VČASIH IN DANES
»Petnajstega avgusta 1941 mi je Jože Jager iz Dobrunj rekel, naj zvečer pridem k Polonče-vemu Francetu na sestanek. Ker sem bil vodja mladine v našem kraju, sem mislil, da se bomo tudi tokrat dogovorili za kakšno akci-jo. Zelo pa sem bil presenečen, ko sem na sestanku zagledal nez-nane ljudi, za katere sem šele ka-sneje zvedel, da so člani partije. Še bolj pa sem bil presenečen, ko so mi povedali, da sem tudi jaz sprejet v partijo.«
Tako se trenutkov sprejema v komunistično partijo spominja Alojz Trtnik iz Zadvora. Največ-kral te spomine obnavlja takrat, kadar se pogovarja z mladimi. »Kakosmo tistikratdelali!« pove še danes z navdušenjem v glasu. » Bili smo tako rekoč še otroci, pa že razredno usmerjeni. Morda celo nevede in nehote, saj sem se že kot osemnajstletni fant, pa tudi že prej, veliko družil s komunisti, kisodelali inživeli vZ.advoru. Tu so bili Jože Moškrič, Tone Trtnik, Jernej Gašperšič, pa Stane Keber in drugi. V tej družbi smo mi mladi rasli in oni so nam bili za zgled. Moj odnos do življenja in sveta nikoli ne bi bil takšen, kot je, če se ne bi družil z njimi. Na vse nas so v tistih dneh imeli ve-liko vpliva.«
Osemnajstleten je marca 1941 organiziral stavko v Žimi. Lastnik podjetjaje bil takrat Milan Jager. Delo v Žimi je bilo umazano in težko. Pozimi so morali prati in prebirati žimo v mrzli vodi, in to kar na prostem. Takrat se je spo-mnil stavke vevških papirniear-jev, ki je bila nekaj let pred tem, in vprašal se je: Zakaj se ne bi uprli tudi mi? No, zdržali sb le štiri dni. Potem pa so tisti, od ka-terih je največ pričakoval, po-novno prišli na delo. On pa je ta-krat seveda odšel iz podjetja.
Čeprav je bil kmečki fant, je odraščal z delavskimi otroki. Hodil je z njimi na izlete v bližnjo okolico in bil zraven pri vseh de-javnostih v Zadvoru in okolici. »Dvanajstega ali trinajstega juli-ja,« je pripovedoval, »naj bi mi mladi odnesli orožje iz vasi y gozd. V hribu pa naj bi se takrat zbrali tudi tisti, ki so hoteli v par-
tizane. Toda ta večer se to ni zgo-dilo, ker so Italijani pripravili ra-cijo in lovili komuniste ter druge napredne ljudi. Zjutraj, ko se je vse skupaj pomirilo, pa smo bili spet v gozdu. Jože Moškrič je tam določil tiste, ki naj bi z njim odšli na Molnik. Pavle Jeriha in jaz sva hotela zvedeti, kam gredo. Zato sva jim sledila skoraj do njiho-vega prvega taborišča. Noč sva prespala na prostem. Zjutraj naju j.e našel Trškanov Tone in nama rekel: Le pojdita domov, vaju bodo že poklicali, kadar bo treba!«
Alojz Trtnik
Lojze Trtnik te spomine včasih pripoveduje tudi svojim, zdaj že odraslim otrokom. Ti mu na to največkrat odgovarjajo takole: »Oče, saj ti verjamemo. Ampak veš, takrat je bilo tako, zdaj pa je drugače.«
»Takrat so komunisti znati nas mlade res pritegniti k svojim dejavno-stim,«" ugotavlja Lojze Trtnik. »Na primer, v Zadvoru sem bil zadolžen, ¦ da organiziram nogometno društvo. Nismo imeli ne prostora in ne žoge. Toda Jože Moškrič in Tone Trtnik sta vedela, kako in kaj je treba. V našo druščino so začeli zahajati fantje iz najbolj verskih družin v vasi. Vsi ti so kasneje odšli v partizane. Pa saj tudi danes nudimo mladini marsikaj. Toda tega, kar jim ponujamo, dostikral no-čejo. Hočejo nekaj drugcga. Ne vem, kaj bi bilo. Mi smo bili presrečni, če stno se lahko usedli na kolo. Toda danes - - je kdo zaradi tega srečen?«
Besedilo in slika: D. J.