návukom vréd dobila — i tak sze je zgodilo. Dogodba. Za dvá tjedna po tom — rávno je nedela bila — szo János malo sztanoli v poszteli pa szo ne zadoleli zadoszta csüdivati ober sza moga szébe, tak njim je bilo, kak csi ne bi v szvojoj sztároj kozsi bili, ne szo mogli zarazmiti, od koj szo tak szladko szpáli to nocs. „Ti mati“ szo djáli „nevolo, ka je z menov, tak sze mi dobro zdi, vu zsalodci me ne tezsi vecs pa ne pecsé pa kotrige me tudi ne bolijo. Prineszi mi szamo zajüterk, dete moje!“ Zsena je szkoro ne vörvala szvojim vüham pa szi je ocsi minola, jeli sze njoj ne szenja, te je pa náglo bezsala ino prineszla zájtrk, steroga szo János z dobrim tékom pojeli, kak zse dugo nej. Pa po tom szo szo escse csüdivali, ka szo ne dobili krcsa v zsalodci, niti medloscse pa je to naszledüvajocse dni tüdi tak bilo. Szploh szo zdravesi grátali, tak ka szo szami ne steli szkoro vervati. Zsena je escse zdaj ne vüpala záto ovadili, ka njim je valálo. Pomali szo lica Jánosova tudi erdécsa zacsnola gracsüvati, posztelo szo zse lehko povrgli i malo szem-tam bodili brezi palice pa na ednok szo szamo naprej zéli szvojo „trompeto“ — pipo, pa szo kadili tak, ka ji je zsena száma z veszéljom glédala, csi li, ka je na rada mela dima. Odkrita urota. „Zdravo, zdravo!“ szo kricsali botra Ána za nisteren dén, kak szo nad dveri notrisz- topili k Jánosovim. „Csüla szam, boter, ka szte zse csrsztvi i zdravi! Hvála Bogi! Jeli, ka je li valálo?“ „Ka? Ka mi je valálo? pitali szo csüdno János. Po szo csüdno glédali na szvojo zseno, stera je szkrivomá kimala ovoj, naj jo ne ovádi. — „Ka vam je valálo? Elsa-Fluid pa Elsa-Pilule" djála je Ána. „Ka za Elso?“ Ka za Elso — je diála Ána pa je z brznim jezikom pripovedávala vsze, kak je bilo. János szo sze pa zacsnoli szmejati, pa szo obimnoli zseno i roko dáli Áni rekocs: „Lepo szta me znorile!“ pa te, kda szo vszi dobre vole bili, je Ána tüdi ovádila, ka ona záto rada má Fellerov Elsa-Fluid, ár je ednoga hipa grde mozoje i piscsajce mela pa njoj je teklo, pa szráp je dobila, ocsi szo njoj szlabe grátale, ka sze zse bojála, ka oszlepne pa sze je te z Fellerovim Elsa-Fluidom prála i mujvala pa je tak ozdrávila, kak zdaj János. Na to je Ána naprej vzéla z zsepa szvoje novine, je zacsnola csteti glászi ino je eta naisla: Vu iméni njihove szvetloszti Mozaffar Eddine persijszkoge saha je eto imenito piszmo dobo Eugen V. Feller patekar: „Mam vam szrecso na z nanje dati, da njihova osaszarszka szvetloszt Mozaffar Eddine szo za csasza szvojega belgijzkoga potüvanja vas glaszoviten ElsaFluid rabili ino szo jáko z njim zadovolni.“ Hassan khan secretar s. r. Goszpon Feller szo zvün toga dobili perzijszkoga oroszlan-i szunce rédov metalje. Zvün toga je celi küp piszem bilo tam ímenüvanih, stera je Feller od taksih lüdih dobio, ki szo Fellerov Elsa-Fluid pravali. Vszi szo hválili njegovo csüdno mocs pri taksih nevolaj tüdi, kde nikaj drügo ne valalo. Razmi sze, ka pri küpüvanji paziti potrebno, ár vnogovrsztni fluidje sze odavajo, kak na novo niksi Mezeijoz fluid, z sterim neszmi Fellerov Elsa-Fluid vküpzmesati. Od toga csasza János vszakomi preporácsajo Fellerov Elsa-Fluid ino vszakoga opominajo, naj pázi, ka právoga, ne krivoga küpi. Szami szo szi te tüdi priszlovili 36 málih, ali 18 velkih glázskov za 12 koron 40 filerov zdaj pa zse vszikdár 60 málih alih 30 duppliskih glázskov priszlovijo za 20 koron, z Fellerovih Elsa-Pilul pa 12 skatulic za 7 koron 60 filerov, liki vszikdár pázijo, da ja piszmo etak naszlovleno: EUGEN V. FELLER Patekari STUBICA, Nro 120. (Zagrab. zsupanija), ár znájo, ka szamo tak dobijo to prav imenitno vrásztvo. Zdaj znájo to, ár szo kriva tüdi szkusali, záto radi právijo, ka je „szamo tiszto dobro, stero je právo.“ Ka? ka . . . ka mi je valálo? 49 i mocsno naprejvzéo, ali itak je mogao on, kak je szvojega szpovedníka pá gorpoiszkao, etomi vadlüvati, ka je on sztálen mér vu veri escse itak nej najsao. „Tí szi escse itak,“ etak je pravo te pobozsen mózs na konci ednoga dugsega opomínanya, „od szkrivnoszti premislávas. Ó veri mi, moj szin, ka Paveo apostol právi: „Goszpodni je jezero lejt, kak eden dén, ino eden dén, kak jezero lejt.“ Nad etimi rejcsi toga postüvánoga szpovedníka, stere szo ga z csüdnim tálom genole, szi premislavajócsi, je sztópao te mládi barát vu tihom ogradi klóstra, z cejlov szvojov dűsov sze vüpajócsi, naj sze nyemi v etoj szamocsi natúre szkrivnoszt té szkrivnoszti vöovádi. Ali naszpróti vszemi nyegovomi premislávanyi je tó nej mogao doszégnoti. V szvoje míszli pokopani, je on zse konec ograda doszégno ino notri v te szkrivomá sümécsi, sztári lóg sztópo, steri je celó z nyim vküpprikapcseni ino je dalecs i dalecs, kak szamo okó vídi, vsze okóli raztégnyeni lezsao. Ár gde sze zdaj cvetécse vesznice ino z lüdsztvom napunyeni várasje zdigávajo, szo sztáli ete csasz escse velki, zmozsni logóvje ino szamo pomali, vu tecsáji vecs sztotin lejt, szo nyé vösztrejbiti ino na rodno zemló preobrnóti mogli. Na pót nej pázivsi, je v szvojem globokom mislenyi bodócsi mládi barát vszigdár dale i dale odisao po lógi ino sze je vido na vsze kráje od csüdnovito vel- koga i kusztoga drejva okólivzétoga, kak je szvoje ocsí ob prvim gorzdignovsi, okóli pogledno. K tomi escse na ednók ednoga prelejpo píszanoga fticsa, kaksega je nigdár nej vido vecs, opázi, steri je z gósztoga veja ednoga drejva vözleto. Na zlátoleszketajócsimi szvoji perótaj sze je zdigávao on vu zráki, ednomi spilajócse-letécsemi metülci priszpodobno, steri celó szkoro brezi vszáke zsmécse, sze szamo od lüfta drzsécsi vídi. Ocsí szo sze nej mogle, na tom csüdnom spilanyi fárb ino szvetloszti nyegovoga pérja, zadoszta naglédati, ino prejkdáni tomi csüdnovitomi videnyi szvoji ócsi je naszledüvao Anton brat toga letécsega fticsa. Dale ino dale ga je odpelao ete vu szamocso logá. Na ednoj, globoko szkritoj csisztini, stero je escse cslovecsa nóga zná bidti nigdár nej poklácsila, sze püsztí te ftics doli na vejko ednoga drejva ino zacsne popejvati, tak csüdnovito lepó ino szladko, ka je te mládi barát, v blázsenoj szebé-pozablívoszti, li szamo to peszem poszlűsao. Escse nigdár v szvojem zsivlenyi je nej on kaj k tomi priszpodobnoga csüo. Glászi nebeszki tónusov szo sze zdigávali vö nad grlo toga pernátoga popevácsa ino szo zíbali szrcé toga poszlüsajócsega v blázseni mér ino pokoj. Vöre, dnéve dugo bi Anton brat to csüdnolejpo peszem lehko poszlűsao. Ali zse za krátko vrejmen, tak sze je vidlo nyemi, je gori- 50 henyala ona, te nepoznáni csüdenftics sze je kak bliszk, gorzdigno vu zrák ino je v blizsányem ocsnom megnenyi, tomi zalesznyeno za nyim gledócsemi, premíno z ócsi. Ár je te preblizsávajócsi vecsér od minóte zse vékso tenyo zacsno delati vu lógi, sztópao je Anton brat z malo hitrejsimi koracsáji próti dómi, nej brezi szkrbí, ka sze naj, vu szploj bole temno gracsüvajócsem mráki, na szvojoj póti, stera vö z logá pela, ne zmejsa. Preci pa, te oszter glász cerkvenoga zvoná, steri te pobozsne brate vu klóstri k molítvi szprávi vküper ino szvojo stímo escse sze, v szamocso logá posíla, nyemi je nedovedócs pelács nyegov grátao. Tomi glászi szledécsi, najsao sze je, prvlé kak bi szamo i miszlo, zse tüdi i na konci logá. Na hitroma sze je prejkpascso po, zdaj zse celó mirnom ogradi klóstra ino je potégno, k zaprejtim velkim dveram pridócsi, za zvonec. Dveri sze gorodpréjo. Ali kak sze je zacsüdivao, kak je on ednoga, nyemi celó nepoznánoga baráta, kak klűcsara ovárao, kí ga z csüdivanyom pogledáva ino ga za nyegovo zselenye píta. „Jasz szam Anton brat,“ je odgóvoro nyemi, „pri mojem vöidenyi szam sze zaműdo ino pascsim sze, naj escse v vecsérnoj Bozsoj szlűzsbi táo morem meti.“ Z tejmi recsmí je hitro só v kraj od toga brata, klűcsara dale ino sze páscsi po kmicsni folasaj klóstra k kapejli k coj, odkéc nyemi je zse z dalecsega ta vevecsérna bozsa peszem pobozsni bratov naprejrünila. Na tihoma, naj pobozsnoszt ne mejsa, sztópi on notri ino scsé sze na szvoje návadno meszto povrnóti. Ali kak nájbole sztrsznyeni, sztópi nazáj — on na onom, ednoga celó nepoznánoga klecsáti nájde. Zdaj szvoje ocsí na sereg ti klecsécs molécsi bratov zdigne: szama, nyemi z cejla sztranszka líca ga glédajo mirno vö z szvoji golerov. Na tó ga je groza obísla, on sze more, naj sze tá ne prevrzse, coj k ednomi kamenomi sztebri naszloniti ino z sztráhom napunyeni, kak v ednom zsmetnom szne bodócsi, csáka on konec Bozse szlűzsbe. Te zádnyi glász sze je zaszlísao, zsegen je zse dáni. Brátje sze gorzdignejo z szvojega meszta. Na pamet ga vzemejo, glédajo ga na vsze sztráni z csüda punimi ocsmí. Sto je on, kak je prisao eszi, ka iscse tü, tak ide glász od vszej krajóv pitajócsi k nyegovim vüham. On imenűje szvoje imé, na tó nyim z sztráhom napunyeni velí: klóstra, gde nájdem jasz te pobozsne brate, stere szam komaj pred trejmi vörami odsztavo?“ Te sztópi z réda ti barátov te nájsztarejsi naprej, eden postenyá vrejden, visziki mózs, steroga sznejgabejla bráda je nyemi szkoro do pojásza víszila dol ino právi v osztrom tóni: „Zmejsane ino nerázumne szo 51 tvoje recsí, ó tühínec. Opát etoga klóstra szam jasz. Tí szi imenüvao ednoga tágsega, po iméni Ambrúsa. Vszegavejcs mi je eden opát etoga iména poznáni, ali v zdávnya preminócsem vrejmeni je meo on szvojo csészt na etom meszti. Píszma klóstra ti lehko, csi tak zselejs, vsze dopovejo od nyega.“ „Ó prineszte je sze,“ je proszo Anton brat, komi je edno kmicsno szumlenye zse szrcsno krv sztávlalo. Szpunijo nyemi zselo, ino vdárijo gor te klóstarszke knige. Dalecs szo nazáj mogli premetávati papére v nyí. Pred trejmi sztómi lejtmi, tak szo nyemi pravili vszi, je zsíve ino ravnao te imenüvani pobozsen opát. Anton brat je zaszlísao ete recsí, zsivócsi. Na tó pita on sztrsznyeni: „To ednó mi povejte escse, jeli nájdete vi vu onom vrejmeni, od ednoga mládoga baráta, z iménom Antona, tüdi kaj gorzamerkano?“ Vszi zacsüdivani, szo najsli odgovor i na tó pitanye. Eden brat z etim iménom, tak je biló napiszano vu klóstra knigaj, eden zbrodávec ino dvojnik, je vöodisao eden dén próti lógi ino sze je nej vecs povrno v nyega nazáj. Iszkali szo ga na tó vecs dnévov, gor szo vdarili i te nájdale lezsécsi lóg za nyim, ali vsze je zóbszton biló; te mládi barát je veszno. „Ó, vi pobozsni brati,“ je szkricsao na tó Anton, „tak je zdaj pred ocsmi vasimi edno velko Bozse csüdo odkrito. On nevervani, nad vszamogócsnosztjov Sztvoritela dvojlivi, szam jasz. Dokécs szam jasz v szamocsi logá to csüdno, lejpo peszem ednoga lescsécsega fticsa poszlűsao ino szam komaj tri vöre dugo miszlo z klóstra vöosztáti: je tri sztó lejt odletelo! Bóg je ober meszta ino vrejmena! Ja, zdaj znám zse jasz: nyemi je jezero lejt, kak eden dén, ino eden dén, kak jezero lejt!“ Kak je on ete recsí vöpovedao, szo nyemi oszejrili vlaszjé, lica szo nyemi vküpszpadnola, ino mrtev sze je prevrgao doli vu nárocse ti od nezgovornoga csüdivanya trepetajócsi barátov. 52 Te nági cslovik. Prigódilo sze je pa v Szamaríi, ka sze je ednoga Maruk zvánoga csloveka szin med pecsínami spilao, ino je doliszpadno v globocsíno, ino je mro. Nyegova mati pa szlisajócsa deteta krics, je za nyim szkocsila, ino je tüdi vesznola v globocsíni. Zaszlisajócsi pa ocsa ka sze je zgódilo, sze je domópovrno z póla. Ino je vido to dvoje mrtvo tejlo. Ino je razcseszno szvoje oblecsalo i krícsao je jocsécsi: — Lagoji je Bóg! Ino od toga hípa máo je nej delao vecs, szamo bi okóli hodo po cintori, ino zvün vészi po póli. Ino zsaloszt sze je zamrácsila na nyegovo dűso. Zgódilo sze je pa, kak bi eden dén póleg póti drejmao, ino velka vnozsína ide tam kre nyega. Ino za edno malo szo sztanoli vszi ino tiho grátali. Ino cslovecsi glász sze je zacsüo od bregá: — Hodite k meni, kí szte trűdni ino ozsmécseni! Jasz oblehkótim vasz! Vzemite na szébe krízs moj! Moj krízs je szladki, moja zsmécsa je lehka! Navcsite sze od méne: ovo, jasz szam krotki ino poníznoga szrcá, — ino nájdete mir düsevni! Ino znóva sze je zacsüo on glász: — Blázseni szo ti sziromaski! Nyihovo je králesztvo Bozse! Blázseni szo csísztoga szcá: oni bodo Bogá vidili! Blázseni, kí sze jócsejo: ár sze oni obveszelíjo! Na eto je ete cslovik gorizdigno szvojo glavó. Ino je vido vnozsíno okóli bregá. Ino je vido na brejgi ednoga v bejli gvant oblecsenoga csloveka. Szamo ete eden je sztao. Ovi drűgi szo okóliszedeli nyega. On cslovik v bejlom gvanti je pa znóva gúcsao: Eden kráo sze je vöpovrno na brejg mórja, da bi sze tam setávao. Ino kak bi sze setávao, je prejkglédao mórja, ino je pravo: — Etam dalecs je eden zapüscseni oszrejdek. Prineszite edno ládjo, ino hodimo tá dnesz. Szlugi szo pa odgóvorili: — Goszpód nas kráo, sztraslívo je gíbanye mórja pri onom kraji. Cslovik csi je prejksó na on oszrejdek, sze je nigdár nej vecs povrno nazáj. Kráo je pa pravo: — Moja ládja sze nemre pogroziti. Kak szam vam zapovedao, tak vcsínite. I prejk szo sli mórja. Prigódilo sze je pa, kak bi tam hodili, kráo sze je na dvá csloveka namero v pejszki. Tiva dvá csloveka szta pá nágiva bilá ino obadva brezi gíbanya. Kráo je etak pravo szvojim szprevodníkom: — Zaisztino szo z pogrozsenoga hajóva eti. Poglednite, jeli zsivéjo escse? Oni szo pa odgóvorili: — Nyihova szrcá szo escse topla. I gori szo obűdili tiva dvá 53 csloveka, ino szo pítali nyidva, ka bi bilá? Onyedva szta pa nej znala odgovora dati, ár sze nyima je pamet zmejsala vu neszrecsi. Kráo je te etak pravo: — Neszimo prejk nyidva v moj ország. Ino dajte prejk nyidva spáni. Povejte nyemi, naj oblecsé gori nyidva z dosztojnim tálom, ino naj dá nyima hrámbo ino zemló, zsívis ino zsene, da rédno lehko zsivéta. Ino tak szo tüdi i vcsínili. Biló je pa ka po dúgi lejtaj sze je szpómeno kráo z oniva dvá csloveka, ino je pitao szvoje szluge: — Kak szta oniva csloveka? Szlugi szo pa odgovorili: — Zse szo sznajzsni grátali oni ino naplodili szo sze. Ino kráo je znóva pítao szvoje szluge: — Jeli sze szpomínajo z méne za moje dobróte volo? Oni szo pa odgóvorili: — Ne szpomínajo sze. Ali csi sze szpomínajo, szamo, gda te sálijo. Ali zakaj me sálijo? Lehko szam kaj nej dobroga vcsíno jasz nyim? — Csi szi rávnics nej vcsíno, (odgóvorili szo szlugi), sálijo te, csi je lagoje vrejme, ali je lagoje leto, ár je tvoj ország. Na tó je kráo zapovedao szlugom: — Vzemite vkraj od nyidva vsze ono, ka szam nyima dáo ino vsze ono, ka szta szi po mojem dári pripravila; ino vrzsite nazáj nyidva na pűszti oszrejdek, vu pejszik, od kod szta gorizdignyeniva bilá. Nyidva szta pa britko jókala. Ino pravo je te eden: — Lagoji je kráo! Ár je vkrajvzéo od méne mojo familio, hizso, zemló ino vsze, ka je mojemi szrci drágo biló. Te drűgi je pa odgóvoro: — Isztina je, ka je neszrecsa prisla na náj. Ali zmiszliva szi na ono, ka szva nágiva prisla na eto zemló, ino kráo je dáo nama vsze. On je dáo nama oblecsalo, hizso, zsívizs, zemló ino zsene, od steri szo sze nama deca narájala. Ka je vsze eto nazájvzéo od náj, tomi zrok je nej nyegova lagojína. nego nájna. Szlugi szo pa csüli ete gucse, ino szo je nazájpovedali králi. Kráo je pa odgóvoro: — On eden cslovik má pravicsno dűso. Ár zaisztino szam szamo ono vzéo nazáj od nyidva, ka szam nyima dáo. Ali csi szam znao dati ednók, znám dati i drügócs tüdi. Ino znám dati po dvej gibaj ino trej gibaj, na deszét gíb ino sztó gib. Povrnite sze nazáj záto na szrejdek, ino prineszite nazáj toga pravicsnoga: denimo ga nazáj v nyegovo hizso, v nyegovo familio i vu imetek nyegov. Onoga drűgoga pa povrzsite tam vu püsztíni. Ino szlugi szo i tak vcsínili. Na tó je on cslovik v bejlom gvanti okóli pogledno na vnozsíno ino je etak pravo: — Kí má temne ocsí, ne vídi. Kí má temno szrcé, ne razmi. Ví pa ne bodite szlejpi, nidti brezi pámeti. Glejte, szejács tüdi vöneszé to dobro szilje, ino 54 je raztori v zemló; ino sze ne zsalosztí nad onim, ka zrnye zagnyíli. Ár zná, ka nóvi zsítek szhája z onoga, ino ka sze vsze nazájpovrné nyemi na deszét gíb ino sztó gíb. Jeli je dosztojno sze tózsiti i nám, gda nebeszki nas Ocsa rávnics tak csiní z drűgim nasim imetkom, vövzécsi ono z rók nasi ino vkrajsztorécsi? Zaisztino velím vám: ne prejde vu róki nyegovoj ni edno málo zrno nej, z tejm bole nej zsítek cslovecsi! Maruk pa szlisajócsi vsze eto, sztrszno sze je vu szvojem szrci. Ino je pítao tam okóli sztojécse: — Sto je ete szladkirejcsi cslovik? I oni szo nyemi odgóvorili: — Jeli ne vejs? Eto je on Jezus, od koga je nej biló véksega med prorokmi. Jezus je pa gúcsao, znóva na vesz glász: — Csi sto naszledüvati scsé mené, naj vzeme szvoj krízs na szébe ino naj naszledűje mené! Na tó je Maruk k nyemi prihájao, ino na kólena szpádnovsi pred nyim, je próti nyemi zdigno z szkúznate ocsí szvoje: — Dopüszti mi, naj te naszledűjem! Jezus je pa odgóvoro nyemi: — Zaisztino velím tebi, Maruk, zse szi naszledüvao mené, prvlé kak bi tó pravo: „Dopüszti mi, naj te naszledűjem“. Ár ne naszledűje on mené, kí mojo tenyo klácsi, nego kí vu szrcé vzeme moje vcsenyé! Cslovik! csi te nevola, neszrecsa doszégne, kakstécs bi bíla ona velka: szpómeni szo te z ete predgo nasega Goszpodna ino z nágoga csloveka, ino mér zadobís vu szrci od Bogá! János diák. Bio je ednók eden sziromaski cslovik ino nyegov eden szin. Nej je meo ete sziromák cslovik nikaj na tom velkom szvejti, ali szvojega sziná je itak v diacskoj sóli dáo vcsiti. Miszlo szi je: ka csi rávnics z velkov nevoljóv, pomali zse szpuni to diacsko sólo nyegov szin, za tejm pa escse velki goszpód lehko gráta z nyega. Vej z diáka vsze lehko nasztáne. Ali te sziromaski cslo- vik je nej mogao dozsiveti tó, ka bi z nyegovoga sziná velki goszpód grátao. Eden velki beteg ga je dolvrgao z nóg, v posztelo je prisao. Domó je dáo prizvati szvojega zse malo véksega sziná z sóle i etak nyemi je pravo: — Na, lübléni moj szin, Bóg je tak zravnao, ka jasz mrejti morem. Ne vejm, ka de z tébe, csi jasz zaprém moje ocsi. Sziromák szam, kak cer- 55 kvena mis, nemrem niháti na tébe nikaj drűgo, kak eden dober tanács: gde stécs bos hodo vu tvojem zsitki, csi od edne buhé kaj vecs vrejdnoga nájdes na póti, vzemi tiszto gor ino deni vkraj, ár ne vejs, ka káksi haszek vzemes onomi. Bóg te naj blagoszlovi. Z tejm sze je te sziromák cslovik k sztejni obrno ino je mro. No, tí sziromaski János diák, — ár vam zmesz morem povedati, ka sze je János zváo te gróbi decsko — zdaj zse lehko ides, kama do te ocsi neszle. Miszlo szi je, ka nazáj, ne de só vecs v sólo, ár sze tam brezi knig ne de mogao vcsiti, onoga pa vecs nega, kí bi nyemi knige küpivao. Só de po szvejti, szrecso probat. Nej szi je i dugo premislávao: tak, kak je bio, je odisao. Na, kak te z vészi vöpríde, na szredíni póti edno prgíscso graha nájde. Právi szi vu szebi: — Tó je tüdi vecs vrejdno, kak edna buha, gor ga poberém, sto zná, ka káksi haszek nyemi escse vzemem. Gor je póbrao záto te graj, v zsebko szi ga je djáo i só je dale. Do tecsász je só, potüvao, dokécs je rávnics v te glávniváras nej prisao. Na ravnócs je gorísó k králi. Szrecsen dober dén je zselo tomi králi, povedao nyim je, ka sto pa ka je on ino oproszo je lepó nyihovo viszokószt: naj nyemi dájo na nócs káksi prószti szállas ino csi do tak dobri, kaj malo pejnez na pót. — Dobro je, — pravili szo nyemi te kráo — osztani szamo tü na nócs, za tejm vütro zse tüdi dobís kaj na pót, ti sziromaski diák. Na tó szo János diáka gorodpelali v nyegovo hizso. Ali kralíca szo na pamet vzéli toga csrsztvoga decska ino szo pítali krála: — Ka je tó za ednoga pojba, sterom szi szállas dáo? — Tó je, moja drága zsena, eden sziromaski diák. — Ja? No jasz ne verjem, ka bi diák bio. Zagvüsno je za diáka oblecseni steri králeszki szin, steri je nájno csér prisao glédat. Kelkostécs szo gúcsalí te kráo, ka tó nemre bidti: to kralico szo nej mogli dolpovedati. V tom szta sze zglíhala te, ka na probo deneta toga diáka. Trdo, lagojo posztelo nyemi dáta napraviti na nócs ino csi itak zaszpí, te je diák; csi pa ne de mogao szpati, te je po isztinszkom kralics. Tak szta i vcsínila tiva sztáriva, kak szta szi pogúcsala. Ednoga inasa szta pa szkrivomá k coj k okni dalá posztaviti, ka naj szkrb má. Notriide János diák v szvojo hizso, dolszlácsiti sze hápi, ali kak je doli szébe vrgao kapút szvoj, te graj sze je vöszipao z zsebke nyegove vsze séron po poszteli. Cejlo nócs sze je escse vszigdár kotalo gde stero zrno, stero ga je tíscsalo. Nej je nikak mogao szpati. V gojdno na znánye dá te mas králi, ka je te gószt cejlo nócs nej szpáo, poszpóloma szi je posztelo poprávlao. Kráo szo pítali János diáka tüdi: 56 — No, szin moj, kak szi szpáo? — Zahválim nyim na nyihovom pítanyi, viszokoszten moj kráo, bozsno, nego szám szam szi bio zrok. — Ahá, — miszlili szo szi te kráo — itak kralics more bidti. Vszegavejcs szi je záto mogao szám zrok bidti, ka je nej vöovado, ka sto je, pa ka je. Ta bi te bógso posztelo lehko dóbo. János diák je dale steo idti, ali te kráo szo ga tam zadrzsali na priseszno nócs tüdi. Zdaj szo nyemi te zse tak poszlali to posztelo v káksoj kráo szami szpíjo. Zaisztino, szpáo je tüdi i v nyoj to drűgo nócs, kak bunda. Persze, da szi je graj v róbec zvézao notri, ka sze nyemi páli naj ne bi razszipao. V gojdno te inas na glász dá králi, ka sze je gószt cejlo nócs nancs geno nej, tak je dobro szpáo. — No, moj szin, kak szi szpáo? — szo pítali kráo Jánosa tüdi. — Kak csi bi jasz tüdi kráo bio, viszokószten moj goszpód, — je odgóvoro János diák. — Ahá, — szo szi miszlili kráo — itak je kralícs on, ár tó tüdi zná, ka kak szpí kráo. Povedali szo i szvojoj zseni tüdi to cejlo delo. — Jeli, ka szam ti dobro právila. Hej ka mojivi dvej okej poglédneta, tiszto je te poglédnyeno. Csűjes me, te decsko de rávnics dober za nájno csér! Nej je tak háklavi, kak ovi drűgi kralícsje. — No, dobro je, — szo odgóvorili te kráo — naj sze ti szpuni vola. Escse i v onom dnévi szo vküpprineszli János diáka z tov králeszkov cserjóv i ona je zagvüsno nikaj nej próti mejla, gda szo nyima nyéni ocsa tó pravili: bodita eden toga drűgoga, lopata, motika ino te velki zvón vaj naj szamo razpíta. János diáki szo malo nej vűszta-ocsí odprejta osztanola od velkoga csüdivanya, ali miszlo szi je: csi je Bóg tak szkoncsao, naj bode tak. No, hát kralícs de i z tejm fertik! Tákse gosztüvanye szo szlűzsili, ka no . . . ! Dvá tjedna je trpelo ino szo escse ti plantavi plészali po ednoj nógi. Slo je, mínolo je to vrejme. Ednók szamó etak právijo te kráo: — Na, goszpon zet moj, gda idemo vas ország glédat? Hej! zoszága sze na tó króto te János diák, lehko szi premíszlimo! Ka de te zdaj z nyegove gláve! Vö sze zvej, ka je on po isztinszkom szamo eden sziromák diák. Ali ka je mogao drűgo csiniti, mogao sze je na pót priprávlati. Miszlo szi je, ka na póti zse nindri bojk vdári v káksi lóg, pa te naj iscsejo nyega tüdi, pa nyegov ország tüdi. Etak je odgóvoro záto szvojemi tészti: — Lehko idemo, goszpon ocsa moj, gda sze nyim vídi. Escse i na on dén szo sze tüdi na pót szpravili, ino morem vöpovedati z dvanájszetimi hintóvmi, ár kelko je koli te vékse goszpodé biló vu králeszkom dvóri, 57 oni bi vszi radi vidli János diáka ország. Szedem dní ino szedem nócsi szo nepresztanoma potüvali, ali itak szo escse nej mogli prídti v János diáka ország. — Miszlo szi je vu szebi János: Zdaj de zse zadoszta z toga potüvanya, odszkocsi. Ali, hej, zsmetno ga je sztanolo odsztaviti szvojo zseno! Ár je lejpa bíla, dobra je bíla nyegova zsena, dáo bi za nyó i szedem országov tüdi, csi bi je meo. Na ószmi dén vecsér szo te v eden grozno velki lóg prisli i kak je te nyegova zsena drejmala, dol sze je potégno szkrivomá z hintóva ino sze je szkrio v to goscsíno. Ali kak je notri v to goscsíno sztópo, pred nyega sztópi eden na szedem gláv pozoj ino ga píta: — Kama, kama bratec? — Ó, nidti me i ne pítaj, moj drági goszpon pozoj, v velkoj nevóli szam. Püszti me, naj idem dale po szvejti. — Ka pa csi bi tí jasz pomocsti mogao v tvojoj nevóli? János diák nyemi je povedao cejlo szvojo zgodbo. — Na vídis, ka ti lehko pomorem. Mám jasz na ovom drűgom kraji toga logá eden, na kokótnoj-péti vrtécsi zláti grád. Idi szamo tá, szpravi sze notri v nyega i povej szvejm, ka je tvoj. Tam v nyem te tak dugo lehko osztánes, dokécs sze te grád vrteti ne de zacsno, ali te na hitroma bojk vdari z nyega, ár de ovacsi konec tvojemi zsítki. Hej, veszelio sze je na tó te János diák! Mára rávnics kaj za tó, csi de szamo dvá dní tam, szamo naj koncsibár ednók lehko povej szvojoj zseni: eto je moj grád. Lepó sze je zahválo pozoji na nyegovoj dobrote za tejm je bejzsao nazaj vö, na hitroma je dojsao te hintóvi, ino tak na ráhi szi je szeo nazáj v nyega, ka ga je zsena nidti i na pamet nej vzéla. Cejlo drágo nócs szo sze pelali i kak sze je zazórilo, János diák je na ednók zagledno te, na kokótnoj-péti vrtécsi zláti grad. — Na, lübléna moja zsena, zbűdi sze gor, tü je moj grád. Gorodpré szvoje ocsí ta zsenszka ino kak ovára te grád, vküperpócsi z rokmí od velkoga csüdivanya. — Jaj, da je pa lejpi te grád, da je pa lejpi! nigdar szam escse vecs táksega nej vídla! Veszelíli szo sze te sztári kráo tüdi, i nyihova zsena tüdi, pa ova drűga goszpoda tüdi. Vszáki je tó pravo, ka szo tak lejpi grád nej vidli vecs, kak szo sze na té szvejt naródili. Escse szo te i tü meli te právi mulatság. Rávnics glih szedemdeszét dní szo jeli, pilí plészali. Na tó szo sze te te sztári kráo vküppóbrali z vszejmi szvojmi dvorjeníki, z Bógom szo povedali tima mládima ino domó szo sze pelali, naj zsivé na dale szám te mládi pár. Ali János diák szi je nej najsao pocsinka. Na ednók sze szamo sze posztávi te na szedem gláv pozoj i na tó de te fertik to velko goszpodsztvo. V nocsi vudné szi je premislávao, tro szi je glavó, ali zsena ga je zóbszton pítala, nej nyoj je ovado vö zrok szvoje velke zsaloszti. 58 Na ednók te, tak za eden tjeden — szervusz, szvejt! — sze je szamo vrteti zacsno te grád. Hej, lübléni moj Bóg, konec de zdaj szvejta: ide te pozoj! Zdaj te frisko bojk vö z gráda, csi zsív scsés osztánoti János diák. Bezsi po szvojo zseno, ka bi jo z szebov vzéo, ali ne nájde jo. Iscse jo vsze povszédi, nindri jo nemre nájdti. Kak te pá z edne hízse v to drűgo bezsi, szamo sze pred nyega posztávi edna sztára zsenszka. Píta ga ta sztára zsenszka: — Kama bezsís, János diák? — Te pa ví znáte, ka sto pa ka szam jasz? — Persze ka znám. — Na, csi znáte, te tó tüdi znáte, ka kama bezsim, pa zakaj bezsím. — Znám, szamo posztani i ne bejzsi dale. Tvoja zsena szpí zdaj, ne bűdi jo gor. Te pozoj escse szedem jezero míl dalecs more idti, dokécs eszi pride. Do tecsasz szi escse lehko pomores. Na hitroma szi daj szpecsti eden bejli vrtanik. Ali szedemkrát daj zakűriti v pécs ino szedemkrát ga daj szpecsti eden za drűgim. Na tó ga te vödeni pred vráta k grádi ino te vrtanik ne püsztí notri v grád pozoja. János diák je vervao, pa nej, toj comprníji, ali ka je bio csinécsi, probao de. Bezsi notri v kühnyo, z szakácsom tesztó dá napraviti i zakűriti dá v pécs. Dokécs je te pozoj na jezero míl dalecs prisao, sze je ednók rávnics zse szpekao te vrtanik. Dokécs je na szedem jezero míl dalecs prisao te pozoj, sze je te vrtanik glih szedemkrát szpekao. Te ga je na hitroma vödjáo pred vráta. Na, príde naszkori te pozoj tüdi. Ali kak notri scsé sztópiti med vráta, sze oglászi vrtanik: — Hej, sztoj, hej! neszmi tű notriidti. Dolpoglédne te pozoj i píta: — Ka, pa sto mi vüpa tó praviti, gda szam jasz goszpód tomi grádi? Odgovori nyemi te vrtanik: — Jasz, te szedemkrát pecseni vrtanik. Csi notri scsés idti, te prvlé vsze tiszto mores pretrpeti, ka szam jasz pretrpo. — Ka gucsís ti, ka? — Tó, ka te nájprvlé naj pokopajo v zemló, pa tam zagnyíli, za tejm te naj dolvrejzsejo, naj te zmlátijo vö, te te naj szemelejo, naj te vözválajo, lűknyo ti naj naprávijo v csrevó naj te szűcsejo ino te szedemkrát naj szpecséjo, kak mené. — Mené? ka bi pekli? szedemkrát? — je szkrícsao te pozoj — rájsi naj nigdár vecs ne vídim te moj grád! Nidti ga je i nej vido vecs, ár sze je v szvoji cseméraj tam vcsaszi razpocso. János diák je pa v szvojem cejlom zsítki tam osztao v tom na kokótnoj-péti vrtécsem zlátom grádi, nigdár ga je niscse nej bantüvao vecs. Escse i dén denésnyi zsivé z szvojov zsenóv, csi szta nej mrlá! 59 Anekdóte. Na ócsimetanye. „János,“ je právila edna zsena zsena szvojemi mozsévi, „komaj szva escse sészt tjédnov ozsenyeniva, pa zse vídim, ka me vecs ne mas rad Ne lazsi mi! Csi bi mi inacsi steo praviti, te bi szi edno bole nóro zse mogao poiszkati, kak szam jasz.“ „Ah, da szam je pa nej mogao nájdti!“ je bio te odgovor. Rána pamet. „Hodi, moj máli,“ právila je ta vertinya edne hizse ednomi, okóli szedem lejt sztaromi decskeci, steri sze je od ove drűge spilajócse decé nazájpotégno, spilaj sze tí tüdi pa plési, ino szi zaberi edno z ti lejpi deklinic za zseno.“ „Nej,“ je pravo te máli trüclavo, „meni nej trbej nikse zsené. Míszlite szi, ka sze te jasz naj tüdi telko csemerím z nyóv, kak domá moj ocsa z mamov? Th ino t. „Vi szte notritozseni“, pravo je biróv ednomi naprejpozvánomi, „ka szte vasemi pszovi, po ednom slükanyi, vasega szószida Horváth-a imé dáli i nyega, naj sze on bole szrdi, szploj tüdi i tak zovéte. „Naj mi odpüsztijo goszpon biróv,“ je odgóvoro te obtozseni, „to delo edno preci velko falingo má. Jasz mojega psza vszegavejcs tak zovém, nego moj szószid Horváth szi z „th“ litermi píse szvoje imé, ino mojega psza jasz szamo za Horváta zovém, brezi „t“ litere na konci. Tó je te eden zadoszta velki rázlocsek“. Pravica v kmici. Eden farar je szvojega gószta nagúcsao po obedi, kí sze je escse preci dalecs steo pelati ino da je glih prevecs grdo vrejme biló on dén, naj pri nyem osztáne na nócs. Da je zse szkoro kmica nasztánola, proszo je te farar szvojega gószta, naj sze vdiljek po gangi v nyegovo kancellário potrüdí, med kem on vö v stalo k konyam poglédne. Ali komaj je te gószt v to kmicsno piszárnico sztópo notri, kak nyemi zse edna kniga letí v glavó, ino fararca, nyega za szvojega mozsá stimajócsa, nyemi csememo kricsí: „Tó más tí za tó, ka szi toga neposténoga csloveka tü zadrzsao!“ Sztanyé z stalov vréd. Edno falejse sztanyé szi je iszkao eden mládi cslovik vu várasi. Po drkanyi cejloga dnéva, csemeren zse szám na szébe, je 60 na kráji várasa itak najsao edno, stero bi za nyega pripravno biló. Ali kak sze je zacsüdivao, gda nyemi je na ono pitanye, ka kelko de árende, te hízsnivért tríszto rajnski imenüvao na leto, za stero sumo bi na szrejdi várasa, ja dvakrat tak velko sztanyé lehko dóbo na lehkoma. Po nikelkom premislávanyi píta te toga hízsnoga vérta: „Pa máte te kákso stalo tüdi k coj?“ „Ali zakaj bi nücali ví stalo?“ ga je pítao nazáj te hízsni vért, „vej nemate konyóv.“ „Ja rad bi szamo znao, csi jo máte, ka bi te tá lehko tisztoga szomára notriposztavili, kí bi vam za tó sztanyé trísztó rajnski plácsao na leto.“ Te poszpodszki pucar. Eden oficér, kí vszigdár domá v kantini meo návado szvoj máo k szebi vzéti, je ednok k szvojemi generálisi bio na obed pozváni. Ka szo szi zse vszi k sztoli szeli, vzeme szvojo kupico te oficér, ino kak je vö z kantine navajeni bio, jo z szvojov szalvetov dobro vözriba i nazáj k szvojemi ta nyeri polozsi. Generális tó delo na pamet vzévsi, szo miszlili, ka je te oficér nej zadoszta csíszto kupico dóbo na szto ino szo zapovedali szvojemi szlugi, naj jo vödminí. Komaj odminí vö ono szluga, to drügo na nóva vöbriszati hápi te oficér, ino generális zse malo csemerni, za volo necsisztócse szvoje hizse, na tihoma szigurno právijo tá tomi szlugi: „Zse páli edna necsíszta kupica! Naj jo odminíjo!“ Zapóvid de szpunyena ino te oficér zse tüdi malo csemerno zacsne pucati to trétjo kupico. To sze je tomi generálisi zse nikak nej vidlo ino csemerno dájo vö zapóvid na nóvo odminyávanye. Kak bi te te szluga zse to strto kupico steo pred oficéra djáti, pozábics na mesztó, gde je bio, etak szkricsí na glász tomi csüdivajócsemi szlugi: „Ali za míloga Bóga, ficzkó! Te ti pa jasz naj vsze kupice cejle hizse szpucam?“ Na tó szo zarazmili te generális i nyihovi gószti med velkim szmehom — to delo. Dober policáj. „Zdaj te pa zse edno cejlo vöro glédam,“ právi eden policáj tomi vándrasi, „kak z edne hizse v drügo ides proszit. Zdaj bom te te notrignao. Ne vejs csteti, ka je na táblo napíszano, ka je kódivanye prepovejdano?“ „Znám, goszpód“, odgovorí te vándras, „ali jasz szam to táblo szamo te ovárao, kak szam sze zse kódivati príjao, zdaj pa nemrem prolé gorhenyati, dokecs koncsibár eden rajnski pétdeszét krájcarov ne bom meo.“ „Kelko ti pa falí escse te?“ ga je pítao te policáj. „Szamo tríjé krajcarje.“ „Na, te te pa escse nisterne hizse püsztím idti. Ali pascsi sze; jasz te do tecsász pocsákam tü, pa bom te te notrignao“. 61 Z Amerike. V Kalifonii, csi cerkveni szluga okóli ide po cérkvi z zvoncsekom álmostvo pobérat, escse vszákoga z recsjóv gorzazové na dávanye. Eden posteni polodelavec szedí v sztolici íno kak bi te szluga k nyemi prisao z szvojov mosnyóv, szi na tihoma etak gucsíta: „No, Vill,“ právi nyemi te szluga, „daj mi kaj!“ „Nemrem ti dati,“ je bio te odgovor. „Zakaj nej? je tó nej dobro delo?“ „Ó ja, szamo ka ti itak nemrem nikaj dati.“ „No, no, tó jasz bole znám; ínacsi sze mores vögúcsati.“ „Dobro je! Predoszta dugóv mám. Prvlé morem té vöplácsati, pa bom te dávao álmostvo.“ „Ali Vill, tí szi Bógi itak vecs dúzsen, kak vszejm lüdem.“ „Tó je isztina,“ je pravo te polodelavec,“ ali on me ne szíli tak, kak ti drűgi.“ Dobro je trofo. „Ka razmís tí pod etov recsjov: právda?“ szo pitali ednók toga módroga Szólona. „Právda je,“ odgóvoro je nyim, „edna pavucsina, v steroj sze te mále mühé zgrábijo, te velke jo pa szkózvteranejo i dale letíjo.“ Jálno vcsinyena dobróta. Eden vandrajócsi zsidov, z pinklnom na hrbti, sze je v szvo- jem potüvanyi z ednov jocsécsov zsenszkov szrécsao na dvoriscsi ednoga farofa. Pomilűvajócsi nyó, kak jo je za zrok nyénoga jócsa pitao, je zaszlisao, ka je táksa szirota, ka nemre szprévod szvojega deteta plácsati, ár nyoj mózs vszáki krajcar zaprávi, brezi toga nyoj pa pop nescso na szprévod idti. „Ná,“ právi nyoj te zsidov, „tü máte eden zlát, idte nazáj notri k goszpódi i povejte nyim, ka eden sziromák zsidov vecs má pomilenya, kak oni. Prineszte mi nazáj te vödoblene pejneze, jasz vasz pocsákam.“ Zadovolna príde nazáj ta sziromaska zsena ino nazáj dá te osztanyene pejneze zsidovi; ete nyoj pa escse v róke potíszne dvá rajnska, ino gda ona ete zse ne bi stela vecs gorvzéti, v vüha nyoj sepecse: „Vzemte je szamo; vám szam pomogao, vase dejte de pokopano; popi szam pomogao, ka szo dóbili szvoje pejneze; szám szebi szam pa tüdi pomogao — ár te zlát bio je hamicsen!“ Rázlocsek med cslovekom i sztvarjóv. V ednom onom vrejmeni, kak je orszácsko ravnitelsztvo osztro prepovedalo, ka szi v krcsmaj ino v obcsinszki mesztaj niscse neszmi od politike gúcsati, szo sze ti gószti edne ostaríje rávnics v tó delo zmejsali vu szvojem gucsi, kak je te te ostarjás nyé opomínati zacsno. „Kak?“ szo pravili nyemi 62 nazáj vszi, „te pa nidti gúcsati ne mo szmeli vecs?“ „Nej,“ je odgóvoro te ostarjás, „jejte pa pijte.“ „Ja, ali po kom mo sze lócsili te mí od te lübléne márhe?“ „Po placsili, moji prijátelje, — po placsili.“ Ftics v sznejgi. Eden mrzeo zimszki dén, gda je naprej tüdi i preci velki sznejg szpadno, je vu várasi ednoj goszpej edna celó erdécsa ftica, papipa zvána, vujsla vö na vulico. Kak bi nyoj te vünej vcsaszi i mrzlo grátalo i v tom sznejgi bi sze z nogámi pográzsati hápila, na ednók sze szamo, kak káksa zajókana zsenszka, na vesz glász krícsati príme: „O moj Jezus! O moj Jezus!“ Lehko szi míszlimo szmeh oni lűdi, steri szo tam po vulici sli mímo. Jákoszt ino greh. Jákoszt je dobro, greh je pa lagoje csinenye. Pred tresztimi i nisternimi lejtmi je med gucsom proszila edna plemenita, pobozsna goszpá krála, ka naj kadilo, stero je szamo skodlívo i grejsno delo, kak nájosztrejse prepovedali dá v cejlom országi. „Jasz nyim na meszti nihám, ka je tó skodlívo i tak tüdi i grejsno delo,“ szo nyoj pravili na tó kráo, „nego té greh országi vszáko leto 50 milliónov haszka prineszé. Ali ober toga ga na ednók prepovedati dám, csi mi oni edno tákso jákoszt imenűjejo, stera országi tüdi telko prineszé vszáko leto.“ Kratki napiszek. V edno stamparíjo notripríde nikeliko ostarjásov ino naprejdá eden z med nyimi, ka, gda zse zdaj cejla drűstva nasztanyűjejo próti pili vína: naj dá vö stamparíja zdaj zse kaj táksega tüdi z sterim sze pilo pohváli. Ali kak nájbole na krátci naj de stampano, ár kaj dugsega zse lüdjé nescsejo csteti; 50 Korón plácsajo za trűd. Te stampar ednoga szvojega píszca, steri nyemi za stamparijo rédno pise, oproszi na to delo. Dol szi széde on k sztoli ino za nisterno minóto prejk dá tomi stampari papir, na sterom je etak napiszano: — Piszci právijo pivcom: Mi rájsi cejli szvejt glédamo pijánoga vu dobroj vóli, kak ednoga po szili trejznoga v szvoji cseméraj. Ino povido sze je te napiszek tak tomi stampari, kak i ostarjásom. Te zahválen herbas. „Tí, povei mi denok pajdás,“ právi eden tóvajszki pikos tomi drűgomi, „kak szo mogao to blágo v róke dobiti: vej szo pa trijé spori bili na dveraj.“ „Ja, znás“ je nyemi je odgóvoro te drűgi, „tó je celó z lehka slo, csi szo mi zse ocsa, kak szo mi pravili: Glej moj szin, 63 vecs ti nikaj nemrem dati od nyih, zdaj te k coj mores glédati, ka szi krüh priprávis z nyimi.“ „No, vídis,“ je pravo páli te prvi, „nej zahmán právim jasz vszigdár, ka nemremo zadoszta zahváliti Bógi na tom, ka nam ocsa nihájo.“ Ka oni scséjo. V Nápoly várasi je mro eden jáko pobozsen sztári pörgar, kí je cejlo szvojo vrejdnoszt, 50.000 zlátirajnskov, vu szvojem testamenti klóstri odlócso z onim gorizadrzsányom, ka z onoga naj nyegovomi jedínomi színi naj vödájo ka oni scséjo, ove drűge pejneze pa naj na szvoj nebeszki cio nücajo. Ti pobozsni barátje szo na tó 8000 rajnskov tá dáli tomi színi, 42000 szo pa za klóster odlócsili. Da je te ozsenyeni szin, vecs mále decé imajócsi, nej zadovolen bio z tejm, ino kak bi te ta tozsba pred várasa nájvisise birovíje prislo, je predszedník ali elnök birovíje, kí je dobro znao, ka barátje escse doszta vecs májo, kak nyim trbej, te posteni szin pa v szirmastvi zsivé z szvojov familijov, etak povedao vö szód: „Nej 8000, nego 42000 rajnskov more dobiti szin, ár: póleg odlocsenyá testamáliskoga barátje ono moro vöplácsati, ka oni scséjo: da pa oni 42000 rajnskov scséjo, záto i one morejo színi vöplácsati.“ I tak sze je tüdi i zgódilo. Dol ga je dobo. Gda szo kloroformeranye, tó je v szenszprávlenye oni betézsni, stere operejratí scséjo, gorinajsli, je eden sztári pop mocsno sztano próti etomi deli, gda je tak pravo, ka je tó próti Bozsoj právdi, bolecsíno za necsütlívo vcsiniti, ár ono Bóg, kak strof, posle na csloveka. „Ali goszpon dühovnik,“ právi tomi nemilosztivnoga szrcá trdomi popi eden dobrotivnoga pogléda doktor, ka morejo meti oni próti tomi deli, stero ne razmijo, i zakaj ne vejo ono delo, stero bi mogli znati?“ „Ne vejm, ka bi mogao znati?“ píta zalesznyeno te trdi pop. Vszegavejcs, da nevejo!“ právi nyemi te doktor. „Szám goszpon Bóg je te nájprvejsi doktor bio, ki je szvojega betezsnika, steroga je operejrao, v szvétom píszmi tüdi, stero bi oni mogli znati, ka je goszpon Bóg globoki szen pűszto na Ádama, gda nyemi je rebro vzéo vö, z stere je Ejvo sztvóro.“ Ino tiho je grátao pop. Ta lejpa vernoszt. „Zakaj sze tak prevecs jócses Katika?“ pitajo te sztári farar edno sznajzsno deklino vu vészi. „Ka, ka sze ne-nebi jókala, goszpon farar!“ právi z jocsom nazáj. „Moj Gyüri more goridti k szoldákom!“ „Na, tróstaj sze — vej zse nazaj pride, gda szpuni tam vrejme.“ „Ja, moj Bóg, do tecsász bom jasz zse zdávnyics ozsenyena!“ 64 Ta nájlepsa róka. Dvej mládivi sznájzsnivi goszpej szta szi pogucsávali eden dén toga, ka ka zadene vö lepoto róke. Ali kak bi sze na fórmo, prsztóv, nohtóv i tak dale gledócs zse szkoro stükati príjale, nedovejcs príde tá eden dober príjáteo nyidvi, steromi szta te li na hitroma prejkdalej to delo, naj vöpej szód. Ali te goszpód, ki sze ni ednoj z med nyima ne bi steo zameríti, szi premisláva edno malo, nego te na friskom etak odgovorí: „Zsmetno je eti to právo pravico vönajdti. Ali itak naj te szirmáke pítajo moje dráge goszpé, tiszti nyim povejo, ka nájlepsa róka je ona, stera darűje rada!“ Eden ruszoszki szód. V ednom málom ruszoszkom várasi je prineszao eden vért edno krávjo kózso za odajo na plac. Na szkori nyemi jo dolküpi eden zsidov za dvá i pó rúbela, ali da nema zadoszta pejnez pri szebi, proszi toga vérta, naj ga pocsáka do tecsasz, dokécs szi z dóma pejneze prineszé. Csáka te vért, csáka, ali da ov preci dugo ne príde nazáj, odá on to kózso ednomi drűgomi zsidovi za tri rúbele. Ali kak ete drűgi to kózso neszli scsé, nazáj pride rávnics z pejnezi te prvi küpec tüdi. Da szo sze na tó vszi trijé z velkom lármov stükati hapili, ka steri má pravico, szo vszi navküpe k szodci mogli idti, kí je etak povedao vö te szód: „Ti prvi küpec, deni sze dol na szto tvojiva dvá i pó rúbela za kastigo, ka ne bos vecs küpivao brezi pejnez i szpáko delao; tí drűgi tüdi polozsi dol tvoje tri rúbele za kastigo, ka ne bos vecs nad drűge só i drágocso delao; ti vért pa niháj tű to kózso tüdi za kastigo, ka ne bos vecs odávao onomi, kí ne ma pejnez í nemirovcsino rédo z tejm. Zdaj pa te, mars vö vszi trijé!“ Mogli szo i odíti oni, te szodec szi je pa te pejneze i kózso za te móder szód szám szebi obdrzsao. Tábla za stempelne. I. Skála. a) za vekszelne do 6 mejszecov, b) pri trzstveni kontraktusaj, c) pri dúzsni piszmaj do 3 mejszecov. II. Skála. Za one dokumentuse, steri niti pod I, niti pod III. skálo ne szlísijo. III. Skála. a) za küpilne i drüge kontraktuse, b) pri dopüscsávanyaj, c) pri szlűzsbeni kontraktusaj, d) pri kvitingaj orszácskoga spilunyá, e) pri obecsávanyaj, f) pri dúzsni piszmaj na dugse vrejme, g) pri drüstveni kontraktusaj. Vszigdár terpécsi „Plodjenyá-Kalendárium“ nájhasznovitejsi hizsni sztvári. Blizsánya orszácska szenya i proscsénya. V nasoj okroglíni. Alsó-Lendva (Lendava), jan. 25., v szred oposztni csetrtek, po riszálaj na drügi pondelek, jul. 28., aug. 28., okt. 28., pred Bozsícsom v csetrtek. Bagonya (Bogojina), máj. 19. szept. 4. Battyánd (Püconci), máj. 28., jul. 10., szept. 10., nov. 10. Battyánfalva (Rakicsan), márc. 26., pred riszálmi v tork, jul. 2., aug. 16., okt. 8. Bellatincz (Beltinci), jan. 20., febr. 24., ápr. 25., jun 27., jul. 15., nov. 5. Csákány febr. 25., máj. 2., jun. 8., aug. 6., szept. 8 ino 29., nov. 25. Csáktornya (Csakovci), febr. 3., na velki pondejlek, jun. 30., aug. 3., okt. 13., nov. 25. Csendlak (Tisina), február 25., jun. 5., szept. 9. Cserencsócz (Cserencsovcí), na dén Szv. Krizsa. Csesztreg, jan. 19., máj. 16., aug. 25., okt. 31. Doklezsin (Doklezsovje), jun. 18., aug. 21. Dobra (Neuhaus), na prvi pondelek po Szv. Stevan králi ino po Vszejszvétcaj. Dobronak (Dobrónik), po tejlovom v pondelek, jul. 25. Dráva-Vásárhely (Nedeliscse), márc. 10., jun. 15., po Angelszkoj nedeli v pondelek, dec. 13. Felső-Lendva (Grád), márc. 28., jun. 20., aug. 16., szept. 29., nov. 30. Felső-Szölnök (ZgornyiSzanik), jan. 1., máj. 1., jun. 1. Gyanafalva (Jennersdorf, Zsenávci), febr. 14., máj. 12., aug. 23., nov. 25. Hidegkut (Cankava), po Cvetnoj- i Szv. Trojsztva-nedeli v pondelek, na dén Ruperta v szeptemberi, nov. 11. Hodos, márc. 10., jul. 5., aug. 19., okt. 4. Korong (Króg), máj. 4. Kottor (Kottoriba), márc. 9., jun. 27., szept. 30., nov. 30. po máj. 3-em v nedelo, po szept. 15-om v nedelo. Körmend (Kermedin), febr. 2. márc. 12., ápr. 5., máj. 10., jun. 24., jul. 20., aug. 24., szept. 21., okt. 18., nov. 11., dec. 13. Kőszeg (Güns), na dén pred Cvetnov nedelov, na dén pred riszálmi, pred Jakabovom, po Egidiusa dnévi, pred Orsolov, i v pondejlek po 3. Advenszkoj nedeli. Kuzma, na dén Vnéboidenya G. Letenye (Letina), február 24., jun. 2., julius 29., aug. 25., okt. 6. Lenti (Lentiba), febr. 22., apr. 10., dec. 6. Mártonhely (Martyánczi), máj. 6., aug. 6., nov. 11. Mura-Szerdahely (Szerdiscse), máj. 1., jun. 2., aug. 19., okt. 26. Muraszombat (Szobota), pred Fasenkom v tork, dvá tjedna pred Vüzemszkim pondelkom, na on pondelek, za eden mejszec po Vüzemszkom pondelki, jun. 24., aug. 24., okt. 15., dec. 6. Nagy-Dolincz (Velki-Dolinci), jun. 16., dec. 6. Nagy-Kanizsa, febr. 2., pred Vüzmom, pred Riszálmi, pred aug. 15., pred. okt. 15., pred dec. 8. eden tjeden vszáki dén. Német-Ujvár (Güssing), po dnévi Szvecsníce, na velki pondelek, po dnévi Tejlovoga, aug. 2., szept. 1., okt. 30., dec. 6. Őri-Szent-Péter, február 28., márc. 21., máj. 18., jun. 20., aug. 1., nov. 4. Pálmafa (Púzsovcí), na dén Margejte. Perlak, na Fasenk, po Riszálaj v tork, po Jakobovom v tork, na Mihalovo. Péterhegy (Gornyi Petróvci), jun. 4., julius 4„ szept. 8., okt. 28. Rába-Szent-Márton, po Vüzmi na drügi pondelek, aug. 10. nov. 28. Rácz-Kanizsa (Raszkrs), po Vüzmi v szrejdo, máj. 16., Jun. 24., aug. 10. Strido (Strigova), márc. 19., julius 22., szeptember 30., decz. 4. Szt-Benedek, v pondelek pred Fasenkom, v pondejlek po posztni Kvatraj, na velki pondejlek, v pondejlek po jeszénszki Kvatraj, v pondejlek pred Bozsicsom. Szent-Gotthárd (Monoster), na vszáki pondejlek, márc. 20., ápr. 18., máj. 1., jun. 19., jul. 24., szept. 25., otk. 18., dec. 18. Szent-Györgyvölgye, febr. 19., április 12., junius 8., aug. 10. Szent-Ilona (Szv. Jeléna), máj. 22., szept. 22. Szent-Sebestyén (Szv. Sebes. csán), na dén Szebescsána, na prvo nedelo po Vüzmi. Szombathely, pred fasenszkím torkom, pred Jürjavim, pred Tejlovom, pred Málov-mesov, pred Andrásovom vszáki tork i v szrejdo. Tótlak, (Szelo), v nedelo po Sznopnoj Maríji v nedelo po Miklosovom. Turnischa (Törniscse), csarnoga tjedna v csetrtek, po Vüzmi na drügi pondelek, pred Ríszálmi v csetrtek, na Antonovo, pred Velkovmesov v csetrtek, na dén po Máloj-Mesi, okt. 4. Zala-Egerszeg, febr. 14., po Cvetnoj nedeli ino po Jürjavom v pondelek, po Riszálaj v tork, jul. 22., szept. 9., okt. 28., nov. 30., dec. 28. Na Horvatszkom. Krapina, márc. 19., máj. 5. i 16., jun. 27., jul. 16., aug. 13., szept. 10. i 29., nov. 11., dec. 6. Légrád, na Gregor pápa dén, na Bartholomeusovo, aug. 24., na dén Lucíje. Ljubesica, jan. 17., febr. 27., na Józsefovo, po Vüzmi v tork, po Riszálaj na 5. dén, na dén Szprne-Maríje, jul. 15., aug. 6. i 24., szept. 21., nov. 30. Ludbreg, ápr. 30., jul. 16., szept. szept. 8., dec. 21. Toplice (póleg Varasdina), pred Matyasovim ino pred Józsefovim v pondelek, máj. 1. ino 15., v pondelek pred Cyrill i Methodom, v pondelek pred Zvísenyom Szv. Krizsa, v pondelek pred Martinom. Varasd (Varasdin), ápril. 24., jun. 24., jul. 25., nov. 5., dec. 21. Na Stajerszkom. Fehring, na Fasenszki pondelek, prvi tork po Laetári nedeli, v tork v krízsnom tjedni, dec. 21. Fridau (Ormozs), na velki pétek, máj. 25., na prvi pondelek po Jakobovom, szept. 21., nov. 11. Fürstenfeld, na 3. posztno nedelo, v pondelek po Rogáte, junius 24., aug. 28., v pondelek po Miklosovom. Luttenberg (Lótmerk), vszáki kváterni tork, v tork po Vűzmi. Pettau (Naptűj), ápr. 23., aug. 6., vszigdár tri dni po szpólom; nov. 25. Radkersburg (Radgona), 14 dni pred Fasenszkim pondelkom, v tork po prvoj nedeli po Riszálaj, na Lovrencovo, nov. 15. Nasim csasztitim cstevcom de vszakojacski zsmetno med vnogimi zdravilami szi zebrati, ár sze zse telkovrsztna dugovanja oglasüjejo povszédi, ka je ne csüda, csi sze cslovek nemre odlocsiti, stero vrásztvo bi szi prirocso i komi bi vervao. Pa je to tak lehko, ár vszaki razmi i zná, ka csloveka vu mocsi zsadolec obderzsi ino k telovnomi i düsevnomi deli je nájprvo dobro kühanje zsalodca potrebno. Po taksem je to to prvo, da vszikdár técsno jemo ino dobro prekühamo v zsalodci, stero nam pomore Rákóczy zsalodcabridko. Eto imenito, od zdravnikov preporácsano domácse vrásztvo pomore probávlanye, ték naprávi ino nasz tak obvarje od vszeh nevol, stere hrána i pijacsa naprávi, kak szo krcs, vömetanje, omanca, bolecsina gláve, tréslika, kolika i vnogi drűgi betegi. Rákóczy zsalodcabridko ték poprávla, odprávi nerédno kűhanje (probávlanje), ino riganje. Ki je nagnjeni na tusztoszt, sze njemi preporácsa eto vrásztvo, ár szi z tem poprávi zsalodec i odprávi vküp szédeno szalo. Poszebno sze preporácsa onim, ki doszta morejo szedeti. Csi je zdrav cslovek vszaki dén prava, ne de njemi potrebno drűgo vrásztvo, ár szi obterseni zsalodec i ték nazájszprávi, medlo telo okrepi i krv okrepcsa. Poszebno dobro je vu Rákóczy zsalodcabritkom, ka nema vu szebi nikaj skodlivoga, ka sze deci tüdi lehko dá. Z toga sze szpozna, kak zmozsno domácse vrásztvo je eto za obdrzsánje zdrávja ino navduzsanje zsitka, záto eto z niedne hizse ne bi szmelo faliti. Pa je nancs ne drágo. 1 glazs, steri dugo drzsi, 2 koroni, 3 glazsov franco — brez postno — 6 koron sztáne. Pazite na krivo! Szamo z zgoranjim Rákóczy znaménjom je právo. Na posti je posila z navzétjom ali za naprej poszlane peneze jedini csiniteo: REQUINY ATTILA patekar BUDAPEST, VII, Külső Kerepesi-ut 24. Rimszko krvocsiscsávajocse pilo je tak imenitno krvocsiscsávajocse i popravlajocse vrásztvo, ka ne szamo vu domovini, nego tüdi na zvünszkom je jáko razsirjeno. Csüdno náglo pomore pri vszeh betegaj kozse, lagoje krvi, rázlicsnih piscsajcaj, pokanji i pri vszeh betegaj, steri od pokvarjene krvi zhájajo. Jáko dobro je tüdi pri onih, ki prevecs doszta krvi májo ino sze zslaka májo bojati. Neskodlivo je, zsalodca ne kvári, nego gvüsno i náglo mocs krvocsiscsávajocso i poprávlajocso ma. Eden velki glázsek 3 korone, tri glazsov brezpostno 9 koron kosta po nadvzétji ali za naprej poszlane peneze. Prle, kak bi nasim cstevcom nájbogse zdrávje zseleli i blázsensztvo, escse edno szvetoznáno Plűcsnjekov prszni tej, vrásztvo njim preporácsamo i toje steroga proti zamuknyjenoszti, náseci, heptiki, katarrhusi, guta boleznoszti, influenzi i. t. d. pravajó na celom szveti. Cena 1 korona 50 filerov. Eto troje vrásztvo: Rákóczy zsalodcabridko, rimszko krvocsiscsávajocse pilo i plűcsnjekov prszni tej szi naj priszlovi vszaka szkrbliva rodovina, ár sze z temi nájvéksi betegi lehko odvrnéjo. Za 6 koron i 50 filerov naprej notriposzlanih je brezpostno posle jedino csinécsi; REQUINY ATTILA patekar, Budapest, VII., Külső Kerepesi-ut 24. LETNO DELO nasega k. i c. patenteranoga Gvüsno-Pokrivátjega- Cigla je 50 Milliónov. Ta nájsztarejsa, nájvéksa ino nájbógsa posztáva v tom deli Ausztrio-Vogrszkoga országa je BOHN’ OVA CIGLARIA. Nasztávlena vu 1864-tom leti. Dela sze: Bohn’ov patenterani GvüsnoPokrivátji-Cigeo No. 272., nájfelejsi, nájbógsi ino nájlepsi cigeo za pokrivanye; nadale glázsniplatni, szlemenszkicigeo. Imenitna preporácsanya. Mí nájvecs velki ino máli vértov mámo kak küpce nase ino eden velki racsún imány ino goszpodé sztálno pri nasz küpűje. BOHN M. és Társai NAGY-KIKINDA. Z kejpami kataloguse ino mujstre na prosnjó zóbszton ino brezi sztroska poslemo. Bolm’ov pat. GvüsnoPokrivátji-Cigeo, No. 272. Zakaj je betezsen telkokrát vnogi cslovek? Proszimo eto pazlivo precsteti ino za obcsinszkoga zdrávja volo tüdi drügim preporácsati. Známo, ka lüdjé na vsze bole pázijo, kak na zdrávje; nájvecs lüdih nancs ne mára, csi je gláva boli, trésliko májo, zsalodec szi pokvárijo, csi nemajo rédnoga sztolca, ne miszlijo, zakaj hüdo vö vidijo, zakaj majo bolecsine? Pa je to tak lehko znati, ár je nájvecs betegov od zsalodca i csi ne csákamo, dokecs sze beteg razcsemeri, nego vcsaszi vu vretini vrácsimo, te szi doszta lezsi i gvüsno zdrávje nazaj szprávimo. Vszaki zná, ki k doktori hodo, ka zdrávnik ob prvim zsalodec vardeva, pita od téka, od kühanja, záto vszaki szebi vcsini haszek, csi sztálno ma edno takse domácse vrásztvo, z steroga je nisterna kaplica zadoszta, da sze vnogih betegov obarje. Szvetoznáne, dozdaj pod iménom „MARIACELISZKE KAPLICE“ poznáne práve BRADY -jove zsalodcne kaplice szo tak glaszovitne, ka je nancs ne trbej preporácsati, ár tak vszaki zná, ka csi ete vszíkdár nüca, sze od nájneprilicsnesi betegov, kak szo sztálna szlaboszt zsalodca, krvi gor bezsanje vglavo, nesznenoszt, odür i vö metanje, gláve mocsna boleznoszt ino kaslanje z zsalodca odszlobodi. Z teh betegov návadno pride: szlaboszt i hitvánoszt, bledo lice, szlabakrv, zsuti beteg, omanca, kólika, jéter, plűcs betegi i zláta zsila i vcsászi tüdi plűcsni velki beteg. Práve BRADY-jove zsalodcne kaplice szo z jezerami zahválni piszem imenitne, od vnogih let szkusane, zsmajhne i zagvüsno valáne, kak domácse vrásztvo prih vsze betegaj zsalodca i pri z toga zhájajocsi nevolaj. Poszebno valajo proti breztécsnoszti, szlabomi téki, napihnjenoszti, kiszilomi riganji, kóliki (dolignánji), zsalodcnomi kasli, gorenji obisztih, krcsi zsalodca, trdomi sztolci alih sztáv-lanji, glisztam i. t. d. 6 glazsov 5 koron, 3 duppliskih glazsov 4 koron 50 filerov kosta brezpostno za naprej poszlane peneze, ali po nadvzétji brezi drügih sztroskov. BRADY-jove zsalodcne kaplice sze naj tam priszlovijo, ki je rédi. Naszlov je ete: BRADY K pateka „k vogrszkomi králi,“ Becs, I., Fleischmarkt 1/83. numera. PAZITE! Od krivoga sze vszaki za szvojo volo naj hába. Naj pri küpüvanji te práve, dugo let pod iménom „Mariaceliszke zsalodcne kaplice“ szpoznáne BRADY-jove zsalodcne kaplice dobite, proszite na krátci i odlocseno „BRADY-jove zsalodcne kaplice“ ár sze vam ovacsi zgodi, ka krivo blágo dobite. Práve BRADY-jove zsalodcne kaplice szo v erdécsi karton (trdi papér) zpakivane ino zvün eti stampanoga znaménja tüdi podpiszek májo. Od krivih sze nájlezsi tak obvarjemo, csi zráven priszlovimo od prednjega razposilanja meszta: BRADY K. pateka „k Vogrszkomi Králi“ BECS, I., Fleischmarkt 1/83. Szpoznano imenitne mocsi, domácse vrásztvo. Návuk je k vszakomi glázski dodáni. Znaménje: „SIDRO.“ LINIMENTUM CAPSICI COMPOS. na meszto „SZIDRO-PÁIN-EXPELLERA“ iz Richterove lekárnice vu Prági, je edno zavüpavno bolecsino tisécse vrásztvo, na stero sze lehko zavüpa, ár je za volo njegovoga poszebnoga rejenjá ino prebránih vu njé djánih zdravil tüdi pri prevecs csütlivi personaj dobro za notriribanje. Eto vnogokrát szkusano domácse zdravilo sze kak odprávlajocse ali varüvajocse i poszebno kak bolecsino tisécse notri ribanje rabi proti gichti, rheumatismusi, tálnomi odrevenenji, ledevjá boleznoszti, Ischiasi i t. d. z nájvéksim haszkom; da je tak prevecs razsirjeno eto vrásztvo, to je nájbogse szvedocsansztvo za dobroto, záto ne bi szmelo pri níednoj hizsi zmenkati. Poszebno táksim lüdem sze mocsno preporácsa, ki sze z véksega vüni zdrzsávajo vu vszakovrsztnom vremeni, ka sze lezsi prehladijo, ka kna pr. szo, zemliscsni csasztniki, lo- garje, jágri, polodelavci, ribicsje, rüdokopácsje, brodárje, na dugo pot idocsi, turistje, pred i po tezskim trüdom i vszi na duge potüvajocsi; ár sze njim z tem pri vszakoj neszrecsi náglo pomore, kde vracsitela náidti nemre, ali iszkati nema csasza. Od poszebno dobroga glásza je Sidro Liniment, ár sze kak isztinszko naprej varüvajocse vrásztvo preporácsa i sze lehko tüdi rábi. Vzeme sze nájmre ino szi cslovek zriba bolécse preblajene, oszlablene, ali mrtve kotrige, pa vcsaszi po ribanji csüti prijázno toplocso ino vtisanje boleznoszti. Z vün toga: na velki haszek je pri Sidro-linimenti Capsici hvál cena. Eden glazs za 80 fill., 1 kor. 40 fill., ali 2 kor., záto szi je vszaki lehko küpi, pa tüdi naj niscse ne zamüdi szkusati pri prehlajenji ete bolecsinetisécsi Liniment. Pazka! Eto domácse zdravilo sze szkrbno rédi vu odszpodi piszanoj apotheki (lekárnici); vszaka kántica je vu ednoj skatuli, stera je odzgoraj i odszpodi z ednim erdécsím sídrom, kak znaménjom zapreta, (odpreto naj niscse ne küpi.) Záto pri küpüvanji naj vszaki pázi i szi krivo blágo naj ne dá privézati na sinjek! Záto ki právo meti scsé, on v lekárnicaj vszikdár naj Liniment. Capsici comp. z znaménjom „Sidro“ z Richterove lekárnice v Pragi naj proszi, pa naj gléda, jeli je odzvüna na skatulici tüdi viditi Sidro ino ime Richterovo. Kde Sidro i Richterovo imé fali, je no právo i sze naj zavrzse. Dobi szo vu vszej apotekaj. Csi sto na meszti Richterovoga zdravila ne bi dobo, lehko pise Török Józsefi v Budapest, Király-utcza 12., i Andrássy-ut 29. Ali pa zráven: Dr. Richterova Apotheka k „zlatomi hlevi“ v Pragi (Csehszko.) Elisabeth vulica Nr. 5. Razposila sze vszaki den. Richterove Szidro-Kamenozidanja skrinjice, i Szidro-Mosztozidanja skrinjice, je nájbogsi spil za detco i odrascsene; nájlübeznivsi i rájplemenitesi dár za bozsicsne szvétke, ár sze vu králeszkih i caszárszki palacsaj tüdi senkavajo detsi. Vecs lehko cstémo od toga lepoga i popunoga spila vu oznanili, vu sterom szo tüdi kepi, ka szi lehko preberémo, stero formo scsémo. Oznanilo sze k senki posle, csi jo sto na ednoj kárti proszi pa je naj vszaki precsté, ki scsé szvojoj detci posteni spio vu roke dati. Richterove Szidro-Kamenozidanja skrinjice i Szidro-Mosztozidanje sze vu vszakom fìnom stacuni moro dobiti za 75 fill., za 1 kor. 50 fill., za 3 kor., za 4 kor. 50 fill., za 6 kor. i. t. d. Pri küpüvanji vszígdár pazimo na szidro, pa na steroj skrinjici szidra nega, tiszto no küpimo. Dobro je dve skrinjici na ednok küpiti, ka csi sze falatje zgübijo, ka krédi je drüga. Novina! Richterovi mozaik spili: „Satnrn“ pa „Meteor“ pa richterovi „poterpezslivoszti spili“: Paucsok, Sphinx, Vszeh devét, Mrzlakrv, Sztrelovod, Kolumbusovo jajce, Ne tak náglo i. t. d. Právi szo szamo csi je „Szidro“ gori. Richter F. Ad. i Comp., kr. dvorszki kameralni odpravniki WIEN, I., Operngasse 16. Rudolstadt, Nürnberg, Olten, Rotterdam, Sz. Petersburg, New-York, 215 Pearl-Street. Mindenféle műtrágya nagyban, vaggónokban és zsákonként kapható Sábor és Pollák-nál Szentgotthárdon. Ugyanott kapható: mész, cement, vasgerenda. Ha jó műtrágyát akar venni, akkor ügyeljen, hogy a sarlójegy minden zsákon látható legyen. Wen Sie guten Kunstdünger kaufen wollen, so geben Sie acht darauf, dass die Siechel-Sehutzmarke auf jeden Sak sichtbar sein soll. Opomínanye! Pred küpilom drűgi falejsi ali nikaj nej vrejdni balzsamov, steri bi sze za právoga odávali, vszákoga opomínam! Szamo je moj balzsam, v zeléni trszkim ino z obrámbov stemplnom „Thierry Balzsam“ te právi, szám csíszti Thierry’ov-balzsam. Apothekára Thierry A. v Pregradi, póleg Rohitsch-szlatine sztüdenca. Ete balzsam sze lehko nüca od znotra i od zvüna. — On je: 1. Edno nezapopadlivo dobro vrásztvo pri vszej betegaj plücs ino prszi, zlehcsi násec i vöplüvanye, sztávi bolécsi kaseo, ino zvrácsi escse tüdi sztáre tákse boleznoszti. 2. Pomága jáko pri zvuzsgányi-sinyeka, zamuknyenoszti ino pri vszej betegaj sinyeka i t. d. 3. Odzsené vszáko trésliko z koréna. 4. Zvrácsi na csisztoma vsze betege jéter, zsalódca ino drób, nájbole pa krcs v zsalódci kóliko i trganye v tejli. 5. Odtira bolecsino ino zvrácsi zlatnico i hämorhoido. 6. Naprávi lehki sztolec, ino zcsíszti krv, dróba, vzeme hipochondrio ino melancholio i szprávi appetitus ino ceranye. 7. Prevecs dobro vrácsi zobno bolecsino pri vótli zobáj, vüsztnicprhnenye ino sze zobne i vüsztne bolecsino ino vtisa kucanye i smrdécso szapo od vüszt i zsalódca. 8. Je dobro vrásztvo próti glísztam, próti epilepszili ali velkomi betegi. 9. Nüca sze od zvüna kak csüdnovito vrásztvo za vsze rane, nóve i sztáre, kraszte, otejk, mehércseke, lisáj, lécso, zazsgáne rane, zmrzsnyenye kotrige, szráp, sén ino vözmetávanyi krvi, gorszpókano kózso i t. d. ino vtisa gláve bolecsino, sümlenye, trganye, protin, vüh bolecsino i t. d. vsze eto za nűcpiszmo, stero je k vszákomi glázski k coj djáno, na csiszto raztolmacsi. Je poprejk tak od znotra, tak od zvüna za nájbogse szpoznano domácse vrásztvo, stero je celó naturálszko, fál ino neskodlivo ino pri niksoj familiji, za influinze, cholere ino drügi zgrablivi betegov volo, kak prvo pomáganye, ne bi faliti szmelo. Edna jedina proba vecs navcsi ino pokázse, kak eto na glász dávanye. Právi ino csíszti je ete balzsam szamo te, csi je vszáki glázsek z poszrebranim kapszelnom zaprejti, ino csi je vszáki glázsek z odzgoraj povejdanim zelénim stemplnom i za nücanye-popiszkom, steri rávno táksi stemplin má, notri poviti. Za toga volo vszigdár na dolpopiszani zeleni stemplin paziti trbej! Steri moj právi balzsam falicsno delajo, onoga pod mojim iménom trzsijo, naj bi z etaksim tálom lüdsztvo norili, szo od méne póleg právde, stera na eto delo gledócs sztoji, szigurnoj tozsbi podvrzseni ino kastigani. Gde sze moj právi balzsam ne trzsi, z one krajine sze balzsam zráven od méne naj dá prineszti ino atresz moj je: Angela-csuvára-Apotheka. Thierry Adolf vu Pregradi, poleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Od falicsnoga sze lehko bránimo, csi ednáko zrendelűjemo z moje fabrike. Odposilanye sze szamo v moji patentérani poszebni-kisticaj zgodí z 12-imi málimi ali z 6-imi dupliskimi glázski. Brezi vszega sztroska kosta na vszáko poste vu Ausztrii-vogrszkom országi 12 máli ali 6 duplisni gláskov za 5 koróne, v Bosznijo ino v Hercegovino 12 máli ali 6 duplisni gláskov za 5 koróne 60 fillérov. Menye od 12 máli ali od 6 duplisni gláskov nemrem poszlati. Posilam csi sze pejnezi naprej k meni poslejo ali csi sze oni, gda pakk pride, na posti doliplácsajo. Pri zrendelüvanyi 5 ali vecs tucatov de cejna ménsa ali pejnezi sze naprej morejo notriposzlati. Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Allein echter Balsam aus der Schutzengel-Apotheke des A.Thierry in Pregrada bei Rohitsch-Sauerbrunn. Pri rendelüvanyi 5 tucatov je Cejna falejsa. Odávanye balzsamov z drűgimi stemplni sze póleg právde kastiga. Mocs ino valánye právoga Centifolie-Flastroma (prvlé za esüdnoviti balzsam zváni). Z etim flastromom je edno 14 lejt sztaro csontnoprhnenye, stero je niscse nej mogao zvrácsiti, celo popunoma vözvrácseno, na novics pa edna 22 lejt sztara k raki szpodobna rana. Odzsené i vtise krven gift. Vszáko bolezno operácio i szkoro escse i amputeranye za nepotrejbno vcsiní. Schutzengel-Apotheki des A.THIERRY in PREGRADA Právi Centifolie-cugflastrom, vö zréda velkoga valánya, edno z nájtezskejse ino escse tém sztarejsím bolecsinom csloveka tüdi pomagajócse vrásztvo, steromi póleg valánya ino za vtisanye bolecsin nega pára kak pri bolezni sze pokázse, ino sztoji z nájvéksim szvojim tálom vu cocentráciji erdécse rózse „rosa centifolia“ bodócsem csüdnovitem naturálszkoga vrásztva-mócsi sztoji, zjedinyeno z drűgimi, rávno tó mócs imajócsemi dobro poznánimi vrásztvami. Právi csüdnoviti-cugflastrom sze nüca: pri ranyeni ceckaj nadavajócsi zsenszki, csi sze v ceckaj mlejko sztávi, csi oni za séna volo obtrdnejo, pri vszeféle sztári ranaj, za otecseno nogé, escse na csontno prhnócso; pri vdárjeni, szmeknyeni, sztreljeni, vrejzani ino zmuzsnyeni ranaj; za vöpotegnyene vszej sztranszki tálov z nasega tejla, kak: glazsojne ino leszeni szpic, kaméncsekov, sprija, trnyh i t. d.; pri vszákom otecsenyi, zrászti, lisáji, krasztaj, escse pri raki; pri csemérnom nohéti, otecsenoszti mehéraj, ranyeni nogáj, zazsgáne ranaj káksestécs forme, pri zmrzsnyeni kotrigaj, gorszprászkanoszti kózse, sinyeka otecsenoszti, mozolaj, pri tecsáji vüh ino za kraszte pri deci i t. d. Centifolie-cugflastrom csi je sztarejsi, bole valá te za szvoje mócsi volo! Jáko je dobro, od etoga jedino právoga flastroma vszigdár domá pri hizsi kaj meti. Menye od dvá tegelna nemremo odposzlati; odposzlánye sze lehko zgodi csi sze naprejposlejo ali na posti dolplácsajo pejnezi. Kostata z postov, z piszmom i z pakuvànyom vréd 2 tegelna 3 korone 60 fillérov. Doszta zahválni piszem vszáki lehko dobí. Opomínam vszákoga, pri küpili flastroma, naj vszefelé drűge nej za nüc flastrome ne küpi, ár je na vszákom právom tegelni, Stemplin ino moja fakrika Angelavarüvácsa Apotheka Thierry (Adolf) v Pregradi gorpotisznyena. — Ki moj právi flastrom k coj delejo ino falsajo do od méne za právde gledócs, stera stemplne bráni, szigurno naszledüvane; rávnics tak, kak trzsci táksi falsifìcátov. Jedina fabrika: Angela-varüvácsa-apotheka THIERRY ADOLF vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Balsam i centifolia mazalo Thierry A. apotekara, to je dvoje nepreládano vrásztvo, nigdár sze ne pokvari, celo kem sztarejse je, te vecs vredno posztáne; ne skodi nyemi zima, nidti vrocsina, záto sze vu vszákom csaszi lehko razposila. Szkoro vszigdár pomocs dájo. Razmi sze, ka nigdár neszmi krivo, nikaj vrejdnoebrezi mocsi blágo, stero nori i je proti posztávi hváleno i preporácsano, küpüvati, ga stere sze szamo zamán penezi tá zmecsejo, nego vszigdár eto dvoje szkusano, právo, fáhl, neskodlivo, ino zagvüsnoga haszka zdravilo szi naj küpi vszáki cslovek, stero bi pri vszákoj neszrecsi vszigdár krédi moglo bidti. Gde sze z onimi znamenyami ne dobii kak szmo piszali, tam sze naj szamo zráven priszlovi z etim naszlovom: Apotheka Thierry Adolfa k angela-csuvára v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca, Ausztria. Popuno isztina je, ka apothekára Thieray’a balzsam i centifolie mazalo pri vszej znotresnyaj bolecsínaj, pri influenzi, katarrusi, krcsaj ino zvuzsgánosztaj vszefelé fórm, pri szlabosztaj, zsalódcni bolecsinaj, ranaj, tecsájaj ino tejla vrázi i t. d. prevecs valáne vrásztva szo, szpravite szi záto pri rendelüvanyi balzsama ali na zselenye gda koli brezi vszega sztroska odposilano knizsico z jezernimi zahválnimi piszmami kak domácsi tanácsnik. Práva engliske kózse-branyena pomáda nema v szebi nikakse nevarne ali prepovejdane vrásztve pomore frisko ino dobro próti vszejm boleznoszti kózse, bráni nyó od vszáke pogibelnoszti vrejmena ino trákov szunca. Vkrajszprávi z csüdnovitim tálom vsze necsisztócse obráza ino tejla kózse, tak kak prepelicsasztócso, jeterne-krpe, vimmerle i t. d., grbe ino pókanye kózse, osztre i erdécse roké gladke i carlaszte vcsiní ino dá po dúgom nücanyi obrázi mládo friskócso ino cartlasztó so, cejloj kouzsi poprejk rózsnato i zdravo vövidenye. Vszáki vecsér, prvlé kak bi szpát sli, szi notri zribamo obráz ino on tao kouzse, steroga za mládoga i lepsega scsémo vcsiniti, celo na ráhi zavijemo szi roké z rokajicami notri ino nihámo tak pomádo szkóz noucs szvoje delo opraviti. Vjütro sze friskov, mrzlov vodouv ino z kaksov dobrov zsájfov (nájbógsa je moja Borax-zsájfa) dolizaprémo. Eden téglin práve engliske kouzse-brányena pomáde ino edna Borax-zsájfa kostata brezi vszega sztroska 4 K. Dobi sze z právim engliskim obrnyenim receptom vréd vu Angela-csuvári-apotheki THIERRY ADOLF vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. HÄMATINSZKE-PASTILLE (Kruglice) po právom francuskom recepti z csisztoga Liebigszkoga meszávövzétja, zdrüzsene z chemiskimi tálimi, szo to nájbógse vrásztvo próti blejdnoszti, sziromaskócso v krvi ino z eti zhajajócsi betegov. Eta naprávijo nazáj zadoszta krvi v tejli ino napunijo ono. Pri vszákom znaményi sziromaskócse krvi ino blejdnoszti, stera lehko po trüdnoszti ino kotrig szlaboszti, szrcá premocsnom bitjí, zsmetnom odihávanyi, zsalódca gori nej delanyi, po zsalódcom krcsi, námici, po prevecs velkoj bolecsine gláve i. t. d. od toga betega vlovlenom betezsniki vcsaszi szpoznamo, naj ne zaműdimo sze te prouti etomi betegi nesztaviti ino zrendelüvati ete Hämatinszke-Pastille, stere szo jedino ino dobro valáno vrásztvo proti blejdnoszti ino sziromastva krvi. Ete Hämatinszke-Pastille sze na vszáko rendelüvanye frisko naprávijo vu Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine- sztüdenca. Edna skatüla kosta brezi vszega sztroska 4 korónov. Vszáka skatüla more z podpiszkom narednika previdjena. Zagorszki szyrup za prszi. Edno jáko prijétno k szej vzéti vrásztvo kak za sztarejse, tak za deco próti krcsi, konyszkomi ino zadavajócsemi kasli, prsznomi ino plücsnomi katarrusi, slájmi, bolecsemi vömetanyi, prsznoj bolecsini, vtisávano ino oblehcseno vrásztvo pri vszej, escse i pri sztári boleznoszti prszi ino plücs. — Eden cejli glazs kosta brezi vszega sztroska 3 koróne 30 fillérov. — Vszáki glas more z kovine kapszl, z iménom moje firme notri vdarjeno imé meti. Delani je ino odávani od Angela-csuvára-apotheke Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Práve engliske Cascara-Sagrada-krvcsisztécse-pilule. 1 pakk z 6-timi kastülami kosta brezi vszega sztroska 4 koróne. Jáko je preporácsam za bógsi sztolec, brezi vszega bolecsine. Vszáka skatüla more z mojim podpiszkom „A. TH1ERRY“ pravidjena bidti. Gde niksega depóta moji vrásztva nega, sze zrávna od mené zrendelüjejo i moj atresz je Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. ZA TANÁCS. Právi engliski obcsinszki za ték i za zsalódec práh od apothekára THIERRY A. v PREGRADI, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Nájbógse domácse vrásztvo za zsalódec mocsno-posztavlenyé, za appetitus delanye, zsalódca gorzdelávanye, za tejla v mocsnom sztálisi drzsánye, ino próti trdoj, masztno hráni i próti velkomi pili ali z eti zhajajócsi betégmi. — Z csiszti tüdi i krv ino prezsené naprávlanyé ali dalerazpresztiranye vszej, od nej dobro delanoga zsalódca vöidócsi betegov. — Z etoga práha sze edna ali dvej kávinszkivi zslici vzemeta eden frtáo vöre po vszákoj jesztvini z ednov kupicov vodé ali bógse je z dobrim vinom ino na tó sze escse edna kupica voda ali vino szpijé. — Edna kastüla brezi vszega sztroska 3 korónov. Za zlatníco práh, gvüsno pomócs, zvrácsi ino vkrajszprávi zlatnico (zláto zsilo, krv od sztolca.) Szamo sze od zvüna nüca, brezi ka sto delati ne bi mogao. Vsze ovo drűge za nücanye-piszmo kázse, stero je k vszákoga drűgoga vödávanya 8 korón. Právi práh sze dobi szamo pri: Angela-csuvári-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Szkladiscse mám v Budapesti pri Török Józsefi i D. Leo J. v Eggeri patekar v Lugosi pri Vértes Lajosi. Szküsávanya moja, stera szam szi v vecs lejtnom mojem deli v becski, nemski ino belgiumszki apotekaj szpravo, szo me na tó genola, ka naj po dr. Kvapil vrácsnika píszmi vküpposztávlene Karpatszke za zdrávje pilule (Malacke pilule) dám vö, stere szo próti sztolca sztávlenyi, szlín delanyi, brezapetítusi, zsalódca bolecsínaj, gornapnyenoszti, omedlevanyi, glávnoj bolecsíni, premenlívoj trésliki, zlatanici, kózse vövdárjenyáj, kóliki ino jéternom trplenyi z nájbógsim haszkom lehko nücajo. Prednye meszto razposíljanya je: Friedrich János apothekár Malaczka, Pozsonym. Szkladiscse je v Budapesti: pri Törok József apothekára, Király-utca 12. Edna skatula kosta 21 kr., eden zvézek z 6-mi skatulami 1 frt 05 kr. Csi sze k pilul cejni 20 kr. k coj dene, te sze one po cejloj monarchíi kama stécs brez vszega drűgoga sztroska razposlejo. Védjegy. !! Opomínanye !! Szamo szo te isztinszke, csijevszáko za nüc vcsenyé z etim obrambe-znaményom previdjeno, ino csi sze na vszáke kastule pokrivali napravleníka cejli prídavek lehko vídi. Vsze drűge pilule kak nej práve, sze naj nazáj dájo. Nezracsúnano szpoznani- i zahválnipíszem, z med sterimi nisterne eti naprejdám: Plemenitomi goszpódi Fridrich János apothekári v Malaczki. Csűdnovíten haszek szmo dóbili po nyihovi pilulaj, ár sze je zdrávje moje zsené celo nazájpovrnolo, nyénoga zsalódca neréden sztális je míno ino na meszto prisao nazáj; z recsjóv Nyim szam hválo dúzsen. Zdaj znóva zrendelűjem ino proszim po posti z navzétjom dvá zvézka (12 kastul) karpatszki za zdrávje pilul, ár mo nyé sztálno nücali. Dad (Kom. m.) 1904. jul. 21. Z oszebetim pozdravlenyom Tóth. Lajos ev. ref. skolnik. Plemenitomi goszpódi Friedrich János, apotekári v Malaczki. Zse je 25 lejt tomi, ka krvcsisztécse nyihove pilule moje zdrávje gordrzsíjo, ár szam do tiszti máo v sztísnyenoj zlatanici trpo; jasz szam sze pred 3-mi lejtmi z Szabolcsvármegyíje v Kanado odszelo vö ino te szam z szebov vzéo z nyihovi pilul dvá zvézka; kak szam je ponücao, sztári moj beteg me je nazájpopadno, appetitusa nemam, medtejm szam, zsalesztím sze vszigdár, záto lepo proszim, ka kak od méne poszlani 5 frti oni v róke dobíjo, vcsaszimi naj poslejo dvá zvézka karpatszke za zdrávje pilule. Osztánem plam. goszp. csesztiteo Fledwoodé (Kanada), 1904. jun. 19. Végh György naszeljeník. Plemenitomi goszpódi Friedrich János apothekari v Malaczki. Naj bodo tak dobrí ino mi kak nájprvlé naj eden zvézek z nyihovi „karpatszki za zdrávje pilul“ odposlejo. Z ednov potjóv i nemrem zamícsati, da naj za ete pilule plemenitomi goszpódi apothekári mojo zahválnoszt vöpovejm; Bóg ji naj blagoszlovi z zdrávjom ino z popunim blázsensztvom, jasz szamo etim pilulam lehko zahválim moje zdrávje — stere zse vecs lejt rédno k szebi jemlém. Z oszebitim pozdravlenyom, nyihov ponízen szluga Németh Boldizsár spán. Kaboka, u. p. Enying (Veszprémm.), 1904. március 20. Plemenitomi goszpódi Friedrich János apothekári v Malaczki. Jáko ji proszim, naj mi poslejo vcsaszi po posti dvá zvézka z nyihovi „karpatszki za zdrávje pilul“. Jasz ete zse stiri mejszece dugo nücam z nájbógsim haszkom, moja zsalódcna bolecsína ino zsmeten sztolec szta gorhenyala i zsalódec po etom páli rédno dela. Naj vzemejo záto plemeniti goszpon apotekar za eto drágo mojo vrásztvo szrcsno hválo mojo, z sterov osztánem oszebitim pozdravlenyom Szabo Mihály polodelavec. Ó-Kécske (Pestmegye), 1904. febr. 4. Plemenitomi goszpódi Friedrich János apotekári v Malaczki. Z pozdravlenyom proszim goszpon apotekára, naj májo dobróto mi 12 skatul karpatszki pilul poszlati. Jasz szam je za jáko dobre szpoznao, ár szam zse vszefelé drűgo probao, ali szamo nyihove pilule szo mi odpravile moj zsmeten sztolec ino szo mi v rendo djalé delo mojega zsalódca. Z oszebitim pozdravlenyom Bacsik Márton piszmanoszec. Plemenitomi goszpódi Friedrich János apotekári v Malaczki. Plem. goszpon apotekár naj bodo tak dobri po zavzétji meni 3 zvézke za zdrávje pilul poszlati, stere szo z karpatszke travíne naprávlene, zse dugo je nücam ino je za dobre szpoznam. Moj atresz je: mlájsi Murger Ferenc mlínar, v Dunapentele (Fehérmegye). Plemenitomi goszpódi Friedrich János apothekári v Malaczki. Z ti izvrsztni, vnozsinokrát brezi pára na haszek bodócsi karpatszki pilul proszim 12 skatul po posti, za navzétjom. Z punim pozdravlenyom v Kokovi, 1905 márc. 3. Benczik Sándor ev. dühovnik. Globokopostüváni plemeniti Goszpód! Páli szam zse batriven nyí z pármi rejcsi gorpoiszkati, v steri zselejm, naj ji ober vszej nász ladajócsi nebeszki Bóg zdrzsi dúga lejta za volo z menov vcsinyene nyihove dobrote, naj me nyihove pilule escse na dale v zsítki i v dobrom zdrávji gordrzsijo. Z Bozso miloscse zse 17 lejt nücam one, naj vzemejo za nyé od méne to nájvékso hválo. Pá proszim po zavzétji pó zvézka krvcsisztécsi pilul. Naj bodo dobri one po posti kak nájprvlé odposzlati, za stero nyim szrcsno zahválim, osztánem nyihov ponizen szluga. Kaboka, 1905. márc. 28. Németh Boldizsár spán. Plemenitomi goszpódi Friedrich János apothekári v Malaczki. Proszim z nyihovi karpatszki za zdrávje pilul (malaczke pilule) 2 zvézka (12 skatul) za on cio, naj mojega zsalódca beteg zvrácsim. Moj zsalódec je pokvarjeni bio z cejla, jeszti szam nej mogao nikak, hráno szam nidti viditi nej mogao, csi szam rávnics jo kaj malo, vcsaszi szam betezsen grátao, moj zsalódec je na telko szlab bio, ka je szvoje delo nej mogao vecs opraviti. Od nyi naprávlene malaczke pilule szam eden cejli mejszec nücao ino moj szlab zsalódec sze je na telko popravo, ka zdaj zse rédno csini szvoje delo na nájvékse veszélje moje ino zadovolscsino, naj vzemejo záto jáko postüvani goszpon apotekár za nyihov z menov vcsinyeno dobróto mojo szrcsno hválo. Escse naj bodo dobri z nyihovi karpatszki za zdrávje pilul 3 zvézke (18 skatul) za navzétjom meni odposzlati. Ekecs (Komáromm.) 1903. dec. 31. Nyihov isztinszki postüvnik Bocsor Gyula ref. skolnik. Plemenitomi goszpódi Friedrich János apotekári v Malaczki. Globoko postüváni plemeníti Goszpód, míszlim, da szo escse nej pozábili moje imé ino znóvics proszim plemenitoga goszpóda, naj mi pó zvézka karpatszki za zdrávje pilul po navzétji kak nájprvlé odposlejo, stere me v zdrávji zse 14 lejt gordrzsíjo. Bozsi blagoszlov proszim na nyi. Kaboka, 1902. nov. 14. u. p. Enying. Nyihov postüvnik Németh Boldizsár. Diamantje za glazsovino rezanje od 2 koróni vise Nr. 22. kosta 15 koron, steri vrezse nájmocsnesi zlejáni glazs tüdi. Imeniten diamant. Prva Ausztrianszka Glazsovinorezajocsega diamanta fabrika HÖNIGSFELD S. Becs, III|2. Löwengasse No. 8. Preporácsa poleg dobrosztojenja szvoje zse od 28 let máo v dobrom glászi sztojécse diamante. Vszáko formo, k szakoj roki prilicsno. Mini sztáre z novimi. Oglaszilo zasztonj. Ki dale odavajo, hvalej dobijo. Nro 3. kosta 4 korone, za proszti glazs i okna. Nro 6. kosta 6 koron, za proszto i belgiszko glazsovino. Nr. 19 kosta 10 koron, Dober diamant, steri proszto i zlejáno glazsovino rezse. Billige böhmische Bettfedern!! Kossuth Ferenca piszmo. II. Piszmo. Postüvani Goszpon Balázsovich! Naj bodo tak dobri ino mi po postenavzétji naj 6 glazsov „Bícsjaspiritusz“-a kak nájprolé poslejo. Budapest, 1904. nov. 9. Z pozdrávlenyom Kossuth Ferenc sz. r. Postüváni Cstiteo! Eto je te právi tiszk od szamoga Kossuth Ferenca píszma, steri szám nájbole poszvedocsi, ka je „Bícsjaspiritusz“ nej kákse vszakdanésnye brezi valánya vrásztvo, nego da je ono to jedíno domácsevrásztvo, stero gvüsno pomócs dá próti Protíni i reumatiskim bolecsínam. Tó vrásztvo je kak nájbógsega valánya próti kotrígtrganyi, influenzi, náthi, ino vszem od prehlajenyá szhajajócsim boleznosztaj. Zahválna - ino szpoznánapíszma od vszej krajín országa. Preporácsajo ti nájimenitnejsi doktorje, kak: Dr. Tóthfalussy Gyula prejdnyidoktor kr. vog. zseleznic (Budapest, Andrássy-út 83) písejo: „Moji betezsnícje hválijo te „Bícsjaspiritusz“ prevecs jáko, poszebno pri od prehlajenyá szhajajócsi boleznosztaj, tak kak i pri protíni ino Reumi.“ Ta prva doktorca Vogrszkoga országa, viszikoplemenita goszpá Dr. Hugonnay Vilma grofica (Budapest) písejo: „Bícsjaspiritusz“ je poszebno próti gláveboleznoszti, kotrígtrganyi, reumi i. t. d. kak nájveksega valánya. Malo mínot po notriribanyi nej szamo ka henyca bolecsína, nego i nájvecskrát tüdi i celó vöosztáne. „Bicsjaspiritusz“ kosta: velki glázsek 2 K., máli glázsek 1 K., probeglázsek 40 fil. Po posti z kístóv i z sztroskom vréd ) ) 3 máli glázski 3 K 60 f. 6 „ ali 3 velki glázski 6 K 16 „ „ 8 „ „ 15 „ ) ) 12 probeglazsov 5 K. 30 „ 10 „ 60 „ 18 „ Balázsovich Sándor Korona-Apotheka ino laboratorium székelyszki vrászt delanya. SZEPSISZENTGYÖRGY, (Erdély) No 104. Trsztno síbje! Szvejta glaszoviten „Delaware“ dá to nájbógse víno! Cepiti, sprickati ga nej trbej!! Goríc kincs je on, Filokszeri próti sztojí!. Dolszpíszanye ino cejno nyega zóbszton poslemo komi stécs. Trsztno cepjé sze po fál cejni dobí! Velki racsún gladko ino kornátoga Delaware trsztnoga sibja odávanya. Atresz: Szigyártó és Takáts szőlőtelep tudajdonosok. Szklád: Alsó-Segesd. Szrednya piszárnica: Felső-Segesd. (Somogym.). Opomínanye! Proszim, postüvána hízsna vertinya, ne proszite ví pri trzsci szamo na krátci eden pakl ali kastulo „cikórie“, nego ono z tim gvüsnim znaményom : Franck : naj te vszigdár domá to ednáko ino nájbógso z onoga májo. — Pazite pri etom na eto brambe-znaménye ino podpíszek, ár nase pakivanye de v glihni fárbaj, papéri ino v szpodobnom tiszkanyi i od drűgi delano. Günsberger Jakob i Szin szilja velko-trstvo Szentgotthárd. Küpi ino odá vszefelé szilje. Odá v velkom i vmálom póleg nájfalejse cejne izvrsztne ino za nájbógse szpoznane Cseszke Thomásove-drozsgyé, nájbógsi Hungária Szuperfoszfát ino csontenomelo, mesterszki gnoj — z steri vszigdár sztálen velki szklád drzsi. Zvün eti v szkládi drzsi szopótnogamlína psenicsne otróbe, nadale szó kak v velkom, tak v málom tüdi. „Fonciere“ ino „Duna“ zagvüsanoga drűstva krajno gorjemánya. Günsberger Jakob i Szin szilja velko-trstvo Szentgotthárd. SZKRIVNE Po právdi obranyeni pod 1905. reg. num. betege nájbole zvrácsi „Trias“ ár „Trias“ káksestécs zapüscseno szczányacejvi-tecsenyé za dobrosztányé v pár dnévaj celó vözvrácsi. Hitro valá ino povszemvszega gvüsen. Cejna s postov navküper za moske 2 koróni 72 filléra, za zsenszke 3 koróne 54 fìllérov. Sprickance moskam i zsenszkam 1 koróna. Próti Gihti, protíni, reumi i vszákojféle boleznosztí je nájhasznovitejse náprava „MENTHOLIN“. Glávebolescsína, zóbibolezen i vszefelé trganye taki po ednom notrizribanyi preminéjo. Cejna z postesztroskom vréd 1 koróna 50 fillérov, 10 glázskov 10 koróna. Moj Za plűcsa práh sze próti nájvéksemi kasli z nájvéksim haszkom nüca. Cejna 1 koróna 60 fìllérov. Próti Zsalódcabolecsinam sze je „zsalódcaszó“ pokázala kak izvrsztno vrásztvo. V pár dnévaj appetitus nazájszprávi, britki ték vűszt, neprijétno kucanye i zsalódcagorenye po vszem vszega vtisa. Próti glisztam je tüdi za dobro szpoznana. Cejna z postesztroskom vréd 2 koróni 20 fillérov. Tá vrásztva sze dobijo: Vu PAPP apoteki, v Tisza-Szt.-Imre, Főutca 97. i nájvecsi krajinszki apothekaj. Názloga: vu Török József apoteki, Budapest Királyutca 12., Dr. Egger Leo ino Thallmayer. Krajíne názloga: Szegő i Herz, Kassa; Dr. Czelecz Dénes, Kolozsvár; Földes Kelemen, Arad; Ungvári József apotekár, Temesvár. Trsztnocepjé (prípava 3 milliónov) domácse ino amerikánszke gladke i kornáte trsztja-vejke po fál cejni ino brezi vszáke falinge razposíla Küküllőmenti Első szőlőoltványtelep Medgyes l. (Nagy Küküllőm.) Imányeje Caspari Frigyes dipl. grozdára, erdélyszkoga-tála grozdárszkoga-vérsztva drűstva, grozdárszkoga ino vinárszkoga tála naprejdávavca. B a r b u A. S t i r b e y hercega románszki gorícizlag direktor, Nagy Küküllő varmegyíje groz- dárszki biztos ino goric vért. Nájbogse cepjé za trsztove lugase! K vszákomi odposílanyi sze na zselenye cepjá gájanya rázloga zóbszton k coj dene: Z kejpami árjegyzék zóbszton i brezi sztroska. Sztó i sztó szpoznáni píszem lezsí za cstenyé. Z med etimi szamo to edno. Nagyenyed, 1905. april 1. Gl. Caspari Frigyes goszpódi Medgyes. Z odposzlánin trsztnim cepjom szapa jasz, kak i tüdi Dezső Miklós goríc-inspektor, steri szo prejkvzétje szpunili, celo zadovolen bio ino naj vzemejo za nyé moje szpoznanye. Ács András, kr. vogr. honvédszki-százados.