Bojan MACUH HREPENENJE OSTAJA Murska Sobota Založba BoMa Zaprem oči. Vidim te. Mislim nate. Pozno v noč. Zrem v temo. Dotaknem se te. Vidim podobo. Želim si te. V vsakem trenutku. Obožujem te. Brez zadržkov povem. Ljubim te. MOŠKI – ŽENSKA Med starimi Grki je bil Platon tisti, ki je največ govoril in pisal o duši. No, tudi Bojan Macuh mi 2.500 let po Platonu piše v pismu 4. januarja 2006: »Pišem za dušo ... « Platon je trdil, da smo le sence duše. Po njegovem je imel človek nekdaj samo eno dušo. Moško žensko ali žensko moško, kakor hočete. Bila je »dvospolna« in ljudje so zaradi tega živeli v sreči in nekakšnem orgaističnem zanosu. V eni duši sta bila združena moški in ženska. Moški in ženski pol sveta. Ves čas v transu, ves čas srečna. Bogovom to ni bilo po godu, saj so se sami delili na moške in ženske bogove. In ko je bil Zevs spet enkrat zaradi Here slabe volje ter je »moral« gledati, kako srečna je celovita človeška duša, je vzel meč in jo presekal na pol. Na moški in ženski del. Na dve ranjeni duši. Včasih krvaveči. In od takrat se moški in ženski del duše neprestano iščeta. Nesrečna, koprneča po združitvi. Zgodi se, da se kdaj najdeta, spet združita svoja ranjena dela in sta noro srečna, v transu in ekstazi. Toda usoda terja, da se ločita, če ne za zmeraj, pa za nekaj časa. In takrat vsaka duša zase zopet krvavi ... Na dobrega starega Platona sem pomislil, ko sem bral Macuhove koprneče verze, polne čakanja, upajočega prebujanja v ločenih jutrih, strahu, da bo izgubil, tisti srečni del duše, brez katerega je tako hudo ... Besede ljubezni, upanja, čakanja, dvon1ov kot curki kivi tečejo iz njega …Ta cikel pesmi ima naslov Moški. V ciklusu Ženska, ki sledi, se vse ponovi, le da v krvaveči in koprneči ženski duši. Ta dihotimija je mavrica njegove poezije, ki se pne med moškim in žensko na obzorju horizonta bivanja. In ker kakor curki krvi bruhajo, da, celo nekontrolirano bruhajo besede, žalost, izpoved, dvom, upanje, je morda Platonova zgodba o moški in ženski duši upravičena. Zato prav pesem Jaz vnaša dvom v Macuhovo paradigmo dihotimije Moški Ženska. »Brezmejna je ravan, po kateri stopam. Ni ovir, ni tistega, ki bi me ustavil na poti. Brez kazalcev na uri se veselim vsakega prihajajočega dne. Saj sem Svoboden.« Torej ni več usodne smeri v ženski krvaveči duši s svojo krvavečo dušo, kakor v prvih dveh ciklusih? Ni več oziranja nazaj po Njej? Brez dvomov stopa in je vesel. Ker je svoboden? Ker se je osvobodil. Pa ja da ne klica drugega pola duše? Pa ja ne bolečine svoje duše? Je to nek drug pesnik. »Ostajam trden, neomajen,« piše. Je zadnja pesem iz ciklusa Moški napoved zasuka v poeziji Bojana Macuha? A sploh sodi v to zbirko o strašnih ljubezenskih mukah? O tem nam naj da odgovor naslednja zbirka, nove pesmi morda celo bolj redke, premišljene, saj ne bo tega krvavečega curka ... Seveda, če je res, da je naš pesniški subjekt zdaj tako svoboden, trden, neomajen ... kakor govori zadnji verz v tem delu zbirke. Tone Partljič PIŠEM ... Človek sprejme v svojem življenju veliko odločitev. Pomembnih in takšnih, ki to niso. Moja, da zberem v knjigo pesniške navdihe preteklih in sedanjih dni, je dolgo dozorevala. Preden sem se odločil, da dam svoje pesmi v branje tudi tebi, ki trenutno listaš po njej. Odločitev ni bila lahka. Vse prej kot to. Izliv pesmi na papir je tudi razkritje samega sebe. Pa naj bo, sem si mislil, čeprav sem velikokrat prelagal možnost izdaje. Končno sem našel toliko poguma. Pesmi so tukaj, takšne kot so. Zgolj pesmi. Namenjene nekomu? Gotovo. To je vedno prisotno, saj največkrat tudi nastajajo zaradi nekoga, nečesa. Ljubezen, sreča, pa žalost in nesreča. Vse to in še kaj pripelje do tega, da se zbirajo »temni oblaki ali posije sonce«. Enim prej, drugim kasneje. Potem čakaš in upaš. Vmes kreiraš, zlagaš, popravljaš in brišeš. Potem še kdo naključno ali nenaključno poseže vanje s svojo oceno in se hitro prestrašiš, da kaj takega ni za vsake oči. Vseeno. Odločil sem se, da se pod »srečo« današnjih dni podpišem na takšen način, kot vidiš. Želim dajati, želim prejemati, zato skozi moje pesni prebiraš o globokem izražanju čustev. Če dosegajo svoj namen, prepuščam tvoji presoji. Ne bojim se niti kritik, negodovanja, opazk. Sem takšen, kot sem in pišem, kot mi narekuje srce. Brez zadržkov, brez sramu. Moški in ženska v eni osebi, bo kdo rekel. Tako čutim in zato tako ustvarjam. S polno hrepenenja. Po ljubljeni osebi, sreči, zadovoljstvu. Najdeno ali ne, kreira moje življenje, pušča sledi za prihodnost, uči in tolaži hkrati, vliva pogum in razkriva neprespane noči. Ljubezen. Nekaj najlepšega, kar se nam dogaja. Vsem, verjetno tudi tebi, ki se odločaš pobrskati po verzih mojega življenja. Avtor MOŠKI TVOJE OČI, TVOJ OBRAZ ... Z mislimi potujem v neznano. Daleč si. Ne doseže te moj glas, ne vidi moje oko. Tu si. Tvoje oči, tvoj obraz, me spremlja povsod, slišim tvoj glas ... V naročju oblakov visokih gora ... Prihodnost. Gromozanska vrata v zamegljenem soju nedosegljivih iluzij. Čakam dovoljenje. Za vstop. Tvoje oči, tvoj obraz, me spremlja povsod, slišim tvoj glas ... V naročju oblakov visokih gora. JUTRO Nič ni lepše kot prijazno jutranje sonce, ki išče pot skozi osamljena srca. Rad imam jutra. Skupaj z ljubljeno osebo. Pozabil sem, kako je biti ljubljen. Borim se s seboj, s svojo preteklostjo in upam. Ali res ni prostora zame v tem krutem svetu? Jutra pa so lepa. Imaš ob sebi nekoga, ki te razume, spoštuje. Nekoga, ki te ima rad. SREČEN SEM Tiha je moja misel v tem začaranem jutru; prepletena z negotovostmi in iskanjem odgovorov nanje. A lepo je živeti. Srečen sem, če je ob meni veder obraz; včasih igriv, včasih tih in nejeveren, morda tudi moj. Nihče naj mi ga ne vzame. S srečo tega življenja se odpravljam v vsakdan; poln moči, veselja, z upanjem v lepši jutri. Lepo je živeti. Za menoj je obdobje nekega časa, ki pušča globoke sledi. Nečesa novega. želim, da ostane. Srečen sem. TAKŠEN SEM Sam s preteklostjo tavam skozi današnji čas. Oziram se nazaj. Iščem odgovore za nekaj, kar je že mimo. Takšen sem in takšnega me sprejmi, če lahko. Čudno povprečen, skrajno dovzeten, umirjajoče nežen, togo prevzeten. Največkrat nesprejemljiv. Takole sam, s svojo preteklostjo tavam skozi življenje. Oziraje nazaj se zavedam, kaj izgubljam. Takšen sem in takšnega me sprejmi. Če lahko. Drugačen ne znam biti. USODA Tvoj poljub na mojem licu v zasneženem dnevu. Sprehod tvojih prstov skozi moje lase. Nežni dotiki se razblinjajo s svetlobno hitrostjo. Nisi srečna, čeprav to želiš. Kljub solzam na tvojem licu čutim, da te sreča še najde. Tebe, ki si tako polna vsega: volje, želje, moči ... ljubezni. Ljubezni, ki bi jo bilo vredno z nekom deliti. Poljub na licu. Ljubezen v srcu! Le komu je namenjeno? NEJASNOSTI Naj se smejem, od veselja skačem, ko se za hip pri tebi grejem, ali pa ostajam mlačen? Težko najti je odgovor pravi. Sanjam o sreči in ljubezni in iščem uteho v naravi. Se sprašuješ, če si kriva? Več pozornosti, topline? Morda premalo ljubezniva? Ja, lahko vse hitro mine! In sprašujem: naj se smejem ali jočem? Verjetno sploh ne vem, kaj hočem. SAMOTA Topla sapa tvojih ust je grela mojo dlan; mrzeI piš vetra je šel skozi telo, ko sem se odločil, da grem stran, v nov dan. Tvoje besede so me spodbujale, tvoje nežne roke prebujale, zvečer včasih iskale v meni sum. Ostal je lep spomin nate. Ohranil sem ga v zrela leta. Vem. Res sem bil zaljubljen vate. MOJE ŽIVLJENJE Vprašala si me. Koga boža moja roka danes? Komu drsi preko nežnih prsi? Na čigavi koži se ustavlja? Ostal sem tih. Vedel sem, da veš tudi ti. In odgovor ni bil potreben. Kdo srka moje poljube, ki jih čakaš ti? Ostal sem tih. Vedel sem, da veš tudi ti. (Sprašuješ se še danes.) Kdo zjutraj išče moj pogled in zvečer čuti moje telo? Ostal sem tih. Vedel sem, da veš tudi ti. Odgovori mi. Nekje je ona. Zjutraj zbuja se ob meni. Čuti dotik mojih rok. Pije moje poljube. Res je. Nekje. Z njo delim svoje življenje. POSTANEM ZA TRENUTEK Skozi meglo se vije zabrisana sled neznanih korakov. Tiho stopam po razbeljeni ravnini nekega življenja. Včasih postanem. Se predse zazrem. Obrišem potno čelo. In se zamislim v nežno belo kopreno. Pot me vodi naprej. Vedno. In vselej. V nove in nove sledi Stopajo negotovi koraki. Ni še vsega konec ... Ostaja upanje na lepši jutri. Spomini gredo naj svojo pot kot nekoč. Stopinje v neskončnost belo prekritega časa davnih dni. OBALA Stala si ob obali, zrla v daljno obzorje, kjer so se galebi igrali, kjer so valovi burkali morje. Veter je mršil tvoje lase, z roko si v pesek ime zapisala. Mimo sem šel. Pogled v oči. Sram me je. Priznam. In preskočila je iskra, ponorelo srce. Razložiti ne znam. Izmikala si se mojim besedam. Narahlo sem se te dotaknil. Vsak sebi sva stala na obali. Tu in tam se skrivaj ozrla. Kjer so se galebi igrali, je najina nezačeta ljubezen umrla. ČUTIM TE Ležim ob tebi in čutim tvoje telo. Prižema se k meni. Vonjam dišečo kožo, ki hrepeni po dotikih potujočih rok. Zdramiš se. Za hip otrpneš. Prisluhneš sebi in svojemu srcu. Čutiš, da te imam rad. Dotikam se obraza, oči. Poljubljam tvoja usta. Nežno. Hrepenim po odzivu. Zadrhtiš. Čutim te. Počasi odpreš oči ... Bilo je lepo. Kot v sanjah. TRENUTEK Mesečina. Pramen svetlobe na njenem oknu. Samota. Pogled v preteklost. Prelivanje spominov z nekoč in danes. Življenje zapisano z veliko začetnico. Mesečina. Odsev obraza gre skozi noč. Nežen dotik roke in iskra v očeh. Prijeten nasmeh, mehkoba v srcu .. Življenje gre svojo pot. Mesečina. Iz danes v jutri ... Zasanjana noč se preliva v telesu. Nepozabno je. Naj ostane. LJUBKUJEM TVOJE OČI Z roko ti grem skozi razmršene lase. Božam ti obraz in ljubkujem nežne oči, ki tako nejeverno zro v jutrišnji dan. Prsti drsijo po vratu do oblin, ki navdihujejo vsak moški pogled. Tvoja nežna koža je prežeta z mojo. Zasujem te z vročimi poljubi povsod. Preko prsi potujem ... Niže. Ljubkujem tvoje telo. Vroče. Tesno ob tebi. Telo ob telesu. Želja je neizmerna. Postajava eno. Potne srage na čelu. Z roko ti grem skozi razmršene lase. Prekrijem te s poljubi. VEDNO SI TU Zaprem oči. Vidim te. Mislim nate. Pozno v noč. Zrem v temo. Dotaknem se te. Vidim podobo. Želim si te. V vsakem trenutku. Obožujem te. Brez zadržkov povem. Ljubim te. VEDNO Vedno in znova. Dopovedovanje samemu sebi: ves trud je zaman. Ničesar nimam. Zato nimam česa izgubiti. Najhuje je, ko izgubiš del sebe. Si in nisi. Zadovoljen, srečen. V oblakih ali na tleh. So tudi svetli trenutki. Bližina nekoga, ki te ima rad. Morda si nočeš priznati. Se izmikaš in trudiš biti drugje. Ko izgubiš, je lahko tudi za vedno. MEJNIK ČASA Tih je tvoj nasmeh, ko se oziraš v preteklost. Žalosten je tvoj pogled, ko zreš naprej. Jaz bi pel od veselja. Vriskal v vpijoče nebo. Držal te za roko in šel s teboj. Povsod. Stojiva. Pred mejnikom. Ne nekoč. Ne jutri. Danes. Le za danes živiva. PA SEM ODŠEL Pa sem odšel med travne poljane, da poiščem medu za svoje srcé. Pa sem odšel med srečne ljudi, da poiščem družbe za sé. Pa sem odšel in spoznal, da življenje ni beg pred samoto, pred samim seboj. Pa sem v roke nabral pisanih cvetov, ki ponesem jih tebi. Nežen vonj naj prebudi ti željo po meni. DANES Zakaj bi moral postati in se ozirati naokrog? Nikogar ne poznam. Nihče se ne zanima zame. Pred menoj želja, ki me spodbuja. Naprej. Le naprej. Zakaj bi se moral spraševati, kako bo jutri? Živim za danes. In lepo mi je. Včasih bežen dotik, drugič spreten izmik. Vedno na isti poti. Zato, naprej. Zakaj ne bi bil vesel? Danes. Ko si ob meni in s svojim nasmehom potolažiš moje mrke poglede. Dovolj je topla beseda. Dovolj, da si tu. Le kdo bi si želel še več? Ti Šelestenje trav in tvoji lasje v vetru. V mislih trenutki preživeti s teboj. Sedela si med dišečimi cvetovi in se igrala z njimi. Razposajena, vesela, polna. Srečna. Nastavila si soncu svoj obraz in uživala, ko je mehka sapa božala tvoje veke. Z zaprtimi očmi si potovala skozi sanje. Lepa si, ko te gledam takšno. Vse lepo naj ostane. Vse srečno bodi večno. Minule čase naj poljub posrka vase. TEBI Potujem. Z mislimi k tebi. V tvoj objem. Samo za trenutek želim dotik tvojih nežnih ustnic, tvojega telesa. Tvojega čudeža! Iščem. Med množico ljudi znani obraz. Željno pričakujem tvoj skromen nasmeh, ki se izgublja v neskončnosti sončne modrine neba. Upam. Upanje umira zadnje. Kot nekoč bi želel biti tesno ob tebi. Te ljubkovati, nežno šepetati ... VSAK NA SVOJI STRANI OBALE Sonce zahaja in v daljavi se sliši valovanje morja. Nežno šelestenje, spomini na poletje, sprehodi ob obali ... Nežni dotiki rok ... Nasmeh na licu in iskra sreče v očeh. V daljavi se znova sliši ... šelestenje dreves v vetru. Listje odpada v teh prvih jesenskih dneh. Ni sprehodov v park, ob modro vodo. Je le preteklost. Vsak na svoji strani obale. SREČA Potem so temačni oblaki. Dežujejo solze. In žalost. Potem je sonce. Petje ptic v parku. Igra zaljubljenih v vodi. Življenje. Vse živi. Ljubi. Ostaniva na sončni strani! Svetloba naj bo najina pot. Četudi v neznano. Neraziskano. Naj teče to čudno življenje. Naj ne zastane ob vsaki oviri. Greva skozenj. Z roko v roki. Združena z ustnicami. In potem je lahko le sonce. Dežujejo solze sreče. Smeh na obrazu. Kar je temno, postane upanje. Ostaniva na sončni strani. VČASIH Včasih kot veter se mi zdiš, neustavljiva. Kadar v noč predse zreš, nedostopna, vse bolj sanjava se mi zdiš. Včasih kot otrok se mi zdiš, razigrana. Kadar v dan predse zreš, nasmejana, vse bolj srečna se mi zdiš. Včasih kot sanje se mi zdiš, razblinjene. Si in te ni. Kot veter, kot otrok nedostopna, razigrana se mi zdiš. PRETEKLOST? Pred časom posajeno drevo izgublja prve liste s svojih vej. Umira. Brez razloga. Nemočno se upira usodi narave, ki jo srka vase. Pred časom. Tam nekje. Neznano. Srečanje, pogledi, dotiki ... Ljubezen – sreča ... Umira. Brez razlogov. Nemočen se upiram usodi življenja, ki me vsake toliko časa posrka vase. ONA IN ON Na jasi v parku se igrata. Laboda. Ona in on. Skupaj. Brsti se odpirajo na golih vrbovih vejah ... Življenje je v zraku. Vse se premika, lebdi ... Z roko potuje po njenem obrazu. Poljublja veke, ki skrivajo neodkrito ... Igra prstov na njenem telesu. Topla je njena koža. Skoraj vroča. Združena v eno padata v neskončnost strasti. Ona in on. Skupaj. In brsti se odpirajo. ODSEV ČASA Ob tebi. Znova. In vedno. Sonce ni nič v primerjavi s tvojim nasmehom. Tvoje oči žarijo, ko iščejo odsev v mojih. Občudujem oči ... veliko povedo. Dvom. Strah. Negotovost. Prepletenost strasti in užitkov z realnostjo nekega večera. In ko se zjutraj zbudiš ... Znova. Vedno. Čeprav je vse minljivo. A je. Ostaja. Občutiš dotike mojih rok minule noči. Na obrazu, na prsih ... In si želiš spet. Le dotikov minule noči na obrazu, na prsih ... Le dotikov, poljubov. Ob tebi. Vedno, Znova. In sonce ni nič v primerjavi s teboj. SREČA NA TVOJEM OBRAZU … zaprem oči. S teboj. Ob vodi na soncu. Potepi. Brez konca. Uživanje. Nasmeh na tvojem obrazu – sreča v tvojem srcu. Skupaj v vsakem trenutku dneva. Združena v eno. Kaj dobiš? In kaj daješ? Ko imaš nekoga rad. Vsaka pot vodi k tebi. V tvoj objem. O, risati srečo na tvoj obraz, v tvoje srce. ŽELJA Želim vstajati s teboj ob jutranjih zarjah. Želim leči s teboj, čutiti tvoj dotik, tvojo nežno dlan na svojem obrazu. Želim biti tvoj. Le tvoj. DAN PODOBEN DRUGIM Z nasmehom se prebujaš v novo jutro. Ob meni. Hrepeniš po toplini mojega telesa. Želiš me čutiti. Močno. S pogledom odpiraš pot v dan, ki je pred teboj. Nežna in čuteča. Lepa si. Nihče ti ne more vzeti sreče, ki te spremlja. Potuješ. Skozi obzorja besed. Med pticami in odprtimi brsti dreves zreš v sonce. Ga vsrkavaš. Ljubiš toplo. Naravo ljubiš. Želiš biti del nje. Zasanjano zreš v ljudi na poti skozi dan. Zanimivi so. Sama. S seboj. Razmišljaš. Veliko. O sebi. O naju. Z nasmehom zapiraš trudne oči. Zahrepeniš po toplini mojega telesa. JAZ Sem, kar sem. In s tem sem zadovoljen. Ker pridem in grem; delam, kar hočem. In vem, kaj hočem, kaj smem. Ne čakam odgovorov, če jih ni. Ne sprašujem. Poznam svojo pot. Zakaj? Ker sem svoboden. Veje v vetru iščejo oporo mogočnega drevesa. Plaha srna išče zavetje pred prihajajočo ujmo. Droben cvet si ne upa na piano. Svet drvi naprej v tempu tega časa. In vsakdo je na trenutke zvezanih rok. Ker je tako in ne gre drugače; ker se tako preživi, če vsakdo sam nekaj zase naredi. Brezmejna je ravan, po kateri stopam. Ni ovir, ni tistega, ki bi me ustavil na tej poti. Če rečem, naredim. Držim obljubo. Vedno. Ostajam trden, neomajen. Včasih tih. Čuden. Tudi mogoče. Saj smo vsi. Mar ne? Brez kazalcev na uri se veselim vsakega prihajajočega dne. Saj sem svoboden. ŽENSKA V SRCU Bolečina in solze. Osamljena sredi toče besed. Prazne obljube. Žalost neizprosno pritiska na srce. Iščem izhod iz tvoje bližine. Izogibam se tvojega dotika. Olajšanje. Kot da je vse drugače. Le občutek miru ob vzhodu sonca. Lahko je tudi lepo, prijetno. Vsaj za trenutek. Potem pa znova in zopet. Obljube, prazne besede. RAZDVOJENOST Zaprem oči. Z roko v roki ... Razigranost v mojem srcu. Pa vseeno razdvojena. Sem tukaj in sem nekje drugje. Brez prave odločitve. Lebdim. Težko je reči DA. In še težje izreči NE. Sedim ob poti s pogledom v neznano. Valovi življenja se zibljejo kot barka na razburkanem morju. Kot da ne poznam poti. Kot da ne vem, kje pristati. Bojim se izstopiti na napačni obali. Razdvojena. Večkrat osamljena. Tavam in tipam. Iščem. Težje je, kot sem si zamišljala na samem začetku, ko je bilo lepo. Bolj zapleteno. S trenutki bolečine. Ne vem. Ne znam. Mogoče ne zmorem. Ali pa ... Pa saj je vseeno. Bo, kar bo. Zaprem oči. In je lepo. Vsaj takrat, sva z roko v roki ... USODA Razširila sem roke v upanju na tvoj objem. Iskala trenutke utehe ob odhodu v pozabo. Se bala novega začetka. Preveč čutila. Dajala. Spoznala. Razdajala sem svoje srce. Čakala zaman. Ostala brez tvoje ljubezni boleče. Odšel si. Se vračal v spominu. Ostal. Gledam tvojo podobo. Boli. Spomini na nepozabne trenutke. Ker te ni. Razširila sem roke. V objem ... SOLZE Drsi po obrazu. Ne ena. Dve. Več ... Ne pustijo mi spati. Vedno znova. Solze v očeh. Kot nekoč. Pozno v noč. Solze sreče. Zopet solze žalosti. Boleče. Ne zaupa vame. Vedno išče in čaka. Odgovore. Ki sem jih že dala. Dobro ve, da boli. In ne razume. Noče razumeti. Čudno sili vame. Brska. Vedno znova stre mi srce. In potem solze ... Rada bi mu povedala, da je del mene. Da je vedno v mojem objemu. A se bojim. Zaradi preteklosti. Preveč bolečine je že bilo. In se bojim. Zaradi sedanjosti. Preveč bolečine danes ... Rada ga imam. Skrivnostno tiho. Brez besed, čeprav jih želi slišati. Vsak dan. In znova. In znova. In ... Jaz pa dajem srce. Veliko srca. Mnogo več kot besede. SAMA Sedim ob tleči svetlobi prazne sobe. Brez tebe. Berem tvoja pisma. Nočeš mojega odkritega odgovora. Samo pišeš. Čutiš, da berem. In jočem. Vseeno ti je zame. Vem. Tvoje misli so drugje. Z drugo si ob večerih polniš srce. Želim slišati tvoj glas. Ne odzivaš se. Molčiš. Zmanjkuje ti besed zame. Zato. Prepuščam te tvojemu svetu. Išči sreče v njem. Drugje. Sama ostajam. Znova. ODŠEL SI Ni te, ko te čakam, iščem, kličem, želim, ni, ko potrebujem tvoje rame za uteho. Drugi si v uteho. Druga je srečna. Njej daješ toplino, z njo deliš dneve, ko sem sama. Vem, da te ne prikličem več. Stopil si na drugo pot. Ne prepoznaš več mojega glasu. Onemel si. Te ni. Ko te iščem, kličem, želim ... SANJE Pomanem zaspane oči. Z roko sežem. Te ni. Sama sem v tem jutru. Pramen sončnih žarkov išče pot. Nov dan se prebuja. V mislih se vračam nazaj. Nepozabno. Sonce boža moj obraz. Senca riše včerajšnji večer. Nasmeh na ustnicah. Stopam v nov dan. Počasi. Morda bo srečen. Se bo pojavil pred menoj. Nekje. Kot včeraj. Iznenada. Opil srce. In ... pomanem si oči. Z roko sežem. Te ni. So bile le sanje? ON Smejala sem se njegovim besedam. Ponavlja se ... Ne ve, kaj govori. Vseeno se mi zdi ... zanimiv. Na svoj način. Drugačen. Občutljiv. Beži pred nečim. Se mi zdi. Včasih ne ve, kaj bi. Sprejela sem njegovo roko. Dotiki me raznežijo. Čutim njegovo toplino. V sebi. Tudi ko ga ni. In takrat zastane dih. Z vsakim jutrom odide. Za seboj pušča sledi. Ostaja vonj po njem. Zvok besed v zraku živi. Prazna je soba. Ko ga ni. In čakam. Pa zopet pride. Da gre. In ga spet ni. SPOMINI Ko mrzel veter zapiha, se stisnem v kot. V samoto. Pomislim na srečne trenutke. Na morje, sonce. Toplo mi je. Zima. Sneg. Belo vse naokrog. Sama čakam topline njegovih rok. Želim se stisniti v njegov objem. Se ogreti. Ko zapiha veter ... Ni ga in ga ne bo. Pa je tukaj. V mojem srcu. V mislih, čutim; čeprav je daleč. Je z menoj kot nekoč. V meni ima prostor, kamor ne seže nihče; a ostaja za vedno – v objemu drugih rok. Ko mrzel veter zapiha, se stisnem v mislih v njegov objem. Pomislim na srečne trenutke. na morje, sonce ... In toplo mi je. SAMA SEM Tiho udarjajo dežne kaplje ... Sama sem. Sovražim samoto in daje me obup. Gledam v smer, od koder si prihajal, a tebe ni. Brez besed sem. Dim se vali pred menoj, v pijači utapljam svojo žalost. Strah me je. Tako sama sem. A ne želim biti. Ne več. ŽIVLJENJE Samo del življenja. A velik. Zapirajo se vrata. Nekega obdobja. Ostajajo spomini. Grenki. In prijetni. Samo del življenja. In nova pot. Stopam nanjo. Z občutkom negotovosti. Strahu. Kam me pripelje? Kaj novega doživim? Želim živeti. Življenje. Hoditi po poti. Brez križišč. Dolga je pot. Posuta s trnjem in cvetjem. A je le del življenja. In kaže se nova. Prijetnejša. Z JUTROM … se prebujam v nov dan. Zaspane misli iz preteklosti tavajo v mraku. In na trenutke. Boli. Noče iz mene. To breme, ki me slabi. Večkrat se vračajo spomini. Skozi podobe. Zakaj nazaj, če želim le naprej? V nov dan, ki se prebuja iz tega jutra. ŽIVLJENJE ŽIVIM Stojim na poti življenja. Na križišču različnih odločitev. Iščem se. Kam? Težke misli, ki priženejo solze v oči. In potem boli. Zelo boli. Ker ni prave, izbrane poti. Stopam po poti življenja. Sprejela sem smer. Vrnitve so in niso. In potem boli. Sem na dobri poti življenja Sprejela sem pomembno odločitev. Ostanem. Se ne vračam nazaj. Brez spominov. Srečno želim živeti. Pa bolečine ni, ko se življenje razživi. VSE, KAR IMAM Prva jutranja sapa prežene meglene občutke, Zažvižga veter skozi veje dreves. Me popelje ven. Zadiham. Zaživim. Stopam po prašni cesti. Zeleno. Vse kar imam rada. Tako vem, da sem, Žuborenje vode v daljavi. Blizu sem. Pretok v neskončno Sedim. Valovi odmevajo od stene brega. Kako lepa, živa, neokrnjena. Polna drobnega iskanja svojega prostora v veličini. Pogled v neznano. Narava prežeta s teboj. In zapojo ptice v tišino. Samotno podoživljanje miru v sebi. Bojan Macuh: Hrepenenje ostaja Avtor: Bojan Macuh Uredil: Blaž Macuh Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Poezija Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2006 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 72614659 ISBN 978-961-95470-3-8 (ePUB)