SBN XXXX XXXX Paradigma: Zbornik LDŠ Avtorji prispevkov: Neja Berger, Lucija Ivanuša, Dora Kavčič, Ula Kranjc Kušlan, Marko Miočić, Natali Panič Nardin, Luka Stegne, Sara Svati Sharan in Tjaša Škorjanc Uredila Vid Jančič in Matija Pušnik Lektura: Marko Miočić, Matija Pušnik in Luka Stegne Oblikovanje naslovnice: Elena Koradin in Matija Pušnik Fotografiji na naslovnici: Jeremy Bishop in Edi Šelhaus Prva elektronska izdaja, objavljeno na https://socioklub.wordpress.com Izdala Lista demokratičnega študentstva Publikacija ni naprodaj Datum javne objave: 27. 9. 2021 Ljubljana, september 2021 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 77409283 ISBN 978-961-07-0766-0 (PDF) Kazalo Uredniška beseda .......................................................................................................................... 3 Luka Stegne: Bolonjska prenova v Sloveniji ........................................................................ 4 Neja Berger: Odlašanje kot neplačano delo in mehanizem nadzora ...................... 32 Tjaša Škorjanc: Univerza kot fizični prostor: prostorskost kot subverzija in skupnost ......................................................................................................................................... 58 Sara Svati Sharan: Študentski domovi v času epidemije covida-19 ........................ 89 Dora Kavčič, Ula Kranjc Kušlan in Marko Miočić: Odnos Študentske organizacije Univerze v Ljubljani do stanovanjske problematike v Ljubljani in nekatere možnosti ukrepanja ................................................................................................................. 108 Natali Panič Nardin: Študentsko delo: o socialnem korektivu in njegovi problematiki ............................................................................................................................... 133 Lucija Ivanuša: Dva obraza sodobnega študentskega samoorganiziranja ......... 144 Uredniška beseda Univerza mora ostati svobodna in avtonomna — študij pa dostopen vsem. Po eni strani gre pri tem za humanistični moment: verjameva, da je pravica posameznika, da neobremenjen s skrbjo za preživetje raziskuje svet. Dalje verjameva, da temu početju zadošča plemenita utemeljitev radovednosti in da kratkoročna dobičkonosnost — ali njeno pomanjkanje — na raziskovalni postopek ne sme imeti vpliva. Končno verjameva, da mora biti korpus človeškega znanja dostopen vsem ljudem na svetu. Ta humanistični moment ima, kakopak, svoje politične razsežnosti. Univerzo je treba braniti, jo vedno znova dograjevati in graditi skupnost. Namen tega zbornika je odpreti vprašanja in prikazati premisleke o študentskem življenju, karkoli to že pomeni. Tukaj so združeni prispevki študentov z več različnih fakultet, ki govorijo o študentski problematiki. V njih je kritično obravnavana bolonjska reforma in opisan mehanizem odlašanja s čisto novega vidika. Velik je tudi vpliv epidemije, skozi prizmo katere se gleda na univerzo kot fizičen prostor in študentske domove. Prispevki obravnavajo tudi študentsko delo in študentske organizacije. Zahvaljujeva se vsem avtorjem za njihovo delo in zanimive razprave ob nastajanju te publikacije. Prav tako se zahvaljujeva študentskemu društvu SocioKlub, ki je omogočilo objavo na njihovi spletni strani in vsem drugim, ki so tako ali drugače pomagali pri nastanku tega zbornika! Vid Jančič in Matija Pušnik 3 Bolonjska prenova v Sloveniji Luka Stegne Povzetek: Bolonjska reforma se je od svoje zasnove v osemdesetih letih prejšnjega stoletja do danes dodobra zasidrala v imaginarij univerzitetnega sistema. Kot neoliberalna prilagoditev univerze je v visoko šolstvo po Evropi in pri nas uvedla določene zakonske in operativne spremembe, ob tem pa so se spremenili tudi načini, kako univerza dojema svojo vlogo in način delovanja. Posledice te spremembe se vidijo tudi skozi način, kako univerza govori o svojih dosežkih, zunanjem prikazovanju in odnosom do zaposlenih ter zaposlitev. Hkrati je pomembno razumeti, kako načini imaginacij posameznikove vloge v sistemu izobraževanja in zaposlovanja vplivajo na sam proces subjektivacije. Analiza nekaterih dokumentov in upravnih praks, ki so nastali pred in po implementaciji reformnih predlogov v nacionalne zakonodaje, je metodološko zanimivo orodje za razumevanje načina delovanja univerze. Ključne besede: Bolonjska reforma, univerza, visokošolski sindikat, sindikat, prekarnost, visoko šolstvo, polperiferija, kapital, znanje, družba znanja, subjektivacija, beg možganov, trg idej, neoliberalizem, kompetence, Univerza v Ljubljani, zaposljivost, ankete, NAKVIS, vseživljenjsko učenje, interdisciplinarnost, globalizacija 4 Uvod Bolonjski proces oziroma reforma je eno od nedavnih poglavij razvoja “humboldtovskega” modela razsvetljenske univerze – ta pod eno (nacionalno ali evropsko) streho združuje področji akademskega raziskovanja in poučevanja –, vgrajena pa je bila bržkone po celotnem evropskem prostoru in širše. Proces postopne integracije teče formalno nekje med letom 1988 in sodobnostjo skozi poenotenje nazivov, sistema akreditiranja programov ter nekatere druge prilagoditve, v okviru daljšega zgodovinskega prostora in časa pa lahko njen domet uvrstimo v prostor kapitalističnega sistema. Namen pričujočega prispevka je: kontekstualizirati okoliščine prenove v zgodovinski čas in prostor polperifernega kapitalizma v Sloveniji in regiji, raziskati epistemološki pojem znanja in njegovo vlogo v “družbah znanja” ter ju navezati na sodobne univerzitetne (pedagoške in raziskovalne) prakse kot prakse zagotavljanja neskončne primarne akumulacije presežne vrednosti v obliki inovacij in ustvarjanja delovne sile za trg(e), raziskati vzdržnost temeljnih obljub bolonjske prenove višje- in visokošolskih ustanov ter njihovih programov, razmisliti o nekaterih možnih rešitvah za opolnomočenje osiromašenega polja teoretske produkcije kot orodja za koncipiranje nove realnosti onkraj kapitalističnih ogrodij, na primer prek novih praks in teorij politične ekonomije1. Bolonjska prenova Proces bolonjske prenove je začel neformalno teči s sprejetjem akta Magna Charta Universitatum, ki so ga rektorji evropskih univerz sprejeli leta 1988 v Bologni. Dokument poleg vloge univerz kot nosilcev svobodnih in neločljivih 1 Pri pripravljanju besedila sem se močno opiral na teoretske osnove, predstavljene v knjigi Kaj po univerzi? Bralca pozivam k poglobljenemu raziskovanju omenjenega gradiva, v virih pa podajam tudi nekatere druge predloge za branje, predvsem o temah, ki se jim zaradi omejitve prostora ne bom mogel posvečati. 5 praks raziskovanja ter poučevanja ponudi tudi idejno zasnovo za oblikovanje skupnega evropskega visokošolskega prostora (EVP), pri čemer prevladujeta načeli strpnosti in mednarodnosti v okviru sodelovanja (Žužek, 2018). Večjo vlogo v procesu tega odpiranja igra tudi Lizbonska konvencija iz leta 1997, ki od držav podpisnic zahteva jasno ovrednotenje izobraževalnih ciljev in metod – glavna postavka Lizbonske konvencije je sicer pravica do dostopnosti izobraževanja v drugih članicah (Lizbonska konvencija, preambula), ki lahko najbolje zaživi z razmislekom o načinu, kako naj posamezne države prečesavajo pedagoške, raziskovalne in pravne okvirje lastnih visokošolskih sistemov, ter sam izobraževalni proces organizirajo okoli medsebojnega priznavanja kvalifikacij in pridobljenih “kompetenc” (Lizbonska konvencija, 4. člen). Pogubnost razlik med nacionalnimi visokošolskimi okvirji kot ovirami za doseganje ciljev večje mobilnosti, zaposljivosti in razvoja Evrope kot celote pripoznajo tudi podpisnice Sorbonske deklaracije iz leta 1998, ki izkristalizira nekatere rešitve, kot so kreditni sistem ECTS, enotna struktura “dodiplomski-podiplomski študij” in harmonizacija reforme v nacionalne pravne okvire. Bolonjska deklaracija, z njo pa obsežen reformni proces, je bila sprejeta leta 1999 v Bologni z 29 podpisnicami2. Gre za neobvezujočo, dve strani dolgo zaobljubo, ki visokošolskim ministrom poleg dosledne reforme nacionalnih izobraževalnih okvirjev nalaga tudi postopno vključitev in sodelovanje v EVP ter “povečati konkurenčnost evropskega visokega šolstva tako, da se ga naredi bolj privlačnega tudi za neevropske študente” (Žužek, 2018, 7. stran). V šestih točkah predvideva: I. sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplomskih stopenj, II. sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnjama, 2 Evropski visokošolski prostor – Skupna deklaracija evropskih ministrov za izobraževanje, zbranih v Bologni 19. junija 1999 – The Bologna Declaration of 19th June 1999, podpisana 19. Junija 1999 v Bologni, Italija. 6 III. vzpostavitev kreditnega sistema – kot je sistem ECTS3, IV. pospeševanje mobilnosti z odpravljanjem ovir za učinkovito uresničevanje prostega gibanja, V. pospeševanje evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti (metodološko), VI. pospeševanje evropskih razsežnosti v visokem šolstvu.” (Evropski visokošolski prostor, 1999). Kot bomo videli kasneje, je pri upravičevanju ustanavljanja mnogih konkretnih ad hoc pomožnih institucij prisotnih veliko semantičnih zagonetk. Do leta 2018 se je zgodilo devet srečanj – od koder izhaja devet komunikejev, v vmesnem času pa je število podpisnic naraslo na 48; programske nadgradnje so vselej namigovale bolj v smer dodanih spodbud za mobilnost in zaposljivost mladih (skozi celotno delovno dobo), učinkovita reforma visokega šolstva pa je tudi ključ za premagovanje gospodarskih kriz in drugih ovir na poti k trajnostnemu (in trajnemu) razvoju ipd. Slovenija je Bolonjsko deklaracijo podpisala že leta 1999, njena načela pa je postopoma integrirala v zakonodajo – že v istem letu s prvo v vrsti dvanajstih sprememb in dopolnitev Zakona o visokem šolstvu (nazadnje 2018), ki so med drugim izenačile pogoje vpisa v visokošolske programe za vse državljane EU, uvedle tristopenjski študij, kreditni sistem, oblike vseživljenjskega in neformalnega učenja, izenačitev prejšnje univerzitetne izobrazbe z novo drugo bolonjsko stopnjo itd. Zakonski akti so bili tudi podlaga za ustanovitev večih služb – Javne agencije za visoko šolstvo, Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo in Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). Do prvega akreditiranega programa smo sicer prišli leta 2004 (Žužek, 2018). 3 Bolonjska deklaracija predvideva v tej točki možnost pridobivanja kreditov izven sistema visokega šolstva, kar aludira na koncept vseživljenjskega pridobivanja kreditov. 7 Reforma je sprožila več nasprotovanja, ki je bilo posredno ali neposredno povezano s procesi v ozadju bolonjske reforme (A. S., 2010), popularni očitki pa so gotovo podaljševanje študija in manjša zaposljivost (Mlakar, 2015), “beg možganov”, občutljivost na finančne krize ipd. Spomnimo še na zasedbo Filozofske fakultete v študijskem letu 2011/12 s strani gibanja Mi smo univerza, ki je naletelo na zanemarljiv odziv uradne univerze (Močnik, 2013). Večji kamen spotike je bila gotovo tudi odsotnost financiranja doktorskega študija – visoko šolstvo se je namreč do spremembe zakona leta 2016 financiralo z vladno uredbo (potlej pa z zakonom), zato je v obdobju 2013–16 (evropskih) sredstev za sofinanciranje doktorskega študija zmanjkalo (Ali veš, kaj nam prinaša novi Zakon o visokem šolstvu?, 2016). Teoretske osnove Kritike posledic bolonjske prenove v Sloveniji se bom lotil izhajajoč iz analize jezika njenih ideologov – avtorjev same deklaracije, akademskih funkcionarjev, pravnih strokovnjakov in političnih odločevalcev; vsak izmed njih posega v javni diskurz z institucionalnega položaja in najpogosteje prek jezika ustvarja samonanašalne utemeljitve namena konkretne sestavine prenove in njene implementacije. Preden se lahko poglobimo v analizo posameznih besednih zvez in praks, je nujna umestitev tukajšnjega izobraževalnega sistema v procese, specifične za daljši zgodovinski in družbeni prostor. Slovenija (v resnici tudi večina preostalega sveta) in z njo vse institucije, ki jih definira in omejuje notranje (polavtonomno) pravno ogrodje, so bile v kontekstu Jugoslavije vsaj od reform za liberalizacijo gospodarstva iz 60. let znova preusmerjene oziroma potopljene v produkcijske in cirkulacijske metode kapitalizma, sprva z uvedbo “tržnega socializma”, potem pa postopoma še s krepitvijo tehnokratskih ekonomskih elit, ki jim je uspelo obnoviti kapitalizem, in sicer z novo državo (Močnik v Villa, 2007), ki naj “brani skupne interese vseh članov kapitalistične razredne družbe” (Offe v Lukšič, 2002). 8 Naj navedemo nekatere gospodarske spremembe v ključnih desetletjih: odprava investicijskih skladov, s čimer postanejo banke glavni finančni mediatorji gospodarstva in zmanjšanje fiskalnih bremen za podjetja, ki imajo potlej tudi več avtonomije nad distribucijo zaslužka in izbiro investicijskih projektov. Dovoljeno je bilo tudi tuje investicijsko partnerstvo v nekaterih sektorjih gospodarstva (do 49 % kapitala v podjetju), pomenljivo pa je bilo tudi odpiranje na tuje finančne trge z enotnim menjalnim tečajem in odpravljanjem uvoznih restrikcij; trend se je nadaljeval v 70. letih z decentralizacijo ekonomskih in finančnih dejavnikov na posamezne republike (Uvalić, 2018). Omenjeni ukrepi so botrovali postopnemu koncentriranju ekonomske moči v rokah republiških menedžerskih elit in tehnokratov, po drugi strani pa tudi večanju razlik med republikami, ki so, v gospodarskem smislu, druga drugi tudi konkurirale, tako znotraj države kot na tujih trgih. Razvoj nacionalizma v času nastajanja novih držav je prekrival uvožene produkcijske odnose in družbene procese, države pa so omogočale oziroma ustvarjale zakonodajno-pravne pogoje za vzpostavitev kapitalističnih odnosov4. Poleg produkcijskega načina je za Slovenijo (in večino drugih postsocialističnih držav evropskega Vzhoda) značilna umestitev na polperiferijo globalnega kapitalističnega svetovnega sistema. Center definiramo kot območja, kjer vlada visoka tehnološka in mezdna dodana vrednost, zaradi česar so centri naklonjeni svobodnemu trgu in odpiranju na zunanje, na primer periferne trge, periferijo pa kot kraje primarne akumulacije kapitala, ki poteka na način izkoriščanja surovin in delavskih migracij za prisvajanja vsaj minimuma, potrebnega za družbeno reprodukcijo, seveda ne brez sponzorstva iz centra. Slovenija se je v procesu osamosvajanja od SFRJ obnašala kot polperiferija: območje zmerne razvitosti, ki išče priložnost za celovito integracijo v center – evropeizacijo (Villa, 2017). Za namen uspešne integracije je (bila) primorana 4 Temeljna značilnost kapitalističnih družbenih odnosov je prisvajanje in upravljanje s presežno vrednostjo na način, ki delavca in delavko odtuji od soodločanja o tej presežni vrednosti, na primer za njeno podružbljanje (nazaj) v skupnost (podjetje, lokalno okolje ipd.). 9 uvažati kapitalistične paradigme; sprva privatizacije produkcije, svobodnega diktata (globalnega) trga in klasičnega liberalizma, potem pa tudi premik k neoliberalizmu, kjer postane nacionalna država znova glavni organizator konkurence – investicij, razvoja in vlaganj – in privatizira nekatere poprej javne storitve, s čimer dobičke prenese na zasebni sektor, v času kriz pa ta isti zasebni sektor rešuje z javnim denarjem. Z odmikom države od nadzora nad sfero produkcije je torej vsakokratni nosilec javne oblasti zavezan, da omogoča takšna politična razmerja, ki bodo ugodna za akumulacijo kapitala, če sledi svojemu najsplošnejšemu interesu ohranjanju oblasti (Lukšič, 2002). Pred ustvarjanjem takih razmer seveda ni varna niti univerza. Pri umeščanju prilagoditve visokega šolstva (nazaj) v naročje kapitalizma, tokrat neoliberalnega, smo zato samo še nekaj korakov pred definiranjem epistemološkega preloma, nujnega za razumevanje vzpostavitve družbe znanja in analize njenega jezika. V tem delu prispevka se bom ukvarjal s posameznikovimi možnostmi in položajem v neoliberalni organizaciji presežne vrednosti oziroma kapitala. Prvi pristavek ponudi Hayek, za katerega je človek neveden in preračunljiv porabniško-podjetniški stroj z delnim ali ”življenjskim” znanjem, zadostnim za preživetje s hitrim prilagajanjem na nestanovitne tržne razmere, dočimer o njihovi pravičnosti ali smiselnosti zaradi svojega omejenega položaja ne more razpravljati; trg je torej prostor, kjer se najbolj pravično uravnava zmeda individualnih pozicij – podoben argument uporabi tudi proti centralnem planiranju v gospodarstvu (Hayek v Krašovec, 2013, str. 62–67). Polany prenese to posameznikovo fragmentirano, nepopolno razumevanje na področje znanosti in k znanstvenikom, kjer vlada zgolj “spontani red” poklicne etike (po Polanyju t.i. višje načelo), ki podpira in usmerja znanstveno produkcijo, napisala pa se je neodvisno od zavestnega družbenega planiranja. Znanstveniki so soočeni in samokoordinirani na trgu idej, ki je edino smiselno vezivo znanstvene iniciative, produkcija znanja (tudi inovacij) pa lahko zopet nastaja zgolj ločeno od kakršnega koli centralnega planiranja (Polany v Krašovec, 2013, 67–75). Z drugimi besedami: znanstvene produkcije in njenih udeležencev ne 10 more koordinirati ena zunanja sila (država, skupnost) ali notranji koordinator – posebej za to izurjeni posameznik, sociolog ali poznavalec dotične problematike –, ampak zgolj trg idej, ki podobno kot kapitalski trg veže in usmerja vse dejavnike akumulacije in distribucije tehničnega znanja in teoretskih dognanj; v primeru znanosti so to znanstveniki, njihovi delovni pogoji in po kapitalskih paradigmah seveda tudi gospodarska iniciativa (industrijski sektor, znanstveno založništvo ipd.). Pri tem velja opozoriti, da naveza med znanostjo in gospodarstvom ni nujno škodljiva, v primeru trga idej pač pomeni prikrivanje dejstva, da prihaja do planiranja znanstvene dejavnosti (in določanja za to “uporabnih” znanj) v večji meri iz kapitalskih mehanizmov akumulacije, in ne iz skupnostnih (ali v primeru globalnih težav – planetarnih) “pravih” potreb, usmerjenih nazaj k človeku kot hkratnemu dejavniku in deležniku v delovnem procesu domačega okolja. Edini odločevalec glede vsebine raziskovanja in dela na sploh vedno znova (p)ostaja trg. Zadnji žebelj nam poda Machlup, ko izpostavi vrlino prilagajanja, ki je najučinkovitejše v konkurenčni interakciji posameznikov, ponudi pa še svoji definiciji investicije in kapitala: “investicija je vsaka finančna naložba, za katero lahko upravičeno mislimo, da bo prinesla pozitivne finančne donose, kapital pa je vse, kar lahko omogoča te prihodnje finančne donose” (Machlup v Krašovec, 2013, str. 76). Višje mezde in kvaliteta socialnih pravic tako za delavca niso več predmet na primer sindikalnega boja, sploh celotno delavčevo dojemanje svoje pozicije na trgu dela se preusmeri v iskanje priložnosti za individualne investicije vase, v lastno trgu zanimivo, s tem pa tudi “uporabno” znanje; posameznik sam postane nosilec povsem novega instrumenta prisvajanja presežkov/dodane vrednosti, njemu “notranjega” človeškega kapitala, ki ga lahko nato zopet konkurenčno in ustvarjalno vlaga (Krašovec, 2013, str. 62–79, 91). Posameznik postane sam odgovoren za dvigovanje svoje vrednosti/konkurenčnosti v okviru kapitalističnega (akumulacijskega) sistema, ki je vrednost za lastno preživetje oziroma možnost ohranjanja iluzije večne akumulacije prepoznal v akumulaciji znanja in inovacij, na razne načine pa tovrstno početje subvencionira tudi država 11 s svojimi politikami. Bolonjska prenova pomeni v tem kontekstu formalizacijo in gonilni moment vrednot družb znanja. “Neoliberalizem zmore družbene odnose prevesti v govorico “spremenjenih oblik” kapitalistične cirkulacije – s čimer hkrati doseže učinek, da so vse druge oblike družbenih procesov in odnosov videti ali v nasprotju z intuicijo ali v nasprotju z zdravim razumom.” (Breznik in Močnik, 2013, str. 114) Zatopimo se torej v to, kar je lahko “uporabno, življenjsko in preživetveno”, torej znanje. Skušali bomo odgovoriti na vprašanji, kakšna oblika spoznavanja/vednosti je za deležnika in občost bolj “koristna” in kako naj bi potekal učni proces. Freire je pri opazovanju procesa izobraževanja ugotavljal, da poteka transfer znanja na Zahodu in širše večinoma po modelu bančništva – deležniki učnega procesa so kot prazni prostori ali zbiralniki, ki jih mora učitelj (poln zbiralnik) čim uspešneje “zapolniti” z znanjem. (Freire, 1970) Osnovno vprašanje kritične pedagogike na tem mestu ostaja: s katerim in predvsem kakšnim znanjem oplemenititi osebek tekom izobraževalnega procesa? Učenec (in kasneje študent) tekom procesa odraščanja in učenja izkusi (metafizično) distanco do sebe kot osebka – v njegov ustroj se vpisujejo npr. sodbe, stališča, delovanja naravnih zakonov, ki z osebkom interagirajo (konstitutivno!) od zunaj, kot pojavi, in ne kot resnica “sama na sebi”. Z drugimi besedami; v procesu subjektivacije se sprašuje, zakaj bi morala biti njegova identiteta nekakšna in ne drugačna, kakšne so njegove želje, kako ga doživljajo drugi, v kakšne odnose vstopa, katere norme in pravila so na mestu, ter zakaj (Rebughini, 2014), v kar ga spodbujajo denimo medosebni in institucionalni odnosi; v zadnji instanci je torej proces subjektivacije arbitraren, subjekt pa prožen, plastičen. To pa nas ne sme zavesti, saj arbitrarnost ni sinonim za naključnost – posameznik se vedno znajde v širšem bivanjskem kontekstu, ki ga sili v bolj ali manj določeno spraševanje, kar zahteva od njega kot družbenega deležnika (ali pa zunanjega raziskovalca) sočasno preučevanje pojmov subjektivnosti, enakosti, univerzalnosti in državljanstva (Balibar v Rebughini, 2011). Kar je na procesu subjektivacije univerzalnega, je notranji spor – spor glede lastne identitete in spreminjajoče se ter arbitrarne subjektivnosti, ker subjekti sami pred seboj nismo transparentni. 12 Sicer pa je univerzalnost preveč izmuzljiv pojem, zato Balibar konceptualizira transindividualno subjektivnost, ki je ne moremo preučevati (ali živeti) brez kolektivnega in intersubjektivnega prepoznavanja (Balibar v Rebughini, 2011). Za odgovore na vprašanja o identiteti torej nujno potrebujemo (nekoga) drugega – starše, učitelje, prijatelje –, pa tudi abstraktne družbene/skupnostne procese, ki so nosilci nekaterih mnenjskih pozicij, glede na katere se vzpostavimo kot subjekti, ponavljam: arbitrarni, a ne naključni. Vedno nas torej spremljajo širši družbeni vplivi, vredni premisleka in kontekstualizacije (izobraževanje, ekonomski položaj, zdravstveno stanje, govor predsednika vlade, mnenje zavoda za zaposlovanje), zato, če se vrnemo k vprašanju znanja, učenec ne more biti zadovoljen samo s položajem “zbiralnika” znanja, ker se že z vstopom v polje družbenega (npr. izobraževanja) nujno nenehno sprašuje in spoznava ter še ni naddoločen (Freire, 1970). Znanje pa je še kako naddoločeno, saj ga lahko v neki sodobni konstelaciji delimo na “uporabnega” in “neuporabnega”, torej takšnega, ki prinaša zaposlitve, reprodukcijo kapitalskega prisvajanja, nenehno akumulacijo inovacij in presežne vrednosti, in takšnega, ki je odvečno ali vsaj protiintuitivno, tudi za individualno preživetje. Vseeno je treba pojasniti, zakaj takšna naddoločenost ni zaželjena. Freire postavi nasproti dva modela učnih praks (in poteka subjektivacij, ki iz njiju izhajata): I. bančniški model pomeni naracijsko prakso, kjer govori učitelj o statični, predvidljivi resničnosti, pomembna je nekritična repeticija in mehanično pomnenje dejstev, deležniki znanja tekmujejo v katalogiziranju dejstev, kar ni ustvarjalna ali emancipatorna pozicija; učitelj je postavljen v nujno opozicijo z učencem, najvišji vrednoti pa sta prilagodljivost in pasivnost; “opresorske” prakse spreminjajo subjektivnost deležnika, ne pa “opresivne” situacije; deviacije od norme smatra za patologije, saj ne predvideva kritične refleksije resničnosti, kjer učenci tudi ne morejo postati “bitja za sebe”; II. “Humanistični” model spodbuja učence h kritičnemu mišljenju in na pot k medsebojni humanizaciji; učenec ni samo v svetu, ampak s svetom, kot 13 aktiven udeleženec v spreminjajočih se procesih resničnosti in subjektivnosti; izobraževalni sistem ne igra zgolj vloge indoktrinatorja za prilagoditev učencev svetu “opresorjev”, ampak ponudi prakso aktivnosti in refleksij sveta, ki vodijo v njegovo preobrazbo (Freire, 1970). Učenec torej sprejema znanje na dva načina, in sicer kot vnaprej določeno danost, ali pa je nekaj nedoločenega, česar ni mogoče reproducirati, zgolj vedno znova ustvarjati. Humanistični model subjektivnosti se lahko oblikuje iz posledice lastnega razmišljanja o svetu, okolici, skupnosti, njegova velika vrednost pa je, da deluje kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje, subjekta torej obravnava kot (samo)zavestni dejavnik svoje skupnosti. Učitelj humanističnega tipa subjektivnosti skupaj z učenci in učenkami tudi razmišlja o znanju, ne podaja ga le kot končno mrežo dejstev, ki pripeljejo do institucionaliziranega najugodnejšega, “uporabnega” in preživetvenega izida. Problem bančniškega tipa poučevanja in učenja je, da mistificira resničnost in prikrije določena dejstva o človekovem bivanju v svetu. Subjektivnost postane v priučeni preživetveni določnosti sčasoma dovolj utrjena in se začne glede bistvenih vprašanj obnašati na določen način, namreč z refleksivno impotenco; ne sprašuje se več o vsebini in kvaliteti znanja (o odnosih in okolju), temveč o svoji okolici pogosto razmišlja na način, ki ga narekuje nekritično preživetveno koristoljubje v atomiziranem položaju (Freire, 1970; Rutar, 2016). Izhajajoč iz dveh tipov subjektivnosti, katere so tiste prakse, ki lahko zares izboljšajo svet? Na kratko razmislimo, kakšen vendarle je ta svet, ki ga prikazujemo. Obramba oziroma zagovor kapitalizma ni nikoli zagovor resnice samega kapitalizma oziroma njegovih form, kot so informacijska družba ali družba znanja, temveč ravno zagovor vrednosti v sami pojavni obliki kapitala, kot sta informacija ali znanje. Ampak koga ta zagovor nagovarja in kakšne so njegove konkretne izrazne oblike? Kot vemo iz Althusserja, se (arbitraren) človeški individuum konstituira kot subjekt izbranega oziroma prevladujočega ideološkega nagovora/prakse, ki je specifična za vsako posamezno družbo v 14 času. Individuum je torej interpeliran v subjekt nagovora, podeljen mu je mandat, v katerem se prepozna. Sposodimo si znan Althusserjev primer: če je individuum interpeliran v državljana, se bo pri prečkanju ceste, ko je luč rdeča, samoumevno odzval na klic policista: “Hej, ti tam!” (Althusser, 2018). Naša analiza se nanaša na načine, kako poteka ideološka interpelacija danes, v kontekstu bolonjske prenove, in tudi kakšni so prevladujoči načini življenja, ki jih potrebuje (in zato tudi omogoča) kapitalizem za propagacijo. Danes uspeva kapitalizmu na vseh koncih sveta preobrazba v katerokoli obliko, ki je v lokalnem okolju najbolj produktivna (Rutar, 2014). Asimilira lahko katerikoli način življenja, seveda z represivnimi in piarovskimi aparati močne države, ki skupaj oblikujejo in zamejujejo potencialne subjektivnosti, ki jih kapital potrebuje. Vse družbe danes so družbe znanja, informacij, “kritičnega mišljenja”, produktivnosti, konkurenčnosti ipd., kar je tudi v močni zvezi s spontanim podrejanjem posameznikov subjektivni (interpelirani) poziciji zbiralnika znanja, s tem pa se znajdejo v močni protiteoretski poziciji, saj je teorija in “teoretiziranje” videno kot neproduktivno, s tem pa tudi neprofitabilno ali protiintuitivno. Glede funkcije (bolonjske) univerze skozi takšno paradigmo znanja Krašovec zapiše: “... družba znanja je družba, v kateri stanje tehnološkega razvoja omogoča, politične razmere pa določajo standardizacijo, kvantifikacijo in komodifikacijo kulture in intelektualne produkcije, in v kateri poteka proces realnega podrejanja intelektualnega in kulturnega dela kapitalu. V primeru univerze to pomeni, da ima štiri osnovne funkcije: produkcijo višje kvalificirane delovne sile [...]; produkcijo novih organizacijskih in menedžerskih rešitev; produkcijo statističnih raziskav, uporabnih za namene trženja in upravljanja s prebivalstvom; in produkcijo tehnoloških inovacij za industrijo, medtem ko klasična funkcija humanistike, (re)produkcija visoke meščanske kulture, odpade.” (Krašovec, 2013, str. 200–201) Prekrivalne prakse so zadnji koncept na našem popotovanju k razumevanju, kako si je kapitalistični svetovni sistem z bolonjskim procesom priredil polje izobraževanja za doseganje neskončne akumulacije znanstvenih tehnoloških in upravljalnih tehnik ter tehnologij v širšem evropskem prostoru. V polju ideologije so prekrivalne prakse vsi sekundarni mehanizmi ideoloških aparatov 15 države za doseganje – v zadnji instanci – interpelacije subjektov skozi ali v terminološke, pravne in institucionalne okvirje svojega lastnega predmeta, na primer “kompetenc” ali “kvalitete”, kar vodi v snovanje anket in ustanavljanje komisij za kakovost, te pa s pozitivno povratno zanko upravičijo in ozavestijo govor o “kompetencah” in “kakovosti”. Lahko bi rekli, da ne prinesejo večje namembnosti od potrjevanja lastne interne logike – s pogosto in nekritično reprodukcijo istega besedišča in položaja izjavljanj, kot da bi jim bila zunanja (Althusser, 2018). Prekrivalne prakse so pomembne zaradi tovrstne umeščenosti – delujejo torej kot lepilo ali prekrivalo med vsemi akterji nekega ideološkega aparata, hkrati pa pogosto tudi prekrivajo pogoje svojega nastanka. Na nivoju univerze pomenijo vzpostavitev raznolikih novih vlog za študente, profesorje, birokrate, pravnike ipd., pojavljajo pa se predvsem v obliki novih institucij in delovnih mest, novih zadolžitev za člane študentskih svetov in vodstev fakultet, delo s pregledovanjem in ratifikacijami dokumentov, vključevanja študentov v preverjanje kakovosti programov itd. Te nove zadolžitve pa prinesejo tudi nove prakse, pogosto birokratske, na primer priprave poročil, akreditacijskih dokumentacij, izvajanje in analizo anket ipd.; v nekem naslednjem koraku se začne množično uzaveščati tudi specifično besedišče, ki ga kaskada prekrivalnih praks vseskozi ponuja, v našem primeru od samih začetnih premikov k paradigmam bolonjske reforme pa do sedanjosti, ko so te prakse še kako žive ali pa se, bolje rečeno, še vedno aktivno razvijajo. Njihov namen je čim učinkoviteje prikazati besedne zveze – “mednarodne izmenjave”, “uporabno znanje” in “interdisciplinarne kvalifikacije za povečanje zaposljivosti” – kot nekaj naravnega (teleološki ideal), pri tem pa se krči prostor za vsakodnevno prevpraševanje teh ciljev, saj postajajo z uspešnostjo prekrivanja ravno vse bolj vsakdanji. V zadnji instanci postane torej celo govor o njih nemogoč, ne da bi uporabljali druge izraze iz iste malhe. Nujno je torej premisliti, kako se bolonjska reforma, za katero smo že nakazali, da se pridružuje gonilnemu momentu neoliberalnega ustroja sodobnih 16 gospodarstev/držav, vključuje v prakse subjektivizacije posameznikov in atomizacije dela na univerzi in širše. Kritika “Zaradi izjemnih dosežkov v zadnjih nekaj letih postaja preoblikovanje Evrope za Unijo in njene državljane čedalje konkretnejša in pomembnejša resničnost. Pričakovane razširitve in poglabljanje stikov z drugimi evropskimi državami ji dajejo še širše razsežnosti. Pri tem smo priča, kako se velik del političnega in akademskega sveta ter javnost vse bolj zavedata, da je treba oblikovati popolnejšo in daljnosežno Evropo, še zlasti pa okrepiti njene intelektualne, kulturne, socialne, znanstvene in tehnološke razsežnosti.” (Bolonjska reforma – prvi odstavek, 1999) Na podlagi uvedenih pojmov bomo analizirali konkretne prakse in jezik bolonjske reforme in jih povezali z neoliberalnim podrejanjem visokega šolstva. Pri izbiri gradiva za analizo nisem bil posebej izbirčen, saj je že analiza ukrepov za implementacijo reforme, pridodanih z vsakim komunikejem k Bolonjski deklaraciji, nakazovala na rigidne spremembe v logiki vodenja procesa; novih vsebinskih točk je bilo malo – npr. vloga visokega šolstva pri reševanju gospodarskih kriz in tlakovanje poti k trajn(ostn)i rasti –, spreminjale so se kvečjemu strategije za njihovo absorpcijo. Dokument Bolonjska prenova po ljubljansko – Proces prenove študijskih programov na Univerzi v Ljubljani (Svetlik, Kristl, Širok, Komljenovič, 2012) je dobrih 100 strani dolg dokument/zbornik, ki nastane skoraj deset let po uspešni akreditaciji prvega prenovljenega študijskega programa v letu 2004 kot prva celovita evalvacija reformnih dosežkov, hkrati pa je v naslovu tudi skoraj izvršena, a zato (po mnenju avtorja) nič manj duhovita prehranska metafora. Pa preverimo, ali je Bologna po ljubljansko pravilno začinjena. V izrazoslovju pričujočega dokumenta se pojavljajo izrazi, kot so “razumevanje globalizacije svetovnega gospodarstva”, “vertikalno in horizontalno prehajanje 17 študentov”, “interdisciplinarne kvalifikacije, vse bolj zanimive za trg”, “omogočanje mobilnosti”, “evropsko kompatibilni in primerljivi programi”, “aktivna udeležba visokošolskih zavodov, učiteljev in študentov v bolonjskem procesu”, “evropska dimenzija v visokem šolstvu”, “vseživljenjsko učenje”, “problemsko, izkustveno, sodelovalno in projektno učenje”, “evalvacije”, “letni izvedbeni načrti”, navsezadnje pa tudi “kompetence”. Velja omeniti, da je kot protipomenka glagolu “biti zadovoljen” pogosto uporabljen glagol “pritoževati se” (Nad težavnostjo in preobsežnostjo programov se na prvi stopnji študija najbolj pritožujejo študenti…), uporaba besede “pritoževanje” pa je, v kontekstu vrednotenja anket, vsekakor vsaj metodološka nespretnost. Kot podobna kompenzacija deluje dualnost “je ocenil pozitivno” napram “je ocenil kritično”. Že jezik bolonjske prenove lahko označimo za prekrivalno prakso, ampak se je potrebno zavedati, da ima govoričenje seveda tudi materialne posledice (navedimo samo ustanavljanje komisij za nadzor nad kakovostjo in izvedbo), zato ni težko najti tudi drugih segmentov prenovljenega visokošolskega procesa, ki jih lahko umestimo k prekrivalnim praksam. Ena izmed (zaradi svojega dometa) vplivnejših praks, ki sovpada tudi z obljubo po večanju vloge študentov kot oblikovalcev pedagoškega procesa, poteka skozi institucijo anket, ki precedirajo in sledijo vsakemu ocenjevanju znanja. Študentje lahko prek njih ocenijo skladnost “kompetenc” in “učnih izidov” z deklarirano akreditacijsko dokumentacijo določenega predmeta, s tem pa postajajo sicer ideološko naddoločene konkretne vsebine znanja merljive in primerljive, čeprav ni jasno, s čim, razen morda s svojo lastno temporalno (reprodukcijsko) razsežnostjo (Močnik, 2013, str. 25). Gre torej za to, da so ankete arbitrarne. To niti ni problematično zgolj zaradi ideološke predpostavke anketiranja, še na veliko preprostejši ravni ankete merijo naključne spremenljivke, ki so v veliki meri same sebi namen, in na ta način ustvarjajo kvantitativno vrednost tam, kjer sploh ni mogoča ali smiselna. Ena od težav s tovrstnimi anketami je tudi dejstvo, da zlahka zakrijejo tisto, česar ne merijo. Pojavi se na primer, če navedem hudomušno opazko, vprašanje: Zakaj 18 se po vašem mnenju nekateri vaši kolegi ne odločajo za udeležbo na mednarodni mobilnosti (možnih je več odgovorov)?, pri čemer je možni odgovor zaradi strahu pred tujino. Anketa bi zlahka vprašala tudi Zakaj se po vašem mnenju nekateri vaši kolegi odločajo za udeležbo na mednarodni mobilnosti (možnih je več odgovorov)?, kjer bi bil lahko ponujen odgovor zaradi strahu pred domačim. Prav gotovo bi soočenje s to možnostjo v marsikom prebudilo čut, da gre vendarle za slepomišenje, ki ne prevprašuje realnih težav v visokem šolstvu, kot je beg možganov, ampak zgolj blaži institucionalne frustracije. Podobno vlogo imajo študenti svetniki pri habilitacijah visokošolskih delavcev v akademske nazive. Vprašanje je, kakšna je ta “kompetenca” svetnikov za vrednotenje “kakovosti” pedagoškega dela ali vsebin, pri čemer same vsebine niso (in tudi ne bi smele biti) nikoli pod njihovim podrobnim pregledom, saj za to niso usposobljeni. Če gre torej strogo za subjektivno merjenje kvalitete učiteljevega nastopa, lahko upravičeno dvomimo v namembnost omenjene prakse. Velik problem, ki ga bolonjska reforma ne zna reševati, prav nasprotno, s svojimi (deklariranimi) vrednotami ga poglablja ali vsaj prikriva, je atomizacija dejavnikov izobraževanja. Atomizacija poteka v polperiferiji na vsaj treh (za naš razmislek zanimivih) ravneh, ki otežujejo družbeno in teoretsko kohezijo (hkrati pa polperiferno tvorbo odmika od doseganja ideala centra): na nivoju znanstvene/akademske produkcije, materialne produkcije/cirkulacije in osebne/bivanjske situacije. Sledi trditev, da se zgoraj našteti procesi razlikujejo med centrom in ne-centrom ter da sočasno onemogočajo povrnitev vloge univerze kot prostora teoretske produkcije in emancipacije (znanstvene in materialne) produkcije ter delavstva. Atomizacija posameznika sicer ne bomo podrobneje obravnavali, predvidena je tudi s stališča prej omenjenih vplivnih neoliberalnih teorij Hayeka, Polanyija in Machlupa. Na polju akademske teoretske produkcije je bil tukajšnji prostor plodovit predvsem v 70. in 80. letih z razvojem teoretske psihoanalize in poststrukturalistične prakse (Močnik, 2013, str. 250–253), po tem času pa sledi postopno podrejanje svetovnim znanstvenim aparatom, s čimer se zanemari 19 specifična zgodovinska logika teoretskega razvoja in vzpostavi zunanji, vsebinski, diktat usmeritve dela na univerzi, ki zajema tako družboslovje in humanistiko kot naravoslovje (Močnik, 2013, str. 248)5. Povedne so na primer prakse z naravoslovnih fakultet, kjer visoko kvalificirani raziskovalci namenjajo velik delež svojega časa opravljanju projektov za industrijo oziroma kvalitativni prekvalifikaciji dela za potrebe gospodarstva. Posledice teh procesov na univerzo in javne raziskovalne institucije so vsaj naslednje: 1) fakultetni delavec, ki je plačan iz javnega denarja, subvencionira dejavnost industrije – prek javne institucije pride torej do privatizacije znanja in sredstev za zasebne interese –, pogosto za delo, ki ga industrija sama smatra za bolj tveganega (za dobiček ali sicer), čemur bi lahko rekli tudi podružbljanje stroškov (Krašovec, 2013, str. 100), 2) raziskovanje dobiva prednost pred poučevanjem (Krašovec, 2013, str. 101), 3) velik problem pri pridobivanju projektov je tudi državna znanstvena politika, na primer delovanje ARRS, ki je bil v preteklosti že obtožen netransparentnosti (Bezlaj, 2020), in obstoj neformalnih mrež posameznikov, ki vplivajo na dodeljevanje sredstev za izvajanje raziskovalnih projektov6 (Breznik in Močnik, 2013); 4) vzpostavi se tekmovanje med fakulteto in raziskovalnimi institucijami za naklonjenost zasebnih (so)financerjev. Atomizacija na nivoju produkcije dobrin je tudi bolj izrazita na polperiferiji, kjer so segmenti “celokupne" (nacionalne) proizvodnje medsebojno ločeni, navadno kot podizvajalci ali izvozniki polizdelka. Podjetja in storitve se primarno organizirajo kot reakcija na potrebo iz oddaljenega centra, v obliki direktne naložbe interesenta ali preorganizacije obstoječih zmogljivosti kot preživetveni instinkt neke zastarele ali nekonkurenčne dejavnosti. V nobenem od teh 5 Lahko bi torej trdili, da so te procesi že pred-bolonjski, a so bili še nadalje osmišljeni ravno s tem procesom. 6 Tudi sicer sta jezik in vsebina vsakoletnih razpisov ARRS zanimiva za analizo. 20 primerov se kohezija na polperiferiji ne povečuje, saj z odhodom delavcev in delavk v nova delovna okolja izginjajo tradicionalna znanja, s prihodom svežega kapitala pa se postopoma vnašajo tudi nove paradigme organizacije dela, s čimer kopni nadzor nad samimi pogoji dela. Tovrstne države ali regije se torej ne ponašajo z industrijskimi konglomerati ali močno medsebojno proizvodno povezanostjo, kot velja za visoko produktivna industrijska območja centra; specifične lokalne dejavnosti, ki najemajo javno financirane raziskovalne institucije (razvijalce upravljalskih in znanstvenih tehnologij), tako rešujejo probleme kot zunanji izvajalci druge proizvodne enote, navadno iz centra, in tudi raziskovalna dejavnost sledi tem atomizirajočim prilagoditvam kot podizvajalec atomiziranega zasebnega kapitala. Podoben razkorak je tudi med polperiferijo in periferijo, tudi (bivšimi) kolonijami, ki pa so prikrajšane še za reproduktivno dimenzijo znanja – čeprav te regije pogosto imajo industrijske obrate (gre pa skoraj vedno za nekvalitetna delovna mesta), je proizvodnja usmerjena v izvoz, izobraževalni sistemi pa se ne morejo reproducirati, navadno zaradi pomanjkanja financ in izobraženega kadra. Zato direktno uvažajo tudi znanje, zelo velik delež gospodarstva pa temelji na primarni akumulaciji kapitala z množičnih izkoriščanjem naravnih virov. Posledice so nezmožnost vzpostavitve temeljnih industrij in socialnih sistemov ter pustošenje narave. Temeljni problem je tudi drobljenje višje- in visokošolskega izobraževanja (Močnik, 2013, str. 228). Na straneh MIZŠ najdemo podatke, da deluje v slovenskem prostoru kar 5 univerz, 48 samostojnih visokošolskih zavodov in 49 višjih strokovnih šol, ki ponujajo približno 1090 programov (eVŠ evidenca visokošolskih zavodov in študijskih programov, 2019; Programi višješolskega strokovnega izobraževanja, 2020). V nasprotju z ambicioznimi teoretskimi projekti, ki so živeli še v prejšnjem stoletju, je internacionalizacija in prehod stran od lokalne misli v teoretsko polje družboslovja vnesla privlačne (empiristične) tehnokratske prakse, ki na primer družboslovje izrabljajo za razvoj še bolj neusmiljenih upravljalskih tehnologij, specifično 101 menedžerski program, naravoslovje pa za vedno nove inovacije in optimizacije, in pa identitetne študije, 21 ki ponujajo priznanje za reprodukcijo družbene sestave delovne sile z mehanizmom identitet, ali z drugimi besedami: razredna pozicija se artikulira kot identitetna (Močnik, 2013, str. 49), s čimer se prikriva razredni boj. Zaradi teh prekrivanj se manjša potencial za enotnost in opolnomočenje delavskega razreda ter iskanje novih ekonomskih politik. Veliko število novih programov, ki ponujajo raznotere “uporabne” študije, je popoln neoliberalen napad na konzervativno in rigidno univerzo, saj ponujajo “fleksibilne” in “sodobne” programe, bolje prilagojene hitri tržni podreditvi diplomantov, seveda za isto število kreditnih točk. Kako naj se statutno in zakonsko rigidna, glede svoje vloge v izobraževalnem sistemu neoliberalnega kapitalizma neodločna in zaradi pomanjkanje skupne etike ali usmeritve idejno izčrpana univerza, ki vidi svoje težave zgolj v nezadostnem izpolnjevanju bolonjskih zahtev, spopade s takšnimi trendi? Naj jim po najboljših močeh sledi in opazuje vse večji zaostanek ali pa se jim postavi po robu? Še ena velika dilema je bolonjska internacionalizacija raziskovalne dejavnosti na univerzah in raziskovalnih inštitutih, saj ne omenja zaščite lokalnega okolja. Raziskovalne institucije z nezadostnim financiranjem so v tehnološkem oziroma infrastrukturnem oziru že sicer v zaostanku glede na države centra, države centra pa ščitijo to razliko na primer še s patentnim pravom. Internacionalizacija in mobilnost sta morda smiselni zaradi medsebojne izmenjave pedagoških praks, kar pa je lahko upravičeno samo zunaj okvirjev družb znanja; v družbah znanja je pomembnejše nabiranje “kompetenc in izkušenj v mednarodnem okolju”. Pedagoški napredki v ustaljenih okvirjih družb znanja črpajo inspiracijo iz paradigem o optimizaciji učnega procesa in izmenjavi “uporabnih” znanj, znova gre samo za mašilo. Omenimo pa še eno protislovje mednarodnega sodelovanja, ki izhaja iz organizacije izobraževanja okoli medsebojnega priznavanja kvalifikacij in pridobljenih kompetenc – po eni strani pomeni mednarodno organizirano šolstvo odmik od lokalnih specifik, razen kjer je že sicer v službi “lokalne” proizvodnje, na primer farmacevtske industrije v državi in njenih mednarodnih zastopništev, po drugi strani pa se izobraževalni programi zaradi 22 lokalnih potreb po specifičnem kadru pogosto sploh ne morejo prilagoditi. Postopki za podaljšanje akreditacije programov, ki stečejo vsakih pet let, pa tudi sicer predvidevajo samo manjše kozmetične popravke, kot so posodobitve seznamov študijske literature, kar pomeni, da vrednoti (sicer dve izmed večih) mednarodnosti in mobilnosti sploh težko razložimo v okviru bolonjskih ciljev. Izmenjave pedagoških praks morda potekajo, čeprav smo bili do namenov tega procesa v prispevku že skeptični, ampak vsebinske prilagoditve so v resnici težavne in tudi njihova “uporabnost” se med različnimi regijami ne prevaja vedno zelo dobro. Mednarodnost pa lahko vodi tudi v konceptualizacijo odvečnosti lokalnih teoretskih napredkov, raziskovanja ipd. Nekatera druga izhodišča, ki se jih zaradi omejitev dolžine ne bom mogel dotakniti, zadevajo podobne prekrivalne prakse. Kot primere navajam birokratizacijo učiteljskega poklica, ki pedagoški proces zreducira na izpolnjevanje obrazcev, vsebina oziroma konkretne pozicije znanja pa se preobrazijo v ustvarjanje videzov (Fisher, 2009) “doseganja kompetenc”, “implementiranja praks izkustvenega učenja” ipd. (V štirih letih študija smo na matični fakulteti reševal dve obvezni “problemski, sodelovalni” nalogi.) Še en velik problem je prekarizacija dela na univerzi (Bele, 2016), saj se odstotek redno zaposlenih vztrajno zmanjšuje (Močnik, 2013), bolonjska reforma pa nima vgrajenih specifičnih mehanizmov, ki bi ta trend prepoznali ali onemogočili. Glede zaposlitev je univerza precej netransparentna, zaposleni za določen čas pa so postavljeni na nemilost že izvoljenih kadrov in zato v zelo nedemokratičen položaj, saj del njihovega obstoja na delovnem mestu zavisi tudi od njihovega molka glede lastne situacije. Neizpolnjena je ostala tudi obljuba o krajšanju časa trajanja študija, kar je intimno prepleteno s pešajočim socialnim položajem študenta in s tem povezano potrebo po študentskem delu – tudi na to se bolonjski proces in njegovi ideologi niso uspeli odzvati. Če povzamemo: analiza jezika reforme je ključna za razumevanje miselnih procesov, ki so vodili vnos in distribucijo bolonjskih idej za reševanje takrat še razdrobljenega evropskega visokošolskega prostora pred nerelevantnostjo v 23 okviru novega globaliziranega sveta, kasneje pa je bil namen taistih jezikovnih prvin tudi evalvacija predvidenih rešitev, ki pa ni ponudila kaj več kot iskanje krivca v lastnem (nezadostnem) zanosu pri vodenju procesa. Česar univerza (ali država) pri tem ni pripoznala, je, da so jo pri sprejemanju in spremljanju reforme (zavedno ali nezavedno) vodile neoliberalne puhlice o neskončni rasti in kopičenju kapitala, ki so v preteklih desetletjih za seboj pustile množico pomanjkljivo štipendiranih ali kako drugače socialno osiromašenih študentov, ogromen delež prekarnih oblik zaposlitev, atomizacijo udeležencev visokošolskega izobraževanja in raziskovanja, zaradi mnoštva pravnih ter tehničnih mašil pa je bilo onemogočeno tudi enotno odzivanje univerze na druge težave svojih varovancev, kot so pomanjkanje poceni stanovanj ali primernih delovnih mest za diplomante. Namesto zaključka, možne rešitve V pričujoči analizi bolonjske reforme sem preiskal nekatere dokumente, ki so nastali pred implementacijo samih reformnih predlogov v nacionalne zakonodajne okvirje, pa tudi kasnejše publikacije, ki so direktna materializacija reformnih učinkov. Kar bode v oči, je velika diskrepanca, ki jo snovalci notranje univerzitetne (pa tudi državne) politike čutijo med golo vsebino bolonjske reforme in njenim izvajanjem. Čeprav smatrajo njeno vsebino za zares plemenito etapo v razvoju pojma univerze, ni povsem jasno, ali se univerza sploh zaveda svoje vloge v svetovnem sistemu ter odgovornosti do lokalnega okolja in ali ima pripravljeno strategijo nadaljnjega delovanja. Pri analizi zmotijo predvsem vprašanja, ki si jih univerza ne upa zastaviti, ali pa zgolj nikoli ne pride dlje kot do spraševanja. Zakaj prihaja do bega možganov? Ali je študentsko delo dobro za študente (univerzo, državo)? Ali imamo v Sloveniji dobro strukturirano gospodarstvo? Kakšni bodo načini življenja v prihodnosti in kako se na to pripravimo? Kaj je sploh vloga univerze v državi, kot je Slovenija? 24 Kljub že omenjenim kritikam bomo sedaj izpeljali še nekatere možne rešitve in, kjer je to mogoče, orisali možne poti za njihovo doseganje. Če začnemo pri koncu, bi bilo potrebno opraviti obsežno raziskavo odnosov in konkretnih delovnih razmerij ter njihovih posledic za delavce na višje- in visokošolskih zavodih, saj dobrih uradnih podatkov o zaposlitvah in delu zaenkrat še nimamo, vsaj ne v obliki, ki bi omogočala kritično presojo (Struktura zaposlenih, 2018). Iz dobljenih podatkov bi lahko razmislili o prihodnjem (in preteklem) delovanju visokošolskega sistema zaposlovanja in praksah dotičnega sindikata, po potrebi pa koncipirali drugačno sindikalno delovanje, če bi se specifične problematike in interesi delavcev z različnimi statusi (doktorski študenti napram rednim profesorjem) znotraj obstoječega, Visokošolskega sindikata Slovenije, izkazale za antagonistične ali pa če delavci na univerzi niso opolnomočeni z znanjem o svojih pravicah in položaju; delavca v podrejenem in socialno šibkejšem položaju je treba vsekakor zaščititi, delavca v nadrejenem položaju je treba podvreči smotrnejšemu preverjanju. Hkrati pa je treba visokošolsko problematiko obravnavati v celoti, tudi skozi neizpolnjene obljube bolonjske reforme in sprejete neoliberalne politike – za položajno različne deležnike v obstoječih univerzitetnih strukturah moramo najti skupne imenovalce degeneracije njihovih delovnih ali študijskih pogojev in boja proti nadaljnjemu izkoriščanju. V tem smislu je po mnenju avtorja na razpolago še nekaj mehanizmov splošne mobilizacije in medsebojnega opolnomočenja, predvsem pa volje. Urejenost odnosov je tudi temelj za oblikovanje zdravih akademskih skupnosti na nivoju univerz ali širšega prostora – poenotena etika akademskega delovanja in teoretske produkcije ima velik pomen za doseganje namena povezane in močne teoretske produkcije, kar je temeljna obljuba visokošolskega dela. Teorija seveda ni podrejena “uporabnosti” svojega predmeta raziskovanja, saj je zaprisežena resnici, in ne znanju. Omenjena pozicija pa je morda preveč optimistična, saj na posameznih zavodih in univerzi vladajo nedemokratični odnosi, zaradi česar je dobrodošla tudi avtonomna samoorganizacija teoretskih praks; vsekakor je treba graditi na zanimanju udeležencev v visokošolskem 25 izobraževanju za takšne prakse. Iz tega sledi, da je treba v našem prostoru preučiti področje teoretskih praks – s temeljitejšo evalvacijo že akreditiranih programov in samoorganiziranih poskusov, brez uradnega kritja so tudi nekatera področja študija, ki se dotikajo eksplicitnih problemov sodobnosti, na primer komuniciranja znanosti in podnebnih sprememb. Premisliti in odgovoriti je treba tudi na vprašanja, ki jih uradne ankete ne postavijo. Novo vrednost lahko vidimo v tako imenovanem vseživljenjskem učenju, ki predstavlja v jeziku epistemologije sodobnega kapitalističnega diskurza (torej družb znanja) neskončno vračanje dodane vrednosti z vlaganjem svojega človeškega kapitala, na primer v vedno nova “uporabna” znanja. Težava tovrstnega diskurza je, da ne privede do razmišljanja o in soustvarjanja skupnosti, ki zna premisliti in uresničevati svoje “prave” potrebe, in ne pomeni spletanja pomenljivih in smiselnih medsebojnih odnosov, razvoja praks, kot je odrast ipd. Tudi pri tovrstnih izidih je seveda temelj vseživljenjsko učenje, vendar hkrati tudi odmik od denimo prekarnosti; omogočiti je treba vseživljenjske in skupnostne projekte. Naprej. Teoretski srenji je treba podeliti (v resnici pa si mora tudi sama izboriti) govorniški oder pri soodločanju glede pomembnih družbenih vprašanj, obenem pa je nujno umestiti več delovnih mest za diplomante družboslovnih in humanističnih ved, da se začnemo spet pogovarjati in temeljiteje prevpraševati družbeno in politično delovanje. Če se naslonim še na Kanta, je treba iz položaja akademije pogumneje prakticirati javno rabo uma, ki pomeni (zaradi človekove vpletenosti v procese oblikovanja življenja v skupnosti) potrebo po solidarnem in k človeku usmerjenem raziskovanju in artikulaciji konkretne resnice družbenega trenutka, najbolje kar v odprtem dialogu skupnosti same s seboj (Kant, 1987; Rutar, 2016). V luči tega je bistvenega pomena še razmislek o prihodnji vlogi tukajšnjega prostora v svetovnem sistemu. Ali lahko še tekmujemo za mesto v svetovnem centru in ali si tega sploh želimo? Zanimiv je razmislek o konceptu “postcentralnega” Zahoda (Breznik in Močnik, 2013), ki ga razumem kot odpoved iskanju hegemonije Zahoda nad svetom in kapitalom ter 26 pripravo na prihodnost, kjer se odpre prostor za nove razprave, na primer o odrasti, in samoorganiziranje gospodarskih, finančnih in samooskrbnih praks (Latouche, 2009; Gregorčič, 2005). K tem konceptu bi štela tudi pomoč svetovnim periferijam pri vzpostavljanju sistemov javnega zdravstva in izobraževanja, ki bi zmanjšala potrebo zgolj po uvozu znanja in upravljalskih tehnologij iz centra, zaživela pa bi lahko tudi lokalna misel. Čeprav je nemogoče napovedati prihodnji razvoj dogodkov na univerzi, se nedvomno spopadamo s problemom, ki se neusmiljeno kuha že v osnovnošolskih in srednješolskih klopeh, torej v vseh etapah javnega prenašanja znanja in načinov imaginacij. Z deležniki vzgoje in izobraževanja je treba v večji meri ravnati kot s posamezniki, ki šele spoznavajo in definirajo svoje družbene vloge, potrebe in cilje, pri iskanju prihodnosti pa je ključno, da ponovno aktivneje razpravljamo o vlogi univerze oziroma šolstva, saj je uradna univerza trenutno ujeta v formulacijske in besedne frustracije, ki skušajo težave pojasniti od znotraj, na primer prek nezadostnega doseganja bolonjskih ciljev, redkeje pa reflektirajo svojo vlogo v širšem sistemskem okvirju. Če so pretekle učiteljske stavke pokazale, da je zanosa za organiziran sindikalni boj v Sloveniji še vedno na pretek, pa se po drugi strani stavkovne zahteve še vedno prepogosto izražajo zgolj glede ekonomskega položaja najštevilčnejših ali najbolj povezanih skupin članstva – partikularne interese je tako vselej težje legitimirati in zagovarjati pred širšim občestvom, sploh če je naš cilj organiziranost vseh segmentov zaposlenih in celokupna emancipacija delavskega razreda za javno dobro (Raziskovalni zvezek Cedra, 2019). Naj zaključim z mislijo, da je pot do močno pričakovanega kolektivnega uvida vseh razsežnosti visokošolske problematike in pomena vrednote opolnomočenega boja še dolga in mestoma povsem neuhojena, zato se po pomoč obračam tudi k bralcu in bralki, za aktivno udeležbo v procesih iskanja ter artikuliranja resnice, ki je najzanesljivejši predpogoj za boljši jutri. 27 Viri 1. A., S. (2010, 14. marec). Z bolonjsko reformo študija le redki zadovoljni. RTV Slovenija. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/z-bolonjsko-reformo-studija-le-redki-zadovoljni/225729 2. Ali veš, kaj nam prinaša novi Zakon o visokem šolstvu? (2016). Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sl/novice/ali-ves-kaj-nam-prinasa-novi-zakon-o-visokem-solstvu 3. Althusser, L. (2018). Ideologija in ideološki aparati države. Ljubljana: Založba /*cf. 4. Balibar, E. (2011). Citizen Subject: Foundations for Philosophical Anthropology. 5. Bele, T. (2016, 12. februar). Akademski prekariat. [radijski posnetek] Ljubljana: Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/univerza/kaj-pa-univerza/akademski-prekariat 6. Bembič, B. (2013). Kdo se boji postvarele humanistike? V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 213–222). Ljubljana: Založba /*cf. 7. Bezlaj, Z. (2020, 7. februar). Raziskovanje po vezah. [radijski posnetek]. Ljubljana: Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/politika/kultivator/raziskovanje-po-vezah 8. Bolonjski Proces 2020 – evropski visokošolski prostor v novem desetletju. (2009). Komunike konference evropskih ministrov, pristojnih za visoko šolstvo. Leuven in Louvain-la-Neuve. Dostopno prek http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/do kumenti_visokosolstvo/Bolonjski_proces/Leuven-komunike_SI.pdf 9. Breznik, M. in Močnik, R. (2013). Univerza in znanost v sodobnem kapitalizmu. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 103–166). Ljubljana: Založba /*cf. 28 10. Culiberg, L. (2013). Somrak univerze. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 7–18). Ljubljana: Založba /*cf. 11. eVŠ evidenca visokošolskih zavodov in študijskih programov. (2019). Direktorat za visoko šolstvo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Dostopno prek https://www.gov.si/teme/evs-evidenca-visokosolskih-zavodov-in-studijskih-programov/ 12. Evropski visokošolski prostor: Skupna deklaracija evropskih ministrov za izobraževanje, zbranih v Bologni 19. junija 1999. (19. 6. 1999). Dostopno prek http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/do kumenti_visokosolstvo/Bolonjski_proces/Bolonjska_deklaracija_slo.pdf 13. Fisher, M. (2009). Capitalist Realism: Is There No Alternative? London: John Hunt Publishing. 14. Freire, P. (1970). The “banking” concept of education. Dostopno prek http://puente2014.pbworks.com/w/file/fetch/87465079/freire_ba nking_concept.pdf 15. Gregorčič, M. (2005). ¡Alerta roja! Teorije in prakse onkraj neoliberalizma. Ljubljana: Študentska založba. 16. Hanžič, S. (2016, 16. december) Več denarja za visoko šolstvo. Delo. Dostopno prek https://old.delo.si/znanje/izobrazevanje/vec-denarja-za-visoko- solstvo.html 17. Kant, I. (1987). Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?. Filozofski Vestnik, 8(1), 9–13. Dostopno prek https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski- vestnik/issue/view/320/83 18. Košak, K. (2014, 7. januar). Linearno varčevanje. Mladina. Dostopno prek https://www.mladina.si/152423/linearno-varcevanje/ 29 19. Krašovec, P. (2013). Neoliberalizem in družba znanja. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 59–102). Ljubljana: Založba /*cf. 20. Krašovec, P. (2013). Univerza in družbena reprodukcija. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 167–207). Ljubljana: Založba /*cf. 21. Latouche, S. (2009). Preživeti razvoj. Ljubljana: Založba /*cf. 22. Lizbonska konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji – The Lisbon Recognition Convention, sestavljena 11. aprila 1997 v Lizboni, v Sloveniji v veljavi od 29. maja 1999. Dostopno prek https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list/- /conventions/rms/090000168007f2c7 23. Lukšič, A. (2002). Vloga države pri zagotavljanju nacionalnih interesov. Teorija in praksa, 39(6), 1017-1027. Dostopno prek http://dk.fdv.uni- lj.si/db/pdfs/tip20026luksic.pdf 24. Mlakar, P. (2015, 25. maj). Od uvedbe bolonjske reforme študenti študirajo dlje in so manj zaposljivi. Dnevnik. Dostopno prek https://www.dnevnik.si/1042713555 25. Močnik, R. (2013). Zasedba v gluhi lozi. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 19–58). Ljubljana: Založba /*cf. 26. Močnik, R. (2013). Konec univerze, zmaga visokega šolstva. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 223–260). Ljubljana: Založba /*cf. 27. Programi višješolskega strokovnega izobraževanja. (2020). Dostopno prek https://cpi.si/poklicno-izobrazevanje/izobrazevalni- programi/programi/vsi/ 28. Raziskovalni zvezek Cedra, št. 2. (2019). Kranj. Center za družbeno raziskovanje. 30 29. Rebughini, P. (2014). Subject, subjectivity, subjectivation. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/264466714_Subject_sub jectivity_subjectivation 30. Rutar, D. (2014). Učenje in kapitalizem [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=OSQ0g9DnC9s 31. Struktura zaposlenih. (2018). Univerza v Ljubljani. Dostopno prek https://www.uni- lj.si/univerza_v_stevilkah_2017/dobrodosli_na_univerzi/ struktura_zaposl enih/ 32. Svetlik, I., Kristl, J., Širok, M., Komljenovič, J. (2012). Bolonjska prenova po ljubljansko. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/258871890_Bolonjska_prenova _po_ljubljansko 33. Uvalić, M. (2018). The rise and fall of market socialism in Yugoslavia. Dostopno prek https://doc-research.org/2018/03/rise-fall-market- socialism-yugoslavia/ 34. Villa, G., C. (2017). Nova država za nov svetovni red. Ljubljana: Založba /*cf. 35. Wallerstein, I. in drugi (2000). Kako odpreti družbene vede. Ljubljana: Založba /*cf. 36. Žužek, L., M. (2018). Bolonjska reforma od ideje do izvedbe [magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana. Dostopno prek https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=113084&lang=slv 31 Odlašanje kot neplačano delo in mehanizem nadzora Neja Berger Povzetek: V prispevku razvijem tezo, da je specifična vrsta odlašanja (ki jo poimenujem temačno odlašanje) pravzaprav družbeni mehanizem, ki posameznice in posameznike programira tako, da ti za določen družbeni razred (lastnikov informacij) proizvedejo čim več informacij v sklopu neplačanega dela, ki ga doživljajo kot odlašanje od nekega »produktivnejšega« dela. Mehanizem poskrbi tudi za nadoknadenje tega, kar doživljajo kot »produktivnejše« delo, s katerim so odlašali, od česar profitira podoben družbeni razred kot od neplačanega dela znotraj odlašanja. Temačno odlašanje tako posredno spreminja »neproduktivni« prosti čas v produktivni neplačani delovni čas proizvajanja informacij, po navadi na račun počitka, igre, zabave in druženja. S tem se uveljavi tudi kot mehanizem nadzora; s ponotranjenim delovanjem biooblasti razpršena telesa mnoštva disciplinira k poenoteni profitabilni proizvodnji informacij, pomaga pri novih razsežnostih vidnosti subjekta in bogati kategorije, po katerih se skrajno individualizirani (in hkrati popolnoma homogenizirani) razvrščamo pod še nikoli tako bogato Normo. Pelje nas naproti čedalje bolj odtujenim eksistenčnim formam populacije, ki doživlja čedalje več desubjektivacije brez prave subjektivacije. Ključne besede: odlašanje, produkcija informacij, delo, prosti čas, individualizacija 32 Uvod Kolegice in kolegi, tako smo uporabni, da se čutimo nesposobne, in tako koristni, da se čutimo krive. Z vsakim izpitnim obdobjem bomo mnogi spet iskali rešitve za »problem« odlašanja. Obstaja velik nabor literature in razmišljanj o psihologiji odlašanja in še večji nabor literature, ki naj bi bila uporabna za »samopomoč«, samodiscipliniranje in uspešno premagovanje vzorcev odlašanja, v katere se ujema čedalje večji delež ljudi, študentke in študenti pa smo gotovo med ciljno publiko tovrstne literature. Takšni pogledi poskušajo pomagati individuu, da sam reši problem neuspešnega razporejanja časa, za katerega se predpostavlja, da je kriv sam, tako kot za vse ostale »disfunkcionalnosti« v svojem avtobiografskem projektu. Posameznica lahko z vlaganjem truda in napora torej premaga določeno »disfunkcionalnost« v zvezi z odlašanjem in se počuti manj krivo, doživlja manj stresa in posledično izboljša poleg svoje produktivnosti (ki je v teh scenarijih glavni ideal in opredeljena kot samo nasprotje odlašanja) tudi svoje zdravje in počutje. Redko pa se razmišljanja v omenjeni pop-literaturi dotikajo preizpraševanja sistema in pogojev, v katerih je nastalo toliko »disfunkcionalnih« posameznikov. Ali res lahko vzorce, ki namesto počitka prinašajo toliko dodatnega stresa, zreduciramo na »lenobo«? Obstaja stereotip o razvajeni milenijski generaciji, ki ni nikoli izkusila pomanjkanja ali »vojaške discipline«, kar jo je naredilo »razvajeno« in slabo organizirano. A če opažamo, da se določena »disfunkcionalnost« pojavlja pri čedalje večjem deležu populacije, gre prej kot za disfunkcijo morda enostavno za funkcijo nekega družbenega mehanizma. Medtem ko so nam dognanja iz določenih smeri psihologije lahko v pomoč pri razumevanju stiske odlašajoče posameznice, želim v tem prispevku prerazporediti glavne akterje proučevanja. Namesto da bi se spraševala o posamezniku, ki ima disfunkcijo odlašanja, se želim spraševati o odlašanju, ki opravlja funkcijo skozi posameznika. 33 Svoje teze o odlašanju kot neplačanem delu in mehanizmu nadzora predstavim in argumentiram v tretjem poglavju, po tem ko v drugem predstavim teoretski okvir, znotraj katerega razvijam svoje razmišljanje. Še pred tem pa razmišljam o vrstah odlašanja in razjasnim koncept temačnega odlašanja. I. Opredelitev temačnega odlašanja Obstajajo različne vrste odlašanja, a mene bo zanimala predvsem ena, temačna podvrsta, ki subjektu povzroča največ občutkov krivde, sramu in razočaranja nad sabo. Popolno temačno odlašanje se zgodi, ko so izpolnjeni naslednji pogoji: opravilo, s katerim odlašamo, doživljamo kot pomembno; »pomembnost« pa je tu opredeljena bolj kot ne izključno v razmerju do grajenja lastne biografije, torej do tega, kakšen doprinos ima specifična naloga oz. opravilo oz. delo k doseganju ciljev, ki si jih kot individuum zadajam v svoji biografiji, na poti k svojemu »samouresničenju«. To pomembno opravilo je po navadi znotraj domene določene vrste nematerialnega dela oziroma ustvarjanja novih informacij ali znotraj domene samostojnega učenja ter študijskega dela (ali drugih načinov investiranja v pridobivanje kulturnega kapitala). Z opravilom nismo seznanjeni do te mere, da bi bili vnaprej prepričani o načinu izvedbe in času, ki ga bomo morali posvetiti izvedbi, da bo ta uspešna. Odlašanje z rutinskimi opravki, kot so gospodinjska opravila ali plačevanje položnic na zadnji dan roka, nam v samem času odlašanja ne povzročajo hudega stresa, saj natančno vemo, kako bomo odlašano nalogo opravili in koliko časa bomo zanjo porabili. Čas, ki ga porabimo za odlašanje z nepomembnimi ali rutinskimi opravili, pa je po navadi preživet brez občutkov krivde, sramu in zaskrbljenosti; in moja domneva je, da so tudi aktivnosti, ki se izvajajo v tem času odlašanja, v veliki meri drugačne kot pri temačni vrsti in imajo drugačen doprinos tako k posameznikovemu subjektivnemu doživljanju tega časa kot tudi k ohranjanju sistema. Naslednji pogoj za »optimalno« temačno odlašanje zadeva prepuščenost lastni organizaciji. Morda obstaja nek od zunaj zapovedan rok za izpolnitev naloge, v nekaterih 34 primerih pa si tudi rok postavimo sami. A organiziranje procesa izvajanja naloge ali izdelovanja končnega produkta je prepuščeno naši »svobodni« organizaciji časa. S čim pa ključno ustvarimo teren, na katerem se ta temačnost udejani, zaživi in kar najbolje izpolni svojo funkcijo? Ko si v svojem urniku za opravljanje prej opisane vrste opravila odredimo določen čas s samozapovedjo. Čas, ki je zaznamovan z namero iz preteklosti, se v sedanjosti obnaša drugače. S pomembno nalogo lahko odlašamo tudi na način, da se zavestno odločimo, da jo bomo prestavili na prihodnost in da bomo do takrat počeli specifične druge reči. Čeprav je čas, ki mine do tiste prihodnosti, še vedno čas odlašanja, se temačnost na takšnem terenu težko razživi. Ko pa vstopimo v zaznamovan čas, v čas, ki smo ga v preteklosti dodelili opravljanju pomembne naloge, in ko ta čas sproti namenjamo drugim aktivnostim, ki jih ne doživljamo kot produktivne, pa je vsaka sekunda, minuta in ura tega časa doživeta kot ponovna odločitev za odlašanje, kot ponovno razočaranje sebe in svojih pričakovanj, kot ponoven val krivde in sramu. V teh pogojih, ko sproti kršimo samozapovedane ukaze, pa postanemo najljubši plen temačnega odlašanja. Ta v nas vzbuja občutke krivde, sramu, razočaranja, stresa in pritiska, včasih celo gnusa do sebe; prinese kratkotrajne in dolgotrajne posledice za naše mentalno in fizično zdravje ter občutek neuspeha v biografskem projektu. Medtem ko se dogaja, pa nas sili v nadaljnje ponavljanje istega vzorca, ki se kaže kot pobeg pred procesiranjem čedalje večje stiske. Ni nujno, da so izpolnjeni prav vsi pogoji, ki sem jih naštela, da doživimo temačno odlašanje, saj ima ta kar nekaj različic. Ti pogoji opisujejo zgolj najbolj optimalne okoliščine, v katerih mehanizem prosperira, najbolj ključna okoliščina pa je predvsem zaznamovanost časa z namero. Bolj ilustrativno gre enostavno za situacije, v katerih zavrnemo vsa tista povabila na kave, kosila, druženja in si ne vzamemo časa za kuho, rekreacijo, skrb zase, ker se vnaprej odločimo, da bomo danes pač »produktivni«, in ostanemo doma pri delu. Ob frustraciji izpolnjevanja naloge, ob izgubi fokusa, ob občutku izgube nadzora nad količino dela ali preden z nalogo sploh začnemo, pa nas – po navadi z istim orodjem, s katerim opravljamo 35 to nalogo: računalnikom (ali njegovo kompaktno različico, pametnim telefonom) – premami neka vsebina. Ta vsebina se kaže kot neškodljiva, saj je kratka in od nje ne pričakujemo, da nam bo vzela veliko časa, ki smo ga vnaprej predpisali delu. A kmalu nas potegne druga in za njo tretja enota vsebine, dokler se pobeg pred delom ne začne spreminjati v strah pred vrnitvijo k njemu, saj se ob vsaki novi enoti nabere še več krivde, in še večjim občutkom izgube nadzora. Tako se nam kopičijo »izgubljeni« dnevi, ki jih mnogi nadoknadijo s krivde polnimi delovnimi nočmi (torej na račun spanca) ali pa na račun prihodnjih druženj in sprostitev, ki jih je treba odpovedati. Temačno odlašanje torej na koncu sploh ne povzroča nujno manj časa, posvečenega delu, s katerim odlašamo, ampak predvsem poskrbi, da je ta čas usmerjen v aktivnosti (oz. bolje pasivnosti), od katerih večinoma profitira določen družbeni razred (razred lastnikov informacij, ki ga opredelim v drugem poglavju). Temačnost označuje to specifično situacijo sprotnega odlašanja v času, ki smo ga vnaprej dodelili določenemu delu. Veliko manj stiske nam povzroča odlašanje od dela, če smo se zanj vnaprej odločili, planirali in izvedli določeno aktivnost, počitek, zabavo, sprostitev, čeprav bi »bilo bolje, da bi zdajle delali«. Vseeno lahko občutimo krivdo ob »odločitvi« za odlašanje, a fokus je nato usmerjen v predvideno aktivnost in ni razloga, da bi vsako minuto doživljali kot ponovno razočaranje samih sebe, saj se v tistem trenutku ni vedno mogoče »vrniti k delu«. Aktivnosti izven temačnega odlašanja (tudi če jih dojemamo kot neke vrste odlašanje) pa so verjetno raznovrstnejše, povzročajo manj odutujenosti pri posameznici in so za razred lastnikov informacij manj profitabilne. Menim, da obstaja pomemben trend naraščanja temačnega odlašanja; in ker številčno naraščajo družbene skupine, ki so najboljše tarče mehanizma, in ker se izboljšujejo tehnologije in tehnike, s katerimi operira. In če za trenutek opustimo hipotezo o »leni mladini«, s čim bi bilo lahko povezano čedalje večje pojavljanje tega temačnega odlašanja in kako le to prispeva k ohranjanju sistema? 36 II. Pot do postmoderne paralize V tem delu eseja bom analizirala teorije določenih družbenih sprememb, pomembnih za razvoj nadaljnje argumentacije o svojih tezah glede temačnega odlašanja. Pogoji za razcvet mnogih vrst odlašanja so se razvili ob masovni decentralizaciji delovnega prostora in fleksibilizaciji delovnega časa, v sodelovanju z hitrim razvojem novih tehnologij, ki so v lasti specifičnega družbenega razreda lastnikov informacij. Nekaj pozornosti moramo torej nujno posvetiti zamegljenemu prehodu v »sodobnost«, ki kar ne neha potekati nekje od 70. let 20. stoletja dalje. Osredotočila se bom predvsem na vidika informatizacije produkcije in individualizacije (ter z njo povezane standardizacije in normalizacije) posameznika. II.I Informatizacija produkcije in sprememba narave dela »Postmodernizacija« in »informatizacija produkcije« (Hardt in Negri, 2003, str. 231) prineseta prehod od dominance sekundarnih sektorjev gospodarstva k terciarnim, hkrati pa tudi na sekundarnih in primarnih sektorjih pustita nov pečat, tako v obliki novih tehnologij in organizacije dela, kot v obliki novega »gospostva« in hierarhije proizvodnje. Ta nova hierarhija se nanaša tudi na globalno hierarhijo proizvodnje, ki je čedalje bolj enotna, povezana v ogromno mrežo, ki jo je mogoče s pomočjo novih tehnologij upravljati v virtualnem prostoru. Ideal novega modela vključuje nenehno in neposredno komuniciranje med proizvodnjo in potrošnjo ter »dramatično decentralizacijo proizvodnje« (prav tam, str. 242). Tovarniška mesta se izpraznijo in geografsko razpršijo po svetu na lokacije z ohlapnimi socialnimi ter okoljevarstvenimi zakonodajami, še bolj razpršeno pa je lahko čedalje bolj prevladujoče nematerialno in afektivno delo. Proizvodnja se razprši in ustvari potrebo po bolj centraliziranem upravljanju in načrtovanju; nadzor se centralizira v novih središčih, globalnih mestih, osredotočenih na finance in trgovino, od koder se upravlja in usmerja globalna mreža proizvodnje. Hardt in Negri prepoznata »strukturo in upravljanje 37 komunikacijskih mrež« kot »bistvena pogoja za proizvodnjo v informacijski ekonomiji« (prav tam, str. 244). Globalno informacijsko infrastrukturo vidita kot kombinacijo demokratičnega modela interneta in oligopolističnega mrežnega modela oddajniškega sistema, le da je internet, odkar je izšlo njuno delo Imperij, veliko večino svoje »demokratičnosti« dokončno izgubil, glede na to, da je večina informacij posredovanih z njim ali proizvedenih znotraj njega, zdaj privatna last nekega novega, čedalje močnejšega kapitala. Pa sploh še gre za »kapital«? McKenzie Wark (2019) v delu Capital Is Dead predlaga tezo o koncu kapitalizma in nastopu nove stopnje razrednih odnosov. Tako kot je lastništvo kapitala vzpostavilo dialektiko med delavci in kapitalisti, je komodifikacija informacij vzpostavila novo vrsto razrednih odnosov med proizvajalci informacij in njihovimi lastniki – med hekerskim in vektoralističnim razredom1. Hekerski razred predstavljajo vsi, ki proizvajajo nove informacije, nimajo pa sredstev za realizacijo njihove vrednosti. Vektoralistični razred so lastniki informacijskih vektorjev 2 – »pravnih in tehničnih protokolov za pretvarjanje obilice (informacij) v redkost« 3 , »infrastrukture, po kateri so informacije speljane skozi čas in prostor«4 (Wark, 2019, str. 45). Komodifikacija informacij je ustvarila odločilno spremembo in torej odločilno nove proizvajalne sile ravno zaradi specifične ontologije informacij. Blago je redko oziroma omejeno, informacije pa »hočejo biti svobodne« (Wark, 2019, str. 42), zaradi tehnološkega napredka jih je možno poceni hraniti, množiti in prenašati v vse smeri. Komodifikacija tega obilja informacij najprej zahteva vzpostavitev koncepta intelektualne lastnine, ta pa ravno zaradi »izmuzljivosti« informacij potrebuje transnacionalno pravno regulacijo. S to vzpostavitvijo informacije postanejo privatna lastnina in prinesejo nov razredni odnos med vektoralističnim razredom, ki ima v lasti sredstva za realizacijo vrednosti informacij, in hekerskim 1 ang. »the hacker class«, »the vectoralist class«. 2 Izraz si avtorica izposodi od Paula Virilia, koncept, ki ga z njim opisuje, pa je bližje delu Harolda Innisa (Innis, H. The Bias of Communication, Toronto: University of Toronto Press, 2008). 3 ang. »the legal and technical protocols for making otherwise abundant information scarce« 4 ang. »the infrastructure on which information is routed, whether through time or space« 38 razredom, ki teh sredstev nima v lasti (in ki načeloma opravlja poklice, v katerih je glavna naloga proizvajanje informacij). Tipi novih informacij, ki jih proizvaja hekerski razred, so zelo različni in zato »si težko zamišljamo, kaj imajo skupnega pisatelj, znanstvenica, umetnik, inženirka«5 (Wark, 2019, str. 48). Vsi pa proizvajajo neke vrste intelektualno lastnino; to si pogosto lasti vektoralistični razred, in tudi če določene pravice do nje ohranijo hekerji, v veliki večini primerov ne morejo sami realizirati vrednosti informacij, ki so jih proizvedli. Narava hekerskega dela je drugačno od »delavskega« – delavec v tovarni proizvaja enake enote blaga, informacije pa so lahko komodificirane (poblagovljene) le, če so dovolj drugačne od že obstoječih enot. Zato mora hekerka iz enakosti informacij proizvajati drugačnost, iz »starih« informacij proizvajati »nove« (Wark, 2019, str. 13). Heker porablja svoj čas drugače od delavca ali kmeta, da sproducira nove enote blaga (informacij), saj morajo biti te vedno znova »originalne« in drugačne od prejšnjih enot. Veliko manj predvidljivo je, koliko časa bo heker porabil za novo enoto. Vložena čas in trud pri vsaki novi enoti variirata in ostajata neopredeljiva ter nepredvidljiva. Narava dela hekerskega razreda se je razširila po vseh vrstah institucij, ki urejajo proizvodnjo in družbo (seveda poleg že obstoječih oblik proizvodnje, ki pa niso nujno izginile, a so se vseeno prilagodile novim spremembam oziroma zavzele novo mesto v hierarhiji sistema). Informacij, ki se jih da prevesti v ekonomski, socialni in kulturni kapital, v sredstva nadzora in nasploh od katerih se da profitirati, pa ne proizvajajo samo »poklicne« hekerke. Kot ključni mehanizem nadzora nove politične ekonomije informacij6 avtorica predstavi asimetrijo informacij7 (Wark, 2019, str. 2). Danes je popolnoma vse postalo informacija. Vsak od nas je na primer v zadnjih nekaj dneh konstantno generiral (torej na nek način proizvajal) nove informacije. Ob obisku trgovine informacijo o potrošnji, zabeleženo v statistiki trgovine, ki bo s 5 ang. »We have a hard time thinking what the writer and the scientist and artist and the engineer have in common.« 6 ang. »information political economy« 7 ang. »asymmetry of information« 39 pomočjo informacij drugih potrošnikov postala uporabna za nadaljnje strategije poslovanja. Ob uporabi storitev, ob bančnih transakcijah, ob kulturnem udejstvovanju, ob pasivnem spremljanju televizijskih oddaj, predvsem pa ob vsakem stiku z »mrežo«, »medmrežjem«, spletom. Ob naši komunikaciji z bližnjimi in daljnimi, ob raziskovanju, ob gledanju vsebin, ob ustvarjanju vsebin, ob vsakem mežiku, kliku in dotiku monitorja. Ustvarili smo torej morje informacij. To morje smo v zameno za druge informacije podarili. Kaj smo dobili s prejetimi informacijami? Določeno storitev, določen proizvod, določen občutek, tudi določeno subjektivacijo. Kaj pa se je zgodilo z informacijami, ki smo jih tako pridno generirali? Končale so v agregatu8 (Wark, 2019, str. 55) v privatni lasti, kjer so postale najmočnejše orožje za napovedovanje (in s tem zapovedovanje) prihodnosti. Postale so na primer del algoritmov, s katerimi se vsakemu potrošniku ponujajo po meri narejeni oglasi, del algoritmov, s katerimi treniramo umetno inteligenco ali s katerimi vzpostavljamo revolucionarne oblike nadzora. Informacijo lahko proizvedem jaz, a izmuzne se mi že med tem, ko nastaja. Informacij samih (v situacijah, ki sem jih uporabila za ilustracijo) nimamo v lasti njihovi proizvajalci, niti nimamo v lasti sredstev, s katerimi je te informacije moč pretvoriti v kapital, moč, nadzor, stvarjenje, uničenje. Vektoralistični razred je razred, ki profitira od »poklicne« hekerske kreativnosti. Vektoralistični razred pa so tudi (kar bo za naše nadaljnje razmišljanje še posebej pomembno) lastniki informacijsko orientiranih megapodjetij, ki realizirajo vrednost informacij, ki jim jih »nepoklicni hekerji« podarimo s »potrošniškim« delom informacijske proizvodnje v zameno za preživljanje časa na njihovih delih interneta. Tem delom interneta pa se je praktično nemogoče izogniti. Profitabilne vrste odlašanja postajajo čedalje bolj prevladujoče, saj se ponujajo čedalje bolj prevladujočemu družbenemu razredu, ki revolucionarno drugače opravlja in doživlja delo. Hekerski razred je en način opredelitve in diferenciacije delavcev, ki opravljajo čedalje bolj prevladujoče vrste nematerialnega dela. Hardt 8 ang. »aggregate« 40 in Negri v Imperiju definirata nematerialno 9 delo kot »delo, ki proizvaja nematerialne dobrine, kot so storitev, kulturni proizvod, znanje ali komunikacija« (2003, str. 239) in predstavita tri tipe nematerialnega dela. Prvi tip je informatiziran aspekt industrijske proizvodnje in torej novi načini komunikacije, delovanja in odnosov znotraj nje. Drugi tip je »nematerialno delo analitičnih in simbolnih nalog« (prav tam, str. 241) in zajema proizvajanje storitev in znanj, komunikacijo in kulturno proizvodnjo. Tretji tip pa je afektivno delo oziroma proizvodnja ali manipulacija efektov, kamor avtorja uvrščata zdravstvene oziroma negovalne storitve in zabavno industrijo, saj obe manipulirata z občutki in odzivi. Wark v svojo opredelitev zajema večino dela, ki ga Hardt in Negri opišeta kot nematerialnega, in ga postavi v skupno kategorijo glede na vsebino te »nematerialnosti« – ta vsebina pa so informacije. Pojem, ki poskuša zajeti podobne kategorije dela (z večjim poudarkom na digitalnem aspektu) je tudi virtualno delo10. Ursula Huws ga opredeli kot plačano ali neplačano delo, ki se izvaja z uporabo kombinacije digitalnih in telekomunikacijskih tehnologij oziroma ki proizvaja vsebino za digitalne medije11. Juliet Webster in Keith Randle dodata, da je virtualno delo tudi delo, posredovano prek spletnih tehnologij, ki ga organizirajo z dislokacijo in redistribucijo v nove delovne prostore (2016, str. 5). Vzpon virtualnega dela prepoznata kot posledico popolne integracije digitalnih tehnologij v vse aspekte življenja v kombinaciji z ostalimi spremembami v naravi dela, ki sta jih prinesla deindustrializacija in pozni globalizirani kapitalizem.. Virtualno delo zajema predvsem ogromna področja »kreativne industrije« in vseh ostalih oblik plačanega ali neplačanega dela v povezavi z digitalnimi vsebinami (multimedijska produkcija, prevajanje, novinarstvo, pisanje, industrija 9 Pri definiranju nematerialnega dela se nanašata na »Immaterial Labor« Maurizzia Lazzarata v Virno, P. in Hardt, M. (ur.). Radical Thoughts In Italy. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1996, str. 133–147. 10 ang. »virtual work« 11 V: Huws, U. (2012). Technical Annex to Memorandum of Understanding for EU COST Action on the Dynamics of Virtual Work. Brussels: EU Co-operation in the field of Scientific and Technical Research; povzeto po Webster in Randle (2016, str. 5). 41 videoigric, razvoj in programiranje, kreiranje digitalnih vsebin, računovodstvo in finance, mikronaloge klik-delavcev12 itd.). Jasno je torej, da se dogajajo veliki premiki v oblikah poklicev, naravi dela, identiteti delavca. Kot najpomembnejše značilnosti virtualnih delavk Webster in Randle (2016) naštejeta mobilnost in razpršenost, prekarnost ter brezmejnost. Delo ni več vezano na specifičen prostor, časi tovarne (in kmalu tudi pisarne) se poslavljajo in delo je čedalje manj vezano na lokacijo. Delo je lahko povsod, kjer je lahko računalnik. Hardt in Negri opozarjata na programiranje našega razmišljanja, ki ga prinaša računalnik, ki se uveljavlja kot univerzalno orodje: »Interaktivni in kibernetski stroji postajajo nova proteza, ki je integrirana v naše telo in mišljenje, ter leča, skozi katero naša telesa in mišljenje redefiniramo« (2003, str. 239). Razmišljamo kot računalniki in odprti smo za nove posodobitve programske opreme in konstantno prilagajanje skozi interaktivnost. Prekarnost pa ni značilna le za poklice virtualnih delavcev, ampak se celoten trg dela vztrajno segmentira na čedalje redkejše ostanke trga dela iz časa industrijske družbe, kjer delavce in delavke še varuje socialno pravo na eni strani in na »fleksibilno-pluralni trg podzaposlenosti družbe tveganja« (Beck, 2009, str. 208) na drugi. Študentke in študenti v vedno daljšem socialnem moratoriju izobraževanja13 smo z negotovimi zaposlitvami preko študentskih napotnic (ki so nemalokrat prikrita delovna razmerja) pomemben del prekarne delovne sile, čedalje bolj negotov pa postaja naš »trajen« prehod iz študentskega življenja na že omenjen segmentiran trg dela. Prehod, še tako samoumeven generaciji naših staršev, ko je diploma pomenila zaposlitev za nedoločen čas z vsemi varovalkami 12 Ang. »clickworkers«. Klik-delavci so delovna sila, ki (po navadi na spletnih »crowdsourcing« platformah) opravljajo kratke naloge, za katere so (pod)plačani na minuto ali nalogo. Naloge vključujejo prepoznavanje predmetov na slikah, odgovarjanje na vprašanja, »reagiranje« na različne vsebine, testiranje, itd. 13 Ali pa morda niti ne gre več toliko za moratorij, kot za »generator trajnih in individualiziranih življenjskih stilov, ki delno nadomeščajo tradicionalno odraslost«, kot je že leta 2008 opažala Ule in kot postaja vsako leto bolj verjetno. Glej Mirjana Ule, Za vedno mladi?: socialna psihologija odraščanja. 42 socialnega prava, je za večino današnjih absolventk in absolventov postal »tveganj polna siva cona labilne podzaposlenosti« (prav tam, str. 218). Obsojenost na čedalje daljšo (ali celo vseživljenjsko) dobo prekarnosti v kombinaciji s pičlimi možnostmi odkritja najemniškega stanovanja, ki ne bo povzročilo takojšnjega bankrota, so precej slabi pogoji za vzpodbujanje te »nesposobne generacije, da se končno ekonomsko osamosvoji od staršev«. Negotovost prihodnosti, zakamuflirana v »prihodnost tisočerih priložnosti«, pa na mlade generacije, že tako čedalje bolj zaznamovane s hekerskimi poklicnimi potmi, prinaša še več pritiska za »samoizpolnjevanje« in »investiranje vase«. Na čim več različnih področjih naj bi se udejstvovali, izpopolnjevali in vsak dan učili novih atraktivnih veščin, da se bomo v prihodnosti počutili čim bolj kompetentne v vlogi univerzalnih fleksibilnih prekarcev. Preveliko število možnosti znotraj »investicij vase«, ki imajo navidezno hudo težo za naš prihodnji položaj v družbi, pa je pogosto idealna past za marsikatere možgane. Namesto v »produktivnost« vlaganja vase pogosto zapademo v cikle preizpraševanja, nezmožnosti odločanja in paralize ter ohromelosti, v kateri smo med drugim odlična tarča tudi za mehanizem temačnega odlašanja. To pa me pripelje k analizi drugega pomembnega polja teorije, s pomočjo katerega bomo lažje razumeli našo situacijo. II.II Individualizacija in normalizacija Namenimo nekaj pozornosti prehodu v prisilo prevzemanja odgovornosti in nadzora za vsako odločitev in izid v sklopu možnosti, na katere ne moremo zares vplivati. Zygmunt Bauman prepozna v protislovju med pravico do samouveljavitve in zmožnostjo nadzora družbenih okolij, ki omogočajo tako samouveljavitev, glavno protislovje tekoče moderne 14 (Bauman, 2002). To protislovje ubesedi tudi kot prepad med položajem »posameznikov de iure« in 14 Ta pojem uporablja za opredelitev sodobnosti – še vedno torej kot moderno, a novo, tekočo moderno, v nasprotju s prejšnjo trdo, zgoščeno moderno. 43 njihovimi možnostmi, da postanejo »posamezniki de facto« (prav tam, str. 42– 50). Zapovedano nam je torej, da smo posamezniki – prosti trg, družbene spremembe, demokracija in potrošniška izbira pa so nas »osvobodili« do te mere, da si sami »kujemo svojo usodo«, pišemo svojo biografijo. Izbiramo med nešteto možnostmi in za izbiro prevzamemo odgovornost, med vsem tem odločanjem pa pozabimo, da je bilo karkoli vnaprej vzpostavljeno, pogojeno, omejeno, da so bile možnosti, čeprav jih je bilo tako ogromno, vseeno vnaprej določene in jih nismo sami priklicali v obstoj iz čistega niča. Ulrich Beck prepozna sodobno individualizacijo kot kategorijsko spremembo v razmerju individuuma do družbe, kot »nov modus podružbljanja« (2009, str. 189). Po splošnem modelu individualizacije, kot ga prepozna Beck, ta poteka v treh korakih, na treh dimenzijah. Najprej se zgodi korak osvoboditve iz vnaprej danih družbenih vezi (dimenzija osvoboditve), nato izguba tradicionalnih varnosti (dimenzija odčaranja), in nato nova vrsta vključevanja v družbo (dimenzija nadzorovanja oziroma reintegracije) (prav tam, str. 190). Poudari, da je treba ta splošni, ahistorični model »osvoboditev – izguba stabilnosti – ponovna vključitev« diferencirati še vzdolž druge dimenzije, in sicer glede na objektivni življenjski položaj v nasprotju s subjektivnim doživljanjem individualizacije, na katero se osredotoča, ko se vpraša, »kateri tip biografije se uveljavi v razvitih pogojih trga dela« (prav tam, str. 191). Novost (še vedno aktualnega) individualizacijskega vala 1980-ih let Beck prepozna v tem, da ga na reprodukcijskem področju »ne prestreže več nobena socialna referenčna enota«. Če so v prejšnjih »valih« pri tretjem koraku na primer razredi nadomestili stanove ali kasneje družinske vezi nadomestile razredne, pa tokrat ne more priti do ponovne »ugnezditve« 15 in posledično »posameznik ali posameznica postaneta sama življenjsko-svetna reprodukcijska enota družbenega« (prav tam, str. 193). Čedalje manj smo odvisni od drugih in zdi se, da individuum zdaj sam samcat načrtuje in organizira svoje življenje. A kar omogoča individualizacijo, vsiljuje standardizacijo in povsem novo stopnjo odvisnosti od trga in določenih 15 Izraz »ugnezditev« si izposojam od Baumana (2002, str. 44). 44 družbenih institucij: »Tradicionalne vezi in preskrbovalne navezave« posameznik zamenja za »prisile trga dela in potrošne eksistence ter standardizacije in nadzora, ki so v njih vsebovane« (prav tam, str. 194). »Individualizirani zasebni obstoj« postaja vedno bolj odvisen od razmerij in pogojev, na katere ne moremo pretiroma vplivati (prav tam, str. 194). Odvisni smo od trga dela, izobraževalnih institucij, potrošnje, socialnega prava in neštetih drugih institucij in dejavnikov in izključno znotraj, zaradi njih in z njimi si lahko utiramo tisto navidezno svobodno pot k »samouresničenju« ali k čemerkoli že stremimo dandanes. To nas hkrati naredi bolj odvisne od trga kot kadarkoli prej in bolj podvržene institucionalnem nadzoru naših položajev, hkrati pa nas standardizira, saj si te tako »različne« poti utiramo z istimi mediji, z istimi institucijami, odvisni od istega trga. »Institucionalni življenjski vzorci« (prav tam, str. 195) nadomestijo prejšnje vezi družinskih ritmov in razrednih kultur in določajo »prelomnice« in življenjske procese posameznika z institucionalnimi odločitvami. Tu lahko potegnemo vzporednice tudi s Foucaultom in disciplinsko oblastjo. Disciplinska oblast dresira in uporablja sile, nad katerimi oziroma v razmerju s katerimi vzpostavlja oblast, »[d]resira gibljive, zmešane, neuporabne množice teles in sil v mnogovrstnost individualnih elementov« (Foucault, 2004, str. 189), izdeluje individue, ki postanejo hkrati predmet in orodje izvrševanja oblasti. Disciplino izvršuje z dispozitivi, ki prisiljujejo z delovanjem pogleda; popoln disciplinski aparat predstavlja panoptikon16, kjer bi en pogled lahko videl vse, oblast pa izvajajo subjekti sami nad seboj, že ker bi pogled lahko bil tam. Naslednji pomembni element disciplinske oblasti je »normalizacijska sankcija« (prav tam, str. 197), v obravnavi katere se nam znova pokaže povezava med individualiziranjem in standardiziranjem. Po Foucaultu kaznovalnost disciplinskih ustanov ravno s primerjanjem, diferenciranjem, hierarhiziranjem in torej individualiziranjem hkrati vzpostavlja »oblast Norme«, ki velja za vse. Ta normalizacijska oblast individualizira s tem, ko omogoča »merjenje odmikov, 16 Kot ga zasnuje Jeremy Bentham in v Nadzorovanju in kaznovanju teoretsko razvije Foucault. 45 določanje ravni, ugotavljanje posebnosti« in tako vzpostavi sistem stopenj normalnosti, na katerega se »diferencirani« individui uvrščamo. Ravno klasificirana uvrščenost, znotraj katere je jasno, kako se razlikujemo od drugih (kako smo individualizirani), pa ne more obstajati, če ti drugi ne bi bili uvrščeni znotraj istega sistema stopenj normalnosti. Zato oblast Norme hkrati sili k homogenosti in ravno z individualizacijo (ki ne more potekati izven nje) določa pripadnost homogenemu družbenemu telesu (prav tam, str. 204). Nadziranje postane torej normaliziranje, ki individualizira, in s tem, ko vzpostavi sistem za individualiziranje, tudi homogenizira (in torej standardizira), saj se vsi razporejamo po istem sistemu. Disciplinska oblast v izvrševanju oblasti popolnoma obrne ekonomijo vidnosti, vidna ni več oblast, viden je subjekt (prav tam, str. 208). Subjekt pod oblastjo, ki se kaže s pogledom, postane objekt, saj se brez vidnosti subjekta oblast nad njim ne bi mogla izvajati. Individualnost se postavi tudi v dokumentarno polje, o posamezniku nastajajo arhivi, zapisi, podatki, ocene, meritve, kar subjekt še bolj spreminja v merljiv objekt in vzpostavlja primerjalni sistem. Opazovan, opisan in individualiziran ni več znamenit človek, oblast postaja anonimna, tisti, ki se na njih izvršuje, pa so najbolj individualizirani. Do kako zelo ekstremnih razsežnosti pa smo pripeljali individualizacijo ter normalizacijo in razširili meje institucij, ki kreirajo arhive opazovanih individuov v današnjem času? Težko si je predstavljati, kako bi bila lahko naša individualnost še bolj osvetljena, podokumentirana, zabeležena, arhivirana in primerjana znotraj Norme, kot je v dobi interneta, v dobi, ko se je nadziranje že pred časom preselilo izven meja institucij. Hardt in Negri pišeta o družbi nadzora kot naslednji stopnji disciplinarne družbe, po Deleuzovi interpretaciji Foucaulta (Hardt in Negri, 2003).17 Mehanizmi družbene komande v njej postajajo čedalje bolj »demokratični«, »razporejeni skozi možgane in telesa državljanov« (prav tam, str. 32). Načini družbene vključitve/izključitve, ki se v disciplinarni družbi 17 Foucault v svojih delih ne artikulira prehoda od disciplinarne družbe k družbi nadzora, avtorja se referirata na predvsem na Deleuza v Deleuze, G. Foucault. Pariz: Minuit, 1986. 46 vzpostavljajo predvsem skozi institucije (zapor, šola, bolnišnica itd.), so v družbi nadzora čedalje bolj ponotranjeni v samih subjektih, oblast pa se izvaja prek »strojev, ki neposredno organizirajo možgane (komunikacijski sistemi, informacijske mreže itd.) in telesa (sistem blaginje, nadzorovanje aktivnosti itd.)«. Pri družbi nadzora gre torej za stopnjevanje in širjenje normalizacijskih aparatov disciplinarnosti, ki jih opisujem v prejšnjem odstavku, s tem da se »v nasprotju z disciplino nadzora skozi fleksibilne in nestalne mreže širi daleč onstran strukturiranih mest družbenih institucij« (prav tam, str. 32). Na prehodu v družbo nadzora se »realizira nova paradigma oblasti, definirana s tehnologijami, ki prepoznavajo družbo kot sfero biooblasti18. Medtem ko so v disciplinarnih družbah učinki biopolitike 19 delni, saj disciplinarnost posameznico fiksira znotraj institucije, v družbi nadzora oblast postane popolnoma biopolitična, prežame zavesti in telesa posameznic in jih obravnava ter organizira v »totalnosti njihovih aktivnosti« (prav tam, str. 33) ter tako upravlja s produkcijskimi močmi mnoštva. V procesu delovanja družbe nadzora in skrajne individualizacije zaznavanje postane ahistorično in zasebno, osredotočeno nase, na oblikovanje lastnega življenja (Beck 2009, str. 199). Institucije pogojujejo in zaznamujejo vse nas, a te zaznamovanosti ne doživljamo kolektivno, temveč jih ponotranjamo v lastno zasebno sfero. Družbeno-institucionalno ustvarjena tveganja in protislovja se subjektivirajo in obravnavajo le znotraj individualnih položajev in življenje postane »biografsko razreševanje sistemskih protislovij« (prav tam, str. 201). 18 Foucault opredeli biooblast kot oblast nad življenjem, »upravljanje s telesi in preračunljivo vodenje življenja«, ki se začne vzpenjati v obdobju klasicizma z disciplinskimi institucijami in politično obravnavo natalitete, javnega zdravja, dolžine življenja, preseljevanj itd. Gre za »izbruh različnih in številnih tehnik za dosego podvrženosti teles in nadzora nad prebivalstvom« (Foucault, 2010, str. 134). Biooblast »ureja družbeno življenje iz njegove notranjosti« in »lahko doseže učinkovito komando nad celotnim življenjem populacije šele takrat, ko postane integralna, vitalna funkcija, ki jo vsak posameznik/ica prostovoljno sprejme in reaktivira« (Hardt in Negri, 2003, str. 32). 19 Foucault loči dva pola razvoja biooblasti; eden se osredotoča na telo kot stroj in »vključuje procese oblasti, ki označujejo disciplino anatomo-politike človeškega telesa«. Drugi se osredotoča na telo-vrsto, telo, »ki služi kot opora biološkim procesom: množitvi, rojstvom in umrljivosti, stopnji zdravja, trajanju življenja, dolgemu življenju, z vsemi pogoji, ki lahko spreminjajo te procese; nase jih prevzame cela vrsta posredovanj in urejevalnih kontrol: neka bio-politika prebivalstva« (Foucault, 2010, str. 133). 47 Tako postanemo družba posameznikov in v takšni družbi »so le drugi posamezniki« (Bauman, 2002, str. 40). Tekoča moderna je naklonjena kritiki in vključevanju kritične misli in dejavnosti, a hkrati ostaja sistem popolnoma imun na posledice tega vključevanja, polni smo torej kritike, a kritike, ki je »brezzoba«, svojih problemov pa nismo zmožni združiti v celoto, ki je večja od vsote svojih delov (prav tam, str. 47), četudi so si podobni ali jih rešujemo skupaj, na koncu jih še vseeno odnesemo s seboj, podprti le z nasveti ali zavedanjem, da tudi drugi individui sami bijejo svoje bitke v podobnih okoliščinah. Tako zelo sami in nemočni smo postali, hkrati pa postavljeni v »položaj potencialno trajnega zavzemanja stališča« (Beck, 2009, str. 200), opredeljeni kot oblikovalci sveta, ki naj poleg odgovornosti za celoten potek lastnih biografij nase vzamemo še odgovornost za karseda modre potrošniške odločitve, ki naj, če se le da, nekako ne bi prispevale h krutostim, izkoriščanju in uničevanju okolja. To je torej na kratko predstavljen teoretski okvir, ki ga podajam kot teren za iskanje odgovorov na vprašanja o naših navidez individualnih anksioznostih in »disfunkcijah«, kot alternativo iskanju vzrokov v liniji argumentacije, ki se glasi nekako tako kot »milenijci so pač nesposobni«. III. Odlašanje kot neplačano delo in mehanizem nadzora III.I Odlašanje kot neplačano produktivno delo Moja glavna teza v tem miselnem eksperimentu je, da odlašanje čedalje bolj opravlja funkcijo zagotavljanja neplačanega produktivnega dela, ki je posebej v interesu vektoralističnemu razredu, kot ga opredeli Wark. Vektoralistični razred v tej zgodbi vedno zmaga, saj profitira tako od specifične profitabilne vrste odlašanja, ki postaja prevladujoča, večinoma pa tudi od (s krivdo pospešene) »produktivne« energije, ki se posledično usmeri v delo, s katerim se je odlašalo. Za usmerjenje v profitabilno odlašanje je najbolj primerna družbena skupina hekerskega razreda (in širše opravljalcev hekerskih nalog), zato je ta družbena skupina programirana tako, da največ odlaša na specifičen profitabilen način. 48 Odlašanje drugih družbenih skupin je pogosto manj profitabilno, a lastniki naših informacij že ustvarjajo vedno nove tehnologije in načine, kako profitirati od vseh vrst odlašanja in nasploh vseh vrst tako imenovanega »prostega časa«. Programiranje populacij tako, da se da kar najbolje profitirati od njihovih »zasebnih« življenj, od njihovih »prostočasnih« aktivnosti, je pomemben gradnik, ki ohranja pri življenju ekonomski sistem, odvisen od neskončne potrošnje, porabe in rasti. Neko novo profitabilno vrsto odlašanja pa razumem kot posebno orodje za programiranje »prostega« časa tako, da je to še posebej profitabilno za določene akterje in sicer za lastnike informacij. Moja teza je, da od temačnega odlašanja najbolj profitira t. i. vektoralistični razred, zaradi ogromne količine informacij, ki jih odlašajoči proizvedemo v času takšnega odlašanja. Predpostavljam namreč, da obstaja velika kvalitativna razlika med prostočasnimi aktivnostmi, ki se jih poslužujemo med vsemi drugimi oblikami odlašanja (ali pač tistega ostanka časa, ki ga doživljamo kot »prostega« in ne le kot vmesnega), in pa med aktivnostmi temačnega odlašanja, ki se generirajo sproti v času, za katerega skoraj do zadnje minute ne obupamo, da se bo spreobrnil v »produktivni« čas. V takšnem zaznamovanem času se kot najbolj prikladne ponujajo ravno aktivnosti (oziroma pasivnosti), povezane predvsem z digitalnimi vsebinami, saj privabljajo s kratkimi odseki vsebine, za katere imamo občutek, da še imamo čas. Potihoma pa se kratki odseki začnejo seštevati. Delo, katerega kvaliteta na koncu večinoma ne utrpi prehude škode, ustvarja profit za druge ali pa prispeva k investicijam v naš kulturni kapital, s katerim se poskušamo prebiti do enega ali drugega mesta, opremljenega z družbenim statusom, po katerem hrepeni naša biografija. Temačno odlašanje pa poskrbi za to, da čim več svojega »nedela« posvetimo aktivnostim, ki so profitabilne za lastnike informacij. Menim, da je temačno odlašanje možno misliti kot mehanizem znotraj sodobnega režima, ki si prisvaja čas, ki ga posamezniki doživljajo kot nedelo, in ga usmerja v aktivnosti, ki so profitabilne za informacijska megapodjetja. Te aktivnosti so profitabilne, ker posameznice z njimi proizvajajo informacije, ki si jih prilastijo podjetja. Podjetja imajo v lasti 49 tudi sredstva, s katerimi spremenijo te informacije v kapital – uporabijo jih predvsem za izdelavo algoritmov; takšnih, ki služijo personaliziranemu oglaševanju, s katerim ogromno zaslužijo; takšnih, ki pripomorejo k strojnemu učenju in s tem razvojem umetne inteligence in »pametnih tehnologij« na mnogih področjih; takšnih, ki pripomorejo k tistemu strojnemu učenju, ki se uči o nas, uporabnikih, in nam poleg personaliziranih oglasov personalizira tudi predloge vsebine, ki nas najbolj zasvoji in nam ustvari lasten mehurček v virtualnem prostoru, iz katerega črpamo čedalje več informacij, ki nam oblikujejo življenjsko izkušnjo in pogled na svet okoli sebe. Naše aktivnosti prinašajo dodaten profit tudi zaradi oglasov, ki jih odlašajoči vidijo v času uporabe digitalnih medijev. To niso edine aktivnosti, ki se jih posamezniki poslužujejo med temačnim odlašanjem, niti ni odlašanje edina okoliščina, ki posameznika vabi k tem aktivnostim – a obstaja pomembna korelacija med temačnim odlašanjem in aktivnostmi, s katerimi zastonj produciramo informacije, ki ne končajo v naši lasti. V tem smislu je torej velik delež odlašanja vrsta neplačanega produktivnega dela – neplačane produkcije informacij. Kdo je najboljša žrtev za mehanizme temačnega odlašanja? Družbena skupina, ki se skriva pod oznakami virtualne delavke, hekerski razred, nematerialni delavci. Sestavljajo jo predvsem mlajše generacije, in predvidevam, da bodo podobne oznake primerne za čedalje večje odstotke prihodnjih. Zaradi narave študijskega dela v to skupino seveda spadamo tudi študentke in študenti. Fleksibilizacija delovnega časa in decentralizacija delovnega prostora v kombinaciji z digitalizacijo delovnih procesov in naraščanja novih vrst dela znotraj digitalnega sveta sta poskrbeli za totalno brezmejnost med življenjem in delom ter med profesionalno in zasebno identiteto. Hkrati naraščajoča individualizacija postavlja na posameznico ( virtualno delavko, hekerko, študentko) breme vedno novih odločitev, ki jo zaradi ogromnega števila možnosti in tveganja (zaradi občutka, da si z vsako odločitvijo na novo zacementiramo en del prihodnosti) paralizirajo in jo izpostavljajo pastem odlašanja, ki čakajo na trenutke šibkosti znotraj istih orodij, ki so ji ključna tudi za opravljanje dela. 50 S tem, ko se delo osvobodi omejitev prostora in postane mobilno, se prikrade tudi na področje časa, sploh glede na čedalje večjo »svobodo« pri razporejanju delovnih nalog, ki narašča z raznoraznimi oblikami samozaposlitev tako znotraj prekarnih oblik dela, kot tudi izven njih. Razporejanje posameznikovega časa je čedalje manj formalno zapovedano, ker je tudi čas dela čedalje manj predvidljiv za hekersko delo (proizvajanje informacij), ki želi vedno drugačen rezultat. Prav tako formalno določen čas in prisila pisarne nista več potrebna kot sredstvo nadzora, saj je nadzor ponotranjen globoko v posameznici in ga lahko nosi s seboj, kamorkoli gre. Pričakujemo lahko le še naraščanje te brezmejnosti in z njo seveda naraščanje temačnega odlašanja, ki se ponuja na pladnju rastoči populaciji z že opisano specifično naravo dela. Moja teza je, da hekerske delavke posvečajo več časa odlašanju, četudi ne posvečajo nujno manj časa »delu«. Najbolj ranljive žrtve za mehanizme temačnega odlašanja so torej nematerialni delavci z zabrisano mejo med »profesionalno« in »zasebno« identiteto, katerih zaposlitvena situacija ne vključuje formalno zapovedanega delovnega časa in seveda »mladi na prehodu v odraslost«, ki pogosto usklajujemo študij in obstranske prekarne zaposlitve. Toliko navidezne svobode pri odločanju in razporejanju časa v kombinaciji z bremenom odgovornosti, ki jo čuti »posameznik de iure« ob sprejemanju odločitev (saj bodo te vplivale na razplet biografskega projekta, za katerega je odgovoren le on sam), je dovolj za paralizirajočo nesigurnost, ki prinaša moment zamrznitve, v katerem je breme neskončnih možnosti preveliko in preveč nepregledno. V momentu zamrznitve oziroma paralize se v nasprotju z logiko kot najboljša rešitev za iskanje odgovora na vprašanje, v kaj je trenutni čas najbolje investirati, pojavlja odgovor: v nič od naštetega, pač pa v najbližji pobeg v pasivnost. Ta pasivnost se ponuja tudi v momentu frustracije nad posebno zahtevnim kreiranjem novih informacij, ponuja se kot počitek, v čedalje večji meri pa se ponuja tudi kot droga, ko se možgani navadijo na neskončno število vznemirljivih stimulacij. Še en razlog, zakaj se temačno odlašanje loteva predvsem virtualne oziroma hekerske delovne sile, je ta, da lahko toliko bolj razpolaga z njihovim 51 neskončno fleksibilnim časom. Krade čas, rezerviran za delo v sedanjosti, tako da prestavlja naloge v nerezervirane segmente časa v prihodnosti, ki bi sicer postali nekaj drugega. V tem je tudi distinkcija temačnega odlašanja od drugih vrst odlašanja, ki se dogajajo v nezaznamovanem času. Posledično znotraj temačnega odlašanja posvečamo čas in energijo predvsem produkciji informacij za vektoralistični razred, medtem ko med drugimi vrstami odlašanja (»načrtovanimi odlašanji«) »neproduktivni« čas posvečamo bolj raznovrstnim prostočasnim dejavnostim, med katerimi so tudi spanec, rekreacija, druženje, kreativno sproščanje, branje, potovanje in zabava. Tudi zaradi teh in ostalih »prostočasnih« aktivnosti seveda po navadi nekdo nekje profitira. Ključna razlika pa ni le v spremembi tistih, ki profitirajo od naših aktivnosti. Ključna sprememba je tudi v prehodu iz aktivnosti, v katerih smo subjekti (včasih tudi izkoriščanja), v aktivnosti, pri katerih smo samo še zametki subjektov, kar podrobneje obravnavam v naslednjem delu prispevka. III.II Odlašanje kot mehanizem nadzora Odlašajoči si očitamo slab nadzor nad svojim časom, iz drugega vidika pa gre za zelo dober nadzor temačnega odlašanja nad našim časom. Preusmerja torej raznovrstne aktivnosti razpršenega »mnoštva« v enotne aktivnosti produkcije informacij, disciplinira telesa populacije namešča v takšne ali drugačne sedeče in ležeče položaje, ki jim kar najbolje omogočajo gledanje v določene monitorje in interakcijo z njimi. Aktivnosti, profitabilne za lastnike informacij, se torej skozi kanal temačnega odlašanja ponujajo posameznicam in na tak način zagotavljajo čedalje več njihovega časa, energije in pozornosti, ki se na koncu seštejejo v profit. Zaradi porasta informacij, ki jih posamezniki na račun temačnega odlašanja generirajo, pa lahko zaključimo, da igra temačno odlašanje pomembno vlogo tudi pri mehanizmih disciplinske oblasti in družbe nadzora, kot sem ju opisovala v prvem poglavju. Predvsem pomaga pri grajenju vidnosti subjekta, ki je v sodobnem času popolnoma razkrit: ne le z disciplinskimi institucijami, ki s 52 preizkusi determinirajo njegove karakteristike, ampak predvsem z mediji in stroji, v katere subjekt sam nalaga podatke o sebi. Podjetja, ki si skoraj v celoti lastijo legalni del interneta, ne vedo le, kdo smo, kje smo, kakšen je naš EMŠO, davčna številka in bančni račun, kje smo zaposleni in kakšna je naša politična usmerjenost. V času, ko so te podatke o ljudeh zbirale skrivne obveščevalne službe, smo hrepeneli po osvoboditvi. Sedaj pa svobodni individui poleg vseh naštetih podatkov prostovoljno nalagamo v sistem tudi podatke o svojem gibanju in o svojem okusu za literaturo, glasbo, produkte »kulturne industrije«, hrano, humor. Podatki o naših skritih željah, bizarnih zdravstvenih težavah, o naših ožjih in širših socialnih krogih, pogledih na svet, seksualnih preferencah, strahovih in sanjah so nekje zabeleženi in najverjetneje tudi slikovno in zvočno opremljeni. Znotraj digitalnega sveta preko neštetih izbir udejanjamo svojo individualnost in unikatnost in se razporejamo pod Normo, ki še nikoli ni bila tako bogata s kategorijami za diferenciacijo. Kot je Beck ugotavljal že na primeru televizije, se z uporabo istega medija podvržemo standardizaciji in vsi podležemo enakim eksistenčnim formam (Beck, 2009). Današnji svobodni individui leta svojega življenja preležimo ali presedimo s pogledom, usmerjenim v napravo, iz katere seva modra svetloba, drseč s prsti po njenem zaslonu ali tipkajoč oziroma klikajoč na njena orodja. Profit pa ustvarjamo, ko to delamo službeno, prostočasno ali odlašajoče. Odprti smo za programiranje v vseh pogledih. Oblast se izvaja s stroji, ki neposredno organizirajo možgane in telesa »v smeri avtonomne odtujitve od občutka življenja in želje po kreativnosti«, zapišeta Hardt in Negri (2003, str. 32) o družbi. Počutimo se kot zombiji, vrnitev k znanemu zavetju pasivnosti pa se nam v začaranem krogu ponuja tudi kot počitek od tega utrujajočega občutka. Kako drugače kot zombi pa naj se počuti subjekt, ki to ni? Giorgio Agamben (2009) v eseju What Is an Apparatus? prepozna nevarnost sodobnih dispozitivov v njihovi nezmožnosti produciranja subjekta kljub desubjektivaciji. Dispozitivi disciplinske družbe so delovali kot stroji subjektivacije in šele nato vzpostavili gospostvo nad subjektom. V delovanju dispozitiva oziroma v boju med bitjem 53 (substanco) in dispozitivom nastane subjekt. V dispozitivu zapora je najprej nenamerno ustvarjen subjekt delikventa, ki postane subjekt novih tehnik gospostva. Subjektivizacija pa nujno pomeni desubjektivacijo – le z zanikanjem grešnega subjekta se lahko preko dispozitiva pokore na primer utemelji nov subjekt, »ki najde resnico v neresnici zavrnjenega grešnega jaza«20 (Agamben, 2009, str. 20). Agamben v tem prepozna glavni problem sodobnih dispozitivov – izražajo se predvsem skozi proces desubjektivacije in ne skozi produkcijo subjektov. Desubjektivacija ne da moči novi subjektivaciji, morda le njenemu zametku. Kdor se pusti ujeti s strani dispozitiva mobilnega telefona in se pusti desubjektivirati, ne dobi s tem nobene nove subjektivacije, razen številke, s katero je lahko nadzorovan (Agamben, 2009). Vsi Agambenovi strahovi so se uresničili in potencirali v nedogled. Kaj pa se zgodi s substanco, če med ujetostjo v čedalje več aparatov ne vzpostavlja več subjektov, ampak samo še njihove negacije? Oziroma morda ustvari vsake toliko časa zametek ali delec, obris nekega subjekta, a na račun odvzetja drugega subjekta, ki ga pravzaprav ni več, ker je bil odvzet že tisočkrat v podobnih procesih? Nimam odgovora, a beseda zombi lepo opisuje občutek naše odtujene in delne eksistence. 20 ang. »[...] which found its real truth in the nontruth of the already repudiated sinning I« 54 Za konec: popolna ironija profitabilne tolažbe – memi o odlašanju Celotno zgodbo profitabilnosti temačnega odlašanja se da predstaviti s tako čudovito ironično situacijo, da ima skoraj poetične razsežnosti. Dotika se področja edinstvene razpršene produkcije podob – internetnih memov – ki so kljub močni konkurenci postale ene najpomembnejših vrst podob današnjega časa in najvplivnejših programerk našega razumevanja. Memi sami po sebi odpirajo veliko vprašanj na veliko področjih, ki jih hranim za drugo priložnost. Zdaj je za nas pomembna naslednja situacija. V stiski občutkov krivde in sramu, ki jih prinaša temačno odlašanje, nekdo »odlaša« od »produktivnega dela« na način, da deli svojo izkušnjo o odlašanju, tako da ustvari mem o odlašanju. Določeno mero časa in dela vloži v mem in ga preko izbranega kanala deli v oblak. Drugi odlašalci, ki morda pravkar doživljajo temačno odlašanje, se z njim poistovetijo in se mu nasmejijo. Delijo ga z odlašajočimi prijatelji in mem se razširi preko različnih kanalov, kjer tekmuje za pozornost z ostalimi. Kmalu mem kroži po Instagramu, Facebooku, Twitterju, Redditu, TikToku in drugje. Informacijsko usmerjena megapodjetja, ki vladajo nad internetnim prostorom, zbirajo informacije, ki se generirajo z vsakim klikom na ta mem, z vsakim posnetkom zaslona, prepošiljanjem, všečkanjem in deljenjem. Poleg tega se jim 55 ustvarja neposreden dobiček zaradi vseh oglasov, ki so jih videli uporabniki, ko so prepošiljali zabavni mem o odlašanju. Nobene vsebine pa jim ni bilo potrebno ustvariti, da so množice ostale zamotene in zabavane. Prvotni mem je zastonj izdelal eden od uporabnikov, ki je imel ob produkciji toliko potencialnega profita celo občutek, da čas preživlja »neproduktivno«. Tako torej posamezniki, ki se doživljajo kot »neproduktivne« in odlašajoče, sproducirajo ogromne količine informacij za velika podjetja, s tem ko ustvarjajo in delijo vsebino, ki je med njimi popularna ravno zato, ker se sklicuje na (in s tem potrjuje) njihovo »neproduktivnost« in odlašanje. 56 Viri 1. Agamben, G. (2009). »What Is an Apparatus?«. v W. Hamacher (ur.), What Is an Apparatus? And Other Essays (str. 1 –25). Stanford: Stanford University Press. 2. Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf. 3. Beck, U. (2009). Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. 4. Foucault, M. (2004) Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina. 5. Foucault, M. (2010) Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC. 6. Hardt, M. in Negri, A. (2003). Imperij. Ljubljana: Študentska založba. 7. Ule, M. (2008) Za vedno mladi?: socialna psihologija odraščanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 8. Wark, M. (2019). Capital Is Dead: Is This Something Worse?. London/New York: Verso. 9. Webster, J. in Randle, K. (2016). »Positioning Virtual Workers Within Space, Time and Social Dynamics« v J. Webster in K. Randle (ur.), Virtual Workers and the Global Labour Market (str. 3 –35). London: Macmillan Publishers Ltd. 57 Univerza kot fizični prostor: prostorskost kot subverzija in skupnost Tjaša Škorjanc Povzetek: V besedilu prevprašujem ustavitev zgodovinskega dejstva kontinuirane subverzivnosti študentskih gibanj kot možno posledico zaprtja fakultet v obdobju od marca 2020 do junija 2021. Študentsko identiteto predstavim kot simbolno opredeljeno s svojo vmesnostjo in družbeno angažiranostjo, posredovanima preko fakultete kot fizičnega prostora. Fizični prostor fakultete razumem kot dvojno liminalnega: tako v smislu njegove ambivalentne umeščenosti med javno in zasebno kot tudi zaradi nenehnega menjavanja generacij, ki ga določa. Prostorsko tvarnost fakultet prikažem kot svojstveno obliko heterotopije, ki pomembno doprinese k subverzivni naravnanosti študentstva kot identitetne kategorije. S študijami primerov Occupy Central v Hongkongu, zasedbe ljubljanske Filozofske fakultete v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in gibanja #FeesMustFall v Južnoafriški republiki prikažem pomen fizičnega prostora v dinamiki študentskega aktivizma. Ključne besede: zaprtje fakultet, prostorskost, pandemija, mobilizacija, subverzija, študentska gibanja 58 I. UVOD Četudi je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v začetnih tednih jeseni 2020 naposled predložilo sinopsis o hibridnem sistemu predavanj, je njegovo udejanjanje hitro zamrlo. Že s koncem drugega tedna oktobra se je pričel marčevski scenarij ponovno vrisovati v življenjsko orbito univerze ter njenih študentov in zaposlenih. Neuradna namigovanja na vnovično zaprtje fakultet, popolna menjava hibridnega sistema poučevanja za virtualno s sicer odprtimi, a praznimi fakultetnimi prostori, dalje popolno zapečatenje tako fakultet kot knjižnic – vse to je družno z naslednjim ukrepom za zaprtje študentskih domov odjeknilo v odrivu študentov v lokalna okolja. Za kogar je bilo omenjeno seveda sploh mogoče. Študij na daljavo in premena običajnega načina spremljanja predavanj v avdiovizualno, pa tudi odhodi domov, so v življenja študentov nedvomno vtisnila obilo posledic. Med njimi tudi mnogo negativnih. Sporno dejstvo večmesečnega zaprtja fakultet in akademij je iz razlogov, ki sicer niso neposredno povezani z osrednjo problematiko pričujočega zapisa 1 , izpostavil že takratni rektor Univerze v Ljubljani, prof. Igor Papič. Marčevsko stanje se od obdobja, ki zadeva prvi semester študijskega leta 2020/21, namreč razlikuje predvsem v tem, da sta ga zaznamovali zmeda in nepripravljenost, medtem ko so fakultete v poletnih mesecih 2020 razvile prefinjen pristop, ki bi sočasno onemogočal prenos okužb ter obenem udejanjal (sicer okrnjeno) možnost izvedbe predavanj v predavalnicah v zimskem semestru 2020. Gre za prej omenjeni hibridni sistem predavanj, nakup ustrezne avdiovizualne in zaščitne opreme ter pregrad iz pleksi stekla. Kljub temu je odprtje fakultet do prvega tedna januarja 2021 ostalo del t. i. zelenega (zadnjega) paketa sproščanja. Virtualna predavanja pa edina resničnost študentov (Papič, 2020). A tovrstna forma izvedbe študija potencialno orisuje še eno, bržkone premalo naslovljeno implikacijo. V pričujočem zapisu premišljujem študentsko izkustvo v 1 Ta zadeva družbena gibanja in mobilizacijo, rektor Univerze v Ljubljani pa je izpostavil predvsem težavo pri izvedbi izpitov v zimskem semestru in problematiko izvajanja laboratorijskih vaj ter umetniških in tehničnih dejavnosti. 59 navezavi na fakulteto kot fizični prostor. Simbolna vloga univerze ter študentstva namreč seže onkraj golega prenosa faktičnega znanja. V kolektivnem spominu je študentska identiteta pregnetena s subverzivnostjo, političnim aktivizmom ter spremembami (Altbach, 1970, 334). Taisto lahko rečemo za univerzo kot fizični prostor, ki obenem tvori in omogoča udejanjanje predpostavk zapisane skupnostne identitete. Univerza kot koncept, kot prostorsko-časovna epoha znotraj posameznikovega življenja, namreč deluje kot instanca dvojne liminalnosti2 oziroma dvojne vmesnosti. I. Njena tvar, torej fakulteta kot naseljen prostor, zavzema izmuzljiv položaj med javnim ter zasebnim. Stavbišče z varnostniki in zidovi ter ob-fakultetne kavarne in restavracije, v katerih dobršen del naročil poteka prek unovčitve študentskih bonov, so v istem hipu dostopni za slehernika, a vendar v pojmovnih vzorcih skupnosti nastopajo kot študentski. II. Po drugi strani se študentska leta povezujejo s točno določeno etapo človeškega življenja. Nanjo so v simbolnem redu pripeti pojmi samo-iskanja, modeliranja osebnosti ter odpovedi otroškemu nadzoru, a hkrati tudi pojem ločenosti od odgovornosti odraslosti. Univerza, z njo pa študentska izkušnja, izkušena tudi preko fizičnega prostora fakultete kot vsevrstne podlagi doživetja študentskega življenja3, potemtakem uhaja monolitni kodifikaciji in prilaščanju. III. V smislu zapisane ambivalence ne-pripadanja (ne eni generaciji, ne javnemu ali zasebnemu), ki dozdevno že sama definira uhajajočo univerzo kot simbolno strukturo boja in sprememb, ne gre zanemariti povezave njene 2 Liminalnost se v svojem izvornem pomenu v antropologiji nanaša na prehodno fazo v sklopu obreda prehoda, ki predvideva menjanje družbenega statusa in socialnih okoliščin posameznika, v širšem kontekstu pa zadeva psihološki proces tranzicije med mejami in pragovi. Limen (lat.), prag (Larson, 2014). 3 Saj, kot že zapisano, pri študentski izkušnji ne gre le za prenos znanja (kar v neki osnovni obliki omogoča splet), ampak med drugim tudi za razumevanje sebe kot študenta/ke. Torej kot nekoga, ki v letih študija pol-javen prostor univerze dojema kot skupno lastnino študentov in ki se vsaj v okrnjeni (hibridni) obliki udeležuje predavanj v predavalnicah, dostopa do knjižnice ter do osnovnih ugodnosti, ki jih gre interpretirati kot pravice, spojene s statusom študenta. 60 uspešne vloge pri generiranju mobiliziranih in politično dejavnih individuumov. Protestniška gibanja se ne dogajajo le na licu mesta, marveč so omogočena šele v usklajenem spojku prostora demonstracij ter kraja mobilizacije (Xu, Yuand in Chan 2018, 2). Ravno kraj mobilizacije kot ideološko napajališče protestniških gibanj omogoča utrjeno kontinuiteto slednjih. S takšno kontinuiteto pa vzklije zmožnost protestniških gibanj za dejansko preformulacijo obstoječih družbeno-političnih razmer. V besedilu, ki sledi, bom zagovarjala tezo, da razprostorjenje4 tradicionalnega študentskega izkustva ter uvedba študija na daljavo od kolektivne skupnosti študentov odkrhneta moč efektivne mobilizacije, ki se napaja iz kolektivne zapuščine in simbolnega kapitala predhodnih študentskih gibanj. Ta so, kot bom trdila, osmišljena in udejanjena šele v navezavi na fakulteto kot fizični prostor. Osnovno teoretsko obnebje pričujočega članka, ki bo zajemalo tri temeljne poudarke (fakulteta kot fizični prostor, virtualizacija študija ter prikazi uprostorjenih primerov študentske transgresije), mi bodo poleg ugotovitev drugih avtorjev predstavljala Lefebvrova predpostavka produkcije prostora, Foucaultov koncept heterotopije, Halbwaschov kolektivni spomin ter Gergenov premislek o odsotni prisotnosti. Metodologija, ki jo bom vseskozi uporabljala, bo preučevanje sekundarnih znanstvenih virov, na katero se bom oprla tudi pri pisanju zadnjega vsebinskega razdelka besedila, študij primerov Occupy Central v Hongkongu, Zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani ter gibanja FeesMustFall v Južnoafriški republiki. II. Onkraj fizičnosti prostora Lefebvre, ki je poudarjal lažno razumevanje razsežnosti fizičnega prostora kot nevtralnega kraja odvijanja družbene resničnosti, v svojem temeljnem delu Produkcija prostora podčrta, da prostora nikoli ne določa kakšna ontološka 4 Torej celostna preselitev predavanj iz zgradbe fakultete na splet ter zaprtje fakultet. 61 praznina, marveč da ga zmeraj že naseljuje nek družbeno oziroma kulturno tvorjeni pomen (Vranješ, 2002, 49). Tozadevno je avtor storil svojstven epistemološki premik s prostorsko nereflektiranega preučevanja reči v prostoru (torej razumevanja fizičnega prostora kot nevtralne tvari, kamor se ideološko in politično šele naknadno vpisuje) na preizpraševanje njegove produkcije oziroma tvorne dihotomije med prostorom in družbo 5 (Mahoudeau, 2016). Prostor, katerega družbeni pomen tke družbena zgodovina upomenjevanja njegove razsežnosti, v prepletu z družbenim delovanjem oblasti in posameznikov zavzame pozicijo tako posrednika tega prepleta (torej fizične podstati, ki sploh omogoča skupno družbeno delovanje) kot tudi njegovega rezultata (posledice tega družbenega delovanja so vidne v dojemanju fizičnega prostora in normah, vezanih na prostor). V slednji vlogi prostor postane nekakšen zapovedovalec posameznih norm, vezanih na specifično fizično prostorskost (Vranješ, 2002, 49). Denimo tega, kako, kje in kdaj smemo hoditi ali kako se uporablja delovni prostor. Da bi v epistemološkem odnosu do prostora segel onkraj osiromaševalne dialektike fizičnega in mentalnega, Lefebvre vpelje jedrno enoto družbenega prostora, ki ni v svoji biti ne materialni ne duševni prostor, a ki je sočasno oboje (Lefebvre 1974, 26–29). Ne pristane torej na abstrahiran dualizem, ki prostor obravnava po eni strani kot simbolni red (mentalno gledišče), na drugi pa kot meseno prizorišče naše korporealnosti (fizično gledišče). Materialni in mentalni prostor se v družbenem prostoru simbiotično stketa in podpirata, a vendar je ravno družbeni prostor tisti, ki omogoča, da si tudi nasprotujeta, se glodata, drug drugega preizprašujeta in zatorej spreminjata. Politično nabito dejanje v fizičnem prostoru utegne največkrat naslavljati ravno (problematične) vidike simbolnega reda, prav tako pa vsako neobičajno (v nekem časovno-geografskem 5 Prostor je po tovrstnemu razumevanju zmeraj v sočasju s politično in ideološko resničnostjo. Sleherne razmejitve javnega in zasebnega, pa tudi načini, kako arhitektura upogiba to javno in zasebno, odražajo specifično oblastno strukturo. Prisvajanje, poblagovljanje ali spreminjanje fizičnega prostora in norm, ki se ga dotikajo, je torej venomer aktivno (politično in ideološko) dejanje produkcije tega, kako fizični prostor idejno dojemamo in hkrati avtomatično tudi tega, kako se razumemo kot subjekti, ki ga naseljujejo. Kam potemtakem kot posamezni družbeni atomi spadamo, do kam »smemo seči« oziroma kakšne so meje naših zahtevkov in delovanja? 62 trenutku) pozicioniranje subjektov v prostoru potencialno razlašča in ponovno vzpostavlja normativni sistem. Obvelja pa tudi obratno – naše mentalno dojemanje fizičnega prostora, razumevanja njegove arhitekture ter kategorij javnega in zasebnega je pripeto na simbolno ter ideološko plastnico družbenega ustroja. Tozadevno trialektiko avtor nato razmreži še globlje: v družbeni prostorskosti obstaja delitev na prostorsko prakso, reprezentacije prostora ter prostore reprezentacij (Lefebvre, 1974, 33). Prostori reprezentacij pomenijo »pasivno izkušanje prostora, ki ga imaginacija skuša spremeniti ter si ga prisvajati« (Lefebvre, 1991, 39). V tovrstni kategoriji prostora, ki se prekriva s fizičnim prostorom ter simbolno uporablja njegove materialne objekte, gre za dominacijo teorij, ideologij ter misli. Prostore reprezentacij tvori razlaga zgodovinske pripovedi posamezne družbene entitete (prav tam). Če takšno šablonsko opredelitev tega razdelka Lefebvrove triade ponazorimo s primerom, bi šlo izpostaviti na primer predmestje, o katerem obstaja nek družbeni dogovor, da gre za mirnejši okoliš. Primer so lahko tudi poslikave na stavbah, ki so nastale za časa študentskega gibanja v Parizu leta 1968 in ki jih torej razlagamo ravno v povezavi s slednjim. Zapisan razdelek Lefebvrovega teoretskega triptiha je njen najabstraktnejši del, saj nastaja preko igre kod in pomenov skozi čas. Reprezentacije prostora avtor zastavi kot konceptualne prostore načrtovalcev, znanstvenikov, urbanistov, arhitektov ipd, ki jih uteleša sistem verbalnih znakov. Reprezentacije prostora, katerih primeri so zemljevidi, načrti ter makete, se naposled pretvorijo v konkretne materialne objekte oziroma entitete (oziroma so temu vsaj v prvi vrsti namenjene) (Lefebvre 1991, 39). V reprezentacije prostora so vraščeni diskurzi in zgodovine sistemov vedenja, spreminjanje slednjih pa gre brati tudi skozi spremembe prostorskega načrtovanja skozi čas. Prek gradnje ter arhitekture se sistemi vednosti aktivno vmešajo v kontekst fizičnega prostora in nato še zavzamejo oblike raznih simbolnih ter imaginarnih reprezentacij. Misel na opisan način sublimira v mesenost, diskurz v fizično dejanskost (Lefebvre 1991, 116). 63 Prostorske prakse uresničita fizično in izkustveno dešifriranje prostora. V poznem kapitalizmu se, tako Lefebvre, nanašajo na razmerje med dnevno resničnostjo ter urbano resničnostjo (Lefebvre 1991, 38). Prva zajema vsakodnevni potek posameznikovega življenja v fizičnem prostoru, druga pa razmerja med sistematično razmejenimi prostori, namenjenimi delu, zasebnemu življenju oziroma prostočasnim aktivnostim. Ključno za to raven analize je torej upoštevanje materialne osnove prostora. Torej dojemanje in raba konkretnega fizičnega prostora, ki ga človek rabi in vanj posega. Prostorske prakse je moč označiti kot žarišče celotne Lefebvrove trialektike, saj je motiv vsakršne ideološke prevlade, takisto pa emancipatornega učinka teorije, spremeniti ravno prostorske prakse (Lefebvre 1991, 117). V navezavi na mojo temo preučevanja je najpomembnejši potop v prvo kategorijo, torej prostore reprezentacij, ki zajemajo duševni vidik družbene produkcije prostora, ki ga tvorijo »znaki ter pomeni, kodi in vedenje«, ki so obenem premisa in rezultat razumevanja, umevanja ter reprezentacije tretje kategorije, t. i. prostorskih praks (Vranješ 2002, 50). Kot produkt razlage zgodovinskih naracij prostor v tem segmentu njegovega produciranja pomensko impregnirajo različne kulturne, historične in politične označbe. Z njimi je fizični prostor tako nek sarkofag preteklega in sedanjega kot prišepetovalec prihodnjega (prav tam). Famozno sosledje študentskih gibanj in protestov, denimo tistih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ali pa zavzetje ljubljanske Filozofske fakultete leta 1971 je po Lefebvru potemtakem vgravirano globoko v njen prostor, preplavljen s taisto transgresivno simboliko, katere družbeni produkt je. Kot fizični prostor, v katerem so se zgodovinsko vršili in iz katerega so izhajali številni aktivizmi, uperjeni zoper prevladujočo ideologijo in oblast, je namreč tudi fizični prostor univerze sam pojmovan ravno skozi zgodovinsko naracijo ter oblastniške ideologije. Nastopa namreč kot njen antagonizem. Materialno ogrodje univerze posledično na prvih dveh ravneh Lefebvrove razločitve vidikov družbenega prostora odločilno določa simbolna subverzivnost (s proti-64 ideološkega zgodovinskega stališča, izhajajočega iz zgodovine protestov ter študentov kot nosilcev revolucij), ki se v prostorske prakse udejanja šele skozi konkretni fizični prostor. Kot zapisano v predhodnih odstavkih, družbeni prostor ni povsem mentalni in ne povsem fizični, a je hkrati oboje. To velja pa tudi za univerzo kot družbeni prostor. Da univerzo v redu reprezentacij zaznamuje svojstvena etiketa kritičnosti ter študentskega aktivizma, se v skladu z zapisanim dozdevno kaže kot samoumevno. III. Prostor, simbolično in kolektivni spomin Študente kot simbolno skupnost, katere bit predstavlja ravno v fizični prostor vrisana skupna izkušnja, gre podkrepiti tudi s Halbwaschevo koncepcijo kolektivnega spomina. Triada kolektivnega spomina, skupnostne identitete ter fizičnega prostora se udejanja tako, da določena skupina v istem spremeni materialni prostor, v katerem se kot takšna znajde ali mu je pripisana, ter se mu prepusti in prilagodi (Halbwasch 1950, 2). Oblika, v kateri skupnost dojema svoj zunanji milje ter njuno ustaljeno medsebojno simbiozo, postane poglavitna pri snovanju ideje o sami skupnosti, pri čemer mezi v vse dele njene zavesti, jo usmerja in vodi (Halbwasch 1950, 3). Iz orisanega gre sklepati, da politično kritičen prekat študentske identitete sublimira iz simbolnega v dejstven svet (Halbwasch 1950, 6) ravno v procesu použitve6 študentskega prostora. V tem generacijskem podajanju fizičnega prostora je posamezni študentski populaciji omogočen dostop do simbolnega kapitala predhodnih generacij, ki se sedimentno zgošča ravno v univerzi kot fizičnem prostoru. Šele perpetualno občutenje študentskega, vsebovano v materiji prostorov, reprezentativno zvezanih s procesom študija, oplaja posameznikovo identiteto s 6 Použitev se tudi tukaj nanaša na celostno študentsko izkušnjo, pri kateri ne gre le za predajo informacij profesorjev študentom in pri kateri fizične okoliščine predaje tega znanja niso zanemarljive. Gre tudi na primer za »kodeks študentskega vedenja« v predavalnicah ter na fakulteti ter splošno pripravo na življenje, ki je ravno v študentskem obdobju opredeljeno z najvišjo pluralnostjo izbire ter spremenljivostjo identitete (Altbach 1950, 334). 65 simboliko študentskega. Kot izpričujejo skripturalni spomini množičnih študentskih gibanj, naj bi študente, ki so praviloma vsaj do neke mere svobodni klasičnih odraslih eksistencialnih stisk, zaznamovale kozmopolitskost, aktivnost ter občutljivost za politične topike (Altbach 1970, 334). Razprostrtje tega dela identitete je torej morda zares kolektivno omogočena šele v taktilni izkušnji študentske skupnosti. Ta zajema simbolni preskok v študij kot obred prehoda, udejanjenega tudi (ali pa predvsem) na ravni fizičnega prostora. Premisa družbenih interakcij je namreč prostorska (kot na primeru prostorskih praks pokaže že Lefebvre), prostorsko vezane so potem tudi skupnosti, ki se z njo razvijejo. Kot protiargument zgoraj zapisani kritiki domnevnega mrtvila študija na daljavo bi šlo izpostaviti naslednje dejstvo: univerza v svoji prostorski razsežnosti ni docela prenehala obstajati, marveč svojstveno uprostorjenje v teh mesecih razvija na svetovnem spletu (Camp in Chien 2000, 15). A vendar, če prevprašujemo vlogo fizičnega univerzitetnega prostora kot ključnega elementa študentske mobilizacije in aktivizma, se virtualni prostor kmalu pokaže za presunljiv paradoks: je prostor, ki druži v prostorski razseljenosti (Gergen 2002, 108). Ključ študentskega aktivizma, kot pričajo primeri iz Slovenije, Kitajske in Republike Južne Afrike, če naštejemo zgolj nekatere, ki jih bom predstavila v nadaljevanju, je skoraj praviloma vedno bila reklamacija javnega ali pol-javnega (študentskega prostora), to pa gre pripisati prej omenjeni liminalni naravi simbolnega pomena univerze, ki s svojim upiranjem monolitni prostorski kodifikaciji signalizira nujo, da se zanjo bori7. Še več: da se jo skladišči v polju boja kot njemu inherentno instanco. Študentska gibanja so v svoji genezi torej apriori prostorska (Xu, Yu in Chan 2018, 2–3). Da šele fizični prostor omogoči dosledno izvajanje tistega, kar se v anatomiji javnega diskurza razume kot 7 Vmesnost oziroma liminalnost univerze se nanaša na pol-javno oziroma pol-zasebno naravo njenega fizičnega prostora, pa tudi njeno »generacijsko mimobežnost«, torej da ji posamezni študent/ka pripada le v določenem kosu svoje mladosti. Zaradi tega gre predvidevati, da marsikateri študent občuti nekakšno predčasno nostalgijo za tem kratkim obdobjem tudi ko slednje še vedno traja, kar je navsezadnje prav mogoč vidik tolikšne nasičene subverzivnosti skupnostne identitete študentov. 66 poslanstvo univerze, je smiselno, če slednjo razumemo kot Foucaultovo heterotopijo. IV. Fizično univerze kot Foucaltova heterotropija Foucaultovo umevanje prostora v delu O drugih prostorih izhaja iz strukturalističnega teoretskega ogrodja, v skladu s katerim za nek homogen prostor velja, da funkcija posameznega dela določa in v svojem sobivanju tudi omejuje funkcije drugih delov. Stavbe, notranji prostori in javne površine, ki so jim pripisane določene norme, namembnost ter meje, torej tvorijo svojevrsten sistem in ta sistem tudi drobijo, razmejujejo. Posamezen prostor je dozdevno namenjen določenim ljudem, uporablja se ga v določenem času in pod zastavljenimi okoliščinami. V drugih okoliščinah prepoveduje nekatera dejanja ali prisotnost določenih posameznikov. Drugi prostori »služijo« spet drugačnim namenom. Tovrstna homogena, precizno določena materialna prostorskost pa je mestoma nagnita s heterogenostjo, določenimi segmenti (fizičnega prostora), ki nas pulijo iz samih sebe, ščipajo, iztirjajo (Babić 2009, 122). Drugi prostori (ali prostori drugosti), kot Foucault upojmi raze heterogenosti v homogenosti prostora, so neki prostorskosti kot skupku relacij obenem notranji in zunanji (Babić 2009, 123). To so na primer »mikrosvetovi« bordelov in zaporov, če naštejemo zgolj dva. Pomensko jedro Foucaultove heterotopije si je možno razložiti že, če pogledamo rabo dotičnega izraza v medicinski stroki. Heterotopija je v medicini beseda, ki semantično uteleša tkivo, ki »ni na svojem mestu«. Ključni je poudarek, da takšna tvorjenost ni nujno patološka, marveč je lahko procesno naturalizirana v tkivu svoje prostorske tujskosti (Beckett, Bagguley in Campbell 2016, 171–172). Prostorska resničnost, ki ji vsakodnevno pričamo ter jo dojemamo kot samoumevno konstelacijo družbenega sveta in njegove materije, v soprisotnosti heterotopične »drugosti« postane očitnejša, približana (prav tam). Dojemanje normirane poselitve fizičnega prostora ter vzorcev prostorskih praks v 67 heterotopijah naleti na svojstveno premešanje, ki prikaže »normalnost« ne kot samoumevno, marveč producirano. Običajna modalnost bivanja (mišljena glede na fizični prostor), se udejanja tudi v heterotopijah, a je na heterotopičnem kraju razrušena v delce in »na napačen način« ponovno vzpostavljena. Na takšen način normalnost, naravnost in navidezna odsotnost protislovji simbolnega in fizičnega družbenega ustroja, udejanjenega v fizičnem prostoru skozi prostorske prakse, doživi nekakšen meta-pretres (Grbin 2015, 309–310). Alternativna resničnost, ki bije iz heterotopije, razcefra dojemanje družbene vsakodnevnosti, s tem pa tudi vednost, ki slednjo napolnjuje ter osmišlja. V skicirani destabilizaciji se vednost izkaže za družbeni proizvod, torej poljubno, spremenljivo instanco (Grbin 2015, 311). Sledi, da heterotopije praviloma zaznamuje subverzivnost, demoliranje obstoječega. Ali pa vsaj v možnosti ponujajo svoje sebstvo vzniku idej drugačne resničnosti. »Heterotopije so prostori, ki nas povezujejo s smrtjo, bolečino, trpljenjem; so kraji, ki razpirajo ali zapirajo mesta drugih časov ali kultur.« (Grbin 2015, 310). »Med drugim lahko sopostavljajo mnoštvo neujemajočih se lokacij v enem samem prostoru, izpričujejo časovno diskontinuiteto, so obenem zaprte in izolirane, a hkrati odprte in dostopne.« S svojo pojavnostjo oplajajo procese problematiziranja družbenih norm (Beckett, Bagguley in Campbell 2016, 171). Interpretacija fizičnega prostora univerze kot heterotopije ne zajema nujno le enega gledišča. Če pogledamo njeno vez s časom, sprevidimo liminalnost, ki je univerzi tako prirojena. Študentsko populacijo na daljici življenja močno zaznamuje njena vmesnost. Nahajajoča se med otroštvom ter pričakovano neodvisno in izoblikovano odraslostjo, simbolizira študentska populacija svojstven prehod. V njem posameznik praviloma pije iz kaosa in pluralnosti okolice, se išče, prilagaja, tava. Ključna funkcija prostora je v tem nesporna: največji del študentov ravno takrat prvič odide od doma. Z vstopom v univerzo kot fizični prostor posameznik kot subjekt doživi inavguracijo v proces te vmesnosti. Tudi tisti, ki za čas študija živijo z družino, se v deljenju študijskega prostora z drugimi študenti posredno srečajo s tem prostorskim obredjem 68 prehoda. Vmesnost študentskega življenja nosi v njegovemu simbolnemu svetu tolikšno težo, da gre morda sklepati, da je že njegovemu aktivnemu udejanjanju imanentna nostalgija. Nekakšna podzavestna prisotnost trka časa. V tem smislu je univerza heterotopija, kot takšna pa sama na sebi ponuja možnosti kritike in subverzije družbenega. Heterotopičnost njene fizičnosti pa lahko zvedemo na prostorskost samo: z interpretacijo Foucaultovih razmislekov o heterotopijah Peter Johnson univerzo definira hkrati kot makro- in mikrokozmos družbenosti (Rink 2017, 140). Na specifični lokaciji, znotraj stavbe fakultete, se namreč odvija podvojitev zunanjega sveta, njegovo prenapihnjenje (nadrobno preučevanje) ter teoretska abstrakcija. Zamisel univerze kot heterotopksega prostora potrjujejo njeni procesi združitve znanja iz različnih lokalnosti (študenti prihajajo iz različnih krajev) in različnih generacij (denimo pedagogov in študentov), ki takšno raznoličnost miljejev zgnetejo in ponovno oblikujejo. Rezultat so nove oblike vedenja, ki se ciklično prenašajo ravno preko svojih pritekanj v in odnašanj iz določenih prostorov (prav tam). Predavanja po spletu prej kot kozmopolitsko sobivanje miljejev na enemu kraju, ki simbolno krši ustaljene percepcije prostorske ločenosti, reproducirajo vsesplošen občutek nadzora. Kamera v posameznikovi sobi bržkone prekinja mistiko študentove preteklosti in simbolno presekanje s preteklostjo ter otroštvom, ki se predvidoma zgodi s prihodom na univerzo. Ta omogoča, da študent v času študija razvija svojstveno identiteto. Kar nastane, je kvečjemu nova razsežnost panoptikona, ki poglablja že obstoječo. To pa negira prvotno heterotopičnost univerze, saj se ne upira zunanjemu svetu, s tem ko si ga pojmovno prilašča, ga preučuje in teoretizira, marveč pasivno obstane pred njegovim skopičnim pogledom. Še več, znanje ali vednost namreč nista kategoriji, ki bi se ju dalo v celoti vkleniti v avdiovizualno; ravno nasprotno implicira popolna virtualizacija študija. Medmrežje vsekakor razpira vrsto novih načinov bivanja in vedenja, a je njegov monopolistični nastop na podiju izvajanja študijskih predavanj nadvse problematičen. 69 V. Prostorskost v koordinatah virtualnega Ko se med posamezniki veča fizična distanca, se število kognitivnih kanalov v komunikacijskem procesu zmanjša. Spočetka gre za porazgubitev okusa, vonja ter dotika, kasneje pa še vida in sluha, ki bi povezovali akterje (Zhao in Elesh 2008, 569). Celostno izkustvo fizičnega prostora skozi mnoštvo kognitivnih zaznav – pomemben je tudi dotik – utrjuje imaginacijsko plazmo, ki dogodek vpiše v posameznika (Tversky in dr., 2013, 47–48). Če se vrnem k enemu osrednjih pojmov tega besedila, mobilizaciji, je verjetnost slednje povečana s fizično bližino, kar dokazujejo na primer empirične preučitve mobilizacije londonskega proletariata 8 (Xu, Yuand in Chan 2018, 3). Nemalokrat ravno prostor kot tvarina političnega postane instrument protestniške akcije (Massey 1999, 4). V tem primeru ni le temelj, ki omogoča udejstvovanje demonstracij, marveč medij strateškega ugovora zoper oblast. Z rabo prostora kot instrumenta protesta protestniki razkrijejo vso splošno ponotranjeno političnost prostora. Zasedba javnega prostora (transformacija javnega v zasebno), krajev z nasičenim političnim pomenom ali točno izbranih zasebnih prostorov (spreminjanje zasebnega v javno ali antagonistično preizpraševanje zasebnosti nekega prostora), so torej izrazito politična dejanja, ki kličejo po spremembah Lefebvrovih prostorskih praks, s tem pa širšega družbenega ustroja. Informacijsko-komunikacijska tehnologija z vozlišči socialnih omrežij predstavlja svojevrstni prostor, ki se v zadnjih letih vse bolj uporablja za razširitev družbenih gibanj (Gerbaudo 2012, 4). Vseeno pa fizični prostor ostaja najsilnejše počelo socialnih gibanj. Medosebna interakcija v živo kolektiv aktivira s posebno motivacijo, ki bržkone sega onkraj virtualnih oblik sporazumevanja (Gerbaudo 2012, 159). 8 Sociolog Alan Fox je kot poglavitni razlog za oblikovanje delavske kolektivne zavesti in učinkovite mobilizacije v Angliji na prelomu prejšnjega stoletja izpostavljal ravno fizično razmejitev in socialno odtujenost delavcev ter vodij na eni ter fizično bližino (tako na delovnem mestu kot delavskih naseljih) in družbeno istovetenje delavcev na drugi strani (Axelsson in drugi 2019, 57). 70 Digitalna tehnologija ponuja možnosti gradnje novih subjektivitet in izkušnje kolektivnosti, a brez stabilnega jedra siceršnjega življenja v skupnosti, vezanega na določen fizični prostor ali trdno članstvo določene družbene skupine. Skupnost je znotraj traverz virtualnega sveta zmeraj v potencialnem stanju, konkretnem le v trenutkih, ko se njeni pripadniki neposredno sporazumevajo (Gergen 2002, 105). Ker posamezni subjektiviteti osebe na spletu v brezbrežni številnosti stikov mikroskupin, ki niso vezane na fizični prostor, konkurira mnogo drugih subjektivitet, se v tej shizofreni mikroporazdelitvi osebnosti 9 oblikujejo tudi mikrokonflikti (Gergen 2002, 107). V logiki znotrajskupnostne izmenjave in komunikacije posamezniki razvijejo poglede na svet, etična vprašanja ter zadržke, ki vznikajo skozi določen lingvistični diskurz. Ta diskurz (značilen na primer za posamezen skupinski chat) druži člane posameznih spletnih skupin ali pogovorov. Zariše pa tudi meje konfliktnosti, tako tiste znotraj skupnosti kot tudi tiste, ki skupnost postavljajo v odnos z zunanjim. Mikroskupina torej svojstveno določa, kaj je konflikt in kako se ga naslavlja. Če konfliktni moment, način, na katerega posameznik doživi notranji konflikt v stiku z neko zunanjo situacijo, torej opredeljuje mnoštvo majhnih, mimobežnih skupnosti, je porazgubitev občutka za širše družbene perečnosti toliko verjetnejša. S tem pa tudi občutek za pripadnosti specifičnim širšim identitetnim in miselnim strukturam (Gergen 2002, 109). Takšna Gergenova misel (2002) je posebej zgovorna ob pogledu na dejstvo, da z izjemo dvotedenskega hibridnega izvajanja študija v oktobru 2020 in ob koncu študijskega leta, študenti stika s fizičnim aspektom univerze tisto študijsko leto niso imeli. V odsotnosti otipljivega prostora, ki bi deloval kot nekakšna meta-vzmetnica splošne študentske izkušnje, postanejo identitete vezane zgolj na majhne skupine. To so na primer skupki posameznikov pri raziskovalnih projektih ali partnerji pri nalogah. S slednjimi se študent/ka v nekem časovnem 9 Mikroporazdelitev tukaj zadeva mnoštvo različnih chatov, spletnih skupin ter strani, prek katerih posameznik zasleduje točno določene interese. Ker gre pri tem povečini za avdiovizualne stike, je nasičenost dražljajev ob manjšem številu kognitivnih kanalov toliko intenzivnejša ter znatno bolj sili individuuma, da se za trenutek izklopi od »ostalih kanalov sveta«. 71 momentu sicer zgoščeno udejstvuje v določenem pogovoru, a so na dolgi rok bežni in hitro odklopljivi. Nasičenost in hitri prerez, ki individuuma povrne v gospodinjstvo, v katerem živi, praviloma nimajo takšne trajnosti, ki bi, kot to zmore fizični prostor, povezovala majhna in gosta vozlišča v splošen očrt pripadnosti študentski populaciji. Gerbaudo (2002, 134–144) z besednima zvezama koreografija združevanja in koreografsko vodenje opredeli spajališči med družbenimi mediji ter fizičnim prostorom. Presodna organizacijska naloga neformalnih vodij protesta, osnovanega na spletnih medijih, je torej koordiran prevod vstajništva v fizični prostor, ki ga omogočajo naslombe na telo, identiteto, čustva ter idejo skupnosti. Družbeni mediji v skladu z avtorjevo teorijo zborovanj-v-živo ne izrinjajo kot nepomembne, marveč jih zgolj dopolnjujejo ter vzpostavljajo možnosti novih oblik organiziranj v fizični bližini (prav tam). Da obstoječe odrekanje izražanja v in skozi kategorijo javnega prostora hromi aktivno izživljanje skupnih političnih subjektivitet ter neformalnih oblik politične participacije nasploh, ni dvomljivo. Ta dozdevek pokažeta zaprtje občinskih meja ter študentskih domov v Sloveniji, s čimer pa še posebej v primeru prvih letnikov študentska populacija ostaja izropana potencialnih naslednikov svoje antagonistično-kritične identitete. Študentska skupnost v teh razmerah ne trpi le (začasne?) zakrknjenosti svojih potencialnih protestniških udejstvovanj, ampak se pod vprašanje prisiloma postavlja njena simbolno identiteto, ki brez izkustva fizičnega prostora skrepeneva v tekmovalnih mikrostikih virtualnega sveta. VI. Upor v prostoru in prostor v uporu Preučujoč primere evolucij posameznih protestniških gibanj, tudi Charles Tilly (2000, 135–137) izraža, da so demonstracije venomer izvršene v človeško naseljenemu prostoru, ki mnogokrat vključuje tudi poslopja, ki jih znotraj določene družbene entitete zaznamujeta pomembna funkcija ali simbolika. Javni 72 zahtevki so v svoji uprostorjenosti, zaklenjenosti v – produciran in venomer nastajajoč – prostor in njegov pomen, v dialogu s prostorom tako opolnomočeni kot ovirani (prav tam). Tudi zapisano, ki ga lahko pridodamo prejšnjim razmislekom o pomembnosti fizičnega prostora, priča o nuji prostorske niti v analizi vstajniških skupin, za precizno razumevanje vzgibov in vedenja katerih je nepogrešljiv pogled v njihov zgodovinski, politični, socialni in prostorski milje. Družbeni prostor gre namreč razumeti tudi skozi drugače ubesedeno Lefebvrovo dialektiko: prostor v njej nastopa kot distanca, kot utelešenje razmer moči ter kot živo izkustvo (Xu, Yuand in Chan 2018, 2). Normativni procesi razdolbljanja prostora v segmente služijo vzpostavljanju in ohranjanju družbene poslušnosti, saj prostorsko vladanje temelji na nadzoru in disciplini. Zavzetje javnega prostora vedno simbolizira politično dejanje, ki deluje onkraj mej živečih prostorskih maket oblastniških struktur (Fuchs 2019, 136). Prostorskost pa ni zgolj platno, kamor se vpisujejo poskusi aktivnega premikanja ter preoblikovanja družbene moči. Razsežnost fizičnega kot živega izkustva, v katerem se spominsko obujajo in na novo upomenjajo stavbe, ornamenti, spomeniki, ulice in drugo, zdrsi v čustveno in vedenjsko plat človeštva (Mahodeau 2016). Iz zapisanega je še posebej razvidno, v kakšnem smislu je raba prostorskosti zlasti učinkovita za mobilizacijo družbenih skupin. Družbeno gibanje, katerega narativni lok praviloma sestoji iz širjenja, mobilizacije, izbruha ter aktivnega kljubovanja, je vzdržno ter učinkovito le, če obstaja neprenehno osmotično prehajanje med fazama mobilizacije ter protestov. Mobilizacija, pri kateri glede na postopek vzpostavljanja kolektivne emocionalne vezi fizična interakcija še zmeraj presega golo virtualno, v svoji prostorski biti pulzijo, preko katere se nenehno udejanja, izčrpa ter naposled obnavlja identiteta mobilizirane skupnosti (Xu, Yuand in Chan 2018, 3–5). Na tej točki je premišljena uvedba Zhaovega koncepta ekologij družbenih gibanj, s katerim poimenuje sovisnost med prostorskimi karakteristikami okolja na eni ter gostoto, razporeditev, kompozicijo, prostorske odnose ter preko prostora uresničevane rutinske aktivnosti nekega prebivalstva na drugi strani. Preko 73 ekologije družbenega gibanja je pogled na opisan odnos določen zlasti z zmožnostjo skupnosti, da sodeluje v mobilizacijskem procesu oziroma ga sama oblikuje (Mahodeau 2016). Vloga fizične razsežnosti univerze in skupnosti, s katero se medsebojno določata, je v ekologiji družbenih gibanj vse prej kot enoznačna. Ravno truma načinov, preko katerih je bila univerza skozi zgodovino primerov povezana s subverzijo, izpričuje kritično, razplamtitveno in povezovalno potenco njene družbeno proizvedene prostorskosti. Ekologije družbenega gibanja, ki odzvanjajo v učinkoviti vzpostavitvi kontinuirane povezave med mobilizacijskim ter protestniškim fizičnim prostorom, bom v nadaljevanju skušala prikazati na treh primerih. VII. Študije primera VII.I Occupy Hong Kong Central - Univerza, prostorskost in mobilizacija Gibanje Occupy Central (OC), katerega osrednji poudarek je bilo zavzemanje za demokratizacijo imenovanja kandidatov za vodjo mestne uprave leta 2017, je v letu 2013 pričel na Univerzi v Hongkongu zaposlen profesor prava Benny Tai YiuTing. Vlada Ljudske republike Kitajske je na gibanje odgovorila z označitvijo OC-ja kot nezakonitega, saj da je pomenil eklatantno kršitev hongkonške zakonodaje ter načela državne enotnosti. Ravno v odzivu na to označbo se je 28. septembra gibanje iz kroga akademije razširilo v množične proteste. Zapisanemu datumu je predhajal dvotedenski bojkot univerzitetnih predavanj, ki sta ga organizirali dve študentski skupnosti, Hong Kong Federation of Students in Scholarism, med katerim se je sprva med študenti, nato pa znotraj širšega prebivalstva, vse bolj stopnjevala napetost (Kaiman 2014). Dva dni pred masivnim izbruhom so študenti pričeli vstopati na osrednji trg, nakar se jim je pridružilo in jih podprlo na tisoče posameznikov. V okviru gibanju, ki je trajalo 79 dni in se postopoma razširilo še na druga področja Hongkonga, se je Tai postopoma umaknil iz vodstvene vloge. Zamenjalo ga je študentsko vodstvo, ki je protestnike 74 povezovalo do decembra 2014, ko so protestniki prekinili zavzetje še poslednjega okupiranega predela (Xu, Yuand in Chan 2018, 4–6). Gibanje OC je v svoji naraciji prešlo mnoge običajne faze vstajniškega gibanja, še zlasti slikovito pa je bilo pri prikazovanju prikladnosti univerze kot fizičnega prostora v mobilizacijskem procesu (Xu, Yuand in Chan 2018, 1–3). Prva podlaga za zapisano, kot prikazuje raziskava Xuja, Yuanda in Chana (2018, 6), je homogenost univerzitetnega prostora. Študente družijo podobna starost ter življenjska in študijska izkustva, saj se onkraj predavanj srečujejo še na zabavah in v restavracijah ter kavarnah, ki so del kampusa. Slovenska zasnova univerze sicer ni povsem skladna s prostorskim načelom kampusa, a vendar relativna bližina študentskih domov fakultetam ter kavarne in restavracije, ki tvorijo univerzitetno prostorsko organizacijo, delujejo na podoben način. Daljša obdobja zgoščene ter stabilne komunikacije zasajajo v homogene skupnosti približno enotna stališča, zaradi česar se enostavneje vzpostavljata zaupanje ter zvestoba skupnosti, z njima pa še kolektivna identiteta ter zmožnost učinkovite aktivistične organizacije (Xu, Yuand in Chan 2018, 7). Drugi dejavnik so stabilni kokoni medčloveške fizične bližine, ki služijo kot temeljna premisa oblikovanja socialnih vozlišč. Ta so sicer v mnogo primerih razpršena in neorganizirana. Obštudijske dejavnosti, obilje formalnih ter neformalnih organiziranih entitet, raznih klubov ter skupnosti pa predvidevajo zapletene in mnogolične oblike družbene kohezije, ki preraščajo siceršnjo neorganiziranost družbenih vezi, vzpostavljenih na vsakdanji ravni (Xu, Yuand in Chan 2018, 7–8). Primer omenjene prikladnosti sta H ong Kong Federation of Students in Scholarism, katerih članska zasedba je učinkovito uporabila kupe svojih socialnih vozlišč za utrjevanje in organizacijo neformalnih skupinskih stikov. Tretji vidik učinkovitosti fizične prostorskosti univerze pri mobilizaciji študentskih gibanj je relativna izolacija, torej prej nakazana pol-javna narava univerzitetnega stavbišča, kar je bilo v primeru vznika OC Hong Kong na univerzi 75 uporabno predvsem v smislu skeptičnosti vlade glede poseganja v sam fizični prostor univerze oziroma dejstva, da organi represije v gibanje niso posegli, dokler se to ni iz univerzitetnega prostora prevesilo v zasedbo javnega prostora zunaj univerze (Xu, Yuand, Chan 2018, 8). VII.II Sedemdnevna zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani 1971 - prostor v študentskem gibanju Zasedba ljubljanske Filozofske fakultete v pričetku sedemdesetih se umešča v drugi val študentskega gibanja v Sloveniji, ki je potekalo med letoma 1968 ter 1972, a je snovnost zadobivalo že leta pred tem, zlasti v obliki protestniških zborovanj študentov. Ti so želeli s svojo dejavnostjo primakniti zidak k javnemu stališču do mednarodne politike. Šlo je za mirovniške akcije, ki so zavračale vojno v Vietnamu, za nasprotovanje Titovi brezpogojni podpori Naserju ob vzniku izraelsko-arabskega konflikta leta 1967, ogorčenju ob atentatu na Martina Luthra Kinga ml. in ob policijskemu nasilju nad študenti v Rimu, izkaze podpore pariškim in praškim študentom ipd. (Pivec 2018). Čeravno gre v globalnem smislu v tedanjem času opaziti sinhrone vzorce študentskih zahtevkov znotraj številnih držav, je bila ljubljanskim študentom lastna svojevrstna pozicija, enako pa lahko rečemo za njihove strategije mobilizacije in protestov. O zapisanemu je potrebno premišljati predvsem kot o protiuteži premnogim virom, ki mu s tem, ko se študentskega gibanja v Ljubljani dotikajo le kot tovariškega odgovora na beograjsko dogajanje, odrekajo položaj neizpodbitnega subjekta nadnacionalnega študentskega boja (Pivec 2018, 14). V letu 1968 je študentski zanos oplajala predvsem uperjenost zoper posledice gospodarske reforme iz sredine šestdesetih, ki je naplavila liberalizacijo gospodarstva, a še zlasti v medregionalni primerjavi večala družbeno neenakost. (Pivec 2018, 14–15). Omenjena reforma naj bi med drugim odgovarjala tudi na študentske stiske, ki so med drugim zadevale zaostrene kriterije študija, pomanjkanje pedagoškega osebja, naraščajoče izdatke za življenje, neenakost v 76 dostopanju do študija, nižanje štipendij ter višjo raven nezaposlenosti. Tovrstno krajino študentskega položaja, pri celjenju katerega je gospodarski reformi grobo spodletelo, je sooblikovala tudi visokošolska reforma iz leta 1960. Z uvedbo stopenjskega študija ter ostrejših vpisnih pogojev na drugo stopnjo (pri čemer je končana prva stopnja zaposlitev omogočala zgolj stežka, če sploh), je študentska problematika zagreznila še toliko globlje, kot je nazadovala že pred njo. K študentskemu nezadovoljstvu je prispevala tudi prisiljena prekinitev nekaterih intelektualnih in kritičnih revijalnih aktivnosti (Pivec 2018, 16). Protestna aktivnost študentov, ki se je od protestov proti hrupu na Aškerčevi kot nekakšni banalnejši zagozdi v mnogo širši problematiki, razlezla v svojo množično podobo, ni bila prazen simptom šablonskega prisvajanja nadnacionalne študentske subverzije. Namesto tega je upojmljala težave časovno-geografske svojstvenosti in se iztekla v svojstvene pridobitve. Z blagoslovom oblasti so člani gibanja formirali samoupravno študentsko organizacijo Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, pridobili so večjo zastopništvo študentskih predstavnikov v fakultetnih organih in dva predstavnika študentskih poslancev v republiški skupščini, leta 1969 pa je pričel oddajati Radio Študent (Colja, Brumen in Novak 2013a). Prvemu valu, ki je v pričujočem besedilu služil zgolj kot pripravljalni oris na poglobitev drugovalovske zasedbe Filozofske fakultete, je sledilo krajše zatišje, prekinjeno že leta 1970. Parabola poteka študentskega gibanja v Sloveniji je svoje teme namreč dosegla v njegovi drugi fazi, s pričetkom v letu 1970 ter koncem v naslednjem. V tem časovnem razdobju se je gibanje radikaliziralo, oblikovala so se kritične povezave med pozivi po reformi univerze, zahtevami po izboljšanju socialnega položaja študentov, urejanju vprašanja slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji ter zunanjo politiko (Molan, 2008, 37–38). Študenti so v oblastniški in javni diskurz vsajali skomine tudi zaradi svoje protikulture, skupine OHO, raznih akcij, vse bolj poglobljenega zanimanja za kritično teorijo in marksizem ter kritičnih vsebin v revijah. Dotikali so se tem mednarodne politike, hkrati pa ponovno pričeli 77 organizirano nastopati proti nepravičnim izborom pri vstopu na univerzo, depriviligaciji mladih iz obrobnih območij in izkazali sočutje ter podporo obsojenim študentom v Beogradu (Colja, Brumen in Novak 2013b). Študenti, ki se niso poistovetili z nobeno stranjo razklanega domačega političnega vesolja, so v svoji organizaciji stališča izražali na mnoštvo načinov, tako v obliki kulturnih dogodkov kot množičnih shodov. Omeniti gre politično zaznamovan kulturni maraton na Filozofski fakulteti. V kontekstu pričujočega besedila me zanima predvsem zasedba Filozofske fakultete med 26. majem ter 2. junijem 1971. Skoznjo je namreč prosevala celotna narava študentskega gibanja v Sloveniji, saj so zahtevki, izraženi v času te prostorske demonstracije, zadevali gmotno stanje državljanov SFRJ, medfederativne odnose, ustavne amandmaje, utrjevanje nacionalističnih teženj, socialne razlike, univerzitetni proračun, študentski status, nasilje nad študenti med demonstracijami, »beg možganov« v tujino itd. (Colja, Brumen in Novak 2013b). Dogodkovni katalizator zavzetja je bil vdor policije na Filozofsko fakulteto in preiskovalni postopek ter pridržanje študentov Franeta Adama ter Milana Jesiha (Molan, 2008, 42). Prvi, študent filozofije, je v avli fakultete razobesil plakat z zapisom: »Študentje, nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu!« (Dovjak, 2018), drugi pa je med protestom proti hrupu na Aškerčevi 14. 4. 1971 domnevno nagovarjal k fizičnemu spopadu z milico (Colja, Brumen in Novak 2013b). Študenti so se v tektoniki političnih pritiskov leta 1971 razdelili na tiste, ki so si avtonomno študentsko gibanje zamišljali kot dialog z oblastniškimi institucijami na eni ter druge, radikalnejše študente na nasprotni strani. Slednjih je ob sprejetju odločitve, da zavzamejo prostore Filozofske fakultete, ostala le peščica, svojo politično subverzijo pa so udejanjili preko zasedbe fizičnih prostorov, ki se je odvila med 26. majem ter 2. junijem. Ta protestniška prisvojitev poljavnega oziroma polzasebnega fakultetnega stavbišča pa ni pomenila zgolj zakleniti se vanj. Po pričevanju Iztoka Osojnika (enega izmed udeležencev prvih dni zasedbe) 78 so v pričakovanju policije, ki je prvi večer že prišla pred poslopje, pregledali sleherni prostor stavbe, da bi bolj smiselno izbrali potencialna skrivališča (Colja, Brumen in Novak 2013b). Prostora kot takšnega si torej niso le nepremišljeno prisvojili, marveč so ga dejansko osvojili, pri čemer je bil namen, da postane njihova prednost. Njegova vmesnost med javnim in zasebnim se v okvirjih te gverilske strategije v času zasedbe pričvrsti na študentsko stran. Ko so se že vznikli akciji naknadno pridružili še drugi študenti, so oblikovali sistem straže, ki je začrtal pogoje vstopa na fakulteto. Tudi slednje pritrjuje ključnemu pomenu manipulacije z javnostjo oziroma zasebnostjo prostora v družbenem gibanju. Kot je pripomnil Osojnik, se posamezniki znotraj skupine, ki je pričela zasedbo, niso osebno poznali (Colja, Brumen in Novak 2013b). Vsaj ne večina. Tozadevno gre morda sklepati, da je abstraktna simbolna bit študentske identitete svojo »mesenost« dosegla ravno ob stiku s prostorom kot stično točko v vsakdanu teh študentov. V tednu zasedbe so potekali izpiti, preostanek študijskega dela pa so študenti organizirali v egalitarnih koordinatah okroglih miz, pogovorov ter kolektivnih snovanj dokumentov za reformo univerze. Med spanjem, prehranjevanjem, umivanjem ter študiranjem na univerzi so ustvarjali družbeno kritično literaturo, izobešali prospekte s citati vplivnih družbenih kritikov ter nadrobno dokumentirali potek lastne zasedbe (Molan, 2008, 43). Tako je slednja, ki so ji nadeli nadimek »delavska kolonija«, udejanjala formo študija, ki so jo prej označevali za neoprijemljivo utopijo, v tem pa sežemala sleherno zahtevo, ki so jo v času drugega, pa tudi prvega vala avtonomnega študentskega gibanja, vpeli v skupek svojih prizadevanj. Zasedba po nekaterih pričevanjih pomeni prvo resno povezavo fakultet, saj je imela podlago v Statutu skupnosti študentov, ki je omogočal ustanavljanje raznih organizacijskih odborov (Colja, Brumen in Novak 2013b). Prostor fakultete torej tudi v tem smislu sublimira na prostor fakultet, prostor univerze, ki fizično razsežnost (fakultetno stavbišče, domove, fakultetne knjižnice ipd) tke s simbolno silo študentske identitete. Ti dve instanci v primeru zasedbe Filozofske fakultete 1971 nastopata neločljivo. 79 Opisano je kataloški primerek prostora v družbenemu gibanju, tj. ne le skupine, ki bi svoje nestrinjanje z obstoječim družbeno-političnim sestavom okoliša izkazovala na premišljeno izbrani lokaciji, marveč kolektiva, ki ozavesti vseprežemajočo političnost vnanjega sveta in jo naposled prižene do konca, v njeno iztirjeno negacijo. Plimovanje prostorskega lastninjenja univerze, ki se vzpenja in spušča med javnim in zasebnim, so študenti priklenili v entiteto lastne zaprte skupnosti, s tem pa subverzivno sprevrnili oblastniške normative organizacije prostora in družbenega življenja. VII.III Feesmustfall - študentsko gibanje v prostoru in prostor v študentskem gibanju Oktobra 2015 so se na univerzah v Južnoafriški republiki (JAR) pričele vrstiti študentske demonstracije. Gnev je sprožilo naznanilo o nameravanem dvigu šolnin v letu 2016, na katerega so prvi bolj koordinirano odzvali študenti Univerze v Witwatersrandu z zavzetjem njenega stavbišča, nato pa se je gibanje v obliki protestov razširilo po ostalih, s strani vlade financiranih univerzah (Mavunga 2019, 81). Čeravno je bilo gibanje FeestMustFall, kot oznanja že ime, neoklevajoč neposredni odziv na grožnjo dviga šolnin, so se plasti študentskega nezadovoljstva v JAR nalagale že dolgo časa. Iniciativa RhodesMustFall iz leta poprej si je spočetka prizadevala za odstranitev kipa Cecila Johna Rhodesa ter drugih materialnih artefaktov, ki zveličujejo ali so zveličevali osebnosti kolonializma na Univerzi v Cape Townu. V zahteve FeestMustFall so se po nekaj mesecih protestov zgrnili še nezadovoljstvo s študentskimi nastanitvami, problematika outsourcinga določenega osebja na univerzah (npr. čistilcev, vrtnarjev, hišnikov) ter prikrite usedline apartheida v učnem načrtu ter odnosu univerze do temnopoltih predavateljev in študentov (prav tam). Študenti, še posebej tisti iz nižjih in srednjih razredov, so s svojim aktivizmom obelodanili prepričanje, da je južnoafriški vladi spodletelo pri materializiranju svojih obljub o dostopnosti šolanja za vse, ki jih je navsezadnje ustoličila tudi v 80 29. členu Ustave JAR. Ta dostopnost tako do osnovne kot do »nadaljnje« izobrazbe umesti v polje državljanskih pravic. Leto 1994, ko je Južnoafriška republika izvedla prve demokratične volitve, dve leti zatem pa je v veljavo stopila obstoječa ustava, je bilo namreč prepolnjeno s fotografijami o neodjenljivem napredku, pravičnosti ter rasni enakopravnosti, ki da bodo z vsakim letom močneje prisotni v državljanski resničnosti (Peterson in dr. 2016, 3–4). A dohodkovna neenakost med prevladujočima rasnima skupinama se je od leta 1993 še povečala, k čemur naj bi ključno doprinesla neenaka vključenost na trg delovne sile. Prvotno predložene podobe oblasti o prihodnosti so namreč poapnele pod neoliberalnimi vplivi. V njihovih nagibih se je poblagovil tudi večji razdelek višje in visoke stopnje izobrazbe. Največji delež brezposelnih v dotični državi zadeva mlade od 20.–24. leta, še zlasti temnopolte državljanove. Leta 2015, le leto dni pred izbruhom kasneje vse-južnoafriškega FestMustFall, je delež brezposelnih znašal 25 %, pri čemer so iz teh odstotkov izvzeti tisti, ki so (iz brezupa) že prenehali z aktivnim iskanjem dela (Peterson in dr. 2016, 4–5). Višja stopnja izobrazbe pa posamezniku na neobetujočem trgu delovne sile ponuja stabilnejšo podlago za socialni napredek in ekonomsko varnost (prav tam). Gibanje FeesMustFall, ki je neposredno zadevalo šolnine, a v resnici zadevalo širšo problematiko, se je iz zametkov sprva udejanjilo v zasedbah univerz. Prva takšna, usmerjena proti pritisku, ki bi odprl prostor za pogajanje o šolninah, se je zgodila na prej omenjeni Univerzi v Witwatersrandu ter trajala dva dni. Protestniki so načrtno motili predavanja ter pozivali profesorje in poslušalce, da podprejo zahteve gibanja in se pridružijo stavkajočim. S sistematičnimi shodi po območju univerze, držeč pamflete ter vzklikajoč gesla, si študenti niso le (v najbolj dobesednem smislu) prizadevali za mobilizacijo, ampak prostorskost univerze uporabljali kot prostorsko hrbtenico svojega gibanja. Hotenje po njeni spremembi so prenesli v sam prostor univerze in z marširanji lomili ustaljeno ksilografijo njenega dnevnega poteka (Rink 2017, 42). FeesMustFall je v svojih prvih (kot tudi kasnejših) dneh predstavljalo družbeno gibanje v fizičnosti univerze, njegovo prelamljanje slednje pa lahko dojemamo kot metaforičen izkaz 81 utemeljenosti in moči študentskih zahtevkov. Če je ranljiv njen prostor, preko katerega se simbolno vpenja v družbeno, je ranljiva tudi sama. V opisanem času zasedbe policija sprva ni posredovala, vodstvo Univerze pa je izdalo izjavo, obtožujoč protestnike kršenja ustave, saj da »so s svojim početjem kršili pravico pedagogov in študentov do učenja in dela v varnem okolju.« (Peterson in dr. 2016, 6). V navedem je razviden ideološki boj, ki kot telo uporablja ravno fizični prostor univerze. Motenje predavanj v prvih dneh in protesti na kampusu so primer družbenega gibanja v prostoru, zasedba univerze, ki ji je uspelo iztržiti (na koncu sicer neuspela) pogajanja z vodstvom, pa prostora v družbenem gibanju. FeestMustFall je svojo nacionalno razsežnost doseglo z rabo hashtaga #FeesMustFall na Twitterju, pri čemer gre aktivizmu na socialnih omrežij pripoznati več kot le vlogo mobilizacijskega orodja. Šlo je tudi za protiutež večjim medijem, ki so protestniško delovanje mnogokrat prikazovali kot nasilno in deviantno. Študenti so ob rabi navedene označbe objavljali videe ter fotografije dejanskega dogajanja ter tako uspeli pri masovni mobilizaciji študentov po državi. Vzdržnost in razsežnost omenjene nepokorščine in zahtevkov je snovnost pridobivala preko koreografije družbenih gibanj, kjer sta se simbiotično povezovala dva temeljna elementa: socialna omrežja kot sredstvo mobilizacije ter fizični prostor univerze, ki je tvoril podlago družbenemu gibanju v prostoru (kraj izvajanja protestov) ter prostora v družbenemu gibanju (zasedba univerze kot strategija ideološkega boja) (Peterson in drugi 2016, 7–9). VIII. Zaključek V prispevku sem se osredinjala na ključni vlogi fizičnega prostora univerze pri tvorjenju ter ohranjanju simbolne identitete študentske populacije. Slednjo sem razumela kot aktivno in kritično silo, ki v svoji pripisani in udejanjeni subverzivnosti predstavlja vrsto družbenega varovala. Skupnostna identiteta študentov temelji ravno na prostoru, kamor se je kontinuirano vpisal aktivizem 82 preteklih generacij. Simbolno združevanje osebnosti posameznega študenta ali študentke z arhetipom študentskosti, opredeljenega s subverzivnostjo, tvori, kot sem zagovarjala, potencial za družbena gibanja. Fizični prostor univerze sem tozadevno prikazovala kot svojstven preplet Lefebvrovih kategorij trialektike družbenega prostora. Fizični prostor univerze zaradi številnih družbenih gibanj, izhajajočih ravno iz študentske populacije, temeljno zaznamuje subverzivnost, zvezena v univerzo kot prostor reprezentacij. Reprezentacija univerze kot plodišča kritične misli in aktivizma pa se neposredno udejanja tudi v prostorskih praksah, kar nakazuje, da študenti ravno v izkušanju materialnega prostora univerze dostopajo do družbenokritične dediščine preteklih generacij. Podobno izpričuje tudi Halbwaschevo branje kolektivnega spomina, po katerem način, na katerega skupnost dojema svoje zunanje okolje ter njuno ustaljeno medsebojno simbiozo, postane poglaviten pri snovanju ideje o sami skupnosti. Tako posamezna skupina pri »izrabljanju« fizičnega prostora neprenehoma dostopa tudi do simbolnega kapitala preteklih generacij te skupnosti. Prevratnost in kritičnost študentske identitete, izhajajoče iz stika s fizičnim prostorom fakultet, sem prikazali tudi preko razumevanje stavbišča univerz kot heterotopij. Univerzo lahko na nivoju njenega fizičnega prostora označimo kot heterotopijo zaradi opisane časovno-prostorske vmesnosti; ljudi in vednosti, ki se iz različnih krajev stekajo na enem; ter dejstva, da si preko teoretskih in praktičnih pristopov k proizvajanju vednosti univerza vnanji svet vedno znova prisvaja, ga abstrahira in problematizira. Na tak način razumevanje družbene resničnosti postane nesamoumevni proizvod, ki ga je mogoče (ter z nekaterih gledišč tudi nujno) spreminjati. Del pričujočega zapisa se je posvečal tudi kritiki redukcije predavanj na avdiovizualno, pri čemer smo vpeljali Gerbaudov termin koreografije družbenih gibanj, ki spletna vozlišča pojmujejo kot učinkovit doprinos k mobilizaciji družbenih gibanj, ne pa tudi nekaj, kar bi jih lahko celostno zamenjalo. 83 Študije primera Occupy Central v Hongkongu, zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani ter južnoafriško gibanje FeesMustFall dokazujejo, da je prostorska tvar univerze ključna tako za mobilizacijske procese kot tudi za same proteste. To besedilo ni uperjeno v poskus popolnega razvrednotenja študija na daljavo v pandemični obstoječnosti, marveč je njegov cilj zgolj osvetliti možnosti dolgoročnega osiromašenja študentske subverzivnosti in se pokloniti prostoru. Če smo iz slednjega fizično izrinjeni, ga je toliko bolj ključno vsaj premišljati. 84 Viri 1. Altbach, P. G. (1970). Student Movements in Historical Perspective: The Asian Case. Youth & Society 1(3), 333–357. Dostopno prek https://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0044118x7000100305 2. Axelsson, J., Carlson, J, in Skorstad, E. (2019). Collective Mobilization in Changing Conditions: Worker Collectivity in a Turbulent Age. Palgrave Macmillan. 3. Beckett, A. E., Bagguley, P. in Campbell, T. (2016). Foucault, Social Movements and Heterotopic Horizons: Rupturing the Order of Things. Social Movement Studies 16(2), 169–181. Dostopno prek https://doi-org.nukweb.nuk.uni- lj.si/10.1080/14742837.2016.1252666 4. Brumen, J., Colja, T. in Novak, M. (2013a). Unikompleks: Zgodovina Študentskega organiziranja 68'. Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/unikompleks/zgodovina- %C5%A1tudentskega-organiziranja-68 5. Brumen, J., Colja, T. in Novak, M. (2013b). Unikompleks: Zgodovina študentskega organiziranja 1970–1974. Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/unikompleks/zgodovina- %C5%A1tudentskega-organiziranja-1970-1974 6. Camp, J. L. in Chien, Y. T. (2000). The Internet as Public Space: Concepts, Issues, and Implications in Public Policy. ACM SIGCAS Computers&Society 30(3), 13–19. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/234802716_The_internet_as_p ublic_space_concepts_issues_and_implications_in_public_policy 7. Dovjak, R. (2018). Kamion ni bonbon! – kako so študentje leta 1971 zahtevali ureditev Aškerčeve. RTV Slovenija. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/1968/dokumentacija-casa/kamion-ni-bonbon-kako- so-studentje-leta-1971-zahtevali-ureditev-askerceve/447387 85 8. Fuchs, C. (2019). Henri Lefebvre’s Theory of the Production of Space and the Critical Theory of Communication. Communication Theory 29(2), 129–150. Dostopno prek https://academic.oup.com/ct/article/29/2/129/5113030 9. Gerbaudo, P. (2012). Tweets and the Streets: Social Media and Contemporary Activism. London: Pluto Press. Dostopno prek https://www.jstor.org/stable/j.ctt183pdzs 10. Gergen, K. (2002). Self and Community in the New Floating Worlds. Dunaj: Passagen. 11. Grbin, M. (2015). Foucault and Space. Sociološki pregled 49(3), 305–312. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/320184686_Foucault_and_spac e/fulltext/59d384a90f7e9b4fd7ffb2c5/Foucault-and-space.pdf 12. Halbwasch, M. (1950). The Collective Memory, Chapter 4. Dostopno prek http://web.mit.edu/allanmc/www/hawlbachsspace.pdf 13. Larson, P. (2014). Liminality. Encyclopedia of Psychology and Religion. Springer, Boston, MA. Dostopno prek https://doi.org/10.1007/978-1-4614- 6086-2_387 14. Kaiman, J. (2014). Who guides Hong Kong’s ‘Umbrella Revolution’ pro-democracy movement? The Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/world/2014/sep/30/hong-kong-pro- democracy-protest-leaders-occupy 15. Mahoudeau, A. (2016). Space in Social Movement Studies: a literature review (part 1, social sciences facing space). Hypotheses Academic Blogs. Dostopno prek https://tcatf.hypotheses.org/30 16. Massey, D. (1999). Philosophy and politics of spatiality: some considerations. The Hettner-Lecture in Human Geography. Geographische Zeitschrift 87(1), 1–12. Dostopno prek 86 https://www.jstor.org/stable/pdf/27818829.pdf?refreqid=excelsior%3A6 6e5baf512489bcddb46fc9fabf00f76 17. Mavunga, G. (2019). #FeesMustFall Protests in South Africa: A Critical Realist Analysis of Selected Newspaper Articles. Journal of Student Affairs in Africa 7(1), 81–99. Dostopno prek https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ1229011.pdf 18. Molan, M. (2008). Študentska gibanja na Slovenskem: študenti kot nosilci sprememb v okolju [diplomsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno prek http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Molan-Maja.PDF 19. Papič, I. (2020). Izjava rektorja Univerze v Ljubljani o skrb vzbujajočem stanju visokega šolstva v času ukrepov za preprečevanje epidemije Covid-19. Univerza v Ljubljani. Dostopno prek https://www.uni- lj.si/v_ospredju/2020121714072388/ 20. Peterson, L., Kentse, R. in Mohanty, S. (2016). Democracy, Education, and Free Speech: The Importance of #FeesMustFall for Transnational Activism. Societies Without Borders 11(1). Dostopno prek https://core.ac.uk/download/pdf/214110795.pdf 21. Pivec, F. (2018). SO WHAT? Ljubljansko leto 1968. V M. Ignjatović, A. K. Mrčela, R. Kuhar (ur.), Družba in družbena gibanja 50 let po 1968 (str. 14– 19). Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Dostopno prek https://www.sociolosko-drustvo.si/wp-content/uploads/2018/12/SSD- ZBORNIK-PRISPEVKOV-18-WEB.pdf 22. Rink, B. (2017). Mobile Heterotopia: Movement, Circulation and the Function of the University. Kronos 43(1), 137–151. Dostopno prek http://www.scielo.org.za/scielo.php?script=sci_arttext&pid=S0259- 01902017000100009 23. Tilly, C. (2000). Spaces of Contention. Mobilization: An International Quarterly 5(2), 135–159. Dostopno prek https://doi.org/10.17813/maiq.5.2.j6321h02n200h764 87 24. Tversky, B., Heiser, J. in Morrison, J. B.. (2013). Space, Time, and Story. V B. H. Ross (ur.), The Psychology of Learning and Motivation (str. 47–76). Cambridge, Massachusetts: Academic Press. Dostopno prek 10.1016/B978- 0-12-407237-4.00002-5 25. Vranješ, M. (2002). »Družbena produkcija prostora«: K epistemologiji prostora v geografiji in humanistiki. Geografski vestnik 74(2), 47–57. Dostopno prek http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv74-2- vranjes.pdf 26. Xu, W., Yu, Y. in Chan, C. K. (2018). Space in a Social Movement: A Case Study of Occupy Central in Hong Kong in 2014. Space and Culture 22(4), 1–15. Dostopno prek https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1206331217751805?jour nalCode=saca 27. Zhao, S. in Elesh, D. (2008). Copresence as »Being With«. Information, Communication & Society 11(4), 565–583. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/263457797_COPRESENCE_AS_' BEING_WITH' 88 Študentski domovi v času epidemije covida-19 Sara Svati Sharan Povzetek: Članek se ukvarja s specifično stanovanjsko problematiko študentk in študentov, vezano na zaprtje študentskih domov med epidemijo bolezni covid-19 v letu 2020 in začetku 2021. Obravnava dve večji napaki dveh med seboj identičnih vladnih odlokov: prvič, da je bilo zajetih premalo kategorij izjem, ki z bivanjem lahko nemoteno nadaljujejo, in drugič, da je že samo zaprtje študentskih domov v neskladju z veljavno zakonodajo. Popolno nerazumevanje študentske stiske s strani odločevalcev je tesno zvezano z ideološkim razumevanjem študentske populacije kot nepotrebnih in lenih predstavnikov družbe. V podrobnejši obravnavi bodo predvsem ukrepi vlade RS v času mandata premierja Janeza Janše in zavoda Študentski dom Ljubljana, celotna problematika pa bo predstavljena še z vidika osebne izkušnje avtorice prispevka, ki sem bila zaradi objektivnih razlogov prisiljena v zavestno kršitev vladnih odlokov. Ključne besede: študenti, stanovanjska problematika, socio-ekonomska problematika, študentski dom, epidemija, vladni ukrepi 89 Uvod Epidemija covida-19 v letu 2020 je z zdravstveno, posledično tudi ekonomsko krizo poglobila obstoječe stiske in obenem ustvarila nove. To seveda velja za vse družbene sfere, iz tega pa mladi niso izvzeti, še posebej ne študenti. Materialni pogoji za študij so se med epidemijo precej poslabšali. Z zaprtjem fakultet se je študijski proces preselil na splet: če študent nima dostopa do interneta in računalnika, ne more študirati. K temu pa je potrebno pridodati še dodaten strošek pripomočkov, kot sta mikrofon in kamera, ki omogočata ocenjevanje študijskega napredka. Pogoji študija so nasploh precej slabši kot prej: dostop do knjižnic je otežen, čitalniških mest, ki so prej omogočala mirno okolje za študij, zaradi ukrepov za zmanjševanje stikov in posledično tudi širjenja okužb ni več. Kakovost študija na daljavo se s študijem v živo pri večini študijskih smeri ne more primerjati, saj so zaradi epidemioloških razmer odpadle oziroma se v neznani čas po epidemiji prestavile laboratorijske in terenske vaje, prakse in glavnina raziskovalnega dela. Za eno izmed najboljših metod za preprečevanje širjenja okužbe velja samoizolacija. Za uspešno samoizolacijo pa oseba potrebuje varno prebivališče. Slednje žal ni samoumevno. Kot ukrep za zmanjševanje stikov med študentsko populacije je vlada v času ustavitve javnega življenja sprejela odlok, ki je med drugim zaprl študentske domove. V odloku je med kategorijami izjem navedla tri zelo ozko zamejene situacije, po katerih lahko študenti z bivanjem v študentskem domu nadaljujejo, pozabila pa je, da so življenjske situacije navadno precej bolj zapletene. Med izjemami so bili tako zgolj študenti, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu, študentske družine ter tuji študenti oziroma gostujoči profesorji iz tujine. Številni pa se na stalni naslov niso mogli ali želeli vrniti. Razlogi so različni: socialna stiska, nasilje v družini, neustrezni pogoji za študij, premajhna družinska stanovanja, študentsko delo na fizični lokaciji, ki prinaša primaren finančni vir za 90 preživetje, aktivna okužba s koronavirusom. V navedenih primerih predstavlja deložacija grožnjo tako osebnemu kot javnemu zdravju. Oris študentskih materialnih pogojev »Študent naj študira!« je eno izmed splošno znanih gesel, ki naj bi v grobem orisalo študentski status. Da je študentstvo v času študija zavezano izključno k poslanstvu poglobljenega študiranja, je postalo zgolj še mit, ki se na zanimiv način zelo tesno spaja z drugim mitom, to je o »lenih, nepotrebnih parazitih: vsi hočejo samo študirati in nihče noče delati – vsak bi spal in vsak bi jedu, noben pa ne bi nč naredu«. Slovenska javnost namreč pogosto vidi študentsko populacijo kot nepotreben podaljšek trga dela, temu pa se pridružujejo tudi politični državni organi, ki imajo že vrsto let mačehovski odnos do reprodukcije znanja. »Ni res, da je višina sredstev za šolstvo odvisna od bogastva družbe, pač pa je bogastvo družbe odvisno od višine sredstev za šolstvo.« (Študentski program, 1968 v; Vrečer, 2015, str. 45) Ugotovitev iz leta 1968, da so finance predpogoj za razvoj vednosti in znanosti, je še kako aktualna tudi za današnji čas. Ljubljanski študenti so leta 1968 opozarjali, da mora biti kriterij selekcije vsake šole znanje, ne pa socialni status – izenačevanje materialnega položaja šolstva v celi Sloveniji naj se izvaja s sistemskimi ukrepi, kot so sistem štipendiranja, subvencioniranje in gradnja dijaških ter študentskih domov in subvencioniranje prevoza v šolo. Sredstva ne smejo biti razumljena kot socialna pomoč, temveč kot posredna investicija za razvoj gospodarstva (Vrečer, 2015, str. 46). Študentski upori leta 1968 so se začeli zaradi trenja med upravo študentskih domov in stanovalci: takrat se je svet študentskega naselja brez sodelovanja s študentskim sindikalnim odborom odločil, da je treba »izprazniti dva ali tri objekte študentskega naselja za potrebe turizma in v poletnem času bo stanarina večja za 25 dinarjev.« (Ibid., str. 43) Odločitev sveta študentskega naselja je bila nepričakovana, saj je bilo »manjkajočih 25 milijonov dinarjev mogoče najti v dveh milijardah dodatno odobrenih sredstev za šolstvo.« (Ibid., str. 43) Svet 91 študentskega naselja je torej sprejel odločitev, ki je posegala v pravice stanovalcev, kljub temu da dodatnih financ zavod pravzaprav ni potreboval. Če pa je bila leta 1968 med ustanoviteljicami zavoda študentskih domov univerza in so zato študenti s svojim uporom izvedli tudi pritisk na visokošolsko sfero nasploh, leta 2020 ni več tako, vsaj v primeru Študentskih domov Ljubljana. Leta 2001 je ustanoviteljstvo prevzela Vlada Republike Slovenije in s sklepom »ustanovila javni zavod ter predpisala cilje in pogoje delovanja ter poslovanja.« (ŠDL, 2020e) Ustanoviteljstvo je pomembno z vidika moči vpliva; v letu 2020 Univerza v Ljubljani ni prevzela vloge opozarjanja na krivice, ki so se zgodile njenim študentom, saj je ŠDL od UL ločen zavod. Leta 2020 se soočamo s krizo, ki izpostavlja v neki meri precej podobne problematike študentske populacije kot leta 1968, a brez perspektive študentstva v trenutnem zastoju gospodarstva. Zavoljo epidemije covida-19 in zaustavitve javnega življenja lahko zaradi kratkovidnega enačenja funkcionalnosti z vrednostjo pripoznamo pomen zgolj panogam, ki družbo oskrbujejo z osnovnimi življenjskimi sredstvi. Ker dolgoročnega sanacijskega ekonomskega modela za čas po zdravstveni in ekonomski krizi ni na vidiku, v njem tudi ne more biti vloge trenutne študentske populacije. Študenti so zavoljo študija razpeti med življenjem, ki ga živijo v sedanjosti kot študenti, in s tranzitnostjo v ne več študentsko obdobje, v katerega bodo potisnjeni nekega dne, ko ne bodo več študenti – ko bodo potisnjeni na trg dela. (O bedi, 2018, str. 11) Ravno zavoljo te situacije prehodnosti se čas študija dojema kot »podaljšano otroštvo« in temu botruje tudi dejstvo, da morajo starši svojega otroka preživljati do 26. leta starosti, če se redno šola oziroma študira. (Socialna varnost, b.d.) Starostna meja za osamosvojitev otrok naj bi bila postavljena v čas konca študija oziroma ob nastopu redne službe. Zaradi prekariziranosti trga dela pa se čas osamosvojitve prestavlja v nedogled. Študenti so kljub dejstvu, da so polnoletne osebe in pravnoformalno odgovorni sami zase, finančno odvisni od dveh institucij: družine in države. 92 Študentski status s seboj resda prinaša nekaj ugodnosti; prinaša vstopnico do brezplačnega zdravstvenega zavarovanja v celoti – torej tudi brez doplačila za prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, a le do konca študijskega leta, v katerem študent dopolni 26 let. Cenejši je javni prevoz, prehrana je subvencionirana. A vendar to ne zagotavlja popolnega brezdelja in degradacije v stereotipni položaj lenega študenta: materialni položaj študentov je odvisen predvsem od stroškov, ki jih imajo s stanovanjem, prehrano in študijskimi pripomočki, ter od sredstev, s katerimi razpolagajo. Državno štipendijo prejema le petina študentske populacije, to pa zato, ker je cenzus za njeno prejemanje postavljen prenizko. Postavljen je okoli dokaj podobnih zneskov kot znaša izračun Statističnega urada RS za prag revščine. Prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je leta 2019 znašal 703 evre neto mesečno (Statistični urad, 2020a), maksimalni cenzus dohodka na družinskega člana za pridobitev štipendije pa je znašal 659,30 evra. Skratka: vsi tisti, ki dobivajo državno štipendijo, živijo pod pragom tveganja revščine. Državna štipendija je leta 2019 znašala povprečno 115 evrov (MDDSZEM, 2020), stanarina v ljubljanskih javnih študentskih domovih pa v povprečju 94,95 evrov1 (ŠDL, 2020d), kar pomeni, da je z morebitnim preostankom dohodka povsem nemogoče shajati. Če položnice vendarle zmorejo plačevati starši, je višina štipendije še vedno nevzdržna za življenje. V primeru bivanja pri zasebnih najemodajalcih so stroški seveda še višji, v zadnjih nekaj letih so se stanarine povzpele v vrtoglave višine zaradi prihoda platforme Airbnb in povečane turistifikacije, o čemer opozarjajo v iniciativi Kje bomo pa jutri spali? (Kje bomo pa jutri spali?, 2019) Raziskava Evroštudent VI, ki se je izvajala med leti 2016 do 2018, ugotavlja, da so skupni mesečni življenjski stroški znašali povprečno 468,4 evra, mesečni stroški študija pa 43,3 evra. (Evroštudent VI, 2018, str. 62) Študenti so torej prisiljeni, da poleg študija tudi delajo, študentsko delo pa je zaradi tako imenovane fleksibilnosti 1 ŠDL sicer na svoji spletni strani zagotavlja, da je povprečna višina stanarine 72,08 evra, a k temu ni prišteto varovanje oziroma t.i. dežurstvo. Izračun sem zato postavila skupaj z realno višino stanarine, ki jo mora študent mesečno plačati. Sicer se je zaradi manj pogostih obhodov varnostne službe plačilo za varovanje v času epidemije covida-19 nekoliko znižala, a to se je zgodilo zgolj začasno. 93 brez kakršnih koli obveznih pravic: plačanih malic, dopustov, bolniških dopustov. Študentsko delo je postalo obveza za preživetje študentskih let, brez študentskega dela je študij namreč povsem v breme celotni družini. Študentsko delo je postalo socialni korektiv in že zdavnaj ni več le dodaten zaslužek čez počitnice ali pa platforma za pridobivanje izkušenj ter referenc za prihodnost. V sobah študentskih domov je nastanjena zgolj petina študentk in študentov. Ti morajo glede na Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov dosegati kriterije, kot so povprečni bruto dohodek na člana družine, ki naj v preteklem letu ne presega 150% povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju, in da imajo stalno prebivališče oddaljeno najmanj 25 km od kraja študija. (Pravilnik o subvencioniranju, 12. člen) Če si pogledamo podrobneje Študentski dom Ljubljana in Univerzo v Ljubljani, lahko zelo hitro opazimo, da je postelj v študentskih domovih znatno premalo glede na potrebe največjega univerzitetnega mesta. V študijskem letu 2019/20, je bilo na UL vpisanih 37.615 študentov. (UL, 2020) Med njimi je 8777 študentov poslalo prošnjo za bivanje v študentskem domu, ŠDL pa je razpolagal s kapaciteto 7328 postelj. Ne glede na poslane prošnje ŠDL ocenjuje, da v trenutnih okvirjih zagotavlja posteljo zgolj 26 % študentov, vpisanih na UL, ki bi do postelje lahko bili upravičeni. (ŠDL, 2020a) Da ni tako, je krivo predvsem premajhno vlaganje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter drugih pristojnih organov v gradnjo novih študentskih domov: od leta 2006, ko so zgradili Dom FDV, Dom na Poljanski cesti in Dom na Litostrojski cesti, namreč ni bilo zgrajenih nobenih novih bivalnih enot za študentsko populacijo. Če potegnemo črto: študenti in študentke, ki stanujejo v študentskih domovih, koristijo pravico do subvencioniranega bivanja, kar pomeni, da v njih bivajo študenti iz socialno manj privilegiranih skupin. Da lahko sploh dobijo posteljo v študentskem domu, morajo precej visoko kotirati na prednostni listi, visoke točke pa pomenijo predvsem nizko finančno stanje študentove družine. 94 Aktualno stanje študentske populacije se zato v najjasnejši obliki prikaže ravno v razmerju s študentskimi domovi, ki nudijo pogoje za najosnovnejše življenjske potrebe in tako tudi normalne pogoje za študij. Že zgodovinsko gledano lahko opazimo, da pogodbeno razmerje med upravami študentskih domov in njihovimi stanovalci prikazuje neenak položaj, saj študenti niso enakopravni deležniki. Če so leta 1968 želeli študentske domove med poletjem izprazniti, sobe po tržni ceni oddajati turistom in z izselitvijo študentov kršiti njihovo pravico do bivanja čez celo leto, pa se je leta 2020 zgodila ponovna kršitev pravice do začasnega prebivališča, sicer iz drugačnih razlogov. Zaprtje študentskih domov je za prebivališče prikrajšalo najranljivejše skupine študentov. Epidemija covida-19 je obstoječo socio-ekonomsko študentsko krizo poglobila na najbolj bazičnem področju: pri stanovanjski problematiki. Kako živeti in preživeti brez strehe nad glavo? Vladni odlok o zaprtju študentskih domov Vlada RS je v nedeljo, 15. 3. 2020, z namenom omejevanja širjenja epidemije koronavirusa sprejela Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. S slednjim je začasno prepovedala zbiranje ljudi tudi v študentskih domovih po Sloveniji, kar je pomenilo, da so morali študentske domove zapustiti vsi stanovalci študentskih domov, razen naslednjih treh kategorij: 1) študenti, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu2, 2) študentske družine ter 3) tuji študenti in gostujoči profesorji, ki jim je zaradi trenutnih varnostnih razmer onemogočena vrnitev v kraj stalnega bivališča. 2 Kar je samo po sebi oksimoron: študentski dom je začasno prebivališče. 95 Vsi ostali stanovalci so se bili v skladu z odlokom dolžni čim prej začasno vrniti domov oziroma zapustiti študentski dom najpozneje do naslednjega dne, 16. 3. 2020, do 12.00. Študentski dom Ljubljana je obvestilo o vladnem odloku svojim stanovalcem poslalo v nedeljo ob 17.19, javni prevoz pa je obratoval samo še tisti dan do polnoči. (ŠDL, 2020b) Prva kategorija izjem je bila že sama po sebi absurdna, saj nihče izmed stanujočih študentov v študentskem domu nima prijavljenega stalnega prebivališča, ampak imajo npr. osebe z zapletenimi ali neobstoječimi družinskimi odnosi lahko prijavljen stalni naslov na območnem centru za socialno delo ali kateri drugi podobni instituciji. Zaradi pogodbene narave najema, ki se podaljšuje letno glede na veljavnost študentskega statusa, prijava stalnega prebivališča v ŠDL niti ni smiselna. Odlok vlade je bil ne zgolj neživljenjski, saj je zahteval izselitev iz začasnega prebivališča v nekaj urah, ampak je bil obenem zaradi preozkih kategorij izjem pomanjkljiv. V njega še zdaleč niso bile vključene vse skupine študentov, ki bi morale ohraniti pravico do bivanja v ŠDL. Študentski svet stanovalcev je namreč zaznal še naslednje skupine študentov, ki so imeli tehten razlog, da ostanejo v Študentskem domu Ljubljana: 1) Študenti, ki so v ŠDL preživljali samoizolacijo, ker imajo doma rizične skupine starih staršev ali kroničnih bolnikov; 2) študenti, od katerih so delodajalci še vedno zahtevali, da ostanejo na fizični lokaciji delovnega mesta; 3) študenti, državljani Slovenije, ki v ŠDL nimajo stalnega prebivališča in se zaradi izrednih (družinskih ali epidemioloških) razmer ne morejo vrniti na naslov stalnega prebivališča; 4) študenti, ki zaradi ukinjanja javnih prevozov ne bodo mogli oditi domov. V izjavi, ki jo je Študentski svet stanovalcev objavil na svoji Facebook strani, je navedel, da se v »študentskih domovih zadržujejo tudi študenti, ki kažejo nekatere znake okužbe in čakajo rezultate testov ter študenti, ki so bili v stiku z obolelimi in še ne kažejo znakov. Če bi take ljudi poslali domov, bi ogrožali življenja rizičnih skupin, kot so stari starši in kronični bolniki. Pisalo nam je kar 96 nekaj prebivalcev, ki so se znašli v točno taki situaciji. Sicer pa so po naših podatkih domovi pretežno prazni. Glede na to, da so se fakultete in druge aktivnosti začele zapirati šele ta teden3, ne moremo sklepati, da so študenti že prestali inkubacijsko dobo virusa, ki lahko traja od 2–14 dni.« (Študentski svet stanovalcev, 2020) Če lahko ostanejo, ali pa tega ne smejo storiti, niso vedeli niti študenti višjih letnikov medicine, ki so aktivno sodelovali pri reševanju zdravstvene krize. Če bi se slednji vendarle morali vrniti na stalni naslov, bi to pripomoglo h kolapsu zdravstvenega sistema, ki je bil med epidemijo covida-19 močno podhranjen. Rešitev za tiste, ki so v domovih ostali oziroma morali ostati, je bila ta, da so študenti na lastno odgovornost kršili vladni državni odlok. Vlada je ostala povsem gluha tako na opozorila študentskih kot tudi nevladnih organizacij. Sredi epidemije je prišlo celo do prisilne deložacije študentov iz doma na Litostrojski. (Zabukovec, 2020b) V Domu učencev Srednje šole tehniških strok (SŠTS) Šiška na Litostrojski je namreč prebivalo tudi nekaj študentov; kljub temu da je vladni odlok začel veljati 16. marca, pa je bila preostala desetina študentov, ki ni imela možnosti za vrnitev na stalni naslov, s strani hišnika dne 30. 3. obveščena, da jim bodo v roku 24 ur izklopili vodo in zamenjali ključavnice. Na večjo nepravilnost v vladnem odloku je opozorila tudi pravnica Barbara Rajgelj. V svojem pravnem mnenju o Odloku o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih je zapisala, da je v delu, ki se nanaša na bivanje v študentskih domovih, odlok nezakonit. Odlok namreč posega v več ustavno zagotovljenih pravic stanovalcev, ti posegi pa “nimajo podlage v Zakonu o nalezljivih boleznih. Med drugim odlok posega v človekovo pravico do zasebnosti (35. člen URS) in v nedotakljivost stanovanja (36. člen URS). Določba 3. točke 3 To je bilo v tednu od ponedeljka, 9. 3. 2020, naprej; fakultete so se zapirale postopoma, saj so to počele avtonomno. 97 prvega odstavka 39. člena ZNB predvideva možnost sprejema akta izvršne veje oblasti, ki lahko poseže v pravico do zbiranja v šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih. Odlok vlade je nezakonit, ker: – prvič, posega v pravico bivanja in ne zgolj v pravico zbiranja. Bivanje v študentskem domu predstavlja izvedbo pravice do spoštovanja doma, ki je varovana s prvim odstavkom 36. člena Ustave in ureja pravico do nedotakljivosti stanovanja. Pravica do spoštovanja doma ni vezana na lastninsko pravico na nepremičnini. V svoji odločitvi U-I-64/14 iz leta 2017 je Ustavno sodišče RS zapisalo: »Predmet varstva pravice do spoštovanja doma so družbene in čustvene vezi posameznika do prostora, ki ga šteje za svoj dom.« Odlok vlade ne more brez podlage v zakonu omejevati človekovih pravic, saj je to v nasprotju z načelom ustavnosti in zakonitosti, po katerem »podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni« (153/3. člen Ustave RS); – drugič, ker posega v zasebno sfero, zakon pa omogoča zgolj omejitve zbiranja na javnih mestih. Soba v študentskem domu ne sodi pod pojem »drugo javno mesto«, saj gre za zaseben prostor, v uporabo katerega na podlagi 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB ni mogoče poseči. Odlok lahko poseže v uporabo skupnih, to je javno dostopnih prostorov v študentskem domu, kot so jedilnica, hodniki, prostori za druženje, v uporabo študentske sobe kot prostora zasebnosti in domovanja pa ne. Ob morebitni zaostritvi ukrepov zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 po 3. točki prvega odstavka 39. člena ZNB tudi ne bi bilo dopustno prepovedovati zbiranja v zasebnih prostorih, lahko pa bi se na podlagi 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB prepovedalo oziroma omejilo »gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih«, kar pomeni, da ljudi, ki v zasebnih prostorih že bivajo, ni dopustno iz njih izseljevati, lahko pa bi se jim prepovedalo oziroma omejilo gibanje iz enega domovanja v drugega.«” (Rajgelj, 2020) Sam odlok je bil nepotreben tudi glede na druge sprejete ukrepe; zaprtje občinskih meja in ukinitev javnega prevoza sta namreč pomenila, da bi se lahko 98 stanovalci študentskih domov avtonomno odločili, da bodo ostali na stalnem ali začasnem naslovu. Stanovalci študentskih domov imajo namreč študentski dom na upravnih enotah vpisan kot začasno prebivališče, zato tovrstna stanovanjska ureditev ne bi smela biti nič drugačna kot katera koli druga. Ponavljanje brez razlike Ob drugem valu epidemije je vlada odlok o zaprtju študentskih domov obnovila v nespremenjeni obliki. Tokrat so imeli študenti nekoliko več časa za izselitev iz domov: odlok je bil objavljen v petek, 23. 10. 2020, nalagal pa je, da morajo študenti zapustiti študentski dom najpozneje do nedelje, 25. 10., do 24.00. (ŠDL, 2020b) Kategorije izjem so bile enake kot v prvem odloku: zavoljo opozoril študentov medicine je ministrica Simona Kustec s posebnim sklepom v nedeljo 25. 10. dovolila nadaljnje bivanje v študentskem domu še »za osebe, ki opravljajo za državo pomembne naloge (npr. naloge v klicnih centrih, pomoč v zdravstvenih ustanovah, v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ipd).« (MIZŠ, 2020) Tokrat za ignoranco odločevalcev ni bil kriv nenadni in nepričakovani izbruh virusa ali nepredvidljive razmere, saj se je o prihodu drugega vala opozarjalo vse od konca prvega vala. Študentski sveti stanovalcev študentskih domov v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem so zato – skupaj z drugimi sopodpisniki – 30. 10. 2020 naslovili javno pismo na Ministrstvo za izobraževanje, znanosti in šport ter vlado RS, v katerem so jasno opomnili na pomanjkljivosti sprejetega vladnega odloka. Odlok namreč »zapostavlja različne skupine študentov, ki trenutno niso zmožni kvalitetno študirati in bivati. Skupine študentov, ki v odloku niso predvidene in nujno potrebujejo bivanje na začasnem prebivališču, so: I. študenti in študentke, ki doma nimajo ustreznih pogojev za študij na daljavo, II. študenti in študentke, ki si delijo gospodinjstvo z rizičnimi skupinami, 99 III. študenti in študentke, ki imajo doma že aktivno okužene družinske člane, IV. študenti in študentke, ki še vedno opravljajo študijske obveznosti ali dela na fizični lokaciji (prakse; terenske in laboratorijske vaje; diplomska, magistrska in doktorska raziskovalna dela); V. študenti in študentke, ki so na kraj bivanja vezani zaradi opravljanja študentskega dela, VI. študenti in študentke, ki so v domačem okolju tarča kakršne koli oblike nasilja; VII. študenti in študentke, ki jim študentski dom predstavlja edino okolje prilagojeno njihovim posebnim potrebam.« (Študentski svet stanovalcev, 2020) Študentski svet stanovalcev je še opozoril, da študentski domovi niso bili žarišča okužb. Poostren hišni red v študentskih domovih je zagotavljal višje higienske standarde, vse od zunaj vnešene okužbe so bile hitro izolirane, širjenja med stanovalci pa niso zaznali. Zaradi preselitve izvedbe študija na splet se je tudi velika večina študentov vrnila na svoja stalna prebivališča, saj so jim domače razmere to omogočale. V domovih so ostale le tiste skupine študentov, ki jim stalno prebivališče ne nudi možnosti za varno, nemoteno ali drugače urejeno bivanje. Ocenili so, da je takih skupin študentov med 15 in 20 %, oceno pa so postavili glede na interno anketo, ki so jo stanovalcem poslali predstavniki domov. Tolikšen odstotek stanovalcev ne predstavlja tolikšne stopnje ogroženosti, da bi študentski domovi lahko postali žarišče epidemije. Na MIZŠ so se na pismo odzvali še isti dan in v ponedeljek, 2. 11. 2020, na sestanku s sopodpisniki pisma zagotovili, da bodo predlagane kategorije izjem dodatno preučili v sodelovanju s skupino strokovnjakov z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in se zavezali, da bodo spremembe odloka predlagali vladi, česar pa niso storili. MIZŠ je za vmesno obdobje upravam študentskih domov sicer 100 predlagal ad hoc rešitev, ki seveda ni sistemska: da naj po svoji lastni presoji in individualno obravnava prošnje študentov, ki so v študentskih domovih ostali. Moje osebno doživljanje zaprtja študentskih domov Sama sem zaprtje študentskih domov, neživljenjskost obeh vladnih odlokov in fiasko odločevalcev, ki je s svojimi ukrepi zgolj poglobila osebne stiske najranljivejših, občutila tudi na lastni koži. Moj stalni naslov se namreč nahaja v zaselku na Primorskem, kjer je infrastruktura pomanjkljiva. Cesta je makadamska, pitne vode ni, ampak nam iz vodovoda občasno pridejo napolniti štirno, telefonski signal je zaradi bližine meje s Hrvaško zelo slab ali pa predvsem vezan na hrvaško omrežje, žičnega interneta seveda sploh ni. Skratka, na mojem stalnem naslovu so bivalni pogoji v strogem smislu v redu – imamo elektriko, bojler za toplo vodo itd., nimam pa nikakršnih pogojev za študij na daljavo. Do leta 2020 me dejstvo, da na stalnem naslovu nimam interneta, ni toliko motilo; za osnovnošolske in srednješolske obveznosti internet takrat še ni bil potreben – med študija pa sem začela vedno pogosteje ostajati tudi med vikendi v študentskem domu. Ko sem šla domov k staršem, mi je navadno prijal ta mir brez »stika s civiliziranim svetom«, ki sem ga izkoristila za poglobljeno branje študijske literature, predvsem med izpitnimi obdobji. Sčasoma pa sem seveda v procesu odraščanja in osamosvajanja svoj stalni naslov tudi vedno manj dojemala kot svoje domovanje, domov sem le še »hodila na obisk«. Zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s covidom-19 se je letos študij preselil na splet; na magisteriju imam v zimskem semestru večino tedna predavanja prek aplikacije Zoom, internet potrebujem tudi za dostop do digitalnega arhiva knjižnice Univerze v Ljubljani ter za oddajanje seminarskih nalog preko e-pošte ali spletnih učilnic. Poleg študijskih obveznosti imam na največje slovensko univerzitetno mesto in na komunikacijske kanale, ki temeljijo na internetni povezavi, vezane tudi razne obštudijske dejavnosti, svoj prosti čas in hobije. Vrnitev na stalni naslov zato zame sploh ni bila realna opcija: 101 na razpolago sem imela ali kršenje vladnega odloka o zaprtju študentskih domov ali pa kršenje neke druge zakonodaje s tem, da bi odšla za to začasno obdobje – za katero nihče ne zna predvideti, koliko časa bo trajalo – živeti »na črno« na kavč h kateremu od kolegov. V prvem valu sem v študentskem domu ostala zaradi okužbe s koronavirusom: kljub temu da česa takšnega vladni odlok seveda ni predvidel, so mi iz uprave ŠDL sporočili, da so takšna navodila moje osebne zdravnice o samoizolaciji in priporočila NIJZ v času epidemije hierarhično višje od vladnih ukrepov. Po izteku simptomov se na stalni naslov tako in tako ne bi mogla vrniti, saj javnega prevoza ni bilo, svojega prevoznega sredstva pa nimam, zato sem lahko z bivanjem nemoteno nadaljevala. V drugem valu pa sem z dokazovanjem objektivnih razlogov, zakaj se na stalni naslov ne morem vrniti, imela mnogo več težav. Vladni odlok namreč ni predvidel situacije, da nekdo na stalnem naslovu nima pogojev za študij na daljavo. Uprava ŠDL mi je zato na mojo prošnjo po nadaljnjem bivanju v študentskem domu odgovorila le to, da razume mojo situacijo, vendar da smo odlok skupaj dolžni spoštovati in izvajati. Zabeležili so moje razloge, so pa me dolžni opomniti, da ti razlogi ne spadajo med z odlokom določene izjeme. Pomagal ni niti poziv iz mojega območnega centra za socialno delo. V študentskem domu sem torej ostala, zavestno prekršila vladni odlok in za to dejanje pravzaprav sama nosim odgovornost. Odgovor na prošnjo sem dobila šele 21. 2. 2021, ko mi je uprava ŠDL sporočila, da je končno celostno preučila mojo prošnjo in na podlagi s strani MIZŠ podane avtonomije presodila, da je moja situacija iz objektivnih razlogov upravičena za nadaljnje prebivanje v študentskem domu v času uradnega zaprtja. Zaključek Z zaprtjem študentskih domov v času epidemije covida-19 se je zgodil odvzem začasnega prebivališča s predpostavko, da bodo za študente tako ali tako poskrbeli starši. Brez razmisleka, da so se v času študija v njihovih sobah na 102 domačem naslovu morda že naselili mlajši sorojenci in da študenti med občasnim obiskom doma prespijo na kavču. Brez upoštevanja, da v celotni Sloveniji ni stoodstotne pokritosti z internetno povezavo in da študij na daljavo ni mogoč v ruralnih okoljih. (RTV, 2020) Brez razmisleka, da študenti v času študija ne zgolj študirajo, ampak jih na fizično lokacijo vežejo tudi druge obveznosti. Ukrepi so se zgodili brez dvostranske komunikacije s študenti in brez poznavanja dejanskega stanja. In zgodili so se čez vikend, v času, ko institucije nimajo uradnih ur, zato se študenti v stiski niso uspeli na nikogar obrniti po pomoč. Predvsem pa so se ukrepi v drugem valu ponovili v nespremenjeni obliki, kljub opozarjanju na obstoječe pomanjkljivosti s strani več različnih organizacij. Študenti so bili med epidemijo tudi med prvimi, ki so izgubili primarni vir dohodka – študentsko delo. Ker pa je slednje brez pravice do bolniškega dopusta in drugih delavskih pravic, študenti tudi niso bili upravičeni do državne pomoči; če k temu ne štejemo dvokratnega solidarnostnega dodatka v višini 150 evrov, s katerima si večina študentske populacije ni zmogla pokriti položnic niti za en mesec. Študentska populacija med epidemijo vedno bolj tone v socialno-ekonomsko dno. Če je boj za preživetje in boj za lastno streho primarna preokupacija študentstva, je na mestu vprašanje, koliko časa bodo fakultete sploh še imele priliv oseb, ki želijo oziroma uspejo študirati. Brez študirajočih bodo namreč izobraževalne, raziskovalne in znanstvene dejavnosti zamrle. Oziroma: preživele bodo zgolj tako, da bo izobrazba postala dosegljiva le finančno dovolj preskrbljenim. Izobrazba kot vstopnica za boljši jutri bo dostopna le še tistim, ki imajo svojo sedanjost finančno že zagotovljeno. 103 Viri 1. Gril, A., Bijuklič, I. in Autor, S. (2018). Evroštudent VI. 2016 – 2018. Socialni in ekonomski položaj študentov v Evropi. Nacionalno poročilo – Slovenija. Dostopno prek https://www.eurostudent.eu/download_files/documents/EVROSTUDENT_ VI_Porocilo_SLO.pdf 2. Kje bomo pa jutri spali? (2019). Zahteve; dostopna stanovanja za vse. [Objava na Facebooku] Dostopno prek https://www.facebook.com/kjebomopajutrispali 3. Kuhar, L. (2015). “Vsi bi študirali, nihče ne bi delal.” O mitu študentskih privilegijev. Razpotja. Dostopno prek http://old.razpotja.si/vsi-bi-studirali-nihce-ne-bi-delal/ 4. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2020) Državne štipendije. Dostopno prek www.gov.si/teme/drzavna-stipendija/ 5. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2020, 25. 10.) Začasna sprememba namembnosti študentskih domov. Dostopno prek www.gov.si/novice/2020-10-25-zacasna-sprememba-namembnosti- studentskih-domov/ 6. O bedi študentskega življenja: z ekonomskega, političnega, psihološkega, seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za njegovo izboljšanje. (2018) Situaconistična Internacionala. Acerbic distribution. 7. Oddaja Odmevi. (2020, 6. november). Šola na daljavo in (ne)dostopnost do interneta [televizijska oddaja]. Ljubljana: Radiotelevizija Slovenije Dostopno prek https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174730605?s=mmc 8. Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov. (2020). Dostopno prek https://www.stud-dom-104 lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/pravilnik_o_subvencioniranju_biva nja_studentov_-_neuradno_precisceno_besedilo_st._9.pdf 9. Rajgelj, B. (2020). Pravno mnenje o nezakonitosti odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Dostopno prek https://twitter.com/brajgelj/status/1239586245224935424?lang=en 10. Petrič, T. (2019, 26. februar). Oddaja Svet [televizijska oddaja]. Ljubljana: Kanal A. Dostopno prek https://www.24ur.com/novice/slovenija/ker-ne-dobijo-sobe-v-studentskem-domu-stanujejo-v-hostlih.html 11. Sharan, S. S. (2019, 1. oktober). Stotič ponovljeno: Prav mi študentke in študenti smo univerza. Dostopno prek www.rtvslo.si/univerza100/izza-katedre/stotic-ponovljeno-prav-mi-studentke-in-studenti-smo- univerza/499550 12. Statistični urad Slovenije. (2020a). Stopnji tveganja revščine (12,0 %) in socialne izključenosti (14,4 %) v 2019 nižji, prag tveganja revščine višji. Dostopno prek www.stat.si/StatWeb/News/Index/8895 13. Statistični urad Slovenije. (2020b). Vpis študentov v višješolsko in visokošolsko izobraževanje, Slovenija, študijsko leto 2019/2020. Dostopno prek www.stat.si/statweb/News/Index/8802 14. Šenica, B. (2019, 23. september). Kje bomo pa jutri spali? Outsider. Dostopno prek https://outsider.si/blaz-senica-kje-bomo-pa-jutri-spali/ 15. Študentski dom Ljubljana. (2020a). Letni program dela javnega zavoda študentski dom Ljubljana za leto 2020. Dostopno prek http://www.stud-dom-lj.si/sites/www.stud-dom- lj.si/files/letni_program_dela_zavoda_za_leto_2020.pdf 105 16. Študentski dom Ljubljana. (2020b). Moj študent. Interna aplikacija Študentskega doma Ljubljana za obveščanje svojih stanovalcev. Dostopno prek https://student.sd-lj.si/notification/inbox 17. Študentski dom Ljubljana. (2020c). O zavodu. Dostopno prek www.stud-dom-lj.si/zavod/o-zavodu 18. Študentski dom Ljubljana. (2020d). Stroški bivanja. Dostopno prek www.stud-dom-lj.si/domovi/stroski-bivanja 19. Študentski dom Ljubljana. (2020e). Zgodovina. Dostopno prek http://www.stud-dom-lj.si/zavod/zgodovina 20. Študentski svet stanovalcev Študentskega doma Ljubljana. (2020, 15. marec). Odziv Študentskega sveta stanovalcev na odlok vlade o zaprtju [.. ] [Objava na Facebooku]. Dostopno prek www.facebook.com/%C5%A0tudentski- Svet-Stanovalcev-1528921420761077 21. Univerza v Ljubljani. (2020). Univerza v številkah. Dostopno prek www.uni- lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/univerza_v_stevilkah/ 22. Uradni list RS. (2020). Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Dostopno prek https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list- rs/vsebina/2020-01-0568?sop=2020-01-0568 23. Vrečer, N. (2015). »V jutri brez tistih, ki so uničili včeraj!« Študentska gibanja leta 1968 in akterji gibanja v Ljubljani med letoma 1968 in 1972 [diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana. 24. Volk, L. (2020, 20. 11.). “Študentsko delo. Brez obiskov na fakultetah, brez študentskih domov, brez dela.” Mladina, št. 47, str. 12. 25. Zabukovec, M. (2020a, 20. november). Niti po pismu stanovalcev se ni nič spremenilo. Delo, str. 11. 106 26. Zabukovec, M. (2020b, 30. marec). »Prek hišnika smo dobili obvestilo, da se moramo v 24 urah izseliti« Pristojno ministrstvo za izobraževanje: To ni deložacija. Delo. Dostopno prek www.delo.si/lokalno/ljubljana-in-okolica/preko-hisnika-smo-dobili-obvestilo-da-se-moramo-v-24-urah- izseliti/ 27. Zabukovec, M. (2020c, 2. november). Študenti opozarjajo na stiske, vlada jih poziva k večji odgovornosti. Delo. Dostopno prek https://www.delo.si/lokalno/ljubljana-in-okolica/studenti-opozarjajo-na- stiske-vlada-jih-poziva-k-vecji-odgovornosti/ 28. Za starše. (b.d.) Državne štipendije 2019 – višina in datumi izplačil. Dostopno prek https://zastarse.si/socialni-transferji/drzavne-stipendije-2019-visina-in-datumi-izplacil/ 29. Zavod Študentska svetovalnica. (b.d.) Socialna varnost. Dostopno prek https://www.svetovalnica.com/pravno-podrocje/socialna-varnost 107 Odnos Študentske organizacije Univerze v Ljubljani do stanovanjske problematike v Ljubljani in nekatere možnosti ukrepanja Dora Kavčič, Ula Kranjc Kušlan, Marko Miočić Povzetek: ŠOU v Ljubljani ima v svojem poslanstvu in ustanoviteljskih dokumentih namen reševanja in blaženja problemov, s katerimi se soočajo študentje na različnih področjih – med njimi tudi z dostopnostjo stanovanj in pomanjkanjem stanovanjske politike v državi. Kot samostojno telo naj bi ŠOU v Ljubljani pomagala študentom zvišati svoj življenjski standard tam, kjer študentom državne institucije ne nudijo zadostne podpore (npr. finančne). Stanovanjsko problematiko smo avtorji prepoznali kot eno izmed bolj perečih eksistencialnih vprašanj študentov, saj ima velik vpliv na kakovost in dostopnost študija v Ljubljani: cene najemnin se višajo, študentje pogosto najemajo s prekarnimi najemnimi pogodbami, cenovno dostopen najem pa v večini primerov ponujajo le študentski domovi, ki so trenutno prezasedeni, bivanje v njih pa v času pandemije COVID-19 ni zanesljivo. Zato smo raziskali, kakšen odnos ima ŠOU v Ljubljani do reševanja in pomoči študentom v teoriji in v praksi. Vlogo ŠOU v Ljubljani smo prepoznali kot nezadostno in prepoznali možnosti, kako bi ta lahko ukrepala, na treh nivojih: na dolgoročnem in na kratkoročnem nivoju ter kot zagovornika študentov v javnosti. Ključne besede: stanovanjska problematika, študentski domovi, ŠOU v Ljubljani 108 Uvod V članku raziskujemo odnos Študentske organizacije Univerze v Ljubljani do eksistencialne problematike študentskega bivanja v Ljubljani. Študentje se trenutno soočamo s pomanjkanjem postelj v študentskih domovih ter naraščajočimi cenami tržnega najema. Bivanje v Ljubljani postaja vse bolj nedostopno, kar posledično zmanjšuje kvaliteto študija in v nekaterih primerih onemogoči študij nasploh, problema nedostopnosti stanovanj za študente ter druge prebivalce občine pa državni ali mestni organi ne naslavljajo dovolj hitro in učinkovito. Kot primere tega lahko izpostavimo, da so bili zadnji trije študentski domovi zgrajeni v letu 2006, da občinska uprava spodbuja turistifikacijo mesta, kar zvišuje cene najema, obenem pa je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana leta 2020 razpisal samo 30 stanovanj, namenjenih za mlade, po zaključku razpisa pa je bilo prejetih 482 vlog (JSSMOL, 2021). ŠOU v Ljubljani se trenutno financira iz koncesijske dajatve na študentsko delo, s čimer predstavlja tisti organ študentov, ki se lahko zavzema za rešitve skupnih problemov med študijem. Od koncesijskega prispevka dobi Študentska organizacija Slovenije za svoje delovanje delež 3,795 odstotka, tretjino tega pa nameni financiranju ŠOU v Ljubljani. Za primerjavo: dodatna koncesijska dajatev, ki je namenjena gradnji in obnovi študentskih domov ter odplačevanju posojil namenjenih za sofinanciranje gradnje in prenove študentskih bivalnih zmogljivosti v Republiki Sloveniji, ki jih je ustanovila Republika Slovenija, znaša le 2 odstotka. Študentske organizacije torej operirajo s stalnim financiranjem, načeloma namenjenim odgovarjanju na stiske študentske skupnosti. K temu se zaveže ŠOU v Ljubljani v svojem statutu: »Cilji združevanja [študentov v ŠOU v Ljubljani] so zastopanje in uresničevanje interesov študentov, urejanje vprašanj skupnega pomena in solidarnega zadovoljevanja skupnih potreb v skladu z zakoni ter z namenom izboljševanja študijskih in socialnih razmer, z razvijanjem drugih interesnih dejavnosti študentov. 109 ŠOU v Ljubljani deluje v interesu študentov oz. mlade generacije in v interesu razvoja in napredka študija na Univerzi v Ljubljani in visokošolskih in višješolskih zavodih, ki so člani ŠOU v Ljubljani.« (ŠOU, 2020c, 17. člen)1. Članek se osredotoča na oris stanovanjske problematike študentov, pregleda delovanja ŠOU v Ljubljani na tem področju ter podaja predloge glede izboljšanja trenutnega delovanja. Stanovanjska problematika Po podatkih Univerze v Ljubljani je bilo v študijskem letu 2019/20 na njo vpisanih 37.865 študentov. Med njimi je 8.977 študentov poslalo prošnjo za bivanje v študentskem domu, od tega 3.476 za sprejem na novo, 5.501 pa za podaljšanje že obstoječega najema (ŠDL, 2020a, str. 18). To je pomenilo, da se je prednostna lista, ki je čakalna lista vseh študentov, ki so upravičeni do bivanja v javnem študentskem domu, izčrpala šele v začetku junija 2020 (prav tam, str. 18). Študentski domovi v Ljubljani imajo trenutno na razpolago 7.328 postelj. V letnem programu dela zavoda za let 2020 lahko razberemo, da bi verjetno več študentov lahko bilo upravičenih do bivanja v javnem študentskem domu: »Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je bilo v študijskem letu 2018/2019 na vseh visokošolskih zavodih v Ljubljani vpisanih 40.841 študentov. Od tega je bilo 27.560 takšnih študentov, ki so imeli prijavljeno stalno prebivališče v eni od občin, ki so od Ljubljane oddaljene več kot 25 km. Glede na skupno število ležišč s katerimi je zavod v omenjenem študijskem letu razpolagal (7.321), izhaja, da je zavod omogočal prebivanje 26 odstotokom vseh študentov, ki so študirali 1 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020). Statut ŠOU v Ljubljani, podpisan 26. junija 2020 v Ljubljani. 110 v Ljubljani in ki bi, skladno s Pravilnikom o subvencioniranju bivanja, lahko pridobili pravico do subvencije za bivanje.« (Prav tam, str. 19). Zavod Študentski dom Ljubljana v letnem programu za leto 2020 omeni, da povečanje zanimanja za bivanje v študentskih domovih pripisuje stanju na nepremičninskem trgu v Ljubljani: »Večje zanimanje za bivanje v zavodu v zadnjih dveh letih bi lahko deloma pripisali razmeram na nepremičninskem trgu v Ljubljani, na katerem se po podatkih statistične službe Evropske unije (v nadaljevanju: EUROSTAT) cene najema stanovanj vse od leta 2014 dalje zvišujejo za okoli 10 odstotkov letno. Po podatkih EUROSTAT-a so v letu 2019 cene najema dosegle najvišjo raven v zadnjih dvanajstih letih merjenja. Za glavni razlog zvišanja cen tržnih najemnin se navaja razlog, da v Ljubljani primanjkuje od 3 do 4 tisoč najemnih stanovanj, zaradi česar so ljudje prisiljeni stanovanja najemati na trgu, [. .] večje povpraševanje pa povzroča višje cene [tržnega] najema.« (Prav tam, str. 18). Po navedbah ŠDL se študentje, ki so prisiljeni v tržni najem stanovanj, spopadajo z vse hujšo situacijo. V letu 2017 je po ocenah Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) najemnina v Mestni občini Ljubljana znašala povprečno 6,9 evra na kvadratni meter (GURS, 2018, str. 10). Vendar sami navajajo, da ti podatki niso najbolj zanesljivi, saj »[n]ekateri najemodajalci v Evidenco trga nepremičnin iz davčnih razlogov sporočajo nižje najemnine od dejansko realiziranih«, zato tudi »izračunani kazalniki za najemnine izkazujejo nekoliko nižje najemnine od dejanskih« (prav tam, str. 7). GURS tukaj ne izpostavlja, da se je zaradi neurejenosti nadzora na stanovanjskem področju veliko ljudi primoranih zateči k najemu na črno, brez najemniške pogodbe, kar pa še dodatno izkrivlja statistiko. Brez sklenjene pogodbe najemniki ne morejo uveljavljati pravic, ki jim po Stanovanjskem zakonu pripadajo. Po drugi strani pa statistike brez evidence ne morejo pokazati, kako urgentno je dejansko stanje. Kljub pomanjkljivim podatkom Eurostat navaja, da 111 je trend iz leta 2018 v leto 2019 zaznamovala 12-odstotna rast cen najemnin za stanovanja ter 6-odstotna rast cen najemnin za hiše (Eurostat, 2019). Hitro rast cen najemnin lahko pripišemo turistifikaciji Ljubljane: najemodajalci pogosto posegajo po modelu, po katerem študentom čez študijsko leto oddajajo stanovanje, v višku turistične sezone pa ga oddajajo turistom. Tista stanovanja, ki se celo leto oddajajo samo turistom, pa še dodatno zmanjšujejo zmogljivost stanovanjskega fonda, ki je na voljo najemnikom. Oba modela sta bolj dobičkonosna kot klasična dolgoročna oddaja s predvideno 11-mesečno 2 zasedenostjo: »V primeru Ljubljane [.. ] lastniku najvišjo tekočo donosnost prinaša turistična oddaja samostojnega podjetnika (postranski poklic) s 65 % zasedenostjo, ta v primeru našega izbranega stanovanja z uporabno površino 51 m2 znaša 7,39 % v skladu z določeno vrednostjo nepremičnine. Razmeroma primerljivi sta oddaja sobodajalca z 42 % zasedenostjo (3,67 % donosnost) ter kombinirana oddaja dolgoročne oddaje študentom ter kratkoročne turistične oddaje preko glavne poletne sezone (3,55 % donosnost). Naložbena oblika rabe nepremičnine z najnižjo tekočo donosnostjo (1,87 %) se izkaže kot klasična dolgoročna oddaja s predvideno 11-mesečno zasedenostjo.« (Špacapan, 2018, str. 63). Posledica dejstva, da je turistično oddajanje bolj profitabilno, je odločanje najemodajalcev za kratkoročno oddajanje, kar zmanjšuje količino stanovanjskega fonda dostopnega za dolgoročni najem. Obenem pa je tudi bolj ugodno izseliti študenta v času poletne sezone, kar najemojemalcem predstavlja še večjo negotovost. Stisko študentov na najemnem trgu opaža ŠDL in nanjo odgovarja: 2 “Predpostavili bomo zasedenost 11 mesecev, zaradi tveganja morebitne predčasne odpovedi, posledičnega iskanja novih najemnikov ter tveganja neizpolnjevanja obveznosti iz naslova plačila najemnine. Kljub temu, da se nepremičnine dolgoročno navadno oddajo za obdobje enega leta, bomo zaradi navedenih tveganj upoštevali 11 mesečno obdobje dolgoročnega najema.” (Špacapan, 2018, str. 43). 112 »Zaradi večjega zanimanja za subvencionirano bivanje v Ljubljani je Pisarna za študentske domove v Ljubljani v študijskem letu 2019/2020 razpisala 225 več subvencij za bivanje pri zasebnikih (skupaj 600; sprejem 420; podaljšanje 180), [sic] kot leto poprej, vendar je prejela skupaj le 365 vlog, od tega 251 vlog za sprejem in 114 vlog za podaljšanje bivanja. Zelo težko predvidevamo dogajanja na nepremičninskem trgu v Ljubljani v prihodnje. Iz današnje perspektive je težko pričakovati v kratkem času takšno povečanje ponudbe, ki bi lahko bistveno prispevala k znižanju cen najemnin za stanovanja v Ljubljani, še posebej glede na dejstvo, da povpraševanje po najemniških stanovanjih še vedno narašča. V kolikor izhajamo iz demografskih gibanj[,] se pričakuje povečan vpis na visokošolske zavode predvsem od leta 2025 dalje, oziroma še posebej od leta 2027 dalje.« (ŠDL, 2020a, str. 19). Zanimivo je, da se študenti kljub večjemu številu subvencij nanje ne prijavljajo. Mesečna subvencija po odvedenih dajatvah po Zakonu o dohodnini znaša 21,50 evra (ŠOS, 2018), kar za študente ne predstavlja velikega deleža najemnine. Da je subvencija lahko sploh uveljavljena, se mora najemodajalec prijaviti na razpis za zasebnike, kjer mora dokazati, da izpolnjuje določene pogoje (npr. stanovanje se lahko oddaja največ šestim študentom, višina najemnine je omejena, postavljena mora biti med 60 in 120 evrov, stanovanje mora vsebovati minimalno opremo itd.) (prav tam). V trenutku, ko imajo lastniki stanovanj veliko izbire, komu in kako bodo oddajali, nimajo dovolj močne iniciative, da bi študentom pomagali z uveljavitvijo možnosti subvencije, sami pa bi v tem primeru opravljali še več birokratskega dela. Financiranje študentskih domov je trenutno urejeno z Zakonom o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov. Od leta 2003 znaša ta dajatev 2 odstotka vseh prejemkov 113 (ZDKDPŠ, 2003, 2. člen)3. Od uvedbe dajatve so bili zgrajeni samo trije javni študentski domovi (ŠDL, b. d.). Od leta 2010 se dajatev primarno namenja za odplačevanje posojil, najetih za gradnjo in prenovo študentskih bivalnih zmogljivosti ali razširitev in posodobitev prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz, ki jih je ustanovila Republika Slovenija (»Študenti z delom financirajo gradnjo študentskih domov«, 2019). ŠDL ima svet zavoda, ki je organ za njegovo upravljanje. Njegova struktura je sestavljena iz petih članov: »Organ upravljanja zavoda je svet zavoda. [. .] Svet zavoda sestavlja pet članov, in sicer: - tri člane imenuje ustanovitelj na predlog ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo in znanost, - enega člana izvoli študentski svet stanovalcev izmed sebe in - enega člana izvolijo zaposleni zavoda izmed sebe.« (ŠDL, 2018, 11. člen)4. Posledično v svetu zavoda študenti, ki so v manjšini, ne morejo neposredno vplivati na odločitve o upravljanju in novih investicijah. V nasprotju s tem je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani v svojem delovanju veliko bolj avtonomna in bolj fleksibilno lahko razpolaga s financami. Zato je pomembno preučiti možnosti, kako lahko ŠOU v Ljubljani pomaga olajšati stanovanjsko stisko študentom v prestolnici. 3 Zakon o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov – ZDKDPŠ. (2003). Sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 12. avgusta. 4 Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2018). Statut Javnega zavoda Študentski dom Ljubljana (neuradno prečiščeno besedilo št. 3), podpisan 30. oktobra 2018. 114 Dolgoročna rešitev: gradnja študentskih domov Ko razmišljamo o dolgoročnih rešitvah, ki bi jih lahko ŠOU ponudil za pomoč reševanja in blaženja stisk stanovanjske problematike študentov, smo gradnjo študentskih domov ocenili kot najbolj trajnostno. Gradnja javnih študentskih domov ponuja študentom varnejšo možnost bivanja, saj ti delujejo po Pravilniku o subvencioniranju bivanja študentov in Statutu ŠDL, ki po 7. členu določa, da se lahko študentske sobe oddaja po principu profitnega najema le v primeru, da niso zapolnjene vse kapacitete ležišč (ŠDL, 2018, 7. člen). Kot je obrazloženo v prejšnjem sklopu, to zadnja leta v Ljubljani ni mogoče zaradi preobremenjenosti razpisa za subvencionirano bivanje v študentskem domu. To trenutno onemogoča popolno podrejenost najemniškemu trgu študentov, ki se prijavljajo za bivanje v javnih študentskih domovih v Ljubljani. Študentski domovi večino prostih postelj namenijo subvencioniranemu bivanju, ki se financira s strani ministrstva pristojnega za visoko šolstvo. Ta študentom omogoči, da jim ni treba iskati stanovanja na trgu nepremičnin zasebnega tržnega najema, kar pomeni, da nanje neurejeni najemniški trg (neurejena zakonodaja ter rast cen zaradi turistifikacije mesta) manj vpliva. V primeru subvencioniranja bivanja bi morale subvencije naraščati glede na cene najema v Ljubljani, kar pa je glede na nepredvidljivost najemniškega trga veliko težje zagotavljati. Poleg tega gre za financiranje zasebnih dobičkov z javnimi sredstvi, kar politično ne bi smelo biti sprejemljivo. To bi namreč pomenilo ustalitev modela, po katerem se davkoplačevalski javni denar enosmerno pretaka k lastnikom nepremičnin. Vzpostavitev študentskega doma s strani ŠOU pa ni ideja, ki bi se porodila le avtorjem prispevka, temveč je kar njihova; namreč v dokumentu »Strategija upravljanja nepremičnin in investicij študentske organizacije univerze v Ljubljani« iz leta 2014 (ŠOU, 2014b, str. 16). V tem dokumentu je zbran popis vseh nepremičnin v lasti ŠOU, njihova namembnost in uporabna vrednost prostora ter nadaljnja vizija in strategija upravljanja s posamezno nepremičnino. 115 Najpomembnejši del načrta so predlog in strategija postavitve zavoda »Socialni inkubator Študentski kampus« ter predstavitev vseh stavb in njihova namembnost na bodoči posesti. Ko opisujejo vizijo postavitve kampusa, poudarjajo naslednje: »Vizija Študentskega kampusa ŠOU v Ljubljani je uresničiti temeljni študentski interes in ponuditi skupen študentski prostor, ki bo namenjen izpolnjevanju eksistenčnih študentskih potreb, kakor tudi študijskih in obštudijskih interesov, kar pa je tudi ustanovna težnja Študentske organizacije Univerze v Ljubljani.« (Prav tam, str. 16). Primarno bi stanovanjsko problematiko študentov morala reševati država, vendar ob njeni neučinkovitosti ŠOU v Ljubljani lahko zagotavlja izvrševanje zagovorništva in projektov za namen blaženja socialnih in eksistencialnih stisk študentov v Ljubljani. ŠOU v Ljubljani ob tem prepoznava dejstvo, da je en izmed namenov njegove ustanovitve zagotavljanje eksistenčnih študentskih potreb, ki zajemajo osnovne potrebe, kot je postelja v študentskem domu, za študente, ki zaradi pomanjkanja postelj v študentskih domovih in nedostopnih tržnih najemnih cen te še niso dobili, čeprav študirajo v Ljubljani. ŠOU v svoji viziji Študentskega kampusa ob opisovanju namembnosti posamezne stavbe navede v prvi alineji prav »[š]tudentski dom« (prav tam, str. 16) in ga prepozna kot ključni del novega, revolucionarnega kampusa: »[.. ] saj je bivanjska problematika študentov eksistenčne narave. Poleg tega se javni študentski domovi srečujejo s pomanjkanjem kapacitet glede na potrebe študentov (na javni razpis prispe na začetku študijskega leta več prijav[,] kot je razpoložljivih ležišč). Študentski dom s predvidenimi 150 ležišči in skupnimi prostori je tako odgovor na študentske potrebe po prostih ležiščih tekom študija. Sprejemni postopek bo temeljil na javnem razpisu, razpisni pogoji pa na socialnem statusu študentov. Cena bo neekonomske narave. Gre torej za prenos 116 dobrih praks javnih študentskih domov in subvencioniranega bivanja pri zasebnikih.« (Prav tam, str. 16). ŠOU torej sam navaja, da opaža trend primanjkljaja postelj v študentskih domovih, ter to prepoznava kot eksistencialno potrebo študentov, ki jo mora nekdo zagotoviti. Prepoznava tudi, da je država na tem področju premalo aktivna in neučinkovita, zato sami ponudijo skromno, a vseeno nujno rešitev za izboljšanje socialnega statusa ogroženih študentov. Študentski dom, kot sami navajajo v strateškem dokumentu, bi sicer opravljal prehodno funkcijo, kar pomeni, da bi študentom, ki jim ne uspe priti do študentskega doma in so socialno ogroženi (nimajo dostopa do tržnih najemnin, ki so znatno višje) zagotovili začasno prebivališče, medtem ko čakajo na seznamih čakalnih vrst (ŠOU, 2014b, str. 16). To pomeni, da je ta rešitev delna, vseeno pa bi pomenila zatočišče in streho nad glavo sto petdesetim študentom. Dne 3. novembra 2020 je bilo na prednostni listi za sprejetje v študentski dom 1.864 študentov (ŠDL, 2020c), v predhodnem študijskem letu pa so vsi študenti vselitev dočakali šele ob izteku letnega semestra. Torej ambicija ŠOU leta 2014 ni bila dovolj daljnosežna, da bi naslovila in rešila stanovanjski problem za vse študente v stiski. Dolgoročne rešitve za zagotavljanje osnovnih potreb študentov so absolutno nujne, saj omogočajo stabilnost in občutek varnosti. Poleg tega je to en izmed ciljev študentske organizacije (ŠOU, 2020c, 17. člen). V tem primeru ŠOU pri viziji za študentske sobe ne prepoznava večjih prostorskih, finančnih ali drugih ovir, nasprotno: »Na zemljišču je deset obstoječih objektov, ki imajo vse potrebne priključke in bi bili z manjšimi adaptacijami z nizkimi stroški primerni za opravljanje različnih dejavnosti, ki so navedene skozi ta dokument.« (ŠOU, 2014b, str. 14). Poleg tega pa navajajo še, da bi se nakup in preurejanje posesti Študentskega kampusa predvidoma zaključila leta 2016, kar bi bilo tudi časovno bolj ugodno od gradnje povsem novega objekta, saj je ta dolgotrajna in predstavlja znaten časovni zamik od ukrepanja do rezultatov. To pomeni, da država lahko naredi 117 načrt za nov študentski dom, vendar bodo študenti še vrsto let obosojeni na reševanje stanovanjske problematike brez zadostnih sredstev ali pomoči od države in drugih organizacij. Po objavi in nakupu Študentskega kampusa pa je ideja o študentskem domu preprosto zamrla. Namembnost ozemlja kampusa je poslovno-industrijska, česar si ŠOU ni prizadeval spremeniti, posledično pa gradnja študentskega doma na njem tako ali tako ni mogoča (Božičko in Gradišar, 2015). Zavod, preko katerega naj bi se študentski dom vzpostavil – Zavod Šouhostel –, je zaradi previsokih vzdrževalnih stroškov in nezadostne dobičkonosnosti pri upravljanju s Hostlom Celica na Metelkovi prodal svoje ustanovitvene pravice (Lukič, 2016), nadomestnega zavoda pa študentska organizacija ni ustanovila. Do današnjega dne tudi ni razvidno, kje točno naj bi ta študentski dom stal ali katera dejavnost ga je nadomestila. Dejavnosti, ki se izvajajo na kampusu, zaobjemajo: restavracijo in lokal na študentske bone, čitalnico, svetovalnico, telovadnico in dodatne prostore. Niti enega izmed teh prostorov ni mogoče prepoznati kot dejavnost za zagotavljanje eksistencialnih problemov študentov. Je pa veliko lažje upravičevati nakup 5.488 m2 zemljišča, če se tam načrtuje dejansko pomembne in koristne dejavnosti, ki utemeljujejo nastanek Študentskega kampusa, najdražjega projekta študentske organizacije do sedaj. Ob tem pa je tedanji predsednik Študentske organizacije v Sloveniji (ŠOS), Klemen Peran, opozarjal na neučinkovitost države pri zagotavljanju zadostnega števila postelj za študente na Univerzi v Ljubljani še v letu 2019 (Pušnik, 2019). Kljub temu, da se ŠOS zaveda in prepozna resnost stiske študentov, pa njena največja organizacijska oblika ŠOU v Ljubljani (katere predsednik je bil Peran, preden je postal predsednik ŠOS) nima napovedanih nikakršnih projektov, povezanih s trajnostnimi bivanjskimi rešitvami za študente, in v svoj finančni načrt leta 2020 niso vključili subvencij za študente ali drugih možnih socialnih mehanizmov (ŠOU, 2020a). 118 Ob tem pa je vredno dodati, da ima ŠOU en obstoječ projekt, ki deluje kot neposredna pomoč študentom v bivanjski stiski: Študentsko hišo Srce. Ta ima funkcijo varne hiše in ponuja začasno zatočišče za študente, ki se znajdejo v hudi socialni stiski. Zagotavlja sicer skromnih, pa vendar pomembnih enajst ležišč za študente, kjer lahko študent prebiva en študijski semester, ob tem pa je oproščen plačevanja najemnine; kriti mora le stroške, ki znašajo 50 evrov mesečno (Zavod Študentska svetovalnica, b. d.). Kratkoročna rešitev: subvencije V izjavah za javnost ŠOU v Ljubljani izpostavlja, da zastopa interese študentov (ŠOU, 2020b, str. 1; ŠOU, 2020c, 3. člen). Raziskava o socialno-ekonomskem položaju študentov, ki so jo opravili Ule, Tivadar in Kurdija leta 2008, izšla pa je 2015, je na kvotnem 5 vzorcu 3006 študentov (od tega 909 neveljavnih) raziskovala mnenje študentov glede tega, katere interese de facto zastopa ŠOU. Na zahtevo, da na 5-stopenjski lestvici ocenijo, ali so interesi, ki jih zastopa ŠOU, bolj »interesi študentov« ali bolj »politični interesi«, je približno dvakrat več anketirancev odgovorilo, da ŠOU »zastopa interese študentov«, kot pa da »zastopa politične interese« (Ule, Tivadar in Kurdija, 2015, str. 54–55). Prav tako je »urejanje vprašanj skupnega pomena« navedeno kot cilj študentskega združevanja v statutu ŠOU v Ljubljani (2020c, 17. člen). Ker so študijske in socialne razmere študentov v okviru stanovanjske problematike na udaru, bi moralo biti torej v interesu ŠOU, da na tem področju ukrepa. Vendar pa: tudi če bi ŠOU prepoznala nujnost reševanja stanovanjske problematike in bi začela načrtovati nova nastanitvena poslopja že jutri, pa bi zasnova, načrtovanje in gradnja tovrstnih objektov trajala več let. 5 “Kvote predstavljajo število vpisanih študentov na fakultetah na vsaki od univerz. Vzorčenje je tako sledilo izpolnitvi zahtevanih kvot števila anketiranih znotraj vzorčnih skupin. Razmerja v realiziranem vzorcu se ujemajo z dejanskim stanjem glede na število vpisanih študentov na posamezni fakulteti oz. univerzi [...] njihov letnik študija [...] ter njihov spol [...]” (Ule, Tivadar in Kurdija, 2015, str. 4). 119 Predpostavimo, da v tem času stroški najema postelj oziroma sob v privatnem sektorju naraščajo z enako hitrostjo kot v preteklih letih, torej 8–12 odstotkov na leto (Kužel, 2018; Eurostat, 2019), letni porast v mesečni neto plači pa že od leta 2009 ni dosegel več kot 4 odstotke na leto (SURS, 2020). Dejstvo je torej, da cene za najem naraščajo hitreje, kot si jih ljudje lahko privoščijo (Blagojević idr., 2018, str. 206–211). Če se v prihodnjih letih trend nadaljuje, se bo delež študentske populacije, ki bi jim plačevanje tržnih najemnin predstavljalo veliko breme, znatno povečal. Do temeljitega reševanja stanovanjske problematike na dolgi rok je torej v vmesnem času potrebna tudi kratkoročnejša rešitev v obstoječih pogojih splošnega pomanjkanja postelj v študentskih domovih in strmo naraščajočih tržnih najemnin. Eno od kratkoročnih možnosti ukrepanja proti dejstvu, da mest za bivanje nekaterih študentov v Ljubljani preprosto ni, avtorji prispevka vidimo v Fundaciji Študentski tolar. Ta je bila s polnim imenom »Fundacija Študentski tolar, Ustanova ŠOU v Ljubljani« ustanovljena leta 2006. V Statutu Fundacije študentski tolar je navedeno, da je bila fundacija ustanovljena z namenom, da skrbi za »dodeljevanje denarne, materialne in druge pomoči študentom, ki se znajdejo v stiski« (ŠOU, 2014c, 5. člen)6 oziroma, še pomembneje, »sistemsko reševanje splošne ali trenutne socialne stiske študentov« (prav tam). Študenti za individualno finančno pomoč kandidirajo tako, da poleg prošnje za pomoč predložijo tudi ustrezna dokazila o finančni ogroženosti. Njihov trud za vztrajno navigiranje po birokraciji je nato poplačan v obliki enkratnega in nepovratnega nakazila v vrednosti nekaj sto evrov – odvisno od stopnje njihove socialne ogroženosti, pa tudi od letnega proračuna fundacije in števila prijavljenih. Na Študentski tolar se sklicujemo, ker v 7. členu njegovega Pravilnika o dodeljevanju denarne, materialne in druge pomoči piše, da se denarna pomoč lahko dodeli tudi iz razloga »reševanja stanovanjske problematike« (FŠT, 2015b, 6 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014). Statut Fundacije Študentski tolar, ustanove ŠOU v Ljubljani, podpisan 8. decembra 2014. 120 7. člen)7. Študenti in študentke so zaradi pomanjkanja postelj v študentskih domovih primorani bivati v pod pogoji tržnega najema, s tem pa so bodisi finančno odvisni od staršev bodisi prisiljeni ob študiju delati (seminar Planišček, 2019). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani iz leta 2016 je sicer še opredeljeval, da morajo biti v finančnem načrtu ŠOU predvideni tudi »odhodki za financiranje članic družine ŠOU, in sicer [. .] Fundacija Študentski tolar: v višini najmanj 6 % vseh prihodkov iz koncesijskih dajatev« (ŠOU, 2016b, 13. člen)8; trenutno veljavni pravilnik iz leta 2019 pa, nasprotno, v členu o ureditvi finančnega načrta Fundacije Študentski tolar ne omenja več (ŠOU, 2019, 13. člen)9. Kljub temu da se je ŠOU leta 2019 distanciral od obveznega financiranja Študentskega tolarja, pa je fundaciji v letih 2019 in 2020 namenil sredstva v podobni višini kot pred tem (FŠT, 2020, str. 1–3). Kot sklep ugotovljenega predlagamo sledečo tezo: odgovornost ŠOU v Ljubljani je, da omogoči finančno dostopno bivanje v Ljubljani s tem, da subvencionira tržne najemnine. Po statutu in po svojem namenu je odgovorna, da omogoči omenjeni cilj, in to v času, preden zgradi nove študentske nastanitve. V obdobju med letoma 2011 in 2018 se je vrednost sredstev, razpisanih v okviru Študentskega tolarja, gibala med 45 in 120 tisoč evrov, kar je znašalo med 1,03 odstotka (leta 2014) in 2,62 odstotka letnega proračuna ŠOU v Ljubljani (leta 2011). Ti zneski so bili porazdeljeni, odvisno od leta, med 160 do 300 enkratnih denarnih transferjev – ti pa so znašali skozi leta v povprečju 343 evrov10. Zaradi neurejenosti stanovanjske politike in znatnega deleža najemanja na črno je dejstvo, da število študentov, ki biva pri zasebnikih, ni znano. Naj opomnimo, 7 Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2015). Pravilnik o dodeljevanju denarne, materialne in druge pomoči, podpisan 1. aprila 2015. 8 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2016). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani, podpisan 22. februarja 2016. 9 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2019). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani, podpisan 15. januarja 2019. 10 Izračunano na podlagi poslovnih poročil Fundacije Študentski tolar (FŠT, 2013; 2014; 2015a; 2016; 2017; 2018) in proračunov oziroma rebalansov proračunov ŠOU (ŠOU, 2011; 2012; 2013; 2014a; 2015; 2016a; 2017; 2018). Poslovno poročilo Fundacije Študentski tolar iz leta 2013 vsebuje tudi podatke za leti 2011 in 2012. 121 da le 26 odstotkov študentov, formalno upravičenih do postelje v študentskem domu, to možnost lahko tudi izkoristi, preostalih 74 odstotkov (kar znaša za preteklo študijsko leto nič manj kot 28 tisoč študentov) pa se večinoma vozi, najema na trgu, ali pa živi pri starših. Po tem lahko sklepamo, da je študentov najemnikov več deset tisoč. Povprečna tržna najemnina za nastanitev je leta 2019 za večino študentov znašala med 150 in 250 evrov (seminar Planišček, 2019). Enkratna finančna pomoč, kakršna velja trenutno, najemniški študentski populaciji torej ne bi pripomogla veliko, saj bi v enem letu to pomenilo v povprečju do 30 evrov na mesec – pa še ta številka velja zgolj, če predpostavimo, da se število prejemnikov ne bi spremenilo, kar pa bi se tudi moralo – do pomoči bi za reševanje problematike moralo biti verjetno upravičenih več tisoč študentov. Sredstva, ki bi jih Študentski tolar lahko razpisal in bi bila na voljo za dejansko učinkovito reševanje stanovanjskega problema, bi morala biti nekajkrat višja. Sredstva, ki bi jih ŠOU namenil subvencioniranju najemnin pri zasebnikih, bi študenti lahko dobili preko razpisa na Študentskem tolarju. Pravni in organizacijski mehanizmi za finančno pomoč študentom že obstajajo, vendar pri reševanju stanovanjske krize na kratki rok niso v praktični rabi. Njihova realizacija bi od ŠOU terjala, da prepoznajo resnost problematike in se nanjo ustrezno odzovejo v obliki povečanega financiranja. To bi sicer pomenilo, da bi se v tem času zasebni dobički najemodajalcev financirali z javnim denarjem iz študentskega dela in bi se efektivno ekonomsko oškodovalo celotno študentsko populacijo v državi. Zato bi bilo treba z realizacijo dolgoročne strategije (gradnje novih neprofitnih nastanitev – študentskih domov) začeti v čim krajšem času. Zagovorništvo V 3. členu Statuta ŠOU v Ljubljani iz leta 2020 je zapisano: 122 »Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [.. ] je demokratično organizirana avtonomna skupnost, ki zastopa interese študentov, mlajše generacije ter se zavzema za njihovo uresničevanje.« (2020c, 3. člen). Ena izmed oblik zastopanja interesov študentov je zagovorništvo. Študentska organizacija v Ljubljani sama zavzema pozicijo, s katere v 21. členu statuta trdi, da »zavzema študentska stališča do družbenih vprašanj« (ŠOU, 2020c, 21. člen). Bivanjska stiska študentov v Ljubljani spada v kategorijo družbenega vprašanja, saj so za razreševanje te potrebne kratkoročne in dolgoročne spremembe v stanovanjski politiki Republike Slovenije. Glede na cilje, namen in dejavnosti Študentske organizacije, zapisane v njihovem statutu, je zagovorništvo ena izmed nujnih dejavnosti ŠOU, če ta želi realizirati cilje, navedene v lastnem statutu, namreč »zastopanje in uresničevanje interesov študentov« (2020c, 17. člen). V praksi pa zagovorništva ŠOU z vidika zavzemanja in zastopanja študentov glede družbenih vprašanj ni moč označiti kot aktivno. V preteklih letih se je v Ljubljani vzpostavilo več civilnodružbenih iniciativ, ki se dotično ukvarjajo z vprašanjem dostopa mladih do stanovanj in študentskih sob. Iniciative študentske populacije v Ljubljani, kot sta Kje bomo pa jutri spali? in Akademski kolegij študentom, ki se posvečajo razreševanju bivanjske stiske študentov v Ljubljani, svojo zaskrbljenost za mnogotere težave bivanja študentov v Ljubljani v preteklih letih izražajo na številnih okroglih mizah, predavanjih, izobraževanjih, delavnicah, pa tudi protestih in intervencijah v javnem prostoru. Ena izmed bolj odmevnih akcij je bila simulacija najemniškega trga, ki so jo izvedli januarja letos na Trgu republike. Simulacija je potekala v satiričnem slogu in kazala na tragičnost položaja posameznikov na najemniškem trgu, med katere spadajo tudi študenti. Za primerjavo med zastopništvom interesov mladih v Ljubljani smo pregledali, koliko dogodkov je na temo stanovanjske problematike organizirala ali soorganizirala iniciativa Kje bomo pa jutri spali? in koliko ŠOU v Ljubljani. V letu 2019 je družbeno gibanje Kje bomo pa jutri spali? organiziralo in sodelovalo skupaj na 24 dogodkih, ki so obravnavale stanje na nepremičninskem trgu, 123 pomanjkanje stanovanjske politike v državi, primanjkljaj študentskih domov, zamišljanje alternativ in možnih rešitev itn. V istem letu je ŠOU v Ljubljani na svoji Facebook strani objavila 61 javnih dogodkov, od tega sta bila vsaj dva izobraževalna dogodka o pitju vina in viskija, nobeden pa o stanovanjski problematiki. Zadnji objavljen Facebook dogodek, organiziran s strani ŠOU o študentski problematiki, je bil namreč objavljen leta 2016, kar dejansko kaže na upad angažiranosti na tem področju. Na spletni strani ŠOU pod rubriko Projekti ni bil objavljen niti en aktualen projekt, ki bi neposredno naslavljal študentsko bivanjsko problematiko. ŠOU v Ljubljani ni nudila niti finančne niti kakršnekoli drugačne materialne pomoči za izvedbo dogodkov ter v končni fazi ni zavzela pozicije zastopanja študentov glede družbenih vprašanj. Torej ŠOU – kljub svojim zavezanosti v uradnem dokumentu (ŠOU, 2020c, 17. člen) in večmilijonskemu proračunu, ki naj bi, če sklepamo po finančnem načrtu, za leto 2020 znašal 3.446.440 evrov (ŠOU, 2020a, str. 1) – ne izvaja svojih dejavnosti in ne uresničuje zadanih ciljev. Prav tako ne soustvarja boljših bivanjskih pogojev za študente v Ljubljani in ne skrbi za dobrobit prihodnjih študentskih generacij. Poleg neposrednega naslavljanja bivanjske problematike študentov pa bi lahko ŠOU v Ljubljani svojo pozornost usmeril še v druge pomembne dejavnike, ki mladim slabšajo položaj pri iskanju strehe nad glavo. Mednje lahko uvrstimo slabo urejen najemni trg stanovanj, z njo pa porast cen najema. Atipični modeli zaposlitve, kakršno je tudi študentsko delo, povzročajo negotovost dohodkov, neredne plače ter posledično oteženo sklepanje najemniških pogodb pri zasebnikih (Zavod PIP, 2020). ŠOU v Ljubljani razpolaga z dovolj velikimi finančnimi okvirji za podporo organizacij, ki zastopajo študentske interese (npr. Društvo študentov invalidov Slovenije, Klub študentskih družin) – enako bi lahko obravnaval tudi iniciative, ki opozarjajo na stanovanjsko problematiko in ponujajo rešitve nanjo. Kot smo izpostavili, je organizacija v preteklosti že sama prepoznala pomen bivanjskega vprašanja za študente. Zato smo postavljeni pred vprašanje, zakaj organizacija sama v medijski krajini ne izpostavlja problema dostopnosti stanovanja v 124 Ljubljani ali financira društev, zavodov in gibanj, ki to že zelo uspešno počnejo. Za zdaj ŠOU prepušča usodo študentskega bivanja neobstoječi stanovanjski politiki ter premalo reguliranemu najemniškemu trgu pri zasebnikih. Zaključek Študentska populacija v Ljubljani se sooča z aktualno stanovanjsko krizo. Namestitev v študentskih domovih za večino študentov, ki bi sicer do nje bila upravičena, zaradi premajhnega števila domov ni mogoča, zato so študenti primorani bivati pri starših ali pa so prepuščeni nemilosti najemniškega trga. Ta je zadnja leta prizorišče strmega porasta cen za najem stanovanj in sob oziroma postelj, ki si jih povprečen študent zato vedno težje privošči. Čeprav je vlada izgradnjo novega študentskega doma uvrstila na seznam pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji (MOP, 2020), pa en sam nov študentski dom ne bo rešil stanovanjske problematike, ki se tiče vseh študentov. Zanos projekta Študentskega kampusa pa se je iztekel v za bivanjsko stisko povsem neuporaben, a drag ponor študentskega denarja, ŠOU pa, kljub temu da se problematike zaveda, proti njej nastopa minimalno. Ker avtorji prispevka menimo, da bi lahko ŠOU na področju storil več in bi tudi moral, smo poudarili tri pristope, ki naj jih ubere sočasno. Kot trajnostno najbolj učinkovito rešitev smo prepoznali načrtovanje in gradnjo novih študentskih domov, v vmesnem času, ko bodo cene najema čedalje višje, pa lahko ŠOU subvencionira najemnine v zasebnih stanovanjih preko Fundacije Študentski tolar, v javnosti pa močneje in bolj konstruktivno nastopi v imenu študentstva, ki ga zastopa, tako, da prisluhne organizacijam in civilnodružbenim iniciativam, ki na probleme opozarjajo že leta, ter jim tudi nameni finančno podporo. 125 Viri 1. Blagojević, A., Čigon, R., Drobnjak, A., Hawlina, M., Kavčič, D., Mikanovič, U., . . Perner, Š. (2018). Analiza stanovanjske problematike v Mestni občini Ljubljana. Časopis za kritiko znanosti, 46(273), 195–213. Dostopno prek https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-X5NZOLHJ/5fabe952-6235- 46bc-8258-f79a89991787/PDF 2. Božičko V. in Gradišar A. (2015, 2. oktober). ŠOU želi Študentski kampus postaviti na trasi za železnico. Multimedijski center RTV Slovenija. Dostopno prek http://www.rtvslo.si /radio-prvi/sou-zeli-studentski-kampus-postaviti-na-trasi-za- zeleznico/375370 3. Eurostat. (2019). 2019 current market rents: obtained through surveys with state agencies covering a specific house segment. Dostopno prek https://ec.europa.eu/eurostat/documents/6939681/7243182/Booklet_20 20_rents_2019_e.pdf 4. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2013). Zaključno poročilo Fundacije Študentski tolar za leto 2013. Dostopno prek https://www.studentski- tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/380_e106Cc6e5fc3901caebfa7972af05b37 5. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2014). Poslovno poročilo Fundacije Študentski tolar za leto 2014. Dostopno prek https://www.studentski- tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/380_e106cc6e5fc3901caebfa7972af05b37 6. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2015a). Poslovno poročilo Fundacije Študentski tolar za leto 2015. Dostopno prek https://www.studentski- tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/379_8e954c29d4c39b032680be500ac4b472 126 7. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2015b). Pravilnik o dodeljevanju denarne, materialne in druge pomoči, podpisan 1. aprila 2015. Dostopno prek https://www.studentski-tolar.si/razno/akti/pravilnik 8. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2016). Poslovno poročilo Fundacije Študentski tolar za leto 2016. Dostopno prek https://www.studentski- tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/378_83f4f35257a8b77c4730d9dcd163c9af 9. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2017). Zaključno poročilo Fundacije Študentski tolar za leto 2017. Dostopno prek https://www.studentski- tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/377_91cd04be7986c091a9731d4101de30d4 10. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2018). Zaključno poročilo Fundacije Študentski tolar za leto 2018. Dostopno prek https://www.studentski- tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/376_3ca560def0a99936d4a5b9d7be68546b 11. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2020). Poročilo Fundacije Študentski tolar za obdobje januar–september 2020. Dostopno prek https://www.studentski-tolar.si/razno/poslovno- porocilo/item/download/423_e40dfbe458173ab5126f3567fc850cb5 12. Geodetska uprava Republike Slovenije [GURS]. (2018). Poročilo o najemnem trgu za leti 2017 in 2016. Dostopno prek https://www.mvn.e- prostor.gov.si/fileadmin/user_upload/MVN/Dokumenti/Porocila/Porocilo_ najemni_trg_2017.pdf 13. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana [JSSMOL]. (2021). Obvestilo prosilcem 2. javnega razpisa za dodelitev namenskih najemnih stanovanj v najem mladim. Dostopno prek https://www.jssmol.si/objave-in- razpisi/razpisi/obvestilo-prosilcem-2-javnega-razpisa-za-dodelitev- namenskih-najemnih-stanovanj-v-najem-mladim 127 14. Kužel, R. (2018, 22. maj). GURS: Najem kvadratnega metra stanovanja v Ljubljani 6,9 evra. Multimedijski center RTV Slovenija. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/gurs-najem-kvadratnega-metra- stanovanja-v-ljubljani-6-9-evra/455672 15. Lukič, L. (2016, 7. julij). ŠOU prodaja: Hostel Celica po letih uspešnega poslovanja zdaj na meji rentabilnosti. Multimedijski center RTV Slovenija. Dostopno prek http://www.rtvslo.si/slovenija/sou-prodaja-hostel-celica- po-letih-uspesnega-poslovanja-zdaj-na-meji-rentabilnosti/397599 16. Ministrstvo za okolje in prostor [MOP]. (2020). Pospešena izvedba pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji. Dostopno na https://www.gov.si/teme/pospesena-izvedba-pomembnih-investicij-za- zagon-gospodarstva-po-epidemiji/ 17. Pušnik, M. (2019, 6. avgust). Nove generacije študentov, stare stiske. Delo. Dostopno prek https://www.delo.si/novice/slovenija/nova-generacija- studentov-stare-stiske/ 18. Seminar Planišček. (2019). Spletna anketa: kakovost študentskega bivanja v Ljubljani. Fakulteta za arhitekturo: Prostor v oblaku: spletna predstavitev del študentov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Dostopno prek http://razstava.fa.uni-lj.si/seminarji/planiscek/spletna-anketa-studentsko- bivanje-v-ljubljani/?fbclid=IwAR2c8VoIynZFj- YCI_xloWOve9QPAbNc8IPoaG44fimnOAn21V5EbIEdyts 19. Statistični urad Republike Slovenije [SURS]. (2020). Povprečne mesečne plače po kohezijskih in statističnih regijah, Slovenija, letno [Podatkovni portal SI-STAT]. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- /0772610S.px/table/tableViewLayout2/ 20. Špacapan, T. (2018). Primerjava oblik oddaje stanovanjske nepremičnine za ustvarjanje dohodka v Sloveniji (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, 128 Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Dostopno prek http://www.cek.ef.uni- lj.si/magister/spacapan3214-B.pdf 21. Študenti z delom financirajo gradnjo študentskih domov. (2019, 1. oktober). 24ur. Dostopno prek https://www.24ur.com/novice/slovenija/studentski- servisi.html 22. Študentska organizacija Slovenije [ŠOS]. (2018). Študentski kažipot. Dostopno prek http://www.studentska-org.si/studentski- kazipot/bivanje/pri-zasebnikih/ 23. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2011). Finančni načrt za leto 2011. Dostopno prek http://www.sou- lj.si/sites/default/files/finnacrt2011.pdf 24. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2012). Finančni načrt za leto 2012. Dostopno prek http://www.sou- lj.si/sites/default/files/finnacrt2012.pdf 25. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2013). Predviden finančni načrt za leto 2013. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/rebalans_2013.xls 26. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014a). Predviden finančni načrt za leto 2014. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/rebalans_2014.xls 27. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014b). Strategija upravljanja nepremičnin in investicij Študentske organizacija Univerze v Ljubljani. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/strategija_upravljanja_neprimicnin_sou.pdf 28. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014c). Statut Fundacije Študentski tolar, ustanove ŠOU v Ljubljani, podpisan 8. decembra 2014. 129 Dostopno prek http://www.sou- lj.si/sites/default/files/2014_statut_fst_2014_cistopis.pdf 29. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2015). Predviden finančni načrt za leto 2015. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/rebalans_2015.xls 30. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2016a). Predviden finančni načrt za leto 2016. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/predlog_proracuna_sou_2016_1.pdf 31. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2016b). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani, podpisan 22. februarja 2016. 32. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2017). Predviden finančni načrt za leto 2017. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/proracun_2017.pdf 33. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2018). Predviden finančni načrt za leto 2018. Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/proracun_2018.pdf 34. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2019). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani, podpisan 15. januarja 2019. 35. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020a). Finančni načrt ŠOU.Dostopno prek http://www.sou- lj.si/sites/default/files/financni_nacrt_2020.pdf 36. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020b). Informacija o Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani. Dostopno prek http://www.sou-lj.si/en/node/792 37. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020c). Statut ŠOU v Ljubljani, podpisan 26. junija 2020. Dostopno prek http://www.sou- lj.si/sites/default/files/statut-podpisan2020.pdf 130 38. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (b. d.). Zgodovina ŠDL. Dostopno prek https://www.stud-dom-lj.si/o-nas/zgodovina-sdl/ 39. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2018). Statut Javnega zavoda Študentski dom Ljubljana (neuradno prečiščeno besedilo št. 3), podpisan 30. oktobra 2018. Dostopno prek https://www.stud-dom- lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/statut_interni_akti/statut_sdl_2018 _2_0.pdf 40. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2020a). Letni program dela javnega zavoda študentski dom Ljubljana za leto 2020. Dostopno prek https://www.stud- dom- lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/programi_in_porocila/letni_progra m_dela_zavoda_za_leto_2020.pdf 41. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2020b). Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov (neuradno prečiščeno besedilo št. 9), podpisan 24. aprila 2020. Dostopno prek https://www.stud-dom- lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/pravilnik_o_subvencioniranju_biva nja_studentov_-_neuradno_precisceno_besedilo_st._9.pdf 42. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2020c). Informativna prednostna lista. Dostopno prek http://www.stud-dom-lj.si/bivanje/razpisi/informativna- prednostna-lista 43. Ule, M., Tivadar, B. in Kurdija, S. (2015). Socialnoekonomski položaj študentov v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov. Dostopno prek http://www.adp.fdv.uni- lj.si/media/raziskave/pdf/study_pdf_spstud08_si.pdf 44. Zakon o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov – ZDKDPŠ. (2003). Sprejet v Državnem 131 zboru Republike Slovenije, v veljavi od 12. avgusta. Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3724 45. Zavod PIP. (2020). Stanovanjska problematika mladih. Dostopno prek https://zavodpip.si/stanovanjska-problematika-mladih/ 46. Zavod Študentska svetovalnica. (b. d.). Hiša Srce. Dostopno prek http://www.svetovalnica.com/hisa-srce 132 Študentsko delo: o socialnem korektivu in njegovi problematiki Natali Panič Nardin Povzetek: Prispevek se ukvarja z vprašanjem študentskega dela in problematiko, ki jo lahko ob taki obliki študentskega dela, kot je uveljavljeno v Sloveniji, zaznamo. Najprej pogledamo k sami opredelitvi študentskega dela, v nadaljevanju pa problematiziramo prakse študentskega dela in pomanjkljivosti njegove ureditve ter pogledamo k izzivom, za katere smatramo, da so relevantni pri prihodnjem naslavljanju problematike, povezane z delom študentov. Študentsko delo prepoznamo kot glavno aktivnost študentov, ki jim omogoča obstoj in razvoj. Razložimo, da gre za pomemben socialni korektiv, ki izboljšuje status študentske populacije; ta je ob vstopu v terciarno izobraževanje pahnjena v življenje, polno stroškov. Študentsko delo se izkaže za strategijo preživetja. Ugotovimo, da je v obstoječih okvirih ugodno za delodajalca in hkrati nujno za študenta ter da sta njegova ureditev in samo področje polna anomalij, ki narekujejo nujnost reformiranja in spremembe obstoječega sistema. Opozorimo na samo nujnost prizadevanja za spremembe ter nakažemo možne smeri reševanja problematike. Ključne besede: študentsko delo, izobraževanje, socialni korektiv, družbeno gibanje 133 Uvod Neoliberalizem, ideologija našega časa, je skupek družbeno-ekonomskih praks in diskurzov, ki med drugim kot pomembno poudarjajo podjetnost, tekmovalnost, individualizem in maksimizacijo koristi posameznika. Trg dela je prostor, kjer se ti koncepti jasno izrazijo. Tu so, po Samuelsonu, prisotni trije elementi: povpraševanje po delovni sili, ponudba delovne sile ter srečevanje med povpraševanjem in ponudbo, ki rezultira v ceni delovne sile (Samuelson v Naglič, 2004, str. 8). Maksimizacija dobička in kopičenje kapitala se izvajata na način, ki niža stroške proizvodnje (dejavnosti, storitev itd.) in s tem tudi stroške delovne sile. Apetiti po čim cenejši delovni sili so očitno prisotni pri zaposlovalcih. Povpraševanje delodajalcev kot pomemben filter za razvrščanje najpogosteje uporablja višino mezde, ki jo je zaposlenemu treba plačati. Kot najcenejša oziroma ena najcenejših oblik delovne sile se zaposlovalcu ponuja študentsko delo – to je z malo pravicami in izjemno fleksibilno. V nadaljevanju prispevka opredelimo študentsko delo, kot je opredeljeno v zakonodaji Republike Slovenije, problematiziramo prakse študentskega dela in pomanjkljivosti njegove ureditve ter pogledamo k izzivom, za katere smatramo, da so relevantni pri prihodnjem naslavljanju problematike, povezane z delom študentov. Pravna opredelitev in ureditev dela študentov Pravno podlago študentskemu delu daje Zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti (1991). Delo študentov in dijakov je opredeljeno kot delo, ki ga 134 lahko opravljajo osebe s statusom dijaka1, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih v Sloveniji ter se izobražujejo po javno veljavnih programih. Delo se opravlja na podlagi napotnice, ki jo izda posrednik (študentski servis) – ta je imetnik koncesije za opravljanje dejavnosti posredovanja začasnega in občasnega dela dijakov in študentov. Posrednik tudi obračunava in odvaja prispevke in dajatve2, med drugim tudi koncesijsko dajatev, ki jo krije delodajalec in znaša 16 % vrednosti zneska na napotnici. Sredstva, pobrana na ta način, se namenjajo proračunskemu skladu za sofinanciranje štipendij, delovanju Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju ŠOS) in kritju stroškov študentskih servisov (posrednikov). In še skok h konkretnim številkam. V nacionalnim poročilu Slovenije Evroštudent VI je bilo ugotovljeno, da je med letoma 2016 in 2018 58 % študentov opravljalo redno ali občasno plačano delo (str. 50). Kovač (2019) ugotavlja, da je letni obseg študentskega dela v letih 2005–2016 v povprečju znašal okoli 300 milijonov evrov (str. 16). Študentsko delo kot socialni korektiv V pamfletu Situacionistične internacionale3 (1966, v Poropat, 1997) je zapisano, da je v družbi obilja študent berač (str. 76). Tekst, ki je dajal ideološke smernice za gibanja študentov v eri 68’, je danes še kako aktualen. V poročilu Evroštudent VI navajajo, da je v Sloveniji finančne težave močno ali zelo močno občutilo 38 % 1 Delo lahko opravljajo tudi osnovnošolci, ki so zaključili osnovno šolo in so že dopolnili 15 let ter bodo status dijaka pridobili s septembrom. 2 Študentsko delo je vključeno v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za poškodbe pri delu ter poklicne bolezni. Prispevki dijaka oz. študenta za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so 15,5 % od zneska na napotnici. Delodajalci plačajo prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 8,85 %, prispevek za zdravstveno zavarovanje 6,36 %, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v višini 0,53 %, koncesijsko dajatev v višini 16,00 % in dodatno koncesijsko dajatev v višini 2,00% (vse od zneska na napotnici) (Gov.si, b. d). 3 Situacionistična internacionala je bila mednarodna skupina političnih in umetniških agitatorjev, ustanovljena leta 1957. 135 študentov 4 , mednarodno povprečje pa beleži 26-odstotni delež študentov s takimi težavami (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 60). Kot še ugotavlja poročilo, so povprečni stroški študentov presegali njihove povprečne prihodke. Delo je prepoznano kot glavna aktivnost študentov, omogoča jim obstoj in razvoj. Je pomemben socialni korektiv, ki izboljšuje status študentske populacije. V raziskavi Evroštudent VI so ugotovili, da 44 % študentov predstavlja primarni vir dohodkov lasten zaslužek (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 15). Nadalje ugotavljajo, da večina študentov dela zato, da lahko pokrije stroške študentskega življenja (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 53). Največji strošek študentom predstavlja nastanitev. Študentskih postelj v študentskih domovih je premalo in ne dosegajo ravni povpraševanja. Kot primer velja izpostaviti bivanjsko stisko študentov Univerze na Primorskem. Študentski domovi Univerze na Primorskem so v študijskem letu 2019/20 razpolagali s 328 posteljami (Letni program dela 2020, 2019), vpisanih študentov na programe Univerze na Primorskem pa je bilo 6081 (Univerza na Primorskem, b. d.). Velja seveda predpostavka, da delež študentov biva doma in se jih zato ne smatra za iskalce študentskih namestitvenih kapacitet, a večina študentov se ne šola v kraju stalnega bivališča5. Študenti se ob primanjkljaju javnih študentskih namestitev odločajo za bivanje pri zasebnikih, kjer so cene izdatno višje, posledično pa so višji tudi njihovi življenjski stroški. To je za študente najpomembnejši potisk na trg dela, na katerem pa so prepoznani kot delovna sila z malo kompetencami in so seveda kot študenti še brez formalne visoke stopnje izobrazbe. Za ta dejavnika lahko določimo, da najbolj vplivata na nizko urno postavko študentskega dela in pogosto tudi na samo vrsto dela, ki je iskalcu zaposlitve ponujeno. 4 Podatki za leto 2016. 5 Pred začetkom študijskega leta 2020/21 so pri Študentskih domovih Univerze na Primorskem našteli 1146 prošenj za bivanje, razpolagajo pa s 382 študentskimi posteljami (Milostnik Valenčič, 2020). 136 Ugodno za delodajalca, nujno za študenta: o problematiki študentskega dela L. Kuhar (2014, str. 30) ugotavlja, da je študentsko delo razširjeno, ker je v trenutnem sistemu ugodno tako za študente kot za delodajalce. A verjetno smemo iti še korak dlje in trditi, da je nujno za študente in ugodno za delodajalce. Slednjim predstavlja poceni, najmanj obdavčeno obliko zaposlovanja, za študente pa je (kot smo že pokazali zgoraj) predvsem strategija preživetja. Za študentsko delo velja, da je zelo fleksibilno oziroma prožno, kar je priročno za zaposlovalce, a hkrati obremenjujoče za celotni trg delovne sile in izkoriščevalsko do študentov. Iz prožnosti zaposlovanja sledi tudi potencial za prekarizacijo. V. Franca (2019, str. 309) obravnava pokazatelje tveganja za prekarnost pri študentskem delu in pojasni, da se to približa prekarnosti predvsem pri varnosti zaposlitve . Te študenti praktično nimajo, sodelovanje se lahko kadar koli brez razloga prekine, dodatnih obveznosti pa delodajalec ob prekinitvi nima. Kot visoko tveganje za prekarnost pri študentskem delu se izkažeta tudi dejstvi, da študenti nimajo pravice do vključitve v dodatna usposabljanja in izobraževanja ter da študenti nimajo možnosti, da bi bili zastopani v sindikatih, kjer bi za njih veljale kolektivne pogodbe. Lahko so člani sindikata, a brez kolektivnih pravic in brez pravice do stavke (Franca, 2019, str. 313). Študenti imajo pravico do minimalne urne postavke. Na novega leta dan leta 2020 je v veljavo stopila sprememba, ki je postavko iz prejšnjih 4,89 evra bruto dvignila na 5,4 evra bruto. V drugi polovici februarja 2021 pa je bila še zvišana, na 5,89 evra bruto. Velja dodati, da so tisti, ki opravljajo študentsko delo, brez pravic do drugih dodatkov, ki pripadajo zaposlenim. Tako na primer delodajalci zakonsko niso obvezani študentom plačevati malice, potnih stroškov in regresa. V preteklosti so bile in tudi danes so še prisotne številne prakse, ki zlorabljajo institut študentskega dela. Nemalo je fiktivnih vpisov na študijske in srednješolske programe, s katerimi vpisani pridobijo status in s tem možnost, da 137 lahko delajo prek napotnice6. Do zlorab pa prihaja tudi s strani delodajalcev. Izkaže se, da je kljub temu, da naj bi bilo študentsko delo občasno ali začasno, velikokrat kar dolgotrajno in nadomešča redno delovno razmerje. Pojavljajo se tudi primeri, ko študenti opravljajo izrazito strokovno zahtevna dela, za katera pa so plačani veliko manj kot tisti, ki iste naloge opravljajo kot redno zaposleni; tak primer je delo v laboratorijih, naletimo pa tudi na primere, ko so študentom ponujena fizično zahtevna dela, izredno tvegana z vidika varnosti pri delu, ki pa so velikokrat podplačana. Izzivi in naslavljanje problematike v prihodnje Številni predstavniki političnih strank in interesnih skupin so ob zadnjem zvišanju urne postavke razglašali veliko zmago, nemalo pa je bilo tudi takih, ki so poudarjali, da boj za delavske pravice študentov še zdaleč ni končan in zahteva, da se v prihodnje konkretno naslovi še druge problematike. Kot smo že pojasnili zgoraj, predstavlja največji strošek študentom nastanitev. Vsakršno reformiranje področja bo zato moralo, če bo želelo biti uspešno, vključevati tudi reševanje stanovanjske problematike ter razširiti obseg štipendiranja. To bi namreč omogočilo boljši izhodiščni položaj za študente, zmanjšalo bi pritisk za iskanje dela ter seveda pomembno vplivalo na čas, ki bi ga lahko študenti posvečali svoji glavni obveznosti, študiju. V prihodnje bi bilo potrebno poostriti nadzor nad samim trajanjem določene zaposlitve, ki jo študent opravlja. Če naj bi bila ta občasna in začasna, tudi mora biti takšna, predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, dolgotrajnejša oblika takega dela obremenjuje trg delovne sile na način, da otežuje dostop do prve zaposlitve diplomantkam in diplomantom (ter vsem drugim, ki iščejo redno zaposlitev), in drugič, da nizko plačano študentsko delo na določenem delovnem mestu niža 6 V velikem številu primerov se to dogaja zaradi specifičnega povpraševanja po delovni sili. “Iščem študentko/študenta” je pogosto prisotna fraza v oglasih, ki ponujajo največkrat nizko plačano delo. 138 vrednost dela redno zaposlenih. Navesti velja še (zelo relevanten) vidik študentov, saj gre v primeru dolgotrajnejšega dela prek napotnice za obliko izkoriščanja. Če gre za dolgotrajno potrebo po delu, si tisti, ki to delo opravlja, zasluži obliko delovnega razmerja, ki mu pripadajo tudi dodatne ugodnosti. Dotično problematiko formalno ureja Zakon o delovnih razmerjih, ki narekuje, da se mora, kadar ob določenem opravljanju dela obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, skleniti pogodba o zaposlitvi, a pravega nadzora nad tem ni, študenti pa so navadno v položaju, ko delo in lasten zaslužek potrebujejo in se zaradi strahu pred izgubo dela ne odločajo za ovadbe delodajalcev. Poseben izziv bi lahko predstavljala sprememba toka koncesijskih dajatev. Denar iz teh se, kot smo v našem prispevku že pojasnili, namenja proračunskemu skladu za sofinanciranje štipendij, delovanju ŠOS in študentskim servisom. Kovač pojasni, da gre predvsem pri financiranju ŠOS in študentskih servisov7 za veliko anomalijo, saj ti dvoji vzdržujejo zaprt sistem javnega denarnega toka in si skupaj delijo dohodek, ki je rezultat fiskalnega odrekanja države na račun študentskega dela (2019, str. 59). Servisi kot zasebni posredovalci dela nastopajo kot nepotreben vmesni akter, katerega naloge bi lahko prenesli na javno organizacijo in pri tem spremenili tok sredstev – ta se več ne bi pretakala v zasebne žepe, ampak bi bila v celoti javna, kar bi lahko omogočilo obširnejše štipendiranje študentov in reševanje stanovanjske stiske, v kolikor bi se za take projekte odločili. Stvar, na katero je ob obravnavi študentskega dela kot takega, kot obstaja danes, potrebno opozoriti, je vsekakor vpliv, ki ga ima opravljanje plačanega dela na študij. Študentsko delo ima vpliv na posameznikovo izobraževanje. Čas za plačano delo med študijem zmanjšuje čas, ki je namenjen študijskim dejavnostim, ugotavlja raziskava Evroštudent VI. (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 49). V primerjavi z drugimi državami EU je čas, ki ga slovenski študenti tedensko 7 Letni obseg študentskega dela znaša okoli 300 milijonov evrov. Dobrih devet odstotkov te vrednosti znaša koncesijska dajatev, od katere se slabih 80 odstotkov enakovredno deli med ŠOS in študentske servise (Kovač, 2019, str. 16). 139 porabljajo za plačano delo, med daljšimi, torej 14 ur (prav tam). Prekomerno opravljanje dela ima številne negativne učinke na samo izobraževanje, je resna ovira za dokončanje študija in pridobitve izobrazbe s katero bi posameznik vstopal na trg delovne sile kot kvalificiran delavec. Pri reševanju te problematike se kot radikalna možnost ponuja ideja ukinitve študentskega dela kot takega in uveljavljanje obveznih praks na vseh področjih in smereh izobraževanja, ki bi jih študenti v sklopu študija opravljali. S tem bi namreč dejansko pridobivali relevantne kompetence za bodočo karierno pot8. Izvedljivost slednjega pa bi bila mogoča šele, ko bi bili študentom nudeni zadostni pogoji za kvalitetno življenje in podpirali njihov študij. Namesto zaključka: o pomembnosti gibanja V prispevku smo opredelili študentsko delo, nekatere lastnosti problematizirali in nakazali izzive, ki jih je treba nasloviti v prihodnje. Ob zaključku želimo spomniti še na tiste, ki so in bodo subjekti oziroma nosilci sprememb. Različna študentska društva, sindikati in druge interesne skupine ter tudi določene politične stranke si prizadevajo za izboljšanje statusa študentov in njihovega dela, a problem, ki ga zaznamo, je, da se ob posameznih akcijah in pobudah aktivira le majhna skupina ljudi, velika večina pa je stoična. Nekateri premiki so bili v preteklosti že storjeni, veliko odprtih tem pa še ostaja. In tu bo bistveno vlogo imelo gibanje. Družbena gibanja imajo potencial in moč za spremembe. Za efektivnost gibanja je nujno, da je to široko in deluje vključujoče ter s tem zajame široko množico ljudi, ki lahko ustvari kolektivno identiteto. Pri tem mora biti jasno opredeljen problem oziroma družbena anomalija, ki je predmet spreminjanja in hkrati cilj ter strategija s predvideno alternativno možnostjo kasnejšega delovanja. 8 V raziskavi Evroštudent VI. navajajo, da plačano delo pri skoraj polovici študentov v Sloveniji (48 %) ni povezano z njihovim študijskim programom (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 53). 140 Predhodno smo pojasnili problematiko, ki je del sistema in ki omogoča privilegirani skupini dostop do sredstev, ki bi lahko in bi morala pripadati vsem. Ko se spominjamo in obeležujemo preteklo aktivistično delovanje študentskih skupin in vseh, ki so s svojim organiziranjem izboljševali status študentov in širili njihove pravice, moramo opraviti konkretno evalvacijo storjenega in začrtati smernice ter v boju za izboljšanje položaja študentov nastopiti z jasno agendo. To naj sestavljata dve kritiki. Prva naj bo kritika sistema, katerega logika spodbuja obstoj trenutnih institucij in legitimira denarne tokove ter s tem kopičenje denarja v zasebni sferi. Druga pa je kritika oblasti, ki v danih razmerah ne namenja pozornosti študentskim zadevam ali pa premalo stremi k premikom, širjenju študentskih pravic in zagotavljanju boljšega statusa študentov. Ko bodo v prihodnje študentom ponujali delo le zato, da bi lahko ti preživeli in obstali, ter to obrazložili z besedami, da je bolje delati za malo kot za nič (ali pa sploh ne delati), nam mora biti jasno, da je glavna študentova pravica študij. 141 Viri 1. Franca, V. (2019). Tveganja za prekarnost pri študentskem delu. Delavci in delodajalci, 19(2/3), 299-318. Dostopno prek https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NAGXQC98/b8ddc044- d66c-4dc7-abd1-2abe75d0ad04/PDF 2. Gov.si. (b. d.). Začasno in občasno delo dijakov in študentov. Dostopno prek https://www.gov.si/teme/zacasno-in-obcasno-delo-dijakov-in-studentov/ 3. Gril, A., Bijuklič, I. in Autor S. (2018). Evroštudent VI, Socialni in ekonomski pogoji življenja študentov v Evropi 2016—2018, Nacionalno poročilo - Slovenija. Ljubljana: Pedagoški Inštitut. Dostopno prek https://www.pei.si/wp- content/uploads/2019/07/EvrostudentVI_porocilo.pdf 4. Hanžič, S. (21. 10. 2019). Med anomalijo in socialnim korektivom. Delo. Dostopno prek https://www.delo.si/novice/slovenija/med-anomalijo-in- socialnim-korektivom/ 5. Kovač, M. (2019). Javnopolitični paradoksi študentskega dela (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Dostopno prek https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=110818 6. Kuhar, L. (2014). "Vsi bi študirali, nihče ne bi delal": o mitu študentskih privilegijev. Razpotja, 5(17), 30-33. Dostopno prek https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-7MH6KSC9/5c073a6d- cbee-4365-b2fb-3da0b1a6bad5/PDF 7. Letni program dela 2020. (2019). Koper: Univerza na Primorskem. 8. Milostnik Valenčič, T. (2020, 31. avgust). Študentskih postelj je dovolj le za dobro desetino študentov. Primorske novice. Dostopno prek http://www.primorske.si/2020/08/30/studentskih-postelj-je-dovolj-le-za- dobro-desetino 142 9. Naglič, N. (2004). Virtualni trg delovne sile [diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Dostopno prek http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Naglic-Nina.PDF 10. Poropat, K. (1997). O bedi študentskega življenja. Časopis za kritiko znanosti, 25(182), 75-97. Dostopno prek https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- FFLOESS5/512f25e4-c3d2-4b4b-b402-9865f4301b87/PDF 11. Univerza na Primorskem. (b. d.). Dostopno prek https://www.upr.si/si/univerza/univerza-v-stevilkah/ 12. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti /ZZZPB/ (1991). Uradni list RS, št. 107/06 (30.01.1991). Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1239 143 Dva obraza sodobnega študentskega samoorganiziranja Lucija Ivanuša Povzetek: Edina platforma študentskega organiziranja - Študentska organizacija Slovenije - ima strukturno vgrajen interes, da se ohrani sistem študentskega dela. S protesti kot so Črna sreda leta 2006, ali pa “Malo delo, veliko sranje“ leta 2010, dajejo misliti, da govorijo v imenu študentov, toda ŠOS po prenehanju nevarnosti izgube financiranje pogosto zapusti aktivistične vode. Ker je velika večina njihovega financiranja odvisna predvsem od študentskega dela, ne podpirajo konkretnejših sprememb na tem področju. Obenem je študentska demokracija šibka, kar pomeni, da je o porabi sredstev precej malo javne razprave in zunanjih pritiskov po učinkoviti porabi. Ključne besede: študentsko samoorganiziranje, študentski servis, študentsko delo, Študentska organizacija Slovenije, študentske volitve, Radio Študent, financiranje študentskih organizacij 144 Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, je najvišja institucija študentske politike že vse od njenega ustroja ob osamosvojitvi. O morebitnih nepravilnostih njenega delovanja in nenavadnih praksah se poroča že praktično tako dolgo kot obstaja. Vseeno pa je ŠOS-u uspelo v družbo vsaditi dve nasprotujoči si sliki organizacije; je edini zaščitnik študentskih pravic in obenem skrajno nepomemben. Prispevek bo pokazal, da se ŠOS, ko potrebuje politični kapital študentov, poskuša predstaviti kot nepogrešljiv, čeprav je v “mirnih časih” bolj ali manj neviden. Prvi del bom analizirala na podlagi treh trenutkov, ko je ŠOS-u grozilo tako ali drugačno zmanjšanje financiranja. V drugem delu pa bom analizirala postopke okoli volitev. ŠOS ima obnovljiv politični kapital - ob vsaki novi krizi znova ustvarja podporno bazo študentov in širi demagoške ideje o tem, zakaj je njegov obstoj nujen. S tem ne mislim nujno dejanske reprezentacije volje študentov, marveč nekaj bolj nevarnega - gre za oblikovanje študentske volje s populizmom in igranjem na strahove povprečnega študenta. To se najbolje kaže na fenomenu študentskega dela. Ohranjanje tega v svoji zdajšnji obliki je v interesu ŠOS-a, ki je študente uspel prepričati, naj o sami ureditvi ne razmišljajo, tudi sam pa se v javnem diskurzu omejuje na pogovor o estetskih popravkih in manj o sistemskem premisleku študentskega dela kot takega. Študentsko delo samo po sebi ni nič novega - preneslo se ga je že iz Jugoslavije, kjer so si študentje z delom služili denar za lažje prebijanje skozi študij. Iz samoupravnih začetkov se je med nastajanjem samostojne države študentsko delo privatiziralo. Začetki se pojavijo že leta 1959, ko so se študentje preko Zveze študentov Jugoslavije z Univerzo v Ljubljani dogovorili, da bodo razvažali mleko in s tem financirali študentske interesne dejavnosti. Pet let kasneje je Univerzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije sprejel ustanovni akt Študentskega servisa, ki so ga julija 1971 vpisali tudi v register podjetij. Posredovanje dela študentom je servis opravljal pod različnimi upravljalci - tako Univerzo v Ljubljani kot tudi Univerzitetno konferenco Zveze socialistične mladine Slovenije (Vodopivec, 2003). Še prej, leta 1960, je bil vzpostavljen tudi 145 prvi študentski zavod Študentske organizacije ljudske tehnike (ŠOLT). Ta deluje še danes in študentom predvsem nudi izobraževalne tečaje (Zavod ŠOLT, b.d.). Študentski servis je bil leta 1977 preorganiziran v samostojno Delovno enoto, leta 1985 pa je bil vključen v družbeno politično organizacijo - Univerzitetno konferenco Zvezo socialistične mladine Slovenije in bil kasneje premeščen pod okrilje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (Vodopivec, 2003). Začetek privatizacije servisov lahko postavimo v leto 1990. ŠOS pridobiva sredstva predvsem iz koncesijskih dajatev, ki jih študentski servisi “zaračunajo” dijakom in študentom ob opravljanju občasnega dela. H koncesiji, ki se odšteje od bruto plače, znaša znesek ŠOS-u 3,795 %, 8,41 % je namenjenih štipendijam, za stroške organizacij za posredovanje dela pa je prav tako namenjenih 3,795 %. Od študentskega dela se plačuje še po 2 % dodatne koncesijske dajatve študentskim domovom (ŠOS, 2020). Za ŠOS je dodana še varovalka - v kolikor bi bil prihodek 80 odstotkov ali manj od leta 2011, država pokrije razliko - to določa 130. člen Zakon o uravnoteženju javnih financ - krajše ZUJF - iz leta 2012. Tako je bilo do 2020, ko je bila državna pomoč omejena na okoli milijon evrov (Novak in Pušnik, 2020). ŠOS je imel v letih 2005-2015 samo na račun koncesijske dajatve kar 150 milijonov evrov prihodka (Kovač, 2017). Sama pravna podlaga za financiranje ŠOS-a in posameznih študentskih servisov s koncesijskimi dajatvami izvira iz časa osamosvajanja, opredeljuje jo Zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je v veljavo stopil v začetku leta 1991. Ker je šlo za tranzicijo iz socialističnega v kapitalistični sistem, je država v zakonu predvidela mehanizme hitrega zaposlovanja in s tem tudi začasnega ter občasnega dela študentov in dijakov. Zakon je ohranil študentske servise. Med razlogi za ohranitev sistema se je znašlo sklicevanje na tradicijo. Ob urejanju statusa študentskega samoorganiziranja ni prišlo do večje javne razprave, pač pa se je že obstoječi sistem razglasil za dobrega in delujočega - ter bil le preveden v novi kapitalistični kontekst (Kovač, 2019). Zaradi razmaha študentskega dela se je znatno povečalo število servisov, ki so posredovali delo. Če so leta 1985 delovali le trije servisi, jih je bilo leta 1999 kar 50 (Vodopivec, 2003). Z vedno 146 večjimi prihodki so študentske organizacije in servisi pridobivali politično moč, obenem pa je interes, da se ureditev ne spreminja, postajal vedno močnejši. Prve resnejše razprave o obstoju študentskega dela in njegove ureditve so se porajale šele leta 2005, čeprav so mediji že nekaj let poročali o morebitnih nepravilnostih v delovanju ŠOS-a. Tako je časnik Dnevnik recimo že leta 2002 opozarjal na nepravilnosti pri porabi javnega denarja ter netransparentnosti študentskih klubov. Kot primere takrat navede celjsko izginotje dveh milijonov evrov, in pa prakso iz Kopra, kjer je študentski klub delil letake, ki so ponujali denarno nagrado ob včlanitvi (Manfreda, 2002). Mladina leta 2005 opozarja na trg posojanja napotnic in označuje študentsko delo za leglo nepravilnosti (Pirc, 2005). Vsi ti pomisleki so se udejanili v predlogu novele Zakona o zaposlovanju in zavarovanju v primeru brezposelnosti (ZZZPB-C), ki ga je državni zbor obravnaval leta 2006. Ena izmed temeljnih sprememb bi bila tudi nova ureditev koncesijske dajatve. Namesto dogovorjenega sistema razdelitve koncesijske dajatve v obsegu 45 % za stroške študentskih servisov, 45 % za financiranje obšolskih dejavnosti - ta znesek bi šel ŠOS-u - in 10 % za štipendije, je vlada predlagala 30 % za štipendije, s tem pa bi se ŠOS-u zmanjšali prihodki (RTVS, 2006). Zato je ŠOS v Ljubljano pripeljal več kot 10.000 študentov, ki so na tako imenovano Črno sredo protestirali, med drugim sicer tudi proti predlogu uvedbe šolnin (24ur, 2006). ŠOS je v javnosti govoril o skrbi za študente in nasprotoval šolninam, toda njihovi interesi so bili širši od tega. Le nekaj dni po shodu je bil namreč sprejet amandma, ki je zniževal sredstva ŠOS-u na račun financiranja štipendijskega sklada. Čeprav na prvi pogled ne gre za preveč sporno spremembo, je ŠOS ubral taktiko strašenja pred posledicami. Takratni predstavnik ŠOS Tomaž Černe je napovedal preobremenjenost zavodov za zaposlovanje, hkrati pa začel javno propagirati idejo, da je študentsko delo neke vrste nujni socialni korektiv, ki omogoča študij tretjini študentom. Seveda ob tem ni bilo izpostavljeno dejstvo, da bi se sredstva 147 namenila štipendijam - s tem pa najverjetneje zmanjšala obseg študentskega dela, saj ne bi bilo več “nujni socialni korektiv”. To je izraz, ki pred letom 2006 praktično ni bil uporabljen. Dogovor je bil dosežen šele tik pred sprejetjem ZZZPB-F, ki višino sredstev študentskih servisov in ŠOS-a vrne na prvotni nivo (Kovač, 2019). Pred vložitvijo Zakona o malem delu leta 2010 so se v družbi pojavljali očitki študentskemu delu, češ da slabo vpliva na študente, niža ocene, podaljšuje študij. Zato bi z Zakonom o malem delu redefinirali njegovo opravljanje - študentje bi lahko delali največ 720 ur v koledarskem letu, študentski servisi bi postali nepridobitne javne službe, omenjalo se je postopno odvzemanje sredstev ŠOS-u in namemba le-teh Uradu za mladino RS, ipd. Sočasno so predlog zakona obsodili tako servisi kot ŠOS sam. Njihov argument je bil, da naj bi možnost študija izgubila kar tretjina študentov, in sicer zaradi prenizkih državnih štipendij. Spet se je pojavila naracija o študentskem delu kot nujnem socialnem korektivu, saj država za študente ne naredi dovolj. ŠOS z novim desetletjem vpelje še en nov argument - ne le, da je študentsko delo nujni korektiv, pač pa je tudi komplementarno študiju in omogoča nabiranje kompetenc. Tako je od leta 2020 na voljo tudi EDI - evidenca delovnih izkušenj, kjer ŠOS vodi arhiv opravljenih del ter pridobljenih kompetenc, do katerih lahko dostopajo dijaki in študentje. Pri tem projektu sta ŠOS podprli tudi Evropska unija in Slovenija. ŠOS poudarja, da bodo lahko tak izpis pripeli življenjepisu za bolj prepričljiv nastop pri bodočem delodajalcu (ŠOS, b.d.). V oglasu za Delo je e- Študentski servis v preteklosti sporočal, da delo “baristke” (sic!) pripomore k njenemu izobraževanju za kirurginjo, saj mora v obeh poklicih imeti spretne roke (e-Študentski servis, 2018). Prek zatrjevanja, da omogoča hiter stik s trgom dela, nabiranje poznanstev in izkušenj, se je na negativne posledice študentskega dela pozabilo. Študentska nuja po delu in strahovi, podpihnjenih s strani ŠOS-a so rezultirali v protestih Malo delo, veliko sranje (Kovač, 2019). 148 (e-Študentski servis. (b. d.). Dostopno prek https://yootree.net/dist/img/portfolio/ess/ess-09c.jpg) (e-Študentski servis. (b. d.). Dostopno prek https://yootree.net/dist/img/portfolio/ess/ess-09b.jpg ) ŠOS s kampanjo “#imamizkušnje” dijakom in študentom torej sporoča, da je delo v času izobraževanja ne le normalno, ampak tudi zaželjeno. S tem namreč pridobivajo izkušnje, ki jim naj bi tako ali drugače pomagale na karierni poti. S plakati, ki delo kirurga povežejo z izkušnjami baristke, trdijo, da je delo le 149 izobraževanje izven predavalnice. Seveda to trdijo brez premisleka, da je, recimo, kariera zdravnika verjetno bolj odvisna od željene specializacije, ocen in priporočil. Verjetno še najbolj zgovoren primer ŠOS-ove obrambe lastnih interesov se je zgodil prav leta 2020. Z epidemijo novega koronavirusa so se predavanja premaknila na splet, vlada pa je zaprla študentske domove, brez prevelikega ozira na to, da so za mnogo študente nujni. Ker je obenem prišlo do okrnjenih možnosti opravljanja študentskega dela, je vlada kot pomoč študentom ponudila 150 evrov. ŠOS se je sicer strinjal, da tak znesek ni dovoljšen in ni pravilno razporejen, a dlje od mehke kritike ni šel (UR Vajenci, 2020). ŠOS se je junija celo zahvalil vladi za odlično opravljeno delo (Nova24TV, 2020). Decembra istega leta se je ŠOS odločil opredeliti proti vladi. Na socialnih omrežjih se je pričela odvijati akcija za študentsko mobilizacijo. S strašenjem o pomanjkanju, trkanjem na vest širše družbe in izkoriščanjem stiske, nezadovoljstva ter jeze študentov je ŠOS posegel po že znanih taktikah mobilizacije in zagrozil z bojkotom spletnih predavanj (Dnevnik, 2020). Kaj se je torej spremenilo? Vlada je sprejela Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije (ZIPRS) za leti 2021 in 2022, ki v svojem 85. členu spreminja Zakon o uravnoteženju javnih financ. Ta je sofinanciral ŠOS - gre za prej omenjeno državno pomoč, ki dosega 80% financiranja iz 2011. Od zdaj naprej bo vsota, ki jo primakne država, omejena na vsoto iz leta 2020, ki temelji na poslovanju za leto 2019 - torej je omejena zgolj na približno milijon evrov. Tako bodo študentske organizacije leta 2021 ob upoštevanju trenutnih projekcij dobile precej (približno 2 milijona) manj sredstev kot prej. Od maja 2021 pa bodo morali tudi poročati o porabi denarja (Novak in Pušnik, 2020). V novi krizi so seveda posegli po novem diskurzu - tokrat se govori o nezadostnosti državne denarne pomoči študentom, a še vedno skozi prizmo “izgubljenega” študentskega dela. Tokrat je poskus mobilizacije potekal znotraj zaprtih skupin na socialnih omrežjih - primer je Študentozlom, ki v času pisanja ne deluje več. Mobilizacija je v tej skupini potekala precej asimetrično: delili so se memi, za 150 katere bi lahko v grobem rekli, da ustrezajo humorju starejših generacij, obenem se je plasiralo več parol, najpogosteje “#kajpami”. Skupino se je uporabljalo tudi za promocijo ŠOS-a, v njej so ŠOS-ove vsebine in objave dobivale precej večjo platformo kot jo sicer imajo. Pri tem bi lahko navedli primer poteze postavitve novoletne jelke pred parlamentom. Način vstopa ŠOS-ove politike v zavedno polje študentov je torej še vedno prikrit - v skupini, s katero formalno niso bili povezani, ki se je ukvarjala z naključnimi študentskimi težavami v popularnem zlom formatu, se je pojavila propaganda. (Osebni arhiv, 2020) Zavedati se je treba tudi, da se ŠOS trudi ohranjati dober sloves ter se mnogokrat oddalji od dejanj svojih podružnic, če bi ta lahko bila videna negativno. Primer tega je poskus ukinitve financiranja Radia Študent, česar se je nadejal ŠOU v Ljubljani, ko je radiu v osnutku proračuna za leto 2021 namenil 0 evrov. Sledila je aktivacija sicer spečega študentskega gibanja, ki so se mu pridružile tudi mnoge nevladne organizacije, znanstvenoraziskovalni inštituti, ter okoli 500 drugih institucij. Ob lansiranju peticije za ohranitev financiranja radiu (ki je v zadnjem času znašalo 120.000 evrov), jo je v nekaj dneh podpisalo okoli 15 tisoč posameznic in posameznikov. Zaradi pritiska civilne družbe je ŠOU popustil in radiu namenil 84 tisoč evrov (RTVS, 2021). Kar je zanimivo je tišina ŠOS-a, ki se v sporu med ŠOU in RŠ ni javno opredelil. Od škandala so se kvečjemu poskušali distancirati. 151 Razvidno je, da ŠOS svoj politični kapital uporabi predvsem takrat, ko je v nevarnosti njihov prihodek. Vseeno pa jim v večini primerov študentska mobilizacija uspe - če izvzamemo leto 2021. Torej, zakaj ŠOS-u uspeva poigravanje s politično voljo? ŠOS o reševanju težav študentske populacije najglasneje govori takrat, ko se to sklada z njihovimi, partikularnimi, interesi. To uspeva, ker svoje specifične težave in interese navežejo na splošne razloge za nezadovoljstvo in stiske študentov. Študentsko delo je zaradi nenehnega ponavljanja, da je socialni korektiv, videno izključno kot rešitelj enakopravnosti pri dostopanju do univerzitetne izobrazbe. Prav ta eksistencialna pomembnost študentskega dela študente navadno mobilizira na proteste - mnogi so od dela odvisni, zato ni težko vzbuditi občutkov nestabilnosti in strahu. Nenazadnje pa - vsak študent se med opravljanjem dela tolaži, da si poleg denarja nabira tudi izkušnje za bodočo zaposlitev - oziroma vsaj, da bo s tem bodočemu delodajalcu pokazal delavnost (Kovač, 2019). Treba je opozoriti, da leta 2021 ta klasična taktika mobilizacije še ni prinesla uspehov, ki si jih je ŠOS morda obetal. Da ŠOS torej ohrani svoje financiranje, mora ureditev študentskega dela in študentskih servisov ostati v približno takšni obliki, kot je sedaj. Da se to zgodi, mora ŠOS prepričevati študente v to, da je študentsko delo po eni strani nujno, po drugi strani pa urejeno na najboljši možni način. Kljub temu, da se ŠOS s študenti sreča le v kriznih situacijah, morajo, če ne drugega na papirju, vseskozi ohranjati avro demokratičnosti. Organizacija mora imeti vsaj pridih demokratične legitimnosti iz dveh razlogov: da se lahko družbi predstavlja kot legitimno telo, ki predstavlja študente, in da imajo študenti občutek soustvarjanja politike in usmeritve ŠOS-a. Volitve so hkrati minimalen standard, ki ga mora vzdrževati organizacija, financirana iz javnih sredstev. Trdim, da študentska demokracija šepa. Poglejmo primer volilne udeležbe. Ta je v posamičnih univerzitetnih organizacijskih oblikah ŠOS, torej ŠOU LJ, ŠOUP in ŠOUM, nizka. Na volitvah v ŠOU LJ volilna udeležba ne leta 2020 in ne leta 2018 ni presegla 10%. Študentske organizacije ne storijo dovolj da bi jo dvignile, kar - vzporedno z drugimi razlogi 152 - privede do situacije, kjer je stopnja ozaveščenosti o delovanju študentskih organizacij med študenti nizka. Nizka volilna participacija - tudi kar se tiče pasivne volilne pravice - pomeni, da imajo etablirane študentske stranke pri vodenju organizacij relativno svobodo. Oktobra 2020 so potekale volitve v Študentski zbor in v Študentske organizacije visokošolskih zavodov, torej organizacije na samih fakultetah, krajše v ŠOVZ-je. Informacije same so bile precej težko dostopne. ŠOU je razpis volitev objavil le na spletni strani - s čimer v teoriji ni nič narobe. Toda študentje delovanja ŠOU-a ne poznajo in se ne ukvarjajo z volitvami, zato jih je veliko za volitve izvedelo šele takrat, ko je bilo veliko prepozno za resno aktivacijo. Ni videti, da bi se ŠOU za izboljšanje aktivno trudil. Za letošnje volitve se na socialnih omrežjih ni izvedlo informacijske kampanje. Ko je Radio Študent posnel izobraževalni video, so ga etablirani funkcionarji pričeli deliti šele po pretečenem roku za kandidature. Čeprav z objavo na spletni strani poskrbi za pravni standard obveščanja, za samo vzpodbujanje ozaveščanja in participacije študentov pa organizacija naredi bolj malo. Prva objava povezana z volitvami na Instagram profilu @souvljubljani je bila 13. 10. 2020, en dan pred samimi volitvami. Na večini fakultet je kandidirala le ena lista, in ko je ŠOU objavil poziv k udeležbi, pluralnost strankarskih opcij ni bila več izvedljiva. Pokazati želim na dva simptoma nezdrave demokracije. Prvič, opozoriti želim na dva primera, ko je bila sporna kandidatura nekega študenta ali stranke. Prvi primer je pritožba opozicijske stranke Zebre, ki so kandidirali na Fakulteti za družbene vede kot opozicija etablirani stranki Modrih. Eden izmed kandidatov Modrih, Žiga Stopinšek, je kandidiral na volitvah, hkrati pa je bil tudi član Nadzorne komisije ŠOS. Nadzorna komisija ŠOS pa je pristojna za opazovanje in nadzor volitev. Na kratko - nadzoroval je volitve na katerih sam kandidira. Iz zapisnika 7. redne seje Nadzorne komisije ŠOS je razvidno, da je Stopinšek potrjeval opazovalce volitev, čeprav je takrat že sam na njih kandidiral. Pritožbo so Zebre vložile na podlagi 16. člena Volilnega pravilnika ŠOU v Ljubljani, ki zapoveduje (Volilni pravilnik ŠOU v Ljubljani, 2012 in dop. 2020, 16. člen): 153 “16. člen (omejitev pravice biti voljen). Ne glede na določbe prejšnjega člena tega pravilnika, pasivne volilne pravice nimajo: člani Volilne komisije, člani Pritožbene komisije, člani volilnih odborov, volilni inšpektorji, člani Nadzorne komisije.” Na 4. izredni seji Volilne komisije ŠOU LJ je bila pritožba zavrnjena, z utemeljitvijo, da nikomur ne bi smela biti zavrnjena kandidatura, saj časovna omejenost funkcije člana Nadzorne komisije ni opredeljena (Zapisnik 4. izredne seje volilne komisije ŠOU v Ljubljani, 2020). Drugi primer je kandidatura opozicije na volitvah v Kopru. ŠOUP je na volitvah leta 2019 opozicijskim strankam zavrnil kandidaturo. Že preden je prišlo do zavrnitve kandidatur, je bilo potencialnim kandidatom težko dostopati do obrazcev, potrebnih za oddajo kandidature. V razpisu volitev namreč ni bila navedena osebe, ki bi obrazce imela, prav tako pa sprejemna pisarna - kjer bi se naj omenjeni obrazci nahajali - v prostorih ŠOUP leta 2019 sploh ni obstajala. Odpiranje kandidatur, čeprav navadno javni dogodek, naj bi zaradi “groženj” potekalo za zaprtimi vrati, nakar je bilo 9 opozicijskih kandidatur zavrnjenih, skličujoč se na interpretacijo pravilnika, da podpora kandidatu ne sme biti podvojena - torej ena oseba lahko izrazi podporo le enemu kandidatu. Posameznik za kandidaturo potrebuje 15 podpisov, volilna komisija pa se je odločila, da se ti ne smejo pojaviti na kandidaturi koga drugega. Pravilnik je bil označen za nerazumljivega, študenti pa so bojkotirali volitve (Novak in Pušnik, 2020). Pokazati želim na vzorec, da - tudi če predpostavimo, da pravno obe odločitvi zdržita, kar je velika predpostavka - je pri obravnavi kandidatur opozicijskih strank uporabljena strožja in ožja interpretacija pravil, pri kandidaturah etabliranih strank pa, obratno, bolj sproščena in ohlapna razlaga. Drugič, vedno znova se brišejo meje med institucijami in strankami. Na Fakulteti za farmacijo je letos opozicijska stranka “Lil Pharma” opazila, da etablirana stranka, “DrugDealer” instagram profilu Študentske organizacije Fakultete za farmacijo, ki naj bi predstavljal delovanje organa, uporabljajo za lastno promocijo 154 in politično kampanjo. To so počeli recimo s predstavitvami nove ekipe, ki bo kandidirala na volitvah za uvrstitev v ŠOFF. Opoziciji ni bila ponujena raba Instagram profila za predstavitev in promocijo. Podobne taktike se uporabljajo tudi na drugih fakultetah. (Osebni arhiv, 2020) Iz postopkov odločanja so tako študenti izključeni, delno zaradi lastne apatije, delno pa raznih strukturnih preprek, ki otežujejo preprosto spoznavanje s problematikami ali pa neposredno možnost hitre priključitve v odločevalno telo, pa naj bo to v sklopu koalicijske ali opozicijske stranke. Članek je v treh primerih študentskega mobiliziranja pokazal, da se protesti za študentske pravice zgodijo predvsem takrat, ko okrnitev pravic in privilegijev grozi tudi ŠOS-u. Ugotavljam, da ŠOS-u uspeva poigravanje s čustvi prav zato, ker je veliko študentov od dela odvisnih, za svoje lastne interese pa se borijo tako, da jih preprosto predstavijo kot sestavni del nekega širšega družbenega problema, ki že tako tare študentsko populacijo. Toda jasno je tudi, da, ko pride do volitev, študentske organizacije ne naredijo prav veliko, da bi ozaveščenost dvignile, 155 čeprav bi to lahko storile - denimo z informacijsko kampanjo na socialnih omrežjih. Mislim, da iz navedenih primerov izhaja, da bi morali študente o ŠOS-u bolj ozaveščati, saj se v statusu quo tako ozaveščanje izvaja le takrat, ko nekdo grozi ŠOS-u z zmanjšanjem sredstev. Ker o ŠOS-u ni govora, potencialno dvomljive prakse niso deležne dovoljšne kritike, hkrati pa tudi ne obstaja nuja, oziroma nek konkreten zunanji pritisk, da bi ŠOS deloval bolj transparentno. Vseeno pa vsakih nekaj let vznikne nuja po saniranju delovanja ŠOS-a, predvsem ob odmevnejših aferah. Čeprav se ti cikli v družbeni zavesti pojavljajo, pa še ni prišlo do temeljite reforme študentskih organizacij. Po analizi preteklih dogodkov in diskurza, ki ga ŠOS vzpostavlja o opoziciji lahko trdim, da sam sistem reproducira privilegije peščice “demokratično izvoljenih” funkcionarjev. 156 Viri 1. 24ur. (2006, 19. april). Študentska “oranžna revolucija”. 24ur. Dostopno prek https://www.24ur.com/novice/slovenija/iz-24ur-crna-sreda.html 2. Delo. (2020, 16. december). “Današnja mladina noče postati zavržena generacija”. Delo. Dostopno prek https://www.delo.si/novice/slovenija/danasnja-mladina-noce-postati- zavrzena-generacija/ 3. e-Študentski servis. (b.d.). “Kirurg mora biti spreten z rokami. Nič manj kot dijakinja, ki dela kot baristka.” Fotografija. Dostopno prek https://yootree.net/dist/img/portfolio/ess/ess-09c.jpg [Dostopano 02. 01. 2021] 4. e-Študentski servis. (b.d.). “Odvetnica mora biti odgovorna. Nič manj kot študentka, ki dela kot varuška.” Fotografija. Dostopno prek https://yootree.net/dist/img/portfolio/ess/ess-09b.jpg [Dostopano 02. 01. 2021] 5. Kovač, M. (2017). Javnopolitični paradoksi samoupravnega študentskega organiziranja [diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Dostopno prek https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?id=96598&lang=slv 6. Kovač, M. (2019). Javnopolitični paradoksi študentskega dela [magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Dostopno prek https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=110818 7. Nova24TV. (2020, 03. julij). Tema dneva. Gosti Zmago Jelinčič, Ferenc Horvat in Klemen Petek. Televizijska oddaja. Dostopno prek https://youtu.be/9SVLN7Du-qk?t=1528 157 8. Novak, M. in Pušnik, M. (2020, 24. april). Primorski možje postave. Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/univerza/kaj-pa- univerza/primorski-možje-postave 9. Novak, M. in Pušnik, M. (2020, 10. december). Kje se kriza pozna in kje ne? Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/univerza/šouvizor/kje-se-kriza-pozna-in-kje-ne 10. Manfreda, D. (2002, 15. marec). Kje vse se pretakajo študentski denarci? Dnevnik. Dostopno prek https://www.dnevnik.si/19570 11. Osebni arhiv. (2020, 12. oktober). Instagram profil ŠOFFA, skupina Drug Dealer. Fotografija. 12. Osebni arhiv. (2020, 28. december). Facebook skupina Študentozlom. Fotografija. 13. Pirc, V. (2005, 30. maj). Konec študentskih servisov? Mladina. Dostopno prek https://www.mladina.si/94661/konec-studentskih-servisov/ 14. RTVS. (2006, 16. junij). ŠOU: Ogroženi obštudijski programi. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/sou-ogrozeni-obstudijski- programi/55767 15. RTVS. (2021, 12. marec). Z vsemi razpoložljivimi silami bomo reševali Radio Študent pred umiranjem na obroke. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/z-vsemi-razpolozljivimi-silami- bomo-resevali-radio-student-pred-umiranjem-na-obroke/572717 16. ŠOS. (b.d.). EDI - evidenca delovnih izkušenj. Dostopno prek https://www.studentska-org.si/studentski-kazipot/studentsko-delo/edi- evidenca-delovnih-izkusenj/ 17. ŠOS. (2020, julij). Prispevki. Dostopno prek https://www.studentska- org.si/studentski-kazipot/studentsko-delo/prispevki/ 158 18. UR Vajenci. (2020, 30. marec). Akademskih 150. Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/univerza/akademskih-15/akademskih-150 19. Vodopivec, B. (2003). Delovanje študentskih servisov [diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Dostopno prek http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/vodopivec1161.pdf 20. Volilni pravilnik ŠOU v Ljubljani. (2020, 26. junij). Sprejet 26. 04. 2012, dopolnjen 06. 09. 2012, 15. 05. 2014, 02. 07. 2015, 18. 02. 2016, in 25. 06. 2020. Dostopno prek https://www.sou-lj.si/sites/default/files/volilni- podpisan2020.pdf 21. Zapisnik 4. izredne seje Volilne komisije ŠOU v Ljubljani. (2020, 13. oktober). Dostopno prek https://www.sou- lj.si/sites/default/files/zapisnik_4._izredne_seje_vk_0.pdf 22. Zavod ŠOLT. (b.d.). Kratka zgodovina ŠOLT-a. Dostopno prek https://www.zavod-solt.si/kdo-smo/kratka-zgodovina-solt-a/ 159