Pedagogične pisma. Dragi moj Barovič! Pišeš mi, dragi moj, da se ti učiteljska služba od začetka prav težka zdi. Kaj tacega od tebe slišati je lepo in te fudi časti, in kaže, da si ponižen, in ta čednost je dan današnji kaj rcdka prikazen. Ohranito čednost, in zmagal bodeš, in zaponmi si pregovor: ,,Kjer je veliko diina pred očoii, tam se ne vidi daleč". — Ostani pobleven, in prizadevaj si za lepo vedenje in obnašanje, naj te že polem tvoji sosedje zavidajo, černijo ali tvojo šolo v nič devljejo, kakor jim drago, — to naj te nikar ne inoti. Otnika pa pride le iz občenja, iz družinskega življenja. Prideš nied ljudi, opazuj jih, posebno pa se oziraj na tiste, ktere spoštuješ. Od teh se naučiš naj boljšega, kar je 1110goče — pošten clovek biti. Xjihovo obnašanje je pravo, je cvetje nravne izobraženosti. Njihovo vedenje in zaderžanje posnemaj! Da pa to ložeje izpelješ, čuj sain nad sabo, in gospoduj svojim strastim. Ne govori nikdar kaj nerodnega, in sirovo govorjenje naj ne pride iz tvojih ust. Kako zaničljiv bi bil, ko bi se nad napakami svojih učencev pritoževal z besedanii, ktere bi razodevale neotesanost in sirovost! Kaj tacega storiti se varuj! Pišeš tudi, da itnaš v prostih urah dovolj posla, da se pripravljaš za šolski nauk prihodnjega dnč. Kaj tacega slišati, me veseli. Tudi jaz tega ne opusčam. Tako podučujemo varnejše, terdnejše, močnejše. Ko bi slišal govoriti: ,,Učenik, ki se pripravlja za solski nauk, ne ve in ne razume ničesar". Se ne zmeni se za tako govorjenje; tistini, ki tako čenčajo, se jim še ne sanja od imenitne učenikove naloge. Pišes tudi, da še le sedaj veš, kako malo da veš. — Dobro. — To je začelek vsega znanja. Toliko nevtrudljivše in serčnejše se bodeš boril. Trudi se, boruj se, ohrani svojo dušo čisto in neomadeževano; Bog te bo ljubil, on ti bo moč dal, in tvoje delo se bode odsedalo. Zabvaljuješ se mi, ter pravis, da ti pedagogične bukve, ktere sem ti poslal, dopadajo. Le pridno jih porabljuj ! Kar v njih najdeš dobrega in koristnega, naj se pri tebi v meso in kri spremeni, in od tega podajaj svojim učencem. Prizadevaj si, da bodeš govoril prosto, brez lepotičenja, lahko umevno in prepričano, mikavno in vabIjivo. Radi te bodo učenci poslušali, s teboj občevali, ker te razumejo, ker veš njih duha buditi. Beseda svetla in gorka kakor solnčni žarki se bode prijela tal otroških serc, in naj lepše in žlahtncjše cvetice bodo iz njih prirastle. Ia glej ti si njih stvarnik, — cvetice se prikažcjo in cvetejo. Blagor tebi, kako bogato si obdarovan ! Pridno prebiraj tudi odgojilne spise. Kar v njih potrebnega v daljno izobraženje najdeš, posnemi iz njih, in si zapiši. Človek se nikdar ne izuči. Se ve da se najdejo Ijudje, ktere razžališ, ako jim svetuješ, da naj to ali uno bero; nekteri se pa takim spisom posmehujejo, rekoč: ,,Starši in učeniki že dobro vedo, kaj morajo storiti. Bolj pogosto ko se čujejo take besede, bolj potrebni so takšni spisi. Praviš, da si žalosten, kedar kaj takšnega sli.šiš. Kaj bi ne bii, senca gre za lučjo, in ta tudi mora biti. Le podučevanja drugih nikar ne zaničuj; bodisi, da slišiš skušene može govoriti, ali kakšne dobre bukve ali kakšen pedagogičen list bereš. Kmali mi odpiši, da bode zopet kaj vedel govoriti tvoj prijatel  Govorič.