746 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Iz popotnega dnevnika. 1. Velikanoč med beneškimi Slovenci. Sv. Peter Slovenov. Vsi travniki in vsi vrtovi že zelenijo in cveto . . . Velikonoč pojo zvonovi, pomladno se smehlja nebo. Ljudje prijazni in veseli pozdravljajo me tod gredoč. — Obleko pražnjo so odeli, saj danes je velikanoč! In mehki solnčni soj trepeče^ poljubljajoč dolinski kraj . . . v t Car poezije, tihe sreče razliva se črez ves ta raj . . . Velikanoč . . . Vstajenja slavi zares pojo zvonovi ti? Ah, nekaj v duše dnu mi pravi, da na pogreb tako zvoni . . . Počasi, tiho do gomile mrliča nekega neso . . . Da grob bi vsaj mu okrasile, cvetlice tod povsod cveto . . . 2. Jutro na lagunah. Med Gradelem in Oglejem. se tiho kroginkrog . . . Laguna spava . . . Oj, kakor daleč segajo oči, pred mano morje mirno mi leži . . . Ko bela čajka ladja naša plava . . . A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 747 Polglasno ribiči še govorijo. In vmes pokaže kdo molče črez krov, češ, tam-le vselej je obilna ribja lov. Da ne vzbude lagune, se bojijo . . . Prozorna tenka megla jo pokriva, odeva ko nevestin jo ovoj; pod njim obraz laguna skriva svoj in sanje jutranje čarobne sniva. Od nekod vetrič svež mi rahlo piha . . . In slastno srkam vase duh soli, živahneje po žilah polje kri, in grud svobodneje se širi, diha. Vse tiho . . . Tam z otoka, iz goščave zdaj vzletel je povodnji ptič nekak. Kričeč vznemiril le za hip je zrak, in zginil spet je nekam tja v daljave. Aj, kaj tako gori tam na obzorju! Izza valov krvav se dviga žar; po neizmerni plani mu odsev trepeče . . . Izkopan vstaje dneva svetli car . . . Kako se zlata krona mu leskeče, a on zre zmagovit po sinjem morju ... 3. Noč ob morju. Gradež. oč . . . Na nebu tu, tam kaka zvezda gori . . . Vse molči . . . Samo morje pred mano šumi . . . v Siri tiha se temna daljava. Samo morje nemirno ne spava ? Kaj je tam iz mraku zažarelo zdaj to ? Vzplamenelo je nekaj, se vnelo . . . Kak Ciklop li odprl je tam svoje oko ? Spet ugasnilo je, potemnelo . . . 748 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. A tam lučka pomiče se preko valov . . . v Ze izginila je za obzorje . . . To nemara povrača se ladja domov — kam, to ves le neskončno ti morje! Vse molči ... Le ti morje pred mano šumiš. Samo ti še ne spavaš, le ti še bediš . . . Prsi dvigajo se ti mogočne, sred tišine ti sopejo nočne. Bolj in bolj se razširja velika ti grud . . . Kak razganja osrčje skrivnosten ti čut? Kaka strast ti valove peneče na pobrežje zaganja in meče? Samo s sabo šepečeš, ko rahlo šumiš? In sedaj kakor grom mi bučiš in grmiš . . . Zdaj toguješ, po nečem žaluješ . . . Mar i tebe premagala bajna je noč, sen čarobni zapredel te v svojo je moč, in zato tak ječiš in vzdihuješ? Oj, o čem pač v ponocnem zdaj sanjaš ti snu ? Mar o zlatih zakladih, ki skriti na dnu ti že veke leže zakopani in le tebi so samemu znani ? Al o daljnih deželah ti sanja srce, ki poljubljajo tvoje sedaj jih vode, o bregovih zelenih, cvetočih, o obalah peščenih in vročih ? Palme vztočne, visoke li gledaš sedaj, ali severni brezov se sanja ti gaj ? Slišiš ribičev severnih tožni li spev in njih pesmi med fjordi otožni odmev ? Parobrode li zreš velikane, zreš v oklepih jeklenih Titane nocoj, ki razjarjeni v divji sopihajo boj izza luke tam skrite, neznane ? . . Kaj zastokalo spet si bolestno tako ? Se li ladja potaplja v globoko ti dno ? Vidiš zdaj-le popotnike plašne, slišiš krike obupne in strašne ? . . Ah, kaj mar ti ponočni ta san! A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 749 In kaj mar ti vsa ta spremenljivost, in kaj briga te nična minljivost, neizmerni in večni ti moj ocean! Sumi, pevaj mi himno prekrasno, himno sveto o večnosti glasno! Kakšna godba v teh zvokih je tvojih in moč! Ah, poslušal očaran bi celo to noč! Jx.aposled! . . . Mislil sem že res, da kraljev poljskih ni v Varšavi A tukaj pred menoj stoji 4. Pred spomenikom Mickiewicza. Varšava. In pred pesniški prestol tvoj neštete vrele so armade, poslušat te, a ti si pel iz brona vlit kralj jeden pravi! nesmrtne svoje jim balade . . Kralj-pesnik Adam, z mečem pač Tod mimo tebe dan hrušči, v boj vodil nisi ti junakov, vse peha nekam in drvi se . . a z liroj zapovedoval V življenja zreš kalejdoskop, ti srcem svojih si rojakov. ki pisan pred teboj vrti se. Kdarkoli z zlatih tvojih strun je pesem nova zazvenela, za dom, za svetli ideal je milijone duš razvnela. Ti mirno, kralj-poet, stojiš, in noga tvoja se ne gane . I pesem tvoja, dobro veš, ne mine nikdar, a ostane . 5. Ukrajinska step. J^Jtep ti ukrajinska, širna, tiha plan! Tu ležiš na solncu kakor božja dlan. In po stepi vlak naš kakor črv se vije . . . Gledam . . . Kje pogled moj tod si naj počije? Kamorkoli željno ozre se oko — le ravnina sama in nad njoj nebo • ko ažurni šator večni se razpenja . . . Step ti nedogledna, kje ti meja jenja ? 750 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Zgrudim se, zadremljem . . . Vlak polzi, polzi . . . Leze li v neskončnost ? V sanjah se mi zdi . . . Vzdramim se, pogledam: ista pokrajina, ista step široka, ista še ravnina! Kroginkrog vse tiho ... Kje je kak kazak, ki bi vranca jahal mi črez plan junak? Ni nikjer je žive točke na obzorju. Vse je mrtvo kakor na brezbrežnem morju . . . Vlak enakomerno kakor gad polzi . . . Je li se premaknil že za tri pedi ? Hej, Mazepa, kje si vojskovodja slavni ? Zberi četo svojo pred menoj na ravni! Ni nikjer Mazepe — le naš parostroj puha in zapušča dim siv za seboj. Glej! V daljavi tam-le zdaj se nekaj giblje! Ko pošast velika se fantastno ziblje . . . Mlin tam krila svoja kvišku mi moli, a počasi veter stepni jih vrti . . . Dviga se in pada tam za krilom krilo ... Na obzorju vidim čudno to strašilo. Gledam ga in gledam . . . Moti me oko! Ni to mlin na veter — stepni duh je to! Stepni duh sam roke svoje tam vzdiguje . . . Dolgčas je i njemu, na pomoč vzdihuje ... 6. V cerkvi »Krista Spasitelja«. Moskva. red morja lučij, sred kadil oblakov vzdiguje zlati se ikonostas. — »Gospodi, pomiluj! . .« zapel slovesno in sveto himno je globoki bas. A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 751 »Gospodi . . .« in zdaj tise, zdaj glasneje oglaša pevcev se številni zbor; pod kupolo visoko plava pesem,' in s pesmijo se vzpenja v raj sabor.1) Odkod so grla ta in ti glasovi ? Mar kerubi tako lepo pojo ? Zakaj tako objemajo mi dušo ? Zakaj začarali so mi uho ? Ko strun srebrnih mehka melodija zdaj boža mi in ziblje srce spev, a zdaj narašča kakor slap mogočni, in kakor groma ori se odmev. In duša koplje mi se v teh glasovih, očiščena je grehov vseh mi spet; veruje, upa, ljubi, moli z vami, koral veliki peva z vami vred . . . A ti mužik, ki klanjaš se in križaš, veš li, kdo pevci so pobožni ti? Ti pevci tvoji zapodili z mečem Tatarja so iz Kremlja njega dnij. Pred pevci temi bežal z vaših stepij ponižani je smeli Korsičan; v in v Sipki krvaveli ti so pevci — in rešen bil balkanski je Slovan . . . »Gospodi, pomiluj! . .« Koral se ori, močneje in močneje peva bas . . . Sred morja lučij, sred kadil oblakov leskeče zlati se ikonostas. A. Aškerc. *) COČOPT) = sabor = cerkev. 814 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Iz popotnega dnevnika. Skt. - Peterburg. 7. V hišici Petra Velikega. JAe šopirite ve se palače po širokih prospektih mi tam! Tu ob ulici tihi jaz danes dragocenejši našel sem hram. Hiša skromna, lesena in nizka sredi vrta med drevjem stoji . . . Tukaj torej, v tej koči, car slavni, bival, delal ti svoje si dni! Tu ob okencu slonel si cesto pa zamišljen ves gledal si tja . . . Mimo tebe valila valove je mogočna, zelena Njeva. Na otoke tja gledal si Njevske, na pobrežno, močvirnato plan . . . In nad pustoj, otožnoj krajinoj jata krožila črnih je vran .... In zaljubil v Njevo je veliko, v ta močvirja bil duh se je tvoj . . . Neki dan pa je Fata Morgana jela čarati tam pred teboj: Raste mesto iz tal pred očmi ti . . . Pri palači palača stoji . . . Križi zlati po kupolah zlatih — kak to v žarkih se solnčnih blešči! In po ulicah tere se ljudstva, in kočij in tovornih vozov, in po reki široki tam plava cela hosta trgovskih brodov . . . A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 815 A ko Fata Morgana ti zopet htela skriti prikazen je vso, to si skočil navdušen pokoncu pa udaril po mizi s pestjo! »Ne izgini, nikar ne izgini, uresniči se, zlati moj san! Da, jaz hočem! Ti moraš ostati! Naj te gledam zdaj sleherni dan! . .« In oživela se je prikazen, ki jo gledal bil car je nekoč . . . In ti hišica skromna mi pričaš: Volja naša največja je moč! 8. Spomenik mladega Puškina. Carskoje Seld. en, ven v zeleni in cvetoči park, iz tesne in zaduhle sobe ven v svobodni jutranji poletni zrak! Poraja že se zarja iz noči . . . In Šel si . . . Naglih stopal si korakov zavit v kadetski plašč po belih potih med gredami in med košatim drevjem tja — dalje, dalje na samotni laz, kjer vse tako je tiho kroginkrog . . . Sam htel si biti z dušoj svojoj, sam. In sedel si na nizko klop . . . Ta noč! Ta noč, prečuta vsa v pesniških sanjah! Kako naj imenuješ te trenutke? Naj blagoslavljaš jih? Naj jih proklinjaš? Nikjer ne najde duša več miru, in čuvstva zibljejo se ko valovi, če biča jih vihar na morju tam< . . . In neprestano nekaj vre, kipi v globini prsi in na dan želi 816 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. in z velikanskoj hrepeni močjo na solnce iz srca v besedi živi, v pesnitvah ognjevitih, v stihih zvočnih . .. Ta čuvstva in te misli in te slike! Razgnati hočejo ti prsi mlade . .. O sveti hipi oduševljenja, navdušenja ve ure blažene, ko pesem sama teče iz srca, in strune srčne vse zvenijo same! Prebira jih nevidna roka božja . . . Kajneda, Puškin, to je tvoj trenutek? Tako sediš na klopi pred menoj. Naslonil glavo si na desno dlan in v daljo nekam gledaš ves zamišljen. Kdo naj ugane, kaj, o čem zdaj sanjaš, katero pesem ti spočenja duša ? Poslušaš nove srčne simfonije, ki jih vzbudila je ljubezen mlada? Al gledaš slike in prikazni pestre iz ruskih bajk in narodnih pravljic, iz starodavne ruske zgodovine ? Kdo ve, kdo ve ... In niti sam ne veš, kateri oživi motiv se prvi, kateri stih izpod peresa ti priteče danes prvi na papir . . . V daljavo zro zamaknjene oči, in mladih nadej polne so ti prsi, in sam si mlad v tem jutru rosnomladem, in domovina tvoja je še mlada! Skoz gosti park pogledalo je solnce, pritisnilo na čelo ti poljub ko genij sveti iz višav nadzemskih . . . In ti ga čutiš novi svetli dan — in domovina tvoja vsa ga sluti . . . A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 817 9. V kupčju. Skt.-Peterburg — Moskva. urirski vlak leti, leti . . . V kupeju našem luc gori. In vzdrami se sopotnik moj, natakne si nanosnik svoj. Pogleda me: »I vi v Moskvo?« »»Da, tudi jaz!«« — »Nu, harašo! . . . Trgovec?« — »»Ne, gospod! Turist!«« »Ah, morebiti žurnalist?« »»Vse skupaj! Zdaj sem prvikrat ogledal vaš si Petrograd, a jutri matuško Moskvo zagledalo mi bo oko. Kako se je že veselim, kako po njej že hrepenim!«« »Vi niste Rus?« — »»Ne, a Slovan!«« v »Ceh, Srb, Bolgar al Moravan?« »»Slovenec!«« — »Prosim, kje je to? v Ne Črnogorec?« — »»Ne!«« — »Tako?! . . . Vaš kraj mi, žal, je nepoznan ... Tam dol nekje stoji Balkan . . . In Turčija ob vas meji, kaj ne? Tako se meni zdi . . .« »»Da, blizu Turčije — prav res! Le par krtin leži še vmes . . .«« »Mi Rusi, veste, smo sedaj zapičili se tja v Kitaj. 818 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Po glavi hodi nam Amiir, Mandžurija in Port-Artiir, Bohara, Hiva, Merv, Herat . . Pozabili smo na zapad . . . Slavjanofilstvo, moj gospod, pri nas ni več moderno tod, pa tudi nič ne nese nam! . . No v Aziji centralni — tam, hej, trgovina nam cveti, dobiček tam se naredi! Kaj čete! Takšen naš je svet! Izvolite par cigaret?« D 10. Ruska vas. olga vrsta hiš lesenih, kmečkih koč in nizkih streh . In otožnost, zapuščenost — ali kaj ? — leži na vseh. Cesta črna, cesta prašna vije se skoz tiho vas; čredo konj po cesti žene dečko mlad in svetlolas. Sredi sela mala cerkev, sama tudi iz lesa; in na kupoli, na križu nič ne sveti se zlata. Za vasjo v rudečih srajcah truma delavcev stoji, tam na njivi v solncu žarkem grude tolčejo bosi. Kmet bradat v kaftanu belem plug ravna po brazdi svoj . . . Gledam starca, pa mi zdi se, kakor da je sam Tolstoj . . . A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 819 11. Na »Vrabčjih hribih«. Moskva. T isočlistnata, pestra ti roža Moskva! Ko na gredi brezmejni tu svoji pred menoj se razcvitas, a solnce z neba samo čudi lepoti se tvoji. Kje umetnik tvoj toliko barv je jemal, ko te slikal tak živo je bojno ? Je li čilim si vztočni za vzor bil izbral, zrl je v mavrico pisanosojno ? Sred zelenih alej, sred zelenih vrtov hiš nebroj je naslikal mi belih tu streh modrih, rudečih, zelenih stolpov, okrog Kremlja zidov počrnelih . . . A za križe in kupole svetih cerkva on cekinov cel kup raztopil je, z rumenilom bleščečim, s sijajem zlata vse po vrsti jih krasno oblil je . . . Ah, zahaja že solnce . . . Pod sinje nebo kak povsod to zlato se leskeče! Po vseh križih in kupolah kakor v slovo žarkov zadnjih poljub tam trepeče . . . f 12. Samovar. Moskva. v o prstih prišel k nam je večer, Cim več izpijemo jih čašic, zavil nas vse v svoj tihi čar . . . tem ljubši si nam, samovar! Na mizi ti kipiš in vreješ, Saj ti posoda nisi mrtva, trebušni, svetli samovar! ti živa si, čuteča stvar! Hej, samovar, tvoj topli nektar! Ko star prijatelj se usmevaš, Le daj nam, brate, ga še, daj! šepečeš nam in nam šumiš; Telo in dušo nam ogreva poslušam rad te s čašoj v roki, dišeči tvoj in sladki čaj. ko dobrodušno govoriš: 820 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. »Le pijte, bratje dragi, pijte! Jaz tu sem hišni gospodar; jaz dobri duh sem ruske hiše, jaz, vaš gostitelj samovar! I dete ljubi me in starček, i kmet me ljubi in gospod; kjer govori se jezik ruski, ljudje me čislajo povsod. In kadar delavec utrujen zvečer počiti si želi, jaz okrepčam ga, potolažim in vlijem novih mu moči. In kjer sestane se na tihem ljubeč se mladi, srečni par, tam vselej tretji je med njima molčeč zaupnik — samovar. In učenjaku, ki premišlja sveta uganko v pozno noč, tovariš resen sem in moder, ki mu prihajam na pomoč. Poetje me imajo radi. In komur sem družabnik tih, izpod peresa teče gladko navdušen mu za stihom stih . Le pijte čaj moj, bratje dragi, saj jaz sem hišni gospodar, jaz dobri duh sem ruske hiše, duševni jaz sem ruski car . . . 13. Teče Dnjeper . . . JLeče Dnjeper, tiho teče po dolini pod menoj . . Kak na krasni tej idili rad pogled počiva moj! Kijev. Knez Vladimir, ti kraj mene ko zamaknjen sam stojiš in na ljubljeni svoj Kijev in na Dnjeper tja strmiš . . . Ah, knez sveti, ta tvoj Kijev šel i meni je v srce . . . Tukaj hotel jaz živeti do poslednjega bi dne! A. Aškerc. /fftteti. 678 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Iz popotnega dnevnika. Parobrod » Vel. knez Konstantin«. 14.x) Na Črnem morju. JXo.orje, morje, ti skrivnostno morje! Spet objemlje me tvoj silni čar; duša moja se potaplja v tebi, in očem ves drugi svet ni mar. Hrušč vsakdanji tam ostal je daleč, pusti ne odmeva sem prepir iu ne krik poulični hripavi . . . Prazniška tihota, blažen mir! Kar bolelo me je in težilo, daleč, daleč je na suhem tam; demon Crt ne more zdaj do mene, s sanjami sem svojimi tu sam . . . Balzamski, božanski dih tvoj, morje, diha v prsi nove mi moči; tu svobodneje mi bije srce, urneje po žilah polje kri. Morje, morje, čarovnik veliki, čudo li z menoj storilo si? Duh smeleje spet razpenja krila . . . Ali res me prerodilo si ? Sem na morje, vi ljudje potrti, ki izmučil vas je znojni dan, vi, ki vam v življenja borbi ljuti srce težkih je dobilo ran! . . . Kak ležiš zrcalo neizmerno, morje veličastno pred menoj! Solnce gizdavo pa ogleduje v tebi si obraz bleščeči svoj . . . l) Glej lanski »Ljublj. Zvon«. A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 679 In zaljubljen in zamišljen v tebe, čudovita, sinja morska plan, tu sedevam potnik na palubi pa te gledam, gledam dan na dan . . . Parobrod pa plava . . . Dalje, dalje nese me v neznani vztočni svet . . . Okrog mene šala, smeh in petje, a jaz slišim le valov šepet . . . 15. Črez Kavkaz! Vojaško-gruzinska cesta. Hej, v julijsko jutro soparno že trojka beži in leti; veselo v rog trobi konduktor,1) in cesta se bela praši. Le urno priganjaj konjiče, ti stari, bradati jamščik!2) Gruzinskega kupim ti vina in kosil boš danes šašlik.3) In cesta se vije in vije in trojka leti in drdra . . . v Ze skril se Tiflis je za nami, izginil tam onkraj gora. O lepa dežela gruzinska! Zamaknjene moje oči v ta zlata so polja pšenična, v gorice, kjer grozdje zori .... Naprej! Ah, od daleč pozdravlja nas resni, visoki Kavkaz; auli4) po tratah zelenih prijazni pozdravljajo nas . . . Pozdravljajo cerkve nas črne, pozdravlja nas pesem zvonov; ozirajo temno v dolino zidovi se starih gradov. ' ') uradna oseba, ki spremlja vožnjo. — a) voznik. — 3) neka priljubljena mesena jed. — 4) aul = vas. 680 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Aragva srečava nas bistra, mudi se ji s hladnih višav, in mimogrede nam izroča svoj šumni planinski pozdrav. In više in više popenja še trojka se naša v goro, vse više in više kipijo planine pod sinje nebo. Od stene do stene veselo razlega naš poštni se rog . . . Zaukal bi, da bi stotero odmevalo vse na okrog! In dalje ob temnih prepadih! Glej, orel nad njimi lehak na smelih se ziblje perutih, mogočno jadraje skoz zrak . . , In dalje po soteskah skalnih in dalje črez led in črez sneg! Hej, zdaj nas zagledal je tam-le ponosni, častiti Kazbek! Kako veličastno se dviga nad gore kavkaške ko car! Le z gromom in bliskom se druži, kaj svet pod nogami mu mar! In solnce ko večen lestenec nad glavoj mu svetoj gori; iskri se mu krona srebrna, leskeče na vse se strani. Kavkaz, velikan nebotični, ponosni, prekrasni Kavkaz! I v duši se moji zdaj dvigaš —<¦ kako bi pozabil te jaz! A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 681 16. Terek. Darjalska soteska. Proč, proč! Vse s poti! V stran ovire, če jaz drevim navzdol s planin, jaz, sin svobodnih gor kavkaških, svobodnega Kavkaza sin! Kaj utesnjuješ cesto mojo, jeziš me, temni ti Darjal! Glej, zaničujem te, preziram in skačem mimo tvojih skal. In človek, ti črviček smešni, ti hočeš kazati mi pot in me učiti ko otroka, češ, tod naj hodim, a ne tod!? Haha, haha! Igrače tvoje mi delajo le kratek čas! Vesel se smejem ti in šalim, in brizgam pene ti v obraz! Proč, proč! Vse s poti, hitro s poti! Ah, meni se mudi, mudi! V svobodno morje se mudi mi, tam srce se mi vpokoji. v Ce, gorci vi, svobodo svojo prodali ste, — kaj meni mar! Le nosite okove sužnje, jaz nosil jih ne bom nikdar! Dokler ledeno krono svojo bo imel oče moj Kazbek, jaz tekal bom po svoji volji neobuzdan in brez zaprek! >Ljubljanski Zvon 10.« XXII. 1902. 48 682 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 17. Noč na morju. Feodozija- Jalta. Parobrod » Vel. knez Aleksžf«. Polnoč. Vse krog in krog molči.. V globokih sanjah morje spava. Pri zvezdi zvezda plameni, in tiho, tiho ladja plava . . . In žarki svetlih zvezd z neba srebrne strune se mi zdijo; neviden duh na njih igra veliko svojo melodijo. In ščip ko tolst tatarski kan Ti morska noč, najlepša noč! na nas zamišljen doli gleda; Ne morem se s teboj razstati . z njegove čalme1) v morsko plan O, naj te gledam sanjajoč — razliva mehka luč se bleda . . . kako bi mogel zdaj zaspati! 18. V Jalti. Kaj pričaralo si, jutro, novo bajko pred menoj ? Ali danes je oživel san o raju mladi moj ? Kam zanesla si me, ladja? Skozi palmov šetam log . . Trs se brati z oljkoj nežnoj ob vseh potih krog in krog V senci brajde bi zoreče rad posedal jaz poslej, pil bi rujno krimsko vino kot moderen Odisej. Zdaj verujem, zdaj verujem vsak prepriča me korak: Srečno morje, tu poljubljaš raju zemeljskemu prag! A. Aškerc. ') turban. A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Iz popotnega dnevnika. 19. Nazaj! Odesa. J a zbogom, zbogom, parobrod ponosni! Na suhem spet . . . Pod nogoj trdi tlak . . . A nič kaj rad ne stopam po pristanu; vsak hip ustavlja mi se tod korak. Pred mano mesto vabi me razkošno, a meni se iz luke ne mudi. Postajam in oziram se . . . Od morja odtrgati ni moči mi oči! Ta prašna ulica! Kako me žali ta kramarski ropot in dirindaj! Srce me vleče, prosi in šepeče: »Nazaj na morje spet, nazaj, nazaj!« Nazaj na gibko, večno živo morje! Kako so pusta, mrtva zemska tla! Kak tiho ladjo nosijo valovi! Kak hrupno voz za vozom tod drdra! Nazaj na morje! Tam vetrovi sveži veselo pihajo, hladijo zrak; a tod ko m6ra lega mi na prsi sopar udušljiv, suh, surov, težak. Nazaj na morje! Tam mi ne zapira pogleda v daljo vrh visokih gor; na vse strani, svobodno in v neskončnost tam plavajo oči mi črez obzor. Nazaj na morje! Tam je poezije skrivnostni, večni, neizmerni raj . . . Lahko tam duša spaja se z vesoljstvom . . . Nazaj na morje spet, nazaj, nazaj! A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. 741 20. Gruzinki. Med gredami sem bil te srečal Ah, koliko tam rož diši! Ti roža bila si najlepša, vrtov gruzinskih mlada hči! Med gredami sem bil te srečal, a kaj je tebi tujec mar! Kaj veš, kak bil ga je omamil lepote vztočne tvoje čar! v Se vidim te, čeprav med nama leži zdaj morje, daljni svet — Gruzinka bleda, črnooka, ti dražestni, opojni cvet! Tiflis. (Botaniški vrt.) 21. Solnčni zahod na morju. In globlje, globlje v morje tam hladeče potaplja svetli solnčni se Titan . . . In bolj in bolj gori in se leskeče vsa v ognju zlatem neizmerna plan. In zdaj božanstvo že je utonilo . . . In tam užgal požar se je krvav . . . Od morja solnce se je poslovilo, goreče poljubilo ga v pozdrav . . . Batum. 22. Ruski jezik. Ti krasni jezik bratovski slovanski, kako razveseljuješ mi uho! In kadar slišim te, v dnu duše moje sorodne, tajne strune zapojo. 742 A. Aškerc: Iz popotnega dnevnika. Veliki jezik ruski blagoglasni, kaj nisi ti pač tudi jezik moj ? Ni pogovarjala li mati moja v glasovih sladkih tvojih se z menoj ? Srebrna harfa si, ubrana nežno, če duh pesniški nate zaigra; in poezije tvoje godba rajska odmeva do globine mi srca. Sedaj zvenijo strune tvoje rahlo, glasijo se ko ljubice šepet; zdaj plakajo, zdaj tožijo obupno, ko zmrzujoČih zdaj je to trepet . . . In zdaj zvonov je svetih pesem tvoja, in grom in tresk je zdaj ... Za vdarom vdar . . . In zdaj buči ko morje ob skalovje, in zdaj divja ko stepni tam vihar . . . Gospod si, jezik ruski! Ce velevaš, borilcev dvigne hrabrih se nebroj; za domovino drago, za svobodo na tvoj ukaz hitijo radi v boj . . . A mislecu si kladivo jekleno, ki s tabo kuje si resnici bran, ki na jekleno padaš nakovalo j ustvarjaš misli nove dan na dan . . . Ti jezik ruski, velikan slovanski, kako bi suženj biti htel junak! Kako bi dal se vklepati v okove ? Kako prenašati bi hotel mrak! Ne! Ti ne moreš služiti tiranom! Ustvarjen si, da si sveta gospod, da si glasnik resnice in svobode, da iz temine k solncu kažeš pot! Andra Gavrilovič: Novija pripovetka u Srba. 743 Prižigaj luč, mogočni jezik ruski, vse tam od Balta sinjega bregov črez step in hrib, črez tundre in črez reke do oceana Tihega valov! Od morij polunočnih, ledovitih do solnčne Indije tvoj silni glas vzdiguj potrte iz prahu in bede, prinašaj narodom prosvete spas! A. Aškerc. povija pripovetka u Srba. Za »Ljubljanski Zvon« napisao prof. Andra Gavrilovič (Beograd). (Dalje.) pohu čini pojava Laze K. Lazareviča. Rodjen 1851. u Sapcu, Laza se školovao u Srbiji, posvetivši se najpre pravnim naukama, a po tom je učio medicinu u Berlinu, gde je proglašen za doktora. Bejaše na glasu kao naj-veštiji lekar beogradski, sto mu je donelo i čast ličnog lekara kraljeva. Umro je u Beogradu poslednjih dana 1890. — Prvo obeležje duše Lazarevičeve bejaše njegova savršena odanost porodičnome životu. U svojim pripovetkama on, istina, nigde nije uzeo za speci-jalan predmet detaljno analisanje toga života i odnošaja, koji u njemu nastupaju: ali je u poj edinim kratkim potezima tako obeležavao toplinu i, tako reči, pobožan dah mirnoga gnezda porodičnog, da je poznavaocima toga života u dve tri reči otvarao čitave svetove, koji su tek u uspomenama živeli. Takav malogradski život, pored bez-brojnih komičnih scena, ima i svoje lepše draži: i naivnosti i poetičnosti. On je na putu, kojim se ispod pouzdanoga krova ide na ne-pogodu života — iz starog zadružnog života tf valove svetske borbe i sebičnosti. Tica je ostavila prvi put gnezdo i proba krila: na polju je studeno i teško, i ona se žudno vrača toplini ranijega gnezda.