409
Mir ali vojska?
Mnogo se pisari o znamenjih mirne sprave, ki se kažejo nekaterim na političnem obnebji. „Obzor" ima prav, ki pravi, da je ves svet pričakoval, kako se bosta dva leva, Ruski in Angleški, v Carigradu vdarila. Ai po novicah, ki zdaj od tam prihajajo, je to, kar se je prej zdelo rujovenje dveh levov, le gukanje dveh golobov. Ignatjev odjenjuje, Salisburv odjenjuje in tako se sme misliti, ^da bosta kmalu skup ter se sporazumela v miru, posebno ker se ima, če so zadnje novice resnične , premirje podaljšati do 1. marca prihodnjega leta. Dalje se trdi, da sta Angleški in Ruski pooblaščenec že ene misli o tem , da Buigarijo zasede kaka čisto neutralna moč, na pr. Belgija ali Švica.
Take reči se morajo človeku čudne zdeti po vsem, kar se je do zdaj godilo. Znano je, da je Srbija šla v boj le zanašajoča se na izdatno pomoč Rusije. Do zdaj jo je ta vojska stala okoli 21.000 mož, ranjenih in ubitih, in sila veliko denarja; kraji, katere so Turki v pest dobili, so opustošeni za več let. Rusijo pa so stale priprave za vojsko že čez 200 milijonov rubljev in tudi
mnogo ljudi, ki so kot prostovoljci v različnih bitvah padli. In zdaj, ko je Rusija čez četrt milijona ljudi proti meji Turški potisnila, bi bilo vsega konec, mo goena protektorica Jugoslovanov bi uteknila meč v nožnice in prepustila izvršenje svoje naloge dvema državicama?! Je li Rusija za kratek čas spravila tako silno vojsko na noge? So bile take velikanske priprave za vojsko na Angleškem , v Turčiji in še celć v Avstriji le igrača? Je li toliko krvi bilo prelite zato, da se zemlja z njo pognoji? Zelć neverjetno je vse to in — recimo naravnost — malo Častno za Ruskega velikana, ako bi se dal na tak način v kozji rog vgnati.
Drugo vprašanje pa je to: Bo li Turčija dala si ukazovati, se bo li ravnala po teb ukazih? Gotovo je, da se brani vsake okupacije, če bi bila ž njo najboljša prijateljica njena, Angleška, zadovoljna. Ce bi tedaj tudi Rusija podala se in odnehala od vojske, morajo vsi ti načrti razbiti se ob trdovratnosti Turčije. Verjetno pa vendar ni, da bi Rusija odjenjala brez poroštva ali da bi ji bila Turčija sama zadosten porok za izpe-šjavo tega, kar Rusija za kristijane zahteva. Država, v kateri peščica mož in žensk zamore napraviti državno prekucijo, pač ne more dati nikomur nobenega poroštva, kajti če bi bila tudi volja dobra, je pa meso slabo.
Z golobicami, ki jih z oljko v kljunu spuščajo diplomati po svetu, se jako malo vjerna to, kar Turki o premirji počenjajo. Skoro ga ni dneva, da ne bi prestopili odločene jim meje. Dne 6. t. m. so pri ZajČarji pridrli v Salaš in po kratkem boji z majhno Srbsko posadko zasedli ta kraj. Ravno o tistem času so ob Javorji napadli Srbske žitnice in shrambe za živež. Tam pa, kjer so zasedli prejšnje Srbske pozicije, se prav po zverinsko zabavajo s tem, da izkopavaja trupla Srbov in jih mečejo psom! Ali je tak rod res za mir?
Edino, k r je pri vsem tem najbolj verjetno, je še to, da Avstrija ne bo — kar se je prej govorilo — posedla Bosnije in Hercegovine. Za to bi namreč potrebovala najmanj četrt milijona vojakov. Kje pa je denar za oboroženje in vzdržavanje tolike vojne? Treba bi bilo velikega posojila iskati, a kje? Saj so še 40 milijonov komaj skup spravili in sicer le po 59 za 100. Iz teh vzrokov se Avstrija skoro ne more vmes vtikati, neverjetno pa je, da bi se sedanji ropot tudi drugje tako sam po sebi vlegel.
Lepše prilike, kakor zdaj, Rusija pač ne bo kmalu ali celć nikoli več imela, osvoboditi Jugoslovane in ob enem poravnati zgubo pri Sebastopolu. Ce bi to priliko zdaj v nemar pustila, zapravila bi vse zaupanje Jugoslovanov. Mi ne moremo verjeti, da bi jej nič ne bilo ležeče na tem zaupanji, ravno tako ne verjamemo, da bi Crnogorski knez po tolikih slavnih zmagah šel v Carigrad uklanjat se po njem premaganemu sultanu. Zato se nam glasovi o miru zde le domišljije, nič dru-zega, iz katerih bo Evropska diplomacija brž prebudila se, ko poči prvi top ob Prutu.
410