~a~a~~cs~`sv~s	 :?>fi .. ,. . 7h~. ~`~m~~~,~\.~, ., , 
. ; : 
.~~ :~ 


Med plazovi 

Povesi tirolske9a gorskega ''upnika . 


I. 
Kaj daje mlademu duhovniku tako mnoč, da kljubuje vsem težavam, ki ga čakajo v neprijazni samoti 
visokih gorskih vasi? Ali ga tako okrepi moč prve 
svete daritve? Ali navdušenje za častiti stan od tistega dne, ko obleče talar in kolar ? — Mladi duhovniki odhajajo pogumno v pusti gorski svet in izpolnjujejo svoje dolžnosti tako, da jih morajo občudo•
vati vsi, ki poznajo tako življenje, in spoštovati zastopnike stanu, ki žrtvuje v službi krščanske lju
bezni do bližnjega vse, imetje in življenje, do konca 
trudapolnega zemeljskega bivanja, ki je prazno zuhaniega veselja. Pač ima Tirolska nekaj lepih, pri

jetnih dolin in ondi župnije, ki so manj težke, neg o 
župnije v hribih ; ondi je služba lažja in tako župnij o 
dobiti se smatra kakor dar z nebes ; toda v gorske 
župnije gre duhovnik rad, iz pokorščine, dasi ve, kaj 
ga čaka tam gori : Ne samo trdo Življenje od onega 
dne naprej, ko prevzame župnijo, ampak včasih tud i 
smrtna nevarnost, ko opravlja svojo službo. Vsak tirolski duhovnik takoj uboga, ga pozove škof, in 
se napoti po strmih rebrih proti samotnemu župnišču, po stezah, ki noben voz ne more iti po njih. 
Samo ena stvar ga ustavi, da ne posluša povelja, 
zima s svojimi neizreeenimi teiavami, ki se pa nanje 
pri škofiji iz lahkoumljivih razlogov kolikor mogoč e 

ozirajo, koga na novo imenujejo ali prestavijo. 
Seveda vremenske nezgode hude gorske zime s 
tem niso odpravljene. Ko je gorski župnik enkrat 
na svojem mestu in ga sneg od vseh strani obdaja, 


r..4 78 r21 

mora pač sam gledati, kakó bo pretolkel dolgo zim o 
in prebil samotno življenje ter izpolnjeval svoje 
težke dolžnosti. v bogoslovju se bojé, da ne bi 
prišli za župnike v kako samotno župnijo, o nevarnostih plazov in sneženih zametov govoré mlad i 

bogoslovci že takrat, ko so v varnem zavetj u 
semeniških zidov, in s tihim strahom pričakuj e 
novomašnik škofovega pisma, ki mu bo odločil o 
prvo službo. Gorske župnije, ki so nevarne zarad i 
plazov, ne smejo biti nikdar brez duhovnika, in če 
živijo planinci v neprestani nevarnosti, mora tud i 
duhovnik opravljati med njimi svojo sveto službo . 

Vasica, v kateri se godi naša povest, je kakor 
prilepljena na strmo reber, ki je daleč na okoli razvpita zaradi plazov, kateri pustošijo vsako leto te 
kraje po cele mesece, odkar so nespametni ljudj e 
posekali gozde. Nekaj čudno zgrajenih hišic, spodaj 
iz kamna, zgoraj pa iz neobdelanih hlodov, stoj i 
okoli župne cerkvice, druga poslopja pa se tiščij o 
ob robu gozda, skednji in stogi pa so razstreseni po 
strmini. Nekdaj je bila tukaj planina, počasi pa je 
nastala iz planšarskih koč vasica; ljudje so se 
rajši stalno naselili v tej mrzli višavi, kot da bi 
morali vedno hoditi težavno pot z gore v dolino in 
zopet nazaj. In žilavi planinec s,i zida vedno iznov a 
svoje revno tukaj gori, naj mu ga plazovi 
še tolikrat odnesejo. 

Marsikateri kmet, ki dobro vé, kod se navadno 
privalé plazovi, se umakne kolikor mogoče in si 
sezida hišo na varnem kraju ; toda vselej pa to iz 
različnih vzrokov ni mogoče, in kdor ima n. pr. 

svojo kačo tik cerkve, nikdar ne zapusti varne bližine božje hiše . Zakaj staro izročilo v vasi pravi, 
da so plazovi v teku stoletij odnesli že vse hiše ali 


>'"a 79 

vsaj deloma porušili, samb cerkvici so še vselej 
prizanesli ; njen strmi zvonik moli še zmeraj trdno 
kvišku. 0 groznih viharjih, o stiskah, ki so jih 

povzročili snegovi in plazovi, pripovedujejo pač 
stari nagrobni kamni, ki jih je odneslo v dolino, pa 
so jih potem s težavo zvlekli nazaj na vrh in ji h 
vzidali v razpokli pokopališčni zid . 

Miri ure hodá je iz doline do naše gorsk e 
vasice, in čez to gorsko pot se približno na dvajsetih 
mestih	 kakor pripovedujejo ljudje spomladi 
valé plazovi in vedná je bilo to visoko gorsko selo 
najbolj v nevarnosti. Pa vendar se ljudje ne umaknejo, oče zapusti sinu posestvo in tako gre naprej 
od rodú do rodů ; če plaz razruši hišico, pa jo planinec iznova postavi, kakor lastavica svoje gnezdo . 
ki se naseli semtertje za malo časa v tej samoti . 

** * 

Pred davnimi jeti je zatisnil v tej samoti 
svoje trudne oči star župnik in vaščani so s 
solzami v očeh pokopali Ljubljenega pastirja na 
malem pokopališču. S težavo je grobar izkopal grob 
skozi seženj debel sneg, ljudje pa so stali visokó 
okrog na snegu in molili za preminulega duhovnika . 
Marsikdo se je med tem plašno oziral na strmo višavo, če se ne bo morda med tem žalostnim opravilom utrgal kak plaz in vse odnesel v globino. 
Čeprav je bilo južno vreme, je tačas sneg venda r 
ostal pri miru ; pa isto no('.', je gromeče bobnenje 
oznanjevalo pogubo ; več hiš se je porušilo, njihove 
prebivalce pa so našli mrtve spodaj v potoku, stisnjene med skale. 


17a..80 r.4 

Vsi so vedeli, da v tem času, ko so nagromaden i 
zametje zapirali vsa gorska pota, ni misliti, da bi 
prišel novi župnik ; župnišče je ostalo zaprto, dokler 
se ni počasi, oj, tako počasi, zbudila pomlad i n 
iznova oživila upanje, dapride novi župnik.Samo 

bo pravi planinec, so dejali vaščani, ki potrebujejo 
utrjenega dušnega pastirja, moža, ki je vzrastel na 
planinah, ki je vsem naporom tudi kos in bo moge l 
skupaj ž njimi siromašno živeti. Naznanilo, da jim 
je umrl stari, obče spoštovani župnik, je sestavil 

župan in ga sam nesel dol na malo poštno postajo , 
ne brez nevarnosti za lastno življenje ; poštna upraviteljica pa je skrbnemu možu povedala, da pismo 
ne pojde tako hitro naprej, ker poštni sluga zarad i 
zametov ne more par tednov nikamor . 

Tako je počasi prišla pomlad, ki je na gori 
skoraj hujša kot zima, katera priveže človeka na 
sobo. Pobočje naše gorske vasi je obrnjeno proti 
solncu in ob lepih pomladnih dnevih se taja sneg, 
na dnu pa dolgo ostane ledena skorja, ki z vso 
silo oklepa neznansko strmi breg tudi še potem, ko 
je dež že skoro popolnoma vzel ves sneg. V tem 
hudem času, ko se zima ni cisto končala, pomlad 
pa še ne prav začela, morajo vaščani na vrtoglavi 
višini natanko paziti, da nihče ne gre na pot, bodi gor 
ali nizdol, nima čevljev oboroženih z ostrimi 
derezami. 

Pri županu se je zbralo nekaj občanov in ker 
ni v vasici nobene gostilne, jim ponudi od časa do 
časa župan kak kozarček, da si zmočijo usta in 
privežejo dušo. Vaščani se menijo, da bo zdaj pač 
čas, da pride novi župnik ; mladini je treba pouka, 
stari sJ Želijo tolažbe, bolniki obiska in cerkev tudi 
ne sme dlje ostati prazna. Pot do najbližje dolinske 


vasi je predolga in preutrudIjiva. Če greš ob takem 
času tja k maši, zgubiš pol dneva in še za zdrave 
g ade si v nevarnosti. 

Župan je z ljudmi enih misli, posebno ker je 
Župnik obenem tudi učitelj v revni vasi, ki ne more 
posebej plačevati učitelja . Ono pismo, kjer je Župan 
naznanil smrt starega Župnika in prosil za novega, 
je moralo vendar Že davno priti škofu v roke in 
glede novega župnika je gotovo tudi Že vse uravnano. No, zdaj so le radovedni, kdo jim je odločen 
za Župnika, to se pravi, če bo mogel priti v ta kraj 
ob takem vremenu . ee je mestni otrok in razvajen 
človek, se mu ne bo mudilo in bo rajše čakal, da 
planine ozelené, da bo mogel lepo zložno splezati 
na višavo, no, in potem se Že vé, kaj morejo od 
»novega« pričakovati. Ce je pa pravi Tirolec, ki je 
vzrastel v gorah, potem je upati, da kmalu pride. 
O tej važni stvari se pomenkujejo vaščani in kadijo 
pri tem svoj grobi tobak, da sedijo kmalu v gostem 
dimu in drug druzega komaj razločijo . 

Od streh kaplja voda, solnce je čez dan Že 

nekoliko stajalo sneg ,,in vodice brzijo kakor drobcene kače po rebri, ki je na nekaterih krajih Ž e 
kopna, večiřloma pa nosi nevarni ledeni oklep. 

Župan je stopil pred vrata, da bi parkrat dihni l 
váse svežega zraka, in rdeče solnce je sijalo z 
zadnjimi žarki v zakajeno vežo. Ostra gorska sapa 
brije čez vrhe ; ne bo minila ura, pa bodo zamrznili 
potočki	 neprestan boj med pomladnim solncern 
in trdoživo zimo v tem planinskem svetu. 

Neko škripanje od tam spodaj zbudi Županovo 
pozornost ; najbrž gre kdo z derezami po strmini 
navzgor ; in kaj tacega je za samotno planinsko vas 
Že velikanski dogodek . 

6

Ljudska knjižnica III 


2-82r4

7a 

Čez dan ni nihče zapustil vasi ; vsak mora 
mimo Županove hiše in on bi bil moral vsakega 
videti, ker celi dan ni storil koraka iz hiše. Po 
pisma si morajo vaščanje sami hoditi, globoko dol 
v dolino, tora] ne leze poštar pod noč navkreber. 
Kdo pač gre ? 

Ravno v zadnjem rdečem solnaem svitu se 
prikaže črno oblečena postava ; krepko zadira z 
nogami dereze v ledeno skorjo in ost dolge, okovane palice ropoče ob zamrzlih lieh ; zasopel se 
ustavi popotnik, pa Že v istem trenutku zakriči na 
ves glas : »Ogenj !« ter steče hitro k poslopju zrave n 
cerkve, ki mu šviga plamen iz oken. 

Kakor od strele zadet se zdrzne Župan pri tem 
vzkliku, in še predno more pogledati, kje gori, je 
Že skočil mimo njega pozni popotnik tja k goreči 
hiši. Klic je hitro zbral kmete ; hipoma pridrvijo , 
pa preveč so se prestrašili, kar nič ne morejo gasiti, 
osupli stoje pred hišo, iz katere šviga ogenj . 

Pri enem oknu, ki ga razsvetljuje ogenj, se prikaže od znotraj neznani tujec, urno trga zavese na 

tla, meče odeje skozi okno in duši s suknjo plapolajoči ogenj . Ta zgled zgane ljudi. Z odejami 
potlačijo kmetje ogenj, drugi pa polivajo z vodo 
goreče pohištvo, in kmalu je ogenj v sobi pogašen. 

Ostro doni popotnikov glas skozi noč: »Učite 
se od tega dogodka ; pazite bolj na svoje otroke ; 
kolikokrat so že napravili otroci veliko nesrečo , 
ko so se igrali brez varstva . Nevarnosti ni več, zdaj 
se le razidite !« 

Kmetje osupnejo . Kako vendar ta tujec njimi 
ravna in jim ukazuje, kakor bi bil za gospodarja 
tukaj? Gore pa pozna in tako varno stopa z Železom 
na nogah, kakor bi bil rojen tukaj gori. 


83 17-

Pol spoštljivo, pol radovedno vpraša župa n 
tujca, mu more kot župan s čim postreči, ali če 
mu sme ponuditi požirek žganja ali četrt rdečega 
vina, zakaj v vasi ni nobene gostilne . 

Tujec bi vkljub pozni uri najprej rad videl župnišče, vsaj od zunaj, potem bi pa seveda prosil 
župana za gostoljubnost, dokler mu drugi dan ne 
prineso vaščani v koših njegovih reči gori v župnišče. On da je namreč novi župnik . 

To je bilo veselje! Slednjič imajo spet duhovnega gospoda ; in to pot posebnega možaka, pravcatega planinca, ki uokaže ukoj, ko pride, da je 
cel mož. Kako žaré župniku oči ob tem veselju ! 
Tako , udanih src zares ni pričakoval. Tesno mu j e 
bilo pri srcu, ko je lezel navzgor ; vedno mu j e 
donelo na uho pomilovanje tovarišev, da mora 
ravno on, ki tako rad potuje in nosi tako velike 
misijonarske načrte v svoji glavi, priti v vas, ki 
je na celem Tirolskem najbolj razvpita zaradi sneženih plazov. Prijazni in prisrčni sprejem mu je prepodil vse plašne misli ; z veselim pogumom gleda 
mladi župnik v prihodnjost . 

Zgodaj zjutraj zapusti par vaščanov z velikimi 
koši na hrbtu planinsko vas, da prevzamejo mal o 
pohištvo novega kurata spodaj ob ozki dolinski 

cesti. Skrbno naložijo posamezne stvari ; ta nese v 
trebušnatem košu posteljno opravo, drugi malo 
knjižnico, tretji obleko in različne drobnarije ; tudi 
nekaj hišne oprave zvlečejo gor in jo oddajo v župnišče, kjer se kurat trudi, da bi si svoje majhno 
gospodarstvo prijazno uredil . Nekaj oprave je za

6* 


84 17a'

pustil rajni Župnik v oporoki z določilom, da naj za 
zmeraj ostane last Župnišča. Dobri stari gospod j e 
tako ukrenil, ker je pač videl, da bo na novo na-
stavljeni mladi duhovnik brez posebnega premoženja gotovo od srca vesel, če dobi kaj pripravlje

nega. 

To je tudi res tako bilo ; in novi kurat se je čutil 
čisto domačega in se je šalil z Županom, da stanuj e 
zdaj kakor grof. Seveda si grofje čevljev ne snažijo 
sami, je omenil stari kmet po svoji redkobesedn i 
navadi, in s to pripombo je bilo načeto vprašanje, 
kdo bo pač novemu Župniku gospodinjil. Zenskam 
ta služba ni posebno ugajala ; Že stari kurat ni mogel 
dobiti nobene kuharice in se je imel zahvaliti za 
oskrbo svojih domačih opravil dobrosrčni kmetici, 
ki je pošiljala vsak dan svojo deklo za eno uro v 
Župnišče. Mladi duhovnik prav nič ne vé, kje naj 
doli kuharico ; pa za silo mora biti tudi brez nje ; 
saj je dosti župnikov na samotah, ki si morajo sami 
kuhati in celó dimnik ometati . Pa Župan noče o tem 
nič slišati ; to bi vendar škodilo soseski na dobrem 
glasu in bi moralo spraviti vas v sramoto, ko je Že 
tako razvpita zaradi svojih plazov . 

Ko se o tem menita, se spomni stari kmet neke 

daljne sorodnice, ki bi bila pripravna za gospodinj o 

pri duhovnem gospodu. Kuratu je to prav ; samo 

pripomni, da ne more z denarjem kar razsipati in 

zaraditega kuharice ne bo mogel plačevati s svet

limi cekini . Sicer pa na par goldinarjev ne bo gledal, 

in če je poštena in zna kaj kuhati, se bo stvar 

ugodno uredila . Z velikim trudom je torej spisal 

Župan pisemce ter ga oddal po nekem hlapcu na 

pošto. Da je bilo v pismu za kuharico tudi nekaj 

goldinarskih bankovcev za na pot, ki jih je dal 


85 

vrli kmet iz svojega žepa, tega župniku ni bilo treba 
vedeti, saj njegova blagajna po prihodu tako ni 

mogla imeti preveč denarja . 

Čez nekaj časa je opravljala kuharica svojo 
službo tako, da je bil gospod popolnoma zadovoljen , 
in tudi župan je bil vesel, da je to reč tako dobro 
opravil . Skoraj malo preveč čedna je ta kuharica 
za gospodinjo v tem gorskem župnišču, si je mislil 
kurat sam pri sebi, pa to napako dobra kuha popolnoma odvaga, in kuharica je tudi pridna, tako da ni 
najti nobene pajčevine in nobenega madeža v hiši. 
Ne ravno bogato, pa vendar zložno ima torej urejeno novi iupnik, in z živo gorečnostjo se posveti 
svojim dolžnostih. Kdorkoli potrka v župnišču, se 
mu gotovo odpre, in brez pouka, modrega sveta, tolažbe, in če treba tudi ne brez podpore ne zapusti 
nihče župnikove hiše . 

Za mrazom in poledico je vendar počasi prišlo 
zeleno poletje, pa skoraj neprestano ga je spremljal 
dež, ki spridi seno, ustavi vsako rast in spravlja planince v razne nevarnosti. Že bobnijo studenci, ne 
navadno vodnati, v penastih slapih doli k ledeniškemu potoku, čegar divji., rujavkasti valovi odjedajo prst od ceste in ploskajo ob rodovitna polja. 
Hudourniki drvijo s sabo dračje in prod, kosi pobočja se odtrgajo, ker jih je voda izpodjedla, razrahljano gorstvo prikazuje svoje grozote rahlo 
sestavljena gora se giblje kakor živa. Kjer ni trdno 
vkoreninjenega drevja in gosto zarastlega lesa na 
pobočju, tam se trga tenka ruša . Skale, skriljne stene 
s,e prikazujejo iz rahle zemlje, tiščijo naprej in letijo 


86 )7a.

nevzdržno po strinini v globočino. Prst in raztrgane 
ruše drčijo za njimi; sipni plazovi, ki se jih tako 
boje, se prožijo in uničujejo vsako življenje na njivah in travnikih. Zasuta je njiva na rebri, ki so jo 
obdelali z neizrečenim trudom ; kjer je rastel oves, 
je zdaj sam prod in kamenje, ki ga največja pridnost 
ne more več izpremeniti v rodovitno zemljo. Če stoje 
stogi ali koče in hiše tem plazovom na potu, jih odrine sila drčeče zemlje proč in nese razbite deske 
in kose zidov daleč proč. 

Prebivavci višave in cele ozke doline poznaj o 
strahote gorstva, posebno ob vremenskih izpremembah . Po hudem dežju, po nevihtah ali neprestane m 
slabem vremenu jim naznanja odletavajoče kamenje, da se začenja rušiti. Popotnik na dolinski cesti 
mora bistro gledati na odskakujoče kamenje,paziti , 
da se izogne večjim skalam in si reši življenje. Pa tudi 

na rebrih je treba ob takem času previdno delati in 
hoditi, zakaj marsikatera »božja martra« (znamenje) 
pripoveduje, kako je tega in onega planinca zgrabilo , 
ko ga je nenadoma ujel sipni plaz. 

Ravno ob času, ko se ti nevarni plazovi najraje 
prožijo, je prišel star hlapec po gospoda, da bi šel 
nekam obhajat. Gospod je bil ravno v šoli, pa kuha

rica je takoj šla v leseno poslopje, kjer je bilo stlačenih kakih dvajset otrok, da si pridobe pičlo omik o 
za poznejše težavno in revno življenje . 

Umirajočega se ne sme pustiti, da bi čakal na 
tolažbo svete vere. Gospod izpusti torej otroke iz 
»šole« ter hiti domov, da se opravi za pot bolj po pla

ninsko. Divji in pusti gorski kraji zahtevajo pripravne obleke: Noge se vtaknejo v težko nabite 
čevlje in celo dereze vzame kurat s sabo. Kmalu 
stopi z Najsvetejšim iz cerkve, pred njim pa nese 


hlapec svetilko, zvor&'ek in tudi okovano palico za 
gospoda. Le malo vernikov je opazilo pripravo za 
obhajilo ; stopili so pred hiše, da izkažejo svoje spoštovanje Najsvetejšemu . Zvoniti ni bilo več časa ; 
dušni pastir je nenavadno hitel, da ne bi bilo treba 
bolniku predolgo čakati . 

Po strmi, kamnati stezi sta šla navzgor, dokle r 
nista prišla na zeleno košenico, ki je bila nekdaj za

raščena, pa je služila potem za pašnik, ko so posekali gozd. Steza čez travnik je bila zaradi večne 
mokrote zelo polzka in težavna za hojo. Kurat je z 
rokami tesno držal Najsvetejše in je komaj naprej 
šel ; parkrat je že padel na kolena, pa vselej se j e 
vzdignil, včasih s pomočjo hlapca, ki je na tem kraju 
župnika opominjal k posebni previdnosti . 

»Ta vlažni travnik je spodaj čisto izpodjede n 
od vode«, pravi hlapec. Tukaj se bo gotovo kaj izpremenilo, kadar bo potok ali kaka odkrušena skala 
ali kako izruvano drevo povzročilo, da se začne ce l 
breg nizdol premikati. Posebno nazaj grede bo treba 
paziti, ker bi gospod kurat v mraku lahko zašel s 
steze. Komur se tukaj izpodrsne, se skotali v dolino 
in pride neprostovoljno v potokovo kopel, če sploh 
ostane živ. 

Duhovnik komaj sliši dobrohotno svarilo ; v 
duhu vidi umirajočega, ki pfosi zadnje tolažbe, pred 
no odide na oni svet. »Naprej !« veli mladi gospo d 
in naganja k večji hitrosti. 

»Seveda!« reče hlapec in mrmra nekaj tacega, 
da prevelika naglica v tako divjem kraju prav nič ne 
pomaga, prehitro potnikove moči porabi, tako da 
ravno nasprotno doseže, namreč prav veliko zamudo. Pa mladi ljudje tako vse bolje vedo . 


r488 X«2a 

istem trenutku se hlapec bliskoma obrne, 
zgrabi duhovnika za obleko in ga potegne s silno 

močjo par korakov nazaj . V hipu prižvižga od strani 
sem v dolgih skokih kamen, velik kakor glava, dovolj velik, da ubije vsakega, mu prileti na glavo. 

»Gospod iupnik!« reče zdaj redkobesedni hlapec, »treba je gledati na pot in navzgor predse ! 
Zdaj pa glejva, da prideva naprej, lahko zdrkneva 

v globino! « 
»Lojze, hvala ti, da si mi pomagal o pravem 

času ! « 

»Že dobro, gospod Župnik ! « 

Molče leze hlapec spet naprej, vedno navzgor . 
Že jima stopijo strme stene planin pred oči in ledeniki bližnjih švicarskih velikanov kažejo blesteči 
zmrzlin sneg, kadar namreč ostra burja nekoliko 
razžene velikanske megle, da se vidi skozi nje za 
malo časa novi sneg na vrhovih. 

Kurat je hitro spoznal svoj položaj, pa nehoté 

je vprašal, bo še dolgo trajala ta pot, ker mu ie 

sapo jemlje ; saj sta že zunaj stalnih selišč na pla

ninskih pašnikih . 

»Seveda! « 

»Čakaj malce, Lojze, da se malo oddahnem . 
Torej bolnik je planšar na kakem visokem pašniku ?« 
»Seveda! « 

»Kaj mu pa je? « 

»Zdravja ni. « 

»Čisto prav, Lojze! Pa kaj ga je pripravilo ob 
zdravje ? « 

»Sneg! « 
»Torej pridemo danes do sneženih zametov ?« 
)-Seveda!, 


89 r7a 

»Koliko časa pa je bil planšar pod zameti ? « 

»Oseminštirideset ur, kakor mrlič na odru, pa 
snega je bilo čedalje več in živine ni mogel rešiti. « 

»Potem je Živina izgubljena? « 

»Ne, jaz sem jo prignal domu . ( 

»Pa planšar je zdaj gori sam in brez postrežbe ? « 

»Seveda! « 

»Hitiva! Jaz se bojim zanj! « 
_ »Naganjati prav nič ne pomaga, gospod Župnik . 
Ce še Živi, ko prideva, je prav ; ne, more pa tudi 

prav biti. Ampak midva morava priti živa gor i n 
nazaj. Pomislite to, gospod župnik ! « 

Druzega ni mogel duhovnik več spraviti iz robavsa, ki je pa tvegal svoje življenje, da je reši l 
kmetu govedo in ga prignal v vas. 

Spet gresta navkreber, včasih brez steze, če z 
prodje, po močvirnih travnikih. Skozi meglo ni težko 
razločiti sivih sten granitnega gorstva, ki molijo v 
čudnih oblikah v zrak. Dež je pač nekoliko ponehal . 
zato pa rosi mrzla megla in čeprav se od trudnega 
Župnika kar kadi, ga vendar trese mraz na tej planini, ker si ne mara vzeti plašča iz nahrbtnika, da 
ne bi izgubljal časa, rajši koraka brez tega prepotrebnega varstva . 2e stopata po palec debelem snegu, ki se pa vidoma kopiči čim dalje in čim višje korakata. Slednjič se prikažejo planšarske koče, na 
njih pa velikanske kope snega, ki vsak trenutek pretijo, da bodo zmečkale lesene stavbe. 

Hlapec išče svoje sledove od zjutraj, pa le semtertje jih more najti, ker jih je večinoma že zametlo. 
Kakor bi hotel že od dale deliti tolažbo, zazvoni hlapec z zvončkom, čegar glas nekako čudno 


e4z 90 17-a 

trepeče po zasneženi krajini tja do strmih skalnih sten. 

Poletje bi moralo biti, tukaj gori je, pa divja 
zima ; koče so prazne, travniki debelo zameteni in 
ž njimi duhteča klaja . To bo slabo do jeseni 

Pred kočo si otepe hlapec sneg s čevljev, pozvoni z zvončkom ter vpraša : 

»Prosim, častiti gospod, ali naj grem z vami 
noter « 

»Ne! Zunaj počakaj in zmoli par očenašev z a 
planšarjevo dušo ! « 

Ne da bi se kaj oddahnil, gre Župnik ves zasopel v sobo in stopi k planšarju, ki je srčno hrepenel po svetih zakramentih za umirajoče. 

S prisrčnimi, sočutnimi besedami nagovori župnik umirajočega, pa ta se ne gane in ostane nem. 
Hitro se nagne Župnik čezenj in mu potiplje Žilo : 
bolnik je sicer mrzel, a ne še otrpel. 

»Lojze!« zakliče duhovnik, nakar hitro pricepta 
hlapec. S skupnimi močmi se trudita, da bi priklicala 
planšarja k življenju, kar se jima nazadnje res tudi 
posreči. Lakota in mraz sta bila pospešila oslabljenje. Pa kako pomagati? Moke in mleka ni nič več ; 
duhovni gospod ni vzel nobene jestvine s sabo. Lojze 
ga vpraša, ali naj da planšarju malo encijanoveg a 
zganja. 

Župnik pritrdi . Počasi se planšar nekoliko oiivi . 
Zdaj veli župnik Lojzetu, da naj gre spet pred hišo ; 
nato izpove bolnika, kolikor mogoče, in pokliče Lojzeta nazaj. Skoraj milo se mu stori, ko obhaja bolnika ; umirajoči pa se blaženo nasmehlja, toda ta 
koj se ga pa poloti spet smrti podobno spanje. Duhovnik mu podeli sveto olje, potem pa se obrne 
k Lojzetu : 


»Kaj pa zdaj ? « 

Lojze skomizgne z ramami . 

Mraz je v koči, da gre do kosti, pa komaj par 
polen je pod streho. Poletje je zdaj in veseli čas 
planinske paše, pa je padlo čez noč snega skora j 
dva metra na debelo ! 

»Planšar ne sme ostati tukaj gori in žalostna 

umreti,« je pripomnil župnik . 

»Kam pa njim? « 

)Najprej dol v župnišče, naprej se bo videlo. « 

őeprav bi bilo treba zdaj duhovniku samem u 
krepčila, vendar se hoče takoj vrniti, posebno ker 
ga opominja pozna ura k naglici, ako hoče priti 
pred nočjo domov. Lojze zadene skrbno v koc zavitega planšarja na rame, duhovni gospod pa si oprta 
Lojzetov nahrbtnik ter se opira na dolgo palico, da 
more varneje stopati. 

Doli gre bolj počasi, ko gori ; trudnost se polašča 
župnika, pa tudi Lojze ne more s planšarjem na ramah korakati kakor po navadi. Mnogo misli roji župniku po glavi, kako zvesto je planšar izpolnjeval 
svojo službo, kako je Bogu vdano živel, zdaj pa bo 
postal žrtev svojega težavnega stanu. In ta Lojze 
tudi ni slabši, čeprav je neotesan in poldivji človek . 
Zares, težko je tako-le obhajilo . 

»Pazite, gospod župnik !« je naenkrat zavpil 
Lojze, pa v istem trenutku je že omahnil duhovnik 
v stran, ker v svoji zamišljenosti ni pazil na pot, ter 
se je valil po strmini nizdol. Hitro položi Lojze planšarja na tla in steče v orjaških skokih za župnikom 
da bi ga ujel, gredno se zadene njegovo telo na štrleče skale. Vsled hlapčeve hitre pomoi in neustra 

enosti se posreči rešitev in Lojze spravi župnik a 
zopet na noge. 


);c'-?.. 92 

»Ta bo še lepa,« mrmra Lojze, ko pomaga duhovniku nazaj na stezo. »Drugič morate bolj paziti na 
pot, gospod župnik, in palico prav rabiti! « 
»Jaz sem nekoliko oslabel,« reče duhovnik, »teiavna hoja me je utrudila. « 
Lojze hoče planšarja zopet zadeti na rame, pa 
v tem hipu zasliši neko hropenje. 

»Planšar umira, gospod župnik!« zakliče hlapec . 

Hipoma je župnik pri umirajočem, en sam pogled mu pove, da je človeška pomoč zastonj. Hitro 
moli molitve za umirajoče. Lojze pa kleči poleg 
umirajočega odkrit in pobožno šepeče očenaš za 
planšarjevo dušo. Tuleči veter odnaša njiju glasove , 
od sten bobnijo vode, megle krijejo grozno samotn i 
kraj in tih dež rosi na tla. Šumni ropot sproženega 
kamenja budi strahoten odmev, v stenah prasketa. 
drčanje in pokanje doni skozi vedno gostejši mrak . 

»Requiescat in pace!« šepeče župnik, hlapec pa moli : 

»Bog mu daj večni mir!« 

Kaj sedaj storiti? Mrliča ne smeta pustiti v tej 

gorski divjini ; nazaj v kočo ga nesti bi bilo preda

leč in preveč kasno, v mrzli koči prenočiti pa se zdi 

še trdnemu hlapcu prenevarno. Zmučen1 župnik b i 

si smrt lahko nakopal . Seveda tudi hoja navzdol 

ni brez nevarnosti, in dolga, hudo dolga je še pot do 

vasi, pa morata jo prehoditi . 

Da bi bil župnik vsaj nekoliko varen pred padanjem, koraka Lojze spredaj z mrtvim planšarje m 
-na hrbtu ; hlapcu je steza vendar bolj znana, in če 
gospodu izpodleti, bo padel vsaj na Lojzeta, ki j e 

dovolj močan, da ga vzdrži. 

Srednje hitro stopata oba skozi noč, ki je med

tem že nastopila. Nevarna in neprijetna hoja je bila 

to, ki je zahtevala skrajno previdnost in pozornost 


r..zZ 93 7,›.:2 

vseh čutov. Čisto zmučen se vleče kurat le še s te-
iavo naprej, vse moči mora zastaviti, da ostane tik 
za hlapcem, pa zaostaja vedno bolj za njim. Več

krat je hotel poklicati za Lojzetom, naj gre bolj po 

časi ; pa vselej se premaga, in ko hoče nazadnje od 
slabosti zavpiti, mu glas zastane in neslišno besedo 
prevpije bobnenje peščenega plazu, ki se je bližal 
od zgoraj tla se zamajejo duhovniku pod nogami, 
zemlja začne drčati pod njim in v gosti temi kurat 
ne more videti, kam naj skoči, da pride na trda tla . 

Bučanje nepričakovano nastalega plazu je hitro 
slišal tudi hlapec, pa njegovo tenko uho je čutilo, da 
gre bolj zadaj, da torej zanj ni nevarnosti. Pa vendar se obrne, kakor bi se hotel prepričati, če je župnik tik za njim . Bog s,e usmili! Gospoda ni več ! 

Gospod, kje ste! < zavpije prestrašeni hlapec. 
Odgovori mu grmenje plaza, ki ruje drevje in 
vse drvi s sabo. V istem trenutku se je vsulo kame

nje čez spodmolate stene, kakor toča je prasketalo, 
zemlja pa se je tresla pod udarci velikanskih skal. 

Zdaj gre za iivljenje! Lojze vrže mrliča od sebe 
in se reši v divjem begu v bližnji gozd. 

V dolgi brazdi je šel strašni plaz v globočino — 
kaj vse je pograbil s sabo, bo pokazalo drugo jutro.. 
Votli udarci prsti in kamenega dežja spodaj v dolini 
kažejo, da je plaz prišel do konca. Grgraje se prerivajo valovi spodaj tekočega potoka skozi jez in v 
dolgih curkih pada težak dež na nočno, razdejano 
pokrajino. — 

Vsled mraza in vlage se zbudi kurat iz omedlevice ; njegove roke tipljejo okrog in čutijo vlažno 
zemljo. 

Naenkrat mu je jasno, kaj se je zgodilo 'Z' njim ; 
plaz ga je potegnil v dolino, pa usmiljeni Bog je ču


M 94 M 

val nad njim ter ga rešil strašne smrti . Se tiči duhovnik v prsti in produ in gorka kri mu teče z glave ; 
duhovnik pridno rije s tresočimi se rokami in se nazadnje vendar izkoplje . 

Kam naj se zdaj obrne? Tik njega bobnijo valovi narastlega potoka ; smrt naznanjajo vsakemu, 
ki se jim bliža. Na plezanje po plázovi poti ni misliti, ob potoku grede bi šel zmeraj bolj proč od vasi, 
namesto da bi se ji bližal. Poizkušati treba torej, 
kako bi se šlo poševno navzgor ; pa skoraj pri vsak i 
stopinji pade nazaj na mehko prst. 

Po vseh štirih leze kurat navkreber in sopiha 
od napora, dokler ne doseže z rokami vlažne trave , 
po čemer za gotovo spozna, da je zunaj plaza. S 
kratkim vzdihom se zahvali Bogu za rešitev iz naj 
večje sile in obleži na mestu ; moč mu je pošla. Da 
bi lezel v temni noči navkreber po slino strmem pobočju, na to še misliti ni ; kako lailka bi se okleni l 
kake rahlo stoječe skale in iznova padel v globino. 

Dež lije kakor iz škafa . Spodaj grmi razdivjana 
voda vse je črno okoli njega. Nobena nit ni več 
suha na njem, mraz ga pretresa do kosti, prstje se 
mu zasadijo v rušo, da ne bi izpodrsnil, pa kmalu mu 
od mraza otrpnejo in odpovedo . 

Grozna noč ! 

Kaj ni to lučka, ki se premika semtertje kakor 
iskrica tam v višavi? Morda iščejo ponesrečenega 
župnika? Mar je šel hlapec vaščane klicat ? 

Luči je vedno več ; zdaj se prikaže tu ena, tam 
druga ; pa, oh! noben rešilni žarek ne sega doli ! 
Ljudje iščejo vse previsoko gori ; mislijo s,i pač, da 
ponesrečenec ni globlje doli ; pa je, da je mrtev. 

Kurat zakliče na pomoč ; ker pa leži ob strmem 
pobočju, se ne more vzravnati pokonci in tako mu 


27'a 95 

glas ne seže v zaželjeno daljavo . A ena lučka se vendar bliža, počasi, pa zrneraj bolj — hvala Bogu, 
Lojze s svetilnico išče po travi semtertje in prihaja 
niije. 

»Lojze, pomagaj ! «
»Koj, koj! Že grem! «
Na dolgo zategnjen glas zadoni skozi noč in ka


kor vešče hite tudi kmetje z lučmi nizdol, dokler ne 
stoje slednjič v medli svetlobi okoli župnika, ki je bil 
ves trd od mraza in mu je Lojze ravno pomagal 
vstati. 

Na dva moža naslonjen se vleče duhovnik 
navkreber. Skoraj nezavestnega ga prineso v župnišče, kjer je bedela kuharica v največjih skrbeh . 
Hitro zavre ubogemu župniku vina, ki ga mora 
gospod izpiti kolikor mogoče vročega . Šele potem 
se vleže k zasluženemu počitku . 

II. 
Za deževnim poletjem je prišla krasna jesen, 
na veliko veselje ubogih planincev, ki so zdaj vsaj 
otavo spravili suho domov, in jim je tako dobrotljiv i 
Bog vsaj nekoliko olajšal veliko škodo. Kdor ima 
zdrave roke, izgine zgodaj zjutraj iz vasi in se vrne 

šele pozno zvečer s planinskih pašnikov s košem 
sena na hrbtu. Trdnejši kmetje prevažajo otavo na 
nekakšnih saneh domov, in še na tretjakovico se 
sme računati, če ostane vreme dlje časa tako lepo . 

Ob takih dneh je vse tiho v samotni vasi ; samo 
prav majhni otroci, stari dedje in ženice ostanejo 
doma in počivajo ali pa vzamejo kako manjše delo 
v roke, kolikor jim slabotne moči dopuščajo. 


pisanje zatopljen sedi župnik v svoji sobici in 
kadi iz svoje pipice. Skozi odprto okno veje v sobo 
travniški duh ; po rožah, ki so postavljene na oknu , 
iščejo medu pridne čebele, in serntertje obišče cvetove kak okoren čmrlj, potem pa spet odbrenči . 

Globoko resno je postalo župnikovo obličje o d 
one viharne noči ; vsled trpljenja, ki ga je užil tisto 
noč, je res postal bolan, toda mladost in planinsk i 
zrak pa skrbna postrežba so mu kmalu pomagale 
na noge. 

Kakor izmrla stoji vasica na rebri ; daleč naokoli ni videti na samotni višavi nobene žive stvari . 

glej! Po ozki stezi leze počasnih korakov navkreber nekdo, ki ga njegova obleka izdaja na prvi 
pogled za logarja. 

In res je to državni logar iz trga tam v dolini, 
pa prihaja po opravkih v samoto. V senci prvega 
poslopja postoji mož in si oddahne, potem pa krene 
naravnost proti župnišču, da vpraša po gospodu. 

Prijazno ga pelje kuharica v sobo do župnika, 

se ni malo čudil ob tem nenavadnem obisku. 

»Cesarski gozdar pri iupniku! Kako nenavade n 

dogodek ! « 

»Le norčujte se, častiti gospod! Pa šalo na 
stran! Moj obisk je služben, pa vendar tudi zaseben, 
zakaj imam neko prošnjo do Vas ! « 

Predno je še utegnil logar povedati svojo stvar , 
je poklical župnik kuharico, da naj prinese prišlecu 
kozarec vina. Zejni uradnik je parkrat prav dobro 
potegnil, potem je pa razložil svojo zadevo . 

To je bilo kmalu povedano, pa težje je kaj obljubiti ; župnik mora reči, da se ne more utikati v 
take zadeve, kakor je lovska tatvina. 


>'a 97 r4 

»Vi ne zahtevate od mene nič manj, kakor da 
se naj vmešavam v take sitnosti in Vam stikam za 
sumljivimi ljudmi ter jih prisilim s cerkvenimi pomočki, da opusté svoje kaznivo in protipostavno 
opravilo.« 

»Res je takó, častiti gospod ! « 

»Ali pa imam jaz pravico do tega? Kaj mi ne 
more reči zadnji hlapec : Kaj te to briga! ?« 

»Naj le poskusi, hu . . .!« 

»Prosim, v hiši katoliškega duhovnika se ne 

kolne ! « 

»Oprostite, častiti gospod! Saj veste, da imamo 
mi gozdarski ljudje nečedne in zarobljene navade ! 
Jaz pa vendar mislim, da dušni pastir more in mora 
porabiti svoj ugled za to, da spravi farane z opomini 
na pot čednosti in jih odvrne od gozda.« 

»Kaj bi ne bilo lažje, če bi ujeli gozdarski in 
lovski pomočniki lovskega tatu in ga spravili pred 
sodišče ? « 

»Seveda, častiti gospod! Pa v tem slučaju bi 
morali spraviti pred sodišče vse moško prebivavstvo, to pa ne gre kar tako !« 

»Tako, kje je pa ta lepa soteska, kjer uganjaj o 
vsi moški lovsko tatvino ?« 

»Pri Vas, prečastiti ! « 

»Ka-a-aj? Jaz ne vem ničesar o tem! To ni 

mogoče ! « 

»Pa je vendar takó, kakor pravim! Vaša vas je 
v vsem kraju najhujše gnezdo lovskih tatov ! « 

»To ni mogoče ! « 

»Pa je vendar res, kaj hočemo !« 

»Jaz tega ne morem verjeti! . . . Pa če je res 

takó, potem je mo!a dolžnost, da jih začnem opo -

Ljudska knjižnica HL 7 


98 

rninjati. Na to se lahko zanesete! Prijetno mi pa 
Vaše poročilo ni, gospod logar! « 

»To Vam prav rad verjamem! Meni tudi n i 
prijetno ; posebno ker moram priznati, da smo čisto 
brez moči proti prekanjenosti Vaših faranov. Razun 
tega bi moral imeti namesto dveh lovcev stotnij o 
orožnikov, če bi hoteli vse poloviti. « 

»Tako, tako! Pa kjer je toliko tatov, imajo 
gotovo svojega poglavarja . Kdo je ta ?« 
»Sum leti najbolj na nekega hlapca, Lojzeta po 
imenu.« 

»Ka-a-aj? Moj Lojze, ta človek, ki me je rešil, 
ko sem se ponesrečil v plazu, in je tvegal svoje iivlienie? Tisti Lojze, brez katerega bi bil jaz izgublien? Ta človek, ki se ni bal za življenje, ko je šel po 
živino svojemu gospodarju? Ta Lojze . to ni 
mogoče!« 

»Pa vendar je ravno ta najbolj prekanjen tat, 
kar jih je kdaj rogovililo po tirolskih lovskih 
okrajih.« 

»Tominegre v glavo.« 

»Tukaj se ne dá nič dvomiti, prečastiti! « 

»Torej je prav za trdno Lojze poglavar lovskih 
tatov v moji fari ?« 
»Dá, gospod župnik! « 
»Dobro! Kot dušni pastir si bom to stvar malo 

premislil. Sevedamizdaj ni prav jasno,kako naj 
dosežem, da se ljudje poboljšajo, ali morda celo 
popolnoma opustijo to protiuostavno navado. Vendar Lojzeta bom posebej vzel v roke. « 

»Vso stvar izročam zaupno v Vase roke, in se 
Vam naprej zahvalim za Vašo pomoč . No, pa lepa 
hvala tudi za prijazno postrežbo. Bogom, gospod 
župnik!« 


)7e 99 r.,4 

Krepko sta si stisnila oba gospoda roke in se 

ločila. Župnik je ostal sam v svoji tihi sobici. Zamišljen je gledal tja v veličastni planinski svet, i n 
marsikateri prizor je stopil pred njegov duh . Kakšne 
strasti gospodarijo vendar v človeškem srcu! I n 
kako čudno se človek izpreminja! Tu reši boren 
hlapec življenje svojega bližnjega ' brez strahu 
pred nesrečo, in --zaradi ene srne bi ustrelil zvestega logarskega uradnika in se še umora ne boji, 
samo, da ostane za malo ..časa prost! Strast, nesrečna strast! Kaj ni to v krvi? Kaj ne prešine 
vsakega tirolskega otroka kakor elektrika, samo če 
sliši o divji kozi? In on, ki je danes resen dušni 
pastir, kaj ni bil nekdaj ves srečen, mu je zašla 
drobnica v višje kraje, kjer se pasejo divje koze ? 
Kako so mu šle oči za ponosnimi drznimi gamsi ! 
Kako ga je veselil v mladih letih ta pogled in kako 
mu je želelo srce, da bi hodil s puško za to lepo divjačino in pobiral gamse drugega za drugim s pečin ! 
Kako rad bi bil postal lovec . . . oh, kako rad ! 
pa prišlo je drugače, in v semenišču so mu prihajale 
želje, ki so gnale srce proti jugu, k valovom sinjeg a 
jadranskega morja, pa tudi te so ostale prazne želje . 
Vse, vse je drugače, kakor si je Želelo mlado srce ! 
Drugače, čisto drugače ! 

Zdavnej je že ugasnila zamišljenemu župnik u 
pipa, ne da bi bil to opazil. Nekje na gori poči strel ; 
Župnik se zgane, toliko da mu ni padla pipa iz ust. 
Torej vendar! Logar ima prav! Kako je le moglo 
biti, da dozdaj ni slišal tega pokanja in da se ni 
prav nič zanj zmenil! Res je slišal strele, pa si ni 
nikdar mislil kaj posebnega. Torej lovski tatje prebivajo v tei tihi, samotni vasi — in on sam govori 
ljudem s prižnice, da so vse stvari božje, vse, kar 

7* 


17a wo ezt 

leze in pa gre, ki jih je ustvaril nebeški oče za 
človeka. Prebrisani kmetje pa to izrabljajo in mislijo, da jim župnikove besede opravičujejo to tat 
vino. To napako mora popraviti — ali kako? Svojih 
lastnih besedij kurat ne more zatajiti, in nevarno b i 
bilo v prihodnji pridigi nasprotno oznanjevati. Pa 
tej razvadi se mora ustaviti . 

Medtem, ko duhovnik še o tem pomišlja, potrka 
nekdo na vrata, in kuharica vpraša ponižno, ali naj 
gre v dolino kupit mesa za praznike. Zdi se ji, da 
je za gospoda župnika potrebna taka izprememba, 
ker je tako že cele tedne jedel same žgance i n 

ječmenovo kašo . 

Kakor v mislih izgubljen, mrmra župnik predse : 
»Dä, dä! Kmetje jedő divjačino, mi se pa davimo s 
polento!« Tiho odide kuharica, slišala je samo dovoljenje, vse drugo ji je postransko . 

Ko se vrne zvečer župnik z izprehoda in stopi 
v Župnišče, osupne, ker mu udari iz kuhinje preprijeten duh pečenke. Kakšno iznenadenje! Na navaden delavnik, in še zvečer, pečenko na skromni miz i 
gorskega iupnika! Velikanska zapravljivost! Takoj 
po molitvi vpraša kuharico, kako si upa zagrešiti 
tako razkošnost. Mar misli, da je vaški kurat bogat 
kakor Rotgild? Kuharica hiti pripovedovati, da se 

o zapravljivosti ne more govoriti, ker je dobila pečenko po smešno nizki ceni ; funt je veljal sam o 
deset krajcarjev, in srnjak je bil čisto svež . 
Kurata je kar zbodlo . Vedeti hoče, od koga je 
kupila divjačino. 

Moj Bog, bila je tako lepa prilika! Kuharica j e 
bila na potu v dolino. Tu gori se dobi sveže meso 


samo takrat, če zakoljejo kako ponesrečeno živinče. 
in ko je šla navzdol . jo je srečal Lojze z debelo 
bisago na plečih. Pa mu rekla, da je kuhinji v 
župnišču tudi enkrat treba izpremembe, in če bi 
Lojze kedaj slišal, da se divjačina kje dobi, naj to 
naznani v iupnišču. 

Ves prestrašen strmi župnik v kuharico, in griiliej mu zastane v grlu. 

In Lojze je rekel, da takoj lahko pomaga, češ , 
da ravno nese srnjaka gosilničarju v dolino. Ce mu 
dá kuharica en goldinar, ji takoj odstopi celega 
srnjaka.Takeprilikenebo spet kmalu,inkuharica je 
takoj naredila kupčijo . Pečenka je čudovito nežna. 
»Jejte vendar, gospod župnik,« sili kuharica. 

»Nesi ukradeno pečenko takoj vun! Raje su h 
krompir s poštenem, kakor ceneno divjačino iz ta 
tinskih rok !« 

Vsa začudena gleda kuharica župnika . Potem pa 
vpraša plaho, če gospod Župnik res misli, da je 
srna . . ukradena. 

»Seveda! Kaj misliš, da bo logar ponujal divjačino kar pod nič in . Lojzetu naročil prodajo? « 

»Nak, tega jaz tudi ne verjamem! « 

»Torej! In nikdar več mi ne pridi v hišo divjačina iz takih rok. To si zapomni !« 

»O jej! Lojzetu sem pa rekla, da bomo v 

župnišču vselej radi kupili! « 
»Še to povrh! Zmiraj lepge. Nesi to reč vun! Ne 
maram fe videti nič več! « 

Poslušno je pospravila kuharica z mize in vprašala, kaj naj počne z ostalo pečenko ? 
»Sama jo snej ali pa jo daj revežem ; jaz ne po

kusim nobenega koščka več . Kar je še ni rabljene, 
oddaj gozdarju. In še nekaj : kadar se Lojze spet 


17a 102 )7a 

oglasi v župnišču, ga pošlji k meni, pa druzega mu 

ničnereci !« 

»Že prav, gospod župnik. Lahko noč! « 

Zopet sedi kurat sam v sobici, in lahak tobakov 
dim se kadi skozi odprto okno v topli večerni zrak. 
Kuratu gre dogodek bolj po glavi, kakor bi mu bilo 
prav, in beli si glavo, kako bi kmete najlepše odvadi l 
od lovske tatvine . 

Naenkrat zazvoni zvonček v župnišču in nekdo 
vpraša z razburjenim glasom po gospodu. Prestrašen 
pogleda kurat skozi okno in zakliče : 

»Kaj je?« 
»Nitro, gospod župnik, Lojze leži gori pri nekem 
kmetu . obstreljen in bo umrl! « 
Naglo se preskrbi župnik z vsem potrebnim in 

teče k imenovani hiši ob gozdu. 

Zmedeni stoje kmetje v veži ; komaj morejo povedati, kako se je zgodila nesreča. S težavo sprav i 
župnik iz njih, da je bil Lojze v gozdu in se je srečal 
z nekim logarskim uradnikom . Ta je bil urnejši in 
zdaj ima Lojze kroglo v telesu. 

»In uradnik ?« 

»Ta je zdrav in je Lojzeta prinesel doli! « 

»Kje leži Lojze ? « 

Župnika peljejo v zakajeno sobo, kjer je stokal 
lovski tat na revni postelji . 
»Pustite me samega ž njim,« zapove kurat in 
kmetje se plaho umaknejo. 

Hitro preišče duhovnik rano: kroglja je zadela 
tik pod levo lopatico. 
»Ali bom moral umreti, gospod župnik,« šepeč e 
Lojze. 
»Zaslužil si ie! Pa če gospod Bog hoče, boš 
ostal pri iivljeniu.« 


77''a 103 e4 

Kaj vse je z Lojzetom kurat govoril, kmetje nis o 

mogli slišati, če so še tako vlekli na ušesa . osramočeni so povešali glave, ko je župnik hipoma odpr l 
vrata in jih zalotil, ko so prisluškavali, ter jim naravnost v obraz povedal, kako malopridni ljudje so ! 
Potem pa je poslal nekega dečka v župnišče po obveze in, kolikor se je dalo, tudi opravil pri ranjencu 
zdravniško pomoč, dokler ni prišel okrajni zdravnik . 

Kakor bi kaj slutili, so prišli v nedeljo zjutraj 
kmetje prav mnogoštevilno v cerkev; verjetno se 
jim je zdelo, da bo Župnik na prižnici govoril o dogodku, ki bo spravil Lojzeta v ječo, kadar ozdravi ; 
vsi so bili radovedni, ker se je vsak gospodar ali 
hlapec več ali manj pečal z lovsko tatvino . Kako j e 
vendar mogel Lojze, ki je izmed vseh najbolj pretkan, biti tako neumen, da ni opazil pravočasno 
Iogarja? In kako je mogel čakati Lojze s strelom, da 
ga je logar prej zadel! Nerazumljivo! Redkokdaj je 
cerkvica tako natlačeno polna, kakor danes, in težko 
čakajo možje, da stopi duhovnik na prižnico. 

Resno in svečano je začel kurat sveto daritev ; 
po evangeliju odloži mašno obleko, zapusti oltar in 
gre po stopnjicah na prižnico. Ljudje si komaj upajo 
sopsti od pričakovanja, in srce marsikateremu 
plašno utriplje — kurat gleda tako čudno mrko na 
zbrano sosesko ! 

Slednjič je na prižnici. Pred Najsvetejšim pripogne koleno, pokrije glavo z biretom in začne pridigo. Danes ni nič navadnega ogovora, čudno! Koka 
trdo doni njegov glas! In njegovo oko kaže sveto 
jezo 


>s"a 104 rzt 

»Vidim, da ste zbrani vsi v božji hiši! Toda 
enega ni, ki ga je Bog kaznoval. Božje maščevanj e 
bo za trdno doseglo tudi one, ki božji dar, svoje 
zdravo telo, zlorabljajo za greh nad tujo lastnino, 
mesto da bi ga rabili za pošteno delo . ki skrunij o 
svoje ude s tatvino če je dal Bog, gospod in stvarnik sveta, človeku' živali in divjačino, je to storil, da 
bi bile te stvari podložne človeku, ki je obdarovan z 
neumrljivo dušo in je ustvarjen po njegovi podobi . 
Pa kakor nihče izmed vas zaraditega ne sme misliti, 
da sme vzeti svojemu sosedu govedo ali perutnino , 
ravnotako se ne sme lotiti gozdnih živali, zaka j 
vedite : to je tuja last ; last države, če je gozd driaven ; last soseske, če je gozd soseskin. Z lovsko tatvino torej ne grešite samo proti postavi, ampak tudi 
zoper sedmo božjo zapoved! Tatvina in prikrivanje 
se je vgnezdilo v našo sosesko, in vaša dela kličejo 
božjo jezo, zahtevajo božjo sodbo, ki bo prišla s 
svojo ostrostjo nad vas! Gospod Bog vas opominj a 
vse dni v letu, da stojite na robu groba ; narava vam 
žuga vsak trenutek s smrtjo, in vendar grešite i n 
nočete iti vase, pogledati v svojo grešno vest! Gorje 
vara trdovratnežem, ki ste se podvrgli slepi strasti ! 
Imejte pred očmi, kar stoji zapisano v evangeliju o 
mitarju, da se je treba pokoriti in storjeno škodo povrniti. Kdor je torej divjačino kradel, mora postavnemu lastniku povrniti, kar mu je naredil škode s 
tatvino . « 

»Stojte, župnik !« zadoni naenkrat neki glas izmed kmetov, ki vse neizrečeno razburi. Začuden 
ob tem nezaslišanim motenjem pridige pogled a 
kurat doli na jezno in razburjeno množico, iz katere 
se vzdigne neke kmet in zakliče na ves glas : 
»Župnik, Vi pretiravate! Mi nismo tatje! Mi stre


l05 

ljamo divjačino, ki razdeva naše revne njive, pa 
zato nismo tatje! In Vam nas ni treba sramotiti s 
pi ižnice . . Vi ?upnik, ki sami jeste ceneno div

jačino ! « 

»Mir! V božji hiši imam samo jaz pravico govoriti! Mir! . . . Brez moje vednosti je kupila kuharica 

divjačino od Lojzeta, in noben kosček ni šel skozi 
moja usta, ko sem zvedel, odkod je : ostanek sem oddal na gozdarski urad. Enako zahtevam od vas, ki 
ste krivi greha! Popravite škodo po svojih močeh 
in varujte se, da vas kdo ne zapelje . Saj veste, da 
se trdovratnežem, ki ostanejo v svojih grehih, ne 
srne podeliti odveza pri sv. izpovedi! Zdaj molite, 
da vam bo Bog milosten! Amen ! « 

Komaj je zapustil kurat prižnico, da spet obleče 
mašno obleko in nadal',uje sveto opravilo, se že 
vzdigne več kmetov, da bi šli iz cerkve . Pa župan 
jim namigne, in vsi ostanejo, čeprav neradi, dokler 
ne slišijo : »Ite, missa est! « 

Po božji službi stoje kmetje v razburjenem 
pogovoru okoli cerkve, dokler jim župan ne reče, naj 
si vzamejo župnikove besede k srcu in odidejo domov ; zakaj kurat ima prav. Ne sme se več zanaprej 
tako loviti ; če ne, bo prišlo več nesreče. In zaradi 
motenja v cerkvi bo pa sam naznanil orožnikom. 

To je pomagalo. Marsikateri gospodar in hlapec 
se ima bati orožnikov zaradi nedovoljenih potov po 
tujih lovih, in vsak si sam lahko reče, da je logarju 
lažje uiti kot orožnikom . In kdo more reči, kaj vse 
je župniku znano o skrivnih lovih? On mora dosti 
vedeti, če ne vsega, drugače ne bi govoril o tem s 
priinice. 

Čeprav je župnik pazil in delal celo večje sprehode po gozdu — nikdar več ni slišal strela in počasi 


Ioö 

je sam začel verjeti, da je njegov opomin padel na 
rodovitna tla. Seveda ni nič slišal, da bi bil gozdarju 
kdo kaj povrnil ; pa bil bi že napredek za splošno 
poštenje, če bi lovska tatvina ponehala ali se vsaj 
po večjem omejila. 

Tiho so minevali dnevi in zima je zagospodarila 
na višavi. Že zdavnaj je pozabil gospod župnik na 

Lojzetovo reč, ko se oglasi nekega jutra gozdar v 
župnišču in pove, kako je vesel, da se je župnik tako 
odločno pobrigal za to stvar. 

»Le pomislite, prečastiti! Ko je Lojze okreval, 
je prišel k menJ in mi izročil kot odškodnino za 
ustreljene srne in gamse nekaj denarja, čeprav ne 
veliko, in me je prosil, da naj nič ne naznanim o tej 
odškodnini in pa da je priznal hudodelstvo. « 

Kako je le župnik tega vesel! Torej vendar ni 
zastonj opominjal ! 
»Lep uspeh, častiti gospod! Samo ne verjamem, 
da bo dolgo tako ostalo . « 

»Kako to?« 

»Iz dveh razlogov ne : prvič, ker ni noben drug 
iz Vase soseske dal odškodnine v denarju, in drugič, 
ker se je Lojze na moje vprašanje, če je zdaj pustil 
lovsko tatvino, kar na kratko odrezal, da tega ne 
vé natančno !« 

»Ne bi bilo napačno! « 

Gozdar se je nato zahvalil za podporo, kurat 
ga je zavrnil, češ, da je storil samo svojo dolžnost, 
na kar je oni zapustil župnišče . 


17a.107 r..zr 

Predno se začne za vas doba odločenosti od 
ostalega sveta, hoče kurat enkrat obiskati svojega duhovnega sobrata v dolini, in ker vreme ravno 

ne obeta snega, se napoti gospod z gorsko palic o 
po poti navzdol. Takole eno urico s tovarišem kramljati dé dobro, se je treba za cele mesece odreči 
razgovoru z enako izobraženim človekom. Kako je 
vendar dolinski tovariš potraten pri kajenju! Župni k 
s samotne planine kadi zmeraj samo najcenejši 
tobak v pipi iz porcelana, dolinski župni pa trati 
denar za kube po grošu, ki mu torej požro skora j 
desetino mesečne plače . 

»Tako živijo Zapravljivci !« se pošali planinec, 
si prižge ponujeno kubo in pije vodo . , 

»Ti si mi pravi zapravljivec s tvojo vodko!« 
se smeje dolinec. »Hahaha! Cakaj! Ti si pa svoje 
farane trdo vzel v roke! « 

»Kaj se ti moje ravnanje ne zdi prav ? « 

»Seveda, prijatelj, pa zdi se mi, da opomin ni za 
dolgo pomagal . . . « 
»Kako to?« 
»Ker hodi poglavar tvoje soseske zdaj na našo 

stran!« 
»Ni mogoče! « 
»Pa je vendar tako! Tega človeka moraš po

sebej prijeti, ne, ti vse nič ne pomaga in njegov 

zgled ti druge spridi! « 

Kozarec rdečega tirolca in "aš"a, vode trčit a 
složno skupaj, potem se pa duhovna gospoda ločita. 

Ob Zdravi Mariji je bil planinski župnik spet 
doma in takoj je morala kuharica poklicati Lojzeta 
v iupnig če. 


G4' Ios .r2a 

V mraku je res prišel Lojze, poglavar lovskih 
tatov, pa tako ponižno stoji pred župnikom, da je 
težko verjeti, da je ta človek nepoboljšljiv tat. 

Z resnimi besedami opomni kurat Lojzeta na 
njegovo obljubo iz tistega časa, ko je ležal obstreljen in prosil, da bi ga prevideli ; ali je že vse pozabil ? 

»Prav zares sem nesel denar gozdarju, gospod 
iupnik!« jeclja hlapec. 
»Dobro! To je bilo prav! Zdaj kradeš pa na 
drugi strani gore! « 

»Odkod pa veste to ? « 

»Torej priznaš ? « 

»Ne priznam prav nič! « 

»Potem se mi spravi vun, Lojze! Ti si in ostaneš 
malopriden! Vun!« 

Lojze si tega ni dal dvakrat reči in hitro izgine 
iz župnišča. Pozneje se je župnik kesal, da se je tako 
razsrdil in pamet mu je rekla, da še sveta jeza ni 
velej dobra. Pa ta zanikarnež je vendar preveč malopriden. 

Zima je prigla, več metrov debel sneg leži na 
višavi . Dvakrat na dan je treba odkidati pot od župnišča do cerkve, drugače župnik sploh ne bi več 
mogel priti do zakristije. Vaška mladina je pustila 
smuči, ker je sneg predebel, mesto tega s,e kratkočasijo otroci s tem, da skačejo s šolske strehe — 
šola je bila revna lesena koča — na zasneženi vrt ; 
pa še to veselje bo treba pustiti, ko zraste sneg 
bolj visoko in ljudi čisto zapre v hiše. Kurat se 
mnogo trudi, da mu ostane vodnjak odkrit, iz kate


17'a 109 77''a 

rega dobiva pitno vodo in večkrat na dan mora sneg 
odstraniti. 

Ravno kida gospod pri vodnjaku, ko pristop i 
Lojze in pove s skrivnostnim obrazom, da bi rad ž 
njim govoril. 

»Kaj pa bi rad, Lojze ?« 

»Ne zamerite, gospod župnik! Pa to bi vam v 
župnišču rad povedal!« 

»Potlej pa počakaj, da opravim svoje delo, ali 
pa mi pomagaj! « 

Hitro vzame Lojze lopato in kmalu je vodnjak 
v redu. 

»Tako, zdaj pa pojdi noter, pa dobro si sneg 
ostrgaj s čevljev.« 

V sobi ga vpraša kurat, kaj ima na srcu. 

Hlapec stoji boječe pred duhovnikom in vrti klobuk v roki ; ne ve, kako bi povedal svojo stvar, tudi 
mu ni jasno, kako bo gospodu Župniku ugajalo. Nazadnje pa začne : 

»Ne zamerite, gospod iupnik! Ker vi tako hočete, sem dal gozdarju denar za divjačino in sem povrnil škodo. Ne zamerite, sem pa spet denar prinesel, topot k vam! — Jaz vam dam polovico izkupička, vi mi dajte zato — odvezo . . . « 

Župnika bi bilo skoraj obrnilo, in vroča kri mu 
je stopila v glavo; sveta jeza in neizrečen srd ga 
obideta pri tej nezaslišani zahtevi in tlesk — dobi 
hlapec zaušnico, da se opoteče, in predno more kurat 
odpreti vrata, je Lojze že zunaj, roko na bolečem 
licu. . . 

Dolgo je hodil Župnik gori in doli po sobi, da bi si 
potolažil razvneto kri. Počasi se je malo umiril in 
pamet mu pravi, da je prav storil, ko je z udarcem 
kaznoval to nesramno zahtevo ; toda vest ga spomni 


110 x2a 

na to, da se duhovnik nikdar ne sme lotiti bližnjega. 
Zdaj je pa z Lojzetom nasilno ravnal in ga na vso 

moč udaril! Kurat sklene prostovoljno se pokorit i 
za to dejanje, ki bi se morda dalo opravičiti. S 
tožnim smehljajem vzame svojo Ljubo pipico, odpr e 
okno in jo zavihti daleč v sneg in usta mu pri tem 
šepečejo: »Poravnati hočem to napako in nič več 
ne bom kadil! Odpusti mi, Gospod, to prenagljeno 
dejanje, jezo, strast, in sprejmi milostno ta spravni 
dar.« 

Kar ni dosegla pridiga — udarec na Lojzetovo 
lice je naredil velikansko izpremembo v mislih lovskih tatov po vasi. Ravnanje njihovega župnika in 

močni udarec se je zdelo vaščanom silno imenitno : 
začeli so se bati odločnega dušnega pastirja in so 
opustili lov. Mislili so si prav priprosto: če je kurat močnega Lojzeta z eno samo zaušnico tako zdelal, bo prihodnjemu lovskemu tatu polomil vsa rebra , 
ko ga pride prosit odveze. Brez župnika pa se ne da 
živeti, in tako se je ta nerednost vedno bolj manj 
gala na veliko veselje logarievo . 

III. 
Dolgo že sneii ; noč in dan padajo snežinke ; tiho 
se kupiči velikanski sneg, proti kateremu je človek 
cisto brez moči. Gora in dol, vse je pokrito s snegom seženj na debelo, spodaj ob ozki dolinski cest i 
so izginili v zametu kažipoti, vtesnilo je potokovo 
strugo in neprestano pada sneg na valove, čim pridnejše odjedajo belo odejo. Na drevju se kaže 
škoda po snegu, slabejša drevesa ne morejo na vejah 


r..zr in 7-a 

več nositi težkega bremena; sneg jih tišči k tlom 
in napravlja široke luknje v brezlistne vrhove, celo 
trpežno smerečje stoka pod silno težo. 

Gorje strehi, ki ni trdno zgrajena, sneženo breme je ogromno, in še raste od ure do ure. Skednji 
in koče kažejo po eni strani vsaj pomalem še vedno 
temnorjavo preperelo barvo lesa, pa precej prihodnji veter jih bo pobelil. 

Marsikateri vaščan je že nehal bojevati se s 
snegom in je pustil, da je zamelo hišo, ker kidanje 
tako niČ ne pomaga. Potrebno vodo daje sneg, in 
krompir pa turščična moka je hrana jetnikov neprijazne planinske zime . Vedno man] otrok prihaja v 
šolo, in tudi v božji hiši je ob nedeljah vedno manj 
ljudi. Ljudje _ne morejo več iz hiš in samo najbližji 
sosedje si morejo komaj z vsemi močmi za silo odkidati pot, tako da se da hoditi vsaj med najbližjimi 
hišami, pa do župnišča in cerkve. 

Pri tem vzbuja župnikov zgled k neprestanemu boju zoper sneg ; župnik kida namreč sam po 
cele ure v potu svojega obraza in pridno pometa z 
župniške strehe sneg, da ne bo pritisk premočan. 

Vaščani niso videli nad sabo cel teden drugega, 
kakor snežinke, pada'oU od sivo zastrtega neba, ki 
so nakopičile sneg že dva sežnja visoko. Res stopica 
gospod dan na dan skozi sneg do samotno stoječe 
gole ; pa ker si upa samo par dečkov iz najbližjih 
hiš priti v šolo, se mora pouk za dlje časa popolnoma opustiti. 

Zupnik se je pripravil na hudo zimo in poskrbel 
za živež ; pa to dolgotrajno sneženje je hujše, kakor 
se je bal, in bridka skrb ga obide ; lahko si misli, kako 
mora biti pri srcu planincem, kdo zboli ; brez po

moči, brez tolažbe! Naj ga še tako sili njegova go


G.4 102 z.0 '
reenost, nikamor ne more ; tesne so meje, v katere 

vklene onemoglega človeka velikansko sneženje . 
Da more vsaj v cerkev, si je izkopal duhovnik pot 

kakor kak rov v rudniku, in tako visoke so že stene 
na obeh straneh, da še snega ne more več metati 
čez nje. Treba je sneg v rovu steptati, a za to opravilo ne kažejo sosedje nobenega veselja več ; vdajo 
se v to, kar jim je vsojeno, in pustijo, da jim zakrij e 
sneg tudi okna. 

Ponoči je vendar nehalo snežiti, zato pa je potegnil veter od severa; sever tuli s strahobnim glasom in žene rahli sneg pred seboj . Tu pleše sneg v 
divjem vrtincu, tam se nakopičijo celi hribci, pri marsikateri hiši vrata kar čisto zatvorijo in kjerkoli se 
dobi kaka špranja, povsod podi veter v notranjost 
sneg; vsejezakopano podsnegom — ena samabela 
odeja je zakrila vse. 

Zdaj je tudi kurata zaprlo v hišo, pa naredil si 
je krplje, da bi vsaj nekoliko mogel hoditi zunaj, 
bi bilo treba njegove pomoči. Ce bi se sploh dalo narediti, bi obiskal tudi samotnejše hiše, da pogleda 
pri ljudeh in jim morda prinese pomoč. Da bi preskusil krplje, kako nesejo, gre kurat njimi vu n 
in pride do Županove hiše. Takoj ga pride župan pozdravit ; nato meni, da se naj gospod nikar ne trudi, 
po teh strašnih zametih je nemogoče hoditi, ker sneg 
ne drži. 

»Pa morda bo treba ljudem kaj pomagati ? « 

Pozimi ni na taki višavi nobene pomoči, to 
vedo Ijudjte. Gospod kurat pa naj bo previden, naj 
varuje svoje življenje; posebno kadar se veter izpremeni in začnejo plazovi prihajati, takrat naj opu

sti vsa pota, tudi službena . 
To pač ne bo tako kmalu, meni župnik. Žu


113 rzt 

pan pa se ozre s skrbnim pogledom na višavo in 

reče : »Ob južnem vremenu se plazovi spuščajo s 
hriba, sneg leži na peščenih tleh, treba je le kaj malega, in sneg začne drčati. Gospod kurat bi prav 
storil, če bi prebival spodaj v kleti, kadar se izpremeni veter. « 

To svarilo se zdi župniku vendar malo čudno ; 
saj je sam v gorah rojen, pa nikoli ni slišal, da j e 
treba pozimi stanovati v kletéh ! 

Župan mu ne zameri male šale In pokaie, župniku brazde plazov na gorski rebri, in pota, po katerih plazovi skoraj redno prihajajo in katerim se 

je že marsikateri posestnik še o pravem času umaknil, ločim mu je plaz odnesel vse premoženje . Se\, eda čisto pribito pa tudi ni, da bi si plaz enkrat ne 
prebral poti. »Ravno tako gre lahko tudi po sredi 
skozi vas, in potem nam bodi Bog milostiv! « 

?upnika je zaskrbelo, tako nevarnéga si svojega 
položaja vendar ni mislil . Pa njegovo življenje je v 
božjih rokah, in na svojem mestu bo ostal, kakor 
vojak na straži. 

»Pa ne pozabite na vrane, gospod župnik !« za

kliče župan za župnikom, koraka počasi domov, potem se vrne spet nazaj v svojo hišo . 

V brezupni samoti snežne puščave je zopet prešel en dan, ki je bil za nekaj lažji, kakor drugi, ker 
je nastala tišina. Ponehalo je to grdo tuljenje vetra 
po dimniku dol do gorke peči ; straiiobna godba, ki 
je bila ponoči dvakrat bolj grozna, je sedaj pri kraju. 
Nebo je hudo zatemnelo ; črni oblaki obetajo slab o 
vreme. Bog ve, če bo spet snežilo? In kako gorko je 

Ljudska knjižnica III . 8 


)2"a 114 27'"'a 

postalo! Veter piše od juga. Moj Bog, prišla je tista 
izprememba vremena, ki jo je zaznamenoval župan 
kot posebno nevarno . Kurat se ne more ubraniti nekemu nemiru ; strah ga je za njegovo sosesko in go

rečo molitev pošilja k vladarju sveta . 

Zgodaj se zmrači ; dolga noč ima nastopiti. Ali 
bo noč prinesla nesrečo ? 

Kuharica potrka na vrata In pove, da je prišel 
kmet, ki živo prosi, da naj gre gospod župnik k njegovim otrokom, ki so zboleli za davico. 

Takoj gre kurat v vežo in vpraša kmeta, se 
da priti do njegove hiše po snegu. — S krpljami in 
z dobro voljo ie! Ali precej hudo je treba gaziti ! 
In ali gospod župnik ne ve prav nobene pomoči, kak o 
rešiti otroke ? 

Župnik vpraša, kaj so že vse rabili, in kmet 
pove, da so jim dali najprej smodnika z medom, i n 
ker to ni nič pomagalo, da jim je dal potem piti vode 
z blagoslovljenim oljem, češ, da ima žena tako zaupanje v par kapljic olja od večne luči, pa za danes 
je že prepozno, ker je Avemarijo že odzvonilo, olje 
pa da treba vzeti iz posode, kadar zvoni. Če ima gospod župnik živega raka v župnišču ? 

»Zakaj pa raka?« 

»Tako, ker pomaga,« reče kmet, »če je v hlevu 
živ rak, da živina ne pogine, in če bi imel rake v 
sobi pri otrokih, potem . . . « 

»Ne, ne, ljubi moj! To je samo prazna vera! Za 
dobro zdravilo pa tudi jaz ne vem. Rad grem gori 
z vami, in molil bom, da vam Bog ohrani otroke. « 
Oba stopita v temno noč in kmet prevzame vodstvo po snežni puščavi . Strašno je to gazenje, in čeprav se kurat trudi, da bi stopal v stopinje kmetove, 
vendar izgine večkrat do vratu v sneg, čeprav ima 


77''a 115 r.zC 

krplje na nogah ; s težka se izkoplje, pri prvem koraku se pa spet vdere. , Pač mu pomaga kmet, a potem se tudi ta pogrezne, in pri tem boju s snegom 
mineva ura za uro oba hodca sta že čisto zmočena 
od potu, in še obleka se jima je zmočila od neprestanega dotikanja s snegom. Počasi sopihata po rebri navzgor, dokler se slednjič ne prikažejo temni 
obrisi poslopja. Še enkrat napneta svoje moči do 
zadnjega, in oba stojita pred zasneženo hišo . 

Kmet se srčno zahvali gospodu Župniku za njggov trud in ga obenem prosi, da naj ostane čez noč 
v njegovi hiši, ker ni pametno ob južnem vremenu 
še enkrat hoditi to pot ; tudi se je bati, da pride to 
noč plaz. 

V skrbeh pogleda zdaj tudi kurat na višavo, 
kjer molé v zrak zasnežene pečine kakor kake pošasti. Da se le ne bi sprožila kaka kepa, ker potem 
je plaz gotov! In vrhovi so danes prav sumljivi videti; enkrat se ozre gospodar s svojim bistrim 
očesom tja gor, potem pa pelje premraženega župnika v izbo, kjer ležita otroka za smrt bolna, a pri 
peči sta hlapca vseeno kadila kakor za stavo. S solzami v očeh gleda mati vsa v strahu na uboga 
otroka, katerima zmanjkuje že sape ; dihanje duhovnika takoj pouči, da sta v smrtni nevarnosti. Zupnik 
ju blagoslovi in moli molitve za umirajoče, ljudje v 
izbi molijo pobožno za njim; čutijo, da se bliža 
smrtni angelj . Otroka začneta mirneje dihati, — al i 
ju misli vsemogočni Bog pustiti pri življenju ? Že 
začne mati upati, gospodar pa sluti konec in stopi iz 
sobe, da ne bi videl umirati svojih otrok. V svoji 
srčni bridkosti obljubi žena, da bo šla na božjo po t 
in goreče moli k Materi milosti, tolažnici žalostnih . 


)---a 11 6 

Ves ganjen od materine žalosti položi kurat zopet roke otrokorna na glavo in ju blagoslovi, iz dna 
srca proseč Vsegarnogočnega -za rešenje. 

Vrata se odpro na stežaj, smrtnobled plane gospodar v izbo in zavpije na ves glas : 

»Plaz gre! Hitro vsi v klet! « 

Bliskoma zgrabi ženo, hlapca skočita v divjem 
begu za njirn in potegneta prestrašenega in zbeganega župnika s seboj. Hipoma so vsi v kleti in loputnica se s treskom zapre. Skozi gosto terno se razlegne naenkrat glas : 

»Za božjo voljo, otroka! « 
Grozen ropot zamori obupni krik grmi in 
prasketa, zemlja se trese, konec sveta je prišel 
Smrt odgrrni naprej. slabotno bobnenje in vse 
je tiho, kakor v grobu tiho -

V klet zaprti ljudje se zbudijo iz omame in tip-
Ijejo okrog sebe, kakor bi se hoteli prepričati, če 
žive . Droben sneg prši skozi špranje v loputnici in 
spominja na grozno nesrečo : plaz je prišel in je odnesel hišo. Vse je izguljeno, prav vse ! 

Moja otroka !« stoka mati vsa obupana . In če

prav bi se Župnik sam najraje zjokal, mora vendar 

v temni noči, v vlažni kleti ves prezebel tolažiti i n 

opominjati, da naj tudi v tej strašni nesreči spoznajo 

voljo božjo. Mogočni Bog je tako hotel, on je dal, 

on je vzel, Gospodovo ime bodi češčeno ! 

V molitvi prebijejo ubogi ljudje par ur, dokler 
ni po njih misli prišel dan. Nezavestna leži gospodinja v kotu, ne da se ji pomagati. Hlapca začneta delati, da bi prišli na dan, in gospodar jima daje po-
Nelja ; široka pleča upirata proti loputnici, pa ta se n e 
gane. Zaprti! Vedno iznova poizkušajo spraviti kvišku ioputnico, pa vse zastonj! Gospodar meni, da tezi 


Y2'a 117 r...4 

na loputnici sneg, ki je prišel za plazom in jih zapri 
Bog ve, za koliko časa. Če ne pride pomoč iz 
vasi, potem to jetništvo lahko dolgo trpi . 
In noben Žarek ne posveti v temno klet! Počasi 
minevajo mučne ure, Župnik moli za rešitev iz stiske, 

gospodinja, ki se je med tem spet zavedela, presunljivo zdihu ie vmes. 

Žeja in glad se pridružita. Hvala Bogu, gospodar je bil o pravem času preskrbel za plaz in je bil v 
kleti, edinem zavetju pred plazom, naložil živeža : 
vode, slanine in kruha. Modro je treba razdeliti de1eie in varčno ravnati s hrano, ker se ne ve, koliko 
časa bo trajalo jetništvo . Gospodar ponudi župniku, 
če hoče kaj jesti. 

Ta se zahvali, ravno tako tudi jokajoča mati . 
"upnik se čuti silno slabega, posledice prehlajen a 
se kažejo in brez suknje mora prezebati diihovni k 
v vlažni kleti . Pa tudi drugim začno kmalu zobj e 
šklepetati od mraza. 

Spet je vse tiho ; vdani v voljo božjo ležijo ljudj e 
na tleh, brezčutnost preteče smrti se jih polasti . Duhovnik se vzdigne, da bi jih opominjal, naj zaupal o 
v Boga ; pa le s težka more govoriti, njemu samemu 
je, da bi kar umrl ; oči se mu zapro- - zdaj se ie tudi 
on onesvestil . 

Koliko časa že čakajo rešitve, sami ne vedo ; pa 
morali so preiti že celi dnevi, ker jim je živež vkljub 
varčnosti že pošel ; gospodarja samega začne skrbeti in celo krepka lilapca se bojita najhujšega. Kmet 
vpraša kurata, kaj misli, pa ta je umolknil, kakor tud i 
žena. Gospodar tiplje po temnem prostoru naokoli 
in začuti, da so lica ženina že mrzla, srce se komaj 
še čuti ; to je nevarno, in gospodar veli hlapcema, 
naj še enkrat poizkusita vzdigniti loputnico . Zdi se 


17a 118 r..zZ 

mu, da je južno vreme nekoliko vzelo sneg, tudi i z 
kapljanja snežnice se da sklepati, da je pričelo dezevati. enkrat se upreta hlapca z zadnjimi močmi 
v vrata, gospodar pa porine kolec v odprtino. Lopurnica odjenja— skozi odprtino prisije svetloba — 
rešitev se bliža! Z združenimi močmi jo potisnej o 

možje popolnoma nazaj sneg in voda jim butneta 
nasproti — pot na zunaj jim je odprta! Rešeni ! 

Pa kakšno je zunaj! Tla so kakor obrita, poslopja ni nobenega več ; samo podzidje stoji še, cisto zakrito s snegom, razsip kaže, kakšna nesreča je 
prišla nad kmetovo posestvo. Ves imetek je izgubljen in — oh, plaz je vzel v dolino s hišo vred tud i 
umirajoča otroka. Osiveli planinec zaihti kakor 
otrok, in tudi hlapca jočeta na mestu razdejanja, od 
katerega se vleče proti dolini globoka brazda : plazova pot. 

Potem se gospodar ojunači. Zdaj gre za to, 
kako rešiti ženo in nezavestnega duhovnika. Po 
stopnjicah privlečejo oba iz kleti, drgnejo jima senci 
s snegom in po dolgem trudu se jim delo posreči. 
Toda ubogemu župniku se vidi, da je hudo bolan, 
komaj more gibati ude ; treba ga bo nesti doli v 
zupnisce. 

»Pojdite po plazovi poti, tam je najmanj snega! « 

zakliče gospodar. »Jaz 'pridem z ženo za vami.« 

Topel dež kaplja z neba in hudo zdeluje sneg . 

težavo se držita hlapca pokonci na polzkih tleh , 
na katerih je obrisal plaz ves sneg do zmrzle zemlje. 
Z vsako roko se opira župnik na enega hlapca in tako 
se vleče počasi proti vasi. Ko pridejo v vas, hočejo 
k župnišču — moj Bog! Kje je župnišče ? 

Plaz je šel ravno čez ono mesto, kjer je bilo prej 
župnišče — zdaj ni ničesar ve" videti, tudi tukaj je 


)7a.119 r., r 

hiše odneslo! Nesreča čez nesre'ő'o! Samo cerkvica 

je še cela! Hlapca neseta Župnika, ki je spet izgubil 
zavest in bil ob svojo hišo, k županu in ga položita 
na posteljo v isto sobico, kjer je prenočil takrat, k o 
je stopil prvič v kraj svojega delovanja. 

Kaj pa iupan ? 
V dolino je šel k potoku, ki ga je potisnil plaz iz 
struge, katero je zajezila velikanska množina snega. 
Cele dni se že trudijo dolinci, da bi izkopali zasute. 

Iščejo ljudi omenjenega kmeta in pa župnika, ker 
mislijo, da jih je zasulo in so zdaj spodaj. Zato jih 
tudi ni nihče gori iskal. Ravno tako niso vedeli, da 
župnik ni bil takrat doma. In župnikova kuharica ? 
Zagreblo jo je kakor kmetova otroka. Njihova trupla bodo našli — morda kmalu, gotovo pa v mesecu 
majniku. 

IV. 
Pomlad ie na planinah ; na rebri bingljajo 

zvončki mladi vigredi naproti in trobentice klijejo 
po svežih travnikih. Modri svedrec pozdravlja pomladno solnce in vetrnice odpirajo belo cvetje . Na 
vrtu pred lesenim šolskim poslopjem sedi sključe n 
moi : župnik, eegar trdoživa narava je slednjič ven 
dar premagala dolgotrajno bolezen. Kako bledo mu 
je postalo blago obličje, vdrta lica so zdaj bleda skoraj kakor vosek! Gospod se je preselil v neko sobico 
v šoli ; izgubil je dom in imetje. Kar je bilo v župnišč, vse je v snegu spodaj pri potoku, rešil ni nieesär, razen svojega revnega življenja. Vaščani ne 
morejo v zgodnji pomladi tako kmalu sezidati no


;'°a 120 r-ex. 

vega župnišča, tudi občina je tako revna, da sama 
ne more skrbeti za zidavo . To ve Župnik ravno tako 
dobro, kakor župan, in zato se je blagi duhovnik od 
rekel novi hiši, češ, da tudi v šoli lahko stanuje, sam 
zase ; kuharice mu zanaprej ni več treba. Par večjih 
šolarjev izlahka pospravi po sobici in tako silno bogato tudi ni njegovo pohištvo : postelja, izposojen a 
od Župana, miza od kovača, črviva in majava omara 
od neke dobrosrčne kmetice, in celo dva stola od 
vaškega čevljarja. Kakšno bogastvo ! 

In kako so ljudje dobri! Saj je podaril župan čisto obubožanemu duhovniku celo obleko, in duhovni 
gospod hodi v sukneni obleki, dokler mu v bližnjem 
mestu ne naredijo novega talarja. Kurat bi vse prenesel in pozabil, toda z razvalinami Župnišča vre d 
so šle dol tudi listine, zapiski in star letopis v globočina in so se gotovo za vedno izgubile. Da je vzel 
plaz tudi par grošev denarja, je škoda ; pa saj je le 
prazna navlaka. Zdaj bi ga seveda lahko rabil. Župniku je treba perila in marsiaj drugega, čeravno j e 
drugače z vsem zadovoljen . In prišlo mu je na misel, da bi opisal svojo nesrečo, ki mu jo je naredil 
plaz, in prosil za posojilo. Sam je bil vesel te misli, 
ker mu ne bi bilo treba prositi pri županu ali pa tovarišu v dolini, če bi dobil uradno posojilo. Gospod 
res čaka zaželjene pošiljatve dan na dan in več 
mesecev je že preteklo, pa še ni prošnja rešena. 
Samo trideset goldinarjev mesečne plače mu pride 
prvi teden vsakega meseca. 

Kakor so že naprej napovedovali, tako se je 

zgodilo, vse iskanje mrličev v plazu je bilo zaman. 


;'°'a 12 1 

Razbito tramovje in pohištvo, kose zidovja, deske , 
klajo so našli in izkopali, trupel pa ne. Zdaj je majnik , 
in sneg je skopnel, da ga je ostala samo kopica, ve-
Ilka kakor dve hiši. Zdaj bo lažje preiskati ostanek 
plaza, in planinci ga obdelavajo s cepini. 

Žalostno srečanje je bilo, ko so izkopali župnikovo kuharico in je stal župnik s solznimi očmi ob 
njenem truplu. Ko bi bil on takrat doma, bi zdaj sam 
ležal mrtev in trd v snegu. Čudna so pota božje previdnosti! Tudi otroka so našli globoko v pusti sneg 
zakopana. Bog vé, ali sta bila mrtva, ko ju je odnesel plaz s seboj ? 

Na nosilih neso vaščani mrtvece navkreber, i n 
ob njihovih odprtih grobeh je imel blagi duhovnik 
pogrebni govor, ki je genil celo vas do solza. Ta mož 
je izgubil vse in vendar tolaži v milih, prisrčnih besedah uboge, potrte starše in jim lajša bolečino s 
tem, da jih spominja na vladarja sveta v nebesih. 

Ubogi vaščani so kakor izpremenieni! Svojega 
dušnega pastirja ljubijo zvesto in vdano, da je ta 
sam večkrat do solz ganjen. Vse je pozabljeno in 
odpuščeno. Nič več ne uganjajo lovske tatvine, da 
ne bi Žalili ljubljenega duhovnika, in ubili bi vsakega, 
ki bi si upal temu možu samo en las skriviti. 

Hoteli so napraviti zbirko za kurata, da bi mu 
pomagali popraviti škodo, pa se jim je zahvalil in ni 
pustil. Potem so hoteli vzeti posojilo za zidavo novega Župnišča, pa tudi ni pustil, češ da je v šoli tudi 
dobro, dokler ni svetnega učitelja pri njih . 

Ko je spet prišla zima v divje planinske kraje, 
je naznanil župnik s prižnice, da bo dal zanaprej 
vedno z velikim zvonom zvoniti, kadar se bo bati 
plazov, da bodo bežali ljudje v varne kleti. In vsako 
nevarno noč je sam prebedel in premolil v cerkvi, 


2 122 r4 

vselej, ko se je spustil kak plaz z gore, je šel po 
njegovi poti navkreber in ogledoval, niso ljudje v 
kaki kleti zaprti. Tako je postal rešilni angel celega 
kraja in marsikatero družino je rešil skrbipolnega 
ujetništva in ji prinesel pomoč o pravem času. 

Do trideset let je deloval skromni kurat v tej 
vasi, zmeraj enako dober in zvest v svojih dolžnostih. Pil ni druzega kakor vodo, tobaka ni pušil, bila 
ga je sama zadovoljnost, in pozabljene so bile sanje 
in upi mladih let. In zdelo se je, da je bil pozabljen 
tudi v škofijski pisarni, pozabljen od vseh, razen od 
onega uradnika, ki mu je moral pošiljati borno mesečno plačo. 

Tovariša v dolini so že davno odnesli na božjo 
njivo, in tudi kmetje z županom vred počivajo na 
malem pokopališču okrog planinske cerkvice . Nov 
rod je zrastel v mali vasi, ki spoštuje župnika kakor 
svetnika, in redki starci, katerim so smrt in plazovi 

prizanesli, ne vedo nič druzega povedati, kako r 
to, da ni takega iupnika na celem svetu več . 

In koje slednjič nekega dne prišlo pismo, s katerim so vabili starega duhovnika, naj prosi za kakšno lažjo župnijo, tedaj je naznanil svoj sklep, da 
hoče v ljubljeni samoti tudi umreti . Pisal je priprosto, 
da večje župnije ne more več voditi, da je postal 
planinski župnik, in da mu je dobro samo v planinah . 
Vaščanje so mu bili zato hvaležni. Prvikrat v življeniu so mu priredili nenavadno bakijado. Va'gean'je 
niso imeli bakelj, zato so pa prikorakali z gorečimi 
trskami in njihov mladi župan se je zahvalil v imenu 


)7'a 123 r.4 

soseske prav prisrčno, da hoče ljubljeni župnik pr i 
njih ostati prav do konca. 

Tako je res zvesto ostal planinski župnik do 
pozne starosti angel varih vasi, in po njegovi lastni 
želji so vklesali v nagrobni kamen pod njegovo ime 
častni priimek : 

Planinski župnik. 


r.i • 
L~•iw

•~ r~Mi . 
J 

-.~~ yn~~;}~ "r~+~~~.

.';~Y~t/~

S~~ I ~ ••l~ ~• _ Ý~~.-S,ť _~, .. 

~ ~'-~~~-: -,-„j

,:_-

, r~ •~~~ ,.—.~ ~ 
.`~1`"` ~v 
t, 
~ 
.~ 

, t~' , 
~' ~~`' ~ + 
~'r~ 

4( 

.¦`«~\,\~' ~ ry f1

~I 

t~~~ ,. : ~~~,N~~+' 

{~
;~4 `~Átly-~~,~ ~`1~!+ýr~,..M\.\
"~;`

, C~~~w .r.~} t~~~•..+~±~,~ }.j 

3

.~/ryiJ~y~ ~

~r.,,.~1Ý~}:r~t>~-~~ `=-`-" ~-~ , 

~
. 

>-.;w;r+v~~ .,,:

~ . •~; , ~ ~ 

° 

••.r• ~.;~ c " ~~, a,~;.~r

; ~ _;,s >-',`~ ~,,<,'

~

~i/r 

•\ry~ . ~~ ~i' J~i%~~;
~ 1 ..-~ ~.~,/~
1 —'~-~,J,í,~	 ~~i ~'~ 

Izhaja dvakrat na mesec. 

Ljudsku knji±nicu


.., - ..



Naročnike „Ljadske knižnice”


opozarjamo da obnovijo naročnino, ker bomo 

11 . sešitek doposlali samo onim, ki so naročnino 
plačali ; v ta namen prilagamo poštno hranilnično 
položnico. Vsak sešitek „Ljud. knjižnice” velja 20 v . , 
s poštnino 22 v . Naročniki, ki dobivajo po pošti, 
plačajo po navadi za 10 seš. naprej torej 2 K 20 v. 
Obvezan pa ni nihče, da plača ravno deset sešitkov, prosto mu je plačati poljubno število več ali 
menj sešitkov. Novi naročniki pa naj blagovoli]o 
naznaniti, s katerim zvezkom oz'roma s katero po 
vestjo naj pričnemo dopošiljati »Ljudsko knjiinleo« . 
Kdor tega ne bo naznanil, onemu bomo pričeli dopošiljati s sešitkom, s katerim se pričenja takrat izhajajoča povest . Prejšnje povesti pa naj novi naročniki, če jih želijo, posebej naroče in bomo naslove 
teh povesti v ta namen natisnili na ovitek. 
Do sedaj so izšli sledeči zvezki : 

zvezek. Znamenje štirih. Londonska povest . 
Angleški spisal A. Conan Doyle 60 vin., s poštnino 
66 vin. 

II. zvezek. Darovana. Zgodovinska povest iz 
dobe slovanskih apostolov. Ceški spisal A. Dostal , 
60 v!n., po pošti 66 vin. Oba zvezka lično skupaj 
vezana 1 K 80 vin, po pošti 1 K 95 vin. 
111. zvezek. Jernač Zmagovač. Povest. Poljski spisal H. Sienkiewicz. — Med plazovi. Povest 
tirolskega gorskega župnika. Nemški spisal A. Achleitner, 60 vin., po pošti 66 vin. 
VI. zvezek. Gozdarjev sin. Povest. Spisal Fran 
Finžgar, župnik, 20 vin., po pošti 22 vin. 

L3(JDSKR KNJ1ŽNI1i


Eveemeepeen:=m 


~SEST, ZVEZE K 

.•. .•.OZD ~IRJ~V 51N


POVEST	 E:3 

c!5c 1907 = ,,c ,(2z= 
ZALO21LA KATOLiŠKN BUKVFiRNR V U UBL,7 R N 1 
=C5 TISK KATOLIŠKE T1SKARNE=Q 


OZDRR3EV SI 
N


eIWAiktÁWg,kI: ~ W1~~~,k•A W:AtW4g keg,k•A k•A ei 

,	POVEST 

SPISRL FR. S. FINŽeRR .. . 

Prvenec izpod Finžgarjevega peresa — ki ga je spisa l 
kot osmošolec . Natisnjen v „Sloveneevern” listku I . 1893 . 

-42zcz,zgi:ze :z 1907 .z==Q 

ZALOŽILA KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJAN 1 

C3TISK KATOLIŠKE T1SKARNE 


4 

z), 8 0 7 


jesenske nedelje popoldne l . 1847 so bili zbrani možakarji Doseleani sredi vasi. Pridno so vlekl i 
dim iz malih eedr ter se živahno pomenkovali. Nekateri so posedli po starem hrastovem deblu, drugi 
so se pa postavili v krogu ob njem ter od dela trudn e 
roke držali prekrižane na hrbtu . 

»Kako je toplo solnce,« je govoril Novin, posta

ren mož v irhastih hlačah . Visoke golenice je imel 
potisnjene za pete. Podveze so mu mahale ob njih. 

»Saj vendar že precej jeseni pomnim, a tak o 
gorke pa-le ne, kakor je letos. Sirovina je že vsa 

pospravljena, pa sem še videl včeraj lastovico gori 
le za našim hlevom. « 

»Le potrpi,« seže mu Kralj v besedo . »Anti ne 
veš, da gosposka in zima ne prizanese. Jesenski 

gorkoti nič ne zaupam. Nenadoma se prekrene , 
in bo mraza preveč. Se za ozimino se bojim. Kar 
naenkrat bo potegnil sever, pa bo padel sneg na tal o 
zemljo in škodoval ozimini. Glej, letos smo, hvala 
Bogu, imeli tako letino, kakor malokdaj. Kdo vé, 
kaj bo drugo leto ?« 

»Kaj bo drugo leto ?« prične hitro Surga, suh 
možiček, nekoliko zganjene postave, ter stopi v sre


6M 

do. »Kdo vč, kaj bo drugo leto? vprašaš . Jaz vem, 
kai bo! Vojska, sama živa vojska bo, in ljudje in 
cesarji se bodo vojskovali, da bode tekla kri, kakor 
za Belim Gradom ; tako so mi peli rajnica mati . Bogjim daj večni mir!« 

»A, beži, beii! Kaj boš kvasil!« jezil se je Kraij 
nejevoljen, da mu je prevzel besedo ; »meniš, nam 

berič raz kamen pred cerkvijo s tistih preklicanih 
papirjev bere, da nam hoče gosposka zopet sinov e 
pobrati, damora biti potemvojska.Sajto jevsako 
leto !« 

»0, ti šleva neuka,« razhudi se Surga ter po

ravna kolikor mogoče upognjeni hrbet ,in glasno nadaljuje : »Pa ti boš meni pravil, kdaj bo vojska, kdaj 
pa ne? Pa ti, ki ne veš in ne znaš na bukve brati. 
ter ne razumeš cesarskih popirjev — ti pa meni. 
ki sem hodil v šolo ter se naučil jezika, da bi kmalu 
gospoda pred altarjem razumel, — drva zavrharska ti!« 

Surga bi bil dalje rohnel in ga ošteval, da ga 

ni ustavil Brence ter ga pohvalno potolažil : »E, no, 

saj vemo, da si zelo učen — za vse nas ; pusti Kralja 

v miru. Povej nam rajši o vojski, ali bo, ali je 

ne bo.« 

»Kdo pravi, da je ne bo? Sama živa vojska in 
krvava bo, — vam pravim . Cesar pa Lah se bosta 
udarila. Sam sem izvedel in videl na svoje oči zapisano s črnim na belo v kanceliji pri gosposki . Al i 

vam ni danes berič Lukež bral in zabičil, da se ne 
sme nobeden tako skriti, da bi ga ne dobila gosposka ? « 

Sosedje so se glasno nasmejali Surgovi opombi. 
A precej so se jim izresnili obrazi . 


r.4 7 l2''a 
Vojska je le vojska. Marsikdo se je bal za sina. 
katerega bi nerad pustil, da bi ga tebi nič meni nič 
zaklal hudokrvni Lahon. 

»Kaj nisem pravice govoril ka-li, da se mi smejete? Le čakajte, predno preteče leto, boste pa jokali 
po rajnih, ki jih potolče Lah tam za morjem. Pa 
kaj, menite, da bo tega dovoli? K nam, vidite, 
v našo vas bo prišla vojska. Vse polje bodo 
pohodili in kruh nam bodo kradli. Tedaj boste 
videli, kaj se pravi : Bog pomagaj! No, oče 
Knafelj, pa recite, ni res! Kako je bilo takrat, ko 
so prišli Francozi k nam? Vi dobro pomnite! Mi srn o 
bili tedaj otroci. « 

»Bog nas varuj te šibe,« pričel je pripovedovati 
moi, ki je sedel na hlodu, ter naslanjal roki na palico, 
ki jo je postavil med koleni. »0, to nam bo huda pela. 
če nas Bog potiplfé od te strani. Jemnesta, kako je 
bilo za Francoza hudo, pa so bili še dovolj pošteni . « 

Stari Knafelj se je nato oprl trdneje na kljukast o 
palico in nadaljeval . 

»Meso srno jim morali dajati in pogačo, sami pa 
srno črnega kruha stradali . Nobena reč ni bila varna, 
vse je šlo z njimi. Vidite, tam-le na onegavem vrtu 
so kurili in postavili šotore. Ves plot so požgali . — 
In kaj ga ne bi?Vsak je odnesel eno desko, pa ni bilo 
znati, kje je stal prej plot. To vam jih je bilo kot 
listja in trave. « 

Počasi so pristopili drugi možje, ki so še dobro pomnili Francoza, ter so glasno pritrjevali Knafljevi pripovedi ali pa pomenljivo kimali z glavami, 
Tudi gruča fantov se je zbrala krog njih. Vsakemu 
je utripalo srce, češ, kaj bo treba zadeti puško in 
iti na vojsko. Modrovali so, da bi brez njih lahko 


opravili. Jezili so se torej nad gosposko, posebno pa 
še nad biričem, ker jim nosi taka naročila ter jim 
prizadeva skrbi in bridkosti. 

»Ta strela biriška se priklati med nas ter nam 
ne da pokoja,« jezil se je Gozdarjev Janez. »Da bi 
sam pes pobral biriče in gosposko, ki misli, da srno 
mi njeni psi, ter nas pošilja Bog vé kam, da nas 
pobijajo, kakor jaz zajce. Rajši vidim, da grem v 
najbolj skrit brlog, kakor medved po zimi, kot da bi 
se dal ujeti in vtakniti v vojaško suknjo . « 

»Tiho, tiho,« šepetnil je skrbljivo Novin. »Nikar 
ne zabavljaj na gosposko ; glej, tam gre Lukež. Saj 

pravim, če o volku govoriš, pa volk pride.« 

Vsi se nato obrnejo proti koritu. Droben možicelj z znano kapo cesarskega služabnika nižje vrst e 
se je-primotal okoli vogla Brencetove hiše. Pod 
pazduhojestiskal nekajpopiriev.Zdrobno palico se 
je trkal ob nove »biriške« hlače . 

Ta čas namreč ni nosil po Gorenjskem drug 
dolgih hlač, kakor biriči in cunjarji. Zato so pravili 
dolgim hlačam sploh »biriške« . 

Gledal je v tla, kakor da ne bi videl zbranih 

vaščanov. Ko se precej približa, pogleda potuhnjeno izpod košatih obrvij ter dobrovoljno pozdrav i 
Doselčane . 

»Ej, dobro popoldne, moije! Pa bo malo mrzlo, 
ker tako na večer goloroki stojite na vasi. No, za 
fante je pa še le prav, da se utrdijo za vojsko, da 
pokažejo kaj so Gorenjci. Kaj ne, Janez, he, he ! « 

»Ne zini mi več o vojski in ne draži nas po nepotrebnem! Sem že dosti utrjen za vojsko in zato 
tudi, da bi utegnil pozabiti, da nosiš cesarskega tiča 


na kapi. Najbolje je, da se hitro izgubiš iz naše vasi. 
Po noči srno fantje gospodarji ! « 

»O Bog in sveta Pomagalka, nikar me ne preklinjaj in ne tepi, saj sem le tako rekel v šali . . . 
kar je res, je pa res!« 

»Molči in poberi se izmed poštenih 1judij. Sicer 
me res naprosiš, da kupim nocoj zastonj od tebe 
ušesa in teh par las, kar jih imaš na glavi. « 

Možje so pogovarjali Janeza . A vendar le bolj 
na videz. Vsak bi mu bil rad privoščil, da bi mu bil 
potipal Janez nekoliko na Žilo . Poznali so ga — kot 
Lahov koš in bili so mu gorki. Zakaj dosti fantovskrivačev je že izdal . 

Lukež je porabil priložnost ter jo urno pobrisal , 
da je unesel zdravo kožo. 

Solnce je zatonilo za mogočnim triglavski m 
skladom. Zazvonilo je zdrava Marija . Možje so se 
porázkropili vsak na svoj dom. Fantje in i njimi tudi 
"Surga so jo zavili po ulicah v Kokrčanovo gostilno. 
Janeza so imeli v sredi. Visok, širokopleč in nasajen 
mladenič pri dvajsetih letih vam je bil Gozdarjev 
Janez. 

Pri Kokrčanu ni bilo pivcev, ko so vstopil i 
fantje. Le tam za vratmi je sedel Adam, vsem znani 
piskrovez, ter vrtil med prsti steklenico žganice. 

Gostilničar Urh, sedemdesetletni starec z dolgo. 

sivo brado, je sedel pri peči ter na debelo vlekel dim 

iz velike pipe. Njegova zakonska polovica, debela 

Lija, je pa dremala na drugi strani. 

»Hoj, Lija, ali bote s kokoši vred morali na 

gredi, če sedaj dremljete,« je rekel Gozdarjev 
Janez ter z roko precej nemilo potresel kimajočo 
krčmarico . »Hoj, bokal vina na mizo, da si duše privežemo, predno gremo na vojsko.« 


Lija nabere obraz v kaj neprijetne gube . Videt i 
je bilo, da ni vesela, ker jo tako izgrda budi. 

A molčala je. Pomela si je zaspane oči ter odšla 
iskat vina. 

V tem so pa fantje posedli krog debele javorov e 
mize. Le Janez je še stopil tja k Adamu ter mu po 
nagajal. 

»O, presneti Adam, tebi se pa godi, kakor prvim 
starišem v raju. Da, še boljše, ker nimaš Eve, da bi 
te zapeljala. « 

»Bog me, da ti praviš, da se mi dobro godi. 

Poglej me no! Strgan, lačen, suh in poleg tega pa 
star, pa se mi bo dobro godilo . Zaslužim koma j 
toliko, da kupim mrvico žganice, da ž njo branim 
duši na oni svet . « 

Adam je še dalje hotel praviti o svojih križih in 
težavah. Toda Janez se je obrnil stran ter prisede l 
k tovarišem. Lija je postavila bokal na mizo in Janez 

si je natočil, potem pa pomaknil kozarec naprej . 
Hitro je krožil bokal okoli mize in kmalu so se glasn o 
razvneli. Le Janez ni pil skoro nič. Toliko, da ga j e 
pokušal. Poleg njega je sedel Surga. Vedno je tiščal 
vanj ter mu z ognjevito besedo pravil in prerokova l 
menda nekaj va2nega. Zakaj Janez ga je zvesto poslušal. Surga je pa pil za dva. Dobro je vedel, da je 
Janez plačnik, zato se je hotel okoristiti z zastonjsk o 
pijačo. 

Zato ni čuda, da je Surga pozabil na skrivnost i 

pogovora. '

Čedalje glasneje je govoril v Janeza, da 
je nazadnje prevpil pogovore ostalih pivcev, ki s o 
potihnili in začeli poslušati Surgo . 

»No, ali me boš poslušal ali ne ?« je vpraša l 
Surga Janeza. 


ee:r 11 >-a 

Ta je bil naslonjen na mizo, s komolcem je 
podpiral glavo ter zamišljeno zrl v črn, lesen strop. 

Odgovoril mu je kratko : 

»Born . « 
»Kaj boš ubogal tega šušmarja?« vpraša začudeno Dolenčev Peter Janeza. »Ali ti je zopet kvasil 

o vojski in natvezal svoje modernije ter ti nasul 
ušesa, da ti lahko glavo zmeša . « 
»Kaj, ti boš meni rekel šušmar, pa ti, da rjáz ljudem glave mešam, zgaga, potepena ti, ki ne veš . « 
Cel kup zabavljanja in zmerjanja bi se bil še 
vsul na Petra, da ga ni Janez ustavil ter mu rekel : 
»Povej jim rajši, kaj sva s'e zmenila, da ne bodo 
mislili, da sva uganjala prazne marnie! « 
»Kaj jim bom pravil tepcem nerodnim, ker nima 

nobeden nič srca . Le škoda, da nosijo hlače, pa se 
bodo pustili povezati biričem, da jih poleno na Laško, kjer jih vse postrele . A tebe, Janez, ne bodo, 
če me boš ubogal ter šel v Štajerje, kakor sem ti 
rekel . « 

»Kaj, na Štajersko se poideš skrivat, ali res ? « 
vprašalo jih je več zajedno . 
»Na Štajersko pojde, da boste vedeli, prav na 

Štajersko, jaz poidem pa njim. Seveda, ker ima 

pamet in srčnosti dovolj. Janez bo gori denarje dela l * 

dobro jedel in pil, vas bodo pa Lahoni pobijali . Pa 

naj vas le, saj ste za nič, če se jim ne morete 

ustaviti, za nič, da veste, pod milim Bogom, vsi 

ste strahopetci !« 

»Kaj nas boš zmerjal, hlače biriške ti,« ga je 

zavrnil Dolenčev Peter. »Za toliko je vsak kot tri 

Surge. Saj te ni druzega, kot namazan, dolg jezi k 

do peta, žaba ti ropotava! Pa gredo vsi, tako jaz 

vem, da ne .« 


V.er 12 12a 

»0, kaj pa! Stari plača zate, kar bodo hoteli. 
prav nisi vreden pet funtov kamenja. Pa le ea

kaji Če jim ne pojdeš nasproti, pridejo te pa Lahoni 
na dom obiskat. Tedaj ti bo druga pela. Midva se 
bova pa smejala z Janezom, kaj ne, in pila tako-le 
vince . . .« 

Surga je zvrnil polni kozarec vase. 
»Pa divje koze in jelene bodeva streljala gori ! 
Kaj meniš, tam se da nekaj zaslužiti. Ha, ha, te-le 
brleze bo pa Lah pestil . . ..o tra-lom . . . « 
Pošteno ni mogel več govoriti. Jezik se mu je 

zapletal. Vstal je od mize, kolovratil tja proti peči in 
hripavo pel: »Pobič sem star šele osemnajst let . . .e 
Potem je pa sedel poleg Kokrčana, ki je poznal 
njegove slabosti ter mu naredil prostor, da se je 
zleknil po klopi. Kmalu je trdo zaspal. 

Tudi fantje so zvrgli skupaj, plačali in odrinili. 

Janez se je, prišedši domov, zaril v slamo, kjer 

je navadno spal, kadar je pozno prišel domov . Dolgo 

ni mogel zatisniti oči. Premišljeval je svoj sklep. 
Zdelo se mu je, da sta jo izvrstno pogodila s Surgo. 
Samo, kaj doma poreko, to ga je malo skrbelo. »E. 
bo že kako . Saj nisem več otrok,« je dejal sam pr i 
sebi in se obrnil v slami. Kmalu je bilo čuti močno 
hreščanje raz slamo — Janez je trdo spal. 

11. 
Gozdarjeva hiša je stala toliko v bregu nad 
Doseljem, da se je iz nje videlo prijazno čez ostale 
hiše tja v skalnati Klek in strmi Babji zob. Posebno 
velika ni bila, toda lepo čedna in snažna. Za njo se 
je razprostiral precej prostoren vrt s sadnim drev


jem in pridno obdelanimi gredicami, po katerih je 
imela posajeno pridna Gozdarka razno zelenjavo in 

sočivje za domačo potrebo. 

Polja pri gozdarjevi hiši nekdaj sploh ni bilo. Ko 
je pa stari Primož, ded Janezov, izgubil gozdarsk o 
in lovsko službo, nakupil si je s prihranjenim denarjem toliko zemlje, da je zadostovalo domačim potrebam in ni bilo treba živeža kupovati. 

Dedje in pradedje Janezovi so bili torej resnično 
gozdni nadzorniki in zajedno lovci. Gotovo je, da je 
hiša dobila ime po prvem posetniku, ki se je tamkaj 
naselil. 

Gozdarjevi niso imeli več starega opravila, da 
bi nadzorovali graščinske gozde. Toda ena lastnost 
je ostala pri potomcih. Strastni lovci so bili vsi. Ker 
niso imeli lovskih pravic, hodili so kot divji lovci v 
gore. Tak je bil Klemen, oče Janezov, tak je bel Janez sam. Kdor in kadar je utegnil, vzel je puško ter 
stopil gor v Srednji vrh, da prekadi skokonogo divj o 
kozo ali pa podere plaho srno. To jima je bil stranski 
prislužek, da sta si česa privoščila ob nedeljah . 

Tisto jutro, ko se je odločil prejšnji večer Janez, da pojde na Štajersko, je vstala mati — za Mino 
so jo klicali — kakor navadno prva ter šla opravlja t 
živino. Ko je na skednju napolnila koš z mrvo, da 
položi kravi, postala je za trenotje ter pazno poslu 

šala. Cula je močno sopenje Janezovo iz slame. 

»0, ti nesrečen človek, ta-le naš Janez,« je 

vzdihnila tiho, »da se mora potikati po žužljah in 

poslušati pijance vse noči . Pa zmerom huje je. 0 

Bog, kaj bo še ž njim, bo tak !« 

Mati si je otrla s predpasnikom solzo, grenk o 
solzo ljubezni in pa žalosti, potem pa zadela koš te r 
tiho odšla. 


r4 14 17''a 

Vtem jebilKlemen že tudi na nogah. Poojstril 
je nekaj kolov ter šel na vrt, kjer je privezoval ob 
nje mlada drevesca, da, jih ne polonii sneg. 

Ko sta bila oba roditelja pri delu in je mati 
tudi zakurila za kosilo, je spal Janez vedno še v 
slami, kakor bi bil mrtev. Kar ganil se ni. 

Kmalu je bilo kosilo kuhano. A predno je mati 
vzela zabeljo raz ogenj, skočila je še tja na skedenj 
ter klicala bolj na lahko, da ni čul oče : 

»Janez, hoj, Janez, vstani, kosilo je že kuhano , 
in solnce gleda sem čez svetega Petra hrib!« 

Mati je postala in čakala, da bi se prepričala. 
ali je eilt ali ne. Toda Janez je bil le tiho. Stopi torej 
po lestvi na slamo ter ga potrese in z nova kli. 
Janez nekaj zagodrnja, da s,e ni vedelo, ali je vse-ce 
kano ali vbodeno, ter se preobrne na drugo stran. 

Mati si misli: »Bo pa vendar zlezel kvišku, ko se 
malo potegne« ter odide nazaj v kuhinjo. 

Postavila je skledo dobro politih žgancev na 

mizo, razdelila Žlice, potem pa šla klicati Klemena. 

Na voglu hiše se ustavi : 

»Klemen, kosit pojdi! Pusti privezovanje, bo š 

pa potlej, kar ti ostane. Kosilo je že na mizi ! « 

Klemen pobere naročje starih, zlomljenih kolov 
ter jih nese proti drvarnici. Tam jih nekam jezno 
vrže za paž ter gre v hišo. 

Toda Janeza ni bilo za mizo. Nejevoljno obesi 

oěe pokrivalo na klin, prekriža se in po opravljen i 
molitvi prečne jesti, ne da bi čakal. Strašno grdo 
se jedržal. Videti jebilo,da jeslabe volje. 

Skrbna mati je zopet hitela klicat Janeza. S 
prošnjami in rahlim svarjenjem ga je vendarle spravila iz slame. Počasi je zlezel raz kup ter nerodno 


r.r 15 1;-a 
otepal po sebi slamnate bilke, ki so se prijele obleke . 
Mati je šla pred njim v sobo. 
»No, kje imaš pa onega barona?« je zarohnel 
neprijeten Klemenov glas. 

»Vse noči bi hodil okrog in popival, stari naj 
pa vleče in dela, da ga bo prej konec. Ta bi bila 
lepa.« 

»Vidiš, Klemen, zdaj se kregaš, ko je prepozno, 
pa nad menoj, ki sem nedolžna. Kolikokrat sem ti rekla : Nikar mu ne dovoli vsega, ne pusti mu tako 
mlademu v gostilne, kjer se ne nauči nič dobrega, 
pa me nisi ubogal. Zmerom sem bila le sitna in nič 
nisem vedela. Vedno si svojo gonil : Med ljudi mora. 
da se kaj nauči. Zdaj je naučen preveč, da imava 
križ.« 

»Kaj pa, stari naj bo vsega vzrok. Drugi ste tako 

vsi nedolžni. No, tako ne sme biti več. Jaz bi rad ve

del, kdo je gospodar. « 

V tem so se odprla vrata in Janez je vstopil. 
Sedel je leno na stol ter se nerodno pripravljal k 
jedi. Bil je še silno zaspan . Oče je molčal. Mati ga je 
svarila : 

»Sleci vendar nedeljski suknjič, da ne boš drsal 
po mizi ž njim ter ga obdrgnil, ko je komaj krojaču 
iz rok. « 

Janez je ubogal mater ter obesil pražnjo oblek o 
na žebelj. 

Potem je pričel jesti. Mati ga je pa svarila z 
nekako resnostjo, a vendar se je dobro poznalo, da 
prihajajo besede iz ust skrbeče in ljubeče matere, 
ki bi bila sina rada imela le dobrega — in to dosegla le z dobroto in mehkobo. Janez je ni mogel 


r.4 16 77'a 
poslušati. Nekam jezno je vrgel Mico ob mizo, da 
se je nerodno postavila narobe, ter ji je jezikal : 

»Ne bodite no sitni. Menda bo že vendarle enkrat konec vaših naukov. Mene ušesa bole vednih 
starih opominov. Če sem vam tako na poti, se bom 
pa spravil strani. Dober teden še potrpite. « 

»Boš, se boš,« prestrigel mu je oče besedo, »t i 
nepridiprav ti, potepeni! Nisi ničesar skusil na 
svetu! Naj te le vzamejo v vojake, kakor si menda 
včeraj slišal pred cerkvijo. takega pohajkovalca 
jaz ne bom moledoval in hodil po pisarnah, da bi si 
nakopal še nov križ na glavo. Le pojdi, kamor te 
hočejo, da izveš, kako se tuji kruh je, lenoba ti, ponoenjaška! Sram te bodi! To je grdo, tak fant pa 
ponočnjak in pijanec ! « 

Materi je srce jelo nemirnejše biti, ko je čuta o 
vojaščini in o vojski. Dasi je bil Janez, zlasti zadnj i 
čas, dokaj neroden in neubogljiv, bil je vendarle sin, 
njena kri. In ljubila ga je, kakor more le mati ljubiti 
edinega sina . 

»Ne bodo ga! Janez vam ne bo nosil puške,« 
zarežal je sin na očeta. »Raige vidim, da je vse drobno, kakor da bi me ulovili tisti zelenci biriški ter me 
vtaknili v vojaško suknjo. Zmerom bom hvaležen, 
da sem hodil po gostilnah. Sinoči sem si jo izmislil 

— in tako bom tudi storil. « 
»Kaj si boš izmišljeval, revei! Priden bi bil, pa 

ubogal, bi ti pa ne bilo treba ničesar ugibati. Saj to

liko imamo še„ da bi te lahko prepisali na posestvo, 

pa bi bil mir. Ker si tako začel, tudi dobro, kakor si 

postelješ, tako boš spal. Če ti izročim gospodarstvo . 
me poženeš prvi dan po svetu z malho, kakor pritepenca ! « 


Oče je ma% odjenjaval. Vedel je, da se s trmoglavim Janezom ne da mnogo opraviti z grda. 

»Le imejte sami to beračijo,« se je hudoval Janez. »Kedaj sem vas pa, prosil zanjo? Sedaj je še 
nočem ne. Da mi ne boste oponašali, da nisem nikje r 
bil, pojdem od hiše, kar prej mogoče, Veste, na Štalersko grem drvarit, pa je. Tam me ne bodo izvohali 
biriči, če so od samega vraga, in denarja si bom 
prislužil, da bo kaj!« 

»Kaj boš hodil okoli,« je rekla mati, ki se je bala 
za sina. »Doma bodi in ubogaj, bo pa vse prav. « 

»Kaj bi mu branila? Naj le gre, kamor hoee ! 
Doma nama tako ne, koristi nič. Mogoče, da ga sreča 
kje pamet, pa ne, bolje je, da takega sina ni doma, 
da nama ne dela sivih las in pa sramote na stara 
leta. Le vleci se, kamor hočeš, da spoznaš, kako je 
denar v trdih pesteh, in da ga ne boš po nepotrebnem zapravljal in zabijal. « 

»S kom pa pojdeš, če si res. tako svojeglaven ? « 
vpraša mati. 

»S kom neki? Surga me popelje v Štajerje, ki 
mi je tudi to nasvetoval . On ve za dobro delo in pa 
jezik razume. « 

»S Surgo! O Bog ti meni pomagaj!« zažalosti 
se mati. »S tem človekom ne pojdeš na pravo pot. 
Ta te bo zapeljal, da se boš pogubil na duši in na 
telesu. Oh, ne bodi neumen in ubogaj me, pa ne hodi 
od doma!« 

»Taki ste! Pred me gonite, sedaj mi pa branite. 
Jaz sem se vsega naveličal . Jaz grem pa s Surgo, 
da veste. « 

Vstal je jezno od mize ter ni čakal skupne molitve. Šel se je preoblačit v podstrešno sobo. 

Lj . knj . (Gozdarjev sin) 2 


r4:I 18 r;>a 

»0, da morava imeti takega sina,« toži Mina 
svojemu možu. »Bog naju tepež njim . Saj pravim, 
vsak ima svoje križe, moji so pa le najtežji. « 

»A, beži, beži, kaj boš težila in vzdihovala. Midva sva storila svojo dolžnost; naju ne uboga, 
kdo more kaj. Velik je dovolj, da bi bil lahko pameten. Če noče, najpasam trpi.Saj sem rekel: Ka. 
kor si bo postlal, tako bo ležal . « 

Naša zakonska dvojica je vstala od mize . oče 
je šel na vrt privezovat drevesca, mati je pospravljala po kuhinji. 

Janez je prišel po stopnjicah iz svoje sobe pre

oblečen. Čez rame mu je visela torba . Šel je v sobo 
ter si odrezal kos kruha . Potem je snel puško s trama 
ter jo vtaknil v vrečo, da je bilo bolj na skrivnem. 
V veži je vzel dereze in težko okovano palico . 

»Kam greš zopet?« ga vpraša mati . »Niti en dan 
ne moreš biti doma. « 

»Kam neki bi šel? Mislite, da bom beračil po 
poti na Štajersko. Moram vendar ubiti kako zverjad, da ne pojdem spraznim žepom na pot, kakor deseto dete od hiše. Vi mi tako ne boste ničesar dali, 
ker sem se vam tako zameril . « 

»0 Janez, Janez,« je pričela mati. Pa trdovratni 

sin je ni poslušal. Hitro je odšel ter zavil proti gori. 

Nemara je težko gledal solze, ki so porosile mate

rino oko. Srce ni bilo še povsem pokvarjeno. Slaba 

vest ga je vznemirjala. 

teden dni sta stopala Janez in Surga precej 
hitro po strmi stezi, ki pelje čez Zelenico ob Ljubelju 
na Koroško. Zgodaj je še bilo. Pod nogami jima je 


1 19 17a 

škripal zmrzel sneg, da je dostikrat Surgi izpodletelo, ker ni imel tako nakovanih črevljev, kakor Janez. Poleg tega pa tudi ni bil vajen poti, kakor njegov tovariš, ki je že preteknil vse kote po planinah, 

»Prebiti sneg pa planine in še take steze, ki so 
komaj za divje koze, ne pa za ljudi,« se je jezil Surga, 
ko se je pobiral s tal. 

»Nič hudega, se malo pripogneš,« pošali se 
Janez. »Le pojdi po mojih stopinjah, pa bo dobro. 

Malo potrpi! Precej sva na vrhu. « 
Solnce je uprav vzhajalo izza sosednjih Karavank, ko dospeta vrh Zelenice. Odprt jima je bil 
pogled na Koroško, po kateri ju popelje pot na Štajersko. Po kratkem oddihu se napotita dalje proti 
Celovcu. 
Štiri dni sta hodila do Ljubnega. Od tod sta krenila ob potoku Lisingu v dolino, kjer je Surga vedel 
za delo. 

Zvečer dospeta do samotne, velike kmetiš'ke 
l-iiše, ki je stala prav v kotu vse doline, blizu izvira 
Lisinga. Povsodi so se razprostirali mogočni gozdi 
ter obdajali človeka na taki samoti z nekako grozo . 

»Sedaj sva pa dobra,« je izpregovoril Surga . 
»Vendar je enkrat konec pasjega pota! Vidiš, Jane z 
to je gostilna, kjer se kaj zapleše in zapije. Tu bo-
demo iiveli! Zajedno nama gospodar pove, kako j e 
z delom. Dobiva ga gotovo. Tudi starih znancev je 
tukaj mnogo. Lahko boš govoril slovenski . Saj še 
celo gospodar razume nekoliko . « 

Prideta pred vežne duri, ki so bile zapahnjene. Surga udari s pestjo po njih. Kmalu se začujejo v veži težki koraki, ključ se obrne in med vrati 
se pokaže velika postava gospodarjeva, že osivelega 

20 


r4 20 1:U 

Miheljna, ki je držal v roki lojevo svečo. Miheljspozna Surgo kot starega znanca ter mu stisne dobrovoljno desnico . 

Vstopijo v sobo. Celo omizje bradatih mož je 
sedelo ob bokalu vina. Zvedavo so gledali nova prišleca, katera je gospodar peljal v stransko sobo. Tam 

so se hitro pomenili, kaj in kako zastran dela. Miheij 
jih je bil vesel, posebno še, ker mu je podjetnik na. 

ročil, da naj namesto njega sprejme vse delavce, 
ker se mudi, da prej ko mogoče po tej strani opravij o 
ter gredo potem drugam koparit. Obljubil jima je, 

da prihodnji ponedeljek precej lahko začneta drvariti. 

V tem jima je že prinesla Rezika, mlado, brdk o 

dekle, večerjo. 

»Ker vem, da sta trudna in lačna,« ogovori ju' 

slovenski, »napravila sem takoj večerjo, da gresta 

prej k počitku. « 

»Dobro, dobro,« poprime hitro Janez, vesel, da 
je dobil deklico, s katero se bo mogel pogovoriti , 
dokler se ne privadi nemščini. 

»Saj sva res potrebna jedi in počitka. Kaj me

niš, s Kranjskega pa tu gori, to ni kars,ibodi. Pre

klicano, to sva tolkla in krevsala, da sem že vsegaa, 

naveličan. « 

»No, se bosta pa izpočila. Kranjskim korenjakom 

nič ne dé taka pot. Trdni so, kakor bi bili iz železa. 

Sedaj grem pa precej pripravit postelji, da gresta 

lahko koj spat. « 

Surga je vedno gledal tja v sosednjo sobo. Ko 

ga Janez začudeno vpraša, je-li to dekle s Kranjskega, ker govori tako lepo slovenski, odgovori mu 
nejevoljen : »Mati je bila menda Kranjica ; pa mari so 


meni ženske. Le preklicano me jezi, da ni nobenega 
znanca. Lahko bi se človek zastonj napil. Seve, Kranjec je priden, da je res preveč. Te-le štajerske mrcine pijejo tukaj, Kranjci pa delajo kot črna iivina4 
Pa naj le! Privoščila si bodeva pa potlej več, ko bo 
kaj cvenka v žepu. « 

Vstala sta ter šla spat. Surga je gostom pri ve

liki mizi voščil Lahko noč, seveda po nemški . 

Ni bilo dolgo tega, odkar sta prevzela naša 
znanca delo. Neke sobote večera je bilo zbranih nekaj drvarjev v zakajeni bajti, oddaljeni tri ure od Mi

heljeve gostilne. ogenj je gorel sredi koC na 
ognjišču, kamor so pristavili večerjo. Drvarji so pa 
sedeli naokrog ter pušili tobak . Med njimi sta bila 
tudi Janez in Surga. Surga je bil kaj vesel ter je 
mnogo govoril in debelo lagal svojim tovarišem, 
ki so se zadovoljno smejali ter hvalili zvitega Surgo , 

Janez jih pa ni razumel. Jezno se je potegnil tja 
popogradu.Sam prisebi jepadejal: »Ce bodosamo 
ta »hinder hander« gonili, naveličal se bom kmalu 
vsega. Če ne dobim skoraj tovariša, s katerim Born 
mogel govoriti in s katerim udariva na lov, pa grem 
domov. Naj me vtaknejo v vojake. Bolje je, da me 
ubije Lah, kakor da bi se tu dolgočasil. Samo ta hudirjev Surga bo še čutil prej, ker me je tako zvodil. « 

In uprav, ko je tako mrmral predse ter koval 

hudobne namene, prisede k njemu nekdo izmed 

družbe. Bil je mož majhne postave, širokopleč, pa 

hudega pogleda, kakor bi bil Živ ogenj gorel pod ko

šatimi obrvmi. Nerazčesana gosta brada mu je krila 

obraz. Imel je nekaj groznega na sebi . Bil je to Poc 

Hanza, razvpit tatinski lovec, kateremu je bila go

sposka hudo za petami, toda ni ga mogla zasačiti. 


22 >'''a 

»No, kaj pa ti, ali se ne smejaš, ko se vsi drugi 
reže,« povpraša v slabi slovenščini Janeza . Ta odpre 
oči ter ga pogleda. Skoro ustrašil se ga je, tako hud 

obraz je naredil. 

»Kaj bom poslušal, ko ne razumem nič, kaj se 
menijo.« 

»No, se bova pa midva kaj pomenila. Mene pa 

umeješ, ka-li? A ti je dolgčas, kaj ne? Tu ne boš 
lazil kakor tam na Kranjskem po noči v vas ter nagajal dečvam. « 

»Kaj so meni mar ženske! Meniš, da sem res 
taka šleva . Pojdi kamor hočeš s tvojimi dečvami, 
ali kako si rekel. Ko bi le puško imel in poštenega 
tovariša, da bi udarila na jelene, pa bi lahko pregnal 
dolgčas. Vam pa tako druzega ni mari, ko sekira, 
tobak. in žganje. Jelenjega mesa nalašč nočete jest i 
ter se raji zadovoljite z žganci in odlijalcem, ki vča

sih osoljen ni dovolj, kaj šele zabeljen. 0, da sena 
vedel, da bo tako . . .« 

»Kaj, ti znaš streljati ?« povpraša ga iznenade n 
Hanza, in čudovitega veselja mu zažare oči. » Če je to 
res, potem sva midva takoj prijatelja . Tu je moja 
desnica. Davno sem iskal človeka, da bi skupaj 
hodila na lov. Veš, pa so vsi lenuhi, da se jim nič ne 
Ljubi . Če si mož zato, lahko greva ta teden malo po 
gledat. Puški imam dve, eno tidrage volje posodim.« 

Janez se je sklonil na postelji. Videlo se mu je, 
kako strasten lovec je bil. Lica so mu zažarela in 
srce mu je bilo hitrejše. Hipno je pozabil vso nevoljo ter žuganje ; ognjena strast mu je povžila domotožje in vse druge dobre ter slabe misli in nakane so utonile v nadi : Zopet bom lovil. Ves vesel 
seže Hanzi v roko. 


23 a»

«Že velja! Toliko upam zmerom pobiti, da ne 
boš rekel, da sem strahopetec, ki se mu roke tresejo, 

če zagleda zver. « 
V tem je bila večerja kuhana . Po jedi so polegli po pogradih. ogenj je pogasnil . Le žrjavica se 
je svetila z ognjišča. Zunaj se je slišalo žvižganje 
mrzlega vetra in sova je jezno tulila na bližnj i 
smreki. Drvarji so pospali. Le Janez je še čul. Misli l 
je na lov. Dregnil je celo tovariša, svojega vodnika 
Surgo, v rebra, da je nevoljno zarenčal ter se vzbudil. Povedal mu je svojo zvezo s Hanzo. 

»Saj sem ti pravil, da bo tako. To ga bova pila ! 
Jaz vama bom pa meso prodajal,« mu je odgovoril 
zaspano. Obrnil se je in zopet ga je objelo trdno 
spanje. 

Nedeljo pred adventom je bil ples pri Mihelin u 

Drvarji so prišli ter jedli okusno meso debele »kra 

ve«, katero je menda Mihelj nekje na deželi kupil 

Dva škripača sta sedela za mizo ter nategovala 

svoje mehove. Drvarji so pa plesali ter bili s tež

kimi črevlji obtla,toliko,daniso pretolkli desk. Tudi 

Janez se je zavrtel z Reziko ter vrgel toliko god

cema, da so rekli Stajerci : 

»Lej ga, Kranjca, ta se je pa odrezal. « 

Ko je Janez zaplesal prvič z Reziko, zaplesal 

je še drugič in tretjič celi večer. Nihče več je ni 

dobil. Zagorelo in zažarelo je v njem. Tudi Reziki 

je planila kri v lice in kmalu so se dregali drvarji 

s komolci in si namigavali : »Ali ju vidiš? Kak par! « 

Med njimi je bil domačin, Hiršev Pavle, ki je že 

davno hrepenel po Reziki. Poprosil jo je dvakrat 

za ples, a vselej mu je odgovorila, da ne utegne 

in odšla streč gostom . 


24 27a 

»Ne utegne z mano ne utegne — s Kranjcem 
pa! Kleti Janez, znesem se še nad teboj! Zapomni , 
kdaj si premotil Reziko ! « 

Odšel je, stiskal pesti in se rotil, da se maščuje. 

Precej dolgo v noč so rajali, potem pa odšli 
malo po strani seveda v svoje gozde in očrnele 
bajte nazaj. Nekateri, ki so božjega daru le preveč 
zaužili, so pocepali po klopeh ter čakali prihodnjeg a 
dne. Med njimi je bil tudi Surga. Privlačnost zemlj e 
ga je menda spravila pod mizo, kjer je zaspal. Janez, 
hoteč oditi, ga je klical in budil. Toda Surga je le 
vlekel dreto in se ni menil za sodrugov klic . Zato 
ga je pa Janez dvignil — videč, da ne opravi ničesa r 

ter ga položil na klop pri peči, mrmrajoč predse : 
»Presneti človek, da je le presit, pa je srečen. « 
Sam se ni hotel vračati. Sklenil je pri Miheljnu 
prenočiti ter počakati Surge, da se prespi. 

Rezika mu je prinesla še en polič vina. 

»No, kaj ne, kako ,kravo' sem pripravil, »ogo 

vori jo Janez. »Ali ni bilo okusno meso, kaj ?« 

»Dobro je menda, ker so je vsi tako radi jedli. « 

»No, kaj ga ti nisi?« 

»Ne! Ukradena reč je ukradena. nikoli se ni

sem dotaknila plena divjih lovcev . « 

»Ne bodi no neumna ; kaj ni zverina ravno tako 
moja kakor bogatincev? Bog jo je za vse ustvaril 
in posebno še za reveže. Gospoda ima tako vsega 

preveč.« 

Ni tako, ne, Janez! Lov je kupljen — kdor strelja brez pravice, krade tujo lastnino. Zato te pro

sim, hočeš sam sebi prav, poslušaj me in pusti 
Poc Hanzo. Ta te bo zapeljal, da boš vse Življenje 
nesrečen. Koliko je bilo postreljenih in pobitih 
zaradi lova, ker jih je zapeljal Poc Hanza .« 


el 25 

»Beil, beži, Ženska strahopetnost! Ko bi bili vs i 
moški taki, kakor ste ve, potem nas gosposka s svo

jimi biriči ogloda do kosti. Kaj meniš, človek se ne 
sme kar tako dati v kozji rog goniti. He, dosti jelenov bodeva še pobila s Hanzo, in vsi borštnarji m e 
ne zalezejo. Saj sem samo zato gori prišel, ker sem 
slišal, da je tu dosti divjačine . No, na Kranjskem 
bi jo kmalu potrebni . Ali tukaj se pa nihče ne upa, 
ker so vsi Štajerci za nič, razen Poc Hanze. Zvedeli 
boste, kaj zna kranjski Janez! Zdaj po pojdi in pri 
nesi nasušilno rjuho. Grem na seno spat. Surga je 
pijan kot dež. S tako veho ni nikamor, da bi se hodilo v gozd.« 

»Saj v veži visi ena, pa jo vzemi. — Janez, še 

enkrat te prosim, ubogaj me, ne pečaj se s Poc 
Hanzo in z lovom! Nesrečen boš in tedaj se še z 
žalostjo spomniš mojih besedi — in — « 

»E, brr — prazen strah,« je hitel Janez . Budila 

se mu je svarilna vest in hkrati je občutil, da imaj o 
dekletove besede posebno moč do njega . In bil je 
v srcu vroč boj, v katerem je pa zmagala strast, 
da je celo žaljivo odgovoril skrbni svarilki . 

»Lej, lej, kako si zgovorna, modrijanka! Kako r 

s prižnice, toliko naukov! To je vendar čudno, d a 
bi me vsak rad učil in svaril, posebno pa ženske . 
Mislil sem, da so samo naša mati tako sitni, ker s o 
že stari ; pa ste mlade prav take ! « 

Rezika ga ni poslušala. Žalostno se je obrnila 
in šla v kuhinjo. Žalostna je obstala pred ognji

ščem. Ogorke je pomaknila na pojemajoči ogenj 
in s.e zagledala kakor z velikim koprnenjem skozi 
okno v jasno nebo. Polglasno je vzdihnila : 

»Ima ga že v mreži, hudobni Hanza! Ne bo ne 
hal, da ga izvodi popolnoma od dela ; zve se pa vse, 


r..4 26 17a''

in revež bo preganjan, da ne bo smel med ljudi . 
Škoda Zanj !« 

Rezika je poznala dobro usodo divjih lovcev. 
In ko je pomislila, da doleti taista tudi Janeza, prevzela je nepoznana skrb in bridkost njeno dušo . 

Ko je sedel Janez sam v hiši, se je še enkrat razhudil nad Reziko, da je udaril ob mizo : »Klete babe! « 
Ali hitro mu je bilo žal Rezike. Poklical jo je enkrat, dvakrat, ali ni se vrnila. Rad bi bil stopil do nje 
v huhinjo in poprosil : »Ne bodi huda, Rezika. Toda 
prevelika je bila njegova trma. Nočem, je rekel, nalašč nočem! Zato je sklenil, da je ne pogleda več. 

Dvignil se je in šel iz pivnice v vežo. Tarn je 
snel težko rjuho s klina, prijel za kljuko vežnih vrat 
in hotel oditi. 

In vendar — ni mogel. 

Obrnil se je in stopil pred kuhinjska vrata. 

»Lahko noč, Rezika! « 

»Bog daj, Janez!« 

»Ne bodi huda! « 

»Nisem huda, žalostna pa sem! « 

»1 zakaj ?« 

»Zato; saj veg !« 

»Ne boj se zame! Ne pridejo mi doiivega! « 

Tedaj je prišel gospodar Mihelj s svečo iz nad

stropja — in je zapahnil duri za Janezom. 

IV. 
Pri gozdarjevih je bilo vse tiho, kar je Janez 
odšel. Čeravno je popred rad zapuščal dom ter se 
klatil s puško po planinah, se je vendar vrnil kmalu 
domov. A sedaj ga ni bilo. Mati je pogosto jemal a 
sina v misel in smilil se ji je edinec, da se mora po


.zZ 27 

27a''

tikati po svetu, ko bi bilo vendar lahko drugače. Vse 
priglavice, vse ostre besede sinove in njegova trma, 
vse je bilo pozabljeno . Niti misliti ni mogla na na

pake svojega otroka. Preveč ga je ljubila. 

Poleg teh težav je mučila skrbno materino srce 
bridka skrb : kaj bo z njegovo dugo? Saj je vedela, 
da se kot skrivač ne sme prikazati med 1judi, torej 
ne more nikdar v cerkev. In Bog ve, kakšno družbo 
ima? Podivjane, surove in brezbožne ljudi, ki ga 
gotovo popolnoma spridijo. 

Zato je pogosto poklekala pred Žalostno Mater 
božjo in prisrčno prosila : »Varuj ga, brani ga . . « 

Ko je sedela zimske večere pri kolovratu, je 
govorila tako rada z možem o Janezu. Celo očitati 
je hotela Klemenu, da bi ga bil lahko doma obdrža l 
in mu ubranil, da ne bi šel na tuje. 

Toda Klemen ni bil nič kaj zadovoljen z njenim 
očitanjem. Dasi ga je samega skrbelo, je skušal 
vendar ženo potolažiti, češ, saj ni tako, kakor meniš . 
Saj so drugod tudi pošteni ljudje . fanta je pa 

dobro, da pogleda malo po svetu. Bo vsaj kaj izkusit 
in se izpametoval. 
Po takem pogovoru sta navadno oba obmolknila . Kolovrat je brnel, stari gozdar je premišljal 

Čedalje bolj so se mu budili očitki v lastni duši, da 
ni brez krivde glede sina. Edinec je bil, seveda zato, 
razvajenec. Sam ga je prvi vzel seboj na tatinski 
lov in s tem užgal iskro, ki fanta lahko uniči . Poznal 
je stroge razmere na Štajerskem, poznal Janeza in 
nič ni upal, da bi prešlo vse brez nesreče . Tolažil se 
je edino s tem, da bi bil sicer moral skoro gotovo v 
vojake — in tam bi ga itak zalotila nesreča . Toref 
je že vseeno — kar je, je. 


28 Pa
Leto 1848 je bilo kaj nemirno za Avstrijo.


Upori in rovanje proti prestolu se je pričelo na 
vseh krajih . Posebno so se skušali iznebiti pokorščine do Habsburžanov Italijani v Pijemontu. Izpolnilo 
se je, kar je napovedoval Surga Doseljanom, da bo 
vojska zoper Laha. In res so kmalu vedeli prebivalci 
tihe zagorske vasice, da je na »Plemontezarskem 
punt!« 

V teh burnih časih je pa potrebovala držav a 
rnnogo vojakov. Ali kdo bi šel drage volje na vojsko 
zoper hudokrvne Lahone. Kmetje so prepisovali 
svoja posestva sinovom ter jih drago odkupovali, da 
jim ni bilo treba nositi vojaške suknje. 

Vsi drugi, ki niso imeli dosti posestva, da bi jih 
osvobodilo vojaščine, so se pa skrivali. Vse gore, 
vse planine, brlogi in gorske bajte — vse je bilo 
polno skrivačev . Le izjema je bila, se je kdo i5rostovoljno javil za nabor. Gosposka je morala loviti, 

— in ker je bila potreba velika, je bil tudi pogon in 
lov na skrivače neprestan in strog. Veliko fantov je 
zbegnilo celo preko meje, na Koroško in Štajersko , 
kjer so nepoznani in skriti drvarili po gumah, da so 
se odtegnili vojakom. 
Ker torej lovi na skrivače niso bili dosti izdatni, 
je zahtevala gosposka od očetov, da jim izroee sinove. Če niso bili voljni, poslali so jim v hišo »sekacijon« — in to je tiralo marsikaterega očeta, da se 
je napravil in šel po sina. Jokaje so jih prosili očetje, 
naj se vrnejo in gredo v vojake, sicer jih stragni 
sekacijon ogloda in obžre do mozga . 

Taka usoda je zadela Gozdarjeve . Na večkratno 
zahtevanje, da se ima sin Janez zglasiti pri gosposk i 
zaradi vojaščine, je odgovoril Gozdar, da ga ni do


.zr 29 >'a 

ma, in da tudi sam ne vé, kod se klati in potika. 
toliko so vendar zvedeli biriči, da je bržkone na 
Štajerskem. 

Zato je dobil gozdar naročilo, naj gre po sina . 
Tega mu nihče ni verjel, da bi ne vedel, kje da je. --

Oče res ni natančno vedel za sina. A vendar 
mu je bilo znano, da je gotovo tam, kamor je zahajala tedaj večina Gorenjcev — tkat in drvarit. 

Kljub temu se ni udal. Gosposki je trdovratno 
trdil, da ne vé in ne zna, kam je šel in da torej ne 
more ponj. 

Kar nekega jutra potrka na Gozdarjeva vrata 

močna pest. Ko Gozdar odpre, stopi predenj precei 
prileten korporal, navihanih brk, ter mu, režoč se, 
pravi : 

»No, oče, ker se vam je sin izgubil, sem pa štiri 
druge pripeljal.« In pokazal je na svoje tovariše 
vojake. 

Gozdar je precej' vedel, za kaj gre. Dobil je v 
hišo »sekacjon« pravo točo in vihar. Nejevoljen 
je bil, toda pokazati si ni upal, da mu prišleci niso 

po volji. Predobro je poznal take goste od drugod . 
Vojaki oblastno vstopijo . Korporal prebere Klemenu. 
postave, koliko mesa in kakšne jedi se morajo zvesto dajati cesarskim možem, in da ti ostanejo toliko 

časa pri hiši, da se sin vrne in se zglasi pri gosposki. 

Vse očetovo izgovarjanje, da ne vé zanj, da ni-" 
on kriv tega, ne pomaga ničesar . Vojaki se vgnezdijo pri Gozdarju ter se ne menijo za materine toibe,, 
niti za očetove hude poglede. Surovo zahtevajo 
dnevne hrane, naj dobe kjer hočejo. Bili so to rogovilasti možje, hudih obrazov in smolnih prstov . — 
Na »sekacjon« so pošiljali vojake iz tujih krajev , 
divje in krute, da bi eimpreie izsilili sinove od kme


r.4 30 ):7a 
lov. Pritožba zoper ravnanje vojakov ni izdala nobena. Svobodna strahovlada, grozen bič so bili za 
posamezne hiše. — Vse je moralo biti pod ključem 
pred njimi . Pa še to ni dostikrat mnogo izdalo. Zavohali so ključe, ali pa s ponarejenimi odpirali ter 
kradli mesnino in sploh vse, kar jim je prišlo povoljnega pod roke. Ko so pa pri Gozdarju izpraznili 
celo shrambo, so začeli stegati požrešne prste tudi 
-po posestvu drugih Doseljanov . Vse se jih je balo. 
-vse sovražilo. Poleg tega so bili pa silno izbirai. 
Kruh jim ni bil nikoli dosti bel, meso vedno pretrd o 

ali premehko, čeprav so sosedinje trdile, da ne zna 
nobena kuhati bolje od Gozdarke. 

Za vso to skrb in postrežbo pa ni nobeden premaknil najmanjše stvarice . Ne da bi bil kdo preklal 
Polence ali prekidal sneg ter malo postregel ubog i 
Mini, ki je imela dela čez glavo veliko. Tožila j e 
sosedam: 

»Bog jih preloži in Mati sedem ialosti! Ob vse 
nas bodo dejali ti požeruhi. Nobena reč jim nič ne 
izdá. Moka mi pohaia, zabelje ni več v deži, prihranjen denar sva izmetala za meso, — kar nič več 
nam ni živeti. Kaj toča, kaj hude letine! Sekacjon — 
sekacjon! Bog pomagaj ! 

Ko so drugi dan zahtevali vojaki mesa, in pri 
'Gozdarjevih ni bilo božaka več pri hiši, da bi j e 
kupili, razhudil s,e je Klemen in odločno povedal 
-vojakom, da jih ne more dalje rediti : Zidu se lotite 
in s streho vred pojejte bajto, hočete. Jaz nimam in nimam — pa pojte po sina, če hočete, jaz 
vam ga ne morem dati. « 

Trdosrčni vojaki so se mu porogljivo smejali ter 
se niso menili za njegove besede. 


r-4 31 17a 

Šli so v hiev, iztirali kravo od jasli ter jo gnal i 
prodajat. 

Sosed Brence je stal pri oknu ter gledal trdosrčne vojake, ki so natepali ubogo Žival, ker ni hotela po zimi od doma. Stisnil je pest ter natihoma 
iugal : 

»To niste cesarski služabniki, ampak vražje duste! Kar podavil bi vas, kakor zelenega pajka, in 

nič bi se ne pregrešil. « 

Za dva dni, kar je bila prodana krava Gozdarju, so sedeli na večer pri Brencetu doseljsk i 
možje krog gorke peči ter se menili o vojski, ki se 
bo menda spomladi pričela. Tudi Klemen je bil med 
njimi. 

»No, Klemen, -kaj ne ti težko čakaš spomladi , 
da se ti spravijo izpod nog tiste presnete pijavke, « 
ogovori Brence Gozdarja . 

»Ko bi moral do spomladi imeti požeruhe, prodajo in pojedo mi vse, ti nebodijihtreba,« prične 
Klemen. 

Toda hitro mu prestriže besedo Brencetov Franceves vjezi: 

»Slß'ite, Gozdarjevi, kaj vam jaz pravim. Mi 
fantje smo se tako zmenili, vam je prav, da borno 
za zmirom spodili mrcine kosmate iz vasi. Lejte, 
na kaj sem predsinočnim naletel. Gori le v Delih 
sem hosto drobil, pa sem se malo zakasnil. Ko sem 
se v mraku vračal, stopil sem mimogrede h kovaču 
pogledat, ěe je že popravil cepinu zrno. In notri je 
sedel tisti spak od Adama, pa nam je take užiga l 
in pravil, da srno se mu vsi smejali in norce brili 
i njim. Ko sem šel potem tam-le za Novinovim 
plotom domov, čul sem nekaj tiho klicati. Da M 


ea 32 

te — koga pa nosi tod okoli? Pa ne iztiče kd o 
okrog Marijanienega okna? mislim si ter skočim 
tiho čez plot. Pod oknom se je videla dolga postava . 
Jaz postojim za voglom. Toliko je bilo še svetlo, 
da sem ga spoznal po tisti veliki č'aki, veste ede n 
vaših vojakov je bil. Tolika jeza me popade, da poprimem cepin tesneje ter skočim proti njemu . Ali 
on me je tudi začul in odnesel v dolgih skokih zdrav o 
kožo. Vidite, tako ne dajo miru nobenemu človeku. 
Da pa ne bodo sleparili okrog dekličev, za to born o 
skrbeli mi doselški fantje. Nametali jim jih borno ob 
prvi priložnosti na hrbte, da bodo pravili po svetu. 
kako jo znajo Doseljani zagosti. « 

»Nikar, France, tega ne smete storiti. Imejte 
pamet! Kdo drugi bi trpel potem, kakor vi sami ? 
Ti vas gredo tožit in vsi morate nositi puško . « 

Tako je svaril Gozdar . 
»Saj se jih moramo odkrižati z lepa . Jutri grem 
v R., ter povem, da jih dalje ne moremo imeti. Rekel 

bom pa tudi, da grem sam po Janeza, če ni drugače. 

Ako hoče, da mu ne bo treba hoditi z malho po 

svetu, naj se vrne. Če mu je v vojsko iti, naj bo , 

kakor je božja volja . Ko bi bil pred pameten, bi bil o 

pa vse dobro. « 

Čez dva dni je prišel korporal, ki je dovedel ne 

ljube goste ter jih je zopet odpeljal. Na ulici so sre

čaji Brencetovega Franceta, ki je drva peljal . Stra

šno ga je pogledal eden izmed njih in nekaj zaro

bantil. France je pa udaril po konju ter siknil med 

zobmi: »Boga zahvali, da greš iz Doselja. Sicer bi 

rne pomnil . .« 


r..et 33 M 

V. 
Mrzla burja, katera je vrtela in raznašala snežinke, ki so po malem naletavale na vse strani, je 
brila zimsko popoldne . V Miheijnovi gostilni so. se,4 
deli štirji možje pri debeli hrastovi mizi, ki je bila 

pomaknjena k peči . 

»Tako, praviš, da so šli danes lovit Poe Hanzo 
in pa tistega Kranjca, ki je prej drvaril todi ?« je 

vprašal moi,,na čegar obrazu se je brala tiha žalost. 
Celo mu je bilo zgubano v resne poteze, nekaj temnega — kakor oblak hudih skrbij, je leglo po njem, 
ko se je ozrl na Miheljna ter prieakőval odgovora . 

Ta mož je bil Gozdar, ki je prišel na Štajersko 
poizvedovat po sinu. Prisegel je na gosposki, da gre 
sam po sina, ga rešijo sekacijona. Rešili so ga, in 
Gozdar je moral za Janezom na Štajersko. Kmalu je 
zvedel, kje so drvarili Kranjci in tako prišel k oštirju 
Miheljnu . Ali žalostne novice je zvedel o sinu. Drugi 
drvarji so odšli vsi drugam na delo, Janez je pa 
pustil sekiro, zadel puško in se pridružil razupitemu 
divjemu lovcu — Poc Hanzi . To je ()Uta neizmerno 
zabolelo in zato ni povedal nikomur, da je nesrečni 
oČe razupitega tatinskega lovca, ki s Poc Hanzo 
kljubuje vsej gosposki . 

»Danes, da,« odgovori Miheij. »Pa jaz se bojim, 
da jih res zalotijo. Ne bota se nadejala, da bi v tem 
vremenu kdo lazil za njima . Le poglejte, kakovo j e 
zunaj! Saj bo še vse skupaj zamelo gori v planini. 
Pa naj jih le! Ona dva jo bota že unesla, tista golazen od lovcev naj pa pomrzne v grmovju. Kaj bi se 
poganjal za judeževe denarje. Vsak ima pravico 
streljati, ne pa samo gospoda ! « 

3

4. lud . (JbzdarJev sin ) . 

ege 34 Pe 

»Kaj si rekel, Miheli, za judeieve denarje? Ali j e 

mar odmenjeno plačilo tistemu, ki jih vjame, kali ? « 

»Seveda je. Kaj še nisi slišal tega? No, se ve , 

nisi se pač mudil drugod. Ti si hitel, da bi preje fanta 

dobil ter ga peljal domov starišem. — Skoda zanj , 
če ga dobé v pest, meni se prav smili. Ali vjeli ga 
pa bodo. Sto goldinarjev dobi vsak, ki pripelje eneg a 
teh-le dveh h gosposki, za oba pa še enkrat toliko . 
Za mrtvega pa le petdeset. Vidiš, to je lep zasluže k 
za tiste zelence . Samo judežev denar je to, tako jaz 
rečem, nočem ga, če bi mi bilo tudi precej iti ob 
beraški palici po svetu . « 

»Kako se je pa vendar tako spozabil ta Kranjec , 

da je potegnil s tistim potepuhom. Mar naj bi bil šel 
z drugimi naprej, ko so tu podelali,« vtaknil se je v 
govor Miheljev hlapec Martin, ki je sedel pr i 

»Kaj ne poznaš Poc Hanze? Ce ta koga dobi v 
mrežo, potem ga ne izpusti izlepa . Janez ta pa le 
za njim sili. Kdo bi si bil mislil, da je ves neumen na 
lov. Meni koj od začetka ni bilo kaj prav, da je Poe 
Hanza vedno vanj tiščal. Pa sem si mislil, fant je že 
sam pameten. Ce prav gre enekrati z njim, naj ima 
veselje. Da bo tako prišlo, tega se nisem nadejal ! « 

»Streljal je rad, streljal, že od mladih nog,« 
omeni otožno Gozdar . 

Hudo je bilo očetu, ko je to eul o sinu. Toda 
svoje žalosti ni hotel in ni smel pokazati. Težilo ga 
je posebno še, ker si je zmerom očital, da bi bil lahk o 
zaprečil vse nezgode, ko bi bil Janezu prepovedal, 
da ne sme od doma, posebno pa s Surgo ne. To je 
dalo povod, dale vprašal : 

»Ali ni bil še nekdo drugi z Janezom, neki Surga , 
kakor srno mu pravili na Kranjskem .« 


Mt 35 Pa 

Ko Miheij čuje Surgovo ime, mu vsplamte oči 
in od Jeze zardi v obraz ; s pestjo pa jezno udari ób 
mizo, da so odskočili kozarci : 

»Surga, Surga, to ti je vražji elovek! Ko bi tega 
ne bilo, bi bilo mogoče vse dobro. Jaz sem ga imel 
poprej za poštenjaka in prav prijatelja sva bila. A sedaj sem ga pa spoznal, kakov lisjak da je. Ta pretkanec je podpihoval Janeza in odvračal od dela, da 

potlej za njegove denarje pil, če je revež s trudom 
ubil kakega jelena. Okoli pod'etnika se je pa lizal in 
hlinil toliko časa, da ga je postavil za to, da je nekaj 
pazil na druge, čeprav so morali vsi nanj paziti, da 
jih ni okanil. Seve, da je le sam postopal, ko ni bi ! 
za nobeno rabo. Jaz sem mu dajal cel mesec zabele . 
moke in pa česar je hotel, pa mi ni krajcarja plača l 
Gospode je baje tudi hotel opehariti, a se je opekel, 
slepar grdi. Sedaj pa sedi zaprt. In prav se mu godi ! 
E, da bi še enkrat prišel gori k nam, !az bi mu drugače posvetil. Prav ta je tudi Janeza izdal, jaz stavim konja, da je tako. Bržkone je upal, da se z izdajstvom izliže iz ječe. Kako bi sicer vedeli tako 
natanko kje, na kateri planini, v kateri koči da sta 
skrita ?« 

»Taka je, midva tudi tako praviva,« pritrdita 
zajedno Martin in drvar, ki je sedel pri njem. 

»Tisti človek ti je naredil za denar vse.-Da se 
je le njemu dobro godilo in da !e mogel pijančevati, 
pa je bil vesel. Če bi druge zavoljo njega tudi na 

meh odrli, to mu ni bilo nič mari. « 

V tem stopi v sobo Rezika. Z ruto je pehala sneg 
raz sebe in z nekim boječim glasom pripovedovala , 
da je čela, ko je šla po vode, od daleč vriskanje i n 

opitje lovcev in da se boji, da bi ne bili Janeza ujeli. 

3* 


eder 36 va 

Vsi se iznenadeno spogledajo. Gozdarju je leto 
srce nemirno utripati . 

»Kaj, ga pripeljejo tod mimo? Gledati bom 
moral sina, vklenjenega kot hudodelca . In ko me Ja

nez zagleda ter izpozna očeta, ki ga je premalo trdo 
imel, ali me ne bo pogledal z očitajočim očesom, 
češ, jaz nisem Imel pameti, morali bi jo imeti vi toliko več ; pa bi ne bil nikoli zašel na tako pot. Ne.. 
tega pogleda ne prenese očetovsko srce, ki je ven,7 
dar zmerom gorelo za ljubljenega edinca ter mu želelo edinole srečo . « 

Povpraša torej ves v skrbeh Miheljna, ki je nekako pomilovalno potresal z glavo ter nekaj predse 
mrmral. 

»Ali se bodo lovci kaj ustavili tukaj? Ce pridejo 
noter in če peljejo vjetega Kranjca, tedaj se moram 
jaz skriti, da me ne bo videl. Pozna me.« 

»Kaj pa, da ne gredo mimo gostilne, posebno v 
takem vremenu ne. Ce so res koga vjeli, tedaj bodo 
od veselja hoteli vse popit, jim je pa izpodleteto, 
hladili bodo zopet z vinom svojo jezo. Saj morajo 
biti v kratkem tu. Pri oknu borno videli, Janeza 
peljejo, in tedaj se ti še vedno lahko skriješ. Ce ga 
pa nimajo, ostaneš tukaj . Nihče ne bo vedel, da kaj 
veš o Kranjcu in da si ga prišel iskat.« 

Potem vstane Mihelj od peči in gre proti oknu.


»Aha,« pravi, »že gredo. Le poglejte jih! Toda, 
Bog bodi zahvaljen, prazni so. Jaz sem koj rekel, da 
takih ptičev, kakor sta ta dva, ne bodo vjeli. 0, to 
jim privoščim !« 

Vtem pa že zaškripljejo vežna vrata in loveA 
ropotaje ter neotesano kolneč vsi sneženi vstopim 
v sobo, postavijo palice in puške v kot ter vsi na 
enkrat silijo k peci, da si ogrejejo mrzle ude. 


Mt 37 Mit 

Naši znanci se jim umaknejo, in ko prinese Mi

pijačo na mizo, prične izpraševati, kako je bilo, 
da sta jim zopet ušla. 

eden nam že ne 1» več nagajal. Poslali smo 
ga vragu v službo, da mu bo vozil oglje v peklu. 
Nam je pač vseeno. Pet krogelj je dobil, če ne več. 
Mislim, da jih je dovolj. « 

Lovci so se krohotali surovemu pripovedovanju 
in eden je še pristavil : 

»Bolje, da ubijemo takega lovca, kakor najtei' 
jega jelena. Kje dobimo petdeset goldinarjev za jelena, kakor za tega? Le pijmo ga, saj je bil sre

čen lov!« 

Pili, nalivali in polivali so, da je kar od mize 
teklo. 

Gozdar je poslušal ob strani pri drugi mizi po

govore lovcev in biričev. Srce se mu je krčilo, grozna negotovost ga je morila, da se mu je tresla roka, 
ko je segal po kozarec, da bi pil. 

»Torej enega so ustrelili! Katerega? Morda Janeza! Moj Bog! Kakor zver je ubit edini sin, v prepadu je izdihnil in nikogar ni bilo ob njem na zadnjo 
uro. Strašno ! Če je to resnica in če zve mati — poč i 
ji srce.« 

V tej negotovosti ni mogel več prebiti. Surovi 
krohot biričev in lovcev mu je trgal srce. Vstal je in 
šel vun k Miheljnu, naj vendar poizve, koga so 
ustrelili. 

Miheij je natočil vina in ga nesel k mizi lovcev. 

Ko je postavil vprašanje, se Gozdarju kar stem

nilo pred očmi. Z obema rokama si je podprl glavo in 

poslušal. 

»Torej, katerega so ubili ? « 

»Poc Hanzol« 


ee 38 >''a 

»Ce se ne motite ?« 

»Kako bi se? Kranjec je dolg, Nanu. pa majčken in krivenčast ! « 

»Poc Hanzo! Poc Hanzo !« so pritrjevali vsi hripavi naenkrat. Tisti Kranjec ham je pa odnesel kosti,« je nadaljeval v kotu sedeč lovec, ki je bil menda 
nekak poglavar cele druhali. 

Prav gotovo, da je zapisan sami hudobi, ne, 
bi se bil moral ubiti. Tako visoko je skakal. Čez 
skale in brezdna je letel, kakor bi ga bil nesel vihar ! 
Pa kako zna streljati! Ko je najhuje tekel, je zagledal 
ob skali pod raevim grmom divjo kozo, in — tresk 

— je zagromela, pa se je prekucnila v prepad. Men
kar ni mogel strpeti, da bi jo bil nas kdo ustrelil. 
No, pa naj le počaka. Ne bo dolgo, pa bo še on šel 
rakom žvižgat. Da se le vreme nekoliko ustanovi , 
potem gremo po Hanzo, ki nam je padel v »Hudo 
brezno«, in ga sedaj nismo mogli izvleči. Ce ga ne 
izvlečemo, nam gosposka verjela ne bo, da srno 
ga rés spravili s poti. Hkrati pa tudi pogledamo nekoliko za drugim ptičkom . Saj pride gotovo kaj v dolino. gorah mu ni obstanka. Zmrzniti mora ali pa 
lakote poginiti. « 

Gozdar se je oddahnil. Kakor bi mu kdo zastavi l 

nož na prsa, tako mu je bilo. Ali zaenkrat se je umak

nil sunku, žal, samo zaenkrat. Pred njegovimi očal i 

je bilo mračno in izhoda za sina ni vedel. 

»Kaj mi pomaga,« tako je mislil, »če ga sedaj ni ) 

dobili, dobe ga drugič. Ali ga lovci ne zalezejo, 

ponesreči se lahko sam. K ljudem ne sme, a v taki 

zimi, kakor se je pričela sedaj, premrzovati po go

rah, je tudi nemogoče. Nihče bi kaj takega ne pre

stal.« 


&er 39 P'a 

Gozdar je mislil, da dobi sina pri drvarjih ter 
da ga pregovori, da pojde ž njim domov . Toda, kako 
ga je varala nada ! 

»Vse izgubljeno,« je pomislil. »Če ga Bog ne 
reši, sam se tudi ne bo in jaz ga ne morem . « 
Zato si je zaželel hitro proč od nesrečnega kraja, 
da ne učaka, kako bodo prinesli z gora bledega sina 

— mrtvega. 
Ko je zapregel na priganjanje in žuganje lovcev 
Martin dvoje krepkih konj v velike sani, da popelje 
precej vinjene proti Ljubnemu, prisedel je še Gozdar, 
rekši, da je drvar, ki se vrača na zimo domov . 

Nemo je sedel Gozdar na saneh ter se ni menil 
za mrzlo burjo, ki je brila po dolini in mu trosila 
snežink v obraz, ni eul surovih šal, ki so jih uganjali 
lovci. Njegova duša je bivala pri nesrečnem sinu 
Huda bolest mu je stiskala srce in vznemirjala ga 
je vest, hoteč mu očitati, da bi bilo lahko drugače, 
ako bi bil on ostreje ravnal s sinom, ter rabil večkrat 
očetovsko oblast, kakor preveliko ljubezen, dokler 
je bil čas.. Toda sedaj je prepozno! Do smrti ne bo 
miren. Če zve, da so mu ubili sina, ne izgine mu nikdar več njegovo krvavo lice izpred oči . 

In kako pride dornaov, pred mater? Ona ne prenese tega. Revica ! 
Zato je sklenil, da ji ne pove in ne izda, kaj je z 

nesrečnim Janezom . 

VI. 
V kratkem se je raznesla novica po Doselju, da 
se je Gozdar vrnil, pa brez sina. Ko so doseßke žene 
natakale vodo za južino ter tam na koritu stale in 
rešetale razne novice, prišla je tudi Gozdarka ter, 


r..ce 40 1;'a 

ne da bi se kaj pomudila, hitro natočila škaf ter ga 
zadela na glavo. Na obrazu se jej je brala globoka 
žalost in kdor bi bil pogledal natančneje v oči, spoznal bi bil, da je nedavno jokala prav tnnogo 
jokala. 

Ali klepetava soseda vendar ni mogla pustiti 
Gozdarke pri miru . Iztegnila je svoj gibljivi jeziček 
ter poprašala prav nedolžno, se ve : 

»Ali Janeza ni bilo s starim ? « 
Gozdarka je pa kratko odgovorila, ker se ni 
mogla vtikati v pogovore v toliki žalosti : 
»Menda je šel nekam drugam in Klemen ga ni 
dobil.« 

Pa je zavila hitro navkreber. Sosede so pa 
ugibale in presojevale, majale pomenljivo z glavam i 
ter mencale z rokami pod predpasnikom, zakaj mrzlo 
je bilo tistega dne. 

Kako je bilo pri Gozdarjevih žalostno! KIernen 
sicer ni povedal vsega svoji ženi, toda že njegovo 

vedenje, mračno lice in nekako skrivnostno otožno 
sevajoče oko je prenatančno govorilo žalostni materi, da nima čakati nič prida. Poleg tega je pričel 
Klemen samotariti . Nič več ni hodil k Brencetu, kje r 
so se na večer zbirali vaščani, marveč se je ogibal 
družbe, kakor bi ga bilo nečesa sram. 

Zato je pa toliko bolj pogosto zahajal v trg R. 
ter tamkaj posedal po gostilnah in v pijači topil in 
dušil mučne skrbi, ki mu jih je budila misel na nesrečnega sina. Vsakega biriča in nedomačinca se j-e 
ustrašil, misleč, da prinese grozovito vest, da mu 

sin na Štajerskem ustreljen . Nikdar ni misii, da bo še 
kdaj videl - Janeza živega . 
To ga je žgalo v duši,' kakor živ ogenj. Čedalje 
bolj se je zatapljal v misel : Sam si vsega kriv. Kriv 


si sinove negreee, kriv si, da je sekacjon uniči l 
in izpraznil shrambe. Postajal je čedalje bolj zamišlien, dobrih sosedov se je ogibal, tolažbe pa druž

be je pa iskal v gostilni, v bližnjem trgu. Najljubša 
fnu je bila družba, ki ga ni poznala. In ta je bila 
družba tujih igravcev, prekupcev, ki so Gozdarja 
kmalu zapletli v svoje mreže . Pijača in igra sta ga 
privezali z'divjo strastjo. Zahajal je čedalje pogosteje 
v trg, izostajal večkrat dobo v noč tamkaj ter se 
šele zelo pozno vračal domov, kar poprej ni bila nikoli njegova navada. Mina ga je vselej v skrbeh pričakovala in ni zatisnila poprej očesa, da se je mož 
vrnil. Sedela je sama pri peči in prebirala molkove 
jagode ter goreče molila za sina, da bi ga Bog privel zopet na pravo pot ter pripeljal zdravega, poboljšanega ali vsaj še živega zopet pod domač o 
streho. 

Moža je pogostokrat skušala rahlo posva'riti, da 
naj opusti ponočevanje ter se varuje, da ga ne izvodi 
slaba družba. 

Toda Klemen se ni menil za taka svarjenja. Navadno jo je kratko pa precej osorno zavrnil : »Ne 
bodi no neumna! Kaj meniš, da sem pet let star ; jaz 
imam v trgu svoja opravila in kupčije. Saj veš, kako 
je po sekacjonu. Denarja ni, treba je skrbeti, da se 
ulovi kak krajcar . Sicer sem pa jaz gospodar, zato 
mi ne bo nihče ukazoval, kako in kam naj hodim. « 
Mina mu ni oporekala, rajši je molčala. Saj je 
vedela, da ogenj hujše plamti, če ga podpihavaš. 
»Morebiti ima res kake kupčijskc spletke,« de

jala je sama pri sebi, »saj je od nekdaj rad po malem 
kupčeval.« Da bi tako naglo krenil s prave poti, ker 
je bil poprej vedno trezen, varčen in marljiv gospodar, si ni mogla misliti . 


2531 42 >''a 

»Ko mine zima ter bo zopet dovolj dela na polju , 
pa opusti vse ter se bo pridno bavil s svojim poslom.« 

Toda vaščani so vse drugače znali povedati, zakaj da Gozdar zahaja v R. In Rožič, ki je bil prišel 
nekoč iz trga, je majajoč z glavo omenil pri Bren 
cetu : 

»E, Gozdar, Gozdar, ta se mi smili, ta! Prav vse 
bo šlo rakom žvižgat, če skoraj ne pusti igre. Tisti 
Lah, ki se je prttepel lansko leto v R., ga menda 
skobe, da nas Bog varuj.« 

In pomilovalno so majali z glavami sočutni vaščani. ~milil se jim je sosed Gozdar, da e je toliko 
udal igri. - - 

VII 

Odkar je izgubil Janez svojega tovariša, je bilo 
njegovo stanje še žalostnejše . Poc Hanza je vedel 
za vse kote in votline, za vsa varna skrivališča in 
pastirske koče, zato jima ni bilo težko prikrivati se 
zasledujočim lovcem. Tudi znancev je imel dovoli, 
kateri so mu nanosili potrebnega živeža in streliva, 
da jima ni trebalo trpeti lakote. Toda sedaj je bil 
sam, brez tovarišev, brez prijateljev, daleč od do-
ma. Ko je premišljeval svojo nesrečo, spomnil se je 
maternih solz, katere je tolikokrat točila zanj, ker jej 
ni bil poslušen. O ko bi jo bil ubogal, kako srečen bi 
bil lahko. 

Zima je neusmiljeno pritiskala. Kar je imel Janez 
brana, mu je pošlo. Meso divjačine se mu je priskutilo. Prezebal je po brIogih; še ognja si ni upal 
povsodi zakuriti. Bal se je, da ga ne izda dim. Do 
koč si niti upal ni. Izdal bi se s sledjo in lovci bi bili 
naglo za njim. Janezu je pričelo mrzeti Življenje . Kai 


e:1 43 Al2 
naj stori? Živeža nič, strelivo poide prav kmalu, komaj za par strelov ie še bilo smodnika v roženici . 

Napotil bi se sam v Ljubno in se prijavil gosposki . 

Milejše bi ga sodili in biričem bi prestregel nagrado. Ali ta misel se mu je zdela preveč poniževalna, da bi prilezel v mesto kot sestradan volk 

ne raje zmrznem ! 

Celo dolgo noč je tičal v listju na pogradu zapuščene ogljarske bajte. Mraz ga je preletai. Majčken ogenj je gorel na ognjišču. Lahko bi zakuril, da 
bi se pošten grel, toda ni upal. Skozi špranje bi se 
svetilo, dim bi se dvigal visoko lakomnih Ljudi je 

dosti hitro bi ga kdo ovadil. 

Počasi so se plazile ure, oči ni mogel zatisniti. 
Pasje življenje! Kdo je tega kriv? Oče? Mati ? 
Moral si je odgovoriti, da ne. Sam si kriv, Janez, 
sam! Tvoja trma, neubogljivost . — Sam sam 

je žvižgala sapa skozi špranje in po gozdu je od

mevalo v čudnih zvokih hreščečega drevja . 
Torej sam ! 
In vendar bi doma lahko kaj storili zame! Za 

kaj ni nikogar blizu? Drvarji so gotovo že zanesli 
vest na Kranjsko, kako se godi Gozdarjevemu Janezu. nikogar ni! Torej —vse me je zapustilo 

vse, oče, mati — 

Ha, najbolje da bi sam zasluiil nagrado pet 

desetih goldinarjev! Zadnjo krogljo sebi v glavo ! 

Ha-ha-ha ! 

Zakrohotal se je divje, obupno . Zona ga je spre

letela, da se je dvignil iz listja in dolgo prisluškoval 

vihri, ki je žvižgala v vrhovih smerek. Vsaka veja , 

ki se je odkrhnila in poěila, ga je preplašila, da je 

zagomazelo do mozga . 


r4 44 1:;a'

Le polagoma se je umiril in se zakopal vnovič 
v listje. Premišljal je, ali res ni -nikogar, da bi mu pomagal. 

Tedaj mu zasije sredi grozne duševne teme rešilni angeij njegov — spoi-nni se namreč Rezike. 

»Ce me ves svet sovraži in zalezuje, ona mi bo 
gotovo pomogla in smilil se ji bam. « 

Tako je mislil in upal. Takoj drugi večer se je 
odpravil proti Miheljnovi gostilni. Utrudilna pot, velik glad sta ga prisilila, dä se je večkrat naslonil o b 
drevo ter si obrisal s čela potne kaplje . 

Dospel je v dolino, truden in izmučen opolnoči . 
Smrtna tišina je vladala krog in krog. Niti zvesti čuv velik kodrast pes, ki je sicer vedno lajal ponoei , 
se ni ganil. 

Janez gre tiho v drvarnico, prinese lestvo te r 
jo pristavi pod Rezikino okno. Potem se ozre še enkrat naokrog in ko se ni ničesar ganilo, stopi lahno 
do okna, kjer varno potrka enkrat, dvakrat, ter pokliee : »Rezika !« Iz sobe začuje bolešten vzdih : »0 
mol Bog i« okno se tiho odpre in Rezika mu proseče 
veli s trepetajočim glasom : »Beži, nesrečnež, če ne 
te ujemo! Lovci te nocoj pričakujejo --- Beži 

beii! Moj Bog ! « 

več ni upala govoriti, le z roko je zamahnila, 
potem pa izginila v temi. 

Janez je obslonel osupel ob oknu. 

Predno se je zavedel, kaj da mu je pravzaprav 
velela, pridrve iz zakotja lovci in divje hite nad lestvo, katero z vso silo izpodbijejo, in Janez pade na 
mrzlo zemljo. Lovci planejo nanj kakor divji volcj e 
nad zašlo ovco. Ceprav je Janez skušal otresti se 
nasprotnikov ter je marsikateri dobil udarec z nje


govo težko pestjo na lice, zmogli so ga vendar in 
zvezanega _tirali v hišo. 

Tu so ga posadili za vrata, zaničljivo in škodoželjno se mu smejali ter popivali do ranega jutra. 
Janez se je naslonil na steno, ugriznil se v ustnice 
in — molčal. 

Med surovo družbo je bil tudi HAov Pavle,, ki 
fe posebno pikal in zbadal Janeza. Ravno njegov a 

navzočnost je raztoirnaeila Janezu, kako je pri§lo, 
da so ga vjeli. 

Pavel je namreč dobro vedel, da mora Janez k 
ljudem, se hoče preživeti v toliki zimi . Ker pa kot 
tujec drugje ni mogel iskati pomoči, kakor pri Miheljnu, sklepal je iz tega, da bi ga ondi najbrže vjelt. 
Zavriskal je radosti, ko se je domislil, da je napočil 
dan, da se kruto osveti nad Janezom zaradi Rezike. 

Hitro se je napravil in šel v Ljubno po lovce 
in biriče. Razodel jim je načrt. Bili so zadovoljni in 
štirje so takoj odšli na lov. Nastanili so se pri Miheljnu, podnevi dremali na peči, ponoči pa stražili 
skriti ob skednju in stelniku. 

Samo dva dni so eakali in posrečilo se jim je, 
da so zasačili svoj plen. 

Ker se je pa krčmar Miheij zelo počasi obračal 
ter kazal kaj mračno lice, zahtevali so od lahkonoge 
točajke Rezike, da bi jim stregla. Ko jo je šel Miheli 
klicat, rekla je, da ne more, da je bolna. Miheij je 
ni dalje silil. rad je videl, da je imel izgovor, 
da so se lovci pred odpravili . In zares! Kako bi pač 
mogla zreti Janeza zvezanega in bi mu ne smela pomoei! Kako bi prenašala surove šale in grde klet, 
vine pijanih neotesancev! 


eet 

Položila je vročo glavo na belo vzglavje, katero 
ste porosili bridki solzi iz ljubezni potočeni po lepem licu. 

Ko se je gospodar vrnil in povedal gostom, da 
je Rezika bolna, tedaj ie jezno zarenčal PavIe : »Seve, če je treba poštenim ljudem streči, je bolna . Č e 

bi bilo pa s tem prokletim potepuhom vasovati, bi 
bila pa zdrava ! « 

To je bilo pa MiheF,nu že preveč. Poznal je predobro poštenost svoje hčere, katero je tako zelo ljubil, saj mu je bila popolen odsev prerano umrle blag e 
žene, katera je zasadila zgodaj v hčerino srce duševnih vrlin, ki so zbog mnogoterega trnja in raznih 
nevarnosti razcvitala čudo krasno v duši preproste 
mladenke. Prepričan je bil, da ni nikdar vasovala in 
da je tudi sedaj le sila prignala Janeza pod njeno 
okno. Zato je jezno topotnil z nogo ob tla ter se potegnil za njeno poken;e : 

»Še eno tako, pa te vlečem vun na sneg, v da bodeš vedel, kedaj si kaj takega govoril. Tu sem jaz 
gos.podar in v moji hiši mi ne bote obrekovali poštenih ljudi ! « 

Janez se je hvaležno in nekako ponosno ozrl na 

Miheljna, češ, pravo si govoril . 

Pavlu je pa zažugal Mihelj : 

»Ti pa nikar ne misli, če si zlodejsko izdal Ja

neza, da boš sedaj sleparil okrog Miheljna ter zale

zoval našo Reziko. Nikoli ne bo tvoja! Dobro si za

pomni! Od danes ne smeš več prestopiti praga moje 

hiše, dokler sem jaz gospodar!« 

Ko se je zdanilo, vzdignili so se lovci, vzeli Ja

neza v sredo ter ga tirali v bližnji trg, kjer so ga. 

dobivši nagrado za svoj »človekoljubni« čin, izročil i 

gosposki . 


eet 47 17''a 

Ko so odhajali, je Rezika gledala objokana skoz i 
okno iz spalnice. Janez se je ozrl na ovinku, zamahnila mu je z roko zadnji pozdrav in si zakrila 
lice z rokami. 

Janeza je pretreslo. Dvoje src je v tem trenotku 
šele jasno spoznalo, kako se ljubita. In le usoda ju je 
gnala narazen — morda za vselej. 

Janez ni dolgo ostal na Štajerskem v zaporu. 
Država je potrebovala krepkih moči, da se ubrani 
sovražnikom. In Janez je bil čvrst mladenič, da mu 
ga ni bilo vrstnika. Ker so izvedeli, da je skrivač, 
poslali so ga sredi zime z nekaterimi drugimi Kranjci, 
katete so tudi zalotili na Štajerskem, kjer so se hoteli prikriti gosposki, v Ljubljano. Tam so jih preoblekli v vojašké suknje in veibah v orožju. 

Zakaj nujno je bilo treba spomladi leta 1848 
krepkih vojakov . 

Posadka, kateri je zapovedoval feldmaršal gro f 
Radecki s svojo odločnostjo in poveljniško zvednostjo, je lahko zadušila uporni ogenj, ki se je zablisnil sedaj tu, sedaj tam po Italiji. Toda kaj je koristilo, se ni videl plamen, a v osrčju je pa 

vedno tlelo. Treba je bilo le pravega vetra, pripravnega vzroka, in vstaja bi vsplamtela kakor mogoče n 
požar, ki ga ni moči zadušiti z malimi močmi. In ta 
prilika se je nudila Itali!anom 1848. leta. Francoskim 
prekuci!am so sledili nemiri v Avstriji. V središču in 
na obodu je donel krik nezadovoljnosti. Vse se je 
skušalo osvoboditi starih postav. 

Treba je bilo tore' slavnemu vojskovodji izdatne podpore, da pr ' tiri zopet dvoglavemu avstrij


ei4 48 Pa 

skemu orlu prostost, da bode svobodno krilil nad 

prelepo Benečijo in krasno Lombardijo. 

Nanovo zbrane čete so odrinile iz Ljubljane, ko 
so bile kranjske ledine in gore še večina s snegom 
pokrite. In uprav zato ni bilo popotovanje težavno . 
kakor v hudi poletni vročini. Niti gladu, niti vročine 
in žeje jim ni bilo treba trpeti ; na večer so pa dobili pri gostoljubnih slovenskih kmetih, katerim so 
se smilili sinovi, gredoči na boj, gorke odeje, da niso 
prezebali po noči. 

Na tem potu se je sešel Janez nekega večera s 
tovarišem Francetom, bajtarskim sinorri iz Doselja . 
Ujeli so ga kot skrivača in ga utaknili v vojaško 
suknjo. 

Le-ta mu je povedal žalostno vest z doma. 

Bilo je nekega večera pred pustom . Nebo je bilo 
le ponekodi oblačno, mrzel sever je popihaval prekő 
snežene odeje, otresal gosto ivje z "drevja in piskal 
skozi drevesne vrhove, da so se globoko vpogibal e 
gole veje. V r—skem zvoniku je odbilo uprav pol-
noči. Votlo je brnel glas ter odmeval od bližnjega 
hriba, od koder se je eulo hripavo lajanje lisjakovo. 
Iz trgaR. je prihitel vplašč zavit možak. Kučmo je 
imel pomaknjeno na oči, da je bilo komaj videti 
malo obraza izpod nje . Sneg je *škripal pod njegovimi nogami, in večkrat se je celo izpodtaknivši 
opotekel, da se je komaj vzdržal v ravnotežju. Mož 
je nekaj govoril sam s seboj, in čuti je bilo, da je 
zelo nezadovoljen, — da je celo strastno razburjen. 

Ko dospe do ozke brvi, ki vodi čez globoko 
kamenito strugo, po kateri teče le ob deževnem 
času deroč hudournik, odgrne plašč, da bólje 
videl po brvi, ter zajedno izpusti poluglasno : »Nikoli 
vee!« Na sredi polediene brvi pa mu izpodleti, slab 


ee 49M 

držaj se odlomi, in ponočni prišlec pade znak na 
kamenje v globoki jarek. 

Bolesten krik se je razlegal po okolici toda 

nihče ga ni čul. Le burja je še silneje zatulila in izza 
oblakov je pomolil mesec zvedavo svoj obraz, kakor da je čul klic na pomoč — in zopet ni bilo sledu 

o Živem bitju . 
Drugo jutro so pa pripeljali iz trga R. na saneh 
ranjenca ter ustavivši se sredi Doselja, povprašal i 
kje je Gozdarjeva hiša . In kakor bi trenil, raznesla 
se je po mali vasici vest, ki je pretresla globoko vs e 
sosede : »Gozdar se je sinoči nevarno pobil« . 

In France je dostavil, da vsa srenja trdi : »Samo 
fant je kriv! Samo njegova trma. Doma naj bi bil. 
posestvo bi nanj prepisal, pa ne. bi bilo vseh teh 
nadlog na Gozdarjeve . « 

Janeza je ta novica grozno potrla . 

:Kaj hočem na svetu,« si je mislil, »očeta bo m 
pokopal, mati gotovo Žalosti umrjo — in morda 
predno se vrnem domov. In vsega sem kriv gotovo 
jaz — samo jaz. Sodi me soseska — in obsoja! Prav 
ima! Kriv sem! Kri za kri, glavo za glavo! To je 
velikanski greh, in le s smrtjo morem nekoliko za.
dostiti! Naj me podere laška krogija — čim prej , 
tem bolje. Veselo hočem iti prvi v boj, da me gotovo 
ne izgreši marsikomu tako nemila — a meni zaieliena svinčenka. « 

Take misli so se Janezu podile po glavi. Obup 
in kesanje, žalost in nekdanja drznost sta se bojevali 
v srcu. Vojska je hrumela v njegovi duši. Kakor 
vihar, ki lomi v lepem drevesa, tako se je v njegovem srcu vse zrušilo, vse potrlo. 


ee:z 50 Pa 

Krog in krog je vstajala probujena narava i z 

zimskega spanja, zakaj stopali so že po lepi italski 
ravnini . — Lepa spomlad ie polnila marsikater o 
srce z novimi nadejami in krasnimi upi, le Janez ni 
Želel, ni upal druzega, kakor smrt. 

IX. 
Avstrijske čete so bile v Italiji po vstaji v Milanu in po odpadu Benetk v veliki nevarnosti. Mnogo posadk bilo obkoljenih od vstajnikov tako, da 
se je bilo bati, da bode vojska razkosana in popolnoma premagana. Le Mantua in Verona sta bili 
v Radeckega rokah, v tem, ko je na stolpih vseh 
drugih italijanskih mest že zaplapolala trobojnica 
mlade Italije, katere vojsko je vodil navdušeni Karol 
Albert, poln nade in upa, v boj zoper Avstrijo . 

Davno je plavalo dne 6. maja 1848 . leta zlato 
solnce izza gorá ter posvetilo na lepo Lombardijo . 
Veselo je je pozdravila narava, in drobne cvetice, ki 
so komaj razvile popke, so obračale s kristali nakieene čašice proti njemu, kakor bi mu Želele dobro 
jutro. Škerjanec se je pa vrtil visoko v zraku in 
siavospeval svojemu stvarniku, drobeč jutranj o 
pesmico. 

Sicer je še vladala globoka tišina, in lahke meglice, ki so legle čez noč po vinogradih, so se topile 
v prvih Žarkih mladega jutra . 

Toda kmalu se je zastrlo nebo nad Verono in 

sosednim gričem sv . Lucije s črno-sivimi oblaki. 
Bobnelo je, da se je pretresala zemlja. Sedaj pa 
sedaj se je prikradel skozi gosto meglo žareč blisk, 


ea 51 )2''a 

in namesto škrjančeve pesmice se je üul vik in krik 

— kakor besnečih in umirajočih, žvenket in brenket 
orožja, — ropot in topot vozov in konjskih kopit, 
vmes so pa orni harmonični zvoki vojne godbe . 
Bili so tedaj Avstrijci z Italijani krvavo bitko pri 
sv. Luciji . 
Tedaj je rabil tudi Gozdarjev sin puško prvič 
za to, da je branil domovino. Če prav je sprejel 
puško, do tedaj njegovo najljubšo družico, iz rok 
oblasti kot neprijetno breme, ter iskal v vročeni 
boju le smrti, je sklenilo dobrotno nebo uprav nasprotno. 

Puška, ki ga je zvodila na sklizko pot, da je že 
skoraj strmoglavil v brezdno gotove pogube, naj g a 
privede zopet na pravo stezo življenja, vrlin in poštenja. Ne smrti, marveč dan novega življenja na j 
mu zasije iz vročega boja ! 

Polegel je bojni vihar ; solnce je zopet gledal o 
na pijemontske ravnine in gorice. 

Toda žalosten prizor je bil to . 

Polje je bilo pomandrano, hiše požgane in zidovje porušeno. Sredi polja so se dvigali dolgi grobi. 
v katerih so spali neizdramno spanje hrabri vojaki , 
katerim je svetila sablja zadnjo luč, katerim je pel 
boben mrtvaško pesem . 

A mnogo jih je še trpelo in ječalo v veliki hiši 
britkosti in bolečin, v veronski bolnišnici. Med temi 
je bil tudi Gozdarjev Janez. Toda ni se jezil, da mu 
je prizanesla smrt, marveč voljno trpel ter srčn o 
hrepenel, da bi mogel videti še svoje starige, ali vsaj 
svojo mater živo. Da bi se nekoliko umiril te r 
oveselil svoje starige, je pisal iz Laškega v Doselje. 


r.4 52 P'a 
Dragi stariš i 

V bolnišnici sem v lepem laškem mestu Veroni. Toda nikar se tega ne prestrašite, marveč ve 
selite se! Tu je kraj izpreobrnjenja zame, tu začnem. 
ko mi Bog povrne ljubo zdravje, novo življenje , 
Usmiljena sestra Marija pa, ki mi tako ljubeznjivo 
streže, ki piše pismo mesto mene, mi je v britkosti 
najboljša tolažnica in svetovalka. Da pa izveste. 
kako sem dospel v ta kraj, hočem Vani ob kratkem 
povedati. Kaj več ustno, če Bog dá, da se kedaj 
srečno snidemo. Zakaj slišal sem o očetovi nesreči . 

— O, da bi jim Bog dal še ljubo zdravje ! 
Kam, da sem zašel na Štajerskem, veste. Saj 
so oče izvedeli zadosti, da, preveč, ko so me prišli 
iskat, kakor mi je povedal neki znanec, ki je tudi 
tukaj na vojski. Ne dolgo po očetovem odhodu so 
me vjeli, vtaknili v vojaško suknjo ter me poslali z 
drugimi vred na Laško. Cisto nič mi ni bilo za življcnje — samo smrti sem si Želel. Zelo sem se razveselil, ko sem čul začetkom maja, da se v kratkem 
spoprimemo s sovražnikom. Prostovoljno sem se 
oglasil, da sem bil prestavljen na najnevarnejše 
mesto. Naloga nam je namreč bila, braniti sovražniku vas sv. Lucijo. Poskrili srno se za zidovje na 
pokopališču ter pričakovali sovražnika . Ko je naznanil čuvaj s cerkvenega stolpa, da se bližajo 
Italijani, zavriskal sem veselja, kakor tudi nekater i 
drugi drzni moji tovariši. Na vseh straneh so začeli 
grometi topovi, da kmalu ni bilo videti sIonca, dasi 
je plavalo v najlepšem svitu po jasnem nebu. Veselo 
srno streljali na bližajoče se sovražnike, katerih 
glavni namen je bil, da nas prepode s holma sv . Lu


53 De 

cije. Zato so se valile od vseh strani ogromne čete 
proti naši mali posadki. Zakaj nasprotnikov je bilo 
vsaj enkrat toliko, kakor naših in mi srno se morali braniti na vseh straneh. Kroglje so se vsipale 
kakor toča na nas ter nam žvižgale okrog ušes . 
Mnogo jih je padlo, le mene se ni hotela usmiliti 
nobena, čeprav sem si zelo želel smrti. Dasiravno 
srno sipali neprenehoma svinčeno zrnje na sovražnika, drli so neustrašeni Pijemontezi kakor besni v 
ogenj ter nadomestovali padle vojake z novimi četami. Kmalu srno se gledali z oči v oči. Kakor lev i 
srno se zakadili z nasajenimi bajoneti vanje ter jih 
srečno porinili nazaj . Ali ob tem se jim je posrečilo, 
da so nas popolnoma obkolili . Bili smo cisto ločeni 
od Radeckijeve vojske. Tedaj so začeli z nova stre

ijati na nas. Zid je bil ves razbit. Le nekoliko je 
bilo še celega in za tistim jih je bilo nekaj v zavetju. 
Kar pa prihrumi težka krogija iz topa, razbije zid ter 
jih podsuje pod razvalinami. A zajedno udari tudi 
mene težak kamen, da se nezavesten zgrudim na tla. 
Kako je bilo dalje, ne vem. A zmagal je vendar 
Radecki . 

Zvečer, po končani bitki, so prišli vojaki, da so 
prenesli ranjence v bolnišnico. Pokopališče pri sv. 
Luciji je bilo menda kar pokrito z mrtveci in ranjenci. Tudi moje tovariše so izkopali izpod zidu . 
Mnogo jih je zaspalo pod njim na veke --a jaz nisem bil smrtno poškodovan in sem se kmalu zavedel. Drugo jutro nas je prišel sam Radecki obiskat, 

Sivolasi mož je hodil med nami ter nas tolažil, kakor 
skrben oče svoje bolne otroke. Da, celo sovražnikom, katerih čete je prepodilo in porazbilo gromenje 
njegovih- topov, je bil prijazen in dobrosrčen. 


ezz 54 P"a 

Ko se toliko pozdravim, da bom mogel hoditi, 
upam, da dobim odpust ter se zopet vrnem domov 

— toda ne več stari Janez. Puška me je zapeljala. 
puška me je tudi spokorila in izpreobrnila. Upam, da 
mi je Bog odpustil, da mi odpustite tudi Vi, drag i 
stariši ! 
Na srečno svidenje! 
Vaš hvaležni in skesani 
Janez. 
V eron a, maja 1848 . 

Tako je pisal domov Gozdarjev sin. In ko je 
brala tožna Gozdarka sinovo pismo, je jokala in 

točila solze veselja ob postelji svojega za smrt 
bolnega moža. Od silnega padca ni namreč nič več 
okreval, hiral in hiral je, da so menili sosedje : Kar 
zdaj zdaj bo ugasnil . 

Ko je oče čul sinovo pismo, se je vzradoval te r 
miren rekel : »0 Bog, po pravici sva trpela s sinom ! 
A sedaj upam, da me rešiš iz doline solz . « 

Še tistega dne je pozvonilo za sveto obhajilo. 
Iz Doselja je pa hitelo staro in mlado s, prižganimi 

svečami na razpotje h križu, kjer so čakali sivo

lasega župnika, ki je prišel previdit Gozdarja. 

Koso po svetem opravilu pokazali častitljivem u 

starčku Janezovo pismo, je župnik ginjen dostavil 

iz sv. pisma: 

»Kako nerazumljive so božje sodbe in neizvedljiva njegova pota. « 

Doseljani pa, ko so za nekaj dni stražili mrlič a 
pri Gozdarju, so govorili samo o vojski, o strašnem 
boju pri Sv. Luciji in pa o moči cesarskih, ki so tako 
nabrisali nemirnega Laha . 


r.4 55 P.a 
X. 
Miri leta so pretekla, odkar je bil Janez vojak . 

Vročega poletnega dne so na Gozdarjevem vrtu sušili seno. Gozdar — Janez — je nekaj krog dreves 
privezoval, mlada Gozdarka je pa pridno sukala 
grablje ter mešala ograbek sena. Tam pod košato 
jablano je pa sedela babica Mina ter pestovala veselega vnučka, ki je bil živ, da se je smejal kot grlica 

— smejaeica. 
Brhka, mlada gospodinja nam ni neznana. Janez 
se je moral Ženiti — mati je bila prestara za gospo

dinjstvo, mlade moči je bilo treba . 

Sosedje so mu izbirali in ponujali neveste, al i 

Janez je imel izbrano. Ni še pozabil Rezike . Mi

slil je nanjo, videl jo je v sanjah, kako mu je zamah

nila zadnji pozdrav in kako je zakrila obraz ter za

ihtela. Ničesar več ni slišal o njej. Poizvedoval je 

pri drvarjih, ki so se vrnili s Štajerske. Od njih je čul 

veselo poročilo, da Rezika — še ni omožena. Hitro 

na pot, hitro snubit! Napravila sta se s stricem pre

ko Korotana — in dobro sta opravila. 

Rezika se je razveselila snubača . Ljubezen, k ' 

je vzklila v njenem srcu, ni umrla. 

Čudil se je pa oče Mihelj in otresal z glavo. Al i 

nazadnje je pa dovolil v Ženitev, čeŠ, naj bo ; sin 

ostane doma, hči naj gre pa na Kranjsko, odkoder 

je bila njena mati. 

In še tisti predpust so stare in mlade Doseij

čanke napasle radovednost, ko so videle prvič 

nevesto s Štajerske. 


en 56 Pa 

Tistega dne, ko so Gozdarjevi susili seno, je 
tretinil Brence vakemu čredniku . Prßel je zavrac kravo tam za drenovim grmom ter pomenljivo 
kirnajoe gledal srečno Gozdarjevo druiino. Gotovo 
se je spomnil sekaciiona in la§ke vojske, pa Gozdarjevega skrivača. V tem si je natlaeil čedro in ukresal ogeni; nato je pomolil glavo čez plot in zavpil 
nad Janezom : 

»No, danes je pa ura, danes! Táko bo seno, kot 
orehova jedrca 1 ( 

»Saj je borno res lepo spravili,« odvrne Gozdar. 

»Bog varuj nesreče ! « 

Brence se je potem obrnil, počil z bičem., potegnil dim na globoko iz svoje pipe, ki bi mu bila 
kmalu ugasnila, ko je govoril z Gozdarjem, stresel 
nekoliko z glavo ter dejal sam pri sebi : »Kdo bi si 
bil da se vse tako lepo prekrene in tako 
srečno. Pa reci kdo, da se svet ne suče . « 

Konec. 


Z 11. snopičem »Ljudske knjiinice« pričnem o 
izdajati povest »Zadnja kmetska vojska leta 1573 . « 
Upamo, da svojim čitateljem ž njo ustrežemo . Neki 
moder mož je rekel: »Poglejmo nazaj, da pridemo 
naprej.« Koristno in podučljivo je, pogledati nazaj, 
kako se je v preteklih stoletjih godilo kmetskemu 
stanu in kako si je skušal pomagati zlepa in zgrda, 
pa mu je vselej izpodletelo. Kdor bo pazno bral to 
povest, bo našel tudi prave vzroke, zakaj si kmetj e 
kar niso mogli izboljšati svojega žalostnega stanja ; 
manjkalo jim je krepke organizacije . Ko bi bili ti 
takrat organizirani v trdnih »Kmetskih zvezah«, bi 
bili gotovo prišli do svojih starih pravic. In tako 
upamo, da bo zlasti kmetiški stan iz te povesti spoznal kako koristno je zanj, da na vse kript je pod 
pira »Kmetske zveze«,kijihzdaj ustanavlja »S. L. 
S.« In tako bo branje te povesti rodilo sad, ki bo 
prinesel stoteren dobieek! — Zanimiva pa je ta po

vest še zlasti v naših časih . V tej povesti namre č 
vidimo, kakšno moč so pred tristo leti še imel i 
grajščaki, kako so neusmiljeno pritiskali na svoje 
podložne kmete-tlačane, zlasti Franc Tahi, grajščak 
na Susjedgradu onkraj Brežic, pa tudi premnog i 
drugi. In danes vidimo, da ginejo predpravice graj
§eakov kakor kafra in bodo morale kmalu izginiti . 

Upamo da to ne bo nikogar motilo, če se povest ozira posebno na hrvaške kmete ; mož, ki je 
povest napisal, je bil Hrvat (Avgust Šenoa, rojen 
1838. v Zagrebu, umrl kot mestni uradnik v Zagrebu leta 1881, vsled bolezni, ki si jo je bil nakopal po zagrebškem potresu, ko je moral pregledovati porušene hiše), pa tudi zgodovina nam pripoveduje, da so bili v tej zadnji kmetski vojski najbolj prizadeti hrvaški kmetje, kajti slovenski, zlast i 
kranjski, so bili postali zaradi ponesrečenih uporov 
prejšnjih let (od 1. 1503 — 1515) previdni in nezaup


1jivi ; vendar pa je bil vojaški poveljnik te kmetske 

vojske Elija Gregorič, Kranjec, doma blizu Topli c 
na Dolenjskem. (Zmagovalci so ga na javnem trgu 
v Zagrebu kronali z razbeljeno železno krono in je 
umrl grozne smrtikot premagani kmetski kralj.) Sicer pa se je kmetom po Slovenskem godilo enak o 
slabo kakor po Hrvaškem. 

Velespoštovana rodbina ranjkega slavnega pisatelja nam ie (po posredovanju ve. g. Janka Barleta v Zagrebu) prijazno dovolila, da smemo poves t 
preložiti v slovenski jezik: Bodi vsem izrečena na 
tem mestu zahvala ! 

Ti pa, slovensko kmetsko ljudstvo, ki se boriš 
za svoje pravice, spoznaj iz te knj'ge, da so trpeli 
tako tvoji dedje in da se le s trpljenjem ustvari 

boljša bodočnost . 

»Le trpljenje naših dn i 
nam veselje posladi.« 

(A. M. Slomšek.) 
Uredniš~vo "Ljudske knjidnice" .