225
Hosana, aleluja
Končano. — Glavo si  ovenčaj, triumpha, ulula, inferne —-premagal  si — triumpha! Ocito srda besnega si znak zarisal Mu v telo v krvavih sragah, glavo si s trnjem  Mu ovenčal, opljuval si  Mu sveto  lice in bil s pestjo si Ga v obraz; naložil križ si Mu na rame in  vriskal v divjem si veselju, da On  na vek bo strt . . . Premagal si — na križ si Ga pribil, med tolovaji  mesto mu odkazal, da  bi  spomin  Mu  bil proklet, in da še pozni bi se rogal rod upornika sramotni  smrti . . . Triumpha, ulula.  inferne, dovršil vražji si naklep — mrtev je  On — —-A kaj   te   moti, da ne vriskaš več, kaj, pekel, radost ti  kali  objestno? Pod križem Matere zamolkli jok? bolestni krik ljubeče Magdalene? Mar se bojiš, ker zemlje drob se ruši, ker grozna noč požira beli dan ... ? Ne, tebe pač ne moti jok in stok, ne moti tuga te vesoljstva  —: On sam  zadal je tebi smrtni strah, ki mislil si, da si Ga zdrobil v prah...! Le tresi,  tresi se, peklenska sila, ti veš,  da zlomil   tvojo  bo  oblast
izrek, spominu tvojemu strašan: da vstal bo tretji dan!
* Gospodov dan — — — Potrese zemlja se v tečajih in angel stopi  iz neba. Odprt je grob; in On je vstal . . . Mogočen  v slavi nedosežni okove smrti je razbil! Kje,  pekel, tvoji so naklepi, kje sila tvoja, moč temin, kje,   vrag,  je srd in  bes tvoj  divji? Končan je boj, in  ti si strt, in  konec tvoj —  obup,  pogin! On vstal je, vstal iz zemlje krila, razdrl z mogočno je roko naklepov tvojih črno noč in v prah pogazil tvojo  moč: dopolnil je  obljubo  davno, priboril zmago slavno. Odkupil z lastno  je krvjo zasužnjeno človeštvo, oprostil težkih ga je spon, povzdignil spet do rajskih ga višin .. . Odrešen si, Adamov sin, prost sužnosti, prokletstva, ki vanj te je vklenila pekla zavistna sila. Zato pa kvišku,  zemski rod, in v družbi angelskih duhov zapoj iz prerojenih prs : Hosana,  aleluja!
E.
„Dom in Svet" 1901, štev. 4.
15