Januš Golcc: 2. nadaljevanje.KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih." Avstrijski cesar Ferdinand I. je bil v prvih letih svojega vladanja preveč popustljiv napram Madžarom in jim je spregledal vsa nasilja. Šele po turški zmagi nad krščansko armado pri Osijeku 1. 1537. je spregledal, da bo potreboval proti turški premoči tudi štajersko pomoč. Ogrskim drznežem je nategnil le nekoliko preveč ohlapne vajeti, ker so Štajerci resno zapretili na najvišjih mestih, da bodo poslali svoje vojaštvo mesto proti Turkom, na Ogrsko, da bo ustrahovalo po hunsko nagajajoče tamošnje plemiče. Deželni glavar Janez Ungnad je sklenil na to pretnjo, da nastopi z vojaško silo proti graščakoma v Gornji in Spodnji Lendavi. 2e omenjenemu gornjelendavskemu nasilnežu Tomažu je bil sledil med tem Štefan Szechy, temu 1. 1537. ogrski namestnik Aleksij Thurzo. Vsled reizpaljene razkačenosti so dosegli prepiri med Štajerci in madžarskimi tirani višek. L. 1537. je dala izkopati štajerska deželna vlada pod zaščito pešccv in konjikov Kacijanerjeve armade na ogrski strani grabe. Na ta način je bil tok Mure vsaj nekoliko uravnan. Po odhodu vojaštva je bil Thurzo takoj na delu. Njegovi delavci so zakopali nove grabc in jih zavarovali z visokimi jezi. Pripeljal jc še 2000 oboroženih vojakov, ki so napravili onkraj Hrastja nov, velikanski jez. Ta drznost je razbesnela tolikanj potrpežljive Muropoljce. Obrnili so sc z odposlanstvom do Kacijanerja in ga prosili nujne pomoči. Zaprošeni je pisal Thurzu grozilno pismo z opozorilom, da bo odpoklical vse Štajerce, ki se bo^ jujejo na Ogrskem proti Turkom, ako ne odstrani sam jeza. Thurzo se ni pokoril. Obrnil se je do cesarja Ferdinanda. Cesar je ukazal, naj se preloži razprava o sporni zadevi raai skupnega nastopa Avstrije in Ogrske proti Turkom v Slavoniji za dva meseca. Toda mirnemu sporazumu odmerjena obravnava ni dovedla do poravnave. Štajerski deželni stanovi so sklenili radi madžarske neodjenljivosti, da se bodo zoperstavili z oboroženo silo vsaki taki uravnavi Mu-< re, ki bi bila na škodo in pogibelj Muropolja. ... 2e februarja 1538 je pustil Thurzo obnoviti od Bvojih tlačanov stari, vsled povodnji poškodovani jcz onkraj Veržcja tako, da sc je obrnila Mura naravnost proti omenjenemu naselju. Radi svojevoljne uravnave v Radgono sklicane razprave 31.marca in 28. oktobra so ostale brez vsacega uspeha. Deželni stčinovi so sklenili januarja 1593, da bodo odstranili pod vodstvom deželnega glavarja Veržejce ogrožajoče jeze in bodo napeljali Muro v staro strugo, kakor hitro ne bo reka več zamrznjena. Temu uresničenemu ukrepu so se postavili po robu Madžari. Pošteno so pretepli vcč štajerskih delavcev, a jez je le zginil. Pri tej priliki so pograbili Muropoljci in vrgli v Muro nekcga madžarskega davkarja, ki je hujskal svoje ljudi na pretcp in nasilen obračun. Thurzo le ni odnehal. Zbral je precej vojaštva in civil-stov, ki so hoteli zgraditi novc jeze. Tokrat so bili Štajerci odločni, da zabranijo madžarsko kljubovalnost z orožjem. Deželna vlada je poslala na Mursko polje konjikc, topništvo in pehoto. Prišlo bi bilo do redne bitke, da ni poscgel vmes cesar Fcrdinand. Prcpovedal je oborožen spopad Štajercem in Madžarom. Kiseški junak Nikolaj Jurešič je prejel povelje, da odleti s svojim vojaštvom na sporno ozem- lje in poskrbi za red in mir. Dokler je taboril Jurešič v Veržeju, jc vladal na obeh straneh mir. V poznejših letih so se ponavljali slični prepiri pogostokrat in se zaključevali začasno s krvavLni praskami. Eni so napadali druge ter rivali Muro zdaj sem zdaj tja. Vlada je vedno omahovala, je pač ostalo vse pri starem. V neštevilne struge ter vijuge do naših dni razkopana Mura kliče v spomin tudi današnjemu rodu, kaki sosedi so že bili Muropoljcem Madžari, prcdno so se čisto pobratili s Turki in so pričeli vpadi ogrskih Krucev na Štajersko. Iz baškar iz zgodovine zajetega je razvidno, da so bili tudi muropoljski tlačani kljub pritisku grajske pete in udarcev pesti proti tako vabljivemu pokretu, kakor je bil krucevski. Obmejni Muropoljci so znali, da bo ropal ogrski tolovaj najprej brezskrbno doma. Ko bo oplenjena domovina, bo prišlo na vrsto Mursko polje. Glede zavarovanja napram Krucem se je prvi zganil Veržej. Dolgoletni budnosti, hrabrosti in malodane nepretrgani pripravljenosti Veržejcev gre zaslusJa, da so bili vpadi Krucev koj v začetku oslab- ljeni, dostikrat sploh preprcčeni in tolovajske tolpe razkropljene in pobitc do zadnjega moža po raznih naseljih Murskega polja. II Ob času naše povesti je obstojala v Veržeju dobro izvežbana četa strelcev v stalni pripravljenosti, da brani dom in imetje prvotno pred Turki, veliko pozneje proti Krucem. Veržejski strelci se omenjajo v Hstinah od 1550. Strelci so odbijali tako hr-abro Kruce, da jih je pohvalil cesar Jožef I. za njih vztrajnost, hrabrost ia požrtvovalnost v listini, izsiavljeni 27. novembra 1706 na Dunaju. Iz vsega, kar je zgodovinsko znano in potrjeno o veržejski strelski četi, je razvidno, da so bili nekdanji Veržejci vrli junaki, na katere so lahko ponosni njih potomci še danes. Ko so posečali madžarski Kruci muropoljske kraje in jih uničcvali z ognjem in mečem, stopata v ospredje obrambnih junaštev vodja veržejskih strelcev Karol Ropoša, zastavonoša Franc Čopora in trobentač Andrej Husijan. Veržejci se spominjajo še dancs Ropoša in Čopora. Kadar slišijo po trgu bobnanje tamburja današnje strelske čete, pravijo, da poje boben: »Ropoša ni, Čopora ni, ga ni, ga ni, regenta ni, regenta ni«, kakor bi žaloval boben še danes za davno preminulima junakoma. Karol Ropoša je bil imovit veržejski kmet. Študiral je celo v Varaždinu. Sin edinec jc pustil učenje, prevzel posest in kot šolan kmet je zavzel kmalu med domačini vodilno mesto. Od njega sta ohranjeni do danes dvc pismi tcr več podpisov. Pisal je lično latinščino. Podpisoval se je: Carolus Roposcha. Bil je močne postave, prikupljivega obraza, neustrašljiv in vojaško izvežban. Zanimal se je za dogodke tostran in onstran Murc in se zavedal, kaj da imajo pričakovati Veržejci od tolovajskih ogrskih tolp, ki so žc domovino pustošile liki kobil_c&. Da bi ne bili Veržejci nepripravljeni kot najbližji sosedje napram Krucem, je položil vso skrb v dobro izvežbanje ter oboroženje strelske čete, izbrane iz najboljših domačih fantov in mož. Ustno izročilo trdi o njem, da je nosil železno srajco, jeklen oklep, jezdil je konja plavca, bil je zamrznjen, da se ga sovražne krogle niti prijele niso. Njemu ob strani je stal veliko mlajši zastavonoša Franc Čopora. Po poklicu je bil sodar in kmetski sin, silno močan, čeden ter srčen dečko. Tudi ta je nosil železno srajco in vrhu te oklep. Ropoša je bil dvakrat oženjen. Prva žena Urša Lovrenčič mu je umrla kmalu brez otrok. Druga Magdalena Gaberc mu je podarila le cne^a otroka — hčerko Vido. Karl je bil tolikanj denarno podprt, da je pustil izobraziti edinko v varaždinskem samostanu. Tamkaj se je naučila: čitanja, pisanja in prejela boljšo podlago za bodočo gospodinjo. Po očetu jc podedovala veliko krepko postavo, po materi na .vsakega prikupljivo učinkujoče oči z dolgimi trepalnicami. Krog usten ji je igral in na lahno plesal nasmešek nedolžnosti — najlepša cvetka iz vrta dekliškega obraza. Ropoševa Vida, dasi prva med trškimi dekleti po cvenku, Ljobrazbi ter obrazu, se fli odtegovala nobenemu delu. Bila je postrežljiva in nikdo ji ni mogcl oporesti prezirljivega ponosa napram tovarišicam ali gruntarske ošabnosti proti služinčadi, najemnikom in dninarjem. Se ne smemo čuditi, če je bila Vida pri tch lastnostih kot edinka vse na svetu materi in očetu. Star- ša sta se zavedala, da bo dekle lahko izbiralo mcd fanti in da bo moral biti povsem po godu mladi Ropoša staremu. Veržejke so govorile med seboj od tedaj, ko je izročil Ropoša strelcu Francu Čopori zastavo čete, da mu je izrekel s tem že v naprej pripravljenost: sprejeti ga za bodočega zeta. Naj je bilo s temi govoricami tako ali tako, istina je, da je bil mladec Franc ob vsaki priliki pri Ropoševih. Pri nedeljskih obiskih cerkve mu je krasil mladeniška prsa šopek, katerega mu je podarila Ropoševa Vida. Da bi se bil kosal kateri drug Veržejec s Francom pri Vidi, ni bilo niti govora. Samo posebi je prišlo, odlikovanje z zastavonošo je še potrdilo javno mnenje celega Veržeja: na Ropoševini ne bo gospodaril ob Vidini strani nikdo drugi kakor Čoporov Franc. Kaj je bil Franc Vidi in Vida Francu, o tcm so kramljali večkrat Ropoševa mama Magdalena s svojim možem, predno sta zatisnila pozno zvečer od dela trudne oči, (Dalje sledi.)