TATJANA JE GLASNICA LJUBEZNI
Zazrla se je skozi okno v megleno in turobno jesensko ju-tro, jaz pa sem s strani opazoval milino in lepoto njenega obra-za, njene čudovite temne oči in nje vedri malce hudomušni smehljaj.
Govorila je počasi, preudar-no in samozavestno. Iz njenih klenih besed je bilo čutiti vztrajnost in potrpežljivost pri premagovanju iivljenjskih težav in pripravljenost na odrekanje.
Zame je Tatjana glasnica Iju-bezni in zaupanja! Nikoli in nikomur ni izrekla nič takega, kar bi dišab po zlobi in sovra-štvu. To vedo njeni starši, so-
sedje, znanci in prijatelji, skrat-ka to vedo vsi Štepanjci, kajti Tatjana Šušteršič se je pred 27 leti rodila v Stepanji vasi.
,,Kako sf je zgodilo tisto? " sem vprašal r.ekoliko v zadregi.
>rKo sem se po končani osnovni šoli, ki sem jo naredila z odliko, vpisala v moščansko gimnazijo, smo se nekega po-mladnega jutra odpravili na ekskurzijo v Laško. Medtem ko je avtobus po lepi asfaltni cesti drvel proti Celju in smo dijaki, prevzeti od lepote prebujajoče se pomkdi, mladi in srečni ve-selo prepevali, nisem slutila, da drvim usodni nezgodi naproti.
Po ogledu pivovame smo šli v zdravilišče, da bi se v termalni vodi nekoliko osvežiH. Samo malce neroden skok v vodo me je za vedno priklenil na invalid-ski voziček."
Drobnemu in krhkemu de-kletcu je bilo potrebno veliko hrabrosti in zaupanja vase, da je premagala občutek osamljeno-sti in manjvrednosti. Zavedala se je, da se z vztrajnim delom in življenjskim optimizmom - ki ji ga ne manjka — lahko prema-gajo tudi hujše ovire. Vse štiri razrede gimnazije je kljub temu izdelala s prav dobrim uspehom in v istem roku, kot drugi njeni soSolci; maturirala je celo z od-liko. Hotela je postati pravnica, toda težke grnotne razmere v družini in zavest, da bo težko dobila delo, sta jo odvmili od študija in izučila se je urarskega poklica.
,,Tatjana, kaj je za vas sreča? " sem vprašal.
,,Žame je sreča notranje rav-novesje in pa zavest, da lahko nekoga osrečiš. Sreče ne kaže' iskati samo v vettkih stvareh, marveč te lahko osrečijo malen-kosti. Že majhna pozornost, ki sijo deležen, je lahko sreča."
Za trenutek je utihnila. Misli so ji verjetno odplavale v Kam-nik, kjer se je svoj čas razdajala mladim, ki jih je v življenju pri-zadela enaka usoda. Le-tem je pridno pomagab pri učenju in spoznavanju življenjskih ra-dosti. Potem je povzela:
,Lrečo občutiš v deht, v spo-znanju, da tisto, kar narediš, ne-komu koristi.  Občutek, da si
nekomu potreben, da se z ne-kom družiš. Tudi to je sreča!" je pribila.
Tatjana zelo uspešno prema-guje nevarno monotonip in osamljenost. Na evropskem prvenstvu, na katerem so nasto-pili zastopniki tako imenovanih paraplegikov in tetraplegikov (osebe s poškodbami zgornjih in spodnjih okončin) iz šestnaj-stih držav, d je Tatjana pribo-rila kar 5 kolajn - dve zlati in tri srebrne. Bila je na tekmo-
vanjih v mnogih drzavah. V Ljubljani je tajnica sekcije para-plegikov, ki imajo svoje športne in dmžabne prireditve. Izdajajo tudi svojo revijo in Tatjana je njena urednica.
,J\ied sebi enakimi se ven-darle najbolje počutim," pravi Tatjana. ,,Sproščeno in odkrito razpravljamo o splošnih in svo-jih osebnih težavah in uspehih, si med seboj pomagamo in tudi drugi nam pomagajo. To pa je
najboljši način, da se človek po-čuti kot enakovreden, in ne zavržen član naše družbe."
Za Silvestrovo bodo imeli družabno prireditev. Ob tej pri-ložnosti se bodo med seboj obdarili in to bodo tudi za Tatjano srečni trenutki, kobov krogu številnih znancev in prija-teljev, obdana z Ijubeznijo in ra-zumevanjem, pričakala novo leto.
Tatjana, tudi naša srca, srca naših bralcev, bodo z vami!