B
X**ll
7
'ISSS
ohovno
ivljenje
la vida esniritual

Bogoslužje božje besede
Dostojanstvo vsakega jezika
Ob začetku druge svetovne vojne je v Rimu bivši papežev nuncij v Jugoslaviji Pellegrinetti pred odličnim mednarodnim občinstvom predaval o sv. Cirilu *n Metodu, glasnikih mednarodnega demokratskega bratstva. Posebno je poudarjal:
„Sv. Ciril je imel tisto, kar je danes redko, namreč čudovito ravnotežje n'>ed zavestjo skupnosti človeškega rodu, utemeljene v edinosti izvora in odrešenja, *er med zavestjo individualnosti plemen in narodov, ki se tudi izraža iz narave in zato iz Boga.
Ko so ga vprašali, kakšnega rodu je, je odgovoril, da je Adamov vnuk. Bil je Crk, sin visokega cesarskega uradnika, izobražen v Carigradu, profesor mo-droslovja, učen v vseh grških vedah, kakor da je strokovnjak v vsaki posamezni, vendar v vsem svojem delovanju ni pokazal nikakega prezira do drugih narodov, n>ti do neizobraženih rodov.
V njegovem pojmovanju je Kristus skupni cilj, h kateremu so poklicani vsi redovi. Kristus daje novo plemenitost vsakemu narodu, vsak jezik je enako poklican, da slavi Kristusa in se s tem udeležuje verskega poslanstva, ki mu odvzema žig barbarstva in ga dviga na višino skupne bistvene krščanske omike, kjer razlike in prednosti najdejo način vzajemnega soglasja in dopolnjevanja, ne da bi se uničevale in izenačevale.
Slovanski črkopis je izumil ne po nagonu jezikoslovca, ne da bi razkazoval svojo čudovito jezikovno sposobnost in čut za duha drugih jezikov, temveč iz Slobokega in dejavnega prepričanja, da mora Kristus, ki razsvetljuje sleherno dušo na tem svetu, priti v stik z vsako dušo po tistem, kar je sleherni duši najgloblje, najnaravnejše, ter res najprisrčnejše občevalno: materni jezik, narodni jozik. Gotovo je tudi, da vsak Kristusov blagovestnik tako misli; gotovo je, da so vsi veliki apostoli razumeli to resnico krščanskih binkošti in Pavlovega izreka, da v Kristusu ni niti Grka niti barbara; oznanjevanje evangelija gotovo ni mogoče ijrez rabc domačih narodnih jezikov. Toda sv. brata sta temeljno dostojan-stvo vsakega jezika, utemeljeno v dostojanstvu udeležbe pri cerkvenem življenju v Kristusu, globlje umela, širokosrčnčje občutila in uporabila kakor drugi misijonarji.“
Te besede so sijajen kažipot cerkvenemu zboru, narodom sveta in tudi Slovencem po svetu. Naj nas prevzamejo ob godu svetih bratov, patronov ljubljanske nadškofije, ki bo v sredo, 7. julija.
A. S.
Anfon
Korošec — domovina v
ognju
ljubezni
(Ob 25-letnici njegove smrti)
Kakor sta si bila blizu v življenju, sta si Krek in Korošec med nami blizu letos tudi po svojih jubilejih: kmalu za stoletnico rojstva J. E. Kreka bomo v decembru obujali spomin na dogodke okoli Koroščeve smrti v letu 1940. Bila sta si blizu, izpopolnjevala sta se zlasti v letih med prvo svetovno vojno in pri razmahu gibanja za majniško deklaracijo, skupno sta se borila za osvoboditev jugoslovanskih narodov in bila skupaj prav do zadnjih ur Krekovega življenja. Toda če se je Krekovo delo izlivalo v ljubezni do slovenskega ljudstva, je bil Korošec zazrt v notranjost — srce je skrbno plamtelo v ognju, ki se nikdar ni razlil, nikdar ni prestopil meja razumnosti ali stvarnosti, če je
bil Krek plamenica ljubezni, je bil Korošec v ljubezni do domovine kakor zajet v bronasto posodo, kjer je žarelo, kakor žari večna luč — urejeno in nadzirano, da ne bi nikdar ugasnila, nikdar podlegla viharjem trenutka ali zamrla v razsulu nevihte.
Na temeljih trhlega cesarstva
Anton Korošec je bil rojen vladar. Doma v Biserjanih sicer niso bili grun-tarji, toda lepa Koroščeva kmeti,ja je med velikimi grunti murskopoljskih kmetov bila kakor kapelica miru, urejenosti in vzornega pokoja. Daši hišica ni bila graščina, je bil pred njo in okoli nje gaju podoben vrtič, izredno pozorno negovan. Prednja vrata so bila vedno za-

Prta, kakor da bi se smela odpirati sa-mo za velike praznike; tod so hodili °k Plaznikih k fari — komaj nekaj sto 'Petrov proč —. Bilo ,je, kakor da bi bili n" tem domu vsi ljudje vedno v praž-"jih oblekah, če se je temu potem pri-| 'h'užil še sijajni zunanji videz — baje j® bil nied dunajskimi bogoslovci in po-zneje dunajskimi duhovniki najlepši po ’zKledu in najbolj fin po oliki, oboje Seveda iz prirejenosti —, potem si ne I m°remo predstavljati, kako bi mogel kiti kot študent ali v letih ob začetku Javnega dela kdaj v revščini ali pa bi nioral štediti, kadar bi skrbel za svo-j° zunanjost. Slovenska zemlja ga je z® poslala na Dunaj kot člana družine, kj®!- se je rodil in oblikoval za kneza vladarja.
Dunajski sijaj cesarskega dvora in v'sokih državniških protokolov bi ga ^Kel potegniti za seboj; odpirali so niu odlične možnosti za primerno kari-e|°' Bil je kmalu med dvornimi kaplani, j" zanj so se zanimale nadvojvodinje in <lleRinje, izpraševale, kdaj in kako bo dvorni kapeli maševal. Toda zanj je 10 dunajsko cesarstvo res tuje, ne Za*;o, ker je po vseh prognozah zgodo-v'ne bil j že obsojeno, ampak zato, ker s° bile korenine njegovega slovenstva b'®globoko zasidrane v veličino grun-r&kega, slovenskega kmečkega plem-, s*'va. Kakor .je ostajal dom za vse su-lov° zaprt pri prednjih vratih, tako je s*-ajulo njegovo srce zaprto brez od-^cva za vse, kar se je spočelo v Hof-r8U, se nadaljevalo skozi parlamen-n® salone in se nazadnje zaključilo a 1D18 v znani avdienci, ko je kot llar slovenske usode zaklical cesarju
umirajočega cesarstva, Karlu, besede smrtne obsodbe:
„Maiestaet, cs ist zu spaet... — Veličanstvo, prepozno je. . .“
Vladarjevo srce zajema ves svet
Korošec je bil molčeč državnik, ljubil je samoto in če je bil kdaj v družbi, se je ob njej razvnemal v lastnostih, ki so odkrivale vso njegovo ljudomilost in veliko prijateljstvo ter razumevanje — ni pa želel ali smel biti razkošen v razkrivanju svojih vladarskih čednosti. Čim bolj je gorel plamen ljubezni do vsega, kar je objemalo slovenski narod in našo domovino, tembolj je njegov obraz razodeval moža trdnih živcev, ostre logike in skoraj mrzle stvarnosti.
Kako bi želel, da bi mu bili vsi podobni, kajti v tistih letih smo bili šele na začetku poti v narodno, duhovno in svobodno popolnost. Na Kreka je pri tem pogosto zrl z velikim mirom: videl je, kaj daje mož, čigar srce je bilo vedno vsem na dlani. Krek mu je bil kot toplomer narodove rasti, toda ob cesti in ob stezah je bilo še polno prepadov. Pri urejanju usode slovenstva ni šlo samo za Slovenijo, ampak se je ona pletla v varenju sreče za ves svet.
Nekajkrat! sem imel priliko biti prisoten, ko je pripovedoval spomine o najlepših dneh dunajskega parlamentarnega delovanja. Res je, bil je član cesarskega parlamenta na Dunaju, toda najbolj pri srcu so mu iz tistih časov bili trenutki, ki jih je kot član delegacij preživljal na skupnih avstro-ogrskih zasedanjih v Budimpešti. Seveda ni bilo govora o obravnavanih problemih, iz besed pa je žarelo navduše-
nje nad okolnostmi, kamor je bil postavljen res že kot vladar slovenstva. Spominjal se je imena hotela, kjer je vedno prebival, obujal spomine na horizonte z gričev Bude, ki da je nudilo enega najlepših razgledov v Evropi. Tam je gledal obzorja Slovenije daleč čez Srednjo Evropo.
Razgledi v Evropi----------
Na zasedanjih delegacij je bila Slovenija zastopana v zboru narodov monarhije in bila je nad Dunajem in Budimpešto. širina v merjenju slovenskih vizij je presegala meje monarhije, iz Budimpešte je bilo možno zreti v zavest prave bodoče neodvisnosti, gledal je na samostojno pot med enakopravnimi narodi.
Lepota spominov na Budimpešto je žarela iz njegovih preprostih besed; bila je izraz širine, kakor se je rodila iz ljubezni, ki že ne zajema samo lastni narod.
Vladar vsakega naroda je hkrati odgovoren za usodo vseh narodov sveta.
Senca Prešernovih vizij
1 eta druge svetovne vojne so se bližala. Okoli velike mize na vrtu Koroščevega domovanja v Begunjah smo kot njegovi gostje leta 1939 sedeli ban dr. (Natlačen, poleg njega pisatelj F. S. Finžgar, še dalje minister Magareševič in na drugi strani mize Čiro Žebot z nekaj študenti, ki so bili na počitniškem zborovanju Straže, kjer jim je dr. Besednjak z dr. Bitežnikim razlagal mednarodni položaj. Oba sta bila na drugem koncu mize. Seveda je tečaj plačal dr. Korošec.
Vsi smo prenehali z razgovorom,
kajti Korošec je bil nujno klican na telefon. Ban Natlačen je že zanosno popisoval umetnostno galerijo, ki jo je zbiral v banski palači. F. S. Finžgar je z gorenjsko votlim glasom napajal obraze študentov, dr. Besednjak je napeto čakal, kaj bo možno izvedeti o razgovoru, ki je bil take narave, da je moral sam na slušalko.
Imel je prav, kajti Korošec se je vrnil ves prežet in vesel. Zgodilo se je verjetno pravo čudo, da je takoj odkril vsem navzočim, kar je bilo dotlej še čuvano kot največja skrivnost. Vsi smo vedeli, zakaj gre — toda nikdo ne bi nikdar mogel pričakovati, da bi se Korošec mogel prenagliti v izjavi in tolikšni družbi zaupati novico, ki bi mogla mnogo prevreči:
„Sporazum z Mačkom je sklenjen... strokovnjaki so opravili, delo je uspešno zaključeno...“
Nikdo ni mogel biti preveč navajen na take in podobne Koroščeve izjave in zato se niti nismo drznili biti preveč navdušeni. Le Finžgar je rahlo dvignil glas in postajal slovesen, preroško pridigarski.
Korošec mu je sledil z drobnimi očmi, se smehljal, kakor da bi mu misli gorenjskega modrijana bile preozke. Obrnil se je na svojo levico, kjer sem sedel in mi dejal:
„No, vi boste gotovo vedeli tisto kitico:
Žive naj vsi narodi...“
Nikdar nisem bil deklamator in vedno sem se bal poezij, ker sem bil šibak za znanje na izust. Toda Prešernove Zdravice sem se oprijel z vso vdanostjo, zlasti pa besed, ki govore o traj-
nem soglasju med vsemi narodi. Poslušni je z dvignjenim kozarcem in ko sem končal, ga je dvignil še više in napil vsemu omizju, kakor da bi takrat tam Pod Stolom res bili zbrani zastopniki vseh narodov:
»Tako je... tako... dobro je povedano...“ nam je vsem napil s srečnimi očmi.
Vladar slovenske usode se je v trenutku najlepšega doživetja srečal s pe-aniškim genijem slovenskega poslanstva v svetu. Pri obeh je slovenski genij hrepene] za zmago resnice:
»...Žive naj vsi narodi,/ ki hrepene dočakat dan,/ da, koder sonce hodi, pre-Pir iz sveta bo pregnan...“
'■edno isti plamen ljubezni
Lepa čednost vladarjev je, da vedo čuvati zaklade srca, da so previdni z njimi in jih ne nosijo na semenj. Še ob slavjih in žegnanjih morajo biti primerno ponižni, kajti rojaki, prijatelji, hratje in sestre, morajo biti bolj deleš-di pirovanja kot pa v vladarske dvora-ne zaprto ter odmaknjeno državnikovo srce. Srce si mora ohranjati vedno v enakem plamenu in je dolžnost za zmer-tl°st in plemenito resnost pravi zakonik *0 nihanje njegovega srca.
Nekaj dni pozneje je prišla na Bled Cfilotna kraljevska vlada in za njo so Prišli še Maček ter njegovi sodelavci, 'J® Podpišejo srbsko-hrvaški sporazum.
‘1° je nekaj dni pred izbruhom druge svetovne vojne, dne 26. avgusta 1939.
ilil sem na Bledu in stanoval v Be-Psdikovi vili. Na dan podpisa in sesta-Ve vlade je bilo živahno v hallu hotela
Toplice. Ves svetovni tisk je bil zastopan in ministri ter delegati so se zaprli v prvo nadstropje, da bi Se pripravili za sprejem in podpig pri knezu Pavlu.
Nekdo od Benedikovih je pritekel pome:
„Brž na telefon... dr. Korošec vas kliče iz Begunj...“
Dobro, da sem bil na telefonu in daleč od Begunj.. . Korošcu je tedaj moralo srce prekipevati, glas je donel kot grom iz gora: bilo je hudo, ker je moral ostati daleč proč od Bleda, on, nositelj naše usode.. . veleval mi je, da moram obvestiti vse, za katere sem vedel, da morajo to vedeti. Bilo je nujno, da se napaka, pomota popravi, kajti pri zaključku mora biti navzoč tudi Korošec, ne samo kot glavni podpornik dela za sporazum, ampak tudi kot imejitelj usode slovenskega naroda.. .
Šel sem in povedal — niti ena ušesa niso prisluhnila. Oh, da slišala so, toda odgovora ni bilo.
Čez nekaj minut so me spet klicali . . glas iz Begunj je bil še odločnejši... odšel sem v hotel in še bolj trkal... ni bilo nič. Dr. Korošec ni bil pritegnjen!
Popoldne, pred odhodom nove vlade v Beograd, so se šele vsi odpeljali v Begunje na vljudnostno slovo, in če se ne motim, se doktor Maček obiska ni udeležil.
Končna solucija za Jugoslavijo je ostala zožena na sporazum Zagreb-Beograd, kakor se je poprej hotelo poudarjati, da je proti Zagrebu možno vladati samo na zavezništvu med Ljubljano in Beogradom.
Bil sem potem še nekajkrat pri Ko-
rošcu. Ni'kđar ni omenil dogodka z usodnega blejskega dopoldneva in m« ni oštel, ker s trkanjem nisem uspel.
Pota narodov segajo čez meje večnosti
Koroščeva politika je bila tako odmaknjena v ravnotežje srca v notranjosti duše, da bi se zmotil, kdor bi se pri njem lovil za vsakdanjostmi. Kakor srce bije enako od rojstva do smrti, tako je njegovo delo prepletala stalna prisotnost zavesti, da so narodi razpeti v zemljevid večne ljubezni kot najvišje kar je bilo človeštvu dano za pravično pesest zemlje.
Zato sem si še in še ponavljal presenetljivo izjavo, 'ki jo je dajal vodstvu Mohorjeve družbe, ko je naročal, da naj Fran Stele napiše knjigo:
Slovenske Marije... kajti zgodilo se bo, ko slovenski narod ne bo imel vladarjev in skorajda ne bo mogel ohraniti strehe nad glavo. Hudi časi bodo terjali od Slovencev ljubezen v največji preizkušnji. Narod brez kronanih kraljev in cesarjev si bo moral izbrati Slovensko Marijo — Marijo Kraljico sveta za rešiteljico in vladarico. Toda v tem ni hotel kake janzenistične mrkosti ali tercialske zazrtosti samo v en lik ali eno misel, eno pesem. Ne:
Našo deželo je pokrivala zlata odeja svetišč in znamenj, posvečenih Mariji. Skorajda bi mogli reči, da je vsaka vas,
vsako naselje imelo svojo podobo Mari' je, ene in iste Kraljice.
Vsa domovina je bila kakor raz' prežena v zublje ljubezni do domovine in Korošec nam je hotel s Steletove monografijo dati edini pravi katekizen' za oblikovanje slovenske politike; do' inovino si moramo graditi s sredstvi onostranstva.
Iz temeljev ter korenin trhlih ce' sarstev nas je trgal in navajal v log® in gaje, kjer planite ognji srca v naj' čistejši ljubezni do domovine, do sos®' dov in vseh narodov na svetu!
Preteklo je le še nekaj mesecev ib konec 1D40 je umrl.
Kakšno vizijo slovenstva je pon®' sel s seboj vladar naše usode i dose' daj najusodnejših časih dvajsetega sto' letja ?
Tri, dva dni pred smrtjo je ve lei> kaj nosi v sebi... Bori] se je do zad' njega trenutka, kakor da bi moral snn" ti v roke dati neugaslo plamenico svo' jega srca. Vedel je, zakaj mora s p0“’ — skrivnost borbe zadnjih ur nam osta' ja prikrita; kakor da bi vedel, je mo' ral končati kot vladar, ki ima svoj® cesarstvo v srcih vseh svojih SlovenceV'
Ko je bil pogreb v Ljubljani, Je smela slovenska zastava za nekaj ležati na njegovi krsti. Spremila ga ie . v grob.
Ruda Jurče® I
Katoličanom ni treba »ole dokazovati, da morajo domovino ljubiti, ljubiti tudi svojo državo, in za nje blaginjo, ki je blaginja vseh, tudi delovati.
Kaj
določa
koncil
glede
zakramentov
in
zakramentalov
V tretjem poglavju govori liturgična konstitucija o zakramentih in zakramentih. Najprej jih na splošno opredeli 'n ugotovi potrebo po reformi.
Namen zakramentov je posvečevati ijudi, grajenje Kristusovega Telesa in °nčno češčenje Boga. Torej trojen in oimajo za cilj samo človeka, ki jih pre-■iema, ampak celotno Cerkev, ki jo po-lriaJ?ajo graditi in je njih končni cilj siava božja. V doslej navadni razlagi j11 Pojmovanju smo pogosto poudarjali e Pnvo, drugo in tretje pa smo nekako °Puščali.
V kolikor so zakramenti vidna znamenja, imajo tudi svoj vzgojni pomen. Vero ne samo predpostavljajo-, ampak jo tudi krepijo, hranijo in jo izpovedujejo z besedami in stvarmi. Zato se imenujejo zakramenti vere. Gotovo- delijo milost, pa tudi njihovi obredi vernike odlično pripravljajo, da to milost s čim večjo koristnostjo prejemajo, častijo Boga in vršijo ljubezen. Torej niso za njihove popolnoma zasebne potrebe, ampak morajo, prav prejeti, roditi dela ljubezni do bližnjega.
Da morejo vse to polno doseči, je
zelo važno, da verniki ta zakramentalna znamenja razumevajo in da čim bolj pogosto prejemajo zakramente, ki so bili ustanovljeni z namenom, da hranijo krščansko življenje. Za dosego tega je poleg dobre kateheze potrebna seveda tudi neka reforma v smislu čl. 34, da bodo obredi kratki, jasni, preprosti in prirejeni možnosti vernikov, da jih razumejo brez posebnih dolgih razlag.
Takoj po opisu zakramentov, govori konstitucija tudi o zakramentalih, ki jih je poleg od Kristusa ustanovljenih zakramentov ustanovila oblast Cerkve. Ta sveta znamenja ostvarjena po zgledu zakramentov, izražajo njihovo delovanje v duhovnem smislu po posredovanju Cerkve. Po njih se ljudje pripravljajo za prejem glavnega sadu zakramentov in posvečujejo življenje v različnih okoliščinah. Tako liturgija zakramentov in zakramentalov povzroča pri vernikih, ki so zanje dobro pripravljeni, to, da so posvečena skoraj vsa dela njihovega življenja po milosti, ki izvira iz velikonočne skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, od koder vsi zakramenti in zakramentali dobivajo svojo učinkovitost. Pa še to dosegajo, da more biti poštena raba materialnih stvari v službi posvečevanja človeka in božje slave.
Reforma je potrebna
Tekom časa so bile vnesene v obrede zakramentov stvari, ki so morebiti odgovarjale čustvovanju in pojmovanju tedanjega človeka, ki pa današnjemu človeku na nek način zakrivajo bistvo zakramentov in njihov namen. Zato jih je treba prilagoditi potrebam današnjega časa. V ta namen koncil določa sle-
deče reforme. Najprej uporaba domačega jezika pri delitvi zakramentov in zakramentalov v čim večji meri. Določitev tega spada v pristojnost krajevnih škofovskih konferenc v skladu s čl. 36. To je pri nas Slovencih že več kot 30 let v navadi.
Poleg tega daje istim krajevnim cerkvenim oblastem tudi pravico, izdelati svoje posebne krajevne obrednike. S tem se oddaljuje od potridentinske prakse, ki je stremela po unifikaciji obredov in je tako mnogo lepih starih krajevnih obredov v cerkvah propadlo. Ti krajevni obredniki pa naj bi upoštevali dejstvo, da domači jezik še ne odstrani vseh težav in bo zato še vedno potrebno dodati posebna pastoralna navodila, da bo delitev zakramentov res dosegla ves svoj učinek. Taka navodila so bila že sedaj, posebno v rimskem obredniku, le da smo jih duhovniki večkrat premalo izpolnjevali. (Prim. Smolik: Pripombe k Liturgični konstituciji, str. 31.)
Konstitucija uvaja znova katehume-nat, pripravo odraslih na krst v smislu dekreta s 16. aprilom 1962. ,Te pač izrazit odraz novih razmer, ko skoraj ni več dežele na svetu, kjer ne bi katoličani živeli med odraslimi pogani.
Zelo pomemben je čl. 65, ki govori o možnosti vključevanja poganskih sestavin v katoliško liturgijo. Tako je dano vsem narodom, ki vstopajo v Cerkev, da se izražajo v liturgiji na svoj način in tako obogatijo liturgijo z bogastvom svojih tradicij. Spet se Cerkev s tem vrača k svoji prvotni praksi, ko je z novimi narodi in z njihovimi navadami, ki jih je sprejela in pokristjanila, ustvarila, kar danes imenujemo
kr&čanska kultura. Pozneje pa se je na to pozabilo in sta imela npr. že sv. Ci-
in Metod težave, še bolj pa pozneje na Kitajskem misijonarji, ki so videli Pi'eko okostenele prakse svojih časov. Vse to je brez dvoma povzročilo Cerkvi in narodom zelo veliko škode, ki se morda nikdar ne bo dala popraviti. Sedaj vendar postaja tudi v tem ozi-1-u nova pomlad. (Prim.: Liturgia refor-roada, str. 90.)
Tem splošnim načelom o zakramentih in zakramentalih sledijo navodila za Posamezne zakramente.
Krst
Pri vsakem zakramentu, tako seve-‘ip tudi pri krstnem obredu so potrebne gotove spremembe, da bodo bolj odgovarjale zahtevam naših časov. Pri teh spremembah je treba že računati z uvedbo katehumenata, priprave odraslih na krst. In da bo čim bolj vidna zveza z evharistijo, naj se vključi v misal posebna krstna maša, pri kateri bo no-vokrščenec prejel tudi sv. obhajilo pod °bema podobama ‘kot v prvih stoletjih krščanstva.
Pa tudi krstni obred otrok potrebuje spremembe, ker sedaj veljavni obred Pima prav nič otroškega. Je samo okraj-špni krstni obred odraslih. Na to sposojajo razna vprašanja, ki jih stavlja duhovnik krščencu, ko otrok dejansko
ni zmožen ne razumevati, ne odgo-Varjati. Vse to storijo sedaj v otroko-Veni imenu njegovi botri. To bo mo-ral upoštevati prenovljeni obred, pa tu-'b ho moral poudarjati dolžnosti, ki jih starši in botri z otrokovim krstom sprejmejo.
Vsi duhovniki vemo, kakšno zmedo povzroča med verniki obred, ki naj dopolni to, kar se je pri krstu v sili opustilo. Kolikokrat se potem ne najdejo v krstnih knjigah vpisani krsti v sili, kar povzroča večkrat ženinom in nevestam nepotrebne resne sitnosti in skrbi. Zato konstitucija naroča, naj se za take primere krsta v sili izdela drug obred, iz katerega bo razvidno z vso jasnostjo in določnostjo’, da je krst v sili pravi zakrament, po katerem je bil otrok sprejet v Cerkev.
Poleg tega naj se pripravi nov obred, po katerem bo razvidno, da je nekato-liški kristjan bil s svojim vstopom v katoliško Cerkev sprejet v občestvo Cerkve.
Birma
Pri birmanskem obredu hoče posebno poudariti tesno zvezo celotne inicia* cije kristjana v Cerkev. To iniciacijo izvršijo krst, birma in obhajilo. Zato je po eni strani zelo na mestu, da se pred podelitvijo birme obnovijo krstne obljube, po drugi strani pa, da se birma deli po možnosti med sveto mašo, najbolje pred darovanjem. Tako bo vera maše zaključni obred birme. Pa tudi sicer naj bi birmi sledila maša, da bi birmanci mogli pri njej prejeti sv. obhajilo. Na ta način b0 birma zopet dobila svoje vzvišeno mesto, ki ji gre in ne nekaj le preveč zunanjega.
Spoved
Zelo kratko govori konstitucija o spovednem obredu. iNa vsak način hoče tudi pri tem velikem zakramentu doseči več razumevanja. Ne daje pa po-
drobnih navodil, kako. Nekateri mislijo, da z odvezo v domačem jeziku, ker spovedanec končno mora vedeti, kaj spovednik nad njim moli. Drugi mislijo na skupne spokorne liturgije in večjo uporabo spokornega postnega časa.
Maziljenje bolnikov
Pri maziljenju bolnikov poudarja najprej, da ni namenjen samo za umirajoče kot še vedno večina vernikov misli, ampak je važen tudi zdravilni pomen tega zakramenta. Zato je prav, da ga kristjan prejme, ko pričenja zanj resna nevarnost; to zaradi bolezni ali zaradi starosti. O zdravilnem učinku tega zakramenta govorijo molitve njegovega obreda, kar torej ni nekaj samo postranskega pri tem zakramentu. Ljudje in tudi duhovniki smo' pa na to večkrat nekam pozabili in ljudem premalo razlagali.
Poleg tega hoče konstitucija vpeljati nekak neprekinjen obred previde-vanja po logičnem vrstnem redu; najprej spoved, potem maziljenje in končno obhajilo, kar je bilo že doslej vpeljano v nekaterih škofijah. Rimski obred pa ima sledeči red: spoved, obhajilo, maziljenje.
K reformi zakramenta maziljenja bolnikov spadajo tudi nekatere spremembe v obredu samem tega zakramenta. Te naj upoštevajo- dejansko stanje bolnika. Ni vseeno, če bolnik že umira. V tem primeru molitve za zdravje nimajo pravega smisla, skoraj zvenijo kot poroga. -Drugače pa naj se deli, ko naj ta zakrament zaradi stanja bolnika poudari bolj svoj zdravilni značaj.
Vidimo, da reforma hoče računati z
dejanskim stanjem in dati obredom več prožnosti in možnosti za prilagoditev.
MsSšniško posvečenje
Tudi mašniško posvečenje naj se spravi bolj v sklad s sodobnim čutenjem. Posebnih navodil konstitucija o tem ne daje, razen, da morejo škofje posvečevavci rabiti v nagovoru domači jezik. Dejansko pa že, vsaj v nekaterih škofijah, celotni obred posvečevanja novih mašnikov vršijo v domačem jeziku. Konstitucija tudi določa, da morejo pri posvečevanju škofov sodelovati vsi navzoči škofje, in ne samo trije, kot je bila doslej navada. S tem se Cerkev vrača k svoji prvotni praksi. S tem je tudi bolj poudarjen kolegialni značaj škofov.
Poroka
Precej ve.č se konstitucija zadrži pri poročnem obredu. V rimskem obredu je preveč poudarjen juridični značaj zakona, pogodba med možem in ženo. Posebno skrbi, da bi bil zakon res veljavno sklenjen v skladu z vsemi predpisi cerkvenega prava. Na druge strani zakona pa se ta obred razmeroma malo ozira. Zato želi konstitucija, da naj se ta obred obogati tako, da bo bolj izražen zakramentalni značaj zakona, milosti, ki jih deli. Prav tako naj izraža bolj jasno dolžnosti poročencev.
Že doslej je bil poročni o-bred v raznih krajih različen. Te posebnosti naj se ohranijo. Krajevnim cerkvenim oblastem daje pravico izdelati za svoje pokrajine poseben obred v skladu s krajevnimi navadami in po-sebnostmi. Seveda morajo tudi v ta obred vključit'
privoljenje poročencev, ki si ga dasta v pričujočnosti pristojnega duhovnika.
Konstitucija zelo poudarja, naj se izvrši poročni obred med mašo, po evangeliju in pridigi in pred molitvijo za vse potrebe. Blagoslovna molitev nad nevesto naj se primerno spremeni, da bo bolj poudarjena enakost obeh poro-čencev, da je odgovornost za zvestobo •ned zakoncema enakomerno' razdeljena med možem in ženo. Kar vse je bolj v skladu s sodobnim pojmovanjem zakona.
V primerih, da se zakon sklepa brez Poročne maše, zahteva konstitucija, naj se vendarle tudi pri talcem poročnem obredu bereta berilo in evangelij poročne maše in naj se vedno podeli tudi poročni blagoslov, kar doslej izven maše ni bilo v navadi. Na vsak način hoče dati poroki večji duhovni poudarek, ki se danes pri porokah brez maše, posebno v mestih, bolj malo občuti.
Sakramental!
Ko da konstitucija glavne smernice za obnovo zakramentalne liturgije, posveti nekaj besed tudi zakramentalom, Posebno blagoslovom. Tudi tu so potrebne nekatere spremembe. Po eni strani bi bilo prav odpraviti nekatere blagoslove, ki za današnjega človeka nihajo več pomena, po drugi pa je treba nvesti nove blagoslove za stvari, ki jih ie zamislil današnji človek in mu sluzjo, da bo tako dana možnost, da se P° njih posveča celotno človeško' udejstvovanje. Da bo prejemanje zakramen-talov res zavestno in dejavno, je spet zelo koristno, da se delijo v domačem
jeziku in da je dana možnost, da jih razen nekaj izjem, more deliti vsak duhovnik.] Konstitucija omenja tudi misel, da naj se za podelitev vsaj nekaterih zakramentalov pooblastijo' tudi laiki. Kar je samo v skladu z resnico o splošnem duhovništvu vseh krščenih.
Pogrebni obred
Za kristjana je smrt njegova velika noč. Kristjan umrje, da bo vstal za nebeško slavo. To verovanje mora izražati tudi pogrebni obred. Dosedanje pogrebne molitve so preveč polne žalosti, skoraj brezupne. Prenovljeni obred bo moral vse bolj izražati krščansko upanje, polno velikonočnega značaja.
Konstitucija zopet daje več mesta tudi pri pogrebnih obredih krajevnim navadam različnih narodov. Celo barva sama bo mogla biti bolj v skladu z različnimi navadami. Npr. na Vzhodu črna barva nikakor ne odgovarja njihovim pogrebnim navadam.
Končno govori konstitucija še o pogrebu otrok, ki tudi potrebuje nekaterih prilagoditev našim časom. Če je pogreb odraslih preveč turoben, je pa morda pogrebni obred otrok le preveč poln veselja. Treba bo bolj upoštevati čustvovanje staršev, ki jih je smrt malega bitja zelo prizadela. (Prim,: Liturgia reformada, str. 194.)
Pogreb otrok naj ima tudi svojo posebno mašo, kar doslej ni bilo v navadi. To bo treba šele prirediti, ker od doslej običajnih nobena ne odgovarja tem primerom.
Boris Koman
Zaplemba: dokaz verske svobode?
Kardinal šeper je na tajnem kon-zistoriju v Rimu prejel s kardinalskim klobukov tudi vso pripadajočo opremo, ki si je v Jugoslaviji ne bi mogel omisliti. Slovesnosti konzistorija se je udeležil tudi novi pomožni zagrebški škof Kuharič, ki se je vrnil potem takoj domov, dočim je kardinal šeper ostal še v Rimu. Škof Kuharič je vzel s seboj tudi vso prtljago novega kardinala, da bi ga s tem razbremenil pri povratku. Ko je škof Kuharič prišel na mejo, so mu carinske oblasti vso kardinalovo opremo zaplenile in zaman se je trudil, da bi carinikom dokazal neporabnost vsega za kake druge namene. Oblasti so bile nepopustljive in sedaj je v teku ' postopek o pritožbi cerkvenih oblasti, ki žele vrnitev vseh znakov kardinalske časti.
Inozemske agencije so o incidentu mnogo pisale, ker so prav tiste dni režimski listi pisali, kako si jugoslovanska vlada želi zboljšanja odnosov s sv. stolico. Pri tem so tuje agencije podčrtavale okolnost, da je jugoslovanski ambasador pri italijanski vladi Vejvo-da priredil slovesno kosilo na čast novemu kardinalu Šeperju. Ko je kardinala nazdravil, je Vejvoda izrecno poudaril, da bo imenovanje šeperja za kardinala obogatilo stike med jugoslo-
vansko vlado in Vatikanom. Med gosti je bil tudi msgr. Agcstino Casaroli, državni podtajnik v Vatikanu in vodja vseh delegacij, ki se sedaj pogajajo z vladami za železno zaveso za ureditev odnosov s sv. stolico.
Nekaj dni po banketu se je kardinal šeper vračal v Zagreb, pa so. mu v Sežani zaplenili vse nabožne predmete in verske knjige, ki jih je vozil s seboj. Dogodek go spet komentirale agencije v svetovnem tisku, nakar so se carinske oblasti opravičile in zaplenjene predmete vrnile.
Kardinalu šeperju je bilo zelo. hudo zaradi zaplembe, ker so mu vzeli vse, kar je prejel kot posebno darilo papeža Pavla VI. Med vojsko je namreč italijanski vojak iz zagrebške stolnice ukradel zelo. dragocen zgodovinski mašni plašč. Ko je bil papež še nadškof Mon-tini, je v Cremini v Lombardiji v cerkvi odkril ukradeni plašč in ga dobil v Vatikan, ko je postal papež. Po izročitvi kardinalskega klobuka je papež vrnil ukradeni plašč nadškofu Šeperju in dodal tudi plašč, ki ga je kardinal Šeper hotel darovati cerkvi v Cremini kot povračilo za najdeni plašč. — Nazadnje pa so cariniki v Sežani zaplenili oba plašča.
Zgodnja jesen je prišla v dolino. Prinesla je sadove polja, gozd je začel 2areti v tisočerih barvah, sonce igra z °blaki prečudovito igro svetlobe in senc, lahni jesenski vetrovi, ki se razposajeno *ovijo ob mejah, tepejo ob oglih, tek-tnuJejo po napol praznih poljih, dopolnjujejo s svojo skrivnostno pesmijo har-U'onijo jeseni.
Vse je videti tako kot včasih, pa Veudar ni.
Kar je zakrila bujna pomlad s svo-jim zelenjem in zatajilo sončno poletje 8 svojim cvetjem, je zopet razgalila jesen.
Podrte hiše, ožgani zidovi, od granat raztreskano drevje, človeški okostnjaki, ki jih ljudje pogosteje najde-vajo po temnih gozdnih tokavah, spet glasno vpijejo o grozotah in trpljenju preteklih let, ki ga še zdaj noče biti konec.
Še vedno rezgetajo strojnice v tihih nočeh, smrtni kriki nedolžnih žrtev odmevajo v samotnih teminah gozdov. Groza sije ljudem iz oči, pa se nihče ne upa ziniti besede. Opričniki novega reda, zatiranja in smrti trdo hodijo po deželi ter zvesto strežejo na besedo, pogled in korak.

Velikega petka noče biti konec.
Na Velikih njivah orje Jäkel za ozi-mino.
Sam je, niti poganjala nima. Trudno se sklanja na plugovo ročico, živina počasi vleče.
Delo mu poraja misel, misel spomin, spomin bolečino.
Kaj, kako je bilo vse drugače pred leti osorej! Lemež je črtal ravno brazdo za komolec globoko, najstarejši se je vpiral v plug, da je zemlja jokala, fantje so branali, da se je smejalo oko, ko jih je gledal.
Fantje! Vsaka misel se mu povrača nanje.
Ko orje, mu je, kot bi oral po njihovih grobovih, ko kosi, mu daje P»' dajoča trava privid njihove smrti: ta-ko' nekako, kot trava pod koso, so morali padati in umirati, ko jih je kosila strojnica, še v kruhu, ki ga je iz letošnjega pridelka, se mu zdi, je njihova kri.
O, ljubi Bog, pet jih je imel. Kot hrastje v polju so bili, kot ravni me-cesni v gori.
Sedaj je sam.
Tri so lani pogoltnile jame v Rogu, eden iz tujine hrepeni po domačih njivah in gozdovih, za najmlajšim, ki so ga pozimi iztrgali materi iz rok in odgnali od doma, je izginila vsaka sled.
Doma je hladno in mirno ko v grobu. Žena, mati, živi bolj v svetu mrtvih. Molče opravlja svoja dela v hiši, le ustnice se ji pregibljejo v neprestani molitvi. Ponoči jo včasih sliši, kako se v snu pogovarja s svojimi mrtvimi otroki. O, kako ga boli, ko jo gleda vso strto v njenem trpljenju, kako' ugaša v njej življenje. Pa ne more najti besede, da bi jo tolažil, ko bi sam najraje umrl od bridkosti.
Odkar je nehala jokati, ker ji je zmanjkalo solz, je postalo čisto tiho. Molk, grozotni molk, gleda iz vseh kotov, iz vseh sob, da ga zazebe v duši in

Vetrinje — kraj
žal os Uw pa, spomina
bi najraje zdivjal. Kot da je večen mrlič v hiši.
Ne vzdrži doma. Je prehudo. Mora ven na polje, v gozd, kamorkoli, samo doma ne, kjer dotiki otrok posvečajo najmanjšo stvar.
Otroci! Ko so bili majhni, jih je njčkal, nosil v naročju, gledal v njihove svetle, nedolžn« očke, pustil, da so vlekli za brke, ušesa, lase. Delal jim je igračke, .če so ga prosili in če je utegnil: konjičke, biče, majhne vozove in sto drugih stvari.
Ko so bili malo večji, so šli v šolo, Pasli in počasi jih je uvajal — v gospodarstvo: kako ravnati z živino, saditi in sejati, kakšna je zemlja in kaj Ü je treba dati, da bo več vračala, kako moraš ravnati z gozdom; in sam ni vedel kdaj so dorastli, mu vzeli delo •s rok, ter ga izpraševali le za ukaz 'n nasvet.
Sedaj jih ni več, padli so za vero, ki jim jo je vcepila mati, umrli za poštenje in zemljo, ki jih ju je učila ljubiti.
Koncu njive je postavil križ in križanega v spomin njihove žrtve. Kolikokrat se je že zatekel tja, da bi dobil tolažbo in pomiril vihar, ki je besnel v
njem.
Ko so župnika med zmerjanjem in Pljuvanjem gnali iz vasi, ga psovali z '^dajalcem, ko je moral gledati, kako sa-t!U>sko so kvarili mladež in ji trgali lloga iz src, ob tisoč krivicah, ki jih je
moral molče prenesti, mu je zavrelo v Prsih nekaj, čemur sam ni vedel ime-na- Saj se ne boji smrti in vzeli so mu Vse> za kar je živel. Samo odrešila bi Ra trpljenja.
Toda nekaj ga je zmeraj ustavilo. Ali je bila to misel na Boga ali njegov zakon, ali navezanost na zemljo, sveto dediščino njegovega rodu, ki jo mora ohraniti za onega, ki še živi in upa, da ga bo videl, ali pogled na mladino, ki drvi v lastno pogubo. Mora vzdržati! S svojim delom in trpljenjem reševati, kar se še rešiti da.
Živina trudoma vleče, slabo orana brazda se mu vsipa pod noge. Pa skoraj ne opazi. Predaleč v trpljenje ga je zaneslo premišljevanje in preveč boli.
Prioral je do križa. Živina čaka, da bo obrnil; pa ne obrne. Iz trpljenja se mu je porodila molitev in prošnja. Poklekne h križu, se ga oklene z obema rokama in iz trpeče duše mu vro besede: „Gospod, ti veš vse! Ti, ki si več trpel kot mi, veš zakaj trpimo. Ne bom več tožil in godrnjal. Udari še če se ti zdi potrebno, da bo mera polna in žalitev potolažena. Toda eno te prosim, ne pusti, da bi te preklinjal rod, ki vstaja! Ne daj, da bi s svojo kletvijo klical nase in na to zemljo tvojo jezo. Usmili se! Ne dopusti, da bi moral svoj blagoslov, ki si ga doslej pošiljal na ta polja spremeniti v prekletstvo! Usmili se nas! Zaradi krvi, ki je bila prelita, zaradi nedolžnih, ki so tfrpeli in trpijo, zaradi otrok, ki jih ljubiš, pa te bodo sovražili, če boš dopustil, da bo satan gospodaril...“
Zazrl se je v trpeči obraz Križanega in v razbolelo srce mu je prišla nova tolažba.
Ko je zaoral novo brazdo mu je bilo, kot da jo Križani molče blagoslavlja.
Ilc Anton
SVETA
REŠNJA
KRI
Križ, v katerega so bile uprte oči papeža Janeza XXIII. pred smrtjo
Mesec julij posvečuje Cerkev češče-nju svete Rešnje Krvi, s ‘katero nas je božji Zveličar na križu odkupil in odrešil: „Veste, da niste odkupljeni z minljivimi rečmi, s srebrom in zlatom, marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta“ (1 Petr 1, 19).
Bog, ki je od vekomaj predvidel človekov greh, je tudi od vekomaj določil način našega odrešenja in to se je moralo izvršiti po Kristusovi krvi, kar je nam neumljiva skrivnost božjih sklepov.
češčenje svete Rešnje Krvi je v svojem bistvu združeno s češčenjem svetega Rešnjega Telesa in presvetega Jezusovega Srca. Sveti apostoli Peter, Pavel in Janez pogosto govore o predragoceni Krvi božjega Odrešenika v svojih navdihnjenih spisih. S svetim spoštovanjem in globoko hvaležnostjo slavijo sveto Rešnjo Kri kot ceno našega odrešenja. Lahko torej trdimo, da je češčenje svete Rešnje Krvi tako staro kot krščanstvo samo. Poseben praznik v čast predragoceni Krvi našega Gospoda Je'
zusa Kristusa pa je vpeljal v cerkveno bogoslužje šele papež Pij IX., ko se je Po revoluciji leta 1848 iz Gaete na neapeljskem ozemlju spet srečno vrnil v Rim. Hotel se je s tem praznikom zahvaliti Jezusu za milost srečne rešitve Pred nasilnimi uporniki, obenem pa Poudariti, da je sveta Rešnja Kri ne samo enkratna cena našega odrešenja, ampak neizčrpni, v svetem Rešnjem Telesu vedno izvirajoči studenec vseh milosti, za vse čase in za vse ljudi. Praz-Pik se je v začetku obhajal prvo nedeljo v juliju, zdaj pa se praznuje prvi dan meseca julija, ki je ves posvečen bej sveti skrivnosti.
Leta 1960 je papež Janez XXIII. odobril in vsej Cerkvi v molitev pripo-r°čil posebne litanije v čast predrago-ceni Krvi Jezusovi, kjer se ta proslavlja kot zmagovalka hudobnih duhov, srčnost mučencev, moč »poznavalcev, trdnost preskušanim, tolažba jokajočim, uPanje spokornim, uteha umirajočim, Poroštvo večnega življenja, rešitev duš '2 vic.,..
Utemeljenost te pobožnosti
Sveta Rešnja Kri je v svojem bistvu Ramo življenje Jezusa Kristusa, saj je • r! življenjski element. Ko je bil spo-^°t od Svetega Duha v čistem telesu Levice Marije, si je iz njene deviške rvi privzel svojo kri; rojen jo je črpal 'z njenih deviških prsi in jo dorastel n°šil in krepil s potrebno hrano, ka-<or vsako živo bitje. Njegova kri je Vzdrževala njegovo človeško življenje in zato bistveni del njegove človeške narave, ki je zaradi združenja z drugo
božjo osebo vsa in v vseh svojih delih vredna božjega češčenja.
Božji Sin se je zato učlovečil, da bi za naše odrešenje trpel in umrl. Njegova sveta Kri je morala biti po večnem božjem sklepu za nas prelita. S hvaležnim in ljubečim srcem se moramo s sveto Cerkvijo spominjati vseh onih dogodkov in postaj iz Jezusovega življenja, ko se je to zgodilo. Že pri obrezovanju, osmi dan po rojstvu, je prelil prve kaplje. Pravo darovanje P» je dovršil v času svojega trpljenja in smrti. Tedaj je na Oljski gori v smrtnem boju potil za nas krvavi pot, potem pa je svojo kri v potokih prelival pri bičanju in kronanju s trnjem, na križevem potu in slednjič na križu, kjer je prelil vso, do zadnje kaplje, ki je pritekla že mrtvemu iz predrte strani.
Vsaka kaplja Jezusove krvi ima neskončno vrednost in prav je rečeno, da bi ena sama zadostovala za odrešenje vsega sveta in nešteto svetov. Čeprav pa bi za odrešenje sveta zadostovala ena sama kaplja njegove 'krvi, jo je vendar prelil v vsej obilnosti, do popolne izčrpanosti. Je v tem dokaz njegove neizmerne ljubezni do naših duš, obenem pa tudi priča strahote greha, ki je zanj božja pravičnost zahtevala tako strašno zadoščenje.
S češčenjem presvete Rešnje Krvi častimo torej Jezusa samega, njegovo velikodušno in nesebično ljubezen, podobno kakor v pobožnosti do svetega Rešnjega Telesa in njegovega 'Srca.
Nekaj pojasnil
V svojem trpljenju in smrti je Jezus razlil svojo kri po vseh postajah,
od Oljske gore do Kalvarije. Kaj se je s to krvjo nedolžnega božjega Jagnjeta zgodilo? Je li mogoče, da bi se bila kakšna kapljica predragocene Krvi izgubila ?
Teologi o tem razmišljajo in pravijo: Med trpljenjem je vsa Jezusova krt, naj je bila razlita kjerkoli, ostala združena z njegovo božjo osebo, kakor se je zgodilo po smrti z njegovim telesom. Bila je zato vredna božjega češčenja, čeprav se ljudje, ki so jo prelivali in v prah teptali, tega niso zavedali; častili in molili pa so jo nevidni božji angeli. Ob vstajenju je Jezus združil svoje telo s svojo dušo, za ta veličastni velikonočni čudež so angeli zbrali njegovo kri, ki je zopet napolnila njegovo sveto telo. Nekaj pa jo je Jezus pustil na zemlji v tolažbo svoje matere in v srečo svoje Cerkve, ki časti v njej svoj dragoceni zaklad: so to sledovi Jezusove krvi na potnem prtu svete Veronike, na mrtvaškem prtu, v katerega je bilo zavito njegovo telo v grobu, kaplje krvi, ki so se zlepile z lesom križa, z žeblji, s sulico, s trnjevo krono. Vsa ta sveta kri, ki ni bila zbrana po vstalem Zveličarju, pa seveda tudi ni več združena z njegovo božjo osebo in se zato tudi ne more več imenovati predragocena Kri. Izgubila je pravico do božjega češčenja in je ostala v sveti Cerkvi le kot dragocena relikvija, ki je pa že ne smemo več moliti kot kri Sina božjega, ker ne tvori več del njegovega življenja.
Kako pa je s čudežno sveto Krvjo, ki se je pokazala ob določenih izrednih dogodkih: svata hostija začne krvaveti v rokah domačega duhovnika; krvavi
v rokah nevernikov, ki jo onečaščajo; se prikaže na podobah Križanega in podobno ? Ta čudežna sveta Kri, ki jo krščansko ljudstvo na mnogih krajih z veliko pobožnostjo časti, ni predragocena Kri Kristusova, ker ni nikoli bivala v njem. Tudi ni podobna sveti Krvi, ki jo je Jezus po svojem vstajenju pustil na zemlji, zakaj ta je bila preje zares del njegovega žvljenja. Je pač le čudežna sveta Kri, sad božje vsemogočnosti, pravice in ljubezni, velika in sveta relikvija, vredna našega vernega češčenja, ki se ji pa ne sme izkazovati božjega češčenja, katero gre samo Bogu.
Kje je zdaj sveta Rešnja Kri
Najprej v nebesih, kjer naš Zveličar uživa svojo zasluženo slavo, sedeč na desnici Boga Očeta. Tam je njegova sveta Kri zbrana v njegovem Srcu in se preliva in za večno oživlja njegovo sveto telo. Je predmet neskončnega češčenja, hvaležnosti in ljubezni njegove Matere in vseh nebeških angelov in svetnikov.
Resnična sveta Rešnja Kri pa je tudi v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Pri vsaki sveti maši spreminja duhovnik kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri. Živi, poveličani Jezus obnavlja na naših oltarjih na skrivnosten način svojo daritev na križu za odrešenje sveta. Tako pod podobo kruha kot pod podobo vina je Jezus pričujoč ves in popolnoma, z dušo in telesom, s krvjo in mesom, kot pravi Bog in človek, isti, ki živi in kraljuje v nebesih-Tu se nam odkriva vsa neskončna vrednost in veličina svete maše, kakor tud’
Nepopisna sreča in milost vrednega sve-tega obhajila, v katerem se z Jezusom združujemo v resnično življenjsko skup-Nost, da se njegova sveta Kri v nas pre-nas očiščuje in posvečuje, kakor ^eli Cerkev v litanijah: Kri Kristusova, v svetem Rešnjem Telesu kopel in pijača — zveličaj nas.
Ker se sveta maša daruje za nas in NiNtve, sega zveličavna moč svete Reš-nJe Krvi tudi v vice. Lepo izraža to verno gledanje in zaupanje v moč sve-*-e mašne daritve znana slika, na kateri Je videti ob mašniku pri oltarju božje aNgele, kako zlivajo sveto Rešnjo Kri na duše, v vicah se očiščujoče.
Sveta Rešnja Kri — vedno odrešujoča
V nebesih je sveta Rešnja Kri Jezuso-v° življenje, njegova ljubezen, njegova sreča. Tam uživa v njegovem presvetem krcu in telesu svoj mir, čeprav ne ne-neprenehoma prositi Očeta za naše Zveličanje.
Na zemlji pa se zdi, kakor da čas njenega blaženega pokoja še ni prišel, ^rprestano se preliva za sveto Cerkev, Za spreobrnjenje grešnikov, za mir in arečo človeškega rodu. Kakor nekoč v judovski deželi, so grešniki poseben nredmet Jezusove odrešilne skrbi in Iju-)0zni. ]n kakor je nekoč na Kalvariji Prelil svojo kri za vse ljudi, vseh ča-S°v m narodov, tako tudi zdaj nikogar n® izključi iz zveličavnega vpliva svoje eanje Krvi. Samo tistim njegova Kri no v zveličanje, ki njeno zveličavno l*10® zavestno in trdovratno zavračajo ltl *° do zadnjega diha.
Kraljestvo svete Rešnje Krvi na zemlji je sveta Cerkev. Ona hrani in upravlja svete zakramente, s katerimi očiščuje in posvečuje svoje vernike. Sveti zakramenti so studenci zveličavnih milosti, po njih izvršuje sveta Rešnja Kri svoje odrešilno in zveličavno poslanstvo. Delovanje svete Rešnje Krvi je vesoljno in neomejeno. Ljudje sami smo tisti, ki jo v njeni zveličavni dejavnosti često omejujemo in oviramo. Silno velik je dar svobodne volje, ki nam ga je Bog zaupal, a je tudi silno usoden. Človek se lahko ustavlja Bogu do zadnjega in stalno življenje v grehu ga potrjuje na tej usodni poti upornosti in pogube.
Pomen tega češčenja
Kakor v vseh časih je tudi v naših boj za zveličanje težak, morda posebno težak. Po svetu se širi brezboštvo in mu s strašno organizacijo in močjo hoče zavladati, človek, velik v zunanjih uspehih, se odreka Bogu in njegovemu vodstvu. Sam hoče biti bog in gospodar vsega, popolnoma prost in neodvisen. Ne veruje v nič razen v naravni svet in njegove sile. Ne potrebuje ne odrešenja ne njegovih milosti, ki nam jih je Jezus zaslužil. Sam se hoče rešiti iz vseh težav, z lastnimi močmi hoče razrešiti vse probleme življenja in končno ustvariti zemeljski raj. Nobena razočaranja ga ne izmodrijo; zaverovan v svoj razum in v svojo moč gradi fanatično svojo negotovo bodočnost.
češčenje svete Rešnje Krvi je tu resnično odrešilno zdravilno sredstvo. Govori nam o Bogu in njegovih na-
Črtih, o naši odvisnosti od Boga, o božjem življenju, o Odrešeniku in odrešenju, o našem nadnaravnem cilju, ki ga moremo doseči le z božjo milostjo, katero nam je zaslužil Kristus s svojo krvjo. Vse premišljevanje o sveti Reš-nji Krvi nam vedno znova poudarja božje načelo, da Bog daje svojo milost le ponižnim, medtem ko se prevzetnim ustavlja in jih zavrača.
Naši materialistični časi so tudi pozabili na nujnost žrtve in samozataje. Vse je usmerjeno le v uživanje in v tostransko srečo. Posvetna čast in slava, bogastvo in čutno veselje — to so najvišji cilji nepreglednih množic, prav kot pravi sveti Janez: „Vse, kar je na
svetu, je poželjenje mesa, poželjenje oči in napuh življenja“ (1 Jan 2, 16).
češčenje svete Rešnje Krvi pa nani kliče v spomin Jezusovo žrtev polno življenje, njegovo bridko smrt, njegove opomine k pokori, samozataji, k lju' bežni do križa. V nekem oziru velja za vse in za vsakega apostola beseda, da brez prelivanja krvi ni odpuščenja grehov (Hebr 9, 22). Vsaka žrtev, vsaka odpoved, vsaka bridkost je tako preli' vanje krvi. In le tako, po mnogih sti' skah moremo priti v božje kraljestvo (Apd 14, 23).
Kri Kristusova — zveličaj nas!
Alojzij KošmerlJ
Slovenski duhovniki: .Ta'noz T^ovüo, Tunez Oprin, msor. Cafferatn, škof iz San T.ulsfl» Anton Ogri.n in Franc1 Novak
dvajsetletnico naše narodne nesreče pričenjamo objavljati znamenito pastirsko pismo, izdano na vsesplošni škofovski konferenci v Zagrebu dne 20. septembra 1945. Med podpisniki so bili: kardinal Stepinac, nadškofa Vovk in Ujčič, škof Tomažič... Pismo je
dokument \nrve vrste.
Prvo pismo v letu 1945
V Kristusu predragi verniki!
Mi, katoliški škofje zbrani na plenarnih konferencah v Zagrebu, smatramo za svojo pastirsko dolžnost, da s teh konferenc naslovimo nekaj be-sed na vas, svoje drage vernike.
l'o težkih in dolgih letih čakanja je slednjič končana vojna, v kateri je kr-vavelo človeštvo, kakor v nobeni doslej, knr jih ljudje pomnijo. Njen krvavi bič tn prizanesel niti naši zemlji. Vojne grozote so po večkrat predivjale skozi nekatere kraje naše domovine. Za seboj s° pustile opustošenje, pogorišča in sol-^e. Prebivalstvo celih dežela se je raz-redeilo. Toliko družin razdejanih, tako številne sirote brez staršev zapuščene, '•eliko mater in žen, očetov in otrok nžaloščenih. Skoraj nikogar ni, ki ne bi ''-aloval za katerim dragim pokojnim. V*i smo občutili pomanjkanje, lakoto 'n bolezni, ki redno spremljajo vsako v°jno. ge več! Ta svetovna vojna je ^dela našo zemljo dvakrat težko. Kr-Vavi boji s> se v našo veliko žalost bili
llled brati po krvi. Bratomorna borba, ki ■
Je nekdaj razdvajala ude iste druži-
ne, je nosila še posebno krvave posledice. Vojna opustošenja so zaradi posebnih okoliščin dvojne okupacije po tujih vojskah in notranjih borb dosegle tak razmah, kakcr redko v kateri deželi. Zato smo ob vesti, da je vojna v svetu in pri nas na vse zadnje končana, občutili globoko potrebo, da se Vsemogočnemu Bogu zahvalimo, da nas je obvaroval nadaljnega trajanja gorja in bratomornega boja. '
'Konec vojne nam je prinesel velike in globoke spremembe na vseh življenjskih področjih. Pred našimi očmi izginja tako rekoč vse, kar je nekdaj bilo temelj vsakdanjega življenja. Državna skupnost je dobila novo ime: DEMOKRATSKA FEDERATIVNA JUGOSLAVIJA. Temelji sami njene zakonodaje, na katerih počiva, so popolnoma novi, ona sama pa ne želi imeti mnogo skupnega s preteklostjo. Oblast in sodstvo, šolstvo in gospodarstvo’ dihajo nov revolucionarni duh.
<Ni stvar katoliške Cerkve, predpisovati svojim vernikom, kako naj uredijo- svoja politična, narodna in gospo-
darska vprašanja, dokler so le ta v skladu s splošnimi nravnimi načeli, ki vežejo vsakega človeka. Ona se v čisto političnih vprašanjih drži nauka svojega Ustanovitelja: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega (Mt 22, 21). To načelo izvaja pri vseh narodih in v vseh deželah sveta. Ljubi vse narode z enako ljubeznijo, ker v vsakem človeku gleda brata, ki je odrešen z isto Kristusovo krvjo. 'Njej je predvsem in nadvse na srcu duhovna blaginja njenih vernikov. Za njo se ona zavzema, za njo skrbi v vseh oblikah državnega in gospodarskega življenja, ki si ga posamezni narodi svobodno izberejo.
Ta skrb za duhovno blaginjo’ vseh Vas, dragi verniki, nas navdihuje v tem trenutku, ko na Vas naslavljamo prvo pastirsko pismo v Demokratski Federativni Jugoslaviji. Za to blaginjo mi nosimo' pred Bogom veliko odgovornost. V zavesti te odgovornosti želimo, da se povojne težave, ki vladajo po vsem svetu, tudi v naši državi čim prej uredijo. V tej nameri se obračamo na Vas s tem pastirskim pismom.
Slovesna izjava le na papirju
Pred koncem vojnih operacij je Zvezna vlada v Beogradu izdala slovesno izjavo, da bo spoštovala svobodo veroizpovedi in svobodo vesti, kakor tudi zasebno lastnino. Vlada Federalne Hr-vatske si je v začetku svojega dela osvojila ta načela, a je tudi dodala, da razmere v katoliški Cerkvi po njenem pojmovanju niso zadovoljive. Mi smo vsi v prvih dneh, ko smo mogli stopiti v stik z novimi državnimi oblastmi, si prizadevali, da bi razložili merodaj-
nim činiteljem potrebe in stališče katoliške Cerkve. Ker je bilo marsikaj, kar je prinesel novi duh v državni u-pravi, v nasprotju s položajem in pridobljenimi pravicami Cerkve in s tem tudi na škodo duhovne blaginje Vas, dragi verniki, smo opozorili tiste, na katere to spada, da se sporna vprašanja med Cerkvijo in državo rešujejo po medsebojnem sporazumu. V tem smislu smo dobili z najvišjega mesta državne oblasti obljubo, da se bo tako postopalo. Zadnjo besedo v vseh vprašanjih, ki skupno zanimajo Cerkev in državo, bo po predpisih cerkvenega u-stroja imela Sveta stolica. Ona je vrhovni sodnik v vseh vprašanjih verskega in cerkvenega življenja vseh vernikov. Od časa do časa smo si prizadevali, da pismeno seznanimo merodajne oblasti s stališčem, ki ga je imela katoliška Cerkev do posameznih vprašanj, katerc je življenje postavljalo pred nas-Pri tem smo vedno imeli pred očm* duhovno blaginjo vseh.
Razmere so se razvijale v drugo sme*’ Toda kljub vsej dobri vol,ji in našemu prizadevanju so se razmere razvijale v drugo smer. Ko gledamo ta razvoj razmer in položaj, v katerega j® dovedena katoliška Cerkev ter neprecenljive duhovne dobrine milijonov nje' nih vernikov, čutimo dolžnost, da odkrito navedemo vse težave, vse neugodnosti, v katerih je katoliška Cerkev. M* vsi postavljamo eno duhovno občestvo, skrivnostno Kristusovo telo:	„Kakor
imamo namreč v enem telesu mnog0 udov, ... tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje.“ (Rimlj 15, 5). In v teh dneh je

tudi na nas naslovljeno ganljivo naročilo apostola narodov Sv. Pavla: „...Da bomo «stali v resnici in bomo v lju-. bežni naprej rastli k Njemu, ki je gla-va, Kristus; iz Njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delo-vanju, kakršno je primerno vsakemu Poedinemu delu, in tako samo sebe zida v ljubezni“. (Ef 4, 16—16).
Kaj takega ne pozna zgodovina Najprej nas, predragi verniki, žalosti in skrbi boleča in strašna usoda Mnogih duhovnih pastirjev vaših duš.
za časa vojne je padlo veliko šte-vilo duhovnikov ne toliko v samih vojnih borbah, kolikor zaradi obsodb sedanjih vojnih in civilnih oblasti. Ko so se končale vojaške operacije, niso prenehale obsodbe — smrtne katoliških duhovnikov. Njih število po naših podatkih snaša: 240 mrtvih, 169 v zaporih in taboriščih, 89 pogrešanih, vseh 491. K temu je treba dodati 19 ubitih bogoslovcev, 3 ubite redovniške brate in 4 redovnice. To je število, kakršnega ne Pozna zgodovina balkanskih dežel skozi dolga stoletja. Kar pa je najbolj bolečo: njim kakor tudi drugim stotinam in tisočem ni bilo dovoljeno, kar je dru-gače dovoljeno v civiliziranih deželah tudi najhujšim zločincem, da v zadnji Uri Prejmejo svete zakramente. Sodišča, k> so izrekla to smrtno obsodbo, so vršila svoj postopek kratko in sumar-n°' Obtoženci največkrat niso vedeli za sv°jo obtožnico, vse do razprave same. i>0gostokrat jim ni bilo omogočeno, da bi se branili tako, kot to zahteva na-rava vsake razprave, da bi se namreč branili s pomočjo prič in odvetnika.
Lažne obtožbe
Prav tako ima poštena in nepristranska javnost pravico zanikati pri teh smrtnih obsodbah duhovnikov najbolj bistveno lastnost sodnega postopka, namreč pravičnost. Kdor more dokazati, da so toliki na smrt obsojeni katoliški duhovniki zares zločinci, ki zaslužijo smrtno obsodbo. Mar so vsi ti bili morilci? Tako npr. v frančiškanskem samostanu na širokem brijegu, kjer so ubili brez sodnega postopka vse frančiškane, ki so tam bili — 28 po številu —, čeprav nihče od njih niti puške ni vzel v roke, kaj šele, da bi se boril proti narodno-osvobodilni vojski — kakor so bili lažno obtoženi — in čeprav so skoraj vsi bili znani kot nasprotniki fašistične ideologije. Bili so primeri, ko so tisoči vernikov in široke mase naroda zahtevale od oblasti, da jim pustijo duhovnike na svobodo, ter oni jamčijo za njihovo nedolžnost. In vendar so bili obsojeni. Očitno je, da se tako sojenje ni vršilo v imenu naroda in njegove krščanske pravice. Nezdružljivo je namreč s krščanskim čutom pravice, ki je v naših vernikih zelo buden, da se smrtna obsodba izreka zato, ker je nekdo drugačnega političnega prepričanja, drugače pa ni storil nobenega hudodelstva. Zakoni pravice so nad posameznimi političnimi nazori in veljajo enako za vse čase in vse ljudi. V imenu te večne pravice dvigamo svoj glas pred vsemi vami, dragi verniki, v obrambo po krivici obsojenih duhovnikov. Toda ne samo njih, temveč tudi drugih tisočev in tisočev vaših sinov in vaših bratov, ki so, kakor tudi oni, obsojeni na smrt, ne
da bi mogli podati svojo obrambo, kakor jo dovoljuje vsaka kulturna država.
S tem, da jemljemo v zaščito tolike po krivem obsojene duhovnike, nikakor ne mislimo braniti krivcev. Priznamo, da so bili tudi taki duhovniki, ki so se zapeljani po nacionalno-strankarski strasti — pregrešili zoper sveti zakon krščanske pravice in ljubezni in ki so zaradi tega zaslužili, da odgovarjajo pred sodiščem svetne pravice. Vendar moramo naglasiti, da je število takih duhovnikov manj kot neznatno, in da se težke obdolžitve, ki so se iznašale v tisku in na zborovanjih proti velikemu delu katoliških duhovnikov v Jugoslaviji, morajo uvrstiti pod tendenciozne poizkuse, da se z namernimi lažmi zavede javnost in spravi ob ugled katoliško Cerkev.
Taborišča
Veliko število duhovnikov je po raznih taboriščih in so obsojeni na dolgoletno prisilno delo. še več, vse do danes je grško-katoliškemu vladiki dr. Janku Sehinraku odvzeta svoboda, dočim nam je usoda škofa Careviča neznana. V taboriščih, ki niso prirejena za daljše in človeka vredno bivanje, kjer pogosto nimajo zadosti hrane in najbolj preprostih ležišč, morajo mnogi opravljati posle,
ki ponižujejo njihovo duhovniško dostojanstvo. Pogosto jim ni omogočeno biti pri nedeljski službi božji, čeravno so pogoji za to dani, še manj pa se jim dovoljuje, da sami darujejo sveto mašo, četudi bi bilo to v veliko tolažbo in duhovno korist ne samo njim, temveč tudi številnim drugim, ki so zaprti. Niti oni niso imeli možnosti, da bi se branili in dokazali svojo nedolžnost. Vsa njihova krivda je v tem, da so morda politično drugače mislili, kot mislijo tisti, ki so jih obsodili. Za mnoge duhovnike pa, ki so jih odpeljali organi oblasti, danes ne vemo kje so. Ne pomaga nobeno povpraševanje ne poizvedovanje. Izgubila se je za njimi vsaka sled.
Tako velika izguba duhovnikov se zelo občuti v dušnem pastirstvu, številne župnije nimajo svojih duhovnikov. Zaradi tega peša versko življenje vernikov, ki so v novih razmerah izpostavljeni velikim verskim in duhovnim nevarnostim. Duhovščino napadajo po časnikih, obramba pa je nemogoča. Medtem ko je po zakonu dovoljeno podvreči kritiki delo verskih služabnikov, se odvzema duhovnikom vsaka praktična možnost, da bi se v časnikih branili.
(Se bo nadaljevalo) Katoliški škofje Jugoslavije
„Končno otflkrito izpričujem, *la sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike „Divini Redemptoris" največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstojala. Zato sem smatral za svojo nad pastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jili po poglobitvi verskega življenja in dejanskem navajanju... duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji...“ — Škof dr. Rožman, 30. sept. 1946
Iz
dnevnika
Janeza
XXIII
ajni papež Janez XXIII. me'l ubogimi in starimi
ljudmi
Opombe o duhovnem življenju
l-'eta 1898 je mladi semeniš,čnik An-Jožef Roncalli napisal v svoj dnev-celo vrsto pripomb o razvoju svo-Jeifa duhovnega življenja. Obžaloval je Voie napake in utrjeval svojo mlade-^1 voljo z vedno novimi sklepi. Vse Se zelo splača premišljevaje brati.
2-
• februarja 1898
Čeprav je ta teden prvi teden, od-sem prišel od duhovnih vaj, sem zelo zelo slabo preživel zaradi ne-cstane raztresenosti v molitvi. Dasi-vno Se mj 2^^ (ja sem g j za zbranost ^r‘Zadeval, vendar ne morem tajiti, da bil včasih sam vzrok raztreseno-
kar
sti, ker sem ohranjal malo zbranosti v drugih stvareh. Vsekakor sem preživel en teden nespametno.
Najhuje pa je, da sem se žalostil in se vznemirjal, ko sem zapazil, da sem raztresen, namesto da bi obudil dejanje ponižnosti. Dosti! Bog mi odpusti! Vidim, da mi je hotel odpreti oči, postavil me je na preskušnjo, pokazal mi je, kakšen revček sem. Bog bodi zahvaljen!
Odslej bom bolj zbran. Pomagaj mi, presveta Devica, pomagaj mi, moj angel varuh, pomagaj mi, moj sveti Janez Berchmans! Bog ve, da mu tudi sredi svoje revščine dobro hočem in želim, da bi mu tudi drugi isto hoteli. Naj me
blagoslovi, naj ne bo nejevoljen nad menoj, dasiravno sem grešnik. „Gospod, ti veš, da te ljubim“ (Jn 21, 17).
6. marca (ISffS), nedelja
Bil sem manj raztresen v molitvah, vendar ne popolnoma in vedno zbran. V teh zadnjih dneh sem malokrat molil zdihljaje in zato nisem bil tako združen z Jezusom kakor prej. Čim bolj napredujem, tem bolj spoznavam, da nazadujem. V prihodnje se bom posebno trudil za zbranost zjutraj in zvečer v spalnici; zmolil bom neizmerno število zdihljajev čez dan, posebno med raz vedrilom in učenjem. Med razvedrilom bom manj klepetav in ne bom se da. zapeljati nezmerni veselosti. 'Delal bom tako, da bi Jezus tudi meni mogel reči iste besede, kot jih je rekel sveti Tereziji: „Jaz se imenujem Jezus Tere-zijin.“ Toda najprej je potrebno, da sem jaz Angel Jezusov. Tako bodi. Sveti Jožef, pomagaj mi in mi daj svojo zbranost! Moj Jezus, usmiljenje!
13. marca (1898), nedelja
Koliko pomanjkljivosti tudi ta teden. V šoli mi je ušla kakšna nekoristna ali neumna beseda; izpraševanje vesti sem zelo na hitro opravil in nisem ohranil dolžne zbranosti takoj zjutraj, ko sem vstal, da bi premišljevanje obrodilo dober sad.
Niti zdihljajev ni bilo zelo mnogo, kakor sem sklenil. Glede teh treh točk bom moral zlasti ta teden biti posebno čuječ. Ne bom se dal zapeljati otožnosti, da bi mislil na sedanje razmere v moji družini; toda kadar mi bo prišla kakšna taka misel, bom dobrega Jezusa prosil, naj ji pomaga, naj ji po-
deli vdanost in odpusti tistim, ki i' povzročajo hudo, da se ne bi nič take ga zgodilo, kar bi Boga žalilo.
Vso zadevo bom priporočal Marij’ in Jožefu, da bodo spoznali resnico >n nedolžnost. Zame je to zelo zelo velik8 preskušnja. Vsekakor pa, naj se zgod' karkoli, naj bo Bog hvaljen, naj se zg0' di njegova presveta volja!
Opomnimo, da je bila družina R°n calli takrat v gospodarskih krizah; bil* so na pol najemniki, ust v hiši zel° veliko, zato pa je živeža primanjkoval0-
20. marca (1898), nedelja, mesečna duhovna obnova
Že je pretekel mesec, odkar sem PrI' šel od duhovnih vaj. Na kateri točki sem na poti kreposti? O, jaz revček!
Ko sem opravil splošno izpraševa' nje vesti o teh preteklih dneh, sem kril, zaradi česa moram zardeti in se ponižati. Odkril sem, da glede pop0*' nosti vseh mojih dejanj vedno nekaj man,jka: odkril sem, da nisem prevet dobro premišljeval, da nisem bil dobr° pri sv. maši, ker sem se raztresel, k° sem se komaj dvignil iz postelje, to je med umivanjem; odkril sem, da nisen' opravil obiska presv. Rešnjega Telesa 9 tisto gorečnostjo, ki sem jo skraja č° til; odkril sem, da sem le z majhni01 oziroma nikakršnim uspehom oprav Ijal splošno izpraševanje vesti, da se01 zašel v raztresenost, zlasti med n*0 litvijo večernic; odkril sem, da sem se dal zapeljati slabi volji, ki jo povzroč* vročina; skratka, odkril sem, da sc’11 šele v začetku svojega pota, na kat0 rega sem stopil. Kakšna sramota! slil sem si, da moram v tem času
biti svetnik, pa sem še ubog grešnik kakor skraja.
Zato se moram globoko ponižati in misliti, kako nisem za nobeno rabo. Ponižnost, ponižnost, ponižnost! Vendar moram kljub vsej tej revščini zahvaliti Gospoda, da me ni zapustil, kakor sem zaslužil. Hvala Bogu, še imam voljo delati dobro in s tem moram iti naprej. Toda iti naprej ? Treba je znova začeti. Dobro, bom pa znova začel. Kaj hočem ? 1’ojdimo torej naprej: „V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, pod varstvom Device Marije in blaženega Jožefa!“
Točke, glede katerih moram biti ču-ječ, so nasprotne tistim pomanjkljivostim, ki sein jih do tu poudarjal. Do-v°lj! Bomo videli pri prihodnji mesečni duhovni obnovi, kje smo. Medtem Pa naj me Bog blagoslovi!
28. marca (1898), ponedeljek
Končno, kaj počenjam s tolikerimi °bljubami ? Joj, sem že pozabil! Toda če bom tako hodil, bom slabo končal s tem, česar sem se lotil, še v istih vodah sem. In če iščem vzrok, ga najdem v tem, da se nisem ohranjal vedno v branosti.
Zato moje pobožnosti vedno še nečesa žele; skratka, temu premišljevanju, temu obisku, tem večernicam, tem blagoslovljenim večernicam, tem izpraše-Vanjem vesti, temu vsemu vedno neče-sa manjka. Lepa je ta, da sem vedno Pripravljen drugim priporočati zbranost. tJa kakšna sramota zame!
Jaz, ki bi moral biti za zgled, do-v°ljujem drugim, da hodijo pred me-n°j glede vršenja dobrega! Najprej mo-ran> sam dejansko skrbeti za zbranost
v vsem. To jutro sem premišljeval o sredstvih, ki mi jih je dal Gospod, da bi me zveličal, in sem odkril, da me mora biti zelo sram.
Naj bo že vendar tega konec! Doslej sem se vedno igral z Bogom, toda z Bogom se ne smemo igrati. Odslej bom zares delal dobro. Vadil se bom v posebni zbranosti ves dan; ne bom se dal raztresti ob misli na polletne izpite, predvsem pa se bom varoval, da ne bom prestopal splošnih pravil, zlasti ne pravila glede molka.
Združen bom z Jezusom v presv. Rešnjem Telesu, svojim prijateljem in svojo močjo, in vse bom zmogel. Moj Jezus, usmiljenje!
4. aprila (1898), ponedeljek
Zdi se mi, da je ta teden šlo malo bolje, toda ne v vsem; v kakšni stvari sem se dal premagati splošnemu razpoloženju ob času izpitov.
Še mnogo, zares ' mnogo dela me čaka, zlasti glede zbranosti v molitvah. Moram se žrtvovati in sam sebe prezirati. Te žrtve me v tem svetem tednu prosi trpeči Jezus. Ali mu jo morem odreči? Ne, Jezus, nikdar ne!
22. aprila (1898), petek
Pretekel je sveti veliki teden, pretekle so tudi počitnice in namesto, da bi kaj izboljšal sem nadaljeval z nazadovanjem. Ali je po tolikerih obljubah mogoče ? Dejstvo je, da je bolj ali manj takšno moje stanje. Lepa je ta, da nisem ničesar napisal, kakor sem vztrajno delal vsak osmi dan po duhovnih vajah. In to je trajalo celih osemnajst dni. Moj Jezus usmiljenje!
Ne znam si tega razložiti. Zdi se mi, da čutim v sebi vsaj nekoliko ljubezni do Jezusa, hočem delati dobro, pa vendar zelo slabo opravljam pobožnosti, nikdar nisem s svojo glavo doma, na redke čase izgovorim kakšen zdihljaj. Kdo potem ve, ali bo Gospod zadovoljen s temi počitnicami; jaz sicer nisem tako hudo nezadovoljen, toda pričakoval sem več glede točnosti pri opravljanju pobožnih vaj in večjo natančnost v vsem. V neki stvari pa sem se bolj pregrešil, ker sem se dal zvo-diti svojemu značaju, da sem namreč hotel biti modrijan, soditi in striči na vseh straneh. Joj, napuh, napuh, napuh; to je moje staro samoljubje, ki se je pokazalo. To je zadosti, da bom glede prihodnjih počitnic pozoren. Vsekakor je vse prešlo; ne mislim, da bi trpel škodo ob teh počitnicah; bodi zahvaljen, Jezus Kristus! Jutri bom začel drugo polletje. Kakšno veselje!
Gospod je še pripravljen dajati mi toliko milosti meseca maja in junija. Mučijo me skrbi glede družine; toda proč s tem, bodimo pogumni! Vse v Jezusu in za Jezusa, potem pa naj se zgodi, kar se hoče!
1. maja (1898), nedelja
Kako lep dan! Kako rajski dan po tednu ne prevelike gorečnosti, nasprotno, raztresenosti in skoraj mlačnosti! Dobri Jezus mi je tudi to leto podelil milost, da morem opravljati majniško pobožnost; podaril mi je novo predragoceno priložnost, da ga morem bolj ljubiti, s tem da si prizadevam za če-ščenje presvete Gospe. V tem mesecu mnogo pričakujem od svoje Matere Ma-
rije; če me bo ona podpirala, se zanesem, da bom napravil kakšen korak naprej. Dveh kreposti bom v prvi vrsti prosil v tem mesecu zase Devico Marijo: prvič: veliko ponižnost, spoznanje samega sebe, to je nezaupanje vase; drugič: veliko ljubezen do Jezusa v presv. Kešnjem Telesu; in te druge milosti bom največkrat prosil tudi za svoje tovariše. Dalje bom Jezusa vedno prosil za veliko pobožnost do njegovo in svoje Matere Marije. Tako se bodo moje srce, moje želje in moje molitve sklicevale na Jezusa po Mariji in na Marijo po Jezusu! Sv. Janez Berchmans me bo ta mesec podpiral in prosil zame; na to se zanesem; saj je gojil toliko pobožnost do Marije. Predvsem si bom prizadeval, da bom ohranil kar največjo zbranost, da bom tako mogel čuti nad seboj in polagoma zatreti svoje strasti, zlasti samoljubje. Tankovesten bom v točnem izvrševanju pravil, tako da bom zatajeval svojo voljo. Posebno bom molčal v šoli in ne bom dovolil, da bi mi najmanjša besedica ušla iz ust. Zdihljajev bo brez števila in prizadeval si bom močno vcepiti v zavest drugih to resnico: da je treba iti po Mariji k Jezusu, če hočemo priti k njemu bolj naravnost. Skratka, ves bom Marijin postal, da bom ves Jezusov. V vsem se bom držal tistih pobožnih vaj za mesec maj, ki jih imam zapisane. Ta mesec bom zares tak, kakor sem pri svetih duhovnih vajah sklenil biti. Moj angel varuh pa me bo opozarjal, kadar bom na to pozabil. Jezus in Marija naj me blagoslavljata, me podpirata in mi dasta, kadar bo potrebno, tudi dobro hotenje, in bom svetnik.

15. maja (1898), nedeljia, mesečna duhovna obnova
Čeprav malo vidim, sem vendar mogel v tem mesecu spoznati, da sem poln sameg-a sebe. še več tega spoznanja pa sem prejel od svojega duhovnega voditelja, ko sem se oglasil pri njem.
Kdo ve, kaj bo iz tega? Dobri Je-zus vidi, da nič drugega ne želim, kakor le njemu služiti, in da si prizade-vam zadušiti vzgibe samoljubja. In vendar še tolikokrat padem! Morda je Mafija zahtevala od mene kaj več, a jaz tega ne opazim, ker je bila moja pobož-nost doslej površna in sem zagrešil še mnogo pomanjkljivosti ter mnogokrat bil raztresen v molitvah. Oh, če bi dosegel vsaj resnično zbranost!
Moram jo upati; še petnajst dni je in kakšno stvar upam dobiti. Medtem pa ne bom delal nič drugega kot Prosil Jezusa in Marijo, naj me napravita ponižnega, in moj najlepši zdih-ijaj b0 tale: „O tako zelo ponižna Mafija, naredi me sebi enakega!“ Ponižnosti bom prosil Jezusa v presv. Režnjem Telesu, ponižen bom ob nasprotovanjih, ponižen bom do drugih, ponižen bom v mislih: saj tu predvsem Padam in tu so angeli padli. Jezus in Marija, vidva vesta, da vaju ljubim.
Moj Jezus usmiljenje!
26. maja (1898), četrtek
V svoje veliko osramočenje moram priznati, da sem malo dobrega naredil v tej binkoštni devetdnevnici. Če bom tako nadaljeval, bom še tisto malo dobrega uničil, kar sem ga — se mi zdi — skraja naredil. Ne morem drugega kot ponižati se in zaupati. Sedaj manjkajo še trije dnevi do slovesnega bin-koštnega praznika; dobro: opravil bom zadostilno tridnevnico, ko si bom posebno prizadeval, da bom popoln pri pobožnih vajah in vedno zelo zbran v Bogu in v Mariji s pomočjo kar najbolj pogostih zdihljajev. Posebno bom molil za tiste, ki bodo prejeli svete redove in za spreobrnjenje grešnikov ter za zedinjenje ločenih Cerkva. To bo tudi najlepši način za sklep meseca maja in bo zarja drugega meseca, ki mi je tudi najdražji, to je mesec Jezusovega Srca. V potrdilo vsega tega si bom prizadeval za največjo pazljivost in za največji molk v šoli.
O Marija, le v tebe zaupam, sprejmi mo,je želje, pošlji mi Svetega Duha, ki naj mi pomaga, da bom spoznal svojo revščino in ljubil Jezusa.
Dr. Filip Žakelj
OB VZNOZJU KRISTUSOVEGA KRIZA
Kdor hoče napredovati v kreposti in milosti, naj vsak dan trpljenje Gospodovo piremišljuje.
Nobena pobožnost ne vzbudi toliko svetih želja kakor premišljevanje Gospodovega trpljenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Sv. Bonaventura
Premišljevanje Kristusovega trpljenja je moja modrost, mola učenost, moje bogastvo in zaklad neskončnega zasiuženja.	Sv Bernard
Učenik,
katera
ie
največja
zapoved?
Kard. Bea z vodilnim članom protestantskih Cerkva

Ko so farizeji skušali Jezusa, so ga vprašali: „Učenik, katera je največja zapoved v postavi?“ Jezus jim je odgovoril: „Gospod, naš Bog je edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh ni nobena druga zapoved.“
Dobro razumemo, da je prva in največja dolžnost ljubiti Boga. Bog je najpopolnejše bitje, od Njega smo prejeli vse, kar smo in kar imamo. Zanj smo
ustvarjeni, za Njega živimo. Ves smisel našega življenja je ljubezen do Bo*-ga. Ob drugi zapovedi pa se začudimo: Torej zapovedi ljubezni do Boga je enaka zapoved ljubezni do človeka. Ljubezni do raztrganega berača, ki greš mimo njega, do zoprnega, morda res slabega človeka, ki odvračaš pogled od njega, do sodelavca, do nadrejenega v službi, ki do njega morda čutiš mržnjo, ljubezni do človeka drugega značaja, drugega mišljenja in drugačnih nazorov. Enaka zapoved, enako važna, enako odločilna. Poleg Boga je Jezus postavil nekako v isto vrsto' človeka, ki
m°rda za nas nič ne pomeni. Kakor moramo ljubiti Boga, tako moramo Iju-^>ti tudi človeka, vsakega človeka, vse 'judi. Skoraj se nam zdi, da je ta Je-Zusova zapoved prevelika. A to je Je-ZUs še bolj poudaril, ko se je poslav-Jal od sveta. Zadnje besede so to, nje-^ova oporoka. Takrat pove človek naj-Važnejše in te besede niso nikoli po-Zabljene. In Jezus jim je rekel: To je ^°ja zapoved, da se ljubite med seboj!
6 govori več o ljubezni do' Boga, sa-1110 0 ljubezni med seboj. Ne več o dveh ZaPovedih, le o eni: Ljubite se! In še Isti večer je še govoril o tem, ka-
^ da ne bi mogel dovolj poudariti ^azn°sti in pomena ljubezni: Po tem
110	vsi spoznali, da ste moji učenci, ® 0 boste imeli ljubezen med seboj. Po
111	se torej loči, se spozna, kdo je nje-^°v učenec, kdo je doumel osnovo nje-Sovega življenjskega nauka, kdo mu z ^di. če ijubi^ sj Kristusov, če ne Iju-
s’ nisi njegov, če nimaš ljubezni, je 1 vse drugo prazno. Tudi sv. Pavel je e‘: „Če bi imel vso' vero, tako da bi prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, niSei* nič.“
Tuj; v opisu poslednje sodbe je Je-^Us Potrdil to resnico: Lačen in žejen bil pa ste mi dali jesti. Gospod, aj sm° te videli lačnega in žejnega? snično, resnično, kar ste storili mo-111 bratom, ste meni storili.
Zato si moramo prizadevati pred-^ za ljubezen. Kdor drugače misli, nioti. Vse drugo je manj važno, Iju-be!!en je prva.
loda, kako' ljubiti vse ljudi, vsakega °veka ? saj to je nemogoče. Ta mi je
zoprn, drugega ne morem videti, oni me nič ne briga. A Jezus je tudi rekel: Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi pogani ? In če delate dobro' tistim, ki tudi vam dobro delajo, kaj delate posebnega ? Tudi pogani tako delajo.
Mi pa moramo ljubiti svojega bližnjega zaradi Boga. Ker ljubim Boga, ljubim tudi vse, kar Bog ljubi. Bog pa ljubi vse ljudi. V (Njegovem Srcu smo vsi, zato pa mora biti tudi naše srce za vse ljudi. Ta ljubezen pa ni sad našega nagnjenja, naših čustev, če bi bila ta ljubezen le v čustvu, potem bi lahko rekli, da ne moremo ljubiti vseh ljudi. A ker je prava ljubezen v volji in je volja v moji oblasti, potem morem storiti, kar hočem jaz. To je krščanska ljubezen, če torej hočem storiti dobro, morem, tudi tistemu, ki ga sicer težko vidim. Morda včasih res težko in s stisnjenimi zobmi, a zares in iskreno. Seveda je ljubezen, ki jo spremlja čustvo, bolj osrečujoča, ker je bolj celotna. čimbolj pa je naša ljubezen do Boga iskrena in globoka, tem večja in bolj topla bo tudi naša ljubezen do bližnjega.
Ljubezen nam je vsem potrebna, kakor sonce za življenje. Kjer je ljubezen, tam je toplota in svetloba, kjer je ni, je hlad in mrak. Kakor si mi sami želimo ljubezni, želimo1, da nas drugi razumejo, smo veseli, če nam pomagajo v stiskah in težavah in smo hvaležni za vsako dobro in prijazno besedo, tako si želijo vsega tega tudi drugi. Res nas ljubezen ne obvaruje vsega trpljenja in težav, a še bolj je res, da je veliko, veliko trpljenja na svetu prav zaradi
pomanjkanja ljubezni, pomanjkanja pravičnosti, zaradi nevoščljivosti in sovraštva.
Boli nas, če slišimo krivično sodbo o sebi. Nekdo nam jo je povedal. Od strani, kjer smo jo najmanj pričakovali. Nekaj se je podrlo v nas. A vendar smo sami lahkomišljeni v besedah o bližnjem. To nas ne boli, da drugemu prizadevamo, kar sebi nočemo.
Po milosti božji smo bili deležni dobre verske vzgoje, naša vera je jasna in trdna, še drugim hočemo približati Boga, hočemo posredovati našo globoko, resnično in zaupno vero. Zato pa mora med nami samimi vladati prava krščanska ljubezen, če se mi ne bomo razumeli, če bo med nami zavist in prepiri, tudi uspehov ne bomo imeli. Delo bo uspešno le, če bomo v svojem delu edini in složni. Vez edinosti pa sloni na ljubezni. Da pa se doseže prva stopnja edinosti in povezanosti, zato je treba nekoliko truda od nas vseh in pa močne volje. Pred očmi moramo imeti cilj. Naš cilj je poglobiti krščansko življenje, pridobiti ljudi za Kristusa, pripeljati jih k neskončni Ljubezni. Zato moramo sami imeti veliko ljubezen, da jo bomo mogli izžarevati.
Treba je, da se za svoje bližnje zanimamo. Pomagajmo si v življenju in pri delu. Zanimati se moramo za vsakdanje življenje drugih, za njihove težave, boje in trpljenje. Z njimi pa se veselimo njihovih uspehov.
Zaupati moramo drug drugemu, izkazano zaupanje pa znajmo ceniti. Vsak človek ima doživetja, katera želi zaupati nekomu drugemu. A če mi zaupa-
no zadevo raznesemo, komaj čakamo, da skrivnost razodenemo, potem smo naredili veliko krivico ljubezni. Potem ne moremo pričakovati, da bo med na' mi edinost in povezanost.
Vživljati se moramo drug v druge' ga. Vsak človek je malo' drugačen. Ne' katerim je Bog dal dar jasnega izra' žanja, vse z lahkoto in jasno povedo. Drugi so plahi, beseda jim ne gre i* ust. Dajmo jih skušati razumeti. Sploh igra govorjenje zelo važno vlogo v na' šem življenju. Prinašati more veselje, srečo in blagoslov, ali povzročiti neza' upanje, mržnjo, sovraštvo. Naše govor jenje je odmev naše notranjosti, naš® duše. Ker smo umna bitja, smo za na' še besede tudi odgovorni. Za vsako prazno besedo bomo dajali odgovor.
Vsaka beseda je vez med nami, pot od srca do srca. Po besedi prehaja lju' bežen in dobrota od enega na drugeg9’ osrečuje, vodi in pomaga. Beseda Pft more povzročiti tudi strašne prepir®; povzroči krivico in ustvarja na zemU' pekel. Najbolj se moramo zavedati t®' ga: Naše govorjenje vedno nekaj rodi; ali dobro ali zlo, dviga ali slabi, druŽ> ali razdvaja, razveseljuje ali gren>' gradi ali podira. Kajti beseda izgovor' jena, ne vrne se nobena, pravi preg0 vor. Res je: ne moremo je več u,j®t' nazaj, ko smo jo spregovorili. Ni v®c naša. Ne moremo preprečiti njenih s» dov. Besedo imamo vedno' s seboj, n' koli nas ne utrudi, na dan sili, da i° le premnogokrat komaj brzdamo. Kef smo po izvirnem grehu nagnjeni k sl® bemu, je takšna tudi naša beseda: raj9' raznašamo slabo, kot pa govorimo d° bro. Zlata vreden nauk, kako naj govC
r>tno, nam je dal že stari poganski modrijan Sokrat:
‘Nekega dne je pritekel k njemu člo-vek, ki je vedno vedel kaj novega povedati in mu hitro začel pripovedovati zadnje novice. Komaj je dobro začel, ga je Sokrat ustavil: Počakaj, tvoja novi-ca mora iti skozi sito. Povej mi, ali Je resnično, kar misliš povedati? Izmišljenih stvari nimam časa poslušati. Malo je pomislil, novičar, pa rekel: Seveda, vse je bilo tako, kakor ti bom Povedal. Pomisli, včeraj — spet ga je Sokrat prekinil: drugo sito. Tudi če je res, ali misliš, da je potrebno, da tvojo resnico' vem? Seveda, to moraš vedeti. Pomisli, včeraj, še trenutek, tvoja novica mora še skozi tretje sito. Nejevoljen je oni dejal: Toda kakšno mora vendar biti moje pripovedovanje, da bo' Oašlo milost v tvojih očeh ? Dobro, ali Vs»j dobremu služiti. Tedaj jo je novičar popihal.
Kesnično, koristno in dobro naj bo naše govorjenje. Kako zlat nauk. Le *ai> da navadno pozabimo na sito de-
vati naše govorjenje. In tako grešimo proti ljubezni, rušimo edinost in tovarištvo, ki bi med nami moralo biti. Pa nas tako srbi jeziček, ko npr. vidimo prijateljico v novi obleki, bolj moderni kot je naša: Glej jo, kako se oblači! Mislimo, da je nedolžen komentar, pa se ne zavedamo, da iz nas kar zeleno gleda zavist. Iz zavisti nastane opravljanje in celo obrekovanje. O, da bi tega dvojega med nami nikoli ne bilo. Res, tako prijetno govoriti o napakah drugih, saj svojih ne vidimo. Vidimo samo trsko v očesu drugega, svojih skladovnic hlodov pa ne vidimo ali zamižimo ob njih. Glejmo torej, da bo naše govorjenje res takšno, da nas bo vedno družilo.
Tudi ne sodimo slabo. Nekateri ljudje vsako besedo obračajo. Ja, rekel je tako, mislil pa je drugače. Drugi pa, ko ga polomijo rečejo, ja, saj nisem mislil tako. Pomisliti je treba in za to se je treba tudi nekoliko truditi.
Tudi taktni moramo biti, da ne govorimo o stvareh, ki druge bolijo, ali jim niso všeč. So stvari, ki same na
sebi niso žaljive, pa jih ne smemo pripovedovati v vsaki družbi. Če bomo npr. govorili kako hodimo vsako' nedeljo na izlete, se vozimo z avtom, kako dobro jemo, hodimo v slaščičarne in podobno, če bomo to govorili nekomu, ki ima komaj za polento in žgance, nič ne pomislimo, kako strašno netaktni, da, neolikani smo. Vedno moramo pomisliti, ali ne bo naše govorjenje koga žalilo ali bolelo.
Poleg besede, ki je kot vidimo tako važna, morajo' biti tudi dejanja. „Po njih delih jih boste spoznali“. Od malenkostnih dejanj — npr. odstopiš na vozilu sedež starejši gospe, daš prednost ob vstopu v vozilo in podobno, pa do večjih dejanj ljubezni, za katera ne pričakuješ povračila.
Z besedo vršimo duhovna dela usmiljenja, z dejanjem telesna. Dostikrat je kakšna družina ali posameznik bolj potreben razvedrila, obiska, kot pa denarne pomoči. Pojdimo na obisk, prinesimo s seboj koš dobre volje. Včasih je potrebna kje pomoč v delu, zlasti če je bolezen v hiši.
Če kje vidimo potrebo po slogi, pomagajmo graditi, ne rušiti. Ne bodimo sodniki ampak vedno apostoli. Jezus je rekel, da rabi delavcev za svojo žetev, ne sodnikov. Delavcev!
Z ljubeznijo izgovorjena beseda, z dobro voljo izvršeno delo bo povezovalo tudi skupnost in s tem bomo doprinesli k povezanosti v Cerkvi in člo-
veštvu. Le široko odprto srce lahko povezuje in sicer najprej svoje bližnje in posredno vse, s katerimi pride v dotik. Bodimo vsi za vse. Kakor sonce ne greje samo nekaterih, tako tudi mi o-srečujmo vse in povsod.
Mnogo je stvari, ki jih more storiti ljubeče srce in ki jih samo' tako srce vidi. Sadovi ljubezni pa so tudi bogati in nemogoče je vse popisati. Čim več bo ljubezni in razumevanja med nami, lepše nam bo, boljši bomo mi sami. Postali bomo srčno dobri in iskreno plemeniti. Med nami bo vladalo res iskreno prijateljstvo, povezanost in tovarištvo. Pri vsem tem našem trudu pa ne pozabimo na molitev, ki nas povezuje v skrivnostnem Kristusovem telcjsu, saj je Jezus rekel: Brez mene ne morete ničesar storiti.
Če končno še pomislimo, kako kratko je naše življenje, ga bomo lažje živeli v medsebojni ljubezni. Ne vemo ne ure ne dneva. Koliko nesreč se zgodi dan za dnem. Tu se podre stanovanjska hiša, tam zgori omnibus; skoraj dnevno so letalske nesreče, v rudnikih se zasipajo rovi; dan za dnem umirajo ljudje naglo in nepričakovano. Zato izkoristimo dobro čas, ki nam je dan. Ne odlašajmo z delom za pravo razmerje med nami, kajti kratko je naše življenje, zato pa bodi bolj bogato in lepo v majhnih in velikih žrtvah ljubezni.
P. K.
Cerk«v je naravna zagovornica in zaščitnica revežev in vseh, ki trpijo krivico. Hodimo torej kristjani prava „boreča se Cerkev", katere mesto je med reveži, gladujočimi in stiskanimi v boju- zoper duhovno in moralno brezbrižnost sitega bogataätva, — Charles Kingsler
Kristus na filmskem platnu
1'akrat še nismo pisali let pred Kri-stusom in po Kristusu. Bilo je L 748 p0 Ustanovitvi mesta Rima. Na svetu s° za trenutek utihnile vojne vihre. Sa-n’° *a trenutek, da so se pozneje raz-^'viaie z novo silo.
_ -.Tiste dni je od cesarja Avgusta . 0 Povelje, naj se popiše ves svet... ‘Se* je tudi Jožef iz Galileje, iz me-Sta Nazareta, v Judejo, v Davidovo b.esto, ki se imenuje Betlehem — da
v Se popisal z Marijo, svojo zaročeno z»no.. **
Naj večje božje razodetje, poldan člo-®ške zgodovine, se dopolni v skrivno-•'i noči. Bctžja ljubezen hoče biti pre-sta> ker ve, da so naša srca prepro-‘ Naš Bog je rojen med preprostimi .. m'> da bi nam resnica odrešenja ne ' a Predaleč.
^sako leto znova doživljamo skriv-t.°st božične noči. Milijoni src zadrh-tia ’ .k° v tiš'110 zadoni: „Slava Bogu io ,V'aavak • ■ • “ Tudi tisti, ki ne pozna-n , (P°t krščanstva, začutijo, da je to ai velikega in lepega.
fi| ^r*s*us prihaja med nas tudi na „^ern platnu. Zares. Na mednarod-zav ^°stivalu v Benetkah so nekoliko Sp ^en° gledali na filmsko platno, kjer Pokazal naslov II Vangelo secon-
do Matteo, evangelij po Mateju, režiser Pasolini.
Prav ta film je lani 27. sept. prejel Veliko nagrado Mednarodnega katoliškega filmskega centra (CCIC).
Pasolini je znan režiser. Sam o sebi pravi, da je marksist. Zato je odločitev žirije dvignila veliko prahu, časopisi so mnogo pisfeli ter se vpraševali, v čem je vrednost Pasolinijevega filma.
Žirija, ki so jo sestavljali člani z vseh kontinentov, je svojo odločitev takole utemeljila:
„Po oblikovni plati je film estetsko dovršena slika evangeljskega teksta. Avtor je — ne glode na svoje prepričanje — ostal svet be^dilu in je prepričljivo podal socialno poslanstvo evangelija. Posebno vrednost imajo prizori usmiljenja in ljubezni do revežev, prizori izžarevajo resnične dimenzije Kristusovega božanstva.“
V filmu ne nastopajo poklicni igralci. Prav zaradi tega je neposrednost in doživetost filmske zgodbe še bolj očitna.
Morda bo ta film marsikateremu gledalcu obudil spomine na čas, ko se je še otroško zaupno pogovarjal z Jezusom. Morda bo s tem filmom Jezus stopil ne le pred oči, ampak v srca mnogih ljudi, ki so blage volje.
.Z
MLÖDE
LJUDI
Spoštovani g. Janez!
Hočem biti popolnoma iskren. Prosim, da mi ne zamerite.
Za svoj rojstni in godovni dan sem prejel razne darove. Najbolj me je razveselila teta z gramofonom najnovejšega tipa. Oče me je presenetil s tako fotografsko kamero, kakršne nima noben moj kolega. Ko sem odvil Vaše darilo» sem bil razočaran: knjiga za premišljevanje... Ali ste se zmotili? Ali ne veste, da smo v 20. stoletju? Ali se Vam ne zdi, da je premišljevanje nekaj prežive' lega? Premišljevanje je bilo primerno za srednjeveške menihe, ni pa za mlade in napredne fante atomskega veka.
Vaš Marijan
Dragi Marijan!
Ne, nisem se zmotil. Niti se nisem ifžalil.
Ne moreš razumeti, kako je knjiga za premišljevanje primerna fantu 20" stoletja — stoletja brzine, reklame in hn^pa. In vendar je premišljevanje l>r‘ merno in celo nujno za naprednega fanta atomskega veka.
Morda si tudi ti v časopisu bral: „Novo ameriško letalo X-15 je doseli0 hitrost 10 tisoč km na uro. Izdelali so iga v dveh letih.'“ Ob tej kratki časopis' novici si mislim: treba je bilo nad 10 tisoč ur tihega premišljevanja in natanč”1 računov, da je nastal oglušujoči orjak, ki leti s hitrostjo nad 10 tisoč km ''‘l uro. Za tako hrupno hitrost je bilo treba toliko tihega in skritega dela!
Ti bi rad šfcl v življenje s hrupno brzino. ... Prav. Toda ako hočeš v ž'v Ijenju uspeti, je treba, da se pripravljaš v tihoti, da: v premišljevanju. Sicer ^ lahko zgodi, kar se zgodi z letalom, ki se v zraku razleti.
Zato je premišljevanje primerno in celo nujno naprednim fantom atomske dobe.
Svet je danes prepoln hrupa in površnosti: ikoliko besed, zvokov, barv in •uči, da smo oftlušcni, oslepljeni in — prazni. Ne razumemo več vrednosti tihote, ‘čato ne poznamo niti sami sebe.
Koliko skrivnosti je v vsakem mladem človeku! Vprašanja, problemi, dvomi, pogledi, načrti... Iz društvenega labirinta je mogoče šamo y tihoti Toda »e v sentimentalni tihoti tistih, ki sanjajo z odprtimi očmi in s kitaro ob strani umpak v možati in dejavni tihoti tistih, ki preučujejo sami sebe, kakor inženir Preučuje stroj ali pilot zemljevid.
Premišljevanje je opravilo, ki ti razum obogati ter utrdi z idejami, srce Pa z navdušenjem. Kdor premišljuje, pridobi hrbtenico svojim idejam ter založi s srečo svoje srce.
Tvoja možatost, tvoje prepričanje, tvoja poštenost in tvoja vera, ali so kakor hrast globoko in trdno zakoreninjene v idejno bogata tla, ali pa bodo podobne nebogljenemu steblu, ki ne bo prestalo nobene preizkušnje.
Premišljevanje je bolj preprosto, kakor se ti zdi. V zlatih jutranjih urah — ali tudi pozneje — počasi preberi kratko poglavje iz primerne knjige ali nekaj odstavkov iz verskega {časopisa; morda le premisli, kar si slišal v nedeljski pridigi ali pri verskem tečaju za mladino. Počasi, tako da misliš kar bereš. To je kakor bi žvečil in prežvekoval Resnico, jo vpijal, asimiliral, spreminjal v syoje življenje oziroma svoje življenje po njej. In Kristus, ki je Resnica, ti bo v pre-Utišljevanju odprl nove, nepričakovane, širše in globlje, lepše in višje poglede, te oo navdušil za svetlejše in višje ideale Ln usposobil aa hitrejše, lažje in trajnejše Uspehe.
Tvoj Janez
KDO JE JOHNNY HALLYDAY?
„Ali poznaš Johnnya Hallydaya?“
„Da, bral sem o njem. Veliko uspehov ima s svojimi popevkami.“
„Zasluži veliko?“
„Denar zanj ni problem. Nekaj drugega ga muči!“
„Kaj pa?“
„Cela Francija ga slavi. Mladina vseh slojev nori za njim. Plošče z njego-v'bii ipopevkami gredo dobro v denar. On pa v svoji popevki poje; ‘Ljudje pravijo, sem malik mladine. Mnogi mi zavidajo. Vendar oni ne vedo, kako osamljen Se počutim v življenju’.“
O moji veri
Za mojo vero je velikega pomena, ko vidim, da tudi drugi tako mislijo, imajo isto prepričanje. Npr. moj župnik, ki ga imam za nadarjenega in izobraže' nega človeka. Vidim in vem, da njegova vera ni samo na papirju. Tudi naš škof je gotovo zelo nadarjen in razgledan. Kdo dvomi o iskrenosti njegove vere ? In vera ni slepo prepričanje. Tudi on je človek kakor mi. če on gleda iste resnic6 vere kot jaz in je o njih tako trdno prepričan, da je vse svoje telesne in duševn6 sile in ves čas posvetil delu za Boga, za vero, je to za mojo vero velika potrditev-
Za mojo vero je velikega pomena tudi to, da so prav danes, v našem sto' letju in pri našem napredku pri nas doma in po svetu učenjaki, profesorji, umet' niki, pesniki in pisatelji, ki so verni, iskreno verni in verujejo iste resnice ^0*' jaz. Spoznajo, da biva Bog, da je Kristus ne le največja moralna osebnost zg°' dovine, marveč tudi naš Odrešenik, Bog-človek; Bog, ki si je privzel telo >a Marije za veliki zgodovinski namen, ki ga v duhovnem in kulturnem življenju čl0' veštva poznamo in vidimo. Za mojo vero je velikega pomena, da tak univerzitetni profesor ali umetnik hodi redno k spovedi in obhajilu ali pa skupaj z nami nedeljah in praznikih k maši.
Za mojo vero je velikega pomena tudi to, da mnogi tisti, ki morda n6 hodijo ob nedeljah redno k maši, priznajo, da je Bog, da mora naše življenj6 imeti neki višji namen in pomen, da mora to naše življenje po svojem iztek0 imeti neki podaljšek, kjer pridejo najosnovnejše duhovne težnje po pravici, reS niči in sreči do izpolnitve. In vem, da tisti, ki tako mislijo in govorijo, niso naj bolj neumni in tudi ne najbolj pokvarjeni. Če ti ljudje vse to priznajo, potem jaZ kot preprost vernik vem, da so nedosledni. Kajti če priznajo Boga in večno živ' Ijenje, potem bi bilo prav in dosledno, da bi dali Bogu, kar je božje. Dosledno 0 bilo, da bi se vprašali: Kaj Bog od nas hoče? V meni, ki priznam ves nau* evangelija in Cerkve, se budi veselje, ker si mislim, da nisem ostal na polovi6 poti, da sem bolj dosleden, čeprav to notranjo zavest in veselje plačam s tu ‘n tam trdo zvestobo verskim dolžnostim. Zdi se mi, da imam jaz prav, ko misli'1’’ da je treba vse težnje življenja podrediti tistemu končnemu, večno odločilno'1’” namenu življenja. Misel na Boga, molitev, zvestoba božjim zapovedim so z oz' rom na večno življdnje čisti dobiček od sedanjega, minljivega časa. Prinašajo m pa sedaj globok mir srca in tiho zadovoljstvo tam pri korenini duše.
Še nekaj je, kar me zelo utrjuje v moji veri. To, da je razmeroma zc'° malo izobraženih in moralno visoko stoječih ljudi, ki bi si upali odločno trdi' -da ni Boga. In tisti, ki to delajo, ne navajajo prepričljivih dokazov. To, da Bog” ne vidimo? Koliko stvari ne vidimo! Ali biva samo to, kar odbije sončni žarek ‘n
se ujame v naše oko? Kdo si upa to trditi? Naša čutila ne sprejemajo vsega. Duh seže dalje. — Ali pa to, da bi, če bi bil Bog, ki je dober in svet in pravičen, ne moglo biti na svetu trpljenja in vojn? To mi ne dela resnih težav, ko vidim, kaj je svoboda volje, zloraba te svobode in greh. Greh je greh, ker so njegove posledice strašne, začenši od prvega greha naprej. Če je Bog človeka ustvaril svobodnega, mu je dal tudi razum, naj vidi, kaj je prav. In končno opravičilo Boga, ki ne uničuje človekove svobodne volje tudi takrat ne, ko človek dela zlo, je pa to: Bog je tako velik, da iz katastrofe greha izvede velike, pozitivne reči; Bog zna žlo v zgodovini obrniti na dobro, celo na večje dobro. Dokaz za to je Kristusovo trpljenje in smrt, ki nas dviga in rešuje. — Nisem naletel doslej na noben resnejši dokaz ali razlog, ki bi ogrožal mojo vero. šibko utemeljevana nevera nevernih me utrjuje v moji veri.
Ali ne razumete, kolik izvor miru in veselja mi je moja osebna, opravičena in doživljana vera? želel bi, da bi jo uživali enako tudi drugi.
Bajna apostolska protono-tarja: proät ljubljanskega stolnega kapitlja dr. Franc Kimovec in stolni dekan Josip Šimenc — duhovnika modne vere
Kakšen je Bog?
Ljudje se ne morejo zadovoljiti s samo ugotovitvijo, da Bog biva, ampak se trudijo, da bi ugotovili, kakšen je Bog. A ko so pri tem iskanju prepuščeni sami sebi, ne pridejo prav daleč, pa že nastanejo med njimi nesoglasja.
tini trdijo, da je Bog različen od sveta, a takoj po tej ugotovitvi se razhajajo: monoteisti pravijo, da je ta Bog različen od sveta, edini; dualist’ pa menijo,da pta dva boga, dobri in zli, politeisti pa mislijo, da je mnogo bogov.
Drugi trdijo, da Bog ni različen gd sveta, da je s svetom eno. Ta nauk se imenuje panteizem: vse, kar je, je Bog. A tudi panteisti se med seboj ločijo: prvi pravijo, da je svet le neko iztekanje, izžarevanjie Boga, drugi pa, da Bog in svet sestavljata eno samo in isto substanco; če j<e pri tem poudarek na Bogu, imamo opravka z duhovnim panteizmom, če pa na svetu, s snovnim panteizmom.
Katoliška Cerkev nas uči, do more .priti človekov razum brez pomoči razodetja in milosti d0 spoznanja enega osebnega, edinega Boga, različnega od sveta.
Trdi tudi, da more človekov razum, prepuščen sam sebi, odkriti nekatere božje popolnosti po dveh istočasnih poteh: po zanikalni, po kateri odmisli pri Bogu vse nepopolnosti, ki jih nahaja pri svetu, in po zatrdlini, po kateri prideva Bogu in še poveča v neskončnost lastnosti in popolnosti, ki nahaja v stvareh.
Tako vstane Bog pred našim razumom kot neskončen, oseben, nespremenljiv, večen, umen, z voljo in močjo, moder, pravičen, resničen, ljubeč, usmiljen.
Vendar je treba priznati, da najde naš razum, preden pride do sem, brez števila težav pri raziskavah. Pogosto se znajde na križpotju in le s pomočjo pametnosti in premisleka more razločiti pravo pot in se more pomakniti malo dalje pri raziskovanju božje narave.
Človeški razum se pred božjo Neskončnostjo brž izčrpa. Razen bega mm je jasno, da njegovi pojmi zelo nepopolno pokažejo božje popolnosti. Tako človek, filozof brez težave prizna, da je Bog za človeka nerazumljiv in da se le Bog pozna tako, kot je. A ni nič čudnega: če nam majhne stvari, ki so nam dosegljive, ostanejo skrivnostne, leaj reči o Bogu, ki je neskončno nad nami?
ODGOVORI:
Kaj se pravi: „Bog se je razodel?"
Kateri je bil največji dar; ki ga je Bog dal človekoma?
Kaj pomeni ime Jezus? Kaj pomeni ime Kristus?
Pod katerim cesarjem in katerim judovskim kraljem se je Jezus, rodil-
Kdaj se pri svetem maziljenju odpuste smrtni grehi?
Kdaj je kesanje nepopolno in kdaj popolno?
Zakaj je nauk o presveti Trojici verska skrivnost?
Vsi
narodi
in
vsa
ljudstva
verujejo
Pa vol VI. z novoimenovanimi kardinali
Kaj različna in številna so verstva žemlji. Vseh niti ne poznamo, mnogo J’h Je zatonilo v zgodovino kakor brez ^edu, posebno v tisti črni davnini, ko človeštvo še ni poznalo pisave. Samo ^alo spomenikov, zapiskov in poročil se tlaai je ohranilo iz tistih dni. A že ti drobci so nam dragoceno gradivo. Ti-s*;a veja moderne znanosti, ki se ime-liüje zgodovina verstev, jih skrbno zbi-^a> natanko ureja in prerešetava. In 'la° je prišla do silno važnega zaključ-a’ da je namreč ni dobe v človeški z£odovini, da ga ni ne ljudstva ne na-
roda
na zemlji, ki bi ne imelo vsaj ne-
Vere v neko višje nadzemsko bo-•anstvo. To je danes dognano. Tega trdimo kar tako na lahko in površno, lez dokazov, — to hočemo tu posebej ^°dčrtati in poudariti — tega ne po-^vljamo kot neko mnenje, nikakor, Marveč to je neizpodbitno dejstvo, ki Je moderna znanost vestno dokaza-' Žal danes mnogi teh znanstvenih ?a^JUčkov ne poznajo dovolj in iz te J splošne nevednosti kujeta sedanji
materializem, in marksistično brezbo-štvo' zlate novce zase kakor češ, da je vera le redek pojav, rojen iz krhke ignorance slabičev in potrjen z nasiljem stiskačev ubogih.
Groba potvorba
Tako skuša materializem spraviti vero na slab glas, a tega ne more drugače, ko da se poslužuje grobe, umazane potvorbe: da dejstva ali zanika »li prevrača, da zgodovino in znanost pretvarja, da resnico samo postavi na laž. Neizpodbitna resnica je namreč, kot moderna znanost natanko dokazuje, da je vera povsod doma, kjer živi- in biva človek, da ne enega naroda ni, ki bi bil čisto brez vere. Ostanimo za zdaj pri tem golem dejstvu. To nam zadostuje. To je omikanemu človeku dov"'! >'\un bo lahko iz tega sprevidel, da je vera v pravem pomenu besede življenjska potreba človeškega duha, da nikakor ni izmišljotina, ampak osnova pravega človeškega bitja in sožitja, Drugače bi
si ne mogli razložiti, zakaj vsi narodi l.ijub neštetim in pogosto kaj temnim zablodam vero goje in spoštujejo. Vedno je veljalo, da je življenje brez vere kakor hiša brez temelja, da postane nujno zgolj pozunanjeno življenje brez trdne osnove.
Vprašanje je le, katera vera je prava, katera boljša, katera je popolna in katera nam nudi čisto resnico, brez zmot.
To je edino pravi in neizbežni zaključek iz zgodovine človeštva: človeštvo nikdar ni dvomilo, da neka vera mora biti, ker je neko višje bitje nad nami; vpraševalo se je le, katero je to višje bitje in katera vera je prava, da nem Boga zares odkrije, kolikor je to mogoče. Mnogi so se v iskanju Boga motili: a prav to, da so se zmotili, je še dokaz, da so ga zares iskali in da so slutili in čutili, da je neka vera nujna.
Krščanstvo je prineslo zadnji odgovor na to iskanje, krščanstvo je razodetje, je odgovor od zgoraj. Bog sam j;' v Kristusu prišel človeku naproti, na pomoč njegovemu iskanju. Bog sam j podal edino pravi odgovor vprašajoče-mu človeku, zakaj tu je človeštvo vpraševalo po tako visokih rečeh, na katere goli človeški um sam ni znal najti popolnega odgovora, dasi je vedno čutil, or nek odgovor dejansko mora biti.
gajo korenine vere prav v dno človeškega bitja.
človek, je namreč misleče bitje, in misleče bitje se nujno vpraša: kaj sefl1 jaz, odkod sem in kam grem ? Saj vendar nisem sam na svetu: kaj je krog mene in kaj je nad menoj ? Tako človeški duh nujno naleti na vprašanje vere in vprašanje Boga, ki je vir in smisel življenja. Globoko je modroval mislec Pascal, ki je zapisal: človek je morda res šibak in trhel kakor trs, »
Toda pustimo za zdaj ob strani krščansko razodetje in obrnimo vso pozornost v to, kako je človeštvo iskalo vere v Boga tam, kjer še ni bilo luči razodetja. V nekem smislu je ta dokaz že toliko močnejši, ker pokaže, da se-
Nagrobni spomenik č. g. Jožeta Kastelic*" v l*uente del Inča. Rajni gospod, prvi ei°' venski dušni pastir v Argentini, je umrl marca leta 1940 pod Aconcaguo, v viši** 7130 m. Truplo rajnega so našli Sele H®* leto dni, spomenik pa so mu postavili drugi obletnici.
človek je „misleči trs“. Saj ni ravno treba, da bi se vse vesolje zarotilo zo-Per njega, da ga stare: komaj sopara, že nekaj kapelj vode, mu lahko preki-nr življenje. A četudi bi se vesolje krnilo nad človeka, da ga stare, bi Človek tudi v tistem trenutku bil večji 'P plemenitejši kot vse to, kar ga tlači; ^kaj človek bi vedel, da umira in da 8a vesolje prekaša; vesolje pa ne ve nič.“ (Pensees, ;i47). Zato duhovna ve-l’ßina človeka nujno vodi do Boga. Ve-t'1 je torej znak in sad človekove plemenite veličine, ki prekaša vse mrtvo Vesolje.
Prazgodovina
Iz prazgodovinske dobe, ki nam kaže Prve sledi človeškega bitja — le nekaj okostij so našli, še močno groba in malo ^oblikovana — za to dobo le malo vemo 0 veri in o duhovnosti. Poznamo nekaj 'vdelkov človeške roke, nekaj prepro-“tega orodja, pa nekaj grobišč. A prav t(; je značilno: tako skrbno so praljudje svoje mrtve zagrebali, da nam nehote prihaja misel, da so morali imeti Peko vero, neko daljno prepričanje o Posmrtnem življenju onkraj groba. Ži-'Pl tega nima, zato tudi ne skrbi ne za Pokojne ne za pokopališča.
Izredno zanimivi primeri v zgodovini človeštva so tako imenovani pri-'Plčivni ali prvotno preprosti narodi, ^'ve nad vse enostavno, preprosto; ne Poznajo napredka, nimajo civilizacije, P-niajo vnanje, a imajo srčno kulturo. č°da niso brez vere. Ne poznajo nika-he8a tehničnega napredka, a dobro po-^Pajo Boga, vedo za dušo in za posmrt-P°st in čutijo odgovornost za vero in nravni zakon. Žive tako preprosto,
tüÜ
Skuptaia slovenskih rojakov na „Cristo Re-rtentor“ ob argentinsko-čilski meji v marcu leta 1965
Kraljevo znamnje, križ stoji, bandero Klej vihrati, na krilu Jezus nas uči, srčno se vojskovati.
O sveti križ, življenja luč, o sveti križ, nebeäki ključ, ponižno te častimo, zvestobo obljubimo.
Zveličar s križem vabi nas, zvesto za njim hoditi, svoj križ sprejeti slednji čas in ga za njim nositi.
da niti zemlje ne umejo obdelovati, pobirajo sadež, ki ga zemlja sama od sebe rodi, in hodijo na lov. Njih družinsko življenje pa je zgledno, čisto, urejeno, trdno v zvestobi, med enim možem in eno ženo, ni dovoljena ne razporoka ne mnogoženstvo. Nad vsemi duhovi časte Najvišjega ali Velikega Boga, ki ga imenujejo „naš o,če“. Nanj se obračajo v stiski in v važnih trenutkih življenja. 'Vse je v tej veri zelo preprosto in enostavno. Molijo čisto na kratko, ko se odpravljajo na lov: „Oče, Ti nas živiš! Daj, da srečno kaj ujamemo in se vsi nasitimo.“ To je vsem razumljivo, je kakor glas narave, najbolj osnovne človeške narave. Dokaz je, dr, kjer je človek, kjer se začenja .človeško življenje, tam živi nujno z njim tudi vera in Bog.
Ti najbolj neuki narodi na zemlji štejejo zdaj le malo članov, ta plemena žive odrezana proč od vpliva velikih kultur, v pragozdih notranje in južne Afrike, kakor pigmejci, in na nekaterih obrobnih samotnih otokih azijske celine.
Neupravičena se zdi domneva, da so ta primitivna plemena hrez napredka ostala skoroda na prvotni osnovni stopnji življenja, kot ga je imelo v daljnji davnini vse človeštvo. Značilno pa je, da je prav tu doma nepokvarjena morala in zelo jasna verska zavest.
Kitajska verstva
Silno stara so kitajska verstva. Jasne nebo, visoki nebes jim je sedež in s;mbol božanstva, ki ga ,cesto zovejo kratko malo „visoki nebes“. Ta je kakor vladar, ki vsem naklanja pogoje in dobrine življenja. Poleg tega je v ki-
tajskem izročilu izredno močno spoštovanje do pokojnih dedov. To povezuje družine in rodove v trdno enoto. A tudi mnogoboštvo se je kaj kmalu razširilo Modrec Konfucij (rojen okrog 551 pr-Kristusom) je obnovitelj kitajske vere in nravnosti na osnovi tradicije. Kot temelj družbe postavlja zdrav j in pošteno družinsko življenje. Podobno velja o drugem modrem Laotseju. V pr-'-em krščanskem stoletju je prodrl na Kitajsko budizem. Kitajska vernost je praktično umorjena. Vendar je modrec Motce (470—381 pr. Kr.), zapisal o Bogu te lepe besede:
Narodna vera japonska se imenu j6' shinto in je vedno bila tesno povezana z državnim življenjem. Najvišji Bog se imenuje ,,Bog zgornjega nebesnega kroga“. Cesar je veljal do zadnjega za nekega sinu božjega.
Na Japonskem in v Indiji
Pozneje je tudi na Japonsko prodrl budizem in se zlil z narodno vero, ter ustvaril bujno rast, a tudi zelo čudncn mešanega bogočastja v premnogih templjih. Ne rečemo, da v tem ni tudi dosti zablod, a v vsem je jasno prepričanje» da brez vere ne gre, da je nek Bog in mora biti neka vera.
Moderna Japonska pa seveda v verskem oziru preživlja duhovno krizo s°' dobne družbe.
Omenili smo že budizem, ki je značilen za Indijo. Začenja se pol tisočletja (500 let) preje ko krščanstvo. Buda sam je učil bolj preprost nauk, n»! človek kroti in ugasi svoje želje, zakaj kjer ni želja ne hrepenenja, tudi n' razočaranja ne tegobe ne trpljenja-
Sčasoma so Budo začeli častiti kot Bo-f>a- Budisti poznajo tudi močno razvito redovno življenje; menihi v samostanih st posvečajo najbolj meditaciji. Tudi ‘u porečemo: ni vse zlato, kar se sveti, u brez vere gotovo niso in v tem oziru so bile stare zablode manj škodljive od novejših. Pravilno je tu spoznanje, da je vera potrebna, čeprav je verski nauk ostal zelo pomanjkljiv.
Vsem je znano, da so Egipčani zelo esstili svoja božanstva, četudi neprava jl! zmotna, in jim zidali sijajna svetilu. ki jih še danes cbčudujemo.
Enako je bila med Grki in Rimljani vera obenem neka opora 'ivljenju in htka družba Bogu ali bolje bogovom.
Nedosežna klasična umetnost je še 'lanes v vseh muzejih sveta zgovorna Priča, kako je grški duh hrepenel k S°gu in prosil nekega razsvetljenja od žSoraj.
Naj navedemo le kratek odlomek iz ''-'■mne Bogu, ki jo je dostavil dotični filozof Kleantes in ki je morda najlep-
pesem antičnega sveta sploh (v 3. stol. pred Kr.). Boga kliče za očeta takole:
Preslavni med nesmrtniki, vsemogo-'•'n> na veke, Zeus mnogoimeni, vodnik Uarave, ki vse reči vladaš s svojo po-stav0, bodi pozdravljen. Vsi smrtniki te P'orajo hvaliti, zakaj tvojega rodu smo Pfi» ker smo prejeli podobo besede, mi et!ini med vsem živim, kar leze po zem-J)- Za tegadelj te hočem slaviti in vse-eJ bom hvalil tvojo moč. Tebi je nam-ree v resnici poslušno vse to vesolje, ki '’1' vrti krog zemlje, kamor koli ga ga-
neš ... Brez tebe, o Bog, se nič ne pripeti na zemlji ne v božjem zraku na nebu, izvzemši, kar zlobni stori v svoji nespameti...
Daj torej, o Zeus, ki nam vse deliš, ki oblakov priženeš in ukazuješ streli, reši človeštvo iz usodne nevednosti. Preženi to neznanje iz naših duš, o Oče, in daj, da se tudi mi opremo na tisti zakon, s katerim ti vse stvari pravično vladaš in da ti tako dajemo slavo brez konca opevajoč tvoja dela, kot se spodobi nam smrtnim ljudem. Zakaj ni je večje odlike ne med ljudmi ne med bogovi, ko je nenehno slaviti večni zakon.“
Mnogo je tu še zelo nejasnega.
Nadvse ganljivo pa je to silno prepričanje 0 Bogu očetu, ki vse vlada, in ta tesnobna prošnja za razsvetljenje.
Mar ni vse to, kakor mogočen vnanji dokaz za pravo vrednost krščanstva, ki je vsemu človeštvu prineslo to dokončno luč, to očiščenje src, to globoko prenovitev človeškega bitja.
Ako je Bog že poganom podelil toliko luči in toliko spoznanja, kako upravičeno bi terjal račune od nas vseh, ki nam je po lastnem Sinu podelil polnost resnice in milosti, pa pogosto nismo znali ali pa ne hoteli z besedo in z življenjem povzeti besede Marijinega slavospeva Magnificat:
„Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu
mojem Zveličarju.“
Msgr. dr. JANEZ VODOPIVEC
PODRTI VIHARNIK
Govornik
Kakor je bil Janez tisti, ki je imel vedno zvrhano mero dobre volje in smeha, tako se je tudi trudil in skrbel za resno delo. V organizaciji se je posebno posvečal govorništvu. Za vsak govor se je temeljito pripravil. Skušal je biti vedno kratek, a vendar v zgoščenih in tehtnih besedah zajeti celo snov. iNjegov prijatelj Niko je takole zapisal: „Prijetno in zanimivo je bilo slediti Janezovemu živemu podajanju. Govoril je prosto. V rokah je sicer imel koncept, a se ga ni posluževal. Govoril je živahno, prepričevalno. Pogled je imel vedno na vseh poslušalcih in obraz mu je gorel v značilni rdečici, ki se je pojavila vedno, kadar je čutil, da je on središče zanimanja. Besede je izgovarjal točno in s poudarkom, kjer je bil potreben, čudim se, da je po tolikem študiju in oddaljenosti še našel čas, za tako temeljito obdelavo podane snovi. Sedaj uvidim, kako tisti, ki z navdušenjem dela za neko idejo, premosti vse zapreke in pride često po nemogoči poti k cilju.“
Janezova nenehna skrb ,je bila obramba vere, in živa narodna zavest pred vsemi tujimi zmotami totalitarizmov, zlasti pred krutim brezboštvom. Sila ga je bolelo težko socialno stanje, ki je tedaj vladalo doma, nepravilna razdelitev dobrin, zapostavljanje delavskih množic in revnih slojev, še bolj pa ga
Življenjepis Ivana Pavčiča, ki so ga komunisti umorili v letu 1942
(Nadaljevanje)
je bolela skrb, da je ravno to stanje vaba in zanka mnogim, ki iščejo pravice ter zavest, da jih bo brezboštvo v svojem materializmu pognalo poleg v revščino tudi v brezpravnost.
Skrbno je študiral teorijo komunizma ter jo razlagal na praktičnih primerih. Ni oznanjal sovraštva, temveč kazal zmoto in njene posledice.
„Kadar se je kdo izmed nas branil prevzeti obljubo za govor,“ piše pr:ja-telj Niko, „se je navadno oglasil Janez: ‘I, bom pa jaz naredil’.“
„Resnično, pri sedemnajstletnih fantih nismo bili vajeni take govorniške spretnosti,“ pravi Niko.
Janez se je razvijal z vsakim nastopom in obetal postati odličen govornik. Svoje govorniške sposobnosti ,1ft postavil v službo Bogu in domovini, kar je ljubil nad vse. Tedaj, ko mnogi niso bili niti pozorni zankam brezboštva, je bil Janez že v fronti Kristusa Kralja> kakor je preroško napovedal v Celjd tedanji nadškof dr. Jeglič.
V zadnjih mesecih leta 1940 pred vojno je imel Janez nepretrgano vrsto govorov v KA, v društvu, v šoli, pole# tega še več tehtnih predavanj. Za nekatere njegove referate kot npr. „O kapitalizmu in komunizmu, ki napačno rešujeta socialno vprašanje“, „Komunizem, borec, proti fašizmu za ‘svobodo in slovanstvo’, v besedah in dejanjih“, ni niti mogoče ugotoviti kje jih je podab
Iz vseh Janezovih del pa jasno zveni poziv;
»V boj brezboštvu, za Kristusovo ^aljestvo nad slovenskim narodom in Pad vsem svetom.“
•‘overjenih „Borcev“ in „Naše poti“
Odločen v svoji ideji in prepričan o zP)oti brezboštva ter o nuji odločne ter jasne besede, vedno in povsod, si je Janez pridobil zaupanje svojih organi-Zacijskih predstojnikov in občudovanje sošolcev. Določen je bil na učiteljišču Za Poverjenika listov „Mi mladi borci“ 'a »Naša pot“. Z vso vnemo se je lotil ZaUpane mu naloge in znal je izkori-stiti vsako priložnost za širjenje do-^rega dijaškega tiska.
V vseh razredih si je poiskal zveste s°delavce in jim razdelil naloge. Z vse-je bil v stalnem stiku, jim dajal posebna navodila, jih opozarjal na na-bake prj propagandi in gledal, da je z*° razdeljevanje v redu. „Bil je kot spreten vojskovodja,“ pripoveduje pri-„imel je stalno točen pregled nad v3em delom. Ponižen, skrben, pa dela-VfiP kot mravlja, je bil nehote vsem so-^elavcem zgled. Ni se zadovoljil samo, je pridobival naročnike, nenehno je opozarjal, da naj dijaki vestno be-rej° liste, ali vsaj glavne članke in ^'sli dodobra prouče.
^ svojim neutrudnim delom in ve-stPo organizacijo je Janez dosegel, da je slab tisk omejil le na ozek krog °Piunistično usmerjenega dijaštva in ®kaj krščansko-socialističnih zanesenjakov.
Ko so postali „Borci“ vodilni list na učiteljišču, z jasno orientacijo skozi svetovne zmote teme ter s stalnim klicem k enotnosti v uri odločitve, ki se je bližala slovenskemu narodu, je Janez razpletal svojo poverjeniško mrežo po sodelavcih in sodelavkah v najoddaljenejše kraje domovine. V svoji apostolski vnemi je v tem letu pridobil nad dvesto naročnikov. To požrtvovalno neutrudno delo moremo razumeti ob prijateljevih besedah, ko pravi: „Zares, Janez je poznal tisoč načinov, za izpolnitev dane naloge. Nastopal je vedno vljudno, a neustrašeno; ponosen, da sme izvrševati ploden apostolat. Nikdar ni trpel, da nasprotnik s slabim zmaga.
Istočasno je razpečaval po dvesto izvodov vsake važne rakovniške knjižice. Organiziral je močno akcijo dobrega tiska po vsej šoli. Komunistično usmerjeni dijaki in njih sopotniki so si prizadevali, da bi akcija propadla, toda Janezova spretnost, odločnost, navdušenost in bojevitost je dosegla nepričakovan uspeh, število naročnikov se je znatno dvignilo. Navdušenost za dobro in plemenito je bila očitna v vseh razredih. Proti koncu leta je Janez predal poverjeništvo mlajšemu tovarišu, sam pa je obdržal tiskovno propagando, za katero se je doslej še bolj zavzel. Protikomunistična borba se je začela že jasneje odražati tako v šoli, kot v domačem okolju. Vedno jasneje se je jeklenila Kristusova fronta na učiteljišču, se povezovala ter pripravljala na odločen udar, ko bo izvedla polno ločitev duhov.
Ivan Korošec
DIEGO FABBRI
PROCES PROTI JEZUSU
GLEDALIŠKA PREDSTAVA V DVEH DELIH Z VMESNO IGRO Iz italijanskega izvirnika za „Duhovno življenje“ poslovenil Nikolaj Jeločnik
PETER (boleče):	Res:	nismo u-
mrli... celo tajili smo ga, kot sem ga jaz tajil; ta, ko je bežal, oni spet doma skrit. . . Takrat sem zatrjeval: „Ne poznam ga... nikoli ga nisem videl... Nisem od njegovih!“ Pljunite mi v lice, če hočete! A to, česar razumeti nočete in vam jaz dopovedati nikoli ne bom mogel, je v nas: je to, da v istem trenutku lahko veruješ in izdajaš, ljubiš in tajiš...! Da! Rečem vam, da lahko. Ljubil sem ga v tistem trenutku, ko sem na dvorišču A nove palače zatrjeval: „Nikoli ga nisem videl... ne poznam ga...“ Zmeraj sem ga ljubil...
DAVID: (nekako vznemirjen): čemu pa tedaj. .. ?
PETER: čemu? Tako je... Nobenega čemu. šibki ljudje smo bili: le zakaj nočete upoštevati to, da smo bili šibki... bojazljivi... strahopetni. Podleži! Njegovi učenci, pa podleži; priznam, tako je. Kaj naj bi tedaj, če smo bili tako? Res, junaki nismo bili. (.'n je to vedel. Med preprostim ljudstvom nas je nabral. Rekel je: ti, in ti, pa ti — hodite za menoj, sledite mi... takšni, kot ste.. . In kaj smo bili? Nič. — Ko pa smo videli, kaj je delal, smo se začeli oholiti. Zdelo se nam je, da smo tudi mi tako napol stvarniki vseh
tistih čudes, vsaj sodelavci, če ne drU' go; med „zveste“ smo se šteli, razU' mete? In ko smo ga videli, zvezanega ponižanega, krvavega, pretepenega.’' takrat smo pričakovali, da bo nek»i storil.,., čakali smo luč, kak glas o1* zgoraj, ki bo ponižal njegove sovražni' ke. . . — Pa čudeža ni bilo. In tedaj smo se zbali. Res, zbali smo se, vsi’ Zapustil sem ga. A vendar, verjemi*6 mi, vendar... še vedno sem ga rad imel; verjel sem, da je res Mesija.
JUDA: Jaz pa nisem več verjel. sem ga izročil sinedriju, že ni bilo v meni nobenega dvoma več, da Jezus Nazareta ni Mesija, ki smo ga čakali' ni bil, ki bo rešil naše ljudstvo. Vsi z1"'’ v meni najpodlejšega izdajavca, ven' to. Pa se motijo. Prav noben prosta' ški izdajavec nisem:	samo dosleden
sem bil.
SARA: Kako? Ponovite!
JUtDA: Dosleden, sem dejal.
DAVID: Razjasnite nam to.
JUDA: Ko nisem več verjel vanj' sem čutil, kako je moja dolžnost, & ga izročim sodišču. Tako sem storil-
ELIJA: Pravite, dolžnost. . .
JUDA: Dolžnost, da. Zakaj?
ELIJA: Rad bi vedel, o kateri dola nosti govorite ?
JUDA: Če Jezus ni bil, kateri naj bi naše ljudstvo rešil jarma, je bil v tistem trenutku v mojih očeh najnevarnejši nasprotnik naše osvoboditve. In nevaren prav zaradi velikanskega vpli-Va> ki ga je med narodom imel. Ko sem Se o tem prepričal, sem ga oblastem Uročil, vse v dobro domovine. Sicer pa, ninogo prej, preden sem jaz njega iz-^a'> je že on nas izdal; več: mene še P°sebe izdal.
PETER: Tebe?
JUDA: Z obljubami, ki jih ni držal.
REBEKA: Torej osebna stvar?
JUDA: Recimo. iNavsezadnje je vse °Sebna stvar. Vedno tako.
SARA: Ima prav.
REBEKA: Prav ima?
SARA: Da, v tem, kar je zdaj po-Vedal: da je v bistvu vse slednjič le °sebna stvar.
DAVID (poseže vmes):	Kako in
k^aj si se pridružil Jezusu Nazareške-hiu?
JUDA: Med zadnjimi sem se pridruži učencem. Jezus je imel takrat že ®ele množice za seboj, ko sem jaz pri-
k njemu. Vsa skupina učencev je Žla še nekako neurejena, razbita: uvr-žl sem se mednje in jih začel urejati.
PETER: Nihče ti ne krati te za-
slUge!
SARA: Dobro vemo, da ste bili ne-^ upravitelj med njimi, blagajnik te skupinjce Denar ste vi imeli v rokah!
JU1DA: Tako je. A nečesa ne veste: nistem jim denar samo upravljal, tudi Vlagal sem jih z njim.
ELIJA: Kako? Razložite to!
JUDA: Prav rad:	(Premor.) Vse
svoje imetje sem dal; da sem uredil in potem vzdrževal to skupino apostolov.
ELIJA: Kako vzdrževal?
JUDA:	Vzdrževal, čisto preprosto
vzdrževal. Spočetka smo se trdo bili. Učili so: ljudje so jih poslušali, potem pa se razšli. Mesci in mesci so minili, preden so nas vzeli zares. Vse do dne, ko sem jaz mednje prišel, sploh niso predstavljali kakšnega urejenega gibanja. Je tako?
PETER (pritrdi).
JUDA: Kljub temu sem bil od prvega trenutka prepričan, da bi utegnila prav ta skupinica, ki jo je vodil na-zareški Jezus, zanetiti upor pri nas. Z vso silo sem to verjel. Zato pa sem jim govoril: Vi kar še naprej govorite, učite, pridobivajte; vso deželo obhodite, pustite vse drugo, i delo i osebne stvari; odslej bom jaz za vas skrbel; moj denar je vaš denar... Tako smo postali kaj kmalu zaresna skupina in ljudje so skoraj začeli govoriti o nas.
ELIJA: (apostolom): Je res?
PETER: Res.
TOMAŽ: Vse svoje je nam dal.
JUDA: Za rešenje Izraela! Tak je bil dogovor!
SARA (posmehljivo Davidu): Zdaj ga boš pač imel za predhodnika!
ELIJA: S tem ste si prav gotovo zadobili posebno prednost v skupini.
JUDA: Spočetka, res. Pozneje pa, ko so nam naši pristaši že začeli prinašati darove in me tile niso več rabili, so me začeli gledati postrani.
ELIJA: In kaj je bil vzrok te spremembe ?
JUDA: Gnev, morda nezaveden gnev
do njega, ki jim je bil prej za upravitelja. .. do njega, ki jim je uredil življenje. Ko so mislili, da so od mene že docela neodvisni, so me zrli z drugimi očmi. Začeli so mi očitati, da ne razumem Jezusovega poslanstva.
JANEZ: In to ni bila nobena pretveza. Povedali smo ti, zakaj.
ELIJA: Zakaj?
JUDA (prehiti Janeza): Ker sem bil denarnik, trgovec: zato da ga nisem mogel razumeti. Z eno besedo: dopovedovali so mi, da sem svoj posel opravil, da me ne potrebujejo več.....
ELIJA: Oni, apostoli, da so bili tako?... Dobro, pa recimo zdaj, da je bilo res tako. A Jezus?
JUDA (za trenutek molči. Nato): Jezus ne tako. Zaupal mi je še vedno in pustil, da sem delal, kakor se mi je zdelo prav.
ELIJA: Torej!
JUDA: Razumite me, prosim vas. Za gospodarja jim nisem bil več potreben, kot učenec pa nisem bil na pravi poti, ker kraljestvo, ki ga je Jezus obetal, ni bilo kraljestvo, 0 katerem sem sanjal jaz — kaj naj bi tedaj še počel? Potisnili so me ob stran — čutil sem, kako čisto nekoristen sem.
ELIJA: In to vas je vznevoljilo?
JUDA: Morda res.
ELIJA: Vznevoljilo, ker ste se ne-nada znašli brez prijateljev?
JUIDA: Da. In spoznal sem, kako s srcem sem se bil nanje navezal prav v tistih dneh, ko so se me hoteli znebiti. Nikoli nisem verjel, da bom tako čutil do njih — vsaj do nekaterih od njih...
ELIJA: Na koga, postavim, ste se posebe navezali?
JUDA: Rad bi bil še naprej Janezov prijatelj. (Janezu.) Pa si bil prav ti najtrši do mene; bolj kot drugi si mi dal čutiti svojo razumsko vzvišenost, postavil si me pred izbiro: „Če brez pridržka sprejmeš Jezusovo poslanstvo, ostani; če pa ne, pojdi... Izrael je velik.“
JANEZ (zadet): čisto preprosto sem te spomnil Jezusovih besed: „Kdor ni z menoj, je proti meni.“ A morda je resnica vsa drugačna.
ELIJA: Na dan z njo.
JUDA: Povej jo, povej, svojo resnico!
JANEZ: Resnica je ta, da se je v Judu lepega dne porodilo ljubosumje zaradi posebne naklonjenosti, ki jo je Jezus meni izkazoval. Vsakdanje V°' trebe naše skupnosti so bile čedalje manjše in Judovi stiki z Jezusom čedalje redkejši. Jezus pa je od takrat bolj in bolj začenjal meni zaupati.
JUDA: čujte ga no, zelenca! Kakšno tenkočutje, negodnik!
JANEZ: Trdim, da je bilo tisto v njem ljubosumje. Spočetka si je skušal zadobiti moje prijateljstvo, četudi me je vse do tistega trenutka docela preziral. ..
JUDA: Preziral... Vse sem preziral, ne le tebe! Ni mi bilo, da bi zapravljal čas s prijateljstvi; zadosti drugega posla sem imel, ves dan polne roke dela.
JANEZ: ...potem pa se je postavil proti meni, čisto odkrito. Prav nič ne dvomim, da je kdo od sinedrija izvedel za najin spor, ga izrabil in ga napelji1' v izdajo.
Od
doma
Slovesen sprejem kardinala dr. Fra-nia šeperja je bil v Zagrebu 7. marca, ^azen dveh zagrebških pomožnih ško-fov je bilo navzočih še 13 škofov iz vse JuKoslavije. Saj je z imenovanjem pred-Se!3nika jugoslovanskih škofovskih kon-^arenc, dr. šeperja, sveti oče — kakor sam poudaril v posebni avdienci —, hotel počastiti ne le obširno zagrebško Uadškofijo, marveč tudi vso Jugosla-v'jo. ,,Ta čast se preliva tudi na celot-U° prebivalstvo Jugoslavije, ker izbira Uovih kardinalov, kakor vzradoščuje apostolsko stolico, tako izkazuje čast 'udi vsakemu narodu in državi, iz ka-tere kardinali izhajajo,“ je dejal sveti °öe 27. februarja. Tudi dva slovenska *hofa sta bila prisotna: ljubljanski in
Mariborski.
V imenu vseh škofov Jugoslavije je ardinala pozdravil skopjanski škof dr. okada. Za njim je stopil pred mikrobu ljubljanski nadškof, da izrazi ra-in hvaležnost katoliške Slovenije. Pozdrav nadškofa dr. Jožiefa Pogačnika novemu kardinalu: „Eminenca!
’ klerom in verniki velike zagrebške Nadškofije se prisrčno veselimo pastirji N Verniki vseh škofij Jugoslavije. Z
neizrekljivo radostjo se veselimo tudi pastirji in verniki Slovenije. Doletela me je sreča, da se Vam smem v njihovem imenu pokloniti in Vas tu v zagrebški katedrali pozdraviti.
Sveti oče je vas, nove kardinale, izbrane s štirih kontinentov in iz dvajset narodov, imenoval svoje prijatelje in brate, in s tem imenovanjem hotel pokazati ljubezen Kristusovega namestnika do vseh narodov. Tako je z Vašim imenovanjem pritisnil na svoje srce tudi katoličane naše domovine. Ta ganljiva ljubezen svetega o,četa nas obvezuje, da bo naša zvestoba in vdanost apostolskemu sedežu ne le trdna, saj to je vedno bila, temveč tudi topla in prisrčna.
Sveti oče Vas je izbral za sodelavca pri upravi vesoljne Cerkve. To ni samo' čast, temveč je odgovorna in težavna služba. Pa s svojo pastoralno modrostjo in napornim ter vztrajnim delom na drugem vatikanskem cerkvenem zboru ste se skazali vrednega in sposobnega pomočnika Kristusovemu namestniku na zemlji, da boste z njim nosili breme vesoljne pastirske službe.
Veseli nas, da bomo imeli v vas ver-
nega tolmača verskih razmer v naših škofijah, pa tudi uglednega in veljavnega besednika v naših potrebah in željah.
Vašo nadškofijo in slovenske škofije veže mnogo zgodovinskih vezi. Nikoli ne bomo pozabili očetovske ljubezni, ki jo je našim pregnanim duhovnikom tako obilno skazoval Vaš prednik (kardinal dr. Alojzij Stepinac, op. ur.). Z Vami nas vežejo povrhu prisnčne prijateljske vezi, ki naj v Vašem novem dostojanstvu ostanejo prav tako sveže in tople.
Vam, eminenca, ki med nami na poseben način predstavljate avtoriteto sv. očeta, izrekamo vdanost in ljubezen. Naj Vas Bog, od katerega prihaja vsak dober dar, dolgo ohrani v blagor vesoljne Cerkve in v blagor vseh naših škofij.“
Jedro vse slovesnosti je bila konce-lebracija. Nadškof dr. Pogačnik je bil po izrecni kardinalovi želji privzet na kardinalovo desnico med dvanajstere koncelebrante, ki so somaševali pri oltarju, napravljenem v obliki podkvaste mize, obrnjene k ljudstvu.
Govor novega kardinala. V govoru je dr. šeper dejal, da so odslej v kardinalskem zboru štirje Slovani: Višinski, Slypij, Heran in šeper. Potem je rekel: „Jaz sem že prestar, da bi mogel menjati naravo in svoj značaj. In uverjen sem, da mi ta častna služba, ki sem jo prejel, ne bo premotila ne pameti ne srca. Ne pozabljam na to, da izhajam iz revne delavske družine, kjer sta se oče in mati morala težko boriti za vsakdanji kruh, boriti se tudi z brezposelnostjo in včasih živeti tudi od milošči-
ne.. . A bili so to starši, tki so vsadili v srca svojih otrok vero in spoštovanje do Cerkve. Bil sem srečen, da sem smel postati duhovnik, in to me je toliko napolnilo, da nisem nikdar sanjal, da bi mogel doseči v Kristusovi Cerkvi kako častno službo. 'Poda glej, moji predstojniki so tok mojega življenja preokrenili drugače, v drugo smer, kakor pa sem jaz hotel. Jaz Se temu pokoravam, in gledam v tem božjo voljo.
Vas, dragi bratje in sestre, posebno vas, vernike našega belega, dragega mesta Zagreba, prosim, da mi pomagate in me podprete. Z božjo milostjo j® vse mogoče. Neprestano, stalno in trajno molite za svojega nadpastirja, da izvrši tisto, kar od njega hoče Bog in sveta Cerkev.
Slovensko malo semenišče v Vipavi. Za Prešernov dan 8. februarja je bila proslava posvečena spominu msgr. Iva' na Trinka. Udeležil se je je tudi škof dr. Janez Jenko v spremstvu semeni' škega rektorja Slavka Podobnika i*1 ostalih predstojnikov, šolski ravnatelj dr. Tone Požar je orisal značaj in kul' turnopresvetno in znanstveno delo Iva' na Trinka med beneškimi Slovenci-Prof. Franc Kralj je govoril o Beneški Sloveniji in Slovencih. Nekaj dijakov je prikazalo Trinkovo pesniško delo-Vmes je gospod škof nagovoril dijake-Omenil je, da nam Trinkov primer nazorno kaže, koliko dobrega je storil svojemu ljudstvu slovenski duhovnik s požrtvovalnim delom. Pozval je gojene6’ naj se pripravijo, da bo vsak od njik postavil celega moža, kjer in kadar bo Bog hotel.
Letošnje šmarnice v Sloveniji. Do-013 so letos brali šmarnice „Marija v ^'vljenju Cerkve“. Napisal jih je pre-lat dr. Vilko Fajdiga.
Veliko zanimanje za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. V Slo-Veniji: v vseh treh slovenskih škofijah: ljubljanski, mariborski in koperski je Veliko zanimanje za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. V „Družini“, Einern verskem štirinajstdnevniku Slo-Ven'je stalno beremo zahvale za usli-®3nje. pa tudi med Slovenci po svetu j® vedno večja vnema, da bi škof Slom-^ek dosegel čast oltarja.
Umrli duhovniki: V Sirju pri Zida-mostu je umrl 4. marca 1965 Ja-"‘‘z Drešar, upravitelj te župnije. Star j® bil 77 let; 15. marca 1965 je umrl v Pogradu Ivan Javornik. Leta 1941 so Nemci izselili na Hrvaško, kjer je nstal tudi po vojni; 20. marca je v j^bljanski bolnišnici dotrpel dr. Franc Ambrožič, profesor verouka in župnij-upravitelj v št. Jakobu ob Savi. Do-bnini] je 67 let; 27. marca je v 55. letu ^arosti umrl Alojzij Fister, dolgoletni Pni upravitelj župnije Št. Jernej na Dolenjskem.
'Uatomašnik Janez Drešar — umrl 6 4. marca je umrl v širju pri 7A-lj,n^rn mostu upokojeni župnik Ijub-, nske nadškofije Janez Drešar, rojen f 1886 v Komendi. Služboval je na ^Pih župnijah ljubljanske nadškofije, Pladnje kot župnik v Podlipi. Birmovanie v lelu 1965 v maribor-škofiji. Birmovanje v mariborski je bilo na binkošti in na pražili SV' ,l'r°jlce- V dekaniji Slovenska Str'ca je bilo od 25. aprila do 23.
maja; v dekaniji Slovenske Konjice od 30. maja do 1. julija; v dekaniji Vuzenica bo od 4—11. julija; v dekaniji Dravograd od 18. junija do 22. julija; v dekaniji Mežiška dolina pa od 24. julija do 1. avgusta.
Umrla sta:	msgr. Janez Bogorič,
profesor v pokoju, zlatomašnik, rojen leta 1882 v Artičah; msgr.Janez Atelšek, braslovški župnik v pokoju, bivši dekan in zlatomašnik, rojen 1. 1882 na Ljubnem.
Apostolski protonotar Josip Šimenc umrl. Na velikonočni ponedeljek je odšel k Bogu Josip Šimenc, ljubljanski kanonik, stolni dekan in apostolski protonotar.
Rojen je bil 1. 1888 v Dolu pri Ljubljani. V mašnika je bil posvečen 1. 1912. Več let je bil spiritual pri ur-šulinkah v Škofji Loki. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman ga je leta 1936 imenoval za kanonika. Eno leto za tem je postal vodja škofovega zavoda v Št. Vidu nad Ljubljano. Na tem mestu je razvil veliko delavnost. Zavod sv. Stanislava, kjer je bilo čez 300 dijakov, je z njim dobil tako skrbnega, zglednega in razglednega očeta, da bi mu bil malokdo kos. Na študente je imel velik vpliv. Ko so škofov zavod v št. Vidu zasedli Nemci in se je zavod preselil v Baragovo semenišče, je bil kanonik Šimenc zopet tisti, ki je v zmedi časa kazal pravo pot.
Po letu 1945 se je posvetil zlasti pridigan.ju, spovedovanju in spreobračanju duš. Na prižnici je bil kot Janez Krstnik, zaradi tega je moral večkrat v ječo. 'Njegova spovednica v stolnici
je bila stalno obiskana. Premnogi so ga klicali za spoved tudi domov in v bolnišnico. Spovedoval je še tudi, ko je bil že težko bolan, v postelji.
G. apostolski protonotar je imel izredno vero v zmago resnice in ljubezni.
Pogreb je vodil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. V govoru je poudaril modrost in gorečnost rajnega stolnega dekana. Pogreba se je udeležil tudi škof Slovenskega Primorja dr. Janez Jenko in velika množica vernikov.
Z njim je slovenski narod izgubil veliko: klicarja k resnici, svetega duhovnika, zvestega sodelavca škofa dr. Gregorija Rožmana, očeta, ki je imel veliko srce za rojake v domovini in v tujini. Naj mu bo lahka slovenska zemlja, v nebesih, kjer sedaj živi, v kar smo trdno prepričani, pa naj prosi skupno s slovenskimi škofi: Rožmanom, Jecdičem. Slomškom, Barago in slovenskimi mučenci, da bi našemu narodu kmalu zasijala zarja svobode.
Zahvalne slovesnosti ob 400 letnici Svete gore so se pričele v nedeljo, 9. maja 1965, ko je solkanski župnik in dekan, prelat Andrej Simčič imel slovesno službo božjo. Sodelovali so cerkveni zbori iz Solkana, Kromberka in Trnovega.
Na „Kronane»“, 27. junija, so se zbrali provinciali jugoslovanskih frančiškanskih provinc in so z vrhov nim poglavarjem slovenskih frančiškanov p. Marijanom Valenčakom opravili sveto mašo v koncelebraciji. Slavnostni govor pa je imel p. Roman Tominec iz Ljubljane.
Na Veliki šmaren, ko je patrocinij» bo slovesnost opravil škof Slov. Pri' morja dr. Janez Jenko, ob asistenci frančiškanskih klerikov — bogoslovce' iz Ljubljane.
Na nedeljo po Malem šmarnu, 12-septembra, bo poveličeval to slovesnost generalni vikar in prošt ljubljanske nadškofije dr. Stanislav Lenič,
Končno bo na praznik vseh svetni' kov provincial p. Marijan Volovšek o' pravil molitve za vse rajne redovnik«' ki .počivajo ob Materi in jih je v 400 letih nad sto.
Papeška odlikovanja. Sveti oče Pa' vel VI. je imenoval Meška dr. Josip8, mariborskega generalnega vikarja ^ stolnega prošta, za apostolskega pr«' tonotarja. Prof. Jakob šolar, IjubljaP' ski kanonik pa je bil imenovan za pfe' lata. Za monsignorje pa so bili imen«' vani: Anton Smerkolj, župni upravitelj in dekan v Zagorju ob Savi;prof. Gre' gor Zafočnik, voditelj zbora v Marib«' ru; prof. Ivan Zličar, ravnatelj Slom' škovega dijaškega semenišča v MaP' boru.
420 romarjev v Oropo (severna P8 lija). Za letošnje skupno romanje ^ Oropo (Marijina božja pot) — Berg8 mo — Turin se je prijavilo 420 roj8 kov. Med romarji je 15 duhovnikov.
Proščenje in prvo obhajilo v P0^ gori (Gorica). Zunanji praznik sv. tarda so v Podgori praznovali 9. m8/' Praznovanju farnega patrona so Pr’ družili še slovesnost prvega sv. obh8 jila. Prvoobhajancev je bilo 22. Sv. m8 šo je daroval g. župnik B. Špacapan-

Svetovne
novice
Zlata roža v Fatimi. — 13. maja je Unesel papežev legat kardinal Cento *'ato rožo v Fatimo. Sv. oče je zbrane romarje nagovoril tudi po radiu. 13. ^j je glavni praznik v Fatimi, ker je sP°minski dan na prvo Marijino prika-J°Vanje 1. 1917. Zlata roža je odliko-Van,ie, ki ga sv. oče naklanja znamerii-cerkvam in katoliškim kraljicam.
nemškem vzhodu še gori. — Za-0t*ni nemški tednik Der Spiegel je po-^ari], fia ikomunisti mislijo, da je do-V°'i. če v vzhodni Nemčiji Cerkve ne upoštevajo, pa bo ta sama po sebi pre-, ,*n*la. Toda ljudstvo nima namena, da ^ to dovolilo, da bi do tega prišlo. V Pod,,; Nemčiji je eno samo mesto, ki b!ma cerkve, to je Eisenhuttenstadt, ^*vši Stalinstadt, pa še tam ljudje pri-vujejo verskim obredom v leseni ^raki.
20 novih cerkva v Ugandi. — V glavnem mestu Ugande Kampali (Afrika) in v njeni okolici bodo zgradili 20 novih cerkva v čast 22 mučencem, ki so bili 18. oktobra 1964 slovesno razglašeni za svetnike. Razmestitev bo vezana neposredno na mesta, kjer so svetniki živeli, delovali in junaško umrli. Mnogi kraji so že sedaj prava božje-potna središča.
Za izvedbo tega velikega načrta je bila lansko leto imenovana v Lucernu v Švici posebna komisija. Vodi jo kard. Agagianian in afriški kard. Rugambwa, Dr. Justus Dahinden, znani arhitekt v Ziirichu, pa je glavni tehnični vodja.
Sredstva, ki so potrebna za ta veliki načrt, zbirajo, skoraj po vsem svetu, zlasti pa v Evropi (švicarski katoličani so zbrali 80.000ŠM) ter v Severni

in Južni Ameriki. Cerkve naj bi bile zgrajene v 10 letih in naj bi združevale v sebi vse glavne sestavine afriške kulture.
še v 1000 jezikov bodo morali prevesti sv. pismo. Sedaj prevaja sv. pismo okoli 3000 prevajalcev v 130 deželah in sicer v 500 različnih jezikov.
Jezuiti imajo novega generala. — V soboto, 22. maja je bil izvoljen 27. naslednik sv. Ignacija Lojolskega v vodstvu jezuitskega reda. Novi general, Peter Arrupe, je po rodu Španec. Star je 57 let. Doživel je eksplozijo atomske bombe v Hirošimi. Leta 1958 je postal prvi provincial jezuitov na Japonskem, kjer deluje tudi slovenski misijonar Vladimir Kos. Popolnoma obvlada sedem jezikov: japonsko, angleško, francosko, nemško, italijansko, latinsko in seveda špansko.
Mi želimo, da bi ohranili edinost našega naroda tudi v teku prihodnjih 1000 let poljske zgodovine, je pisal poljski primas kardinal Višinski v pastirskem pismu, ki so ga brali v vseh cerkvah države. Odločno zavračamo vse poizkuse, ki jih vrše, da bi nas razdelili na področju verskega prepričanja. V poizkusu, da bi nas oddaljili od vere nas skuša,jo privesti na pot, ki nima izhoda, na lažno pot razprav in očitanj. Kardinal zaključuje pismo s pozivom, naj se verniki otresejo vsakega popuščanja in šibkosti, da tako zgrade boljšo prihodnost, ki bo brez sužnosti v rokah krivice, nezaupanja in sumničenja.
S pomočjo denarja, ki so ga v letošnjem postu zbrali švicarski katoli-
čani, so v škofiji Gwelo v Južni Rodeziji (Afrika) ustanovili šolo za katoli' ■ ške časnikarje, ki bodo oskrbovali verska poročila za radio in urejali časnik Moto.
Bogoslužje jutri, bo vsebina II. španskega bogoslužnega kongresa, ki bo od 5. do 10. julija t. 1. v zgodovinskem sa' mostanu v Monserratu. Kongresu bo predsedoval kard. Benjamin de Arriba y Castro, nadškof iz Tarragone.
število duhovnikov. — Leta 1963 j® bilo po vsem svetu 419.000 duhovnikovi med temi je bilo 138.614 redovnikov-Od leta 1960 se je število duhovnikov povečalo za 10.459. Na posameznega duhovnika pride 1313 katoličanov.
99 kardinalov. — 7. maja je zaradi bolezni na jetrih umrl novi kardinal' župnik Giulio Bevilacqua. Za kardinala je bil imenovan 22. februarja letos. je osebni spovednik sv. očeta Pavla VI-Število kardinalov se je sedaj znižal® na 99.
Spomin na Dachau v Parizu. — ^ pariški stolnici Notre Dame je opravil v navzočnosti generala De Gaulla kard-Feltin slovesno sv. mašo za pokoj žrtev, ki so umrle v nacističnih konce®' tracijskih taboriščih. Spominski govor je imel pater Riquet, bivši jetnik v taborišču Dachau.
Šesti naslednik sv. Janeza Boška-— Na 19. generalnem kapitlju salezi' janskega reda so izbrali novega vrhov nega predstojnika Luigia Riccerija, je šesti za sv. Janezom Boskom.
Novi izseljenski dušni pastir za I’°
J
'iakc. — Poljski primas kard. Višinski Je poveril dušnopastirstvo za Poljake v 'zse]jenstvu msgr. Boleslavu Vlfcinske-tnu' ki je rektor poljskega zavoda v Ri-Msgr. Višinski je preživel več let v koncentracijskem taborišču Dachau, leta 1945 pa živi v Rimu.
Samostanska prednica odklanja So-f'io Poren. — Prednica presvetega Srca lz Filadelfije, mati Uršula, je poslala fi,niski družbi Metro Goldwyn Mayer Pfotestno pismo proti izbiri Sofije Lo-r®n za glavno igralko v filmu „Sv. ^rančiška Ksaverija Cabrini“. Svoj pro-tolmači s tem, da italijanska igral-ni po svoji zunanjosti niti od daleč Podobna svetnici Cabrini. To, poudarja, sicer ne bilo važno, glavna zapreka ^e> da živi Loren zaradi konkubinata stalno v smrtnem grehu in kot taka ne P’ore predstavljati svetnice. Slabše iz-*1*re bi Metro Goldwyn Mayer ne mogla najti, zaključuje prednica. V tem samo-^anu so se vzgajale največje ameriške enske osebnosti in ima velik vpliv na Zunanje življenje. Ravno nasprotno kot
j«
zavrnil očitek proti Loren njen dru-mož, filmski proizvodnik Carlo Ponti, 'es „saj redovnica ne more razumeti Svetnega življenja izza samostanskih ziclov“ in je skupaj s Sofijo Loren sa-oholo skomizgnil z rameni.
Karmclski samostan v spomin Edith , ein- — Essenski škof je blagoslovil v _lni Essena (Nemčija) nov karmel-1 samostan, ki se imenuje Maria in jer Not — Marija v stiski. V govoru škof Hengsbach dejal, naj bo novi
samostan vir zdravja in svetosti za vse Porurje. Prvih deset sester, ki je začelo življenje v novem samostanu, je prišlo iz samostana v Kölnu. Novi samostan so zgradili v spomin na karmeličanko judovskega pokolenja Edith Stein, ki so jo leta 1942 umorili v taborišču v Auschwitzu.
Pokol Armencev pred 50 leti. —
Štiri in pol milijonov Armencev se je spominjalo na različnih krajih sveta 50-letniee pokola, ki je bil izvršen leta 1915 v Turčiji. V tem pokolu je padlo en milijon in pol Armencev. V' zvezi s to žalostno obletnico so imeli v Bey-ruthu slovesno versko prireditev. Organizirale so jo tri armenske cerkve: katoliška, ki jo je zastopal kardinal Ba-tanian, pravoslavna, ki jo je zastopal njegova svetost Khoren I. in evangeljska, ki jo je zastopal pastor Ahoranian. Obreda, ki je imel izključno verski značaj, se je udeležilo nad 50.000 Armencev od 130.000, kateri bivajo v Libanonu. — V Parizu pa je bila spominska slovesnost v stolnici Notre Dame. Vodil jo je eksarh katoliških Armencev v Franciji.
L’ Osservatorc Romano o patru Prešernu. — Vatikanski dnevnik L’ Osser-vatore Romano“ (Rimski opazovalec) pravi v poročilu o patru Prešernu in ki ga je napisal rev. Fr. Dolinar, da ,0'e bil p. Anton Prešeren edini glavni asistent v zgodovini jezuitske družbe, ki je vršil to odgovorno nalogo nepretrgoma 34 let in da je znal šest slovanskih jezikov.
Glas iz Rima
Bliža se mesec maj, posvečen češče-nju božje Matere. Naše duše se še posebej napolnijo z ljubeznijo, in se na vseh krajih sveta izpričuje trdna vera in ljubezen v počastitev Kraljice sveta. Iz božjih hramov in družinskih ognjišč se dvigajo k njej goreče prošnje vernih. Molitve postanejo bolj vztrajne, in z vse večjim zaupanjem se obračamo k Mariji. V tem mesecu posvečenem Mariji še posebej vabimo vernike, da moli,jo za Cerkev in tudi, da se odvrnejo nevarnosti, ki grozijo svetu. Molimo tudi za dober izid zadnjega zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora, od katerega je odvisna bodočnost tolikih duš in napredek Cerkve. Živimo v težkih časih, ko se hočejo zopet mednarodna vprašanja reševati z orožjem. Zavedajoč se velike nevarnosti, ki jo predstavlja nova vojna. Kot Kristusov namestnik na zemlji, v službi za dobrobit tolikih duš pozivamo vse, ki so odgovorni za javno in mednarodno življenje in sožitje, da naj ne ostanejo gluhi, ampak la prisluhnejo enodušni želji človeštva, ki si želi samo mir. (Sv. oče v poslanici škofom sveta za prvi maj 1965.)
Kristus je vstal, tri dni po smrti
je zopet živ, premagal je smrt! Izpol' nila Se je prerokova napoved! Kristus Gospod živi na veke! Kristus ni vstal samo za sebe, ampak tudi za nas. Vse človeštvo, ki veruje v Njega, Je vpeljano v kraljestvo prihodnjega in večnega življenja. Po Kristusu smo P°' stali otroci božji (Pavel VI. na veliko' nočno nedeljo v poslanici „Urbi et Or' bi“).
S Kristusovim vstajenjem je zmagal optimizem. Za vsakega ki hoče, je dra' ma človeštva končana. Sreča obstaja in vsak jo lahko doseže. Naša polnost se je povečala kakor tudi polnost naše bit’-Zajamčena nam je možnost polnega gle” danja Boga in uživanja večne sreče' Zato je življenjski optimizem lasteč vsakemu kristjanu, ki veruje v Kristu' sa. Luč vstajenja tako osvetljuje člo' vekovo okolje in njegovo notranje živ' Ijenje, njegovo srce. (Pavel VI. ist0 tam.)
Nič ne moremo razumeti brez KP stusa! Nič ne moremo razumeti z P0 Šim umom, in hočemo toliko doumet’' Kristus nam govori jasno in preprost0' a postajamo trdi. Neki notranji odp0* se poraja v nas. Zato se mnogi odd»
'jujejo od Kristusa in hoičejo slediti svojemu slabotnemu razumu. Kadar so zapustili mizo evharističnega kruha, Potem se šele zavedajo, da hodijo v te-•Pi. In ta tema je močnejša okrog njih '•(akor v njihovi notranjosti. So zopet Pekateri, ki hočejo prebroditi svojo življenjsko krizo z lahkotnim primerjanjem sv. pisma z nekimi fantastičnimi legendami starodavnih poganskih misterijev. Drugi hočejo podcenjevati vred-P°st božje besede in pričakujejo, da bo 'sginila. Toda beseda božja, Kristusov Pauk je vsemogočen. Kdor veruje v Kristusa, doseže svoj življenjski cilj v Kri-stusu. (Sv. oče v nagovoru vernikom na Veliki četrtek 1965.)
Kristus je v središču človeškega irpljenja. Je povsod, kjer se trpi, in na svetu je veliko trpljenja. Tako je Kristus med vsemi, ki trpijo po nedolž-nePi, ki so preganjani, ki trpi,jo in si s trdim delom služijo vsakdanji kruh. K njim prihaja vedno tolažba Kristusa, ki je veliki tolažnik. (Sv. oče v nagovoru vernikom na veliki petek 1965).
Gospodova pot je pot čistosti, pra-yice, ljubezni in miru. Bog naj ohrani 'P vodi na tej poti mladino k luči veli-kih idealov, plemenitih prizadevanj in Iskrenih svetih namenov. Zaveda se naj Vedno važnosti duhovnega življenja in ^rani dostojanstvo človeka v sodobni 'lružbi. (Sv. oče v poslanici italijanskim ‘študentom 9. 4. 1965.)
Mir na svetu je dolžnost človeštva, velika dobrina, za katero se moramo 's' stalno prizadevati. Pri tem se pa P’pf'amo vprašati, ali res ljudje iščejo ’P'pp, ga iščejo nesebično in z Ijubez-Sedanje okoliščine nas silijo, da ^v°niimo v iskrenost mnogih, dvomimo,
da so ljudje še sposobni vzpostaviti mir na svetu, da so sposobni vztrajati v potrpežljivosti, premagovanju in medsebojnem bratstvu. Toda današnji praznik nam zopet vrača upanje, da se mir lahko doseže, je možen. Je možen, če sprejmemo Kristusa in njegov evangelij kot zakon sodobne civilizacije in našega življenja. (Pavel VI. v nagovoru romarjem na cvetno nedeljo 1965.)
Socialne funkcije trgovca. Ne poznamo povsem vašega dela, poznamo pa in priznamo njegovo važnost. Trgovec je vez med podjetjem, ki proizvaja in potrošniki, ste izvrševalci izmenjave gospodarskih dobrin. V sodobnem gospodarskem življenju lahko pospešujete ali ovirate kroženje gospodarskih dobrin, ustanavljate lahko nove trgovske obrate in tako kot posredovalci med podjetniki in odjemalci sodelujete in prispevate za skupno dobro družbe. (Papež Pavel VI. v nagovoru zastopnikom trgovskih združenj 10. 4. 1965.)
MOLITVENI NAMEN
Splošni papeški namen: Da bi sodobna obveščevalna sredstva (tisk, film, radio, TV...) služila napredku resnice, pravičnosti in ljubezni!
Misijonski papeški namen: Da bi se našli pravi načini in pota, ki bi pomagala, da bi se v misijonskih deželah čim bolj uspešno izvedli odloki II. Vatikanskega cerkvenega zbora!
Molitverta zveza za slovensko domovino: V Sloveniji izhaja samo en verski list — štirinajstdnevnik — „Družina". Molimo, da bi vsaj ta prišel v vse družine in da bi služil napredke resnice, pravičnosti in ljubezni!
Slovenci po svetu
Slovenski duhovnik — rektor novega zavoda v Rimu. V misijonskem zavodu (De Propagande fide — Za širjenje vere), ki ima od leta 1962 naslov „papeška univerza“, deluje že od 1. 1948 Msgr. dr. Maksimilijan Jezernik kot profesor filozofije in pozneje tudi kot podravnatelj. število gojencev tega zavoda, ki prihajajo iz misijonskih dežel, je v zadnjih letih narastlo nad 300. Zato je Kongregacija za razširjenje vere oskrbela zgraditev novega zavoda v okolici Rima za vatikanskim gričem. V njem bodo gojenci, ki študirajo modro-slovje (filozofijo). Za rektorja tega novega zavoda je bil imenovan msgr. Jezernik. Prvič v zgodovini je slovenski duhovnik imenovan za tako važno mesto in je zato to imenovanje tudi v čast vsem Slovencem.
Msgr. Jezernik je bil rojen na Gornji Ponikvi 22. II. 1922. Maturiral je 1. 1942 kot gojenec Marijanišča v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v zavodu za širjenje vere v Rimu in bil posvečen za duhovnika 1. 1948. Kmalu po mašniškem posvečenju je bil imenovan za profesorja filozofije, pozneje pa za podravnatelja univerze, ki je odvisna od Kongregacije za širjenje vere, kateri načeluje kard. Agagianian.
Novemu rektorju, msgr. M. Jezerniku čestitamo in mu želimo blagoslova.
Materinska proslava v Sydneyu (Avstralija). V soboto, 8. maja, je Sloven-
sko društvo Sydney v Avstraliji .priredilo v čast slovenskim materam materinsko proslavo. Uvodni pozdrav je izrekel p. Valentin Jenko OFM. Proslavo so izvajali otroci Slomškovega šolskega tečaja v Sydneyu. Slavnostni govor je imel g. Jože Čuješ, predsednik Slovenskega društva Sydney. Otroke sta pripravila za nastop g. Čuješ in gdč. Antonija Vodopivec, tajnica društva.
Tomaž Holmar — 60-letnik. G. Tomaž Holmar, župnik iz Obirskega na Koroškem, je bil rojen v Gospe Sveti. Njegov oče je bil organist. To je vpU' valo tudi nanj. Vzljubil je pesem in glasbo in še zdaj vodi farni pevski zbor. Novo mašo je pel na sv. Višarjah. Kot kaplan je deloval na raznih krajih slovenske Koroške in povsod naletel n s nasprotovanje domačinov zaradi odločne slovenske zavesti in slovenskega po' tja in prosvetnega dela. Sedaj pastiruje na Obirskem pod Karavankami. K jubileju čestitamo.
Cleveland (ZDA). V spomin slovenskih žrtev so imeli ob 20-letnici slovenske tragedije člani Društva slov. protikom. borcev in zveze DSPB v Cie' velandu ter člani — gostje v soboto 29. maja posebno žalno sejo. Naslednj1 dan, v nedeljo 30. maja, pa je bila n* Chardon Rd. pri Lurški kapeli spomin' ska sv. maša. Daroval jo je ,č. g. Jože Cvelbar. Popoldne so bile v župni cer' kvi pri Sv. Vidu litanije in šmarnic®' nato pa v dvorani spominska proslava-
-
Übe slovenski šoli v Clevelandu, pri ^ri sv, Vida in pri Mariji Vnebovzeti, sta priredili v nedeljo 9. maja prisrčni Mladinski proslavi. Pri sv. Vidu so o-'■'"Oci med drugim izvajali opereto Kre-sniček (Gobec — Jezernik). Otroci slov. šole pri Mariji Vnebovzeti pa so med Nagimi točkami nastopili v opereti »Itdeča kapica“. Besedilo in glasbo za-nJ° je priredil Rudi Knez.
Romarska pobožnost v Habsterdicku (P
' ranei,ja). Na povabilo slov. izseljen-s^ega duhovnika v Merlebachu msgr. j’tanka Grimsa se je dne 1. maja zbra-Pri romarski božjepotni cerkvi v absterdicku okoli 800 slovenskih ro-j^kov. Na romanje so prišli Slovenci iz rancije, Zahodne Nemčije, Belgije, Ho-^ ndije in Luksemburga. Večina roja-v je bila tokrat prvič pri maši s slo-Venskim bogoslužnim jezikom. Roma-!'je Slovencev v Habsterdick je vsako >et°- Začel ga je msgr. Stanko Grims 2e Pred 25. leti.
^ Slovenski izseljenci v Franciji in uK'h zahodnoevropskih državah so ^ D°do imeli letošnje leto dve romanji ^ Lurd. Prvo je bilo od 21. do 28. ju-lja> drugo pa bo od 5. do 13. avgusta.
^ekaj podatkov o slovenskem šol-u aa Tržaškem1. Otroških vrtcev je p* tržaškem 27 in imajo 594 otrok z Penimi osebami.
s ^snovnih šol je sedaj 38, nižjih ‘'adnjih šol 8, višje srednje šole so tri.
osnovnih šolah je zaposlenih 124
učiteljev, na srednjih pa 152 profesorjev.
Učencev na osnovnih šolah je 1050, dijakov na srednjih 1045.
Do lanskega leta je opravilo višjo maturo 1030 kandidatov.
Letošnji duhovniški jubileji v Evropi.
60 let duhovnik: Msgr. Alojzij Novak, Gorica.
50 let duhovnika: Msgr. Ivan Omerza, Trst; g. Ludvik šavelj CM. Trst.
25 let duhovniki: Dr. Franc Felc, izseljenski duhovnik v Stuttgartu; med drugimi: dr. Kazimir Humar, Gorica; g. Franc Štuhec SDB, ravnatelj Marijani-šča (Opčine — Trst).
Biseromašnik msgr. Alojzij Novak (Gorica). V nedeljo, 9. maja je msgr. A. Novak obhajal svoj biserni mašni-ški jubilej, to je, 60 let' duhovništva. Biserno mašo je daroval v goriški stolnici. Msgr. Novaku so pri maši asisti-rali msgr. Rudolf Klinec, msgr. Velci, stolni vikar dr. Humar, jameljski župnik g. štanta in travniški kaplan g. .Tericijo. Slavnostni pridigar je bil dr. Humar. V pridigi je gospodu jubilantu sporočil tudi čestitke goriškega g. nadškofa in še posebej čestitke, ki jih je sv. oče poslal po državnem tajniku po telegramu. Popoldne je bil v goriški stolnici najprej nagovor msgr. Močnika, nato lavretanske pete litanije, blagoslov in zahvalna pesem, čestitamo k tako visokemu duhovniškemu jubileju.
Med nami v Argentini
V Lujän smo romali. V nedeljo, 9. maja smo Slovenci iz Velikega Buenos Airesa in iz bližnjih provinc romali k Materi božji v Lujän.
Lujän je največja Marijina božja pot v Argentini. Kar so v Sloveniji Brezje, v Italiji Loretto, v Španiji Mon-serrat, na Portugalskem Fatima, v Franciji Lurd, to je Lujän v obširni Argentini.
Romanja se je udeležilo okrog 2500 rojakov. Pred cerkvijo so visele ves dan tri velike zastave: papeška, slovenska in argentinska. V veliki baziliki je bila. postavljena podoba brezjanske Marije. Že od zgodnjih jutranjih ur je spovedovalo 10 slovenskih spovednikov.
Slovenske romarje je ob 10 dopoldne pozdravil v Marijinem svetišču krajevni škof g. msgr. Alojzij J. Tome, po rodu Furlan. Za tem je bila recitirana maša s petjem, vse v slovenskem jeziku seveda. Sv. mašo je daroval g. msgr. Anton Orehar. V homiliji med
▼
mašo je razvil misli o medsebojni lju' bežni. Med drugim je dejal: „Z ljU' beznijo moramo misliti o ljudeh in usta' novah; celo tiste, ki so v zmoti, mora' mo obravnavati z ljubeznijo. Resnica in pravica brez ljubezni sta mrzli. Petje je spremljal z orglami g. štef»a Drenšek. Skoro vsi — dobesedno — so pristopili k sv. obhajilu. G. škof se kar ni mogel načuditi temu, kajti kaj ta' kega ne doživi pri nobenem druge01 romanju.
Opoldanske ure so rojaki uporabil' za kosilo, razgovore in zaseben obisk romarske cerkve.
Ob dveh popoldne pa se je po cerkvi 2oPet oglasila slovenska pesem. Petje vodil g. župnik Gregor Mali. Po Manjini pesmi je imel popoldansko pridigo dr- Mirko Gogala. Govoril je o temi "Marija in liturgija“. Za tem pa se je izvila mogočna procesija. Fantje, čla-M Slovenske fantovske zveze, so nosili Ustave, lujansko Marijo in sliko brez-■iatiske Marije ter skrbeli za red. Ob V|-nitvi v cerkev so vsi navzoči prejeli sPominsko podobico Matere božje. S Pfitimi litanijami Matere božje, z ob-n°Vo posvetitve in z blagoslovom smo Vključili letošnje romanje, ki je bilo g°tovo eno najlepših v tujem svetu. O tottianju je prinesel lepo poročilo tudi v°dilni buenosaireški dnevnik „La Nation“.
Občni zbor Družabne pravde. Na ^Pznik sv. Jožefa Delavca, dne 1. ma-Je bil v Slovenski hiši v Buenos Ai-fesu 17. redni občni zbor Družabne j^kvde. Pred njim je bila v Slovenski ^ Peli sv. maša, katero je daroval du-vni. vodja organizacije g. župnik Gre-Mali. V novi odbor so bili izvoljeni: J°že Jonke, predsednik, g. Luka Mil-fc'e, g. Jan Maks, g. Lojze Erjavec.
Četrta obletnica v San Martinu. V
^ede]jo, 2. maja so rojaki v San Mar-nP obhajali četrto obletnico Sloven-
%
ePP* doma. Proslava se je pričela s
•fiašo, katero je daroval krajevni
Sv.
pastir g. župnik Gregor Mali. V , ^'digi je razvil praktične misli o lju
Og.
So
2P*> ki naj vlada v Domu. Med ma-. je pel pevski zbor pod vodstvom g. ^Pka Klemenčiča. Središče popoldan-®ga programa je bila akademija, po-
svečena slovenski pesmi. Napovedovalec je bil g. Lojze Rezelj. Predsednik Doma g. Leopold Novak je najprej pozdravil vse zastopnike in rojake. G. Božidar Fink, predsednik našega osrednjega društva „Zedinjena Slovenija“ je iDomu čestital in vse spodbudil k delu, ker „nismo samo čuvarji grobov, ampak smo nosilci življenja“. Slavnostni govornik je bil g. dr. Tine Debeljak. Nastopili so še: otroški pevski zbor, naraščajnice in članice SDO, harmonikarska skupina, člani SFZ, skavti in pevski zbor. Te točke so bile na skrbi gdč. učiteljice Katice Kovačeve, gdč. Saše Hartman, g. Borisa Pavšerja, g. Viktorja Jenka, g. Vinka Klemenčiča, g. Marijana Trtnika in g. Janeza Zorca.
Blagoslovitev kolegija v Slovenski Vasi. V nedeljo, 2. maja je zastopnik krajevnega g. škofa msgr. Cambelli blagoslovil v Slovenski vasi nov zavod Marije Kraljice. Načrt zanj je napravil arhitekt g. Marijan Eiletz. G. vikar Janez Petek CM, se je vsem, ki so omogočili gradnjo lepo zahvalil.
Peta obletnica Slovenskega doma v Carapachayu. Slovenci v severnem delu Velikega Buenos Airesa so v nedeljo, 23. maja praznovali 5. obletnico svojega Doma. Tudi to slavje se je pričelo s sveto mašo, katero je daroval g. dr. Alojzij Starc. Na popoldanskem sporedu je bil pozdrav g. učitelja Aleksandra Pirca, govor predsednika Doma g. Edvarda Škulja, nastop naraščaj-nic in članic SDO, fantov SFZ in harmonikarske skupine. Nastope so pripravili ga. Pleško, gdč. Cveta Šenk, g. Pirc in g. Jenko.
POVERJENIKI:
KJE JE KAJ
Argentina:
Duinopastirska pisarna, Raxnön Falcön 4168, Buenos Aires
Brazilija:
Paroquia do Santissimo Sacramento,
R. Tutoia 1125,
Vila Mariana,
Sao Paulo — S. P.,
Brasil
Z. D. A.:
Rev. Julij Slapšak 6019 Glasa Ave.
Cleveland, Ohio, U. S. A. Slovenska pisarna Baragov dom 6304 St. Clair Ave. Cleveland 3, Ohio, U. S. A.
Dostojanstvo vsakega jezika Anton Korošec — domovina v ognju ljubezni Kaj določa koncil glede zakramentov in zakramentalov Zaplemba: dokaz verske svobode
Ob letu Sveta Rešnja' Kri Prvo pismo v letu 1945 Iz dnevnika Janeza XXIII.
Kanada:
Ivan Marn.
131 A Treevlew Drive Toronto 14, Ont. Canada
Trst:
Marijina družba,
Via Risorta 3,
Trieste, Italia
Učenik, katera je največja zapoved?
Kristus na filmskem traku Za mlade ljudi O moji veri Kakšen je Bog? Vsi narodi in vsa ljudstva verujejo Podrti viharnik
Italija:
Zora Piižanc,
Riva Piazzutta IS,
Gorizia, Italia
Avstrija:
NaroCnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec
Celoletna narodnina zaAr-rentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 850 pesov.
Proces proti Jezusu Od doma Svetovne novice Glas iz Kima Molitveni namen Slovenci po svetu Med nami v Argentini
za ZDA In Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo 95 Šilingov za Italijo 2.000 lir; drugod
protivrednost dolarja.
LETO XXXII.
Štev. 7
JULIJ
395
380
391
33S
39?
400
405
409
411
419
420 42Ž
424
425 130 432 435 439
442
443
444 446
1905
PROSIMO PORAVNAJTE NAROČNINO’
Nakazila na naslov: Antonio Orehar Ramön Falcön 4158, Buenos Aires, Argentina
slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (rn8čr Anton Orehar), urejujeta pa dr. Branko Rozman im ^ Alojzij Starc. Editor resp.: Msgr. Antonio Orehar, Rar0^ Falcön 4158, Bs. As. Registro de la Prop. Intel. N9 843-9
Tiska Vilko S. R. L., Kstado« Unidos 425, Buenos
Aireß
Ljubljana: uršulinska cerkev
Ovitek: arh. Marijan Eiletz