Za mlade in odraščene ljudi.

o


tim x t

55*^ koda tvoje mlade kervi, da se vseli ve¬
selic tega sveta izogiblješ, da se zmiraj z
molitvijo obhajaš i. t. d.“ Take in enake go¬
vore, mladi moj prijatel! si menda že več¬
krat slišal, ko si se z svojimi veselimi to-
varši obhodil. — Ali vse drugači ti naša sv.
keršansko-katolška mati govori, Ti more¬
biti dvomiš, komu bi verjel. Da boš vendar
gotovo pravo pot zadel, te hočem za roko
prijeti in te kot zvest vodnik skoz nevarnosti
tega življenja proti obljubljenej deželi peljati.

Povej mi, dragi moj! najprej: „kaj bi
kej nar rajši bil?“ — Na to mi ne boš koj
hitro vedil kaj odgovoriti; zakaj Bog ve, kako
visoka stvar da bi rad bil. Zna biti, da že
na to misliš, kako boš očetovo pohištvo pre¬
vzel, kako svoje polje prav marljivo obde¬
loval, veliko lepe živine redil in tako prav

2

srečno živel. Morde se ravno kakega roko¬
delstva učiš in upaš kedaj kak rokodelec,
umetnik, kupčevavec srečne dnove doživetij
zna biti, da bi rajši visoke šole obiskoval, in
enkrat kot duhoven ali pa uradnik mnogo do¬
brih del dopernesti zamogel; ali si posel in
si rajtaš skoz marljivost in delavnost kup de¬
narjev prislužiti, da si s časom kaj svojega
napraviš, ali pa kako drugače na stare dni
mirno živlenje priskerbiš. In tacih reči je
še mnogo, ki bi ti znale po glavi rojiti. Prav
imaš, če že zdaj pomisliš, kaj hočeš enkrat
biti. Samo ene reči hi te rad opomnil.

Imelo je ljudi, katerim je tako rekoč na
tem svetu vse po volji izteklo. Oni so bili
bogati, spoštovani, zdravi, in lepi, cel svet
je jim odpert stal, in vendar — pri vsem tem
niso bili srečni, zmiraj so bili polni skerbi in
nepokoja, tako da so vse svoje bogastvo in
časti popustili, in rajši v revšini živeli. Zdaj
pa prašain: Kaj pa so ti hotli biti? in kaj so
zares postali?

mum mm  m

Kateri je bil štirnajstega stoletja rojen
naj ti to prašanje razjasni. Od imenitnega
rodu, je živel z drugimi žlahtniki na cesar-

skem dvoru. Ko je v Jeruzalem popotval,
pride na vertič Gecemane in tukaj vidi peklo
namalano. Strah ga obide, taisto vgledati.
Ko se mu pove, da so ti nesrečni, ki jih tu na
podobi vidi, od Boga na večne čase zaver-
ženi, tako sklene, od tega časa tako živeti,
da peklenskemu terplenju uide. On ni bil
več ponosen zavoljo žlahtnega rodu, zavoljo
bogastva. „Kaj bi mi vse to pomagalo, se
je mislil, ako enbart v pekel pridem? Vese¬
lice cesarskega dvora so se mu pristudile in
on je sklenil, v revšini v samostanu svoje
prihodnje dnove preživeti.

Kolko je moral preterpeti od svojih sta-
rejšev, od svojih prijatlov na cesarskem dvoru,
ko so zvedili, kaj hoče biti! Ti si mlad ino
zal mladenč, so rekli, imaš denarja, in dru¬
gega bogastva. Kako veselo znaš na svetu
živeti, vsih veselic in radosti se znaš delež¬
nega storiti — zakaj se hočeš v gluho izbico
zapreti, in zmiraj moliti? Toda Dositej na
vse to odgovori: „Jaz hočem zveličan hiti,
naj velja, karkoli hoče.

Kristjanski mladenč! čuj, kaj je mladi
Dositej postati hrepenel, in kaj je on, in ž
njim vred tolkajn tisuč tudi doseglo, namreč:
svete nebesa. — Ti morde nimaš veselja do
samostana, pa Bog to tudi od tebe ne tirja —
ali v nebesa priti, zveličan biti, to je gotovo,

4

tudi tvoja goreča želja. Sam sebe torej res¬
nično pobaraj, alj ti razujzdano, nepoštena
življenje kaj k zveličanju pomaga? če se na
slabe tovarse natvezeš, in z njimi kar bodi
pregrešnega storiš? Alje dro zares škoda
za tvojo mlado kri, za tvoje lepe mlade leta,
če jih v to oberneš, da bos enkrat zveličan?

O nikdar mladi prijatel! ti kliče iz nebes
mladi Dositej. Leta mladosti preteko kmalo,
veselje tega sveta je za te v kratkem pri
kraju, — al večna mladost, neizrečena kra¬
sota, in radost te pričakuje, in jo bos tudi
gotovo dosegel, ako jih marljivo in resnično
iščeš. Toraj le terdno skleni: Jaz hočem
v svete nebesa priti, naj velja, karkoli hoče,
in že v mladosti hočem začeti, nobeden trenu¬
tek življenja ne zamuditi, da pridem v nebeško
kraljestvo. Ako se hočeš po mojih besedah
Tavnati in svojemu sklepu zmiraj zvest ostati,
te zagotovim, da ti tega nikdar ne bo žal.
Tavžent in tavžent ljudi se znajde, katerim
je na stare dni iz serca žal, da so v mladosti
slabo živeli, ali gotovo ne bos nobenega našel,
da bi ga grevalo, da je že v mladih letih za¬
čel za svojo dušo skerbeti. Torej terdno se
enkrat skleni rekoč: Jaz hočem v svete ne- 1
Jjesa priti naj velja karkoli hoče; ino jaz ho¬
čem že dans začeti zato skerbeti.

5

Ako se ti tvoji tovariši posmehujejo, itt
te zaničujejo, ker nočeš ž njimi vred razujz-
dano živeti, naj te to nikdar ne ostraši, in reci
z svetim Krizostomom: „Ce bi ravno tisuč-
bart na den vmreti in še nekaj časa v pekli
terpeti moral, tako mi je to vse kakor nič, če
le Jezusa v njegovi nebeški lepoti vidim ,“  to
je, če le enkrat v svete nebesa pridem.

Ce je to tvoja terdna volja, tako si že
veliko stopinjo naprej storil, in jaz ti bodem
v tej knižici iz serca rad pot v nebesa dalje
pokazal. Jaz te hočem vsega tega opom¬
niti , kar ima inladenč storiti, posebno katere
čednosti si ima med vsim drugim pridobiti.
Da pa moje besede ložje in bolši razumiš, ho¬
čem tvoje okolšine in tvoj stan bolj v obzir
vzeti, in ti pot čednosti v prilikah pokazati.


X, &TLMMMHL  BIL«

Dokler si se čisto mlad, že ne boš znal
brati in jaz bi zastoju za te kaj pisati hotel.
Morde pa tvoj oče, ali tvoja mamica to kni-
žico v roke dobijo; oni ti znajo kaj prebi¬
rati al pa kar je še boljše, te tako zrediti,
kakor bom tu pokazal. S časom se boš že
sam naučil brati in povestica:

imenovana bo za te še v poznejših letih mnogo
koristnega imela. — Fantič, Timotej z ime¬
nom, je svojega očeta že na dan svojeja roj¬
stva zgubil. Mamica gaje zredila, in njeno
celo podueevanje je v tem obstalo: „Tvoj
oče, ljubeznivo dete, so že davno vmerli,
zdaj so gori pri Bogu. Bog je naš oče, on
živi mene in tebe. Njegovo oko vse vidi,
njegovo serce nas ljubi, njegova roka nas

7

varje, njegov duh nas podučuje, in njegove
svete nebesa bodo nas vse vkup enkrat spri¬
jele. Tega očeta imamo moliti in ljubiti, nje¬
govo voljo spoznovati in spolnovati, pred
njegovimi očmi imamo pobožni in v njeni sveti
biti, radi delati, voljno vse poterpeti, njemu
živeti in vmreti. Njega bomo enkrat od ob¬
ličja do obličja gledali. — Njegov sin, Je¬
zus Kristus, nekdaj kakor ti fantiček je nas
vse to natanko učil. Le zaupaj v Gospoda,
ino njega ljubi. Moli, kakor Jezus, delaj
kakor on, in nikdar ne stori kaj zlega. Nje¬
gov navk, njegovo živlenje, njegova ljubezen
naj ti bo noč in dan pred očmi in v sercu. —
Vari se laži, moj sin vari se vsake nezve¬
stobe, vari se greha, boljše je vmreti, kakor
komu vinar zmakniti, kakor goljfivo besedica
ziniti. Tako so mu mamica noč in dan pri-
povedvali, bolj v prilikah kakor z besedo.
Brati sicer sami niso znali; to raj se je mladi
Timotej posebno na življenje svoje matere
oziral. Neki dobrotljiv sosed ga je poslej
tudi brati, pisati, rajtati, zemljo v obče, po¬
sebno pa domovino svojo poznati naučil. Ven¬
dar je mu to, kar so mu ljuba mamica rekli,
čez vse bilo. Oni so mu znali tako serčno
govoriti in ker je iz serca prišlo, je tudi spet
k sercu slo, in se serca prijelo. — Ko je

8

enkrat jablana, ki so jo ljubi oče malo pred
svojo smertjo vsadili, pervikrat troje jabelk
obrodila, tako rudeče in lepe, kakor samo
zdravje, tako čverste kakor Timotej so dali
mati na pervo napisati besedico: pobožen;
na drugo: marljiv,  na tretje: vesel.  Te tri
jabelka je podarila svojemu Timoteju na
rojstni dan. „Te jabelka naj ti bodo tri knige,
reče mati, položi jih na tvoj hišni oltar, da
jih bos zmiraj pred očmi imel: Noč in dan
misli na te tri besede: pobožen, marljiv, vesel . 44

Te tri jabelka so bile hišni učeniki Ti¬
moteja. Posebno terdno pa se derži izgleda
matere svoje, ki mu čez te tri besede se
marsikej lepega pripovedujejo in opominjajo.
Ko so se jabelka vležale, mu mati rečejo:
„Zdaj pa že smeš tvoje tri jabelka snesti, be¬
sede na njih zapisane, so se že tako v tvo¬
jem sercu vkoreninile . 44  Ali fantič, je jabelka
od hvaležnosti preveč spoštoval, ker so nje¬
govi učeniki bili, in na njegovem oltarju stali;
za to jih hčerki svojega soseda, katera je za
dve leti od njega mlajša bila, podari. Mladi
prijatel; te tri besede bi ti rad globoko glo¬
boko v tvoje mlado serce zapisal: „Bodi

pobožen, marljiv, vesel . 44  Da boš pa te tri
besede bolje razumil, in se ložje po njih rav¬
nal, tako ti jih bom bolj na tanko razložil.

9

Jaz menim, da si se v Ilisi svojih starejše v,
ako pa ne, tako se bode vendar sledeče tebi
prileglo.

Perva beseda: Bodi pobožen!

Kaj ima to pomeniti? Stari oče Tobia
to kratko in jasno razloži svojemu sinu rekoč:
„Vsakdan svojega živlenja imej Boga v sercu.
Hvali Boga vsak čas, in moli k njemu, da te
vodi po tvojih potili.^ Boga moraš taj v
sercu nositi, na njega mnogokrat in rad mis¬
liti, v molitvi se ž njim rad pogovarjati, njega
častiti, ga v potrebah prositi, za sprejete do¬
brote njemu čast in hvalo dati, iz ljubezni
do njega njegove zapovedi spolnovati. To
je božja volja, to je gotovo tudi želja tvojih
starejšev. Zna biti, da tudi ti tako ljubeznivo
mater imaš, kakor mali Timotej, od kate¬
rega sim ti pravil. Gotovo so te že v pervem
času tvojega življenja „Oče naš 4 * in „češčeno
Marij o a  al pa „vero 44  moliti navčili. Gotovo
so ti mnogokrat na čelo pokrižali, zjutrej in
zvečer, predjedjo in po jedi z teboj molili itd.

O le prav rad moli, tudi takrat, kadar
starejši tvoji nimajo časa s teboj moliti. Ka¬
dar se z jutrej zbudiš, naj bo perva tvoja mi¬
sel, k Bogu povzdignjena, kateri ti je spet
eden den doživeti dal; pokrižaj se lepo čedno,

10

urno in veselo vstani iz postelje, obleci se,
poklekni in moli iskreno juterno molitvo. Nik-
dar ne pozabi, ljube matere božje Marije,
in svetega očeta Jožefa, tvojega angelca
varlia in patrona za pomoč prositi. Tudi po
dne večkrat misli na milega Boga in vse iz
ljubezni do njega stori. Kadar slišiš angelsko
češčenje zvoniti, tako pozdravi pobožno pre-
čisto devico Marijo, in veseli se, daje skoz
njo božji sin v svet prišel, kateri je tudi tebe
skoz svojo smert na križu odrešil. Moli
prav serčno predjedjo in po jedi; zakaj Bog
je, od koder vsak dober dar pride, njega
moraš prositi, da tvoje jedila blagoslovi: njemu
se imaš zahvaliti za vžito hrano.

Moli zvečer preden se ležat spraviš.
Zahvali se milemu Bogu za tolkajn milosti in
dobrot, z katerimi tej e taj den obdarval; pre¬
misli, kako si den preživel, ali si tvojega
Boga s kakim grehom razžalil, prosi ga, pre¬
denj zaspiš, s ponižnim sercom za odpuščanje
in obudi popolno kesanje čez svoje grehe.
Priporoči se Bogu in prošnji Matere božje,
svetemu Jožefu, angelcu varhu, in svojemu
patronu, spomni se vsih vernih duš v vicah,
želi jim mir in pokoj, in skusi v tacih svetih
mislih zaspati.

11

Nobeden den tvojega življenja naj ti ne
preide, da bi ga z molitvijo ne začel, in z
molitvijo ne končal.

Sveti Alojzi je že kakor štirletni otrok
po celili urah molil, in to z gorečo pobož¬
nostjo. Ta ljubezen k molitvi, je ves čas
fcolj rasla, in kakor se drugi otročiči veselijo
na igranje, tako seje on ur molitve veselil.
Večkrat je rekel, da taisti,' ki je sladkoto
molitve enkrat okusil, se nikdar ne more dol-
gočasa nje nesladkote zdersati.

Vendar, mladi moj kristjan! kje bi ti
lepši obraz prave pobožnosti, boljši izgled
vsake čednosti najti zamogel, kakor pri bož¬
jem Odrešeniku Jezusu Kristusu, v njegovih
mladih letih? zakaj

„Kako se ima kristjan zaderžati,

Mu zna le Kristus prav pokazati.

Toraj pazlivim očesom glej na
malega Jezusa.

Ne pričakuj dolgo in široko popisvanje,
zakaj jaz ti moram odkritoserčno obstati, da
sam od mladosti Jezusa čisto malo vem. Pa
ne samo jaz tudi drugi le kej malega vedo.
Akoravno nam sveto pismo od Jezusa veliko
drugega pripoveduje, od njegove mladosti le
malo popisuje. Toda Bog tudi to ni bez uz-
roka pripustil, kakor ti v kraktem pokazati

12

hočem. Poprej te hočem vendar tega opom¬
niti, kar je nam od njegove mladosti znano.

Od tih dob, od kar se je iz Egipta v
svojo domovino vernul, do njegovega dva¬
najstega leta, pove sveto pesmo le te kratke
besedice: „Dete pa je raslo, je bilo krepko,
polno modrosti, in milost božja je bila v
njem.“

Ko je Jezus dvanajst let dopolnil, se
je z svojimi starejši v Jeruzalem podal, da
bi tam ž njimi velikonočne praznike praznoval.
Veliko nočni prazniki so se skoz sedem dni
obhajali. Ko je ta prazničnost doveršena bila,
sta se Jožef in Marija spet na pot v svoj do¬
mači kraj napravila. Jezus pa ni šel ž njima,
temuč v Jeruzalemu ostane, bez da bi bili
njegovi starejši to opazili. Oni so rajtali,
daje pri znancih, in pri kakih drugih popot¬
nikih. Toraj so se koj na pot spravili in že
eden dan hoda popotvali, kar so ljubega Je¬
zusa zgrešili. Prih vsih znancih ga iščejo,
ali zastoju. Drugi dan se nazaj vernejo v
Jeruzalem in še le tretjega dnu so našli Je¬
zusa v božjem tempeljnu, ko je med učenimi
sedel, njih navke poslušal, na njih praševanja
odgovarjal, sam popraševal tako, da so se
vsi njegovi modrosti in odgovorom začudili.
Ko sta ga zagledala, sta se žačudila, in nje¬
gova mati je mu govorila: Moj sin, zakaj si

13

nama to storil; jaz in tvoj oče sva te z ža¬
lostjo iskala. Jezus ji pa reče poln pohlev¬
nosti: Zakaj sta me iskala? Al nista vedila,
da se moram s tim obhajati, kar je mojega očeta.
Al njegovi starejši teh besed niso razumili,
katere jim je govoril. Jezus je šel ž njimi
domu in je bil jim pokoren. Njegova mati je
te besede v svojem sercu ohranila. Jezus
pa je rasel v starosti in modrosti pri Bogu in
pri ljudih.

Glej, mladi bravec! to je vse, kar nam
sveto pismo od prihoda Jezusa iz Egipta no¬
ter do tridesetega leta njegove starosti pove¬
dati ve. Ti me boš dalej baral, zakaj da so
od mladosti Jezusa tako majhno zapisali?
On je ja božji sin in je gotovo tudi že v svoji
mladosti mnogo govoril in delal, kar bi mer-
kati vredno bilo. Na to ti odgovorim: Zato,
ker od njega niso kaj več zvedili. Jezus je
tiho in samotno prebival v borni hišici v Na-
caretu pri svojem redniku Jožefu, se pridno
tesarstva učil, in pomagal potreben živež za¬
služiti. On bi bil že v mladosti narediti mogel,
da bi se bil od njega velik glas po svetu zag¬
nal, al on tega ni hotel, da bi tebi, mladi
prijatel, v izgled služil, kako se tudi ti v
svoji mladosti zaderžati imaš.

Uči se taj od njega tiho in pohlevno ži¬
veti. Saj te ni povsod treba, kamor te tvoji

14

tovarši žugajo. Rad ostani pri svojih starej¬
ših, pomagaj jim delati. Kolko mladih ljudi
je že na tem in na unem svetu nesrečnih po¬
stalo, ker so se nevedoma svojim starejšem
od doma odtegnuli, se z razujzdanimi tovarši
okoli klatili in vsili sort hudobnih reci počen¬
jali. Kmalo se človek tacega živlenja na¬
vadi, in navada je železna srajca. Le ma¬
lokdaj iz tacega kej pridnega postane. Po¬
baraj in poprosi taj vselej svoje starejše ali
pa druge tebi predpostavljene ali smeš tje iti,
kamur se ti ravno poljubi. A ko se tako rav¬
naš, gotovo v starosti ničesar ne boš imel ob¬
žalovati. Veselja boš še vender zadosti na¬
šel, pri tem si pa čisto nedolžno serce ohranil.

Mnogo potov bi ti znal pokazati, po
katerih bi dosti veselic najti zamogel, ven¬
dar hočem od tega spodaj bolj govoriti. Tu¬
kaj hočem samo od edne veselice govoriti.
Ta naj ti bode nar ljubša od vsili, ravno
zavolj tega, ker te jo že Jezus v svojem
dvanajstem letu uči. — Pred si bral, da
je Jezus v Jeruzalem šel, in tam z svo¬
jimi starejši velikonočne praznike obhajal.
Njemu ni bilo pretežavno več dni hoda v
Jeruzalem, da bi tam v božjem hramu mo¬
liti mogel. Tudi ti moraš naj več veselja
v cerkvi najti. Gotovo nimaš tako deleč
v cerkev kakor iz Nacareta v Jeruzalem.

15

Koj pomisli, stil* in dvajset ur hoda je mo¬
ral Jezus v hram božji iti. Oj ko bi bil
vidil, kako lepo se je Jezus zaderžal na
strani svojih starejšev, kako se je razve¬
selil, ko je v hišo svojega nebeškega očeta
stopil, kako goreče je tam molil!

Ali tudi ti rad v cerkev hodiš? al ho¬
diš z svojimi starejši? Kako se na poti
v cerkev zaderžiš? Ali si morde tudi tak,
kakor nekteri hudobni fantalini, ki se v cer¬
kev grede čez vsili žlalit nemarnih in
vmazauih reči pogovarjajo, druge nadlego-
vajo, in zmerjajo? po travnicih in poljih
letajo in drevesa poškodujejo? Ce k cerkvi
prideš, al dro hitro noter stopiš? al pa le
zvunaj ostajaš, kakor bi se v njo ne upal?
Ah kako globoko bi tako obnašanje ljubega
Jezusa razžalilo, ki v cerkvi tebe priča¬
kuje! Naj delajo drugi, karkoli se jim po¬
ljubi, ti urno v cerkev idi in prav lepo
božjo službo obhajaj. Posebno poslušaj paz-
livo, kar gospod duhovni povedo, vtisni si
vse globoko^ v serce, da doma kej pove¬
dati veš. Ce se boš tako obnašal, te bode
ljubi Jezus gotovo z nar boljšimi darili ob¬
daril. — To si zapazi od perve besede,
ki je: pobožen.

16

Druga beseda: Bodi marljiv!

Dokler si se mlad je gotovo tvoje po¬
glavitno delo: v solo hoditi. Le prav rad
in pridno spolnuj tvoje šolarske dolžnosti,
naj te nič ne zaderži, solo obiskati. Po¬
misli, da se v soli mnogo lepega in ko¬
ristnega učiš, k čemu poslej ne bos časa
imel. Ako te tvoji starejši večkrat doma
obderžati hočejo, jih prav serčno poprosi,
naj te v solo pustijo, obljubi jim po soli
zato marljivejši pri delu biti. Ako so tvoji
starejši borni, da ti komaj potrebne obleke
napraviti zamorejo, glej da prav dolgo ob¬
leke ne zamažeš. Prizadeni si svoje vboge
starejše skoz lepo zaderžanje in marljivost
razveseliti. Bodi v soli prav pazljiv na
vsako besedico gospoda učenika, da bos
doma starejšem ali pa bratom in sestram
kej lepega in dobrega povedati vedel.

Kadar je sola pri kraju, idi na rav¬
nost proti domu. Nestajaj nikjerpo nepo¬
trebnem na poti. Ogibaj se nerodnih fan¬
talinov. Varuj se njih hudobnih reči. Nik¬
dar ne postopuj doma brez dela okoli.
Le pomisli, kaj naša prislovica pove? Kdor
se dela brani, kmalo strada. Rajši še en¬
krat preglej, kar si se v šoli naučil. Pre¬
biraj naloge za prihodnji šolski dan. Ce ti

17

starejši kako delo naložijo, ne merdej se ne¬
voljno, če ti ravno delo ni preveč prijetno.
Misli na majhenega Jezusa, kako pridno
v delavnici svojega rejenika dela. Bodi
kakor

Sveti Albert.

On je bil na Jtaljanskim v selu Ogna
doma. Oča in mati sta bila kmetskega stanu,
in sta prav bogaboječe živela. Njuna naj
perva skerb je bila svojega sinka prav po
kristjansko izrediti. Ze zgodaj sta mu mnogo
od milega Boga pripovedovala in sinka
učila, kako bi mogel svojo ljubezen do Boga
skazati. Mnogokrat sta mu povedala, kako
nemarna in gerda stvar da je greli, ker se
skoz njega Bog, dobrotljivi oče, strašno žali.
Ko je malo dorastel, so ga v šolo poslali.
Oj kako veliko veselje je bilo za mladega
Alberta, ko je brati znal! Ko je od mla¬
dega Jezusa pripovedovati slišal, kako je
bil srečen! Koj si je terdno predvzel, Je¬
zusa posnemati, kakor on pokoren in po¬
nižen biti. Kadar so njegovi starejši v cer¬
kev šli, ni Albert nikdar doma ostal. On
je ja vedil, da k ljubeznivemu Jezusu pride,
kateremu nedolžni otročiči posebno dopadejo.
Mali Albert je Kristusove besede, ki jih je
V šoli slišal: „ P usti te, otročiče meni k priti 44

18

dobro zapazil. V cerkvi se je prav po¬
božno lepo zaderžal, torej je pa tudi Jezus
nad njim veliko dopadenje imel, in njega
z veseljem in ljubeznijo k uku in molitvi
navdihal. Svojemu očetu je pri delu na vso
moč pomagal. Posebno je živino osker-
bel, ji pičo pokladal, in pasel. Vselej je
svoje delo z molitvico začel. On seje na¬
vadil, vsako reč z dobrim namenom začeti,
rekoč: Jaz hočem delati, ker je to tvoja
sveta volja, — jaz hočem delaje Jezusa
posnemati, ki je tudi svojemu rejeniku Jo¬
žefu pri delu pomagal, — jaz hočem delati,
da se spokorim. Daj mi o gospod tvojo po¬
moč in blagoslovi moje dela.

Kakor sveti Albert moraš tudi ti rad
v šolo hoditi, in se navaditi vse rad in ve¬
selo storiti, karkoli ti starejši, učeniki, ali
drugi predstavljeni zapovedajo. Vsako delo
z Bogom začni, in z Bogom končaj. Kdor
je z Bogom, s tim je Bog. Ce si že od¬
raste!, da ne hodiš več v šolo, tako učenje
za te vendar ni pri koncu. Človek se težko
nauči, pa kmalo pozabi. Toraj je treba,
to kar se si naučil ponoviti, z novega pre¬
misliti in to, kar se si naučil tudi v djanju
pokazati. Torej je treba tudi nedelsko šolo
pridno obiskovati, in kristjanske navke mar¬
ljivo poslušati.

1 »

Ko je dvanajstletni Jezus v božji tem¬
pelj sel, ni bil že s tim zadovolen, da je
tamkaj molil, on se tudi v tisti kraj hrama
poda, kjer so svete pisma razlagali in raz-
jasnovali. Tukaj prav pazljivo posluša, od¬
govarja, in sam poprašuje. Maria in Jožef
sta ga ja v hramu božjem med učeniki našla.
Glej sam Jezus gre v solo, ti bi se pa
sramoval v solo hoditi. Jezus je gotovo
več vedel kakor ti, če si ravno že stariši
kakor on takrat. Saj je več vedil, kakor
Judovski učeni, in vendar se je dal jim
podučevati. Zakaj kej? bodeš morde prašal.

Zavolj tega, da tebi pokaže, kako je
potreba, nedelske šole obiskovati, in krist-
janski navk poslušati. Kolko veselja bi
tvoji starejši imeli, kadar bi tebe v nedeljo,
če nisi pri njih v cerkvi al pa v šoli ve¬
deli! Kak lepo in hvale vredno bi bilo, ako
bi na vprašanje, kje si hodil, odgovoriti za-
mogel: „A1 ne veste, da se moram dans

z rečmi pečati, katere blagor moje duše
zadenejo?

Galej je poglavitna reč marljiv pri delu
biti.  Kakor ptica k ferkanju, tako je člo¬
vek za delo vstvarjen. Kdor ne dela, naj
tudi ne je, pravi sveti Pavl. Vadi se to-
raj že zgodaj delavnosti. Spolnuj na tanko
svoje dela, in vari se lenobe. Ne puščaj

20

drugim tvojih del, marveč skusi jim poma¬
gati. Veseli se, če si že tolkaj, da zamo-
reš že marsikako delo storiti, iu tako tvo¬
jim starejšem karkoli polajšati. Morde so
oni že bolj stari in oslabeli, morde zavolj
revšine ne zamorejo si posla deržati. Glej
toraj, da jim ti posla nadomestiš. Skerbi
z vso ljubeznivostjo za svoje starejše na
stare leta, in poverili jim saj nekolko skerb
in prizadevo, katero so na te obernili.
Posnemanja vreden izgled v tej reči je

8veti Kutman ovčar.

Rojen je bil v Stauiugu na Angležkem.
Starejši njegovi so bili prosti kmetovavei,
scer nepremožui, pa polni lepih čednosti
in bogaboječnosti. Mladega svojega sinka
so že zgodaj pobožnosti vadili, posebno
ojstro so pa na to gledali, da jih mladi
Kutman v vsem na tanko vboga. Pervo
njegovo delo je bilo čredo svojega očeta
pasti, kar je tudi prav pridno storil. Z ve¬
liko marljivostjo je domače dela opravljal,
katere so mu oče al pa mati naložili. Pri
vsakem delu je v molitvi moč in pomoč is¬
kal. Ko so mu oča zamerli, je z delom
svojih rok za živež svoje priletne matere
skerbel. Toda kogar Bog ljubi, tega tudi

21

obišče. Srebro in zlato se v ognju čisti,
človek pa v revah in nadlogah. Le ta je
možak, in vreden Kristusov prijatelj, kateri
v skušnjah zvest ostane. Kutman in nje¬
gova stara mati padeta po nedolžnem v
veliko veliko revsino. Neprenehoma sta
mati in sin delala, pa le malo je pomagalo.
Pa nesreča ne pride rada sama. Revi je
nadloga sestra. Stara mamka zbolijo, tako
da nič ne morejo delati. Cisto skerčeni in
krulovi so ležali na slamnati postelji, samo
od svojega sina pripomoč pričakovaje. Kut¬
man ne obupa. On dela kar mu je mogoče
poln upanja na Boga. Oskerbi in tolaži
bolno mater noč in dan, prenese nje sla¬
bosti, ino si tako prizadeva z ljubeznijo
dobrote enkolko poverniti, ki jih je od mla¬
dih nog od njih prijel.

Oj kako prav je bilo, da se je že iz
mladosti delavnosti navadil. Skusi tudi ti
mladi prijatelj zmiram delaven in marljiv
biti. Pomisli mnogokrat drugo besedo ka¬
tera pomeni: Bodi marljiv, pa tudi ne po¬
zabi sledečih verstic:

Pri delu misli na Boga,

K njegovi stori vse časti,

Obilno dal ti bo blaga,

Katero vekoma terpi.

22

Tretja beseda: Bodi vesel!

Ako si prav pobožen in marljiv, tako
bos tudi lahko iz, serca vesel. Skusi zmi-
ram vesel in prijazen biti. Ne glej temno
spod cela, ako te ravno kaj zopernega
zadene. Sveto pismo pravi: „Le veselega
darvavca ljubi Bog." Gotovo bode tudi tebe
ljubil, ako mu z veselim in čistim sercom
služiš. Z veseljem opravljaj tvoje opravila.
Obhodi se prijazno z vsakim, vari se ne¬
prijaznosti. Na zemlji nikdar vse po tvo¬
jim ne pojde. Zmiram boš imel kak križ,
če ti je prav al ne, in če si prav nejevo-
len, se ti bode še hujše godilo. Nosi ga
poterpežlivo in zmiram ložej ti bode posta¬
jal. Kristus ne pravi zastoju: „Moje jigo

je sladko, in lahko je moje breme." Če
ti je mar, resnico teh besed sam na sebi
skusiti, varvaj se vsakega greha, kakor ži¬
vega ognja; zakaj grešnik nima nobenega
miru, taj tudi nobenega čistega veselja; prava
živa veselost izvira iz čiste mirne vesti.
Ne išči toraj tvojega veselja v rečih, s kte-
rimi žališ Boga. Zakaj, če Apostel Pavl,
pravi: „Veselite se ves čas", tudi še pri¬
stavi „v Gospodu", katero tolkajn hoče
reči, kakor „ veselite se, toda brez greha."

23

Iz tega vidiš, kaj iina tretja beseda:
„Bodi vesel“ za te pomeniti. Lahko bos
tudi besede svetega Filipa Nerskega zasto-
pil, katere je muogkrat mladenčem pripo¬
vedoval. „Sinki moji bodite veseli in ra¬
dostni, samo greha se zderžujte.“ Filip
Nerski je imel neizrečeno poterpežlji-
vost z mladenči, da jih je greha obvarvol.
V trumah so se včasih pred njegovo isbico
zbrali, vpili in vriskali, in on se je sam ž
njimi vred veselil. Enkrat je bila tako ve¬
lika derlial, da so se hišni ljudi čes to pri¬
tožili. Svetnik jim pa reče: Pustite jih go¬
voriti, kar se jim ljubi; naj se veselijo, jaz
nič drugega od njih ne tirjam, kakor to, da
ne delajo greha. Včasih je sam ž njimi
igral, da je jim le priložnost vzel, kam
drugam iti, kjer bi grešiti znali. Enkrat
se je neki imeniten mož čez to čudil, kako
more tako vpitje in vriskanje prenesti.
Filip mu odgovori: „Vse rad prenesem, da
se le greha zderžajo. Ce bi ravno derva
sekali na mojem herbtu, vse rad prenesem.^
Iz tega vidiš, da je Filip Nerski, če je
ravno svet in ojster mož bil, mladenčem
rad kako razveselvanje pripustil, ino jih
greha varval. Ljub moj mladi prijatel! ve¬
selje ti je pripusčeno, le samo pregrešnega
veselja se vari, in čisto vest ohrani. Samo

24

na tem potu bode pravo resnično veselje
v tvojem sercu prebivalo in ti bos s kra¬
ljem Davidom reči zamogel: .,Kako velika
je tvoja sladkost, o Gospod, katero si ti
taistim pripravil, ki tebe ljubijo l u  to je, ki
se iz ljubezni do tebe greha ogibajo. Go¬
tovo bi rad mirno in veselo po potu živ¬
ljenja hodil, torej pazi! Jaz te hočem ne¬
kaj opomniti, katero ti bode vesele in ra¬
dostne dnove prineslo. Dobro premisli kar
ti povem:

Mladenč, ohrani svoj nar lepši kinč!
Gotovo je, da nove in lepe reči rad vidiš.
Hišo, ki je od znotraj in zvunaj prav lepo
okinčana gotovo z dopadlivostjo pogledo-
vas. Vert z rožcami osajen, ki se ti pri¬
jazno nasproti smehlajo, z veselim očesom
gledaš. V spomladi rad greš na polje, da
vidiš zelene žita, cveteee travnike in di¬
šeče drevesa. Veselje te navdaja, če vi¬
diš na jasnem obnebju rumeno sončice v
prijazni milobi. Dopadlivo gledaš nove ob¬
leke, želiš jih sam imeti. Morde rajtaš, da
si lepega in zalega obraza, krasne postave.
Zavolja tega meniš, morebiti Bog ve kaj
si več kakor drugi, katerim lepota manka.
Lepota si misliš, je neizrečeno veliko blago.

Povej mi: Al si že kdaj premišloval,
kaj daje na tem svetu nar lepšega? Kakšne

25

lepote ti je potreba, da te nihče na tem
svetu ne prekosi. Ne išči te lepote s po-
svetnim očesom, s tim je ne najdeš. Ta le¬
pota je žlahten kamen, kateri se ne izkople
iz. Černe zemlje; ta lepota je biser, ki se
ne rodi v globočini morja, ta lepota, je ob¬
leka beliši od snega, kije z nobenim dnar-
jem kupiti ne moreš.

Ali hočeš ime tega žlahtnega kamna,
tega biserja, te obleke zvediti? Te žlahtni
kamen te biser, je sveta božja milost (gnada),
s katero je tvoja duša pri svetem kerstu
okinčana bila, ta obleka je obleka nedolž¬
nosti, v kateri se je tvoja duša po svetem
kerstu svetila. — O da bi zamogel srečo
taistih prav živo popisati, ki svojo pri sve¬
tem kerstu pridobljeno nedolžnost ohranijo,
da bi mogel krasoto, in ljubeznivost duše
popisati, ki še ni z madežem smertnega greha
omadeževana! Vuuder bi vse, kar bi ti
povedati mogel, sama senca bila, proti res¬
nici. Samo te hočem prašati: Al ni Ma¬

rija ravno zavolj tega pred Bogom tolkajn
dopadenja najdla, ker je bila nedolžna pre-
čista devica? Al ni Jezus apostelna Ja¬
neza zavolj tega tako preserčno ljubil, ki
je bil nedolžen, čist mladenč?

Al tudi veš kakšno plačilo je nedolž¬
nim obljubljeno? Sv. apostel Janez v

a

26

svojem skrivnem razodenju pove, da je v
nebesih jagnje (Jezusa Kristusa) vidil, in
pri njem štir in štirdeset tisuč, ki imajo ime
Jagnjeta, in njegovega očeta na čelu zapi¬
sano. Ti so pred božjim stolom novo pe¬
sem prepevali, katero razun taistih stir in
stirdeset tisuč nihče drugi ni peti znal.
Oni slede Jagnjetu kamorkoli gre, zakaj
oni so kupleni iz ljudstva kakor pervenci
za Boga, ino za Jagnje, oni stoje brez
madeža pred božjim stolom.

Kateri so ti, ki se v nebesih pred dru¬
gimi tolkajn časti vživljajo? Sv. Janez sam
pove: ti so nedolžne deviške duše.

Kristjanski mladenč, ako bi v tej uri,
ki tele verstice bereš, umreti moral — al
Jbi tudi trumi nedolžnih v nebesih prištet bil?
Al si se do zdaj nedolžnost svojega serca
ohranil? O veseli se in raduj se, če mo¬
reš „ja K  reči! Iz celega serca ti srečo
želim; zakaj ti si naj krasnejši okinčan, to
imaš naj dražje blago v svojem sercu, ti si
ljubinec Jezusa, resnična božja posodba, iz¬
voljen otrok Marije prečiste device in ma¬
tere božje, veselje svojega angelja varha,
vsih angeljcev in svetnikov, ja ti si sam an-
gelj v kervi in v mesu. Ni bogatejšega
človeka od tebe na svetu, ni lepšega in
krasnejšega od tvoje duše na celem svetu.

27

Prosim te, ohrani to svatbeno obleko
cisto in brez madeža! Nič naj te ne za¬
pelje v greh, ako bi ravno naj hujše imel
preterpeti.

Da boš pa bolj terden v teh svojih skle¬
pih, ti hočem prigodbo povedati, ki se je
v Afriki zgodila o časih, ko so Vandali
kristjane preganjali:

Dionizja in nje edini sinek.

Vandali jo vjemejo, in jo hočejo prisi¬
liti se sveti katolški veri odpovedati. Ko
je nježen fantiček grozne priprave vgledal,
s katerimi so ga hotli mučiti (martrati), se
je začel od groze tresti. Pred očmi matere
so ga slekli, in strašno s šibami pretepali.
Al mati je ga ziniraj k stanovitnosti prigovar¬
jala. S prosečim glasom mu reče: »Po¬

misli, preljubi sinček! da smo v imenu pre¬
svete Trojice za samo pravo katolško vero
kerščeni. Nobena sila ne sme nam bele
obleke nedolžnosti, ki smo jo pri svetem
kerstu zadobili, vzeti, da bode gospod, ka-
kar v svate pride, svatbeno obleko pri nas
najdel, ino nas ne suni v černo tmino, ka¬
kor znanega gosta v evangelju. O! le pre-
terpi! ljubček mojega serca! Po kratkem
terplenju boš večno veselje vživljal. Terpi! *

a*

28

terpi! ti boš še v obleki nedolžnosti zmag-
livi vene mučenikov pridobil. “ In fantiček
se pusti vmoriti, da le nedolžnosti pri sve¬
tem kerstu zadoblene ni zgubil. —

Kaj si kej misliš mladi prijatel! pri
tej pripovesti? Al je to fantiček kdaj ob¬
žaloval, da si je svojo nedolžnost tako
drago s svojo kervjo ohranil? Gotovo
nikdar. On je zdaj tudi pri taistih, ki novo
pesem pojo, katere razun nedolžnih nihče
ne zna peti. Glej! tebe Bog noče tako
težko skusiti, tebi nobene martre ne žugajo,
za te je zmaga veliko ložje. — Jaz te
sicer ne poznam, tudi ne vem kdo si, in
kako ti je ime; vender pomisli, kakšno ve¬
selje bi bilo za Jezusa Kristusa, božjega
prijatelja mladine, za vse angelce, in svet¬
nike v nebesih; kako srečni bi bili tvoji
starejši, učeniki in predpostavljeni, kakšna
neizrečena čast pred Bogom in pred svetom
bi bilo za te, nedolžen, in v pravici pobo¬
žen mladenč biti, da bi tvoji tovarši tebe
posnemati mogli! Iz serca ti to srečo že¬
lim. Da pa prihodnič ložje nedolžnost svo¬
jega serca ohraniš, te hočem na marsiktero
reč opomniti, in ti pokazati, kaj da so po¬
božni mladenči storili, da so nedolžnost, te
neprecenljivi kinč svoje duše, ohranili.

Naj poprej:

29

Ohrani si čisto, nedolžno serce.

Vsega, kar se nespodobi, vari se kakor
strupene kače. Ni na svetu večega sov¬
ražnika za nedolžno serce, kakor nečistost.
Bog daj, da bi se ne vedil, kaj ima ta beseda
reči. Nikdar ne misli, ne govori, ne stori
kaj tacega, zavolj koga bi moral od sramote
rudeč postati, če bi se pričo tvojih starejšev,
predpostavljenih, al pa drugih bogaboječih
ljudi zgodilo.

Kakor čisto zerkalo (špegel), ako ga le
trohico dihneš, naglo svojo svitlobo zgubi,
tako tudi vsaka slaba misel, vsaka nečista
beseda, vsaka nepoštena sala, zerkalo
nedolžnega serca otemni, ja mnogo, mnogo¬
krat gerdo oskruni, če taj hočeš nedolžnost
serca ohraniti, stori, kakor:

Sveti Bernardin Sienski.

v  Živel je od začetka petnajstega stoletja.
Cisto nedolžno serce mu je bilo črez vse. Ze
sama nečista beseda mu je nedolžne lica oru-
dečila, ino ga z nevoljo zoper kaj tacega na¬
polnila. On je bil pohleven, prijazljiv, in je
vsakega, kakor je mu slo, spoštoval; kakor
hitro je pa kako nespodobno govorico zaslišal,
se ni bal nesramneža zarotiti. Enkrat je pričo
Bernardina nek imeniten gospod nekaj ne-

30

spodobnega izgovoril. Bernardin ga ojstro za¬
roti, in gospodje sklenil prihodnič se pobol¬
jšati. On je bil tako pohleven, in pobožnega
čistega serca, da so ga njegovi tovarši visoko
spoštovali. Vsim je bil lep izgled v čednostih.
Nobeden se ni postopil, pričo Bernardina
kaj nespodobnega govoriti, vunder so ga radi
med saboj imeli. Če so se včasih zapozabili,
in kake nespodobne reči govorili, so hitro
vtihnuli, kadar je Bernardin prišel. „Tiho,
tiho, so djali, Bernardin pride.*

Mladi prijatel! al tudi ti tak goreče ljubiš
čistost svojega serca? Al jo dro tudi tako
marljivo varvaš kakor sv. Bernardin? Al tudi
druge od hudega odvračaš? Al morde sam
rad take tovaršije iščeš, kjer se nič dobrega
ne govori. Po tem potu čistosti svojega serca
ne bodeš ohranil.

Sveti Stanislav Kostka

je imel tako čisto nedolžno dušo, da ga je že
sama nesramna beseda tako prestrašila, da se
od strahu ni zavedli, in se omamljen na tla
zgrudil. Njegov pobožni oče, to zapaziti, so
ojstro skerbeli, da se v pričo sina ljubezni¬
vega niso take nespodobne reči govorile.
Ce je kdo v družbi kaj nespodobnega rekel,
tako je skerblivi oče hitro skusil govorjenje

31

na kej drugega spreberniti, in če to ni bilo
mogoče, je v naravnost prosil, se mladega
Stanislava osmiliti, in s takim govorjenjem
ne žaliti.

Al bi tudi ti tako čisto serce rad ne ohra¬
nil? Cuj, kaj naš božji odrešenik priporoči,
da se ložej nedolžnost ohrani. On pravi k
apostelnom: „Prosite in vi bote sprejeli, da
bode vaše veselje popolnoma.^ Toraj

Pridno moli.

Vsaki dober dar pride od zgoraj od očeta
nebeškega. Toraj tudi dar čistega nedolžnega
serca le od zgoraj, od nebes pričakuj. Z po¬
nižnim sercom prosi za dar čistega serca. To
so tudi svetniki storili. Od svetega Bernarda
se med drugim tudi bere, da je Boga posebno
prosil, da bi ga obvarval, da bi nikdar svoje
nedolžnosti skoz kaki greh ne zgubil. In
Bog mu je tudi pomagal. Moli taj tudi ti prav
marljivo, če ti je mar svojo dušo čisto ohraniti,
in gotovo, Bog bo tudi tebe uslišal. Posebno
časti devico Marijo. Prosijo, da bi te za svo¬
jega otroka vzela, in nedolžnost tvoje duše
obvarvala.

Samo moliti pa še ni zadosti. Ti mo¬
raš si tudi sam marljivo prizadjati, svoje oči in

32

ušesa krotiti ino se vsakega greha, če bi še
tak majhen bil, bati. Toraj

Čuvaj

sam čez se, čez svoje oči ino ušesa. Saj ni
treba, da bi moral vse viditi, vse slišati, kar
se okoli tebe godi in govori. Oči in ušesa
so kakor okna ino duri, skoz katere se greh
v tvoje serce vkrade. Težko bi si svojo ne¬
dolžnost ohranil, ako nisi na vso moč pazljiv
sam na se. Ravno taisto velja tudi od jezika.
Vsak človek se ima več al manj ravnati po
pregovoru: „Malo govori, pa mnogo poslu¬
šaj 1 “  Posebno pa za te velja te pregovor,
mladi bravec! Ze sv. Jakob pravi: „Kdor
izmed vas rajta, on služi Bogu, svoj jezik
pa ne kroti, te se golfa, in njegova služba je
prazna." — Kdor se pri govorjenju nikdar ne
pregreši, te je popolnoma mož. Kako gerdo
je posebno za mlade ljudi, če u vsako reč svoj
jezik vtikvajo, vse vediti, vse bolj kakor
drugi razumeti hočejo. Drugi so že več sku¬
sili, večvidili, toti naj govorijo, ti pa molči
in poslušaj, če se kaj pregrešnega ne govori.
Ako bi ravno včasih kako reč bolj razumil
kakor drugi, molči, ali pa ponižno svoje misli
odkrij.

33

Tako si bos svoje življenje polajšal, mir
svojega serca, in nedolžnost svoje duše ložej
ohranil. Ze sv. pismo pravi: „Pogosto go¬

vorjenje ni lahko bez greha; kdor pa svoje
usta kroti, te je moder. “ Toraj je neki mnih
enemu mladenču lep navk dal, kako se ima za-
deržati. Mladene namreč pride k mnihu, in
ga za cilicium (to je pas spokorjenja) prosi,
da bi ložej svoje mesene želje ukrotil. Po¬
božni mnili ga pa na usta pokriža rekoč: go¬
tovo, ljub moj! je to nar bolsi Cilicium, če
človek prav marljivo pazi, kaj skoz te vrata
(usta) pride. “

Lep, in posnemanja vreden izgled, kako
imaš sam čez se čuvati, svoje poželjenje kro¬
titi , in se tudi malih grehov varvati ti da.

Sv. Alojzi Groncaski.

Zavolj svoje žive ljubezni do čistega serca
je bil „angelski mladenc u  imenovan. Veliko,
veliko si je prizadeval, nedolžnost ohraniti,
posebno je čez svoje oči ojstro čuval. Z žen¬
skami nikdar ni govoril, da bi ne bil svoje oči
k tlam pobesil. Da bi dragi zaklad nedolž¬
nega serca gotovo ohranil, je bil posebin pri-
jatel molitve. Jedel, pil in spal je samo za
potrebo. Vsake nevarnosti se je marljivo

34

ogibal, in vsak tudi nar manjši greh iz serca
sovražil.

V svojem štertem letu je nekemu voj-
šaku svojega očeta troho strelnega prahu
vkradil, da bi ž njim igral. Od vojsakov
je včasih kake kletve, in druge nemarne
besede slišal, jih večkrat sam izgovoril, bez
da bi njih pomembo razumel. Ko so ga
pa opomnili, da je greh, komu kaj skrivši
vzeti, in take reči govoriti, je iz celega
serca žalosten postal, in celo svoje prihod¬
nje življenje je obžaloval ta dva „ velika
greha svoje mladosti,“ kakor jih je sam
imenoval.

Kristjanski mladenč! ali tudi ti tako živo
sovražiš greh? Al se tudi malih grehov
zderžavaš, al morebiti nič ne porajtaš na
nje? Kdor malih grehov ne porajta, bo
kmalo v veče zabredil; kdor se pa malih
grehov boji in se jih marljivo zderžuje, te
se bo tudi večih ložej ubranil. Kdor se v
maličkostih zvestega skaže, bo tudi v važ¬
nejših rečih za pravičnega najden. Toraj
je sveti Filip Nerski učil rekoč: „Mladenči!
premagajte se v maličkostih, da bode vam
mogoče v važnih rečih se premagati.“

35

Ogibaj se slabih tovaršij.

Kar od druzega vidiš, k tomu bos sam
napeljevali da storiš. Ako od drugega kaj
dobrega vidiš, bodeš sam k dobremu napelj-
van. Ce pa vidiš tvojega bližnega grešiti,
če se večkrat ž njim obhajaš, se kmalo greha
ne bos več bal, in tvoje serce se bode po-
hujšalo. Ce bi mi vender mogoče bilo,
te resnice te prepričati! Kolkaju nevarnosti
tvoji duši od te strani žuga. Vari se, ja
vari se slabih tovaršev! Kajjeložej, kakor
da tudi ti tak postaneš, kakor so oni, ako
se večkrat ž njimi obhajaš, ino pečaš. Ce
ti ravno od začetka rudečica v lica stopi
pri njih govorih, in nemarnih kvantah, sča¬
soma postaneš mlačnejši iu mlačnejši, ako
hitro iz take tovaršije ne bežiš. Kmalo se
bode greh tudi tvojega serce prijel, in ti
boš svojim tovaršem enak postal. Svet Av¬
guštin sam od sebe pove, da je jabelka
ravno zavolj tega kradil, da se je svoji
hudobni tovaršii prikupil. Kolkajn mla-
denčev se je že na duši in telesu ne¬
skončno nesrečnih storilo po hudobni tovar¬
šii. Glej da to grenko skušnjo sam na
sebi ne občutiš. Ne hodi v take hiše, v
katerih razujzdanost vladuje, ogibaj se raz¬
puščenih tovaršev!

36

Svet Gregor Nacianski

pripoveduje sam od sebe in od svojega pri-
jatla, svetega Basilija Velikega, da sta si
na vso moč prizadevala, se slabih tovaršij
ogibati. „Midva, pravi, se nisva pečala z
mladenči, ki so bili razujzdani in sveto vero
zaničevali. Le z takimi sva se obhajala, ki
so bili mirni, in dobrega zaderžanja, in ka¬
terih govori so nam kaj koristiti zamogli.
Prepričana sva bila, da se človek sam sebe
golfuje, ako se med grešnike meša, če ravno
iz dobrega namena, jili na pravo pot ober-
niti. Zmiram se je bati skoz nje pohujšau
in pokvaijen biti.

Mladi kristjan! ta dva svetnika sta  se
hala, nedolžnost serca zgubiti, ako bi se z
razujzdanimi tovarši obhodila — in ti bi se
ne bal? Ti se hočeš na pervega, ki ti v
pest naleti, natvezti, ž njim se veseliti, ako
ravno od njega nič dobrega ne vidiš, nič
lepega ne slišiš? Vbogaj apostelna Pavla,
ki Tesaloničanom zapove rekoč: „Vam

zapovedujemo, bratje, v imenu Jezusa Kri¬
stusa, Gospoda našega, da se z nobenim
bratom (kristjanom) ne obhodite, ki razuj-
zdano živi, ino ne po zakonu, katerega je
od nas sprejel.^ Pa ne samo hudobnih ljudi
se je treba ogibati, ampak tudi tacih, kateri

37

bi znali, če so ravno dobri, tvoji duši škod¬
ljivi bitij to so posebno mlade ženske! Pre¬
govor pravi: Kdor se z ženstvom vlači se
kmalo popači. Nikdar se taj preveč ž njimi
ne pečaj. Ze sveti Filip Nerski pravi:
„Ne soznani se preveč z osobami ženskega
spola, tudi takrat ne če so tvoje žlahte."
Ne pogovarjaj se dolgo ž njimi, posebno
na samotnih krajih, ne, kjer te nihče ne
vidi. Beži! beži! če ti je nedolžnost svo¬
jega serca draga in ljuba. Le v begu je.
zmaga za te. Ce pa že moraš v njih to-
varšii biti, zderžuj se vsega nepoštenega
govorjenja in nespodobne šale. Ne zaupaj
preveč sam na se, in na svojo stanovitnost,
temoč na božjo pomoč; le z božjo pomočjo,
in z vlastnim prizadjanjem boš svoje serce
čisto ohranil.

Vari se lenobe.

Sveti Efrem uči rekoč: „ Mladina naj

molči ino dela." Ti poznaš pregovor. „Le-
noba v greh zapelje." Kolkaj ljudi je že
resnico tega pregovora skusilo. Marsikteri
mladenč je že lenuh postal, ker se je le¬
nobe navadil. Marsikteri je že na tem in
na unem svetu nesrečen postal, ker v mla¬
dih letih ni hotel delati, se nobenega dela,

38

nobenega rokodelstva poprijeti, in priučiti.
Takim se je ravno taka primerila, kakor
taistemu gospodarju v evangelju, ki je iz
službe izpoden rekel: „Kaj mi je začeti,
ko moj gospod gospodarstvo od mene tirja.
Kopati ne znam, prositi meje  sram.“ Kjer¬
koli taj si, naj bos pri starejših, pri kakem
mojstru, al v službi, dela je povsod dosti,
delaj pridno in marljivo. Mnogih grehov
se bos obvarval, mnogo žalosti sam sebi
odgnal. Ozri se le na svoje tovarse, in
bos lahko opazil, da so taisti naj hudobnejsi,
naj bolj razujzdani, ki mnogo časa po ne¬
marnem potratijo. Hudič nedelavnega po¬
stopača kmalo v greh zapelje. Torej sveti
Hieronim pravi rekoč: „Zmiram kaj delaj,
da te hudič brez dela ne najde!

Jdi pogosto k spovedi,

pa ne hodi zdaj k enemu, zdaj k drugemu
spovedniku, temoč izvoli si enega, pred ka¬
terega zmirain hoditi znaš. Prosi Boga za
modrega, umnega, pobožnega spovednika.
Te naj te vodi in viža po tvojih potih. To
je božja volja. Cuj, kaj sveti Frančižek
Zaleski govori rekoč: „Ko je Tobija svo¬
jega sina v ptujo deželo poslal mu je rekel:
Jdi in poišči si razumnega moža, da te spre-

39

voduje in pelje. Jaz ti pa pravira, ljuba
duša, ako hočeš v resnici pot pobožnosti
nastopiti, poišči si pravega vodnika.*

Kdor v ptujih krajih popotuje,

Uzame moža da ga sprevoduje.

Tudi ti hodiš po ptuji deželi, v kateri
so ti pota neznane. Kako lahko jo zabredeš.
Tira več ti je dobrega vodnika in vižaija
potreba! In vse to je dober spovednik. —
Sveti Ladislav, kralj Francozki, je svojemu
sinu na smertni postelji tele nauk dal re¬
koč: „Jdi pogosto k spovedi. Jzvoli si

pobožnega in razumnega spovednika, ki ti
zna s svojim umom v dušnih zadevah poma¬
gati in svetovati.*

Mladi bravec! izpolnuj tudi ti te navk;
idi pogosto k spovedi. Ne porajtaj govor¬
jenja marsikterih, ki ti morde pogosto spo¬
ved za zlo vzamejo, ino te tercjanom ime-
nujejo. Koj pomisli, kaka bi bila izba, v
katero se pogosto noter in ven hodi, in
marsikaj dela, če bi ne bila od časa do časa
pometena ino osnažena? Kakšna bi mogla
tudi tvoja duša biti, če bi jo večbart pri
sveti spovedi grehov ne opral ino očistil!
Gotovo bi te sram bilo v nedelo z namaza¬
nim obrazom v cerkev iti, kjer te tolkajn
ljudi vidi — z vmazano dušo pa pred Boga
stopiti, ki nase serca gleda, bi te ne bilo sram

40

ino strah? V nedelali in praznikih oblečeš
novoprano srajco, poiščeš lepšo obleko, po¬
rabi taj tudi kako nedelo, da obleko svoje
duše od grehov očistiš. Mnogo ti bode po¬
gosta spoved koristila. Sveti Filip Nerski
pravi. „Pogosta spoved je zaklad neprecen¬
ljivega blaga za tvojo dušo. Pri spovedi se
duša očisti, ozdravi, ino v božji službi okrepča.
Nikdar ne opuščaj spovedi o pravem času,
ako bi te ravno še kej tacega zaderževalo.
Naj poprej se spovej in potem se poprimi
dela, in ti bodeš vidil, da ti vse bolj od rok
pojde.“ Ako pa hočeš, dati  pogosta spo¬
ved koristi, je tudi treba, se dobro spovedati.
Znabiti, da si se od ene spovedi do druge
prav marljivo pred grehom varval. Znabiti
da imaš razim nekterih maličkosti mirno vest.
Pa so te morde vender marsiktere velike
skušnjave naganjale, in ti si večbart v nevar¬
nosti bil grešiti. Odpri toraj odkritoserčno
svoje serce spovedniku, posebno če si bil k
nečistosti skušan. Sveti Filip Nerski pravi,
da kdor hoče nedolžnost ohraniti, naj vse svoje
misli odkritoserčno spovedniku odkrije, naj
nobene trohice ne zamolči. Zakaj zdravnik
odkrito rano ložej ozdravlja. — Zastoju te
bojo svet, hudič ino meso k grehu napeljvali,
če se ponižno pobožnemu ino modremu spo¬
vedniku zaupaš, se skoz pogosto spoved \%

41

novega okrepčaš, ino z božjo pomočjo pridno
delaš. Kako veselje je za tvojega zveličarja,
viditi s kako marljivostjo se greha varvaš,
kak pogosto ino s kako gorečo ljubeznjo k
božji mizi prihajaš, ino z nebeško mano, z
Jezusam svojo dušo hraniš. Ta hrana te
bode krepkega storila vse skušnjave prema¬
gati, ino svojo nedolžnost obvarvati.

Ljub moj! dosihmal sim ti nekatere pri¬
pomočke naštel, katerih ti je treba, ako ti
je volja nar lepši kine svoje duše, nedolžnost
serca, ohraniti. Naj ti nebo zadosti le eno
samobart to knižico prebrati. Vzemi jo več¬
krat v roke ino prebiraj jo. Zapomni si eno
ali drugo reč prav dobro, ino terdno skleni,
celo življenje na njo porajtati. —

Dosihmal sim te posebno tega opominjal,
kar se tebe samega vtiče. Zdaj ti še hočem
nekaj povedati, kako se imaš proti drugim
zaderžati. Med tim so naj perve dolžnosti do
starišev.

j

w$mm m mrnšm*

Ljubi svoje starejše ino moli za nje.

Za Bogom so starejši tvoji nar veči do¬
brotniki. Po njih si od Boga živlenje zado-
bil. Oni so od pervega trenutka tvojega živ-
lenja skerbno za te skerbeli. Ti si bil še
slabo dete, brez pomoei, in oko tvoje ma¬
mice je nad taboj culo. Kolkaju noči so morali
tvoja mati bez spanja pri tvoji zibelki prese¬
deti! S kakšno ljubeznijo so te zredili!
Kako težko in težavno so tvoj oče delali, ino
tudi za te kruh služili! Premisli vesele de-
nove, ki so ti jih starejši napravili, neštevilne
dobrote, ki si jih od starejšev sprejel! Glej!
ali niso za Bogom vse tvoje ljubezni vredni?
Treba je toraj, da si jim pokoren, da jih skoz
dobro ino lepo zaderžanje razveseliš, kolkor
ti je mogoče, da jim tako njih trud troho po¬
plačaš. Da bi vender tudi ti ravno tako do¬
ber sin bil, kakor mladi Tobija, od katerega

43

je mati reci zamogla: „Ti si veselje naših
oči, podpora naše starosti, tolažba našega
življenja.*

Ker pa sam nikdar ne moreš svojim lju¬
bim starejšem poplačati, kar so ti dobrega
storili, prosi vsakdan ljubega Boga, da jim
poverne že na tem, še bolj pa na unem svetu.

Lep izgled otroške ljubezni do svojih
starejšev, ino goreče molitve za nje nam daje

Sveti Francižek Borgia.

Ko je bil še le deset let star, je mu nje¬
gova pobožna mati zbolela. Bolezen je od
dne do dne hujša prihajala. Bogaboječi fantiček
se je mnogokrat v svojo izbo zaperl, ino
solze v očeh, na kolenih za zdravje matere
prosil. Al Bog ni vslišal otroške prošnje;
mati je vmerla. — Mladi Franček je bil cen
to silno silno žalosten, vender si misli, daje
božja volja tako, ino da se materi v nebesih
boljše godi. Te misli so ga potolažile, ino
njegove solze posušile. Nikdar ni pozabil
svoje ljubeznive mamice, ino nje lepili nav-
kov, temoč je terdno sklenil, se zmirarn po
njih ravnati, da tudi enkrat tje v pravo domo¬
vino k materi pride, da na veke od nje ne
bode ločen. Temu sklepu je bil tudi zvest.
Sveto je živel ino leta 1572 v Gospodu umeri.

44

— Kako lepo in veselo je moglo njuno zje-
dinjenje v nebesih biti!

Polajšaj starejšemskerbiino težave,
pomagaj jim pri delu.

Kolkajn skerbi in težav morajo tvoji sta¬
rejši prenesti. Od vsih ti malo al clo nič
ne ves, kolkajn sitnega morajo preterpeti, ka¬
tero tebe ne zadene. Dans jim kaka reč
spodleti, pri kateri veliko zgubijo, jutre jim
toča žito pobije, al pa mu slabo vreme ne na
dozoriti. Drugobart jim denarjev zmajnka,
ino oni ne morejo davkov ter drugih dolgov
plačati, zdaj jih ali pa njih otroke kaka bole¬
zen napade, in Bog ve se kaj vse. Glej,
ljubi moj! tuje  tvoja dolžnost starejšem nad¬
loge polajsati. Obnašaj se posebno zmiram
prijaznos starejšem, v tvojem djanju naj se kaže
vesčas otroška ljubezen. Nikdar ne bodi
merčov al pa terdovraten, temoč bodi zado-
volen s tem, kar ti dajo. Ne tiijaj več ka¬
kor pa ti dati zamorejo. Ne na pravljaj jim
nepotrebne plačila skoz drage obleke ino
druge reči. Saj ni treba vse po naj novejši
šegi imeti. Naj da so drugi lepši od tebe ob¬
lečeni, če imaš le lepo okinčano dušo boš
Bogu prijetnejši v svojih pertenih Mačicah,
kakor marsikteri, ki v dragi svili (Židi) in

45

tenkem suknja hodi, pri vsem tem pa pred
Bogom vmazano dušo nosi. Ta tvoja zado¬
voljnost bode tvojim starejšem mnogo poma¬
gala. Iz ljubezni do njih prenesi nadloge in
težave ino ti jim bos mnogo tolažbo napravil.
Čuj kaj je

sedem let star fantiček

iz ljubezni do svoje bolne matere storil. —
On je bil sin nekega kovača na Nemškem.
Primeri se, da se sani čez njega peljejo ino
mu nogo zlomijo ter zmučkajo. — Ro je
bolna mati od te nesreče slišala, je iz postelje
skočila ino omedlela. Ko so fantiču nogo
popravljali, je bil čisto v miru. Se skoz en
sam glas ni dal spoznati kak strašne bolečine
terpi. Vsi so se stalnosti fantiča čudili. Ga
vprašajo, ali ga nič ne boli. Ah strašno,
odgovori prav tiho, vunder jaz rajši molčim,
da preljuba mamica še bolj ne zbolijo. Tretji
dan so ga bolečine strašno mučile, vendar je
le samo natihoma ječal, da seje  komaj sli¬
šalo. Dolgo časa je moral terpeti. Neiz¬
rečena njegova stanovitnost ga vendar ni za¬
pustila, tako dolgo, da je narava zmagala ino
se on spet ozdravil. Poslej je zdravnik ma¬
teri povedal, kako stanovitno je mladi sin iz
ljubezni do matere naj hujše bolečine preter-
pel. Ljubezen sinka je mater tolkajn razve-

46

selila, daje se veliko pred ozdravila kakor
se je nadati bilo.

Treba je tebi, pripravljen biti starejšem
postrezi, tako v telesnih potrebah kakor v
duševnih. Dolžnost, ja sveta dolžnost otro¬
ka je, starejše živiti in preskerbeti, kadar se
postarajo, ino si sami ne morejo svoj kruh
pridelati. Posebno pa, kadar zbole, si dol¬
žen za nje kolkor ti je mogoče poskerbeti,
zdravnika ino zdravila pripraviti. Opomnim
te svetega Kutmana, od katerega sim ti pra¬
vil, daje na vso moč za svojo bolehno mater
skerbel. Naj bolj pa skerbi za njih dušo.
Glej, da se v zadnji bolezni z svetimi zakra¬
menti previdijo, ino da se njih zadna volja
na tanko spolnuje. Ako dolgo časa bolehu-
jejo, nikdar ne bodi nevoljen, rad pri njih
ostajaj ino zlajšaj jim njih terplenje. Beri
jim včasih kej iz kake lepe knige, ino moli
ž njimi.

Lep izgled, kak iznajdljiva je otroška
ljubezen v postrežbi svojih starejšev, dasta
sinka bolne matere.

Bila je vboga, bolehna vdova. Na no¬
beno nogo ni mogla stopiti. Dolgo časa že
ni bila v cerkvi pri božji službi. Jz celega
serca je želela še enkrat v cerkev priti, ka-
mur je zdrava tako rada ino marljivo hodila.
Vsako nedelo je svojim sinom tožila rekoč:

47

„Kako srečna bi bila, ako bi mogla pri sveti
masi pričujoča biti, pa mi ni mogoče tako
dolgo pot do cerkve storiti.* Pri teh bese¬
dah so jo solze oblile ino zdihajoča je okuš-
vala križec svojega patnoštra, na katerem je
z gorečo pobožnostjo roženkranc molila. Sinka,
ki nista tolkajn premožna bila kak voz najeti,
sta si drugo pot zmislila, želje ljubeznive ma¬
tere zpolniti. Napravita si prav ročen stol,
na katerega mater posadita, ino jo urno proti
cerkvi neseta. Vsi začudjeni so ljudi na poti
obstali, ino ginjeni tolike otroške ljubezni
sinka hvalili. Nekteri so jim clo z rožami
pot potrosali. Gotovo jim je tudi Bog njih
lepo obnašanje proti svoji materi obilno po¬
verili 1.

Spoštuj starejše ino vbogaj jih!

Ni zadosti samo v sercu svoje starejše
spoštovati, ampak to spoštovanje se more tudi
v djanju pokazati. Treba je starejše v sercu
spoštovati, zakaj Bog ti je jih dal, da bi pri
tebi božji namestniki bili. Bog sam hoče, da
bi ga mi „Oče* imenovali. On seje s per-
vim človekom prav po očetovsko obhajal, ž
njim hodil, njega podučeval, ino za njegovo
dušo ino telo ljubeznivo skerbel. Poznej se
ni hotel več tako očitno ž njimi obhajati, to-
re j sije namestnike izvolil, kateri se v bož-

48

jem imenu obnašajo, ino za druge skerbijo,.
K tim božjim namestnikom se posebno starejši
štejejo, toraj je tvoja dolžnost, jih v posebni
časti imeti. Pohleven ino prijazen moraš
proti njim biti, njih sovete ino ukaze spošto¬
vati. Bog vari terdovratnosti proti starejšem!
A ko z drugimi odsvojili starejšev govoriš, go¬
vori pošteno od njih, ino zamolči, kar bi jim
nacast prinesti vtegnilo. Skoz pobožno živ¬
ljenje moraš čast svojih starejšev povikše-
vati, zakaj „čast očeta je pobožen sin. ft

Starejše spoštovaje jim moraš tudi po¬
koren biti Dolžen sijih vse vbogati, kar ni
zoper božje zapovedi, ino zoper blagor tvoje
duše. Posebno pokornega se moraš takrat
skazati, kadar tvoji starejši,'tebe, ali tvoje
brate ino sestre, ino druge hišne ljudi k do¬
bremu napeljvati hočejo. Toraj naj v ti za¬
devi tvoja poglavitna zapoved bode:

Ravnaj se po hišnem redu.

Sicer ne vem, ali je hiša tvojih starejšev
tako vravnana, da se vse po redu godi; pa
vendar ti moram ljubezen do reda priporočiti,
da se saj ti po redu ravnaš, ino nikdar zoper
red kaj ne grešiš. Dobro si zapamti: „Vsaka
reč ima svoj čas.“ Je čas za molitev, za
delo, za razveseljenje za počitek. Toraj
derži se reda

49

a) pri molitvi: Sveti apostel Pavl pravi
rekoč: Molite bez prestanka. ft  S tim pa

ni rečeno, tla bi človek moral zmiram nepre¬
nehoma moliti, ampak vsak kristjan je dolžen,
vsakdan nekatere molitve pomoliti, namreč,
kakor sim te že opornimi, zjutra, zvečer, pred
ino po jedi ino kadar angelsko češčenje zvoni.
Lepo ino hvalevredno je, ako se te molitve
večdel vskupej v družbi opravijo, kakor se
se v mnogih slovenskih hišah godi. Le moli
z gorečo pobožnostjo. Misli, da ti Jezus
na strani stoji, ino se s tabo vred k mizi vsede.
Posebno ti pa priporočujem skupno večerno
molitev. Kako lepo je, če se vsi hišni sni¬
dejo ino skupej molijo, kolkajn veselja za
milega Jezusa ki pravi: „Kjer sta dva ali
tri v mojem imenu zbrani, tam sim jaz v njih
sredi. “ Kako žalostno bi bilo za Jezusa, če
bi ti po drugih potili hodil, tečas ko starejši,
brati ino sestre molijo! Kakor pri molitvi, tako
se derži reda tudi:

b) pri delu. Podaj se urno k delu, da
ti ne bode po dva, po trikrat treba kaj uka¬
zovati. Stori, kar se ti zapove, pa ne koj
kar se tebi poljubi. Če rajtas kaj bolj vediti,
kako, delo bolj zastopiti, kakor se ti zapove,
znaš svoje misli kratko povedati, vender se
moraš vse neuljudnosti proti starejšem lepo
v ar vat j, ino se ne za modrejšega raj ta ti

_ 5 _

50

Sveti Edmund, kanterburski nadškof je bil
sin nekega kupčevavca iz Abington-a. Ze
kakor fantiček je bil kej pohleven, priljuden,
liaučljiv, ino prijazen. Nikdar ni kaj druzega
poželel, kot kar so mati ali pa učeniki hotli.
Vse njih želje se je potrudil izpolniti, tako
da je vsak lahko vidil pokornost je perva
vlastnost njegovga serca.

c) pri razveselvanju. Mladi bravec,
lie smeš rajtati, da taisti, ki pobožno ino bo¬
gaboječo živi, ne sme nobene veselice vživ-
ljati. Ti znaš vesel ino Židane volje biti,
kakor sim ti že enkrat povedal. Vender, če
se hočeš resnično radovati, moraš čisto serce
imeti. Grešnika vsred veselic zmiram vest
peče, ino včasih, ako meni, nar bolše volje
biti, mu hoče dostikrat od žalosti serce raz-
poknuti. Kadar so telesne veselice v kraju,
tako se taki ljudi ravno tako počutijo, kakor
da bi bili cel teden pri pičlem terdem kruhku
delali. Jzvoli si veselice, katere dušo ino
telo razveselijo. Vnedelah ino o praznikih
popoldne bi imelo tvoje poglavitno veselje
biti v cerkvi keršanski navk poslušati, ako
te kaj prav važnega ne zaderžuje. Radarje
božja služba pri kraju, ne glej koj po tovar-
ših, da ž njimi čas potratiš, ampak narav¬
nost idi domu. Tvoji starejši, brati ino se¬
strice se tudi hočejo razveseliti, njih se derži,

51

ž njimi se veseluj. Beri kaj iz kakih lepih
bukev, ali pa idi ž njimi na sprehod na polje
ino travnike, iuorazveseluj se z  njimi. Kolko
manj greha bi bilo storjenega! Kak mirno
bi se zvečer v postelj vlegel, če so tvoje ve¬
selice tudi Bogu prijetne bile. Kaj, pomisli,
kaj ti je od tistih veselic ostalo katere si
morde včasih, žali Bog! v družbi svojih to-
varsev iskal? Cel božji dan si se morde ž
njimi okoli klatil, vsili sort burke vganjal ino
starejšem marsikako skerb ino težavo napra¬
vil, pri vsem tem pa še Boga z grehom žalil?
Kič, ja čisto nič ti ni ostalo, kakor nepokojna
vest, ino težki odgovor pri Bogu. Nikdar
se ne pusti več v prihodnič zapeljati. Tudi
po noči ni prav se razveselovati, zakaj, derži
se reda tudi:

d) pri počitku. Ce si cel dan mar¬
ljivo dola', se boš na večer radkmalo v po¬
stelj vlegel, da tvoji trudni udi od dela odpo¬
čijejo ino novo moč pridobe. Navadi se, se
nikdar od doma ne podati, kadar se enkrat
noč stori. Noč ima svojo moč. Hudič ravno
ponoči nar več ljudi v greh zapelje. Al se
morde tudi ti hočeš od njega zapeljati ino nes¬
rečnega storiti pustiti? Naj te nesreča ino
nadloga drugih poduči. Kolkajn jih je, ki
so pri svojih ponočnih veselicah nedolžnost
svojega serca zgubili! Ostani lepo doma,

K  *

52

moli s starejši večerno molitev ter idi o pra¬
vem času v postelj, da drugi dan spet zgodaj
k delu vstati zamoreš, če ti ga Bog doživeti
da. Odloči si uro, o kateri vselej vstati hočeš.
Ne popuščaj tega reda. Urno poskoči iz
postelje, kadar pride čas vstati. Ce si ti bo
ravno enmalo težko zdelo, le na noge! Do¬
padljivo darilo boš Gospodu doprinesel, ino
na mah vse skušnjave hudiča zmagal, s ka¬
terim bi te znal nadlegovati, ako bi dalje zbu¬
jen v postelji ostati hotel.

Kako se imaš z svojimi brati ino
sestrami obnašati.

Neki bogaboječi mož je lete pomenljive
besede izustil: „Ce mož ino žena, otroci ino
drugi hišni, v miru žive, kaj je taka hiša
druzega, kakor male nebesa? — Kjer pa
prepir ino nesloga gospodari, tam je velik
pekel.“

Najdejo se ljudi posebno brati ino
sestre, ki se kakor pes ino mačka en dru¬
zega gledajo, ino kateri rajtajo, da nimajo
nič drugega k delu na svetu, kakor med-
jusoben prepir ino polom. Da taki ljudi na
svetu nebes nimajo, ino tudi od večnih ne¬
bes nimajo preve v č pričakovati, sam dobro
vidiš ino veš. Če imaš taj brate ino sestre;

53

vari se tacega življenja. Spomni se besed
Jezusa Kristusa, ki pravi rekoč: „Novo

zapoved vam dam, da se ljubite med sabo,
kakor sim jaz vas ljubil. Na tem bodo
vas vsi spoznali za moje naslednike, če se
med sabo ljubite.^ Al ni ta zapoved posebno
za brate iuo sestre?

Bodi taj prijazen, miren in vjenljiv proti
svojim bratom ino sestram. Ne bodi svo-
jeglaven ino togoten, če ti ravno vse po
tvoji volji ne izide. Ljubezen svojo moraš
posebno pokazati, da svoje brate ino sestre
k dobremu napeljuješ. Lep izgled bratovske
ljubezni ti da sveti Andrej, brat Simana
Petra. Ko se je z Jezusom pogovoril, ino
njega za Mesijaza spoznal, se naglo poda
k Petru ter ga k Jezusu pripelje. — Ti
imaš morebiti še mlajše brate, še mlajše
sestrice, ti si morde že kaj več od mile-
nega Jezusa, od njegove svete vere, naj
bode v šoli, al v cerkvi slišal: povej jim
večkrat kej od tega, poduči jih v molitvi,
ino spodbadaj jih k pobožnosti. Pa ne
samo z besedami ampak tudi v djanju.

54

Sveti Dragotin Boromej

je imel sestrico, Anko z imenom. Oba
dva sta se serčno ljubila, iuo že od mla-
diii let kej rada pobožna bila, eden druzega
sta spodbujala, rada se od Boga ter od
božjih reci pogovaijala. Od dne do dne
je njuna iskrenost veča postajala, nobeden
ni hotel zaostati ino na vso moč sta si pri¬
zadevala, Bogu prijetna iuo dopadliva biti.
Bog jim je tudi pomagal ino obadva sta v
čednostih napredovala.

Morebiti bos odgovoril: „Moji brati

ino sestre se posmehujejo, če jih k dobremu
napeljujem, oni se starejšem ne vbogajo,
veliko manj bodo mene poslušali/ 4  Tim
več ti more mar biti njih ljubezen pridobiti,
jim pri delu pomagati,

Kakor sveti Bernard Olidski.

On je bil sin pobožnih kmetskih ljudi,
ino je svoje brate tako preserčno ljubil, da,
ce eden iz njih ni hotel starejše vbogati,
je k očetu, ali k materi rekel: ,,Jaz ho¬
čem rad storiti, kar moj bratec noče, ino
če kazen (štrafo) zasluži, rajši mene mesto
njega kaznujte/ 4

Tvoja ljubezen do bratov ino sester,
ne sme biti slepa, temoč pametna, krist-

55

janska. Njih osobo, njih dobre vlastnosti
moraš ljubiti, njih greh pa sovražiti. Nik¬
dar taj kaj pregrešnega ne smeš storiti, da
bi svojim bratom al pa sestram dopadel,
tem o c si moraš na vsako sorto prizadjati,
njih od greha odverniti. Z ljubeznivo pri¬
jaznostjo jih opomni pregreškov, ki jih
morde imajo, ino prosi Boga za nje. če je
tvoje opominjanje zastoju, povej starejšem,
da jih oni skusijo pobolšati.

Kako lepa ino ginljiva je ljubezen
egiptovskega Jožefa do svojih bratov. Njemu
je hudo djalo brate greh delati viditi; za-
toraj se oberne k očetu, da bi jih pobolj¬
šal. Mnogokrat tudi ti ne boš drugače mo¬
gel brate ino sestre od greha odverniti,
toda vari se, ja skerbno se vari, da se ne
navadiš: svoje brate ino sestre za vsako
malo reč zatoževati. Jz tega nič dobrega
ne pride. Ne da bi se svojim starejšem
prilizniti, ampak brate ino sestre od hudega
odverniti, moraš njih pogreške povedati.

Kako se ima kristjanski mladene
proti poslom zaderžati.

Kar se tega vtiče, bi ti znal mnogo
važnega povedati. Pa hočem ti rajši vse
prav kratko, pa vendar na tanko popisati.

56

Ljubi posle, ki pri tvojih starejših služijo.
Le pomisli da življenje poslov sploh ni
preveč prijetno ino fletno. Obnašaj se taj
prijazno ž njimi, ino pomagaj jim pri delu.
Ne zapoveduj jim, kakor bi ti hišni gos¬
podar bil. Ce so pri delu marljivi, če so
zvesti ino pravični, govori pri starejših s
spoštovanjem od njih, ino skusi, da jim
starejši, vazun zaslužka, še kdej kako reč
podelijo. Kakor ti rad imaš, da se drugi
s taboj obnašajo, tako se tudi ti z njimi
obnašaj.

Ce so posli, prav pobožni, kristjanski
ljudi, bodi do njih prijazen, razveseluj
se ž njimi v prostih urah, kaj lepega se
pogovaijajte, ali pa kako pobožno knigo
prebirajte. Rad jih poslušaj, ino vbogaj
jih, kadar te k dobremu napeljujejo, ino
pred nevarnostjo obvarvati hočejo. — Na
unej strani se moraš pa tudi prav pazljivo
varvati, če niso kej pridnega zaderžanja.
Ce so njih govori nespodobni ino razujzdani,
nikdar ne trobi ž njimi v en rog, ne po-
smehuj se njih nespošteni šali, ampak opomni
jih pregrešnega obnašanja. Nikdar ne bodi
tacih prijazen prijatelj. Ne hodi z njimi,
če te k svojini pregrešnim veselicam vabijo.

57

Važen korak za mladenca.

Sicer imaš mnogo mnogo važnih kora¬
kov storiti; zakaj vsak korak v življenju
ima svojo važnost; vsak te smerti bližej
pripelje, z vsakim si znaš nov zaslužek v
nebesih pridobiti, al pa sebe peklenskega
brezdna vrednega storiti. Al eden korak
je, od katerega tvoje celo življenje, tvoj
večen in časen blagor zavisi. Morebiti
si te korak že storil, al pa ga meniš ravno
storiti. Ti boš prašal: Kteri je te korak?
Ti ga nočem naravnost povedati. Premisli!
Morde se ga sam spomniš.

Vsak človek mora skerbeti, kako si
bode v prihodnič svoj kruh pridelal, da
blagor svoje duše ohrani. To moraš tudi
ti pomisliti; zakaj pečene golobice nobe¬
nemu v usta ne letijo, nobeden se še ni v
mehko prevlečenem vozu v nebesa zapeljaL
Toraj je treba, da že v mladosti dobro pre¬
misliš, kakšnega dela se boš poprijel, da
si svoj kruh prislužiš ino svojo dušo zve¬
ličaš. Zakaj že v mladosti se moraš k temu
pripravljati, kar hočeš enkrat biti. Kakšno
delo, kakšno rokodelstvo si imaš izvoliti?
Glej! to je prašanje, katero ima za te ve¬
liko veliko važnost; zakaj ne za vsako delo,
si enako pripraven, enako ročen. Neka-

58

terega dela se bos ložej privadil, nekate¬
rega rokodelstva ložej priučil, kakor ka¬
kega drugega, pri nekaterem si bos ložej
svoj kruh prislužil, ložej blagor svoje duše
najdel, kakor pil kakem drugem, ollej to
reč moraš že v svoji mladosti dobro prev-
dariti, da ne zablodiš, ino samega sebe za
celo življenje nesrečnega ne storiš. Le ozi¬
raj se okoli po svetu, ino ti bos ljudi naj¬
del, katerim se že na obrazu vidi, da niso
s svojim stanom zadovolni, da nimajo ve¬
selja do njega, ino da bi rajši kaj druzega
bili, kakor pa da so. Ta nezadovolnost
vecdel iz tega izvira, da niso prav dobro,
za kaj da so naj bolj pripravni, ino kak¬
šen stan se za nje naj bolj prileže, pre-
vdarili. Da se se tebi ne bo taka godila,
že zdaj enokolko premisli ino prevdari;
zakaj zmiram nebodes mlad ostal, tudi ne
zmiram se pri svojih starejših zderževal.
Zmiram te ne bodo redili ino oblačili, s
časom si bodeš sam življenje ino oblačila
zaslužiti moral.

Morebiti so te že večkrat starejši ba-
rali, kaj bi kej nar rajši enkrat bil. Morde
so te že opominjali, da je že čas na to
misliti. Toda glej, da se tebi tudi ne bode
taka godila, kakor nekemu fantu, od kate¬
rega ena pesmica pripoveduje, da je upra-

59

san, kaj kej biti hoče, svojemu očetu po
dolgem premišljevanju takole odgovoril:

Zdaj spomnim se, nar raj bi nič
ne hotel biti,

Ker kej je sladko se brez dela
krog klatiti.

Lenuh pa vender nečeš biti. Al da ne?
Seer ne vem, kdo si, ino kdo so tvoji starejši
al imajo veliko domačijo, al so le borni; al
imaš upanje, nekda posestnik očetovskega
pohištva postati, al si bos moral kje drugod
stanovanja poiskati. Morde se bos kakega
rokodelstva poprijel, al rajši na polju delal.
Znabiti, da pojdeš v kako službo, ali pa bo¬
deš naprej študiral. Jedne al druge teh reči
se bodeš gotovo poprijel. Glej to se mi va¬
žen korak zdi, katerega te že zdaj opomniti
hočem.

Najpoprej ti hočem nekatere reči nape¬
ljati, katerih se imaš dobro deržati. Prosi
prav lepo svetega Duha, da ti spoznati da,
kakšno življenje, kakšno delo, je za te naj
bolj pripravno. Pogosto z Saulom, potlej-
šim Apostelnom Pavlom moli: „Gospod, kaj
hočeš da storim?“

Sam sebe prašaj, h kterej reči imaš naj
več veselja, pripravne moči ino dušne in te¬
lesne zmožnosti? Poslušaj pameten sovet
svojih starejšev, oskerbnikov, in drugih pred-

60

postavljenih, od katerih ves da tvoj blagor
želijo v  Posvetuj se z svojim spovednikom.

Ce pa nisi sam svoj pri izvolitvi svojega
stana, ce ti je božja roka že kak stan odlo¬
čila, podverzi se božji previdnosti brez ne-
volje in godernjanja. Prizadevaj si na vso
moč prav po kristjansko živeti, se greha var-
vati, in ti bos povsod mirno ino zadovoljno
živel, ino enkrat večno življenje dosegel.

a POOLATJE,

iiiaW« m  iraiam iaim

Strah me je misliti, da bos moral oče¬
tovsko hišo zapustiti ino se med ptuje ljudi
podati. Svet je hudoben. Kako lahko
se zna zgoditi, da se prelepa cvetlica nedolž¬
nosti, katero si znabiti se . z božjo pomočjo
dosadaj ohranil, pokvari. Goljufni zape¬
ljivci te od vsili strani obdavajo, katerih so
te dozdaj oče ino mati obvarvali. Vender
le bodi serčen, prizadevaj si trud svojih sta-
rejsev skoz pravo kristjansko vedenje popla¬
čati. Jšči novo moč k temu predvzetju, pri
svetih zakramentih svete pokore, in svetega
resnega Telesa. Nič se ne boj! ker, če je
Bog z nami, kdo če biti zoper nas. —

Kristjanski mladenč v uku.

Nekdaj sim pesmico peti slisal, v kateri
se neki učene milo pritoži, da vsi hišni z njim
kej gerdo ravnajo. In resnica je, da se to

62

mnogokrat zgodi. Včasih so pa licenci tudi
sami krivi, ker so kej hudobni ino neporedni.
Kjerkoli se kaj prav neporednega zgodi, go¬
tovo je bil kak učenec pri tem. Da se po
tem takem več al manj huda godi, vsak za
pravico spozna. Toraj če hočeš, da se tebi
v uku boljše godi, pazi na sledeče besede:

Ce se kakega rokodelstva poprijeti ho¬
češ, poišči si mojstra, kateri ti je kakor
krisfjanski ino pravičen mož znan, ino od ka¬
terega veš, da se v njegovi hiši tako obna¬
šajo kakor se spodobi. Kadar „v vuk“ sto¬
piš, imej svojega mojstra za svojega očeta,
ki te za tvoje prihodno življenje pripravnega
storiti hoče. Bodi k vsemu, kar se ti zapove,
voljen, spoštuj ino ljubi vse hišne ljudi. Po¬
sebno si pa prizadevaj v tem, kar se tvojega
rokodelstva vtiče, pazi dobro na vse, kar se
ti pokaže, da boš enkrat svojega dela kos.
Kako pomilovanja vreden je marsikteri moj¬
ster, ki ime „mojsterskaza“ bolj zasluži,
kakor pa „mojster.“ Nobeno delo se mu ne
more z mirno vestjo zaupati. Dalej bodi proti
pomagačem prijazen ino postrežljiv.

Kakor moraš sploh svoje rokodelo spoš¬
tovati, tako moraš tudi tiste spoštovati, ki
ga že dobro umijo. Scer jim, akoravno boš
hotel, ne boš vse po volji storil, in marsik-
tero žal besedo boš od njih slišati morah

Vender pomisli, da se žlahtni kamen, poprej
da svetlobo da, obrusiti, da se zlato v ognji
skušati mora. Tudi tebi bo leta težka skušnja
koristila, ako jo stanovitno prestojiš. Ne
samo, da ti bode poterplenje v nebesa poma¬
galo, bodo te tudi na svetu ljudi čestili in
spoštovali, ino tebi se bode tvoj stan lali-
kejši zdel. Zato bodi voljen pri delu, ktero
se ti naroči, in vsakemu v hiši rad postreži.

Vender toliko ne smeš postrežljiv ino
prislužen biti, da bi se tudi k hudobnim greš¬
nim delom zapeljati dal. Zato ne pozabi tega
pravila: „Nikdar ne stori kaj prepovedanega,
če bi ti ravno mojster ali pa tovarši vkazali;
pomisli da moraš Bogu več, kakor ljudem
vbogati.“ Izgled, katerega moraš posnemati,
da ti v tih okolnostih:

Vertnarski fantič.

Živel je namreč blizo vrat imenitnega
mesta vertnar, ki seje ljudem pravičen zdel.
Marljivo je s svojimi delal, in si veliko vertov,
njiv ino travnikov nakupil, da nikdo ni ve¬
del, od kod ti mož vse to dobi. Tudi je ho¬
dil rad v cirkev. Vender je bil leti na oko
pobožni mož — hudobnež ino kradljivec.
Vse, kar je imel, je bilo ukradeno blago,
ker je po noči na sosedske verte in trav-

64

v*

nike krast hodil. Ze mnogo let je kradil,
in ni bilo mu težko, se obogateti. Vender
Ni niti, ki bi tako tenka bila,

Da bi se tud’ pred soncem skrila;
kaže izrek, ki se je nad tim možem izpol¬
nil. Yse se je izdalo. Tudi svoje ljudi
je krasti navajal. Leti so dolgo časa mol¬
čali, ker so zraven časni dobiček imeli.
•Dal jim je namreč imeniten del ukrade¬
nega blaga, in zato so se njegovih grehov
udeležili. Pri tem neki mladenč k njemu
v nauk pride, ki ga je tudi hotel na polju
krasti naučiti. Vender fantič je pomnil be¬
sede svojega fajmostra, ki so mu jih, ko
je slovo jemal, rekli: „Dokler živiš, imej

Boga pred očmi in v sercu, ino vari se,
da v greh ne privoliš/* Razun tega so tudi
rekli: Ne naj se v greh ne v tatbino za¬
peljati, ako bi se tako bilo skrito, enkrat
bode vse očito.

Lete besede svojega časti vrednega
gospod fajmostra si je mladenč globoko v !
serce utisnil, in zato ni hotel tih grehov de¬
ležen postati, ampak celo djanje in gerdobo
svojega gospodarja je odkril, ki gaje potem
tudi zaslužena kazen dosegla.

Kersanki mladenč! v enake okolnosti,
kakor leti vertnarski fantič tudi ti lehko
priti moreš. Bodi tedaj stanoviten, ino ne

65

odstopi od zapovedi svete vere. Ako ti
tvoj mojster, ali pa tovarši, ali kdor koli
kaj vkaže, kar je prepovedano, reci urno
in brez strahu: To ne sinem, to nočem sto¬
riti. Ako ti pa vender se vkažejo, in te v
resniei k temu tudi siliti hočejo, tako zapusti
takega mojstra, zapusti tisto hišo, kjer Bogu
služiti ne moreš — Scer ti morebiti ne
bojo ravno krasti vkazali, pa te bojo n. p.
v nedelah in praznikih k delu silili, da
potem časa nimaš, božjo službo obiskati, da
malokrat v nedelno šolo in v keršanski nauk
priti moreš. V to vender ne smeš privo¬
liti, ino rajši takemu mojstru iz nauka istopi,
poprej ko se zavoljo rokodela v tako dušno
nevarnost podaš. Mnogi te bojo scer za¬
voljo tega sovražili, zakaj zdaj je čas, ker
ljudi le po časnem dobičku in zemskem
blagu hrepenijo, ino na to, kar vera za¬
pove, mnogokrat ne pozabijo. Mnogo žalost¬
nih ur boš moral doživeti, vender srečen si,
ako se deržiš zlatega izreka:

Vere nikdar vzeti si ne naj

Živlenje tudi Bogu v sili daj.

Vender si morebiti tako srečen, da v
prav keršansko hišo k pobožnim ljudem pri¬
deš, ki te k vsemu dobremu napeljujejo in
spodbadajo. Ne vzemi jim za zlo, ako te
pred nevarnostmi svarijo, ako ti marsiktero

66

ojstro besedo povejo. Posebno vari se sla¬
bih tovaršev. Najdejo se taki fantini, ki
bi z svojimi besedami in navadami tvojo
dušo ostrupili, akobi se jim pridružil. Spomni
se tega, kar sim ti že poprej od slabih to-
varšij rekel.

Začuvaj tudi skerbno svoj jezik, govori
malo, ino nikdar se laži obdolžiti ne daj.
Bodi odkritosercen ino pravičen v govoru
in djanju; ako si kaj zadolžil, tako hitro
povej, in prosi za odpuščanje, zakaj rajši ti
bojo tedaj odpustili.

Sveti Frančišk Šaleški

je že od mladih let tako odkritosercen bil,
da se je, kader je kaj pregrešil, rajši kaz-
niti dal, kakor da bi bil skoz laži se kazni
odmaknil. — Tudi ti moraš se navaditi,
tako odkritoserčen biti, zakaj po laganju
bi si škodoval za čas ino večnost. Ne
pozabi izreka:

Govori kar je res, ne upaj se legati,

Ljudi scer moreš, vender ne Boga goljfati.

67

Fantič in skrita steklenica.

Sveti Benedikt je nekega samostan¬
skega bratiča po dve steklenici poslal.
Jedno steklenico je fantič prinesel, drugo pak
na poti skril. Sveti mož, kteri je tudi od
sebe oddaljene dela vedel, steklenico
prejme, in se lepo zahvali, svari pak fan¬
tiča, ko obide: „Paziiune pij iz steklenice,
ki si jo skril, ampak varno jo nagni, in vidi!
bos, kaj je vnotre.*— Osramoten je miniš-
ček božjega moža zapustil. Ko nazaj pride,
hoče viditi, ali je res, kar je bil slišal. Nagne
steklenico, in kača iz njega pride.

Mladi bravec! glej, kako je leti fantič
za svojo krivičnost kaznjen bil. Nepošten ino
krivičen človek se že na tem svetu v mnoge
zadrege zaplete, in sebi na časni sreči škodje,
veliko veči pak je dušna škoda: odgovor
pred Bogom. Ti veš izrek: „Pošteno, ni
nigdar zgubleno“; in kako je leti izrek resni¬
čen, na samem sebi in na drugih skusiti
moreš. Da se tega izpričaš, beri samo sle¬
deči izgled:

Henrik Hajne

je bil vbozega pa poštenega mizarja sin.
Rokodelo s^ je od svojega očeta naučil, in
je verlemu očetu pri delu krepko pomagal.

68

Vedno so oče svoje otroke opominjali, da
morajo pošteni in marljivi biti; zakaj pošteno,
in nikdar zgubljeno. Letih besed svojega
očeta seje Henrik, ko je mizarski fantič in
tovars bil, rad spomnil, in vedno jih je pred
očmi imel. Podal se je na pot. Tukaj bi
bil večkrat priliko imel, marsikteri dobiček
si priskerbeti, ako bi bil hotel nepošten biti,
in od pota pravice odverniti. Zakaj tovarsi,
s kterimi je delal, soma večkrat priložnost
dali, k njim pristopiti, mojstra ogoljfati, in
se tako vbogateti, ali pa kako veselje si na¬
praviti. Veuder Henrik od svojega pravila:
„Posteno, ni nikdar zgubleno* ni odstopil.

Na Dunaji je pri nekem mojstru, ki je
veliko in imenitnih naročil imel, v delo stopil.
Leti nož je bil zlo bogat, veuder je na delo
svojih ljudi ojstro pazil, in rad vidil, ako so
njegovi tovarsi neprenehama delali, ino z
malim plačilom zadovoljni bili. Zato je tudi
ž njimi vedno menil, in redkokrat ednega
dolgo obderžal. Henrikovi tovarsi so ga na
mojstrove lastnosti opomnili, in mu na roke
šli, da bi ga bil mogel preveriti in ogoljfati.
Velikokrat .so od kupcev več vzeli, kakor bi
bili imeli, in skrivši so iz mojstrovih derv
hišne naprave delali, ki so jih potem za se
prodali, in takih hudobnih reči so več doper-
našali. Ker pak Henrika niso mogli na svojo

69

stran spraviti, in on od pota pravice odstopil
ni, so ga deržali za norca in pobožnika, in
niso se ž njim pečali. Stari mojster je imel
pri svojem velikem bogatstvu edino hčer Ano,
kije zavoljo svojega lepega in poštenega ob¬
našanja, zavoljo lepote in bogastva mnogo
snubcov imela. Vender svojega starega očeta
ni hotla zapustiti, in zato seje vsim ponudbam
odrekla.

Izmed mnogih tovaršev svojega očeta je
tihega Henrika rada zapazila, in enkrat je
pod streho na skrivnem govor med njim in
dvema njegovih sotovaršev poslušala, ker
sta mu njegovo preveliko poštenost opona¬
šala. Z veseljem je poslušala njegove modre
in poštene odgovore, in od tega časa ga je
še rajši imela. Tudi Henrik si je večkrat,
kader je Anino marljivost in čedno obnašanje
vidil, želel, tako nevesto dobiti; vender sra-
možljivost ni pripustila mu, svoje oči na bo¬
gato dekle oberniti. Naglo Nanin oče
vmerjejo. Celo sama ni zamogla gospodariti
ino tergovati, zato ponižnemu Henriku svojo
roko ponudi, ker je že davno po mnogih skuš¬
njah od njegove poštenosti in od njegovega
pobožnega življenja prepričana bila. Kdo
je bil čez to veselši ko Henrik, in zakon se
vkratkera sklene. Henrik je tudi svoje sta¬
rejše oskerbel, brate in sestre izredil, ter

70

zadovoljno in srečno živel. „ Glejte, — je
mnogokrat svojim otrokom rekel, — gotovo
bi mi Bog ne bil to veliko srečo podal, da
sim vašo dobro mater v zakon dobil, ako bi
ne bil nosil v sercu pravila: „Pošteno, ni
nigdar zgubljeno . u  Glej, mladi prijatel, kako
Bog tiste, ki prav po kersanskem živijo, že
na tem svetu časno blagoslovi. Razun tega
imajo taki ljudi tudi mirno vest in veselo
serce, ki vse težave oslajsa. — Gotovo bi
tudi ti rad srečno živel; zato se v svojih
naučnih letih pridno uči, da se bodeš v ro-
kodelu dobro izučil, in da te bodo zamogli
z dobro vestjo v izučenju poterditi. Rad
moli, da ti Bog veselje in ljubezen do tvo¬
jega posla da, in ne naj se od mnogih te¬
žav odstrasiti.

Kader si leta učenja srečno dokončal,
zahvali se Bogu, in dan svojega poterjenja
v nauku s tim praznuj, da svete zakra¬
mente prejmeš. Zahvali se tudi mojstru in
tovarsem, da so te ljubeznivo in poterpežlivo
podučevali, prosi jih, dati storjene pogreške
odpustijo, in priporoči se jim za naprej.
Ne obnašaj se po poterjenju v nauku ka¬
kor gospod, ne zaničuj učenskih fantičev,,in
ne misli, da si se že vse naučil. Le po¬
nižni in pohlevni tovarši Bogu in ljudem
dopadejo.

71

Keršanski mladenč postane roko¬
delski tovarš.

Gotovo si že dolgo želel si čas, ker
nisi več učenski fant, ampak tovarš. V
tem času se za te vse spremeni. Ne smejo
te več od enega kota v drugi potiskati
kakor poprej, ti imaš primerjene ure za
delo, in ko so pretekle, se zamoreš po¬
čiti; ti se smeš za zdravo jed, za čisto
postel potegniti, in za svoje delo boš pla¬
čan. Mojster in vsi hišni te spoštujejo, ako
ne slišiš med tiste, ki rokodelski stan
osramotijo. Tudi jes rokodelca čestim, ki
svoje delo dobro zastopi, zraven pa ker-
šansko živi.

Alj se pa tudi tako obnašaš, da si
česti vreden? Alj imaš veselje in ljubezen
k delu? Alj si tudi zvest, in reči, ki se
ti k delu izročijo, na tenko storiš? ali vse
le po verhu narediš, da zraven več po¬
kvariš, in da bi ti rajši še na verli plačali,
ako bi dela ne bil začel? Pomisli, da
časno in večno srečo zgubiš, ako med ne¬
zveste tovarše slišiš.

Alj tudi želiš, svoje delo posvetovati
in Bogu dopadljivo storiti po dobrem na¬
menu, ki ga pri delu imaš? Alj še znaš.

n

moliti? Alj si že zadovoljen, da le jesti
ino dobro plačilo dobiš? Vtisni si v glavo
lepi izrek:

Molitva sprosi ti od Boga sreče, blaga,

Molitva tud’ v nebesa ti pomaga.

Scer bos večkrat take tovarše najdel,
ki mislijo, da se moliti samo starim babam
pristoji. Vender vzemi si čas, in premisli,
kako taki ljudi živijo, in vidil bos, da tudi
molijo, ali njih molitva ni povzdigovanje
duha k Bogu; zakaj naj rajši s hudičem
govorijo, in kličejo ga, da bi jim pri delo
pomagal, ž njim so prav dobro znani, in
preklinjajo, kar le usta besed dajo, da iz-
pluvajo strup peklenske molitve. „Oče nas,
kteri si v nebesih^ ne rečejo radi, zakaj
svojega očeta imajo v peklu, ino od tega
mislijo več pomoči dobiti, kakor od nebeškega.

Ali ti tudi tako moliti hočeš? Jeli,
pred tim se vstrašiš, in ti bi ne imel rad
s hudičem prijaznosti. Zato moli rad, in
podgovarjaj se večkrat s Bogom. Vender
morebiti misliš, da nimaš časa moliti, da
mojster ne vidijo radi, kader moliš, da zra¬
ven delo zamudiš. — To ti rad verjamem.
Vender povej mi, kaj bi storil, ako bi ti
tvoj mojster nekoliko dni zapored nič jesti
ne dali, in rekli, da ni časa za jesti, da
moraš neprenehoma delati. Kaj ne, ti bi

73

mislil, da so obnoreli, ker to ne vejo, da
telo vsaki den jesti potrebuje, da ne oslabi,
in da živeti zamore. In ako bi ti nič jesti
ne dali, bi odšel, in med tim si sam zajed
skerbel. Glej, molitva je dušna hrana, in
ako svojo dušo zdravo ohraniti hočeš, moraš
tudi moliti. Ako še toliko dela imaš —
kratko zjuterno in večerno molitvo vselej
še moreš pomoliti; pred jedjo in po jedi
tudi moli, in ako se tvoji tovarši črez te
smejijo, misli si: rajši hočem se zasmeho¬
vati dati, in zraven k Bogu moliti, kakor
od njih hvale iskati, in hudiču alelujo peti.

Da pak z molitvijo ne zgubiš preve¬
liko časa, navadi se, tudi med delom mo¬
liti; ne govori z ustmi dolgih molitev, am¬
pak marsikrat pobožno zdihni k Bogu, in
ponovi dobri namen.

Dragi prijate!, ti si že dorastel, smein
tedaj s teboj možko govoriti. Gotovo si že pri
marsikterih praznih veselicah bil, da bi se
bil razveselil. Povej mi, ako na te vese¬
lice pomisliš, alj ne žaluješ, da si pri njih
bil? alj nisi od njih več škode kakor ko¬
risti odnesel. Kar si v celem tednu
težko zaslužil, si morebiti na eden večer
vse zapravil, zdravje si po nemarnosti po¬
kvaril, tako, da si že večkrat namenil, tudi
v pondelk praznovati, ker ti drugi den delo

'- .iil. ii trn

74

ni dišalo; in če si ravno delal, si bil ven-
der cel den merzel in klavern. Ali je bilo
to pravo razveselenje ? Škodoval si si na
telesu in na časni sreči; v kakem stanu pak
je se le tvoja duša bila! Nesramne reči
so govorili, nespodobne norčije in spake
vganjali, kleli so, kakor da bi se bili od
hudiča naučili, pesmi so peli, pred kte-
rimi je vsakega poštenega kristjana sram,
oponašali in zasmehovali so duhovnike in
pridige, in ti sam si ž njimi potegnil, spod¬
bujen od svojih tovaršev; marsiktero hu¬
dobno reč ste vganjali, marsiktero nedolžno
dušo pohujšali, ako ne clo v strašno grešno
delo zapeljali — in to ti praviš, da je raz¬
veselenje? Oj da bi vidil, kako si svojo
dušo ogiiusil, s toliko grehi omadeževal,
gotovo bi ne želel več, na tak način se
razveseliti.

Razveseliti se pa vender moram, ti
porečeš — kaj mi je tedaj početi? — Od
tega bom pozneje enkrat govoril, ker ti
bom povedal, kako da si zamoreš pošteno
veselje napraviti. Zazdaj hočem le od tega
s teboj govoriti, kar ima v nedelah in praz¬
nikih tvoje nar iinenitnejše delo biti. Lep
izrek, kterega si dobro v glavo utisni, pravi:
Šest dni, je djal Gospod, se z delom trudi,
na sedmi pak na stvarnikapremisliti ne zamudi.

75

V nedelah in praznikih ne smeš delati,
Bog in sveta cerkev to prepoveda. Ne
vbogaj mojstra, ako ti delati vkaže, če bi
ti ravno desetero plačilo ponujal, tudi ne
delaj za lastni dobiček, zakaj:

Denar, ki za uedelne dela ga dobiš,

Ti nič ne zda, in srečo, zdravje ž njim zgubiš.

Vender ne samo telesno ne delaj, am¬
pak tudi misli in želje svojega uma in serca
na kaj drugega oberni, kakor na svoje vsak¬
danje opravila, in da ti v kratkem povem,
kaj da imaš v nedelah in praznikih po božji
in cerkevni zapovedi delati, vtisni si v glavo
leti izrek:

Nedelo takrat prav praznuješ,

Ce v cerkev greš, moliš, in greha se va¬
ruješ.

Pošteno se obnašaj v cerkvi, ne obra¬
čaj oči na vse kote in strani, ne govori veliko
in od praznih reči, ne postavljaj se na tako
mesto v cerkvi, kjer Audiš, da se neporedni
fanti zbirajo, da tam govorijo, se smejijo, in
nespodobne spake delajo.

Kader je božje službe konec, in ti nočeš
še dalje časa pri presvetem rešnem Telesu
moliti, idi hitro domu, in ne postopaj pred
cerkvijo, da ne zgubiš milosti, ki si jih od
goreče molitve, in od sprejetih svetih zakra¬
mentov dobil.

76

Ako po poldne nisi zaderžan, pridi vsa-
kikrat tudi h keršanskemu nauku. Še mar¬
sikaj bi ti mogel povedati, kako da moraš v
nedelah in praznikih čas v cest božjo obračati,
vender od tega bom drugikrat govoril. Ne¬
kaj bi ti se rad pri tej priložnosti posebno
gorko na serce položil, da bi se namreč pri¬
zadel, tudi druge, ki s teboj enaki stan in
delo imajo, k obiskanju cerkve, in sploh k
dobremu spodbadati in opominjati. Ti ne ver-
jemeš, koliko dobrega bi s tim storil.

Jes sim zastran tega neko lepo povest
bral od nekega črevlarskega tovarsa, ki mu
je bilo

Henrik Mihael Buh

in po domače dobri Henrik ime. Bil je sin
vbogih rokodelskih staršev, iz Erlona v Luk¬
semburškem vojvodstvu. Od mladih nog si
je prizadeval, bogaboječ ino pobožen bitij
naučil se je črevlarskega rokodela in nava¬
dil se je pri njem vse kersanske čednosti iz-
polnovati. V nedelah in praznikih je celi den
v cerkvi bil, in v celem živlenji se je trudil
svoje želje in lastno voljo premagati.

Veliko žalost je vsakikrat občutil, kader
je premislil, kako slabo da so njegovi brati
in drugi rokodelci y syeti yeri podučeni, kako

77

grešno in brezbožno da živijo. Terdno si
je predvzel, njih spokoriti.

Začelje mnoge od njih nagovaijati, da
so h keršanskemu nauku hodili, slabih tovar-
sevse izginevali, prav serčno molili, večkrat
svete zakramente sprejemali, v kratkem, da
so vse sredstva potrebovali, da bi se v po¬
božnem živlenju uterdili. Po posebnem rav¬
nanju božjem pride v Pariz, kjer gaje boga¬
boječ baron Renti spoznal. Leti je vidil, da
je dobri Henrik posebno za to pripraven, da
ljudi od svojega rokodela poboljša. Z vesel¬
jem je pobožni baron zapazil, da Henrik ve¬
liko lehkomisljivih tovarsev in učenskih fan¬
tov na boljši pot pripeljuje; zato ga tudi
spodbada, da pobožno bratovšino ustanovi,
ki bi črevlarjem sredstva podala, se v čed¬
nostih svojega stana vaditi. Nar poprej
mu je pripomagal k mestjanski pravici v glav¬
nem mesti, potem ga je za mojstra vpisati
dal, da bi tiste, ki so postave bratovšine,
ki so jih fajmošter cerkve svetega Pavla
spisali, deržati obljubili, za učence intovarse
k sebi vzeti smel.

Dobri Henrik je v kratkem času veliko
učencov in tovarsev v svoji hiši zbral, s kte-
rimijevletu 1645 pod imenom črevlarskih
bratov znano napravo ustavil. Njega so za
pervega predstojnika lete naprave izvoljlili.

78

Nedolžnost ino svetost letih pobožnih roko-
delcovje očitno kabala, da jih je Bog k po¬
veličanju svojega imena izvolil. Duh pervih
kristjanov se je v njih zbudil.

Deržali so na tenko hišni red. Vse se
jp ob pravem času zgodilo, molitve in dela so
si po redu sledile. V nedelah in praznikih
so pri celej službi božjej bili, po poldne so
jetnike v ječah, in bolnike v bolnišnicah in
V lastnih prebivališčih obiskovali, povsod so
ali z svetom ali s djanjem revnim pomagati si
prizadevali.

Dragi bravec, ti se bos scer čudil, da
ti lete ga dobrega Henrika v izgled postavim,
kterega imaš posnemati. Vender ne tirjam
od tebe, da bi tudi tako bratovšino ustanovil;
ali zamoreš pa tudi ti svoje tovarše k do¬
bremu opominjati, jim dober izgled dajati, in
jih greha svariti, in potem takim boš veliko
k dušnemu izveličanju bližuega pripomagal.

Zivlenje tvojga luč ljudem naj sveti,

Da vidijo, kako da morajo živeti.

Keršanski mladenč v službi.

Dragi prijatel! Ti si morebiti od vbogih
staršev, ki so ti komaj dozdaj jed in oblačilo
priskerbeti zamogli, ki so te s težkim trudom
izredili. Zdaj si dorastel, ino si sam svoj

79

kruh prislužiti moreš. Težko ti bode padlo,
starejše zapustiti, in v službi pri ptujih ljudeh,
živež in prihodnjo srečo iskati.

V službi biti, je vse drugače, kakor
doma pri starejših živeti, in morebiti si že
večkrat si želel: Oj da bi ne bil iz tako

revnega stanu, da bi mi ne bilo treba slu¬
žiti! ~r  Da te potolažim, ti povem, da so
vsi ljudi na tem svetu služabniki tistega ne¬
beškega gospodarja, ki bo enkrat vsakemu
zasluženo plačilo poplačal. Ti nebeški Gos¬
podar je v svoji modrosti na tem svetu tako
naredil, da morajo ljudi na svetu eden dru¬
gemu služiti. On je svoje darove ino svoje
blago na svetu tako razdelil, da nimajo vsi
vsega ampak eden več, drugi manj, da ima
zmiraj eden od drugega kaj sprijeti, edeu
drugemu kaj dati. Tako je ljudi med sa-
boj zvezal, in on hoče, da človek človeku
pomaga. Noben človek sam za se na svetu
ne stoji, ampak on je na druge navezan;
bogatinec ino velikaš na manj bogate ino
manj visoke, da jim viši delo dajo; borni
pa ino nizki na bogate, da si skoz službo
ino delo kruh ino plačilo zaslužijo.

Da bi pa vsak dobro shajal, ino se
v svojem stanu srečnega čutil, je Kristus
ljubezen pervo zapoved postavil, ino njegova
sveta volja je, da se serčno ljubimo, ino ®

80

darmi, ki smo jih od njegove mile roke spri¬
jeli, eden drugemu pomagamo.

Ne bodi taj žalosten, če si ravno bor¬
nega stanu; saj je sam sin božji na svet prišel,
ne da bi mu se bilo postreglo, ampak da je
sam postregel. Bog ne porajta stanu, v
katerim si se rodil, ampak zvestobo, s ka¬
tero svoje dolžnosti spolnuješ.

Ce je taj božja volja, da moraš služiti,
podverzi se s pohlevnim sercom njegovi
sveti volji, ino prizadevaj w si, Bogu ino svo¬
jemu gospodarju služiti. Cuj kaj lep prego¬
vor pravi:

Božji roki čisto se izroči
Bolj te pelje, kakor tvoje oči.

Vender se moraš tudi sam prizadjati, da
v svojem stanu časno ino večno srečo do¬
sežeš. Toraj poišči si naj poprej:

Kristjansko hišo, v kateri hočeš
služiti.

Marsikdaj pravijo, v tej ali unej Lisi je
dobra služba, hlapec ima veliko plačila, do¬
bro jed zraven, pa clo malo dela. On stori,
kar se mu ljubi, gospoda ni celi ljubi dan doma,
gospa se pa noče preveč truditi ino gledati*
kaj kej posli počenjajo i. t. d.

81

Al bi mar tudi ti rad v taki hiši služil?
— Ljub moj, če ti je blagor svoje duše mar,
poišči si službo pri pridnih kristjanskih ljudeh.
Kolkaju poslov zapravi večno ino časno
srečo, ki v takih hišah službe iščejo, v ka¬
terih se od molitve po celih tednih ne bese¬
dice ne sliši, v katerih se v nedeljah in praz¬
nikih božja služba po nemarnem zanemara,
kjer senespošteue rečt govore, nečiste pesme
pojo ino druge hudobije vganjajo, brez da bi
gospodar ali gospodinja o vsem tem kaj rekla.
Prosim te, ne hodi v tako hišo, zakaj ti si
v veliki nevarnosti, več zgubiti, kakor pri¬
dobiti.

Ce še nikdar nisi v službi bil, ino tvoji
starejši še žive, prašaj jih za sovet, sam se
ogledovaj, kaj se kej v hiši godi, v katero
meniš v službo iti. Prosi ljubega Boga, da
te vozi po tvojih potih, ino v prav kristjansko
hišo pripelje.

Ce si pa v kako službo stopil, tudi po¬
misli, kakšne dolžnosti da imaš. Ti imaš
dolžnosti do gospodarja ino gospodinje, do
svojih soposlov, ino zaduič ne pozabi samega
sebe. V kratkem ti hočem nekej, kar se tega
vtiče, povedati:

S2

Dolžnosti proti gospodarju ino
gospodinji.

Ako si pri kom v službi, naj ti ta hiša
tvoj drugi dom postane. Gospoda iuo gospo
spoštuj kakor svoje starejše, ki ti obljubijo,
jed ino plačilo odrajtovati. Ljubi jih, kakor
otrok svoje starejše. Bodi odkritega ino rav¬
nega serca iuo služi jim zvesto. Oni ti zau¬
pajo marsikako važno delo. Oni ti niso
zmiraj za petami, ino gledajo kaj iuo kako
delaš. Hudoba te bode včasih skušala , to
al uno vzeti. Saj se gospodarju to nič ne poz¬
na, si boš morebiti mislil. Al Bog prenesi, se
zapeljati pustiti. Zvest služabnik se ne do¬
takne, kar je gospodovega, temoč si priza¬
deva, škodo odverniti, če bi ravno imel kaj
zopernega preterpeti.

Lep izgled od tega ti da

Ruj ter, služabnik kupca,

kteremu je ukazano bilo na sejmu v nekem
mestu marokanske deržave veliko sukna pro¬
dajati. Ko je v to mesto prišel, in svoje
blago razpostavil, se mu je dobro kupčija
začela. (Jez nekej dni je mestni poveljnik
sam k Rujterju prišel njegovega blaga ogle¬
dovat. Dopadel mu je kos lepega sukna in

83

vpraša, koliko zanj hqče. Rujter mu kup
pove; tode poveljnik mu reče, daje pol tudi
radosti, kar je z,a robo tiijal in da mu hoče
tolikanj zanj dati. Rujter mu razloži, da mu
je nemogoče,! tako dobro robo za tak majhen
denar dati; poveljnik mu pa vkaže, da ga mu
mora prodati. Rujter mu mirno na to reče,
sukno ni njegova, ampak lastnina gospoda,
pri kterein služi, da mora njegove povelja
spolnovati in da kupa celo nič zmanjšal ne
bode. Jezen mu poveljnik pomisliti reče, da
je na tem mestu pod ptujo oblastjo, in da
lahko na migljej od njega ne zgubi le samo
svojega blaga, temuč tudi svojo prostost in
$voje življenje; ali Rujter se ne zmakne.
Poveljnik odide, ko mu še enkrat svetuje,
se premisliti. Drugi ptuji kupci so ga pro¬
sili, naj razjezenega poveljnika saj dalje
ne draži; on pa mirno odgovori: „Jaz vem
dolžnosti do svojega gospoda, in bom to
storil, kar sim mu dolžen. u  —

Poveljnik se je povernil in je precej
sukno za ponujeni denar tiijal. Rujter mu
odgovori, da je pripravljen v ječo in revš¬
čino iti, po nikakor pa od zvestobe, ktero
je svojemu gospodu obljubil, odstopiti; po¬
veljnik za vinar boljši kup sukna ne dobi,
kakor mu je pervikrat ceno povedal. In
pri tem mnenji je tudi ostal. To povelj-

«4

nika gane, čudil se.je nad redko zvestobo
in stanovitnostjo tega služabnika in ga svo¬
jim služabnikom za izgled postavi. Potem
je ukazal kolikor je pervikrat tirjal, mu
do krajceija splačati, in je rekel: „S tega
sukna si bom dal suknjo narediti, ki jo bom
v spomin na naj pravičnejšega moža nosil,
ki sim ga do sedej najdel. Le tako naprej
delaj, kristjan! in srečno k svojemu go¬
spodu nazaj pridi, ki mu tako zvestega in
stanovitnega služabnika zavidam. “

Ljubi bravec! gotovo imaš tudi ti več¬
krat priložnost, svojega gospodarja marsi-
kakega zlega ovarvati, in mu lahko kej
koristiti; ne daj se od družine, ki so s tabo,
ali od drugih ljudi h kakej nezvestobi za¬
peljati.

Bodi marljiv pri delu,

in nobene dolžnosti svojega stanu ne zane¬
mari. Na tanjko povelja svojih pred¬
postavljenih spolnuj, ne delaj po svojej
lastnej volji. Res, da lahko tudi reči včasi
boljše, kakor tvoj gospod razumeš; tode,
ako za tvoj pameten svet ne porajta, udaj
se v njegovo voljo. Spomni se povelja
aposteljna Pavla, ki v pismu na Kolosane
tako piše: „Vi hlapci ne bodite v vsem svo¬
jim gospodom kot hlapci na videz pokorni, da

85

a bi ljudem dopadli, ampak slušajfe jih z od -
- krilosercnim sercem iz bojazni do Boga. Vse,
l kar bole koli storili, storite s serca, kakor
i bi Gospodu storili in ne ljudem; saj veste,
i da bote od Gospoda plačilo podedenja spre-
i jeli. Sluzite Kristusu Gospodu! u
,  Da bos pa svoje opravila lože oprav¬
ljal, sijih tudi kako uredi; bodi varčin s ča¬
som, nikar se po nepotrebnem predolgo pri
kakšnem opravilu ne mudi, vse o svojem
času delaj, ničesar zoper red.

v

Čislaj in spoštuj svoje gospodarje.

Kakor svoje lastne starše, in varuj se
skerbno jih z nepokorščino v nevoljo pripra¬
viti, ali jih kako drugač žaliti. Prestrezi
jih v željah, in bodi vedno jasnega duha in
prijazen. Nar boljši gospodar, naj prijaz-
niša gospodinja mora nejevoljna biti, če se
posel zmiram kislo derži, in pri vsakej pri¬
ložnosti pokaže, da mu ie rečeno delo zo-
perno.

Tudi s tabo ne bojo tvoji gospodarji zna-
biti vedno naj boljše ravnali; z naj boljšo
voljo jim ne boš ustregel, in namesti, da bi
za svoj trud pohvaljen bil, te bodo gerdo
zmerjali. Koga češ takrat početi? Morde
pray zabavljati in se znositi? ali jim službo

86

odpovedati? — Tako bi pač ne ravnal po
kerščansko, ker zapazi si lepi spregovori
Na križev pot vsi mor’mo iti,

Ki hočemo v nebesa priti.

Stari oče Janez mlajši

je skozi celih 12  let pri nekem starem možu
služil. Akoravno je pridno in na tanjko svoje
dolžnosti spolnoval in se je vsak dan težkim
delom podvergel, mu vender sivec ni dal do¬
bre in prijazne besede, ampak vsakdej ga
je precej terdo nagovoril. Pred smertjo, ko
je starec mnogo puščavnikov, ki so ga obis¬
kat prišli, okoli sebe stati vidil, pokliče svo¬
jega pobožnega in poterpežljivega učenca k
sebi, ga za roko prime in mu trikrat zapore¬
doma reče: Ostani z Bogom ! Ostani z Bo¬
gom! Ostani s Bogom!  Potem ga priporoči
pusčavnikom kot neizrečeno dobrega človeka,
ga jim za sina izroči in reče: To ni človek,
ampak angel; ker, dasiravno skozi dvanajst
let, ko je meni v bolezni stregel, nikoli pri¬
jazne besede slišal ni j mi je vse eno vsaki-
krat iz serca rad iii prav pridno postregel!

Kerščanski mladeneč! poterpi in terpi
tudi ti, kakor je učenec Janez, in za to boš, 1
če prav ne od ljudi, saj gotovo od Boga pla¬
čilo sprejel. —

87

Glavno čednost, ki jo kot posel, glede
na gospodarje, po dolžnosti spolnovati moraš,
zaznamvam z besedami:

Bodi zamolkljiv.

V hiši boš pač marsikej zapazil in vidil’
kar jej bo nečast delalo, spoznal boš poča-
soma pomote in slabosti svojih gospodarjev,
— kerščanska ljubezen to tukaj od tebe tirja,
ne po nepotrebnem od tega z druzimi govo¬
riti , in tako jezik k opravljanju rabiti. Mo¬
goče, da ti je tudi sicer kaka skrivnost raz¬
odeta bila, ki se ne želi, da bi se zvedila,
zamolči jo. S tim si boš ljubezen in zaupanje
svojih gospodarjev kej kej pridobil.

Vedenje proti drugim hišnim.

Skušaj, da boš z vsimi hišnimi v miru
živel; bodi ljubeznjiv in prijazen s soposli,
pripomagaj jim pri delu, kjer kej zamoreš.
Ne loči se od druzih, ampak prav vkup ž
njimi bodite, se ve da, če so pošteni ker-
ščanski ljudje. Nikar se s tim, postavim,
pri gospodarjih ali pri njegovih prikupiti ne
skušaj, da bi soposle za vsako stvarico pri
»jih zatožil. Te nepotrebne pošte šo krist¬
jana hudo nevredne, in vedno prepir med

88

domačimi napravljajo. — Tode zapazi pa
tudi! Te pomote niso vedne stvarice, tudi
so večkrat to veliki grehi in velike hudobije.
Po hišah se poredni posli in tovarši dobe,
ali pa tudi odraščeni domači otroci, ki hu¬
dobno žive, se po noči shajajo, grešne znanja
delajo. Tu ni samo zadosti, da se takih gre¬
hov varuješ, temuč tudi k temu molčati ne
smeš. Prijazno in ljubeznjivo' jih posvari, da
naj od svojega pregrešnega življenja odsto¬
pijo , in to večkrat stori. Ko pa vidiš, da
tvoje dobre besede nič ne zdajo, le gospo-
daiju povej.

Se ve, da jih bos s tim ujezil, in grajali
te bodo, dražili in mučili, kjer bodo le mogli.
Tode njihove jeze in njih maščevanja se ne
boj; kernjihna jeza ni tebi, ampak njim sa¬
mim v greh šteta, in ti bi se se jeze božje
bati moral, ko bi k njihnim grehom molčal.

Tudi to ne bo zmiraj zdalo, ko boš gos¬
podarju povedal; tudi gospodarji so, ki po- *
polnoma na Boga pozabijo, ki se kej malo
za spošteno življenje svojih poslov pečajo,
ako so le sicer posli dobri delavci.

Prijatel! tu se moraš pa posebno var-
vati, ker si sam v nevarnosti na slabo pot
zaiti. Tako ali tako te bodo tvoji tovarsi
skušali ž njimi to delati, kar oni delajo. Da¬
nes te bodo s sladkimi besedami vabili in dra-

89

žili, jutre te bodo zasmehljivo svetopetca,
čudneža imenovali, iu morde ne bo dneva,
ko boš v tej zadevi težkega težkega boje¬
vanja prestati moral.

Kaj češ takrat početi? — Se ve, da
bi si s tim naj lože pomagal, ko bi hitro
iz hiše šel in službo pustil. Tode to se
ne bo dalo zmiraj tako lahko speljati; tvoji
gospodarji bi resnobno po konci stopili, in
v sili tudi deželsko gosposko na pomoč
poklicali. Ako si ženska (za ktere je v
enačili okoliščinah nevarnost veliko večja)
bi ti vse eno svetval, hišo zapustiti in se
od žendarja nazaj pripeljati dajati, in to
tako dolgo ponavljati, da bi te iz službe
spustili, ali bi se pa boljši red in pazenje
v hiši prikazal. — Ako si pa mož, in te
tako naglo zapeljati ne morejo, drugač če
sam zapeljan nočeš biti, ti svetujem: Vzemi
pratiko v roke in poglej, morde gre že leto
h koncu. Glej, da drugo leto kako drugo
službo dobiš; tode varuj se, da zopet med
tako kačjo zalego ne zaideš. Za zdaj pa
prav goreče moli, in vsak dan svoj sklep
ponovi, ljubeznjivemu Bogu zvest ostati, in
ga z nobenim grehom ne razžaliti. Pusti, naj
drugi grajajo in govore, kakor hočejo —
s kože te ne bodo slekli, in pri vsem tem
le veliko pri Bogu zasluženja zadobiš, ako

ft

90

si stanoviten, ker apostelj Jakop ni zastonj
rekel: ,, Srečen tisti mož, ki se k pregrehi
ne gane; ker, kedar umerje, ga krona več¬
nega življenja čaka, ki jo je Bog tistim ob¬
ljubil, ki ga ljubijo. u

Vedenje proti Bogu in samemu sebi.

Od tega bi pač naj prej govoriti mo¬
gel, vender ker hočem o tern obsiruise biti,
bom na zadnje čez to govoril.

Pomisli, da nimaš samo svojim gos¬
podarjem, temuč tudi in se pred vsim, Bogu
služiti. Tedaj se pri vsih svojih opravilih
tako vedi, da ne bos le samo gospodarju,
temuč tudi prav Bogu služil. Hočem ti ne¬
kaj vodil za življenje dati, ki ti bodo go¬
tovo veliko hasnile, ako jih bos spolnoval.
— Nič bi ti bolj na serce ne položil, ka¬
kor da se na redno, pravilno življenje na¬
vadiš. Red je duša kersčanskega življenja.

Da ti kratek pregled od tega podam,
kako imaš celi dan v službi biti, si le na
tele vprašanja odgovori: Kaj sim sleherni
dan svojemu Bogu? kaj svojemu gospodarju?
kaj samemu sebi? in kaj drugim svojim so¬
človekom dolžan?

Vse je Bog sebi v čast vstvaril; tudi
ti o človek si zato na svetu, da bi Boga

91

poveličastil, njemu služil, in si s tim večno
plačilo pridobil. Tedaj tudi vse k časti
božjej in iz. ljubezni do njega stori. To
vodilo naj ti bo vedno pred očmi, zatorej
tudi vsaki dan z mislijo na Boga začni.
Ko se čverst in zdrav zjutraj prebudiš, po¬
šlji pervo misel v nebesa k Bogu.

Rad ti verjamem, da imaš, če si po¬
sel, prav veliko dela, in bi pametno ne bilo
od tebe tiijati, da bi vsako jutro cele ure
klečal in molil. Tode prijatel, to ni ne¬
spametno in po vsej pravici tirja Bog od
tebe, da se vsak dan, kedar se prebudiš,
že na njega spomniš, se mu za srečno pre¬
bito noč zahvališ, ga pomoči ino milosti
za novi dan poprosiš, se mu z dušo in te¬
lesom daruješ. Ne daj se po nikakor od
tega odpraviti, temuč to naj ti vodilo po¬
stane, da nobenega dneva brez Boga ne
začneš.

Ko se zbudiš, hitro posteljo zapusti,
imej svoje misli v Boga obernjene, berzo
in sramožljivo se obleci, misli ko se obla¬
čiš, da ti sv. angel varil na strani stoji in
te gleda. Potem, ko si si obraz in roke
omil, se počesal, in si svoje telo za delo
napravil — se verzi na kolena pred kak
križ ali pred kako Mariino podobo, kar
moraš v svojej spavnici imeti, in zmoli ju-

92

trenjo molitev. Ni ravno potreba molitvi-
nili bukvic v roko jemati (akoravno jih
tudi vzeti znaš); kteremu je na molitvi kaj
ležeče, že tudi tako besede najde, da se
s svojim Bogom pogovori, ga zahvali in ga
prosi, da se sme njemu darovati. Lahko
tele, ali kake druge take besede govoriš:

Moj Bog! zopet sim eno noč preživel
— hvala ti bodi za-njo kakor tudi za vse
dobrote, ki si mi jih podelil. O da bi pač
nikdar svoje žive dni tebi nehvaležen ne
bil! Podelil si mi nov dan — dodeli mi
milost, da ti celega v tvojo čast in v moj
časni in večni blagor obernem; pokrepčaj
me posebno v urah skušnjav, ki bodo da¬
nes nad mene prišle. Yodi vse moje misli
in poželenja, besede in dela k tvojej časti,
da ti bom z dušo in telesom ti dan služil.
Vsega se tebi darujem; vse naj se z mano
zgodi, o Bog! — le grešiti me ne pusti.
O Jezus, pokrepčaj me! o Maria, vzemi
me pod tvojo brambo! sveti angel varil
obvarvaj me! sveti I. (moj patron) vsi svet¬
niki prosite zame! — Moli se k temu ene
očeuaše in potem pojdi bister in veselega
serca na svoje delo. —

Lej, k takej molitvici ti je le nekaj
trenutkov treba, in vender — če jo z zbra¬
nim duhom in s pobožnostjo omolis, in to

93

vsako jutro storiš, je tvoja jutranja molitev
dobra v  in dosti dolga.

Če si dobro molil, se ti bo tudi delo
urilo, in ti bo v zasluženje pri Bogu šteto,
ako si Bogu k časti molil. Zatorej je drugo
poglavitno, česar se imaš v vsakdanjem
vedu deržati tole:

Vselej se z dobrim mnenjem loti svoga dela,
In sreča cel’ga dne na njem ti bo obvisela.

Pa ne loti se ga samo, tudi delaj in
končaj ga z dobrim mnenjem. Kako se more
to zgoditi? Počasi si med delom svojega
duha zbiraj, in mnenje ponavljaj, pobožni
zdihljej, kako kratko molitvico k Bogu pošlji,
in zgodilo se je.

Če boš tako delal, ti ne bo dolgčas, ako-
ravno boš sam, in ne boš se tako lahko pre¬
grešil, če jih je več pri tebi, in tvoje delo
bo tako tudi več zasluženja pri Bogu imelo.
— To naj ti bo v veliko tolažbo. Z vso
niočjo svojega trupla moraš svojemu gospo-
daiju služiti. — Kako žalostno bi bilo za te,
če bi mu tudi vse misli in poželenja svojega
serca darovati mogel, kako žalostno, ko bi
plačilo, ktero ti tvoj gospodar da, tudi vse
plačilo za ves tvoj trud bilo! Ah' veseli se,
posel! drugače je ljubeznjivi Bog uravnal,
če v delu do vrata čepiš, le na Boga lahko
misliš; če še tako pridno za svojega gospo-

94

daija delaš, da si zemsko plačilo zaslužiš,
si vender le se zraven plačilo za večnost pri¬
dobiš;^ ker resničin je pregovor:

Ce prav pri delu vedno moraš biti,
Serce le moreš k nebu povzdigniti.

. Pač da boš v službi mnogokrat marsikako
grenko uro prestati moral, vsaktere bridkosti
te bodo zadele; ali zoper Boga nikoli ne
mermraj, ker on vse prav obrača. —
Naj ti tudi noben dan ne mine, da bi ga z
Bogom ne končal. Kedar si pa popolnoma
od dela utruden, in se čutiš komaj tolikanj
močnega „oče naš“ zmoliti, nikar se v pre¬
mišljevanje ne podaj, ali bi molil ali ne, te-
muč serčno se premagaj, in prinesi svojemu
Bogu na konci dneva še ti dar, da kratko
večerno molitev opraviš. Opomnim te tukaj
tega, kar sim že pervikrat rekel; ako si
že morde pozabil, preberi še enkrat.

Da boš pa rečeno boljše razumel, ti o
tem izgled v posnemanje postaviti hočem.

Sveti Izidor B.

je imel bogaboječe starše, ki so mu že zgo-
dej v mladosti v spomin vtisnili: „Kar sto¬
riš, v božjem imenu stori! Veselje šel
Izidor v šolo, kjer se je od gospoda faj-
inoštra lep spregovor naučil:

95

Začui vse z Bogom, ž njim končaj

Sprelep je to življenja raj.

Ko je se mladeneč bil, ni nikoli opravila
pričel, da bi ne bil prej Boga pomoči popro¬
sil, in tega se je tako navadil, daje  mislil
ničesar ne dela prav, ako se ni poprej s proš¬
njo na Boga obernil. — Kar Bog stori, je
dobro storjeno, sije  mislil, ko so mu o poli
leta starši odmerli. Njegov stan je bil britek,
in njegovo premoženje je bilo prav majhno;
ker njegovi starsi so se od vsakdanjega dela
preživili. Vender ni bil žalosten, temuč je
na Boga zaupal, ki nobenega ne osramoti,
ki se k njemu z otročjim zaupanjem oberne.

Ko so mu ljubi starsi pokopani bili, je
sel v cerkev in prav preserčno molil, najprej
za svoje starše, da naj jim Bog vse dobrote
v nebesih z neginjljivimi darovi poverile, ki
so mu jih storili; potem sam za-sebe, da naj
ga Bog dalje na poti bogaboječnosti vodi in
obvaruje. „Ti si me z britko poskušajo
obiskal, je k Bogu molil — tode jaz se ne
obernein odtebe. ft  Sel je k svojemu dušnemu
pastiiju in jih soveta prosil, in oni so ga poto¬
lažili in mu rekli naj se prav terdno Boga
derži, on bo že dalje skerbel. Ti prijazni
gospod so tudi v kratkem pripomogli, da je
Izidor, ki so ga zavoljo bogaboječnosti in
njegovega spoštenega življenja povsod ljubili,

96

k bogatemu gospodu na lepo grajsčino prišel.
Tu so ga za hlapca vzeli, potem ko je
majhno dedšiuo po svojih ranjcih starših
prodal.

“Z Bogom zacni“  si je mislil Izidor,
ko je na svoje opravila sel, in vse mu je
dobro spod rok slo. Redarje nedelja prišla,
je vesel v cerkev hitel k ljubeznjivemu očetu
v nebesih, k Jezusu odrešeniku preserčno
molit. Ko se je teden načel, si je mislil:
Z Bogom začni! če je imel težke dela, kijih
je pri velikem gospodinstvu dovelj bilo, jih
je z Bogom začel; kadar je moral s svojo
gospodo potvati, daleč proč, ali pa v sosedne
kraje, je v božjem imenu sel. Ko je teden
minul, ga je z veselim pogledom k Bogu kon¬
čal, se mu za vse dobrote zahvalil, ki mu
jih je podaril, za vso moč, ki mu jo je po¬
delil. Ni bilo večera, da bi se bil Izidor k
pokoju vlegel po dokončanem delu, preden
se bi bil z molitvijo k Bogu oberurl.

Posebno preserčno je pa na koncu leta
molil; nemogoče mu je bilo, pri tako važnej
dobi tje v en dan biti. Skesan je Boga pro¬
sil za odpuščanje vsih svojih grehov, ki jih
je v pretečenem letu storil; iz globočine serca
se je Bogu za vse dobrote zahvalil, ki jih
je sprejel, in se je njegovej milosti pripo¬
ročil, kakor tudi svojo gospodo in vse ljudi.

97

Zato je bil pa tudi božjega dopadenja vreden
in so ga vsi dobri ljudje spoštovali.

Ziniram je bil vesel in jasnega duha, in
vsako delo mu je dobro spod rok slo. Tudi
grajščinski so vsi Izidorja prav jako ljubili,
in ko je najemnik njihovih posestev umeri, so
jih njemu za nižji denar dali, kakor bi jih bil
kak drug dobil. —

„Kako dober je Bog, sije mislil, ki me
tako blagoslovi!“ Z Bogom je svoje majhno
gospodinstvo začel, in očitno je božji blago¬
slov na njem počival —

Poglej tu mladi bravec, kako je Izidor,
akoravno nizkega stanu in od Boga hudo
skušan, vunderle srečno in zadovoljno nasvetu
živel; in uči se od njega na koga se tudi ti
posebno deržati moraš, ako v svojem stanu
zadovoljen biti hočeš. Imej Boga vedno pred
očmi, moli goreče k njemu, daruj mu svoje
delo, svoje bridkosti, stori vse k njegovej
časti, in zadovoljno bos živel v svojem stanu,
in si bogatih zasluženj za nebesa nabral. —
Zdaj bi imel o tem govoriti, ktere dolž¬
nosti imaš vsaki dan do svojih gospodarjev
in drugih, ki so s tabo v hiši. Opomnim te
tega, kar sim ti prej rekel, in ti ponovim s
kratkimi besedami: Bodi svojim gospodarjem
z ljubeznijo udan, z veseljem njihove povelja
opravljaj, varuj se jih po nepotrebnem s ne-

_ “

98

jevoljo opravljati; prenesi njihove slabe muhe,
lijih sitnosti, bodi v vsem zvest in odkrito-
serčen. — Z druzimi domačimi bodite v
spravi, z dobrim izgledom jim pot kaži, za¬
vračaj jih od slabega, in spodbodi jih z besedo
in izgledom k dobremu. Nikar se preveč z
ženskami, ki s tabo vred služijo, ne soznani,
varuj se pregrešnega znanja. —

V tej zadevi ti da izgled

Juri D., služabnik.

Bilje sin ubozega, tode bogaboječega
očeta. Ni bil tako srečin svoje matere poz¬
nati, kerumerli so mu, predenje pet let star
bil. Vsa skerb dobrega očeta je bila kers-
canska izreja svojega otroka. Juri je moral
vsakdan zjutraj, opoldne in zvečer svoje mo¬
litve opraviti, in ko je starši postal, solo
obiskvati. Veselje je imel do učenja, kmalo
je svoje součence prekosil, in zavoljo nje¬
gove pridnosti in zavoljo pametnega in po¬
štenega vedenja njegovega so ga vsi prav
ljubili. Juri ni bil nikoli prevzeten, kedar
je bil očitno pri spraševanji pohvaljen: to ga
je le spodbodlo se enkrat tak marljiv biti.
Vsako nedeljo je sel s svojim ljubim očetom
v cerkev, in je imel veselje, da je z očetom
doma se o slisanej pridigi pogovarjati mogel,
Juri je bil tudi vesel in vedrega duha, in se

99

je rad po dokončanem delu s svojimi tovaršiin
součenci poigral; tode nikdar ni bilo ene slabe
besede od njega čuti; on je bil sploh prav
tih in lepega zaderžanja. Oče mu urnro;
prejšnje francoske vojske so mu majhno pre¬
moženje snedle, in vse seje bilo prodalo.

Zdaj so blagi gospod fajmoster s prijaz¬
nim sercem dobrega Jurja k sebi vzeli, ga se
bolj brati, pisati, računiti in drugih koristnih
znanj naučili, in so ga potem v neko veliko
mesto za služabnika k enej gospodi pripravili.
Solznimi očmi je Juri slovo od častitljivega
dobrotnika vzel, in jim obljubil, po njihovih
naukih vedno živeti. Kar je obljubil, je tudi
spolnoval. Pri tej gospodi je bilo več pos¬
lov, posebno veliko žensk. Jurije bil lepe
postave, in jim je prav dopadel. Posebno
ga je ena zmed tih za se pridobiti skusala, ko
mu je večkrat kej boljšega jesti, ali pa kak
kozarec vina brez vedenja družili dati hotla.
Tode Juri ni nikoli vzeti hotel, se te osebe
ogibal, injeBogain  svoje dolžnosti vedno
pred očmi imel. Spomnil se je v tacih tre¬
nutkih tegale spregovora, ki so ga gospod
fajmoster naučili:

Ko hude nad te se skušnjave pripodijo,

Se hitro smerti spomni in Boga!

In te spomin ko pride ti v duha

Te s pota pravega moči vse ne zdervijo.

9 *

100

To pa žensko hudo razkači, skuša te¬
daj, kako bi Jurju škodvala; vsakterih kri¬
vic ga obdolžuje. Tode kdor je svojim
dolžnostim zvest, se nima nikdar bati. Ako
je gospod poklical, ga poslušat, kaj bo
na tožbo govoril, se je Juri s tisto odkri¬
tostjo in s tistim postenjem branil, da je
gospod precej njegovo dobro vest spoznal.
— Redar so drugi služabniki v prostih urah
plesat ali pa v gledišče sli, je Juri doma
ostal, se v pisanji vadil, ali pa je kako
koristno knjigo bral, včasi je tudi na vert
sel, in ko je božjo mogočnost v njegovih
delih vidil, ga je s hvaležno dušo hvaliti
jel. V Bogu je bil potem prav zadovoljili,
in je srečno srečno živel. Tedaj so ga
drugi čudneža imenovali, tode Juri ni po¬
slušal njihovega jezikovanja. Svoje ved¬
nosti povečiti, in serce čisto ohraniti, to mu
je bilo veliko ljubše, kakor nečimurno,
spridljivo življenje svojih soposlov. Tudi
si je mislil, da je z vsakim dnevom starji,
in je bil tega dela voljo prav varčin.

Vsako leto so njegova gospoda dan
svoje poroke slovesno obhajali. Nekega
dne zjutraj ravno Juri  v sobo stopi, ko so
zajterkovali. Spodobno in spoštovanja polno
se k mizi bliža in gospodu reče: „Rad bi

tudi jaz po svojem pripomogel, današnji dan

101

okrasiti; tode prerevia sim; ali prosim nikar
ne zaverzite, kar se Vam v slabo znam-
nje mojega visokega spoštovanja in hvalež¬
nosti do Vas izročiti podstopim. Voščim,
da bi Bog mojega prečastitega gospoda in
gospo, kakor tudi vse Vaše kervnike še
prav dolgo zadovoljne in zdrave ohranil l a
Izrekši položi na mizo — prav mično sple¬
ten jerbasček za vezanje pred gospo, in tudi
pred gospoda majhno darilce.

Oba, gospod in gospa, sta bila kej
vesela nad dobroserčnostjo in opaznostjo
dobrega Jurja, in ga poprašata, kje je to
kupil? „0 ne! odgovori Juri, to sim sam
naredil v svojih prostih urah. ft  To posebno
gospoda oveseli, roko mu stisne in reče:
„Ljubi Juri! tvoja marljivost in tvoje pa¬
metno vedenje ste mi vedno veliko veselje
delale. Jaz čem dalje za te skerbeti, in
ti danes čuvstvo čez vse moje pohištvo iz¬
ročim s dvojnim letnim plačilom, ki si ga do
sedaj vlekel. Vem, da človeku tolikanj
zvestemu in tako lepega zaderžanja, kakor
si ti, brez strahu vse izročiti smem. 8  —

Juri je od veselja jokati začel in je
rekel, da tolike milosti ni vredin. Tode
gospod in gospa ponudbo ponovita, in Juri
ju je moral slušati. Nastopil je svojo novo
službo, in je pri vsili prav ljubljen in čis-

102

lan živel zavoljo zvestobe, spošteuja in
lepega zaderžanja. a  —

Dragi bravec! Te povesti ti nisim samo
za kratek čas spisal, temuč, da ti tega
Jurja tudi posnemaš. Tudi tebi se zna kej
taeega primeriti; dandanašnje je kej hudob¬
nih ljudi na svetu, posebno med posli, in
potem ko si že več časa služil, bos mar-
sikej taeega povedati vedel. Le prav pridno
svoje dela opravljaj in svojej gospodi prav
odkritoserčin bodi; le nikar vsega tega, kar
drugi posli počno, ž njimi ne stori, iuo kej
hitro te bo kak soposel obdolžiti skušal,
uzrok bo že dobil; vsaktere tožbe bodo zo¬
per tebe btele, da bi pri gospodi v zamero
prišel, in marsiktero grenko uro boš pre¬
živeti moral. Tode potolažen bodi, saj
ljubeznjivi Bog tvojo nedolžnost pozna;
gotovo te bo enkrat časti, ki se ti spodobi,
deležnega biti dopustil. Le pojdi po poti,
ktero ti sveta vera in tvoja vest kaže in
ne boš grešil, spolnuj polen marljivosti iz¬
ročene dela, bodi ljubeznjiv s sposli in za-
stopite se, varuj se greha — in ko bi te
tudi vsi zasramovali in sovražili, ti si vun-
der naj boljši del zvoljil. —

Še te hočem tega opomniti, kar imaš
naj pervo in

' Sam proti sebi

spolnovati. Ti, kaj ne, si posel in skorej
zmirom posel ostati ne meniš? Misliš morde
kedaj očetov dom prevzeti, ali si sicer kako
posest kupiti, aii si pa vsaj želiš, kako dru¬
gače na stare dni prevelike skerbi za živ¬
ljenje se znebiti. Za to ti je že zdaj treba
podlage staviti in že zdaj za starost sker-
beti začeti. Tudi če imaš majhno službo,
se ti ni treba nikoli bati. Nebeški oče,
ki vrabce preživi, lilje na polju oblači, bo
tebe toliko manj pozabil.

Pa tudi ti moraš svoje storiti. Moraš
biti varčen s tim, kar si pridobiš in zaslu¬
žiš. Uredi svoje izdavke po svojih dohod¬
kih. Kdor več izda, kakor zasluži, si na¬
pravi veliko skerbi in nadlog. Se ve, da bi
ti se vtegnilo včasih zgoditi, da komaj to¬
liko zaslužiš, kar ti je za naj veče potrebe,
in to bi bilo težko za te. Varuj se pre¬
vzetnosti v oblačilu, ogibaj se novih šeina-
stih noš. Oblači se po svojem stanu, ka¬
kor se poslu spodobi. Kak zaničljiv se vidi
posel pred očmi dobro mislečega kristjana,
ki vse, kar v celem letu zasluži, samo na
svojo prevzetno obleko obcrne. Tako se
on nosi, da koga od gosposkega stanu v
njem vgledati misliš. Obleka ti ne da prave

104

cene, ampak pošteno serce in prožna duša.
S tim si pridobiš dopadenje pri Bogu in pri
ljudih. Vendar, Bog tega vari, s tim nisem
mislil reci, da bi moral v gerdih, sterganih
oblačilih hoditi, ampak tvoja obleka bodi
prosta, snažna s edno besedo tvojemu stanu
primerna.

Pa ne .samo nepotrebne, pregrešne ob¬
leke se imaš 1  ogibati, ampak tudi vsili ve¬
selic, ki bi ti vtegnile tvojemu stanu nepri¬
merne biti. Jaz mislim kerčme, plese in
igranje za denar itd. Pa nikar ne misli,
da bi ti bile tudi poštene veselice o pra¬
vem času in zmerno uživaue prepovedane.

Potemtakim si bos za svojo starost kaj
prihranil, zdravo telo, če je božja volja, in
tudi zdravo nedolžno dušo ohranil, in clo
marsiktero veselje vživljal, ki ga samo tisti
poznajo, kateri imajo čisto in dobro vest.

Hočem ti glede tega izgled nekega mla-
denča v posnemanje povedati. Te mladeuč
imenuje se

Bogo tl a r.

Na prijaznih bregovih Bodenskega je¬
zera je sedel tuj gospod, blizo nekega mesta
na hoincu, okoli kterega se lepa cesta ovija.

Kako se veseli, ko vidi, kako prelepo
solnce k božjej guadi gre, in svoje zlato-

105

rumene žarke po jezeru razliva. Vsega za¬
mišljenega v radosti prijetnih občutkov ga
kar naenkrat hrup prebudi. Dva fantiča se
pulita za nekoliko cvetlic in se jako kav-
sata. Kar pride popotni rokodelc s težko cu¬
lico na plečih žvižgaje po cesti, vidi, sliši
ravsanje fantičev, in jih pomeri s prijaz¬
nimi besedami. Tuj gospod posluša tiho in
pazljivo, se rokodelcu približa, ko sta fan¬
tiču odšla ter ga nagovori: „Vi ste mir na¬
pravili. "

„Prav nekaj lepega je mir, odgovori
rokodelc."

„Kakor slišim, ga ljubiti, to je lepo."

„Kdo bi ga ne ljubil, samo ž njim po¬
stanejo ljudje veseli in srečni."

„Kam pa greste in od kod pridete"
vpraša prav prijazno gospod.

„Pridem iz Virtemberškega in grem na
tuje si kruha služit."

„Smem li Vas po imenu in po roko-
delu poprašati?"

„Blagodar mi pravijo, v. R. sim ro¬
jen. Kakor skrinjarski podmojster moram
pri tujih ljudeh, daleč od svoje domovine,
kruha služiti."

Prijazna vunanja obnaša mladenča do-
pade gospodu in kmalo vidi, da mladeneč
ni brez vse omike, poprašuje zatorej o raz-

106

nih okoljsinah. Zve potem od Bogodara,
kije prav odkritoserčno, pa s povstovanjem
proti gospodu odgovarjal, da je sin nekega
uradnika, ki je po nekrivičnim, po smerti
svoje žene, in po drugih nesrečah vse svoje
premoženje zgubil. Njegov oča ga je mi¬
slil v latinske sole poslati, pa ker je po ne¬
sreči vse svoje premoženje zgubil, tudi tega
doseči ni bilo mogoče, in nič druzega ni
bilo storiti, kakor kakega rokodelstva učiti
se, in z veseljem se ga je tudi poprijel.

Odkritoserčnost mladenča gospodu jako
dopade, poprasa ga ali bi ne hotel pri njem
v službo stopiti, ker je bil prav lepe po¬
stave. Pa vendar Bogodar ni hotel brez
vednosti in privolenja svojega starega očeta
kaj tacega storiti, in namero svojega živ¬
ljenja čisto premeniti. Vzame ga pa gospod,
ki je bil bogat Virtemberski grof, saboj v
mesto in v kerčmo, kjer je stanoval, zakaj
on je tudi ravno popotoval. Reče Bogodaru,
da naj se dones svojemu očetu razodene
svoje okoljsine, in ga naj prosi za privo-
lenje v to službo stopiti. Zgodi se. Med
tem vodi grof mladenča po okolicah sabo,
in od dne do dne je on grofu bolj dopadel;
prav prijazen, bogaboječ, in pohleven je
bil. Posebno pa je dopadla grofu ljubezen,
spoštovanje in hvaležnost do očeta, ki jo je

107

pri vsakem govoijenji pokazal. Peti dan
dobi odgovor od očeta. Prav veliko veselje
so v pismu razodeli, daje Bogodar tako sre¬
čen, da more pri njem dobro znanim, sploh
spoštovanim, in v resnici blagim grofu J. J.
v službo stopiti; opominjajo ga tudi k spošto¬
vanju, odkritoserčnosti, zvestobi in sploh k
čednostim, ki služabnika kinčajo. Grof se je
jako veselil, ko je pismo Bogodarovega očeta
prebral, in sklene pogodbo s Bogodarom za
dve leti, in koj drugo jutro nastopita pot v
Svajco.

Nihče ni bil srečniši kot Bogodar; vidi
krasne in veličastne gore in planine, prelepo
naravo Svajcarskih dolin in homcev, in vse
zapiše v svoj dnevnik. V nedeljo po božji
službi piše svojemu premilemu očetu ter mu
veselje, ki ga vživa, naznani.

S tir tedne je grof tukaj prebival, potem
se je spet v svojo domovino podal. Z vso
pazljivostjo je opravljal Bogodar v tim času
svojo službo; prav tih, prideu in krotek je
bil, in vsakter je Bogodara prav ljubil. Ko
je Bogodar že pol leta pri grofu služil, prosi
gospoda grofa, da naj mu pripusti skobelnik
napraviti. Zgodi se, in Bogodar je delal v
urah, ki so mu bile v odpočivanje odločene,
nar lepši reči za svojo gospodo, postavim
majhine omare, mize, stole in drugo, kar je

108

vse prav gladko izskoblal in prav lepo poli-
kal. S takim obnašanjem se če dalje bolj
gospodu prikupi, on ni namreč nikoli od hiše
šel brez opravka, on ni hodil v kerčme in
druge nevarne kraje, pri plesu in drugih raz-
vujzdauih veseljih ga nikoli ni bilo viditi,
kar dandanašnja družina vse preveč ljubi.
Bogodar je zmiraj doma ostal, je spomladi in
po letu rožice in cvetlice v vertu glestal, po
zimi je pa v skoblarniči lepo žvižgaje pridno
mizarske reči delal; ali je gospoda grofa
prosil, da mu je kake lepe bukve brati dal.
Če dalje bolj je tedaj tudi v raznih vednostih
napredoval, kar je pa tudi drugim rad pove¬
dal, če ga je le kdo za to prosil. Prav pri¬
jazen je bil z vsakterim, in kmalo so ga sploh
„dobrega Bogodara“ imenovali. Nikoli se
ni pritoževal, nikoli ni mermral, nikoli si ni
želel veče plačilo, kar se pri naši družini
sploh ne slisi. Zadovoljin je bil s svojini
stanom.

Prosto in snažno se je oblačil, in čertil je
lepotičanje, kar se družinčetu kar nič ne pri¬
leže. On je prihranjene denarje že kam dru¬
gam oberniti vedil. En večer, prav pozno
v noči je že bilo, ga pokliče grof k sebi, ker
je bil že delej časa bolan. Bogodar naglo
pride; grof vidi, daje ves plašen in bled, ker
je bil pa scer vender rudeč kot nagelj. „Bo-

109

godar, ali ti je slabo, kaj ti je?" ga vpraša
grof. Bogodar odgovori, da mu nič ni, in
da se prav dobro počuti. „Zakaj si pa tako
bled?" ga vpraša grof. Bogodar noče nič
reči, in samo to omeni, da je morebiti zavolj
tega bled postal, ker gaje grof tako nana-
gloma poklicati rekel. Pa to ni bilo res.
Bogodar je bil res že dolgo časa prav bled.
Drugi večer ga grof spet pokliče o pol ene.
Bogodar ne pride. Grof se vstraši, se
spomni, da je bil večeraj bled, hitro zapusti
posteljo in gre gledat, ali se mu je morebiti
kaka nesreča pripetila. Grof pride v nje¬
govo spavnico, vidi ga na mizo naslonjenega
spati. Pred njim je pa sveča gorela, pisavno
orodje in začeto pismo je pred njim ležalo.
Tiho stopi grof k njemu in bere:

Predragi, predobri oče!

Neizrečeno me serce boli, in od ža¬
losti ginem, ko se spomnem, daste vi bolni.
Ah! in verh tega se nobene pomoči. Bog
bodi Tam podpora, h kteremu jaz vsako
uro kličem, da bi Vas zdrave ohranil. De¬
lal sim prav pridno od tistega časa, ko sim
| Vam prihranjenega dnarja poslal bil in sim
spet deset goldinarjev prihranil, pošljem jih
Vam. Bog daj, da bi Vas razveselili. Za-

110

služili ste resnično boljšo podporo; pa saj
imate mene, in vse svoje življenje liočem za
Vas skerbeti.“

S tim je bilo pismo končano. Bogodar
je že štiri tedne pri grofu po dnevi služil, po
noči je pa nekemu drujemu gospodu pisma
prepisoval, da sije tako za svojega bolnega
očeta kaj prislužil. Se ve, daje tako svojo
moč zgubil, pero mu je iz rok padlo in tako
je zaspal. Ginjen stoji grof pri blagem sinu.
Take ljubezni in hvaležnosti, take otročje
zvestobe in skerbljivosti se ni nikjer dobil.
Solze so stopile grofu v oči, ko je vidil mla-
denča spijočega, pred kterim je očetu namen¬
jen denar ležal, ki ga je Bogodar s kerva-
vimi rokami pridobil. Prav tiho gre iz Bogo-
darove sobe v svojo ter vzame iz miznice de¬
set cekinov, jih nese v Bogodarovo sobo hi
jih položi k unim deset goldinarjem ter se
tiho zgubi Bogodara ne zbudivsi. Se le po
solnčnim izhodu se Bogodar prebudi. Kako
seje pač prestrašil, ko je beli dan in rumene
cekine zagledal! Precej se zmisli, da je
morebiti g. grof to storil, hiti v njegovo sobo
pade na kolena prednj ter ga za odpuščanje
prosi, če je morde kako opravilo zamudil;
dalje je hotel govoriti, pa solze so mu glas
zaperle.

m

„Dobri pridni Bogodar, — pravi grof
— nikar se ne izgovarjaj, poznam tvojo
blago ljubezen in hvaležnost; ti si verli sin,,
veselje tvojega starega očeta. Pridal sim
nekoliko k tvojim prihranjenim denarjem, ti
pokažem, kako da otročjo hvaležnost čislam.
Le ljubi se v prihodnje očeta, taki ljubezni
da Bog svoj blagoslov. Popraša potem ko¬
liko vžitnine da ima njegov oče, in ko je zve-
dil, da ima preveč za smert in premalo za
življenje, se precej oberne na ministerstvo,.
inkmaloje dobil toliko, da mu ni bilo nič
več skerbeti, in je lahko v iniru živel.

Bogodara pa vzame grof zdaj za svo¬
jega posteljnika, mu plačilo poviša, ga ima
zmiram bolj pri sebi, se njegovih dušnih da¬
rov poslužuje, in v malo letih je bil Bogodar
grofov tajnik s tisuč goldinarji na leto. To
veselje je stari oče še doživel, ter se, hvaleč
Božjo previdnost, srečnega šteje, takega sina
imeti, kteri ga tako serčno ljubi, tako zvesto
spoštuje. Zadnji blagoslov mu podeli, in
vesel v srečnejši življenje stopi. Bogodar
je dolgo živel, njegova gospoda ga je častila,
in do konca svojega življenja je bil zvest, pri¬
den, prijazen in poln ljubavi.

Preljubi bravec, se ne sme li Bogodar
med tiste šteti, od kterih sim ti pripovedovati
obljubil, med služabnike? Kako dobro je

112

pač on posebno svoj prihanjen denar porabiti
umel! — Ali bi ne mogel morebiti ti ravno
tako dobro delati? Morde čakajo tudi tvoji
starisi tvoje primoči? ne pozabi jih. — „Pa
s svojim pičlim prislužkom, — porečeš —
ne morem kaj posebnega storiti . u  Z dobro-
voljo si pa vender lahko kaj prihraniš, in če
je tvoja pripomoč tudi majhna, vendar tvoja
dobra volja pri Bogu prav veliko velja, in
starisi, bratje in sestre se bojo s teboj serčno
veselili. —

Zakaj več tobaka ne piješ? vpraša nek¬
daj gospodar svojega hlapca. — Ti ni hotel
berž nič odgovoriti, ko pa gospodar le se
bolj v njega sili, mu odgovori: „Mislim, da
je boljši, če ta dva groša, ki jih vsakih stir-
najst dni za tobak dam, svojemu očetu po¬
šljem. t£ — Kako priprosto in vendar prelepo!
Vtisni si tov glavo: Tudi mala pripomoč

je vender le pripomoč. Ce pa ničemur nimaš
pomagati, bo vendar tvoja varčnost tebi sa¬
memu hasnila.

Nekoliko od počitka.

V službi si cel teden z delam obdan;
kdo bi ti v nedeljah in praznikih počitka ne
privošil? —

Kadar si prav pobožno božjo službo
opravil, poiši si, če je prijeten dan, dobrega

113

prijatla, prav pobožnega človeka, pojdi se
sprehajat v Božjo prosto naravo, premišluj
krasne dela vsegamogočnega stvarnika, ob¬
čuduj previdnost polno ljubavi neskončno do¬
brotljivega in premodrega Boga, ki tudi za
nar manjši stvari zvesto po očetovsko skerbi;
in povzdigni serce z hvaležnim veseljem k
Bogu ter se pregovora spomni:

Kdor krasoto in veličanstvo zemlje ob¬
čuduje ,

Spomni se, da ga v nebesih še boljši ve¬
selje pričakuje.

Prizadevaj si pa, da o pravem času k
domu prideš, da opravila, ki jih morebiti
; imaš, opraviš, in gospodarja nejevoljniga ne
storiš.

r

Ce pa ne moreš ali pa nečeš iz kakega
koli uzroka od hiše iti se pokrepčat, pa
vzemi kake podučivne bukve v roke, prebi¬
raj in premišljuj, kar si bral, ali pa, če sam
' brati ne znaš, pa zvesto druge poslušaj, če
kaj bero, in verjemi mi, da ti bo prav kratek
čas. Tudi pobožne pesmi peti je prav lepo
o nedeljah. Y r arovati se pa moraš klafar-
skili ali tako rekoč vmazanih pesem, zakaj
, neizrečeno veliko pohujšanja moreš s takimi
pesmami napraviti. Posebno mladi ljudje
imajo strašno veliko dopadljivost nad takimi
pesmami, in večkrat se zgodi, da njih_ne-

114

dolžno serce po takih pesrnah večno pogubo
terpi, derži se toraj le božjih ali pobožnih
pesmi saj jih je veliko.

Ali sineš igrati?

Tega veselja ne iši; ker brez denarja
noče scer nihče igrati, za denarje igrati je
pa zlo nevarno, in po okoljšinah tudi pre¬
grešno. Verh tega pa igra za deuaije celo
nič pokrepčanja ne da. — Zadnjič obstoji
veselje pri igri le v dobitvi. Ali pa ni to
veselje nepravično, ker si ga le s škodo in
jezo druzih pridobiš? Resnično! tako ve¬
selje ni lepo, je nesramno. — Tako sv.
Franc Šaleški piše.

Varuj se tedaj tacih tovarsev, ki radi
za denarje igrajo, in tudi tebe k temu za¬
peljati hočejo; igra se pa tudi s časom v
navado spreoberne in človek, ki se s tem
peča, postane cel lenuh, ki se prav težko
na pravo pot perpeljati da. Da je to res
vidiš iz sledeče povesti:

Sv. Bernard in vadljar.

K temu svetniku pride nekdaj človek,
ki je bil velik prijatel vadljanja ter ga je
prosil^ da naj ga v samostan vzame in Ber-

115

nard ga je tudi res vzel. Pa temu prijatlu
se samotno življenje kar nič ni prileglo.
Gre tedaj k predpostavljenemu (Bernardu)
ter mu reče, da hoče spet po širokim sveta
hoditi, ker mu tak stan nikakor nič ne do-
pade. Kaj pa hočeš po svetu delati, ker
nobenega dela ne znaš in nočeš. Pečal
se bom, pravi vadlar, spet s vadljanjem, in
od te igre se jaz prav lahko živim, saj sim
se prej tudi živil. Prav je, pravi Bernard,
pojdi kakor hočeš, pa stori mi to, ko boš
po svetu hodil, da mi od denarja, ki ga ti
bom seboj dal, vsakoletni dobiček prineseš.
Igravec obljubi to storiti. Ko je bilo leto
preteklo in so že vsi vadljarja pozabili bili,
se Bernardu naznani, da je igravec prišel
in da ž njim govoriti želi. Bernard pride
z veliko denarno mošnjo, ker misli dobi¬
ček od igravca vanjo djati. Pa! kako se
začudi svetnik, ko zve, da vadljar ni le
nič pridobil, temuč tudi Bernardov denar
zapravil, in da zdaj spet v zamostan sto¬
piti želi. Bernard ga spet vzame ter reče:
„Denar sim scer zgubil, da pa še tvoje
duše ne zgubim, te spet vzamem k sebi. a
Igravec se je spokoril in je svetnik umeri.

Pred vsim glej na to, ali je družba,
s ktero igrati želiš, častitljiva in pobožna,
da se res samo za kratekča^ngnMnnjazado-

116

biček. Pri tej priložnosti pa skleni, nikoli
visoko ne igrati, naj te spodbada k tema
karkoli hoče; zadnjič naj igra tudi dolgo ne
terpi, zakaj, če se predolgo igra, se člo¬
vek le muči ne pa krepča.

Smeš tudi plesati?

Ti se bos gotovo že bal na to vpra¬
šanje odgovoriti, in tebi bi bilo ljubši, ko
bi te tega prasal ne bil. Da pa ne bos
mislil, da imam jaz lastne misli v tem, ti
hočem povedati, kaj sv. Franc Šaleški o
plesu govori. „Povem ti od plesa, Filotea,
pravi on, kar zdravniki od dobrih gob go¬
vore: Nar boljši niso nič vredne."

Scer je ples prav za prav sam na sebi
nepregresna reč, pa ples se kmalo v hudo¬
bijo preberne in je prav nevaren; ker se
pri plesu kmalo mera preskoči, v pijanosti
se greh stori, in zanj nič ne mara.

Varuj se tedaj takih plesov, ki so v
praznikih in nedeljah napravljeni. Malo¬
pridni ljudje vsake sorte pridejo tukaj sku¬
paj, in razne reči se tukaj vidijo in slisijo,
samo nobene dobre ne. Gotovo noben člo¬
vek se s veseljem ne spoinene na koncu svo¬
jega življenja tistega časa, ki ga je pri ta¬
kih plesih potratil. Kje je nedolžnost serca

117

Tbolj v nevarnosti, kakor pri tacih družbah?
Koliko nesramnih pogledov se tukaj stori!
koliko zapeljivih besed govori! klafarskih
pesin poje! In tukaj hoče pravi kristjan
svojega razveseljvanja iskati!?

Ljubi prijatel, ne hodi k takim druž¬
bam, če svojo dušo ljubiš, zakaj čista res¬
nica je kar neki učenik pravi: Ples je go¬
bam enak, kdor ima kaj boljsiga jesti,
zanje nič ne mara.

S tem pa ne rečem, da ti je ples na
vsako vižo prepovedan. Morebiti, te kte-
rikrat na kako ženitvanje povabijo, ali si
pa sam ženin, in hočeš veseli dan s dobro-
voljno družbo preživeti, ali si pa morde h
kaki drugi pošteni družbi povabljen, bi bilo
tudi gerdo, ko bi se sam ti v veseli družbi
kisal. Tukaj ima že pregovor svojo pra¬
vico, ki se glasi: Nekoliko plesanja ne

more nihče prepovedati. Pa vtisni si to
pravilo v glavo, ki ti ga sv. Frančišk Ša¬
leški da: „Ne pleši velikokrat in ne dolgo
na enkrat.* Dosti je, da takim veseljem
čisto slovesa ne daš, varuj se, da ga pre¬
več ne bo, ker tudi pri plesu ima hudič
svoje verige razpete, in srečen je, kdor mu
uide. Sploh ne išči veselja zunaj sebe,
pravo veselje moraš ziner saboj nositi, ki
iz čiste vesti izvira; varuj se tedaj greha,

118

iu dosti veselja bos doživel, in ne bo ti
treba tistega v razvujzdanih družbah, pa
zastonj iskati. —

Nekaj o vojaščini.

Oho! — bos rekel — to je se le pravo,
kar bi rad prav poznal. Gotovo te več¬
krat skerbi, da bos moral vojak biti; in
ko bi ti sam volil, bi se težko k vojaščini
obernil. — Pa, ko si že enkrat dost star,
gotovo od župana ali pa od kterega dru-
ziga košček popirja dobiš, na kterirn stoji,
da moraš ti ali drugi dan v kanclijo priti,
in se skazati.

Tvoji stariši, tvoji brati in sestre se
jokajo in tožijo, in ne vedo, kako bi ti po¬
magali. Ti sam žalosten gori in doli hodiš,
in misliš, da si že pogubljen. Ko bi bil
jaz pri tebi, bi te gotovo tolažil, ti bi me
pa gotovo ne hotel poslušati, in ti bi se
ne zmislil te bukvice v roke vzeti, in kaj
iz njih brati, kjer sim nekaj v tem zapisal.
Zato ti svetujem, da pred ko ti čas pride
(morebiti imaš še en čas v premišljevanje)
da to reč dobro premisliš, da se ne boš
tako vstrašil, kadar te bo zadelo. Ravno
tako strašno vendar še ni vojaško življenje,
kakor si misliš, zakaj veliko je vojakov,

119

ki so s svojim stanain prav zadovoljni. Pravi
kristjan v vsakim stanu lahko živi, in je
pripravljen iti, kamor ga Bog pokliče. Zato
se pa tudi ne boj, vojak biti, če je božja
volja.

Rekater je vojak iz hvaležnosti.

V vojski z Fraucozam je morala vsaka
nemška dežela nekaj vojakov k armadi dati.
To je tudi marskako deželico zadelo, ki do-
zdaj ni bila navajena vojakov dajati, zdaj
pa so iz vsake dežele morali priti. Prebi-
vavci takih dežel so si vojsko se veliko
strasnejsi in nevarnejši mislili, kakor je res,
ker jim je bila vojska ptuja reč, in oni in
njih predniki v nobeni vojski niso bili. Zato
so se vsi starisi tresli, ko so se spomnili,
da bojo morebiti njih sinovi v vojsko proti
Francozu iti morah. Tako je bilo tudi v
Lipski grofii na Vestfalskem. Novinci so
srečkah. Tudi sin nekega mlinaija iz žu¬
panije Schvvalenberg je svojo srečko poteg¬
nil, in — vojak bi bil imel biti. Oča in
mati sta žalovala, da je morala osoda uju
sina proti sovražniku domovine odločiti. Od
nikodar ni bilo pomoči.

Mlinar je imel vbozega hlapca, Reka¬
ter po imenu, ki ga je bil iz usmiljenosti
k sebi vzel in ga zrejhh_Rekater_vidiJia^

120

lost svojega dobrotnika, »lisi jokanje pre¬
dobre gospodinje. Neizrečeno ginjen je bil,
ko je vidil da je pokoj te družine tako zgi-
nul. Sklenul je tedaj žalost v veselje spre¬
meniti. Bolj kakor prej se je v njem hva¬
ležnost vnela; spoznal je, s koliko ljubez¬
nijo so ga k sebi vzeli in s koliko skerbjo
so ga izredili; iz hvaležnosti za sprijete
dobrote se ponudi k vojakom iti, da bo sin
svojega dobrotnika vojaščine resen. Mlinar
se čudi, to slišati in misli, da hlapec ž
njim le šale vganja; zakaj on je mislil, da s^
dobre dela, ki jih je on hlapcu storil, p
majhne za tako službo, ki jo hlapec spol¬
niti obljubi. Hlapec je pa ravno nasprotno
mislil, ter je terdil, da je to se vse pre¬
malo za toliko dobrot, ki jih je iz njegovih
rok prejel. Mlinar mu je zadnjič dovolil,
da naj gre v vojsko, pa mu da verh tega
veliko denarja in ga za svojega sinu vzame,
da je odslej enake pravice s sinom imel.

Kersanski mladeneč! ti se morebiti ne
znajdeš v takem stanu, kakor ti hlapec, pa
si vendar k veliki hvaležnosti zavezan ne¬
kemu druzemu gospodaiju, namreč nebeš¬
kemu očetu, ki te je z neskončno ljubeznijo
vstvaril, po svojem edinorojenim sinu odre¬
šil, in te je od začetka tvojega življenja
preživel in te z nestevilnimi dobrotami ob-

121

darval. Temu očetu se tudi ti laliko hvalež¬
nega skažeš, če rad k vojakom greš, kadar
te gosposka pokliče. Nikar ne glej, se po
»vijači vojaščini zmuzniti, ti bi se ne le samo
greha deležniga storil, ko bi se podkupiti
dali; ti bi se tudi nad pravico in pravednostjo,
nad ljubeznijo tvojega bližnjega pregrešil, ker
mora morebiti kak drugi namest tebe služiti,
na kterega bi še ne bila versta prišla.

Ce imaš zdravo in močno telo, in če si
za vojaštvo dobriga spoznan, nikar ne bodi
žalosten, zakaj jaz ti rečem: ti si k časti
vrednemu stanu poklican, namreč, da se boš
bojeval za Boga, za cesaija in za domovino.

Vojak, ki svoje dolžnosti zvesto dopolni,
zasluži čast, in dobri ljudje ga tudi povsod
časte. Kako bi mogla dežela mirna biti, ko
bi se hudobneži močnih vojakov ne bali! Kako
bi drugač blago varno bilo, kako bi mestjan,
vmetnik, obertnik, rokodelec svoje delo in
obertnije opravljal, kako bi kmet sad svojega
truda v pokoju vžival, ko bi ne bili vojaki
pripravljeni vsakemu na pomoč priti?

Zato čast mu, kdor je časti vreden.
Pogumen vojak od vsakterega čast in hvalo
zasluži. Zato glej, če boš k temu častitlji¬
vima stanu poklican, da boš tudi priden krist¬
jan ostal; tako boš gotovo težave vojaškiga
stanu lahko prestal, in zadovoljno boš živel.

122

Mnogih žalostnih dni bos scer doživel
pri vojakih, in od britkosti ne boš vedel, kain
se češ oberniti; — pa ravno tukaj se tudi
lahko hrabrega skažeš, kakor vojski proti
sovražniku. Poterpežljiv bodiinostanipoterpež*
Ijiv, in vse težave boš lahko premagal. In
ko bi ravno britkosti tvoje celo življenje ter-
pele, — zakaj bi ne preterpel zavolj svo¬
jega odreščenika in zavolj zveličanja svoje
duše tudi tega, ker si vendar pripravljen,
kakor vojak, proti sovražniku serčno stopiti,
in se ž njim za domovino bojevati?

Nekaj pa je, kar mi velike skerbi dela,
nevarnost namreč, svojo dušo spačiti. Vo¬
jaški stan nima scer te nevarnosti, pa vojaki
samiga nevarnega store.

Keršanski mladeneč! Ce ti je blagor
tvoje duše kolčkaj pri sercu, poslušaj me.
Nedaj se od slabih tovaršev zapeljati. Ve¬
liko slabega boš vidil in slišal, in k vsake
sorte hudobijam te bojo zapeljevali; stanovit¬
nega se skaži v tacib skušnjavah. Varuj se
preklinjevanja in priduševanja, varuj se pija¬
nosti, varuj se ženskih, varuj se — še en¬
krat ti rečem — varuj se nečistosti.

Naj te tovarši zaničujejo in zasramujejo,
kakor hočejo, le pridno in popolno spolnuj po¬
velje predpostavljenih, moli vsak dan, pojdi
večkrat k spovedi in k  sv. obhajilu. Ce si

123

tako služabnik božji in cesaijev, te bo večni
in neskončno pravični sodnik keršanskiga
bojevavca s krono večniga zveličanja okinčal.

Se smeš oženiti?

V nobeno večji zadrego me ne spraviš,
kakor čehočeš, da ti na to vprašanje odgovorim,
ali se smeš oženiti ali ne. Zakaj to moraš
sam dobro vediti, in če pri ženitvi le voljo
družili spoJnuješ, se moreš prav zlo spahniti,
naj te že stariši, ali predpostavljeni ali kdo
drugi k temu svetuje; zakaj pregovor pravi:
„k molitvi in ženitvi — se ne da siliti", kteri
po moji misli nič druzega ne pomeni, kakor
k molitvi in ženitvi mora vsak sam veselje
imeti, če hoče srečen biti. Pri tem pa tudi
ne smeš zmeraj sam sebi zaupati; zakaj člo¬
vek misli, da je marsikaka reč dobra, na
zadnje pa vendar v pogubo pelje. Zato ti
dam svet, da pred vsim Boga za razsvit-
ljenje prosiš, da ti pot pokaže, po kteri imaš
hoditi, in reci kakor Savi, ki je bil pozneji
apostelj Pavl: „Gospod, kaj hočeš da sto¬
rim?" Brez dvombe ima Bog o tem kaj go¬
voriti, ker te je za svojo službo vstvaril, in
gotovo mu boš v tistem stanu nar bolj služil,
v kterem te on imeti hoče.

124

Verh tega moraš pa tudi svet svojih sta-
riše v, predpostavljenih in prijatlov poslu¬
šati. — Ce si očetovo gospodarstvo pre¬
vzel, ali si si kaj kupil in se oženiti misliš,
nikar ne delaj lahkomišljeno v tem. Poišči
si osebo, kije tvojega stanu, in ki prav ker-
šansko živi. Če si kmečkega stanu, in ti bi
hotel eno vzeti, ki ima prav lične in mehke
roke, ki rada pred ogledalom stoji, ki zavolj
samega vmivanja in likanja o nedeljah in
praznikih pol božje službe zamuja, ki na
poti k maši in v cerkvi ne ve, kako bi se
deržala, da bi jo le vsakter ogledoval —
s tako bi gotovo sreče ne storil, ako bi ravno
polne mošnje rumenjakov sabo prinesla. Ne
vzemi pa tudi kake vlačuge, od ktere ljudje
marskaj slabega povedati vedo. Tudi ne
glej na to, ali ima veliko časnega blaga ali
ne, dale toliko spravita, da pošteno živita;
zakaj nar večji bogastvo so čednosti, in
pobožnost in zadovoljnost je velik dobiček,

DODATEK.

IMM aa MHjUHt

Sv. Apostel Janez in zapeljan
mladenee.

Sv. Janez se je v nekem mestu ne
daleč od Efeza s nekim ndadencem sozna-
nil, kteremu je Teofd ime bilo. Mnogo do¬
brega si je od njega pričakoval; vender se
ni bil kerščen. Zato ga je izročil tamošnjemn
škofu, naj ga podučuje in vaije. — Škof ga
vzeme k sebi, ga skerbljivo podučuje in
slednjič ga kersti. Mladenč se je prav pridno
obnašal, zato je škof menil, da ni tako
skerbno nad njim čuvati treba. Alj mladenee
še ni bil tako terden, kakor je škof mislil.
Prišel je med slabe tovarše. Ti lenuhi so
vse hudobije poznali, in mladeneč je tako
daleč zabredel, daje slednjič roparski vodja
postal. — Za nekaj časa pride sv. Janez
spet v tisto mesto in hitro praša pa mladenču
Teofilu. Ko pa te sveti inož dozve, kaj

128

seje dogodilo, hitro zasede konja in jezdi
naravnost v gojzd, kjer so ti roparji prebi¬
vali. Tam so ga roparji, ki so ua straži
sta - ', kmalo prijeli in, kakor je hotel, k vodju
peljali. Te sv, Janeza spoznavši se vstraši
in hoče vbežati. Svetnik pa mu sledi in ga
s žalostno besedo nagovori: „Sin, zakaj

bežiš pred svojim očetom? Ne boj se! Se
nisi celo zgubljen! In če je treba, hočem jaz
za te terpeti, jaz hočem za te vmreti, kakor
je tudi Kristus za nas svoje življenje dal.
Stoj, zakaj sam Gospod meje poslal, da te
zgubljeno ovco poiščem in od večne zgube
rešim/ 4  — Mladeneč takej milosti ni mogel
zoperstati. On se verne in sv. Janeza  ob¬
jame in za odpuščanje prosi. Svetnik mu vse
dovoli in po sv. sakramentu pokore ga spet
s Bogom in s keršanstvom sprijazni. —

Mladi prijatelj, tebi se čudno zdi, kaj
zdaj ta povest tu hoče? Hočem ti malo raz¬
ložiti. Odkrij si enkrat svoje serce in poglej,
alj nisi že od prave poti zabredel, alj nisi
svojim dobrim sklepom nezvest postal? Rad
bi za teboj letel, kakor sv. Janez,  in te
spet na pravo pot nazaj pripeljal! Alj ker
mi to mogoče ni, hočem ti saj v teh bukvicah
malo svetovati. Ljubi mladeneč, če si ne¬
zvest postal Kristusu, svojemu odrešeniku, in
če se še niši poboljšal, tako verni se, jaz te

127

prosim, verni se, če nočeš večno zgubo
terpeti. Vstani, zapusti slabe tovaršije, ljubi
Jezus te kliče, sveta cerkev te vabi, pojdi,
delaj pokoro. Da serčnejši postaneš, hočem
ti še eduo povest povedati.

Rokodelski učenec in ponočni čuvaj.

Neki rokodelski učenec je prav gerdo
živel. Cele noči se je okolj postepal, v vsa-
kej kerčmi ga je bilo najti le v cerkvi ga
nikolji ni viditi bilo. Ko enkrat že proti ju¬
tru domu gre, je ravno ponočni čuvaj uro na¬
povedoval in zraven še to zapel:

Ustani grešnik, čas hiti!

V pregrešnem spanju dost’ si spal,

Spreberni se, pomisli si,

Pred sodnikom boš kmalo stal.

Rokodelc obstoji, posluša — in besede
so ga ganile. Spoznal je, kako globoko, da
je zabredel; čutil je, daje Bog sam spet na¬
zaj ga poklical. Solze so mu zalile oči, on
je povzdignil oči proti nebesom in za terdno
je sklenil, oberniti se od pregrešne poti, se
poboljšati in s čistim sercom Bogu spet slu¬
žiti, Bog je ga vlišal in po božjej milosti mu
je v resnici mogoče bilo, se zboljšati. Od
tega časa je čisto nov človek postal. On je

128

pridno dela], rad v cerkev hodil in nikoli ga
ni več kdo vidil po noči okolj se potepati.

Mlad kristjan! kteri si morebiti tudi pravo
pot življenja zapustil in pregrešno živiš, alj
se tudi ti poboljšati hočeš? — Na ponočnega
čuvaja vendar ne smeš čakati. Zakaj mnogi
ga slišijo peti, alj malo marajo za njega.
In saj on tudi ni za to postavljen, da bi ljudi
k pokori pripravljal: Ti moraš že na drugo
vižo do pokore se pripeljati dati. Vaš du¬
hovni pastir so gotovo že vežkrat od pokore
govorili. Pazi na njih besede in za terdno
skleni, da hočeš pokoro delati.

Ti pa morebiti misliš, saj sem še mlad,
zato hočem te čas tako veselo preživeti, ka¬
kor le morem. Kadar bom star, bom že še
časa dobi! za pokoro. — Alj jaz te prašam:

Alj je dobro, s pokoro dolgo čakali?

Ti boš morebiti na to odgovoril, prav
dobro sicer ni, alj skusiti se že more. —
Ljubi prijatel, če hočeš skusiti, kaj pa bo s
teboj, če se ti spodere? če ti ne ostane več
časa za pokoro? Kaj boš potem začel?
Misliš morebiti, da se to ne more tako lahko
zgoditi? Alj veš kje, kadaj in kako da boš
vmerl? Koj tu enkrat se je zgodilo, da je

129

neki rokodelski pomočnik na plesišču od mer-
tvuda vdarjen mertev obležal.

..Enkrat se kaj takega že more zgoditi , 44
boš morda rekel, „alj pri vsakem ja ni tako*
Zavolj tega še ni treba, da bi se vsak žalosten
po cerkvah okolj plazil in koj na smert mislil.
Saj večidel človek tako pop rej zboli, prej da
vmeije. In v bolezni je dosti časa za pokoro / 4

Tako je morda tudi mislil neki

311 ad žlahtnili,

kteri se v svojem pregrešnem življenju ni dal
motiti. Nič ni pomagalo; starejši in prijatlji
so mu prigovaijali, alj vse je bilo zastonj.
Enkrat zboli. Pokliče duhovnika k sebi, se
mu spove in obljubi, če bi ozdravel, se po¬
boljšati. Zares, on je ozdravel, alj kmalo
je svoje obljube spet pozabil. Začel je spet,
kakor prej, pregreševati in še hudobnejši je
bil, kakor prej. Alj ko se enkrat ravno po
kmetih okolj vozi, ga huda merzlica prime.
Hitro mora domu oberniti. Doma pošlje po
duhovnika. Duhovnik pridejo alj žlahtnik je
že mertev. —

Poglej tu ljubi bravec, kako je Bog pra¬
vičen! Človek, ki zdaj od pokore nič vediti
noče, bi rad enkrat svojih grehov se znebil,
on bi se rad poboljšal, alj prepozno. Bog

130

mu ne dodeli več svoje milosti, s ktero je
tako dolgo igral.

Vender ti bos spet rekel, to se je pač
spet enkrat tako zgodilo, navadno ljudi ven¬
dar s svetimi zakramenti previdjeni vmeijejo.
Jaz pa te prasam: Alj vmerjejo tudi navadno j
vsi v milosti božjej, posebno tisti, ki so se 1
le na smertnej postelji pokoro delati začeli.
Prepričan sem sicer, da Bog po svojej milosti
vsakemu rad večno srečo podeliti hoče, alj
kdor se je celo brani, tega pravični sodnik
zveličati ne more.

Neki mlad grešnik

tudi ni hotel nič vediti ne od smerti, ne od
pokore. In vendar enkrat nenadoma zboli
in moral je v postelji ostati. Začele so mu
čudne misli dohajati, zakaj v bolezni človek
malo modrejši postane. Zategadelj je spo¬
vednika poklicati dal, in mu je vse svoje
grehe odkril. — Nekega dne zakliče: Ah 1
kako pozno sem se le sposnal, da je Bog
čez vse pravičen! — Potem se oberne k
zdravniku, in reče: „Naprej s zdravili, jaz
jih nočem več. Jaz sem zgubljen na veke
zgubljen, nič mi ne more več pomagati/*
Potem se k svojim znancem oberne in govori:

„Kakor za moje truplo ni več zdravila, tako

131

je tudi moja duša zgubljena. Večna smert
jo čaka. Bog me je zapustil, jaz spoznam
to na mojej zanikernosti. Zakaj moje serce
je terdo kakor kamen. Meni je nemogoče
se poboljšati / 4  Prijatli so prišli, duhovnik
je prišel, vsi so mu prigovarjali, naj na
milosti božjej ne obupa, nič ni pomagalo.
Vsakemu je odgovoril: „Bog me je za¬

pustil / 4  — Tisti, ki je to prigodbo zapi¬
sal, je sam zraven bil in mladenču prigo¬
varjal, da bi se s Bogom po presvetem za¬
kramentu spravil. Zmiram se je branil in
slednjič reče: „Pustite me, jaz ne smem

svetili zakramentov prevzeti. Moja spoved
ni bila serčna, mene ničesar ni grevalo. Jaz
ne smem, sicer bi si se veči greh nakopal / 4
— Duhovnik žalostni odidejo. Drugi gre
spet in hoče se enkrat poskusiti. Ali ko
v hišo stopi, mu pridejo objokani ljudi na¬
sproti s oznanilom, da je mladeneč že po¬
noči — brez tolažbe, brez upa na božjo
milost zameri. —

Vidiš, tak je navadno konec mladih
grešnikov, kakor živijo, tako večidel tudi
vmerjejo. Kakor se začne, tako se konča.
Zato potrudi se, že v svojej mladosti lepo
živeti. Neki svetnik pravi, kdor ni pobožen
v mladosti, ne bode svet v starosti.  Zato

132

poboljšaj se, prej je, boljši je, samo nikolj
nemisli, da je se prezgodaj.

MM  mm m  s i pMm  aaiittfi?

Sv. Jožef z Leonise.

Te svetnik je imel zlo nevarno bole¬
hen, hudi rak mu je na persih glodal. Zdrav¬
niki so vidili, da ne more drugače ozdra¬
veti, kakor, če bi raka izrezali. Jožef je
k temu privoljil. Nekteri nazočih pa so se
bali, da bi bolnik od prevelikih bolečin ne
mogel se tiho zaderžati. Tako bi potem
zdravniki se s večjo nevarnostjo delali.
Zato so mu hotli roke in noge zvezati.
Alj svetnik pokaže na križic, ki ga je v
rokah deržal, in reče: „ Glejte, tu je naj
močnejša vez, ta me zamore terdnejsi der-
žati, kakor vse druge vezi.“

Ljubi bravec, ti si morebiti na celem
telesu čisto zdrav in tebi ni treba takih ne¬
varnosti preterpeti. Alj tvoja duša more¬
biti je bolna, na njej hudi rak je, tega mo¬
raš si dati zrezati, če hočeš ozdraveti. Te
rak je greh, ki morda že dolgo na tvojej
duši je. Za terdno skleni, vse bolečine |
preterpeti, da bi samo ozdravel. Vzemi
tudi ti križ v roke, alj poklekni pred Kri-

133

stusa, premisli, koliko je on za te terpel,
premisli, kako on spokorjene grešnike ljubi,
prosi ga za milost, da ti pusti se poboljšati.
Prosi ga, da ti da se lepo in dobra spo-
veti, da se tako spet s njim sjediniti, spet
ozdraveti moreš.

Tender ne čakaj s pokoro, stori, kar
sem ti svetoval.

Sam sebe premagaj.

Posebno težko je grehe in druge gerde
navade pustiti. In če se hočeš spokoriti,
je to neobhodno potrebno. Ker je pa to
težka reč, je ti k temu naj več milosti in
pomoči božje potreba. Alj ti moraš tudi s
božjo pomočjo delati, ti moraš se na vso
moč potruditi in storiti, kar zamores. Po¬
slušaj, jaz ti hočem neko povest povedati,
iz ktere bos vidil, kako je treba samega
sebe premagati. —

Dva puseavnika

sta živela v velikej odijudnej puščavi. Pod
I edno skalo sta imela hišico. Okolj in okolj
je bilo samo kamenje in gol pesek. Sla
sta tedaj na kraj puščave dobre persti ko-
I pat, da bi si okolj hišice vertič napravila.
Ker nista ne imela voza, ne kakega živin-
četa, sta morala perst v vrečah (žaklih)

134

domu nositi. Solnce je na poldne stalo.
Hudo je pripekalo. Puščavnika sta se po¬
tila, da je po njima znoj curkom tekel,
K temu so nju se muhe in drugi merčesi
nadlegovali. Tu postane mlajši nevoljen,
in glasno se začne pritoževati.

Prosi Boga za dar poterpežljivosti, mu
starejši prijazno reče. — Dosti sem ga že
prosil, alj nja milost mi nič ne pomaga. —
Starec dalje koplje, dokler daje spet edno
vrečo nakopal. On jo zaveže in prosi mlaj¬
šega, naj mu pomaga, vrečo na rame vzdi-
gnuti. Mlajši vzdigne, hoče mu od zadej
vrečo na ramena spraviti, alj starejši jo
predej dolj potegne, tako da na zemljo pade.
— Kaj pa hočeš z menoj vganjati, zareži
mlajši, jaz ti ne morem pomagati, če si sam
navlašč škoduješ. — Glej, mu prijazno sta¬
rejši odgovori, kako ti pa more božja mi¬
lost kaj pomagati, če nočeš ž njo delati,
temuč le njej nasproti? — Tu mlajši osra-
motjen obmolči. Solnce je peklo, znoj je
tekel, muhe so pikale in mladeneč se ni
več pritoževal.

Glej ljubi prijatel, tako moraš tudi ti
Boga za milost prositi, alj z milostjo in
pomočjo božjo se moraš tudi truditi, z njo
moraš delati.

135

Vari se priložnosti k grehu.

Kdor ve, kje lahko se greši,

In vendar tot gre, dober ni.

Ti bi mnogokrat ne bil grešil, če bi te
* drugi zapeljali ne bili. Ti bi se nikoli gre¬
šiti ne bil navadil, če bi ti ne bila zmiram
priložnost k grehu dana.

Ti si bil v cerkvi pobožen, dokler si
na strani svojih starišev stal. — Ko si pa
začel od starejšev se odmikati in s malo¬
pridnimi fanti okolj letati, si tudi začel v
cerkvi slabo in nespodobno se obnašati.
Idi, spet med pobožne ljudi in tudi ti boš
spet pobožen postal. —

Ti si bil dozdaj hlapec v ednej hiši,
kjer ni kristjanskega duha čutiti. K molitvi,
k sveti meši te nihče ne naganja, temoč
branijo ti. In ti se nisi upal zoperstati.
Tu se mnogotera krivica dela, tudi ti si
pomagal. Govorili ste nespodobnih reči, ti
nisi hotel zasmehovan biti in si tudi poma¬
gal. In tako si še v mnoge druge grehe
zabredel. — Ljubi prijatelj, zapusti tako
službo, če se ti ravno sicer prav dobro godi.
Kaj ti to pomaga, če na svojej duši večno
zgubo terpiš. Ce je ravno kaka druga
služba hujša, boljše je zdaj na telesu ter-
peti, kakor da bi duša vecnoteraetMnorala.

136

Ti si hotel vesel biti, si šel na ples,
si šel v gostivnice. Zakaj zmiram doma
sedeti, kakor pajk, je gerdo. Vendar jaz
le prosim, premisli, kaj si si pridobil? Mis¬
liš, da si si kaj pridobil za večno srečo,
če si še o polnoči pijan za mizo sedel in
kvarte v rokah klel, kakor bi orehe gri-
zal? Alj ti to kaj pomaga? Zato zapusti
vse te reči, zakaj kdor nevarnost išče, v
njej pogine.

Ti si dozdaj rad na mlade ženske gle¬
dal, rad ž njimi se pogovarjal. Mnogo ne¬
spodobnega si govoril in storil in tako sebi
in drugim škodoval.— Vari se vprihodnjič,
za tacimi hoditi. Ne govori ž njimi dolgo
posebno po noči, alj na samem, kjer vas
nihče ne vidi. Trudi se, vse pregrešne želje
in nespodobne misli zadušiti, vari se prilož¬
nosti k grehu.

Poboljšan mladenec.

Sveti Ambrož pripoveda: Neki mlade-
neč je prav spačeno živel. Moral se je na
daleko pot podati. Alj na ptujem so mu
stare kvante prešle in on se je čisto spre-
bernil. Ko spet domu pride, mu ravno
ženska nasproti pride, s ktero je prej pre¬
grešno živel. Alj on gre memo nje in za

137

njo ne mara. Ta je mislila, da jo ne
pozna več, se mu približa in reče: Ti, jaz
sem tista! — On pa odgovori: Jaz pa

nisem tisti! — V resnici on ni več bil tisti,
kteri je prej bil; zakaj on se je poboljšal
in pobožen človek postal. —

Tako bi se tudi ti imel spremeniti.
Drugi človek bi iinel postati, tako da bi
reči mogel, kar sveti Apostel pravi: ,,Jaz
živim, alj ne jaz, temuc Kristus živi v meni. K
In sveti Ambrož pravi, da je Kristus v tis¬
tih besedah: Kdor mi lioce slediti, naj sa¬
mega sebe zataji“  reči hotel, da mora člo¬
vek se v drugega, pobožnega spremeniti in
tistega grešnega, kteri je prej bil, zatajiti.

Kaj pa ljudi porečejo,

če bi se zdaj na enkrat sprebernil, če bi
svoje tovarse pustil, če bi se vsim ljudem
odmikoval, v nobeno gostivnico, k nobenej
veselici ne prišel? — Jaz ti to hočem že
popred reči. Tvoji tovarsi se bodo posme¬
hovali, bodo te omilovali, da si sam sebi
tako nevosljiv, da veselja mladosti nočeš
vživati itd.

Kaj moraš pri tem misliti? Gotovo to:
Ljudi govorijo in delajo, kakor znajo.  Sveti
Krizostom  prav lepo priliko pove, za ktero

- ie ravnn  til Vlili lrriifcM-- rwnnirnr™

x kfvtL^  4 ^

? f{č &* * v  'fA&ii.AA efs? t

138

Mnogokrat, pravi, so ljudi že kakemu
kiparju se posmehovali, če je ou ravno iz¬
ve rs ti i o delal. Storili so pa to, ker niso od
teh reči nič ne zastopili. Kipar se vendar
ni dal odstrašiti. On je še druge kipe nare-
jal, ker je mislil, da bo enkrat že kdo pri¬
šel, ki bo spoznal, koliko so njegove umetne
dela vredne. — Tako naj tudi kristjani de¬
lajo. Naj se ljudi posmehvajo, rugajo, gra¬
jajo; delaj kar je prav in pomisli, da bo en¬
krat eden prišel, te je Jezus Kristus, ki bo
spoznal, česar so tvoje dela vredne in kteri
te bo tu po pravici sodil. —

Tako moraš, ljubi prijatelj, misliti. Naj
ljudi delajo in govorijo, kar hočejo, jaz ho¬
čem Jezusu služiti, njega hočem nasledovati,
on je prava pot, on je resnica, on je življenje.

Kar se ti dobrega svetuje, stori.

Sveti Barlaam pripoveduje tole priliko:
Bilo je enkrat veliko mesto. Prebivavci tega
mesta so to čudno navado imeli, da so si vse¬
lej ptujca za kralja zvolili. Tega so pa samo
nekaj časa na prestolji pustili, potem pa spet
drugega volili. Ravno so spet Iiotli novega
kralja voliti, ko dozvejo, da se bogat popot¬
nik mestu bliža. Hitro mu letijo nasproti, ga
! j„ rajajo «a V

139

mesto. Tam mu dvorniki pokažejo vse drage
reci iu mnoge zaklade in rečejo: Glej vse
to je tvoje. Ti moreš s tim storiti, kar ho¬
češ. Mi smo tvoji služabniki. Kar boš nam
zapovedal, bomo storili. Zato posluži se
svoje oblasti in vživaj vsaktero veselje, dok¬
ler ti je priložnost dana.

Novemu kralju se je to vse prav čudno
zdelo. On ni vedel, kaj in kako. Tu za¬
gleda med prilizevavci resnega moža, kteri se
ni k njemu silil. Tega praša, kaj da ima to
pomeniti, alj je to resnica, alj se mu samo
senja?

Modri mož mu razloži navado tega mesta
in dalje mu pravi: Res je sicer, da je vse

to kar vidiš, tvoje, da ti bodo vsi ti ljudi slu¬
žili. Alj pomisli, to vse terpi le kratek čas.
Kadar se bo mestjanom dopadlo, te bojo spet
zapodili. Na en pust in samoten otok te bojo
zagnali, kjer ničesar ne rase, da bi jedel,
kjer ni vode, da bije pil. Tako se je vsim
kraljem tega mesta zgodilo, in tudi ti ne boš
temu všel. Zato moder bodi in pametno s
svojo oblastjo ravnaj. Ti moreš tisti pust in
samoten otok v lepo deželico spremeniti, dok¬
ler imaš oblast. Alj če ne hitiš, si potem
nič ne moreš več pomagati.

Alj kako pa moram to začeti, praša kralj.
.Starček im. __

140

ljudi naj zvestejše in naj uinnejše. Tiin predaj
svoje bogastvo, naj nakupijo orodja, semena,
rastlin in živine, da morejo na tem otoku hišo
ti pozidati, njive in travnike napraviti in za
vse poskerbeti, kar bi ti tvoje življenje pri- i
jetnejši in lepši narediti moglo. — Kralju so
se te besede dopadle in on je storil, kakor
je starček rekel. Mestjani sp kralja še pre¬
cej dolgo pustili kraljevati. Ze je začel mis¬
liti, da tisti starček ni resnico govoril, da ga
je samo strašiti hotel. Vendar nja ura je
tudi prišla. Mestjani ga primejo in na morski
breg peljajo. Tam ga posadijo v čern čolnič
in na tem se je peljal na tisti zapuščeni otok.

Kako vesel je bil zdaj kralj, da prilize-
vavcov ni poslušal, daje svetu starega moža
bogal. Ko do otoka pride, mu priletijo de¬
lavci nasproti, peljajo ga v hišo, ktero so za
njega sozidali, pokažejo mu verte, njive,
travnike in lepo živino, ki seje na njih pasla.
Kako veselo je zdaj kralj tukaj živel, kako
hvaležno seje tistega moža spominjal, kteri
mu je vso to srečo pripravil.^ —

Ljubi ndadeneč! alj veš kaj da prilika
pomeni, alj veš, kdo je te kralj,  kje je to
mesto, kje otok?  Poznaš prilizevavce  in tudi «
modrega  moža.

To je tako le: Te kralj si ti  sam, to

141

sveta, tvoji slabi tovarši. Te modri mož pa
je katolska vera,  ki te vaije skušnjav. Pusti
otok je večnost  in popred poslani delavci so
dobre dela,  in od teh 7. a vi.si, alj bo tvoje živ¬
ljenje v večnosti srečno, alj nesrečno. —

Kristjanski prijatelj, premisli vse te reči,
dokler daje še čas; preskerbi se za večnost.
Poslušaj, če ti kdo kaj dobrega svetuje. Stori,
kar sem ti jaz v teh bukvicah povedal. De¬
laj dobro, ohrani dobro vest, vari se skuš¬
njav, derži se katolške vere, in ti boš srečno
živel, boš lepo vmerl in lahko pred večnega
sodnika stopil.

Tebe Kristus v sercu četn nositi,
Tebi celega se posvetiti,

Tebi dušo hočem izročiti,

Ko m’je s tega sveta se ločiti.

41265

KAZALO.

kaj hočeš postati? ... 1

I. Glavni del ....  6

Mladene v hiši svojih starišev ... 6

Dolžnosti do starišev ....  42

Kako se imaš s svojimi brati in sestrami obnašati 52
Kako se imaš proti poslom obnašati? . 54

II. Glavni  del  . . . . 61

Mladene pri ptujih Ijudili . . . . 61

Kristjanski mladenč v uku . . . 61

Kristjanski mladenč postane rokodelski tovarš 71
Keršanski mladenč v službi . . . 78

Vedenje proti Bogu in samemu sebi . . 90

Nekoliko od počitka . . . . . 112

Alj smeš igrati . . . . . 114

Smeš tudi plesati . . . . . 116

Nekaj o vojaščini . . . . . 118

Se smeš oženiti? .....  123

DODATEK.

Sv. apostel Janez in zapeljan mladenč . 125

Kokodelskiyičenec in ponočni čuvaj . . 127

Alj je dobro, s pokoro dolgo čakati . . 128

Kako moraš pokoro začeti . . - 132'