434
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.)
V duhu nahajamo se še vedno na postaji Rakek. L. 1884. na kresni dan kmalu po polnoči dospel sem bil vdrugič od Ljubljane do le sem, in tu čakal prvega svita jutranje zore. Tudi spomini na takrat ostanejo v moji duši neizbrisljivi, toraj so se mi stavili pred oči tudi to noč. Naj omenim kaj malega še o njih. Namenjen sem M takrat na Bloke. Da bi pa v tej priliki te kraje še bolj natanko spoznal, dogovorila sva se bila z preblago dušo, t č. g. laščanškim župnikom M. F., da se snideva zjutraj okoli 6. ure na Bloški Polici, odkodar hočeva skupaj romati na Križno goro, kjer naj bi on tudi maševal. Od tega božje-potnega kraja sem še kot otrok mnogokrat čul pripovedovati, bival je ondi mnogo let tudi moj dober znanec č. g. J. B. (Križnogorski) kot nasamni duhovnik starotrške fare.
Zelo zgodaj odrinil sem bil z Rakeka. Blizu Cerknice pokazala se mi je neizmerna planota svetoznanega njenega jezera. Menim, da je malokrat tako vode-bogat, kot ono leto. Ne jezeru, ampak morskemu zalivu je bil enak. V Cirknici se nisem nič mudil, da si tudi ondi nisem bil brez prijateljev. Bilo je še prezgodaj. Lego ima ona prav prijetno, ker je pozidana na zmernej višavi. Fara je sloveča, stara. Njeni početek se šteje v 1. 1261. O Valvazorjevem času je štela 29 podružnih cerkva. Tudi v Grahovem se nisem nič mudil; pogrešal pa sem ves pot človeka, ki bi poznal te kraje, zlasti gorovje, da mi bi kaj o tem tolmačil. Le Križna gora kazala se mi je pred manoj s prijazno cerkvijo na vrhu. Ko dospem na Bloško Polico, in vprašam v krčmi po svojem prijatelju, reklo se mi je:„ že precej dolgo je, kar se je peljal, tu mimo proti Ložu". Nekako neprijetno sem bil iznenaden s tem nepričakovanim poročilom. Kaj čem zdaj, si mislim. Saj sem mu vendar natančno pisal svoj namen. Ako se je pa peljal proti Ložu, gotovo ne pride na Križno goro. Mene pa je, ker sem bil že v njenem podnožji, vendar le mikalo podati se gori. Vprašal sem za bližnji pot, a popisovali so ga mi tako zmedeno, da sem vedel, ako se sam gori podam, ni gotovo, da bi dosegel svoj namen. Vem namreč iz večkratne skušnje le predobro, kaj so gozdne steze v tujini. Rad si bil najel kažipota, pa, — čudno! — in skoraj neverjetno! — v vsej vasi ga ni bilo najti, in celo proti plačilu ne. Mladih ni bilo doma; odšli so bili zarad sopraznika k nekej podružnici k sv. maši, starejši pa in domači  varhi  so se  izgovar-
jali, da morajo krmiti živino. Prav z težavo in na lepo prošnjo se je poslednjič voljala neka ženska, da me hoče spremiti na goro. A hodila sva tako naglo, kakor da nama gori za petami. Dokler je imela Križna gora svojega lastnega g. duhovnika, je utegnila biti pot od Bloške Police gori dobra; a ker romarski kraj pogreša že dolgo te stalne dobrote, so bile pota in steze tako zaraščene z grmičjem in preprežene s protjem, da je bilo komaj komaj za pririti skozi. Še divjačina mora imeti svoj trud, ako išče v teh goščah zavetja. Bog ve, kam se bi bil zgubil brez voditeljice. Poslednjič pripraskava na vrh. Božjepotni kraj najdel sem dokaj bolj prijeten in prijazen, kakor sem si ga domišljeval. Mislil sem, da je gora skalovita, svet pust, a najdel sem ravno nasprotno. Kazun južne strani je gora gosto zaraščena. Cerkev in župnišče videl sem v prav dobrem stanu, razgled na Lož in Stari trg   proti  jugovshodu prav mičen,
v
(zelo enako kakor raz gore Sv. Jošta na Smartin poleg Kranja in okolico). — Na severno stran pa se je v dolini razlivalo cirkniško jezero skoraj morju podobno, in površje je nepokojno, migljalo v miljardih od zjutranjega solnca zlatenih valčkov. Ni se mi bilo skoraj moč po eni strani nagledati lepote tega naravskega čudeža; po drugi strani pa sem si mislil: Ubogi ljudje, kaj bo letos z njih poljskim pridelkom, ko ga še o tem času (o Kresu) zagrinjajo in zalivajo tolike vodene sile! —
Prijaznemu mežnarju sem pravil, kako sva se_z mojim predragim prijateljem glede romanja na Križno goro menda napak razumela, in prosil sem ga, naj mi vsaj cerkev odpre, da bom opravil sam za se kratko po-božnost. Svetišče sicer ni veliko, a jako prijazno in snažno ogleštano. Kar me je pa še posebno veselilo v njem, je bil spomin na mojega dobrega prijatelja in znanca še iz mladinskih let, slikarja in kiparja f Šte-lana Subic-a, ki je okrasil cerkev s presnimi slikarijami, kar sem z velikim zanimanjem ogledoval Že sem nameraval zapustiti mični Božji hram, kar pride mežnar noter in mi reče:,, Gospod so pa vendar le prišli, in bodo maševali". Nisem bil z lepa kakega človeka tako vesel, kakor mojega preblagega Matevža na tako daljnem in tujem kraji. Z ginljivim pritrkovanjem naznanjevali so dobrovbrani zvonovi dalječ dol v globoko Loško dolino, da se nahajajo romarji na Križni gori.
Po sveti maši sva se z prijateljem nekoliko okrepčala, ogledala si duhovsko stanovanje, odkodr je t c. g. Križnogorski marsikaki dopis odposlal »Novicam", potem pa se podala, zatopljana v srčne pogovore, mimo kapelic sv. Križevega pota v dolino proti Staremu Trgu. Tam dol najdel sem zopet dobrega znanca iz mladostnih let, č. g. župnika B. L. (zdaj tudi že v večnosti), ki naju je oba zelo prijazno sprejel. Kar povsod rad naredim, da si pogledam kako cerkveno stavbo, storil sem tudi ondi. Starotrška farna cerkev je zelo prostorna in lepa. V njej si je tudi pokojni Štefan Šubic postavil marsikak sponain svojega uma in dlana. Fara je stara že od 1. 1221. (Za časa Valvazorja je imela 24 podružnic, naše dni pa 21
in zraven še 2 kapelici, v katerih se tudi mašuje.) Obiskal sem tudi starotrško 4razredno šolo, in šaljivo predstavil se kot novi okr. nadzornik, kar se mi pa, se Te, — ni sponeslo, ker sva si bila z g. nadučiteljem že stara pobratlma in znanca.                          (Dalje sledi.)
435