Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Rlva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO :
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 • tel. 414646
Polletna naročnina..............L	1.750
Letna naročnina ................L	3.500
Letna inozemstvo................L	4.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XXV. - Štev. 31 (1263)	Gorica	-	četrtek,	2.	avgusta	1973	-	Trst	Posamezna	številka	L	80
Spodrivanje ii zapnslavljanje sloveniiiiM Nove atomske eksplozije
(Švedsko pismo)
Švedi menijo, da vsi Jugoslovani po jugoslovansko govorijo ali kakor oni pravijo »pa jugoslaviska«. Tako ne misli le povprečen Svensson na cesti; to je sploš-noveljavno naziranje tudi pri švedskih oblasteh, v družbenih občilih, v šolah itd. Jugoslovanščina je kratko in malo jezik, ki ga govore vsi prebivalci Jugoslavije.
Le izjemoma sem naletel na človeka, ki je sploh vedel, kdo so pravzaprav Slovenci in kje živijo. Od vseh teh mi je najbolj ostal v spominu sotrpin v Karolinški bolnišnici, 86 let star Žid, ki je takoj vedel vse najvažnejše o Slovencih: da je Ljubljana glavno mesto Slovenije, da prebivalci te dežele govorijo slovensko in da je Prešeren njihov največji pesnik.
že devet let sem zaposlen v enem največjih hotelov v Stockholmu. Kot vratar imam priložnost priti v stik z vsemi sloji prebivalstva. Kadar le čas dopušča gostu in meni, je pogovor o moji bivši domovini skoro neizogiben, švedščine sem se moral učiti na stara leta in akcent me takoj izda, da nisem domačin. Ker pa živi v tej deželi v novejši dobi veliko število tujcev, je švedska radovednost, odkod je kdo prišel,’več kot opravičljiva. Vsakemu gostu prav rad ustreženi s podatki, da sem Slovenec, da sem doma iz Ljubljane in da se ta nahaja v Jugoslaviji.
»Aha, Slovak,« me prestreže marsikdo. Navadno tudi razgledanim gostom težko pojasnim, kje pravzaprav leži Slovenija v Jugoslaviji, še neprimerno teže jim dopovem, da Slovenci govorijo slovensko in da jugoslovanskega jezika ni. Tem ljudem nikakor ne gre v glavo, da prebivalci Jugoslavije govorijo štiri različne slovanske jezike, od katerih sta si srbščina in hrvaščina še najbolj podobni, medtem ko se ostali veliko bolj razlikujejo med seboj, kot npr. germanski jeziki na področju Skandinavije.
SLOVENŠČINA — DIALEKT?
Jasno je, da igra pri Švedih kot pri drugih narodih, ki niso neposredni sosedje Jugoslavije, precejšnjo vlogo sličnost, po kateri presojajo prilike drugod tako kot so jih vajeni gledati doma. Tako kot Švedi v mejah svoje domovine govorijo švedsko, Finci finsko, Norvežani norveško, naj bi govorili tudi Jugoslovani »pa jugoslaviska«.
To je razumljivo pri preprostih ljudeh. Da pa je tako naziranje prevladujoče pri oblasteh, celo v znanstvenih izdanjih in v družbenih občilih, mi je dalo misliti. Napotil sem se v krajevno knjižnico in začel brskati po švedskih leksikonih, da bi videl, kaj ti pravijo o naši materinščini. Pod geslom »slovenski jezik« sem res našel želene podatke. Navajam jih v dobesednem prevodu.
FAMILJENBOK (izdaja 1952/55) daje o slovenskem jeziku sledeče pojasnilo: »Slovenščina se le malo razlikuje od srbohrvaščine in jo lahko prištevamo h kajkav-skemu dialektu srbohrvaškega jezika.«
BONNIER-ov leksikon iz leta 1966 se izraža podobno: »Slovenščina spada k južnoslovanskim jezikom in je zelo sorodna kajkavskemu dialektu srbohrvaščine.«
KUNSKAPENS BOK tretje naklade iz leta 1951 pravi pa takole: »Slovenski jezik govori približno 1,5 milijona Slovencev. Od srbohrvaščine sc le malo razlikuje in je pravzaprav njen dialekt.«
»In Je pravzaprav njen dialekt,« je refren, ki mi zveni že desetletje v ušesih. Da bi Švedi prišli do tega zaključka na podlagi lastnih raziskavanj, je malo verjetno, če že ne nesmiselno. Podatke za navedene leksikonske tekste so dobili od naših slavistov. Kdo pa so ti »naši« slavisti, mora vedeti Slovenska akademija zna-»osti in umetnosti v Ljubljani.
SLOVENŠČINA — TRN V PETI
Skoro ves čas povojne dobe sem službo-val v okviru Turistične zveze Jugoslavije,
bodisi kot član njenega upravnega odbora, bodisi kot njen neposreden uslužbenec v Beogradu, kjer se nahaja njen glavni sekretariat, ali pa v njenih predstavništvih v tujini. Ves ta čas sem živel in delal v neposrednem stiku s predstavniki naše diplomatske in trgovinske službe; parkrat sem delal z njimi celo pod isto streho, kot npr. v New Yorku in Ziirichu.
Iz izjav odgovornih funkcionarjev kakor tudi iz dolgoletne prakse pri delu z njimi sem končno moral priti do neizpodbitnega zaključka, da imam opraviti z ljudmi, katerim je slovenščina kot jezik trn v peti. Izriniti pa jo hočejo tako, da ne bo nepotrebnega hrupa — nekako pri zadnjih vratih, tako kot odnašamo mrliča iz hotela.
Kot najbolj zgovoren dokaz za to trditev naj navedem izjavo, ki jo je dal jeseni 1963 prvi svetnik jugoslovanske ambasade v Štokholmu in sekretar partijske celice Vojo Pekič. Izjavo je dal pred celokupnim kolektivom tedanje sindikalne podružnice, in sicer kot razlog za dokončno odklonitev moje prošnje, da se mojima mladoletnima otrokoma (9 in 10 let) obiskovanje sobotne dopolnilne šole olajša na ta način, da se jima dovoli prevajanje vsebine predavanj iz srbščine v slovenščino.
Izjava je imela sledečo vsebino: »POSPEŠENO SPAJANJE VSEH JEZIKOV V ENOTEN JUGOSLOVANSKI JEZIK JE PARTIJSKA LINIJA, kateri se moraš tudi ti brezpogojno podrediti. Sicer pa, čim prej se tvoja otroka naučita srbohrvaščine, tem bolje bo za nju oba.«
Skozi vso mojo zvezno delovno prakso se žal vleče kot rdeča nit spoznanje, da je slovenščina kot jezik na poti tudi tvorcem nove, socialistične Jugoslavije kljub nasprotnim določbam in duhu njene ustave. V ilustracijo naj navedem le nekaj osebnih doživetij, ki samo potrjujejo, kar sem v tej zvezi že navedel!
(nadaljevanje na 2. strani)
Deželni svet Furlanije-Julijske krajine je v ponedeljek 30. julija izvolil iz svoje srede svoj delovni odbor, ki je neke vrste deželna vlada.
Za novega predsednika deželnega odbora je bil izvoljen videmski demokristjan Antonio Comelli. Podpredsednik in odbornik za načrtovanje in proračun je postal Francesco De Carli (PSI).
Ostala odborniška mesta so zasedli: Antonio Tripani (KD) za kmetijstvo in gozdarstvo; Nereo Stopper (KD) za industrijo in trgovino; Bruno Giust (KD) za javno dela; Sergio Coloni (KD) za finance; Giacomo Romano (KD) za delo, strokovno vzgojo, socialno skrbstvo in emigracijo; Alfeo Mizzau (KD) za ekologijo; Salvatore Varisco (KD) za javne ustanove; Ermene-gildo Nardini (PSI) za higieno in zdravstvo; Bernardo Dal Mas (PSDI) za industrijo in javno dejavnost; Cesare Devetag (PSI) za turizem; Fabio Mauro (PRI) za obrtništvo in zadružništvo.
Po sestanku petih komisij, ki so si izvolile svoje vodstvo, je imel novi predsednik deželne vlade Comelli obširen programski govor, v katerem se je dotaknil tudi zaščite slovenske manjšine v deželi. Dejal je:
Da bi utrdili demokratično zavest, omikani napredek in obogatili evropsko vlogo, dajemo še nadalje poseben pomen in važnost uveljavitvi demokratične politike do slovenske manjšine, ki se je izvajala s pozitivno ocenjenimi rezultati.
Državljanom slovenskega jezika mora namreč biti z ustreznimi ukrepi zagotovljena čedalje bolj popolna zaščita in ohranitev njihovih etničnih in kulturnih značilnosti. Očitno je, da se lahko ta usmeritev najbolj učinkovito izvaja na državni in deželni ravni samo v političnem okviru leve sredine in v okviru različnih pristojnosti države, dežele in drugih javnih uprav.
V	zadnjih dneh Francozi znova izvajajo poskuse atomskih eksplozij na Tihem oceanu. Doslej so izvedli dve, nameravajo pa razstreliti še nekaj atomskih bomb, s poskusi pa nadaljevati do konca avgusta.
Nekatere države, kot Avstralija, Nova Zelandija in Japonska so proti poskusom protestirale, a brez uspeha. Francoska vlada pravi, da je območje, kjer se vrše poskusi, zelo daleč proč od obljudenih krajev in da zato ni nobene nevarnosti za radioaktivno okuže-nje. Poleg tega pa da je Francija glede razvoja jedrske sile v zaostanku in da mora dohiteti ostale jedrske države, če hoče zavarovati svojo državno varnost in si zagotoviti politično neodvisnost.
Deset let od
26. julija 1963 se je ikazalec na uri železniške postaje v Skopju ustavil ob 5,18. Ta čas kaže še sedaj, kajti ostal naj bi trajen pomnik na strahotni potres, ki je tisto jutro pred desetimi leti makedonsko glavno mesto popolnoma razdejal. Nad tisoč prebivalcev Skopja je tedaj prišlo ob življenje.
Kdor je tiste prve dni po potresu obiskal porušeno mesto, je bil prepričan, da se Skopje ne bo nikdar več dvignilo iz ruševin, vsaj ne na kraju, ikjer se je do tedaj razprostiralo. Res so tudi oblasti nekaj časa omahovale, kje naj novo mesto zgradijo. Končno je zmagala ideja, naj tudi novo Skopje ostane tam, Ikjer je bilo staro.
Jugoslovanska zvezna skupščina je hitro razpisala ljudsko posojilo za obnovo ne-
V	tej zvezi namerava odbor najbolj natančno spoštovati načela, določena v 3. členu posebnega statuta za vse, kar spada v njegovo pristojnost. Dežela bo zavzela odločno in trajno stališče v odnosu do rimske vlade in parlamenta, da bi ju spodbudila k izdanju potrebnih ukrepov za popolno izvajanje pravic slovenske manjšine.
Izjava deželnega predsednika je sama na sebi pozitivna in vzpodbudna. Pričakujemo, da bo tudi deželni odbor res pokazal zadostno mero politične volje pri konkretnem izvajanju splošnih načel. Vseeno pa je sedanja izjava deželnega predsednika še preveč samo načelna, saj le malo bolj opredeli izjavo prejšnjega predsednika Berzantija iz leta 1968. Na vsak način bomo lahko sodili novo deželno upravo ne toliko po njenih sedanjih besedah, ampak po njenih dejanjih.
Monarhija v Grčiji odpravljena
Ljudsko glasovanje v Grčiji o odpravi monarhije preteklo nedeljo ni prineslo nobenih presenečenj. Polkovniški režim je dosegel svojo namero; za novo ustavno ureditev države, tj. za predsedniško republiko, se je izreklo 3.860.195 volivcev (78,5%), »ne« pa je reklo 1.060.138 Grkov (21,5 %). Na podeželju je bil pristanek skoro stoodstoten, po velikih mestih pa se je proti režimu izreklo tudi do polovice volivcev, kar priča, da se počasi javno mnenje obrača proč od sedanjih oblastnikov.
Vsekakor je sedanji močni človek režima Papadopulos dosegel svoj namen: postal je šef države, kralj Konstantin pa je tudi formalno prenehal biti državni poglavar.
PET ATOMSKIH VELESIL
Po dveh atomskih bombah, ki so 6. in 9. avgusta leta 1945 porušili Hirošimo in Nagasaki, so jedrske velesile že izvedle 876 poskusov.
Atomski monopol ZDA, ki je dajal Washingtonu občutek absolutne premoči nad svetom, se je nehal 23. septembra 1949, ko so v Sovjetski zvezi izvedli svojo eksplozijo atomske bombe. Nekaj časa nato se je obema velesilama pridružila Vel. Britanija. Četrta atomska sila je kasneje postala Francija, peta in doslej zadnja pa je Ljudska republika Kitajska.
Zaradi pritiska javnega mnenja so ZDA, Sovjetska zveza in Vel. Britanija leta 1963 sklenile spo-
srečnega mesta. Z zbiranjem so pričeli 25. septembra. Še pred iztekom enomesečnega roka je bilo nabranih 36 milijard takratnih dinarjev, šest več kot je določal načrt.
Na pomoč pa je prihitel tudi zunanji svet. Generalna skupščina OZN je sprejela v korist obnove Skopja posebno resolucijo, v kateri je bilo rečeno: »Pomoč Skopju naj naredi iz novega mesta trajen spomenik mednarodnega sodelovanja in solidarnosti!«
Države, članice OZN, so se pozivu res velikodušno odzvale. V dveh letih je pomagalo Skopju kar 80 držav, ki so v tem času prispevale kar 12 milijard dolarjev pomoči, zvečine v obliki montažnih stanovanj, zdravstvenih in prosvetnih ustanov ter s tem, da so poslale v Skopje svoje najboljše strokovnjake, da bi pomagali pod okriljem OZN sestaviti splošen gradbeni načrt novega mesta. Zmagala je japonska inačica, ki je vključila gradnjo nebotičnikov, ki so oznanjevalci skoro slehernega sodobnega mesta.
Novo Skopje je mesto silnih razsežnosti, saj je razvlečeno od vzhoda na zahod v dolžini skoro 23 km. Na prebivalca je predvidenih 22 kv. metrov zelenih površin. Struga Vardarja je v celoti zelo okusno urejena, ob njej pa so čudovita sprehajališča. Avenije so široke, vpadnice v mesto zelo učinkovito speljane. Ni čuda, da taiko mesto privlači zlasti kmečki živelj, ki s tem veča nekvalificirano delovno silo v mestnem območju. Že sedaj šteje Skopje
260.000	prebivalcev, za leto 1980 pa jih predvidevajo kar 350.000, s širšo okolico pa celo 420.000.
S krvjo orošena država
V	afriški državi Burundi, 'kjer je lani prišlo do krvavega obračunavanja med posameznimi plemeni, so škofje izdali skupno pastirsko pismo, s katerim vabijo vse državljane k spravi. Truditi se je treba za vsestranski dvig dežele; potem ne bo bojazni, da bi eno pleme izkoriščalo drugo.
Po zadnjih vesteh je prišlo do novih poikolov, ki sicer niso zavzeli lanskega obsega, a vendar povzročajo novo napetost v deželi. Vladajoči člani plemena Tu-tsi, čeprav sestavljajo komaj 15 % prebivalstva, skušajo s krvavim nasiljem onemogočiti pripadnikom plemena Hutu prevzem oblasti.
Verski listi v Avstriji
V	Avstriji bere verski oziroma cerkveni list vsak tretji katoličan. Med mladino ga bere 11 odstotkov redno, nad polovico pa nikdar. Starejši okrog 30 %, med katerimi je več žensk; čim starejši so, višji je odstotek. Tudi je na podeželju verski list bolj razširjen kot v mestih.
razum, da bodo opustile poskuse v ozračju in na vodi ter se omejile na podzemlje. Tega sporazuma so se doslej tudi držale. Nista pa nanj pristali Francija in komunistična Kitajska. Obe imata svo-je in zelo podobne razloge.
V	Pekingu menijo, da je sporazum o prepovedi »zarota velesil«, namenjena proti Kitajski, v Parizu pa pravijo, da bi pristali le na tak sporazum, ki ne bi odpravil samo jedrskih poskusov, temveč tudi samo jedrsko orožje. Zato hoče Francija najprej doseči stopnjo ostalih štirih velesil, in šele, ko jim bo enakovredna, začeti z njimi morebitna razoroži tve-na pogajanja.
Jedrska oborožitev zahteva predvsem veliko denarja in veliko znanja, zato si jo lahko privoščijo zlasti one države, ki so pripravljene veliko žrtvovati, čeprav je res, da danes posamezna atomska bomba niti ni več toliko draga. 20-kilotonska bomba (kakršna je padla na Hirošimo), stane »samo« dva in pol milijona dolarjev, približno toliko kot sodoben nadzvočni lovski bombnik. Sreča v nesreči je v tem, da velesile, ki imajo jedrske bombe, zaenkrat teh še ne prodajajo drugim.
KOPIČENJE JEDRSKEGA OROŽJA
Koliko jedrskega orožja se je do sedaj nakopičilo po svetu, naj povedo sledeče številke: ZDA imajo 5.700 raketnih nabojev, SZ pa 2.500. Francija in Vel. Britanija premoreta le tri odstotke atomskega materiala, s katerim razpolagata ZDA in SZ, pa bi vendar s svojimi bombami razdejali vso Evropo.
Glede vozil, ki prenašajo jedrske naboje (bombe), vektorji jim pravijo, in so to ali bombniki ali podmornice ali vozila na zemlji, sta SZ in ZDA izenačeni: obe jih imata po 2.000.
Jedrske eksplozije so že od začetka neke vrste način za izražanje ravnatežja sil, ki naj imajo v določenem trenutku določen politični učinek. Doslej so ZDA izvedle 188 atmosferskih in 351 podzemskih eksplozij, Sovjetska zveza 142 oz. 113, Vel. Britanija (v sodelovanju z ZDA) 21 atmosferskih in 4 podzemne, Kitajska 12 atmosferskih in ena podzemsko, Francija 4 atmosferske in 13 podzemskih eksplozij najprej v Sahari, kasneje pa 27 atmosferskih na Pacifiku.
Znanstveniki tistih držav, ki imajo atomsko orožje, radi zatrjujejo — seveda po naročilu zainteresiranih vlad — da atomske eksplozije ne ogrožajo človeštva in da ni okolje zaradi njih nič prizadeto. Ostali svet pa seveda misli drugače. Premnogi so prepričani, da atomske eksplozije rušijo naravno ravnotežje in povzročajo nove bolezni.
Zato je bila na lanski konferenci Organizacije združenih narodov v Stockholmu, posvečeni varstvu okolja, sprejeta resolucija, ki obsoja vse jedrske poskuse, tudi tiste pod zemljo. Proti so glasovale le Francija, Kitajska in mala afriška država Gabon, ki je gospodarsko odvisna od Francije. Kljub tej resoluciji pa jedrskih poskusov še davno ne bo konec. Te bo lahko opravilo le splošno medsebojno zaupanje. Do tega pa smo še daleč...
Inna k bi eevl deželi nUar
potresa v Skopju
Partija ne dovoli gradnje nove cerkve Nenni, Trst in Tito
Na zborovanju v Žužemberku 15. julija letos je Franc Šetinc, glavni tajnik Komunistične partije Slovenije, v svojem do Cerkve nestrpnem in hujskaškem govoru med drugim zastavil tudi slovenski cerkveni oblasti namenjeno vprašanje: »Zakaj dovoli (ta oblast, op. ur.), da žužem-berški duhovnik potem, ko je zbor volivcev izrazil svojo voljo zoper gradnjo nove cerkve, z zbiranjem podpisov prešteva še glasove vernikov?«
Franc Šetinc je tako hote ali nehote pripomogel, da je bila širša javnost opozorjena na nenavaden primer, Iko je skupina komunistov v Žužemberku s svojim odklonilnim stališčem onemogočila gradnjo nove župne cerkve v Žužemberku, čeprav se je za novo cerkev pismeno izreklo nad tisoč župljanov.
Žužemberk, prijazen trg ob gornjem toku rake Krke na Dolenjskem, je že od leta 1944 brez svoje farne cerkve. Stara župnijska cerkev je stala skupaj z župniščem in prosvetnim domom na griču nad trgom in je bila vidna od daleč od vseh strani. Bila je simbol kraja, čeprav ne ravno primerno ležeča, saj je stala osamljena in je bilo treba hoditi četrt ure v hrib do nje. Pokojni dekan Gnidovec jo je vso obnovil. Stroške popravila je tedanja občinska uprava porazdelila na vse davkoplačevalce, kar je zlasti pri manj vernih in liberalno usmerjenih tržanih povzročilo nemalo godrnjanja in slabe volje.
Leta 1944 je prišlo do hudih bojev za posest Žužemberka med partizanskimi brigadami in domobranskimi jurišnimi bataljoni. Da ne bi domobranci na hribu pri cerkvi (kraju pravijo Zafara) postavili postojanke, so partizani zažgali vse tri stavbe: cerkev, župnišče in prosvetni dom.
Od tedaj Žužemberk nima več farne cerkve, bogoslužje pa se vrši po raznih podružnicah, ki pa so vse bodisi zaradi svoje majhnosti bodisi zaradi svoje oddaljenosti od središča kraja neprimerne za redno dušno pastirstvo.
Zato se je sedanji župnik Jakoš, zelo podjeten in dinamičen dušni pastir, odločil, da raje kot na hribu (kjer bi mu oblasti itak ne dovolile gradnje cerkve, ker morajo razvaline ostati spomin na čase revolucije med zadnjo vojno) zgradi novo farno cerkev sredi trga blizu osnovne šole.
Njegova pobuda je našla velik odjek med župljani, ki so se obvezali, da bodo z rednim prispevkom omogočili gradnjo nove cerkve. Župniku je celo uspelo, kar se v Sloveniji le redko zgodi, da je dobil lokacijsko dovoljenje za novo cerkev, ki mu ga je izdala občinska skupščina.
Šele tedaj so se člani partije zavedeli, da jih je župnik prehitel. Ali na svojo roko ali na namig od drugod so 21. marca sklicali zbor volivcev. Zbralo se je 114 domačinov, prišli pa so tudi gostje (beri: višji komunisti) iz Novega mesta.
Uradno je bilo rečeno, da naj bi se na zboru volivcev razpravljalo o davikih in občinskem proračunu za leto 1973, dodatno pa je bil postavljen predlog, naj bi se razpravljalo tudi o gradnji nove cerkve.
»Dolenjski list«, ki izhaja v Novem mestu in je o tem zboru volivcev poročal, pripominja, da je postala »zadeva cerkev« takoj najpomembnejša. Iz tega poročila bomo posneli tudi mi glavne točke razprave, v kateri je skupinica komunistov preprečila gradnjo nove cerkve in tako pokazala ves prezir do volje nad tisoč župljanov, ki so se za novo cerkev izrekli.
Zbora volivcev se je udeležil tudi župnik Jakoš. Dejal je, da bi lani nova cerkev veljala 530 milijonov starih dinarjev, letos pa bo potrebna gotovo višja vsota. Dodal je, da je nova cerkev v interesu faranov, ki se udeležujejo bogoslužja in zato potrebna, vendar ne bo nikogar silil k prispevkom za gradnjo; farani naj bi prispevali, kolikor bo kdo hotel in mogel dati.
Partijsko usmerjeni volivci so na njegova izvajanja odgovorili, da je v Žužemberku cerkvenih hramov že dovolj, naj bi raje te obnovili, naj bi denar uporabili za bolj pereče stvari in da bi bila nova cerkev prevelika obremenitev za 770 gospodinjstev v občini, saj bi padlo na vsako 800 do 900 starih tisočakov.
Na koncu te razprave je prišlo do glasovanja: 75 volivcev je bilo proti gradnji, za 26, 13 pa se jih je vzdržalo.
V	podporo temu glasovanju je nato partija pripravila vrsto sestankov v marcu in aprilu. Na seji svčta krajevne skupnosti Žužemberk so 30. marca vnesli v zapisnik: »Gradnja cerkve na levem bregu Krke ni potrebna, zato naj se ne zgradi. Za opravljanje verskih obredov zadostujejo obstoječe cerkve, ki jih je treba le primerno urediti.«
Proti gradnji je glasovalo 11 članov sveta, 5 pa se jih je vzdržalo. V razpravi so poudarili, da je že iz samega načrta razvidno, da bi Certkev rada pokazala svojo politično moč. »Kakšen smisel ima zgraditi 5.000 kv. metrov obrednega prostora — so se spraševali —, ko pa je v ta namen nad deset cerkva na območju?«
6. aprila sta imeli skupno sejo krajevni organizaciji Zveze borcev in Zveze rezervnih vojaških starešin. V pismu, ki so ga s tega sestanka naslovili na kabinet predsednika SFRJ v Beogradu, so zapisali med drugim: »Borci in rezervni vojaški starešine odločno podpiramo zbor volivcev, da nova gradnja cerkve ni potrebna. Naše stališče še posebej utemeljujemo z dejstvom, da je bila prav cerkev oziroma njeni prostori v našem kraju mučilnica najnaprednejših ljudi slovenskega naroda. Spomenik na Cviblju s 1200 vklesanimi imeni žrtev fašizma zgovorno priča o tem strahotnem dejstvu. Povezani s temi grenkimi spomini in strahom, da se kaj takega ne ponovi več, nikakor ne moremo dopustiti, da se na našem, že tako siromašnem kraju ob sedanjem številu cerkva gradi nova.«
Tiste dni so se proti gradnji izrekli -'e:
4. aprila kolektiv žužemberške osemletke,
5. aprila sindikalni odbor Isikre, kasneje delavski svet te delovne organizacije, zadružni svet, družbenopolitične organizacije Dvora, 12. aprila borci, zaposleni v Iskri in 17. aprila tudi politični aktiv Žužemberka. Na ta sestanek so povabili predsednika republiške verske komisije Pavleta Bojca in predstavnike občinskih druž-fceno-političnih vodstev iz Novega mesta.
Tedaj so pretresli tudi dejstvo, da je župniik Jakoš začel takoj po zboru volivcev 21. marca propagando za gradnjo cerkve: obiskoval je hiše in zbral okoli 1.000 podpisov za gradnjo. Ocenili so, da je s tem župnik kršil določbe zakona o verskih skupnostih in še, da je hotel s pridobljenimi glasovi dokazati, da se je zbor volivcev pri glasovanju o gradnji cerkve »zmotil«, češ da večina misli drugače.
Slednjič je dobil sklep žužemberšlkega
15. junija 1973 je vsedržavni tajnik Socialistične stranke Italije (PSI) poslanec De Martino na volivnem zborovanju na trgu Goldoni v Trstu med drugim poudaril, da sodi zaščita slovenske narodnostne skupnosti v Italiji med vprašanja, ki jih mora rešiti nova vlada... Zaradi tega bo PSI postavila to vprašanje na dnevni red pogajanj o sestavi nove vlade in bo zahtevala kot eno izmed ključnih vprašanj, da se razpravlja o socialističnem zakonu o globalni zaščiti Slovencev v deželi Furla-niji-Julijski krajini.«
Tako poroča in dobesedno citira De Martinove obveze do Slovencev dr. Karel Ši-škovič (bivši deželni poslanec KPI) v reviji »Naši razgledi«, ki izhaja v Ljubljani (št. 13 z dne 6.7.1973). Kakor da je že tedaj na dnu srca podvomil o pripravljenosti socialistov, da bodo držali dano besedo, je svojemu tehtnemu razmišljanju dal naslov z vprašajem: »Slovenci v programu nove italijanske vlade?«
Na žalost se je ta skeptičnost izikazala za utemeljeno. V programu nove vlade levega centra, v katero so s polno odgovornostjo stopili tudi socialisti, ni niti besedice o Slovencih. Ne tajnik PSI De Martino ne ministrski predsednik Rumor nista med razpravo o zaupnici vladi nikjer omenila, da bi vlada sprejela kakšno programsko obvezo do slovenske manjšine v deželi Furlanija-Julijska krajina.
De Martina je samo dejal, da »je absurdno, če ne bi italijanska demokracija priznala slovenski manjšini pravic jezikovnega, zgodovinskega in kulturnega značaja« (Primorski dnevnik z dne 22. 7. 1973). Ni pa povedal, če je svojo sveto obvezo do Slovencev, ki jo je bil dal v Trstu, »postavil na dnevni red pogajanj o sestavi nove vlade kot eno ključnih vprašanj«.
Dejstvo je, da vladni program ne vsebuje najmanjše obveznosti do naše narodne skupnosti kljub prisotnosti socialistov v njej. Naj stvar obračamo kakor hočemo, ostaja neizpodbitno dejstvo, da socialistična stranka ni držala obljube, čeprav ji je nekaj tisoč slovenskih volivcev zaupalo svoj glas prav v tej dobri veri, da se bo v Rimu z dejanji zavzela za probleme slovenske narodne manjšine.
To je še en konkreten primer, ki zgovorno dokazuje, da se vsedržavne stranike za Slovence zanimajo le toliko, kolikor jim dopuščajo strankarski interesi. Inte-
zbora volivcev podporo tudi na seji občinske skupščine v Novem mestu 19. aprila. Na sklepu so poudarili, da podpira občinska skupščina odločitev zbora volivcev v Žužemberku predvsem zato, ker meni, da gre pri predvideni gradnji nove cerkve za vprašanje politično-prestižnega pomena.
* * *
Prvo vprašanje, ki se ob vsem tem posegu partije proti gradnji nove cerkve v Žužemberku nepristranskemu opazovalcu poraja, je: če je v Jugoslaviji Cerkev res ločena od države, kdo daje tej partiji pravico, da odloča o potrebnosti ali nepotrebnosti novega bogoslužnega prostora? Pristojni za tako odločitev morejo biti edinole verniki, iker samo oni lahko presodijo, ali je nova cerkev potrebna ali ne, ne pa ateisti, ki jim je svet bogoslužnih opravil čisto tuj.
Drugo vprašanje je, kakšne vrste ljudslka demokracija vlada v Sloveniji, če lahko 75 volivcev zavrže voljo tisoč podpisnikov za novo cerkev, pri tem pa se še obdolži župnika Jakoša, da je z zbiranjem podpisov kršil zakon o verskih skupnostih. Seveda je kaj neprijetno za oblastnike, če jim nekdo dokaže, da večina misli drugače, toda je to že mar protizakonito?
Tretje vprašanje bi se lahko nanašalo na trditev, »da je bila stara cerkev mučilnica najnaprednejših ljudi« in da zato nova ni potrebna. Kje je tu logično mišljenje? Tak razlog o »mučilnici« bi bil kvečjemu lahko opravičilo za zahtevo, da partijci cerkve nočejo, nikakor pa ne za trditev, da nova cerkev ni potrebna. Še bolj neutemeljena, naravnost otročja in zlobna pa je trditev, ki jo je iznesel »Nedeljski dnevnik« 13. maja 1973, da hočejo cerkveni krogi z dajatvami za novo cerkev zavreti gmotni napredek faranov.
Če kje, je v primeru nove cerkve v Žužemberku partija znova dokazala, da je protiljudska, nedemokratična in polna nestrpnosti do vsega, kar je versiko. Res tipičen primer novega klerikalizma, ki bi ga tako rada sedanji Cerkvi v Sloveniji naprtila.	J.	D.
socialistov
rese in potrebe Slovencev morejo najbolje in najbolj dosledno zagovarjati samo njihovi lastni predstavniki, izvoljeni na samostojni slovenski listi.
Nova vlada predsednika Rumorja je pretekli teden sprejela zakonski odlok, ki urejuje cene blaga široke potrošnje. Omenjeni odlok določa, da bodo ostale cene, 'kot so bile na dan 16. julija, zamrznjene do 31. oktobra.
Pod blago široke potrošnje so vključeni sledeči predmeti: testenine, riž, olivno in semensko olje, maslo, margarina, vse vrste sira, salame in šunka, slanina, svinjska mast, polenovka, perutnina, kunčje meso, vse vrste konzerviranih proizvodov, globoko zmrznjena živila (ribe, povrtnina, meso), mineralna voda, navadno in vstekleni-čeno vino, dietetična hrana za otroke, mi-
P. Radko Rudež se je v svoji znani gorečnosti lotil kar vseh treh nameravanih cerkva. Takole poroča:
»Prva cerkvica, 24 km severno od Lu-sake ob glavni cesti, ima že zidove pripravljene za streho. Postavljena je na krasnem položaju, da res "priča” o Kristusu in njegovi Cerkvi. Posvečena bo sv. Luciji, ki je zavetnica za očesne bolezni — torej tudi za duhovno slepoto. "Gospod, daj, da spregledam!” In prvi uspehi? Kraj, kamor so včasih prišli misijonarji in niso našli niti enega vernika za sveto daritev, je zdaj že živa podružnica.
Druga cerkvica, 16 km severno od Lu-sake, ima že skopane temelje in ves material je že pripravljen. Dolga bo 18 m, široka pa 8 m. Imela bo tudi dve sobici za misijonarja in urad ter shrambo. Posvetili jo bomo sv. Družini.
Tretja cerkvica, še bliže Lusaki, bo posvečena sv. Ani.«
P. Rudež bo v kratkem v Lusaki izdal zbirko svojih pesmi v jeziku činjandža. Naklada bo velika: 10.000. Vse pesmi je sam sestavil. Melodije bodo na voljo ti-
Letos poteka 25 let, odkar je Komin-form izobčil Tita iz svoje srede in z njim jugoslovansko komunistično partijo. Temu odločilnemu zgodovinskemu dogodku v komunističnem gibanju je tudi italijanska televizija posvetila posebno oddajo, v kateri je med drugimi nastopil zgodovinar Giovanni Spadolini.
V	reviji »Epoca« (št. 1188 z dne 8.7.73) Spadolini s tem v zvezi piše v rubriki »II taccuino« na strani 28, da je letos na poti v Rim v vlaku srečal socialističnega prvaka Pietra Nennija in ga vprašal po razlogih, zakaj se je njegova stranka pridružila Togliattijev! komunistični partiji in brez pomislekov sprejela Stalinov sklep o izključitvi Jugoslavije iz Kominforma.
Nenni je brez ovinikov priznal, da je socialistična stranka tedaj ravnala zelo nekritično. Njeno in svoje zadržanje je opravičil takole: »V meni je delovala nacionalistična komponenta in sem gojil odkrito in globoko nasprotovanje ekspanzionistič-nim nameram Tita nad Trstom. Njegovo izobčenje iz Kominforma je pomenilo, da Sovjetska zveza ni več vezana podpirati jugoslovanskih zahtev do Julijske krajine. Za nas socialiste, a patriote, je to bilo kot odrešenje.«
Socialistični poslanec Marangone pa je leta 1962 izjavil v parlamentu ob razpravi o deželnem statutu Furlanije-Julijske 'krajine sledeče: »Etnične manjšine dežele morajo biti obrnjene proti Rimu. Ne smemo dopustiti, da bi se po naši krivdi obračale proti Ljubljani: morajo se naučiti gledati proti Rimu. Morajo gledati proti Rimu kot mi vsi... To je zame patriotično dejanje.«
Slovenci v Italiji že 25 let gledamo proti Rimu in moledujemo za rešitev naših problemov. Kljub De Martinovemu zagotovilu na javnem zborovanju v Trstu med letošnjo volivno kampanjo, da se bodo socialisti odločilno zavzeli v novi vladi za naše probleme, nas vlada v Rimu komaj pozna po imenu. Res, velik patriotizem!
Problem številčno majhnih škofij
V	Italiji še vedno ni rešeno vprašanje številčno majhnih škofij. Trenutno je še vedno 117 škofij, -ki nimajo niti 100.000 prebivalcev. Vseh škofij pa je 272. Od prej omenjenih škofij jih 80 nima lastnega škofa. Upravno so pridružene kaki sosednji škofiji. Kardinal Baggio, ki je prefekt kongregacije za škofe, pravi, da bo vprašanje števila italijanskih škofij rešeno, ko
lo, pralni praški ter plin v jeklenkah za domačo uporabo.
Pretekli ponedeljek je notranji minister Taviani sklical prefekte južnih pokrajin ter jim obrazložil vzroke, ki so privedli do zadnjih ukrepov vlade. Opozoril je na resni položaj v državi in obenem na nujnost strogega spoštovanja teh ulkrepov. Pokrajinski odbori za cene so pri tem najbolj primerna ustanova, ki naj zamrznjene cene nadzira. Pri tem je seveda potrebno čim širše sodelovanje vsega prebivalstva. Minister je še dodal, da določajo vladni ukrepi stroge kazni za trgovce, ki ne bodo spoštovali vladnih predpisov.
stim, ki bodo to želeli, na magnetofonskem traku, vzete pa so od 16 različnih narodov in zambijskih plemen. Nekatere pesmi imajo versko vsebino, druge pa so primerne za mladinske organizacije. Iskreno čestitamo k edinstvenemu podvigu!
P. Lovro Tomažin tudi zelo hitro napreduje z gradnjo svoje cerkve v pokrajinskem središču Feira — prav na tromeji Zambija, Mozambik, Rodezija — kjer se reka Luangvva zliva v Zambezi. Cenkev je postavljena na pobočju hriba, na katerem se hitro razvija središče mesteca Feira. Vidna je že od daleč. V kratkem jo bodo začeli pokrivati. Junija bodo postavili lep oltar in krstilni kamen. Tabernakelj je prinesla prof. Kristina Mlakar, ko se je lani vrnila s svojega dopusta.
Cerkev v Feiri bo že peta, ki jo je p. Lovro Tomažin zgradil v petih letih bivanja v misijonu Katondvve. Je največja od vseh in bo gotovo najlepša.
Ob koncu leta bo pater odšel v tretjo probacijo (zadnje leto jezuitske vzgoje). Obenem bo imel svoj prvi — tako zelo zasluženi — dopust.
bo prišlo do revizije konkordata z italijansko vlado. Vendar je zadeva z ukinitvami škofij zelo zapletena, ker nastane nešteto ugovorov po mestih, kjer naj bi ne imeli več lastnega škofa.
(nadaljevanje s 1. strani)
NAJ GOVORE DEJSTVA
Pisalo se je nemirno leto 1947. Premeščen sem bil v zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo v Beograd. Sodelavci so takoj po prvem partijskem sestanku zvedeli, da sem Slovenec in da obvladam tudi makedonščino. Referenti so kaj kmalu začeli nositi pisma, pisana v teh dveh jezikih, na mojo pisalno mizo, in sicer z naročilom: »Prevedi na srbsko!« V začetku se nisem postavljal po robu tem željam. Bolj zgodaj sem zato prihajal na delo in prevajal smiselno, za kar je pač šlo. Ko pa se je nabralo na moji mizi toliko pošte, da nisem več zmogel vseh prevodov, sem se enostavno uprl, češ da nisem bil premeščen v Beograd kot prevajalec. Za nagrado sem prejel ves register zvenečih psovk, slovenska in makedonska pisma so pa poslej romala kar pred mojimi očmi v koš.
Na generalnem konzulatu v Ziirichu sem leta 1958 ali 1959 prvič slišal krilatico, ki me je poslej spremljala do klavrnega konca moje »socialistične« kariere. Naj jo navedem! Takole se glasi: »Da sem jaz Tito, — jaz bi takoj odpravil slovenščino in makedonščino.«
Še težje stvari so se dogajale. Včasih je bilo nemalo nevarno izgovoriti besedo Slovenec, zlasti če so bili navzoči nadrejeni funkcionarji dvomljive izobrazbe ali preteklosti. Ob mednarodni turistični konferenci v Švici — če me spomin ne vara, je bilo to leta 1959 — smo se udeleženci vračali z avtobusnega izleta v Lausanne. Sedel sem v družbi francoske delegacije in prijetno kramljal z njenimi člani. Nekoga med njimi je pa zamikalo, da bi zvedel, kakšne narodnosti sem. »Slovenske,« sem prostodušno odvrnil, šef jugoslovanske delegacije, generalni sekretar Turistične zveze Jugoslavije, Ljubo Babič, je skočil s sedeža ter razburjeno zarjul name: »Kako pa govoriš s tujci? Zanje si samo Jugoslovan in nič drugega!«
Oči vseh navzočih delegatov so se uprle vanj. Dobil sem vtis, da so ga prodorni pogledi prisilili, da je obmolknil in zopet sedel. Lahko pa si mislite, kako mi je bilo tedaj pri srcu.
DVE BRIDKI »OSVOBODITVI«
Kmalu bo preteklo 55 let, odkar smo bili prvič osvobojeni. Jaz sem kot desetletni deček pričakal zlato svobodo na Dunajski cesti v Ljubljani s slovensko zastavico v roki. Vsa Ljubljana jo je burno pozdravila.
Za drugo, še bolj zlato svobodo sem se boril z orožjem v roki, in sicer v Vojkovi brigadi. Prebivalstvo Vipavske doline nas je burno pozdravilo, ko smo se na kamionih peljali proti Trstu.
Prva svoboda mi je odmerila sedem let Makedonije, druga pa nekaj zadnjih ur starosti na švedskem. Pred par meseci sem praznoval njeno 28. obletnico.
Obe osvoboditvi sta me pognali v pregnanstvo, tako da si nisem na jasnem, kaj ta beseda pravzaprav pomeni. Mene osebno veže sedem let Makedonije ter na bližajoči se zadnji počitek na švedskem-Ce pomislim na brezštevilne nedolžne žrtve v zvezi z njo, se ne morem otresti misli na pomen, ki ga je dala tej besedi bizantinska zgodovina pred več kot tisoč leti: smrtni ples za oblast.
Nikdar ne bom pozabil čudovitih besedi ki jih je napisal predsednik Tito in objavil v časopisu »Proleter« decembra 1942: »Dosedanja narodnoosvobodilna vojna je neločljivo povezana z narodnostnim vprašanjem v Jugoslaviji. Ona ne bi bila tako vztrajna in tako uspešna, če ne bi narodi Jugoslavije videli v njej poleg zmage nad osvajalcem tudi zmago nad režimi, ki s° zatirali narodnosti Jugoslavije. Beseda narodnoosvobodilna vojna bi bila fraza, še več: prevara...«
Strinjam se, gospod predsednik, popolnoma z vsebino vašega članka. Zaradi nie sem zastavil svoje življenje v zadnji domovinski vojni, če bi pa moral doživeti' kar sem moral po njej doživeti, bi raj« dvakrat umri.
BOZO PREVORšEK, švedska
Neizpolnjena obljuba
Slovenski misijonarji v Zambiji gradijo nove cerkve
lamnniiB¥ cen blata šipoka mlmnie
Gorske skupnosti so za nas važen problem
S TRŽAŠKEGA
Iz delovanja SLG v Gorici
V	zadnjem času sta se sestala tako izvršni odbor kot tudi širši svet Slovenskega ljudskega gibanja v Gorici. Na obeh sestankih so člani podrobneje razpravljali o političnem položaju po deželnih volitvah. Pri tem so tudi iznesli mnenja in predloge za poživitev splošnega političnega delovanja med slovensko manjšino na Goriškem.
Jamlje-Dol
Mnogi iz Jamelj in tudi iz Dola so izrazili željo, da bi poromali na Sv. Višarje. Zbralo se nas je nad 50, tako da smo popolnoma zasedli veliki Ribijev avtobus. Med udeleženci je bilo tudi precej članov pevskega zbora iz Jamelj in iz Dola, zato je bilo mnogo petja že med potjo proti cilju in posebno še ob povratku.
Zlasti pa je bilo lepo in izbrano petje med sv. mašo ob 10. uri v Marijinem svetišču. Nato smo se odpeljali še k slikovitim Belopeškim jezerom. Ob povratku smo se ustavili v Vidmu v cerkvi Madon-na delle Grazie.
Tam smo pred Marijinim oltarjem imeli pete litanije Matere božje z odpevi, tako, da so vsi drugi obiskovalci svetišča zavzeto poslušali in tudi povpraševali, odkod smo in kaj so vse te lepe melodije. Nato smo se zadovoljni vrnili zvečer domov.
Obnovljena slovenska gostilna na Vrhu
Vrh sv. Mihaela postaja vedno bolj privlačen izletniški kraj, saj je mogoče s te točke pri osnovni šoli istočasno uživati pogled na mogočne Julijske Alpe in na Jadransko morje. Tudi zrak je na Vrhu vedno čist, prost dima in izpušnih plinov, ki usmrajajo dolinska področja.
Ni čuda, da je Vrh zlasti ob nedeljah in praznikih zelo obiskan in iskan. Parkirana vozila po raznih gozdnih jasah, ki
Kamenica je senožet ob panoramični cesti na grebenu hribovske gmote, ki sega od Stare gore proti Kolovratu. Na eni strani leži dolina Idrijce, na drugi pa šentlenartska dolina. Kamenica je zares idealna razgledna točka, saj oko z nje lahko obseže vse doline Beneške Slovenije z njenimi številnimi zaselki, nad katerimi kraljuje mogočni Matajur.
Na tej planoti, 600 m nad morjem, se je preteklo nedeljo 29. julija že tretjič vršilo kulturno srečanje med sosednimi narodi. Prvo je bilo pred dvema letoma na Matajurju, lani pa na Kamenici kot letos. Obakrat je prireditev motil dež, letos pa je bilo vreme za prireditev naravnost idealno: zrak je bil izredno čist, tako da je bil razgled silno jasen, nebo pa rahlo zastrto, da se vročine sploh ni čutilo.
Udeležencev je bilo zares veliko; med njimi so prednjačili sami Benečani, ni manjkalo pa tudi Slovencev iz Brd z obeh strani meje, z Goriškega in Posoške doline.
Prireditev je pričela s sv. mašo, ki so jo na prostem opravili 4 slovenski dušni pastirji iz Beneške Slovenije, bogoslužje božje besede pa se je izvršilo kar v štirih jezikih: slovenskem, italijanskem, nemškem in furlanskem.
Kulturni program je potekel v znamenju nastopa raznih pevskih zborov. Žal je bilo dano pesmi slišati le malemu številu navzočih. Prvič je manjkal oder za nastopajoče, drugič pa ni bilo ozvočenja, kar je vse zelo zmanjšalo učinkovitost izvajanja nastopajočih.
Iz Beneške Slovenije sta nastopila zbora iz Št. Lenarta in »Rječan« iz Les; iz Jugoslavije sta prišla Briški oktet in moški zbor iz Tolmina; z Goriškega sta se predstavila mešani zbor »F. B. Sedej« iz Šte-verjana in združena zbora »Srečko Kosovel« iz Ronk ter »Kras« iz Dola-Poljan. S Tržaškega je bil zbor »Tabor« z Opčm, koroške Slovence pa je zastopal zbor iz Radiš. Furlansko pesem je prinesel zbor iz Chioprisa-Viscone.
Krono vseg^jjsograma je pomenil nastop folklorne skupine »France Marolt« iz Ljubljane s svojimi belokranjskimi in gorenjskimi svatbenimi plesi. Ta točka je brez dvoma najbolj pritegnila pozornost občinstva in bila deležna največjega o o-
bravanja.	.
Priložnostna govornika sta bila “F1™ iz Gor. Tarbija Emil Ccnčič in pie sc ni kulturnega društva »Ivan Trinko« zi oi Predan.
jih ne manjka, govorijo o velikem navdušenju izletnikov za ta privlačni kraj.
Nedeljskega turizma pa si skoro ne moremo predstavljati v današnjih časih brez dobro urejene gostilne. Na Vrhu talka gostilna sicer že dolgo obstaja; vodita jo z vso prizadevnostjo zakonca Helka in Renato Devetak. Izletniki jo poznajo po solidni postrežbi, izvrstni domači kuhinji in izbranih krajevnih vinih.
Toda zadnje čase je bilo gostov že toliko, da so se gostinski prostori izkazali za premajhne. Zato sta se zakonca Devetak odločila za preureditev gostilne. Po nekaj mesecih obnovitvenih del bo gostilna to soboto 4. avgusta gostom spet na voljo.
V	veliki jedilnici bo prostora za nad sto obiskovalcev; kuhinja je moderno opremljena, bar okusno urejen. Prepričani smo zato, da bo gostilna v bodoče še bolj privlačevala vse, ki prihajajo na Vrh in bodo gostje doživljali v njej prijetne ure okrepčila, zabave in razvedrila.
Ker smo Slovenci kristjani in zaupamo v božjo pomoč, sta lastnika gostilne dan pred uradnim odprtjem naprosila krajevnega župnika g. Jožeta Juraka, da je nove prostore blagoslovil. V priložnostnih besedah je razložil pomen tega dejanja in prosil v molitvi božjega blagoslova za vse, ki se bodo v novih prostorih mudili.
Gostilna Devetak se nahaja na Vrhu št. 48 blizu cerkve. Njen telefon je 88-005 in obratuje vsak dan razen ob torkih, ko je zaradi tedenskega počitka zaprta. V njej je tudi nova telefonska kabina, ki bo prišla prav domačinom in gostom.
Naj ob koncu tega poročila še omenimo, da se Vrhovci že pripravljajo na vsakoletno praznovanje svojega patrona sv. Lovrenca, ki bo v nedeljo 12. avgusta. Ob
10,30	bo slovesna sv. maša, nato procesija sv. R. Telesa z oltarji na prostem, popoldne ob 4. uri pa slovesne litanije v cerkvi. Tudi to bo razlog, da bo Vrh tisto nedeljo poln naših ljudi od blizu in daleč.
Prvi je izrazil upanje, da bo vsaj sedaj Slovenska Benečija deležna večje pozornosti s strani oblasti, ko je postal deželni poslanec beneški Slovenec Romano Speco-nja iz Podbonesca, senator za čedadsko okrožje Toros pa celo minister v rimski vladi. »Gorje nam — je vzkliknil župnik Cenčič — če bosta tudi ti dve priložnosti postali jalovi za Benečijo!« Nato je nadaljeval: »Že dolgo let nam nočejo v Benečiji priznati slovenskega obraza in nam vsiljujejo čudno masko, drugo podobo, ki ni naša. Pa biti Slovenec ni nič krivega in nasprotnega do Italije, saj smo vedno bili zvesti državljani. Zato preženimo strahove in preženimo smešnega pusta, ki ponižuje in žali našo Benečijo.«
Izidor Predan pa je podčrtal veliki pomen takih kulturnih srečanj kot je to na Kamenici, se zavzel za enoten nastop v obrambi naših pravic, očital oblastem pomanjkanje politične dobre volje do naših problemov, medtem ko ta dobra volja z ozirom na južnotirolske Nemce ni manjkala. »Vsa slovenska narodnostna skupnost od Trsta do Trbiža — je dejal — čaka stvarne obveze s strani rimske vlade. Beneški Slovenci pa poleg tega čakamo priznanje najosnovnejših pravic, predvsem pa priznanje statusa manjšine.«
Rušenje zdrave morale
Vedno več je držav, v katerih daje oblast vso moralno oporo onim, ki se ločijo ter znova poročajo ali brezsrčno morijo še nerojena bitja. Med njimi je tudi Zah. Nemčija. V tej državi zajema nemorala vedno širše množice. Veliko krivde ima pri tem državna oblast, ki stalno cmiljuje zakonske predpise o boju proti nemorali. Ko so že vpeljali širokopotezno olajšanje zakonske ločitve in splava, je sedaj na vrsti omiljenje zakona o mladinskem varstvu pred pohujšljivo literaturo. Tako bo dovoljen uvoz in razpečavanje »umazane« literature. Tudi spolno izživljanje bo odslej vobče nekaznivo. Spolna zloraba bo kazniva le še pod 16. letom, homoseksualna dejavnost nad 18 leti, ostali moralni prestopki pa so kaznivi šele pri 14-letnikih.
Tej nameri so se odločno zoperstavili nemški katoličani, združeni v Društvu katoliških staršev in Družinska zveza. Tako početje so označili za »nadaljnji korak do razbitja družine«.
Uspela pokrajinska razstava vin
V	dneh 27., 28 in 29. julija je tržaška pokrajinska uprava priredila drugo razstavo vin, na kateri je sodelovalo 30 domačih vinogradnikov. Tehnično izvedbo je v glavnem prevzela nabrežinska občina in tako je glavni trg v Nabrežini kar tri dni mrgolel veselih obiskovalcev.
Važen dogodek v tej razstavi je bila okrogla miza s pogovorom o kmetijstvu in turizmu. Kmečki turizem ali letovanje na deželi pri kmečkih družinah sta na Tržaškem kot v Italiji zelo slabo razvita v primeri z drugimi državami kot so Slovenija, Avstrija, Nemčija, Švica itd. Na tem sestanku so predavatelji izrazili razne misli in predloge za razvoj te dejavnosti. Na prvem mestu pa je bila poudarjena potreba po deželnem zakonu, ki naj prinese nujne ugodnosti za razvoj turizma pri kmečkih družinah.
Ob zaključku razstave so podelili nagrade za najboljša vina. Vsak razstavljalec pa je prejel še zlato spominsko značko. Med najboljše so se uvrstili: za belo vino: Radovič Mirko, Nabrežina 67; Kerševan Viktor, Costalunga 402, Trst in Kocjančič Mario, Dolina 141. Za rdeče vino: Radovič Mirko, Nabrežina 67; Milič Stanislav, Zgonik 34 in Lenardon Mario, Milje. Za teran sta dosegla najvišji nagradi Guštin Mirko, Repen 54 in Milič Alojz, Repen 49. Nagrajenci na tej drugi pokrajinski razstavi zaslužijo vso pohvalo za odlični pridelek. Njihov zgled naj bi spodbudil vse ostale vinogradnike, da se vneto zavzamejo za napredek te obetajoče panoge našega kmetijstva.
Bralci pišejo
Gorska skupnost in svetovalci SDZ
V Katoliškem glasu z dne 19. julija smo brali v poročilu o dejavnosti goričkega občinskega sveta med drugim: »Za briško-kraško področje, ki naj bi segalo od Kr-mina do Doline, sta s socialisti in demokristjani glasovala tudi prof. Bratina in dr. Paulin od Slovenske demokratske zveze (SDZ), ker sta upoštevala, da so tako rešitev predlagale vse tri slovenske občine na Goriškem.«
Primorski dnevnik z dne 14. julija je pa poročal o poteku debate in glasovanja o gorskih skupnostih v občinskem svetu r Sovodnjah. Pod naslovom »Zastopnik SDZ meni, da ima Števerjan druge gospodarske zahteve«, stoji zapisano: »Dvome v zvezi s tako rešitvijo (da bi se ustanovilo enotno briško-kraško področje, op. pisca) je izrazil svetovalec SDZ Remo Devetak. Gospodarski interesi Števerjana so drugačni kot oni s Krasa, je dejal, zaradi česar dvomi v uspešnost take rešitve.« In še: »Od treh opozicijskih svetovalcev je bil prisoten le Remo Devetak. Ta se je tudi z Marcelinom Devetakom in Fraricem Grilom (od večine, op. pisca), vzdržal glasovanja.«
Pozoren bralec bo ob branju teh citatov iz našega časopisja hitro ugotovil, da ni bilo soglasja med goroškimi, števerjan-skimi in sovodenjskim svetovalcem iz vrst SDZ. In vendar je šlo za isto gorsko področje! Kdo od teh je prelomil prvotni dogovor in potem glasoval drugače kot je bilo domenjeno?
V vsem je neki čuden paradoks: svetovalec SDZ v Sovodnjah se v nameri, da brani posebne gospodarske interese Števerjana, kot je bilo prvotno sklenjeno, vzdrži glasovanja; zastopniki števerjanske občine se izrečejo za briško-kraško področje, potem ko so sprva imeli pomisleke in v tem smislu tudi informirali sovo-denjskega svetovalca SDZ; goriški svetovalci SDZ pa glasujejo tako, da upoštevajo voljo slovenskih občin na Goriškem, tj. za briško-kraško področje.
Torej: vse tri slovenske občine na Goriškem in vsi slovenski občinski svetovalci v Gorici so bili enotni v glasovanju, razen sovodenjskih svetovalcev od SDZ, od katerih se eden vzdrži, druga dva pa sploh nista prisotna. Zakaj to različno ravnanje? Se ne bi dalo s predhodnim dogovorom ali držanjem prvotnega dogovora to neenotnost preprečiti?
Somišljenik SDZ
Katoličani v Sev. Vietnamu
V	Hanoju so katoliške cerkve polne pri bogoslužnih opravilih. Zlasti je opaziti mnogo mladih ljudi. V Hanoju samem je okrog 10.000 katoličanov, katere oskrbuje osem duhovnikov. Tako poročajo delegati nemške Caritas, ki so se pred kratkim vrnili od tam. V Ser. Vietnamu je okrog milijon katoličanov.
Pred koncem svoje mandatne dobe je prejšnji deželni svet odobril zakonski predlog deželnega odbora o ustanovitvi in delovanju tako imenovanih gorskih skupnosti. Krajem, ki bodo dokončno proglašeni za gorske skupnosti, bodo dani deželni prispevki za njih socialno-akonomski razvoj. V kakšno smer naj gre ta razvoj m prispevki zanj pa naj odločajo gorske skupnosti same, v katere bodo imenovani razni občinski svetovalci oz. župani, ki bodo na podlagi omenjenega zakona zastopani v teh skupnostih.
V	razpravo o imenovanem deželnem zakonu je — kot smo svoj čas obširno poročali — posegel s konkretnimi predlogi tudi naš deželni svetovalec dr. Štoka, ki je predlagal, naj bi slovenski predstavniki v teh gorskih skupnostih smeli govoriti v materinem jeziku (predlog, ki ga je večina DC, PSI in PSDI odbila), da bi bile značilnosti slovenske narodnostne skupnosti zaščitene itd.
Medtem je bil deželni zakon odobren tudi s strani pristojnih rimskih organov in je tako stopil v veljavo.
Prva beseda je bila dana raznim zainteresiranim občinam, ki bodo povsem ali delno spadale v gorske skupnosti, naj se izjasnijo, v katero skupnost ali področje hočejo spadati. Občine, oz. občinski sveti so imeli pri tem le posvetovalni glas, kajti dokončna odločitev o vključitvi v razna področja bo pripadla deželnemu odboru (ki ga bodo po vsej verjetnosti sestavljali DC, PSI, PSDI in PRI) po posvetovanju s 15-čIansko komisijo deželnih svetovalcev, ki jo mora deželni svet še imenovati.
Preden pogledamo na zadržanje naših občinskih svetov, moramo povedati, da nista po predlogu deželnega odbora predvidena v gorskih skupnostih ne občina Zgonik ne občina Devin-Nabrežina kot je to zahtevala Slovenska skupnost in kar so
KRATKE NOVICE
Red graditeljev
Kmalu bo minilo dvajset let od zanimive pobude, 'ki je zajela v tem času nad
110.000 mladih iz 55 narodnosti: to je red graditeljev. Bilo je leta 1953, ko je bila Evropa še marsikje v povojnih ruševinah, ko je pater Werenfried van Straaten s Flamskega prišel na misel, da bi lahko mladi pomagali pri zidanju porušenih cerkva in sploh pri gradnji stavb v korist bližnjega: tako samostanov, domov počitka, župnijskih domov. Zamisel je vžgala in se razširila po raznih državah. Ustanovili so mednarodni red graditeljev. Člani tega reda se obvežejo za prostovoljno delo po več tednov vsako leto. Doslej so že pomagali pri uresničevanju 3.000 načrtov.
Cerkev v Indiji v številkah
V	Indiji se je število katoličanov v zadnjih desetih letih pomnožilo za 32,6 odstotka. Indijska Cerkev je razdeljena v 18 nadškofij in 59 škofij, štiri apostolske administrature in štiri eksarhate. Vernikov je 7.666.285, duhovnikov imajo 5.799, ki so vsi domačini, redovnikov pa 3.433, od katerih je 787 tujcev.
Napetost med Cerkvijo in državo v Južni Afriki
Položaj katoliške Cerkve v Južni Afriki je vedno težji, škofje obsojajo vladno politiko rasnega razločevanja, ki zaničuje afriške domačine, vlada pa povzroča škofom vse mogoče težave. Tako ne daje dovoljenja za vselitev novim misijonarjem, dosedanje pa skuša izgnati. V nevarnosti so tudi katoliške šole. Iste težave imajo tudi protestantske Cerkve, ki povečini obsojajo vladno politiko.
Mladinska svetopisemska slikarska razstava
Kardinal Villot je v prostorih vatikanske knjižnice odprl razstavo grafičnih in slikarskih izdelkov šolskih otrok in dijakov pod geslom: Sveto pismo v sliki mladine. Razstavljenih je 120 del, ki so jih izbrale narodne komisije. 36 del ima za temo dogodke iz sv. pisma stare zaveze, 86 del pa dogodke sv. pisma nove zaveze. Sodeluje mladina iz 20 držav. Razstava bo odprta do 31. decembra.
Vedno več obiskovalcev vatikanskih muzejev
Zanimanje za vatikanske muzeje narašča. Dnevno obišče vatikanske muzeje do
8.000 ljudi. Muzeji so redno odprti od 9. do 14. ure. V poletnem času pa je uprava muzejev še podaljšala čas za obiske. Se-
njem izvoljeni predstavniki zagovarjali v vseh občinskih svetih. Prav tako so po navodilih Slovenske skupnosti njeni svetovalci zahtevali, naj bi bilo v gorskih skupnostih dovoljeno slovenskim predstavnikom govoriti tudi v materinem jeziku.
To hotenje vse slovenske narodnostne skupnosti, posebej pa seveda naših narodnoobrambnih slovenskih političnih organizacij, so jasno izpričali v svojih intervencijah števerjanski župan Klanjšček in svetovalci, sovodenjski občinski svet (za SDZ je tu govoril svetovalec Remo Devetak), goriški občinski svet (govoril prof. Bratina), doberdobski občinski svet, re-pentaborski občinski svet (govoril župan Miha Guštin) ter dolinski občinski svet (zahteve Slovenske skupnosti je razčlenil svetovalec Glavko Petaros), v zgoniškem občinskem svetu pa je nastopil Ladi Rebula. Manjka še glas in odločitev tržaškega občinskega sveta, ki se mora o problemu še izreči.
V	vseh teh razpravah je prišla jasno do izraza enotna volja vseh svetovalcev glede pomembnosti vključitve v gorske skupnosti, glede zahteve po uporabi slovenskega jezika ter glede zahteve po vključitvi v gorsko Skupnost tudi devinsko-nabrežinske (razen obalnega pasu) ter zgoniške občine.
Nekoliko različnih pogledov so si bile nekatere občine (Gorica, Dolina in Repen-tabor) glede pripadnosti v posamezna področja (občinski sveti so se izrekli za ločeno kraško in briško področje), medtem ko so se sovodenjski, doberdobski in žtever-janski občinski sveti izrekli za enotno kraško-briško področje.
Dokončna odločitev o tem pa pripada — kot smo v uvodu zapisali — deželnemu odboru, ki mora stvar temeljito premisliti in se po našem mnenju izreči za skupno briško-kraško področje, kjer bodo zahteve in skupna volja naših ljudi lahko prišle do polnega izraza.
daj so muzeji odprti do 17. ure. Zaradi te spremembe se je takoj povečalo število obiskov za 20 %. Za površen ogled neprecenljivih zakladov sta potrebni vsaj 2 uri.
Izredno zanimiva »Knjižica«
Izšla je »Knjižica« št. 49-50, ki obravnava pod naslovom »Gospod, kje stanuješ? Pridi, poglej!« izredno zanimivo temo: redovniške družbe v Sloveniji.
Iz »Knjižice« zvemo, da delujejo v Sloveniji sledeče redovniške skupnosti; karmeličanke, cistercijanci, kartuzijam, frančiškani, kapucini, minoriti, dominikanci, jezuiti, križniški red, lazaristi, salezijanci in Hčere Marije Pomočnice, Sinovi Srca Jezusovega in Sinovi Srca Marijinega, uršu-linke, šolske sestre sv. Frančiška Asiškega, sestre frančiškanke Brezmadežne, šolske sestre Notre Dame, sestre sv. Križa, sestre križniškega reda, usmiljenke, Marijine sestre in frančiškanke misijonarke Marijine.
O vsaki teh skupnosti sta na nekaj straneh povedana zgodovina in namen skupnosti ter položaj v Sloveniji. Ljubljanski pomožni škof dr. Lenič pravi v uvodu med drugim: »Zgodovina naše vernosti je vsa prepletena z delovanjem različnih redov po naši zemlji. Kolike zasluge imajo razni redovi v službi vernosti, kulture, gospodarstva in predvsem v šolstvu in vzgoji, posebej pa tudi v strežbi zapuščenemu človeku! Zato moramo biti vsi zavzeti tudi za redovne poklice med nami.«
Cena dvojne »Knjižice«, ki ima kar 96 strani, je 200 lir. »Knjižico« toplo priporočamo!
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 5. do 11. avgusta 1973
Nedelja; 8.50 Neznani leteči predmeti. 9.40 Po domače. 10.55 Otroška matineja. 15.25 Po domače. 15.50 Sinjska alka. 16.55 Celje: Atletika. 19.10 Kraljestvo džungle.
20.35	A. Marodič: Pred viharjem.
Ponedeljek: 18.30 Pustite jih živeti. 19.00 Mladi za mlade. 20.30 »Snaha«. SNG Celje.
Torek: 18.30 Veliki in majhni. 19.00 Zgodovina kozmetike. 19.20 Karavana. 20.30 Tolstoj: Vojna in mir.
Sreda: 18.25 Mačkon in njegov trop. 18.55 Na sedmi stezi. 19.15 Resna glasba. 20.35 »Poljubi me, Katica«, ameriški film. 22.20 Glasbeni nokturno.
četrtek: 18.25 Vnet za kolo. 18.55 Neznani leteči predmeti. 20.25 Kam in kako na oddih. 20.40 četrtkovi razgledi. 21.35 Prigode dobrega vojaka Švejka.
Petek: 18.25 Pet pedi. 18.55 Doktor na pohodu. 19.20 Plavanje. 20.35 W. Faulkner: »Udarec v prazno«.
Sobota: 16.50 Rokomet. 18.35 David Coop-perfield. 20.30 Parada tujih gostov Slovenske popevke 73. 21.25 Šerif v New Yorku.
Srečanje med sosednimi narodi na Kamenici
Kontovel
Domači župnik g. Rudi Bogateč je v nedeljo 22. julija praznoval 25-letnico duhovniškega posvečenja. Polna cerkev je pri slovesni maši pokazala, da je župnik tudi v teh časih vsem potreben in da bi bile naše fare brez župnika resnično žalostna stvar.
Nekateri mislijo in pravijo, da bi današnji zmaterializirani svet moral »odpraviti« z duhovniki in verskimi zadevami: priča pa smo ravno obratnemu razvoju. Vse bolj se naši ljudje zavedajo, da nam je duhovnik potreben iz verskega, pa tudi iz narodnostnega hotenja.
Ko nam je težko, iko nesreča udari med nas, ko nas skrbi mučijo, takrat je cerkev še posebej zavetišče vseh potrebnih. Pa še nekaj drugega postaja cerkev v zamejstvu nam vsem: eden redkih krajev, kjer se moli, govori in poje samo v materinem jeziku. Navadno so razne proslave, tudi v povsem slovenskih vaseh, v glavnem že dvojezične: cerkev ostaja slej ko prej kraj, kjer mislimo, molimo in pojemo samo v slovenskem jeziku. Zato se naše ljudstvo vedno bolj zaveda, kaj mu pomeni domača cerkev in kaj mu pomeni domači dušni pastir.
Ob letošnjih mašniških jubilejih v zamejstvu so ljudje izpričali te svoje občutke na viden način. Talko tudi na Konto-velu, kjer je bila domača cerkev za to priložnost slavnostno okrašena. Cerkveni pevci, starešine ter botri kontovelskih zvonov so g. slavljencu izročili tudi pomembna darila; verniki pa so se v velikem številu udeležili ofra za nov mašniški plašč in s tem hoteli izraziti, da so župniku Bo-gatcu, ki je na Kontovelu že 23 let, hvaležni za vse delo, ki ga je opravil v korist svoje fare.
Skedenj
10. avgusta bomo praznovali našega farnega patrona sv. Lovrenca. Duhovno se bomo pripravili na ta praznik z romanjem na Brezje v torek 7. avgusta. Na dan sv. Lovrenca bosta dve maši in sicer ob 10. in ob 19. uri. Ob 21. uri pa bo običajna procesija po škedenjskih ulicah. Prosimo farane za sodelovanje pri procesiji.
Romanje slovenskih bolnikov na Brezje in v Lurd
V Sloveniji pripravljajo romanje bolnikov na Brezje, ki bo v soboto 18. avgusta. Slovensko romanje bolnikov v Lurd pa bo od 2. do 10. septembra. Duhovni vodja tega romanja bo mariborski škof dr. M. Držečnik.
Poročna slavnost v Ajdovščini
V nedeljo 22. julija sta si v župni cerkvi v Kamnjah pri Ajdovščini obljubila večno zvestobo Alma Hlede ter Janko Prešeren. Nevesta je iz Ljubljane (starši so štever-janci), ženin pa je doma v Kanalski dolini; izhaja iz znane narodno zavedne družine in je tudi sam vnet kulturni delavec. Novoporočencema je ob vstopu na skupno pot ganljivo spregovoril župnik V. Stanič, ki je vrsto let župnikoval v Ukvah, kjer je še danes spomin nanj živ in hvaležen.
Poročne slavnosti, ki je bila v Ajdovšči-
Zahvala
le na letošnjem romanju v Lisieux-u so ljudje zvedeli za mojo 25-letnico mašniške-ga posvečenja in mi voščili in zame molili med mašo. Kontovelski farani so potem celih deset dni prinašali darove in voščila, da sem bil zares v zadregi. Čutil sem, da nisem vreden tolike pozornosti: mislim, da je šlo v prvi vrsti za duhovnika in ne za mojo osebo, kar je pravilno.
Ker mi je veliko ljudi voščilo, se bojim, da bi na koga pozabil; zaradi tega se v Katoliškem glasu prav iz srca zahvaljujem vsem, ki so mi voščili, kaj darovali in molili zame. Naj jim Bog povrne, kakor samo on zna.
Prosil bi še, da bi vsi molili in tako krščansko živeli, da bi kaj kmalu vsaj en naš faran postal duhovnik in nadaljeval dela tukajšnjih duhovnikov.
Kontovel, 28. julija 1973
Rudi Bogateč
Načrt hitrih cest in Slovenci
Tržaški občinski svet je zaključil svoje zasedanje pred poletnimi počitnicami z odobritvijo načrta o tako imenovanih hitrih cestah, ki naj bi povezale mesto in njegovo pristanišče s prometnim omrežjem v zaledju. Da so takšne prometne povezave potrebne zlasti za razmah tržaškega gospodarstva in pristanišča še posebno, se vsi strinjajo, toda predloženi in pravkar odobreni zadevni načrt je pri prebivalstvu najbolj prizadetih mestnih okrajev naletel na odločno nasprotovanje, ki je doseglo višek s protestno manifestacijo pred občinsko palačo na Velikem trgu. Udeležilo se je je več sto prebivalcev iz Barkovelj ter s Pončane, Sv. Magdalene, Rovt in Katinare, ki so na ta način hoteli opozoriti občinske svetovalce, ki so ravno v tistem času razpravljali o načrtu novih cest, naj upoštevajo tudi njihove predloge. Med njimi je bilo veliko Slovencev ter so nosili slovenske in italijanske transparente.
Prizadeti prebivalci najbolj nasprotujejo speljavi široke avtoceste iz starega pristanišča po barkovljanskem bregu mimo Kon-tovela na Kras ter drugi takšni cesti iz novega pristanišča pri Sv. Andreju mimo
ni, se je udeležilo tudi veliko prijateljev in znancev iz Ukev in Zabnic, ki so novoporočencema zapeli vrsto slovenskih pesmi; mnogo dobrega na skupni poti je mlademu paru zaželel tudi deželni sveto-\alec dr. Drago Štoka, številnim čestitkam naj se pridružijo še naše z iskreno željo, da bi novemu slovenskemu paru Bog naklonil čim več srečnih dni.
Priprava Slovenskega misala
Slovenski medškofijski liturgični svet je začel pripravljati izdajo oltarnega misala v knjigi. Pred tiskanjem mora seveda določiti končno slovensko besedilo spevov in prošenj. Medškofijski liturgični svet prosi zlasti duhovnike, da premislijo besedilo na začasnih listih in pa tudi besedilo Reda sv. maše, evharističnih molitev, hvalospevov in velikega tedna. Svoje pripombe in predloge vsega tega naj pošljejo na MLS (Ciril Metodov trg 4, 61000 Ljubljana) vsaj do 1. oktobra 1973.
Pončane, Kolonkovca do Katinare. Oba odseka gresta po gosto naseljenih področjih, zato bodo morali porušiti številne hiše ter razlastiti številne male posestnike, ki so spet povečini Slovenci. Tako se je vnovič zgodilo, da morajo prav slovenski prebivalci po tolikih razlastitvah ponovno nositi naj večje socialno in materialno breme za koristi celotne družbene skupnosti.
Kot rečeno, je tržaški občinski svet z glasovi strank koalicije levega centra po dolgi razpravi zavrnil vse ugovore prizadetih prebivalcev in tako odobril predloženi načrt hitrih cest brez sprememb. Občinska uprava se je od svoje strani obvezala, da bo »naredila vse ustrezne posege upravno-političnega značaja, da bo izplačala pravično odškodnino tako za zemljišča kot za stavbe« ter upoštevala zahteve po ohranitvi okolja in obstoječih naselij. Prednost izgradnje bo imela tako imenovana južna vpadnica preko Katinare, medtem ko se realizacija barkovljanske vpadnice odloži za nedoločen čas.
To so glavne plati problema, ki že več časa razburja posebno Barkovljane, saj zadeva njihove življenjske koristi. Zato so ostali nemalo presenečeni oziroma razočarani, da je tržaški občinski svet šel mimo vseh njihovih upravičenih protestov.
Vpis v slovenske srednje šole na Tržaškem
V torek 24. julija so se zaključila vpisovanja v srednje in višje srednje šole, zamudniki in dijaki, oziroma učenci, ki imajo popravne izpite, pa se bodo lahko še vpisali pred začetkom novega šolskega leta.
Na didaktičnih ravnateljstvih še vedno sprejemajo vpisovanja v osnovno šolo, zlasti v I. razred, na srednjih šolah pa ne bodo zavrnili nobenega kandidata, ki bi se še rad vpisal. Zato ponovno priporočamo slovenskim strašem, ki tega še niso storili, da svoje otroke vpišejo v slovensko šolo, lahko pa ga tudi še prepišejo iz italijanske na slovensko.
Po neuradnih podatkih se je do sedaj vpisalo v L razred na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem skupno 227 dijakov, in sicer 28 pri Sv. Jakobu, 30 pri Sv. Ivanu, 13 v Rojanu, 27 v Nabrežini, 45 v Dolini, 36 na Proseku, 8 v Križu, 40 na Opčinah. Iz zgornjih podatkov je razvidno, da bodo imeli po dva prva razreda v Dolini, na Opčinah, na Proseku in pri Sv. Ivanu. Pri Sv. Jakobu bi lahko imeli dva razreda, če bi se vpisali vsaj še trije dijaki. Isto velja tudi za Nabrežino.
V strokovne industrijske šole pri Sv. Jakobu se je do sedaj vpisalo 13 dijakov (oddelek za orodne mehanike), na ženski oddelek (za šivilje) 4 dijakinje.
V I. razred višjih srednjih šol se je na Tržaškem do sedaj vpisalo skupno 133 dijakov, in sicer 12 na višji klasični gimnaziji, 49 na znanstvenem liceju, 39 na trgovskem tehničnem zavodu in 33 na učiteljišču. Tako številnega vpisa na učiteljišče še ni bilo.
Tudi na učiteljišču kot na trgovskem tehničnem zavodu in na znanstvenem liceju bodo letos imeli dva prva razreda, toda občutili bodo stisko zaradi pomanjkanja učilnic. En razred bodo morali namreč namestiti v risalnici, če ne bodo pristojne oblasti prej rešile zadeve.
Na učiteljišču sploh ne bi poznali tega problema, če ne bi pred sedmimi leti »začasno« namestili italijanskega otroškega vrtca. Občinska uprava, pod katero spada vrtec, je tedaj zagotavljala, da gre za začasno ureditev, toda od tedaj se je »začasnost« spremenila v »trajnost«. Bilo bi pošteno, da poskrbi občinska tržaška uprava za otroški italijanski vrtec kje drugje.
Srečanje v Strunjanu
V okviru sodelovanja z jugoslovanskimi in slovenskimi predstavniki je predsednik tržaške pokrajine Zanetti imel pred dnevi sestanek v Strunjanu s podpredsednikom jugoslovanskega zveznega Izvršnega sveta Mitjom Ribičičem. Na srečanju je Ribičič zastopal tudi SZDL Slovenije, kateri predseduje. Zanetti in Ribičič sta razpravljala o raznih vprašanjih italijansko-jugoslovan-skega sodelovanja tudi z ozirom na deželne in krajevne potrebe področij, ki ju predstavljata.
Bazovica
Dne 22. julija je bilo v Bazovici farno opašilo, to je praznovanje farne zaščitnice sv. Magdalene. Na predvečer, v soboto, je bilo ob 21. uri somaševanje, katerega se je udeležilo veliko ljudi. Na samo nedeljo pa je bila »velika maša« ob 10.30. Udeležba je bila bolj skromna. Med domačini je bilo opaziti več ljudi izven fare. Vtis imam, da je bilo med njimi mnogo takih, ki naše govorice ne razumejo.
Repentabor vabi
Na veliki šmaren (15. avgusta) je običajno proščenje v prijazni župni in romarski cerkvi na Repentabru. Sv. maše bodo ta dan ob 8h, 10,30 (slovesna) in ob 17. uri. Vsi častilci Matere božje prisrčno vabljeni!
Slovenska skupnost in program vlade leve sredine
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je ob 30-letnici padca fašizma podčrtal veliki doprinos pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti v boju proti diktaturi, katere cilj je bil tudi rodomor slovenske skupnosti kot take. Jasno je zato, da so se Slovenci v Italiji med prvimi zavedli tega zločinskega hotenja in napovedali fašizmu brezkompromisen boj, ki je šel od prvih korakov organiziranega upora, katerega nosilci so bili bazovski junaki, mimo odločnega boja, katerega dejavniki so bili obtoženci na posebnih sodiščih do odločnega udara, ko je slovenski človek množično zgrabil za puško. Slovenska skupnost se klanja spominu vseh, ki so s svojim trpljenjem omogočili slovenskemu ljudstvu življenje v demokraciji in svobodi. Žrtve neštetih naših rojakov bodo vedno svetal zgled pri našem delu in pri naših naporih za ohranitev in razvoj slovenstva v Italiji.
Drugi del seje je izvršni odbor Slovenske skupnosti posvetil programu nove levosredinske vlade. S tem v zvezi je odbor poudaril važnost levosredinske formule, ki je Slovencem v Italiji ustvarila boljše pogoje v mirnem sožitju med narodi in ki je južnotirolski manjšini s paketom omogočila povsem mirno življenje in nemoten razvoj. Žal pa ni predsednik nove vlade v programski izjavi štirih levosredinskih strank niti z besedico omenil vprašanja slovenske manjšine, kar je pri Slovencih naletelo na negativen odmev.
Vendar pa izraža Slovenska skupnost upanje, da se bo levosredinska vlada čim-prej spoprijela z vprašanjem rešitve slovenske problematike. Odlagati rešitev vprašanja Slovencev v Italiji bi namreč pomenilo deliti narodne manjšine v isti državi na več kategorij, kar ne bi bilo demokratično dejanje. Zato izvršni odbor Slovenske skupnosti apelira na novo vlado, naj se čimprej loti reševanja slovenskih problemov, tako da bomo Slovenci res živeli dostojno žiljenje, ki nam ga jamčijo med drugimi tudi ustava in mednarodni sporazumi.
Važen deželni sklep za cvetličarje na Tržaškem
Se pred sestavo novega deželnega sveta je deželni odbor sklenil, da podeli deželni ustanovi za razvoj kmetijstva ERSA prispevek, s katerim bo možno zgraditi cvetličarsko podjetje v bližini Proseka na Tržaškem. Podjetje bo obsegalo stanovanjsko zgradbo in potrebne gospodarske prostore ter seveda več rastlinjakov raznih tipov. Služilo bo cvetličarjem v prikazovalne in poučne namene in je zato velikega pomena za nadaljnji razvoj domačega cvetličarstva. Poleg tega bo ERSA gradila deset rastlinjakov za vrtnarsko-c vet ličarsko zadrugo na Proseku.
Tako se bodo uresničile zamisli in predlogi inž. Janka Koširja, ki jih je leta 1969 objavil v svojem študijskem delu »Le col-ture in serra nella provincia di Trieste« (str. 60 in 61) in katere je Akademija za gospodarske in socialne študije v kmetijstvu v Trstu vneto podpirala ter jih predložila pristojnim oblastem kot zelo važen in izvedljiv doprinos k nadaljnjemu razvoju tržaškega kmetijstva.
V	omenjeni študiji je avtor celo podrobneje orisal naloge takšnega vzornega cvetličarskega posestva in med drugim navedel: podjetje ne sme prevzeti le naloge prikazovalne postaje, pač pa mora preskušati nove načine gojitve, nove opreme, nove stroje, nova kemična sredstva, nove kultivarje ter širiti nove dosežke med cvetličarje na Tržaškem. Delovanje mora biti usmerjeno predvsem v praktično stran. Poleg tega naj ustanovljeno posestvo služi kot središče za prirejanje tečajev in praktičnih prikazovalnih vaj ter deluje kot stalna strokovna posvetovalnica. Podjetje naj se loti tudi razmnoževanja sadik in tako zalaga ostale vrtnarje z zanesljivim domačim materialom.
Ko se bliža uresničenje te zamisli, je potrebno naglasiti, da v naših razmerah takšno podjetje nujno potrebuje osebje, ki dobro obvlada slovenščino. Le tako bodo naši cvetličarji imeli občutek, da je ustanova njihova in da dela v njihovo korist.
Nočejo sodelovati pri splavih
Mnogi ameriški zdravniki so prišli v spor z vodstvom bolnišnic, kjer so nastavljeni, ker nočejo sodelovati pri namerni odpravi materinega plodu. Nekateri od njih so si že poiskali službo na evropski celini, zlasti v Franciji, ikjer se bodo lahko pri delu ravnali po svoji vesti.
NOVICE IZ SLOVENIJE
yf RADIO
» T H a T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 5. do 11. avgusta 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Oliver Twist«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 14.30 »Pisma«. Radijska drama.
16.15 Filmska glasba. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Zagrebški kvartet.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Karajan podaja Beethovna m Brahmsa. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Komorni koncert. 19.10 Ivan Pregelj: »Tolminci«. 19.20 Za najmlajše.
20.35 Jules Massenet: »Werther«, opera.
21.35 Relax ob glasbi.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.10 Za vašo knjižno polico. 21.50 Glasba v polmraku.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Govorimo o ekologiji. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Šimnov Lipe«. Povest.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev. 19.10 Na počitnice. 19.25 Zbori in folklora. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Aleš Lokar: Tržačan v Ameriki. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Slovenske balade: »Brodnik«. 21.10 Ritmični orkester RAL 21.30 Vaše popevke.
»Katoliški glas** v vsako slovansko draUno!
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: N. N. 10.000 lir.
Za Slovenik v Rimu: N. N. 10.000 lir.
Za cerkev v Bogdancih: J. K., Avstralija, 1.500 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. 5.000; Marija in Ivanka 5.000; družina Simič Bernarda 10.000 lir.
Za popravilo orgel na Opčinah: N. N.
5.000; N. N. 8.250 lir.
Za »Finžgarjev dom« na Opčinah: družina Simič Bernarda 10.000 lir.
Za cerkvico na Ferlugah: Zofika Ferluga namesto cvetja na grob pok. Netke 1.000; v isti namen Jože Cotar 3.000 in Jolanda Močnik 2.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
V	zvezi s sredpoletnimi počitnicami (fer-ragosto) naš list v četrtek 16. avgusta ne bo izšel, uprava lista pa bo zaprta od petka 10. avgusta do vključno ponedeljka 20. avgusta.
Občina Devin-Nabrežina vabi vse lastnike psov, ki bivajo v območju občine, naj čimprej dvignejo evidenčne tablice za svoje pse, ki pridejo v poštev za letošnje leto. Tablice se v uradnih urah dobe na županstvu, soba št. 19.
Romanje na Sv. Višarje priredi v nedeljo 19. avgusta Apostolstvo molitve v Gorici. Prijavite se na upravi Katoliškega glasa čimprej.
Duhovne vaje za slovenske duhovnike bodo v Trstu v domu »Beatitudini« od ponedeljka 3. septembra (pričetek ob 9. uri zjutraj, do četrtka 6. septembra zvečer. Vodil jih bo jezuit p. Radoslav Grafenauer iz Maribora. (Zadnjič smo napačno poročali, da se bodo duhovne vaje pričele 2. septembra, kar s tem popravljamo.)
OGLASI
Za vsak mm višino v širini enega stolpe*' Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 H davek IVA.
Odgovorni urednik: ms gr. dr. Fr. MočniK Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Na hribu sv. Lenarta nad Samotorco je v soboto 7. julija zvečer opravil openski kaplan g. Franc Pohajač na skalnatem oltarju sredi narave sv. mašo, ki so se je udeležili predvsem mladinci iz Zgonika