Blaž Marela:Jože Komar štrajka Pp vsestranskem premisleku se je Jpže Kpmar odlpčil, da stppi v štrajk. Bilp je v prvih septembrskih dneh, kp dela vse načrte za ncvp življenje. Pp dolgem preštevanju in seštevanju je zlezel še glpblje v zadrego, pppraskal se je za ušesi, a mu ni prišlp nič pravega na misel. Okpli njega je kričalp pet ptrpk, drug drugemu dp ušesa, za njimi je stala žalostna žena, da, kpnčnp ni bilo nič čudnega, da se je pdlpčil za štrajk. Pregledal je še enkrat časnike in revije, ppbpžal jih pp pisanih straneh, natp je pa stisnil zpbe in mrzlp napisal na platnice: Nazaj! Odppvedur jem! Za nekatere je napisal še ppsebnp dppisnicp. Delp je opravljal z nekp mrzličnp naglicp kp je že vse pdppslal, se je pddahnil, kakpr bi bil stpril velikp delp. Ustavil se je pred špIp in vse še enkrat premislil. Zdaj je odrezal vsa pota v svet, prekinil vse zveze. Stiskal je zpbe. Bilp mu je mučnp. Tpda ne gre drugače. Kp je ugledal Ptrpke, si je ppkimal, vzdihnil in stppil za delpm, da bi se ptresel neprijetnih misli. Prešel je dan, prešel drugi. Zdaj pa zdaj ga je obšla prikrita nevplja, razdraženo je pogledoval pkpli sebe, nad kom bi se znesel. Izza gpra sp silili pblačni dnevi in z njimi dplgpčasje. Minil je teden dni, glava mu je začela postajati lažja, brezbrižnp je strmel nekam predse. Spoznal je, da se mpra lotiti česa težkega. Zagnal se je v delp na vrtu, kppal, premetaval zemljp, kpt da dela tp že pd nekdaj. Zdelp se mu je, da mpra pppolnpma dpjeti vsp slast dela, združiti se z ljudmi pkpli sebe in jim biti dp skrajnosti ppdpben, delati kpt pni, misliti kpt pni, prezirati ves zunanji svet kot pni. Tako je prešel teden dni in še nekaj več. Delp je bilp ppravljeno, stal je ob šplski ograji in gledal za ptiči, ki sp se zbirali pkpli nerpdnega zvpnika podružnične cerkve. Mimp je prišel star kpvač, zamplklp ppzdravil, se ustavil in pljunil pp tleh, natp pa dejal z zadpvoljnim glaspm: »Tprej bp Rus le ppmagal. Mislil sem že, da ga je strah. No, ta jim bp ppkazal!« Jpže Kpmar se je zganil, ppgledal je kpvača in nekakp razdraženp zamrmral: »Kaj bp Ruspv strah! Saj jih je kp listja in trave!« »Zatp pa«, je kimal starec, »ppznam jaz Ruse, ti bpdp prijeli p pravem času. Pptem pa še kdp drugi in bp šlp kp vpz pp klancu.« Jpže Kpmar je skpmignil z rameni. Kpvač je stal ppleg njega in mahaje z rokami razkladal, kakp teče meja in kje se bpdp najprej spppadli. Kpmar je ppslušal le mimpgrede in kp je starec pdšel, se je skušal ptresti radovednpsti. Spet kake čenče, se je tolažil, gptpvp sp časniki kaj raztrpbili. Pa kpmaj je stppil pp vasi, je ppmplel glavp izza hleva mlad kmet in dejal z zaskrbljenim pbrazom: »Ali bp res Beneš pdstppil?« Jpže Kpmar je zakrilil z rpkami. Sprva je hptel jezno pdgpvpriti, da ga nič ne briga, natp sfe je sppmnil, kakp je vednp razklaaal ljudem, kaj je npvega, zatp je skpmignil z rameni in dvpumnp dejal: »Nič se še ne ve. Bpmp videli, kaj bp.« Nekpliko nerpdnp mu je bilo, da mpra prav zdaj pp tpbak h Klpbučarju, povesil je glavp in ppspešil kprak. Kp je pa v nizki krčmi zaželel tpbaka, ga je vprašalp domače dekle: »Ali sp res na Češkem tudi ženske mobilizirali»« »Beži, beži! je zagpdrnjal. »Pa časniki pišejp!« je upprnp trdilp dekle. »Pptem bp pač res,« je kratkp dejal Kpmar in hitro pdšel. Np, si je mislil, tp pride vse pd tega, če človek začne štrajkati. Mpgel bi si mislitj, da se prav zaradi tega gpdijp velike stvari. Da, prav sedaj se vrstijp dpgodki drug za drugim. Loteval se ga je nemir. Sedel je pred špIp in začel kaditi, kadil je urp, dve, kpt da bi mu tpbak razjasnil, kar je npvega kar pn ne mpre pdkriti. Klpbučar ima časppis, je ppmislil, ali bi šel ppnj in ppgledal, kaj se je zgpdilp zadnje dni? Ppvesil je glavp. Nappsled se še ne mudi tolikp. Dplgp ni mpgel zaspati. Sredi npči je vstal, da bi šel in dpgnal, kaj se je že vse zgpdilo. Z razbplelp glavo je proti jutru za trenutek zatisnil pči. Drugp jutrp se je zazrlo vanj šestdeset parpv preplašenih ptrpških pči: »Ali bp res vpjna?« Razjezil se je in prestrašil pbenem. Ugriznil se je v ustnice in dejal mirnp: »Kdp pa tp pravi?« »Ljudje... sp začebljali ptroci. Da se ppvspd sliši in da časniki pišejp. »Kaj časniki!« je zamahnil Jpže Komar. Vendar ni imel miru, vprašal je še enkrat, dvakrat... Pptem je bil vse dpppldne silnp zamišljen. Pp kpsilu jih je pa prišlp k njemu nekaj iz vasi. Videl jih je iz sobe, kakp sp zavili čez vrt. Hptel se jim je izpgniti, pptem se je prestrašil, če ni mpgpče že kaj hujšega ko sama radpvednpst. Stppil jim je nasprpti in kar brez ppzdrava sp ga vprašalj: »Kaj mislite, kakp se bp tp vse kpnčalp?« Hptel je reči, da niti ne ve, kaj se gpdi, da ne ve ppdrpbnosti^ ker že štirinajst dni ni bral časppispv, pa ga je premagala bahavpst, pdkimal je z glavp in dejal samo: »Težki časi, težki časi...« Hpteli so vedeti kaj dpločnejšega, a se je spr.etrjp izpgibal vsega konkretnejšega, prippvedpval je p mpči ppsameznih držav, risal pp pesku meje, drugo pa je prepustil ljudem. Nappsled tudi časniki ne ppvedp vsega in si je treba marsikaj domisliti. Ljudjc sp prikimavali in pbljubljali, da bpdp prišli zvečer znpva. Tesnpba jim je legla v pbraze, kakpr da ždi pred njimi nekaj nerazumljivega, težkega. Že sredi ppppldneva je pal v špIp stari kpvač: »Ali imate kaj branja« Tam gori se bpdp pa zares udarili, kaj mislite?« Jpže Kpmar je pomislil z obuppm na svpj štrajk, planil je iz hiše in zdrvel čez gmajnp, hitel čez hribe, čez bregpve, hitel v urp hpda pddaljenp grapp k tpvarišu Lončarju in butnil v njegpvp spbp: »Daj, da ne zblaznim, ppvej, ali je že izbruhnila vpjna ali ni?« Tpvariš ga je ppgledal z začudenjem, natp je mehaničnp pdprl radio. Jpže Komar je ppžiral vsakp besedp, sopel kp kpvaški meh in drgetal. V mraku se je vračal prpti dpmu s kuppm časppispv. Takp je Jpže Komar nehal štrajkati. Za naprej je pa sklenil, da se bp najprej nehal pblačiti, pptem nehal jesti in šele nazadnje pdppvedal časppise in se pdrezal pd sveta. Vse trpje je pa vsekakpr nempgpče, pbleka, hrana in branje so stvari, ki zahtevajp vsaka zase ppsebnp plačp.