Alenka Urh
Žiga X. Gombač: Polnočna zajeda
Ljubljana: Mladika, 2010.
Žiga X. Gombač je v svet mladinske literature večjega obsega vstopil s prvencem Jastrebov let. Prej so ga mladi bralci lahko vrsto let spremljali v revijalnem tisku; svoje pravljice in pesmi je objavljal v revijah Galeb, Zmajček in Kekec. Kratke, mlajšim bralcem primerne zgodbe in pesmi je tu in tam nizal v serije večjih, zaokroženih vsebinskih sklopov, kot so Mama na službeni poti, Gumbkove dogodivščine, Tjaša in Tijan itd. Že v teh srečamo nekatere stalne motive, ki se kot prepoznavno znamenje pojavijo tudi v Jastrebovem letu in njegovem nadaljevanju, Polnočni zajedi: Gombačevi junaki radi pijejo lipov čaj, sanjarijo o gusarskih ladjah, imajo mladostne starše in zgodb polne stare starše, ki živijo na drugem koncu mesta, predstavljajo neskončen vir uporabnih nasvetov in imajo staro skrinjo z vsebino, v kateri se vedno najde kaj zanimivega. Čeprav je do neke mere v besedilu mikavno loviti motivne drobce, s katerimi avtor opozarja nase, pa postanejo ti ponekod vsiljivi, tako da se zdi, kot da gre za mehansko prepisovanje istega motiva, karakterja, sveta. Poleg tega ti motivi bolj nagovarjajo generacijo Gombačevih let, ki se z nostalgijo spominja vonja po podstrešjih in lesenih skrinjah, kakor pa generacijo današnjih najstnikov, ki se z naštetim redko srečuje in jo bolj zanimajo "skrinje" elektronskih vezij s ponujenimi virtualnimi svetovi. Morda pa gre Gombaču vseskozi za poziv mlajši generaciji, naj se naravi, če že ne vrne k njej, vsaj približa. To daje slutiti tudi ekološko obarvana vsebina obeh romanov. Sicer se glavni junak, Lin, zateka k elektronskim virom, a vedno z raziskovalnim poslanstvom, da se pač pozanima o kraju, ki ga bo obiskal. Gombač mlademu bralcu posreduje nauk, da je tisto primarno in vedno navdihujoče čudenje še vedno čudenje nad svetom, vse ostalo je in mora biti zgolj vir informacij in sredstvo za dosego vedenja.
Polnočna zajeda zasleduje Linovo pustolovščino v mestecu Pernat na jadranski obali, kamor se odpravi s starši, mamino prijateljico Marušo in
njeno hčerko Tijano. Pernat z bogato gusarsko tradicijo in skritimi zakladi ne privablja le turistov (teh je zaradi pomanjkanja pitne vode vedno manj), ampak tudi pretkane nepridiprave, ki se na vsak način želijo polastiti gusar-skega zaklada. Tako se tudi za Marusinega partnerja Javorja izkaže, da se je z njo zbližal ravno zaradi njene direktorske funkcije v pernatskem muzeju, kar mu je olajšalo uresničevanje njegovih tatinskih načrtov. K temu svoje prispevata Javorjeva pajdaša gospod Smetana in gospa Zobatec - Kremen, ki se izdajata za muzealca, poslana s strani mednarodnega muzejskega sklada. Pogumna in nesebična Lin in Tijana imata polne roke dela z nepridipravi in lovom na zaklad, ki naj bi razstavljen v mestnem muzeju privabljal turiste in s tem poskrbel za ponovni razcvet mesta. Ta pa je večinoma odvisen od rešitev težav s pitno vodo, s katero se sooča Pernat.
V Polnočni zajedi je ekološka nota manj očitna kot v Jastrebovem letu, saj je v slednjem divji lov na ptice glavno gibalo dogajanja, kraja draguljev beneške princese pa zgolj stranski motiv; v Polnočni zajedi pa se lov na zaklad premakne v ospredje; ekološka misel o pomanjkanju pitne vode je sicer izrazita, a za razvoj zgodbe ni bistvena. Nasploh se zdi tektonika Jastrebovega leta trdnejša, spretneje zgrajena iz posameznih idejnih elementov. Deloma gre to pripisati večjemu obsegu druge knjige, zaradi katerega se izgubljata napetost dogajanja in dramatičnost, ki jo od kriminalke pričakujemo. Nekako do polovice dogajanje teče počasi, rdeča nit pa se porazgublja po številnih stranskih temah, kot so ljubezen med Linom in Tijano, nesporazum s starejšimi vrstniki v šoli, resnično prijateljstvo kar bralca oddaljuje od osrednjega dogajanja, ropa muzeja v Pernatu in s tem povezanega mrzličnega iskanja zakladov pernatskih gusarjev. Ponekod za počasen razvoj dogodkov poskrbi nekoliko neprijetna "slepota" sicer izredno dojemljivega Lina, ki se ob odkritju ključnega namiga sprašuje "Kje sem že tole videl", čeprav takrat že vsak bralec ve odgovor. Toda na dobri polovici knjige dogajanje steče in avtor ga spretno krmari do cilja.
Razlog, da ob branju Polnočne zajede večkrat pomislimo na deja-vu (ali bolje, deja-lu), je precejšnja podobnost med obema romanoma. Gre pravzaprav za variacije na temo, za postavljanje neke (niti ne) nove vsebine v že preizkušen zgodbeni okvir. Gombač je očitno želel ponoviti uspeh prve knjige in ni bil pripravljen tvegati kakšne večje novosti. Po drugi strani pa avtor tega niti ne skriva, celo nasprotno, na to opozarja že z ujemajočimi se naslovi nekaterih poglavij (www.beli.com v Jastrebovem letu/www.pernat.com, prvo branje v Pono~ni zajedi; Tudi Babica in dedek vesta nekaj o Beliju/Tudi babica in dedek vesta veliko o Pernatu ^). Nekoliko moteča je velika podobnost same zgodbe in značajev. Seveda je
to deloma pričakovano, saj je Polnočna zajeda nadaljevanje Jastrebovega leta in torej mora dograjevati že v prvem delu zastavljeno fikcijsko "realnost". Kljub temu so {tevilna ponavljanja neutemeljena in bi se jim avtor lahko izognil: oba romana na začetku nakažeta na Linove težave s {esto- oziroma sedmo{olci, v obeh kompanjoni načrtujejo razburljive počitnice, ki jih razblinijo Linovi star{i z drugačnimi načrti, v obeh se zgodi rop muzeja, ki ga omogoči podkupljivi varnostnik, v obeh Lina re{i {vicarski nož, ki ga je po spletu okoli{čin pospravil v žep namesto v nahrbtnik _
Po drugi strani velja opozoriti na nekonsistentnost med obema knjigama. V Jastrebovem letu je namreč rečeno, da so dragulje bene{ke princese na{li po naključju na potopljeni ladji gusarja Enookega Alberta, v Polnočni zajedi pa to nadomesti razlaga, da je iste dragulje princesi iz ljubezni do nje vrnil njegov sin, Pregnani Albert.
Glede na Jastrebov let pravzaprav le dva junaka Polnočne zajede predstavljata novost: prva je osmo{olka Tijana; med njo in Linom tli pritajena ljubezenska iskrica, kar vsekakor predstavlja novost v primerjavi z Benom iz Jastrebovega leta. Druga, zares zanimiva oseba pa je Grongo, potomec pravih pernatskih gusarjev in varuh njihovih skrivnosti. Grongo kot nosilec intuicije deluje kot popolno nasprotje ne le grabežljivih nepridipravov, temveč sodobne družbe v celoti, ki je pretrgala neposredno povezanost z naravo, zaradi česar ji ni dan uvid v starodavne skrivnosti in ne verjame več v ukrotljivost zla in budnost dobrega. Kot neki vrač Grongo ne reflektira, pač pa ~uti; ne ve, ampak se spominja in verjame. Tako se s svojimi sicer redkimi intervencijami izkaže za pomembnega pomočnika pri končnem razkritju skrivnosti. Zato Grongo ob koncu nemalo razočara, saj v vseh letih varovanja pernatskega zaklada ni pomislil, da je voda, ki je v votlini, kjer je skrit zaklad, pitna. Glede na to, da je pomanjkanje pitne vode ena glavnih težav, s katero se nekdaj bogato turistično mestece sooča, se to zdi kratko malo neverjetno, {e zlasti ker se to svita tudi bralcu brez vsakr{nega gusarskega predznanja. Kljub temu Grongo ostaja močna točka romana, saj je nanj vezan zanimiv zu-nanjeslogovni postopek ponavljanja, ki opravlja dve funkciji. Odstavek iz uvoda, ki opisuje Gronga, kako ob starem drevesu daruje morju, je v celoti ponovljen {e na treh mestih. Po eni strani ima ponovitev spoznavno vlogo, saj bralcu omogoči, da starca iz uvoda, kjer ostaja neimenovan, prepozna kot Gronga, po drugi strani pa namiguje na ciklično zaokroženost Grongovega univerzuma, ki ni podvrženo bliskovitim ter nenehnim spremembam, ampak je simbiotična povezanost človeka z naravo. O tem govori tudi pozicija ponovljenega segmenta v romanu. Odstavek se prvič
pojavi v uvodu (Jesensko naravnana uvertura), zadnjič pa na zadnji strani (Jesensko navdahnjen konec), kar celotno zgodbo uokviri z idejo, da se kljub vsem peripetijam glavnih junakov pravzaprav ni~ ni spremenilo, "naravni" čas je nekako ustavljen in se vedno lahko kljubuje svetlobni hitrosti napredka.
Razen tega Gombačev slog ne prinaša nobenih posebnosti. Prek Lina in Tijane se poskuša približati govorici današnjih najstnikov (kaj pa mu je nadogajalo, model, orto, čekirajmo ^), čeprav ponekod neprepričljivo (katera sedmošolka reče svoji mami "bejba"), poleg tega se zrelost izrečene misli ponekod ne ujema z načinom njenega podajanja. Uspešneje na mlade bralce apelira s podobami v "podaljšanih" komparacijah ("srce mu je razbijalo kot bobnarski solo vložek priznanega bobnarja težkometalske zasedbe") in humornimi imeni nepridipravov (Javor Jaworski, gospa Zo-batec - Kremen, gospod Smetana).
Čeprav se ob branju Polnočne zajede nenehno vsiljuje misel, da gre za nekaj že prebranega, roman z nekaterimi spretnimi slogovnimi in vsebinskimi elementi sestavlja zaokroženo celoto, ki mladim bralcem ponuja marsikaj zanimivega.