XA. RftMSRERG. Sv. MARTIN! Vsi verni Te z zaupanjem častijo: Naj Tvojo pomoči so veselijo! ZA NOVO LETO 1856. Učiteljem in učencom, staršem in otrokom v poduk in kratek čas. -......- Na svetlo dal riraslovški dehant. XI. LETO. U CELOVCU. Natisnil in na prodaj ima Janez Leon. Poberite kosce, ki so ostali, da konca ue vzamejo. Jan. 6, 12. P r e d g o v o r. /i Božjo pmN/jo pride tukej XI. ločuj „l)robtinc" na svetlo. Priserčna zalivala Njih .Milosti, prečastilemu Vtemelitelju tega letnika, in vsakega tudi pričujočega tečaja pervenui Pomočniku, pa tudi vsim drugim blagoserčnim Gospodom pisateljem, kterih sostavke pričujoč tečaj zapopada! Za ene predale mi je več gradiva v roke prišlo, kakor treba, tako da ga ji; še nekolika zaloga za pribodni tečaj ostala; kakor je spet na drugi strani za ene predale vpičlo hodilo, sosebno za razdel li. Da si ravno imam za ta predal sostavek iz izverstnega peresa za pribodno leto že obljubljen, vendar prosim, da se mi še —od kodar je — popisi kake cerkve, kakega za naše kraje znamenitega rojaka ali rojakinje blagovoljno pošlejo; tudi oddelka E prosim Gospode kalekete in učitelje ne pozabili, da se vsi predali prav dobro — do čistega oskerbe. Kdor prosi, si ne sme darov izbirati; jaz si jih tudi ne, to pač to, da -Gospodje, ki mi več ko eden sostavek poslali menijo, mi vsakega posebej, ne pa njih več na eno polo ali eden zvezek enega za drugim spisati blagovolijo, da se potem stvari lahko razverstijo, kakor za vsako kaže. Letaš pride tečaj koj pozno na dan; nekaj zato, ko tudi neklerih sestavkov dolgo ni bilo; drugači je pa v jeseni in po zimi tudi še več opraviti, kakor druge dobo leta; pa tudi v tiskarni proti novemu letu Drobt. za novo leto 1850. več dela pride: prosil J>i torej, da se ini za prihodni tečaj blagovoli poslati berž ko je kaj naredilega, ako mogoče, da mi bo že pred jesenjo vse v rokah, kar se je namenilo za prihodni tečaj. Temu tečaju se bo poznalo, da se je vrednišlvo premenilo: upam pa s prihodnim tečajem svojim visokim prednikom vsaj kake stopinje bližej priti, sosebuo, ker se že zdaj delo prihodnega leta po malem naravnava. — V eni reči bi vtegnili pa spoštovani bravci tudi že letaš z vrednikom zadovoljni biti, kar namreč vtiče Svetnika, ki se mu tečaj posveti. Ni Svetnika, ki bi mu Slovenci več češenja skazovali, ko svetemu Martinu. Narstareje cerkve so med nami njemu posvečene, da samo njih le nektere opomnim, kakor na Krajnskem: sv. Martina zunaj Krajna, v Poljanah, na Dobu, v Igu, pri Liliji, v Moravčah, , v Tuhinji: na Koroškem: v Borovljah, nad Belakom, v Bistrici, na Žili, v Kresnicah, vDjekšu, vLjubeličah; na Stajarskem, v Hajdinu, na Laškem, pri Slovengradcu, na Ponkvi, v Terbovljah, na Teharji, na Paki, v Rožni dolini, v Šaleku, v Sromljah, na visokem Pohorji. Pa koliko jih je še, sosebno pa podružnic: brez altarja sv. Martina ali vsaj kake nja podobe pa menda ne bo na Slovenskem lare najti. Le Kraljica Svetnikov ima med nami še več cerkva in altarjev, med svetniki pa nobeden toliko kakor sv. Martin. Hvaležnost češ je naše sprednikc k temu napeljevala; saj je spričano, da se je sv. Martin po naših krajih ko močen zid zoper Ariansko krivoverstvo ustavil, ki je Ilirio — kamur so od časov Konstantina Velikega tudi Noriške, Panonske iu Posavske krajine spadale — že čisto pokužilo bilo. Temu so priča trije veliki, sveti zgodovinarji: Sulpici (Severi), Paulin in Fortunat (Venanci). Pavlin, ki je v (i bukvah življenje s\ Martina popisal, govori v pervih nasledilo: At luni Ibrte malus funesti dogmalis error Sparserat in populos incauto corde seipuices Virus ab insano quod fuderal Arius ore. Praecipue lamen infeetum Ines ista lenebat lllyricum, toto penilus grassata venčno. Hic slabili virtutu polens luni tendere contra Audet, et opposito Iluctus dum peclore frangit, Saepe sacerdotes, populum dum saepe coercet, Cunctoruin insidiis oppressus, verbera passus, Pulsus ad extremum, terrena habilacula lifjuit: Atlamen ore lideni tenuit, vel corde salutem. Ko se je bila pozneje sv. vera tu okolj spet očistila, posebno pa, ko so začele velike čuda sloveti, ki jih je sv. Martin v Piktavči, in potem ko škof v Tunini delal, se ve, da se je spoštovanje do njega v sercih naših sprednikov, ko njega rojakov še močneje vnelo. Zakaj še, ko je Svetnik živel, je učen in svet mož Sulpiei Severi cele bukve njegovih čudežev spisal. Se o življenju sv. Martina se s Sulpicijem Paulin soznani, je njegov velik prijatel, in mu v nekem listu srečo voši, da mu je bilo dano, življenje apostoljskega moža popisati, ter mu pravi: »Blagor tebi od Gospoda, ki si tolikega Mašnika in očitnega Spozno-vavea življenje s toliko vredno besedo popisal.,, Te bukve so se razzna-nile kmalo ]>o vsili keršanskih krajih. Kmalo po smerti leta 397, ki je bila sv. Ambrožu v Milanu, sv. Severinu v Kolonci in Sulpiciu tisto pričo razodeta, se je češenje njegovo povsod začelo; kmalo se je (5 Pavlinovih bukev in še troje Sulpicijeve povsod razširilo; povsod so se mu začele cerkve zidati*) ali na podertine ajdovskih tempeljnov staviti. V Turon, kjer je bila majhina cerkev nad njegovim grobom, se je začelo romati od vsili strani, kakor v Jeruzalem, Rim, ali k grobu sv. Jakoba v Kompo-stelo na Španskem. Že pod tretjim škofom za Martinom se je veličastna cerkev nad njegov grob pozidala, in romarji so velike darove kje nosili, tudi kralji so tain pomoči iskali in jo najdli. Leta 573 pride svet mož in učen zgodovinar Gregor na škofovi Turonski stol. Kakor pred poldrugslo leti Paulin zdravje oči, je Gregor zdravje od mnogih bolezni po sv. Martinu prejel; tudi je vidil, kako se veličastni čudeži na njegovem grobu vseskoz godijo. Iz hvaležnosti bi bil rad ondi zgodbo čudov sv. Martina poprijel, kjer sta jo Sulpiei in Paulin nehala; ali nevrednega in prenevednega se je štel takega dela — on, ki je zverstno popisal zgodbe Frankov v 10 bukvah. Le na priganjanje svoje pobožne matere se dela loli, in popiše rečeno dobo v 227 poglavjih, kterih vsako en čudež obseže; ali v uvodu reče: „Ko bi pač Severi in Pavlin se živeli ali vsaj Fortunat (Venanci) tukje bil, da 1 >i to popisali. In res Fortunat, že od lela 5f>(> v Tunini, — za Laktancjem in Pauiinom eden nar slovitiših keršanskih pesnikov do tiste dobe se dela prime, in tudi v 1 bukvah življenje sv. Martina v visoki pesmi popiše. r'oilunat pride i/. Iivaležuosli do groba sv. Martina, zakaj v Raveni si je sprosil pred altarjem svetega Martina v cerkvi ssv. Janeza in *) (»oMchichto (les hI. M.triiu, Hi-uhufs voli Totirx uud seiner Zeit. Aus dem Franzosischen des AWiiUcs Dupuy ins JDoiUscUo UUertragon vou Dr. Jurdau Bueher. .SuUainiauson 1855. str. 312. Pavla luč oči, ki jo jc bil skorej zgubil. Bil je poznej škof Piktavčiski, in je pogosto priromal na grob sv. Martina. Tudi njegove pisma so sle daleč po svetu; se ve, da tudi v naše kraje, in da bi v naše kraje prišle, to željo med drugimi proti koncu 4. bukev izgovori, ko v svojemu spisu reče: Norica rura petens, ubi Birrus vertitur undis; Per Dravum itur iter, qua se castella supinant. Hinc pete rapte vias, ubi Julia tenditur alpes, Inde Fero Juli de nomine principis exi. Tako je morlo vse to navdajati prebivavce naših krajev s češenjein do svojega svetega rojaka, in nagibati jih, da so altarje in tempeljne v čast mu stavili, posebno kadar se je preselovanje ljudstev že vgnalo bilo. Stojali. Sv. Martin, nedolžen otrok, pošten vojak, ponižen mnili, pobožen škof. Prečudna reč je moč keršanske vere, Posvetnim skrita njena visokost Nedolžne vabi v svoj zavet vsaktere, Nataka v serca rajsko jim sladkost, In ko poživlja, blaži jih brez mere, De biti noče ji odveč al" dost: Od zlobnih ona vrača svoje lice, Ker njeni tiki so jim ostre pšice. Tako mladenč u verski je temoti Bil rojen na Slovenskim nekadaj, Ko luč keršanstva je b'la še v samoti. Ljudem neznana reč bil sveti raj: Od deleč le zasveti žark siroti Od vere Jezusove mu skrivaj: In že studiti jame strup paganski Na tihem slišat hodi uk keršanski. Od dobe te fantič desetga leta Goji si v sercu vere rajski dar, Se vnema bolj in bolj ljubezen sveta, Moči vse dušne mu prevzame žar, Ovčica Jezusova bit" obeta, (ia zapustili noče več nikdar: Zapisali zdaj med mlade keršenike Le težko čakli sreče prevelike. Kdor kol j si liil v povoju že ovčiea Pastirja, k jo po to prišel z nebes, Pošla je — no iskajo — te resnica: Al veš cenit" nebeški dar zares? Živiš po zvezi kersla in poklica? Ti svet* ljubezen, čistost iz očes? Pa duh h kreposti tvoj se opomina, Ozri na mladga večkrat se Martina. Se sam ni ovca Kristusove čede, Ovčice že uči sveto živet"; Vojak vojaka m on nar lepši zglede Raje, ko star je še le petnajst let: Iz ust ni kletve, ruge, žal-besede, In nič ne, kar Ijubuje grešni svet: Njegova radost je molitev, branje, In kratkočas mu sveto preinišljanjc. Kdo pa bo dobroserčnos! dopovedal. Kako se smilil mu terpin, ubog; Kako iskal, si prizadeval, gledal. Pa bi pomagal revežu "z nadlog. Je nekdaj božec lačen, gol opredal Od glave zmerzujoči pa do nog: Svet' Martin naglo s šalilo plajš razpara, (ia da mu pol, ker nima drujga dara. In Božji Sin poda zato mu gnado, ki davno on po nji že hrepeni: Mu vcepi sveti kerst v dušo mlado, (ia za nebesa sladko prerodi, Vojnisko sname zdajci mu čelado, Martina v službo cerkve preseli. In odsilunal ga v čednost vsili višine Puli Božji vod od stopnje do stopinje. Je učeiiik in varil mu škof llilari, Mu razjasnuje vero, pol kreposl. Ko sani pa je v spoznanja srečni zarji, I > i 1111 vsiin ihili rajsko to sladkost-, Poverile v doni so svoj slovenski stari, I či rojake vero in modrost: Vesel že mater lastno pokristjani, Pa preženo ga zlobni Arijuni* Že v i d i 1 dost je zmote in slepila, De sluz' Bogii med svetam se težko, Začne se delat' mu samota mila, Kjer dal bi vsi posvetnosti slovo, Iskal si noč in dan edinga cila, Privojskoval bolj varno si nebo: Sej namreč vse človeku ne pomaga, Če slednjič gre v pogubo duša draga. Tovaršev zbere si, beži v samoto, Zapre se z njimi v tihi samostan, Boga premišlja in njega lepoto, Se posti, serčno moli noč in dan, Pred svetam pridno skriva vso ojstroto, Ker duh njegov je zgolj le k Bogu gnan: In ko tako živi in se zataja, Se zdi mu, de že ma sladkote raja. Zastoju svetost pa skriva drev in davi. Jo Martin bolj zakriva, bolj se zve: Zaslojn se umika čudodelnik slavi, Ker Bog povzdigne sam njegov ime: S teme ko luč na svečnik ga postavi, Turonske čede da mu past ovce: (Jospod ga namreč v slavi povišuje, Kdor kolj v svetosti sam se ponižuje. In kdo popiše nam modrost, zvestobo, Ki vladal ž njo ovčice je pastir? Al dopove pobožnost in resnobo, Ki ž njo navdajal vsiin nebeški mir/ Zaleral malikvavstvo, greha zlobo, Odperal jim življenja večni vir; liil vsakimi sam je luč in zgled poklica, Pastir goreč ob enem in ovčica. Mu eePca v samostanu je dvorana, Cerkve njegove izgled velieav, \ar v i k s i čast duhovšina odbrana, In veneov vene mu nje svetosti nrav. Zelena palma — čeda zvesto vdana, Ki nima z njo pastir skerbi, težav. Nczbožno hčer, pa, al zgubljenga sina Zagledat' — bla mu serčna bolečina. Al konca bi zares ne l>'lo pisanja, Ak kdo bi pravit" hotel na drobno Njegove čuda in velike djanja, Strah Božji, čednosti, lepoto vso:, Naj vtihne slava naša zdaj zunanja, Naj slabo jenja pisati pero, In kar besedi moči primanjkuje, Naj premišljanje tiho domestuje. Ti pa, svet' Martin, zvest v vsakim stanu Iskal Boga nedolžen si otrok, Vojak mu zvest ostal, pravico branil, Minili ponižen, v čednosti visok, Si škof ovčice varval, z ukem hranil, Bil cerkvi močen steber in porok, V Slovenskim storil Kristusu pervence: Ozri se milo zdaj na nas Slovence! Zares pešica nas je sicer mala, Ivi verna lila je, bil" želi Bogu, Za dobro vselej se je poganjala, Grozila se goreče hudimu; Al kje je čednost kadaj kraljevala. Da Ijuljke ne bi bilo tam in tu? Pristopi, o škof sveti! s prošnjo k Ironu, Da milost svojo vsiin bi Bog naklonil. To milost namreč, da bi vsi edini Iskali skerbno večnih si dobrot, Bogu in Cerkvi bli hvaležni sini, Obvarvali se greha, kužnih zmol; In ki so v greha, zmote globočini, Da najdejo rešenja srečni pot, -— Se zlasti verci greškiga naroda Na prošnje brateme Ciril-Metoda! Bogžt zaslug in let šel v pokoj večni Si tak lepo brez straha, brez skerbi: Oh prosi slednjič l ud nam konec srečni, Da nas hudoba prej ne predobi, Da saj ne. pogubi nas svet netočni, Da liani duha meso ne zamori: In v ta namen poglej z nebes višino, Ter blagoslovi bravcam le „l) rob line!" /A\ Um m Pastirsko ogiecic (iiiliOYskim bratom izročeno za pokus in popravo. ■-tG^^SV Drobt. za uovo lota 185G. 1 Tvoja besčda je svetilo mojim nogam, in ljur na mojih potih. Psalm 118. I. Keršanska beseda « g o d u s v. Leon a r d a a p a t a. Od pregrešnega železja. Resnično, resnično vam povem: Sleheru, kdor greh dela, je sužen greha. Joan. 8, 34. I. Predragi moji prijatelj, bratje in sestre v Kristusu! Veselo vas vidim danes shranili veliko,-pa malo veselega — marveč nekaj zlo žalostnega vam imam povedati. — Naj še ravno pri nas ljubi mir prebiva, sin pri očetu in materi, mož pri ženi brez strahu živi: ako ravno med nami roglala pauka ne bobni, iu se sovražen meč ne bliska, naj si ravno sovražno železje med nami ne rožla, in naših ljubih nevsiniljen sovražnik v sužnost ne goni, vender gledam v duhu veliko ljudi v železje zakovanih od vsili krajev goniti. Kaj! — tudi tukaj v hiši božji veliko vklenjenih stoji, kakor bi jih hotli sovražniki ravno v strašno ječo odgnati; pa zdi se mi, kakor bi bili vsi ti nesrečneži došli sv. Leonarda odrešenja prosit. — Blagor vam, vbogi jetniki; niste si zaišli, ker ste došli v hišo Bogu in sv. Leonardu posvečeno, ki je revnih jetnikov pri Bogu posebni pomočnik. Ako Bog hoče in pa vi, pojdete oprosteni in veseli na svoj dom, ako ste ravno v hudem železju došli...... 2. Vi se ogledujete po jetnikih, pa jih ne ogledale? Vi prašate, kakšno bi to železje bilo, kojega ne vidite? Težko železje je vaše pregrešno življenje — močne verige (ketne) so vaše pregrešne navade, revni jetniki ste grešniki vi. „Kdor greh dela, je sužen greha. Vaša volja je vklenjena od hudobnega poželenja; za to ne storite, kar za dobro spoznate, marveč kar popačeno serce veseli. Vaš um je od pregrešne navade oslepel, de ne vidite, kamo vas nevsiniljen sovražnik neprenehoma tira — v strašno ječo časne nesreče in pogub-lenja večnega. 3. Voj, preljubi bratje in sestre moje! ne dajte se dalej gnati, kakor do tod. Poglejte danes milo podobo sv. Leonarda, patrona vašega! Začnjte dones veselo besedo pomočnika vašega: „Bodite moji na-sledvavci, kakor sini jaz nasleditel Kristusov," in vaše železje bo od vas izletelo, vse zanke ze bodo razrešile, in osvoj-bodeni, božji otroci pojdete srečno od tod; zakaj: I. Ne žlahten vojak, ampak kristian, ki se hudega varje in dobro stori, je srečen prostak: to nam pokaše sv. Leonarda živlenje. II. Človek, ki svoje seree pregrešni navadi proda, je nesrečen, oklenjen jetnik, naj si kraljevo geslo a I j krneli ško otko v rokah ima: to vam naj spriča moje denašno govorjenje. „Če gospod hiše ne stavi, zastonj delajo, kteri njo stavijo:" pobožen David uči. — Oj tak postavi li, o Bog, svojim naukom prijetno prebivališe v sercu mojih poslušiteljev. K temu vredno pripravite se! I. Del. 1. „Koga ste došli gledat, vprašam danes z Jezusom, ali morebiti posvetneža, ki se da kakor terst vsakemu vetru posvetne zgube in dobička majati?" Kaj tacega nad svetim Leonardom ne najdete; on ni iskal posvetnega dobička časnih dobrot, se ni posvetne zgube bal; vsa njegova skerb je bila le za božjo čast in za izveličanje duš. Ni zidal hiše svoje sreče na pesek posvetne modrosti, ampak zidal je svoj blagostan na terdo skalo Jezusovega nauka; njegova volja bila je sklenjena z svetoj voljoj božjoj. — Koga ste prišli počastit, ali razvajeniga, posvetniga mehkuža, ki svoje truplo v tenčico oblači, in svoje telo po dobrovoljsko masti? Tega vam sv. Leonard ne bode pokazal, ki ni živel za lo, da bi jedil in pil, ampak je le toliko hrane zavžil, da je svoje zdravje in živlenje ohranil; njegova najslajši hrana je bila dopolniti voljo nebeškega Očeta. — Koga ste se sbrali danes obhajat (obrešavat), ali kakega posebnega služovnika božjega? Po vsej pravici vam povem, imenitnega prijatla božjega in pomočnika našega. Sv. Leonard je nam svetla zvezda na nebi keršanskega živlenja, naj bi verni na njega gledali in posnemali njegovo sveto živlenje. 2. Rojen v Francoski zemlji, visokih plemenitih starišev sin, je sv. Leonard pred trinajst slo letrni tega sveta luč ogledal. Vsaka čast, bogastvo in vsakoverslne dobrote so se njemu ponujale; al j za vse take in tolike reči mu ni bilo mar, ki niso po volji božji. Kakor hitro je spoznal, kaj Bog od nas lioče, berš ko je zvedel, kaj je Kristus jim obljubil, ki mu iz vsega serca popolnoma služijo, se zapustivši knrsno poslopje starišev, v šolo svetega škofa Remigia poda, spoznat Boga Očeta nebeškega, in pa Sina božjega, kterega je poslal nas izveličat kajti to je po besedah Jezusovih večno živlenje. — Ti, keršanska duša, se po Kristusu kristian imenuješ, pa svojega Gospoda le malo — njegove sveto nauke le po škornji poznaš, in njega sveto voljo ravno tako slabo dopolniš. Pač po pravici dober Bog tudi nad nami potoži, kakor svoje dni skoz preroka nad Izraelskim ljudstvom rekoč: „Vol spozna svojega gospodarja, in osel svojega lastnika, moje ljudstvo pa mene noče spoznati." — Kdor hoče za Kristusom po njegovih naukih hoditi, .se ne sme dati posvetnim skerbeni, ne časnim dobrotam muditi, ampak pred vsem iskati nebeško kraljestvo in njega pravico, potem še le drugo, kar nam je za naveržek oblju-bleno. Tako je sv. Leonard svoje serce vsemu posvetnemu odtergal, da je sam svoj postal; in ravno to je sveta volja božja, naše posvečenje; ako nismo sužni otroci tega sveta, smo otroci nebeškega kraljestva. 3. Božji otroci imajo se med sebo ljubiti; ljubezen je živo zna-minje pravih učencov Jezusovih. Ljubezen Kristusova nas goni to izveličanko srečo, kojo sami občutimo, tudi drugim vdeliti, kakor nam sv. Leonard pokaže. Od svetega škofa Remigia keršen in mašnik posvečen je sv. Leonard vesi in sela prehodil, učil nevedne, svaril grešnike, in vodil zgubljene ovčice po stezi pokore k nebeškemu Pastirju nazaj. Clo med malikovavce se priden služevnik božji poda, ter pripelja neznaboge k spoznanju božjemu, terdovratneže k pokori in k poboljšanju živlenja. Kolikim je bil sv. Leonard prave vere svetla luč, kolikim je pomagal i v. ječe pregrešne navade. Lehko je rekel: „Jaz sim nasledovavec Kristusov, ter tudi tebi danes veli: Bodi ravno tak ni oj na s led o va vec tudi ti I" — priložnost imaš, o človek, okolj sebe učiti in svariti, ter boljšati svojega bližnega; pa ga tolikokrat le poliujšaš! Stariši in hišni gospodarji ste pervi učitelji svojih podložnih — sosedje in sosede sle naj bližni posvaritelji svoje sosedske vi tovarši in tovašice ste naj bližnej opomnitelji svojih tovaršev in tovaršic. To nam Jezus naroča rekoč: „Ako se tvoj brat pregreši, posvari ga i. I. d. Ali ste vi to naročilo bralernega posvarjenja dopolnili? — Oh, koliko jih je med nami, ki rajše za hudobnimi potegnejo, namesto jih rešiti, je in sami sebe v pogubo potisnijo. „Pade živinče, hitro se najde, ki ga vzdigne; pade duša, in ga ni, ki bi ji vstati pomagal:" sv. Bernard milo tožuje. Ravno ta naša zanikarnost je nadelana cesta v peklenski brezden. 4. Sv. Leonard je tudi v ječe hodil hudodelnike učit in svarit ; jih je rešil najpoprej dušnega železja pregrešnih navad, in je poboljšanim, prav spokorjenim jetnikom izprosil, da so bili rešeni tudi svojih okovov, in iz ječe izpušeni. Pač je bilo to lepo dobro delo! Za lo je sv. Leonard jetnikom poseben, mogočen priporočnik. — Sedajne dni se med nami rada druga godi. Namesto hudobneže svariti, strahovati, jih pravici zakrivajo, gosposki zataje, jim tako dolgo potuho dajejo, da nesrečneži, ako ne v časno, pa u večno ječo padejo, iz koje odrešenja ni. Tako se nebesa praznijo in pekel polni. — Oh keršanske duše, nikar tako! — Osvojbodujte po izgledu sv. Leonarda svoje brate in sestre železnih okovov pregrešnih navad, in pomnožujte, kolikor premorete, božje kraljestvo, ter vedite, da kolikor duš rešite, toliko svetih vencov si v nebesih zaslužite. — 5. Moder kristian naj prej za izveličanje svoje duše skerbi', po tem pa tudi ne zamudi za svoje truplo skerbeti, kakor nam sv. Leonard pokaže. Mnogo ljudi je poboljšal, grešnikov preobernil in jetnikov je rešil, pa še ni bilo sv. Leonardu zadosti: hotel je ljudem tudi greha košato mater lenobo odvzeti, in jim pravičen zaslužek preskerbeti, naj bi se pošteno z delom živili: zakaj ljubo delo truplo živi in dušo pregrešne skušjave varje, ktera hitro inemo gre, ako človeka delati najde, uči' sv. Jeronim. — Sv. Leonard se poda u visoko planino, izprosi od kralja velik kos pušave, ter jo ljudem razdeli, naj jo obdelujejo. Pridnim delavcomje tudi potrebno živino preskerbel; za to ga kmetje v tej reči svojega posebnega patrona časte. — Pač lep in živizgled je sv. Leonard vsim poštenim kmetom, kterih vso modrost dve besedi poveste: „Moli in delaj!" Molitev kmeta z Bogom druži in dušo oživlja, delo kmeta z zemljo sklepa, ktera truplu živež daja. Delo brez molitve, in pa sončna gorkota brez pohlevnega dežja ne stori dobrega. „Ne on, ki seje, neki poliva, kaj opravi, uči sv. Paul, ampak Bog, kteri rast daja." — Pa tudi naj gorši kraj ni prijeten, če nima poštehnih ljudi. Dobri ljudje žalostno pušavo v vesel raj — hudobneži pa tudi rajski kraj v živ pekel spremene. To važno resnico si naj k sercu vzemejo gospodarji in gospodinje, poglavarji in vladarji, ktere malo skerbi, kakšne ljudi imajo, da jim le delo prav storijo. Pohujšljive ljudi pod strehoj imeti je mole v žitnico nositi, le pošten človek je božji dar, kteri srečo k hiši prinaša. Za take ljudi bi imeli po izgledu sv. Leonarda skerbeti. 6. Kakor bister studenc (vrele) na visokem bregu izvira in se med zelene senožete razliva, polje in travnike rodovitne storiva, tako požlah-nuje pravičen kristian svoj kraj, ki dobro čini brez lastne dobič-karije, in vsakemu dobro stori, kolikor premore, samo zato, ker je volja božja tako, naj drugi druzemu pomagamo, kakor Bog vsim pomaga. — Pravičnega volja je tudi božja volja, ker on le to hoče, kar je Bogu prav. Kar pravičen, Bogu ves vdan kristian želji, tudi Bog stori, in ker je volja božja vsemogočna, tudi pravičen ž njoj popolnoma sklenjen, čudne reči dopernaša, kakor sv. Leonard. 7. Kraljica Klodovejeva je na težkem porodu že blizo sinerti; ni ga človeka, ki bi pomagal. Sv. Leonard pride, se k Bogu oberne, in kraljeva mati srečno po vije. — Hromi, gluhi, slepi in nemi, bolniki vsake verste k njemu hite, ter zdravi in veseli od njega gredo. Žeja planince hudo pritiska; vode blizo ni bilo. Sv. Leonard za studenc priložen kraj izvolji, poprosi, in živa voda za celo okoljco iz hriba teče. Jetniki, v dalnih krajih v ječi, se z zaupanjem v prošnjo sv. Leonarda priporoče, in njim, ki so bili po nedolžno vjeti, železje odpade, in ječe se jim odprejo. Za to je sv. Leonard jetnikov poseben priporočnik. — Poglej, o človek, kako Bog svoje svetnike časti! Pomisli kdo je srečnej, ali on, ki se svoje popačene voljo deržf, ali on, ki svojo voljo božjej volji podverže, se greha varje, in brez železja pregrešnih navad živi! — „Kjcr je duh božji, tam o je prostost.,, 8. Umeri je sv. Leonard leta 549 u visoki starosti, poln dobrih del:*) pa kakor sonce, ki v božjej gnadi zajde, ne vgasne, timveč še toliko lepše unkraj zemlje sije, in nam skoz mesene in zvezde svoje mile žarke pošilja, ravno tako se nam svetli sv. Leonard tudi po smerti v svojih svetih čednostih, ter nam popotnikom žarke svojih svetih izgledov in priprošinj na to zemljo pošilja, rekoč: „Bodite moji na sled ovavc i, kakor s i in bi I j a z nasledo v a vec Kristusov!" Poglej, keršanska duša, kolika čast in oblast je tudi tebi, kakor je bila sv. Leonardu, pripravlena, ako se sužnosti greha varješ, in ne nosiš železja pregrešnih navad! — Alj revež vbogi, vklenjen hlapec svoje hude volje, misliš, da ti ni mogoče čisto po volji božji živeti. Jetnik svojega «resnega poželjenja se kakti kača po zemlji pregrehe plaziš, ter se tako težko oziraš na svojega Stvarnika; in poslednič te tvoja pregrešna navada v ječo večnega pogublenja potegne. — Kako žalosten je grešnika takšen stan! 011 je svoje hudobije jetnik. *) Bori; Djanjo Svetnikov. II. Dol, Stran 553 — 515. Le poslušajte : II. Del. 1. „ 0 z k o so vrata, veli Kristus, ki se v nebeško kraljestvo odpirajo; skoz nje ne more, kdor se s posvetnim blagom preobloži-Za tega del so svetniki, kakor sv. Leonard, svoje posvetno zapustivši, v pušavi radi prebivali, naj bi le srečno skoz oske vrata došli v nebeško kraljestvo. — „Ojster je pot in sterma steza v večno živlenje, in malo jih je, pravi Kristus, ki po nji hodijo." Kdor svoje truplo omeh-kuži in se v posvetne dobrote zaljubi, na poti opeša: razvajenih posvet-nežev v nebeško kraljestvo ni. Za to so svetniki po izgledu sv. Leonarda toliko ojstro živeli, borne oblačila nosili, poredne jedila vživali, se postili in pokorili, naj bi srečno ojstro pot izveličanja obhodili. — Visoke so nebesa, srečen dom našega Očeta, nizka je zemlja, na koji bivamo; kdor se z pozemeljskim blagom preobloži, se k svojemu Očetu povzdignuti ne more; posvetne dobrote so kakor svinec na nogah popotnika. l'o tim je tudi sv. Leonard radovoljno svoje serce vsemu posvetnemu odtergal, naj bi se vse njegove misli in želje prosto povzdigale v sveto neb<5. — Posvetnemu človeku je pa to silo težko. Za to tudi Kristus veli, da nebeško kraljestvo silo terpi, in da le oni, ki si silo prizadenejo, ga bodo posedli. 2. Pa tudi posvetno veselje silo terpi, in še hujšo silo, ako njegovo vživanje prav pogledamo. Koliko si grešnik prizadene, se puli, in od same skerbi gostokrat spati ne more, da svoje pregrešne želje ogasi; in vender se posvetnim otrokom za časne dobrote vse leliko — za večne pa vse pretežko zdi. Ako prav premislimo dušno in telesno veselje, ko-jega Bog pravičnim že na tem svetu deli, še lepše pa na unem svetu pripravlja, in primerimo njemu dobrote tega sveta, ki se ločijo kakor temna senca od luči, ne zapopadomo, zakaj se ljudje huje za senco posvetno sreče, kakor za sonce večnega izveličanja vpirajo, kakor samo za lo, ker Bog svoje zveste služilelje, kakor svojo ljube otroke, proste hoditi pusti, goljufe u svet pa svoje služevniko v hudo poželjenje vkleno, |ih oslepi in v zolozji pregrešnih razvad nevsmileno goni, kakor zakovane jetnike. Strah in groza, koliko naših bratov in sester v takem železji navadnih pregreh vojvoda toga sveta po široki cesti pogublenja žene! — 3. Poglejte nečistega prečestnika vsega zdolanega, — vso bledo nesrainnico poleg nja, kako sta zc zrela dati truplo červom v živež, dušo pa peklehskiinu plavžu v podinet! Spoznala seer svojo gerdobo, vidita svoj očiten pogin, pa svojega nesrečnega prešestvanja opustiti nočeta od svoje pregrešne želje vlečena. — Poglejmo navadnega pi janca, kako tava in hodi v svojo železno poželjenje ves zakovan. On čuti, da je pijače zadosti, pa le ne henja — 011 ve, da svoje drago zdravje zapravlja, pa le naliva — 011 vidi, kaj ga strašnega čaka: v kaki mlaki smert, in za smertjo peklenski brezden, pa poliča le ne zapusti. Zapušeni otroci, žena, prijatli ga prosijo: on jim stokrat oblubi, pase stokrat zopet napije. Pijanost vklenjenega ima. — Premislimo skopega bogatina, kako svojemu bogastvu hudo hlapčuje. Poleg nasutih žitnic njegova hiša gla-duje, zravno polnih sodov žejo terpi. Na cente ima dnarjev in drugega blaga, pa raztergan hodi: žena in otroci zimo ogrebajo, dokler skop oče dnarje zakople, da tudi po sinerti si nihče njegovega blaga ne vžije. Gerda lakomnost ga na zanki ima. — Poglejmo oh o 1 ega (prevzetnega) mla-denča, gizdasto deklico, ki p tuje premoženje na se obešr, sebe in druge pohujša in v greh zapeljuje. Sliši pridgarje in spovednike, da je taka noša pregrešna: stariši prosijo in se kregajo, pa vse zastonj; gi-zdost take na vervi pelja. — Tako lenuh raj leži: gladoven in razcu-kan hodi, kakor bi za delo prijel; lenoba ga je vklenila. — Premislimo jez ovc a, kako tugoten in zelen hodi, vjeda sam sebe in druge ljudi. Čeravno ve, da njemu jeza škodi, se L; no premaga, kakor hudoben Kain, kojega je sam Bog posvaril, rekoč: „Ne daj gospodiniti svoji jezi, timveč ti jo strahuj!" Alj zastonj; 011 gre in vbije svojega brata. — Oh strašno železje pregrešne jeze in nevošljivosti! — Pomislimo časti-lakomnika, kako ga goni njegova strast le po veči časti in oblasti; 011 je pripravlen kakor Herodež svojega bližnega tudi uzmertiti, ako njegovi lakoti v bran stoji se nad druge povišati. — Alj jaz bi dones svoje besede ne skončal, naj hi na vsako železje hude, spačene volje — na vsako verv pregrešne navade pokazati hotel, v kojih vklenjeni in zvezani ljudje hodijo. — Kdo je vas tako nevsmileno vklenil — kdo zvezal, preljubi moji bratje in sestre, kleri sovražnik vas goni po poti časne in večne nesreče? — Ne tiirk, tudi ne peklenski satan, ampak vaša lastna spačena volja. „Vsak je skušan od svoje poželjivo sli, vabi en in vlečen: uči sv. Jakob. Poželjiv ost porodi greh, greli storjen porodi smert." Kdor po božji volji noče ravnati, se svojej spačeni volji preda, in ravno ona je hujša od satana. Noben satan človeku ne more škodovati, dokler mu svojvolja vrat ne odpre. Kakor je spačena svojvolja angele iz nebes v peklenski brezden pahnila, ravno tako tudi tebe, moj človek, v železje pregrešnih razvad zakuje, in v zvezah pregreh v pogublenje polja. „Naj ne gospodari greh 11 vašem vmerlivem truplu, da bi njegovemu pože-Ijenju pokorni bili, opomina sv. Peter; greh bi bil vaš gospodar." 3. Pač srečni ste, blagor vam, vi pravični božji otroci, ki še brez vsakega železja pregrešnih navad po stezi nedolžnosti hodite. Branite se, da hudemu poželjenju v zanke ne padete; braniti se je lehko, pa oprostiti gorje, kedar vam jih krog serca zaderzne; težko jih je raz-tergati. — Zaničevati kako pozemeljsko stvar bi ne bilo prav, vsaka je božji dar k vašemu hasnu; alj seroe Bogu vzeti in na goljufno stvar pritvezniti, to je kvar malikovanja. Stvar je za nas stvarjena, da nam v nebesa pomaga, ne pa mi za njo; pripravleni mormo bili vsako reč zapustiti, ako je božja volja, za nebeško kraljestvo: se nam to pretežko zdi — železje stvari na sercu našem vest. Vživajmo hvaležno posvetne dobrote: dober Oče nam jih deli: pa si jih tudi večkrat pri-tergujmo, in učimo tudi brez njih biti, da nas v svoje železje ne vkle-nojo, kakor sv. Paul, ki govori: „Naučil sim se z v s i m za dobro vzeti, kar imam: se gostiti, pa tudi lačen biti; biti premožen, pa tudi vbožen." — Ta je prava prostost božjih otrok, to je sreča in sladkost, koje svot ne pozna, ktero je Bog visokim, posvetnim modrijanom skril in le ponižnim, preprostim dušam razodel. 4. Vi pa vbogi, revni jetniki, kteri pregrehe težko železje nosite, še dans ga raz kuj te skoz pravo spokorjenje. Ne dajte grehu u vas gospodariti, ampak vi gospodarite nad grehom; naj bode vaša volja popolnoma božjej volji vklenjena. „Kdorsam sebe premaga, več velja od njega, ki mesta in kralještva v žuga," uči sv. Duh. Naj se ravno meso zoper duha — in duh vojskuje zoper meso, naj vendar vselej duh gospodari, meso pa služi, da bomo prosti božji otroci, ne pa sužni hudičevi skoz dopolnenje grošniga poželjenja: „Ka j pomaga človeku, naj ves svet pridobi, svojo dušo pa pogub i I" Sklepanje. 1. Zadosti sim danes govoril, da več ne rečem vam, terdovratni grešniki, kteri ste pregrešnih zank toliko vajeni, da svojega železja ne občutite, v kojem ječitc. Baj bi se nad varni razjokal, kakti usmileni Jezus nad terdovratnim Jeruzalemom rekoč; „Oh naj bi saj spoznalo, kaj k tvojemu i zveličan ju služi; pa kaj da je skrito pred tvojimi očmi." Vklenjeni suz- ni pregrehe ste, dokler živite, jetniki pekla bodete, potem ko umer-jete: nikdar srečni, prosti božji otroci. Oh, kako je vendar to žalostna vpričo angelov in božjih svetnikov! — V železji pregrehe ste došli — v železju pregrehe bote odšli, in vaše živlenje ni druzega, kakor hudičev konfoj v ječo večnega pogublenja, kjer ogenj ne vgasne in červ ne umerje, kjer bode jok in škripanje zob. 2. Zadosti je govorjenja, pa tudi meni plačila, če je le edna duša svojo pregrešno živlenje spoznala, ga razdjala skoz pravo terdno predvzetje in gre opravičena dans na svoj dom nazaj. Nadjam se, da je takih osrečenih duš po božjej milosti danes med mojimi poslušavci veliko. Blagor vam; po lepšej poli pojdete danes veseli na svoj dom. Ne dajte se nobeni skušnjavi kdaj več vkleniti; v dvakrat huje zakove bi vas djala, še sedem hujih duhov bi seboj pripeljala, in vaš drugi stan bil bi sedemkrat huji od pervega. „Ivdor božje usmilenje najde, in ga spet zaverže, drugega usmilenja vreden ni." Sv. Laurenc Just. 3. Alj kako slep je vbogi človek brez božje luči — kako slab brez božje pomoči! Bodi nam toraj ti, sv. Leonard svetla luč s svetimi izgledi, naj železje svojih pregrešnih navad čisto spoznamo, bodi nam po svojih mogočnih prošnjah pri Bogu pomoč, da se svojega pregrešnega železja srečno iznebimo, naj kakor prosti, srečni božji otroci Bogu, kakor ti zvesto služimo, po smerti se pa s teboj vekoma veselimo. — Slava Bogu, čast in hvala Marii in sv. Leonardu, velikemu prijatelu božjemu. Amen. II. Keršanska beseda o s p o in i ii u s v. J o a 11 a K e r s 111 i k a. Od gizdaste, pregrešne obleke.*) Koga ste došli gledat, človeka v mehkih oblačilih? Mat. 11, 8. 1. Sv. Joane'z Kerstnik, imenitnega duhovskoga rodu, preteča Jezusov in sloveč oznanovavec pokore je nam živ izgled ojstrega, spokornega živlenja. Kobilice in divja sterd, vbogili navadna hrana, so bile njemu živež, studenčnica bila mu je pijača (vina in druge sladčice še okusil ni), suknja iz kamelske žime bila mu je obleka, usnat pas je okolj ledja nosil. Zato opraša Jezus poslusavce, ki so prišli od vsih krajev Joana Kerstnika gledat in poslušat: „Koga ste došli gledat? i. t. d. Oni, ki so mehka oblečeni, so v kraljevih hišah." 2. Vsedajnih časih mehko oblečnih ljudi ni treba po mestih, ne v kraljevem poslopji iskati; najdeš jih na kmetih in srečaš po visokih planinah; gizdasta, ničemurna obleka je po bornih bajtah, in pri preprostih ljudih doma, kjer nje v času Jezusovem še ni bilo, ktere tudi naši rajni dedi še poznali niso. *) Za deveto nedelopobinkoštih. Jezus so je nad Jorusalemom razjokal, rekoč: „D a b i a a j spoznalo i. t. d. Luk. 16, 42. Na vod. 1. Oj prelepo zalo mosto Jerusalem! Pre-sveti tempel Bogu naj višemu posvečen! Tvoja streha zlato krita, tvojo vrata s srebrom kovane, tvoje okna z dragim kamenjem vložene, lopo zeleni so tvoji verti, žlalmo tvojo drevje cveti', oči jemlje tvoja lepota, in vonder se vsmiloni Jezus nad tobo solzi! — Poprašaj božjega uČonika, kako si ho mu zamerilo, do so nad tobo joka, ko tebe od daleč iz gore o\jke v tvoji krasoti ogleda? — „Oj naj bi saj spoznalo: tako Jezus veli, kaj tebi k miru služi; alj skrito je prod tvojimi očmi." — Tvoja lepota tobo slepi, da opominvanju ušesa zapora«: jo lf>tel Jezus reči. 2. Ti se nad prevzetnim Jeruzalemom joka«, vsmileni Jezus; kaj pa nad sleparsko j, gizdavoj oblekoj sedajnih kristianov poroČos, ki so v svojih provzetnih oblačilih ošabnemu Jeruzalemu podobni? Tudi nad njimi milo zdihuješ, rekoč: Oj naj bi saj spoznali, abotni lepotičarji, ki le na zunajni kinč vašega trupla glodato, na lepoto sorca pa pozabilo, kako prazna jo lupina oblačila dragega, ako jodorco zrotrajno vrednosti kaj no velj;l! Vi išeto temu sveta dopasti, meno pa pozabito, kakor nohvaložn Jeruzalem. Dvoma gospodoma služiti ne zamoroto , meni in pregrešnemu svetu ob onem v svoji obleki no dopadote. To je nauka Jezusovega resničen glas. «T. Prevzetnemu mostu, kojemu Jozus Kristus strašen konoc prerokuje, so gizdavi kristiani podobni, ki v lišpu svojega trupla božjo napravilo oblačila u zlo (hudo) obračajo; zakaj, Bog jo Človoku obleko dal: L II, 3. Kakor huda slana cvetje pomori', žitnemu polju žetev — vinskim goram brativo (tergatva) pokonča, tako, in še hujše pregrešna gizdasta obleka sedajne dni po svetu dušno in telesno škodo dela. Oh kdo bo meni dal Jezusovih milih solz, da bi jih nad pregrešnim lišpom nekeršanskih duš prelival? Kdo bo meni dodelil pokore gromeč glas sv. Joana Kerstitela, vpijočega v pušavf, naj bi ljudem pokazal veliko pregrešnost gizdosti v sedajni navadni obleki! I. Bog je obleko človeku dal, mu ohraniti zdravje in živlenje; človek gizdav z n jo z apravlja zdravj e in premoženje. II. Bog je človeku oblačilo dal sveti čednosti za varha: razvujzdani ljudje pa ravno skoz ne s ram 11 o obleko nedolžnost zapravljajo, in božjo modro napravo v svoje pogublenje obračajo. Vam to potrebno, alj zlo pozableno resnico prav živo povedati mi bo vsmileni Jezus na prošnje sv. Joana pomagal. Da se vam ne pripeti kakti prodajavcom, ktere je Kristus iz tempelna iztiral, poslušajte zvesto besede, ki niso moje, ampak njega, ki meje poslal. I. a) Srečno je prebivališe nebeškega Jeruzalema, v kojem nobenega oblačila potreba ni. Svatovska obleka posvečujoče gnade božje jih izvolene ogrinja, goreča ljubezen božja jih odeva; zime in vročine za jih ni. Enako srečen je bil stan naših pervih stariševpred grehom; sveta nedolžnost bila je njihovo oblačilo. Kakor hitro sla Adam in Eva grešila, nedolžnost zgubila, ju je opadla sramota, vročina in mraz. Oblačila sta potrebovala; Bog se ju vsmili, ter njima iz živalnih kož opravo da. Po tem nam ima obleka znatnin kazni — opomin pokore biti, nas ponižnosti, ne pa gizdosti (prevzetije) učiti. Adam je še le občutil, da je gol, potem ko je grešil." Sv. Kriz. Kakor ima človek skerbeti za čednost svojega serca — za zdravje telesa, ima tudi skerbeti za potrebno, pošteno oblačilo, ali po modrosti, ne po norosti naj bo njegova noša, da troj in namen (cil in konc) oblačila doseže: 1. Zdravje svojega života. Naše telo je prebivališe sv. Duha; vsako prebivališe mora svoje streho imeti — tudi truplo svoje oblačilo, l'i ga prevelike zime in vročine ovaruje. Kdor iz nemarnosti alj pa iz skoposti svojo truplo zmerzovati, alj pa soncu žgali da, svojo telo, tempel sv. Duha razdira, in njega bode Bog. „Ni truplo več, kakor pa oblačilo?" vpraša Jezus. 2. Svoj sram pokriti in ohraniti nedolžnost svojega serca. Nedolžna je narava (natora) sama na sebi tudi človekova, dokler je greh ne osramoti. Orli in oroslani svoje narave oskrunili niso, le človek jo je skoz greh ohujšal, da zdaj gole gledati ne sme. Naj bi se iskra pregrešnosti človeku v sercu ne vnela, jo krilo zakriva, kakor sta se skrivala z grehom opadena Adam in Eva. Zakrivaj, kristian, z oblačilom svoj život, da ti nesramna golota svete sramož-livosti ne umori, kakor sta bogaboječa sina Sem in Jafet golega očeta Noeta pokrila in njega blagoslov zaslužila. Kdor se oblačila ne posluži pokrivati spodobno svoj život, bode z hudobnim Kamom preklet, ki se je goloti svojega očeta smejal. *) 3, Svoj stan pošteno s kazat i. Vsaka vidna stvar razloči in zpozna se po svoji zunajni obleki: živina po svoji dlaki (barvi), drevje po skorji in po perju, enako se naj stan od stana po oblačilu razloči in na znanje da. — Mojzes odloči na božji ukaz duhovski stan, in mu razločno obleko da; po naredbi božji tudi vsak stan svojo posebno oblačilo ima. Kakor nas je Bog v poseben slan postavil, nam je tudi posebno opravo stanu odkazal. Srno dolžni zvesti biti svojemu stanu po svojem djanju, smo dolžni se tudi po svojem stanu nositi. — Kristian! kedar sebi alj pa svojim obleko omisluješ, poglej naj prej modro šego svojega stana, in po tisti vreži svojo nošo — poprašaj drugič mošno svojega premoženja, po njej naredi ceno svojega pripravka, da se pred Bogom in pred svetom zadolžil ne boš. Kdor šege svojega stana zamečuje, se svoje službe sramuje, ktero mu je Bog odločil, je nezvest hlapec (dekla) svojega Gospoda, in dela zmešnjavo v kraljestvu božjem. ■> b. Kar nam naš um in sveto pismo od poštene in modre noše povesta, nam prelepo tudi vsa narava pokaže, in nas uči se spodobno oblačiti. Nad vse velika je stvarjcnstva krasota, prelep plajš vsemogočnega Stvarnika, ki nam kaže, kako bogat in imeniten je vsih stvari Gospod, ki nam veli, naj ne bo dražja naša obleka, kakor nam premoženje dopusti, da ne obožaino, in ne oblečemo, kar bi imeli vbogaime dati. — Kakor se loči po zunajni odeji stvar od stvari, naj se tudi po noši stan od stana spozna, da ne bo zmešnjave med ljudmi. — Narava *) Sv. Citn nI v naj voESi vročini naripcrsnika odgornlla, tor ho jo bala sramožijlvost oskruniti. — Zonskol vas ni sram golo lakoto nositi? — Sv. Potuminna. (KorS. Dovištvo. Stran 113.) razloči lepoto in dobroto svojih stvari (je veči rože lepota, pa veči klasa dobrota); tudi mi ne smemo svoje vrednosti po zunajni lepoti ceniti. V stvarjenstvi božjem nesramnega ni; vsa nja kasola je čista; oh naj bi tudi lepota ljudi bila vselej spodobna in poštena! — Narava mnogo-verstno, sivno cveti, pa tudi zori in iz svojega cvetja žlahen sad daja: ni zadosti človeku se samo čedno oblačiti, ampak oblačiti se za to in tako, da dolžnosti svojega stana zvesto dopolni. — Lepota tolika božjih stvari nas povzdiguje k Stvarniku, ter nam kaže krasoto kraljestva božjega, ki nas pripravleno čaka; tudi lepota naše obleke naj bi k Bogu pozdigovala naše serce, nas greha varvala, in nam pomagala brez madeža ohraniti oblačilo svatovsko, kterega smo pri svetem kerstu prijeli. Ali se pa obleka sedajnih ljudi keršanskemu namenu prilega? — Kamo pelja kristiane navadnih oblačil sleparska šega ? Poslušajte! U. Gizdasta noša sedajnih ljudi je večidel pohujšliva otrokom, zapeljiva odrašenim pogosto nemarna starim ljudem: ona je globoka jama pregrešnega vboštva in široka cesta v pogublenje večno. Le malokdo vse to pomislil — Bedek je, ki vse to spozna, in se obleki goljufati ne da ! I. Kakor se o svitu svetle zvezde skrivajo, tako med nami skerbni stariši zginjujejo, ki bi svoji deci potrebno obleko pripravili. Mlado živinče se vleže in že svoj opravčič seboj prinese: golo dele se porodi, pa gostokrat na pol golo ostane, se v prahu in blatu vse raztergano valja, dokler samo hoditi ne more. Kolikokrat otroku prehud mraz zdravje vmori iu od nesnage truplo sperhni, kakor hitro pa izhodi, na pol golo po vesi leta, se po pašah in pri kopanju z grehom poznani, ki ga še imenovati ne sinemo. Oj zanikarni stariši, posebno vi nezakonski, ali ne čutite, kako vas zgublena nedolžnost otrok tožuje, z Davidom spokornikom rekoč: „Pregrehe moje mladosti iu mojih nevednost ne pomni, o Gospod!" — Vse to pada na vašo vest, Zanikarni stariši! Kakor zanikarna je obleka otrok, tako nesramna in pregrešna je rada oprava odrašenih mladenčev in deklet. Mnoga mati svoji hčerki poprej tenčico in svilo omisluje, kakor kolovrat, naj bi si sama rokavce in janko napredla, ter ne ve, da ni goršega dekliškega oblačila, kakor domačega pripravila. Marskteri oče svojemu sinu poprej žamet kupuje, kakor ga nauči živini polagati in si zaslužiti, kar novega obleče. Oče nad sinkom — mati nad olišpanoj hčerkoj preveliko veselje ima, in mladina se gizdave noše privadi. Ne omišluje se obleka po premoženju, ne dela po šegi stanu, ne za toploto in zdravje, ampak le po sleparski šegi spridenih časov in norskih ljudi. 3. Povejte mi, ml a de nč i, h čemu so vam vaši štulasti voski klobuki — vaše osmukane kapice? Niso za sonce, ne za dež, marveč le za bahanje. Zakaj so vam vaši marogasti okoljvratniki, iz kojih vam gostokrat bele ušesa rogovilijo? Vrat se toplote razvadi, in vsak veterc vam škoduje. Se vam spodobijo vaše napete hlače — gosposke suknje, škorni lošani, v kojih se lehko vidiš ? — Oh naj bi se gledovali kakor ošaben pav, kteri glasno zajoka, kolikrat svoje gerde noge ogleda. — Kdo vas je naučil nesrečno pipo v zobeh — goreče smodke v ustali nositi ? Z ujmi dnar po vetru pokadite, zdravje izplujete, ognja nevaršino povsodi trosite, in še mislite, da je lepo dimnik pod nosom imeti ? — Oj žalostna, nesrečna razvada moškega spola! In še hujša je gizdost pri ženstvu. 4. Odgovorite ineni, dekleta! kaj pomeni vaša razšopirjena glava, ktero visoko nosite? Ali ne veste, da dolgi lasi kratko pamet kažejo? Ali so vam vpletene in vrezane rože na rutah (hadrah) za zimo, ali za vročino? Kaj pomenijo vaši pajčolani (dintuhi)? Mislim, da tiste zapeljive mreže, v ktere sovrašnik mladino lovi. — Kaj nam kažejo navadne košate krila z robami in pletenimi s vitki, kakor žalostno resnico, da se v naših krajih čisto devištvo le malo obrajta, ker hoče ženstvo sploh košato hoditi. — In vaši svilni, široki, pisani traki (pantelci) so tiste zapeljive zanke, na kojih skušnjava duše v greh in v pogublenje vleče. Iz pantelcov pridejo po navadi plenice. Naj hujše so pa vaši šumeči predperli in pa režoči, rudečo pisani napersniki (fajnceli) prave nastave zapeljivosti.*) Itazgalenim ženstvom , ki golote svojih pers alj pa rok (z kratkimi rokavi še ne do lakota) spodobno nepo-krijejo, sveti Krisostom veli: „Ve ste hujše, kakor očitne zapeljivke; one zapeljujejo v svojih hramih, ve pa po tergih in potih nedolžnim zanke nastavljate. Ve scer pravite: nikogar *) Sv. Atanazl jo svojo dal nekoljko puSaVnlkov v Aleksaudrljo i/, pusave poklical, naj bi so kaj važnega pogovorili. Kodar puSavnlkl v mesto pridejo, so veliko ljudi naleti oeotov jiusavo vldlt, in za blagoslov prosit. Sv. Tamon vgloda med njimi naliSpano ženstvo, ki so jo mod vsomi naj bolj tiskala, iti začno milo jokati, liarfljo ga, pokaj joka? „Oh jo Drobt. za novo loto 185lj. " bokale prazniti." (Prip. 23, 29. 30.) Kar je pa nar bolj žalostno? je to, da se v pijanosti toliko nečistega greha stori, zakaj pijanost in nečistost sta dve sestri iz pekla doma, katere ena drugi roke podajate, in človeka gotovo vjamete; in nikol ne bom verjel, pravi sveti Hieronim, da bi vinjen človek čisto živel. In vender, pri vsem tem, ste na vino tako navezani, da bote raji nebesa, kakor pijančvanje opustili. Tožujete in pravite, da slabo za dnar je ; alj meni se zdi, da še ni tako hudo, zakaj za vino ga še zmiram dosti imate. — Dan na dan, posebno pa ob nedeljah, vidim pijancov toliko veliko, da ne vem, kam bi šel, da bi jih ne srečal: Kakor iztekla zverina se opotekajo in kakor volkovi tulijo, zato ker jih hudi že na ujzdi vodi. — Vidijo se pijanke, še sedemkrat gerši, katere sramežljivost svojega spola zatajijo iu človeku kontej podobne so. Gorje ti, žena, katera si v tem zapopadena, rajši bi vidil, da bi svetlobe dneva nikoli vidila ne bila. — Najdejo se ošterji, kateri na vatle široko vest imajo, in med službo božjo točijo, kateri v postnih dnevih meso kuhajo, potepuham celo noč pit nosijo in na vse sorte ljudi k sebi vabijo. Kervavi dnar je, katerega tako dobite, in ne bo imel teka, ne blagoslova božjega. — Vidijo se fantje in hlapci, kateri zdravje in dnar v vinu tratijo, na starost pa ne bodo imeli neslanega jesti, lakota se jim bo oglasila, povsod se jim bodo vrate kazale in v nar hujšem mrazu se ne bodo imeli s čem odeti. — Vidijo se nemarne hčere iu dekle, katere se z drugim spolom po oštarijah vlačijo, in svojo nedolžnost — biser — kaj več vreden, ko bogastvo celega sveta — za vino dajo! Oh, angel nedolžnosti jih je zapustil, samo peklenski duhovi se veselijo, ker so jih v pest dobili ! — Gorje pa tudi starišem ! tukej vpričo živega Jezusa povem, gorje jim! Dobro vedo, kam jim otroci zahajajo in kje se potepajo, pa molčijo, kakor bi inutasti bili. Vprašal že sim nekatero nesramnico, alj starši od njenega zaderžanja kaj vedo; dobro vedo, sim odgovor dobil, mati sami so me opominjali, da bi kakšno znanje storila. O vas divje matere, ko bi vas pač na svetu ne bilo; za nobeden dnar bi ne verjel, ko bi sam tega ne bil slišal! Oh jo nesrečo! Kako velika je taka hudobija, in kako neznana ! pa kako neznana bo še le sodba takih, in kako neizrečeno pogublenje! Alj kaj pomaga, ko seme besede božje le na torde skale pada! Opominjani, prošeni se od pridgarja le proč obračajo; klicani si ušesa zatiskajo, za roko prijatla prijeti nočejo, ki se jim ponuja! V pijanosti, v razvujzda-nosti se veselijo, pa, oh ! da se jim bo veselje v žalost spremenilo! Daj ljubi Jezus, da se vse take zgubljene ovčice samih sebe usmilijo, svoje grešno živlenje zapuste, in se spet za teboj dober Pastir! podajo! Ti, Gospod nebes in zemlje! daj nam svojo gnado in pomoč in bodi miloStljiv nam vbogim grešnikom. Amen. V. Rimska katolška cerkva v razmeri do drugih, ki hočejo tudi cerkve Kristusove biti. ,/Katolška cerkev je do vseh nekatolških v listej razmeri, v katerej je solnce do mesca ali lune" — kar se jasno ino nezavdarljivo tako dokazuje: A. i. Solnce ima, kar vsi dobro vemo, svojo vlastno svetlobo, ino je — razun samega stvarnika — zadnji znani vzrok razsvetljenja naše zemlje." Gospod Bog je v začetku stvaril nebo z zvezdami ino zemljo. Pa terda tema še je bila nad breznom. Solnce — čeravno ko truplo že stvarjcno — je bilo še temno. Ter je Bog rekel: Bodi svetloba" — ino svetloba je bila. Ta svetloba pa še ni bila vlastna solnčna svetloba, temuč vesolna. Še le šterti dan je Bog dal solncu vlastno svetlobo, naj bi razsvetovala dan ino zemljo. I. Moz. 1, 1 — 3. 14 - 19. Tista beseda, „po kterej je vse storjeno" (Jan. 1, 3.) — je prišla v obilnosti časa v životu na našo zemljo. — Adam — človek — v začetku stvarjen, je bil te dobe v černo temo ovit. „Tcma je zemljo pokrivala, ino mrak narode." Iza. (K), 2. Ter je prišla v Kristusu luč. „V njem je bilo živlenje, ino živlenje je bilo luč ljudi ino luč je svetila v temi." Jan. 1, 4. 5. Bog je drugokrat rekel: „Bodi svetloba" — ino svetloba je bila. Ta svetloba pa še ni bila komu 3* vlastna, iemuč občna. „To je bila prava luč, ktera vse ljudi raz-svetuje, ki na svet pridejo." Joan. 1 , 9. Kristus Jezus se je ponašal ko ta luč, pričavši od samega sebe: „Jaz sim luč sveta." Jan. 8, 12. In tri leta je od enega kraja do drugega učil ino učence zbiral, naj bi si osnoval duhovno telo — svojo cerkev. Tri leta seje Jezus svetil kakor luč sveta; pa truplo, ktero je osnoval, še ni svetilo. Se le šterto leto je imelo luč dobiti. Zapustivši zemljo pri svojem vnebohodu je namreč Jezus, luč tega sveta, zapovedal svojim učencom — svoji osnovani cerkvi—, se v Jeruzalem podati, njim rekoč: „Tam čakajte obljube Očetove. Apost. Dj. t. 4. O binkuštah — pride obljubljeni dan. Njegovi učenci — osnovana cerkev — so na rečenem kraji. „Vsi so vkup na tistem mestu." Ino glej! ognjeni jeziki se prikažejo nad njimi, nad vsakim iz med njih šviga plamen. Vsa družba se vidoma sveti, v očitno znamenje sprejete vlite duhovne luči. Apos. Dj. 2, 1. 3. Kakor svetlo solnce zašije tedaj cerkva Kristusova na binkoštni dan 33. leta, ima odslej svojo vlaslno luč ino jo bode imela do konca. Kajti resnični stvarnik lega sobica je djal: „Sv. Duh" — prava luč — „bode ostal 1. v vas, 2. pri vas, 3. vekoma. Jan. 14, 1(5. 17. Temu novemu svetlemu truplu se ljudje močno čudijo, kar ni moglo drugače biti." Bili pa so v Jeruzalemu pobožni možje iz mnogih narodov, ki so pod nebom. Ino množica se zavzeme, vsi se čudijo ino vprašajo: „Kaj pač to bili more." Apo. Dj. 2, 5. ti. 12. Tisučeri pristopijo, se po sv. kerstu novem truplu vtelesijo ino se vdeležijo njegove luči. „Bili so nekdaj tema, zdaj so luč v Gospodu." Efes. 5, 8. „En duh je vse kerstil v eno telo." I. Kor. 12, 13. Ino ker se niso samo judje, temuč tudi ajdje, ino brez izneme vsi otroci Adamovi sprejemali, so to novo truplo koj za apostolske dobe imenovali „ka-tolško — občno — cerkev."*) Ta cerkva je vsak den rasla; kajti „Gospod Bog je vsak den množil tiste, ki se imajo zveličati." Apo. Dj. 3, 47. Ino ona bode rasla, dokler ne sprejme vseh otrok Adamovih. Katolška cerkev ima torej svojo vlastno luč, kajti ona je — ne glede na nje spočetnika — zadnji znani vzrok našega dušnega raz-svečenja. Ino kakor je Gospod Bog le eno solnce spočel za eno zemljo, tak tudi le eno eerkvo za eno človeštvo. 2. „Luna (mesec) nima svoje vlastne luči, temuč le od solnca izposojeno. Solčni žari zadenejo namreč luno, ino *) Vorjou» — v sv. kntolSko ali občuo corkov. Apostolska voriv. se od nje vkeršijo na zemljo. Bi se luni solčni žari popolnoma prikrili, l>i bila černa, čisto temna krogla pod nebom, ktere bi naše oko ne vidilo." V začetku je Bog razun solnca tudi nebno truplo luno stvaril, ki je šterti den od solnca izposojeno svetlobo dobila, naj bi noč razsvetovala. Kak se solnce prikaže, se z njegovo pripomočjo zagleda tudi luna. Ob svojem času je prišla beseda v životu na zemljo, pa ne, da bi dve, temuč da bi le eno truplo spočela — sv. cerkvo. Drugo truplo se je samo zesnulo iz stvarjenega, po izvirnem grehu pokvarjenega mesa - ali človeštva. „Jezus je samo dobro seme na svojo njivo zasejal; pa berž ko je izcimilo — binkoštni dan —, se je že tudi ljulika prikazala. Te ni Kristus zasejal, temoč sovražnik." Mat. 13, 25. 26. 28. Po vzhodu katolškega solnca se je namreč koj tudi drugo truplo nabralo, ki se je tudi cerkva imenovalo, ker si je nekaj luči ino naukov od katolške cerkve izposodilo, kakor je pisano: „Izmed nas so izhajali, pa niso bili od nas. I. Jan. 2, 19. Ino kakor je na nebu v našem osolnčji le jedno solnce, drugih trupel ali pomičnih zvezd pa več, od kterih jedno za drugoj zapazimo: ravno tako se je tudi berž več krivih cerkev prikazalo, jedna za drugoj. Vse so izhajale iz jedine katolške cerkve, t. j. vse so si pri njej nekaj luči izposodile, — kakor ima mesec svojo luč od solnca — ino se zategadel slobodno imenujo pomične cerkve. So si več ali manje luči iz katolške cerkve s sebi) prinesle ino ovarvale, tim več ali manje so se svetile. Če pa terdijo, da se s svojo vlastno lučjo svetijo, 2. Kor. 11, 14, govorijo lo le iz svojega napuha, kteri jih ko sopernike Kristusove navdaja. 1. Jan. 2, 19. Zakrite mescu solnce — pri priči ves otemni. Odvzemite krivim — pomičnim cerkvam, kar so od katolške cerkve sebi) prinesle, imate nekristjane — imate gole ajde pred sebo. Mesec sveti le po noči; podnevu se komaj vidi, posebno če je blizo solnca. Take pomične krive cerkve le tam nekoliko blišijo, kjer je še tema, I. j. kjer še so hajdje ino neverniki. Ako pa se katolška cerkva bliže prisveti, pomerkne mahom jihov bledi blišč. Ino to je vzrok, zakaj nekatolški vere oznanovavci katolške učenike toliko čertijo, ino zakaj vse krive cerkve jedino pravo cerkvo Jezusovo tak sovražijo. Ino ker si ne morejo drugače pomagati; prevračajo po sili pravi pomen, psujejo neprenehoma sv. solnce temo, ino nja vernike imajo za otemnelee. Ali kaj reče Gospod ? On grozi ,/gorje" vsem, kteri temo v luč, luč v temo prevračajo. Izaj. 5 , 20. 15. I. i /Solnce se nam kaže truplo brez madeža, čisto ino svetlo. Ni madeža na njem." Kakor je večni Bog sam luč, ino ni leme v njem, tak je tudi njegova nevesta, sveta cerkva luč, v kterej ni teme. 1. Jan. 1, 5. Saj je razsvetljena ino obsijana od Boga svetega Duha, razsvetovavca našega živlenja. Na njeni luči ni madeža. Zategadel piše sv. apostel Pavel: ,,Kristus je ljubil cerkev, iu je samega sebe za njo dal, da bi jo posvetil očiste jo po kerstu vode in besedi živlenja, da bi si napravil častitlivo cerkvo, katera bi ne imela madeža alj gerbe alj kaj takšnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna." Ef. 5, 25 — 27. „Je pripravljena kak novi Sion, kakor je nevesta kinčana za svojega ženina." Razod, 21,2. Ona je tista žena ogernjena s sončnim žarom, z meseotn pod svojimi nogami, ktera noseča v bolečinah vpije ino v velikih težavah rodi, ker jo preveno hudi zmaj s svojoj derhaljoj zaseda ino kakor rjoveč lev zalezuje, da bi jej otroke požerl, ktere je v sv. kerstu Gospodu rodila. Razod. 12, 1—4. Ona je tista nevesta, h kteri ženin Kristus Jezus govori: „Vsa lepa si moja prijatlica, ino ni madeža na tebi." Vis. pesem 4, 7. Svet je nauk, kateri iz njenih ust zvira kakor svetla luč, svet je ino brez pomote. Cerkva Kristusova je nepomotna. Svete so zapovedi, ktere nam daja, ki na ravnost k Bogu ino v njegov blaženi raj peljajo. Svete ino posvečujoče skrivnosti ali zakramenti, po kterih pritekajo preobilne gnade kakor čisteči ogenj v serca vernikov. Ne v nauku, ne v zapovedih, ne v skrivnostih ni pomote. Kristusova cerkva je bez madeža. 1'čeni pravijo sicer, da so tudi v solncu černe maroge, ktere pa le zagleda z daljegledniki pri posebnih pripravah. Al neki novejši učenik*) pravi, da joto sleparija oči, ino zastran tega tak piše: „Znano je, da slikarji vsako globliuo s tenjo na jasno podlogo posnemajo ; jasnejša je podloga, tim globleje se zdijo dnike ali rupe. Solnce pa je naj svetlejša podloga. Ako pa se oblaki, kteri se kak naši nad endrugega kupčijo, ino čijili konci so od veče ali manje svetlobe zarobljeni, čez to svetlo podlogo vlečejo, se nam ti oblaki morajo zdeti globline." Ravno tak menijo tisti, kteri katolško cerkev od daleč gledajo, da na ti j deviški nevesti Gospodovi tudi madeže ino maroge vidijo. Pa ta zmota izvira iz vkanjene razumnosti. Namreč tudi katolškg cerkev obdajajo oblaki, kteri so jo po nekih krajih ino v nekterih časih omračujd ino še jo bodo. Ti oblaki *) I>r. llugo ltoiuscU v svojoj: poskusnjl novo razja.snnvo kalamtČkib prlkazon. NUrnberg 18-11, stran 28. so slabi udje, ki so sicer po imenu tudi katoličani na videz v cerkvi, ali po duhu se od nje ločijo kakor žlindra od žlahnega zlata. Svetlejše pa je zlato, tim gerdejše je polek temna žlindra. Ker pa je katolška cerkev na sebi vsa svetla, se dozdevajo ti oblaki polek nje toliko černejši. Zabrede ud ali človek ktere druge cerkve še tak daleč — zagovarjajo njegovo pregreho s človeško slabostjo. Zabrede pa katolški kristjan — zlasti mešnik, zaženejo koj velik krič ino trobijo po vseh novinah, da so v solncu spet černo pego najšli! Pa s tem davajo, sicer nevedoma ino nehotoma, cerkvi Kristusovi naj lepše svedoštvo; kajti tak gerdobež ne sliši več k cerkvi, ko se tistim dozdeva, kteri zunaj stoje, temuč on je zunaj cerkve, ino spada v hudičevo kraljestvo. „Kdor greši, je od hudiča." I. Jan. 3, 8. Taki nevredni katoličani so temni oblaki — ne v cerkvi, temuč zunaj cerkve, iz ktere so po duhu izobčeni, ino deržijo ravno na tisto stran, od ktere nekatoličani nevesto Kristusovo radi gledajo. Oni so tista nesrečna tenja, ki solnčne žare odvrača ino katolški luči brani v serce tistih sijali, kteri še niso v cerkvi Kristusovi. Oh! koliko sramote so že nevredni katoličani — duhovnega ino svetovnega stanu — napravili nevesti Gospodovi! Kolikrat so jo že za teh nevrodnežev voljo — nekatoličani obrekovali ino psovali veliko babilonsko vlačugo! llazod. 17, 1. Zategadel žeje rekel sv. apostel Pavel k tistim malopridnežem: „Za vas voljo se ime Božje med narodi preklinja." Ali kaj more sv. cerkva za neke razvajence med svojimi otroci? Saj je tudi njeni presv. ženin med dvanajstimi apostoli imel Judaža; kdo pa bode zategavoljo Gospoda samega krivil izdajnika, ali rekel: Jezus se je z Judažom oskrunil? Saj ž njim ni nikol bil v duhovni zavezi, kajti kader je k jednajstiin rekel: „Ostanite v meni, ino jaz ostanem v vas" je djal glede Judaža : „Ne govorim od vas vseh" zakaj „vi ste čisti, pa jeden izmed vas je vrag". Jan. 6, 71, — 13, 18. — 15 — 4. Kakor je tedaj Jezus, čeravno od vraga sprem-ljen, vendar presvet ostal, ostane tudi nja cerkva le njegova brezmadežna nevesta, če jo ravno tam pa tam temni oblaki temnijo. 2. Mesec nasproti solncu — se vidi po več straneh mračen ino z velikimi tenjami zakrit, daje očiten prigovor od moža v mescu. „Kdor z menoj ne zbira, pravi Jezus, tisti raztresa." Luk. 11, 23. Kakor hitro se kaka cerkev po samem sebi počne, odtergana od cerkve Kristusove se kmalo k božjemu nauku, kterega je od Kristusa seboj vzela, kaj človeškega primeša, kar tudi drugače biti ne more; saj vemo, koliko vse to velja, kar od človeka pride. Brez-grešni Sin človeški že govori: „Če Jaz iz Samega sebe pričam, ni inoje pričanje nič." Jan. 5, 31. Kaj še le hoče reči sin grešnega Adama? Koberž le zine v cerkvi, je že mož v mescu. Ti inož ni nikdo drugi, ko človeški razum, duh tega sveta. On zdaj zmirom raste, se širi, ino napreduje, pa — kakor skušnja kaže, žalibog le v temi. To ne more drugače biti, kajti za kolikor se mož v mescu naraša, za toliko se luč zmanjšuje. *) Da pa bi ljudi, ktere je ob božjo luč pripravil, z nekim leskom pomiril, bliska močno z očmi ino se tudi z lučjo baba, namreč s svojim razumom, za česavoljo se prijatelj luči hvasta. Pa od te luči reče Jezus: „Je tvoje oko hudobno, bo ves tvoj život temen. Ce je tedaj luč, ktera je v tebi, tema; kolika bode toraj tema sama!" Mat, 6, 23. Polek moža v cerkvenem mescu še najdemo več drugih čog, čeravno manje važnih od njega. Primerjajmo h; katolšk katekizem s nekatolškiin ali s kterimi drugimi nekatolškimi knigami verskega za-popadka, bomo na pervi hip čoge zagledali, s kterimi so zamazane. Te čoge ino tenjo so namreč grozne laži ino obrekave, pregerde psovke ino naj krivičnejše tožbe ino obsoje soper katolško cerkev, s kterimi že celo čiste duše nedolžne mladine pohujšavajo ino ostru-pujo. Te nespodobne čoge, ktere so se tudi v naj imenitnejših spisih nekatolških cerkev globoko zajedle, od njih spočetnikov sem do naših dob, ne bodo pred preminule, dokler ojstri zob razjednega časa teh spisov ne pokonča, kakor vsako človeško delo. Nasproti pa lehko vsaki pameten brez pohujšanja bere knige, ktere je katolška cerkva spisala, od listov apostolskih do sv. tridentinskega zbora, kakor tudi vse spise cerkvenih očetov, ktere je ona odobrila. Kajti v njih se h; greh zavdarja, ne pa grešnik, zablod ne pa zablodlec, svet ne pa človek; od ktere druge cerkve ni spomcna. Pač so se posamesni možje katolške cerkve s možmi drugih cerkev v pretresovanje spu-šali, ino se — kakor človek človeku nasproti — sem ter tje soper *) „Če bodo nekatoličani So naprej « »v. pismom ravnali, kakor so počeli" — jo <\jal učen mož pred nokirnl letml — ,bodo jim zadnič le veko ostalo." Tak daloč so žalibog že prišli. Mož v mescu jo že iz celega sv. pisma človeško knigo — ničlo — napravil, Ino vso božjo žare Kristusovo tak zakril, da so tožko So človek vidi. ojstre jezike ino prekosnice včasih tudi z jednako ojstrimi vojskovali ino branili. Ali sv. cerkva sama, ki nikol nikoinu prostovolnega, zlasti v dobrem namenu začetega prizadetja ne brani, je te prepire le trepetaje gledala, ino svojega sina vselej obsodila, ko berž je, da bi zmagal, protivniku noge podbijal, ga černil, grizel t. j. ko berž se je z nepoštenim orožjem vojskoval. C. 1. ,,Solnce s svojo j j as noj svetlob o j prežene vsako temo to, ino kaže popotniku njegovo pot očitno. Kdor zaide ob belem dnevu, saj ne sine solne a kriviti." Kristus Jezus je pri svojem prihodu tak govoril: „Jaz sim luč sveta. Kdor mene nasleduje, ne hodi po temi, temuč bo imel luč živlenja." Jan. 8, 12. To luč je izročil po sv. Duhu svoji cerkvi, rekši k svojim apostolom : „Kakor je Oče mene poslal, pošlem jaz vas: spremite sv. Duha." Jan. 20, 21. 22. ino spet: „Vi ste luč sveta: naj tedaj vaša luč sveti pred ljudmi." Mat. 5, 15. 16. Pri tej luči cerkve Kristusove so potovali narodi; bili so nekdaj tema, zdaj pa so luč v Gospodu. Izaj. 60, 3. Efes. 5, 8. Kar je to dušno solnce v Jerusalemu o binkošlih prisijalo, je vernim noč preminula ino dan napočil; zategadel opominja apostel zdaj pošteno živeti kakor po dnevu. Rim. 13, 12. Cerkvena zgodbina nam kaže tisuč ino tisuč pobožnih popotnikov, kteri so po tem nauku sv. apostola v katolški luči srečno potovali ino svoj blagi konec gotovo dosegli. Rečem, gotovo, ker je liog čast ino slavo takih svojih služebnikov po neza-vdarljivih znamih ino čudežih očitno poterjeval. Koliko tisuč svetnikov šteje katolška cerkev po imenu! koliko sto tisuč še jih vtegne zraven teh biti, kterirn neti za ime ne ve! Ako tedaj nekter, če ravno kinčan z imenom katoličana, svojega konca ne dosegne, ne sme zategadel svoje cerkve, temuč mora 'e samega sebe kriviti. Je temu ino onemu mogoče se zveličati, je slednjemu mogoče, ker sv. cerkva vsakemu s tisto lučjo sveti, namreč vsakemu tiste nauke ino zapovedi podaja, ino tiste svetstva deli. 2. „Akoravno pa mesec tudi po temi sveti ino noč 'azjasnuje, vendar ne kaže popotniku tak varno ceste, kakor solnce. Dostikrat se zgodi, da se popotniki pri mesečini (nad rečmi) zmotijo ino zaidejo. Posebno rado se to pripeli pri slabi mesečini, ino tedaj je treba, tudi v takih nočeh, kader v pr a liki mesec s v e ti, svetilko prižga ti." „Pride pa lulo pri mesečini, kar se tudi dostakrat zgodi, do svojega konca, se ima po pravem za to spet le solncu zahvaliti, ker mesec nima vlastne svoje luči, temuč le od solnca izposojeno svetlobo." Ne more se sicer terditi, da bi nekatolške občine nobene luči ne imele, ker so si, kar je že predi povedano, nekaj luči od ka-tolške cerkve izposodile, kakor p. sv. pismo, kerst itd. — Ker pa nimajo vse luči, temuč le nekaj, morajo bolj medlo ino mračno svetiti, kakor od Gospoda Jezusa Kristusa osnovano solnce, ino ne morejo nikakor tak varno ino gotovo ceste v večnost kazati. Do-zdaj še ne more nobena tih pomičnih ali odpadlih cerkev popotnika iz svojih vernih pokazati, kteri bi bil zveličanje gotovo dosegnul; kajti nobena ne more dokazati, da bi bil Bog komu iz med njenih s svojo roko potni list podpisal, t. j. z resničnim čudežem ga po-terdil izvoljenega ali zveličanega. *) To je tudi naravnost nemogoče, ino sicer zato, ker bi Bog s storjenim čudežem v nekatolški cerkvi mesec v solnce premenil, ino svoje verne strašno zapeljal. Več luči ko si je ktera odpadla cerkev od solnca Kristusovega izposodila, tim jasnejša je njena noč,tim lahše njeni vernik pravo pot najde ino slednje. Zategavolj so vse nekatolške občine mahom po svojem začetku zveličanju kam bliže bile, kakor so zdaj; kajti troha katolške luči, ktera še jim je dosorej svetila, žuga berž popolnoma vgasniti, ker je že mnogim iz med jih Kristus le gol modrijan, sveto pismo le modra kniga, sveti kerst samo potreben obred (ceremonia). Kjer se tak naglo inrači, kjer hoče mesec čisto mraknuti, so popotniki (iz časnosti v večnost) prisiljeni, si svetilke prižgati — svetilki; človeške pameti, da bi - če mogoče — pri njeni berleči lučici rešno pot najšli iz nevarnih /.motjav to solzne doline. Ker pa iz skušnje *) I/, tc zaderge si sicer m.ihom s tem pomagajo, da vso čudeže katolške cerkve naravnost tajijo. i'a kaj jim pomaga tajiti, ker spoznajo naj učoncjši dogodboplsel iz jih sredine tisto čudeže resnične, ino morajo vso priznati, čo resnico ljubijo. i»a tudi no more drugače biti. Kajti Jezus, osnovavši si cerkve, jo svojim vernim obečai, da bodo jednako ino še vekšo čudeže delalf, kakor on sam, ino ravno prod svojim odhodom k Očetu, jim jo to po drugo-krat obljubil Mark. 10, 17. 18. l)a so apostoli čudeže delali, priča sv. pismo. Bi pa memlo z o jih smortjo tudi obljuba Jezušova umerla? - Zategadel sumničijo vse cerkve, ktero poznejših čudežev ne verjejo, samo so, iuo so ka/.ejo soporkristjansko, ker nimajo zaupnosti v obljubo Kristusovo. Katolška cerkva so todi\j tudi vtem skazile pristna Kristusova, ker po nja besedi pozneje Čudožo vorjo. Ktero dela Ino prigodbe pa so čudeži, lo da v sik dar učenim ino zvedenim presoditi. vejo, da se ta svetilkica lini svetlejša ino jasnejša zdi, bolj ko je mesec zagernjen, se brez prestanka trudijo ga popolnoma omračili, ino so jo že tak daleč dolirali, da se jih svetilkica sem ter tje občuduje. Zategadel se imenujo: razumniki ino prijatelji svetlobe. Ali iz katolške strani se jim naj bolje prilega ime: berleži, svečjavci, ki je srodno staremu luciferu (lučinoscu), Pomenljivo pa je to, da je vzrok, iz kterega ti ljudje razodeto luč zametujo ino si s svojo svetijo, ravno tisti, za kterega voljo se je zlodej božje luči odrekel ino svoje prijel. Ti vzrok je: „napuh živlenja". Ako še zlodja verjejo, jih naj ta prekosnica vseka v blagor njih duš; ga ne verjejo, je ne morejo zameriti. Obernimo pa zdaj svoj pogled od mesečine ino svetilke človeške pameti, ino oglejmo si popotnike same, kteri pri njeni svetlobi v večnost polujd. Podučeni po dogodbini ino skušnji popričamo tukaj resnično, da je bilo ino je precej, precej nekatoličanov nadušenib ker-šanske misli ino resnične volje, kteri le zategadel v mesečini potujo, ker se jim je na hudobni način katolško solnce sumničilo ino kar mogoče zakrivalo. Le te suinneže ino obrekavce zadeva prekletstvo Gospodovo : ,/Gorje pa vam, vi hinavci! ki nebeško kraljestvo (cerkvo) ljudem zaperate! kajti sami ne vstopite, ino kleri bi radi vstopili, tistim tudi noter ne pustite." Mat. 23, 3. S temi besedami nebeškega ženina se zlaga tudi nja sv. nevesta, imenuje take hudobnike ,,očitne krivoverce" ino jim po apostolu Pavlu Rim. 1, 18. govori: „Serd božji se iz nebes razodeva nad vso hudobijo ino krivico ljudi, kteri resnico božjo zaderžujd po krivici." Sodi pa cerkva zapeljavce ojstro, tim smilečnejša je do tistih, kteri so v njih zvijače po nedolžnem zapleteni, ino jih imenuje „neved-ne krivoverce", ker nevedoma ino brez hudega namena blodijo. Kajti kakor veliko popotnikov pri mesečini srečno svojo pot doverši, zamorejo tudi taksi, za vse dobro skerbni ino pošteno misleči ljudje, pri slabejši svetlobi, ktera jim sveti, svoj konec srečno dospeti. Saj so angeli pri rojstvu Gospodovem mir vsem ljudem oznanovali, kteri so dobrega serca (Luk. 29, 14.) ino Jezus sam je izrekel milostivo besedo : „Kdor k meni pride, ga ne bom ven sunil." Jan. l>, 37. *) *) Prod nekimi li ti je prišla zelo pobožna ino dobra deklic k meni, 1110 me jo strahu trepetajo pitala, jeli moro njena mati, ktero je proserčno ljubila, zveličana biti, ker ni katoličanka? Pital jo sem: njoll mati Jezusa ljubi V" — „0 to pač — prav sorčno. Imajo, ml odgovorila, molitveno knlgo, iz ktere večor borejo, ino — „o moj Jezus" stoji na sledni stra- Če pa Bog ravno ni z nobenim čudežem poterdil, da bi kdo svet bil, ki živi zvun vidljive cerkve Kristusove; če ravno zastran tega tudi nja presveta nevesta ničesa ne izreče ino noče izreči, ker ne spozna zraven sebe še druge vidljive cerkve, ino se toraj derži besed apostola Pavla (2. Kor. 5, 12, 13.): „Kaj bi tiste jaz sodil, kteri so zvoni; kajti kteri so zvuni, tiste bode Bog sodil": vendar vemo, ker svojo mater predobro poznamo, kar imamo v tej reči misliti. Ljudi dobrega serca, kteri brez svoje krivnje pri mesečini potujo, imenujemo namreč tudi „ude sv. cerkve", pa samo „nevidljive ude", in to zato ker ne moremo viditi ne njih dobrega serca, ne brezkrivnosti; mislimo pa, da z nami vred tisto pot potujo, le bolj po malem, bol težavno ino manje varno. Primerno keršanski ljubezni ino zdravi ka-tolški ogledi se marveč deržimo misli, da je mogoče, da so stoteri ino tisučeri takih popotnikov srečno svojo pot dokončali ino se že med svetniki svetijo, .lihove zaslužbe so tiin vekše, koliko vekše težave so morali premagovati pri slabejši luči: koliko več stanovitnosti jim je treba bilo. Vendar — kdor to bere, naj pomni — vsi ti se za doseženo svetost ino zveličanje nimajo zahvaliti mesečini svoje cerkve, temuč katolškemu solncu, ktero je — bodi si po sv. kerstu, ali sv. pismu ali drugače — nekaj svoje svetlobe do njih razlivalo ino jim tak svetilo. Le pri svetlobi katolške luči so zveličani. Ino ravno v tem obstoji tisti nauk od edinozveličanske katolške cerkve, kterega tako silno grajajo, ker ga nikakor ne zastopijo ali čisto krivo. Kajti je pri zvezdoslovcih dognana resnica, da je žareča krogla više nas v našem osolnčji jedino solnce I. j. jedino truplo, ktero ima vlastno luč, nasproti temnim pomičnim truplom (planetom), ino mescu zlasti: je tudi gotova keršanska resnica, tla je za našo dušo prava cerkva Kristusova jedino solnce, ki ima svojo vlastno luč ino ljudem pravo pot kaže. *) ni. Izrokši to Ime, so mftti priklanjajo ino i/, ljubezni do Njega jočejo." — „Ako so tvoja mati, jo dalej pitam, tnk vomo Jezusa dor26, kaj mislis, da jih ho Jezus od Sobo zbil?" -— .,Nou, ročo provoscla, ino otide vsa mirna. *) Zakrimo solnce, ino mahom vgasnejo mesec ino pomiČnico (planoti), ino sveče bo treba. Misli si, da katolike cerkve nikol ni bilo ino jo ni, ino z« ne vidifi voč nobene višje luči; duši ostano le svetilka njene slabo pameti. C o pa «veča že «amega kota na zemlji dovolj ne razsveti, kam monjo bi vesolno zemljo 1 Misli si to v duhovnom pomenu — h pametjo, kak malo bi zdala — ino čislal ino Čutil bos, kak velika dobrota božja jo duhovno solučno truplo (sv. cerkva), ktoro Jo s t varil, ino gotovo bos nauk od jedino zveličansko cerkve visoko ccnil — ino nikol grajal. D. 1. „0(1 solnca izhajajoča svetloba ima imenitno lastnost, da g r ej e, ino naš život j a k o d o b r o 11 j i v o oži v 1 j a. Ko prijetno je nam obsonje staniše! ko žalostna pa oso-nja hiša!" Svetloba, ki sije iz katolške cerkve, tudi greje, ino je predo-brotljiva dušnemu životu, kterega čudovitno sogreva ino oživlja — deloma od zunaj z veličastnimi hišami božjimi, s prekrasnimi podobami ino slikami, s prelepim nebeškim petjem, ino s preobudnimi obredi (opravili) — deloma od znotraj s sedmerimi oživljajočimi žari sv. zakramentov. Kdo ne pride rad v katolško hišo božjo? Slepca pripeljajo, ino dušo mu povzdigne; kajti on čuje glas služebnika božjega od allara ino iz predgance; zvonček mu pravi glavne dele sv. daritve: on sliši mično godbo ino vnema svoj glas z ginljivim petjem. Gluhonemec (gluhomutec) stopi v cerkvo ino duh se mu povzdiguje. Kajti on gleda mešnika pri altarji v svetenej obleki; gleda od konca do kraja razne pomenljive dele sv. meše, ino ozir po podučnih podobah ino slikah, premišlava sv. obredov mu žejno dušo vedno napaja. Tudi od le strani je cerkva Jezusova tedaj ka-tolška I. j. primerna vsem ljudem ino potrebočam brez razločka. Zraven tega ima katolška cerkev posebne nauke ino vaje, ktere človeško serce premilo sogrevajo. Izmed drugih omenimo tu le „pobožnost k li. I>. Marii," „pobožnost k svetnikom sploh", „k deželnemu varim posebej;" „pobožnost za verne duše" itd. itd. Kolikokrat so le lepe, mične obhajila, pobožnosti ino obletnice, posebno revnim kristjanom tak močno serce navirale, da se jim veselja, ginljivosti ino tolažbe mile solze vtrinjajo! Kak prijazno jim olajšuje ino oslajajo mnoge trude ino težave revnega življenja! To pa precej ali dovolj cenili zamore le katoličan, kteri vbogo ljudstvo iz skušnje pozna ino sodi. 2. „Mesec da jako malo ali celo nobene toplote. So pa pri mesečini noči nekaj tople, je to zaostanek od dnevne solnčne toplote." Vse nekatolške cerkve pustijo serce hladno ino merzlo, ravno zato, da pamet premalo razsvetlijo: ino toliko mičnih vnemivih naukov pogrešajo. Kjer ni dovolj svetlobe, naravno tudi ni dovolj toplote. !•'. znotrajnega glešta ino sprave jih molitvenic (molitvenih hiš) si človek po priliki zgledne, kak prazno ino pusto bode tudi v sercili takše občine. Vsi odkritosercni udje iz njih sredine, ki resnico lju- bijo, so to tudi očitno obstali ustmeno ino pismeno. Temu se ni čuditi, če človeka le na pol poznamo, kakor ga je Bog stvaril, da je iz telesa ino iz duše. Katolška cerkev — ta naj bolja ino naj razumnejša odgojiteljica, ker je od Boga razsvečena — daja telesu svojih otrok popolno pravico — ravno da bi s tem duha pridobivala. Prepričana je, p. da ogovor na pamet, ki ob enem uho ino oko vnema, kam globlej v serce seže, ko iz lista predbrana predga, ktera samo uho mika; za tega del si različno prizadeva u telesne čute segati ino po njih serce podžigati. Nasproti pa so nekatoličani, da bi prav ino celo duhovni bili, telo (zunajnost) službe božje umorili, ne mislivši, da mora, kader je telo vinorjeno, tud duša pobegnuti. Zabstonj so slikari ino podobari svoje službe ponujali, da bi duha po ogledi k nebu povzdigovali; zabstonj je godba obečavala rajske mile glase sred zbrane občine oživljati; slovo se jim je dalo, rekoč: da duhovnemu (duševnemu) takih reči ni treba. To je bilo neusmilno ravnanje, neusmilno do otrok svoje vlastne rodbine, ktere so po takem oropali naj žlahnejih ino prene-dolžnih veselic. Razun tega telesnega ropa so se tudi duhovnega zadolžali ino izmed mnogih katolških naukov so zvekšine ravno tiste zavergli, kteri serce naj bolj segrevajo. Tak so si, p. izmed 7 zakramentov samo jednega pustili, namreč kerst, kteri se, ker ga navedoma že nevečno dete dobi, brez vsega občutka prejme. Presveto rešno telo so tudi s človeškimi nauki tak popačili, da mi iz naše strani ne moremo v njem več zakramenta najti, ino so se po takem spravili ob preveselo telovo obhajilo ino ob več drugih močno obudnih. Pri koncu tega odstavka še moramo breztransko obstati, da se je tudi v odpadlih premičnih cerkvah znajšlo lepo, veselo živlenje, polno vroče pobožnosti ino ljubezni. Pa to je le pervejše dobe po jih začetku terpelo ino je zviralo iz tiste, iz katolške cerkve seboj prinešene verske toplote, dokler se ni razkadila. Ali zdaj ga zabstonj išemo, kajti zmirom je pri jih bolj hladna pobožnost, ino kakor se kaže, ni več daleč do mraza, kteri bo zadnjo tolažno cimo stisnul. I£. 1. „Ker solnce ob enem sveti ino greje, podaja tudi barvo, rast, ino življenje ino zori sad naše zemlje. Prelepo je gledati rodovitno zemljo obsijano od toplega ino vse oživljajočega solnca." Čisto jednako zbuja tudi katolška cerkev, ker ob enem sveti ino greje, na čudoviten način verno pobožno življenje. Tisti sveti Duh, oživljavec, kteri je o začetku, predznambno nad vodoj plaval, jo kakti obsedaval ino potem podnebne tiče iz nje vspodobil (1. Moz. 2, 20.), tisti plava tudi nad katolškoj cerkvoj, ino jo pokriva s perutami svoje milosti, da bi iz nje rodil prihodne nebeške prebivavce; kar sveta cerkva tak lepo popeva: ,,1'miva, kar je gerdega; zamaka, kar je suhega; vrači, kar je bolnega; meči, kar je okornega; segreva, kar je merzlega; vpotuje, kar je zablodlega." Cerkva, sveta nevesta je ino ostane v Kristusu, svojem ženinu, zato mora tudi po nja obljubi obilen sad roditi (Jan. 15, 4.) kakor so tudi preroki od gore Gospodove v prijetnih prilikah govorili. „Jaz — reče Gospod — hočem blagoslov razliti okoli svojega hriba; ino drevje naj dava svoj sad, ino zemlja svojo rastlino." — Spet se ozelenijo lepe livade; drevje rodi svoj sad, olika ino ters svoj blagodar. Gumna bodo polne zornja, kernice bodo kipele vina ino olja. Eceh. 34, 26, 27. Joel. 2, 22. 34. Kako krasne naprave so izklile iz katolške cerkve k božji časti ino sreči človeštva! Koliko lepi zasadi kinčajo njene svete gorice! Koliko blag sad zamore po vseh deželah, kamur se je razširila, celino prekopala ino zemelske ino duhovne lnuže usehnila! Prelepo že skažujo njeno rodovitnost tisučeri ino spet tisučeri sv. mučenci, spovedniki, pušavniki, mešniki, svetovni, device ino vdove, od kterih sv. dogodbina priča. 2. „Jeli mesec kaj — ino koliko pomaga krasti rastlinja, še p a č n i z n a no. Gotovo p a j e, da se i m a obilno r a s t-linstvo, ktero tudi pri mesečini vidimo, solncu pripisati." če zgodbinske knige nekatolških cerkev prebiramo, najdemo zares tudi v njih mnogo lepega sadu ljubezni božje ino do bližnega, dobre dela, blage ljudi, dobre naprave. Kaj taeega tajili, bi bilo soper resnico grešiti. Ako še zdaj tje pogledamo, ali tiste popitamo, kteri imajo priložnost se z nekatoličani pečati, gotovo še bomo tudi zdaj veliko dobrega vidili ali čuli. Pitamo pa po pervem vzroku vsega tega dobrega, ga spet le pa v katolškoj cerkvi najdemo. Ali kak? si misliš, saj niso več v katolškej cerkvi?" To nič ne de; zadosta, da so nekda v njej bili. Saj tudi solnce po noči ne sija, ino 'e dobe ni rastlinje pod nja močjo ino uplivom, — vendar pa še klije ino rase, kar je solnce oživilo — če ravno ne bo več dolgo raslo. Za tega vzroka voljo najdemo tudi v začetku nekatolških cerkev kam več pobožnosti, ko v poznejših časih, ker rastlinje tim bolj hira, dalje je od solnca. „Ce kdo v meni ne ostane, je rekel Gospod Jezus, bo zaver-žen kakor rosga ino usehne." Jan. 15, 6. Ravno v tem, da so se nekatoličani od cerkve ločili, so se tudi ločili od tistega dreva, ktero je Jezus zasadil. Mat. 13, 32. Ivo posebno drevo so se polek dreva Kristusovega v zemljo vsadili. Od stebla učesnjena rastlika ni mogla več dovolj živeža dobivati ino zdravo rasti. Pervejši čas, dokler je v odčesnjeni zeleni rastliki zaostala mezda (mezga), še je gnala, se je še kazalo mnogo lepega ino blagega sadu. Ali očitno je, da je počasoma moral pešati, slabeli, se zgubivati; da bi dozorel, ni bdo misliti. Pogledamo pa zdaj iz katolškega stojišča na lo odcepljeno drevesce, se že vidi vollo ino strohlo. Le sem ter tje še vsehajoči sok iz medlega stebla kako slabo vejico žene. Ker celo drevce vidno hira, ino ker so vlastni otroci čeznaravno (čeznatorno) živo vodo, ktero je Bog dal (Jan. 4, 10.) hudobnega serca razlili^ ni druge pomoči, ko ga zalivati z naravnoj (natornoj) navadnoj vodoj. To še sicer utegne kak sadek prisiliti, pa le takšega, kak-šega so že hajdovski modroslovci zmogli, namreč „filantropstvo" ali „ljubav ljudi" v besedi; — jeli pa tudi v djanji, bo še le prihodnost kazala. Prave keršanske pobožnosti se nikakor ni zanašati- Ce pak je to drevce, ki je zdaj skoro vse suho, pervejši čas precej sadu rodilo, ino še prav lepega, če ga pri mesečini ogleduje, vendar pak se ne more primerjati sadu, kteri je pri katolškem solncu rasel ino zorel. Možje ino gospe nekatolških cerkev, ki za svoje pobožnosti, ljubezni do bližnega ino dobrih del voljo naj bolj slovijo, - če je s katolškimi primerja, niso kaj druzega, ko bledi pokletni sadež brez barve ino dišila, proti tistemu, kteri na solncu zrase. Njih verski tovarši so je doslej le zalega voljo precenjevali, ker so od mladih nog sami mesečini privajeni, ino tedaj ne vejo, koliko lepše vse pri solnčni svetlobi rase ino zori. //To" — praviš — „se pač lehko reče — pa težko dokaže." Prav imaš; v dveh, treh stavkih se tudi ne da dokazati. Tu je treba svoje oči odpreti, ino na tenko gledati. Prebiraj naj popred marljivo življenje slovečih nekatoličanov, potem pa tudi življenje katolških svetnikov. Kader si oboje zbral, še le sodi — pa nikakor preden. Storiš to, kar zares ni preterjano, boš se dovolj prepričal. F. 1. »Solnce je v svojej svetlobi zmirom jednako. S te r ti dan stvaritve se je p rikazala okrogla plamteča šipa; tako še je zdaj nad nami ino bode do konca sveta." »Tisti Bog, kteri je dal luč svetiti iz teme, je razsvetil naše serca, da bi prižgavali luč spoznave božje v Kristusu Jezusu." 2. Kor. 4, 6. V ti namen je namreč osnoval katolško cerkev »ktera ima svetlobo božjo, in čije luč je podobna predragemu kamnu." Razod. 21, 11. Kakor pa pri Očetu vse luči ni nobene premembe, ni tenje kake premembe, tako je dal cerkvi, ktero je osnoval, stalno luč, da nebi zdaj »da", zdaj »ne" temuč terdno „da" v njej bilo. 2. Kor. 1, 19 — 21. Kar je stara noč prejšla ino dan napočil, ne zatone v cerkvi več luč in se tudi ne zmanjšuje, ko je od nje zapisano: „Tvoje solnce zanaprej ne bode vtonilo, ne tvoj mesec se zmanjševal", (Izai, 60, 20.) t. j. tvoja luč bo terpela, in noči ne bode. Ino spet: Ni jej treba ne solnca, ne mesca, da svetita v njej; kajti veličastvo božje jo razsvetuje. Narodi bodo v njeni svetlobi potovali, in noči ne bo tam." Bazod. 21, 23 — 25. Pomen teh besed razjasnil je apostel Pavel, popisovaje, kako je Kristus svoje telo, ki je cerkva, razredih »da bi ne bili več otroci, kteri se ko morsko valovje sem ter t je vklanjajo, in ktere veter vsakega nauka seni ter t je goni, po hudobnih ljudeh in zvijačah, ki v zmote zapletajo, temuč da resnico spolnujemo v ljubezni." Efes. 4. 11 — 16. Ko se je tedaj sveta cerkva prikazala o binkoštih leta 33. svetlo iu jasno truplo, tak še zmirom sije nad nami ino bo sijala do konca sveta, ker je pisano: »Gospod bo tvoja večna luč." (Izai. 60, 19.) ter „sveti Duh ostane pri vas na vse veke" (Jan. 14, 16.) in »Glejte, Jaz sem pri vas vselej do konca sveta." Mat. 28, 20. Koliko više solnce nad nas vzhaja, toliko manja se zdi nja šipa. To pa je pri svetej cerkvi ravno na optik. Majheno je bilo nje sveto truplo pri vzhodu o binkoštih, kakor se bere: »Zvezda vzhaja od Jakoba" (4 Moz. 24, 17); kajti le 3000 udov je tistokral štela; ali od dne do dne raste in bo rastla, dokler vseh Adamov-cov v sebi ne zbere na koncu časa. To je jedina prememba, ktero gledamo na cerkvi Kristusovi. Kajti, če je izraelska, namreč pred-znamlma cerkev rastla do obilnosti časa (1. Moz. 21, 17), je morala odslej manjši prihajati iu pustiti rasti sveto telo Kristusovo, ka- °robt. ta novo loto 1850. 4 kor so judje sami spoznali po svojem preroku; „Ti mora rasti, jaz pa manji prihajali." Jan. 3, 30. 2. „Čisto na o pak v primeri do solnca se obnaša mesec, kteri se premen j a. Mladega počne in bo po časoma šip. Odslej pa zmirom več luči zgubiva, dokler nam čisto zgine. Pa vkratkem se prikaže spet mlad, bo pervi ino zadnji krajec. Te premembe ter pij o, kar se je mesec šterti den stvaritve prikazal, in bodo terpele, dokler popolnoma po temne na koncu sveta." Kar nam skušnja glede tega od mesca priča, tisto nam dogod-bina terdi od premičnih odpadlih cerkev. Kajti ona nam lahko dokaže, kako se je eno premično truplo za drugim, t. j. kako se je ena kriva vera za drugo prikazala, kako je slednja rastla, dokler ni do polnega ali v šip prišla, kako pa je odslej spet zmanjševala se, dokler ni čisto preminula. Vsaka je začela z mladim l. j. s kakim novim ukom, s kterim je pogled na se vlekla; prišla je v pervi krajec, počasi pa tudi v zadnji. Ne dolgo, se prikazal spet mlad I. j. nova kriva vera, pa kako je prišla, je tudi spet prejšla. — Kakor zagledamo v našem osolnčji zmirom nove ino spet nove premičnice (premične zvezde) ino jim osobne imena davamo, postavim: Jupiter, Mars, Merkur, Venus itd. itd. tako vidimo v preteku vekov od apostolske dobe do zdajne krivo vero za luivoj veroj, kteri vselej nje poSetnik svoje ime poda, p. Nikolaus — Ebion — Cerint — Mar-cion — Montanus — Sabellius — Manes — Arius — Pelagius Nestorius — Evtihes — Sergius — Leo — Berengar — Viklef Hus — Luter — Cvingli — Kalvin — Heinrich itd. *) **) *) Drulial, ki je nedavno prišumcla, pod imenom „Nomški katoličani" no spada med omenjeno, proinično cerkve, kajti ni bila kaj druzega, ko slaba drozga, ktero vino pod so verže; ali novredna žlindra, ktera v kot zalutena, se le kratek čas žari. Zdaj je ugasnila. **) ^Jeli ni — bi se lehko pitalo — ruska aH gerČka cerkev naj veča ino imenitnejša izmed odpadlih? zakaj se gori no imenuje?" — Na to odgovorimo, da no sliši v njih versto. Ker samo nekih katolških naukov tordno no verjo, jih pa vendar tudi no taji, zategadol so no štejo med krive cerkve, temuč so imenuje samo razkolna cerkev. Kakor so namreč v podnebji po odlesku ali odsvitit jodinoga solnca včasih tudi zra-vonsolnca narodijo, od ktorili so zdi, da imajo s pravim solnoom jednak svit in Žar; ravno tako so so od apostolsko dobo dosehmal že nokterekrati na verskem podnebji zravon-corkvo f- razkolstva — narodilc. Glavni razloček med solneom ino zravonsolucem pa jo, da drugo nima jedra; kar zares ni kaka malenkost. Kavno tako glavni razločok mod Jedi-noj katolškoj corkvoj in mod razkolniml corkvami ni drug, ko da razkolno jodro pogrošnjo, namreč Potra, pečino, srodiščo jodiuosti, ua ktoro Jo cerkva postavljoua. Mat. IG, 18. Razun nekterih so imenovane krive cerkve in vere že preminule. Pa več še zdaj obstoječih bo skoro pri kraji, če sodimo po njih mraku; kajti ne gleštajo več dosta božje luči. Saj se jim zadnji krajec že vidi. Njihov prepad je že prerokoval Gamaliel, kteri je djal, da slednje delo, od ljudi početo, mora razpasti. Apo. dj. 5, 38. Če pa tudi te cerkve preminejo, zategavolj ne bode sveta cerkva si manje v skerbi in v strahu, kakor je dozdaj bila, ker dobro ve, da še krivih naukov ni konec. Kajti, kakor so se mescu podobne cerkve že od apostolskih časov preminjale in mlele, nI dvomiti, da še se bodo do konca, kader bo veliki Iažnjivi prerok prišel in jih bo veliko od cerkve odpadlo. Pa tega lažnjivca bo presveti ženin sam umoril z dihom svojih ust, in ga vničil s svojim presvetlim prihodom. 2. Tesal. 2, 3 - 8. 3. „Ker je solnčna luč čista, svetla in jasna, se le zdravim očem prilega. Vendar mora tudi zdravo oko dobro paziti, da škode ne t e r p i, ker lehko oslepi, če p r e-s term o v solnce gleda. Naj se z a d o voli, da se more iz-hajočih solnčnih žarov veseliti; kar je več, je preveč. Zakaj ne naše oko je za solnce stvar j en o, ne solnce za naše oko." Tisti Gospod, kteri je rekel: Nikdo ne užge luči, in je ne postavi na skrit kraj, ne pod korec, temuč na svečjak, da ustopli luč vidijo in vsem sveti, ki so v hiši — (Luk. II, 33. Mat. 5, 15.), # tisti je tudi luč, ktero je v katolškoj cerkvi prižgal, više nas postavil,' tla jo vidijo vsi otroci Adamovi, ki na svet pridejo in prebivajo na zemlji, v tem stanišču človeškem. Luč pa viditi, je treba očesa. Zato je Gospod dalej djal: „Tvoje oko je luč tvojega telesa. >'e tvoje oko svetlo, bo ves tvoj život razsvečen." Luk. 11, 34. To oko ni kaj druzega ko navadna zdrava človeška pamet, združena z dobro voljo, kar oboje praviloma glešta priprosti človek. Le tistim, kteri imajo, kakor priprosti dobrovolni betlehemski pastirje, pri lakšej pameti dobro voljo, se je oznanoval veseli glas prišle Zravensolnea nikol dolgo no terpljo. Prej nll slej so zlijejo spet v tisto jedino solnce, po kterom so so naredilo. Kavno to jo cerkvena dogodbina od nokdaj učila od vorskih zravonsolnc, Ino šo uči do dnešnega dne. Koliko gerkov žc so ni zedinilo s katolške cerkvo, ki so zategadel imeuujo Mzodinjoni gorki". Upamo v Boga, kteri čas ino uro, ktero jo odločil, naj bolj vč, da bo tudi zaostalo, čoravno no berž, vendar ob svojom Času poklical; gotovo pa tlstokrat, kader ura pride, da bodo lo „jedno ovčiščo ino jodon pastir." Jan. 10, 16. luči. Luk. 2, 14. Naravno pamet, zedinjeno z dobro voljo, imenujemo kratko um. Koj po pervem prikazu katolške cerkve so tisučeri svoje oči odperli, in se veselili svete luči. Izmed judov so to navadoma bili priprosti Galilejci, (Jan. 7, 48. 49. 52.), iz liajdov pa tisti modri, kteri so bili dobre volje, se že znebili občnih predsodov, in so resnico po pravici iskali. Ap. dj. 10, 1 2. — 17. 34. Obojne vidimo že vpredpodobljene pri jaslicah Jezusovih, in sicer v betlehem-skih pastirjih in v modrih iz juterne dežele. Solnčnih blagih žarov se raduje vsak človek, kteri ima vseh svojih pet čutov zdravili, od kralja do berača, od starca do deteta, od modrijana do prostaka: ravno tako omilijo žari, ki iz katolške cerkve izvirajo, umu vsakega človeka, vsakega spola, vsakega stana, vsake starosti, vsakega podnebja, in vsakega poštenega življenja. V cerkvi Kristusovi najdemo svetnike in svetnice vseh dežel, do kterih je svoj nauk razširila, svetnike in svetnice iz Azie in Evrope, iz Afrike in Amerike, izmed kraljev in ištercov, iz modrijanov in prostakov, moških iu žensk. Vsi so se radovali svete luči, so gledali veličast pred in nad sebo, so spoznali pravo pot sred zmotnja\ tega sveta in vesel, srečen izid. Ravnali so se po luči cerkve Kristusove, „zategavoljo niso v temi potovali, temuč luč življenja njim jo svetila." Jan, 8, 12. Vzroka ni težko najti, zakaj se katolška luč slednjemu človeku. % ki ima svoje petere čute in vse zdrave, lepo prikupi in mora prikupiti. Kakor je promodri stvarnik šterti dan solnce tako vredil, da se nja luč prilega očesu človeka, kterega meni stvariti: je tudi tak cerkev osnoval, čije nauk se bi moral slagati s človeškim umom. Saj imajo oko in solnce, um in razodetje le jednega in istega po— cetnika, Gospod Boga. Zategadel ravno imenujemo omenjeno luč „katolško", ker se vnema s jedinim občnim umom. Kakor pa oko oslepne, če prederzno v solnce stermi, oslepne tudi um, če prevzetno v luitolško luč gleda. Sveto solnce Kristusovo namreč ni tak vredjeno (osnovano), da bi ga človek mogel popolnoma pregledati, temuč da bi pri nja svetlobi iz posvetnih zmešnjav pravo pot najšel v nebeško domovino. Kakor pa ima podnebno solnce svoje žarine, ki jim pravijo: solnčne bakle, ima tudi cerkva Kristusova nektere nauke, ki se močno žarijo. Pravimo jim: skrivnostni nauki. Oni niso soper — temuč so le čez um, in z njim ravno v tistem razpertji, v kterem jo naše slabo oko s prežarnim solnceni. Neki kristjani so modri. Veseli, da jim je pot življenja razsvet-lena, primejo nemudoma romarska palico, in potujo v svetlobi luči Kristusove pridno po svoji poti, bez pretresovanja te prijazne lučj. Svet jih imenuje bedake. Neki kristjani so bedasti. Ne dojde jim, da imajo pot svojega življenja lepo razsvetljeno, hočejo še tudi svetlo solnce preiskavati. Ustavijo se na svoji poti, sterniijo nevkrenoma v svetlo solnce, in nočejo pred dalje potovali, dokler ga niso vsega spreiskali. Ti nimajo verne ponižnosti. Ali po taki prederznosti pride in mora priti — slepota. Tako govori sv. duh: „ Kakor ni dobro preveč medu jesti, tako bodo-veličastvo božje tistega zdruznilo, kteri se podstopi ga pregledovati." Prigov. 25, 27. Kader so oslepnuli, t. j vero zgubili, kaj si hočejo zdaj. kakor po zemlji tavati, in, ker jim je večno veselje iz pred oči minulo, si ga z meseno sladnostjo namesto vati? Take ljudi imenuje svet pametne. Solnce preiskavati in postave nja luči in dozdevne premike, gre zvezdoslovcem, kteri so učeni visokih računov in zvedeni, si oči tako zavarvati, da pri ogledovanji solnca škode ne terpe. Drugi, kteri hočejo jih preiskavek zvedeti, lehko v pratiko pogledajo, ali, če jim premalo pove, si naj omislijo zvezdoslovne knige. — Ravno tako gre l»o pravem tudi samo bogoslovcem ali tistim, kteri so si skerbno visoke duhovne vednosti pridobili, v vernej ponižnosti skrivnostne nauke fflobleje preiskovati. Drugi že naj ostanejo v priprostosti sv. vere, ali, če hočejo, naj prebirajo, bogoslovne preiskave bistroumnih, prebrisanih možev, kteri so polni dobrega duha. Ali žalibogl da se ravno v verskih rečeh vsak sam zadosta pameten zdi! Ta nadloga, ki iz po Adamu prirojene gizdosti zvira, je kriva, da je v jedini pravoverni cerkvi toliko nevernih in med mnogimi kristjani tako malo kristjanskih popotnikov. „Ker je mesečina bledejša in slabejša od solnčne svetlobe, je okt) tudi lahše zdobri ino prenaša. V mesec je lahko gledati. Celo oslabele oči, ktere se solnca ogib-'jejo, ker jim luč škodi, preterpijo mesečino. Pa vklub temu terdijo očni vračniki, da mesečina očem ni posebno zdrava; in da, pravijo, včasih celo ob vid spravi." Nekatoličani niso vse katolške luči v svojo cerkev prenesli; zra-Ve'i še so to preneseno trohico s človeškimi pristavki precej zmra-(|'i, za tega voljo gleda tudi lehko človeška pamet v njo brez vse potike. Vedli so si tudi iz zaderge pomagati. Prekrili so, kar se je še utegnilo preveč .svetiti ino zariti, kakor p. nauk od prebistvenja (t. j. premembe kruha in vina v telo in kri Kristusovo) in od izvirnega greha, in poznej, nauk od presvete Trojice in včlovečenja božjega. Kader pa so po takem truplo, ki se je saj vkeršene luči svetilo, precej pomračili, so pripisali slednjemu svojih vernih svetega duha, s kterim more to truplo pregledovati in presojevati. Zdaj je bil vsak iz med jih duhoven zvezdoslovec. Sto in sto tisuč ponižno vernih katoličanov je mirno v večnost potovalo, ti mesečjaki pa so postali, prepirajo se čez svetlo truplo — čez sv. pismo, učeni po šolah, kmeti po kerčmah. Ker je slednji iz svojega stojišča po človeški pameti prekovano luč drugačno vidil, se je vnel silen prepir — razpadli so v stranke, jedna čez drugo, in prepiravši se čez sijajočo zvezdo, so pozabili na razvetljeno cesto. Kar smo predi rekli: da je za nepozvane katoličane nevarno solnce ogledovati, velja tudi tu; tudi prenapeto gledanje v mesec spravi ob vid. Mesec je stvarjen, da noč razsvetuje, oko pa, da nam po razsvetljeni noči kaže. Kdor pa svoje oči v sam mesec vpira, si jih očitno slabi in krati, bolj iu bolj, dokler ne oslepile. Da pa je sploh vsem nekatoličanom dopuščeno in svetovano mesec pre- in ogledovati, grejo očivestno občni slepoti nasproti. Velika stranka iz med jih si je oči že tako prenapela, da nič kristjanskega več ne vidi. Ta stranka je Hegelnova šola, ki silno naraša. Na koncu še neke besede od tiste duhovne bolezni, kteri pravijo: lučna plahota. Kakor ne more telesno oko, če je boleno, lak tudi ne inore bolno duhovno oko luči gledali, in svelleja in jasnejša da je luč, tim bolj oko boli. Duhovno oko pa je boleno, če ga poželčnost kali. Vsak grešnik pa je na očeh bolen. Kajti, ako bi imel dober, zdrav vid, bi — glede na večnost — nikakor ne mogel grešiti. Zdaj pa tišči kri, ki je po Adamu pokvarjena, silno na možgane — um, meso pa se napihuje in podpihuje meseno poželčnost. Kar i/, nje govori, imenujemo „razodetje mesa in kervi" nasproti razodetji božjemu. Mat. 16, 17. Po presilni kervi zboli um. se začne luči plašiti, in vsak čeznaraven žar, ker mu hudo dene, sovražiti. „Meseiic misli so so-vražtvo soper Boga." Kini. S, 7. Zategadel se je že Jezus pridši med otroke Adamove priložil, da ljudje, če je ravno luč na svet prišla vendar temo raji imajo od luči: in pre, zato: „ker so jih dela hude. Kajti slednji, ki hudo stori, sovraži luč, in ne pride na luč. Jan. 3, 20. Ker pa katolška cerkva naj jasnejšo luč razliva, ko že je prerok prerokoval: „Tistokrat bo solnčna svitloba sedmerno svetila, jednaka svitlobi sedem dni — (Izai. 30,2(3.), je naravno, da je tisti ne bodo dobro sprejeli, ki so samo mesečini privajeni, posebno pa tudi ne tisti, čijib oči so po mesu in kervi skaljene. Že zdravo oko zaboli, če v jasno luč pogleda, kani bolj še bolno! Kdor tukaj izrečeno resnico dobro zastopi, se ne bode čudoval, da verniki premičnih cerkev, naj se imenujo luteranci ali kalvinci ali anglikanci ali kakorbodi, svojo uzajemno, mračno luč lehko prenašajo in med seboj ko bratje v verski složnosti živijo. Pa se tudi ne hode čudoval, da mahom vsi zavrišijo in naseršeni na noge planejo in na vso moč okenico zamašujo, skoz katero so katolški žari v njih mračnico prisvetili. Ne bode se čudoval, da se posebno vsi tisti, kteri so za mesa in kervi t. j. za poželčnosti voljo Iučni plašljivci, naj si so iz ktere koli cerkve, skerbno katolške luči varjejo, in — koberž jim kdo ž njoj posveti, — se naglo razčemerijo, silno zavrišijo, z zobmi škripljejo, si oči zakrivajo, složno nad sveto resnico planejo in se ne obnašajo drugače ko judje, kader je sveti Štefan s svetlim obličjem angelskim pred njimi stal, oni pa niso mogli modrosti in duhu odoliti (zoperstati), kteri je iz njega govoril. Ap. dj. 6, 10. 15. - 7, 34. 56. Ne bode se tudi čudoval, da marsikteri mož zdrave pameti izmed nekatoličanov katolško cerkvo zagovarja in hvali: da pa na opak toliko iineno - katoličanov ne znaša pogleda svoje vlastne matere; za tega del, da bi same se pred svetom opravičili, jo čemijo, ki jih je rodila v kerstni vodi, in odgojila z mlekom svetih naukov in s kruhom večnega življenja. Se zadnič ne bode čudoval, če vse prav premisli, zakaj katolška cerkev, ki ima mesec pod nogami, (Razod. 12, I.) in sveti ko jedino solnce na verskem podnebji, ne spoznava premičnih cerkev za sestre, namreč ne za nebeške trupla jednake verste. Poslovenil a\. ni«« c /*•/'" d v* osnovane za imenitneje sopraznike [nedelcej. l. God sv. An dre a apostola. Od hoje za Kristusom. Jezus Šimonu In Andreju reče: Hodita za meno. In zdajci sta mreže popustila, in sta sla za njim. Mat. 4, 18 — 19. 1. Vsak pošten stan na tem svetu je vinograd Gospodov, v kojega Bog delavce kliče — delo odkaže — plačilo obljubi. Mat. 20, 1 — 10. Kliče kmete — gospode — družino — gospodarje, itd. Blagor mu, kdor svoj pravi poklic začuje in biti za njim, kakor sv. Andre. 2. Bil je vbog ribič, brat Simona Petra, v Betsaidi na Galilejskem doma. (Beri Djanje Svet. II. Del. Stran 038.) Kristus jima reče: Hodita itd. 3. Tudi nas Kristus kliče za njim hoditi. vsakega po svojem stanu, rekoč: Kdor hoče za meno itd. Mat. 10, 24. — Pa eni ne poslušajo — drugi za Kristusom ne grejo — tretji na pol pota ostanejo, ter ne dosežejo svojega poklica. — Sv. Andre nam pa prelepo pokaže: I. Kako hi tr o i m a m o K r i s t u s a s 1 uš a t i. II. Kako stanovitno za njim hoditi. Vsmileni Jezus nas kliče; poslušajmo, kaj veli! I. Kaj je naš poklic? Si po volji božji tisti stan izvoljiti, za kterega nam je Bog veselje in pa lastnosti dal — njega dolžnosti zvesto dopolniti po nauku in izgledu Kristusovem: to je hoja za Jezusom. Kdor hoče svoj poklic doseči, ima kakor sv. Andre: I. Božje nauke poslušati: — oni mu pokažejo stan — povejo dolžnosti — pokažejo, kako jih prav iu lehko dopolnimo. — «Moje ovčice moj glas poslušajo in hodijo za meno." Joan. 10. 27. Tako je poslušal *) Quontam variota« delactat, «t mutatlo thomatum raultum nodiflcat, oonoeptus ld usut commeu* dantur, qu&udo haoc festa in diebua Dominlcl« ocuurrunt. Slomšek. sv. Andre naj prej sv. Joana Kerst. in po tem Kristusa. — Ti, ki raj zapeljiv svet poslušaš — bereš—; tudi za njim hodiš. — To ni tvoj poklic! 2. Vse napotleje in zaderžke serčno premagati, kedar smo prepričani, da nas Bog kliče. Tako sv. Andre. — Gostokrat nam brani žlahta — prijatli in znanci — še pogoje posvetne stvari — naj pogoje pa naše pregrešne navade, kakor sv. Auguštinu. (Beri živlenja srečen pol. Stran 134.) To nam Kristus veli: Mat. 10, 34 — 39. 3. Se obljublenega plačila veseliti, ki nas stotero čaka. Sv. Peter je vprašal Jezusa, kaj bodo imeli, kteri so vse zapustivši za njim šli? Lepo obljubo Jezus njim — pa tudi nam da. Mat. 19, 27—29. — Oh zlate obljube nebeški glas! Kdo bi hitro in veselo pa tudi stanovitno kakor sv. Andre za Kristusom ne hodil? - II. Prišel je svoje dni k Jezusu bogat mladenč, ga vprašaje, kaj mu je storiti za večno živlenje? — Ko mu Kristus reče: „Ako hočeš popolnoma biti, predaj, kar imaš, daj vbogim, po tem pridi in hodi za meno," — ga je mladenč žalosten zapustil; zakaj bil je bogat. Mat. 10, 19. — Kako zvesto in stanovitno je pa sv. Andre za Jezusom hodil! 2. Spremljal je svojega učenika po vsili potili. — Ako ga je ravno z drugimi tovarši na Oljski gori v strahih zapustil, seje hitro spet povernil. — Vidil ga je od mertvih vstalega — v nebesa iti. — 3. Se lepši je hodil za Jezusom oznanovaje nja sveto vero po severnih krajih Skitie — Ahaje — noter do križa, na kojem je kakor njegov mojster častitljivo umeri. (Beri Djanje Svetn. II. Del. Stran 639 — 641.) — Oh častita stanovitnost — čudna zvestoba služevnika božjega! — Kako lepo — veliko pa tudi plačilo v nebesih! — — Kako ncstanovita, slaba je pa naša hoja za Kristusom; — za to pa tudi malo — alj clo nobenega plačila za nas ne bo! — Na večerjališče dobrot ga sprememo — na Oljski gori težav — na golgati križa in terplenja ga pa zapustimo. — „Le ^dor bo do konca zvest, bo •zveličan." — „Veliko jih nastopi pot k nebesom, pa le malo stanovitnih pride do verha." Sv. Jeron. Sklepanje. Na noge! Kristus nas kliče — on naš vojvoda bundero sv. križa kvisko derži, ter veli: „Kdor hoče za meno itd. - — Ni nam domačije zapustili — pa pregrešne navade; ne v ptuje dežele hoditi — pa zogibali se slabih tovaršij; na križi nam ne bo za Kristusa umreti — pa terpeti križe in težave. — Po izgledu sv. Andrea objemimo svoj križ in ga za Jezusom nosimo. Bomo s Kristusom terpeli, se bomo tudi z njim veselili, kakor sv. Andre. (Beri Pjanji Svetn. II. Str. t>42.) '— Sv. Andre, ljubej križa, prosi za nas! Amen. H. God sv. Tomaža apostola. Od prave, žive vere. Tomaž! no bodi nevčrn, ampak v?rn. Joan. 20, 27. 1. Sv. Tomaž je bil počasen u veri za se — pa toliko močnejši steber svete vere je za nas: — on se je hotel vidoma prepričati vstajenja Jezusovega, naj bi mi prepričani — v svojej veri terdni bili. — 2. Kako čudno lepo se je lo godilo, poslušajte! (Glej Djanje Svetn. II. Str. 743 — 745.) 3. Je pa naša vera tako živa in terdna, kakor je Tomaževa bila? — Kakšno naše živlenje, takšna tudi naša vera. — V sedajnih časih dvojne slaboverce po svetu najdemo, kojih se nam je varvati: I. Kteri se naukov Jezusovih ne deržijo; II. Ki po naukih svete vere ne živijo. Obodvojna nevera v pogublenje petju. — Ne bodite neverni, ampak verno in zvesto poslušajte ! 1. I. Naj vckša zguba je zguba vere. — Slepec je vbožee; brez luči je svet žalostna, temna pušava. Za to veli Kristus: „Jaz sem luč sveta itd. Joan. H, 12. 2. Kakor o času Jezusovem niso teme luči zapopadle. in so hudobni luč sovražili', tako sedajne dni neverci luč svete vere, od Jezusa razodete alj clo zaveržejo, kakor neverniki — alj lo toliko in take resnice iz naukov Jezusovih sprejmejo, ki jim dopadejo. kakor krivoverci. — Ali ne čujete večkrat govoriti: Vsaka vera je enako dobra, itd. Saj po smerti ni peklu, ni nebes, itd. To alj lino so si duhovniki umislili, da nas strašijo, itd- — Takih krivih učenikov le poslušali je naše vere smeri — le cdno razodeto resnico dvomiti je smerlen greli. — Kristus je Tomaža nevernega imenoval, ker ni njegove odmertvihvstaje veroval, kaj bo pa tebi rekel? (Beri Djanje Svetn. II. Stran 77, 2.) Sv. Joan. apost. je krivoverca v toplici srečal, in je djal: Bežimo, da nas zavolj njega stan ne zasuje!" Clo pozdravljati krive učitelje je vernim prepovedal. II. Joan. 10—11. Kako pa veliko sedajnih kristianov omahuje, krivovere hvali, jih posluša, in pravo vero slabi v besedi in v izgledu. Ne daj Bog tega! 3. Naša vera ima biti ter dna, kakor je bila pervih kristianov, mučencov. Apostole so pretepali, preganjali, morili, pa vse rajši so zgubili, ko sveto vero. Djanje apost. 5, 40 — 41. Kdo bere mile izglede stanovitosti Japanov, in ga solze ne polijejo! (Glej Smida Katehism. 1. Str. 13, b.) Kaj bi pa ti storil, če bi tebi za vero šlo? — Naša vera ima biti cela in popolngpia. kakor jo je Kristus učil, apostoli oznanovali, in sv. kat. cerkvi ohraniti dali; ne pičice opustiti, ne premeniti. Mat. 5, 18 — 19. Kako gerdo so krivoverei delali z nauki — kako nevsmileno z vernimi? — Kako zvesto so se pa pravoverni za nje poskušali! (Glej Smida katehism. . I. Stran 13. c.) „Le eden Bog je, le edna vera, itd. Ef. 4,5,— Naša vera mora biti iova^ kakor je bila Tomaževa. (Djanje Svetu. II. Stran 745. II. Naj. hujša zmota je kristiansko vero imeti, po ne ver s ko pa živeti: 1. Ako je naša vera. meriva brez dobrih del. Jak. 2, 14— 17. Taki kristiani so kakor suhe veje na drevesu. Kaj je storil Jezus figovemu drevesu, ki je bilo brez sadja? Mat. 21, 19. — Beri, kako je kerš. vera perve kristiane oživila: Ap. Djanje 2, 42; kako še neprenehoma ljudi premeni, ki se prav pokristianijo. (Sinid katehizm. I. Str. 21. 3. 4.) — Kako malo se pa nam po djanji pozna, da smo praverni kristiani v molitvi, v postu, v milošni! — 2. Ako naša vera po naših hudobnih delih druge pohujša. Kakor gnilo jabelko množino zdravih, kakor gnil ud celo telo ognije, tako pregrešno živlenje kristianov opovera pagane , da se ne pokristianijo (Šmida katehizm. I. Stran 22. a) — in napeljuje kristiane hudobne izglede posnemati. — Lakomniki — prešestniki — jezovci kje je vaša kerš. vera? — „Vera z Ijuheznjo združena je vera kristiana: vera brez ljubezni je vera hudiča; sv. Aug. Taka je vaša, ki sami sebe in druge v pogublenjo vlečete. „Kdor drugim v izve-ličanje pomaga, je namestnik Jezusov, kdor pa bližnemu pomaga v pogublenjo, je namestnik hudičev. Sv. Cipr. 3. Ako se kristian božje pravice ne boji, za večnost ne skerbi. — Kako veruješ, da je tvoja duša neumerljiva, kojo vnemar pustiš? — da so nebesa, za koje tako malo skerbiš? — da te en sam smerten greh večno pogubi, in le pokoro odlagaš? — To sv. Terezia naj hujo neumnost imenuje (Smida katehizm. I. stran 22. f) in pomankanje žive vere korenino vsili hudobij veli. Mertva vera kristiana huje pogubi od neznaboga. — Kako se bodo pagani v peklu pogubleniin kristianom smejali — kako krivoverci pravoverne zaničevali, rekoč: Vi ste pravo vero itd. — Sklepanje. Neskončno usmilen Bog! za edno reč te hočem na vse veke hvaliti, da si mi dal izmed toliko milionov neznabogov in nevercov v pravi, edino zveličanskej veri rojenemu in podu-č en emu biti! — — Za edno gnado te hočem vse žive dni prositi: daj mi po tej sv. pravej veri živeti in umreti! — Kdor dnar zgubi, le malo zgubi: kdor ob poštenje pride, veliko več zgubi: kdor živlenje zgubi še veliko več zgubi: kdor pa vero zgubi, on vse zgubi. Amen. III. God sv. Joana apost. in evang. Od goreče ljubezni božje. rotor jo vidil tistega učenca zadaj iti, kterega jo Jezus ljubil. Joan. 21, 11». L Sv. Joanez evang. se poseben ljubej Jezusov imenuje, iu po pravici, kakor nam Jezus pokaže pri zadni večerji, in na križu. (Djanje Svet. II. Stran 775.) 2. Kako je zaslužil sv. Joanez toliko srečo? Po svojej deviški čistosti — nedolžnosti in priserčni ljubezni do Jezusa. (Beri Djanje Svetn. II. Stran 775.) 3. Kdo nas ne želji biti ljubej Jezusov — na njegovih persih sloneti — Mario mater imeti? — To srečo lehko dosežemo, če po izgledih in naukih sv. Joana ljubimo: I. lioga nad vse — II. Bližncga, tudi sovražnika ko s a m i s o b e. „Ne bo se svetila duša v večtiej lepoti, ki se ni tukaj čistila v ognji ljubezni;" uči sv. Gregor. Kako? — Poslušajte! I. Tri znamenje prave ljubezni božje so! I. Vedno na Boga misliti. Sv. Joanez je premišloval božje reči dni in noči: zato ima orla (postojno) na podobi. — Kako visoko se je v božje skrivnosti povzdigal, nam priča začetje njegovega sv. evangelia — zapopadek skrivn. razodetja. —- Kdor Boga živo ljubi, od jutra do večera svoje misli in želje v Boga obrača, kakor sv. Karol Boromej (Šmida katehizm. 11. Stran 2. e.). „Kjer je vaš zaklad, tam je tudi vaše serce." Luk. 12, 34. 2- Od Boga lepo in rado govoriti. „Iz obilnosti serca usta govore." Mat, 12, 34. — Sv. Joanez je govoril od Jezusa po Je-ruzalemi — Judei — mali Azii; ni molčal, če so mu sovražniki ravno prepovedovali — ga hudo terpinčili. Naj bi njegova beseda tudi po smerti ne vtihnila, je pisal svet evangelj, tri pisma in skrivno razodetje, vse iz ljubezni do Boga in bližnega. (Djanje Svetn. II. Stran 77t>.) — Kakor ti rad božjo besedo poslušaš — se od predige in kerš. nauka pomenkvaš — pobožne knige bereš — svete pesme poješ in moliš, toliko Boga ljubiš. — 3. Živo pričo, da Boga resnično ljubi pa ima, kdor voljo božjo dopolni, in vse rad za Boga da. „Kdor mene ljubi, naj derži moje zapovedi." Joan. 14, 21. — Sv. Joan. je zapustil očeta, mater, čoln, mreže — šel za Jesusom do križa, vse iz ljubezni božje. liožjo voljo dopolnili, je po zapovedi Jezusovej mesta in dežele prehodil oznanovaje sveto vfiro, za kojo so ga v sod vrelega olja potisnili in v pregnanstvo na otok Patm poslali; vse je iz gole ljubezni božje storil in prestal. — Koliko si jih pa že ti podučil, naj bi Boga prav ljubili? — Koliko posvaril, naj bi Boga ne žalili? — Koliko misionarjem pomagal, naj bi božje kraljestvo razširili? — Koliko si pritergal — se premagal — poterpel iz čiste ljubezni do Boga? — ,,Ljubezen velike reči naredi; ako jih ne, ljubezn ni." Sv. Gregor. — Koliko znaminj božje ljubezni nad sebo najdeš? — „Tvojo ljubezen, o Gospod, mi daj, in pa tvojo gnado, in sem srečen zadosti." Sv. Ignac Loj. — „Moj Bog, in moje vse!" sv. Franc Zeraf. — Božje ljubezni tovaršico ima ljubezn bližnega. II. Prava kerš. ljubezen je lestvi (lojtri) podobna, ki ima dvoje stožarje, — ena ljubezen brez druge biti ne more. 1. „Naša ljubezen ima bili resnična. Kdor pravi, da Boga ljubi svojega brata pa sovraži, je lažnivec, itd. 1. Joan. 4, 20. Kako lepo je sv. Joan v djanji pokazal, kar je učili — Kako ljubeznivo zgub- lenega mladenča pogube rešil! (Djanje Svetn. II. Stran 777 — 778)-Posledni nauki so bili opomini k ljubezni — — stran 778; — vsaka stran, vse verste njegovih pisem ljubezen dihajo: „Otročiči ljubite se!" — I. Joan. 4, 7. 2. Od ljubezni tudi zapeljiv svet veliko govori — nečistniki — vinski bratje — pregrešni dobrovoljci si ljubezen prisegajo, pa Boga žalijo in drugi druge v nesrečo devajo. Taka ljubezen je naj grozo-vitnej sovražtvo. „Ljubezen ne ravna napčno, ne misli hudo itd. I. Kor. 13, 4-7, 3. Naša ljubezen ima biti čista kakor zlato brez vsega greha — ne samopridna, brez vse dobičkarije. „Ako le tiste ljubite, ki vas ljubijo, kakšno plačilo hote imeli? Mat. 5, 4(5. — Ljubezen do bližnega naj vse obseže, tudi naše sovražnike. Kako lepo nas tega Jezus uči v priliki od usmilenega Samariana, ter elo na križi za svoje sovražnike prosi! — Kako čedno je to posnemal tudi sv. Joan, kojemu so čašo strupne pijače sovražniki ponudili; sv. Joan jo blagoslovi, in časa se struple. V opomin ljubezni sv. Joana se tudi vino blagoslovi, ki je znamnje prijaznosti in braterne ljubezni — da bi se spomnili ljubezni sv. Joana, kedar Sentjanževec pijejo — naj bi se v ljubezni od dobre volje razišli, brez vse zamere. — Pač je čedna Ia šega, in visok njeni pomen! — Pijancom se vino ne blagoslovi. — Sklepanje. Ljubezen nam živlenje sv. Joana kaže, ljubezni nas vse njegove pisma uče. (Djanje Svetn. II. Str. 779, 2) — Zapoved ljubezni je naj slajši, naj vekši, vsim dopolniti potrebna in lchka. — Pobožen redovnik Egidi je obiskaje sv. Bonavenlura djal, „Kako srečni ste učeni možje, ki veste Bogu lepo služili; kako slabo pa mi neved-neži to zastopiino!" „Ne govori tako! mu sv. učenik reče; vi saj znate Boga ljubiti; iu to je naj vekše." — Od veselja Egidi poskako-vaje okrog kliče: „Balite, preprosti ljudje! Boga ljubite, in bote lehko tako srečni, kakti visoko učeni oče Bonavenlura." — Blagor vam, kmetje, hlapci, dekle! Učeni imenitni —bogati biti vsi ne morete, pa Boga in bližnega lehko ljubite, in bote kakor sv. Ivan ljubeji božji. Amen. IV. God sv. Matia apostola. Od dvojnega jarma. Vzemite moj jarm na se. Moj jarm je sladek, in moja butara je lelika. Mat. 11, 30. 1. „Težek jarm sloni na Adamovih otrocih, itd. Sir. 40, 1. Jarm Adamov — terplenja, je zadel Jezus — ga je nosil sv. Matia. — 2. Bil je sv. Matia v Betlehemu doma, pravijo da eden tistih sreč-mfi pastirjev, kterim je Angel rojstvo Jezusovo oznanil. (Djanje Svetn. I. Str. 196) — Namestil nesrečnega Juda izdajavca je jarm Kristusov zadel in srečno nosil. — 3. Tudi mi, vsi Adamovi otroci, se jarma zogniti ne zamoremo. Jarm nosimo; pa ne vsi ednakega: I. Edni jarm sveta, kakor Judež; II. Drugi jarm Jezusov, kakor sv. Matia. —Kterega nosiš pa ti? — To hočemo danes premisliti. O sv. Matia! razsekaj nam jarm pregrešnega sveta, in nam pomagaj nositi sladek jarm Jezusov. 1. Juda izdajavec jo nosil jarm zapeljivega sveta. Strašna noša, strašen konec! (Djanje Svetn. I. Str. 199, 2) —- — 2. Bavno tako nosijo posvetni ljudje težek jarm mnogotere pregrehe alj strasti. Lakomnik se trudi za dnar in bogastvo — ne-čistnik daja za slado mesa poštenje — zdravje ■— živlenje; — časli-željnik skerbi dni in noči za višjo stopnjo; — požrešnik vse da, nasititi in nalili razvajeno truplo. — Kako težek je jih jarm? 3. Kako strašen, nesrečen je konec posvetnega jarma, kojega ljudem svet, meso in hudič naloži! — Svet pravi poslednič, po besedah sv. Bernarda: „Jaz konec jemlem. — Vsa posvetna dobrota in čast je gospodični podobna od prcdej nališpanej, od zadej pa červivej. Zato opomina sv. Joan: „No ljubite sveta itd. I. 2,— Meso pravi: Jaz končani zdravje, krajšam živlenje, peljem v časno in večno nesrečo, predani dušo pregrehi, nespokornosti in pogublenju. — Za to uči sv. Paul: „Dela mesa so očitne, ki so: kurbanje, itd. Gal. 5, 19 -21. — Hudič goljfa obečaje in dajaje goljulno blago za pravo — minjoče za večno. — Ali se ni nesrečnemu Judežu taka godila? — Ravno ta tudi tebe čaka, če pregrešnega jarma ne otreseš, in sladkega jarma Jezusovega ne zadeneš, kakor sv. Matia. II. Sv. Mat i a na mesto izdajavca izvoljen apostol je serčno jarm Kristusov zadel, po izgledih Jezusa živel — učil — terpel in umeri. (Djanje Svetn. II. Str. 197 — 198, 1) — Kako lehko je z božjo pomočjo jarm nosil, kako slavno plačilo za to dosegel! —• Tudi tebe, o kristian, vabi Jezus, rekoč: Zadeni jarm moje zveste službe, in se ga ne boj, zakaj: 1. „Moj jarm je sladek;" — ako ga iz ljubezni do Boga za-deneš; ljubezen vse sladko naredi: — ako premisliš sladek mir. kterega vživajo zvesti služitelji božji, — ako pogledaš plačilo, ki te čaka. „Ti merzi delo, poglej plačilo." Mat. 5 12. Za to pravi sv. Paul: „Poln tolažbe sim itd." II. Kor 7, 4. 2. „Moja butara je lehka;" — ako komaraš z božjo pomočjo, Jezus svojim pomagati obeta: ,/Pridite k meni vsi, ki ste obloženi, itd. Mat. II, 28. Kar obljubi, tudi dopolni, daje gnado in pomoč. „Jaz sim vinska terla, vi mladike, itd. Joan. 15, 1. — Kako bi bil sv. Matia in drugi svetniki toliko storili — mučeniki toliko preter-peli? — Za to veli sv. Paul: „ Veliko več od drugih sem delal, pa ne jaz, ampak božja gnada z meno itd. I. Kor. 15, 10. „Vse zamo-rem v njem, ki mi moč daja." Fil. 4, 3. 3. Jarm Kristusov nositi je toliko potrebno, da brez njega izveličanja ni. Za lo je sv. Matia posebno pridigval, naj se zoper meso vedno vojskujemo, iu njegovi hotljivosti nikdar ne dovoljimo. naj nam zatajba še tako težka bo. Ravno to se pravi jarm Kristusov nositi. (Djanje Svetn. 1. Str. 199. I). Sklepanje. Kristian! kterega lili dveh jarmov nosiš? — Ali za Judežem — ali za svetim Matiom hodiš? — Je tvoj jarm sveta volja božja — ali so telege pregrešnih del? — Oh, če za Judežem hodiš in mošno krivice nosiš, pač bilo bi bolje, naj bi rojen ne bil! — Blagor pa tebi, ako le je srečka sv. Matijela zadela Jezusov jarm nositi, za njegovo kraljestvo delati — terpeti iu umreti. Skorej bo tebi Jezus jarm odvzel, in krono živlenja večnega dal. Amen. V. God sv. Filipa in sv. Jakoba apostolov. Od kersanskega zaupanja. Karkolj bote Očeta v mojem imenu prosili, to vam bom storil. Joan. 14, 13. 1. Pervega maja alj malotravna ravne, visoke maje (drevesa) stavijo. — Veste kaj maji pomenijo? — Visoko drevo kaže ravno pot v nebesa. Verh maja zelen šop, čedno ovenčan, pomeni venec dike nebeške. Redek je, ki do venca pripleže: — sterma je pot, ki v nebesa pelja. »Veliko poklicanih, malo izvoljenih." 2. Sv. mati kal. cerkev nam pa dans dva maja postavi za po-snemo, naj bi ne obupali, marveč se po njih naukih in izgledih ravnali: gotovo bomo kakor sv. Filip in Jakob nebeško krono dosegli. »Karkolj bote Očeta prosili, itd. 3. Oh kako veliko — veselo je upanje naše, kojega nam usmileni Jezus v denaš. sv. evangeliu dajal „V hiši mojega Očeta je veliko prostora: — greni, vam mesto pripravit — bom zopet prišel, in vas k sebi vzel."—To zaupanje je podpiralo sv. Filipa in Jakoba, kakor vse mučenike in služevnike božje — - podpera tudi nas; kazaje: I. Da nam Bog na tem svetu vse potrebno da. II. Da za nas na iiiiein svetu srečno mesto pripravleno ima, ako ga le bomo vredni. Kakor o mladem letu vso ozeleni, upanje svoje tudi mi oživimo! I. »Tri reči so, na ktere se moje upanje vpira, veli sv. Bernard: ljubezn, resničnost iu vsemogočnost tistega, ki je obljubil:" »Karkoli bote Očeta v mojem imenu prosili, to boni storil." 1. Ljubezn. »Jaz njega ljubim, ki mene ljubi; — pa tudi moj Oče ga ljubi." »Ostanite v moji ljubezni, in karkolj bote prosili, zgo- ' •lilo se vam bo, da bo vaše veselje popolnoma." Za to je sv. Filip hitro za Jezusom — clo Natanaela je z seboj spravil; ljubezn ga je vlekla, kakor sv. Jakoba in vse druge apostole. — Srečni so bili v ljubezni Jezusovi — nič jim ni potnanjkulo. — Kakor Jezus — jih je tudi Oče neb. ljubil. — Ko je Filip Jezusa prosil: »Gospodi pokaži nam Očeta, in nam je dosti" — mu Jezus reče: »Filip! kdor mene vidi, vidi tudi Očeta, itd. — Tudi mi smo spoznali po Jezusu ljubezn neb. Očeta. »Tako je Bog svet ljubil, da je svojega edino rojenega Sina dal, itd. »Kako bi nam vse druge ne dodal?" vpraša sv. Paul. Drobt. za novo loto 1860. O Rim. 8. 32. Oh srečni otroci, ki imajo ljubeznjivega Očeta! — Veliko bolj srečni smo mi, ki imamo Očeta Boga, ki ni le gola ljubezn in dobrota, ampak tudi: 2. Sama resničnost in z ves t ost v svojih obljubah. — Kedar je Kristus apostole poklical, in jih po svetu poslal, jim ni dal dnarjev ne torbe; clo dveh sukinj sebo vzeti jim je prepovedal. Luk. 10, 1 — 9. Na kaj so se torej zanesli? Na resnično obljubo Krisustovo: V ktero hišo pridete — — pite in jejte, itd. Luk. 10, 8. — „Ne recite: kaj bomo jedli, pili, z čini se oblačili, itd. Mat. 6, 26 — 33. — Kedar nam vjima polje zatere, ogenj stanovje požge, nas sovražniki oplenijo, oh zlata beseda tudi za nas; „Ali ni živlenje več ko jed, in telo več, ko oblačilo? — Vaš Oče neb. ve, da vsega tega potrebujete;" on ki je večna resnica in zvestost, pa tudi: 3. Vsemogočnost. Jezus je Filipa v pušavi vprašal: „Kje bomo kruha kupili, da bi se ti ljudje najedli?,, itd. Joan. 6. 1 — 15. Za dve sto dnarjev kruha jim ni zadosti: je Filip djal. Alj Jezus je skoz svojo vsemogočnost pokazal, da mu tudi teh potreba ni. — To je apostole podperalo po njih težavnih, dalnih hojah — to naj daja tudi upanje nam: „Iščite naj prej božje kraljestvo; — vse drugo vam bo naverženo. Mat. 6, 33. 4. Pa kako nesrečni bi bili apostoli, če bi za toliki trud od posvetnega višej upanje ne bili imeli! — Tudi mi kristiani bi bili naj ne-srečneji ljudje, ako bi se večnih obljub ne nadjali. — Kar je apostole toliko nadušilo, in tudi nas naj slaje tolaži in veseli, je: II. Upanje večnega živlenja, kojega je Kristus v den. sv. evangeliu toliko lepo svojim obljubil, rekoč. „V hiši mojega Očeta itd. Oh srečna hiša — živlenje večno veselo!" Ni oko vidilo itd. I. Kor. 2, 9. 1. Sv. Adrijan, še neznabog, je videl mučenike toliko terpeti, ter jih bara: „Kaj pa upate?" — „Nebeško veselje: odgovore; in naj bi imeli tisuč živlenja, radi bi ga dali, večno doseči." To je Adriana toliko oserčilo, da je tudi on za nebeško kraljestvo kerv prelil. (Smida katehizm. 111. Stran 319. h). — To upanje gonilo je sv. Filipa po dalni Skitii in Frigii oznanovat nevdrnikom vesel glas božjega kraljestva — ga oserčilo dati na križi svoje časno živlenje za večno. — Upanje večnega živlenja je učilo sv. Jakoba toliko ojstro in sveto živeti — neprenehoma ljudi učiti, so ne sovražnikov bati, resnico vero očitno pričati in poslednič pod kamenjem svojo dušo Bogu izro- čiti. (Djanje Svetn. I. St. 443 — 444). — O upanja čudna moč! »Nobeden ni v Gospoda upal, in bi bil v sramoti ostal." Sir. 2, 11. 2. Terdno upanje nebeškega veselja tudi nas naj oserči, kedar se nam je v nevaršino podali — premoženje — zdravje — clo živlenje zgubiti. »Kdor (za me) živlenje da, ga bo najšel itd. Mat. 10, 27. 39. To je tolažilo Joba 13, 15. Tobia 2, 18. — oserčilo perve kristiane vse dati za bogastvo v nebesih. II. Kor. 1,8.— Ali se ne bomo ogledali na neb. bogastvo v posvetni zgubi? — se ne bomo oveselili nad neb. veseljem, kedar za nas na zemlji tolažbe ni? — se ne bomo radi ločili le solzne doline, in v srečno hišo Očetovo šli? — 3. Je pa obljubo več. živlenja doseči nam pretežko — nemogoče? — Je bilo sv. Filipu in Jakobu, kakor vsim svetcom mogoče, tudi nam bo, naj le hočemo. Bog ni samo nebesa obljubil — obljubil je tudi nam v tiste pomagati. Rim. 8, 32. »Naj se ne prestraši vaše seree! Jaz sim pot, resnica in živlenje." Joan. 14, 1. — Božja gnada nas oživlja, podpera in do konca stanovitne stori. Jezusovi nauki in sveti zakramenti nam dajejo potrebno pomoč. — Upanje zgubiti je naj strašnej nesreča — obupati naj huje žalenje božje. — Nesrečen ni, naj ravno vse drugo zgubi, dokler še pravo upanje v njegovem sercu živi. Sklepanje. »Zdaj pa ostanejo tri reči: vera, upanje in ljubezn: govori sv. Paul. »Vera pravi: Velike, neizrečene dobrote je Gospdd svojim služevnikom pripravil. Upanje govori: Vse te tudi mene čakajo; in ljubezn veli: Hitimo jim torej naprotje!" Sv. Bern. — Potolaži se moje serce; saj Bog za me skerbi. — Bodi vesela moja duša; saj ti jo prostor pripravlen v nebesih. — Moja vedna, pa tudi posledna beseda naj bo: »V tebe, Gospod, sim zaupal; vekomaj ne bom v sramoti ostal." Amen. VI. God rojstva sv. Joana kcrstnika. Od naše usode. Kuj neki bo Iz tega , 20. 2. Ako je ravno Matevž Boga pozabil, Bog grešnika pozabil ni; — Matevž od same časne skerbi za večno skerbeti ne vtegno; Bog pa čaka, terka, mu dobre misli daja in za izveličanje njegovo skerbi, kakor vertnar za nerodovito figovo drevo. Luk. 13. — Tudi ti, ves v posvetno zgublen, se ne pokrižaš, še očenaša gostokrat ne zmoliš — clo pred Bogom bežiš, kakor zgublena ovčica. Tvoj dober Pastir pa za teboj hiti, in te želji na svoje rame zadeti, kakor sv. Matevža. Bog je prizancsliv človekom, itd. Sir. 18, i). 3. Sv. Matevž ni nad milostjo božjoj obupal, pa tudi ni poboljšan j a odlagal. Grešni farizeji so ga zaničevali in sovražili — usmileni Jezus ga je ljubeznivo sprejel. Mat. 9, 10—13. — Ali ne bo tolika milost tudi tebe obupanja obvarovala in k spreoberne-nju primorala? (Djanje Svetn. II. Stran 335.) „Ce si očiten grešnik, pravi sv. Krizostom, itd. II. Potreba je po izgledu sv. Matevža brez obotavljenja se spreoberniti. 1. Jezus Metevža na harmici vgleda in ga zakliče. Matevž vstane in gre — vse zapusti, in ne praša kaino — kako? itd. (Djanje Svetn. II. Str. 335. 1. 2.) 3. „Ne reci: Božja milost je velika, itd. Sir. 5, 6—7. Pri-zanesljivost božja naj te ne taži v odlaganji tvoje spreobernitve; da-lej ko na tvojo pokoro čaka, za toliko ojstreje te bo obsodil, če se o pravem času ne spokoriš." Sv. Aug. — Oh, pokora bolnika je navadno tudi bolna, in le pogosto prepoznal — Noetovi verstniki so sto in dvajset let za pokoro časa imeli, pa so jo zamudili. Ninivljani so le 40 dni odloga imeli, in so usmilenje najdli. — „Ne zamudimo dragega časa; Bog je sicer spokornemu odpušanje obljubil, pa ne-spokornemu prihodnega dneva obljubil ni." Sv. Gregor. 3. Trojni so po navadi napotleji, ki nam branijo se spokoriti in iti za Kristusom: nase stare navade, ki nas opoverajo, kakor sv. Aug. rekoč: „Kaj nas hočeš zapustiti? — boš mogel brez nas živeti? — oh kako žalostno živlenje bo to!" itd. Serčno jim s sv. Aug. odgovorimo: „So oni in one, zakaj pa jaz ne?" — Naše posestvo, posebno krivično. Godi se nam kakor bogatemu mladenču. Mat. 19, 20 — 21. — Groza težavne pokore, ki hrani posvet-nežem so poboljšati in zadostovati. — Vsega tega se sv. Matevž ni zbal; serčno je za Kristusom stopil, in III. Do konca je sv. Matevž zvest ostal v poboljšanji svojega živlenja. 1. Med apostole vzet je povsodej Kristusa spremljal. — Po bitik. nedeli je začel Jude učiti, injopervi svet evangelj popisal. — V Etiopii je čudo ljudi spreobernil, in poslednič pri altarju častilo smert storil. (Djanje Svetn. II. Stran 332 — 334.) 2. Kak lep izgled nam sv. Matevž kaže resničnega spro-obernenja! — Poprej je ljubil bogastvo — potem pa vboštvo; poprej so je deržal krivice po tem le pravice; — poprej je iskal le posvetnega blaga — potlej je skerbel pred vsem za božje kraljestvo. — Takšno ima biti tudi naše poboljšanje, alj pa nobeno. 3. Sv. Tomaž Akvin tri stopinje uči, ktere imamo za pravo pobolšanje storiti: Pregrehe sovražiti in na sebi kaznovati. „Ako pregrehe ti ne kaznuješ, jih bo pa Bog." Sv. Aug. Za to je sv. Matevž toliko ojstro živel, le korenince in divje sadje vžival. — Ni mogoče spokorno in pa mastno živeti. — Druga stopinja je se grehov in grešnih priložnost skerbno ogibati. „Kdor nevaršino ljubi, itd. Sir. 3, 27. — Vsi drugi apostoli so se ribjega lova spet po-prijeli, ki so bili ribiči; sv. Matevž ni višej na muto šel; bila je ta služba prenevarna. Sv. Greg. Ne zapustiš zapeljivih hiš — oseb, itd. je tvoje pobolšanje prazno. — Tretja stopinja si toliko prizadjati za dobro, kolikor se je poprej trudil za hudo. „Prinesite dober sad pokore!" Mat. 3, 8. — Kako skerbno je to sv. Matevž storil v svojem apostolstvi! — Kako obilno je povernil krivico, ktero je bil v svoji pregrešni službi storil! — Kdaj pa bomo mi popravili, kar smo hudega svoje žive dni storili? Ali morebiti jutre? — Sklepanje. Sv. Gregor pripoveda od bogatega pojeduna, kije do konca v nepokori ostal, Krizakri po imenu. Na smertni posteli se mu zdi viditi okolj njega naj grozovilnejše pošasti, ki po njem zevajo ga požreti. Grešnik se zvija in vpije rekoč: „Sin Maksiml pomagaj in otmi me tih zveri." Pa Maksim in drugi ničesar ne vidijo, dokler se bolnik na vse kraji brani, poskoči in zakriči: „Oh poterplenje! Le en sam dan še za pokoro! O Bog! le jutra me še daj doživeti." — Pa prepozno je bilo; v kratkih minutah je svojo nesrečno dušo izdihnili. — O strašen greh zoper sv. Duha pokoro odlagati in brezpokorno do konca ostati! Amen. XI. (iod ssv. apostolov Simona in Judeta. Od poterpezljivosti. Ako vas Kvčt sovraži, včdito, da j« meno poprej sovražil, ko vas. Jan. 15, 17. 1. Kako je lo, da naj svetejši ljudje na tem svetu naj več terpč? — Terpel je Kristus — Maria — apostoli vsi! tako tudi sv. Simon in Juda Tadej, da si je bil ravno Simon Jezusov bližni rojak, in Juda Tadej po Marii Kristusu v bližnej žlahti. (Djanje Svetn. II. Str. 501—502.) 22. Terpeti imamo za to, ker je terplenje naše pregrešil os ti zdravilo, in večno veselje le poterpežlivosti plačilo. Svet je po grehu velika bolnišnica (špital), mnogoverstno terplenje pa zdravilo. Več ko voljno poterpimo, bolj se pregrešnosti očistimo, lepše plačilo v nebesih zaslužimo. „Ako vas svet sovraži, itd. Veselite se in radujle: zakaj vaše plačilo je obilno v nebesih." Mat. 5, 12. 3. Kakor so terpeli apostoli, smo in še bomo mi vsi. „Ni hlapec veči od Gospoda, ild. Pa plačilo le zadohimo, če po izgledu Jezusovem kakor apostoli voljno poterpimo. Poglej torej v djanji sv. Simona in Judeta: I. Kako lepa in potrebna — II. Kako lehka je kristianom poterpežlji vost.— Poterpitel I. Apostolsko djanje bilo je terplenje. — Kazsvetlena od sv. Duha in z njegovimi darmi obdana se poda sv. Simon \ Egipt, sv. Juda pa v Mezopotamio. V Perzii se zideta in poslednič kervavo smert preterpita. Sv. Simona so prežagali — sv. Judatu s sekiro glavo odsekali. (Djanje Svetn. II. Str. 502 — 504.) — Poglejmo potrpežljivosti dva živa izgleda, ter se učimo: 1. Kaj sveta poterpežlji vos t velja: — ona vse premaga, in izveličanje da. Keršanska poterpežljivost je krepost vsako zlo (hudo) tega sveta ravnodušno (toliko mirno in voljno) prebaviti, da serca ne zgubimo, pa tudi ne storimo, kar hi Boga žalilo alj pa nam škodilo. Poterpežljivosti lepa podoba je Job — naj lepši pa Kristus. ,,Kristus je za nas terpel in vam izgled zapustil, itd. Il.Pelr. I, 21. 2. Voljno po terpi, kdor drugih ne dolži, ampak terplenje le svojim grehom pripiše; — tako Makabejski bratje. II- Mak. 7. Tob. 13, 5. — Kdor na voljo božjo pusti, in terpi, kar, kako, iu kakor dolgo Bog hoče. Tako Jezus u verli Gelsemane; — kdor si terplenja želji se pregrešnosti očistiti, Jezusu, in svetnikom podobnoj bili. Tako si je sv. Katarina Senenska le ternato krono izvoljila. (Djanje Svetu. I. Stran 437.) 3. Vsi terpimo, pa ne vsi poterpežljivo. Kdor se terplenja brani, zdravniku vmika, ki mu rane celi, se očetu vstavlja, ki ga ozdraviti želji; le kdor tiho in voljno prenese, na pervo stopnjo poterpežljivosti pride, brez ktere izveličanja ni. Na drugo stopi, kdor z veseljem terpi, kakor apostoli za Kristusa. Djanje ap. 5, 41. — Na tretjo stopi, kdor za terplenje Boga hvali, kakor bolnik zdravitela za grenko vračtvo. Tako je David govoril: Dobro za me, da si me ponižal, itd. Ps. 118, 71. Naj višjo stopnjo po-terpežljivosti pa doseže, kdor za svoje sovražnike, ki ga ter-pinčijo, moli, kakor Kristus rekoč: „Oče! odpusti jim, itd. Luk. 23, 34. — O kako nisko smo še na stezi poterpežljivosti, ktere nam je bolj potreba, kakor vsakdanjega kruha! V svoji poterpežljivosti bote rešili svoje duše. Luk. 21. 19. Poterpežljivost vam je potrebna, da obljube dosežete." Hebr. 10, 35. II. Je poterpežljivost čedna in potrebna, je pa tudi lehka pravim učencoin Kristusovim, če se le hočemo učiti. 1. Bog nam terpeti da, ker nas ljubi, naj bi se alj grehov očistili, alj pa lepši venec zaslužili. „Bog, koje ljubi, tepe." Hebr. 12, 1(5. Iz ljubezni do Boga tudi mi poterpimo. 2. Bog nas čez moč s terplenjem ne preobloži; kedar bo dovolj, nam bo preložil. „Zvest, kateri vas ne bo pustil, itd. I. Kor. 10, 13. Ako pa ne poterpimo, nam bo še huje naložil nas vkročati, alj nas bo pa zavergel. 3. Vsako še toliko terplenje le kratko terpi; bomo voljno poter-peli, bomo vekomaj veseli; če pa tukej ne poterpimo, bomo tam vekomaj terpeli! „ Tukaj reži, sekaj; le v večnosti prizanesi. Sv. Aug. 2. Kedar terpimo, ne pozabimo, da jih veliko tisuč huje na svetu od nas terpi — da nam častite čete premagavcov v nebesih poterpeti kažejo in pomagajo; med njimi nam danes sv. Simon in Juda veselo roke podajata. — In kedar oslabimo, hitimo k Jezusu, ki nam veli: „Pridite k meni vsi, kiterpite, in pokrepčal vas bom." Mat. 11,28. Sklepanje. Sv. grol' Eleacar, da si je ravno pošteno živel, je bil pogosto gerdo obrekovau in zasramovan; pa je vse voljno poterpel. — Njegova sopruga pobožna Delfina se čudi in pobara, kako mu je moč tolike krivice, pa tako poterplivo pribaviti? — „I)raga Delfina! ,ji sv. Eleacar odgovori, najde! sim pomočnika poterpežljivosti, kojega tudi tebi priporočim. Kolikorkrat se mi kaj hudega pripeti, pogledam »a Jezusa, kako pred Pilatom ves nedolžen stoji, od krivih prič tožen, od sovražnikov obrekovan, od trinogov in od nehvaležnega ljudstva zasramovan. Mislim si: Kaj je krivica, ki se meni godi, proti krivici, kojo Jezus za me terpi. Hitro si s tiin nevoljo potolažim." — Delfina si je te besede zapomnila, zapomnimo si jih tudi mi! Poterplenja pot je kraljeva pot v nebesa. Amen. Drobt. za novo loto 1860. 0 - 82 -XII. Beseda za veliki petek. Greha zdravilo je terplenje. Oj vi vsi, ki greste memo po poti, pomislite ia poglejte, ali jo kakša bole-čiua, kakor jo moja bolečina. Jer. zal. pesm. 1, 12. 1. Nesrečen greh. li grozovita zver, koliko si hudega storil! — Raj si nam spremenil v solzno dolino — zemljo si s ternjeni nasjal — naš um si oslepil — voljo našo popačil — milione ljudi si pomoril od nedolžnega Abelna do Jezusa Sinu božjega. — Spreobernil si nam naše dni v dneve žalosti, med kterimi naj žalostnej je veliki petek, spomin britke smerti Kristusove za naše grehe. Mat. 26, 28. Gal. 3, 13. 2. Sveta mati kat. cerkev žalosten spomin smerti svojega Ženina obhaja. Zvonovi molčijo — altarji brez vsega kinča stoje -žalostne pesmi in molitve se razlegajo, itd. Nevesta žaluje in nas vabi h križu svojega Ženina rekoč: „Oj vi vsi, ki memo greste, itd. 2. Pristopimo bližej križa, in premislimo dobro dve reči: greha hudobo — terplenja neizrečeno dobroto; zakaj: Kar greli hudega stori, poterplenje popravi. To nas križani Jezus uči — nam naše živlenje priča; naj sovražimo greh, križ pa ljubimo! 1. Žalostno jutro velikega petka je napočilo. — Ni bilo bolj žalostnega dneva od njega kakor dan pervega greha. — Ves Jeruzalem je po koncu. — Ljudstvo, ki je pred petimi dnevi klicalo Jezusu : Hosiana! — vpije danes: „Križaj ga!" — Pilatuž palico zlomi. Jezusa k smerti križa obsodi. — Jezus pod težo križa omahuje na mesto mertvaških glav. — Poprašajmo zakaj? Ljudstvo ne ve — krive priče se ne strinjajo — Pilatuž si roke unije in spozna, da je Jezus nedolžen. — 1'a prerok Izaia nam pove: „On je naše slabosti na so vzel, itd. Jez. 53, 4 — 10. Kar je prerok napovedal, je Kristus sam po-terdil. Mat. 20, 28. 26. 28. Mark. 8, 33. in ravno danes dopolnil.— 2. Sprejmimo danes v duhu vsmilenega Jezusa po poti križa premislimo vsili 14 štacionov križ. pota in poglejmo, kaj se godi. Trikrat Jezus pod križem pade, slabo mu je za umreti. Simon prisiljen mu križ nesti pomaga — Veronika mu putno ruto poda. —- Jezus pozabi svojih bolečin, in svetuje Jeruzalemskim ženam, naj ožalujejo pri-Itodno osodo svojih otrok. — Oblačila oropan, grozovito na križ pribit — med dva razbojnika povzdignjen — kdo popiše njegove bolečine? (Šmida katehizm I. Str. lli — 114.) 3. Okolj šest ur v strašnih bolečinah na križi visi, ter naš dolg plačuje. Kol 2, 24. Sedem besedi (svojo posledno gorsko pridigo) iz križa uči, rekoč: „Oče! odpusti, itd. — Vse stvari terpe s Kristusom križanim; sonce merkne, zemlja se trese, skale pokajo, zagrin-jalo se v tempelnu čez sredo razterga, grobi se odpirajo; le človek, za kterega je Gospod terpel, ne terpi." Sv. Jeron. „0 vi vsi, ki memo greste, itd. 4. Jezus do posledne kaplice svojo kerv iztoči, izreče na ves glas prečudno besedo: Dopolnjeno j e. Oče, v tvoje roke itd. Nagne svojo glavo in umerje, zakaj? Za naše grehe. Mat. 26, 28. I. Tim. 2, 6. 1. Joan. 1, 7. 1. Petr. 1, 18. Kar je greh hudega storil, je Kristus skoz svoje poterplenje in smert popravil: naš neizrekljivo velik dolg je poplačal —neskončno veliko zaslužno je nam pridobil. Joan. 3, 14. I. Kor 15, 21. — Le samo eno nam je še potrebno: se njegovega poterplenja in zasluženja deležne storiti. „Naj si je ravno Kristus za vse umeri, vender vsi dobrote njegove smerti ne dosežemo, ampak le oni, ki se zasluženja njegovega terplenja vdele-žijo. Sv. Trid. sbor. sej. (i. p. 3. — „0n ki le je brez tebe stvaril, te noče brez tebe izveličati." Sv. Aug. 5. Naše poterplenje s Kristusovim sklenjeno nas vdeleži njegovega zasluženja. „Alj veliko jih je imel Jezus, ki so njegove nebesa — pa malo, ki so njegov križ ljubili. Mnogo jih gre za Jezusom, dokler kruli deli: pa malo, da bi iz kelha britkosti pili. Veliko jih ima, ki so željni tolažbe;, malo pa, ki britkosl ljubijo." Toni. Kemp. II. II. —Mladenčič milo zdihuje, da inu je Bog bolezn poslal. „Ali je Bog na me pozabil? jeli svojo jezo nad me izlil?" — Nikar ne preklinjaj milosti božje; ogleduj se na Križanega, jeli so tvoje bolečine tolike, ko so bih- njegove? - Ali nisi bil v grehu spočet? — te ni mati v grehu porodila? Ps. 50. — Tam tožuje v revah sromdk — ali si veči srotej na svetu ko Jezus, kojega zibel so bile jasli — mertvaš-ka postel tertl križ; ki ni imel prostora trudne glave kamo položiti! — Oče žaluješ za pokojnim sinom —mati za hčerjo, kojo ti je smert pobrala; — Ogleduj se na Mario, mater žalosti, ki na krilu mertvega Jezusa tebi kaže, kojega je divja zver umorila: tvoj greh. — Ne to-žujmo ljudi, ne previdnosti božje, marveč le greh; — greh je zemljo s tornjem iu naše živlenje s terplenjem napolnil. „ Poterplenje je za nas 6# edina pot — križ je kluč v neb. kraljestvo." Sv. Damaz. Zatorej nas Jezus milo vabi: „Kdor hoče za meno priti, naj svoj križ zadene, itd. Luk. 9, 23. Sklepanje. Bližej bližej sv. križa vstopite se, vsi ki terpite; obrišite si solzne oči in poglejte, jeli je vaše terplenje kakor Jezusovo?— Ternje je njemu zemlja rodila; hočete vi le po rožah hoditi? Grozoviten križ mu je nehvaležen svet postavil; bi radi brez vsega terplenja bili ? — Ako z Jezusom ne terpimo, se tudi z njim veselili ne bomo. — Prijatel, kterega sovražniki hudo preganjajo, pristopi, okleni se križa in reci: „Oče odpusti njim, itd. — Si, duša moja, od vsega sveta zapušena, občutiš v sercu veliko suhoto, poglej na Jezusa križanega in reci: „Moj Bog, kaj si me zapustil!" — Grešnik, greš-nica, ki ne veš kamo bi se obernil, glej rane visečega, kerv umerjo-čega, čast Odrešenika Kristusa. Njegova glava je nagnjena te kušniti, njegovo serce odperto, te ljubiti, njegove roke razpete te objeti. Tako terdno ga pripni v svoje serce, kakor je bil na križ pribit." Sv. Aug. — Okleni, derži se njegovega svetega križa v terplenji in v veselji, da, kakor se bo tudi tebi zmračilo, lehko porečeš: „Do-končano je. Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo." Amen. Ogledalo blaženih m<5ž in žensk, nekdajnim v spomin, sedajnim v posnemo. Kdor veliko ljubi, veliko stori; veliko stori, kdor prav stori; prav pa stori, kdor bolj za občino (za druge), kakor sam za se skerbi. (Tomaža Kempeana „Hoja za Kristusom" I. 15, 2.) I. Tomaž Koren duhovski oče svojih ovcic. Pomni, o človek, da nisi le za se — ampak za vse na tem svetu; tudi za druge po moči skerbeti je tvoja sveta dolžnost: ta zlati nauk naj bi se mladenčem po naših šolah vedno ponavljal, naj bi spoznali svoj sveti poklic, ne toliko za sebe kakor za božje kraljestvo živeti, gerdo sebičnost (pregrešno samo svojo ljubezen, to hudobno gospodinjo sedajnega sveta) zatirati, in vneti v mladih sercih živo keršansko ljubezen, ki je prave sreče edina mati, mati miru in stanovitega veselja. Sebičnost je pcsja lastnost; in kedar ravno ona po svetu gospodini, nimamo prave sreče, ne stanovitnega miru. Sosed se kavsa s sosedom, brat s svojim bratom največ za prazno kost. Veči del ljudi le za se skerbi', malokdo pa za druge. Spodobi se torej in potreba je v sedajnih sebičnih časih počastiti moža, ki za vse skerbi, ter ga po smerti zanjimcom v izgled in v posnemo postaviti, kteri je bil sreča svojega kraja in božji dar svoji srenji, ter je živo pričal zlate besede sv. Paula s svojim djanjem rekoč: „Ne iščem, kar je vašega, marveč vas. — Bil sim (skerbel sim) vsim za vse, naj bi vse Kristusu pridobil." Tomaž Koren, rajni Staroterški dehant je bil 42 let Sloveno-gradški dolini na Stajarskem duhovskega očeta in skerbniga pastirja živ izgled, kteri zasluži, da njegov spomin v hvali ohranimo. Bil je rajni tesarja Filipa Korena zakonski sin, in ravno pred svetoj Lu-cijoj leta 1780 ga je na tesnem bregu bistre Savine poleg starega Celja mati Eva Keržančeva povila. Mati je naije polnega mladenčika moliti učila, v mladem sercu vnela ogenj božje ljubezni in prave pobožnosti svetlo luč, ki je Tomažu svetila vse žive dni. „Prava pobožnost je pa za vse dobra; kajti obljubo (prave sreče) ima sedajnega in prihodnega sveta:" uči sv. Paul. Prava pobožnost je bila od mladih nog Tomaževo vodilo — ona ga je časno — nadjamo se, da tudi večno srečnega storila; zakaj kakoršno živlenje, takšna po navadi smert, in kakoršna smert — je tudi večnost, Mnogo zakonskih ljudi se otročičev boji, rekoč: Kako jih bomo preredili? Se več posvetnih starišev svojim otrokom na robe (napak) za srečo skerbi, in na pobožnost pozabi. Pač bi jim bila potreba na podvoje goreče napisati: „Jišite pred vsem božjega kraljestva in njegove pravičnosti; vse drugo vam bo naverženo" — na vsako zibelo prav globoko zarisati: „Le edno je potrebno! — Kaj pomaga človeku, naj si ves svet pridobi, na svojej duši pa škodo terpi. — Pobožnost je za vse dobra." Z žulami svojih rok je oče Filip svoji družini kruh služil, pridno tesal in vertal, kakor sveti Jožef svoje dni, da so imeli žena in otroci česar živeti, in tudi Toinažeka je čakala težavna tesla, naj bi le sko-rej odrastek Borna bajtica in pa malo kopačih na hribu sv. Miklavža boljega kruha možu dati ne more, so sosedi sodili, in tudi stariši ravno tako mislili, alj dober Bog je pobožnemu mladenču kaj večega namenil, kakor tesarsko krošnjo nositi — kaj lepšega odločil, kakor brune tesati in kozolce staviti; —. pobožnost je za vse dobra, in je mladenču, kar je skrili violici žlalien duh. Celjski duhovniki so Ko-renovega (Andorferjevega) Tomažeka spoznali, ki jim je hodil toliko pridno k sveti maši služit; in ker se je v pervih nemških šolah toliko spešno učil, v cerkvi pa med vsemi naj lepše včdel, so mu tistejni apat Franc Ksaver Hobelnik, učencov poseben prijatel in dobrotnik, ki so bili očetove bajte zemljiški gospod, pomagali v latinske šole in v duhovski stan. Terda je bila svoje dni za Slovence nekdajnega Celskega kroga se šolati, in redek je bil Slovenski rojak mašnik. Latinskih šol še ni bilo v Celji; morli so diaki (študenti) alj v Maribor, alj pa v Ljub-lano. Izmed desetero duhovnikov Celjskega kroga bilo je po sedem ptujcov, in nova maša tako redka, da so se ljudje čudili sreči na novi maši biti. Ni se torej čuditi, da ni bilo med mladenči veselja, ne pomoči za duhovski slan; bila je žalostna zima. Ob francoski vojski, če ravno žalostni in mnogo nesrečni, je nam sreča latinskih šol leta 1809 v Celje do,šla; in Celjska latinska šola šesterih razredov je Celjski krog za duhovski stan omladila. Stariši lehko svojim dia-kom v bližnem mestu streho in živež preskerbijo, pa tudi dobri Celjani vbogiin radi pomagajo; kdor ob svojem ne more, mu pa dobrotnik naprej pomore, kakor rajnemu Tomažu Korenu. Blizo štirnajst let star se je Koren v Maribor v pervo latinsko šolo podal; vboštvo je bila mladenčeva dota, pa glava dobra in modra noša je bilo njegovo bogastvo, ki ga je hitro učiteljem — dobro serce pa součencom prikupilo; in kdor to dvoje ima, njemu ni skerb šole dobro in lehko pometati. Verlo je Koren šest latinskih šol v Mariboru, dve modroslovja pa v Gradcu doveršil, perve tri leta bogoslovja v nemškem Gradcu — četerto leto pa v Celovcu v du-hovšnici zgolovil, ter so ga 13. kimovca 1812 mašnika posvetili. V revšini izrastel je imel Tomaž le pomalem kruha, in že v mladih letih bil je na videz ostarljiv. Njegova modrost pa serce ravno in veselo ga je tovaršem toliko častitega storilo, da so mu sploh rekli: Častitljivi Beda. Badi so se krog njega smili; in bil je svojim součencom ravno tako dober prijatel, kakor predpostavlenim zvest podpornik, ki so Korena radi drugim voditela postavili, ter mu veliko zaupali, in ravno to je čedno znamnje mladega moža. Svoje dolžnosti na tenko dopolniti in se tovaršem ne zameriti, je silo težka reč. Tovarši vlečejo radi na levo, predpostavleni pa velijo na pravo, iu mora biti že v mladih letih terden mož, ki se součencom ne zameri in svojim višini ne pregreši, kakor jo je od vsih poštovan Koren čedno in modro zadel in se vedno na vsako stran modro obnašal. Veliko let po tem so ga predpostavleni še neprenehoma hvalili, pa tudi tovarši prijazno pomnili. Ciste ljubezni mladih let starosti rija ne sne, in naj očitnej mladenč po svojih prijatlih pove, kakov bo mož. Dobro vino bo tudi dobra starina. Mladi mašnik Koren so novo mašo v svoji domači cerkvi v Cel ji peli, in njih dobrotnik apat Hobelnik so jim novo mašo služili, toda brez vsega truša, kakor je prav. Naj se ravno nove maše vse veseli, in se večidel prav slovesno obhaja, se vender rado o tej priliki tudi greši in Bog žali, kedar je gostarija potratna, in veseljevanje preposvetno. Kedar na novi maši svatje ukajo, angeli božji jokajo, in vendar ima taka svečanost biti angelska radost. Novi mašnik nastopijo božjo pot, in se lotijo angelskega dela; kako hudo žlahta in povableni svatje na novi maši store, ako s plesom in mesom široko cesto nadelujejo, lIark 7, 37. Hvala bodi večnemu Bogu, in čast ljubi devici sveti Uršuli, da smo včakali, kar smo želeli 1 Nova maša se nam bo zapela, in spet ponovila, kakor sim jo jaz pred 18 leti tukaj odpel: iu glej novi 'našnik! danes tudi najni stariši — oče in mati pristopita k svoji drugi poroki. Dve lepe obhaji ste se danes stekle: nova maša, in zlata poroka. Dokler si Štefan, svoje šole dopolnil in mašnikovo posvečenje prijel, sta tudi oče in mati doživela gnado druge poroke. Za take redke gode sliši Bogu posebna čast in hvala, ki nam daja veliko oveselenje in lep poduk. Odrajtaj vsak svojo čast in hvalo Bogu, jaz pa prevzemem besedo od svetega goda, in vam bom razpovedal, kaj nas danešnega goda dvojna obhaja uči. Zlata poroka in nova maša ste podobni zavezi starega in novega zakona alj testamenta. V starem je bila obljuba, v novem je gnada ; tam je Bog vsmilenje obljubil, tukaj svoje vsmilenje skazal. Alj stari in novi testament ne gresta eno pot; kjer novi začne, jemle stari slovo. Dokler mlajši sin novo mašo poje, sklepata starša svojega živlenja zadno obhajo. Pristopila sta pred altar, kakor sta stala pred 50 let ženin in nevesta v Ponkovški cerkvi pred altarjem, da bi na zglavji svojih dni nazaj pogledala na svojo dokončano pot, in slovo vzela od veselja sveta. Svojo familjo sta vzela s seboj, da bi njima pomagala zahvaliti Boga za vse prijete gnadc in dobrote. Pred mašnikom si hočeta po zakonsko roke podati, da bi skoz srečo eden drugemu zahvalo dala za vso ljubezen, s katero sta eden drugega poterpela.' Tud svate sta si povabila, da bi jima pričala vsa ker-šanska soseska, da sta med seboj pošteno živela. Iv novi maši sta pridružila svojo obhajo, da bi na večer svojih let za venec sveti žegen dobila — tako z blagoslovom sklenila, kar sta z žegnotn začela in z žegnom peljala. Večni Bog daj starišem svet žegen obilno prijeti, in novima mašniku gnado ga vredno deliti; nam pa srečo se božje obljube in božje gnade skoz obhajenje danešnega goda deležne storiti. Stari testament nas uči obljube, novi testament gnade božje. Obljube starega testamenta nas opomni zlata poroka starišev, gnade novega testamenta nas opomni sveta nova maša, kar vam bom v imeni s. Trojice vi. in 2. delu razstavil. Sv. Duh daj meni svojo pomoč, naj se zgodi, kar je Jezus obljubil: Ne vi ste, ki govorite, temuč sv. Duh, ki skoz vas govori. I. Stari zakon kaže božjo obljubo. Bog je stvaril človeka za veselje; zato ga je v raj posadil, i" ker se je Adamu veselje brez tovaršije v sredi sv. raja vžalilo, i»11 je Bog stvaril tovaršico; in da bi prav srečno živela, ju je blagoslovil, v stan zakona postavil in za porodnike vsega človeštva storil' Kakor sama vsa srečna in blagoslovlena, bi bila imela osrečevati ves človeški rod: in kakor daleč bi se bil človeški rod razširil, bi bil tud raj (paradiž) se razširil po svetu. Alj te sreče je bil satan človeku nevošljiv, ter ga je zmotil, kedar je Bog- pokoršino človeka poskušal, ako se bo svoje sreče vreden storil za se in vse svoje otroke. Skoz hudičevo zapeljitvo premetena sta Adam in Eva, Bogu nepokorna, prelomila božjo zapoved, se svoje sreče nevredna storila, veseli raj zgubila, in gnado božjo zapravila za se in ves svoj zarod. Namestu blagoslova je jeza božja nastopila nad vse Adamove otroke; od tiste dobe se je vsa naša nesreča začela, in kakor daleč človek pride, se tud revšina s njim seli. Paradiž zgubljen, človek pogubljen, nebesa zaperte! o strašen pogin! o žalostni stan! V tistem žalostnem stanu se je Bog Sin vsmilil človeka, in to sladko besedo djal: Jaz bom šel, in človeka odrešil, da. ee ravno na tem svetu terpi, saj na unem bo izveličan. Ta obljuba je tolažila Adama in vse njegove otroke, je tekla od roda do roda celih 4000 let, po njej so zdihovale vsi; dobre duše starih očakov, in Bog jo je ponavljal po patriarhih in prerokih, dokler ga niso svete nebesa rosile Jezusa žegnani sad božje obljube. In ko je prišel on toliko zaželjeni iz visokih nebes na nizko zemljo, je popravil, kar se je pokazilo bilo v paradižu tam; nam je nebesa toliko časa zaperte spet odklenil, pa tudi popotnikom kje pomoči dal dovolj, da ne opešajo. — Zakon, toliko časa ves lužen jarm. je polajšan in poveličan po Njem; dodana mu je gnada neskončega zasluženja njegovega.. Mož in žena, če nista v paradižu več, ko Adam in Eva pred grehom, pa tudi nista v pusti ptujini več, kakor uni pervi nesrečni zakonski par po grehu, če le hočeta. Sicer si skorej vsak obeta paradiž, ki se v zakon spravlja; pa ne dolgo, in mnogi se prepriča, da ni našel, kar si je obetal — obetal si je paradiž, našel pa le težek težek križ. Kaj je pa tega krivo ? To da v mnogem zakonu strahu božjega ni. Kaj je Adama in Evo verglo iz paradiža? Strah božji sta iz serca zgubila, nista imela Boga pred očmi: zato jih je lehko kača goljfala. Kaj je Bog pervim starešem dal, da bi si paradiž ohranila? Zapoved jima je dal, in djal: Ako bodeta zapoved deržala, ne bota umerla. Strah božji mora tudi zakonskim srečo ohranili: kdor po drugem potu sreče jiše, kakor po polu izpolnjevanja božjih zapoved, se goljfa, namesti veselja najde le žalost. Lehko se želje izbudijo, ki niso po božji volji, in kača zapeljivosti rada zravno laže, da v tem smerti ni, greha ni, štrafe ni. Tako zmoten se človek prevzame, hoče ko Eva loljko vedeti ko Bog, zapovedi več ne porajta, in Boga se več ne boji. Kaj se zgodi? K terplenju poerbanega greha se nabera terplenje lastnega greha, ne le za se tud za veliko drugih ljudi, pogosto za cel svoj zarod. Solze se začnejo prelivati, žalovanja iu toževanja ni konca. Zdaj se zdihuje po prijatlu, ki bi jim nadloge preložil. Kamo bi se obernil po pomočnika, kje bi svojega tolaz-nika najšel? Povejte nam vi oče in mati, kaj je vaj tolažilo, kedar sta mile solze točila, kedar so vas skerbi sprehajale, nadloge stiskale, in ste se znajšla v britki nevarnosti? Ali sta kje bolše tolažbe najšla, ko pri križanem Jezusu, (ki sta obložena z težavami) od njega glas zaslišala: „Pridite vsi k meni, ki ste obloženi, jaz vam bom polajšal." Ali nista dostikrat najšla spolnjeno božjo obljubo: „Vaša žalost se vam bo v veselje spreobernila, katerega svet ne more dati, in ne more odvzeti?" Božja obljuba nas mora skoz živlenje spremljati, nas mora tolažiti v žalosti, in v veselji kročati. Obljuba pa mora stati na veri, vero pa mora molitev podpirati. Sveto pismo vsiga starega zakona kaže, da je Bog nar več tistim svoje obljube delil, kateri so terdne vere bili. Mojzes, očaki, preroki, sveti možje in svete žene so zavolj svoje terdne vere iu zveste molitve toljkih božjih obljub deležni bili. Vzemimo samo Abrahama za izgled. Enkrat je tri ptuje može sprijel in jim lepo postregel, pa vedil ni, da ga je Bog z dvema angelama prišel objiskat. Zadnič se mu Bog razodene, in mu obljubo da, da bo njegova žena k letu oselnnal sina dobila. Zara, 90 let stara, se na lo nasmeji, ker verjeti ne more; Abraham pa pri priči veruje božji besedi; iu sveto pismo pravi, da mu je ta vera v pravičnost pripisana bila. Abraham je tud zvest svoji veri ostal, kedar ga je Bog nar hujše pokusil. Zapove mu sina Izaka v dar zažgati. Abraham bi bil desetkrat raji nož v svoje serce potisnil, kakor svojega sinka vmoril; alj on je bil ravno tako pokoren božji besedi, kakor v veri stanoviten. Dosti mu je vedeti, da je lo božja volja. Sina vzame, nož in ogenj, in gre tri dni do gore, katero mu je Bog bil odkazal; da bi ga tako tri dni z britkosljo serca pokušal; alj bo zvest svoji veri obstal? Abraham skerhnil ni, tud se ni z Bogom pravdal in toževal, kakor je grešnikov navada: Ali je pa- metna taka zapoved? Čemu mi je sina dal, da mi ga zdaj jemlje? Bi ne bilo boljše, ko bi Izak rojen ne bil? i. t. d. Abraham nič takega ne govori — on molči, terpi, in božjo voljo dopolnuje v ter-plenji. Že je zvezal fantiču roke, že ga položil na altar, in seže po nož — zdaj se mu Bog iz nebes oglasi: „Abraham stoj! ne stori žalega svojemu sinu. Jaz sim vidil, kako se mene bojiš; in ker si to storil, in svojemu sinu nisi zanesel zavolj mene, sim jaz sam per sebi prisegel, da bom blagoslovil tebe in ves tvoj zarod. Poglej na nebo in preštej zvezde, če si jih kos; toljko bo tvojih otrok. In v tebi bodo žegnani vsi rodovi na zemlji; iz tvojega rodu naj se Zveličal- rodi. Glejte, koljkega blagoslova seje Abraham vreden storil, ker je v pokoršini tako zvest bil. Za očeta Mesijasovega je bil izvoljen, ker je tudi Kristus bil svojemu Očetu pokorn noter do smerti. Za očeta Izraelskega ljudstva ga je Bog postavil, da bi se vsi njegovi otroci vere učili, po kateri pride žegen božje obljube. Mi imamo tudi pred sebo zakonski par, ki med vsemi pričejočimi naj viši sega v starosti svoje zakonske zaveze. Kaj najdemo podučnega v njem? če se ne spodobi sinu svoje stariše očitno hvaliti, saj to moram spoznati, da je tudi jima vera srečno pomagala skuz živlenje. Če nihčer ni v stani vse dobroto in skerbi popisati ne izreči, kar so stariši za otroke sterpeli, saj od otročjih let naj smem kaj opomniti, Hvaležno se spomnim materne ljubezni, kako so mene moliti učili, in da so me poprej moliti učili ko pisati in brati. Hvaležno spominjam, da mi liiso popred kruha dali, dokler nisim juterne molitve opravil, in pred mi ležati ne pustili, dokler nisem večerne odmolil. In kedar sim od slabosti alj dremote brez molitve zaspal, me prekrižali in z žegnano vodo pokropili, polek mene kleče molili, in tako nadomestili, kar fantič ni mogel ali znal. Hvaležno se spomnim, kako so me v cerkvo vodili, in doma mo izpraševali, kaj sem tam slišal, vidil in zapomnil od božje besede. — Hvaležno se spomnim očeta, kako so me hoje in noše učili, kako govoriti, če so me drugam poslali. Hvaležno se spomnim, kako so mena ramah v šolo in iz šole v hudem vremenu nosili, kako so me svarili, in da mi nevarne spakarije zamolčali niso. Ali vam se bodo te dela premalo imenitne zdele, in bote rekli: tako se tudi per naših hišah godi? Hvala Bogu, če se godi; jaz pa rečem: to niso male, to so velike dela, bolj imenitne ko pisati ino brati. Dosti dobrot so mi Drobt. «a novo loto 1856. ® stariši skazali, pa dušne dobrote mi še zdaj žive stojijo pred očmi. Telesna dobrota zgine z blagom, podučenje pa večno ceno ima. Iz mladih dni do zdaj hodim po šolah, in najdem poterjeno resnico svetega pisma, da šolanje bres strahu božjega človeka več znori, ko zmodri, in da pri otrokih, ki se doma bogaboječnosti ne učijo, jim potem ne šola, ne pridga, ne maša ne zda; in kar je mati zamudila v detečje persi zasjati, vseučeliše domestilo ne bo. Veste, kje si mati katolška cerkev svoje verne spodredi? Ne po šolah, tud v samih cerkvah ne, temuč v keršanskih hišah. Kjer se naj lepši služi Bogu, tam je naj lepša šola. Jezus pravi: „Kjer sta dva alj trije v mojem imenu zbrani, sem jaz v sredi med njmi." Kakor moliš, tako živiš: na živo molitvo Bog vselej pomaga: Molitva je skrita žila, po kateri Bog svoje pomoči pošilja. Slišite, kako sladko razodetje božje se je rosilo na goreče želje Izraelskih otrok, kar namIzaia popiše: „Veseli se hčer Jeruzalem, tvoj zveličar pride, on je tvoj odrešenik in pomočnik. Pohlevno nosi svoj vrat, z njim pride božji mir, pred njim gre veselje, za njim gre vračilo: Bog sam bo prišel, in svoje ljudstvo objiskal." Iza. 40. Kako sladke besede za vboge grešne sirote so taka povest! Enako veselje so oče in mati občutili, kedar je Štefan zadno pismo domu poslal, rekoč: „Skor bom svoje šole zvcršil, konec mojega učenja je blizo. hvala Bogu! Uno nedelo bom sveto mašnikovo po-svečenje prijel. Pri sv. Uršuli želim novo mašo zapeti, tam kjer sem svoje dni pastirčeval, naj tudi svoje duhovno pastirstvo začnem. Gospoda fajmoštra bom prosil, da mi bodo postregli pri maši, in celo sosesko k novi maši povabil, da vam bom veselje naredil, za toliko dobrega, kar sem prejemal od vas." Če more kaj bolj veselega biti za starišev serce, pa vi povete. Ja, z veseljem smo tebe, ljubi Štefan in tvoj žegen prijeli; vzemi tud ti naše želje;, s katerimi mi tebe blagoslovimo. Bog daj, da bi vreden pred altarjem stal, da bi svoje posvečene roke vredno vzdigal, da bi svete opravila prav sveto opravljal, da bi vredni sred-nik stal med grešnikami in med Bogom, da bi pohlevno nosil po izgledu Jezusovem, poterpežlivo butaro svojega stanu, ki je vsim tistim lehka in sladka, ki so božji volji vdani; da bi zvest hlapec Jezusa Kristusa bil, ki ne iše svoje časti, temuč le za Gospodovo čast skerbi; in da bi prav srečen bil pri vablenju v božje kraljestvo, dokler te Gospod iz službe ne zakliče! Da bi ne bile naše želje prazne, in naše prošnje zastojn, pomni vedno kaj te gnada nove maše uči, kar vam bom razstavil v 2. delu. U. Nova maša kaže božjo gnado. V čem obstoji gnada novega testamenta? Ta perva gnada božje obljube je Jezus Kristus sam, ki svoje gnade deli a) skuz sveto mašo in b) skuz posvečene mašnike. Bog Sin sam je prišel blagoslovit svet, s svojo sv. rešno kervjo ga je omil, krivico poravnal, plačal naš dolg, spravo z Bogom naredil, ki nas je zopet uzel za svoje otroke, in za erbe nebeškega kraljestva. Kaj nam da gnada novega zakona? Grešnikom da vsmilenje, žalostnim trošt, slabim pomoč, nevernikom luč — nevednim poduk — vbogim pa vesel Evangelj oznanuje, da tam v svetem raju dober Oče prebiva, kateri svojim izvoljenim gostovanje pripravlja, in nobenega na odverže, kdor njegovo povabo sprejme, a. Jezus nam gnado daja pred vsem skoz sv. mašo. Kjer je maša, tam je Jezus, kjer je Jezus, tam je gnada, kjer je gnada tam je sreča. Kdo bo popisal vse gnade in dobrote, ki so se po sv. masi dobile, in še dobijo? Tega nihče ni v stani popisati, pa tudi potreba ni: Kdor sam na sebi ni čudežev po sv. maši zvedel, ta še nikdar ni prav sv. maše slišal. Njemu se godi ko evan-gelski množici, kedar je pet sto ljudi od pet ječmenovih kruhov na-sitenih bilo, in niso čudeža spoznali, dokler ni čudež nehal. Sveta maša je sreda vseh skrivnost, vse svetosti in vse dobrote božje. Vse skrivnosti. Cerkuv tako moli: „Vživa eden, alj jih vživa sto, vsi prejmejo enega, ki vse živi. Tam so dobri tam hudobni, sreče ne enake. Eni živlenje, drugi pogubljenje sebi vživajo." Vse svetosti. Cerkuv moli: „Sam te dar je svet, sam te dar je čist, sam te dar Bogu dopade." Zato kat. cerkuv zapoveduje, vsako nedelo in vsak zapovedan praznik popolnoma sv. mašo slišati; zato znotrajni nagon človeka priganja k sveti maši, in kogar k sveti maši več vest ne goni, njega dušni stan varn ni. Spodobi se pa tudi sv. mašo vredno služiti in vredno slišati. a. Vredno služiti. Pri takem sv. opravilu vredno služiti bi treba bilo angelske pobožnosti. Moj Bog, komu je pa ta presveta služba v roke dana? Grešnemu človeku z slabostmi obdanemu! b* Sveti zakladi so strohlivim rokam izročeni v rahlo posodvo hranjeni. Zakaj si ni Jezus Kristus služabnike k toliko svetosti iz devet korov angelov zbral, temuč iz naše srede si mašnike izvolil in po-žegnal? 1. V znamnje, da njegova gnada nič ne zgubi skuz to, kakor zlato svoje cene ne zgubi, naj se tudi v perst zavije; alj sonce, ako po blatu zašije. 2. Da bi v nikogar človek svojega zavupanja ne stavil, razen v svojega Boga. 3. Tebi v tolažbo; zakaj če Bog grešnika pri takem sv. opravilu terpi, še bo s tebo veči vsmilenje imel. Spodobi se, z vso mogočno častjo obhajati to sveto opravilo. Sv. cerkuv poje: ,/Kolikor moreš toljko hvali, saj mu vredne hvale dali vender le ne bomo še." Bog je v starem testamentu vsak dar odvergel, kateri je imel kak madež na sebi; veliko več je treba s čisto dušo in s čistim telesom služiti pri tem darilu, da bi darovnik od božjega obličja od-veržen ne bil. b. Vredno slišati. Pa tudi vredno slišati sveto mašo je potreba. „Dva sta šla molit v tempel, čolnar in farizej, pravi Kristus. Pervi je šel opravičen, domu, drugi ne." Dva molita pri sv. maši v eni klopi, eden bo vslišan, drugi odveržen. Kakor pri pervem darovanji na sv. križu se še dan današni godi. Judje so pod križem stali, se smejali in Jezusa kleli; Marija in učenci so se solzili in molili. Dokler se eni v cerkvi smejijo, kratek čas pasejo, in komaj dobijo, da maša mine, se drugim serce topi od premišljevanja svetih skrivnost. Dokler so pod križem na persi terkali in govorili: „Besnično ta je božji sin;" kedar so čudeže vidili, da so skale pokale, se zemlja tresla, sonce otemnelo, mesene merknil, inertvi vstajali, so drugi Jezusa zasramo-vali rekoč: „Če si Kristus, stopi zdaj iz križa." Tako eni med nami ne vidijo in ne slišijo; še dostkrat zvona ne slišijo, ki jih kliče. Grešnik je za božje reči slep in gluh; in nar veči čudež pri sveti maši je to, da Kristus take prenaša. c. Mašniki so tudi dar milosti božje. Kristus pravi: ,/Kamor bole prišli, blagoslovite hišo, v katero ste šli. Če vas je hiša vredna, naj ostane božji žegen nad njo, če vas pa ni vredna, se žegen oberne k vam nazaj." Mat. 10. 12. „Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor enemu učencu le en kozarec merzle vode poda v mojem imenu, povem vam, da svojega plačila zgubil ne bo." „Vsim pa, kateri so ga sprijeli, je dal oblast in ime božjih otrok." Joa. 1. Zalo nimajo verni za ničesar bolj prositi, kakor da bi jim Bog dobre mašnike dal, z katerimi žegen božji pride. Trije stanovi so na svetu, po katerih Bog svet osrečuje: mašniki, stariši in kraljeve glave. Zato otrokom ni treba za ničesar bolj Boga prositi, kakor da bi Bog stariše pred pregrehami ovarval; zakaj otroci nosijo večidel svojih starišev žegen al strafo do groba. Zato podložni nimajo za ničesar bolj Boga prosili kakor za gnado svojemu deželskernu oblastniku. Kadar je Bog Israelsko ljudstvo pokoriti mislil, je pustil kralja Davida v greh pasti, da se je prevzel, ljudstvo popisoval in štel, namesti ga učiti. Bog mu tri šibe v spre-ber da: ali tri leta lakoto, al tri mesce kervavo vojsko, al tri dni kugo. David izdihne: „Kar si izvolim, me boli; vendar raji padem v roko božjo, ko v roke človeka," in si je kugo izvolil, v kateri je 75000 ljudi pomerlo. Zato cerkuv toliko rada moli za papeža in za cesarja, za vse cerkvene stanove in deželske poglavarje, pogoje moli za nje, ko za rast in sad zendje, ker ve, po kateri žili žegen pride in mir božji. Ona ve, kaj se to pravi: Išite narpopred božje kraljestvo, drugo se vam bo naverglo. Ti trije stanovi so pa tudi, nad katerimi Bog posebno svojo roko derži, in hudo štrafuje te, ki so se nad njim pregrešili. Preberaj zgodbe vsega sveta, od Samuela pervega preroka noter do zdaj, in boš najšel, da nobeden srečno shajal ni, kdor se je zoper duhovne, stariše ali kralje pregrešil. Kdor pa hoče svet žegnovati, mora biti tak, kakor ga Jezus popiše: dober ko golob in moder ko kača. Kdor hoče biti dober ko golob, ima govoriti kakor sv. Paul: „Jaz ne živim za sebe, temoč za Kristusa, da bo on v meni češen: jaz imam dobrote sveta za smet proti božji ljubezni. Kolnejo nas, mi pa žegnujemo, opravljajo nas, mi pa molimo za nje;" — mora biti takega serca, k;*kor sem enkrat nekega fajmoštra zdihovati slišal: „Naj bi bila toča vse moje njive stol-kla, kakor bi bila hotla, da bi le moje farmane zgrešila bila." Ali se take duše smejo veseliti zahvale ljudi? Jezus pravi, da ne: „Če so mene čerteli, bodo še vas; učene ni višej ko mojster, popolnoma bode pa vsak, če bo tak ko njegov mojster," ki je za svoje sovražnike molil. Od kod pa pride, da so odnekdaj veliki dobrotniki vselej veliko nehvaležnost terpeli? To pride od Boga, da bo njih plačilo obil-nej v nebesih. ,/Veselite se in od veselja poskakujte, ki zavolj pravice preganjanje terpite; vaše plačilo je obilno v nebesih," govori Kristus. Kdor hoče biti moder ko kača, mora vsakemu človeku pravo verslo vedeti, mladim ko starim, dobrim ko hudobnim, modrim ko nespametnim; mora biti, kakor zgodba pravi od nekega mašnika Miklavža Bobadila, tovarša sv. Ignacia, ki je clo tolovajem versto vedel, med katere je bil enkrat zašel. Kadar je vidil, da se zlobijo lotiti se ga, je djal: Kaj velja, da vas jaz pred na pokoro dobim, ko vi meno na obrop. Ta smešna uganka jih pripravi, da mu poskusno dovolijo. On jim po poti veselo zapoje. Kadar vidi, da se temne lica tolovajev jasnijo, obstoji in reče: Vi se mi zdite, ko ljudje, ki že zdavnej pridige niso slišali, če hočete, vam pa jaz tule zapridgvam; potler pa st&rite z menoj kar hočete. Tud v to dovolijo. On stopi na en kamen in začne: ,/Dalje ko vas gledam, bolj najdem, kako zlo ste vi Jezusu Kristusu podobni: Jezus je vedno med grešniki živel, vi tudi; Jezus je prehodil hribe in doline, je dostkrat pod milim nebom prenočil, vi tudi; Jezus ni imel toliko lastnega, da bi bil svojo glavo imel kam položiti; vam se tud tako godi: Kristus je učil; Če ti kdo plajš vzame, daj mu še suknjo, če te na desno stran vdari, daj mu še levo; vi tud tak mislite. Kristus je,/gorje" protil bogatim, vi ste tudi bogatim strah in groza; Jezusa niso hotli pod streho vzeti, vam se tudi taka godi; nad Kristusom so vpili: križaj ga, križaj ga: galge vselej tudi vam želijo. Jezus je na križu razbojniku paradiž obljubil, 011 ga obljubi tudi vsem vam, če le hočete reči, ko Dizmas: „Gospod spomni se mene." Kdor hoče paradiž, pa reci te besede? Tolovaji niso mogli odreči se (i lehki pokori: njih kamenite serca so se omehčale ko vosek, da so z solznimi očmi vprašali, kaj jim storiti za pravo pokoro. On jih je vzel s sebo, in jih spokorno živeti učil. Kdor pa hoče modrost imeti, ne sme moliti nehali. Človeku brez molitve se godi ko ribi brez vode; en čas še vtreple, zeva, zadnič obnemaga. In zdaj —• SI 11 e|). Naj svoje govorjenje sklenem s evangelsko zgodbo, ki je naši obhaji zlo podobna, od Simeona in Ane. Evangel pove: „Kadar so bili dnevi očiševanja dopolnjeni, so Jezusa v tempel prinesli, da bi ga Bogu naprej postavili, in za njega dar dali po šegi postave, dvoje golobcov." Kadar so šolske leta študentu dotekle, ga je mati katolška cerkev požegnala, in mi smo ga danes pred altar peljali, da bi ga Bogu naprej postavili po šegi keršanski, in dar sv. maše Bogu darovali, Jezusa, ki je pravo jagnje božje, ki nam grehe odjemlje. „Tam v tempelnu sta se znajšla stari Simeon in stara Ana, 84 let stara vdova, Fanuelova hčer, od slovite žlahte Azer." Tukaj sta oče in mati žegnanega ženina sama, oba svojih let polna, poštene žlahte, oče Vodelskega, mati Zabukovškega stana. Tam v tempelnu sta Simeon in Ana Jezusovo darovanje počastila s svojim pristopom. Ti, Štefan! si tako srečen med 1000 drugimi sam, da tebi tvoji stariši pri novi maši strežejo in tvojo obhajo pozlatijo s svojo zlato poroko, ki bode slovela še dolgo za nami. Stari Simeon je prosil Boga, da bi mu dočakati dal Mesija, iu Bog mu je obljubil, da ne bo vmerl, dokler ne bo Zveličarja vidil. Tako so tudi oče govorili: Bog mi še to veselje daj doživeti, potler pa umreti. Doživela sta to veselje, kakor Simeon in Ana, pa tud storita tako, kakor onadva. Simeon je vzel Jezusa v svoje naročje, pokleknil in molil: „Gospod, zdaj pusti v miru iti svojega služabnika, zakaj moje oči so zveličarja vidile, katerega si pripravil za luč in razsvetlenje vsih narodov in v čast svojega ljudstva Izrael." Tudi vidva bota v svoje serce prijela Jezusa presveto rešno Telo iz rok svojega sina, pa ravno tako molita, ko Simeon. Kaj je Ana storila? Tudi je vzela Jezusa na roke, in Boga hvalila, ter spoznala, da Bog našo žalost, če je le pravična, nam v veselje premeni. Ta nauk naj ostane tudi nam. Ana je pri tempelnu stanovala in premolila noč in dan. Tudi vidva imata svojo kamerco, da živita v samoti, tudi vidva roženkranc v roke, in premolita noč in dan za se in za nas, dokler^vaju Bog v svoje nnb&ško stanovanje ne preseli. Dosti je. K tebi se še obernem, ljubi Štefan, in tebi vse poslu-šavce sporočim, da jih vzameš pri sveti maši v sv. spomin. Ne bom ti pravil, koga bi pomnil; saj jih imaš pred očmi, in svoje dobrotnike poznaš. Spomni se najnih dednih starišev, očetove in materne rodovine, najnih odmerjenih bratov in sestre, vse žlahte žive in mertve, da jim da gnado, veselo dol gledati na tvoj pervi ofer sv. maše. Naj vse tvoje molitve sv. Uršula Bogu sporoča. Čast Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu. Amen. iS. Nagovor pri /Jati poroki. Stopita sem, stari ženin in nevesta, preljuba moja Oče in Mati, sem pred žegnan altar, pred obličje sv. rešnega Telesa, in prejmita žegen zlate poroke za krono vsih dobrot, ki sta jih v petdesetlet- nem zakonu prijela. Poglejta en malo nazaj iz verha svojih let na svojo pot. Vidita, kako vam je večen Bog dober, da vaju je k toliki starosti in k takemu žegnu pripeljal, da vaj je zmiram v sredi dobrote obderžal, in med veselje žalost mešal, in med dobrote terplenje, da nista nehala serca Bogu nagibati. Vidita tukaj okolj sebe svojih petero otrok; to je vajni žegen, vsi imamo vse zdrave ude, in si znamo vsak svoj kruh služiti, in petero vnukov, ki vas sprem-lajo k sv. altarju; trije odmerjeni otroci, Andreček, Urška in Tonček vas bodo sprejeli tam v svetem raju, od kodar danes v duhu dol gledajo, in vam pripravljajo boljše veselje, in lepši venec pletejo, ko smo ga mi kos dati. Vidita tukaj svojo žlalito in sosesko, ki vama pomagajo Boga hvaliti; kakor so vama pomagali v mnogoterih potrebah in delih, in vama na stran stali v veselih in žalostnih urah. Vidita druge imenitne znance in znanke, farmane in farmance, ki se vaše zlate poroke vesele. Vidita visokočastite gospode in duhovnike in žlahnike, ki vajno gostijo počastijo s svojim pristopom. Tako pa dajta Bogu čast in hvalo, in spričajta nam tukaj, če hočeta zavolj božjega imena živeti in umreti. Zatorej vas oprašam, ljubi oče in ljuba mati: (Rituale Salisburg. p. 406). Starim se spodobi palica: M o 1 i t u V. Vsegamogočni večni Bog, ki si nam današni dan z dvojno obhajo dal počastiti, sprejmi vso čast in zahvalo za to, in za vse dobrote, katere si starišem skazal; dodeli jim gnado, da bodo v tvoji ljubezni ostali, in poterdi ta žegen, katerega si jim gnadljivo odločil. O Bog, kateri si dal starost, daj jim še milost; kateri si jim dal zlato ženitvo obhajati, stori jih še vredne tvojega nebeškega ženitovanja vži-vati, tam kjer je veselje brez solz; kjer si jim dal drugo poroko skleniti, daj jim še gnado svoje stare dni mirno skleniti in po mnogih letih srečno umreti, skoz Jezusa Kristusa, Gospoda našega. Amen. III. Očetova pesem pri zlati ženitnini. Tičice pojo, Rožice cVet<5, Mojga veselja nič več ne bo. (rep.) Šlo je za gord, Šlo je za vodo, Zdaj ga nič več nazaj ne bo. (rep.) Zapustimo blago, In služimo Bogu, Da nam bo odperto sveto nebo. (rep.) •m V. , , III. Nevkusova Elizabet. Zgled dekletom in gospodinjam. Pristojno se mi zdi, živlenje te dekle božje po „Drobtincah" kaj dalje razoznaniti, ker bo njen zgled tudi še pobožnim bravcem tega letnika v podbudo pravičnega živlenja, kakor je bil nam, ki smo jo poznali. Elizabet je doživela 63. leto zmeraj v enem kraji, zmeraj v eni in tisti hiši; in ni ga človeka, ki bi ji le kolikaj očital, marveč je splošni glas, da je njeno živlenje od konca do kraja bilo, kakor sv. evangel tirja. Bojena je bila v lepi ravnini, v Malih Braslovčih, vesi poleg Savine, četert ure od Braslovške farne cerkve — 10. dan listopada 1791, in je ravno ta dan sv. kerst prejela, kterega gnado je toliko skerbno celo živlenje ohranila. Posebna gnada so ji bili njeni modri in pobožni stariši. Se pripoveduje od nje očeta Jožefa, da je svojo hišo vse razumno vladal, sosebno pa vse svoje otroke vsake razvade prevarvati vedil. Sose-ben sovražnik je bil prevzetne, gizdaste noše. Tako je bilo pri hiši zmeraj zadosti kruha, zmeraj še krajcar za neprevidne potrebe, in celo v hudih letih ni pomanjkanje pota v Nevkusovo hišo našlo; kar je še pa več vredno, so mu otroci rastli v Božjem strahu, in so vsi pošteno svoj kruh imčli. V tem ga je njegova pametna po- božna žena, Urša iz Rakovega krepko podpirala, in razun drugih lepih čednost se sosebno njeno veliko usmiljenje do ubogih še zdaj hvali. Ko milošna blagoslov božji v hišo nosi, je premoženje raslo, dasi se je ravno vbogiin veliko podelilo. Liš, vrednost in obstajo krepkega keršanskega obnašanja je celi hiši sv. molitev podeljevala, ki se je vsaki večer ukup opravljala. Da se pri božji službi v cerkvi nič ni zamujalo, ni treba opomniti. Tako je bilo vse pripravno, mlado Liziko k dobremu napeljevati. Druga sreča za njo je bila, da je k sveti firmi prišla že bolj v razumni starosti, v svojem trinajstem letu; 20. dan rožnika 1804 je ta sv. zakrament po prečastiteni knezu in škofu Leopoldu Mak-similianu prejela. Kako da se je pripravljala bila, se lahko iz njenega živlenja sklene, ki je sad prijetih darov svetega Duha tako očitno razodevalo. Gotovo sta oče in mati vse skerbno prizadevala si, da gnada sv. zakramenta ni brez sadu pri mladi keršenci ostala. Vadila se je na strani svoje dobre matere vsih lepih čednost, pa tudi modrega gospodinstva. Tode ta sreča jo je le kratko ter-pela; še le 19 let stara, je svojo ljubo mater zgubila. Kaj zamore dobrega otroka hujega zadeti? Ali njim, ki se Roga boje, vse k dobremu služi, in tako tudi deklici Lizi. Kaj smo imeli, še le prav spoznamo, kadar nam je odvzeto; in tako ni moglo drugače biti, kakor, da je Liza vedno na to mislila, kar ji je nar ljubše bilo na tem svetu, na svojo rajno mater. Ko so ji pa mati vedno v misli bili, se je sčasoma njih živlenje v Lizitiem vidilo. Kar prijeli se je morla gospodinstva, ker je sama ženskih pri hiši bila, -njene sestre so se namreč že popre vse poomožile. — Sest let potem, leta 1817 je tudi očeta — pridnega varha njene mladosti zgubila. Ali zdaj že 20 let stara je vedila živlenje ceniti, in je svoj poklic tudi popolnoma spoznala. Zdaj sla izmed devetero otrok le še njen stareji brat Jožef in ona na domu ostala. Jožef, nek silno pobožen človek, je Lizi celo kmetijstvo ponujal, in jo nagovarjal, da se naj oinoži, ker je on sklenil tako oslati. Ali to je tudi ona že sklenila bila; iu tako sta obadva sinu svojega svaka kmetijstvo oddala, sebi pa pravico do smerti pri hiši izgovorila. Jožef je 4. julja 1825 pobožno v Gospodu zaspal, potem ko je sporočilo storil za večne opravila pri farni cerkvi. Elizabet je zdaj v hišo dobila prihodnjega gospodarja, fantiča še le deset let starega, ž njim pa njegove stariše, namreč, svojo sestro Heleno iu nje moža Matev- ža. To je bila prava podoba svete familije: ljubezen, živa ljubezen jih je med seboj vezala. Elizabeto, ki se je pravici odpovedala, je vse ko gospodinjo in mater spoštovalo, ona pa to spoštovanje s pri-serčno ljubeznijo povračevala; hiša je bila prava zakladnica, ubogim odperta, ker je vsim veselje bilo, Kristusu v ubogih streči. — Bog je vzel k sebi sestro Heleno leta 1832 nje moža pa 1843, Liza je pa mladega gospodarja naprej gospodinila z družino, kteri se je zmirej mater skazovala, ji vso pravico pa tudi priložnost dajala, si za izveličanje skerbeti. Smela je vse pri hiši oberniti, kakor rada, ker jo je gopodar spoštoval ko dober sin svojo mater. Prav rada je vzela v hišo kakega otroka, zbrihtati ga za pridnega delavca pa dobrega kristjana. Zakaj pri Nevkusu je bilo zmeraj vse v takem lepem redu, da bi človek menil, da se pri tej hiši za drugo ne skerbi, ko le za posvetno. In vendar so se tli besede Izveličarja: „Išite narpoprej božje kraljestvo in nja pravico" izpolnjevale, da nič bolj. Imela je pobožna Liza kmetijstvo za lep zaklad, ž njim dobre dela opravljati: pridna je bila, ker je delavnost ko poglavitno keršansko čednost cenila; gledala je, da se ni nič potratilo, da je ložcj ubogim v pomoč prišla, pa gospodarju več prihraniti pomagala; ni se pa bala, da bi bilo hiši v zgubo, če se nekaj časa v božjo službo oberne, in nje upanje jo ni golufalo, božja obljuba se je vedno izpolnjevala, da bo namreč vse drugo priver-ženo, ako se za eno potrebno narpoprej skerbi. Kako lepo je vendar celo hišo h keršanskemu, pobožnemu živ-lenju napeljevala! Toda sama je še vse več storila, kakor drugim priporočala. Sama je živela po evangelskih svetih; toda vse, kar ni zapovedano, toliko skerbno skrivala, da je le prav tenko oko kaj zapaziti zamoglo; torej s svojimi prostovoljnimi posti, molitvami, pokorjenjem ni nikdar komu nadležna bila. Tako je zatajevala hudo terplenje, ki ji ga je bolezin v poznejih letih delala. Imela je tisto visoko čednost, ki jo sv. Frančišk Salezi čez vse ceni, da je namreč vse opravljala, kar sv. evangel od pravičnega tirja, poverh še evangelske svete in djanja keršanske popolnosti izpolnjevala — pa nikdar kake posebnosti razodevala. Nikdar jo ni kdo slišal od koga zaničljivo govoriti, še manje koga obsodili in pogubljati, celo nar-bolj zgubljenega človeka ne. Sama od sebe ni nikdar besede izgovorila, dasi bi se bila ravno lahko vsim v zgled postavila. Tudi v svoji noši se ni čisto nič od vsake poštene keršence ločila. Dasi je ravno nje živlenje ^prebivanje odzgore bilo," in svojega serca ni vezala čisto na nobeno stvar, vendar ni bilo človeka v fari bolj priljudnega, smem reči, bolj veselega in kratkočasnega ko Elizabet. Tisto ljubo otročnost, ki jo Gospod čez vse priporoča, je celo svoje živlenje ohranila. Vse je opravljala na tenko, kar svetuje modrost ali kar tirja keršanska dolžnost, toda iztek je čisto zavsem božji previdnosti izročevala; zatorej jo pa tudi ni v žalost pripravilo, ako je hišo kaj zadelo, kar tako radi nesrečo imenujemo. Njej je bilo vse to znamnje božje ljubezni, in za tega del je božjo roko ravno tako hvaležno poljubila, kadar je vdarla, kakor tačas, kadar je božala. Tako živlenje je storilo, da je vsakdo do nje zaupanje imel, pa vsak jo tudi spoštoval, kakor je ona samo sebe zmerej za posledno štela. Ako so dekleta ali žene sklenile, kaj pobožnega storiti, ali k cerkvi kaj pripraviti, jim ni dalo drugače, ko z Lizo se posvetovati; in kakor je ona izgovorila, pri tem je ostalo. Ko se je začela družba svetega križa, so žene in dekleta enoglasno njo za vodilo izvolile, kar je pa ona le iz pokoršine prevzela, ter terdila, da bi vsaka druga za to pripravniši bila. Tako je bila tudi v družbi živega Roženkranca od deklet za voditelico izvoljena. — Te pobožne službi je potem do smerti zvesto in ljubeznjivo opravljala in ž njima za povzdigo svete pobožnosti, lepega zaderžanja pa v pomoč ubogim in bolanim veliko izpeljala. Posledno zimo 1855 je spet opešala; nje stara bolezen se je povernila. Spet so ji začele noge otekati, in otok ji je kmalo tudi na persi vdaril. Reva ni zamogla glave na postelo položiti; dni in noči je morla le presedeli na svoji posteli. Ker jo je vse ljubilo, so hotli ljudje pri njej prebedeti; ali ona je le zmerej terdila: „To in pa nič, saj mi nič ni!" - je ljudi spat odpravljala, sama pa komaj kako belvo — na steno ali na roke naslonjena — zadremala, drugo dolgo zimsko noč pa mirno v svojih bolečinah premolila. Zakaj, ako se je — zoper njeno prepoved — poslušalo, kako da ji je, se je sploh našlo, da moli. Po takih nočeh je pa zjutrej vselej vsa vesela bila, kakor da bi se bila prav sladko naspala. To je ter-pelo več tednov. Kakor je pa četerdesetdanski post nastopil, se ji je močno s-hujšalo, in pervi pOstni petek zjutrej so naspotile smertno težave. V Jezusovih ranah je v vsili svojih boleznih hladilo in tolažilo našla tudi zdaj v nar liuji, smertni bridkosti. Veliko je terpela, pa voljna in rada iz ljubezni do svojega križanega Gospoda, kteremu se je zaupljivo izročevala. Ko ni mogla več na glas, je še tiho svete imena: Jezus, Maria, Jožef izrekala; in ko se je ravno v nje namen ob 7. sveta maša brala; je vse mirno in veselo sklenila. Trikrat je besedo „Aleluja" izrekla, in na to ji je sapa zaostala. Že ko je bolana bila, so znanci iz drugih far prosili, da se jim naj naznani, ko bi v tej bolezni umerla, kdaj da bo pokopana; torej, ko je pokop samo nedelo bil, se je čuda ljudstva nabralo: celo mertviše ga je bilo polno. Spodobilo se je torej, na grobu nekoliko besed pregovoriti, in izrekle so se nasledile. „Kdor iše, najde" pravi večna Resnica. To se spriča nad ljubo sestro našo, ktere truplo zdaj zemlji izročujemo. Kaj je iskala? kaj najdla? Pač vsi od kraja veste, in ste globoko prepričani, da ga ni v celi fari človeka, ki bi bil bolj goreče želel povikšanje Božje časti, ko rajna, ljuba sestra naša Liza, njeno celo živlenje je bilo glavna pesem Bogu v čast, in da bi Boga neskončno dobroto, večno lepoto le bolj in bolj ljubila, potem je zdihovala celo živlenje. Lačna iu žejna je bila pravice — in zdaj je nasitena; zdaj hvali, časti in poveličuje Boga, kolikor ga hoče, in hoče ga neizmerno; zakaj telo, ki človeka zaderžuje, je zemlji pustila, in duh se je vzdignil oprosten okornih verig vmerjočega trupla urno in veselo na perutah vere, upanja in ljubezni k svojemu Bogu! — Je bila kdaj kaka andoht, kako sveto opravilo, da bi bili Lizo zraven grešali, če ji le noge niso branile? »Veselila sem se tega, da se mi reče: U hišo Gospodovo pojdemo," je rekala za Davidom. In ne le, da je njo samo serce gnalo, le bolj in bolj dobrega Boga častili in ljubiti, bi bila tudi rada vse serca k enaki ljubezni do svoje nebeške Ljubezni vžgala in vnela. Za an-gelci Božjimi menda ni bil nihče toljko vesel ko naša Liza, ako je ob velikih godili, v postu, času svetega leta, cela fara podobo nebeških trum razodevala; ako se je sploh keršansko živlenje bolj očitno razodevalo; lepe čednosti možev, žen, vsakega stanu: — oh kako jo je to veselilo! — Kako visoko je obrajtala spodobne dekleta: spoznala je njih vrednost, njih čast, ki jo pri Kristusu imajo; in gotovo je ona za take, svoje mlaje tovaršice veliko k Bogu zmolila, da bi zveste Jezusu ostale. Cez vse vesela je pa bila nad pobožnostjo, spodobnostjo mladenčev, in ni mogla svojega veselja zakrivali, ako je takih zgledov zagledala. To so bile želje njenega lepega serca. — Kje je pa človek, da bi ne spoznal in močno ne občutil, daje tukej le dolina solz, da naj se tudi rožic lepih čednost še toliko prikaže, da se pa tudi zeli gerdih pregreh ne manjka: in to je narveči križ izvoljenih na zemlji; „kdo je pohujšan, da bi mene ne peklo?" rečejo za sv. Pavlom. Kaj takega je tudi bogoljubni Elizabeti se ve da serce še vmes ranilo. Pa glejte ljubeznivi: zdaj je prišla v družino, ki je čisto za njo: ja, kar v njeno lepo serce nikdar ni prišlo, več ko je vervala in upala, je našla, „v nebesa ne pride nič vmazanega;" zdaj gleda angelske trume, izvoljene iz vsili stanov, in ne le kar gleda jih — ampak za tovaršico so jo sprejeli; in z njimi hvali zdaj Boga in mu čast, hvalo in zahvalo prepeva. Ja, gleda Marijo bezina-dežno Devico, ktero posnemati, in nje čast množiti je toliko koper-nela; in še samega Jezusa, ki si ga je — presrečna — ko rahla deklica ženina izvolila, in mu ljubezen zvesto in stanovitno celo svoje živlenje do lepe starosti ohranila; vživa Boga, za kterega je živela,— on je njeno polno veselje, 011 sam njeno neizrekljivo plačilo. In močno upanje imamo, da je to vse dosegla. Moje besede se vpirajo na besede večne Resnice: „Blagor jim, ki so čistega serca, oni bojo Boga gledali!" In kak močen zgled je njeno deviško živlenje nam dajalo! Ni bila ena listih 5 nespametnih devic, ki so imele svetilnice olja prazne, da bi se ji bilo morlo reči: Jaz te ne poznani. Olje dobrih del je pridno prilivala, tako da je njena svetilnica zmerej svetlo gorela. Bila je duhovna mati — in veliko veliko otrok si je obredila: smem reči, da ni nikogar tu med nami, da bi njeno lepo živlenje ne bilo mu v kak spodbadek lepega naprejvzetja — znabiti tudi grevenge in serčne žalosti: pa mnoge med nami, sosebno vas mlaji svoje tovaršice, je naravnost k dobremu napeljavala, učila, tudi svarila, še ljubeznjivo pokregala, in tako duhovne dobrote milosti obilno delila. Tako je Jezusu učence in učenke pridobivala — in hvala Bogu, 11111 jih dosti pridobila. Same ste si jo izvolile za vo-ditelieo družbe svetega Križa ne le dekleta vi, tudi žene: vse ste ji pervo mesto prepustile. Ravno tako v družbi živega Roženkranca rade njeno vselej modro besedo poslušale. O srečna Elizabet! ko si jih toliko za ljubezen Jezusa in Marije vnela, — kako svetlo krono si s tem si pripravila! Pa tudi v ubogih je rada Jezusu postregla. Si skorej ne upam izgovoriti: hvaležnost jih je veliko danes Iu sem pripeljala, ko žalujejo: Oh, mater so nam -pokopali! Ni bila devica lena — kar jo gerda pošast —■ ampak njene roke so sc pridno dela deržale: je ve- liko molila, pa tudi veliko delala: nobene andohti zamudila, pa tudi nobenega dela; do svoje smerti je modro gospodinila, le ker je spoznala, da je lenoba greli: molitev in sveto živlenje je pa delu žegen, in pridelkom tek iz nebes pridobilo;* in tako, ker je — samo vsa ponižna — malo za se potrebovala, je ubogim veliko pomagati za-mogla, in pomagala. Ljuba Elizabet! ali nisi vedno imela pred sebo svojo visoko patrono, ki je malana ko obsuta vbogih in revnih? — In tako upamo, da je milost najdla, ker je usmiljena bila, saj pravi večna Resnica: »Blagor usmiljenim, ker bojo usmiljenje dosegli!" Kaj bi ji pa bila njena brumnost, vse njene dobre dela duhovske in telesne milosti pomagale, ako bi ne bile storjene bile iz ljubezni? Veliko veliko je število njenih dobrih del, nepretergana kita od otročjih let do lepe starosti, — pa marsikter farizej je toliko in še inorde več storil — pa zastonj, ker sama večna Resnica pravi: Ako vaša pravica ne bo obilniši, ko farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo; in sv. Pavel: Ko bi vse med uboge razdelil, ljubezni pa ne imel, bi mi nič me pomagalo. Farizeji so bili pikri, polni sovražtva, so se deržali za svete, so grešnike zaničevali, so se svojih dobrih del bahali, in torej slišali, da so že svoje plačilo za nje .prejeli. — In to je še le spričalo, da so nje dobre dela veliko pri Bogu veljale, ker so bile vse v Bogu storjene. Storila je, kakor svetuje sv. Duh v bukvah Siraha 3, 19. »Opravljaj svoje dobre dela v krotkosti in boš poveril dopadenja Božjega še ljubezen pri ljudeh našel." Njena duša je bila ja toljko žlahtna in lepa — polna ljubezni, da se ji je že na obrazu brala, saj še smert ji ni mogla te lepote vzeti, ta mir v Gospodu — posebna gnada za vedno ljubezen — ji je ostal na obrazu tudi na mertvaškem odru. Dasi je ravno vsak greh, še majhen in odpust-Ijiv do smerti sovražila, je imela vendar do ljudi preveliko ljubezen: kakor sveto Terezijo, tudi njo ni nikdar kdo slišal ljudi opravljati. Nad narvečim grešnikom ni obupala: za vse ljudi pa rada molila. Tako je bila res, kakor sv. Pavel pravi v listu pretečene nedelo: Ljubczin vse veruje, vse upa, vse prenese — potem: ljubezen ne bo nikdar jenjala. Tako tudi mi upamo, da, kar je terdno upala, zdaj vživa, ker se je pri vsih dobrih delih za nevredno deklo božjo imela — in v božjem strahu živela — da je zdaj povzdignjena. Imamo tedaj, da si ravno pervo postno nedelo — god svetega veselja. Jezus je svojo nevesto, lu se mu je zaobljubila bila, gotovo k sebi vzel, ja upamo, da ji je vikši sedež med mnogim namenil, ker svojega serca še v pošteni ljubezni z nobeno stvarjo zavezala ni, ampak mu dušo in telo — vse kar je bila in imela — v čast posvetila. Že ko otrok je spoznala, da jo nihče toliko ne ljubi, ko ženin naših duš, ki nas je s svojimi ranami si pridobil. In kakor živela — v ranah Jezusovih je tudi sklenila v petek, ko je cerkev ravno zahvalni god za Jezusovih 5 ran obhajala, in sicer ob juterni uri, ko so ravno verni gorečcje sv. rane častili. Za Marijo je hodila in njeno sv. Serce tudi po otroško častila, in Marijno starosti, 63 let stara, je revni zemlji slovo dala. Ko se žlahtna roža poreže, več verhov požene. En verh je zdaj v nebeški vert presajen. Ali ne bomo več takih rožic ined nami imeli? Elizabet nam mora v svojih učencih in učenkah ostati; to naj bojo lepi verhi, in naj ženejo cvetje tako ljubo in lepo, kakor je Elizabet zalšalo. Bila je mnogim v vstajenje: kar Boga in angele nad tebo, ljuba mladina! veseli, tudi njej imate mnogo pripisati, in za Bogom, Marijo, angeli in svetniki tudi njej se zahvaliti. Pa bil bi nje zgled nam v pomnoženje zadolženja, ko bi grešne steze hodili; zakaj zgledi lepega življenja so gnade, darovi sv. Duha, s kterimi nas tako rekoč sili, pot čednosti hoditi ali nastopiti. In kako močno nas je klical, bi rekel silil skoz njeno toliko lepo, vse prijazno r~r~- popolno živlenje! 0 glejmo, da na Elizabet nikolj pozabili ne bomo, dokler v njeno družino ne pridemo! Naj si vsak kako lepo izreko od nje zamerka —■ kaj drujoga ko same lepe, modre besede, oblečene v ljubi obleki keršansko priljudnosti, ni nikdar kdo iz njenih ust slišal. Misli si vsak, ko si ravno svetovati ne ve: kako bi bila Elizabet v tej okoljšini naredila, in bo vselej prav. O ljubimo njene toliko lepe čednosti — saj ji čisto nobene ni manjkalo. Srečni, kteri ste še v stanu, jo zavsem posnemati! Oh častita Elizabet, 63 let si doživela — in krancel z toliko častjo vedno nosila in ohranila 1, Sklenite mladenči in device vi, bili zvesti posnemovavci, zveste posnemovavke te čiste, častite duše, da pridete k poroki ali pa k nebeški svatovšini v tem stanu, kakor je prehodila Elizabet do cila svojega živlenja! — Pa oh, da se ta čednost od inarskterega ne da več posnemati! — zgubljena nedolžnost je na vselej zgubljena: vbogi zapeljani človek, posnemaj pa vsaj drugo njeno čednost, njeno veliko — silno veliko ponižnost, s ktero si je toliko prizadevala, lepoto svoje duše zakrivati: s ponižnim sercom zdihuj za milost in gnado, in glej da vsaj spokorjen in spreobernjen milost dobiš. Ponovi danes na grobu te zveste neveste Jezusove, kar si o svetem letu Bogu obljubil, vsaj ko najdena ovčica hoditi vpri-hodnjič za svojim nebeškim pastirjem. Kakšno veselje boš vendar storil Njemu, pa tudi vsim nebeškim izvoljenim, tudi presrečni Eliza-be!i! — O Elizabet! ki si gnado pri Gospodu najdla, izprosi pri Jezusu in Mariji, da vsi, ki so te poznali, vsaj posihmal tvoje stopinje nasledujejo, da vsaj po poti pokore k Jezusu pridemo, in opravičeni tebe zopet vidimo, kadar bo nam časna pot iztekla. Ker je pa Narsvetejši tudi v angelih še madeže našel, in ker nas je rajna le za molitev prosila; tako ji tega ne smemo odreči: ako njej ni treba, bo v prid drugim dušam, posebno pa nam. In tako molite za njo, če tudi skorej mislili ne morete, da bi bila molitev potrebna; z velikim veseljem bo ona — zmerej vsa usmiljena sker-bela, da opravljana molitev vam in dušam v vicah v prid dojde. Oče naš — češena. (Iz življenja Janeza Tauler-ja). »Je štirdeset let v logu prebivavši pušavnik si enkrat želi spoznati človeka, kteri bi mu bil v keršanski popolnamosti jednak. Ko je v tih mislih, pride k njemu angel in 11111 reče: „Pojdi z menoj, čem te peljati k služebnici, ki je tebi v keršanski popolnamosti celo jed-naka." Gre z angelom v mesto in v hišo, kjer je služebnica prebivala. Najde jo veselo, govorila je z vsakim rada, in zato sam pri Sebi reče: Ni prav, da bi jo mislili v pobožnosti meni jednako. Praša jo po njo navadah; pa molči, in še le odgovori, ko jo prosi pušavnik za božjo voljo govoriti. Začne pa takole: Kadar zjutrej vstanem, prosim svojega Boga, me greha varvati in bili mi začetek pri vsem delu. Drobt. 7A novo loto 185U. Se oblačim, mislim na zasramljivi plajš, ki so ga bili oblekli Jezusu. Pas, kterega si pervežujem, me opomeni, kako so Gospoda -brez vsega vsmilenja z vervmi zvezali. Obuvaje se mislim, da moj Zveličar nigdar ni hodil obut, pa je vendar toliko težavnih stopinj storil za zveličanje moje duše. Kedar si glavo pokrivam, da je naj lepša glava Jezusova nosila ternjevo krono. Ruta me opomeni na pert, s kterim so bili Gospodu oči zavezali. Kedar v cerkev grem k sveti maši, občutim, kako da bi šla na goro Kalavarjo, kjer je Jezus zavolj mene križan bil. Po povzdigovanju molim Jezusa Kristusa pričujočega, ki se vsig-dar daruje za moje grehe. Domu grede mislim na zasramovanje, na vdarce in suvanje, ko so ga v smert peljali. Kedar zakurim, prosim Boga zažgati ogenj svoje svete ljubezni v mojem sercu. Kedar lonce k ognju pristavljam, si mislim na Petra, ki je z judi pri ognju se sogrevajoč Kristusa trikrat zatajil. Derva v hram noše premišljavam, da je Jezus sam nesti moral svoj težki križ, in trikrat pod njega težo na zemljo padel. Grem po vodo, kako so Gospoda Roga vlekli skoz potok Cedron. Nož, ki ga rabim, me opomeni na serce Jezusovo s sulico prebodeno. Kolikorkrat dervo na ogenj veržem, si mislim na nepreštevilne muke, ki jih je moj Odrešenik preterpel. Jelo, ktero na mizo nosim, me opomeni na ustanovljenje pre-svetega altarskega zakramenta za dušno hrano. Posodbo vmivaje prosim Roga mene vsega osnažiti, kar mu ne dopade. Kedar posteljo popravljam in po ji bijem, premišlavam, kako so Jezusa na križ perbijali, in zdeva se mi, da čujem vse vdarce kladev. Če srečam nadležnega človeka, molim iz serca Boga za-nj; spoznavam pa tudi dobrote, ktere je Bog podelil meni, in želim, da bi se zbolšal stan vseh revnih po miloscrčnosti in pomoči božji. — Znano pa mi tudi je, da vse terplenje ni nič proti veselju, ktero vživajo izvoljeni v nebesih. Kedar se zvečer spat spravljam, in se slačim, si mislim, da so Jezusu stergali njegovo oblačilo brez vse milosti iz ranjenega telesa. Se v postelo vležem, da so Jezusa na terdi križ vergli; dalje premišljavam, kje da bo moja duša, ko se bo mertvo telo mojo v zemljo položilo. — Tako celi den per vsem svojem djanju in opravilu terplenje in smert Jezusa Kristusa svojega Gospoda in Zveličarja premišljavam, pristavi končno ta pobožna služebnica. Ljuba duša! tukaj imaš naj lepši izgled živeti pobožno in zvesto Bogu služiti. Ne izgovarjaj se, da nimaš časa moliti zavoljo dela, s kterim sebe in svoje preživeti moraš. Stori tako, kakor je storila ta služebnica. Začni den in delo svoje z Bogom, misli pri delu na Boga, in končaj delo z Bogom, in boš neprenehoma molil in storil, kar sv. Paul pravi: Molite brez nehanja. I. Tes. 5, 17. Če tako storiš, imaš dvojni dobiček: dobiček za svoje telo, in od tega še večega tudi za svojo dušo. Tudi ne boš več terpel pri delu, ampak ti bo šlo ložej in hitreje od rok, ker te bo podpiral božji blagoslov. 3. S. V. Maria n Petrovčali poleg Celja. Pobožna pripoved. Na sercu Savinske doline dviguje Se cerkev Petrovška, od nekdaj že sluje Zavoljo prekrasne podobe Marije, Ki toljka prijaznost z obličja ji sije, Da se je nagledati romar ni vstan", Naj ravno bi gledal jo noč ino dan. Zato so od nekdaj sem romarji vreli, Ljubezni do rože Marije goreli; Grof Miljo pozidal je slavno grašino Cvetličen breg") nad srebročisto Savino, *) Blumborg, Novo Celje. Da bival bi poleg podobe" lepe, Cvetlice Marije, neveste svoje. Se z desno je v desno Marije grof segel, Ji zvesto obljubil, pred Bogom prisegel, Da njo le deviško nevesto bo snubil, In druge device nikdar ne bo ljubil; Zlat perstan ji dal je v zaveze spomin, Da zvest bo na veke — le njeni ženin. Ko to zaročitvo veselo praznuje, Že strašen vihar iz Turčije prihruje, Požar in morija divjata krog Save, Pod mečem se takajo glave kervave. — Junaki keršanski na vojsko derd, Tud grof od Petrovč mora vzeti slovo. V levici svet roženkranc, meč pa v desnici Junakov se bliska prot Turški Dubici; Kervi se že penite Una in Sava, Med zvezdami šviga že šiba kervava; — Iveršanska kerv lije ko potok dereč, Pa iskre le kuje še Miljovi meč. \ Alj redkej in redkej „Marija!" se čiije, Tud z ranami Miljo pokrit omaguje, Poslednič se zdruzne na Turške ravnine Nar žlahnejši biser Savinske doline; — Ravn' sonce zahaja, vgasnujc že dan, Ko ženin Marije je v sužnost poljan. Spomlad ljubezniva že pet' god obhaja, Kar v žalosti serce vjetnika se taja; Že Carigrad černa noč sopet pokriva, Vse sladko spi, — solze vjetnik le preliva; Ko hipoma vrata se ječe odprd In Turkinja mlada skrivaj stopi v njo. Le hitro! h; hitro! zakličc junaka, Ze barka za tvoj beg najeta te čaka; Ga turško obleče, verige odklene In prosi: „Oh vzemi seboj tudi mene! S teboj čem živeti, s teboj čem umret' Kristjana postati in svet kerst prejet'." Ko v juterni zarji se vtrinja narava; Ze barka po morju z begunoma plava; In plava jadrajo do svetega Rima, Kjer kerst je pobožno prejela Fatima. Svet Oče odvežejo grofa obljub, Ki novo kristjano nevesto si snub' Ravn' tretjič poverile se mlada nedela, V Petrovče k Marii hitita vesela; — »Odpusti Marija! grof moli, da vzamem Svoj perstan, in Agato ženo objamem." — Alj kakor bi trenili, kip perst zakrivi, In grof pa presunjen strahu omedli. Ko zopet zave se, Marii obljubi, Da druge neveste nikdar več ne snubi, Njej v čistosti zarji le hoče služiti In z vencom devištva k nji v sveti raj priti. Tud Agata v samostan gin jena gre, Tam ko apatica deviška vmerje. V Petrovčah zdaj ženin Marije počiva, Alj duša pa čistosti venec uživa: Nja perstan se vtrinja na perstu Marije, Ki toljka prijaznost z obličja ji sije, Da se je nagledati romar ni vstan', Naj ravno bi gledal jo noč in dan. M * ■ Prigodbe žalostne in vesčle, mladim in starim v podtik in svar. —-^s^^ls^—- Modrost okoli hodi, in iše tih, ki so nje vredni; ona se jim veselo prikaže in jim z vso^previdnostjo naproti priteče. Nje začetek so resnične želje po nauku. Modr. 6, 17. 18. t I. Kako se oča Jamnik na daljno pot odpravljajo. Kaj velja, pri Jamnikovih se je kaj posebnega pripetilo. Sosedje neprenehoma ven in noter hodijo, dvuri si že počiti ne vtegnejo-Mladi Jamnik je tudi ves ljubi den doma; sicer ni bila njegova navada; kajti on se je vsikdar bolje počutil pod milim nebom na polji-, kjer je veter na pol zrelo klasov je priklanjal, ali v gojzdu, kadar je vihar stoletno hrastje šibil in 11111 obraz in herbet prav nafulil, — kakor pa u hiši za pečjo. In zakaj ne bi 011 bil brez skerbi od hiše šel, ker v hiši in okolj hiše poskerbovala je nja ženka, ki bila je bistrih oči kakor risa, urnih nog kakor serna in rok za delo neutrudnih? Bile so sicer nja lica cveteče, kot s kervjo in mlekom polite; zdaj pa je bled, ko pražna ruta in glavo nosi povešeno kakor eržen klas po Sent-Vidovem. Pa še bolj se je Jamnikova premenila; skor bi je več ne poznal: njeno bistro oko je u solzah utopljeno in kervavo rudečkljato, clo malo spregovaria, ven in ven zdiha in tiho joče, zdi se mi, da ji za ves svet več mar ni, sem tertje stopa, pa ne more ne naprej ne nazaj, nič ji ne; gre od rok in gostokrat kaj jiše, kar u rokah derži. Katerca, njena mlajša hčerka, vsa boječa in plašna ji za petami hodi, glavico u njeno krilo skriva, ter prijazno reka: Mamica, nikarte vender ne bodite tako žalostni!" Nadhlapec (majer) pri svojem poslovanju svoje navadne ne žvižga, konjar, sicer ves noroglav, ki je družini mnogo za smeh in kratek čas povedal, je omolknil. Tudi dekle, ki so po dne med sebo smeje in šepetaje mnogo ongavile, so zdaj vse tihe in klaverne. Gotovo, pri Jamniku mora kaj posebnega biti; — in res je tako. — Pošteni stari Jamnikov oče, kojili je vso do kraja prav rado imelo, so zboleli, za smert zboleli, in lo je ?se Jamnikove tako zlo premenilo. Pa glej, ravno 011, ki je za smert bolen, jo še zmiraj jasnega obraza in radovoljnega serca med tem, ko vsim drugim serce upada in so klaverni kakor veseljak pepelnično sredo. Mlada gospodinja ne jenja od njegove postelje, razun če jo naj potrebniši opravki u kuhinjo ali v klet silijo; saj ona ljubemu očetu clo tako rada streže, oh da bi le volja božja bila, da bi jim še dolgo, dolgo streči zamogla! Nihče ji, kar postrežbo starega očeta zadeva, prav ne naredi, in stari Jainnik, med vsemi tudi njo nar raji okolj sebe imajo. Le to bi skoraj rekel, da se je ubijala in skerbela še več kakor je bilo treba. »Oče, lepo vas prosim, pravi ona iniloglasno in prijazno, po-kusite noj te juhice (župice), glejte naj goršo kokoš iz kurnika sem zaklala! Glejte cinke, kakšni po verhi plavajo! Gotovo vam bode zdrava in tečna." »Dobra duša, ti si mnogo za me prizadevaš; si mi tudi, dokler sem še zdrav bil, gostokrat kaj skuhala ali spekla, od česa si vedla, da rad jem, in tudi jaz se nisim kujal, kakor sama veš, ker je inalokedaj v skledi ali na okrožniku kaj ostalo; pa zdaj je druga; ne ti, ne tvoja juhica, ne tvoja kuha, nič od tega ni krivo, marveč jaz sam sem kriv, da zdaj tvoje volje izpolniti ne morem. Dolivaj v svetilnico še toliko in še tako dragega olja. zastonj je, kajti Gospod Bog hoče luč ugasniti." »Nikarte vendar tako ne govorite, nikar človeku serca še bolj ne pobijajte, oče! saj toliko me razveselite, da le količkaj pokusite in serknete," 0— pravi Jamnikova, ter očeta prav milo pogleda. — »Jesti in piti dušo in telo vkup derži," govori mladi Jainnik —" »oče poskusite le, in če nikakor ne gre, storite kakor radi." »Naj pa bo no, če že ni drugače, da vama voljo izpolnim," stari oče pravijo. Sin mu tedaj nakviško pomaga, sneha mu z levicoj glavo podpira, z desnicoj pa skledico mesene juhe derži, k oje stari oče tri žlice zajmejo »Zdaj pa — reki) — naj tudi moja enkrat obvelja; kar trohice več, tudi iz kraljeve mize ne!" Ne silita ga več; ker pa vendar z otožnimi očmi operto v njega gledata, jima pravi: »Ljube duše, potolažita si svoje serce! Mlad človek more, star mora umreti. Da otroci starišem oči zatisnejo, to je prav. Božja volja je; ali se ji bodemo ustavljali? To vendar iti nič čudnega, ako se osemdesetleten starček napoti v daljno deželo, kamor nam jo vsim iti! Dober Bog še ni nobenega Adamovih otrok pozabil. Naj se solzijo mali otroci z materjo vred, ako jim nemila smert očeta v nar boljših letih pobere in vsakdajni kruh odvzeme: pa za sivčeka, kakor sem jaz, je že čas, da se spravim» tu me ni več treba; da bi le tam gor — kazaje proti nebesom — en koteč dobil, kaj pa je treba več!" — Pa ko bi vi vedli, kako radi bi vas še dalej imeli!" — je mlada gospodinja djala. »Jaz sem sebi in vama le na poti. Stara kočura je že vsa červiva; streha, stena, strop, vse je za nič, peč toplote več ne derži; per-vi vihar, ki vstane, jo zna podreti; kaj bi torej vesel ne bil, da bo skoraj novo, terdno poslopje moje stanovališe? — Otroka, le nadlego vama delam, sem vama za nič . . . ." »Kratko nikar!" zastavi sneha nekoliko razžaljena. »Ne tako, ne tako —ljubka, ne pravim, da sta se me naveličala in bi se me rada znebila," jo starček odo-bruje. Ona mu pa blazino pod glavoj popravi in porahla, s po-gretoj ponvoj noge zagreje in jih z blazinoj odene. Zdaj pa sultl pred skednom otvezen zalaja, in od daleč se vidi, da nekdo proti hiši konja jezdi. »Hvala Bogu, vrač (zdravnik)!" Jamnikova veselo zakliče, kakor bi bil staremu očetu zdravje že seboj prinesel. Ona vunkaj hiti, vrača sprejet. »Skoda za denar!" — je oče Jainnik sam pri sebi djal — »pa naj bo, so dobri otroci za me se jim ničesa škoda ne zdi!" »Kako, kako oče Jainnik?" dohtar pobara. »Pobarajte raji, kam, kam? tedaj vam bodem odgovoril: ako je božja volja, proti nebesom; gotovo ne bo dolgo, da jo bom moral odriniti." — ,/No, no! kdo ve, kdo ve? Saj še ni zadni večer večno luč odzvonilo," pravi dohtar. »To vem jaz, gospod dohtar! jaz to občutim; še nikdar tako kakor zdaj. Meni bo zares skoraj skoraj večno luč odzvonilo. Trudnost in zaspanost, ki ste se me polotile, mi pravite, da jo noč blizo. Staro truplo se mora počiti, mračne oči morajo zadremati." Dohtar žilo potipa. »Ali ni taka?" veli oče Jamnik — »ali ne kaže ura mojega živlenja že devet, kadar je čas spat iti? Le pazite, kako zmoteno tika, zdaj kesno, zdaj naglo in pogosto že clo prenehava in omaguje; kolesa so že slekle in se opotekajo, pero je oslabelo * in javaljne bi vi umeli ga z novim nadomestili." — »Pa skusiti vender le znamo," zdravnik pravi. »Bode zastonj!" Jaz drugega nič ne želim, kakor da bi Gospod Bog v nebesih iz le stare, poterte ure drugo, novo in lepo naredil, tako uro, ki neprenehoma gre, da si jo nihče ne navija, v kateri se kolesa nikolj ne stečejo, katera vedno prav kaže in bije kakor zvon, ki o svitu doni in ljudi moliti budi." »Tega pa vendar ne razumem, oče Jamnik! da nikakor drugač, kakor umreti hočete? Bolnikov kakor ste vi sem si še malo poskusil." „Ne ravno, da bi hote!" — odgovori starček — „ marveč jaz moram umreti; pa, ker modri Oče nebeški tako hoče, hočem tudi jaz; in jaz sem z ljubim Bogom, ki mi je toliko in tako srečnega živlenja odmeril popolnoma zadovoljen, in ničesa drugega zdaj ne prosim, kakor za srečno smert." „Oče Jamnik, povejte mi pa vendar zares, ali vam za čisto vse na svetu nič več mar ni, ali ste se vsega naveličali?" „Temu ni ravno tako, gospod dohtar. Ako pogledam vunkaj le v gosto dobravo, kjer hrastje kakor konoplja ravno in kakor turu visoko košato senco dela, in ako v košatem verhu romenokljunastega košiča svojo zavijati slišim, tačas bi se še pač rad spodaj v senci sprehajal, poslušal in gledal. Ako vidim, kako po domačem polju veter valove romenega žita giblje in žene s tako močjo, da bi lehko kolo gnali, tedaj bi se moje serce, seveda, rado tamkaj razveselj-valo. Ker so mi moji otroci tako dobri, in unučki ljubeznivo okolj mene skakljajo in me pomilovaje božajo, tedaj še le koj dolgo pri njih biti želim. Pa mi zopet na misel pride: tam gori je dežela še bogatejša, še prijetniša, kjer, kakor je upati, ti tudi lep prevžitek pripravljen je, in tvoji otroci pridejo tudi vsi za teboj, nobeno se ti ne bo zgubilo, vse bodeš zopet objel iu nobena smertna kosa nas več dosegla in ločila ne bo. Pri takih mislili mi serce spet veselja poskoči in poln radosti rečem: Gospod, tvoja volja se izidi!" „Jako keršansko mislite, verli oče Jamnik!" zastavi zdravitelj vidoma ganjen. — — „Pa, kaj ne, le količkaj v polajšanje saj ne bo škodvalo?" — „Če je temu taka, naj pa bo; pa da vam naravnost resnico povem, duši je zdravitelja bolj treba kakor truplu. Vi ne morete za to, tudi nikakor ne dvomim, da ste zdraviteljski umetnosti jako kos, pa zoper smert ni je zrastlo zeli, ni je pijače ne sladke ne grenke v podolgovatih steklenicah s popirnatimi jeziki in napisom: vsako uro po dve žlici." Dohtar napiše svoj zdraviljsk! svet, hlapec konja zasede in dirja berž v bližno mesto po zdravilo. Jamnikova mu še zapretita, da naj konja spodbada in mu ne dopuša, da bi se mudno muh branil. „In če se tudi stegne!" je pristavil mladi Jamnik. Ker se je dohtar še nekoliko sam pri očetu mudil, mu ta veli: „Gospod dohtar ali mi ne liodete za zlo vzeli? eno besedico bi vam rad na uho povedal; nič hudega ni." „Tega sem prepričan; le povejte brez ovinkov, bodi si kar rado; vi sle poštena duša, vam ničesa ne zamerim," odgovori zdravitelj. »No, no, jaz sem mnogo verlega pri vas vidil in od vas slišal. Vi ste lako priljuden in zgovoren tudi s porednimi ljudmi, ozdrav-Ijate mnogega ubožca tudi za bogajime; pa eno mi ne dopade: dosti nedel sem vas v cerkvi pogrešal, in o velikinoči komaj sem vas pri mizi božji vidil; to nam priprostim kmetom pač ne gre v glavo. Kako spodbudljivo bi pač bilo in še enkrat rajši bi vas imeli, ako bi tudi v tej reči dajali lep izgled! O storite lo, bodite tako dobri, in tukaj — na serce pokazaje — vam bode sloterokrat tako mirno in lehko. Ne jemljite tega za zlo sivemu starčeku. Že davno mi je lo serce težilo; čas je že,- da se tega znebim." Zdravitelja je to nekako zmeršilo, pa vendar ne užalilo; v njegovem oserčju se je vidoma neki boj unel; polagoma serecu roko poda ter pravi: „Vi imate menda le koj prav, dragi mož! Hočem se v tem poboljšati.— Ostanite svoji veri zvesti in stanovitni; ona vas osrečila bo. Bog hotel — je dalej djal mehkoglasno in starčeku roko pritiskajo — da bi bil tudi jaz tako miren, tako vdan in tako serčen, kakor vi, kadar bode mene zadelo lo dalno pol nastopiti." Očeta Jamnika je prav v serce razveselilo, da so njegove besede tako dobro mesto najdle, in zdravitelj, ki se še ni vsih napak, kojih se dijaki viših šol tako radi nalezejo, popolnoma znebil, je pozneje enemu svojih prijatlov tako lo djal: Se nikolj nobenega prid-garja beseda mi ni tako v serce segla kakor starega očeta Jamnika. Kako srečni so pač taki verni, priprosti in pošteni kmečki ljudje! Naj bi le tudi mi tako bili! — Da pa nismo, kaj je tega krivo?--- »Danes" je djal oče Jainnik svojima mladima — »je vajna obveljala za del telesnega zdravitelja; jutro naj pa moja velja za del zdravitelja duše." — »Kakor je očetu ljubo, je tudi nama prav, da-siravno še ni sila," ona dva odgovorita. »Sila dovolj! iu da bi si tudi ne bila, je vender dobro in pametno. Kdor se na pot podati ima, se na njo pripravi in z vsim preskerbi. Oče nebeški mi je osemdeset let časa odločil pripravljati se! bilo bi pač gerdo, ako bi s pripravoj še vselej pri kraju ne bil. Zdaj imam še zdrave počutke in jasno pamet, «e z Gospodom še lehko pogovarjam in molim; kdo ve, ali bode še dolgo tako?" — „Midva vam nikakor ne bova branila," mlada odgovorita. „Kakor nalaš, stari pajdaš, ki sva še v šolo vkupaj hodila, blezo si bova bližna tovarša tudi na potu v večnost!" ogovori oče Jamnik kmetica, kojemu je visoka starost lase že do malega z glave pobrisala, in kateri je ravnokar o palici in pokašljaje v sobo prisopihal. „Tamle za pečjo zdaj praznuje moj stol, v kojem sem trudno glavo naslanjal, kadar je bila polna skerbi, vsedi se le nanj. Bova se še marsikaj pomenkvala od poprejšnih časov; ako bi ne bil sam prišel, — kakor je naj bolj prav •— bi bil pa po tebe poslal. — Vidva ljuba! najta nama nekaj časa samima biti. V kuhinji, v kleti in pa pod streho bo gotovo že marsikaj poravnati in pospraviti treba, ker sta noč in den vedno v hiši okolj mene." Ko sta mlada odšla, Jamnik tovaršu svoje mladosti takole^reče: ,/i'i pač vidiš, kako pozno je že pri meni, da mi je namreč že spregati čas, in da moja ura doteka. Pa veš, midva sva pred dvajsetimi leti za del mejnikov najnih posestev hud prepir imela; sva eden drugega toževala in en drugemu prav nagajala. Ti si mislil, da imaš prav, in jaz sem mislil, da imam prav. Toliko je gotovo, da obadva nisva imela prav. Gosposka je meni pravico spoznala. Pa ne besedice več od tega; nikakor, tudi zaves svet ne se nočeva prepirati več; nar manj pa zdaj, ko bode črez nekoliko dni moja nar nevarniša in nar težja pravda pred vsevednim sodnikom dognana. In če tudi obadva ob enem nisva mogla prav imeti, vender sva se pa oba Bogu zlo zamerila. Pozneje sva se zopet spravila, kar bi se bilo koj zgoditi imelo; pa zdi se mi, da je takrat še nekoliko žolča zaostalo, ki je najno prijaznost kalil, da še do te dobe ni bila popolnoma čista. Najne oči se nekako plašno na stran obernejo, kadar se srečajo, in, ako govoriva eden z drugim, sva z besedami hitro pri kraju." Kmet se je med temi besedami na stolu starega očeta nekoliko osupnjen sem in tje dersal, in si igral s trakom v palico vpeljanim, kojega je okolj roke ovijal. Oče Jamnik je dalej govoril: i, Da, še veliko manjka, da ni tako, kakor takrat, ko sva skupaj v šolo hodila, skupaj igrala in po otroško norčevala in nama nikolj ni besed zmanjkalo in eden brez drugega ni mogel biti; ali kakor takrat, ko smo po tebe in nevesto prišli, in sem jaz trumo svatov vodil in se tvoje sreče tako serčno veselil; ali kakor drugekrati, ko sem na St. Mihe-lovo večer pri vas bil, kadar si se ti reševal, ali pa ti pri nas." Prijatla so solze v očeh zaigrale. »Tako pa mora zopet biti," — Jamnik dalej pravi — »od de-našnega dne naprej. Tu je moja desnica, mož beseda — si v roke sežeta — to smem reči, da prav za prav sovražil te nisim nikoli; pa včasih tega, kar sem izustiti mislil, nisem dovolj pretehtal, in tako sem pač marsiktero besedico zoper tebe zinil, katera bi bila naj za zobmi ostala. Morebiti si mi ti z enakoj meroj povračeval. Pa od-sihinal, kaj ne? je vse odpušeno in pozabljeno. Jaz bom, zna biti, preden sonce trikrat v božji gnadi pojde, pred njim stal, kateri ne prizanese, ako mi poprej ne prizanesemo, in javaljne tudi ti ne boš dolgo odlagal." »Gotovo da ne, odgovori sosed, davno že mi bele mertvašnice, in te že clo redke, po glavi cveto, in lehko da že pervo vigred bele šmarnice mesto kazale bodo, kamor so rajnega Hostnika zagernili. Kašelj me od dne do dne bolj sili, in kadarkolj zakašljam, se mi dozdeva, da slišim boben, ki me k veliki armadi v večnost kliče. Da, usmiljeni Oče nebeški, kojega za srečno zadno uro ponižno prosim, ve, da od te dobe, kar nič več zoper tebe nimam; torej srečno, hodi z Bogom. Bolj treba je meni za zamero prositi, kakor pa tebi." Eden drugega roko tišita ter se solzita kakor mlada otroka. »Bi li ne bila lehko že davno si roke podala, koliko bolj srečna bi bila!" — povzame zopet Jamnik besedo — žali bog, da nam je še le bleda smert s svojim dolgim in suhim perstom zapro-titi in naju prisiliti morala! Pa boljše pozno, kakor prepozno, ali clo ne — — — Kaj malega v spomin ti pa vender moram zapustiti za te kratke dni odloga, ki ga še več imaš mem mene. Vzemi le ovo molilno knjižico, ki je tebi namenjena. Jaz je ne potrebujem več. Kjer so molitve za rajne, ondi sem podobo svetega Jožefa, umirajočih pomočnika vtaknil. Tiste za me moli in moli, in kadar me Gospod v svojo večno hišo počivat zakliče, bodem molil jaz za te. Tega si bodi zvest!" Tako je oče Jainnik govoril, in že so mu nektere besede zastajale. Ta pogovor, ta sprava in poslovitev, vse to ga je bolj po-prijelo, kakor bi si o začetku bil urajtal. Glava se mu znak na blazino umaline in nekaj časa je ležal kakor mertev. Zdaj sin in sneha noter priletita in hlapci in dekle za njima. Jamnikova vsa preplašena zavpije in roke sklepaje plaka, on je bled kakor zid, mlado deklice Katerca se je v koti tišalo, britko jokalo in si s predpaskom očesa brisalo, Pavlek je na ves glas ihtel, sosed pa je sedel ves bled in terd ko merlič. Družina otožno gleda in pomiluje. Mlada gospodinja starega očeta v naročje sprejme in on ji pomaga; z jesihom mu senci zmiva in derza: Zdaj oče Jamnik zopet spregleda, ter smeje reče: „Nič bati, ljuba moja! ni še tako huda!" „Oče! kako ste nas v strah pripravili!" je sneha djala. — Ljubka! vender ne bod" taka! saj nam ni zmiraj tukaj ostati. Ti si bila zmiraj tako terdne vere; ljubemu Bogu ustavljati se vender ne smemo." „Oče! ker vas pa tako radi imamo, in bi vas dalej tako radi imeli!" Na to pa stari oče besedice več ni povedati vedel; serce mu je milobe kipelo iu v očeh mu solze zaigrajo; kajti za ljubezen njegovo serce ni bilo ledeno. Zdaj ga vsi s serčno radostjo osto-pijo, kakor bi bil iz groba vstal. Katerca pride, in Pavlek pride obadva starega očeta za roko deržita in jo poljubujeta, in vsi po-prašujejo, ali je zdaj bolje, in neizrekljivo jih veseli, ko zvejo, da. Stari sosed se zdaj odpravlja. Staremu Jamniku roko podajaje pravi: „Ako bode kazalo, zopet pridem, kakor kolj težko hodim!" — „Me bo veselilo! Ako pa ne — — v večnosti se vidiva spet! Hočeš da kaj sporočim tvoji ženi in detetu, koje ti je tako zgodaj odmerlo ?" ,/Povej jima le, da bi skoraj po me prišla, ker mi na svetu, kar nju več ni, no dopade več; doma ni več prijazne besede za me, in le na poti sem vsim." — ,/Kakor in kadar bo volja božja! poterpi! Nebesa si moramo s čem zaslužiti! Za peneze (vinarje) ni grada, in za maličkosti ne večne radosti na prodaj. Jaz jima porečem, da naj za te molita, naj ti Gospod dodeli, kar te posvečuje in zveliča. Tako se sporočilo menda najbolje glasi." — „Prav, prav: ti si umniši mem mene. — Lehko noč!" Tako je stari sosed djal in ni besedice več čehniti zainogcl; je rahlo iz hiše lezil in se oinahovaje o palici z velikoj težavoj dalej sopihal; glavo pa je imel še bolj ko drugekrati pripognjeno. Prav počasi se je pomikal; kadar dojdo do britke martrc na poti, kojo je oče Jamnik tjekaj omislil, mu noge čisto odpovedo. Na pručico poklekne in povzdigne svoje oči v moža bolečin polnega, ki je še v svojih zadnih zdihlejih molil za morivce svoje; stari revež je molil danes s polajšanim sercom, kakor še nikolj poprej, in zdelo se mu je, kakor bi se bil križani Jezus prijazno smeje na njega oziral. Na to se je serca njegovega taka niiloba polotila, da se je razjokal in izjokal, kar poprej že davno ni zamogel; Gospodu je svoje terplenje daroval, in njegovo dušo napolnil je sladek mir, in senca košatih kostanjevih dreves razprostila je prijeten hlad črez njegovo od sonca opečeno glavo, in bilo mu je, kakor bi drobne tiče po vejah s svojoj pesmicoj njegovo britkost v sladko spanje bile zazibale rade. Stari oče Jamnik pa je djal, ko je prijatel odšel: „Zdaj se je težek kamen iz mojega serca zavalil, in dosti lagleje in mirneje bo-dem zdaj dalej popotval!" Očeta Jamnika spavnica bila je skerbno pometena, in z rožcami, « ki jih je ravno spomlad porodila, potrošena. Okna so bile jasno zbrisane in skoz majhne šipe se je dan v jispo svetil; da pa svetloba ni preveč blešila in slabih očes bolnega* starčeka nadležvala, so bile spodite šipe z belim zagrinjalom zakrile, pa je tudi košata lipa pred hišoj s svojimi dolgimi vejami na oknu senco delala. Vsa hiša, lepo okinčana, je oznanovala, da so bo danes tukaj praznik obhajal, in tudi zvunaj bilo je vse tako lepo, kakor bi bila tudi narava k temu go-dovanju povabljena. Skoz okno, ako se je zagrinjalo odtegnilo, so vidile se drevesa v svoji beli in rudeči obleki, in na bilikah in peres-cih rosne kaplice kakor biscrji, in travniki vsi v svili zeleni; in Šinkovec verh hruške je svojo juterno pesem čverčil, in potok za travnikom mermljal, in prepelica v žitu zelenem „pet pedi" pela, in kos se izza germa glasi! je. Zares, bilo je viditi, kakor bi se bila vsa narava dneva Gospodovega veselila, in okolj hiše in v hiši bilo je vse po praznično napravljeno. Pred postcljoj bolnika je stala majhna okrogla mizica z blišeče-bolim pertom pogernjena. Na mizi britka martra in zraven nje romena vošena sveča, ki je bila o Svečnici žegnana, in se je prižigala le o hudej uri ali pa kadar so pri hiši konni gospoda pripeljali; spredej posodica žegnane vode in zraven vejica iz palmove butare, kojo je Pavlek cvetno nedelo pri procesji okolj cerkve nosil; poleg skledica s soljoj in pa zvalk prediva njež-lega in mehkega ko svila. Cimu vse to, bodeš lehko zadel. Črez posteljo, ki je bila zrahljana, da je lo kviško kipela, bila sta pertiča po perili pogernjena, bela kakor božični sneg, in v njej je ležal oče Jamnik; njegovi dolgi beli lasi bili so skerbno in čedno Drobt, m novo loto 1856. 10 k; počesani, in srajčen robec, ki je spod černe vratne rute gledal, bil je, ako mogoče, še čistejši, še bolj lesketeč od pertičev. Zares, ča-stitliv starček! Kolika blagost, kolika poštenost, in dobrovoljnost sije iz vsake gube njegovih verlih lic! Kako čisto in jasno je nja modro oko! iz njega gleda njegova čista duša kakor iz lesketečega zerkala. Stari mož je pred svitom že moliti začel in je neprenehoma molil, in mlada gospodinja mu je pomagala. Pri spraševanju vesti ga je mnogoterih reči opomniti morla, ker pri starih ljudeh spomin tako rad peša. Kar se je v otročjih letih, kjer se vsaka reč duši nar glo-bokeje utisne, bilo zgodilo, vejo do sledne pikice po versti pripo-vedvati; kar pa se je pred nekoliko dnemi pripetilo, to jim hitro izpade; in vender bi stari mož, preden se na posledno pot odpravi, vse rad poravnal. Ona pa tudi prav ginljivo predbere, in zna naj lepše grevengo obuditi; ona mu jo počasi predmoli, 011 pa vsako besedo tiho in pobožno za njoj izreka. „Zdaj želim, da bi gospod prišli 1" je starček djal, in zares tudi ni dolgo terpelo, da so prišli mašnik z naj svetejšim zakramentom. „Cast in hvala bod Bogu!" zakliče bolnik. Sin in sneha bolniku kviško pomagata, on se nizko pripogne in trikrat ginjeno na persi poterka. Mašnik so bili zdaj sami pri starčeku, dokler se je spovedoval. Potem duhovnik duri odprejo, in domači vsi in tudi nekteri sosedje noter stopijo in pokleknejo v hiši, in tudi v kuhinji, ker v hiši ni bilo za vse prostora. Deca je med tim žlahla na svoj dom vzela; kajti niso se dale potolažiti, in bilo se je bati, da bi s svojim jokom in stokom sveto opravilo motile. Ispa, v koji je bolnik ležal, bila je podobna kapelci. Miza je bila altar, na mizi britka martra in posvečena goreča sveča, in v sredi med obema srebern križec, v kojem je bilo presveto resno telo in sveto olje. Pred altarjem so mašnik s štoloj okolj vratu kleče molili-Okolj in okolj je v Bogu zbrana množica na kolenih svoje molitve za ljubljenega očeta Jamnika Bogu darovala; na strani častitliv bolnik, ki je s svojo pobožnostjoj, svojo veroj in udanostjoj v voljo božjo vse spodbudoval, in, s tem zgledom skor bi djal, glasneje i» ginljivše od duhovnika na prižnici pridgoval. Njegove oči bile so vedno operte v presveto rešuje telo; roke vedno sklepaje je z maš-nikoin in množicoj, kolikor mu je bilo moč, na glas molil; obraz njegov se jo vidil spremenjen, kakor bi že nebeške svitlobe žar ga obsijal. Sin je pri zglavju bolnikovem sedel in je s pomočjo svoje žene starega očeta v svoje naročje vzel. Bila sta obaclva zdaj bolj serčna in pokojna, kakor bi bil kdo verjel; jima je pač njena vera in pobožnost serčnost dajala; ali britka je vender le ura za domače, kadar spovedni zvonček cinglja in mašnik v beli hali z cerkovnikom proti hiši gredo, in jim potem na misel pride, da ko zvonček potihne, bo pa kmalo mertvaški zvon zapel, in mašnik s cerkovnikom bodo hitro zopet prišli po njega, kojega vsi tako radi imajo, in nikdar več ga nazaj ne bo. Pač res britka ura! Med tem, ko so mašnik bolniku papežev žegen delili, se Jam-nikova ni mogla več zderžati; vun je šla na dvoriše dihat hladno sapo, se je na staro lipo naslonila in britko jokala. U verhi lipe se je čulo nekako zezljanje in zdihovanje, kakor bi jo bile vejice in listje pomilovale in sočutno toževale o bližni zgubi starega očeta. — Sveto opravilo bilo je dogotovljeno. »Zdaj" — pravi oče Jamnik — „zdaj je prav, vse prav; zdaj naj Gospod pride; služavnik njegov je pripravljen." Mašnik zdaj odstopijo in dajo bolniku nekoliko časa pobožno premišljevati in v Bogu zbranemu biti, ter grejo v kuhinjo, kjer je bilo nekaj kosila jim pripravljenega. Gospodinja se vsa solzna poleg njih usede in oni jo tolažijo. »Gospod duhovnik," — ona pravi — ako bi vedli, kako serčno dobri so mi oče bili, kako so za moj del vedno naj boljše menili, kako so se vselej za me poskušali, in ako je kaj naskriž prišlo, kako so vse zopet lepo pogovoriti in poravnati znali, kako so mi vselej in povsod po svoji moči pomagali, kako so se otrok in otroci njih deržali, da, častitlivi gospod! ako bi vam vse to bilo znano, gotovo bi mi ne zamerili, da se toliko solzim, ker me bodo zapustili. Kar zmisliti ne smem, kako mi pri serci bo, kadar se bodem povzerla na ovo mesto, — v kot ognjiša pokazaje — in jih ne bo zagledalo moje oko, in moje uho ne slišalo več njih prijazne besede!" »Lepo tako, dobra gospodinja! in v čast vam je, da imate do dobrega starega očeta tako ljubeznivo, otroško serce in da ste jim stregli in jih oskerbovali kakor mati svoje dete. Gospod vam bo vse po vaših lastnih otrocih obilno povernil. —■ Zdaj pa omirujte svoje serce! Privošite staremu očetu nebesa, ki bodo, kakor upam, skoraj njihove; dolgo, ali pa nikolj še nisini bolnika obiskaje tako ginjen in spodbujen bil, kakor danes." Te mašnikove besede so gospodinjo zlo omirile, tudi mladi Jamnik je pristopil in enako govoril, pa si tudi serce enako polajšal. Zdaj duhovnik zopet k bolniku v sobo stopijo. „Hvala Bogu!" — spregovori bolnik jim naproti — „kako lehko in kako dobro se zdaj počutim! Ako bi volja Gospodova bila, bi se koj zdaj rad napotil; brez krošnje je hoja vender le naj bolj spešna!" — „Ako Gospod sam pride in darov iz svetih nebes seboj prinese, tedaj se ve, da se mora človeku serce zlajšati in okrepčati; — alj naj boljši in naj pripravniši čas je vselej le v rokah Gospodovih," so mašnik odgovorili. „Tedaj pa voljno poterpimo, dokler On zaklical bo," pravi bolnik, in potem duhovnika prosi, da naj rudeče pobarvano škrinjo, ki je v sobnem kotu stala, odprejo in v predalček na desni strani sežejo. Mašnik v njem mošno ušlatajo, in jo bolniku podajo. Ta na-šteje na posteljo več starih križevač, ter pravi: „Tukaj so moje prihranjene petičice; jaz jih ne bom potreboval več; blagovolite le to betvico vzeti, — pa pri svetih mašah, kadar se rajnih spomnite, tudi moji vbogi duši miru in pokoja prosite." — •— Po tem zopet duhovniku nekoliko cekinov našteje, rekoč: f/Jaz sim preblaženo Devico in mater božjo vsikdar zlo častil, in ona mi je mila mali bila; v serčno zahvalo bi njeni podobi v stranskem oltarji rad sreberno krono in sreberno žeslo (cepter) omislil in daroval. Tale znesek bo menda dovolj; bi le utegnilo premalo biti, re-citc le mojima, ona bota, kar bo primanjkovalo, doveršila rada; ako pa kaj ostane, pa obernite kakor se vam prav dozdevalo bode." Starček začne zopet šteti, tu precej dolgo šteje in našteto duhovniku izroči, rekoč: ,/Gospod Bog je s svojim blagoslovom moje polje, gojzde in vse pohištvo vedno in obilno rosil. Po tem takim je tudi po vsej pravici, da tudi jaz njegovih revnih otrok ne pozabim. Vi naj bolj poznate, kteri so naj bolj potrebni in naj bolj vredni; blagovolite jih po svojem dobrem sercu kakor prav spoznate obdarovali; s vest sim si, da so vam sramožlivi vbožci, ki raji tiho in voljno vbožtvo terpe, kakor da bi od hiše do hiše kruha prosili, naj bolj pri sercu. — Krivičnega vinarja vmes teh denarjev tudi enega ni." Mašnik se zahvalijo v imeni cerkve in vbogih, zraven pa opomnijo, ali ne bi kje oče Jamnik vboge žlahte kaj imeli, koje bi so pred drugimi reveži spomnili spodobilo. Bolnik pa odgovori, da za nje se je vselej skerbelo in da tudi zdaj pozableni ne bodo. Poleni še duhovnik pobarajo, ali od tega tudi mlada dva kaj vesta, kajti nikakor ne bi radi pri ljudeh suma zdramili, da so kje pri svoji sveti službi dobička jiskali. Na to bolnik nekoliko nevoljen odgovori, da je razun Boga on sam lastnik in gospodar svojega denarja, in da mladima je vse to dobro znano in popolnoma prav. In zdaj mu tudi duhovnik vse prav dajo. Bolniku je po prejetih svetih zakramentih skoraj cel den v pobožni molitvi pretekel in nadležno mu je bilo, ako ga je kdo obiskal; le mlado gospodinjo je neko rad blizo sebe imel, ker mu je mnogo pobožnega povedati in mnogo lepih molitvic predmoliti znala. Pervo noč je nekoliko ur mirno pospaval. Kadar se sprebudi, reče prav veselega in prijaznega obraza svoji snehi: „Skoda, da sem se sprebudil! Ljubka, bil sim v nebesih. Kako prelepo je ondi! bilo je tako jasno — tako svitlo — tako leskeče — poletno opoldne! — potok naj bistrejši, v kojein sončni žari blisketajo, božični sneg, ki v svitlobi lune in zvezd lesketa, je proti temu le temna noč ali čem oblak. In muzika, oh kako čudno milobna, in angelov nebeške pesmi še zdaj donijo v mojih ušesih; jasnejše od zvonov in orgel, in božičnih in velikonočnih melodij, ki se glasijo iz ust nedolžnih otrok, glasilo se je! V družbi angelov božjih vidil sem svojo rajno ženko in Toneta in Francka, ljubezniva deca, ki sta mi v nar njcžnejši mladosti odinerla, — nasproti so mi hiteli, mi roke podajat, pa žali bog, ravno v tem sim se izbudil!" ,/Dragi oče! ljubi Bog hotel vam je pokazati, kaj za vas pripravljenega je I — Pa ali vam clo nič več ne dopade pri nas?--" „Ne tako, ne, ljuba dušica! Tako razumeti me ne smeš. Jaz sem s teboj zadovoljen, da nič bolj. Moje oči niso nikdar ene solze potočile, koje bi ti bila kriva, nikdar moje serce zavolj tebe žalosti zdihnilo ni! Tvoje serce je gola dobrota in blagost, ki ga nar manjša hinavšina nikdar obsenčila ni. Lastna hči svojega očeta tako ljubeznivo ne oskerbljuje, kakor si ti meni stregla" — pravi oče Jamnik miloglasno, roko solzne gospodinje poprijemši — „in jaz sem le ljubil in te bom ljubil, kolikor le oče edino dete svoje ljubiti zamore. Dober Bog iz svetih nebes ti povernil bo, svest sim si tvoje časne in večne »sreče, in terdno se nadjam, da se ob svojem času skupaj v nebesih veselila bova, — in ako pridem jaz poprej tje gor, bo-dein molil za le, kolikor bom le mogel. — Pa, kaj ne, ljubka moja, da ti tudi rada vidiš, da se z radostjo in ljubeznijo svoje rajne ženke spominjam. Bila je blaga dušica, kakor bi bila lastna tvoja mati. V miru sva skupaj živela, sladkosti in grenkosti med seboj delila celih štirdeset let, dokler jo je Gospod k sebi zaklical. Zdaj pa bi le ko j rad zopet pri njej bil. Mnogo ji bodem vedel pripovedvati, tudi od tebe, in sicer veliko ljubeznivega in lepega; in enkrat dojdeš pa tak tudi ti za nama." Jamnikova le zdiha in ihti, to bilo je edini odgovor na te besede. Oče opomnijo, da je že čas posle zbuditi, ker že škorjančik čverči svojo pesem juterno in petelin se tudi že oglaša; in da naj tudi sama kako uro zadremlje, in če že ni drugače, da mora vedno čuvaj na njega paziti, da bi kje skrivaj iz svoje pozemeljske ječe ne pobegnil, naj jo pa dekel ktera ta čas nadomestuje. Ker se je pa gospodinja le še obotavljala, ji je djal, naj le brez vse skerbi pod odejo gre, ker še ne bo kar vmerl, in ako bi se prav hudo počutiti vtegnil, bode njo pa zaklicali dal. Zdaj ga sneha uboga in gre. Med tem pride dekla Katra. Njej stari Jamnik marsikaj, in tudi to le veli: „ Katra, zdaj, ko ravno na pragu v večnost stojim, mislim, da bo prav, ako vsakemu, kar vas je pod strehoj domačih, še eno dobrovoljno za slovo povem. Da sem vam vsim vsikdar dobro hotel in še hočem, vam je, kakor se nadjam, vsim znano; ali posledno sporočilo popotnika, ki se na tako daljno pot, kakor jaz odpravlja, se navadno naj bolj zapomni in naj zvesteje derži. Poslušaj le, deklina; ti si dosihmal bila poštena; taka tudi posihmal bodi. Posluj vedno pri poštenih ljudeh, kojim je mar, kje si in kaj počinjaš, nikolj pa pri takih, ki imajo le bistro oko, kako delo opraviš, kar pa tvoje zadcržanje zadeva, pa tolsto mreno pred očmi. — Le nikar ne letaj za goslimi, ki so tolikobart že in toliko deklinam okroglo za ples, pa tudi ob enem njih nedolžnosti mcrtvaško zagodle. Zogibaj se fantalinov, ki marnvajo in reči uganjajo, da li po obrazu zagori, — s tim ti tvoj sveti angel varh sam pznanja, da je nevarnost za te. — — No šopiri se z gizdavo oblekoj! Bodi snažna, pa ne črez svoj stan berhka in prazna; nosi se kakor je za tvoj stan prav, pa ne kakor pisan pav; čednost, poštenje in nedolžnost bojo naj tvoji svilnati traki, tvoje svilnate oblačila in perstani tvoji. — Svojo škrinjo nabaši ne z mušlinasto roboj, marveč z domačim per-tom, kojemu ne škodje ne put, ne sonce, ne dež. Svojo posteljo si omisli in v zglavje si od leta do leta ene potice svojega zaslužka zalagaj; lehko ti bojo enkrat prav hodili. — Tvoje naj ljubše bivanje bode naj pri domu in pa v cerkvi, lepšega mesta za pošteno in pobožno devico ni. Bodi si kjer kolj rada, imej naj svetejšega Boga pred očmi, v spominu in v svojem sercu, in tvoj angel varli te povsod spremlja naj. — Delavne bodo naj tvoje roke, pa tudi za molitvo ne preokorne, in ako bo v tvoji moči, se tudi za inilodare naj odprejo rade. Bodi vselej čistili in poštenih rok; delo pridnih in poštenih rok rad požegna dober Bog. In, ljuba duša, ako ti hoče pre-težavno bili, ljubemu Bogu in pa gospodarjem svojim prav zvesto služiti, in pri vsem zalezovanju hudega od prave steze nikakor ne odjenjati, takrat pomisli, da se tudi tebi enkrat, kakor zdaj staremu Jamniku, zvečerilo bode, in da jih le malo malo njegovi enake starosti učaka. — Katra staremu možu v roke seže, da njegovih besed vse svoje žive dni pozabila ne bo. Med tem se nekdo v kuhinji na ves glas zajoka, ter na duri poterka. ,/Janezek je! Janezek! zakliče bolnik,— najte Janezku noter priti; ga tako dolgo nisem vidil!" — „Če vam le ne bo sitnobe delal, oče," dekla odgovori. „Naj le pride! Sva dosihmal skor zmiraj skupaj ongavila, tolikokrat se je na mojih kolenih gugal, si nar raji pri meni igral, le pri meni spal, in dečko mi je res mnogo kratkočasa in veselja napravljal; se pa tudi poprej ločiti nočeva, dokler da volja Gospodova bo." Janezek, ki ji ravno že shodil, in za potrebo že tekati in mar-sikako besedo izgučati znal, se pri odpertih vratih v sobo zaleti, se na pol pota prekvene, joka, zopet vstane in se pred posteljo vstopi, iu ko se mu stari oče prijazno nasmejijo in ga ogovorijo, se tudi on še ves solzen nasmeji. Potem se za posteljo skrije, iz za vogla po-luka in zopet skrije, in stari oče morali so Janezka z očmi loviti in ga niso mogli vjeti, ker se je tako urno zopet poskril, dokler se je dete samo oglasiti moralo; in kadar se je dečko tega naveličal, staremu očetu na uho zatrobi, jim kapco z glave potegne in z njo sam sebi glavo čez nos do vrata pokrije, ter od veselja z rokami ploska; in stari oče se z njim vred smejijo in se ničesa ne branijo. Zdaj hoče Janezek k staremu očetu v posteljo, ker jo pri njih ležati vajen bil, in seže očetu v lase si hoče z njimi jigrati. Na to mu pa dekla veli, da kaj takega stari oče zdaj ne morejo terpeti, ker so zlo boleni, in da mora lepo liho in mirno biti, ali pa bo moralo iz hiše od starega očeta. Zdaj je Janezek ves pokojen in pohleven postal, je svoje ročice staremu očetu okolj vratu oklenil in jih poljuboval in božal. Stari oče pa prašajo, ali je Janezek te dni tudi kaj priden bil in ali se še pokrižati zna? Hitro se dečko čedno pokriža, in oče Jamnik po-primejo njegovo ročico, in ga z njo pokrižajo na čelu, ustih in na persih, rekoč: „Požegnaj te Bog Oče, Sin in sveti Duh, bodi vsik-dar dobro dete, kadar stari oče odidejo in jih več ne bo." ;/„Nikarte nikamor ne hodite! bodite vender pri meni!"" pravi Janezek. — Zdaj oče Jamnik večbart z očmi trenejo ter se hočejo po konci zravnati, in z rokoj proti omarci lik postelje po nekaj segajo; pa slabost jih posili, da znak na posteljo nazaj omahnejo, in velijo dekli, naj ona v omarco seže. Ta iz omarce nekoliko prav lepo rudcčih jabelk izvzame, ki so bile za ta letni čas prav redke in želčne. Stari oče jih otroku pomolijo, ki jih nasmehljaje se urno poprime in poshrani. Po tem Katra Janezka proč pelja ter gre z njem jagneta past. Oče Jamnik pa so so prav otožno za detetom ozirali. Po tem ko si stari Jamnik za eno uro oddahne, veli tudi obema hlapcoma k posteli njegovi priti, ter jima tako le govori: „Pre-cej let smo skupaj preživeli, torej se po vsej pravici spodobi, da se tudi od vaju poslovim, preden grem. Rad bi vama še kaj koristnega povedal, da bota srečna tukaj in tam, ker vaji rad imam, in vem da staremu očetu Jamniku kar nič zamerila ne bodeta. Jaz sem si pač v tej hiši pravico osvojil vse čisto izustiti, kar kolj mi je pri serci, in te pravice nikakor ne dam iz rok. Grega, ti si povsod zraven, kjer te treba ni: ne posedaj po kerčmah; v bokal se vrag rad potukne in v pivnicah 011 svoj altar ima. Ze mnogi, mnogi mladenč mu je na tem altarju svoje premoženje, zdravje in poštenje daroval. Torej zogibaj se hiš, kjer smrekov šop na vogli ali spod strehe visi, in kar črez svoje potrebe gleštaš, shranuj v svojo skrinjo, da boš kaj v roke vzeti imel, kadar si bodeš lastno streho iu ognjišč omišljeval. Le verjemi mi, da naj jakši možje po kerčmah so figa-možje v svojih hišah. — Grega na to reče, da pač za kratek čas včasih v oslarijo gre, pa lo se le po malem zgodi, in se bože varvati vedel, da se tega preveč privadil ne bo. „Bog hotel, da bi bilo res! Pa premnogi že je mislil in govoril, kakor ti, in je sper-vega le vsak mesec, potem vsak teden, sčasoma vsak den in na zadnje po večkrat na den v kerčmo šel in, polagoma, da sam ni vedil kako, pijane, postopač in zapravljivec postal; je slekel ženo in otroke in jih ob kruh djal ter oštiruha pital, dokler jo je sam staknil in se do smerti napil," — je resno starček djal. — Na to da-lej pravi: „Svojih starišev tudi nikar ne pozabi, Grega, — sicer ne bo nikakor dobro za te. Oče tvoj že o palici hodijo, njih obraz je opadel in se zlo postaral, njih siva glava se poobesila in roke se jim tresejo ko šiba; in mati klaverno okolj lazijo, kakor bi silno težo na serci nosili. Torej idi, delaj za svojega očeta in bodi jim terdna podpora in odvali težek kamen od serca svoje matere. Ako tega ne storiš, te bo grevalo, grevalo da se boš solzil, ako ne poprej, gotovo takrat, kadar jih do pokopališa spremljal in gledal bodeš, kako jih bodo na dolgih vervih v jamo spušali, in ko boš, slišal tri lopate persti, kojo bodo mašnik za njimi vergli, po trugi ropotati; in ravno dolgo ne more več biti, da si bodeš kaj takega včakal. — Grega, tako naredi, da takrat le solze žalosti točil boš ne pa solz kesanja. Tako bo gotovo naj bolje." To je Gregata zlo zadelo, in 011 je obljubil, da bo skerbel za svoje stariše, kolikor bo lo mogel. „Filip!" reče zdaj starček, se proti unemu hlapcu obernivši, „ti nisi ravno svojoglaven, pa ples te preveč mika. Varuj si nedolžno in pošteno serce. Bog, angeli in vsi pošteni ljudje so veseli videti mladenča rudečega in zdravega lica, ki ne gleda potuknjeno iu stransko, ki nikdar nespodobne ne zine, nikdar pleperce ne za-kroži, kojega serce je čisto kakor bistra studenčnica, ki je še tako nedolžen, kakor ko je še mlado dete pred maternim krilom stoje svojo večerno molitvico opravljal, ali pa tistobart, ko je šel k per-vemu svetemu obhajilu; — tak bodi ti, in tak ostani, r— tedaj tebi blagor tukaj in tam!" — Pri teh besedah bil je Filip vidoma ganjen. „Zdaj," — še starček pristavi — „pa ne, da bi bila žaljena in da bi glave povešala, ker vama to povem; kajti sem drugač z vama prav zadovoljen in le svariti vaju hočem; ker sem mnogo let na svetu preživel, sem tudi njegove zanjke in sleparije nekoliko opazil in spoznal, in želim, da bi se vidva prekaniti in oslepariti ne dala. Več vama nimam povedati: vse dobro, kar kolj sam sebi in svojim otrokom želim, želim tudi vama." Starček je zdaj zlo obnemogel, in hlapca gresta tiha, otožna in v se zamišljena iz sobe. — —- — Zvečer pa so posli okolj og-njiša stoje in sede glave vkup tišali ter marsikaj čudnega pripoved-vali. Eden pravi, da je slišal, kakor bi se bil kup desek za hišoj poderl, drugi je čul trugo zabijati, tretji je vidil na skedni luč goreti, zraven pa mertvaško trugo, in zopet četerti je djal: „pač ni bila prazna, da je kokoš celo zimo in spomlad po petelinovo pela, in vsih je bilo nekako strah, po herbti jim je meršelo, lasi so jim po konci vstajali, in vsako je v postelji odejo črez glavo potegalo in dolgo ni moglo zaspati. Eni pa so tudi djali: oče Jamnik so taka dobra duša, da bi me nič ne bilo strah, tudi celo noč samemu poleg njih, ako bi umerli, bedeti. Bilo je proti večeru, ko je mladi Jamnik čisto sam poleg starega očeta pri postelji sedel. Neko cvilenje in praskanje se pri vratih za-čuje. Vrata se odpro in domač pes, ki je za ognjišem pri očetovem znožju svojo navadno ležiše imel, ves klavern in s potuknjeno glavoj v sobo prikobaca. Do postelje pridši, se, dasiravno že ves okorn, po konci spne, spredno taco starčeku pomoli ter ga po rokah lize. Ta mu pa glavo prijazno pogladi, rekoč: „No, zvest tovarš! tako tudi ti se še o slovesu zmeniš za svojega gospodarja! Prav tako! Na te sem se vsikdar lehko zanesil, nikolj ini nezvest njsi bil, ne-kterokrat si tatove od hiše odpodil; bil si vesel, ako si le pri meni biti smel, naj boljšo kost si popustil in z menoj šel; in ko so mi nogo že odpovedale, si se ves zadovoljen pred mene vlegal; in če si že kedaj zagodil, tega bila je pač tvoja priletnost kriva! — Jože, nikar da bi „sultl" na svoje stare dni mogel od hiše: tudi on naj svoj pošten prevžitek dobiva! — „Oče, nikakor on stradal ne bo; kar je vam ljubo, je tudi nama drago." Zdaj se je pes tik postelje potuknil, in zlo je bil nejevoljen, kadar je zopet iz hiše moral. „Jože," — so po tem stari oče djali — „moram ti še nekaj povedati, in kar ne smem veliko odlagati, kajti občutim, da skoraj bo po meni. — Naš gojzd je v naj lepšej rasti, in mi je zlo pri serci. Jaz sem ga varval; bolj mu ti s sekiroj prizanašaj, kakor dandenašni gospodarji sploh znajo. Ne posekuj drevja, ki še rast obeta; nikar da bi se iz te sobe vidilo na sosedovo polje, in na mesto, kjer je stara smreka stala, naj se berž mlada zasadi."--- „Ne bojte se, oče! gojzd je tudi meni drag," je sin odgovoril. „ Pavlek, tvoj starejši, mora za teboj Jamnik biti, stara navada je to. Vsi so tvoji otroci, torej nobenega ne zaverzi; pa kteri na domu ostane, njemu gre več meni unih, drugač kmetija, od koje zdaj mnogi svoj pošten kos kruha vživa, rakovo pot nastopi. Tako uravnaj, dokler si še živ in pri zdravi pameti, da se med rodbinoj tvojo razpertije in hude tožbe unele in dohtarji pograbli ne bodo, kar bi tvoji otroci lehko v miru vživali. Kadar ti deca odrastejo, tedaj se sme sekira v gojzdu oglasiti in za gotov denar otrokom v doto, nekaj dreves, ki so že dozorele, posekati; pa, le posekati Jože ne pa od kraja pokositi! Drevje kesneje verha dorase, kakor človek." „Jojmene!" reče zdihaje stari mož črez nekaj časa, kako čudna stvar je vender človek! Mene še gojzd skerbi, ki le štiri deske potrebujem; od dedšine (erbije) jaz govorim, ki bi mi samo le to skerbeti imelo, da bi tam gor kaj dedoval. — Z govorjenjem se je utrudil in nekoliko pomolčal, potem ko ga je sin zagotovil, da je on ravno takih misel, in da mu bode volja očetova sveta zapoved. „Jaz in oče moj in mojega očeta oče" — pravi starček na dalje — smo leto na leto revnim otrokom in vbožnim ljudem vsak den kuhe dajali; to storil dosihmal si tudi ti, in taka tudi posihmal vselej Jamnikovih navada naj bo. Vbogajme dajati ne stori berača, kakor moliti ne lenuha, in za nebesa storiti tudi moramo kaj. — Jože, denar in blago ti imaš prerad; to ni prav, za te zdaj čas cvete, ki očetu tvojemu ravno dozorel je. Ne opoveraj radodarnosti svoje ženke; delavnost njena in pa blagor božji bota obilno nadomestvala, kar dobra duša z radovoljnim sercom razdajala bo." Med tem stopi Jamnikova v sobo ter pobara, kako se kaj oče počutijo, jim put iz čela obriše, zglavje porablja ter jim ponudi kake tri žlice prav tečne juhe, kojo je ravno dekla iz farofa prinesla, jih marsikaj pobara, jim mnogo prijaznega pove, dokler ni po svojih gospodinjskih opravkih zopet v kuhinjo morala. „Ti pač imaš ženko" — zdaj oče reko — „kakor bi ti jo bil Bog iz med angelov izbral; vredna je, da jo na rokah nosiš. Gre vama pa tudi vse prav po sreči. Pa, Jože! — nekaj moraš se odvaditi, — ako tvoja vselej ne obvelja, si hitro po konci, sem ter tje vihraš, zarobantiš in gromiš tudi na svojo dobro ženko, kar nikakor ni prav in kar se dobri duši prav v serce užali, kajti je mehkejše natore, kakor so navadno kmečki ljudje. Tega posihmal nikar več ne učinjaj. — No, no, ne delaj le tako grenkega obraza; dobro vem, da tako hudo ne misliš, in da ti je hitro žal in se berž zopet odobriti daš; pa to je vender le bila in je gerda navada." „Očc! vi imate prav" — odgovori sin Jamnik — „to navado moram opustiti, dostikrat že sem sam pri sebi to sklenil, dostikrat tudi za tega del sam sebe hudo grajal. Hočem si silo prizadjati." Stari mož se po strani obernc, ter nekoliko trenutljejev zadrem-Ije, potem pa spet spregovori: „Kje sem že prenehal? Prav! Le kaj malega še, moj sin! — in dogovoril bodem! Nikar te naj moje besede preveč ne vžalijo. Posebno merzelo mi zaderžanje tvoje nikdar ni, marveč obilnega veselja sem si nad teboj učakal. Pa tudi jaz nisem brez slabost in pregreškov. — — Moj pogreb, Jože, ne bodi imeniten in bogat, ampak kakor se priprostemu kmetu spodobi. Le ne pozabite moje uboge duše; — da pa tega ne bodeta, sem si svest. Torej nič več od tega! — Dečki, ki bodo poleg mojih par svetili, dobijo naj ta dan vsak po hlebu belega pšeničnjeka, pa hleb mora biti, da bo kaj! Deca sem jaz vselej rad imel, oče Jamnik jim tudi še k zadnemu veselja napraviti hoče. — Rad bi, ako se bode dalo, stric svoje rajne ženke počival. Skoda, da sem te svoje želje pozabil gospodu razodeti! Pred nekimi tedni sem se na pokopališu razgledal, in, ako se pri rajtengi nisem ukanil, je pogrebec že blizo do groba moje rajne žene prikopal. — Na grob vsadite mi križ lesen in na križi zapisane naj bodo besede Odrešenika: „Jaz sem vstajenje in živlenje," ali ktere take, — gospod fajmošter vam jih bodo že napovedati blagovolili. Pod križem, mislim, da se naj slajše počivati da. — Zdaj se mi je serce vsega znebilo. Zdaj naj Gospod le pride, ako je njegova sveta volja!" Mladi Jamnik očetu obe roki poda, ter na ves glas ihtijoč, kar sicer ni bila njegova navada,pravi: „Oče! kar kol j ste naročili, se bode do zadnepikce zgodilo, in če sem vas kadaj užalil, odpustite mi le to uro!" Oče mu prijazno - otožno roko stisnejo, ter reko: „Moj sin! ničesa ti nimam odpušati!" Na noč se je očetu Jamniku precej shujšalo in nevarnost je zmiraj veča prihajala, spanje bilo je kratko in sanje so jih pogosto pre-drainljale, včasih so jeli zdihati in stokati, dasiravno niso nič tože-vali, — le po malem spregovarjali, pa neprenehoma molili so. Proti jutru se jim je nekoliko zboljšalo in djali so: „Se ena taka noč, in jaz je ne preživim več. Lučica sicer še herli; pa hitro hitro se uter-nila bo. Zdaj želijo še vidi ti una otroka, ki že v šolo hodita, in z njima govoriti. Pavlek in Katerca prideta, podata svoje ročice staremu očetu, popraševaje, kako jim kaj je? „Starega očeta, ljuba deca! skoraj ne bo, stari oče morajo proč, njihovo truplo ponesejo naši sosedje v kratkem v prostorno spavnico, nad ktero se sinje nebo kakor odeja razgrinja in mile zvezde migljajo, in ga bodo shranili v hladno hišo, kjer velik križ stoji. Molita za me, da angelci božji mojo dušo v nebesa popeljajo." Na to se deca silno užalostita in bridko zajokata. „Ja, deca moja! enkrat dojde vsakemu ta čas, in ljubi Bog ne čaka pri slehernem tako dolgo, kakor pri meni. Ako Bog tako hoče, se ne sme nihče kujati. — Ljuba deca, bodita zmiram, tudi kadar že starega očeta več ne bo, pridna in bogoljubna; vajne perve misli, kadar se zjutraj sprebudita, in vajne posledne, preden na večer za-spita, bodo naj pri ljubem Bogu! Storita vselej rada, kar vama ljubi stariši velijo, in ne čakajta, da vama bodo velevali, marveč na očeh jim že morata poznati, kaj bi radi: napravita jim obilno veselja, ker jim delata tudi veliko truda in skerbi. Saj dro poznata četerto zapoved in vesta, kaj veselega je Oče nebeški pridnim otrokom obljubil, in kaj strašnega je hudobnim zaprotil! — Nikar da bi se pajda-šila z otrocmi, ki gerdo gučijo. — Priporočujta vsako jutro in vsak večer s pobožno molitvico svojemu desnemu angelu varim svojo dušo in telo. — Pavlek, včasih imajo tukaj noter — v glavo pokazaje — muhe svoj roj, te morajo vun! — Katerca, ti si pa, kadar z res-nicoj kodi kam ne veš, tudi z lažjoj pomagaš rada, to tudi mora drugače biti! — No, le nikar se hitro ne kujajta, ljuba deca; saj sicer sem z vama popolnoma zadovoljen, in vaju imam rad kakor svojo desno oko. — Kaj lepega sem vama vsakemu namenil, da bota od starega očeta v spomin imela: sreberno uro, kojo so mati tje le na steno obesili, da ne bi zabili, mi vsako uro dve žlici tele rijav-kaste pije podati, tisto, Pavlek! bodeš ti dobil, kadar te bo črez nekoliko let pervokrat ta sreča došla, da k mizi božji pojdeš; od tistega dneva jo smeš nositi, do tiste dobe pa ti jo bodo oče hranili. — Te šmarne tolarje in pa to zlato svetinjo le bodo pa mali za tebe, Katerca shranili, dokler tudi za te tisti srečen den prišel bo, in tisti svoj naj srečneji dan morata posebno za starega očeta moliti, pa jih tudi drugekrati ne pozabiti. Ljuba moja deca! vama je prav tako? bodeta tako storila?" Komaj sta otroka zamogla izreči: ,/prav, prav rada," tako ju je sililo ihtenje in jok. Starega očeta oko pa je v ljubezni in milobi plavalo, vidili objokane ličica nedolžnih dec; potem pravijo: „Jaz sem vaju se pokrižati in pervih molitvic učil. Gostokrat sta svoje molit- vice pri mojih kolenih molila in molila. Tedaj deca! še enkrat molita vpričo mene sveti očenaš, in molita ga v ta namen, da mi naj Bog srečno zadno uro dodeli." Otroka poklekneta, rokice povzdigneta, pa glas jima zastaja, da ne moreta naprej. Stari oče jima serčnima biti prigovarjajo, ter vsi skupaj Gospodovo molitvo molijo. Potem rečejo oče Jamnik: „Deca, še enkrat, pa tudi zadnokrat!" in poprimejo njune ročice, ter ju na čelu, ustih in persih zaznamvaje reko: „V imeni Boga Očeta, in Sina, in svetega Duha. Amen. — Bog in njegov sveti angel vaju naj varuje in ohrani!" Stari oče zdaj začnejo omedlevati, deca pa strahu tre-petaje vpijeta: „Mama, mama!" —Dan se je pomikal, starček je dremal, se predramil, molil in zopet zadremal, in tako zaporedoma, — in le malo kaj je spregovarjal. Proti večeru bila sta nja sin in sneha zopet sama pri njem. Zadni žari zahajočega sonca se po njegovem licu razlijejo in ga s svojim čistim svitom tako rekoč, po nebeško spremenijo, prijazna spomladanska sapa pa zvunaj na vertu po drevju šumlja in senca od listja po steni sem ter tje miglja. In bolniku se je tako nekako pri sercu storilo, kakor še nikolj. Z vso močjo se še v postelji zravna in hoče vstati. Sin in sneha mu rahlo iz postelje na stol pomagata. S stolom vred ga do okna pomekneta, in 011 želi, da bi mu okno odperla in da bi še enkrat dihal spomladansko sapo. Čist zrak, navdan z duhom puhtečih rožic in cvetečih dreves mu naproti hlidi. Starček diha ter pravi: „Kako se vender to persim prileze!" In še enkrat se ogleda po prelepi božji natori: na vert, kojega je 011 ogradil, na sadunosne drevesa, ki jih je sam zasadil, ki so bile zdaj cvetja vse bele ali pa rudečkaste, kakor bi bil jih sneg opadel, ali pa kakor bi bil kdo samih rožic po njih natrosil: za vertom zagledalo je njegovo oko gladko senožet, kjer je drage izkopaval in germovje trebil, da je zdaj gosta trava rasla, kakor bi bila z zeleno svilnato, rožic pisano odejo pogernjena, in kjer se je ravno megla dima kakor nalaš stvarniku v čast proti nebesom kadila. Dalje je vidil žitno polje, ki ga je o svojem času pridno obdeloval, in kjer so se valovi sem ter tje podili, obilno žetvo obetaje; poozre se na gojzd, kjer so smreke in hojke visoke in goste kakor šet s svojimi verhi v sinje nebo segale, kojih je veliko sam zasadil, nekaj pa zasajenih najdel in skerbno varoval. Ivo se starček tako razgleduje, se neka radost pa tudi otožnost ob enem nja serca polotite. Zdelo se mu je, da koj težko se bode ločil od te lepe zemlje in svojih lastnih naredb. Pa hitro se mu zopet serce ohladi, ker pomisli ter nade poln reče: »Lepa je zemlja, ali nebesa so vender le še veliko lepše. Ob, da bi le že moje bile!" Še so ptičke po vejah in vejicah se zibale, stvarniku v čast večerno pesem prepevaje, in po dragah so žabe vmes ragljale brez da bi bile soglasje kazile; očetu pa je večerna sapa jela prehladna in preojstra biti, torej sin in sneha okno zapreta in očetu v posteljo nazaj pomagata, kjer strujeni in oslabljeni hitro zadremljejo. Bilo je o polnoči, po hiši vse tiho in mirno; razločno se je čulo tikanje sreberne ure pri postelji na steni, in stara hišna ura je bingala počasi vmes, kakor bi oznanovati hotla, da čas neprenehama teče, in tudi trenutleja ne počiva in ne zaspi; murček je na ognjiši čričal, in na drevesce pred oknom se je slavček usedel, ker ga je luč tjekaj privabila, in je prepeval. V svetilnici je luč že po malem berlela, in skoz veje in listje stare lipe pred hišoj je luna v sobo zasvetila in obsijala starega Jainnika bledo pa prijazno obličje. Starček je slabosti dremal; bilo je videti, kakor bi se mu nekaj sanjalo, pa strašne niso mogle sanje biti, kajti nja usta so se deržale na smeh; berž ko ne, da se mu je od rajskega veselja sanjalo. Bilo je ravno tako, kakor bi se ubožcu od najdenega zaklada, ali od kraljeve gostije, ali pa detetu v maternein krilu od jigrač sanjalo. Mlada dva sta pri starem očetu čuvala, zdaj tiho molila, zdaj drugi drugemu kaj pošeptala, in ako je gospodinja po sobi prestopiti morala, je črevle izzula, da je tiho in rahlo kakor duh sem ter tje ta-pala. Ona je zdaj kako mušico odpodila, zdaj put z bolnikovega čela obrisala. Zdaj se oče Jamnik sprebudijo ter nekoliko otožno reko: „Ni nikogar tukaj? — sicer me nikolj niste samega pustili. — Kje je sneha moja?" ,,Ljubi oče! saj sem pri vas. Tudi vaš sinje tukaj; midva vas ne bova zapustila. Saj naju vidite?" — Ne vidim ne, ljubka moja, tedaj je blezo luč vgasnila. Jaz čujem tvoj prijazen govor, občutim tvojo njcžno roko, ki mi put s čela briše, pa vaju ne vidim." „Za božjo voljo! zavpije gospodinja, svojega moža plašno pogledajo, „Očetu se meša, pervokrat v njihovi bolezni." — „Ne tako, ljubka! Moje oči so otemnele in ne vidijo več; to je. — Prižgita le meri vaško svečo, prinesita posodvico z žcgnano vo-doj in dajta mi bridko martro v roke. Moja ura je prišla. — Molila le molitve vmirajočih! V sercu bom tudi jaz z vama molil! — Ne pravita mi ničesa več od tega sveta! Le na Boga hočem misliti, in v molitvi z Bogom sklenjen vmreti! Že gori na mizi žegnana vošena sveča, starček prime za britko martro ter jo poljubi. Mladi Jamnik skliče vse domače. Vsi pridejo, pokleknejo in molijo. Gospodinja, kakor kolj pretekle dni klaverna, bila je zdaj še koj serčna; ona je predmolila, in le kadar je od smerti ali od vmreti kaj izreči bilo, ji je beseda zastajala. Pri litanijah so vsi odgovarjali, rahlo —- glasno tudi oče. Roke so pobožno sklepali in med sklenjenimi rokami bridko martro deržali. Vmirajo-čemu se je včasih y obrazi zaznavalo, da ga poboleva; Jamnikova ga v svoje naročje sprejme in on ji pomaga. Oče Jamnik že poje-maje rečejo: ,,Ljubka, za vse, kar si meni staremu možu dobrega storila, te iz serca zahvalim! Bog ti poverili, Bog ti bo povernil." — r/Oče, rada, iz serca rada sem vse storila; da bi vam le količkaj polajšati zamogla!" je sneha odgovorila. Nekaj časa je preteklo, da starček ni besedice spregovoril in se tudi ne zmezil; potem pa je djal: „Ako sem koga razžalil, odpustite mi zdaj ob uri moje smerti. Ni bila moja volja, koga užaliti. Rad vsakemu roko podam." — On jim jo naproti pomoli; sin jo poprime, prijazno stisne, ter jo rahlo zopet pod odejo potisne, rekoč: „0če, ne govorite tako, tako nam le serca pobijate. Kar nobeden med nami vam kaj odpušati nima, saj bili ste vsikdar tako dobri, sle za nas vselej naj bolje mislili. Nam se spodobi vas za zamero prositi. Oče, vse dobro vam želimo. Ako na unem svetu toliko ljubezni in prijaznosti najdete, kakor ste je na tem imeli, tedaj bodete srečni, vekomaj srečni! Bodite torej brez skerbi, oče! Vi ga nimate, ki bi vam dober ne bil, vi imate le prijatle na zemlji, gotovo pa tudi v nebesih!" „Bog daj, in tega tudi upam. Deca, molite za me, molitve zdaj naj bolj potrebujem!" rečejo vmirajoči. — Mladi gospodinji oči v solzah zatonejo, beseda ji popolnama odpove, iu njeni mož mora mesto nje predmoliti. (Vez nekoliko časa se blede ustnice vmirajo-čega zopet začnejo meziti in iz njigovih ust se začuje počasi, in miloglasno: Posledno moje bo naj sporočilo to: Jezus, Marija, Jožef! — Beseda zadna hod, ko moram jaz odtod: Jezus, Marija, Jožefi — Tolažba in sladkost, mi v žalost' in grenkost' Jezus, Marija, Jožef! — Radost edina le in moje želje ste: Jezus, Marija, Jožef! — Večkrat je prenehal in potem zopet besedo poprijel, ravno kakor ura, ki že doteka. Njegove besede so donele kakor iz groba ali iz unega sveta. Ginjenega serca so vsi v starčeka gledali, ki je s tako gorečostjo molil. Za nekoliko trenutljejev je vtihnil, pa v obrazi se mu je poznalo, da je le z Bogom opraviti imel. Po tem je zopet začel: Vam dušo izročim, pri vas le bit' želim, Jezus, Maria, Jožef! — — Moj duh k vam hrepeni, pri vas le mir dobi, Jezus, Maria, Jožef! — — — K' se zdrobil bom v prah, k' me bo zarašal mali, Jezus, Maria, Jožef! — — — — Naj bral popotnik bo na križi trojno to: Jezus, Maria, Jožef! Pogosto in precej časa je moral starček z besedoj počivati, dokler je do kraja došel. Potem je zamežal in sladko zadremal, kakor truden težak. Se enkrat je spregledal in se oziral proti tisti strani postelje, kjer je bridka martra slonela; prime za njo, ter jo k ustom povzdigne, pa oterpnele roke mu opadejo, ali podobe Izveličarja se le terdno oklepajo. Z ustnicami še giblje, pa ne čuje se več, kaj pravi. Poslednič še razumno izreče besede: „Jezus, teb živim, — Jezus, teb umerjeni!" — Rile so njegove zadne. Zaspal je mirno v Gospodu, in se na oveni svetu sprebudil več ni. Nihče ni vedel, kedaj ravno mu je ura stekla, tako lehko bilo je njegovo ločenje.— Mir in pokoj sta sijala iz njegovega obraza, usta so se mu, sladko smehljaje, zatisnile. Hitro se je po vsi vasi in farni okolici razglasilo, da so stari oče Jamnik svojo zadno pot nastopili, in ni je bilo duše, ki bi za njimi kaj slovitega pripovedovali ne vedla. Tretji dan so jih do vel-kega križa na pokopališe spremili, in obljubim, da je okolj sto let že minulo, kar že ni tolika rajda ljudi merliča k pokoju spremljala, in toliko solz potočenih bilo. Tu tedaj počivajo oče Jamnik, kakor so želeli, poleg svoje ljube rajne ženke. Mlada Jamnikova jih nista pozabila. Lesen križ pa, kojega sta jim na grob vsadila, kaže na Zvezdiše, kjer se njih duša zdaj veseli. 3. 8cL£. Drobt. za novo loto 185G. H — 162 — II. Matere božje podoba v Mariino- gradu. V neki brodnarski bajti za Vislo na Poruskem (Prajzovskem) se je naslednja čudna prigodba primerila. — Tam sta stanovala dva stara možaka, ktera sta si svoj kruh s tem služila, da sta popotnike čez vodo Vislo vozila. Pešce sta v čolnih, voznike pa v ladjah prepelja-vala. — Neki večer mesenca sušca, kadar je merzel vihar, dež in sneg jima na okno gnalo, sta se starčeka pri peči pogovarjala, ter si kramljala, da dans ne bo lehko več popotnikov, ki bi na uni kraj želeli. — Kar stopi skoz duri siromaški jud s culico; od oblačila mu kaplje, in revež prosi prepeljati ga. — Brodnika mu odgovorita: Ni mogoče, valovi grejo previsoko, in reka srež nosi. — „Joj meni," zavpije jud po tem takem ne morem priti o pravi uri v Mariin grad, in moram svoje dobro plačilo zgubiti. — „Kdo zamore tukaj pomagati," odgovorita brodnika, „vlezi se ti čas na klop, morebiti bo jutro boljše." Jud se spravi v nar dalni kot, razveže skerbno svojo culico in javka v svojo brado. Med tem se je slišal poštnarski rog, ki ga je pa burja prehrušala. — „Se pride posebna pošta," pravi nju eden — „le trobi, nič ti ne bo pomagalo." V tem stopi v bajto poštni hlapec in naglo vpraša: „Ali se dans ne vozi, da nikogar vnn ni, ko se trobi?" „Voda se preveč naraša," odgovorita brod-narja, in se ne geneta." — „Scm si mislil," reče poštni hlapec, saj je vreme, da bi psa vun ne spodil! Imate kaj kerme za moje konjiče, in žganja za mene?" — „Se nekaj more biti," pravita starčeka. — „Tako pripravite," reče postiljon, „naj moj popotnik mermra kakor rad." Eden brodnarjev so je s svetilnico vun podal, posvetit posti-ljonu. Berž stopi v hišico postarn mož dobro oblečen, in vpraša, če se ni te dni mlad mož, kterega oblačilo je tenko popisal, prekpeljal. — Pri lih besedah je jud poslušal, pa brodnik odgovori, da ga nič ni vidil. — Popotnik je zdaj v mislih po jizbi gori in doli hodil; jud je žalosten sedel v svojim koti, in poštni hlapec, kadar jo svoje konjiče preskerbel, tudi v jizbo stopi, in se v en kotič spravi; zakaj brodnarska hiša je le samo to jizbico imela za popotnike. Ne dolgo po tem se zunaj spet človeški glas sliši, in noter pride star duhovnik s pozdravlenjem: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" na kar so vsi odgovorili: „na vekomaj!" in jud sam je svojo kapico iz glave potegnil. Castiljiv mašnik praša, če bi s svojim kmetiškim vozom tukaj prenočiti zamogel, in brodnarja sta vse prijazno ponudila, kar sta imela, mu moker plajš na peč obesila ter za zamero prosila, da ne moreta boljše posteli napraviti, kakor slamo v občinski jizbici. Duhoven je bil z vsem zadovoljen, in popotnik, ki je na pervo prišel, en kupec, je posebno vesel bil, da je duhovnika to-varša najšel. Kmalo sta se seznanila, in kupec je mašnika prosil toliko prijazno z merzloj večerjoj za ljubo vzeti, da mu ni odreči mogel. Hlapec je iz voza kupčevega jedila prinesel, mizo napravil, kakor je bilo mogoče in tovarša sta se med veselim govorjenjem vsedla. Zdajci duhovnik siromaškega juda zagleda, ki je revno v koti sedel. Duhovnik, ki se mu revež usmili, svoje vsmilenje kupcu razodene, in kupec ga prijazno k mizi povabi. — Jud pride zlo boječ iz svojega kota, se ponižno zahvali, in se vsede k mizi. — Bil je že star mož, katerega obličje je nekaj prav dopadljivega imelo. Sicer se je v njegovem obličji bralo, da je boljšega stanu, da je moral nekdaj v veliki sreči biti, ali zdaj je srotej; vender nja pogled ni plašen nikakor po barantiji spačen, ampak miren, in poln velike žalosti, kakor da bi boljšo osodo zaslužil in po njej hrepenel. Njegova obnošena suknja je kazala nckdajno premoženje, in njegovo celo obnašanje je močno dopadlo. — I'o tem, ko ga je kupec tako prijazno pogostil, in tudi duhovnik se mu ves prijazen skazal, je jud bolj zaupljivo govoriti začel. Vprašan, kam da hodi, je povedal, da bi jutro v Mariinogradu biti moral zavoljo opravila. — Da, opravilo zmirom imate vi judje, pravi duhovnik smeje, pa redko pravega. i/Umim, kaj častivredni menijo," odgovori jud „pa zna biti, grem jaz en pot, od kodar bi rad drugačji nazaj prišel." — „Ze prav," reče mašnik, tako vam pa le eno vošim, in to je sveti kerst." — »Kdo ve, kaj se zgodi!" odgovori jud, nasmejaje se. ,;Me bode veselilo, pravi kupec, zakaj mene zmirom v serce boli, da božja kazen vas vboge jude teži, kar tudi vaše razškroplenje po celem 11* svetu očitno kaže, in da vas toliko med kristjani živi, in ne da bi podučenja želeli. — „Pa hočem gospodu razložiti," odgovori jud; „to od tega pride, ker terdni judje se prevzamejo in kristjane zaničujejo." — „Iz vaših besed spoznam", pravi mašnik, „da ste Izraelec brez zvijače. Ali bi nam ne povedali, kako ste vse to umeli"? — „Naj bo," odgovori, „vam hočem vse povedati." „Bil sem," začne, »premožen mož, barantati nisem nikdar hotel, in postavo sem zvesto izpolnoval. Preroke sem pridno prebiral, in dostikrat sem si mislil: ako je Odrešenik že prišel, smo mi judje prav nesrečni ljudje. O sabotah sem pogosto solze prelival, da več tempeljna nimamo, in kadar sem vidil, da jih kristjani toliko imajo, mi je serce prebodlo, pa vender jih nisem mogel zaničevati.—Potem se je vojska začela, in vse moje premoženje požerla; pa vendar le nisem hotel barantati, sem se pečal z nekterimi opravili za druge ljudi, in tako mi je Bog en čas pomagal. — Tedaj se je prigodilo, da sem prišel blizo Mariinograda, in sem zagledal že od daleč Matere božje veliko podobo na starem gradu, ko je lepo sem po poti na proti se mi svetila, in nje zlate zvezde toliko veličastno bliske-tale. Ne daleč od mesta na poti je ležal star mož na smertni postelji. Jaz sem ga hotel potolažiti, on se mi pa zahvali, in zmirom svoje oči k podobi Matere božje obrača, ter kliče: „Maria, moja mati ti pomočnica kristjanov! pomagaj mi!" in tako je hitro potolažen prav lepo v večni mir šel. Jokati sem se moral njega zapustivši, ker sem vidil, kako lehko in radi kristjani umerjejo, pri nas je pak toliko joka in žalovanja. — Njega oko je tudi terdno in svetlo k nebe-som gledalo, nam pa je vse temno pred očmi. Kadar sem v mesto prišel, je Matere božje podoba še zmirom tako prijazno sem gledala, in v večernem soncu še lepše se svetila, in jaz sem vselej svoje oči tje vpenjal, mislivši, če je že Odrešenik prišel, mora njega mati res nad vse veličastna gospa biti. In jaz sim še zvečer posebno se kje podal, pogledat podobo, ki je tako milostljivo v mesečini prek mesta gledala, kakor da bi mati za svoje spijoče otročiče bedela, in od tistih dob nisim mogel več podobe iz glave spraviti. — Po tem so moje reči celo slabo naprej šle, in jaz sem čisto osro-mačel, večkrat sem v molitvi želel, tako molili znati, kakor je Bogu prav dopadljivo, ali kakor kristjani molijo. Tedaj se mi je se-njalo, ko da bi vidil Matere božje podobo, ktera je prijazno na me gledala, in ko da bi rekla: »Samuel, pojdi v Mariinograd, jaz ho- čem tvoja mati biti". — Jaz pa nisim hotel hitro se na pot podati, tedaj se mi je še dvakrat senjalo, in zadnjo krat se je podobi vidilo, kakor da bi mi profila; in takrat sem sklenil iti, pa nisem imel ne dnarjev ne opravila v Mariinogradu. — Po tem me je srečal mlad človek, ter me prašal, kam da grem; in ko mu povem, da vMariino-grad, se je razveselil, in mi obljubil dobro plačilo, če mu nesem kje culieo, in ga jutre čakam pri gradu, kjer je Matere božje podoba. — Ko je mlad človek od podobe Matere božje govoril, se mi je serce smejalo, ker sem si mislil, češ da bom tam zvedel, kar gospod Bog z menoj hoče. In tako sem na poti, pa kdo ve, ako o pravi uri v Mariinograd pridem." Ko je jud svojo pripovest dokončal, reče duhovnik: „Bodite brez skerbi, ko vas je gospod Bog tako daleč pripeljal, bo tudi svojo pre-čudno voljo z vami dokončal." — „Bes, imenitna pripovest," pravi kupec, „jaz bi rad vedel, kaj Samuela tam čaka: Le vležite se, da bote jutre za belega dne, če burja neha, se lehko prepeljali." Jud je bil pokoren in je vošil lehko noč; popotnika pa sla še dalej bedela in božjo previdnost premišljevala. Skoro začne kupec: tudi mene posebno opravilo v Mariinograd polja. Kadar so nas sovražnih vojša-kov trume zapustile, mi je en general, ker je dolgo v moji hiši prebival, izročil škatlo, v kteri so bile reči velike vrednosti. Njemu se je zdelo, da bo v boji padel, ali da bo vjet; toliko zaupanje je imel do mene, da mi je svoje nar boljše premoženje hraniti dal. Samo obljubiti sem mu moral, škatlo nobenemu odrajtati, kteri bi ne mogel njegovega pečatnega perstana ali pisma od njega ali od nja žene pokazati. Pred kratkem mi poda mlad mož, kterega sem pri generali za pisarja vidil, njegov pečatni perstan, s pismom, v katerem me general prosi škatlo izročitelu brez premislika v roke dati. Jaz sem to storil, pa mislite si moj strah, ko pred nekimi dnevi od generala pismo dobim, v katerem mi pove, da mu je pisar pobegnil, da verh mnogih reči tudi svoj perstan pogreši in si v strahu je, da bi človek ne bil kje poskusil, škatlo pri meni prejeti. Ako bi se bilo pa to že k nesreči zgodilo, da naj grem v Mariinograd in če treba do Kra-ljovca pozvedovati, ker ima begun tam svoje znance, in ker se kaže, da bi bil po tej poti uteči vtegnil. Pri lih besedah jud iz postelje skoči, ter nepokojno vpraša: „Ali ni imel taisti mlad človek modno suknjo, sive hlače, pečatni perstan in pečat iz terkisa?" — „Resnično ves tak je bil taisti, kte- remu sem škatlo dal." — „Božji čudež!" zavpije spet jud, „tako lehko nazaj odrajtam krivično blago," teče po culico, jo razveže, in — privleče škatlo, ki jo kupec hitro 'za vkradeno spozna, in v poter-denje duhovniku pismo od generala pokaže, v kterem je škatla na tenko popisana bila. — Splošno je bilo veselje nad to srečno najdbo, tudi poštni hlapec in brodnika star v jizbico pritekla, v svoje težke roke pokala, in nista mogla od prečudenja govoriti. — Po tem ko je pervo veselje minulo, je spet jud začel: „Božji čudež! zdaj pa ne morem priti v Mariinograd in dobrega plačila prejeti!" — „Kar plačilo zadene," odgovori kupec, „je moja skerb, in vi ne bote nobene škode terpeli." „In če vas kaj posebnega v Mariinogradi čaka," pravi mašnik, „vam Bog že na poti in povsod dati zamore." Jud je bil znotraj zelo nepokojen, pa vender se je pustil drugoč v postelo spraviti, kupec pa in duhovnik sta še ostala, da bi od te nove dogodbe še ene besede govorila. — Vsiniljeni duhovnik omiluje nesrečnega, ki se je k tej pregrehi zapeljati dal, ali kupec ga potolaži, rekoč, da general sam želi, da kadar škatlo spet nazaj dobi, se hudodelnik dalej ne preganja. — Med tim pogovorom se je zmračilo, brodnika, ki sta se v svojo jizbico podala, postiljon na klopi v kotu zadremlje, tudi jud je že spal. Od kupca in duhovnika pa je vsa trudnost zginila bila. — V kratkem zapazita, da je jud nemiren in se kerči in zvija. Duhovnik stopi k njemu in spozna, da siromaka želodični kerč zvija, kar po močnem prehladenji in veliki žalosti rado pride. Bolest se pohujša. Jaki kupec zbudi hitro hlapca, mu naroči berž čaja, ki ga je s seboj imel, kuhati; sogreje sam rute in pokrove na peči, ter si prizadeva, s timi Iehkimi zdravili vbogemu judu po moči pomagati. Duhovnik se ne gane od bolnika, mu vse skerbno streže ter za-nj brez nehanja moli. Ko je le zmiraj huje, in jud sam misli, da bo še nicoj po njem, reče: „0h! če je božja volja, da moram svet zapustiti, bi rad umeri ko kristjan." — Duhovnik, v tih besedah božje vsmilenje spoznavši, bolnika s priserčno ljubeznijo poduči, da pri njem stoji, skoz sveti kerst — berž v občinstvo svetnikov priti, in da, ako ga božja previdnost iz sveta pokliče, vsili grehov očišen zdajci v nebeško kraljestvo pride. — „0 pač želim, želim očišen biti z vodoj svetega kersta," reče Samuel priserčno, in tako terdno svoje oči kviško vpenja, kakor da bi skoz zakajene dile borne jizbe že v nebeško veličastvo gledal. — Namestnik božji reče zdaj vse za kerst potrebno pripraviti. Postiljon je moral vodo in mede- nico prinesti, in kupec pa boter biti. Ker je ravno svetega Jožefa den in tudi kupcu Jožef ime so tudi keršencu to ime dali. — Med tirni pripravami se je Samuelu nekaj zboljšalo; vunder pa je bila nja želja po svetem kerstu še močnejša, in kadar je te sreče se vdele-žil, so bile nja perve besede: „HvaIjen bodi Jezus in Maria!" — Vsi so Boga hvalili za gnade, po kterih je ena draga duša oteta bila, in da je k temu sinel njih vsak nekaj pripomoči; kleče so molili okolj keršenca, in bili v Bogu vsi veseli. Kmalo se je Jožef veliko boljše počutil, kerč mu je henjal; še enkrat je rekel: „0 Maria!" — in je mirno zaspal. Tudi postiljon je že v svojem kotu heriil, kupec in duhovnik pa sta pri svo ein novem bratu ostala in le nekoliko zadremala. — Ko sc; zasvita, je burja že vtihnila, toča henjala, in ju-terna zarja od velikanskega zidovja Mariinograškega se je nasproti ene ure daleč iz megle svetila, in prijazen dan napovedovala. — Berž sta tudi brodnika, še trudna in zaspana noter stopila, in menila, da bo skoro mogoče voziti: ako ravno je Visla še visoka bila, in hude valove gnala. Čudila sta se stara brodnika slišati, kaj se je v njih jizbici ponoči godilo, in svoje veselje glasno razodevala; pa poštni hlapec jima zaterduje tiho govoriti, ker detek še spi; in misli, pervo, kar je fantiču treba, bi bilo^ ga hitro obriti. — Med tem se je kupec z mašnikom pogovoril kaj je še dalej treba, in svojo voljo na znanje dal, Jožefa najpred v Mariinograd spremiti, potem ga pa seboj v svoj dom peljati. — „Jaz bi le rad vidil, pravi kupec, če je človek, ki mu je priti velel, imenovani pisar generaljev, in ako tudi druge reči za tem ne tičijo. . . Če ravno se mu nič zgodilo ne bo, vunder me nekaj priganja, po reči zvedo vati." Duhovnik to misel hvali, in poštnemu hlapcu je bilo vkazano napreči, kakor hitro si brodnika upata voziti. Zdaj se Jožef zbudi — ozdravljen, le slab je še nekoliko. Duhovnik mu moli kratko juterno molitvo, pervo, ki jo Jožef ko kristjan za njim moli, in pri kteri je njegovo serce neznano veselje občutilo. Vse mu srečo voši, in smešni hlapec je še enkrat v misel vzel, da bi ga obrili. Jožef se je k temu smejal, in sam spoznal, da sc več ne spodobi, svoje kodele dalej po svetu nositi; in bilo bi po njej bilo, ako bi ne bil kupec branil, opomnivši, da še brade potrebuje, enega tička vloviti. Pomen tih besed niso prav umeli, pa so sc le voljno v njegove besede vdali. Dokler mašnik svoj brevir moli, je kupec dober kafe napravil, in kmalo se k mizi vsedejo. Spet začnejo od poprejnih pergodb Jožefa govoriti, in kupec ga vpraša, kako je svoje premoženje zgubil? „Na enkrat je zginilo," odgovori. „Kadar so sovražne trume skoz našo mesto šle, so nekteri ropali, in tako mi je moja listnica vkradena bila, v kateri je celo moje premoženje v zmenjah in dolžnih pismih bilo. Na tisti listnici je bilo moje ime: „ Samuel Hirsch" z velikimi zlatnimi čerkami natisnjeno. Jaz sem šel za generalom, ki je bil tistih trum voditel, ti jaki mož si je tudi veliko prizadeval, pa vunder nič ni sprašati zamogel". Pri tih besedah sta noter stopila brodnika, oznanit, da je vse pripravljeno za prepeljati. Ivupec je hitro svoje reči vkup skladal, in duhovnik je Jožefa blagoslovil v imenu triedinqga Boga; Jožef je s pravo pobožnostjo pokleknil. Mašnik ga še enkrat serčno opominja, obljubi kupcu, ga o pervi priložnosti v mestu obiskati, in se na svojem voziču na bližno faro verne. Kadar so vsi lepo eden od drugega slovo vzeli, je poštni hlapec prav varno kupčev voz na brod peljal. Jožef je smeje rekel, da se je poprej ko jud strašno vode bal, ker nima tal, zdaj pa ko kristjan se varno kakor v naročji Abrahama ziblje. V enih urah sta Mariinograd dosegla. To je bilo okoli tistega časa, ko je neznanec Jožefa v gradu pričakaval; kupec se je ž njim pogovoril, da se bode blizo v germovje grajske grabc skril, in bo kakor hitro sc neznanec prikaže, naprej skočil. Jožef je moral ti-čas na naslonilu s svojo culico sloneti, ko da bi si počival. — Kraj je bil ljudi prazen in zapušen, in lehko se je vsak popotnik že od daleč zagledal, Jožef je tudi čas imel, velikansko podobo nebeške kraljice, katera je njemu tako draga postala, s serčnim veseljem gledati, ki je enaka svoji sveti prepodobi z nespremenljivo večno ljubeznijo na djanje ljudi gledala; in se je zahvalil pred podobo nebeški Kraljici za pripomoč svojega spreobernjenja. Tudi kupec v samotni grajski jami ni imel nič boljšega opraviti, ko strainorske po-dertije lepega grada ogledovati, kjer so nekdaj verni vitezi prebivali, ki so široko porusko (prajzovsko) deželo spreobernili, in s vsimi čednostmi viteškega stana sloveli, s čednostmi, od katerih sedajni ljudje tako malo umijo, kakor kavke, katere so v zapušenih okenskih luknjah se šalile, in kakor straže, katere so, pred velikanskimi vratami molče, sem iu tje hodile. Med tem premišljevanjem sta slišala da nekdo prijezdi. Jožef tiho kupcu reče: „On je"! Neznanec skoči iz konja in naglo vpraša: „Jud, imaš škatlo"? „Le en malo, gospod počakajte," odgovori Jožef, in dene, kakor bi svojo culico razvezati hotel. V tem hipu je kupec pred ptujcom ter mu nasprot zagromi: „Me poznate"? „Za božjo voljo, kaj hočete od mene"? odgovori ptujec prestrašen in hoče uiti. — ,,Hiidobnež!" reče kupec,,/vi ste generalu škatlo vkradli in, le obstoji-te, še več drugega zmeknili"! Ptujec, katerega so te besede v obup spravile, hitro seže po pištolo, pa kupec to zagledavši mu jo iz rok izvije, in jo v grajsko jamo verže. — Le hitro obstojte, pravi s čerstvim glasom, ali jaz bom straže poklical. — Zdaj se je ptujec prestrašil, terpeč prosi, le sodbi ga ne izročiti, in obljubi vse odraj-tati; pri tem je mali kanjer izpod sedla potegnil. — Kupec ga pota-laži, ter mu reče, da le generalovo lastnino nazaj imeti hoče, in da ga sodnii izdal ne bo. Med tem je neznani svoj kanjer razvezal, generalove reči odročiti. — »Božji čudež!" zavpije Jožef, ko med robo svojo listnico zagleda; natisnjene besede. „Sainuel Hirš" jo spri-čajo njegovo. —- »Ima tat tudi to?" zavpije kupec togotno. „To listnico", odgovori ptujec, „so vojaki pri ropanji s seboj vzeli, in general jo je hotel nazaj dati." — Nekoliko sta prijatla obmolknila veselja nad novim čudnim primerkom. — Jožef je vse, kar je v listnici bilo, prejiskal, in celo svoje premoženje razun kakih sto rajnšev v njej najšel. Vesel je slepca obilno obdaroval; kupec mu je še lepo in priserčno opominovanje na pot dal; in zgrevan in zahvaležen je odletel..... Jožef in kupec sta se zdaj Bogu s sercom in ustmi zahvalila za to veliko in mnogotero srečo, katero sta v kratkih urah doživela, nebeško Kraljico iz celega serca in ljubezni pozdravila, in se vesela v svojo ostajo vernila. Tukaj jih je zvesti hlapec že pričakoval, ki se ni zadosti čuditi mogel, da se je vse tako dobro končalo, in zadovoljen je slišal, da bo zdaj pripušeno brado briti. Delo je šlo srečno od rok, in Jožefovo obličje se je omladilo, iz njegovega pogleda je izginila velika žalost, in veselje, ki se le pri kristjanih najde, se je prikazalo. — Poštni hlapec je zdajci moral drugo oblačilo za Jožefa nakupiti, da bi se tudi judovska suknja spred oči spravila; in tako je Jožef Hirš zunaj na enkrat ves drug človek poslal. Veseli so skupej jedli, in popoldne je hlapec svoja draga popotnika domu peljaje trobil, da *se je od starega grada odglasovalo. Prepeljajo se prek Visle ravno na tem mestu ko včeraj. Brodnika sta bila od Jožefa obilno obdarovana; poštni blapec pa je dar prejel, da bi si lahko bil zlat rog kupil za-nj. Drugi dan se časti vredni duhovnik s kupeom znide ter zasliši novo čudo božje previdnosti, Jožefu pa še ponovi, da je gnada vere več vredna, ko vse blago celega sveta. Prijatla sta vsako leto kerstni den Jožefa v brodnarski hiši obhajala. Jožef pa je živel in vmerl ko pravi kristjan in hvaležen spoštovavec narsvetejše device Marie. „Kdor mene najde, bo našel življenje, in prejel izveličanje." Prig. ^lX^mil. III. Duhovna vertnarija. v Se ni zelo dolgo, kar jo bil neki človek nekemu samostanu za vert-narja priporočen, in apat ga v službo vzame. Bil je, kar vertnarstvo tiče, umeten in znajden mož, kar tiče pa vero, je bil lohak kristjan. Apat kmalo spozna, da priporočevanje tega človeka ni po resnici bilo. Misli ga odpraviti, pa še bolj stori, da sklene ga spreoberniti; in njegov trud ni bil zastonj. Ko ga je večkrat pri obdelovanju verta gledal, in se ž njim od raznih reči pogovarjal, da bi si bil njegovo zaupanje pridobil, in njegovo 110-trajno misel spoznal, spozna, da mu umnosti ne manjka, in se enega dne ž njim v ta le pogovor poda: Apat. Jaz že nekoliko časa tvoje delo v vertu pazljivo ogledujem: ali pa veš zakaj? Vertnar. Menim da zato, ker vam delo dopade. Apat. Jaz najdem nad tvojim vertnarstvom še več ko dopada-jenje; tudi podučenje najdem nad njim. Veri. Imate veselje koli, se vcrtnarije učiti?* Apat. To scer ne; pa zdi se mi, da obdelovanje verta nam je v podobo, kako bi šlo obdelovati tudi našo dušo. Vert. Kaj da hočete s tem reči, ne urnim. Apat. S tem hočem reči; vsa skerb, ktero priden vertnar v to oberne, da bi svoj vert v lep stan postavil, in ga v dobrem redu ohranil, nam pred oči postavi, kaj ima dober kristjan za zveličanje svoje duše storiti. Vert. Zdaj vas še le nekoliko urnim; vender pa ne spoznam, kako bi se sprijemale reči, od kterih mi vi govorite, z mojim delom. Apat. Kmalo boš to spoznal. Dal naj bi ti kdo, postavim kos neobdelanega zemljiša, kjer bi si vert naredil. In preden bi ti ondi kaj sejati in saditi začel, bi gotovo germovje, ternje in slabo zeljiše iz njega potrebil. Vert. Gotovo. To je pervo, kar se stori. Brez tega bi se zastonj sejalo in sadilo Apat. Glej! Ravno tako mora tudi človek, ako začne pobožen biti, po tem ko je že dolgo v hudem tičal, s tem začeti, da vse svoje hude navade izruje, ktere so se v njegovi duši zaplodile, da zamore čednost v njemu korenine poganjati in dober sad obroditi. Vert. Zdaj vas začnem bolj umevati. Dobro vem, kaj je storiti treba, ako se hoče kos puste in nerodovitne zemlje v lep in rodoviten vert spremeniti, kako se pa duša obdelovali more, tega ne urnim. Apat. Ako kaki kos zemljiša v vert spremeniti hočeš, zemljo preorješ in prekoplješ, jo okolj oberneš, razdrobiš grude, in omečiš jo, ko jo pomočiš. Kavno tako mora človek tudi samega sebe pre-orati in prekopati, t. j. zatajevati se mora in si silo prizadjati. Serce mora tako rekoč obernjeno biti, poterto in omečeno s spokornimi solzami. Vert. To je za me novo govorjenje. Apat. Berž ko zemljiše za vert obravnaš, va-nj cvetlice vseješ in sadnonosne drevesca zasadiš. — Glej! tako vliva tudi Bog, od kterega kakor sv. Jakob pravi vse dobro pride, seme božje gnade v dušo, kakor hitro jo je grešnik od vseh hudih navad, s kterimi je bila okužena, očedil, in mu jo pripravil, seme keršanskih čednost sprejeti. Vert. Razložite mi prosim, kaj pa je seme čednosti, od kterega mi pripovedujete? Apat. Ali nisi v sv. Evangelju bral ali brati slišal, da je božja beseda seme. Ta beseda božja je, če se spodobno in zamerkljivo posluša, v naših sercih semensko zerno vseh čednost: ponižnosti, čistosti, zmernosti, vere, upanja, ljubezni, poterpežljivosti, podverž-nosti v božjo voljo i. t. d. Veliko grešnikov se je spreobernilo, ker so kako pridgo slišali, ali pa kake pobožne bukve brali, in so potem veliki svetniki postali. Vert. Tudi jaz sem že včasi kako pridgo poslušal, pa nisem nič poznal, da bi me bila kaj poboljšala. Apat. Povej mi lj. m.! Kadar svoje semensko zernje po vertu vseješ, ali si že zadovoljen s tem, da ga le po verhu zendje tje veržeš ? Vert. Naka; to ne, jaz ga skerbno z berdino *) (perstjo) pokrijem, da mi ga ptice ne pozoblejo, kar tudi stori, da kal požene. Apat. Glej to je podoba tega, kar se mora z božjo besedo storiti. Če si ti le s tem zadavoljen, da kadar se božja beseda oz-nanuje, jo samo poslušaš, ostane to božje seme tako rekoč le verh tvoje duše, in raztrešenost ali razmišljenost, ktere si sam kriv, so tiste ptice, ktere ti seme božje besede pozoblejo. Moraš tedaj to žlahtno seme tako rekoč v svoji duši pokriti, in si ga z resničnim premišljevanjem v serce vtisniti. Povej mi, ali si kdaj to, kar si v cerkvi slišal, prav premislil? Vert. Nikolj. Kar sem od pridgarjev slišal, sem spet berž pozabil, in kakor pravijo: Skoz eno uho noter, skoz drugo ven. Apat. To je uzrok, da nisi nič dobička od božje besede imel. Pojdimo dalje v tej priliki. Ni zadosti, da semena le kal poženo, temuč mlade rastlinje se morajo tudi skerbno varovati. Vert, Vi imate prav. In to je za vertnarja nar težavniše. Vedno se morajo slabe zeljiša, ki zoper našo voljo nakviško rasejo in dobre sadeže zadušiti hočejo, ruvati. Tudi se moramo z mišmi, kerti, go-soneami, mravljami, polžmi, iu nebrojnim drugim merčesom vojskovati. Apat. To je spet vidna podoba naše skerbi, ki jo moramo imeti, da čednosti, ktere gnada v naših sercih oživi, skerbno varujemo in ohranimo. 1.) Naše serce poino grešnega nagnjenja in žalostnih nastopkov izvirnega greha, obrodi v nas veliko slabih misel, hudega poželenja iu djanja, ki so list»; škodljive zeljiša, ki jih vedno ruvati moramo, da rast naših lepih čednost ne zaduši;; in le z ne- *) Bercliml so oko^ Motltko roSo tojjko ko: zemlja, porat, llavka. vtrudenim zala je njem in pogostnim prejemanjem zakramenta sv. pokore jih zadnjič zateremo. 2.) Škodljive živali, ki naše verte zatirajo, so podoba sovražnikov, kteri se našim čednostim groze; vse posvetno namreč nas skuša in v greh zapeljuje: slabi izgledi, strupene besede, nevarne tovaršije, zapeljivi nauki, glediše, plesišč, pojedinje in pijače, pohujšljive podobe, posvetna čast, bogastvo, prilizovanje i. t. d. V tem je pa razloček, da kakor vertnar škodljive živalice in červičke, kteri njegov sadež babe, poiše, polovi in zatere; mi naše čednosti le z begom pred sovražniki obvarovati zamoremo. 3.) Kakor moramo mlade zeliša na vertu pridno pomakati, da rediven sok, kteri jim je v rast potreben, ohranijo; ravno tako pridno moramo tudi klice (cime), ktere je gnada v naše serca vsadila, polivati, da se veči in veči pokažejo, in srečno dozore. Vert. Z čem pa hočete vi, da naj jaz tiste tako imenovane sadeže, ktere po vašem terdenju v mojem sercu rastejo, polivam (pomakam) ? Apat. Polivaj jih z nebeško roso, ktera se po molitvi zadobi; polivaj jih z vodo, ktera se ima zajemati iz zveličarjeviga studenca; polivaj jih s kervijo božjega jagneta, ki se je v nar svetejšem zakramentu vdeležiti zamoreš. Vert. Čudno 1 — Apat. Ti se moraš s tirni rečmi zaupljivo soznaniti, in tvoje vsakdanje opravila — ti jih morajo vedno v spomin klicati. Jaz bi ti lahko še druge pripodobe med vertnarskimi opravili in med tistimi, ki dušno srečo zadevajo, povedal. Postavim, kadar potrebuješ sadnih dreves, vzameš divje drevesca, na ktere razodbrane sadne cepiče vcepiš. Tako glej, moramo tudi mi storiti, ako hočemo v resnici pobožni biti. Hočem reči: Vsaki človek ima svoje znamnje — raz-položnost (temperament), svojo naturno in gospodično strast. To je divjak, ki bi zavolj perve popačenosti le divje (slabo) sadje obrodil.— Spreobernjeni grešnik, ki se vda gnadi, ktera ga zbudi in vodi, vcepi tako rekoč na to znamnje — na to naturno — gospodivno strast keršansko čednosti, ktere mu imenitno žlahtno sadje obrede. Ta človek postavim je od naturc čustiželjen; na lo častiželjnost, ki bi ga lahko zapeljala k posvetni časti, vcepi on pobožno željo nebeškim svetnikom enak postati, k sveti popolnosti priti, in si tako nevmerjočo slavo zadobiti. Ta je priden, delaven in omikan; na to pridnost, omikavnost, ki jo je do zdaj le v časno srečo obračal, vcepi on svelo gorečnost, ktera mu serčnost daja, za božjo čast in za zveličanje duš veliko nasprotlejev premagati, in težke reči izpeljati. Drugi ima priljudno znamnje, ktero bi ga lahko zapeljalo, gerde napčnosti druzih, s kterimi živi, na se vzeti. Na to nevarno nagnjenje naj vcepi keršansko ljubezen, ktera ga nagiba, vsim (kakor sv. Pavel pravi) vse biti, da bi vse Jezusu pridobil. Spet drugi ima nap-čno voljo, ki je vir mnogih grehov: nevošljivosti, serditosti, opravlji-vosti, nečistosti, krivičnosti i. t. d.; na to napčno voljo vcepi spo-kornega duha, ki ga k popolnoma zatajevanju oberne. Vert. To je posebna viža cepiti, ktere jaz ne urnim: in ta umetnost bi bila meni prav potrebna. Apat. To zadobiš Ij. m.! z gnado, ktero ti bo Bog dal, če jo zvesto želiš in goreče za-njo prosiš. To de naprej ti povem, da si moraš silo prizadjati. •—• Vert. Ravno ta sila nam strah dela: tako, da človek raji svojemu hudemu nagnjenju dovoli, kakor da bi se mu vstavljal. Apat. Človekovo življenje je na tem svetu, pravi pobožni Job, vedna vojska, kjer se moramo zinirej hudemu nagnjenju vstavljati; in življenje kristjana mora po spričevanju Tridentinskega zbora vedna pokora biti. Vert. To je pa težko, moj častivredni g. Apat, in tukaj ne moremo druzega — kakor enmalo nad tem mermrati. Apat. Počulki in strasti mermrajo, pa jih ne smemo poslušati. Kadar listje in odrastlike iz drevja na vertu trebiš, in od zeljša plevel puliš, bi se pritožilo tudi listje, odrastlike in plevel, ki pod tvojim nožem proč pada, ko bi občutenje imelo, de ga ne pustiš po volji poganjati, rasti in na kviško bersteti. Ali bi ga pa poslušal? Gotovo ne, ker že snažnost in red tako obravnanje tirjata. Ravno tako, glejl se moramo tudi mi vaditi, mesu in kervi, če tudi še tako mermrata, se zoperstaviti; to je svoje strasti moramo pameti, telo duši, dušo Bogu in naturo gnadi božji podvreči. Vert. Zdaj se mi zdi, da moja vest je enaka, kadar dobro spoved opravim, tistemu vertu, kterega drevesa so lepo obrezane, cvetlice lepo oplete, tako, da se nobena škodljiva zel, in nobena visokejši, da bi druge prerasla, v njem ne znajde. Apat. Prav praviš; tvoja pripodoba jo resnična, če bi pa vert-nar že s tem zadovoljen bil, da bi le enkrat v letu vert osnažil in drevesa obrezal, ali bi vert po tem takem že zadosti čist in snažen bil? Ali bi mogel gospod verta s tem zadovoljen biti? Vert. Ze vidim, kaj hočete s tem reči. Ravno tako hočete reči, tudi vest, če se le samo enkrat v letu k spovedi gre, ne more v pravem redu biti, in tudi ljubi Rog ne more ž njo zadovoljen biti. Jaz tega ne odrečem; kar je res, je res. Pa saj veste, da je zdaj taka navada, da se gre le o velikonočnem času k spovedi in s tem je vse za celo leto storjeno. Apat. Navada, ki je pameti tako zlo nasprot, ne sme umnemu človeku vodilnica (regelca) biti. Pri opombi velikonočne spovedi mi pride posebna misel v spomin. Jaz primerim stan (mlačnih) kristjanov po velikonočnem času stanu dreves na kakein verlu po pretečeni zimi, kadar spet lepa spomlad začne novo življenje pozemeljski naturi dajati. Med temi drevesi se vidijo na nekterih le gole in suhe veje, ki so pozeble in odmerle za rast. Nektere še zelene, pa imajo le pražno listje (perje). Nektere imajo zraven listja še tudi cvetje, ktero obilno sadu obeta; pa prigodi se večkrat, da vetrovi, megle in mrazi to cvetje končajo — in tako je vse upanje, kaj sadu iz njeh dobiti, v nič djano. Odmerle in suhe drevesa so pa podoba tistih slabih kristjanov, kteri se zoper cerkovno zapoved vzdigujejo, in svoje velikonočne dolžnosti celo ne dopolnijo. Drevesa, ktere le prazno listje imajo, so tisti hinavci in hinav-ke, kteri le zavolj ljudi, da bi jih za pobožne šteli, ali zavolj kakih družili časnih uzrokov k spovednici in božji mizi pristopijo. Drevesa, ki so s cvetjem obdane, pomenijo liste verne, kteri sv. zakramente prejmejo s pobožno pripravo, ki pravo keršansko življenje obeta. Pa koliko jih je, ki jim homatije njeh opravil, zapeljivost posvetnega veselja, sila strasti in moč skušnjav kmalo tisti dober sad zaduše, kterega bi mogli v keršanskem verlu katoljške cerkve obroditi. Vert, Vaša prilika me plaši. Apat. Zakaj? Vert. Ker sem na lo vižo odmerlo drevo; zakaj očitno vam povem, da že več let nisem velike noči obhajal. Apat. Je li mogoče? Ali res ne? Priden si pri obdelovanju verta, da bi ga le v dobrem stanu obderžal; svojo edino dušo pa tako v nemar pustiš, ktera bi ti mogla vendar ljubša biti, kakor vsi verti na tem svetu? Ti bi ne pustil iz pomanjkljivosti svoje skerbi drevesa v vertu vsahniti, ktero bi ti zamoglo dobro sadje prinesti; svojo dušo si pa vmreti pustil, ■—• listo duhovno in nevmerjočo dušo, ktera, če bi bila dobro oskerbljena, bi zamogla biti rodovitna lepega sadja modrosti in pobožnosti. Vert. Vidim, da sem vašega očitanja in s varjenja vreden. Apat. Ali se pa nič ne Ireseš, če pomisliš, kaj ti sam z od-merlim (suhim) drevesom storiš, če ga na svojem vertu najdeš? Vert. Vi me ostrašite. Apat, Spomni se lj. moj! tiste evangeljske prilike, ko je bil neki hišni gospodar, kadar je na svojem vertu drevo zagledal, ktero že več let sadu obrodilo ni, svojemu vertnarju rekel: zakaj to drevo prostor jemlje? posekaj ga, da se sožge! Pa to drevo ni bilo od-merlo (suho), temuč le nerodovitno je bilo, in vendar se gospodar ceznj pritoži, — kaj bi bil še le rekel, če bi bilo to drevo že suho in odmerlo! Vert, Jaz sem tedaj proč (zgubljen), za me ni več pomoči; zdaj nimam druzega pričakovati, kakor, da bom posekan in v ogenj veržen? Apat. Prav je lj. m.! da se zavolj svojega žalostnega stanu prestrašiš. Pa ta nesreča se zamore še popraviti. Z nami ljudmi ni lako, kakor z drevjem v logih in vertih. Ta, ko odmerjejo in se posuše, potlej nikolj več ne oži ve — človek [»a, kteri je po grehu duhovno mertev, zamore po pravi resnični pokori spet življenje gnade zadobiti. Nikar tedaj ne obupaj, in nikar ne odlašaj svojega pribc-žališa k pokori vzeti. Vert. Zagotovim vas, g. apat. ves sem pripravljen se spreober-niti, in še dans hočem svojo vest v red djali in jo natanjko izprašali. Apat. Poln veselja sem, te takega sklepa viditi; Bog ti ga v serce vliva. Prosi ga pomoči, da boš zamogel ta svoj sklep izpeljati; zakaj brez njegove gnade, bi bilo vse tvoje prizadevanje zastonj. Saj veš, če je kak vertnar tudi še tako umeten, priden in skerbon, vendar ni v stanu nar manjši biliko ali travo narediti, da bi rasla in se zelenila. On le sadi in poliva, Bog pa je, kteri rast daja. Koliko manj še le zamore človek iz svoje lastne moči se spreo-berniti! 011 scer bere, moli in premišljuje, Bog pa mu da svojo gnado, da branje, molitev in premišljevanje v njegovem sercu sad obrodi. Prosi ga torej z gorečim sercom za lo gnado in pomoč, tudi jaz bom svojo molitev s tvojo združil! — Kar je bil vertnar sklenil, je tudi hitro storil. Prosil je pobožnega apata, ki ga je tako lepo podučil, da naj ga še zanaprej po poti pokore, ki jo je nastopil, vodi; in pod njegovoj voditvoj je v dobrem tak vspeh imel, da je postal kmalo tako dober in priden kristjan, kakor je umeven in umeten vertnar bil. Kjer je nar veči sila, ondi je roka Božja nar bolj mila. l\a Švabskem zunaj je visoka gora, ki se švabska planina imenuje. Nar lepši verha te gore sta dva lepa hriba, kterih imena nam zgodovina neizbrisljive prihranuje; pervemu tih hribov je Visokostab-lje (Hohenstaufen) ime, s prelepim gradom Visokostabljanov, kterih sinovi so dolgo na nemškocarskem prestolu sedeli, ime drugega hriba pa je Grabovnik (Rehberg), kjer se popotniku še zdaj stari grad slavnih grabovničkih knezov z rudečo krono v svojih razvalinah kaže. Tukaj na Grabovniku stoji lepa romarska cerkev k materi Božji, ka-mur večkrat v letu pobožni romarji prihajajo, tukaj pri izviru milosti telesno in dušno tolažbo zajemat. Iz obeh hribov se ti prelepa dolina z obilnim blagoslovom nasproti smeji. V tej lepi dolini vidiš veliko vasi in dve lepe mesti; — rodovito polje in veličastne sadu-nosnike, cele rajde nar lepših sadnih dreves, pri kterem pogledu bi pridnemu kmetu serce v truplu poskakovalo. Med tirna dvema hriboma, tukaj v prijazni dolinci je vas, v kteri neka vbožna ženka z enim otrokom, s serčnim lantekom živi. Ta žena je udova. Njen mož je bil vbožen, pa priden in pošten težak ali dninar, kateri si je s težkim delom v polu svojega obraza Drubt. za novo loto 1856. (Prigodba iz življenja poleg nemške). pošteno in pravično svoj kruhej služil. Njegova pridna žena ga je pa pri hiševanji skerbno in hrabro podperala, oba sta prav pobožno in keršansko živela. Ako so jima opravila le količkaj pripustile, sta rada ob delavnikih v cerkev k sv. maši prihitela, da se pa ob nedeljah in praznikih nista nikoli pri očitnej službi Božjej pogrešala, se samo od sebe zastopi. Pa tudi svojo hišico, moževo dedšino sta hišo molitve storila. Nobeno jutro nista vstala, da bi ne bila kleče svoje juterne molitve opravila, — nobene južnice zavžila, da bi ne bila nebeškega Očeta za blagoslov jedi poprosila, da bi ne bila po za-vžitej jedi Boga za nja darove zahvalila. Nobeden večer se nista brez keršanske molitve ležat podala. Kolikorkrat sta uro biti slišala, sta se vselaj s sv. križem zaznamvala, in ko je fantek, njih edini sinek k pameti prišel, je moral tudi po izgledu svojih pobožnih starišev svoje majhne rokice k molitvi sklepati in z znamnjem sv. križa se blagoslovljati. Ljubi Bog je blagoslovil pridnost tih dobrih ubožcov, v kratkem so si toliko pridobili, da so si kos polja in eno kravico kupiti zamogli. Zdaj bi jim ne bilo več potreba se toliko potruditi. Vendar v svoji pridnosti ne prenehata, ter vsakdan Boga za njegove dobrote hvalita. Tako živita dninar in njegova žena neke leta srečna in zadovoljna. Ali Gospod, ki svoje, katere ljubi, včasi z ojstrimi poskušnjami obiskuje, prihodi tudi v hišo keršanskega dninarja. Bilo je 12tega maja 1. 1852. Svitlo in prijazno je sonce sjalo na lepo cvetoče polje. Pod lipicoj v prijazni senci sede pa dninar in njegova žena malojužnico zavživata in se ravno od prijetnega vremena, ki tako lepo streže, in od dobre letine, ki se pričakali sme, pogovar-jeta. Po malojužnici gre mož za svojim delom na polje, mati z malim sinekom pa v vertecu, klerega sta si okoli hišice napravila, dosti opraviti najde. Proti večeru ob šestej uri se nanaglem nebo z vra-nočernimi oblaki preobleče. Zmerom višej in višej se kupičijo oblaki, kar silna burja prihrujo, za burjo pa strašni oblakopoki in nalivi pri-dervijo. V manj kot enoj uri sc mali potočič, ki je tisto dolino pro-tekal, do silno deroče reke narase in celo dolino s svojimi pokon-čavnimi valovi preplavi. Le groza je bilo viditi celo dolino v veliko divje jezero premenjeno, nar lepše polja pokončane, ljudi in živino, hiše in druge poslopja od derečih valov odnesene in nikogar, da bi pomagali bil zainogel. Tudi priden dninar je prišel divjim valovom v žertje. Dereča voda ga je v tem hipu poderla, ko je bil svojemu sosedu iz derečih valov pomagat pritekel. Oba sta bila v derečih valovih pokopana. Pa še več drugih je o tistem strašnem večeru v vodi svoj žalosten grob najdlo. — Ko se je bila voda že utekla in je požerte merliče zopet nazaj dala, tačas se je v farnej cerkvi tistega kraja pač kaj žalostna pogrebnica obhajala, jokale so in žalovale vdove in sirote; otroci so bli ob očeta, starši ob ljubeznivo dete, žena ob zvestega moža; grenke, vroče solze so tukaj tekle, tudi oko dušnega pastirja, ki so na grobu rajnih prav ginljivo besedo govorili, je v solzah plavalo. Velika je bila žalost vboge dninarjcve vdove. Zakaj voda ji ni le zvestega dobrega moža, podporo njene hiše, očeta njenega sinka vzela, pokončala ji je tudi njeno polje, njen vertič in tudi kravo s hlevom vred ji je odnesla. Ali vdova tudi v tolikej nesreči ne obupa. Moli in joče, pa bolj ko moli, ložej ji je bilo pri serci. Pri vsakem novem Očenašu je bolj mirna postala, vsaka nova Cešena Marija ji je veči zaupanje na Boga, Očeta vdov in sirot podelila, zato je pri pogrebu s pravo keršansko vdanostjo za sv. Jobom govoriti zamogla: »Gospod je dal, Gospodje vzel, ime Gospodovo bodi hvaljeno!" — Keršanska ljubezen, ktera bližnemu v nesreči tako rada pomaga, je tudi tiin revnim nesrečnikom svojo čudno moč skazala. Ljudomili dobrotniki so veliko lepega dnarja skupej spravili, in mnoga mnoga solza se je obrisala. Tudi vboga vdova je od milih darov svoj del prejela. Kupila si je zopet kravco, tudi od vode zlo poškodvano hišico je po moči popravila. Ali pri vsim tem so prišli zdaj terdi časi za njo. Povsodi je pogrešala moža, ki je bil za njo in otroka toljko skerben; udova je morala s svojim sinkom borno živeti. Pa keršanska žena ne godernja, ne tožuje čez svoje ubožtvo, tolaži se z Jezusom križanim in Mario nja žalostno materjo in svojega sinka v strahu Gospodovem redi. Nastopila je za nerodovitim poletjem huda zima, kar je uboga žena zaslužila, ni bilo zadosti, njo in otroka preživiti; spet mora kravo prodati, poveril še dolgov storiti, da sebe in otroka za silo preživi. Le eno kozo še ima, ali slabo namestilo za kravo. Po leti bi imela svoje dolge plačati, pa bližej ko poletje prihaja, težej ji je pri sercu bilo, zakaj pri nar boljši volji in z nar večjo pridnostjo ni bila vstanu dnarjev do plačivnega dneva skupej spraviti. Strahoma gre k posojniku, ga jokaje prosi za odlog in poterplenje, pa vse zastonj; mož je bil terdoserčen, ne da se preprositi, in ji žuga hišo prodati, če odločni dan ne poplača. Vsa žalostna se zapušena vdova 12* domu k svojemu sineku poverne in mu reče: »Moli ljubo dete! moli, da nama dober Bog pomaga, drugači bova skoraj še ob hišo, ded-šino tvojega očeta, v kterej si bil rojen." Fantek začuden svojo mater pogleduje in jo vpraša, od kod to pride? Ko mu mati vse dopove, ji fantič odgovori: »Veste kaj, mati! juter bo nedela, pojdeva pa gor na Grabovnik in bova v cerkvi mater Božjo prav lepo in serčno prosila, da nama pomaga". »Res, pač prav, moje dete," mu na to zlo potolažena mati pravi, »res gor na Grabovnik k materi Rož-jej pojdeva in jo bova na pomoč klicala, gotovo nama bode pomagala". Drugi dan gresta v nar veči vročini k Marii Devici na Grabovnik. S spoštovanjem stopita v cerkev, poklekneta pred podobo Device Marije in delj kot eno uro tako goreče in pobožno molita, da je mati iz cerkve stopivša djala: »Tako pobožno kakor danes še nikoli v svojem živlenji nisem moliti zamogla". In majhen fantek ji pravi: »Tudi jaz sem mater Božjo prav lepo prosil, da bi nama pomagala, in jaz gotovo vem, da nama bo pomagala". Vtolažena in z novim upanjem v sercu gre mati s svojim sinkom doli iz hriba. Da ji bo Bog na priprošnjo Marije Device pomagal, je čisto gotovo verovala, dasiravno ni vedla, kako bi se to zgodilo. Ali to skerb je ona ljubemu Bogu prepustila, ker je dobro vedla, da Bog ima pomoč-kov in potov zadosti, vbogemu revežu pomagati, kedar si ta z vsim svojim prizadevanjem sam več pomagati ne more. Po poti je še svojemu sineku djala: »Zdaj mi je spet lehko pri sercu, ravno kakor da bi mi bila mati Božja pomagati obljubila." Med tim je zmerom bližej prihajal dan plačila, in od nikodar se noče pomoč prikazati; nevsmiljeni posojnik je ostal pri besedi, ko vdova na odločen dan plačati ne more, ji da hišo prodati. Že je prišel dan, o kterem bi imeli sodni gospodje skupaj priti hišo na dražbo postavit. Vboga žena se milo joče, ko vidi, da bo vendar le morala tisto mesto popustiti, na kterem je s svojim rajnim možem veselje in žalost delila, pa, tako težko ko ji je bilo, da se njeno zaupanje na mater Božjo izpolniti noče, vendar ne godernja, temuč v voljo Božjo vdana reče svojemu sinu: »Volja Božja je.tako, kdo ve, čemu je to dobro. Ko bi volja Božja ne bla, bi nama bila mati Božja gotovo pomagala." Ko grajšinski gospodje pridejo, gre fantič jokajo v hlev, da bi kozo, ki sla jo še imela, odpeljal. V hlev stopivši vidi, da koza neprenehoma z nogo berca in kopa. Že je bila koj globoko jamico v tla izkopala. Fantek začuden gleda in tudi mater gledat pokliče: „Mati poglejte vendar kaj koza dela". Mati je z gospodi dosti opraviti imela in v svoji žalosti se za fantekovo klicanje tudi malo zmeni, samo rekla je: Pusti kozo delati, ne bo toliko, kar dela. Fantek pa gleda in gleda in se kozi ne more zadosti začuditi, kaj da zmerom pridno v zemljo koplje. Naenkrat vidi, da se nekaj sveti, — bila je okrogla romena stvarca ravno ondi, kjer je koza kopala; fantek jo pobere, koza pa še eno in zopet eno izberca. Ves vesel leti fantek k materi, ji te lepe stvarce pokaže, rekoč: ,/Poglejte vendar mama, kaj je koza iz tal izkopala". Mati, ki je te stvarce dobro poznala, se ne more zadosti načuditi, tudi grajšinski gospodje se malo ne čudijo in gredo kar jih je bilo pričujočih venkaj v hlev gledat, kjer je vdova tamkaj, kjer je koza še zmeraj kopala, iskati začela in en lonc poln takšnih zlatov najdla. Bili so namreč švedski zlati, kateri so bili nar berž v 30 letni vojski tukaj pokopani. Zdaj je bilo naenkrat z vso silo pri kraji. — Žena poklekne vpričo grajšinskih gospodov in se ne sramuje na glas hvaliti Boga za to srečo. (/Si mi vendar še pomagala sveta Božja porodnica, ko že nisem več na Tvojo pomoč zavpala", je v solzah veselja klicala. Le^i delež tega najdenega zaklada so ji spoznali, lehko je svoje dolge poplačala, si zopet kravo kupila in zdaj prosta skerbi s svojim sinkom živi in hvali Boga in njegovo sv. mater vsakdan na kolenih za to čudno pomoč. S. GUj, V. Stari časi, zlati časi. urečni so bili časi, ko so morli svatje ženina na raji sukati, kedar so bili pošteno zidane volje. Po navadi je bil tak ženin še kaj vreden, ki se še izplesal ni. V sedajnih časih zna poprej plesati, kakor orali, poprej zapravljati, kakor pridelati. Bili so svoje dni možki korenjaki, zdaj so pogosto meglenjaki alj pa sromaki; bili so svoje dni moži besede; zdaj niso gostokrat možje po besedi, ne po noši, ne po slovesu, ki svoje poštenje preradi godcam prodajo. Dokler so žene krila — dekleta mezelane nosile, so neveste opletene bodile, lep zelen vene (krancel) na glavi. V sedajnih časih se vsakega mesenca po novi šegi oblečejo; o pusti pa žalostne ploh vlačijo, ker se takih vsak pameten mož boji; pa tudi po pravici se naj take šeme (maškare) vsakdo zogne. — Stare čase scer želimo, pa kaj pomaga, dokler le po novi slabi šegi živimo! Nosi se po svojem stanu. Barantavec dojde iz Holandije v Pariz, ter plačivno pismo prinese, pri nekem tergovcu dnarjev 100,000 gl. vzdignit. Izpraša pohištvo, in na dvorišu veliko ljudi najde cape preberati, ter pobara, kje bi oni veliki tergovec bil? „Jaz sem, kaj hočete?" se mu neki capin oglasi. Holendar se vstraši, in misli, da revež toliko dnarjev gleštal ne bo. Le z meno pojte, mu reče; in ker se le obotavlja, mu caparji velevajo, naj le gre. Pelja ga v eno sobo lepši ko v drugo, drago pozlačeno. Zala hčer se s ptujim možem pogovarja, dokler oče pest bank prinese, in do peneza Holendarju odšteje, rekoč: „Kaj ne, da vas je skerbelo, kako bi vam jaz toliko naštel?" „Nezamerite mi, se Holandar izgovarja; res sem se zbal, ko sem vas v taki obleki vgle-dal." „Bad pomnim, je djal, kdo sem svoje dni bil, in ne opustim obleke, v kateri sem rojen. Nosil sem v mladih letih korbico in sekiro. S tim orodjem sem najdel neki dan v smeteh velik zaklad, sem prijel lepo rešvo, začel kupčevati, in obogatil sem. Poglejte, še zdaj orodje svoje perve sreče imam." — Lepo je bilo scer to za njega, kakor gerdo jo za mnogoterega kmeta, ki je berač, pa se po gosposko oblači. t^otu li - 183 — VI. Kvartopirci poslušajte! Kako dalječ človek zabrede, če sc igri strastno vda, zamoremo raz-viditi iz naslednje resnične, pa grozovitne in silno žalostne dogodbe. — Minulo je še malo let od tega, kar je živela v francoskem mestu Štrasburgu plemenita družina, obstoječa iz očeta, matere in troje ljubeznivih in priserčnih otrok, med kterim je bilo pervo, dekletice, okolj deset; drugo, tudi dekletice okolj sedem, in tretje, fantiček, okolj treh let staro. Bog je bil to družinco blagoslovil z vso obil-nostjo časnega bogastva in premoženja, in živela je dolgo srečno, bi rekel malo drugač, kakor v raju. — Ve sam Bog, kako je oče enkrat v neko zanikamo družbo kvartopircev zašel; pa gotovo je, da zdeti se mu je moglo v njih sredi silno kratkočasilo, ker odslej je pogostoma na večer zdaj s tem, zdaj z unim vzrokom in izgovorom od svoje ljubeznive družince se ločiti vedel, k svojim prijatlom zahajal, in še le pozno v noč se nazaj domu vračeval. — Kakor se že sploh pri igrah godi, je bila od začetka sreča tudi njemu silno prijazna. Ves vesel je bil toraj celi dan, in ako ga je tudi žena, ki se je snjela po vsi pravici popolna v vsih lepih lastnostih imenovati, ktcrikrat vprašala, kje se tako dolgo na večer zaderžuje, ji je on s tolko zgovornostjo in ljubeznivostjo na serce govoriti vedel, da jo je vselej popolnoma vtolažil. Se ve, na-lagal jo je scer vselej, pa — za dober dobiček — si je mislil, se sme že reč enkolko nepošteno pogladiti. — Terpelo je to precej dolgo. Ali sreča navadno ne ostane igrav-com dolgo časa prijazna in mila; in gorje mu, kteremu enkrat ser-dito herbet pokaže; gotovo je po njegovem premoženji, če se je igri strastno vdal. — Tudi našemu znancu se ni bolje godilo: kmalo se tudi njemu sreča odreče, in kar je že od zdavnej priigral, mu dva večera zopet pobereta. Bil je zdaj pri svojem, ni imel ne dobička in tudi ne zgube, vest se oglasi in mu svetuje, naj svoje goljufne prijatle zapusti, naj ostaja na večer doma v sredi svoje ljube družince, kakor je to dele nekdajne srečne dni, pa mislite, da je fio- slušal tisti notrajni glas, ki je človeški nar bolji prijatel in svetova-vee? — kratko malo ne. Upal je pridobiti zopet zgubljeni denar, in bolj ko kdaj se igri vda. Cele noči ga ni domu. Pa, kakor je tudi urno veslal za srečo, toliko urniše je ona pred njim bežala in zgubil je skoraj sledni večer znamenite zneske, zakaj igralo se je navadno za velik denar. O tacih okoljšinah se ni bilo čuditi, da mu kmalo dnarja primanjkovati jema in skrivaj proda eno mnogih svojih posestev. Zopet igra in zgubljuje in kmalo ni bilo ne posestva ne dnarja. — Proda drugo, proda tretje posestvo, in kakor pri pervem, se mu tudi zdaj zgodi. — Se bi mu bilo morebiti pomagati, ako bi bil hotel ženi, ki ga je velikokrat z solznimi očmi po vzroku njegovega ponočnega vlačenja popraševala, razodeti svoje nesrečne pota; pa, ker ga je bila sreča zapustila, je zginila tudi ljubezen in prijaznost iz njegovega serca in obličja. Na vse vprašanja žene je le čmerno in kratko odgovarjal, družinsko življenje se mu je nekako pristudilo, zanemaril je vse domače opravila, ni se pečal ne za ženo ne za otroke, in živel je edino le za igro. Dnarja mu zopet pri-mankuje, zdaj dela dolgove na dolgove in že so ga upniki za plačilo pritiskati jeli. — Prežalostna žena še le zdaj zve, koliko je mož že pognal in v kakih zadregah se znajde; svariti ga je jela in zarotovati ga pri vsem, kar mu je sveto v nebesih in na zemlji, naj se verne; od krivega pota in igro opusti; pa hasnilo ni nič. Bolj ko kdaj kteremu človeku, je bila njemu postala navada železna srajca, in doma ni imel nobenega postanka več. — Oh, koliko je prelila žena vročih solz, če je premišljevala tiste srečne nekdajne čase, ko je oče o večerih v sredi svoje ljubeznive družince se radoval. Zdaj pak je vladal v hiši neizrekljiv dolgčas in neka oložnost in predčutje je ženi v sercu vedno kazalo trumo černih oblakov, ki se vlačijo nad njeno glavo, proteči izlili nad njo ploho še večih bridkost in težav. Žali-bog se je nje šumenje le prehitro vresničilo. — Žena je imela še mnogo lastnega premoženja. Bila je namreč hči zlo premožnih starišev, kteri so ji razun bogate dote še posebne dnarje za dobro izrejo njenih otrok zapustili. — Namesti da bi se bil mož gorečim prošnjam svoje žene vdal, jo zdaj, ko mu nihče več dnarja posojevati hotel ni, clo naganjati jame, naj mu ona dnarja da. Se ve, da dobra gospodinja in skerbna mati se ni vdala njegovim željam, in ker jo je večkrat za to naganjal, ona pak je svo- jemu sklepu stanovitna ostala, in se vselej terdno vstavila, je med njima vstal večkrat ojster prepir. Scer je to serce dobre žene gro-zovitno ranilo, ker je moža vkljub nerodnega življenja še vedno zlo ljubila, pa spoznala je le predobro, da je nepoboljšljiv in dnarje mu dajati bilo bi toliko, kakor metati jih prostovoljno proč, in še vlivati olje v ogenj. — — Bilo je nekega večera že pozno v noč. Globoko zamišljena je sedela skerbna in tužna mati pri mizi in bridka solza se ji je svetila v očesu. Poleg nje je stala srednja deklica. Bila je ravno ta nekdaj posebni ljubljenček očeta, kteri se pa zdaj ni več zmenil za njo. Mati je ljubeznivo deklico gladila po rumenih lascih, med tem ko je keršenca v naročju deržečemu fantičku predmolila večerno molitvico, ktero je mali še z nepopolnim glasom ljubeznivo za njo izrekoval. — Zdaj priropoče urna nenavadna hoja gori po stopnicah. Žena se od straha vsa zgane, ker spoznala je že po hoji svojega moža. Serdito popade 011 za ključavnico in ves prepaden in bled stopi urno, vender opotekajoč, v sobo. Spoznati se je moglo na pervi hip, da je pijan, kar še dozdaj žena nikoli ni nad njim zapazila. Dekletici, ktere je oče od časa, kar ga je goljufna sreča zapustila, vedno le tamno pogledoval, sta sc ga silno bale, in se vse plašne in tresejoče stisnete k ljubi materi, kakor da bi v predčutju nesreče pri nji zavetja iskale. Tudi molitvica nedolžnega otročiča je vmolknila. — — „Žena," se zadere serdito proti materi, „daj mi dnarjev, jaz moram dnarje imeti." — „Oh, ljubi mož," reče trepeča žena, in migne z očesom po strani na keršenco, da bi ga s tim pogledom na pričujočnost keršence opomnila in pozornega storila, pa on se za to ne peča, in še bolj serdito zavpije: „Nič, jaz dnarja hočem% in ti ga dati moraš, ga boš gotovo dala." — Zdaj se vzdigne žena od mize; v popolni zavedi svoje mirne vesli in pravice stopi kakor hrabra braniteljca svojih nedolžnih otrok mogočno pred njega, in pravi z tresejočim glasom: „In kakor se tudi rotiš, kakor ropočeš nad menoj, ne dobiš ga od mene vinarja; zakaj dobro vem, kam bi dnarje nesel, pregrešila bi se zlo zoper svoje nedolžne otročiče, ako bi tvojo željo spolnila in podpirala tvojo strast." — „Žena, ne jezi me," zavpije ves spremenjen in zdivjan, „daj mi dva jezera frankov, ktere potrebujem, alj — storil bom kaj, kar bi mene in tebe grevati vtegnilo." — ,/Stori kar hočeš, saj čez vse boš dajal enkrat pred Božjim prestolom ojster odgovor," mu mirno ona zavorne, „od mene pa dnarja vender ne dobiš." — „Je tedaj tako terdni tvoj sklep?" se zadere nad njo. — ,/Nepremakljiv" mu odgovori ona in objame deklici, ki sta se tresejoče za mater stiskale, vsako z eno roko. — „Dobro," zavpije, „če ne z lepim, boš dala dnar s budim," — skoči k svoji posteli, kjer je na steni visela njegova sablja, jo potegne iz nožnic in z bliskajočim orožjem stopi pred ženo rekoč: „Kluč sem od tvoje skrinje, dnarje bom že sam dobil." — Pa blaga žena, obrabrena od materinske ljubezni, se ni dala odverniti od svojega sklepa in mirno mu reče: „Ne dam ti dnarja; zakaj če si tudi ti pozabil , da si oče svojib otrok, nisem jaz pozabila, da sem mati; moja materinska skerb in dolžnost je toliko veči, za nedolžne sirote skerbeti, in ne smejo, ne bodo beračili za tega del, ker ti zanemarjaš očetovske dolžnosti. — „Bes ne boš dala dnarja?" divje zatuli v njo; — „ne" mirno ona odgovori. „Tedaj jih bom sam vzel," in — o groza in strah — pri teh besedah mahne nesrečno ženo s sabljo po glavi, da se je mahoma kervijoča opotekla in zgrudila na tla. „Pomagajte, pomagajte," zavpije zdaj keršenca, ki je do-zdaj tiho v kolu tičela, zdaj pak skočila prot vratim, da bi všla; ali trinog jo prehiti, zapahne vrata, in sabljo v rokah se za njo spusti, dasiravno je še fantiča vedno v naročju deržala. Dvakrat letita okolj mize, serdito divja s sabljo za njo — zdaj in zdaj jo bo zatekel, vender, od nevarnosti obrabrena keršenca svoje zavede ne zgubi, popade neki stol, ga verže preganjavcu pod noge, da se nad njim spodtakne in skoraj pade, ona pa porabi ta trenutek, urno šine k oknu, in v hipu skoči, terdno otroka v naročju deržaje, celo nadstropje nisko v vert, kjer je z glasnim vpitjem na pomoč klicati jela. — Divjačnost moža je s tem še bolj pomnožena in doseže zdaj nar višjo stopnjo. Zopet plane nad ženo, ktera se je bila med tem pod postelo splazila, da bi bila tu vsaj enkoliko zavarovana, pa trinog se sklone k posteli, da bi zopet mahal po ženi s sabljo. — Obrabrena od otročje ljubezni priskoči zdaj starejša deklica in prime očeta za roko, da bi tako mater branila; pa kaj bo slabotna moč male rahle deklice proti divjačnosti kervoloka? — 011 mahne tudi punčiko z nožnico sablje po glavi, da se ji prec kri vlije, potem pak jo popade za ročico in treši jo dalječ t je po sobi I — Glavica zadene na ojstri rob neke omare, in revna punčika na mestu meriva obleži! — Pa še ni bil divjak vkroten. V novič divja k posteli, da bi se nad nar boljšoj materjo zmaščeval. Tu kleči zdaj manjši dekletice, njegovi nekdajni ljubček; kakor k molitvi je povzdigovala svoje nedolžne ročice prot očetu, in ga, v potok solz zalita, prosi: „Oh ata, ljubi ata, ne storite dobri mami kaj žalega," pa — o groza strašne divjačnosti — sablja švigne, — in obedve ročici odletite revnemu dekletcu proč, ktera se zdaj v omotco zgrudi! ■— — Še bil bi divjal kervolok in brez dvombe pokončal in razme-saril tudi ženo, ako bi milo vpitje keršence ne bilo priklicalo ljudi skupaj. Z silo so zlomili v izbo in z velikim trudom divjaka premagali in zvezali. Poklican je bil urno zdravnik, da bi pomagal, kjer je blo še pomagati. Žena je imela sicer hud mahljej čez glavo, vendar so bili gosti lasje nja moč zlo odvernili: imela je pa še več družili hudih ran, vendar je bilo upati, da bo še okrevala. Ali starejša deklica je bila mertva in vse zdravnikove umetnosti so bile zastonj, revco zopet v življenje poklicati. Mlajša deklica je preterpela mnogo muk, ozdravila se scer, pa ostala srota brez rok, za vselaj. Kaj je gosposka z divjakom počela, nam knjiga, po kteri sem to povest posnel, ne pove; spoznati pak sledni bravec more, da vislice bi bile za njega še vse premalo! — Glej, kam človeka igra s časom pripelje. — Ena sama priložnost je spremenila omikanega, dobrega očeta in varčnega gospodarja v igravca in ga pripeljala tako dalječ, da ni se mu le smililo lastno premoženje; hotel je tudi ženo in otroke na beraško palico spraviti, da bi le svoji strasti stregel. Ja, huji od divje zveri je postal iz ljubezni do igre clo vbijavec lastnega otroka, kterega je nekdaj nar priserčniši ljubil. Med nami se sicer kaj tacega še ni slišalo, pa, tu in tam se igra zlo, in — zapomni si dobro — priložnost stori tatu! — Ljubi Slovenci! varujmo in ogibajmo se vsih slabih priložnost, če hočemo, da bomo doživeli zopet tistih srečnih časov, po kterih že zdavnej zdihujemo. Z Bogom. »t. JLevtčuiil. — 188 — VII. čertica iz življenja katoliškega zdravnika. Da se je že kdaj kakemu zaslugpolnemu in visokočislanemu deželnemu ali tudi duhovnemu vladarju pri vhodu v kako mesto ali drugi priliki visoka čast zgodila, da so mu podložniki v znamnje nar višjega spoštovanja konje od voza izpregli in ga samotež v inesto peljali, to ste, dragi Slovenci, gotovo že slišali. — Bolj čudno, ja clo dvomljivo se Vam bo pa morebiti zdelo, če Vam povem, da v večih mestih, kakor so n. p. London, Pariz i. t. d. se je že včasih kaki gledišni igravki ali pevki taka čast zgodila, in kakor Vam bo to tudi morebiti neverjetno po ušesih donelo, je vender temu resnično tako. Ni še zdavnej od tega, kar se je v zgornjih krajih v nekem mestu taka čast gledišni pevki zgodila, da so jo nje prismojeni častivci na večer iz gledišča samotež vlekli domu! — Nekemu smerkolinu, kteri je v svojem nadušenju mende voz sam vleči hotel, je vender to globoko spoštovanje tako presedlo, da drugo jutro začne kri pljuvati. Ves zdelan pošlje urno po zdravnika, da bi mu ta povernil zopet ljubo zdravje. — Zdravnik pride, in ko mu naš bolnik uzrok svoje bolezni razloži, mu ta merzlo reče: ,,1'rijatel, zmotili ste se, ker ste poslali po me; — živinski zdravitelj stanuje tamle čez, jaz pak ozdravljam le samo ljudi," in pri tih besedah zdravnik tebi nič meni nič odide iz izbe. — Ali ni bil smerkolina dobro plačal in osramotil? Prav se mu je zgodilo! — 3. XeWitX' - 189 - VIII. Lep izgled dopolnjene obljube. itko se ozremo v zgodovino sveta, najdemo posebno dva naroda, ktera sta bila nekdaj šiba in strah Evrope in kterih dela in djanja ostanejo posebno v oziru na katoliško vero večno in edino le s ker-vavimi pegami zaznamovane v zgodovini cerkve in narodov. Vganiti ta dva naroda je lahko. Pervi, Huni, so nam znani le po imenu več; drugi, Turki, so scer tudi že nekoliko opešali, pa moči imajo vender še dosti, terpinčiti vboge kristjane, ki med njimi živijo. — Kako dolgo bo še terpelo zdihovanje vbogih kristjanov pod stisko Turško, ve sam Bog, gotovo pa je, da dokler ba koran učil in veleval rabiti zoper neverne (tako imenuje vsako drugo vero) ogenj in meč, zora prave sreče ne bo svetila kristjanom v turških der-žavah. — Kervoločne dela Turčinov so nam še v dobrem spominu; saj se ponavljajo še vedno in vedno; — bolj v meglo starodavnosti so zakrite trinožtva Hunov, toraj navedem eno v nasledni prigodbi. — Ana, hči iz plemenite in slavne nemške hiše je bila podedovala po svojih starših neizmerne bogastva in posestva. Izrejena je bila pa od njih, kar je čez vse pozemeljske bogastva, tudi skerbno v sveti katoljški veri, po kteri je tako zvesto živela, da našla je le v molitvi, svetem premišljevanji in bogoljubnih delih svojo pravo srečo na zemlji. Ker jo šumeči hrup sveta, kteri prej ali poznej mine, ni veselil, proda vse posestva in vstanovi na lastne stroške bliz mesta Merze-burg-a samostan, kjer sklene z drugimi bogoljubnimi devicami vred v vedneni devištvu živeti. Od svojih tovaršic jc bila Ana enoglasno za predstojnico izvoljena in kakor se je ona tudi temu vstavljala in hranila, ker je željela pod pokoršino družili živeti, je vender se prošnjam svojih tovaršic vdali morla, in postala, predstojnica samostana. — Pa kmalo je bila vredna spoznana, doseči nevenljivi vene svetega raja in po kratki bolezni jo gospod pokliče iz sveta. Milo so se solzile tovaršice okoli nje smertne postele, ona pak jih je ljubeznivo tolažila in obetala jim, neprenehoma pred Božjim obličjem za nje prositi. Dala jim je še mnogo lepih navkov, kako naj zanaprej živijo, in na njih prošnjo, naj jim, če bi jo le Bog poklical od tod, ona izvoli prihodnjo predstojnico, reče: Maria naj bo. — Kmalo potem se prijetno zasmehlja in zaspi v Gospodu. Brez dvombe so an-gelci spremili nje nedolžno dušico v sveti raj. Po želji rajne Ane postane tedaj Maria zdaj predstojnica samostana. Bila je scer nar mlajša med vsemi nunami, pa popolna v vsih lepih čednostih device. Lepa in zala na telesu, pa še lepše na duši je tud Maria zapustila šumeči svet, dasiravno premožnih stari-čev hči bi lahko bila vživala vse mogoče veselja in sladkosti časnega življenja. Maria pa je bila vender predstojnica le po imenu, ker vse nune so se kakor sestrice ene matere priserčno med seboj ljubile, in kar je mislila, željela in delala ena, to so storile vse. Ako je bil kje rajski mir na zemlji, tu je bil gotovo. — Pa, vse posvetno je minljivo, in tudi našim nunam so nastopili dnevi skušnje in žalosti. Grozovitni Atila, šiba božja imenovan, je pripodil svoje divje trume iz Azie sem, in kakor pogubljivi valovi so se razlivale njegove čete po celi Evropi. Hotel je vkončati Rini in z njim tudi katoliško vero. Nobeno človeško pero ni vstanu popisati, s kako grozovitnostjo so njegove trume divjale proti Rimu, povsod za seboj popušaje sled strašnih morij, požiganja, nesramnosti, ropatya, z eno besedo, vseh mogočih hudobij. Gorje je bilo vbogim ljudem, kamor so ti kervoloki prišli. Niso prizanesli ne nježni mladini ne sivi starosti, posebno pa za nedolžne device so bili pravi zgrabljivi volkovi. Vsaki je bežal, če tudi ni drugega kakor le golo življenje odnesel. — Tudi v okolici Merzeburga so se prikazale po-samesne kardela, oznanujoče vbogim stanovnikom naprejstoječe hudo; zakaj slišalo se je, da tu memo so napotjene velike čete. Vse se je pripravljalo na beg in tudi naše pobožne nune so začele se posvetovati, hočejo Ii bežati ali počakati tu osramotenje ali pa gotovo smert. Ljudje iz okolice, ki so nune zlo ljubili, so jih hodili prosit in opor minjevat, naj bežijo vsaj za toliko časa, da večje trume mefflP odidejo. — Storjena obljuba jim scer ne dovoli, samostana zapustiti, pa predstojnica Maria jim neko jutro reče: Sestre! božja volja je, da rešite svojo čast, nedolžnost in življenje. Dobri ljudje so se mi ponudili? da vas spremili bodo na gore v neko pečino, kjer bote obvarvane vseh nesreč, in tam počakajte, dokler se kervoločna nevihta naprej ne žene; jaz pa hočem ostati tu in v neprenehanj molitvi prositi Boga za vkrotenje divjega sovražnika. — Nune, spoznajo iz besed Marie, da ona ne misli bežati, ji naravnost rečejo, da brez nje ne gredo nikamor, ker združene z njo hočejo ostati v življenji in smerti, pa ona jim reče: Ko sem pervič stopila v to sveto obzidje, sem prejela iz rok rajne predstojnice Ane rudeči motoz s svetinco Marie v dar. To sem obesila okoli vratu in storila sveto obljubo, dokler bom svetinco okoli vratu nosila, nikdar in v nobenih okolšinah več stopiti iz tega obzidja. Hočem toraj ostati zvesta storjeni obljubi; Vi pa me, kakor svojo predstojnico morate vbogati in bežati, da si rešite nedolžnost in življenje. Nune se zdaj podveržejo povelju svoje predstojnice, z milim jokom se ločijo od nje in samostana. Do vrat jih Maria spremi, Iu jih blagoslovi, se priporoči v njih molitev in potem ko še njih in sebe z blagoslovljeno vodo pokropi, jih pusti od sebe; ona pak se verne v cerkvico, kjer je pred altarjem nebeške Kraljice Marie z gorečo molitvijo priporočila sebe in svoje tovaršice v nje mogočno varstvo. — Nune so, spremljene od zanesljivih kažipotov srečno prišle v gore. I'o dnevi in po noči jim je gost dim in požar okoli in okoli oznanoval nesrečo vbogih ljudi, in terpelo je dolgo, preden so se divje trume naprej prot spodnjim krajem dervilc; vender nune so bile varne v svojem zavetji. — Ozrimo se tudi cnkolko v samostan. — Tri dni je bilo že minulo, kar so se nune od tod ločile in še se niso nobene sovražne sile pokazale. Maria je skoraj neprenehoma klečala pred altarjem svoje riebeške patrone, kar neki popoldan bu-tijo divji vdarci na samostanske vrata. — Maria moli serčneje. — Kmalo se vrata hudi sili vmaknejo, in odizbice do izbice zdaj ropočejo divje stopnje in rožlja orožje. Nikjer vender ne najde sovražnik žive duše. Navdahnjena od nekega predčutja Maria ravno priporočuje svojo dušico v roke Stvarnika, ko se vrata kapelice odprejo, in noter stopi vodja čete z nekterimi vojaki. Maria, kleče pred altarjem z pov-zdignjenimi rokami je bla navdana z neko čeznatorno lepoto, tako da se je serce divjega vodja, zagledavši jo, napolnilo z nekako bolj rahlimi občutki. Sterineč nad toliko lepoto molijoče device pristopi k nji, jo prijazno ogovori in se ponudi, vzeti jo za svojo ženo; pa Maria molči in ne oberne pogleda od svoje patrone, v ktero je bila vsa zamaknjena. — Zdaj vodja vkaže prinesti zlata in druzih dragocenost, jih položi pred njo na stopnice altarja in še sladkejše govori, da bi nedolžno devico s tim omamil; pa kakor poprej tudi zdaj Maria ne oberne svojega obraza od predmeta svojega pobožnega premišljevanja in molitve. — Zdaj vodja zdivja in jo obeta pri ti priči vsmer-titi, če se ne vda njegovim željam, pa vse zastonj, ona njemu enako ne odgovori in se ne ogleda, ampak le ozira se prot nebesom, kjer upa kmalo biti. In res popade divjak, ker vidi stanovitnost Marie, zdaj sabljo iz nožnic in z enim mahljejem loči glavo nedolžne device in neveste Jezusove od telesa, ktero se zdaj rahlo nasloni na stopnice altarja, dušica pa izplava v roke svojega Stvarnika! — Komaj je vender divjak svojo kervavo delo izveršil, se poloti njega in njegovih tako nepopisljiv strah, da urno zbežijo iz cerkvice in samostana, brez da bi ponute dragocenosti z seboj vzeli ali samostan oropali in požgali. Zapustili so bili divji Hunci okolico Merzeburško. — Ko naše nune zvedo, da nobena nevarnost jim več ne proti, se napotijo, z neizrekljivo britkimi čutili navdane, zopet proti samostanu. Mislile so, najti tu vse v pepelu in razvalinah, pa glej čudo — vse je dobro ohranjeno in v starem stanu; le vrata samostana so do kraja odperte. Urno hite nune do predstojnične izbice," ali nje ni, sicer pa je tudi tu vse v navadnem redu. Od tod gredo naravnost v cerkvico, ker tam so jo upale gotovo najti. Kjer je bilo, kakor v globoko molitev zamaknjeno, nje truplo naslonjeno še vedno na stopnice altarja, ko pa bližej stopijo, vidijo od trupla ločeno glavo; čez lice je bilo razlito neko nebeško smehlanje; pa kaj bi ne, saj je kin-čal že v nebesih venec devištva in rnučenstva njeno nedolžno dušico. — Stanovitna je bila ostala Maria svoji storjeni obljubi, zakaj še vedno se je tudi znajdel rudeči motoz na nje vratu. — V globoko žalost vtopljene pokleknejo nune okoli trupla rajne predstojnice, in po dolgi molitvi jo pokopljejo v kapelici na stran rajne Ane. — Čez nekaj dni se priplazi neki llunec v samostan, in v solzah resnične pokore pripoveduje žalostnim nunam, da 011 je priča bil smerti Marije in to ga je tako presunilo, da je skrivaj pobegnil od svoje trume, ter želi kristjan postati; kar se je tudi zgodilo. Atila pa je gnal svoje trume naprej proti Rimu, pa mera njegovih hudobij je bila polna. — Vernil se je, brez da bi bil doveršil svoj namen, od Rima nazaj, in neko jutro ga najdejo mertvega v njegovem šotoru. Pa kri se je še prelivala na njegovi gomili, zakaj vsi po-grebci so bili po storjenem zakopu na taistem mestu vmorjeni, da bi nihče vmerljivih ne vedel, kje zakopan leži kralj Hunski Atila; ali če se tudi to dobro ne ve, saj mu ostanejo vender njegove kervoločne dela za večno žalosten spominek. IX. Roma r. Stal je nekdaj veličanski grad na poljski meji, v kterem svoje dni prebival je bogat pa ošaben grajšak. Okinčal in dozidal je bil on poslopje svoje, da bi se kralji ne bili pomišljevali stanovati v njem; vendar potroševal je še vedno veliko dnarja, da bi grad svoj še bolje olepšal. Na podgradju stalo je pa borno selišče, v kterem bivalo je mnogo revnih ljudi, kterim pa omenjeni grajšak nikoli kaj dobrega ni učinil. Kar došel je nekega dne že pozno na večer pobožen romar, ki prosi pohlevno, da bi ga vlastnik prenočil v svojem gradu. Oholi grajšak odreče mu terdoserčno, govoreč: Moj grad ni gostivnica. „Dovoljite mi, pravi popotnik, da vas vprašam le trojih reči; potem odidem." ,/(/Dovoljim,"" za verne grajšak. „Kdo je stanoval pred vami v tem gradu?" pobara potnik. „„Moj oča."" „Kdo je pa pred njim bil prebivavec tega poslopja?" „„Moj ded."" „In kdo bo za vami v njem stanoval?" Drobt, za novo loto 1856. „„Sin moj, ako je volja božja."" „Nu, govori' dalje pobožni romar, če vsaki vas biva le nekoliko časa v tem gradu, pa vedno jeden umaknuje se drugemu, je očitno, da vi vsi tukej ste le gostje, in grad je zares g os ti vn i ca. Nehajte tedaj potroševati toliko dnarja v prihodnje, da bi bolj olepšali svoje gradišče, ktero imate le kratek čas. Delajte raje revnim kaj dobrega, da dosežete svoje dni v nebesih lepo pa večno prebivališče." Segle so te besede grajšaku globoko v serce; zapomnil jih je dobro, ter je dovoljil romarju poželjeno nočišče. Bil je pa — kakor kronika pripoveduje — revežem odsada mil in dobrotljiv. J. 8. X. Mladi bogoklinjec obsojen. Kamo slaba izreja otrok pelja, ki se v zarani mladosti ne učijo Boga spoznati, spoštovanja in ljubezni do svetih in Božjih reči imeti, ki se zgodaj hudih razvad ne varjejo iu zmerom le slabe izglede pred očmi imajo, bo nasledila žalostna prigodba učila. Neki urarski pomočnik stoji bogokletja kriv pred sodbo. Najdejo se ljudje, kateri po svojih mislih negrajavno ali tak rekoč pošteno živijo, kateri niso tatje, ne goluli in roparji. Takih eden je bil tudi ta urarski pomočnik. On ni bil nobeden lat, nobeden goluf, nikoli še ni bil pred sodbo prišel. Bil je pri tem tudi priden in razumen delavec, sploh takšnega zaderžanja, kakoršnega krivopoštenci sedaj-nega časa hvaliti vejo. Ali slaba, slaba je bila z njegovim ker-šanstvom; njegova vera je bila nevera, njegova služba Božja kletev, njegove dobre dela strašno preklinjevanje. Nar manjši priložnost — nar nedolžniši vzrok je njegovo lehko vjezivno serce v nar grozniše preklinjevanje in zasramovanje križanega Zveličarja in svetih reči pri- pravil. Tako si gerdo jezo hladiti, je bila njemu ljuba navada. Bil je zadni čas v delu na Češkem. Ko so 1855 kakor povsod tudi tam lepo pobožnost in procesjo v vesel in hvaležen spomin, da je pobožna misel svete katolške cerkve od Mariinega brezmadežnega spočetja kot resnica vere določena in poterjena bila, kolikor mogoče svečano obhajali; ko so se serca in usta vsakega pravega katoličana v večo hvalo, čast in slavo Božjej materi, Marii Devici veselo odperale, ostane njegovo serce merzlo in zaperto, njegove gerde usta pa nar strašneje preklinjevanje in zasramovanje Marije Device in samega Boga blujejo. Vsim pričujočim, posebno pa rokodelskim učencom, ki so domu pridši od te lepe pobožnosti ravno svoji mojsterni pripovedovali, so lasje po koncu vstajali; tako sirovo in ostudno je čvekaHI. Verni občutek je poslu-šavce primoral, spravo tolike hudobije po postavi iskati. Sodnii ga tožijo in izročijo. Pri sodni preiskavi se je scer vpi-ral in izgovarjal, da pri svojem bogokletju ni imel namena Boga za-sramovati, ampak le samo kleti; tudi zasramovanje Matere Božje je tajil, rekoč: da s tirn, kar je govoril, ni Matere Božje, ampak le tiste device mislil, ktere so pri procesji cvetlice potrošale. Toda, kaj mu je pomagalo izgovarjanje, ko so pa priče ravno nasprotno od njega terdile. Bil je od sodnije zavolj slabega zgleda, in pohujšanja rokodelskih učencov, kterim bi se v mladih sercih po njem zasejano seme krivovere lahko ocimiti in razrašati vtegnilo, in zavolj hudobije verozmote na pol leta v ječo obsojen. Res, žalostna prigodba, katero si naj oni dobro zapomnijo, ki jih je Bog čuvaje svojih postavil, da bi sebi zročenim bolj zvesto za časen in večen blagor skerbeli; da bi jih sosebno gerde jeze in za kristjana loliko nespodobne kletve varvali; zakaj žalostna osoda na tcin in unem svetu čaka tiste, ki se zgodaj hudega nagnenja v sebi zaterati in premagovati učili niso. „Globoko zasajena v fantovo serce jo hudobija, pa šiba jo bode izpodila," govori sv. Duh. — CtClM. Spoštuj svojo mater. Zunaj nekega mesta je živela v letu 1834 premožna vdova s svojim blizo 24 let starim sinom. Ime mu je bilo Martin. Mati, polna upanja, da bo sin, kadar gospodarstvo prevzame, njene dobrote spoznal, mu na vso moč streže. Sinu se je preborno zdelo z drugimi pri mizi jesti; pa mu tudi ni trebit bilo, ker mu je mati zmiraj po strani kaj boljšega pripravila. Domači so jo svarili, da to nič dobrega prineslo ne bo, alj oslepljena mati ni na to porajtala. Komaj je sin 24 let doveršel, začne po litužih hoditi, in ker so tistega leta močne vina bile, je večkrat zlo vinjen domu prišel, ter po hiši razsajal in rjuvel, kot divja zver. Mati ga opominja in krega, da je tako obnašanje zlo gerdo, alj hudobni sin s tim še bolj razkačen, zgrabi mater za roko, jo verže po jizbi, in zavpije; „Poberi se k . . iz hiše, tukaj ni nič več tvojega; zdaj sem jaz gospodar!"— Mati, vsa žalostna in objokana, tožuje ravnanje svojega nehvaležnega sina bližnim sosedom in znancem, kteri so namesto omilovanja ji djali: „Saj si sama vsega tega kriva, zakaj nisi sina bolj dobro odgojila." — Materi ni bilo več pri sinu obstati. Po izročilu rajnega očeta mora njemu gospodarstvo prepustiti in se v druge kraje podati. Komaj je mati iz hiše, že vzame hudobni sin nesramno žensko k sebi, in z njoj pregrešno živi. Zavoljo svoje zapravljivosti je bil čez tri leta primoran, lep stan prodali, in kupi pol ure daleč od tam bolj slabega, kterega je dve leti pozneje zopet zavolj dolgov prodati moral. Nekaj mu še denarjev ostane, s katerimi se s svojo vlačugo v pluje kraje poda, kjer od nikogar poznan kakor | zaročen ž njoj živi. Stari prigovor pravi: x Dnar jma kratek rep. Zato seje hudobni človek z zapravljivosljo in potepanjem po svetu kmalo denarja znebil. Kakor hitro nja vlačuga zapazi, da mu penezov manjka, ga berš popusti in se v svojo domovino poverile, kjer njo prej alj slej božja šiba dosegla bo, alj že dosegla je. — ^L/u Martin brez denarja in od vsih zapušen, je začel po parnah in skednih se potikati in prenočevati, zakaj prositi ga je bilo sram, kjer je bil obilnosti navajen; zdaj pa je mogel lakoto terpeti. Pozabil je moliti in se skesanim sercom k Bogu oberniti; zato je bil tudi od Boga zapušen. Nikomur se ni vsmilil, in tako je od lakote in nesnage na neki parni konec vzel, kjer so mertvega najdli. — Glejte, strašen konec nehvaležnih otrok! ■— Jboxc-s. XII. Kaj hudobno prijatelstvo zna. Kako strašne in zločaste so hudobnega prijatelstva posledice in kako velik in močen upliv na človeka imajo, dokaže sledeča povest, katera se je v Parizu zgodila. Med tiste, kateri so se v preteklem stoletju proti keršanski veri zakleli in katerih namen je bil, predstolje in oltare podkopati in raz-treti, sliši tudi Diderot, rojen Francoz in tako imenovan inodroslovec. Ko je on z Volterjem iu Alambertom, svojim pervim sopuntarjem in zaveznikom, Kristusu in celi njegovi cerkvi naproti s peresom in besedo neizmerno veliko hudega včinil, celo Francosko in mnoge druge dežele s svojimi bezbožnimi pismi popačil, ga je vender enkrat Božja osveta dosegla, in na izinerno britko postelo vergla. Dobil je rane na nogah, in veliko vode je iz njih steklo, ki ga je močno sklela in mu strašne bolečine napravila. Neki mladenč je Diderotu v njegovi bolezni stregel, njegove rane snažil in obveza val; zvesto ga je čuval in skerbel za njega tako, da si jc celo njegovo zaupanje pridobil. Ko je enega dne per obve-zanju njegovih ran nevarnost opazil, je borzo mašniku glas dal, namreč gospodu Lemoinu, ki je tačas v hiši misjonarjev v predmestju Gennain stanoval. Od njega se poda v cerkvo, so verže pred oltarjem na kolena in prosi Boga, da mu bi razodel, kako bi govo- riti, kaj storiti moral za blagor in pravo srečo človeka, katerega misli scer zaničuje, njega pa vender za svojega dobrotnika spoznati mora. On zverši svojo molitvo, teče k -Diderotu nazaj in ga še tisti den s sledečimi besedami nagovori: ,/Gospod Diderot! Vi vidite, da „mi še Vaša nesreča ni nikdar tako v serce segla, kakor danes, pa „ne čudite se temu. Jaz dobro vem, kaj sem Vam dolžen, Vaše ,/dobrote so, katerih živim se. Vi ste mi celo svoje zaupanje podarili; „zatorej mi je težko se nehvaležnega Vam skazati. Naj veča ne-,/hvaležnost bi pa bila, ko bi Vam nevarnost tajil, katero sem iz „stanja Vaših ran spoznal. Gospod Diderot! čas je, da Vi svoje „reči uverstite, naj več Vam pa mora na scrci ležati Vaša večna „sreča. Mlad sem še, pa vender mislim, da vse modroslovje in nadela, katere ste terdili, Vašo dušo ne bodo v domovino večnega „veselja dopeljale; neizmerno težko bi bilo za me, Vas, svojega naj „večega dobrotnika, večno pogubljenega videti. Ljubi moj gospod! „čas še je, Vaše misli spreoberniti in nauke, s katerimi ste veliko „ljudi popačili, zatreti; podajte se na pot prave vere, obernite se „k Bogu in gotovo bode 011 svojo milost Vašej vbogi duši dodelil." Tako je govoril mladenč. — Diderot si je te besede tako k sercu vzel, da so mu solze v oči stopile in da je obljubil, vse prevdariti, kar je slišal, in premisliti, kaj bi mu bilo storiti. Težko je mladenč uro pričakal, kadar mu je Diderot svoj sklep razodel, in kako vesel je bil slišati, da Diderot, on, ki je prej Boga zapustil, neumerjočost duše tajil in očitno izustil, da ni med človekom in njegovim psom nobene razlike, ako se oprava alj oblačilo izjeme, se zdaj z Bogom in njegovo sv. cerkvo spraviti hoče — in da je že za tega del po mešnika poslal in se že k spovedi pripravlja s terdnim naprejvzetjem, svojemu krivemu nauku odreči se. — Pa žalibog! drugač se je zgodilo! Ko so od tega njegovi prijatli glas dobili, se k njemu podajo, okolj postele stopijo in vso svojo zgovornost na to obernejo, njega od njegovega naprejvzetja odverniti, rekoč: ,/Potolaži se, bolezen še ni tako nevarna, timveč je še upanje za zdravje," in dokler ga tolažijo, vse vrata zaprejo, da mašnik k njemu priti ni mogel. Med tiin ga nagovarjajo, naj se en čas na deželo poda; tam mu bode zrak bolje teknil, in so ga tudi pregovorili. Tako so mu priliko k poboljšanju in k spreoberncnju odvzeli, zakaj dobro so vedli, da ne more več dolgo živeti. Skrivaj so ga na daleko od mesta ležečo pristavo odpeljali, skerbno tukaj na-nj pazili in ne prej od njega šli, dokler se ni duša od njegovega telesa ločila. To se je zgodilo 2. malega serpana leta 1784. To je v resnici strašen izgled, kaj hudobno prijatelstvo napravi, in kako človeka onesrečiti zamore. Oh! vzemite si to k sercu, mlade duše! pazite, da si ne bote hudobnih prijatlov zvoljili, ki vam nikdar hasna ne prinesejo, hudo vam pa zmerom, tudi na smertni posteli storiti zamorejo. Sllliiui. XIII. Žlahtni dari v nesnažnih posodah. Ljudje radi tožijo, da Bog njih molitve in prošnje ne vsliši, ako ravno vsak dan lepo in pobožno molijo. Poslušaj, in boš zvedel, zakaj Bog dostikrat naših prošenj ne vsliši. Tonček, pobožnih starišev sin, se je že v mladih letih lepo moliti in Bogu služiti učil. Kadar je bil nekoliko odrastel, je sklenil zravno svojih vsakdanjih molitev tudi k časti Mariji vsak dan petnajstkrat Češeno Marijo moliti, kar je tudi zvesto dopolnoval. Prioodilo se je, da je Tonček na povelje svojih starišev daleč popotvati imel. V strašne planine in berloge ga pot zapelje. Sonce se za gore nagiba, hosto temota pokriva, iu Tonček od dolgega popotovanja truden, od glada oslabljen ne ve naprej, ne nazaj. Ves žalosten se tedaj verže na svoje kolena, opravi svojo navadno molitvico, in zdihne: „0 dobrotljiva mati Marija! povsod si bila moja zvesta tovaršica in priprošnica; odpri tudi zdaj svojo ušesa, in sprosi mi gnado, da jaz tukaj saj glada ne vmerjem, ako bi mi tudi divja zverina še življenje pustila." In glej! vidi zdaj angela pred seboj, kateri mu dobre jedila ponuja, rekoč: Vzemi mladenč, in jej jedila, katere ti Marija Božja mati pošlje. Ves ostrašen pregleduje Tonček dobre jedila, poslednič pa reče: Lepi in žlahtni sad mi dopade, pa ne morem se ga poslužiti, ker je posoda, v kateri se znajde, preostudna in nesnažna. „Glej" mu zdaj angel odgovori, „ravno tako so tudi Mariji scer molitve, katere njej v čast opravljaš, prijetne bilfc; od časa pa, kar si svojo dušo s smertnim grehom omadežil in nesnažno storil, tvoje molitvice več z veseljem ne sprejema. Mladenč je zdaj spoznal svojo storjeno pregreho, se serčno zgri-val, prosil ponižno za odpušanje, in obljubo storil, ne več grešiti. Zginil je zdaj angel, z njim tudi vsa otožnost in groza Tončeka. Najdel je spet pravo pot, katera ga je srečnega in veselega domu pripeljala. Poprašaj se, ljubi moj! ali nisi tudi (i enaki mladenč, ki dostikrat tožuješ, da Bog tvoje prošnje in molitve ne usliši? Osnažimo se tedaj svojih dušnih madežev, zgrivajmo svoje hudobije, in obljubimo poboljšanje poprej, ko gremo na vrata Gospodove terkat. Smo to storili, bomo gotovo dobili, česar prosimo, ako bo le nam v prid in duši v zveličanje. fellijltflt. VIL T e r c j a I k e. (Poleg Alban Stolc-a.) Vi imate v vaši fari tudi kaj terejalk? Če še nobene nisi videl, ti bom jaz. eno pokazal ali popisal. Toda vnaprej li rečem: Bog ne daj, da bi zares pobožne pa ponižne ženstva, ki iz ljubezni do Boga in do svoje neumerjoče duše rade molijo in v cerkvo hodijo, ter v duhu in v resnici Bogu služijo, zasmehoval. Takih mi nikar ne imenuj terejalk, ker sicer bi še Mario Devico ta primek zadeval. Vernim in bogoljubuim dušam, ki se v vsaki fari kot violee med ternjem najdejo, tedaj tukaj nič ne očitam, marveč jih sam iz celega serca spoštujem. Tercjalka v slabem pomenu ali hinavklja, je pa taka stvar, ki pobožnosti nima v sercu, ampak se z njo le kot s plajšem ogrinja, in jo kot kapuco čez glavo potega, Te sorte tercjalka rada v ptuje cerkve zahaja in po božjih potih lazi, in v svoji pobožnosti kleče in grede tako globoko zdihuje, da se vsak zdihlej ene stopinje daleč čuje. V cerkvi si na vso moč prizadeva, s svojim obnašanjem ljudem pokazati, kako strašno je sveta; zatoraj oči rada kviško in na belo suče, glavo v stran pobeša, in kadar na persi terka, roko veliko dalje steguje, kakor drugi katoliški kristjani. K spovedi prav pogosto hodi, in se ne veliko, ampak le velikoternega in raznega spovedati ve. Da se v ponižnosti vadi, tudi drugim rada pove, kaj se je spo-vedala, postavim: „Enkrat me je med molitevjo neka raztresenost nadlegvati hotla, pa sem jo hitro premagala in iz glave odpravila; dvakrat, ko sem v hosti suhlad pobirala in nisem zvoniti čula, sem angeljsko češenje opustila, sem ga pa pozneje doma prav zvesto pomolila; pa ene dni sem neko duhovsko suhoto med molitevjo čutila; pa nevoljna sem bila čez grehe bližnjega in žaljenje božje, in sem si smerti želela, da bi le iz tega razujzdanega sveta rešena bila in skoraj došla v družbo ljubih angeljčkov in svetnikov v nebesih; tudi nisem Boga dovolj zahvalila, da zmed toliko tavžent, ki v pogubljenje grejo, je mene nevredno stvar za posodo svojega dopadenja in usmiljenja izvolil; pa od vsili strani me po nedolžnem preganjajo in jezike čez mene stegajo, toda vse voljno terpim, se bo že Bog za svojo služabnico poskusil in moje sovražnike ponižal, pa ali je tole tudi greh: preteklo kvaterno sredo sem z gosjo mastjo zabelila, ker nisem druzega imela, pa tudi vedela nisim, da je kvaterna sreda? i. t. d." Ako se pa kteri spovednik prederzne, jo opomniti, da ponižnost in prava keršanska ljubezen se pri njej nekako pogreša, in da teh dveh čednost naj se bolj vadi, z nevoljo in jezo od spovednice gre, in si druzega spovednika poiše, kteri njeno popolnomast bolj ceniti ve. V svoji prebivavnici doma ima vso steno prepelo s svetimi podobami in tablicami, in če koga priti čuje, hitro paternošter ali pa „Dušno pašo" v roko vzame, da jo v molitvi zadene, kdor pride, ker je dolžna drugim lep izgled dajati. Duhovniki ji tudi veliko brit-kih zdililejev prizadenejo, in se ima dosti priložiti čez nje: la in Ia duhovnik se preposvetno nosijo, ta ji molijo: „izidi namesti zgodi se tvoja volja," uni se pa pri „Doininus vobiscum" prehitro zasučejo pa premajhen križ delajo, še uni se pa s pobožnimi dušami, kakor je ona, nočejo veliko pečati, — uni dan, ko je iz cerkve za njimi v kaplanijo šla, jim žalostno suhoto svojega serca potožit, so jo že med vratmi odpravili, — oh že nimajo pravega duha! en pater v Ljubljani — oh da se še mnihi tako zmotijo! — so pa enkrat ravno pred povzdigovanjem kihnili! i. t. d. — Svojim bratom in sestram in žlahti se je čisto odpovedala in jih še pogledati noče, ker oni njene svetosti ne umejo in ceniti ne vejo, in ne da bi jo posnemali, še le grajati jo so se prederznili! Ona samo kake dve ali tri prijatlice v Gospodu ima, pri kterih si svoje polno serce izliva in zlajšuje — s pikanjem, psovanjem, opravljanjem in pogubljanjem vsih taistih, kteri z njo ne derže, in je zavolj njene neizmerne svetosti ne hvalijo. In kadar je sama v svojem hramu doma, v njeni duši vse gomzi' in mergoli nevošljivih, napuhu jenih, škodoželjnih in peklu izdajavnih misel in želj. Glej, to je tercjalka zrele sorte. Kaj pa ta nečedna hinavklja v Drobtincah iše? Zato sem jo noter vteknil in tako živo popisal, da jo nekoliko splašim, če ktera takih ta sostavek brala bo, pa da tudi tebe skušnjave obvarjem, ji zavolj božje gnade nevošljiv biti. Sam ali sama sprevidiš, da taka pobožnost, kakor jo tercjalka te sorte na ogled nosi, Bogu ravno toliko dopade, kakor svoje dni hinavska svetost farizejev, ktere je usmiljeni Jezus p obe lene grobe imenoval; kako žlahen in prijeten duh pa v grobih veje, si lehko misliš. In ko bi mili izveličar dan današni po svetu hodil in učil, obljubim, da bi svoje učence svaril rekoč: „Resnično resnično vam povem, ako vaša pravičnost ne bo obilniša, kakor pravičnost takih terejalk, no pojdete v nebeško kraljestvo." Zapomni si to, če si morebiti ti le sorte tercjalka (ali pa terejal) in popravi, dokler je čas, vadi se prave ponižnosti, pa keršanske ljubezni, ki je nar bolj potrebna, in se nar bolj pogreša pri tebi, to je, ljubezni do Boga, pa tudi do bližnjega. Ravno ljubezen do bližnjega je poskušnja in znamnje, ali kdo Boga ljubi, ali ne. „Otročiči, ljubite se med seboj, pravi usmiljeni Jezus, na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj." In sv. Janez, učenik ljubezni, piše: „Ako kdo pravi: jaz ljubim Boga, svojega brata (bližnjega) pa le sovraži, on je lažnjivec . . ." Tudi ti si gerda lažnjivka, ako meniš in praviš, da Boga ljubiš, zraven pa s svojimi brati in sestrami in z žlahtoj v prepiru ali pa tihi jezi živiš, sosedine in znanke opravljaš, duhovnike obiraš in hudo sodiš, i. t, d. Nazadnje ti le še lo prav tiho povem: kadar pri sv. maši med povzdigovanjem glavo povešaš in zdihuješ: „Jezus, tebi živim! Jezus, tebi umerjeni! Jezus; tvoja sem živa in mertva!" in zraven na svoje sovražno in napuh-njeno serce terkaš: tistikrat se hudič smeje, in Jezus se žalostno in s sveto jezo proč oberne od tvoje priliznjene hinavske molitve. Zapomni si to, še enkrat rečem, ti zmotena duša in poboljšaj se, če hočeš kdaj v nebesa priti. Jfe. 0(1, ■ Prilike in basni ali zlate jagodo v srebernih posodah. Od vsakega so rad uči; ponižnost bo storila, da bo tudi to tvoje, kar je natora vsakemu drugemu posebej podelila. Modrejši od vsih boš, ako se od vsakega učiti hočeš. Kdor od vsakega prejema, bo od vsih narbogateji. Hugon Viktor. I. Veter in pa hudoben jezik. Aiveli so svoje dni prav pobožen in pošten duhovski pastir, kterega je vsa duhovni ja priserčno rada imela, razun peterih ljudi, kteri so jih sovražili, kajti jim niso mogli dovoljiti, kar so po krivem od duhovnika terjali. Si jezo nad duhovnikom ohladiti, najmejo gerdo ne-sramnico, ktera je poštenega gospoda po duhovniji razglasila in tudi škofiji nesramnih reči obdolžila. Fajmoštra so na sodbo poklicali, na koji so sicer svojo nedolžnost dopričali; ali kriva obreka jih je toliko bolela, da so od same žalosti na smert zboleli, in se vidoma smerti bližali. Viditi, kako častiti dušni pastir slabo shajajo, malopridne obrek-vavce huda vest opeče; pred bolnega fajmoštra hite in na kolenih za odpušanje jih prosijo, ter obetajo, njih dobro ime jim poverniti. ,,PreIjubi moji ljudje," bolnik velijo, „iz serca rad vam odpustim vašo hudobijo; pa mojega dobrega imena, ob kojo ste me spravili, mi poverniti višej ne zamorete." „Oj pač pač!" jokajo farani odgovorijo; „mi hočemo in moremo poverniti; le samo recite, kaj da storimo!" ,/Dobro," rečejo bolni gospod; „vzemite to le pernjco od mojega zglavja, stopite v visok zvonik, razparajte pernjco na lini, naj se po vetru perje' razleti; po tem pa pridite mi povedat, kako je bilo." Farani se tej ukazi čudijo, ter mislijo, da se gospodu v glavi blodi; pa vender pernjco v stolp neso, jo razrežejo in raztrosijo perje po vetru. Po tem so povernejo bolnemu gospodu povedat, kako je veter perje na vse kraje raznesel. „Kaj pa je sedaj s perjem?" poprašajo bolnik farane. „Ni ga več v pernjci; veter ga je na vse strani raztrosil:" odgovore. „To sem previdel," pravijo bolnik; „ali bodite toliko dobri, in poberite mi raztreseno perje spet v to mojo podglavnico, da ne bo prazna!" „Gospod častivredni, tega pa ne premoremo; veter je perje tako po širokem razsjal, da ga po nobeni ceni ne poberemo in ne pospravimo." „Vidite, ljubi moji otroci," jih dušni pastir dalej podučijo, „ravno tako mi tudi vi ne zamorete mojega dobrega imena višej poverniti, kojega je vaš hudoben jezik na vse kraje raznese!; kako bote vi obrekovanje iz vsih ušes pobrali, ki so slišale gerde laži, ktere ste čez me raztrosili?" Tako gospod objokane obrekovavce poduče, jim svoj blagoslov dajo v dokaz, da jim iz serca odpustijo, in vmerjejo kratko potem. Tako je hudoben jezik hitrejši ko veter in hujši ko tat. Vkra-deno blago se lehko poverile, odvzeto poštenje clo težko, ali pa nikolj. II. Dete in mamica od smerti. Dete. Povejte mi, ljuba mamica, kaj pa je smert, ki nam je ateja vzela, kojih sem tako rada imela? Mama. Smert človeka zazible, da na zemlji zaspi, in se na unem svetu prebudi. Dete. Kdo pa človeka preseli, da ga na tem svetu več ni, kakor rajnega očeta? Mama. Božji angele prileti, in človeka z seboj vzame, kedar spremijo merliča do černc jame. Dete. Rajnega očeta so v globoko jamo djali, jih zagernili in pokopali ? Mama. Le mertvo truplo v temni jami spi; očeta duša v večnosti živi. Dete. Zakaj so bili pa rajni oče toliko bledi, vsi terdi kakor led na sredi? Mama. Mertvo truplo bilo je očeta oblačilo; 0110 se je zopet v zemljo povernilo. Dete. Kaj nimajo na unem sveti oblačila? Med golimi ljudmi bi jaz ne bila. Mama. Pozemeljsko o smerti se izsleče, in se v nebeško preobleče. Dete. Se mi pa angelca ni treba bati, kedar pride po me, mu dušo dati? Mama» Prijazen angele dušo rahlo vzeme, kedar človek zad-nič izdehne in pojeme. Dete. Kdo mi pa hoče lepo oblačilo dati, ako ne greste vi z menoj, preljuba mati? Mama. Pripravljeno nebeški kralj ima, in ga vsem svojim ljubim svatom da. Dete. Kako se pa kralju veli, kteri za oblačilo mi skerbi? Mama. Vsmiljeni Jezus je njemu ime; on, dete moje, on tvoj ženin je. Dete. Oh mama, tak se vmreti ne bojim; z Jezusom biti vekomaj željim. Mama. Le živi, dete moje, prav lepo, tako te smerti strah ne bo. Prijazen angelček bo tebi smert, v nebeški raj bo grob tebi odpert. II. Dobre delica. Ura cerkve vabi h keršanskemu nauku. Od vseh stran prihaja ljuba mladež, ž njimi tudi mala Milica, vboga sirotica, ktera svojih starišev nikoli ni poznala in pri ujci in ujni sirotovala. Ko g. duhovnik sv. nauk sklenejo, še pristavijo: „Ljube duše! ne pozabite tedaj, da mora vsak dobre dela opravljali, kteri hoče Bogu dopasti, velik kakor mali, bogat kakor siromašni, slednji po svoji moči; kajti nikdo ni tako slab ali vbožen, da bi ne mogel ni-komu biti pomožen. Milica pridša iz cerkve se začne jokati si rekoč: Jaz sem pre-mala, da bi komu kaj pomagati mogla; nič ne morem, ničesa nimam — jaz ne bom mogla ljubemu Bogu dopasti. Drobt. za novo loto 1856. 14 Naj bi pa ljudje ne gledali, kako se njej bridke solziee vtrin-jajo, jo berž od ceste na stranjsko pot zavine; in ker ve, da je doma nikdo ne pogreša — kajti ujec so jo le tepli, in ujna, ki so svojo deco imeli, se niso nikolj po njej ogledali — si sede za nek ščipek. Koj zamara, da lepi germec suše hira, da se mu listje žolti, da cvetke milo pobeša. ,/fi ščipek *) vmira žeje, ker ga ljubi dežek ni napojil," si reče Milica, vstane urno in leti na ravnost k potokecu, ki blizo teče, in prinaša med pešicama tako dolgo vode, dokler se vmirajoči germec ne oživi ■— da se mu listeki rašiti začno in rožice svoje glavice vzdigavati in jo kakti milo gledati. Vdil potočeca gre Milica dale in ga skoro zavidno gleda, rekoč: „Ti si pač srečen ti potočec! Ti si mogel ščipeku pomagati •— jaz pa, jaz ne bom mogla Bogu dopasti. — Grede nek čas zagleda precej velik kamen, ki potokecu pot zastavlja, da otožno šumlja. Tožna vodica se jej zasmili. Mahom stopi v potočec in maja in premikava tako dolgo kamen, dokler ga na stran zvali; pa močno jo tudi veseli, kako zdaj vodica mirno dalej teče in jej s svojimi valeči prijazno migla — kakti v zahvalo. Milica odide, se spet ogleda na kamen in mu skoro zavidna reče: „Ti si pač srečen ti! Ti se odrineš in pomagaš, da zdaj vodica tak lepo teče. Jaz pa — jaz ne bom mogla Bogu dopasti." Med tem se začne glad glasiti in jej domu velevati. Prišla blizo vesi zagleda v senci za drevjem dete, ktero je nja mati na trato posadila. Za igračo je pred njega vtcknila malički klopotic na palčici. Ali veterček je vtihnul, klopotiček se vstavil in dete se milo joče. Milica počene kraj njega, začne v klopotečove perutice s svojim predpasom ročno veldati, klopotiček se spet urno sukati; joč premine detetu, veselo krili in ploska s ročicami, vriskla radostno — in berž sladko zaspi. „0 vetriček! kak si ti srečen, mu reče Milica, skoro zavidna; ti si vzrok, da to dete zdaj sladko spi in se ga mati lepo razveseli, kader pride." Od ondot odide Milica in pride berž domu. Zc od daleč za-čuje ujca kričati — ker so — pa pijan. Sirotica se vsa trese, ker ve, česa se je zdaj bati. — — In zares mahnejo pijani ujec s svo-joj palicoj komaj vstoplo Milico tako nevsmiljeno po glavici, da mahom omedli, se sruši, še dehne, in več ne pojema. *) Gartenroiio. Njo vid iti mertvo se prestrašeni ujec koj strezni. Groza ga na-vira. Ujna kriči na ves glas. Neseta jo v kamrico, položita na belo postelco, okinčata umerlo z dišečimi cveticami, prižgeta blagoslovljene svcčice — ali oh! ona je mertva in ves njuni trud in joč ni mogel je spet oživiti! Do pozne noči se eden drugega nje smerti krivita in strahu in žalosti pobita terdno zaspita. Kar se zdaj pred njima godi, še ju bolj prevzeme. Vidita, kako se dveri v kamrico odpro, urno prišumlja potočec vode, se spenja k malcj umerlici, jej mivlje bledo ličice, jej moči suhe ustica, jej ogrinja celo telice. Milica sc trohico gene, očice zažmirijo. „Ljuba Milica! jej reče rahlo vodica, ti si meni pomagala, prišla sem, ti dobrote povračat." Hip poznej prišumata ščipekova veja, vsa hiša zadiši njenega duha. Veja sc bliža Milici, ena cvetlica jej poljubi ustnice, jej poljubi ličica, jim poverile rudečico. Potem reče rožica: „Ti si nas rešila, ko že smo suše vmirale, zdaj me tebe s prijetnim dišilom zdramljamo, te k življenji krepčaino." Nenadoma zaduje vetriček v oknice, ga odpre, šumi k Milici, jej pihlja v persica. Deklica začne dihati, serce rahlo tolkali, ustica se smehljati. V tem hipu vstopi v svctlcj obleki božji angelec, premilo rekoč: „Mene pošle sam večni Bog. Moje dete! kar si dobrega storiti moglo, si storilo ponižnega serca; za tega voljo te ljubi Bog in me pošle, da ti to povem." Pri tej priči ustane Milica in poklekne pred angela, kteri pa koj premine, zapustivši za seboj žar rajske svetlobe. Svet strah sprehaja ujca in ujno, trepetajo se prebudila, si mahom pripovedujeta čudovitne prikazni. Ker sla oba do pike jednako vidila, hitita vsa začudjena v kamrico. Iu zares moli Milica kleče pred razpelom. Nje lice prešinja premila pobožnost, Rahlo jo vse spitavata in vse zveta. Vsa sta neznane groze prevzeta. Ujec ne padejo nikol več v staro navado, ujna so od dne bolj ljubezniva, Milica pa veselo rase in še si bolj skerbno prizadeva, kaj lo more dobrega storiti, da bi ljubemu Bogu dopadla. ITtuwec. - 212 — IV. Rajska ptičica. (Iz ruskega.) Častitljiv star minili, ki je svoje žive dni v mirnem kloštru preživel, je šel ednega dnu v gojzd zbirat smokvice (jagodce) za miniško mizo. Predavši se svetemu razmišljevanju je zašel daleč v gost in temen les, kamor dotle ni prišlo še človeka in kamor je le zverina shajala. V tem začuje ptičieo peti. On posluša, zamekne se, pozabi sam na se, pozabi na vesvolen svet in se ne gene kakor okamenit. Vreme leti, čas minuje pa njega zamaknjenega se ne dotekne in ga ne zdrami, bilo je njemu zamaknjenemu, kakor je izvoljenim v svetlih nebesih. Zadnič ptičica vmolkne in častitljivi starček se na ravno verne spet domu. Pride in vidi — drugo zidovje, drugo cerkev, druge jispice in druge minihe; — ne verjame svojim očesom gre k poglavarju klošterskemu, ves prepaden vpraša ga: „Povej mi, častitljivi oče, povej, kako čudo je pa preobrazilo ta kraj? Pred nekoliko časom sim šel odtod in sadaj najdeni vse drugače." Mi tebe ne poznamo, ptujec! odgovori poglavar. — Starček pripoveduje dogodovščino klo-štra svojega, imenuje svojega poglavarja. „Iz starih letopisov naše družbe vem vse, kar si pripovedoval, 11111 odgovori čudeč se poglavar: vem tudi ime poglavarja tvojega; pa on je živel za tavžent let pred tem." — ,/Sadaj nebeška svetloba razsvetluje moje oči!" zakriči starček po globokem premišljevanju, in vsi pričujoči so njega gledavši ostermeli, v njem je bilo namreč nekaj nebeškega. — „Bratje! jaz sem slišal peti rajsko ptičieo in nisem čutil in se nisem zavzel za tavžent let!" — Tu hoče on razložiti sladkost tega petja, pa jezik mu vterpne, pred očmi se mu stemni — na tla se zverne in sveta duša nja izleti iz perhlega telesa. Na kainenu pokrivajočem pokopališče njegovo so izrezane tele besede: On je slišal peti rajsko ptičieo, i'1 se ni zavzel za tavžent let. Ta pravlica hoče reči: Nebeško veselje, ki ga izvoljeni vživlajo v svetem raju, se no da dopovedati. Sv. Pavel piše: Nobedno oko ni vidilo, nobeno uho ni slišalo, in nobeno serce človeško ni občutilo, kar je Bog obljubil ljubečim njega. Štajerski Slovenci pojo od ptičice iz svetega raja sledečo pesmico, ktero je g. Ulaga zapisal v Posredi: 1. Oj stoji stoji klošter nov (Na sredi gradca nemškega). 2. V kloštri mnihov sedemnajst, (Ta osemnajsti je gvardjan bil). 3. No ena tičca perleti (Na nizkim okni posedi). 4. Začela je s kluncam pikati, (Od raja nebeškega pevati). 5. Na to počasu odleti, (Mladga meniha več v kloštri ni). — 6. Oj odpri, odpri vratar mlad, (De trudne noge počinejo). 7. Pa kdo si ti, ali kaj si ti, (De tak pozno še v klošter greš ?) 8. Oj vratar mlad jes sem menih tist, (K je včerej za tičcoj 'z kloštra šel.) 9. Menihi se vkup zberajo, (Stare bukve prebirajo). 10. Preteklo je že tri sto let, Tri sto let in osemdeset, Da je en menih 'z kloštra šel. 11. Na to se menih sprebledi, (Kok bel golobček v nebo zleti). TKal^a- TITa-jat. V. Fajfa in pa Tobakira. Fajfa. Nama, ljuba sestra, na tem svetu zmirej bolj po sreči gre. Malo ljudi že v naših časih na tem revnem svetu živi, ki bi nama dacije ne dajali; in taki, kteri čez darovnje naj huje tožujejo, nama po navadi naj raj darujejo, in pa z veselim sercom. Tobakira. Kako se pa ti, pipa, zlobiš meni primerjati? Da si ravno moja sestra po tobaku, si le pri divjaku večidel doma, dokler mene naj imenitneja gospoda, clo kralj toliko štima, da mene v zlatu in žlahnih kamencih oblečeno svojim ljubljenim v počastenje da. Kdo pa tebe kdaj komu v čast ponudi? Divjaki in pa Turki svojim prijateljem pipe kaditi dajo. Pri njih si ti doma. Fajfa. Oho, ti šnopovka! kaj se toliko šopiriš? Kdo naji pri ljudeh zdaj več velja, naj množina tobakažev razsodi, ki cele dni mene v zobeh derže. Ni ga skorej imenitnega gospoda, ki bi moje sladkosti ne pil: pa tudi malo vrednega smerkovca ne srečaš, kateri bi ne kadil, če se mu še ravno mleko po zobih cedi. Moje veče število bo tebe naučilo, kaj pri ljudeh veljam. Tobakira. Res je norcov brez števila; pa število ljudi najne cene ne odloči, ampak njih imenitnost in visokost. Redka ženka je, ki bi iz fajfe tobak pila; mnogo jih pa jaz imam, ki iz tobakire ljubi tobaček prav željno sreblejo, in zjutraj že poprej pošnopajo, kakor se pokrižajo. Saj vendar sama spoznaš, da ti le poredne ljudi v svoji sužnosti imaš, dokler meni naj višega stanu ponižno služijo. Ali si že videla kdaj kuharco kaditi? Vidiš jih pa čez potrebo zravno ognjiša škatelco nositi. Povej, ktera več velja? Fajfa. Kaj je meni mar za tvojo imenitnost; le na mojo čednost in pa na tvojo gnusobo poglej, in potem povej, ktera več velja. Moj duhan se skoz usta čedno pokadi, se ne zajezi iu gnoja ne dela. Kamo gre pa tvoja cesta? Snopovca si ljudje v nos nadre-gajo, si nad ustmi gnojišč delajo, iz kojega se gnojnica oceja. Ali ni to nesnaga? Le poglej tvoje rjave kapelce na popirji, in povej, ali ni šnopati gerdo? Tobakira. Naj si bo še toliko gerdo, za to pa tudi tvoja pot trohe lepša ni. Le usta prav poglej, iz kojih se kadi, in pa povohaj, kako tobakajcu iz ust smerdi. Vse stene okadiš, vsako oblačilo tako osmradiš, da nosu težko de, ki ui tokaka vajen. In bele zobe kako v gnjile porobe (štore) z dimom prcmeniš, želodec oslabiš, in persi posušiš, ter zdrave sline po tleh izpluješ. Dnarje pokadiš in drujega ne pustiš, kakor kupec praznega pepela. Kaj se boš košatila vkajena dimnica! Fajfa. Oj ti besedlivka! kaj pa govoriš? Ali ne veš, kako /.lahno rožo, tobak, ogerdiš? Tobak je zdravilo mnogih bolečin; glad potolaži, mokrote posuši, možgane očisti in zrak zdrav stori, družbo oveseli, tovarš, če drujega ne glešta, fajfo tobaka prijatlu pomoli; in kedar sromak kosila ali južne nima, si tobačeka naredi, kadi in premišluje, kako hitro ko dim vse posvetno zgine in se premeni. Sestra! ktera je več vredna, jaz ali ti? Tobakira. Reci lula kar rada, jaz le več od tebe veljam, ker večo starost pri ljudeh imam. Francos Nikot je pervič šnopovca leta 15(51 na Francosko prinesel, in že leta 1547 so Portugalci šno-pali. Leta 1610 je še le neki angleški vitez tobakaje Angleže naučil, pa se angleškim poglavarjem tako Slabo prikupil, da so ga hotli za to clo k smerti obsoditi, rekoč, da bo ta zel ljudi tako omamila, da bojo delo mudili in le tobak kadili. Povej mi, ljuba sestra, ali niso tobakajci naj huji zamudajci? Kolikokrat praznujejo, kedar pipe nadevujejo in ogenj krešejo; in kedar ne gori, se delo opusti in fajfa popravlja. Koliko pogorelcov fajfo po svetu kolne, ki je ogenj zatrosila, tobakiro nobeden hudega ne dolži, marveč se me oveseli, kedar me ogleda. Ali mi še ne daš pervej veljati? Fajfa. Sestra! Razvada je najna mati; le razvadi sedajnih ljudi s ve dolžni hvalo dati; razvada pa čednost ni, in tudi nama lepo ni se ednej čez drugo povzdigovati. Tobakira nosu — pipa ustom prazno tlako dela; le za ušesa še prazne tlake ni. Kdo si bode neki še to tretjo tlako vmislil? Poterpi sestra, da bomo tri gerde razvade hčeri; po tem se bo skazalo, kteri bo predstvo obstalo. Iz dveh prepira, se tretji sreča ozira. VI. Lesica in mačka. Mačka je že veliko slišala praviti od lesice, kako prekanjena da je; torej želi se zniditi ž njo, in se kaj od nje naučiti. Ni dolgo, in srečate se. „I)obro jutro, tčtka!" pozdravi mačka lesico, „kako se kaj imate v sedajnih slabih časih?" „Uboga avšica!" odgovori lesica, „kaj blodiš od slabih časov; mene je eno, naj si bojo časi, kakor-šni radi. Ali še nisi nikolj slišala moje modrosti hvaliti? Jaz si vem pomagati, pride naj kar rado." — Alj ni še poslednih besed dobro izgovorila, se zasliši pesjc lajanje. Mačka je pri tej priči verli košatega drevesa; lesica jo iše pocediti, — ali že jo imajo psi v zobeh. „Oho, modroglavka!" ji zakriči mačka iz drevesa; namesti bahati se, bi se bila raj plezati učila, in ne bilo bi ti treba, ko-žuhea dajati kerznarju." Taka se jim zgodi mnogokrat, ki se ustijo od vseh nar modrejše. VII. Pes si stavi hišo. Bila je huda zima, in Tirkeljna na podi ležečega je zeblo, da je kar dregetal in dvegube se v kot stiskal. „Ti nesrečna zima ti!" začne gondrati, „če me le še letos ne stisneš; k leli čem stanovati, ko sosed Lustelj, in ne več zmerzovati. Kar v spomladi pojdem, pa si bom hišo postavil." — Spomlad prejde, leto pride, Tirkelj se pod gruško v senco vleže; glavo, rep in vse štiri od sebe steguje, pa jame zdihovati: „Kje čem revež toliko vzeti, da bi si hišo postavil, tako veliko, kakor sem dolg in širok? toliko ne zmorem!" Kaj pomaga, če se kdo v sili zareče, da hoče storiti to in to, če pa obljubo poje, kadar bi jo bilo čas izpolniti? — 217 — VIII. Zlato tele. I ravdoskaza J. je večkrat ošabno in gerdo govoril od resnic svete vere. Enkrat je tudi kvasil, da se človeška duša po smerti telesa v kako zver preseli, iz zveri v zver, pa sčasoma spet v kakega človeka pride. „l)obro se vem spomniti," pristavi, „da sem jaz bil tisto zlato tele, ki so ga Izraelci pod Sinajem molili." Gospa ,1. pa reče: „Vse je še res, samo zlato ste zgubili." Tako nosi širokoustnik naprodaj neumnosti svoje: ne kupuj jih poslušaje! Lakomnost lahko človeka tako daleč zavodi, da še samemu sebi nič ne privoši. Eden takih je iz gole skoposti bos hodil; in se enkrat tako močno ob kamen zadene, malo da si ni pavca odbil. „Pač dobro," pravi, „da nisem čevljev imel: — kakšna luknja bi se bila naredila!" Varuj se, da ti take luknje v glavo ne dobiš I Mož visokega stanu in pa bogat si je najel norca, ki mu je kratek čas delal. Omisli mu obleko vso novo in mu obesi na stran lepo izdelan bat, ter mu reče, da ga ne sme nikomur dati, drugače ko bi kje zadel na norca še večega, kot je on sam. Nore se v svoji obleki in s svojim batom obnaša, da je kaj, in bogatinu veliko sineha naredi. Ali kaj, da se smert za bogatijo nič ne meni! Nastopil je čas, ki bogatinu nič kaj po volji ni: za smert je zbolel. Kakor mu je pa celo življenje časno vse več pri sercu bilo, kot večno, tudi zdaj pošlje poprej po pisarja, da 11111 poslednje izporočilo popiše, kakor po spovednika. Vse svoje veliko premoženje izporoči žlahti. — Ko gospoda le nič na svetlo ni, začne nore popraševati: „Kje je gospodek? Kje je gospodek?" Služevni rečejo: „N6rc! gospodek se odpravlja na potek." „Kam?" „Daleč, daleč!" Nore se vkarja in čudi, kar se more. Ko ga poslednič pustijo tudi k posteli bolnika, gre čisto blizo k njemu, in začne: „ Gospodek! kakor sem izvodil od tvoje družine, se spravljaš na potek?" „Taka je, moj norček, moram, moram iti!" «Gospodek, kam?" ,/Daleč, moj norček!" Gospodek, kedaj pa spet prideš? Čez osem dni?" Ne. „V štirih tednih?" Ne. „V štirih mescih?" Ne. „Ob letu?" Tudi ne. ,,Gospodek, kedaj pa?" Oh, nikolj več, moj norček! „Gospodek, hočeš tako daleč potovati, in tako dolgo od doma ostati? Gospodek, saj še ni voz obravnan, konji še niso očedeni? Gospodek, tvoja obleka še ni zložena? Gospodek, dnarji še niso našteti? (Take priprave je vidil nore, kadar jo gospod druge krat 1111 pot se odpravljal). Gospod na to globoko zdiline. Poslednjič reče nore: „Gospodek, če greš tako daleč, in se bolje ne pripravljaš na pot, zakaj oštirji in ptuji ljudje ne dajo nič zastonj, tako si veči nore kot jaz, in jaz ti dam svoj bat na pot; zakaj ti si rekel, moj gospodek, če večega norca najdem, ko sem sam, da mu naj svoj bat dam. Nisein še našel večega nfirca, kot si ti; zakaj tako daleč iti, in tako dolgo ne več priti, za pot so pa nič oskerbeti, je narveča norost na svetu. Tu imaš svoj bat; srečno pot, z Bogom!" Zdaj teče nore od bolnika, iz hiše, in vpije, kodar gre: ,/Gospodek je nar veči nOrc! gospodek je narveči nore! gre tako daleč, in se ne oskerbi za na pot." Kako pa kaj ti skerbiš?! OUtjau. Ogledalo za šolo o Upam si terditi, da se ne da misliti kaj boljega, ozdraviti bolano zader-žanjc človeške družine in pomagati keršanskim deržavam k sreči, kakor, ko bi se vsi stariši v tem zastopili, da bi svoje otroke v božjem strahu in spodobnem za-deržanji odrediti si prizadevali. Zakaj ko bi tako vsak z resnično skerbjo v prid deržave kolikor more priložil, bi cela deržava skorej popolnoma ozdravela, In gotovo bi vse postave, ki se v boljšanje zaderžanja dajejo, ne zdale toliko, ko edina ta zloga (zastopnost). Ludovik Granaški. 1. Mala basaga. šolskega blaga za odrašeno mladost. i. Hodiš po hribih in dolinah, in memo kakega stanu greš, lehko po strehi in po dvorišu poznaš, kaj gospodar zna, in koliko gospodinja velja. Strehe, ki tebi rebra kažejo, ternje in pa kropive, ki stan obrašajo, tožujejo gospodarja, da rad predolgo spi, ali po kerčmah (pivnicah) sedi, ali ima pa slamo v možganih. Tak gospodar in pa knaver (červ) v drevesu. Naj gre rakom žvižgat! •— Je knalo (dvoriše) nastlano, hiša vmazana, da pošten človek blizo ne more, kaže mater zaspano, in gospodinjo zaležano, ki piškovega oreha vredna ni. — Gospodarja hvali čeden dom, hlapca naštele snažen kup, deklo metla, gospodinjo pa kolovrat. Pri vsem tem pa pregovor vedno resnico pravi: Kakoršni stariši, takšni otroci; po gospodarju in gospodinji se tudi družina pozna, odrašena mladina pa po šoli, kojo fara ima. 2. V Lavantinskej dolini vsaka pridna hiša svoj drevored-nik ima, v kojem drevje iz pisček redi in požlahnuje. Odrašeno sadunosno drevje za potmi in krog polja sadijo, homci in poljane so sadunosniki; stanovje se iz žlalmega drevja smeji. Veselo je gledati rožnega sveta, kako vsakega skerbnega kmeta stan lepo cveti, in vsa dolina v belo rudečem cvetji plava. — Dojde bogata jesen, se kiinovca sadunosno drevje polno grušek in jabelk obeša; ljudje imajo na cente božjih darov pospravljati, imajo dobre pijače in živeža, pa tudi obilno potrebnega dnarja. Kedar letna potegne, eden kmetic po tri, po pet sto goldinarjev srebra iz samega tepkovca izkopi. — Slovenci! vi se le terte veselite; vam terta pozebe, pa revo prodajate. Pokaj tako dolgo odlagate, se sadjoreje verlo lotiti? — Je vam vinska terta ljuba mati, naj vam sadunosno drevje dober oče bo. Kedar bo materi pomankovalo, bode skerben oče dal. Oče in mati si morta roko podajati, če hočeta dobro izhajati; drevje in tersje si morta bili dobra mejaša. — Veste, kaj nam rajni Vodnik pravi: ,/Sreča nas iše, um nam je dan; srečo le najde, kdor ni zaspan." Prijatli! krepko na noge, lopato v roke; vinjek naj tudi za drevje velja. Tudi drevje je velik božji dar. Bolje za svojo deco skerbi, kdor jim sadunosnega drevja nasadi, kakor skopuh, ki jim dnarjev nameri. Dnarje gostokrat vrag obsede, drevje pa Bog blagoslovi. 3. Malo pomaga lepo polje, če je mladina pusta celina; tudi žlahno tersje in rodovitno drevje kaj ne zda, če so mladenči divjaki, deklice ternate samoraselke. Dobre šole je potreba vsem, posebno mladim ljudem, slabi ljudje delajo hude čase. V taki fari, srenji in hiši, ki prave šole nima, je vedna zima: glava takih ljudi je pu-šava, serce pa led; truplo scer živi, pa kaj pomaga, ker duša spi večne smerti žalostno spanje. In vender ljudje večidel šolo tako malo obrajtajo! Kako je to? — Ali za to, ker šole prav ne poznajo, ali pa za to, ker pridne šole nimajo. Pridna šola ima trojna biti, se doma začeti, v učivnici napredovati, v cerkvi pa doverševati; ako ena lih spodleti, vse tri kaj ne zdajo. — V šoli, v kteri učijo le samo pisati in brati, računiti in pa nemškovati, čednega zader-žanja pa ne, je vredna blata; šola, v kteri se otrok zravno šte-vilstva tudi keršanstva, in poleg pisanja tudi poštenega djanja uči, taka šola je zlata. Veliko posvetnega znati, slabo se pa zaderžati, je konja ritansko obsedlati; hitro v blato vergel te bo. 4. Veš zakaj ima breza belo, svetlo škornjo? Da oče in mati brezo od daleč lehko poznata in najdeta, kedar je otrokom brezovega olja potreba. Šiba je zdrava, in dober je strah, pa le za potrebo in kar je prav; preveč in premalo, preporedko in prepogosto zdravo ni šibo rabiti. Šiba naj bo zdravilo, ne vsakdanjo kosilo za otroke. Ako zboliš, in zdravila ne dobiš, boš težko ozdravel in lehko umeri; če pa zdravila neprenehoma piješ, boš od samega vračtva konec vzel. Taka jo tudi s šibo pri otrocih. Deco, ki šibe ne poznajo, palica čaka; alj kar šiba zamudi, ne bo palica popravila, pa tudi ječa ne ozdravila razujzdanih otrok. Otroke v jezi poni-doma pretepati, se pravi otrokom serce razcepati in hudoumne storili. Dobra šiba mora tri verhe imeti: pervi jo za laž, drugi če ne vbogaš, tretji pa, če ptujega hitro nazaj ne daš. 5. Je travnik slaba trava prerastla, in namesti detele po senožeti strupen ušivee cveti, ni zadosti strupno zel verhoma le pokositi, korenine pa v zemlji pustiti; hitro se zopet ozelene, in rastejo še močnejše od poprej. Potreba je škodljivo zel iz korenine poruvati, senožet preorati in ga obsjati z žlalinim semenom. Tudi pri mladini gol strah ne koristi, in sama šiba slabih navad ne potrebi, ktere pri deci že v nježni mladosti na svetlo polukajo. Za otroško serce ima biti podučevanje setva, brana svaritva, šiba oralo, molitva pa pohleven dež. 6. Otroci rajši storijo, kar vidijo, kakor pa to, kar slišijo. Hitro se naučijo, kar jim pokažeš, hitro pa zabijo, kar jim vkažeš; besede mičejo, izgledi vlečejo tudi otroke v hudo alj v dobro. Ako moliš, naj tudi otrok poleg tebe kleči roke gor derži. Kedar se v cerkvo podaš, skerbi, da tudi mladenčika in punčico za roko peljaš. Pravi in kaži otroku, kar v hiši božjej vidi in sliši; naj mu globoko v serce gre sveta služba božja. Le potem bo veselo ju-terno sonce milosti božje mlado serce ogrelo, in kakor žlahno ja-belko belo rudeče od sonca, bo ostalo vse svoje žive dni, in se po ljubem soncu milosti božje oziralo. 7. Kedar mlado drevje sadiš, glej da korenine globoko v zemljo posadiš, naj bo drevo čerstvo rastlo, in ga vihar izkoreninil ne bo; in če mu kako vejo odlomi, se ne posuši drevo, ki korenine globoko požene. Serčne korenine človeku so resnice svete vere, ki mu dajo pravo serčno moč viharje skušnjav in burje težav srečno prebaviti. Kako potreba je mladim ljudem se svete vere čerstvo prijeti, keršanskega nauka skerbno učiti, pridno moliti, svetstva pogosto in vredno prijemati in si keršanske družbe iskati! Svojo srečo na skalo zida, kdor je v mladih letih prav prida — ne na pol kristjan. 8. Štiri in tridesetega leta je bila velika vročina in tolika suša, da je veliko studeneov vsehnilo in posušilo se mnogo dreves. Imeli so pridni kmetje veliko dela mlado drevje zalivati; ali mlade ko-renince so vodo tako žejno popivale, da se jim je zalivanje malo poznalo. Hitro so se vsušile, kajti jih neprenehoma napajati ni bilo mogoče. Vse take razvajene drevesca so po malem vsehnile in se posušile, dokler so se inače spet ozelenile, kojih zalivali niso, ter so se suše privadile. — Ravno enaka otroke čaka, kteri se v mladih letih vsega dobrega privadijo, kaj hudega si pa ne skusijo. Mlado dete, ki kavo pije, glavo v čamer, truplo pa v kožušček zavija, nikolj prav čerstvo, pa tudi zdravo ne bo; mehkužno je njegovo telo, razvajeno serce. Kdor v mladih letih gladu ne občuti in zime ne spozna, njemu bo vsaka sapa škodila. V mladosti imaš začeti si kaj pritergati in poterpeti, da boš odrastel zdrav in serčen korenjak, ne pa mehkužen meglenjak. 9. Ni prav otroke z šoloj strašiti, rekoč: „če ne boš priden, bom te pa v šolo dal, da te bojo." Dokler se otrok šole boji, se slabo uči; le veselje vsako delo lehko stori. Se huje pa starši grešijo, kteri mudijo za otroci pogledati in poprašati, kako se v šoli uče, kako se vedejo po poti grede k domu ali pa iz doma. Kolikor otrok, toliko imej oči; otrok brez varha dobro ne stori. — Naj hujše pa grešijo stariši, kteri malopridne otroke zagovarjajo, in le učitelje dolžijo, če so otroci maloprida. Otrokom potu h a ne bo pripravila kruha, ampak meč, s kterim hočejo starišem serce prebadati. 10. Sv. Klemen papež svoje dni šolo obiše, kakor pravijo, in najde učitelja v sredi učenckov sedeti, ki so trušali in se smejali, skakali in divjali, učenika cukali in žegetali, da je bila groza. Svetega naj viši škofa vgledali vse potihne in molči; papež pa učeniku v stran pomigne in veli: „Tak truš se keršanski šoli ne spodobi!" Papija, tako je bilo učeniku ime, pa odgovori: „Saj jo ljubi Jezus otročiče k sebi zval in jih objemal." „Dro! reče sv. Klemen, pa jih je povzdigal in blagoslovil za nebeško kraljestvo." — Keršanska šola ima biti hiša modrosti, ne pa norosti; Bog je tudi v šoli doma. II. Kako delati, da otroci radi v šolo hodijo. Nar veče veselje je, priti v kako šolo na kmetih, in videti na kope otrdk, kako lepo mirno sede v svojih klopeh, in kakor angelčki nedolžni v odperte bukvice gledajo, ali pa vsi imajo oči v učenika vperte, ko jim s prijazno in voljno besedo razlaga nauk od Očeta vsih ljudi, ki prebiva v svitlem nebu, in je bil poslal svoje dni na svet edinega Sina, ki je hotel biti, in je bil naš brat, in nas je ljubil, in ljubi še bolj, kot naši nar boljši bratje; in kakor radi nas imajo lasten oče in mati, nas vender On še vse rajši ima, če le tudi mi Njega radi imamo, in se varujemo ga žaliti i. t. d. Silno veselo je kaj taeega viditi in slišati, sosebno pa, če je šola tako napolnjena, da je glavica pri glavici, torej naj spoštovanim učenikom prijazno svetujem, kako naj se ravnajo, da bodo otroci veseli in obilno v šolo hodili, in se mnogo koristnega naučili. „Variatio delectat," to sc pravi po slovensko: „Če je bolj pisano, lepši je." To naj si vsak učenik živo v spomin vtisne, ako želi pri svojih učenčikih kaj opraviti. V ta namen, česiravno ima učenik le kake ure na dan v šoli opraviti, naj tudi v tem tesnem času skerbi za različnost in mnogoterost, in naj se tudi pri učenji ene in ravno tiste reči, kolikor je le moč, ogiblje vse dolgočasne enoterosti. Da se pri zlogovanji in branji dolgočasnosti vkloneš, utegneš tako-le delati: 1. Nikoli ne pusti enemu predolgo zlogovati (zlagati) ali pa brati. 2. Ikaži zlogati (zlogovati buchstabiren), ali zloge brati — če je Abecednik potem napravljen, tj o in nazaj; drugi krat zopet od zgorej dali po vcrsti, in po tem nazaj gori i. t. d. 3. Kterikrat napravi malo skušnjo, ter pokliči enega, pa druzega k sebi k mizi, ter mu sem ter tje po zlogovnici, kolikor se je že učil, s perstom ali s kakim kazavnikom zloge kaži, ktere naj učenec naglo izgovarja, llolj urnim zamoreš precej v berilu kake lahke besede z enim zlogom, ali pa v večzložnih edine zloge dajati izgovarjati. Otroci imajo nad tim veliko veselje. 4. Zloge na tablo zapisuj, ter neutegoma enega pa druzega pokliči, da naj izgovori, kar si ravno zapisal. 5. Ivo do branja pridete, ne puščaj nar slabših šolarčkov, ki drugih ne morejo dohajati, vnemarno sedeti, temuč naj saj nekoliko zlogajo, ali pa zloge bero, boljši pa naj bero, kar je težjega. Kterikrat, da se bolj paznost ohrani, jim je dobro dovoliti, da nektere zloge, ali besede, ali, če je že branje, en stavek samec bere, po tem pa nekaj zlogov, besed ali en stavek, ali še več, cela Drobt. za novo loto 1856. 15 klop, ali cela šola na glas skupej bere, in tako dalje zaporedoma. Kdor je samec poklican, naj mu čast bo, da tako rekoč vsim drugim vklubuje. To je otrokom zlo zlo všeč, in hitro se bodo naučili brati, ako sc učenik tacih pravil derži, in s primernimi premenami veselje dela, ter jih pazne ve ohraniti. 6. Ko že pa znajo nekaj Abecednik brati, je dobro, da se jim še druge bukvice preskerbe, da se malo iz enih, malo iz drugih, ali pa enkrat iz enih, drugikrat iz drugih bukvic bere. — Več enačili pomočkov in spodbudkov pridnega in vnetega učitela skušnja sama uči. Da bo šola še bolj pisana, morajo vsakdanje šolske ure dobro razdeljene bili, tako, da se nikoli celi čas ne uči le ena reč, ampak tudi v tem naj bo premenjanje, postavim tako: 1. Narpred naj bo kaj keršanskega nauka, kar je otrokom nar bolj potreba vedeti: včasi tudi kaka lahka zgodba sv. pisma iz starega ali novega [zoveta. Poprejšnje naj se večkrat ponavlja, da otrokom v spominu ostane; vsakkrat se kaj popraša, in kaj vnovič dopove. To vse se da v malo minutah opraviti, kdor se le reda derži, da ne pusti otrok morebiti dalj časa, da bi jim nič od keršanskega nauka ne povedal. 2. Zloganje (zlogovanje) in branje, akoravno je veliko učencov, bi ne smelo predolgo terpeti. Bere naj vsak le malo, da vsi na versto pridejo, ako je moč, ali naj bo pa kaj druzega prašan, ker sicer misli, da v šoli ni bil, ako nič ni prašan bil. Klicati se pa ne smejo po versti, ampak sem ter tje, da ne vedo, kedaj bo kteri poklican, in torej v branji pazijo. 3. Za tim se zamore nekoliko številiti (rajtati), ali kar ima kteri še kaj posebnega učiti. 4. Predinj otroke domu spustiš, je zlo koristno, jih saj nckleri-krat, postavim, kadar so bili prav pridni, razveseliti. Ali se ji"1 pove kaka kratka, umevna in podučivna zgodba, prilika i. t. d. pa prav po otročje; ali pa se jim kake lične podobe pokažejo, ki pred oči stavijo, postavim: kako zgodbo iz sv. pisma, življenje kakega svetnika, i. t, d. ali pa tudi iz natorstva ali naravoslovstva. Vsake reči se jim naj pa razlagajo, da se otroci kaj za življenje nauče-Kar je učitel otrokom že pokazal, naj v poseben pisavnik zaznam-njuje, da bo večkrat otroka takih reči poprašal. Pomočki k tacim razvedrilom za učenike so: 1. mnogoverstne bukve, v kterih so dobri nauki, pripovesti i. t. d. postavim: Blaže in Nežica v nedeljski šoli;" „Prijetne pripovedi za otroke," v Celovci 1836; mnoge podučivne in svarivne prigodbe i. t, d. sem ter tje po kmetijskih in rokodelskih Novicah, in vse, kar se kje pridnemu učeniku koristnega in vabnega naleti. 2. Pripravne v ta namen so tudi nalaš v to napravljene p o do hiša (Bilderbiicher) ali bukve z vsa-koršnimi zrisanimi podobami *) želiš, zverin, ptic i. t. d., toda previden mora biti, kdor si jih kupuje, da ne bo na take naletel, ki še za odrašenega človeka niso, koliko manj za otroke. — S takim spod-budovanjem in vedrilom se le malo časa zgubi, v malo minutah je vse opravljeno; pri otrocih pa se veliko prida stori, in z veseljem v šolo hodijo. Po otrocih se lepe pripovesti in koristni nauki med ljudi zasejejo, škodljive vraže, babje kvante, in marsikaj nepridnega po tem manj moči ima. 5. Pred šolo je treba v kratki molitvi božjega blagoslova prositi, in ravno tako po šoli Bogu za dobre nauke z molitevjo zahvaliti. — To je svet, ki ga dam spoštovanim učiteljem; — ne vsilu-jem nikomur nič; pred vsakim dobrim učiteljem pa klobuček z glave vzamem in se mu globoko priklonem, ker božji dar so dobri učcniki. — oDno&eucoM'. III. Kaj se zamorejo učiteli od Jezusa o odgoji otrok učiti? Spisat Franc Mareš nčitel. Izveličar je delo izveličanja z naukom začel, da bi človeku po grehu otemneno pamet in um razjasnil spoznati, kar mu je potreba svoj imenitni namen doseči; da bi oslabljeno voljo za dobro obudil in *) Želeti bi bilo, lil. — Tako je moder oče govoril. Jaz bi pa šc to pristavil. Kaka mlada gospodinja naj pa tudi metlo pridno v roke jemlje, da svojo hišo v lepi snagi ohrani, koje pri danešnih gospodinjah toliko pogrešamo. Mnogo zlo med kmeti iz tega izvira, ker v vkajenih, smerdlivih in nemarnih sobah stanujejo — kuho zavživajo, ki bolj v pomije kakor pa na mizo sliši,— v postclih ležijo, ki polne merčesa trudno truplo namesti počitka le tcrpinčijo. — V ogledalo se naj slobodno večkrat pogleda, da ne bo vmazana, razgalena in vsa kodrasta ko strašilo okolj hodila; da bo pa tudi svoje deca nesnage cedila in ji za zdravo truplo sker-bela, ji priporočimo glavnik, ker po navadi le v zdravem truplu tudi duša zdrava ostane. — Razpelo pa ne samo v zopernostih, ampak vsak dan pogosto naj pogleda, naj vso v imenu Jezusovem začne, vsak dan v tem imenu konča, vsako tlelo posebno pa svoje deca temu imenu sporoči; takrat bo zadovoljnost, sreča, mir in veselje pri njeni hiši doma. Trojna skrivnost pri reji otrok. Pred 3 letmi je na Tirolskem občno spoštvan kmet svojo zlato svatbo ali petdeset letni spomin svoje poroke obhajal, koja svečanost je tudi to posebnega imela, da je vsili njegovih dvanajst otrok pri njej se snidlo. Po cerkvenem opravilu so vesel obed imeli, kder neki svat čestitega stareja bara, kako je vender počel, da je toliko otrok od-gojil, in se mu ni nobeno spridilo? „To je prav lehko," starej od-verne; „le pervo dete se mora dobro izroditi, drugi se po tem sami od sebe odgojijo." Kako naj to razumim, svat dalej praša. „Jaz velim, da po tem otroci eden drugega izrodijo, in starišem malo več skerbi ostane." Razjasni nam to, sopet svat v besedo seže, zakaj od starih se zmirej lehko kaj naučimo. „Kako bi to razjasnil; popisati se lo ne da, ložej se v djanju spolni. Glej Janez tain je bil pervi fantov, Lenka perva deklet najnega zakona. Pervo in posledno otrok je starišem po navadi naj ljubše. Dasiravno tudi unih ne zanemarijo; tako sva z ženo tudi čez vse skerbna bila, nju pošteno, v strahu božjem odgojiti. Reja otrok se pa v šolah ne nauči — človek mora to že vedeti, serce tii več stori ko glava. Kakor so naju rajni stariši učili, tako sva tudi midva pri svoji deei storila; in po sreči nama je šlo. Janez ko Lenka sta bila že v nježnih otroških letih prav pridna, sosedov in najno veselje. Drugi fanti in dekleta so se še po tem rodili. Janez je mogel na male brate, Lenka pa na sesterce gletlali, in boljše sta to storila, kakor bi bila midva zamogla. Zakaj otroci raj verjamejo očem ko ušesom; kar dobrega ali slabega pri drugih vidijo, to tudi storijo. V tem, ljubi sosedje! obstoji skrivnost otroke po otrocih odgojiti." — „ Druga skrivnost pa je: Da stariši sami povsod s dobrim' izgledi naprejsvetijo — zakaj z samimi besedami bi malo ali nič ne opravili. — In tretja, naj veča skrivnost je, da Bog s svojim svetim žegnom pomaga; kterega nam pa gotovo ne odreče, če ga le pridno zanj prosimo in mi to svoje storimo." — čez vse važne resnice, kojih si naj vsi stariši zapomnijo, in se jih pri reji svojih otrok zvesto poslnžijo! m. Vli. Tičev ne zaterati! (Poteg spisa c. g, E. Zagorca.) Vse, kar živi, se o spomladi veseli. Samo tiči ne morejo pravega veselja imeti. Komaj ene dni veselo žvergolijo, se njih pesme že v žalost spremenijo. O ljubi oznanovavci prijetne vigredi! povejte, potožite nam, kdo vam tako neusmileno vaše veselje greni? Ali dihur? ali mačka? ali podlasca? ali druga divja zver? — Ne ti, — ampak ljudje so toliko neusmileni! Pridgarji ljudem govorijo: da človek je po Božjej podobi vstva-rjen, da ga je Bog za varha in oskerbnika svojih stvari na tem svetu postavil. Jezus, naš Zveličar nas opominja: „Bodite usmileni, kakor je vaš Oče nebeški usmilen." Kako usmilen in dober je vendar naš nebeški Oče, kateri v svoji ljubeznivcj skerbi ljudi in tičev ne pozabi, jih vse oblači in redi! Po Jezusovem nauku je toraj Bog, nebeški Oče predpodoba vsih ljudi, katero bi vsi mali in veliki posnemati imeli, da bi se na zemlji v spolnovanji Nja sveto volje kot prave podobe Božje skazali Njemu v čast, kateri nas je vstvaril. Ali kako zoper voljo Božjo ravnajo, koliko ncčast in sramoto delajo Bogu vsi tisti, kateri podobo Božjo v sebi zaterajo in zatajijo! In kdo so tisti? Vsi neusmileni odertniki in zatoravci tičev. ,,Zale var-he in oskerbnike sem jaz čez svoje stvari postavil," poreče enkrat vsemogočni Stvarnik takim neusmiležem, in kaj mislite, da bote od svojega Sodnika zamogli usmiljenja zaupati, če ga, kakor jo Bog zapovedal, njegovim stvarem skazovali niste? Zlo se toraj tisti stariši pregrešijo, kteri svojim otrokom dopustijo, tiče loviti, jim veselje kratiti, škodo delati, jih terpinčiti. Kaj se zamore od takega dečka pričakovati, kateri je že iz malega svoje serce tako spridil, se takih nevsmilenost privadil? Terd in nevsmiljen do živali, bo terd in nevsmiljen tudi do ljudi. Kar se je Anžek naučil, bo tudi Anže znal. Kakor hitro spomlad tiči v naše kraje pridejo, že njih sovražniki za njimi prežijo, ter jim zaderge ali limance nastavljajo, da jih polovijo, ali pa jih postrelijo. Polovljene podavijo ali jih za njih žive dni ko nedolžne jetnike zaprejo. Vse skerbno iše takrat starec svojo starko, starka svojega starca, in koliko je žalovanje, ko se več ne najdeta! Kar jih srečno odide in si gnezda napravi, kako se morajo skrivati, s koliko skerbjo in žalostjo svoje mlade zvaliti in izrodili, da bi sovražnikom v roke ne prišli. Vedno so v nevarnosti sosebno pred otroci, ki zmerom okoli lazijo, zlasti pa ob nedeljah, o dneh Gospodovih in po germovji in drevji za gnezdi stičejo. In gorje nesrečnim ticam, kterih gnezdo steknejo! Brez vsmiljenja ga raztergajo, jajca pobijejo, mlade pokončajo, ali jih starim odvzamejo, doma zaprejo, da potem gladu poginiti morajo. — Sel je neki dečko na drevo, vzel mlade, jim noge porezal in ko je vidil in slišal, kako so terpinčeni mladiči čivljali in stare na pomoč klicali, kako so stari priferfrali, kričali in vsi nemirni in žalostni sem ter tje letali, da bi jih bili vbranili, se je mladi hudobnež le smejal tako, da je skoraj smeha razpočil. Kaj takega nobeden dihur ne stori, ker on, če ndade dobi, jih hitro umori in poje, ker je lačen, in mu je tako odločeno, ali iz hudobije jih ne terpinči in ne mori. — Ce se kaki mladiči tam pa tam srečno izgodjajo, in so jih skerbni stari z veseljem na noge spravili ter jih razpeljajo, da po vejcah veselo sem tertje skaklajo, že jih otroci zapazijo, ter jih s kamnjem ali paklezi od drevesa do drevesa preganjejo, in takih reči na nje lučati ne nehajo, dasiravno jih slari neprenehoma okoli skakljajo, prosijo, da naj bi jim mlade pri miru pustili; in če kako srotle zadenejo ali pobijejo in vjamejo, se prav škodoželjno smejijo. Povejte vendar, vi tičji sovražniki! kedaj in kako so se vam vbogi tiči toliko zamerili, da jih tako nevsmiljeno preganjate, kakor da bi nar veči hudodelniki bili? Alj ne veste, da je Bog sledneinu tiču takšino delo odločil, katero ljudem k dobremu služi? Šinkovci, Drobt. na noro leto 1856. škerjanci, slavci, lisci (štigelci) pence in drugi taki tiči razveseljujejo s svojim petjem kmeta in delavca pri težkem delu, kakor tudi druge ljudi; krokarji, vrane, srake, kavke, mokosevci in druge take velike tiče lovijo in pojedo miši in kebre, poberajo červe, živijo od mer-hovine, ki drugači smerdi in zrak ostrupi, kar bi vzrok veliko bolezen bilo. Senice, deteli, berglezi in drugi enaki tiči zmerom po drevji gor in dolj sem pa tje hodijo in letajo, da drevje gosenc in červov očistijo in oberejo, kteri merčesi drevju in sadju veliko škodijo. Starice, tašice, lastovke pa polovijo in pojedo veliko muh, komarjev in drugih merčesov. Spomlad tudi vrabci celi dan sein ter tje letajo, gosence in červe poberajo, tudi kebre razklujejo in svoje mlade ž njimi pitajo. Zapomnite si toraj, da velika nehvalež-nost bi bila, ko bi tiče, ki vam toliki dobiček prinesejo, nepotrebno zaterali; pomislite, da, kakor vi plačujete, se zna tudi vam plačevati: „S kakeršnoj meroj merite, se vam bo odmerjalo," pravi Jezus; zapomnite si to, da vas kazen zadela ne bo; zakaj prigovor pravi: „Ribe loviti, za tiči hoditi, zainore veliko otrok skaziti;" in lo bi za stariše gotovo brez odgovora, brez kazni ne bilo. Povejte mi vendar, kakšen dobiček tičji lov prinese? Kdor tiče lovi, se stradati uči; ker dostikrat mora pri soncu južnati, — na hribih, v germovji, kjer na tiče preži, pa dostikrat nič ne vlovi; prazen, truden in izlakan domu pride, pa tudi doma le malo ali nič jesti ne dobi, ker o pravem času ne pride, in zravno še svoje delo in dolžnosti zamudi. Poglejte kraje, kjer tiče večidel iztrebijo in po lovljenju preženejo, kako tihi, kako žalostni so; ni ga slišati veselega petja ljubih ptičic, ktere po volji svojega Stvarnika kmetje na polji in vsako serce razveseljujejo. Res, kdor pravi občutik v svojem serci ima, in voljo svojega Stvarnika v njegovih stvareh spozna, ne bo nikdar tičic lovil, jih zaperal in v zapertej izbi ječil, kjer bi le žalovale in bolehale. Res je: tičicc so človeku v veselje vstvarjene, in človek ko gospodar Božjih stvari si jih zna tudi v svoje posebno veselje obernili, jih zna tudi v svoji stanici, v svoji izbi imeti pa kar ljo mogoče take tiče, kateri so v izbah izrejeni in na izbe vsi navajeni, kot kanarčeki, katere vunkaj ne vleče, kakor tiče v naših krajih polovljene, ki se v ličnicah, kakor vbogi jetniki za-deržijo. Ktere pa koli imaš in če jim življenja v prostem stvarjenji Božjem ne privošiš, bodi jim saj dober in vsmiljen gospodar, slepiti ali terpinčiti jih, kakor eni znajo, te pa Bog ob vari! Si otožen in si o ličjem petju hočeš otožnost polajšati, serce razjasniti, stopi o lepem, mladem jutru iz svojega zapertja na svitlobo vunkaj, sprehajaj se po kakem ložiču pod milim nebom, poslušaj krilate pevce, kako veselo od vejce do vejce, od drevesa do drevesa skakljaje ti juterno pesem žvergolijo; — njih mnogoverstno vbrano petje je lepši in mič-niši od tvojih zapertih jetnikov doma, — in obljubim, da se ti persi veselja razširiti morajo, da se otožnosti serca in življenja — sitosti ozdravljen in bolj vesel domu povernil bodeš. — Zakaj je vondar toliko miši na polji, gosenc po drevji, ki vam toliko škode naredijo? Zato, ker ljudje take tiče, ki te živali in mer-čese poberajo in pokončavajo, preveč preganjajo in zaterajo. Ali se ne spomnite, kako so vam gosence vse drevje objedle, da je bilo vse rujavo in suho, brez vsega perja skoraj kakor o Božiču? Ne bilo bi vam tolikokrat potreba samim gosenc oberati ali drugih po-močkov zoper nje iskati, z rogmi kaditi, s šmirom mazati itd, ko bi do senic in drugih koristnih tičic bolj usmiljeni bili. Tudi vrabci in mravlje veliko takih merčesov pokončajo, ker jih po drevji išejo in v svoje gnjezda spravljajo. Če ti in enaki tiči na vašem polji tudi kako zernice za svoj živež dobijo, saj so tudi pridni in skerbni delavci v Božjem stvarjenji, ki svoje plačilo zaslužijo, ter nam s svojo koristnostjo drugače povernejo, kar nam tam pa tam morebiti škode storijo. Kaj nam ljubi ptiči pa o spomladi škode storijo, ko iz ptu-jih krajev še le k nam priletijo, nas s svojim mnogoverstnim petjem razveseljevat? Mnogemu sercu, ki boljši občutleje v sebi nosi, o kako zaželjen mu je ljubi spomladanski čas! kako ga o prišlej spomladi neprenehoma vunkaj vleče v ljubo stvarjenje Božje, kjer vse na novo oživi, trava in drevje zeleni in cveti; kjer se po vertih, logih in gojzdih mično petje ljubih ptičic razlega! Mnogi se veseli, ter dolgočasne svoje hiše in sobe zapusti in vunkaj pod milo nebo hiti, kjer ga vse — vse k veselju budi. Vendar tvoje veselje, dragi pri-jalel nature! bi brez mičnega petja ljubih ptičic le nepopolnoma bilo. l)a se toraj miloserčnosti do tih ljubih stvaric Božjih toliko bolj vna-meš, pomisli nekoliko njih raznoverstno petje in žvergolenje. V tem premišljevanji boš najdil, da tiči niso tako prazne glave, kakor mnogoteri ljudje, da so učeni, ki znajo marskatere jezike govoriti, in kaj prijazni, ker s Slovencom slovensko, z Nemcom nemško, s Ta-Ijanoin taljansko itd. govorijo. Poslušaj, postavim: škcrjanca, ki na polji visoko nad njivami poje: Sej, sej, verzi, verzi, gibli, giblij kosa, ki o vigredi po logih in gojzdih prepeva: Kopal bi, kopal bi, pa me gerba boli, — o jeseni pa: Zobal bi, zobal bi, pa že več ni; — slavčeka, ki zvečer in zjutraj kaj ljubo in milo poje: Tinii, tinu, tinii, tinu, spe-tiii-skva, kvorror pipi, tio, tio, tio, tiks, — kvotio, kvotio, kvotio, kvotio, ckvo, ckvo, ckvo, ckvo, ei, ei, ci, ci, ci, ci, ci, kvorror tiu ckva pipikvi; — Šinkovca, ki ti s petjem spoznati da, iz kterega kraja da je, ker vsi jednako ne pojd; gojz-dni se tako glasijo: Vivivivivi, jajajajaja, dieda; drugi pa: cvikcvik-cvik, cverja jajaja, paraducia-gabir; drugi še bolj čisto in lepši: Cicericiceri, cerozia jajaja, sparbararaciercet; drugi pa bolj zaviti znajo: Cicicicicicicici, jajajajajajajaja, nrrrrrr, iiiiiiii, ceeeeer; ali kakor jih kmetje oponašajo: Toč, toč bariglico, pojdemo v Kočevjico. Stara babica, ko svojega vnučeka ziblje, mu naj raje, gerlieo po-snemaje, poje — in je pri tem prav vesela svojega dela. — Bili so se na nekem kraji enkrat prepirali, kdo še kaj velikenočne spovedi opravil ni. Vsi na hlapca kažejo, gospodar in gospodinja ga kregata in keršanske dolžnosti opominjata, kar v gojzd gredo — po listje ali derva? nevem, ko se volga (foga) na visokem drevesu oglasi: J ur še pa ni bil — (pri spovedi namreč) Jur — tako je bilo hlapcu ime — se zjezi, da ga tudi tič pri miru ne pusti, pričujoči pa, to slišati in viditi, kakor si lahko mislite, se mu zadosli nasmejati ne morajo. Kratko, opomin nedolžnega tiča pri Jurju več izda, ko vse opominvanje gospodinje in gospodarja: Jur se za spoved pripravlja in jo tudi opravi! — Nekega zaranega jutra — bilo je o treh po polnoči — sem bil k nekemu dalnemu bolniku poklican. Ko pervo goro prekoračim, se je jutro že nekoliko zasvitalo; zvon-čik milo poje, neki tič pa se hitro oglasi: Hit', hit', hit'; drugi za njim pa: Čuj, čuj, čuj. Ktere misli so me o tem na takem potu navdajale', ti ne bo težko odganiti. Jaz pa ti samo to rečem: ,/Poslušaj svojo vest in Božje stvari, po kterih ti večkrat Bog sam govori; tako boš dostikrat Nja sveto voljo spoznal, na pravem potu ostal, ali čo si ga po nesreči zgrešil, zopet na pravi pot nazaj prišel." — Iz tega so uči, kako tiči — vsak po svojem — pojejo, in kakšino veselje je, jih sosebno o spomladi poslušati, ker čeravno vsak po svojem, vendar vsi v lepo vbranej glasbi svojega Stvarnika slavijo: krokarji in vrano kričijo debelo ko bas; drozi (drošeljni), imajo že bolj sredni glas; debeloglavci (gimpeljni), penice, tašice in drugi majhni tiči jo pa bolj urno in tenko zavijajo. — Toraj 110 pozabite do Božjih stvari biti vsmiljeni, in svojo otroke učiti, da neusmiljeno z njimi ravnali ne bojo; usmiljen Oče nebeški vam bo več sreče in blagra dal; gmetno ptičice bodo po vašem germovji, po vaših ploteh iu vertih in povsod Bogu čast in hvalo spevale; bodo tudi vas in vaše otroke k časti in hvali Božji budile, pri težkih delih vam seree razveseljevale; vse vam potem bolj po versli pojde, — koliki blagor, koliko veselje! Clzj. VIII. Nareki za vajo v pisanji. A. I. Mladost je čas setve, starost žetve; ako pervo ne zamudiš, tudi druge ne zgubiš. 2. Navadi se zvest biti pri vsih svojih delih od perve mladosti, in žel boš enkrat snopke svoje setve v sivi starosti; zakaj delavnost, zvestoba in zmernost v vsih rečeh so narboljše grude zlata. 3. Žlahtnost rojstva še človeku prave vrednosti ne podeli; ali združena z raznimi vednostmi in serca čednostmi mu pripravi spoštovanje in ljubezen vsih poštenih ljudi. 4. Nar globokeji slepih vender enkrat vsahne, tako tudi še toliko premoženja zgine, ako v roke zapravljivca pade. 5. Maševanje opustiti je lepo, razžalniku storiti dobro, pa nebeško. (i. Iz drugih pregrešk se lehko zmodriš, ker škodo vidiš, sam ne grešiš. 7. Varji se, jezo ljudi tudi nar nizkejega stanu si nakopali; to je bil že vzrok nesreče mogočnim; — kdor ne more ko prijatel has-novati, ti zamore ko sovražnik škodovati. 8. Druge v govorjenju (marnu) motiti je nespametno, zmiram sam govoriti pa nespodobno. Daš drugim priložnost govoriti, iu govoriš le, kader versta pride na te, to znamenje modrosti je. 9. Hvaležnost je rodovitna njiva, ktera več spet daje, kakor je prejela. 10. Pri vsili svojih delih glej na prihodnost ; kar dones mora has-novati, zna jutrej tebi škodovati. 11. Sam en jezik je moder stvarnik tebi dal, pa dve ušesi; da manj govoriti, pa več slišati moraš. 12. Lakomnež je svoj lastni goljuf, ker zlato in srebro za zaklade ima, namesti za same pripomočke, kteri bi mu pomagali še le k pravemu bogastvu. 13. Da si dolgo grešil, in se li hudega nič ni pripetilo, še ni znamenje nobeno, da štrafmgi si odšel; ona rada pride pozno, ali strašnej gotovo. 14. Opravljivec sam sebi okrade poštenje, ktero drugim jemlje; druge nesrečne storiti želi, sam pa svojo srečo zapravi; 011 jo hujši kakor tat, ker jemlje človeku nar drajše blago, poštenje in dobro ime. 15. Čisto vest imeti, je več vredno, kakor časno bogastvo, ker je ona izvirk tolažbe v nesreči in poterpežljivosti v terplenju. 10. Hinavec je hudobnež nar veči, ker ne le samo ljudi, ampak tudi Boga hoče goljfati. 17. Dobrega sveta starih ljudi nikar ne zaničuj, v nemar pušcn je vzrok nesreče pogosto za celo življenje človeško. 18. Človek, kteri Boga zapusti, se oberne od steze zveličanja; kteri čednost več ne ljubi, je kovač lastne svoje nesreče. 19. Preden da druge grajaš, glej, ali ne najdeš sam na sebi veliko graje vrednega. 20. Navadi se z vsem v sveto voljo božjo se podati, spoznal boš prej ali poznej, da Bog dobro s teboj meni vselej. 21. Prijaznost v obhoji z drugimi je to, kar jedi žlahen duh, si-rovost pa, kar na cesti smerdljivo blato. 22. Veselo je, v drugih sreči svojo lastno najti, ali še veseljši drugim k sreči pomagati 23. Bodi varn v volitvi svojih prijatlov in tovaršev; veliko dobrega ali hudega iz njih za tvojo dušo izide. 24. Nar veči dolžniki na svetu so otroci starejšem svojim; nikolj jim ne morejo le dela obresti v življenju poplačali. 25. Navadi se, veliko si pritergati v mladosti: pravo bogastvo je s tem, kar imaš, biti zadovoljnemu. 26. Lc taisti človek je v resnici srečen, kteri Boga ljubi, zakaj takemu ne bo samo tu, ampak tudi po smerti dobro. 27. Drugim hasniti, na trojno vižo moreš: druge škode varvati, njim dobro storiti, in storjeno dobro požlahtniti. 28. Derži zvesto, kar obljubil si sosebno vbogemu; le prerad pozabi človek v sreči nesreče, revšine drugega. 29. Bed je duša vsili opravil; kteri se ga mlad ne navadi, se ga tudi star deržal ne bo. 30. Bogatiši je ubožen, kteri je umen, kakor bogatinec, ki je neumen; vednosti človek seboj okolj nosi, kamor pride; bogastvo pa pri pervi nesreči odide. 31. Ne govori od reči, kterih ne zastopiš; ne reči, kar ne veš gotovo, ne bahaj se s svojim umom ali modrostjo; zakaj pri pervem boš zasramovan, pri drugem postaneš lažnivec, pri tretjem se ti bojo drugi posmehovali. 32. Ne reci: tega nisem v slanu storiti: dobra volja in serčnost k vsaki reči vse težave premaga, ali vse lahko naredi. 33. Druge za pomoč prositi v potrebi tebe nikolj ne bodi sram; ali beračiti, dokler si zdrav in močen, je gerdo in grešno. 34. Kakor so kazni staršev otrokom k pridu velikemu, ravno tako križi in nadloge vsakemu kristjanu k njegovemu boljšanju. 35. Vari se nezmernosti pri jedi in pijači; ako se eno ali drugo-krat zoper njo pregrešiš, ti več škodovalo bo, kakor sam misliš. 36. Bodi pripravljen drugim rad pomagati; tako tudi ti v sili brez pomočnikov in prijatlov ne boš. 37. Storiš komu kaj dobrega, ne iši za to svojega plačila; dobro delo zgubi s tem svojo ceno in vrednost. 38. Neprecenljiva reč je šola: branje, pisanje, rajtanje pomaga k poznanju vsega lepega, hasnovitnega; katoljška vera, ktere se v nji učiš, le pa pripelje, ako po nji tudi živiš, k nebeškemu večnemu veselju. 39. Lepota brez snažnosti je enaka malani podobi, ktera je vina-zana: le snažnost človeka zdravega ohrani, in ga vsakemu prijetnega stori. 40. Nesnažnost, sosebno na ženskem spolu je gerda, življenje krajša, iu je bila in še bo za take izvirk vbožtva iu zaničevanja. 41. Izmed vsih stvari si ti o človek sam na kviško stvarjen, da lepe čudapolno dela Stvarnika premišljuješ, v premišljevanju jih občuduješ, in v občudovanju nja hvališ in častiš. 42. Sramežljivost, bodi tvoja vedna tovaršica, o mladenč, mladenka!; zakej ona je prava tovaršica čednosti in varhnja blažene nedolžnosti; zato ne misli, ne govori, ne stori nikdar kaj, česar bi te moglo biti sram. 43. Kteri te graja, temu se zahvali, več ti dobrega stori, kakor da bi ti sladke besede dajal. 44. Dve sodbi ste, kterima ne moreš uiti, ljudi in vesti, perve zamoreš goljfati, druge nikolj ne. 45. Hočeš veselo na svetu živeti, za mirno vest nar pervič skerbi; kader vse zgubiš, ti nje nobeden ne more odvzeti. 46. Prepevaj rad v cerkvi, kakor doma; zakaj po lepili pesmih žalost vsa iz serca zgine, in sc tvoj duh k nebesom vzdiguje. 47. Ko bojo o tvoji zadni uri po tebi žalovali prijateli, in vse posvetno izpred tvojih oči mine, te tolažilo bo samo serce čisto. £ B. Venec modrih poslovic. 0 pravem času izgovorjena možka pa umna beseda je tudi lepo in hasnovito delo. Priložnost ima na čelu lase; pri teh laseh prijeti jo mora, ki si je hoče polastiti. Serce poštenega človeka je na njegovem obličju in v pismih do svojih prijatlov. Kakšinc navade je kdo, zve se lahko iz tovarštva njegovega. Kdor po ptujem blagu hlepi, kinali svoje lastno po vragu zgubi. Medu ni brez bčel, brez ternja roža ne rasle; brez dela in truda človek ne doseže ničesar lic koristnega ne lepega. Človek potrebuje človeka; vsaki dela drugemu. Červič svilo drugim prede, drugim ovca volno rede. Življenje človeško je zaklad; upolrebuj ga pametno: kajti pomanjšuje sc vsako noč. 3. 8. l\. Ogledalo v življenje. Veliko slarišev je, kteri nad nepokoršino svojih otrok tožujejo. Ali kolikokrat bi se njim smelo na to reci: „Vi ste prej svojovolji otrok preveč pokorni bili, zato so vam zdaj otroci nepokorni." Mladi Tobia je svojemu očetu oči z ribjim žolčem ozdravil, da je spel vidil. Ali veliko otrok ve svoje starše s prilizevanjem tako oslepiti, da njim vse pregreške pregledajo, dokler se staršem oči ne odprejo, kar se večji del prepozno zgodi. Zato ljubi starši I ne zaupajte preveč svojim otrokom, ako se vam z hinavsko ljubeznijo prilizujejo. Kaj pomaga, da se toliko o odgoji otrok govori in piše, ako pa nekteri starši in učiteli tih pripomočkov se poslužiti nočejo, da bi otroke po keršansko odgojili, in jih časno in večno srečne storili. Otroka srečnega storiti, ne potrebuješ druzega, kakor ljubezen, saj ima človeško serce tak obilno ljubezni. Vse eno je, ako otroku mleko ali vodo podariš, če se le v ljubezni zgodi: vse eiio je, ako z otrokom nemško ali slovensko govoriš, če le tvoji jezik ljubeznivo z njim govori. Ako otroka razveseliš, občutiš v svojem sercu rajsko veselje; ako ga pa otožnega vidiš, postane tudi tvoje serce otožno, ali z malimi pa ljubeznivimi besedami ga boš zopet razveselil, in naglo bo na svojo otožnost pozabilo. Mali otroci, komaj šest ali sedem let stari, pridejo vsi boječi v šolo, ker so njim starši že doma žugali, da bodo v šoli tepeni, ali naglo vsa boječnost iz njih sere zgine, ker se prepričajo, da šola ni kraj terpinčenja in tepenja, ampak da se tam veliko dobrega iu koristnega naučijo, in z velikim veseljem vsak dan v šolo prihitijo. Nič lepšega ni, kakor otroka lepo in pobožno moliti viditi. Pa ne mislite, da je za otroke preteško, zraven navadnih molitev tudi posebnih se učiti. Prašajte jih zjutraj, kadar morajo moliti, ali niso veseli, da so še živi in zdravi; ali ne želijo, da bi bili cel dan pred vsim hudim obvarvani; ali imajo veselje, se kaj dobrega in koristnega naučiti, in se spodobno proti svojim staiišem, učenikom in drugim ljudem obnašati i. t. d., in učite jih, svoje misli in besede v kratke molitvice zložiti. Tedaj bo njih molitva serčna in Bogu dopadljiva. V, P r i p r o s t a pesem od koristi ljudskih šol. ina reč je clo potrebna U mladosti za ljudi, Zlasti kmetom hvale vredna, Alj premalo se ceni! Da bi v šolo bolj hodili Otročiči, bolj se učili; Ker na svetu ni nič boljšega Kakor znati kaj koristnega. Kak' jo bilo zapušeno V naših krajih svoje dni, Ko še ljudstvo podučeno V šolskih naukih bilo ni. Niso znali bukvic brati, Se veliko manj pisati: Ker ni bilo še potrebnih šol V naših lepih krajih lii okolj. Pa še zdaj nekleri pravi: V šolo treba ni hodit', Šolo si doma napravi, Kdor če skerben kmetic bit. Kdor če priden bit na sveti Tud brez šole zna živeti; Drog, sekira, molka, plug Je za kmeta vselj' nar boljši uk. Oh! ali blago, bogatija Kratek čas nas le terpi, Ta nar boljša jo erbija, le se človek kaj zuči. To ne more tat odnesti, Moli ne skazit', ne snesti; Clo povodnje, toče, ognja moč Tega vzel* človeku ni mogoč. Sliš", kaj sveto pismo pravi, Kjer svet' Duh tako uči: Nauk si človek ti obvarji Zvesto bolj ko vse reči. Bolj ko srebro ino zlato, Brihtno serce je bogato; Bolj zastopnost je ko vse blago, Bo palcev dolga, ti naredi mednik enak trivogel s popolnoma ravnimi stranmi. Kamneno planjo, ki jo kakih 10 palcev dolga, 10 palcev široka in s tremi vertili previdena, kakor gnomonova dila, ti naredi kamenar. On naj potegne skoz poverhnjo sredo kamna černo iu ravno čerto, naj priterdi na leti čerli imenovano odvesnico tri-vogla tako, da potegnjena čerta poleg odvesnične srede leži in vogel z geografiško širokostjo za dober palec od kamnovc strani stoji. Trivogel mora pa na kainnovi ravnini navpično stati. Podpona ali hipotenuza bodo kazala ure s svojo senco. Dobro uro imenujem tisto, ki sekunde kaže, in ktera ali vedno prav gre, ali v sleherni uri enako število sekund zaostaja ali naprej gre. Takšna je ura s kalomirom, ki sekunde maha (Sekunden - Pen- deluhr). Kalamirna ura se poskuša, ali prav gre ali ne po poldani-ku, pri kteri poskušnji, ali pri kterem primerjanju je vendar treba vštevati časovo primero, od ktere bom pozneje govoril. Pri tem primerjanju se kalamir tako dolgo krajša ali daljša, dokler se ne vjemata urni in sončni poldan, kteremu poslednjemu si časovo primero vštel. Po leti kalamirni uri poskušaj žepno uro, in si zapisuj, koliko sekund ona v sleherni uri zaostane ali naprej gre, da jih boš pri rabi svoje žepne ure všteval. Kdor ima dobro žepno uro, ktera vendar sekund ne kaže, naj se uri saj desete dele minut ročno ceniti, da pogrešek pri zarisanju sončnih ur po leti uri ne bo presegel šest sekund. Po leti uri zarisana sončna ura je pri navadni rabi popolnoma dobra, če je le poldanik prav izpeljan, na kterem je vse ležeče. Ako imaš te k stavljanju horicontalne ure potrebne reči, postavi kamen s priterjenim trivoglom na tisto mesto, kjer hočeš horicontalno uro imeti in kjer si že poldanik zarisal; postavi ga pa tako, da vogel z geograliško širokostjo proti poldnevu gleda, da kamnova ravnina horicontalno stoji, in da čerta po kamnu potegnjena se popolnoma vjema s poldanikom. V ti legi je treba kamen priterditi, da se ne more premakniti. Kedar čerta po kamnu potegnjena prereže po sredi trivoglovo senco, tedaj je sončni poldan. Ostale ure dneva in četertinke ur nar ložeje zarisuješ na kamnu o 14. aprilu, ali 14. juniju, ali 31. avgustu, ali 23. decembru, o kterih dobah se sončni poldan popolnoma vjema s poldnevom dobre ure, in časova primera je ničla. Ob eni teh dob, na priliko 13. aprila postavi svojo uro na dvanajst, kedar hipotenuzna srednja senca zadene poldanik; 14. aprila primeri svojo uro sončnemu poldnevu, in ako .tvoja ura ravno 12 kaže, gre dobro, in po nji moreš zaznamovati ostale ure in četertinke ur na horicontalnem kamnu. Tako, postavim, si zaznamovaš tri četertinke na dve z dvema ali tremi saksebe stoječimi pikami v sredi hipotenuzne sence, kedar tvoja ura kaže tri četertinke na dve. Ako pa tvoja ura ne gre prav, in si najdel, da v sleherni uri zaostane 4 sekunde, tedaj v četertinki ure eno sekundo: boš zaznamoval hipotenuzno senco za % na dve takrat, kedar tvoja ura kaže 7 sekund manj, kakor % na dve. Sledeči dan, to je 15. aprila boš zaznamoval 10 uro na kamnu, kedar tvoja ura kaže !> ur, 58 minut in 32 sekund. Iz teh priinerlejev lehko presodiš, o kteri dobi tvoje ure moraš zaznamovati pravo sončno uro na kamnu. Ako hočeš horicontalno uro o kaki drugi dobi in ne ob eni imenovanih štirih dob narejati, moraš gledati na časovo primero in jo vštevali pri svoji uri, da ti kaže pravi sončni čas, kterega na kamnu zaznamovaš. Postavim, ti hočeš narejati horicontalno uro o Kresu, to je 24. junija. V la namen postavi svojo uro o sončnem poldnevu 23. junija na dvanajst. Ako prav gre, mora ona 24. junija o sončnem poldnevu kazati 13 sekund čez dvanajst, O sončnem poldnevu 24. junija postavi svojo uro zopet na dvanajst in ji dodeni pol sekunde v sleherni sledeči uri, da pravo uro na kamnu zaznamovaš. Na priliko bodeš 4. uro popoldne na kamnu zarisal, kedar tvoja ura kaže 4 ure in 2 sekundi popoldne; 25. junija zjutrej bodeš poldesetih na kamnu zaznamoval, kedar tvoja ura kaže dobrih 10 sekund čez '/2 desetih. Ako tvoja ura ne gre enakomerno in ti veš, da med deveto in deseto uro zjutrej tri sekunde prehiti, boš poldesetih na kamnu zaznamoval, kedar tvoja ura kaže 12 sekund čez % desetih. Skoz pike narejene v isti hipotenuzni senci se potegnejo ravne čerte z čcrno barvo, ki so kamna dobro prime in se ne izbriše. Vse čerte merijo v vogel geografiško širokosti. Lete čerte se za-znamovajo s števili dotičnih ur in horicontalna sončna ura je gotova. Vertikalna s o n č 11 a u r a. Vertikalna ura se nar ložeje naredi na zidu, ki je proti poldnevu obernjen, in ga sonce ali celi dan ali večdel dneva obsija. V ta namen se nad mestom, kjer bode sončno kazalo tičalo, žebelj v zid zabije, in na žebelj kalamir na dolgem motozu obesi. Kedar je kalamir [tri pokoju, so poleg motoza zarisa vertikalna čerta od žeblja do godra, na kterem urar stoji. Potem so na godru, kolikor mogoče blizo vertikalne čerte, poldanik napravi, kakor je bilo že povedano. Leta poldanik sc mora skoz vertikalno čerto tako izpeljati, da poprejšnemu ravnotekoč (paraliel) leži, in se po potrebi podaljšali. V vertikalni čerti se vterdi kazalo, ktero zemeljski osi ravnolekoče leži. Kazalo (obrazec 2) se izdela iz železnega drata za mezinec debelega, se lepo poravna in ogladi. Potem ko ima ura višje ali nižje na zidu stati, mora biti kazalo tri ali dva čevlja dolgo. Kazalo A sc na enem koncu H v neko kljuko C tako pri-terdi, da se gori in doli giblje. Kljuka se z daljšim in špičastim koncom v leseno zagojzdo vtakne, za klero se na mestu, kjer bode kazalo tičalo, prostorna luknja v zidu izdolbe. Zdaj se za žebelj, na kterem kalamir visi, drug motoz priveze, nategne in na pripravnem mestu godra v poldaniku pribije. V ravnino, ktera je od 1110-toza in poldanika obmejena, mora kazalova os pasti. Verh tega mora kazalo z zidom vogel delati, kteri z geografiško širokostjo mesta da 90 stopenj. V takšni vogel se postavi kazalo s pomočjo ravnovo-glatcga trivogla, kakoršnega sem popisal pri boricontalni uri. V ta namen vendar ni potreba medenega .rivogla, ampak tudi lesen je dober. Odvesnica trivogla, ktera dela z hipotenuzo ojstri vogel, kteri ni geografiška širokost, se pritisne na zid, in vogel se porine pod kazalo, da kazalo skoz in skoz na hipotenuzi leži. Zdaj je treba zopet paziti, ali kazalova os leži v poldanikovi ravnini ali ne. Kedar os leži v poldanikovi ravnini, se zabije kazalova zagojzda krog in krog z lesenimi klinčki, in kazalo se tako podloži, da se ne more bolj nagniti. Kedar os ne leži v poldanikovi ravnini, jo je treba v leto pomakniti, kar se zgodi s pomočjo majhnih lesenih zagojzd, ktere se krog velke zagojzde tu ali tam počasno zabijajo. Ako se ti zdi, da je kazalova os v poldanikovi ravnini „ in z zidom pravi vogel dela, se zagotoviš resnice takole; Kar se tiče vogla, ki ga mora kazalo z zidom delati, ga presodiš s trivoglom, ali je pravi ali ne, ako trivogel, kakor sem že povedal, med zid in kazalo potisneš. Da se pa prepričaš, ali je kazalova os v poldaniku ali ne, obesi na kazalo prostoren motozen okrog; za okrog privezi dovolj dolg kalamir iu pazi, ali pokojni kalamir meri v poldanik, kterega si po godru potegnil, ali ne. Ako kalamir, kjerkoli na kazalu visi, v poldanik meri, ima kazalo pravo lego; ako kalamir ne zadeva popolnoma poldanika, si pomagaj z majhnimi zagojzdami, ktere tu ali tam zabijaš, dokler kazalo nima prave lege v poldanikovi ravnini. Kedar je kazalo prav postavljeno, se luknja v zidu z mavto zadela in kazalo je vterjeno. Da ostale ure, kolikor je mogoče, na zidu zarišaš, se posluži dobre navadne ure in ravnaj, kakor sem pri boricontalni uri nasvetoval, in to o Kresu, kedar sonce nar višje gre. Opomniti še moram, da se pri vsaki sončni uri posebno gleda na šoučiii poldan, po kterem je treba navadne ure uredovati. V ta namen se potrebuje časova primera. C a s o v a primer a (Zeitgleicliimg). Čas, ki ga po navadnih urah od enega poldne do drugega merimo, in v 24 enakih delov ali ur delimo, je vedno enako dolg. Vendar čas, ki od enega sončnega poldne do drugega preteče, ni zmirej enako dolg. Torej so dobra navadna ura ne vjema zmirej s sončno uro. Razloček med obema urama imenujemo časovo primero. Vzrok tega je različni tek zemlje krog sonca. Zemlja namreč, kedar je bližja soncu, hitreje gre; in kedar je dalje od sonca, bolj počasno gre. Tako postavim kaže o začetku novembra navadna ura 11 ur, 43 minut, 44 sekund, kedar je sončni poldan; in o polovici februarja kaže naša ura 14 minut in 16 sekund čez poldne, kedar je sončni poldan. Le štirikrat v letu, to je 14. aprila, 14. junija 31. avgusta in 23. decembra sc naša ura s sončno vjema in časova primera je = O. Da sleherni, kdor ima sončno uro, ali saj poldanik, zamore svojo uro primerjati sončni in jo po sončni ravnati: bom pridjal tabelo, iz ktere sc spozna, koliko mora kaki dan navadna ura kazati 0 sončnem poldnevu. Pervi navpični predelek te tabele zapopada mesec in vsakteri četerti dan po redu koledarja. Razloček za štiri dui razdeli v 4 enake dele, in pervemu sledečemu dnevu, kterega ni v tabeli, prideni en del, drugemu dva dela, tretjemu tri in četer-lemu, ki je zopet v tabeli, štiri enake dele, kedar je namreč sledeča ura v tabeli višja od prejšne; kedar je pa sledeča ura manjša od prejšne, odmetuj imenovane dele. Ako tabela le tri dni preskoči, kakor h koncu februarja v navadnih letih, moraš znesek v tri enake dele delili in jih vštevati. Tako dobiš sleherni dan leta časovo primero, in svojo uro lehko ravnaš, da prav po srednjem času gre, Na priliko mora tvoja ura o sončnem poldnevu 11. novembra kazati v prestopnem letu 11 ur, 44 minut, 15 sekund; v pervem navadnem letu 11 ur, 44 minut, 14 sekund; v drugem letu 11 ur, 44 minut, 12 sekund; v tretjem letu 11 ur, 44 minut, 9 sekund. To se razumeva, da se deli sekunde pri navadni rabi zanemarjajo. — Drugi predelek zapopada prestopne leta; tretji, četerti in peli predelek zapopada navadne leta v pervem, drugem in tretjem letu po prestopnem. Leta tabela velja za celo tekoče stoletje iu pogrešek nikdar ne znese čez 1 sekunde. — 270 — Tabela casove primere. Mesec in dan 1856, 1860, 1857, 1861, I 1858, 1862, 1864. 1868, 1865, 1869, 1866, 1870, 1872, 1876, 1873, 1877, j 1874, 1878, i. t. d. i. t. d. 1 i. t. d. 1859, 1863, 1867, 1871, 1875, 1879, i. t. d. 1 12 ur, 3', 34" 12 ur, 3 ,56" 12 ur, 3', 49" 12 ur, 3', 41" 5 5' 25" 5 47" 5' 40" 5' 33" * 9 7' 10" 7 30" 7' 24" 7' 17" 3 13 8' 46" 9 5" 8' 59" 8' 53" 3 17 10' 13" 10 29" 10' 24" 10' 18" ~21 11' 28" 11 42" 11'37" 11' 32" 25 12' 31" 12 42" 12' 38" 12' 34" 29 13'21" 13 29" 13'27" 13' 24" : 2 13'58" 14 4" 14' 2" 14' 1" 6 14' 21" 14 26" 14' 24" 14' 23" 3 10 14' 32" 14 35" 14' 33" 14' 33" S 14 14' 31« 14 31" 14'30" 14' 31" "318 14' 18" 14 15" 14' 15" 14' 16" ~ 22 13'53" 13 47" 13' 48" 13' 50" 26 13'18" 13 10" 13' 13" 13'15" 1 12' 34" 12 37" 12' 40" 12' 42" 5 11' 41" 11 45" 11'48" 11' 52" 9 £13 10' 42" 10 47" 10' 50" 10'54" 9' 37" 9 42" 9' 45" 9' 50" 2 17 8' 28" 8 33" 8' 36" 8' 41" "21 7' 16" 7 21" 7' 25" 7' 29" 25 6' 3" 6 7" 6' 11" 6' 16" 29 4' 48" 4 53" 4' 57" 5' 2" 2 3' 35" 3 40" 3' 44" 3' 49" 6 2' 23" 2 28" 2' 32" 2' 37" 10 1' 16" 1 21" 1' 24" 1' 29" ^ 14 0' 12" 0 17" 0' 19" 0' 24" -18 "22 11 ur, 59' 15" 11 ur, 59 18" 11 ur, 59' 21" 58' 28" 11 ur, 59' 25" 58'23" 58 25" 58' 32" 26 57'39" 57 41" 57' 43" 57' 40" 30 57' 2" 57 4" 57' 6" 57' 9" Mesec 1856, 1860, 1857 , 1861, 1858, 1862, 1859, 1863, 1864 , 1868, 1865, 1869, 1866, 1870, 1867 , 1871, in dan 1872 , 1876, 1873 1877, 1874, 1878, 1875 , 1879, i. t. d. i. t. d. i. t. d. i. t. d. 4 11 ur, 56', 34" 11 ur 56', 35" 11 ur, 56', 37" 11 ur. 56', 39" 8 56' 15" 56' 16" 56' 16" 56' 18" •-,12 56' 5" 56' 6" 56' 5" 56' 7" s 16 56' 5" 56' 4" 56' 3" 56' 4" s20 56' 13" 56' 12" 56' 11" 56' 11" 24 56' 31" 56' 28" 56' 27" 56'26" 28 56' 56" 56' 53" 56' 52" 56' 50" 1 57' 28" 57' 25" 57' 23" 57' 22" 5 58' 6" 58' 4" 58' 1" 58' 0" 9 58' 51" 58' 48" 58' 45" 58' 43" = 13 59' 39" 59' 36" 59' 33" • 59' 30" ■ s 17 12 ur 0' 30" 12 ur, 0' 26" 12 ur, 0' 23" 12 ur, 0' 21" "21 1' 22" 1' 18" 1' 16" 1' 12" 25 2' 14" 2' 9" 2' 7" 2' 4" 29 3' 3" 2' 59" 2' 57" 2' 55" 3 3' 49" 3' 46" 3' 44" 3' 42" 7 4' 30" 4' 28" 4' 26" 4' 24" 11 5' 6" 5' 4" 5' 2" 5' 1" - 15 5' 35" 5' 33" 5' 31" 5' 30" = 19 5' 55" 5' 53" 5' 53" 5' 52" ""23 6' 7" 6' 5" 6' 6" 6' 6" 27 6' 9" 6' 8" 6' 9" 6' 10" 31 6' 2" 6' 2" 6' 4" 6' 5" i 4 5' 45" 5' 46" 5' 48" 5' 50" - 8 5' 19" 5' 21" 5' 23" 5' 26" g 12 4' 44" 4' 46" 4' 48" 4' 52" 4' 0" 4' 2" 4' 5" 4' 9" > 20 3' 7" 3' 9" 3' 14" 3' 18" « 24 2' 7" 2' 9" 2' 15" 2' 19" 28 1' 0" 1' 3" 1' 9" 1' 14" Mesec 1856, 1860, 1857 , 1861, 1858 , 1862, 1859 1863, 1864 1868, 1865 1869, 1866 f870, 1867 1871, 111 dan 1872 1876, 1873 , 18 77, 18 74 1878, 1875 1879, i. t. d. i. t. d. i. t. d. i. t. d. 1 11 ur, 59', 47" 11 ur, 59', 51" 11 ur, 59', 57" 12 ur, ()', 2" 5 58'30" 58' 34" 58' 40" 11 ur, 58' 45" S 9 57' 9" 57' 14" 57' 19" 57' 25" = 13 55' 46" 55' 51" 55' 56" 56' 2" 2 17 54' 22" 54' 26" 54' 32" 54' 38" §"21 52' 58" 53' 2" 53' 8" 53' 14" w 25 51' 35" 51' 39" 51' 46" 51' 51" 29 50' 15" 50' 19" 50' 25" 50' 30" 3 48' 59" 49' 3" 49' 9" 49' 14" 7 47' 48" 47' 53" 47' 57" 48' 2" o H 46' 45" 46' 48" 46' 52" 46' 56" - 15 45' 49" 45' 51" 45' 55" 45' 58" i 19 45' 2" 45' 4" 45' 7" 45' 10" o 23 44' 25" 44' 26" 44' 29" 44' 31" 27 43' 59" 44' 0" 44' 2" 44' 3" 31 43' 45" 43' 46" 43' 47" 43' 47" 4 43' 44" 43' 44" 43' 44" 43' 43" S 8 43' 56" 43' 55" 43' 54" 43' 52" U» 12 44' 22" 44' 20" 44' 18" 44' 15" S i 16 45' 1" 44' 58" 44' 56" 44' 52" - 20 45' 52" 45' 49" 45' 47" 45' 42" e 24 46' 59" 46' 54" 46' 51" 46' 45" 28 48' 16" 48' 12" 48' 8" 48' 1" 2 49' 45" 49' 40" 49' 35" 49' 27" (i 51' 24" 51' 18" 51' 12" 51' 4" - 10 53' 11" 53' 4" 52' 57" 52' 49" iii 55' 4" 54' 57" 54' 50" 54' 41" S 18 57' 2" 56' 54" 56' 47" 56' 38" S 22 59' 1 " 58' 53" 58' 47" 58' 38" ■S 26 12 ur, 1' 1" 12 ur 0' 54" 12 ur, 0' 47" 12 ur, 0' 38" 30 2' 58" 2' 52" 2' 45" 2' 36" 31 3' 27" 3' 21" 3' 14" 3' 5" tftofo, III. Dva dobro volj na sveta kmetom na deželi: popravljati pote, in vasi olepšati. (lotovo, ljubi bravec! si že po vaseh hodil, in morebiti si sam v takej doma, kjer ni viditi drugega, ko luže in mlake, tako da ne more ne človek hoditi, ne živina voziti. Človek, kamur stopi, je v nevarnosti, v blatu obtičati, ali si nogo zlomiti, ali ob črevlje priti, ali clo v lužah vtopiti se! Da takšine steze in vasi zanikernost in lenobo gospodarjev in kmetov razodevajo, kateri nočejo ne sebi ne drugim dobrega storiti, ne bo nobeden tajil. Pri tolikej nesnagi bi skoraj rekel: da nekteri mislijo, da je človek zato ustvarjen, da bi v blatu spal, blato jedel, in kakor živina v blatu in po blatu delal. Pa kako slab namen bi kaj takega za človeka bilo! Človek bi pa tudi živini enak bil, ko bi zmeraj le pri starej navadi ostajati, — le po blatu hodili hotel, ker bi si lahko pomagal ter boljše pota naredil. — Da bi vsaj vsak gospodar premislil, kako sc po lepej cesti lahko vozi, koliko raje živina teče, koliko več se lahko brez kake nevarnosti na voz naloži in pelja, koliko veči dobiček si s tim pridobi: nasproti pa prevdaril, koliko živina z ljudmi vred terpi ondi, kjer so tako slabe sleze in pota, da dvoje ali troje živinčet težko toliko prctegnc, kolikor eno samo po lepej cesti peljati zamore. Kako se človek nad vbogo živino davi, — vpije in kriči, kako jo dostikrat pretepa in mori, koliko mora vzdigovati in terpeti, čudo da ga kraj ni, — pa poprava cest in potov mu le noče v glavo! — Nekteri imajo pred hišo takšne jame in globine, da bi se človek iu živina vonkaj ne vidila, ko bi v nje padla, takšine luže, da se voz v nje pogrezne in težko izpelja; vendar so tako zanemarili in leni, da se še kake četertinke ure po kamnje in pesek od doma ne ganejo, da bi si luže in mlakine zasuli iu pot popravili; ulice so take, da prazna živina težko hodi, kako pa po takem blatu srota voziti more, ti je samemu dobro znano, — vendar se jim nič ne smili, tudi škoda se jim je ne zdi, kjer jo po tem načinu le prehitro utru- Drobt. z* novo loto 1856. jejo. In take ulice in steze ostanejo od leta do leta, zmerom slabeje in hujše, — sosed se na soseda zgovarja; pa no ti ne uni, ne vsi — nobeden noče kaj storiti. Ljubi gospodarji in sosedje! ne bodite tako nevsmiljeni in terdo-vratni, da bi sami sebi dobro storiti ne hotli. Spravite se skupaj, pogovorite se lepo med sabo, sklenite eden drugemu pomagati: če tudi ene dni, kak teden težko delate, jame in luže, ulice in druge pota s kamnjem in peskom nasipljete in lepo poravnavate, saj brez vidnega dobička ne bo. Kako bote potem veseli, ko bote z svojo živino vred manj terpeli, ložej več nalagali in brez nevarnosti domu vozili. Vaša živina bo bolj zdrava in lepša, vas bo dalj terpela in viden dobiček vam prinesla, premoženje bo raslo, otroci, družina in najemniki bodo rajši na delo šli in z veseljem delali, kjer jim gerdi poti ne bodo že poprej dobre volje skazili. Tako popravljene ulice in steze, nasute luže in mlake po vaseh in okoli, — to bo vašo hiše že samo na sebi bolj čedne in vznešene storilo, in, če bodo ceste dobre, poti lepi, kako lahko bote potem tudi svoje hiše in stanja in druge potrebne poslopja popravljali in lepšali, kjer boto veliko ložej vse vkup vozili, les, derva, kanmje, pesek; voda in vse se bo laglej k hiši dobilo. Nektera vas v mlakah, v močirji, v vodenej dolini stoji, kjer enega drevesa ne najdeš, da bi se truden v njegovo senco usedel. Kmet rajšo po luži, po blatu domu pride in hodi, kakor pa, da bi si lepo in dobro pot napravil. Po takih močvirnih krajih se pota nar stanovitnej popraviti dajo, če se ondi, kjer se kamnje in pesek dobi, povikšajo, na obeh straneh pa globine ali grabni izkopljejo, kteri se znajo tam pa tam tudi globočeji narediti in večkrat potrebiti, da se voda lahko iz pola iu cest v nje izteka, kar poti in ceste tudi o deževju prelužastih ne stori; voda so zna pa tudi porabiti ali živini za pijačo, ali za pokropljcnje po vertnih gredah ali pri kakej ognjenej nesreči i. t. d. O širokih potih, pašnikih (gmajnah), hribih in celinah sc zna sadno drevje nasaditi, kar se ne da zadosti priporočiti ondi, kjer prostor in zemlja to pripustita: samo svetovati jo, da se posamezne drevesca skerbno s ternjem ali drugače ogradijo, da jih živina no poškodje. Tudi sc zna po okolišinah drugo rodo-vito ali hasnovito germovje zasaditi, postavim: murbino, za rejo svilnatih gosenc sosebno priporočivno, kar z malim trudom in polroškom pota, ceste in vasi kaj zlo olepša in veliko dobička prinese. — Tako olepšanje vasi bo mnogemu lep izgled in veselje dalo, se (»lepšanja krajev poprijeti, eden drugemu bodo pomagali, in mnoga mnoga vas zna sčasoma v čast človeštva lepše obličje dobiti. Res je, da vse naenkrat ne more biti, saj tudi drevo na en mahlej ne pade, pa pri dobrej volji in nekoliko resnem trudu zna sčasoma veliko prestvarjenega biti. Kdor se pa leni in le na slariti navadah sloni, in kaj boljšega zato, ker je novo, ne ceni, temu se redko dobro godi. Velika sramota bi za kmete bila, ko bi le prigovor: „Kmet dru-gač' ne stri, če s palico ne dobi," še tudi zdaj veljal, ko bi se namreč za svojo domačijo, za svoj prid in blagor skerbeti tako rekoč s palico priganjati dali. Pameten človek za delo ustvarjen mora tudi s pametjo — razumno delati, ne tako v en dan naprej, mora skerbeti in si prizadevati, da pri svoji domačii zmerom kaj popravi, zmerom kaj boljšega in lepšega naredi, se mora dela, če je tudi težko, voljno in z veseljem poprijeti: tako mu pojde delo tečno in veselo od rok, tako bo sv. voljo Božjo izpolnil, tako se bo blagra Rožjega vdeležil; to bode potem čast, dobiček in veselje za njega in celo sosesko. Dobro nadelani poti pa tudi dobiček prinesejo, na katerega še ne mislite. Kupeevavci in barantavci grejo le raji v take vasi kupovat, kjer so lepi poti, da se laglej odpelja, kar nakupijo, in tudi raji dražje plačajo, kakor pa, da bi v take vasi šli, kjer jih vožnja zavolj slabih potov več velja od kupljenega blaga. Lepi, dobri poti, prijetni verti, veliko dobrega in lepega sadnega drevja, čedno pozidane ali tudi iz lesa izdelane hiše in stanja, ki se snažno deržijo, rože in vinske tertc so sledne vasi kinč in lepota. Take pohištva, take vasi viditi, se kmalo spozna, da ondi prav razumni, pridni, dobri, radovoljni in pobožni ljudje prebivajo, ki o nedeljah in praznikih bolj pridno k Božjej službi pridejo, ker se jim pot k cerkvi ne zgrozi, ko več toliko blata ni. In Bog njih dela blagoslovi, da so premožniši, in tako tudi laglje svoje davke odrajtujejo. Glejte, koliko tedaj poprava potov in lepšanje vasi duši in truplu blagra prinese. IV. Kako se da k sadnemu drevju priti? (Poleg nemškega za čast. g. Antonom Zemlič-em, — Pins-Kalender 1850. str. 9 — 11.) Veliko dobroto sadnega drevja kmetje po deželi še marsikje, tudi ondi pogrešajo, kjer prostor imajo, in zakaj? Ne rečem ravno, da bi dobička, ki jim ga sadno drevje prinese, ne spoznali, ter ga iz zanikernosti zasaditi ne ho tli; velikoveč je tega pogreška to krivo, da večidel ne vejo, kako se k dobremu sadnemu drevju priti zamore? — k temu ti je treh reči potreba: zemlje ali per s ti, nase t ve in skerbno izreje drevesnih sadežev. 1. Zemlja za sadnišnico, kjer se pečke sejejo in mlade drevesca izgojujejo, mora biti dobra vertna perst, ki je gnoj že dobro prekuhala in v sebe vzela; na novo jo pognojiti ni dobro. Nar pri-pravniši k temu je toraj perst vertnih gred. Je pa vertna zemlja prepusta, primešaj ji kake perhladi, knalovne, cestnega blata ali druge mastne persti i. t. d. Dobre zemlje v sadnišniei ni treba čez pol čevlja (šolna) na debelo biti, za drevesa pa, ki jih za ilovno zemljo izrodili hočeš, še bolj plitva; zakaj sadeži ne smejo daljili korenine pognati, kakor so namreč za primerno globočino o presaji na verte ali sadonosnike potrebne. Drevje, posebno sadno drevje globoko saditi, pa je nespametno, zakaj? Zato, ker dobra, za rast potrebna perst po vertih in travnikih večidel globoko ne seže, ampak le bolj poverh leži, toraj je tudi gnoj, ki včasi na vorto ali travnike pride, le listini drevesom v prid, ki bolj plitvo stoje; pa tudi sonce, ktero s svojo toploto drevesom k rasti, k obilnejemu, boljšemu in lepšemu sadju veliko pripomore, s svojimi žarki gotovo ložej in bolj plitve, ko pa globoko korenine prešine. Od tod pride, da so divjaki ali samorašniki, kteri se po ledinah in pašnikih tam pa tam sami od se prikažejo ali bolj prav iz za-verženih pečk prirastejo, veliko bolj zdravi, lepši in rodovitnoji, kol drevesa, ki jih navadno ljudje sadijo: zato kčr ljudje o presajenju dosti popak storijo, med drugimi tudi to, da pregloboke jame delajo, dobro zemlje na dno namečejo, in drevo bolj globoko zasadijo, in čo ga tudi bolj plitvo pustijo, vendar drevo svoje korenine le navdol poganja, kjer namreč dobro zemljo čuti. Tako raste drevo iz per-vega scer naglo in lepo, ko da bi liotlo do neba dorasti; kakor hitro pa koreninam dobre zemlje zmanjkovati začne, — ker so čez dobro že v mertvo zemljo pririle, — jame vsalmovati in bolehati tako dolgo, da zavolj pomanjkanja živeža celo vsahne in konec vzame *). To marskterega kmeta vnejevolji, in v svoji nevolji hitro sodi, da njegovo zemljiše za sadno drevje ni; tako nedolžno zemljo dolži, česar je nja neumna glava kriva. Dostikrat se v kak vert umnega sado-rednika poozre, iu ga rajše na skrivnem zavida, kakor pa, da bi ga za nauk ali svet poprašal, kako 011 s sadorejo ravna! Zakaj rastejo drevesa tam, kjer je svet nagnjen, veliko raje, in tudi več sadu prineso, kakor po ravninah? Zato, ko se sončni žarki v breg bolj vperajo, in korenine bolj pregrevajo. Zapomni si lo! Da pa sadnišnica ali greda za sadeže naraldana in opleta, tudi na suhem in sončnem kraji biti mora, se samo od sebe zastopi. 2. Nasetva. Sadne drevesa se večidel iz vsejanih pečk izrodijo, nektere tudi iz v zemljo položenih cepičev, ki mladiko poženejo; nektere tudi iz koreninčnih pogajnkov. — Lepe, visoke jabelkine, gruškine, črešnjevc, tudi breskvine, višnjev e in sliv ne drevesa izgo-jiti, se morajo pečke tega imenovanega sadja nasejati. Nasetva se more še pred zmerzljino zgoditi — okoli svetega .Martina, pa tudi spomladi, kedar zemlja več ne zmerzuje; toda pečke se morajo čez zimo dobro shraniti, da se ne posušijo ali ne zmerznejo, ali moči, oeiiniti se, drugače ne zgubijo. Ne smejo se toraj v takšine zapcr-tine devati, kamur bi zrak ne mogel, da ne zadahnejo, ne v vroče izbe ali na sonce, kjer bi si; posušile, ne na mokre, soparčine kraje, kjer bi oplesnovati vtegnile, pa tudi ne na merzlo, da jim merzlota kali ne vmori. Nar varniše se v zemlji shranijo; če se toraj hitro v sadnisnico ali gredo vsejati ne more, naj se v senčnem pa suhem kraji s perstjo zmešane poshranijo lako, da čisti zrak do njih more. Jabelkine in gruškine pečke se za setev lehko dobijo, ako se osušene sadne tropine prerešelajo ali prečiiijo. Te pečke se rade o unijo in primejo, če se tudi pozno o jeseni vsejejo. Tri nasetvi naredi po palci globoke jamice, eno ped saksebi, nasevaj ali polagaj *) Priletni niuž v II., ki silno lepo sadno drevju Ima, vsako droveAco plitvo vsadi, pod-nj so jih opeko (clgel) položi, da serČna korenina navdol no more. V rodu. peške kol j gosto eno pri drugi, iu pokri jih z zemljo. Gosto se morajo zato nasejati, ko se vse ne primejo, slabeji sadeži pa se popi-pati in zavreči morajo. Nasetva v verste li pa plečvo zlo polajša, ktere ne smeš opustiti, kakor hitro sc zel prikaže. — Nektere sadne in jagodne sorte se dajo raje in ložej po cepičih pomnožiti, ako sc spomladi, ko poganjati začno, lansko kakih osem do deset palcov dolge mladike odrežejo in v sadnišnici do zgornega očesa v dobro zemljo vteknejo, in še tudi to oko se mora s peskom pokriti. Tako se dajo kutne, ribež, in kosmače prirediti. Tudi gruškine drevesa male sorte (pertlikovci) se dajo nar bolj požlahlniti, če se na kutne vcepijo. Tudi greda, v ktero se cepiči polagajo, se mora skerbno oplevati. — Kutne, slive in češplje rade iz korenin poganjajo, kteri poganjki sc lehko iz zemlje vzdignejo, razdelijo, razdeljene korenino gladko obre-žejo, sadike noter do spodnega očesa prirežejo in v sadnišnico postavijo. Na mlade slive in češplje se dajo tudi inarilce in breskve dobro cepiti in žlahtniti. Tudi belo ternje ima veliko korenininih poganjkov, ki se v sadišnici naj zasadijo, ker se zna potem ali za žive plote, za kar jc nar bolj pripravno, ali pa tudi v to oberniti, da so pritlikovske gruško in nešpcljni na-nj vcepijo, kar se tudi s pridom storiti da. Pertlikovske gruško iu nešpcljni se dajo pa tudi na druge gruške in na kutne vcepiti. — Sadike iz cepičev ali iz korenininih po-gajnkov ne potrebujejo noter do požlahtnenja in presajcnja nobene posebne skerbi, kakor samo to, da se pogajnki zvunaj enega vsi po-režejo; sadike pa, ki so iz pečk prirastle, se morajo prihodno spomlad iz zemlje potegniti, da se jim sredna ali serčna korenina dva ali tri palce globoko odreže, morajo se tudi, ako so močno dorastle, do spodnega očesa porezali: potem se pa zopet v verste eno ped saksebi nazaj postavijo. — Le na delo! in sadno drevje bo dober tek imelo; iu kako bo vas veselilo, ko vam bo ves trud obilno povernilo! — Zato le na delo! Slovenska seri i ca. Govorite med sebo v psalmili in duhovnih pesmih, pojte in prepevajte Gospodu v svojih sercih. Efež. 5, 19. Pobožne pesmi. Oč Uče naš, kateri si Veličasten kralj na nebi, Glej! v molitvi hrepeni Vzdigniti serce se k tebi. Posvečeno hod ime Tvoje naj od stvarce vse. Odpri nam nebeški raj! Naj kraljestvo tvoje pride: Milostljivo nam dodaj: Da se tvoja volja z i de Kot v nebesih ravn' tako, Tud' na zemlji vselj zvesto. Pred podobo 0 moj Jezus, ljubi Jezus! I,ej na svojo sveto kri, K' se na križi je pretila, Se iz petih ran cedila, Skoz lo kri, in tiste rane, K' so Marii v serce b'le dane, Hod mi mili, se me vsmili, O moj ljubi Jezus ti! I. n a s. Kruha! prosmo oče Te! Daj nam vsakdan da živimo, In odpusti nam dolge Kakor mi jim odpustimo, Kteri kolj nas žalijo, In dolžniki naši so. Grehi časno delajo Ino večno nam težavo; Greha da ne storimo, Nas ne pelaj v skušnjavo Temuč reši kralj neba Nas od vsega hudega. fRa.Mitli II. križanega Jezusa. O moj Jezus, ljubi Jezusi Per desnice bolečin Te zahvalim jas o reva, Za darove vsacga dneva, In za vse, kar dodelila Mi jo tvoja roka mila; Ti s" dobrota, jas sim srota, To spoznam jas revni sin. O moj Jezus, ljubi Jezus! Per levice tvoje ran' Prosim, bot' mi luč peržgati, Da zamorem preiskati, Kaj in kol'ko sem pregrešil, KoFkorkrat stezo sem zgrešil, Me spodbodi in me vodi, Da pregledam dušni stan. O moj Jezus, ljubi Jezus! Per noge te desne ran' Da ravnal nasprot postavam, In grešil sem zlo, spoznavam, Ob iz serca obžalujem, ln pregrehe objokujem, Ti me verni, spreoberni, Da k' pokori se podam. O moj Jezus, ljubi Jezus! Per ran' noge leve zdej, Ti obljubim drug' življenje Ti obljubim spreobernenjc; Rajši, ko se v greh podati, Taužentkrat čem smert prestati, Se krotiti, pokoriti, Terdno sklenem zanaprej. O 1110j Jezus, ljubi Jezus! Per tvoj stranski rani grem V svojo vest, se boni izprašal, Al' sem se tako obnašal, Da zastonj ni kri prelita, Da je moja duša vmita; Se bom trudil, nič zamudil, Ure drage so, to vem. O moj Jezus, ljubi Jezus! Ki terpel si smert za-me, Smert terpel na lesu križa, Prosim, naj tvoj duh me viža, Naj, ko tvojo kri užijem, V nje potoki dušo vmijem, Ti operi, in podeli Vse pregrešne v men" želje. Iu ti mati, ljuba mati! O Marija, vsliši me, K' tebi grešniki bežimo, Tvojimi varstvu se zročimo, O usmiljena devica, Rodi moja pomočnica, Ti me zroči, perporoči Jezusu, da vsinil' se me! 0fdS«u III. Počešenje presvetega Serca Jezusovega. (Iz knjige: „Rožcu cvet.") 1 Rešeno Serce Jezusa, Ti angelam deliš radost, Iz Tebe zvira gnada vsa, Ljudem mir, pokoj in sladkost, Trojica sveta se časti Krepčaš, tolažiš revnega, Skoz Tebe, sveto Serce Ti, Napolniš z upom grešnika, O Serce Jezusa! O Serce Jezusa! ( O sedež gnade, milosli! Nebeški žar 'z Tebe gori, Iz ternja venec Te obda, Nas k vencu slave kje pelja. O Serce Jezusa! O Serce, polno milosti, Dodeli dar ponižnosti, Ogrej ledene nam serca, Naj mine nas slad greha vsa. O Serce Jezusa! Naj Tvoje Serce naše bo, In naše s Tvojim sklenjeno: Veselje, žalost Tvoja bod' -Veselje, žalost nam povsod. O Serce Jezusa! In če nevarnost nam preti, Bod' naša bramba Serce Ti: Glad, ogenj, kugo in vojsko Od nas odganjaj milostno — O Serce Jezusa! Od nas odžen' hudobe moč, Bod' varili nam vsak dan in noč, Nam škit na smertni posteli, Sladkost nam tamkaj v večnosti. O Serce Jezusa! •111 8t. IV. Pot, resnica iu ži (Jan. 1-1, G.) e. Nino popotniki na sveti — Sveto pismo večkrat pravi. Iu takrat se hoja vstavi, Kadar Stvarnik vkaže vmreti, In pokliče v večnost nas. V večnost poti dve peljate Do nesreče ino sreče. Steze v raj so sploh bodeče, Pisane pa ino zlate Do pogube ceste so. Satan kaže srečo časno, In obeta, kar ti ljubo — Zadnič da pa le pogubo. Ali Zvcličar kliče glasno: „Z inanoj! jaz sem prava pot.' Kaj človeku je počeli, Kdar se laž mu prilizuje? Spet Zveličar ti vkazuje: „Meni moraš le verjeti, Jaz resnica večna sem.' Duh posvetni mično vabi: Vzemi le si vse od kraja, Kar se tebi kolj podaja, Kadar smert nemila zgrabi Ni nobenga vžilja več. Jej no pij, svet pravi dale, Ino želje svoje pasi! Urno minejo ti časi — Žilo bodo ti pospale, In potem je vsega konc. Čuj, o človek, in se zdrami! Glas premili Božga Sina Te prijazno opomina: ^Zapeljivi svet le mami In vnesreči večno te. Krotit' imaš poželjenje In sebe zatajiti, Ako k meni hočeš priti. Kdor me najde, 011 življenje Se po smerti večno ima." J. fH^a.Hui; V. Božična pesem za sveti večer. o ! kaj je to, da je nebo, Nieoj tako svitlo? Od zarje vse, rudeče je, Prelepo s vel i se. Enako strunam se glasi Pod nebezom na vse strani, Tud' lepe pesmi slišjo se, O! kaj to čudo je? Pastirčiki na paši vsi So zlo prestrašeni; Angelček lep, ko rožni cvet, Tolaži njih trepet: „Ne bojte se, pastirčiki Mesija se rodi, Vesel je toraj celi svet Ker je odrešen spet" „0 pojte tje, tam v jaslih je, Ni treba bati se; Molite ga, Mesijasa, Sveta Zveličarja." Častite tud" Mario vsi, Ki tam pri detetu kleči, Tud kaj daru nesito mu Premihnu Jezusu. Pastirčiki v pobožnosti Lepo so vbogali: Že molijo dete mlado, Potem so vernejo. Pod nebom pa razlegajo Se pesmi angelske lepo: „Čast, hvala, slava hod Bogu Človeštvu dar miru." O Jezus ti, polu milosti Kako nas ljubiš ti; Da nas dobiš, do nas hitiš, In že za nas tcrpiš. O bodi hvaljen večni ras, Ki tak priserčno ljubiš nas, Karkol živi, naj te časti, O Jezus ljubljeni. že vekomaj škropi. Raven iz tega zidovja Jezusa so botli vreč' In zatoraj verh skalovja Solnce zdaj no sija več. Tu se jezero razšira Tam je Tabor lepa gora Lisketa se li lepo Verh je z rožcami obsjan, Iz vodice se ozira Tam se sveti božja zora Lepši zjasnjeno nebo. - Tam ne zgine beli dan. Tukaj je valovom rekel: Lepš se solnce ni svetilo, Obmolčite 1 ino glej! Bolj so sneg ne lisketa, Čoln je mirno zopet tekel Kakor tamkaj oblačilo Jezero jo tih še zdaj. Našga Izveličarja. — Vse se bliska, vse se sveti, Kjer je hodil božji Sin! Kdo ti more vredno peti? Kdo častiti tvoj spomin? — Ti si srednik naše sprave, Teb' je dana vsa oblast, Lej dežela tvojo slave Tu izvira tvoja čast. :RaviuU.. II. M a v r i c «u ( cz polje in čez ravnino Je razpeta mavrica, Žarke svoje in milino Čudno zliva do serca. Oh kak lepo blesketajo Žive barve v krogu se, Solnčni žarki jim migljajo, Ta prikazen rajska je! — Glej, nebo sc čne vedriti In beži že mavrica, Krog za krogom čne lamniti, In krasota zgine vsa. Zopet se nebo obriše, Solnce sije spet samo, Sapca hladna v drevje piše, Božce zopet vstajajo. Sanje upa so minljive Kakor barve mavrice, Vir resnice vedno živo Solnce nam v podobo je. l&muoluii!. Moja Preljuba moja tičiea! Vsa ljubezniva pevčica! Le pevaj, spevaj mi sladko, Da mi serce ožvelo bo! In ko pozobleš ber ti svoj, Še v drugič lepo mi zapoj! Pod' mojga serca tužnega Prijazna mi tolažnica! Si sama res v hišici, Žaluješ po tovaršici: Pa mile pesmi žvergoliš, In ž njimi serce si hladiš. Tud mojo žalostno serce Tolažjo mile pesmice. Kaj nek bi revež jaz počel V samoti tu, kob' si ne pel? Si prosta b'la vesela še, Dokler nis" reva vjela se; Veselih časov zdaj spomin So pesmi tvoje z tužnih tmin. »Slepi r vvirč in krik sirote vboo-c O Z ječne tičnice vreši, Slepi šinkovc ran nadloge Toži, da v nebo doni. Kdaj sem te, o človek! žalil, Da .si žar oči mi 'zžgal, t i c i c a. In moje tud' veselje vse Nekdajno kamo zginlo je? Tud z mojih pers se le glasi Premil spomin minljivosti. Nar slajši si prepevala K je vigred te ogrevala, Ko minul je veseli čas, Vesel ni več — le mil tvoj glas. Tak so vesele pesmi vse Tud moje zdaj utihnule; Kar konc je mojih mladih dni, Le mile še zapojem si. Pa mile tudi pesmice Oživlajo mi serčice; Če petje ravno klaverno, Me vonder bo še mikalo. Zato ti moja tičica Si mi preljuba pevčica: Le pevaj, spevaj mi sladko. Da mi serce ožvelo bo. Sv l leta ti Čjloljočmli, IV č> i n k o v c. Raj življenja, srečo skalil, V temno ječo me vkoval. Vsako jutro se prizibal Prepevajo te budit, V sladke sanje spet zazibal, Včil sem te Boga častit. Ti pa prostosti obropal, Vkradil meni log- in gaj; — Trinog! ti oko si skopal, V pekel mi premenil raj. Milo zdaj kričim sirota, Toljk, da serce mi ne poč': Proč stvarjenja vsa lepota, Sonca luč je-černa noč. Daj nazaj moj vid očesa. Te pri Bogu zarolim; Svit nebeški, kinč telesa! Ves po tebi hrepenim. V zrak le zibnc glas premili, V groba tmo ne sije dan! Vzel si mi pogled po sili Ga li vstvaril si? tiran! Oi K m (Pr Pod lipo so zbrali Se kmetje na ruš, Se vscdli, deržali Svet ondi ob suš'. Kar eden mi vstane Med njimi rekoč: Kaj da nam zdihvanje, Išimo pomoč! Vročina pripeka, Suši nam polje, Skor prazna je reka, Bujave gore. Se Bog ne usmili, Odtegne roko, V pričjoči nam sili, Bo dosti terdo. Začenja zelena Se trava sušit", Katujc rumena, Bo malo kosit". V. e t j e. avljica.) Vse drugo pognati Ne more 'z zemlje, Od suše režati Ze vidmo polje. Nas lakot, dragina Bo tcrla zares, Ce kmalo vlažina Ne pride "z nebes. On pravi, — soseda Sc vnema serce, Prot nebu pogleda, Odkrije želje: Kuj hočmo storiti, Jim reče, k" zdihvat". Očeta prositi, Se k" njemu podat"! Saj vidmo skerbeti Za vse ga stvari, Od njega prejeti Červička dari. In prosmo kar koli Skesani Boga, Odreče nikoli, Nam hitro poda. Zatorej tecimo Le k' njemu na pot, In naglo hitimo H Gospodu dobrot. Bes, prošnje odrekel, Poterdijo vsi, Kdor k njem" je pritekel. Nobenimi še ni. Zatorej podali Se mormo na pot, Tron naglo obdati Gospoda dobrot. In pravjo, hitijo V cerkev solzni, Njih zdihi puhtijo Prot nebu gorki. Oblaka v višavah Ni vgledati bld, Žar sonca v planjavah Perpeka hudo. Alj zdihlej perhteli K Očetu so kmal", Vetrovi veršeli, Oblake prignal", Na zemljo se revno Oblaki razpno, Jo z dežem pohlevno Ožve, napojo. Jtwv VI. P I c v k e. p omlad ljuba je prišla, Ptički lepo že pojo, Solnce gorko sije že Kožce mile že cveto. Žita so zelena že, Pleti jih je prišel čas, Bomo mele dela zdaj Pridnih kar je plevic nas. Urno v versto deklice, Vsaka pojd" v odločen kraj! Žit' se mora var vati, Kuje naj osat, perhljaj! Pridna plevka zruje vse, Kar potreba v žito ni. Urno pleve, dalje gre, In plevela ne pusti. Boljši pa je tista še Ki oplet' tud sebe zna: V sercu raste tud plevel, Skerbna ta, ki zruje ga. Grešne želje so plevel, Mlade serca zamore, Čistost in nedolžnost pa Žlahtno serce nam store. Pridne plevke biti črno! Žito bomo čistile, In ruvale s svojih sere Bomo tud napake vse! VII. v Sive 1 j a. S-Ctctpiohult. Sivanka le urno Obračaj se mi. Šivati, šivati Se meni mudi! Nikar me ne zbadaj, Mi tekaj gladko, Obleka tla lepo Mi šivana bo. In solnce skoz okno Sijaj mi svitlo, Da nitko udeti Boni vidla urni). Šivclja pošteno S šivanko živim, Pod streho na gorkem Dovoljno sedim. Maria tud pridna Sivelja bla je, Izgled tud naj lepši Mi ona daje. Ponižna in pridna Ceni delali zdaj, Da enkrat kje gori Iv nji pridem u raj. 1/tapCvitluK. VIII. K 11 a p o v s k a. II og daj srečo, knap pozdravi Temno jamo — luč prižge, In življenje svoje stavi Kot na las, ko v jamo gre. Bog daj srečo! urno v jamo Gremo temni pot neznan, Bog daj srečo! da mi znamo Zopet prit na beli dan. Ne po verhu na široko Srečo knap si sine iskat, V serci zemlje in globoko Drage rude je zaklad. Bog daj srečo! . . . Le naprej kar je mogoče Nas ne vžuga černa noč, Če omagati knap hoče Dober up da novo moč. Bog daj srečo 1 . . . Noč in dan so skala seka Knap obdan od grozne (mine Ino ruda se drobi, Angel varje pa človeka, In zapušen od sveta Moli z serca globočine Ako smerten strah proti. Bog daj srečo! . . . Ino misli na Boga. Bog daj srečo! . . . IX. Z d r a v i c a. Preljubi prijatli! vesePmo se mi, Naj naše veselje v svet raj se glasi: Ker Oče požegnal je vinske gore, Da razveseljuje se naše serce. Kak žalostno bilo je vlani na svet", Vinograd kopati, pa žejo terpet": Alj letos nas kapeljca vinska krepča, Le židane volje, hvalimo Boga! Le sode nabijaj, jih z moštom nali Mejaš! vsim sosedom zdravico napi, Pa le ne pozabi potrebnih darvat', Da Bog spet ti vernul bo k leli stokrat. Sini vidil, sim slišal, kak žalostno je, Po drugih deželah pobilo je vse; Ker nimajo jesti, ker nimajo pit', Le solze britkosti jih hočjo zalit'. In našo okoljco, vsi pravjo tako, Je Oče požegnal z mogočno roko; Le vživaj zdaj vincc, pa z celga serca Pobožno vsak gornik zahvali Boga! Le pij ga pošteno, moj ljubi mejaš! Pa glej, da ga tudi sromakom podaš; Sam Oče nebeški se bo veselil Crez naše gorice svoj blagor rosil. X. G o d o v n i c a. (Srečovošenje.) Veselo prepevaj mi serce zvesto, Prepevaj rešitev prijatla lepo! Naj pesem se tvoja k nebesom glasi, Da milost Očetova dolj se rosi. Naj zima z viharjem v pokopu medli, In krasna devica Spomlad naj cveti; Da v sercu potihne nesrečen vihar In sreča pozida ovenčan oltar. Čuj! ptičke vesele po gaju pojo, Glej! krasne cvetlice po logih cveto; Tako naj veselo bo tvoje serce, Ljubezen vene vije krog Tvoje glave! Scer prosta od ternja clo vertnica ni, Z cvetlic nevošljivosti kača preži; l'a sonce prisjalo črez černe megle Ogrelo bo zopet ledeno serce. Nam vroči pot dostikrat kapla od las, Terplenja pušice prebadajo nas; Alj takrat oberni prot nebu oko, Kjer angelci venec tud tebi pleto. Med cvetjem blagosti naj vije se pol, I/, raja obsije Te zarja dobrot; In varno iu srečno boš li popotval lu sladko in mirno v Gospodu zaspal. — 303 — XI. V e ii č a li j e. Res čudo prelepa — navada zori, Da venec se spleta — in pušelc stori' Vesela prigodba — svoj pušlic ima, Tud žalostno roža — otožno venča. Nov dete rojeno, — kše keršeno ni, Bo z rožcam vpleteno, — že pušelc dobi, Pri kersti, glej, k sveči — se takšnemu da Ko zrasle pa veči — ga v rokcah ima. Na persih dekličem — cvet rožni diši; Na kapcah fantičem — prijazno smeji; Kje likof od dela, — se pušelc poda, Je slova vesela, — svoj naglič ima. Če kdo je povabljen ----- v svet zakonski slan, Veselo bo zgrabi jen, — in ves ovenčan: Alj tudi deklici, — ki v klošter gredo, ln tak tud' fantiči — vsak venec dobo. Požavbana glava — se tud' veseli, Co dojde ta prava, — da venec dobi; Svetnike venčajo — deklici večkrat, lu Križanmu dajo — lep krancelček zlat, Se pušelc leskeče, — ki tacmu bo dan, Ki bode iz ječe — pa k smerti poljan; Mertvaška tud Iruga — svoj pušelc dobi, Alj solza je druga, — ki ga porosi. Ivo pušelček vezeš, — ko venec snovaš, Ker vertniee režeš, — in z rožcam1 jigraš: Le zmisli na dušo — da ne posmuči Na jalovo pušo, — kjer rožic nič ni. Le brumnim dušicam — se pušelc tam da, Svetnikom svetnicam — zlal venec snova: Hudobnim smerdlivi — tam ogenj gori; Pošteno tu živi, dne smukneš k jim li! JtlpO XII. Življenj e. Življenje kol po morju gre, Kjer strasti žugajo, kipe, In kot valovi semtertje Nas neprenehoma pode. Tn ak nam vere luč temni, In veslo upa se zdrobi, In žar ljubezni omedli: Gorje, — se čolnič potopi! jk atiE, XIII. S e 11 i c a. Oenica vesela Pa zgine čas leta, Letala okrog, Derve sc megle, Tako le je pela, Sc drevje obleta Da zlega se log: In rože vene. Pozdravljena bosta! Zdaj sniea prezeba. Pozdravljen moj dom! Ne baha se več; Po tebi pa prosta Ker jesti je treba, Prepevala bom. In piča je preč. Saj solnce mi sije, In preden je zima, Me rosa poji, Tla bele snega, In gošča mi krije Žc k hiši prikima Gnezdo pred ljudmi. In iše peška. Zatorej zapojmo Zdaj deček napravi V sred' varnih goščav, Si hiš'ce z bczgfl, Ljudi se ne bojmo Na češpljo nastavi In ne njih nastav. Jo v sredi verh\. In kmalo zagleda, Kar trebuh želi, Se semtertje vseda, In sline cedi. Priskače in vade Si vzame en kos, Pa deščica pade Bahavki na nos. Zdaj abote svoje Plačilo ima, In pesmico poje Od dražili peška. XIV. Solz e ijolze koravdice — Men ste prijatlice, Kadar me serce skli — Alj veseli. Dosti britkosli mam — Voljno jih nosim sam. Lajšajo mi serce — Moje solze. Solzo, lepota ste — Vejce in rožice, Bosa se vtrinja tam — Ko solze nam. Dele se posolzi, — Ko se na svet rodi, Starček zapustil svet — S solzami spel. Zvezdam enake sle — V sercu devic solze, Kdo drugi slajšat' zna — Zelje serca. Solze so sprave glas — Žene o pravem čas', Lajšajo serd serca — Hudga moža. V kroni Cesarjevi — Solze so demanti, Ako tolažijo — Solzno oko. Zvezde ko solze vse — Vtrinjajo v zraku se, Tam mata svetel lir — Ljubav in mir. Oh pa kak malo jc — Prave ljubezni že, Pravjo nam to grenke — Mile solze. Bodite mi solze — Lepo pozdravljene! Ve sle prijatlice — Moje same. VU. Probt. ZA uovo leto 1856. 20 XV. 8 m e r t. Stara hči očeta greha, Tvoja kosa ne preneha Grobov z žertvami polnil': Mlade, srečne in bogate Revne ž njimi vabiš v svate, Kdo se more te ognit'? Tiho, kot duhovi gredo, Se prikradeš v srečnih sredo In po udih zliješ strah; Da sc stresa mu koleno, In oko gleda stekleno S'rotej konca čaka plah. Car sedi na zlatem troni, Vklanjajo se mu miljoni, Migne, in leti jih sto; Ti se lahno ga dotakneš, Iz števila živih zmakneš, Veržeš ga v hladno zemljo. Reveža, ki s pal'co hodi, Slepca, ki ga dete vodi, Tak doseže tvoja moč; Zgrabiš ga z orjaško silo, Mu ustaviš serčno žilo, Položiš ga v groba noč. Starček težo tednov nosi, Vender milo te še prosi: Še jemati me nikar! Ti pa zgrabiš ga nemilo, V černo položiš gomilo: Prošnje njega ni ti mar. Glej mladenču čas mladosti Tisučerne spe sladkosti, Raj nebeški mu je svet; Tvoja roka pa ga pahne, In cvetlica mlada vsahno V prahu trobili njeni evol. Stara hči očeta greha, Tvoja roka ne upeha Grobov z žertvami polnit': Kličeš revne in bogate, Stare, mlade vabiš v svalc, Vsak se mora ti vklonit'. XVI. Ovčice n a neb u. 8. ;>. IVdo naj lepše ina ovčice? Mila luna jih ima: Zvezdo njene so drobnice V krožju sinjega neba. Kadar v noči vse pospava, Ona varje in bedi, S čredoj ljubljeno priplava, Jo po nebju razkropi. In do zora se ovčice V mirnem blišu gor pašo, Iu ko bralci in sestrice Druga drugo ljubijo. Kakor zvezde, ovčke bele, V krožju sinjega neba, Bodo v večnosti blišele Duše čistega serca. Jb. <9t\J!a XVII. I u d i a n s k a deklic a, slovenskim v izgled. Iz Amerike poslali gosp. Franc Pire, misionar; Drobtincam za drobtinco dal A. Praprotnik, slavnega gospoda nekdanji učenec. Kadar Bog v Indianski d zeli Tamkej blizo Lakrova Ajdom, k' so v never' živeli Gnado spreobernjenja da, Je resnico kmal spoznala Ena mlada deklica; Sveti veri se je vdala Vsa iz celega serca. Pridno se je naučila, Kar kristjanu treba je, Kerst in gnado zadobila, Hvalo, čast Bogu daje. Kmalo vnema sveta kaže Se pri mladi deklici, Ogenj svete že ljubezni V mladem sercu njenem lli. Vsa ponižna in pohlevna Je kot rožca angelska, Čista vsa za (hišo skerbna Le živi za Jezusa, liada v cerkev zvesto hodi, Lepo moli in kleči, Svet nikoli je no zvodi. Le za čednost vsa gori. Vedno vbožno, čisto ž'veti, Zapustiti hoče svet, Iu nedolžnost ohraniti Terden že je njeni sklep. Divji ajdje njeni starši Nočjo slišat od Boga, Cerkev, mašnik le jih zdraži Nočjo vere, ne Boga. — Večkrat sim jih bil poskušal K pravi veri sprebernit', Prosil, tudi pregovarjal Serca njilmo omečit'. Pa besede niso zdale Le prevzetno govore, Ker njih serca so ko skale K spebernjenju vse terde. Druzga nisim bil odnesel Kakor žalostno serce, Sam per sebi pa sini mislil: Bog že dobro za nje ve. — Oča, mat" sta hčer ljubila, Pa svetosti vender ne, Ker je v cerkev le hodila, Ločita od cerkve se. Oča ročno vso pobere Ženo, hčer ino blago, Da bjo znebil prave vere, Se preseli dan hoda. Po divjaško ž'veti hoče V daljnem gojzdu brez Boga. Hčere svoje slušat noče, Ki verniti prosi ga. — Žalostna je prebivala Izrael ko v Babilon, In prot cerkvi je zdihvala Kakor David po Sion. — V tamnem gojzdu zlo žaluje Kakor samska gerlica, Dušo k Bogu povzdiguje, Prosi za rešenje ga. K Bogu vedno tud zdihuje Za zmotene stariše, Žennu svojimi se daruje, Vsinilil da b neveste se. Moli vedno, da bi zvesta Mogla biti večno mu, Da bi skoraj jo iz sveta Vzel in djal v kraj miru. Bog je njeno prošnjo vslišal, In dodelil, kar želi, Njene starše je razsvitlil, Nji podelil vene časti. Neko jutro se izdrainši K starišem oberne se, Milo gleda, solzo toči, Reče jim besede le: „Jaz neeoj sini v sanjah vidla Oh prikazen prav lepo, Ta je meni razodela, Da po meni kmalo bo.j— Bom od vas se poslovila, Zapustila bodeni svet: Vendar jaz ne bom vesela Dokler nočle kerst prejet', V raju večnem bomo zopet Se veselo ,znidili, Ako sveti kerst prejmete, Se podaste k cerkvici. To je starše zlo ganilo, V se iti so zdaj začel", Terdo serce se zmočilo, Sveti kerst da bi prejel'. — Deklica je kmal zbolela In ulegla se zares, Ni se mlada smerti bala, Veseli se že nebes. — Starši so močno žal'vali Vidit bolno hčerico, So na pot sc z njo podali, K men" peljali bolnico. \a saneh jo pripeljala. In mi jo izročita, Oba sksana sta jokala, Sveti kerst me prosita. — Ivo sta nauk se naučila Kar za vero treba je, Sta vesela kerst prejela, Sla drugače ž" vela vse. Deklica pa milost božjo 11 vili" vesela in časti, Ker Gospod je vslišal prošnjo, Da ji starše razsvilli. In bolezen liuj prihaja, In pritiska deklico, Več ni k zdravju pomagati, Bog že k sebi kliče jo. Serčno se zdaj ona sklene V voljo božjo vsa se vda, V zakramentu še objema Svojga ljub "ga ženina. Zadnji dan življenja svojga Še podobce k seb" pripne, In me praša radovedna Kak svetnikom pravi se. — Ko začel sim njih življenje Deklici razlagati, Ko v nebesih njih veselje Kar mogoče praviti, Vneta od ljubezni božje Smerti clo se veseli, Gori med nedolžne duše K svojmu žen'nu prit' želi. Zdaj še vsim nam v roke seže, Men' in svojim starišem, Za dobrote zahvaluje Prav s preserčnim slovesom. Obljubila je nam terdno, Da prosila bo za nas, Da živeli bi pobožno, Srečni bili zadni čas. Serčno še prot nebu zdihne Sladko ime zgovori, -Kakor lučica ugasne —■ In v Gospodu tak zaspi. -Angelci so pač gotovo Njene smert' se veselil", Cisto dušo so sprejeli, In v nebesa jo spremil . Nisim vidil še človeka Z vet na svetu tak svete», Iu umreti še bolnika Nisim vidil tak lepo. Mislim, da že ona prosi Lepo tam za nas Boga, Ker dobrotljiv se nam kaže, In obilnej' gnade da. Njeni starši, drug' kristjani Jo lepo posnemajo, In obilniše zdaj ajdje Sveti kerst prejemajo. Verni oča milost božjo Prav hvaležno zdaj časti, In želi tud prit' za hčerjo Da bjo vidil v večnosti. Roženkranc na vratu nosi. Moli lepo, koder gre, Za poprejšno terdovratnost Toči zmiraj še solze. Po pušavi iše ajdov In jim pravi od Boga. Jim ljubezen vso skazuje, In jih k meni pripelja. — Tak ini tu previdnost božja Poinagavce pridobi, In iz terdovratnih ajdov Ovce dobre mi stori. To prigodbo, ljubi znanci! Vam popišem prav zvesto, Veste zdaj kako Indjanci Z'vejo in merjo lepo. In se milost božja vidi, Kak obsega celi svet, Kak svitloba vere sveti Kak obilno imam žet". O ko h' mogel le jaz Krajncoin Te Indjanco kje poslat', In saj mojim ljubim znancem Za izgled jim živi dat"! Saj dekleta posnemajte Dekelee ta lepi zgled, In me z Indio poslušajte Kaj dajem vam za en svet! Ktere koli ste šc ciste In nedolžne dvice še, Ostanite Bogu zveste, Varovajte greha se! Ucenike poslušajte In živite prav sveto, Enkrat prav bo vam gotovo, In za to vam žal ne bo! Le ponižnost, sveta čistost Biser dragi je serca, Sveta čednost, sramožljivosl Pravo srečo lo vam da. Ni na svetu in drugodi Lepšega kot čistost je, Čista duša clo preseže Tam nebeške angelce. O da 1)" vendar bolj spoznalo Čiste duše svoj zaklad, Oh kak skerbno bi varvale Ta svoj biser vsakikral! Kdor ga hoče ohraniti, Mora Jezusa ljubit", Vse postave dopolniti, Vsakga greha se ognit". Ktera hoče vselj imeti Modre device ime, Lampca božje ji ljubezni Nikdar vgasniti ne sme. — Ktere pa ste že zgubile Dragi kinč nedolžnosti, Če sto pravo pot zgrešile, Naglo is to mir vesti! K Bogu se nazaj vernite, In s solzami proste ga, In pokoro opravljajte, Da vam zopet milost da. — Vsi kristjani sveto ž'vite Se ljubite vsi lepo, Le za duše bolj skerbite Ko za časno in telo. Pripravljajte se za večnost, Dokler je še zlati čas, Tukaj vest si vso omilc, Da bo dobro tam za vas. Žegen božji vam še pošljem, Bog čez vas ga priti daj, Prav iz serca vam šc vošim Srečo pravo, večni raj! Vi pa za-me tud molite, Da IT dopolnil vso lepi», In na-me ne pozabite Ko Indjan" me zagrobo. K a z a I o. Predgovor Sv. Martin 35 56 A. PASTIRSKO OGLEDALO DUHOV-SKIM BRATOM IZROČENO ZAPOKUS IN POPRAVO. I. Keršanska beseda o godu sv. Leonarda 3 IT. „ „ o spominu sv. Janeza Kerst.......12 III. Keršanka beseda o godovnu sv. Floriana 22 VI. „ za četerto nedeljo v adventu 30 V. Pripodoba. Rimska katoliška cerkva v razmeri do drugih VI. Pridige osnovano za imenitneje sopra-znike. 1. God sv. Andreja: Od lioje za Kristusom 2. „ sv. Tomaža: Od prave, žive vere 3. „ sv. Janeza apost. Od goreče ljubezni božje ..... 4. God sv. Matia: Od dvojnega jarma . 5. „ s3v. Filipa in Jakoba: Od ker«, zaupanja ...... 6. God rojstva sv. Joana Kerst. Od našo osode ...... 7. God obiske preif. d. Mario: Od obiskovanja ...... 8. God sv. Jakoba: Od Človeškega poželenja ...... U. God sv. Jerneja: Od izslekc pregrešnega človoka ..... 10. God sv. Matevža: Od djanja pravo pokoro 77 II. „ 88v. Simona in Judeta: Od poterpežljivosti .....82 Stran. Stran. III 12. Beseda za veliki petek: Greha zdravilo VII je terplenje . . - . . .82 B. OGLEDALO BLAŽENIH MOŽ IN ŽENSK, NEKDAJNIM V SPOMIN SEDAJNIM V POSNEMO. 1. Toma« Koren, duhovski oce svojih ovcic . . . . . .88 2. Simon Vodušek in nja žena Uršula, izgled bogoljubnih zakonskih . .10$ 3. Nevkusova Elizabet, zgled dekletom in gospodinjam . . . .121 4. Pobožna služebnica . . .12!) 5. Maria v Petrovcah poleg Celja . 130 C. PRIGODBE ŽALOSTNE IN VESELE, MLADIM IN STARIM V PODUK IN SVAK. 05 g7 69 73 74 1. Kako se o ca Jamnik na daljno pot odpravljajo ..... 137 2. Matcro božje podoba v Mariinogradu 102 3. Duhovna vertnarija .... 170 i. Kjer jc nar veči sila, ondl jo roka božja nar bolj mila 177 5. Stari Saši, zlati časi 181 . C. Kvartopirci poslušajte 183 7. Cortica iz življenja kat. zdravnika 188 8. Lep izgled dopolnjeno obljubo . 180 9. Komar ...... 193 10 Mladi bogoklinjec obsojen 194 11. Spoštuj svojo mater 196 12. Kaj hudobno prijatclstvo zna 197 13. Žlahtni dari v nesnažnih posodah 199 H. Tercjnlko , 200 D. PRILIKE IN BASKI, ALI ZLATE JAGODE V SREBERNIH POSODAH. 1. Veter in pa hudoben jezik 2. Dete in mamica od smerti 3. Dobre delica 4. Rajska ptici ca . 5. Fajfa iu Tobakira G. Lesica in mačka 7. Pes si stavi hišo 8. Zlato tele 9. Skopuh 10. Nore in resnica Stran. 207 208 209 212 213 215 216 217 217 217 221 E. OGLEDALO ZA SOLO IN DOMAČO REJO. 1. Mala basaga šolskega blaga za odra-šeno mladost ..... 2. Kako delati, da otroci radi v šolo hodyo .... . 3. Kaj se zamorejo učitelji od Jezusa o odgoji otrok učiti? .... 4. Petero naj veČih nevaršiu za šolce . 5. Nekaj za neveste .... (>. Trojna skrivnost pri reji otrok 7. Tičev ne zaterati .... 8*. Nareki za vajo v pisanji . 9. Ogledalo v življenje 10. Priprosta pesem od koristi Šol . PRIDNE LJUDI. 1. Dobrovoljni pomenki o koleri 2. Sončne ure . 3. Dva sveta kmetom: popravljati pote in vasi olepšati . 4. Kako se da k sadnemu drevju priti G. SLOVENSKA GERLICA. I. Pobožne pesmi: 1. Oče naš ..... 2. Pred podobo križanega Jezusa . 3. Počešenje presv. Serca Jezusovega 4. Pot, resnica in življenje 5. Božična pesem za sveti večer . G. Sveti večer 7. Božično darovanje 8. Sv. Štefan 9. Novoletnica 1«. Marii 11. Marii 12. Pesem o slovesnosti Marie 13. V god vseli Svetnikov 14. Pesem od sv. Margarite 15. Zahvala 224. II. Pesme v spodobno r 1. Sv. dežela . 294 227 2. Mavrica .... . 290 233 3. Moja tičica . 297 238 4. Slepi Šinkovec . . 297 239 5. Kinetjo .... 240 G. 1'lcvko .... . 299 245 7. Sivclja .... . 300 249 8. Knapovska . 300 250 9. Zdravica .... 301 IN 10. G-odovnica . 302 11. Venčanje .... . 303 12. Življenje .... . 304 225 13. Senica .... . 304 202 14. Solze .... . 305 15. Smert .... . 30G 273 IG. Ovčice na nebu . 300 270 17. Indianska deklica . 307 v majniku tzveselen 282 282 282 283 284 285 28G 287 288 289 283 v290 291 292 293