Glasnik S.E.D. 42/3 2002. stran 35
RAZGLABLJANJA
Izvirni znanstveni članek / 1.01	lllUg, Polona Sketelj
SKUPINSKI SPOMIN PREBIVALCEV OBČINE BILČOVS
Osrednji pojem, ki ga obravnava članek, je skupinski spomin prebivalcev občine Bilčovs na južnem Koroškem v Avstriji, in sicer od srede 19. stoletju, ko je občina nastala, do konca 20. stoletja. Omenjeni so tudi nekateri pojmi, ki so tesno povezani s skupinskim spominom, na primer 'neje in občutki skupinske pripadnosti prebivalcev občine. Ker Je članek nastal po magistrski nalogi z naslovom Etnološki ustroj občine Bilčovs - zagovor je bil decembra 2001 na Oddelku za etnologijo in kulturno Antropologijo -, so v njem Prikazana tudi nekatera metodološka in metodična izhodišča magistrske naloge.
Ihod
V Prispevku predstavljam nekaj ugotovitev 0 skupinskem spominu prebivalcev občine Hilčovs, ki ga obravnavam v magistrski na-'°8¡ z naslovom Etnološki ustroj občine Bil-Cüvs.' Skupinski spomin se je že v prvih Slikih / raziskovanim območjem izkazal kot ederi od temeljnih dejavnikov ohranjanja ob¿¡ne Bilčovs kol skupnosti oziroma strukture v zavesti njenih prebivalcev, ne pa kot
edini.2
Opredelitev območja
Občina Bilčovs, nemško Ludmannsdorf. je er|a od dvojezičnih občin na južnem Ko-r°škem v Avstriji. Leži v Rožu, natančneje na Pobočju Gur. Gure so najobsežnejše ob-
močje širšega Roža. Raztezajo se med ožjim Rožem na jugu in zahodu, Vrbskim jezerom in Celovško kotlino na severu ter do Drave pri Mohličah/Mochling na vzhodu.
Občina sega na jugu do Drave, na severu do Gur, na vzhodu do sosednje občine Kot-mara vas in na zahodu do občine Vrba. Neposredno meji na občine1 Kotmara vas/ Koltmansdorf, Bistrica v Rožu/Feistritz, Št. Jakob v Rožu/St. Jakob i. R.. Vrba/Velden, Hodiše/Keutschach in Škofiče/Schiefling. Od glavnega mesta Roža Celovca/Klagen-furta je občina oddaljena 1K kilometrov. Poleg Celovca sta glavni mestni središči v Rožu na jugovzhodu Borovlje/Ferlach in na zahodu Beljak/Villach. Bilčovs je raztegnjena občina z osemnajstimi vasmi.4 V njej so katastrske občine Bilčovs. Spodnja vesca, Velinja vas. Zgornja vesca in Zeluče. Upravno središče občine je vas Bilčovs. V njej so občinsko poslopje, štiriletna dvojezična ljudska šola. dvojezični otroški vrtec, pošta, slovenska banka-pnsojilniea, slovenska zadruga, sedež slovenskega kulturnega in športnega društva, trgovina ADEG in dve gostilni. Upravno-politično sodi občina Bilčovs v politični okraj Celovec - okolica, njene zdajšnje meje pa so bile začrtane leta 1958, ko sta se združili do takrat samostojni občini Zgornja vesca in Bilčovs.
Potek raziskovalnega dela
Raziskavo o občini Bilčovs sem opravljala od leta 1995 do 2000. Mesce dni po vpisu magistrskega študija sem se lotila terenskega dela, njegovo izhodišče pa je bilo opazovanje l udeležbo. Terensko delo. podkrepljeno z omenjeno metodo, lahko strnem v nekaj točkah:
I. V občini sem vsak mesec živela tri sobole in nedelje, ob praznikih in vsako leto nepretrgoma mesec dni. Poleg lega sem prihajala v občino občasno med tednom
za dan ali nekaj ur.-' Občasna »hitra« raziskovalna popotovanja je omogočala relativna bližina občine Bilčovs v primerjavi z nekaterimi drugimi, bolj oddaljenimi kraji, ki sem jih do tedaj raziskovala na južnem Koroškem.
2.	Živela sem v vasi Bilnjovs. v neposredni bližini Bilčovsa in s tem v neposredni bližini upravnega iri kulturnega središča občine, pri družini predsednika slovenskega kullurnega društva Bilka in v hiši zadnje bilčovške babice.
3.	Čas bivanja v občini sem prilagodila utripu življenja v njej, tako da sem bila navzoča ob delavnikih, nedeljah, praznikih, v različnih delih dneva. To mi je omogočalo, da sem opazovala potek življenja in vedenje prebivalcev Bilčovsa ob različnih priložnostih.
4.	Prizadevala sem si, da ne bi bila samo opazovalka in zapisovalka življenja prebivalcev občine Bilčovs, temveč ena od udeleženk v dogajanju. Pomagala sem pri nekaterih delih, povezanih s kmeč-
1	Magistrsko naloge sem zagovarjala decembra 2001 na Oddelku za etnologijo in kulturno a m ropologij o na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Mentor je bil dr. Slavko Kremenšek.
2	Poleg skupinskega spomina obravnavam v magistrski nalogi: prostor, občina Bilčovs zaobjema natančno določen in opredeljen geografski oziroma kulturno-politični prostor, ki ga opredeljujejo meje. te pa hkrati zamcjujc-jo skupnost prebivalcev občine Bilčovs.
3	Navajam od vzhoda proti zahodu.
4	Pod njeno upravo so vasi Bilčovs/Ludmannsdorf. Bilnjovs/Fcllcrsdort". Branča vasiFran-zendorf. Gora/Rupcrtiberg, Kajzaze/Edling. Koviče/Lukowiiz, Mala Gora/Grolikleinberg. MošČenica/Moschenitzen, Muškava/Musch-kau, Podgrad/Pugrad, Potok/Bach, Sodraže-va/Zedras, Spodnja vesca/Niederdorfl. Stra-nje/Sirein. Velinja vas/Wellersdorf. Zgornja vesca/OberdOrft in Želuče/Sclkach.
5	Zaradi službenih obveznosti nisem mogla bili stalno navzoča v kraju.
If,D.
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 36
kim gospodarstvom, in se udeleževala vseh letnih prireditev slovenskega kulturnega društva, sklenila pa sem jih z drugimi udeleženci v eni od občinskih gostiln. Bila sem navzoča pri najpomembnejših šegah letnih časov, se udeleževala dogodkov, povezanih z življenjem v fari (na primer vsakoletnega farnega praznika, farnega izleta), in večine vaških praznikov. Glede na izhodišče magistrske naloge sem spremljala tudi dogajanje na občinski ravni.6 Ob odprtju poslopja slovenske posojilnice sem na svojo pobudo napisala besedilo o nastanku in razvoju slovenske posojilnice v Bilčovsu ter se udeležila slovesnosti, ki je bila poleg farnega praznika ob pridobitvi novih zvonov za farno cerkev ena od najbolj množičnih prireditev med mojim bivanjem vobčini. Leta 1998 sem pripravila skupaj z nekaterimi prebivalci občine Bilčovs razstavo bilčovških jaslic, ki smo jo vsak večer sklenili ob pomenkovanju o nekdanjih in današnjih božičnih šegah. Teh družabnih srečanj so se udeleževali tako mladi kot tudi starejši prebivalci Bilčovsa.
5.	Poleg širšega družbenega dogajanja v občini sem spremljala ludi življenjski cikel posameznikov7 v njej. Bila sem povabljena na krst, udeleževala sem se porok in se žal poslovila od nekaterih svojih pripovedovalcev na pogrebih. Poleg teh treh življenjskih mejnikov sem opazovala vsakdanje in praznično življenje v nekaterih družinah, na primer praznovanje goda, rojstnega dneva, koline in semenj kot osrednji družinski in farni praznik.
6.	Spremljala sem potek življenja prebivalcev občine Bilčovs, povezan z dogajanjem v njihovem širšem okolju, tako da sem se z njimi udeleževala kulturnih prireditev in plesov v krajih, ki jih sami redno obiskujejo in s prebivalci katerih imajo redne družabne stike. Tako sem se lahko prepričala o povezovanju občine navzven, ob tem pa ludi o preseganju občinskih meja.
7.	Potek vsakega dneva v občini, tako vsakdanjega kot ludi prazničnega, sem sproti zapisovala v terenski dnevnik, ki je bil za raziskavo neprecenljiv vir podatkov. Pravzaprav so bili zapisi v dnevniku že nekakšna prva interpretacija življenja v občini.
8.	Interpretacijo življenja v občini in zapise o njem sem sproti preverjala in kritično razmejevala svoje doživljanje okolja, ki sem ga opazovala kot raziskovalka, in doživljanje mojih sogovornikov,
ki jim pomeni to okolje življenjsko okolje, s katerim se identificirajo. Zaradi takega bivanja v kraju raziskovanja sem se kmalu počutila ujeto v past: bila sem raziskovalka, hkrati pa sem začela kraj čutiti kot del okolja, ki mu tudi sama pripadam.
Po letih raziskovalnega dela v občini Bilčovs, kjer sem preživljata večino prostega časa, sem ugotovila, da prebivalci te občine zame niso samo pripovedovalci, ampak jih jemljem kot del svojega življenja. Tudi sama sem se začela počutiti »njihova«. Življenje v občini sem spremljala skozi objektiv fotoaparata, s svinčnikom ali magnetofonom v roki ali pa sem se na moč trudila, da sem si ob pogovoru s prebivalci Bilčovsa čim več zapomnila in pozneje to zapisala. In to so tudi vedeli, saj so me neštetokrat opozorili: »tole pa le zapiši«, čeprav nisem imela svinčnika v roki, ali pa »tole si pa zapomni«. Vsa ta opozorila so kazala, da sem bila tudi v »neformalnih« stikih s prebivalci Bilčovsa raziskovalka. Ob opazovanju njihovega življenja sem se začela zavedati drugačnosti svojega. Spoznala sem tudi, da me od njih loči tisto bistveno, kar od »znotraj« ustvarja občino Bilčovs kot skupnost in povezuje njene prebivalce - skupinski spomin. Pripovedovalci so spremljali moje raziskovalno delo tako metodično kot tudi vsebinsko in me sproti opozarjali, katera področja njihovega življenja naj uvrstim v raziskavo. Iz takšnih opozoril sem lahko razbrala tiste dele duhovne, materialne in družbene kulture, ki so po njihovem mnenju zanje najbolj značilni. Pomembni so se jim zdeli tudi podatki, kol so imena in letnice.
Skupinski spom in
Skupinski spomin* prebivalcev občine Bilčovs je neposredno povezan z ustvarjanjem občutka skupinske pripadnosti, je listi del realnosti življenja, ki po eni strani zmanjšuje razlike, po drugi pa jih ustvarja. Ustvarja različne skupnosti v navzven jasno opredeljeni skupnosti, kot je skupnost prebivalcev občine Bilčovs, in hkrati potrjuje v zavesti prebivalcev Bilčovsa občino kot enovito skupnost. Ustavlja se torej na mejah občine Bilčovs. »Skupinski spomin je, kot kaže, govorica o drugačnosti, ki skupini daje identiteto, to, da ima zgodovino, ki je ne deli z nikomer.« (Zonabend 1993, 225) Skupinski spomin skupnosti se ustavi na mejah drugih skupnosti* in ostaja zamejen v tistih bistvenih značilnostih, ki potrjujejo obstoj skupnosti kot individuuma. »Bilčovs je živ organizem, ki se je rodil in
živi svoje posebno življenje.« (inf. Z)10 Po Halbwachsu je skupinski oziroma socialni spomin kontinuiran miselni tok, ki ohrani iz preteklosti vse, kar je v zavesti skupnosti živo, in se ujema z mejami skupnosti (Halbwachs 1991, 71).
V zavesti prebivalcev Bilčovsa je skupinski spomin stalno navzoč. Prenaša se z ustnim izročilom posameznikov, za skupnost pa je pomemben predvsem v procesu nenehnega obnavljanja občutka skupinske pripadnosti. Skupinski spomin ustvarja skupno preteklost in prav tako kakor je za posameznika pomembno prepoznavanje zanj značilne preteklosti, potrebuje tudi skupnost preteklost, s katero utemeljuje navzočnost v prostoru in času. Pripadniki skupnosti torej črpajo občutek skupinske pripadnosti iz skupne preteklosti. Kot pravi Zo-nabendova, pa se v procesu ustvarjanja skupne preteklosti skupinski spomin .vrli v krožnem gibanju, gibanju, ki skuša vseskozi najti stabilnost, znova ustvariti ne-gibnost in večnost in si tako utemeljiti svoje trajanje« (Zonahend 1993, 153). Tradicija je »organizirani medij kolektivnega spomina« (Giddens 1996, 16), saj ustvarja občutek stalnosti in povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. S skupinskim spominom je preteklo življenje neke skupnosti neposredno povezano s sedanjostjo oziroma je preteklost neposredno vpeta v sedanjost. Po Brumnu sc »preteklost v socialnem spominu neprenehoma spreminja in rekonstruira glede na dano sedanjost. Proces te rekonstrukcij'-' pa je, vsaj kar zadeva skupnost, kolektivne in s tem socialne narave.« (Brumen 1998. 16) Tako je skupinski spomin, ki sem ga raziskovala v občini Bilčovs od leta 1995 do 2001, drugačen, kot bi bil. če bi prišla v občino desetletja prej ali pozneje. Izhajala sem iz tega dejstva in prepustila prebivalcem občine Bilčovs. da so sami izbrali tiste dogodke iz preteklega življenja skupnosti, na kaLere jih veže največ socialnih spom'' nov. Prav tako sem jim prepustila, da so sami strukturirali skupinske spomine v zanje pomembne sklope in jih povezali s tistimi dogodki širšega družbeno-zgodovin' skega spomina, ki se po njihovem mnenji1 najjasneje prepletajo z njihovim skupi'1' skim spominom
Socialni oziroma skupinski spomin prebivalcev Bilčovsa je po eni strani neposred' no povezan L dogodki, ki jih je skupnos' doživela, po drugi pa tudi z njenim zgod0" vinskim spominom. Slednjega je »pospf' minila« s pomočjo medijev, šole, knjig, litienih sLrank, ideologije ... »Socialni sp0" min si v zgodovinskem spominu sposoja
A
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 37
RAZGLABLJANJA
S.f.D.
tiste elemente, ki mu zagotavljajo povezavo različnih lokalnih dogodkov v smiselno celoto, vezano na skupino.« (Brumen 1998, 16)
Skupinski spomin je kot ustno izročilo pomemben za oblikovanje zgodovinske zavesti prebivalcev občine Bilčovs (primerjaj Makarovič 1995, 285). Makarovič razlikuje v vzvratni časovni perspektivi tri odseke; »l, časovno določeno obdobje, ki seže nazaj toliko kot oseben spomin. 2. časovno določeno obdobje, ki zajema ustno sporočene osebne spomine pripovedovalcev, ki so jih ljudje še poznali, 3. časovno nedoločeno preteklost, ki enotno zajema ves ¿as pred tem. Za ustno izročilo prvega obdobja so značilne osebne interpretacije konkretnih dogodkov in stanj. Za izročilo drugega obdobja je značilno, da še pomni konkretne dogodke ali stanja, vendar je trikrat generacijsko ali osebno interpretirano. Za izročilo tretjega obdobja je v večji meri značilna mističnost.« (Ibid. 1995, 285) V pripovedih prebivalcev Bilčovsa navzven po "ačinu pripovedovanja ni bilo razlik med doživetimi spomini, spomini, prevzetimi po Pripovedovanju, in spomini, prepletenimi z Zgodovinskimi spomini, prevzetimi s šolanjem. branjem, prek medijev in podobno. Skupinski spomin prebivalcev občine Bil-covs lahko razdelimo na tri ločene, a ne ^ed sabo neodvisne dele: 1- spomine, ki so neposredno povezani z nastankom in razvojem skupnosti, ki jo zarisujejo meje občine Bilčovs, in pogosto izhajajo iz zgodovine širšega družbenega in političnega pomena. V širši družbeni zgodovini najdejo prebivalci Bilčovsa podlago za »svojo zgodovino«;11
spomine, ki so neposredno povezani z življenjsko osjo posameznika oziroma njegovim biografskim časom;
"i
J- spomine, ki so neposredno povezani z družino kot družbeno enoto med intimnim in zunanjim svetom; spomine, ki izhajajo iz povezav posameznikov v širše družbene skupnosti in 'ako presegajo družino kot najmanjšo družbeno enoto. ^ 1; Zgodovinski in osebni spomini se prepletajo, s tem pa tudi spomini, prevzeti z 1Znbražcvanjem, po literaturi, medijih in z Ustnim izročilom. Oboje so prebivalci občine Bilčovs ponotranjili in združili v celoto sP()minov na nastanek in razvoj njihove občine
K ">■ T
, Ta del skupinskega spomina zarisuje-J0 življenjski mejniki začetka, vrhunca in "nca posameznikovega življenja, njihovi Prehodi so družbeno obredno potrjeva-
ni« (Makarovič 1995, 126) in se navezujejo na pojme, kot so otroštvo, zrelost in starost. Močno se navezujejo na življenje v družini kot temeljni družbeni celici, saj se življenje posameznika in z njim povezani spomini tam začnejo in končajo. K 3: Sem uvrščajo spomine na življenje v družini, ki presegajo osrednje dogodke posameznikove življenjske osi. K 4: Za prebivalce občine Bilčovs so prav tako pomembni spomini na povezovanje posameznikov v širše družbene skupnosti. Te spomine v grobem delijo na spomine na delo in spomine na čas, ki ga niso neposredno porabili za pridobivanje osnovnih virov za preživetje. Pri tem pogosto ne govorijo o prostem in delovnem času. Vsi ti spomini so povezani z dihotomizira-njem časa. Nanj v besedilu sproti opozarjam. Prebivalci občine Bilčovs namreč na splošno kronološko delijo življenje skupnosti na obdobje pred letom ¡950 in obdobje po letu 1950, ko hočejo čas skupnosti opredeliti s po njihovem mnenju osrednjo zgodovinsko prelomnico širše družbene narave, govorijo o obdobju pred drugo svetovno vojno in o obdobju po njej. Prvo obdobje v vsakem primeru dojemajo kot oddaljeno, drugo pa kot obdobje, ki je blizu sedanjosti oziroma se v sedanjost celo nadaljuje. Medtem ko doživljajo prvo obdobje kot razmeroma stabilno v vsakdanjem življenju, ne v širših družbenih spremembah, je drugo čas hitrih sprememb, čas, kot pravijo, ko se je vse »predjalo«, Prvo obdobje označujejo z besedami nekoč, nekdaj, včasih, drugo pa z besedo danes. Stalnica med preteklostjo in sedanjostjo v socialnem spominu je družbeni prostor. Socialni spomin se nanaša na natančno določen prostor in prav »prostor, vezan na spomin, je tako ustvarjal neke vrste most med preteklostjo in sedanjostjo« (Brumen 1998. ¡8).
Tako kot vse skupnosti razlikujejo tudi prebivalci Bilčovsa preteklost, sedanjost in prihodnost. Preteklost in prihodnost opredeljujejo glede na sedanjost. Pri opredeljevanju preteklosti si pomagajo z izhodiščnimi točkami, ki jih izberejo v času in prostoru. Neposredno ob raziskovanju spomina sem se torej srečala tudi z družbenim časom, s katerim uravnava skupnost svoje življenje in spominjanje. »Za človeka je silno pomembna Časovna perspektiva ... z njeno pomočjo opažamo dogajanje v svetu. Časovna perspektiva je zelo različna glede na različne osebnosti, glede na starost in glede na situacije, Z njeno pomočjo se človek postavlja v časovni okvir.« (Makarovič 1995, 9) Cas je po Makaroviču »subjektiv-
no in družbeno izoblikovana lastnost zavesti, ki nima soodnosa v stvarnosti« (Makarovič 1995, 8).
V občini Bilčovs lahko načine asociativnega razmišljanja kot oporne točke spominjanja na daljSa obdobja razdelimo na:
1.	spominjanje po natančno določenih datumih širše družbene narave ali lokalne zgodovine {Ta način uporabljajo bolj moški koL ženske in predvsem listi, ki so sodelovali v upravno-političnem in kulturnem življenju v občini.);
2.	spominjanje po prelomnih dogodkih iz Življenja skupnosti, ki pa jih časovno ne opredelijo, na primer ob začetku prve svetovne vojne, ob plebiscitu, ko se je začela druga svetovna vojna;12
3.	spominjanje po posameznikovi življenjski osi, pogosto v povezavi z družinskim spominom oziroma genealogijo. (Tako so se spominjale bolj ženske kot moški, za osrednja dogodka svojega življenja pa so največkrat izbrale poroko in rojstvo enega od otrok ter nanju vezale druge spomine: »Po poroki sva ...«, »Takrat Hanzija še ni bilo ...«, »Ko se je rodil Hanzi ...«, »Ko sem se poročila in prišla
6	Prebivalci Bilčovsa so me sproti neposredno, po telefonu ali pisno, obveščali o najpomembnejšem dogajanja na različnih ravneh občinskega življenja. Hna od pripovedovalk pa je shranjevala vsa vabila, ki jih jc prejela, in me spmti opozaijala na podrobnosti, kot so dvo-jezičnost besedil in podobno.
7	Prav tako kot o dogajanju v širšem družbenem okolju so me neposredno, po telefonu ali pisno, z vabiti obveščali o nekaterih pomembnih dogodkih.
R »V kolektivnem spominu skupine ali skupnosti so v ospredju dogodki in izkušnje, ki se dotikajo večjega števila članov neke skupnosti ... S kolektivnim s p umi nuni si vsaka skupina pomaga ustvariti lastno podobo socialnega sveta, v katerem živi. Zaradi tega smemo kolektivnemu spominu pripisati nezamenljiv socialni pomen in ga tako brez zadržkov poimenujemo tudi socialni spomin.« (Brumen 1998, 15}
9	Maurice Halbwachs pravi, da se kolektivni spomin ustavi na mejah skupnosti in se ne prekriva s kolektivnim spominom drugih skupnosti (Halbvrachs 1991, 68).
10	»Z* kot »zaupno«, informator ni želel bili imenovan.
11	Ko razmišljajo o Zgodovini kot eni sami. sc približujejo Halbuachsu. ki pravi, da je zgodovina ena sama, skupinskih spominov pa je več (Halbwachs 1991. 71).
12	Pogosto so me nagovorili, naj jim pomagam časovno opredeliti zgodovinski dogodek, ki so ga uporabili za izhodišče spominjanja, na primer kdaj seje začela oziroma končala druga svetovna vojna.
If,D.
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 38
v Zcluče, še ni bilo ceste, zalo smo hodili k maši večkrat z brodom čez Dravo.« (inf. Antonija Rcichmann) Značilno za takšno spominjanje je. da kot izhodišče uporablja natančno določene časovno omejene točke ali pa daljše obdobje. Razlika med »ko sva se poročila« in »po poroki« je očitna.) Posamezniki torej prenašajo skupinski spomin na različne načine. Povečini pa se je tudi v občini Bilčovs potrdila ugotovitev Zonabendove, da posameznikova »življenjska os oblikuje dogodkovno zgodovino, izbira spomine in ureja spominjanje« (Zonabend 1993, 218). »Natančno spominjanje življenjskih postaj: spominjanje datumov, ki urejajo čas, oblikujejo preteklost in spodbujajo druge spomine. Trajanje doživetega časa, absolutno trajanje življenjskega kroga, kjer točke prehodov in krizni trenutki za vekomaj zaznamujejo potek posameznikovega spomina. Okoli takih opornih datumov se urejajo trajanje, družinska in domača doživetja, dogodki iz posameznega življenja.« {ibid. 218) Seveda pa tudi v tem okviru obstajajo razlike med spominjanjem posameznikov. Takšne časovne opredelitve so v resnici oblike družbenega strukturiranja časa, ki nastaja s »povezovanjem dveh ali več različnih kontinuiranih in spreminjajočih se sek-venc, od katerih je ena časovno merilo druge« (Elias 1989, 42). Prebivalci Bilčovsa so si posamezne pretekle dogodke svojega življenja zapomnili tako, da so jih povezali s sočasnimi naravnimi cikli menjavanja letnih časov ter z njimi povezanimi prazniki in pomembnimi opravili. Najprej so se na primer spomnili opravila ob nekem dogodku in šele nato njegove natančne letnice dogajanja. "Ko smo sušili seno, je prišel prvič k hiši hlapec Han-zi.« (inf. Z)
Neposredne izjave prebivalcev občine Bilčovs, ki jih navajam v magistrski nalogi, so v svojih zametkih njihovi osebni spomini, vendar se najpogosteje nanašajo na skupne zadeve življenja v občini in so kot taki v nalogi tudi predstavljeni. Posamezniki jih delijo z drugimi člani skupnosti in tako imajo naravo kolektivnega spomina. V nalogi prikazujem tista področja materialne, družbene in duhovne kulture, ki so jih prebivalci občine Biičovs vpletali v skupinski spomin in jih tako prepoznali kot najbolj značilne za njihov način življenja," Izbiro kulturnih elementov sem namenoma prepustila prebivalcem občine Bilčovs, ki živijo življenje, kakršno lahko sama le opazujem in skušam razumeti (primerjaj Sketelj 1996, 6).
Skupinski spomin in Zgodovinski mejniki
Spomin, ki zbuja najintenzivnejše občutke pripadnosti skupnosti, je povezan z nastankom krajevnega imena - tako nemške kot tudi slovenske različice. Izročilo o nastanku krajevnega imena se prenaša ustno iz roda v rod.
Prva večja prelomnica v življenju skupnosti, neposredno povezana s širšim družbenoz-godovinskim dogajanjem, je bila po mnenju pripovedovalcev prva svetovna vojna. Opredeljujejo jo predvsem s temi dogodki:
1.	odhod moških na fronto;
2.	ženske so samostojno upravljale gospodarstvo {»Za mamo je bilo to zelo težko obdohje njenega življenja. Ostala je doma sama z majhnimi otroki. Ni ji preostalo drugo kot prijeti za vsako delo, tudi najbolj težkega moškega dela se je lotila.« /inf. Z/);
3.	prekinitev vsakršne kulturne dejavnosti v občini.
Naslednja prelomnica je bilo leto 1920, saj je po mnenju prebivalcev Bilčovsa prineslo korenite družbenopolitične spremembe. Kot potrjujejo podatki ljudskega štetja 10. oktobra 1920, sc jc večina prebivalcev" občin Bilčovs in Zgornja vesca na plebiscitu zavzemala za pripojitev Avstrije k SHS. Še na začetku 21. stoletja je spomin na visok odstotek za priključitev k tedanji Jugoslaviji pomemben za ohranjanje občutkov skupinske pripadnosti, ki temeljijo na razlikovanju od »drugih«. »V Bileovsu smo bili že takrat nekaj posebnega in smo se v tako visokem številu odločili za priključitev.« (inf. Z) Prebivalci Bilčovsa se vsako leto 10. oktobra udeležijo praznovanja ob obletnici plebiscita v Celovcu in ob tej priložnosti nosijo napise v slovenskem jeziku. Druga svetovna vojna jc bila po njihovem mnenju obdobje izrazitih notranjih razlikovanj. Na eni strani so bili prebivalci Bilčovsa, ki so sc opredeljevali kot zvesti domovini, na drugi pa listi, ki so se imeti za Slovence. Vojna je zaznamovala življenje v občini s tremi pomembnimi dogodki: odhodom moških na fronto, izseljevanjem slovenskih družin od leta 1942 in duhovnika ter zaprtjem nekaterih žensk v Celovcu, ker so sodelovale s partizani. Potem ko so odšli moški na fronto,,s so ženske ostale doma same z otroki. Tako kut med prvo svetovno vojno so morale poprijeti za vsako delo. »V vojnem času so ženske sjale, orale. Je hudo blo. Do leta 1948 so hodili domov. Doma so ostali samo stari moški in otroci. Najhujše 1942-
43. Tudi starim ljudem so pomagali, čeprav so vedeli, da jim ne bodo mogli vrniti.« {inf, Marjana Bister)
Leta 1942 so prišli v občino Bilčovs vojni ujetniki iz Ukrajine in Poljske, Prav tako kol hranijo v spomin na prvo svetovno vojno osebne dokumente, imajo tudi iz druge svetovne vojne shranjene predvsem izkaznice iz taborišč, pisma in dnevnike, ki so jih pisali moški na fronti'" ali pa izseljenci v taboriščih.
Obdobje po drugi svetovni vojni delijo prebivalci Bilčovsa na drugo polovico štiridesetih let, ko je bilo v njihovem vsakdanjem življenju še zelo čutiti posledice vojne, in na obdobje od petdesetih let, ki ga uvrščajo k sodobnemu življenju. Vojaki, ki so se vračali iz nemške vojske, so skušali po vojni vpeljati v domače kmečko gospodarstvo novosti, tako nov način dela kot tudi novo orodje in naprave, ki so jih videli v Nemčiji, Spominjajo se, kolikšen je bil odpor drugih prebivalcev občine do njihovih predlogov.
Po drugi svetovni vojni se je začelo po mnenju prebivalcev Bilčovsa novo življenje v njihovi občini, »Vse seje 'predjalo'. Prej ni bilo cest. V Celovec so ljudje hodili peš. in še tO največkrat samo, kadar so šli prodajat drva. jajca, mleko in maslo. Prej nismo imeli elektrike « (inf. Marija Kapus) Kot največje spremembe v tem obdobju navajajo: motorizacijo, mehanizacijo, elektrifikacijo, komunikacijsko povezanost občine z večjimi kraji in mesti (tieljak, Celovec), povečevanje možnosti izobraževanja, globalizacijo ter spremembe jezikovne in s tem etnične podobe občine. Med zanje pomembnimi dogodki širšega družbenega dogajanja naštevajo: šolske odloke, predvsem iz leta !958, in odstranjevanje dvojezičnih krajevnih napisov v sedemdesetih letih 20. stoletja.
Skupinski spomin na življenjski cikel
Pomembni dogodki življenjskega cikla, na katere vežejo prebivalci Bilčovsa skupinski spomin, so:
1.	rojstvo,
2.	poroka,
3.	smrt.
Že v evropskem srednjem veku so bila znana obredja ob posameznikovih življenjskih mejnikih, s katerimi so se potrjevali drttž~ beni mejniki v biografskem času (Makaro-vič 1995, 26).
Navedene življenjske mejnike spremljaj" poglavitna življenjska obdobja:
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 39
RAZGLABLJANJA	S.f.D.
1.	rojstvo - zgodnje otroštvo, ki se konča z vstopom v ljudsko šolo;
2.	med vstopom v šolo in poroko je obdobje doraščanja (doraščajočim pravijo mladinci);"
3.	poroki je sledilo obdobje življenja odraslih;
4- staranje in smrt.
Ob poteku življenjskega cikla lahko govorimo o osebnem času. ki je neposredno povezan z družbenimi konvencijami, saj prav družba predpisuje posameznikove socialne biografije. »V vsaki kulturi se tako čas nizbije v posamezna obdobja, s katerimi si družba in kultura ustvarjata svoj lastni čas z urejenimi obdobji in starostmi,« (Brumen 1998, 28-29) To se najbolj nazorno kaže v konvencijah, kdaj in kako se začne življenjsko obdobje. Konvencije so se od petdesetih let. zlasti pa v zadnjih nekaj deset-'etjih, spremenile, saj poroka ni več neposreden pogoj za prehod iz obdobja mladosti v svet odraslih. Bolj kot na poroko danes vežejo ta prehod na posameznikovo s'arost.
Življenje, povezano z življenjsko osjo, je Po mnenju nekaterih avtorjev linearno, po drugih pa ciklično. Sama se zavzemam tako za linearno kot ciklično obravnavo. Linearno je z zornega kota posameznika in ciklično z zornega kota skupnosti. "Poleg ciklusov vsakdanjega življenja, pred-ysem vsakodnevnega ciklusa dejavnosti in dogodkov, uokvirja vsakdanje življenje še ftn proces, ki ni cikličen, temveč na neki način linearen. To je biografski razvoj, napredovanje življenjskega poteka skozi čas °d rojstva do smrti posameznika in sko2i različna življenjska obdobja.« (Ule 1993, 57)
Spomine na življenjski cikel posameznika ne sklenejo s smrtjo, ampak s spominom na ohranjanje stikov med živimi in mrtvimi člani skupnosti. Stik med mrtvimi in živimi sorodniki navezujejo večkrat na leto. V spomin na umrle molijo in prižigaJo blagoslovljene sveče doma in na grobu. Ob delavnikih so se do petdesetih let 20. S!°ietja spomnili rajnih, ko so končali de-0 na polju. Mrtvih so se spomnili tudi ob Večjih družinskih praznikih. Do sedemdesetih let 20. stoletja so na vse svete zvečer položili na mizo v hiši pod »bur)hkov k)ot« (hogkov kot) hlebec z zarisanim r,žem. Kruh je bil na mizi vso noč do dru§ega dne. Rekli so, da je na mizi za erne duše. Ob obletnici smrti pridejo k maši vsi sorodniki pokojnega. Na grobu 1Tlu Prižgejo sveče, potem pa se najožji sorodniki zberejo na domu. Skupaj še doma ¿molijo za rajnega.
Skupinski spomin na življenje v družini
Spomine prebivalcev Bilčovsa na življenje v družini lahko razdelimo na spomine na:
1.	družino kot gospodarsko enoto,
2.	družino kot družabno enoto,
3.	prehranjevalne navade v družini,
4.	družinske vrednote in njihovo ohranjanje.
K družini prištevajo prebivalci Bilčovsa starše, otroke in stare starše, k ožjemu sorodstvu tete in strice, bratrance in sestrič-ne ter njihove otroke, k širšemu sorodstvu pa bratrance in sestrične staršev1* in njihove otroke. Nekateri štejejo k daljnemu sorodstvu celo sorodnike, rojene v sedmem kolenu. Ho petdesetih let 20. stoletja so bili del družine vsi člani hišne skupnosti," tudi neporočeni bratje in sestre gospodarja ali gospodinje ter posli. V nekaterih družinah so družinsko skupnost sestavljali še občinski reveži, ki so stalno živeli pri družini, in vsi tisti, ki so prebivali v hiši pred njimi, čeprav z njimi v resnici niso bili v krvnem sorodstvu. Družino kot hišno skupnost je torej povezovalo opravljanje domačih del in/ali življenje pod skupno streho.1" Z gospodarsko osamosvojitvijo družinskih članov so začeli prištevati k družini predvsem najbližje sorodnike (starše, otroke, včasih tudi stare starše). Opredelitev ni več nujno povezana s skupnim bivanjem. Od šestdesetih let 20. stoletja se je zmanj-
šalo število mladih družin, ki živijo s starši v skupnem gospodinjstvu. Bilčovške družine so bile do petdesetih let 20. stoletja številne. Čeprav so se s preužitkarstvom starši formalno ločili od mlade družine, so bili največkrat še vedno kot ena celica, kar se je pokazalo predvsem pri obedovanju za skupno mizo. Za mizo je imel vsak družinski član natančno določen prostor, ki je kazal njegov položaj v družinski skupnosti. Na čelu mize, kar je bilo častno mesto, so ponavadi sedeli najstarejši družinski člani ali gospodar. Najpogosteje so za družinsko mizo obedovali tudi posli, ki so imeli tudi sicer velik vpliv na življenje v bilčovš-kih družinah.
Pravila vedenja med generacijami so bila do petdesetih let 20. stoletja strogo določena. Otroci so starše vikali, stare starše pa onikali, Onikanje in vikanje sta bila izraz spoštovanja. Danes starše tikajo, stare starše pa vikajo. Družinski spomin sega dva, največ tri rodove nazaj.
Spomini na življenje v skupnosti
Tako kot prebivalci Bilčovsa delijo skupinski spomin, povezan s posameznikovim življenjskim ciklom oziroma življenjem v družini, na spomin na življenje med delovnim in prostim časom, tako delijo tudi skupinski spomin na življenje v skupnosti na dva dela: na življenje, povezano s pridobivanjem
13	Opredelitev načina življenja povzemam po A. Bašu, Način življenja pomeni »razmerje vseh družbenih skupin, ki sestavljajo kak narod, do danih kulturnih prvin, kakor tudi vplive. kijih je imelo zadevno razmerje na življenje teh družbenih skupin« (Baš 1978, 84).
14	V občini Bilčovs kar 79,4 odstotka, v občini Zgornja vesea pa 68,8,
15	Večina prebivalcev Bilčovsa je odšla v nemško vojsko, kar pa ni bilo nujno povezano z njihovim odklanjanjem slovenskega jezika in kulture, »Dasi sva se zavedala, da sva Slovenca, vendar bila sva po mišljenju Avstrijca, in ko sva odhajala k vojakom, sva si že v duhu predstavljala zmagoviti povratek avstrijskih armad raz bojišče.« (Dnevnik Janka Ogrisa)
Ki »Žalosten dan je bil ta devetnajsti dan v de-zembru leta enainŠtirideset, ko sem dobil poziv. da moram dvanajstega januarja dvainšti-rideset k vojakom. Začeli so se žalostni dnevi za me in mojo ¿eno. Dan za dnem je prehitro minil, in te žalostno je šele blo, ko so prišli kundi in so začeli nositi paklne in Stofe nazaj, ker jaz nisem mogu več gotovo narediti. Ja tega jaz ne želim več doživeti, ker to so čudni čuti. In tako je prišel ta dan le dvanajsti ja-
nuar, ker tega dne sem se moral v Celovcu mevdalt. Tako sem imev ludi prijatelja Lesja-kovega Hubija. Tako so nas peljali v Tesen-dorf. A srečen sem biv in od tega trenutka sem biv v srcu pokvarjen, ker sem moral pustili ljubo drago ženko in olročičke same. Ljubi Bog nas zopet zdrave in čvrste srečno združi, in tako za vselej da se ne bomo vec ločili do ¡;roba. Ljubi Jezus iu mati Marija, daj nam še dolga, dolga leta srečno zakonsko življenje.« (Dnevnik Valentina Kapusa)
17	Ne glede na resnično starost seje to obdobje končalo s poroko. Mladi so s poroko pripadli družbeni skupini odraslih, kije zahtevala natančno določen način vedenja v družini kol najmanjši družbeni celici in v širši skupnosti.
18	Bratrancem in sestričnam staršev pravijo male tete in strici.
19	Izraz »hišna skupnost« je prvič uporabi! Vilfan leta 1954 (Vilfan 1954, 157-195).
20	Družino kot zvezo članov rodbine v ožjem pomenu (sorodniki, ki gospodarijo skupaj) in drugih oseb, ki niso sorodniki, a so udeleženi kot delovna sila ali sicer v rodbinsko gospodarstvo, je prvi opredelil Vilfan (Vilfan 19(il, 248-250).
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 40
temeljnih sredstev za preživetje, kamor uvrščajo tudi izobraževanje in različna znanja,-1 koristna za obstoj vse skupnosti, in na življenje, povezano s preživljanjem prostega časa oziroma »formalnim« in »neformalnim« druženjem v prostem času. Spomine na skupnosti kot gospodarsko enoto lahko vsebinsko razvrstimo na spomine:
1.	povezane z družbeno sestavo in družbenim razlikovanjem v različnih obdobjih,"
2.	na potek dela,
3.	na ljudi, ki so obvladali posebne spretnosti in znanje v korist vse skupnosti.
Večina skupinskih spominov prebivalcev Bilčovsa je povezana z delom oziroma s pridobivanjem temeljnih sredstev za preživetje, saj jih je delo zaposlovalo od jutra do večera ter določalo življenjski ritem družine kot najmanjše in lokalne skupnosti kot največje gospodarske enote. Čeprav so bile možnosti za kmetovanje slabe, sta bili občina Bilčovs in Zgornja vesca do srede 20. stoletja večinoma agrarni. Med kmeti so v prvi polovici 20. stoletja prevladovali mali in srednji kmetje. Za malega kmeta so v Bilčovsu šteli posestnika, ki je imel do 20 hektarov obdelovalne zemlje in do petnajst glav živine, srednji kmet je imel od 20 do 45 hektarov zemlje in do petdeset glav živine, veliki kmet pa več kot 45 hektarov obdelovalne zemlje. Poglavitni dejavnosti kmečkega gospodarstva sta bili poljedelstvo in živinoreja. Glede na naravne danosti območja je razvitost poljedelstva in živinoreje povsem razumljiva. Najpomembnejše dopolnilne dejavnosti pa so bile gozdarstvo, sadjarstvo, čebelarstvo in nabiralništvo. Kmetije so bile samooskrbo-valne, tako da so vse potrebno za preživetje pridelali doma. Tiidi vsa skupnost kot gospodarska celica je bila avtarkična. V začetku 20. stoletja je v Bilčovsu prevladovalo poljedelsko-gozdno gospodarstvo, ki so mu po številu sledila čista poljedelska gospodinjstva. Gozdovi so bili še v osemdesetih letih 20. stoletja za prebivalce občine najpomembnejši vir dohodka. Tretjina drv na celovškem trgu je bila prav s tega območja. Poljedelstvo, mlekarstvo in obrt jim niso mogli zagotoviti preživetja. Precejšen delež prebivalcev so pomenili kajžarji. Imeli so od dva do pet hektarov zemlje, eno kravo, včasih tudi kakšnega prašiča, nekaj kur in drobnice. Izhajali so iz družin malih in srednjih kmetov. Delež prebivalcev, ki so se ukvarjali z obrtjo, je bil razmeroma majhen. Tako je bilo v začetku prejšnjega stoletja, natančneje leta 1902, v mejah današnje občine Bilčovs
od 1206 prebivalcev le 29 obrtnikov, v sosednji občini Kotmara vas pa od 1407 prebivalcev kar 66 obrtnikov. Statistični podatki kažejo postopen upad agrarnih dejavnosti od tridesetih let do konca 20. stoletja.Število kmetov seje zmanjševalo predvsem v letih 1951 in 1971. Leta 1991 je bilo v Bilčovsu le še 76 kmetov. Upad kmetijskih dejavnosti je povezan že s tem, da geografska lega občine Bilčovs ne daje najboljših možnosti za poljedelsko obdelavo. Posebno na gričevnatih območjih primanjkuje vode za obdelavo tal, še bolj kot geografska lega pa zmanjšuje število zaposlenih v kmetijstvu dejstvo, da so se od petdesetih let 20. stoletja zelo povečale možnosti zaposlovanja v drugih večjih krajih in mestih, pa tudi možnosti izobraževanja. Zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih je omogočalo boljši zaslužek. Ker so prometne povezave občine z zaposlitvenimi središči v zadnjih tridesetih letih dobre, je razumljivo, da je število zaposlenih v kmetijstvu po letu 1951 zelo upadlo, izrazito pa po letu 1981. Spomine na skupnost kot družabno enoto lahko razdelimo na spomine na:
1.	družabno življenje zunaj organiziranih oblik preživljanja prostega čast»,
2.	organizirano preživljanje prostega časa v društvih in organizacijah,
3.	šege letnih časov.
Za prebivalce občine Bilčovs je spomin na delovanje slovenskega kulturnega društva Bilka, ustanovljenega leta 1912 kot Katoliško slovensko izobraževalno društvo Bilka, bistvenega pomena za ohranjanje spomina na življenje v skupnosti, povezanega s časom, ki ga niso namenili pridobivanju temeljnih sredstev za preživetje. Slovensko kulturno društvo se je vse do začetka 2). stoletja obdržalo kot najbolj množična organizacija Slovencev v Bilčovsu. Že ob ustanovitvi si je zastavilo jasne cilje, ki se takrat niso razlikovali od ciljev delovanja drugih slovenskih kulturnih društev na južnem Koroškem. Razlika je bila le v tem, kako so se ti splošni cilji neposredno pokazali v občini Bilčovs. Glede na zastavljene cilje lahko delovanje društva razdelimo na dve poglavitni obdobji:
1.	od nastanka društva do prve svetovne vojne; cilji delovanja so bili ohranjanje slovenskega jezika, narodne zavesti, izobraževanje in skrb za ustrezno moralo njegovih članov (katoliško);
2.	od druge svetovne vojne: društvo spremeni ime v prosvetno društvo, kot poglavitni ci|j ohrani skrb za slovenski jezik, kulturo in narodno zavest ter skrb za izobraževanje, kar sicer ob narašča-
jočih možnostih izohraževanja v primerjavi s preteklostjo nekoliko izgubi pomen.
Ne kaže pa zanemariti tudi pomena društva v vseh obdobjih njegovega delovanja, in sicer za:
1.	ohranjanje stikov med prebivalci občine Bilčovs, ob tem pa njihovo povezovanje v skupnost in ohranjanje zavesti o skupni pripadnosti. Čeprav geografsko oddaljeni, so se redno srečevali enkrat na teden ali mesec na društvenih vajah in prireditvah. Do petdesetih let 20. stoletja so bila takšna srečanja pomembna predvsem zaradi slabih prometnih povezav, ki sicer niso omogočale Stikov med oddaljenimi prebivalci. Od šestdesetih let 20, stoletja pa je delovanje v društvu pomembno zaradi, kot pravijo prebivalci Bilčovsa, »hitrega življenja«, ki ljudem le redko omogoča redne stike;
2.	ohranjanje stikov prebivalcev občine Bilčovs s člani drugih slovenskih kulturnih društev. Do petdesetih let 20. stoletja je bilo delovanje v društvu za prebivalce občine Bilčovs celo edina priložnost za »prestop« občinskih meja. seveda zunaj sorodstvenih, gospodarskih in drugih stikov;
3.	ohranjanje stikov med ljudmi različnih generacij;
4.	ohranjanje povezanosti z domačim krajem. Društvo so imenovali po bilki, od koder po mnenju prebivalcev izvira tudi slovenska različica krajevnega imena, kar potrjuje povezanost društva s krajem. Društvo ni pomembno le za ohranjanje etnične zavesti, ampak tudi krajevne pripadnosti.
V kolektivnem spominu prebivalcev Bilčovsa se pojavljajo nekatere osrednje osebe, okoli katerih strukturirajo spomine. Te osebe, imenujem jih junaki skupnosti, so duhovniki,-' učitelji (nadučitelji)," posamezniki, ki so se dejavno vključevali v družbe-no-politično življenje v občini in tudi širše. Prav tako so postali junaki skupnosti tudi tisti, ki so se dejavno vključevali v njeno življenje, predvsem na področju kulture, in spoštovali nepisana moralna pravila skupnosti, ter tisti, ki so kakorkoli izstopali ¡z skupnosti z zavestnim kršenjem njenih pravil. »Tisti, ki so počeli tisto, kar so drugi želeli, a si niso upali,« (inf. Z) Med njimi je bila tudi bilčovška učiteljica Theresia Schellander - prva ženska, ki si je v petdesetih letih 20. stoletja pristrigla lase, prva. ki je začela zahajati v gostilne in tam kartati z moškimi, in ena od žensk, ki so najpogf šteje hodile v mesto. Njen suvereni polo-
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 41
RAZGLABLJANJA	S.f.D.
žaj v primerjavi z drugimi ženskami, ki so bile gospodinje in precej odvisne od moških ali celo moževe družine, ji je omogočal odstopanja od družbenih norm. Kljub temu je skupnost ni obsojala. Bila je namreč ena redkih učiteljic, ki je v okviru danih možnosti spoštovala pripadnike obeh jezikovnih skupnosti in tudi kultur. Prebivalci Bilčovsa častijo te junake z nenehnim obnavljanjem spomina nanje z ustnim izročilom, s spominskimi prireditvami, kot so praznovanja ob obletnicah njihovega rojstva ali smrti, ali s postavitvijo spominskih plošč,
Z junaki ohranjajo zavest o pripadnosti skupnosti in razlikovanju od drugih, saj si jih ne delijo z nobeno drugo skupnostjo.
Sklep
Občina Bilčovs je ozemeljsko sklenjena celota, ki jo zarisujejo določene upravno-po-litične meje. To niso le meje ozemlja, temveč tudi meje družbene skupnosti, ki ji pripadajo. Glede na meje v občini Bilčovs pa ne moremo o njej govoriti kot o enoviti strukturi brez notranjih razlik in napetosti. Občina Bilčovs je ozemlje ozemelj in hkrati družbena skupnost družbenih skupnosti; njena meja zaobjema različne meje. Je torej sestavljena in raznolika tvorba, ki z za vse veljavnimi zgodovinskimi vrednotami združuje prebivalce, hkrati pa jim s strpnimi odnosi omogoča, da premagujejo medsebojne napetosti in ohranjajo razlike, ki So značilne za ožje skupnosti v okviru občine ali za posameznike. Meje občine Bilčovs kot najširše družbene skupnosti lahko razvrstimo na: občinske meje, meje. ki določajo skupine vasi, vaške meje (po pomenu presegajo občinske meje na ravni hiedsebojnc pomoči in sodelovanja), farne meje (fari Bilčovs in Št. llj v občini Bil-covs), nižje cerkvene meje (določene s podružnicami), jezikovne meje, ki so hkrati tudi etnične, meje med spoloma (na kale-re vpliva vzgoja kot prenašalka vrednot in norm okolja), družbenogospodarske meje. meje sklenjenih geografskih območij (ni-^nski, gričevnati del) in naravne meje (Drava. gozd).
^sc zamejene skupnosti občine Bilčovs se oblikujejo okoli bolj ali manj močnega jedra - vasi, cerkve, ideologije, narodne zavesti in podobnega. Meje in z njimi povezane skupnosti niso vedno enako močno navzoče v zavesti njihovih pripadnikov. Njihov pomen lahko okrepijo zunanji do-Sodki ali pa notranje dogajanje. Nekatere meje se lahko sčasoma povsem zabrišejo m celo pozabijo.
Vsaka identifikacijska družbena skupina je določena z ustrezno mejo, vsak posameznik v občini pa pripada več družbenim skupinam hkrati, pri čemer praviloma daje prednost eni od identitet. Posameznikova zavest o pripadnosti družbeni skupini se sčasoma spreminja.
Močno središče, okoli katerega se je razvila občina Bilčovs, je vas Bilčovs. Središčni pomen ji dajejo vse za formalno življenje občine potrebne stavbe in infrastruktura, poleg tega pa tudi osrednje povezovalne točke in središča družabnega življenja. Kot je povedal eden od njenih prebivalcev, živi v vasi Bilčovs celo županja, ki najočitneje predstavlja občino kot ustanovo. Kraji občine Bilčovs so po oddaljenosti od vasi Bilčovs kot občinskega središča razdeljeni na bližnje in daljne. Z večanjem razdalje od vasi Bilčovs postaja zavest prebivalcev Bilčovsa o pripadnosti občinski skupnosti vse šibkejša. Ti so veliko bolj dovzetni za vsakdanje prestope občinskih meja in povezovanje s širšim območjem26 kot vaščani iz središča občine. Občina kot ustanova si nenehno prizadeva utrditi svoj pomen kot sklenjenega območja. Glede na raznolikost območja občine Bilčovs se samo po sebi postavlja vprašanje, kaj jo določa kot družbeno skupnost oziroma kaj ohranja Bilčovs v zavesti ljudi kot sklenjeno ozemeljsko in družbeno enoto. Kot so povedali prebivalci Bilčovsa, je njihova občina objektivna danost, ki se ne začne in ne konča samo s krajevnimi napisi. Občino so opredelili kot živ organizem, ki mu pripadajo. Bilčovs je torej nekaj od
21	Poleg znanja, ki so ga pridobili s šolanjem, je bilo do konca 19. stoletja pomembno predvsem znanje, ki so ga pridobivali z ustnim izročilom in opazovanjem. Izročilo o posameznikih, ki so obvladali posebne veščine ali znanja, je prehajalo iz roda v rod. Znanje v skupnosti lahko razvrstimo na:
1. obvladanje posebnih veščin, povezanih i
vsakdanjimi opravili in delom; 2.obvladanje nekaterih veščin v korist vse skupnosti (na primer zdravilstvo) - obvladali so jih le redki posamezniki: 3.znanje, pridobljeno s šolanjem.
22	Vsako področje dejavnosti, pri katerih je bil posameznik vsak dan udeležen, je imelo svoja pravila dela in vedenja. Določalo je posebna pričakovanja, norme in povezovalo ljudi s specifičnimi vrednotami.
23	V starejših ljudskih štetjih ni podatkov o poklicni pripadnosti.
24	Na primer Gradišnik, ki je prišel v Bilčovs leta IR55, je bil nedotakljiva avtoriteta. Tu je organiziral prvo slovensko šolo in se pozneje zavzemal, da bi bila tudi ljudska šola v Bilčo-
znotraj prepoznavnega in v zavesti ljudi, ki mu pripadajo, nekaj objektivno danega. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo so prebivalci Bilčovsa. Bilčovšan, kot se imenujejo prebivalci občine Bilčovs, je, kdor:
•	se rodi v občini Bilčovs,
•	se priseli v občino in ima tam stalno prebivališče,3'
•	ima v Bilčovsu sorodnike ali pa je tam imel prednike,
•	govori krajevno različico slovenskega jezika ali (redkeje) krajevno različico nemškega jezika,
•	ohranja tradicionalne kulturne prvine in vrednote okolja,
•	sc kulturno in družbeno socializira v skupnosti (merila vključenosti v skupnost so sodelovanje posameznikov v farni dejavnosti in kulturnem življenju, udeležba pri pomembnejših dejavnostih širšega družbenega pomena, obiskovanje vseh za skupnost pomembnejših kulturnih in drugih dogodkov),
•	pozna in sprejema kot svoje preteklo življenje življenje v skupnosti (pozna in ohranja skupinski spomin),
•	pozna in sprejema junake skupnosti. Vsi prebivalci občine Bilčovs niso enako njeni člani. Praviloma določajo merila za pripadnost avtohtoni prebivalci, ki sodelujejo v življenju skupnosti. To pomeni biti dejaven v društvenem in farnem življenju ter v nekaterih redkih vaseh tudi sodelovati v vaški skupnosti. Torej je mogoče sklepati, da opredeljujejo kot pripadnike skupnosti bolj staroselce kot priseljence in bolj tiste, ki znajo govoriti slovensko narečje.
vsu dvojezična. Nasledil ga je Teul, ki je bil eden od ustanoviteljev slovenske posojilnice v Bilčovsu in eden od pobudnikov ustanovitve slovenskega kulturnega društva Bilka. Tudi njegov naslednik Jožef Stih, ki je prišel v Bilčovs iz sosednje občine Koimara vas, je bil eden od dejavnih članov skupnosti. Prihajal je iz nacionalno zavedne slovenske družine. Že praznika ob njegovem prihodu v Bilčovs se je udeležilo veliko krajanov. Takoj po prihodu seje vključil v Slovensko izobraževalno društvo In v tridesetih letih postal celo njegov predsednik. Prav zaradi »slovenskega kulturnega delovanja* je bil leta 1942 tudi izseljen.
25 Večina spominov na učitelje je do zadnjih desetletij 20, stoletja povezana predvsem z vprašanjem ohranjanja slovenskega jezika in kulture ter s politiko.
2 (j V preteklosti je bito tako predvsem v vaseh, ki jih od sosednjih območij niso ločile večje naravne pregrade in so bile komunikacijsko dobro povezane s sosednjimi občinami.
27 To je eden od pogojev, ni pa edini in zadosten za članstvo v skupnosti.
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 42
kot tiste, ki govorijo samo nemško. To se jasno vidi žc iz tega, da so izbrali za junake skupnosti samo slovensko govoreče prebivalec občine, ki so sodelovali v vseh pomembnih lokalnih društvih in organizacijah. Prebivalci Bilčovsa opredeljujejo kot tujce priseljence, ki ne sodelujejo v življenju občine, turiste in obiskovalce, ki prihajajo v občino bolj ali manj redno, na primer uradnike ali vikendarje.
Ljudje, ki so se priselili v Bilčovs, vidijo občinsko skupnost kot zaprt krog ljudi, ki se oblikuje okoli pomembnih in že od »nekdaj« istih posameznikov in družin. Po njihovem mnenju te skupnost sprejme takrat, ko sprejmeš norme in vrednote okolja, začneš govoriti krajevno različico (po možnosti slovenskega jezika) in sodelovali v življenju skupnosti.
Prvi tujci, s katerimi so se srečali prebivalci Bilčovsa, so bili berači in Romi, pozneje tudi fotografi, ki so prihajali v občino iz njihove bližnje in daljne okolice. Čeprav niso bili prebivalci Bilčovsa, jih ti najpogosteje niso opredeljevali kot tujce. Za tujce so namreč imeli predvsem ljudi, ki so bili resnično tuji v okolju po svojih kulturnih prvinah, se niso vključili v skupnost oziroma niso sprejemali njenih kulturnih prvin in niso prispevali k povezovanju posameznikov v njej. Berači so pomagali pri raznih delih, tako da so gospodarsko sodelovali v skupnosti, Romi so skupnost družabno povezovali, saj so domačini pogosto zaplesali ob njihovem godenju, fotografi pa so s sliko ovekovečili vsakdanje in praznične dogodke njihovega življenja. Prebivalci občine Bilčovs tudi niso opredeljevali kot tujce Poljakov in Ukrajincev, ki so prišli v Bilčovs med drugo svetovno vojno kol vojni ujetniki in so sodelovali v skupnosti kot delovna sila. Prvi, ki so jih resnično imeli za tujce, so bili turisti, ki so začeli prihajati v občino v šestdesetih letih 20. stoletja. Slovensko govoreči prebivalci Bilčovsa jim pripisujejo jezikovni razkol skupnosti. Meje Bilčovsa se odpirajo, neposredno življenjsko okolje njegovih prebivalcev se širi in Bilčovs se razvija kot del širših skupnosti, hkrati pa ostaja zamejen s skupnim spominom, drugačnim od spomina prebivalcev sosednjih območij. Kot smo videli, so se prebivalci Bilčovsa spominjali iz sebe navzven, od posameznika, prek družine kot najožje družbene enote do celotne skupnosti, ki ji pripada. Za prenos poglavitnih družinskih vrednot še vedno skrbijo predvsem ženske, matere, za prenos vrednot v skupnosti so v preteklosti skrbeli zlasti Cerkev in nekateri posamezniki, ki so imeli širši družbeni vpliv.
danes pa predvsem društva in organizacije, šola in vrlee. Posameznik je bil v preteklosti del zapletene mreže povezav, ki so se najpogosteje ustavile na mejah občinske skupnosti in bile utrjene s sorodstvenimi vezmi. Z odpiranjem skupnosti navzven so se začele notranje povezave med člani rahljati. V primerjavi s preteklostjo postaja zdaj čedalje pomembnejši posameznik zunaj družinskih okvirov, medtem ko se je prej socializiral v družbeno skupnost predvsem po družinskih povezavah (sorodstvenih, gospodarskih, družabnih), razen če ni sodeloval v kulturnem društvu. Poglavitni nosilci temeljnih družbenih tradicionalnih vrednot in spominov so v Bil-čovsu prvobitni slovensko govoreči prebivalci, bolj kmetje kot pripadniki drugih družbenih plasti, bolj tisti, ki živijo in delajo v Bilčovsu, kot tisti, ki so poklicno vezani na njegovo okolico, in seveda tisti, ki sodelujejo na kulturnem in farnem področju. V Bilčovsu se zelo prepletata družinska tradicija in tradicija družbene skupnosti. V družinah še vedno živijo v skladu z normami in pričakovanji okolja, in sicer zato, ker so tako živeli že njihovi pradedje. Ob ohranjanju tradicionalnih vrednot jim je uspelo ohraniti tudi kulturno in družbeno kontinuiteto skupnosti. V posameznih obdobjih so uporabljali in izpostavljali poleg nekaterih kulturnih prvin, ki so samo še del spomina, tudi vse tiste, ki jih še vedno ohranjajo kot del tradicije. Kaj je torej občina Bilčovs, zaprta v svoje meje in odprta proti širnemu svetu? Strpna do drugačnih, a v sebi nestrpna. Pet let sem bila tudi sama de! zapletenega raznovrstnega organizma, ki mu pripadajo prebivalci občine Bilčovs. Nisem bila tujka, bila sem njihova, a nisem bila ena izmed njih. Nisem namreč poznala njihovega spomina, njihovih svetih časovnih postajališč, njihovih junakov in nisem gojila vrednot in tradicije okolja in govorila njihovega narečja. Preteklost, sedanjost in prihodnost so v zavesti prebivalcev Bilčovsa tri obdobja življenja v njihovi skupnosti, ki jih povezujeta skupinski spomin (od življenjske osi posameznika. prek življenja v družini do skupnosti) in tradicija. Skupinski spomin bolj ali manj poznajo in ohranjajo prebivalci vseh rodov, vsak rod pa ga dopolni in obogati s svojim življenjem. »Sleherna generacija rešuje svoje probleme, kakor ve in zna: naslednjim generacijam zapušča dediščino svojih spoznanj, toda zapušča ji tudi nove probleme in nove odgovornosti,« (Makarovič 1996. 491) Prebivalcem Bilčovsa se zdi prihodnost življenja v občini negotova. Bojijo se namreč.
da se bo občina stopila z okolico in bodo s tem izginile njene temeljne vrednote in tradicija. Od občine kot ustanove pričakujejo, da bo razvila ustrezno infrastrukturo (želijo si na primer sodoben kulturni dom), ki bo omogočala notranjo vitalnost območja za slovensko in nemško govoreče prebivalce. Le tako bo. kot pravijo, mogoče utrditi skupnost znotraj občinskih meja in preprečiti njeno stapljanje z okolico.
Literatura
ANDERSON, Benedict 1998: Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana, SH Zavod za založniško dejavnost, Studia humanitatis. BARTH, Fredrik 1969: Introduction. V: isti (ur.), Ethnic Groups and Boundaries: the Social Organization of Culture Difference. Bergen, Oslo, London, Universitets Forla-get. George Allen & Unwin, 9-38. BARTH, Fredrik (ur.) 1969: Ethnic Groups and Boundaries: Lhe Social Organization of Culture Difference. Bergen, Oslo, London, Universitets Foriaget, George Allen &. Unwin.
BRUMEN, Borut 1998: Time, Space and Social Construction of Identity, V: Bojan Baskar in Borut Brumen (ur.), MESS - Mediterranean Ethnological Summer School vol. 2. Ljubljana, Inštitut za multikulturne raziskave, 71-84.
- - 2000: Sv. Peter in njegovi časi: socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana. Založba /*cf. COHEN, P. Anthony (ur.) 1982: Belonging-Identity and Social Organisation in British Rural Cultures. Manchaster. Manchaster Universtity Press.
COHEN, P. Anthony 1985: The Simbolic Construction of Community. London, New York, Tavistock Publications. DVOJEZIČNA Koroška 1982: seznam dvojezičnih krajevnih imen južne Koroške * Zweisprachiges Kärnten: zweisprachiges Ortsverzeichnis von Südkärten. Celovec, Mohorjeva založba,
K LIAS, Norbert 1989: Über die Zeit. Frankfurt am Main, Suhrkamp. F.RIKSEN, Thomas Hvlland 1993: Ethnicity and Nationalism: Anthropological Perspectives. London, Pluto Press. FISTER, Majda 1985: Rož. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Kinološka topografija slovenskega etničnega ozemlja; 20. stoletje).
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 43
RAZGLABLJANJA
S.f.D.
GIDDENS, Anthony 1985: The Nation-State and Violence: Volume Two of Contemporary Critique of Historical Materialism. Cambridge, Polity Press. - - I99G: In Defence of Sociology: Essays Interpretations & Rejoinders. Cambridge Oxford, Polity Press.
HALBWACHS, Maurice 1991: Das kollekti ve Gedächtnis. Frankfur am Main, Fischcr JENKINS, Richard 1996: Social Identity London, New York, Routledge. JUŽNIČ, Stane 1993: Identiteta. LjubJja ta, Fakulteta za družbene vede. (Knjižna zbirka Teorija in praksa). KREMENŠEK, Slavko, Vilko Novak ill Vilko Vodušck (ur.) 1976: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: uvod. Poročila. Ljubljana, Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov. MaCCIANCY, Jeremy 1993: At Play with Identity in the Basque Arena. V: S. Maedo-nald (ur), Inside European Identities: Ethnography in Western Europe. Providence, Oxfors, Berg, 84-97.
MAKAROVIC, Gorazd 1995: Slovenci in čas: odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Ljubljana, Krtina (Knjižna zbirka Krt; 94). MAKAROVft, Jan 1996: Evropske korenine slovenske ustvarjalnosti. Ljubljana, Obzorja.
MORTTSCH, Andreas 1991: Der nationale Diffcrenzierungsprozess am Beispiel ländlicher Gemeinden Südkärntens. V: A. Moritsch (ur.), Vom Ethnos zur Nationalität: der nationale Differenzierungsprozess a,n Beispiel ausgewählter Orte in Kärnten Und im Burgenland. Wien, Verlag für Geselchte und Politik, München. R. Oldenburg Verlag, 44-92.
nastran Ule, Mirjana 1993: Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. Ravnik, Mojca 1996: Bratje, sestre, sLrni-zermani: družina in sorodstvo v vaseh v s|ovenski Istri. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije zna-n°sii in umetnosti, Koper, Lipa, sKETE)J, Polona 1995: Na stičišču dveh kultur; med delovnim in prostim časom. Ce-^°vec. Krščanska kulturna zveza. Narodopisni inštitut Urban Jarnik. ViLFAN, Sergij 1954: Ob nekaterih starih že-!5|tnih običajih obsoških in beneških Sloven-cüv- v: Slovenski etnograf vi-vii, 157-195.
196L Pravna zgodovina Slovencev: od Vselitve do zloma Jugoslavije, Ljubljana, ^»venska matica.
VODOPIVEC, Peter 1968: Commentary: the 1920 Carintihian Plebiscite. V: Slove-nc Studies 8/1, 21-25.
WUTTE, Martin 1924: Die sprachlichen Verhältnisse in Kärnten nach der Volkszählung von 1923. V: Carinthia I 114. 98-99.
ZGODOVINA koroških Slovencev 1985: od leta 1918 do danes z upoštevanjem vseslovenske zgodovine. Celovec, Mohorjeva družba.
ZONABEND, François 1993; Dolgi spomin: časi in zgodovine v vasi. Ljubljana, Studia Humanilatis.